Poitnina plačana v gotovini.
Marijin List
XXXV. leto
8. novembra 1939
MAR I J ! N LIST
Pobožen mesečni list. Izhaja vsaki mesec 8. na spomin petdesetletnice razglašenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja, ki se je obhaiala 1. 1904 , dee. 8. Te den je Marijin list kak prvi pobožen slovenski list Slo-vencom Slovenske Krajine do rok dani.
Namen Marijinoga lista je širiti Marijino čast i s čistimi dohodki podpirati Dom diihovnih vaj, posvečen sv. Driižini v Slovenskoj krajini, kak i sirotišnico Deteta Marije v Turnišči na tolažbo razžaljenomi Srci Jezušovomi.
Marijikin Ograček je versko-vzgojna priloga Marijinoga Lista za mladino, naj se po njenih navukaj srca mladine napunijo z jakostmi Marijine mladosti.
Cena : na sküpni naslov 16 Din., na posameznoga 20 Din., v inozemstvo 40 Din. letno. V inozemstvo se pošila z Novinami za 100 Din letno.
Kalendar Srca Jezulovoga brezplačno dobi vsaki naročnik, ki je plačao naročnino i bo l. 1940 tiidi naročnik. Naročnina se do koncä junija vsa mora plačati.
Dfihovne dobrote. Za naročnike Mar. Lista se sliižijo večne meše v Celji, Grobljah i v Soboti, tjedensko edna v Črensovcih i dnevne v Linzi v „Seraphinskom dobrodelnom drüstyi", štero da letno za svoje kotrige več jezer svetih meš slflžiti. Vsakoga naročnika potrebe se sklenejo v tjedensko sveto mešo, naj je samo naznani na vredništvo.
Vrednik: K LE KL JOŽEF, vp. pleb., Črensovci, Slov. krajina.
Tiskarna Balkànyi Ernesta v Lendavi.
DA RI.
Na Dom sv. Frančiška so darüvali v dinaraj sledeči : Domonkoš Ana Strehovci za pomoč 6, Kolmanko Štefana dovica, Gradišče 19, Kolmanko Štefana dovica Ana nab*ala v Gradišči 52 50, Šalika Štefana dovica. prepis 44, Žižek Marta, Črensovci iz Francije 10, Zver Ivan, knigovez, M. Sobota 37-25, Matjašec Štefan, V. Polana 20, Seljak Marija, Stara vas, p. Žiri. nabrala 40, Drvarič Kristina Francija 11.75, Krampač Aga, D. Bistrica 5, Kolenko Ivan i Katarina iz Francije 10, Kuzma Cilika, Krajna 25, Kaiman Ana, Veronika, Vilmoš, Štefan 4, Gubič Alojzija, Trdkova, prosi po sv. Tereziki za blagoslov 4, Hozjan Štefan, Trnje iz Francije 70, Hozjan Ignac, V. Polana 10, N. 50, Kolenc Štefan, Gumilica 5 — Oča sirot, povrni vsem Obilno.
Izdali smo v Din : Tobačni izvleček za škroplenje drevja 42 50. Dača od šum v Vukovič Grabi pri Štrigovi 1373.
ODBOR.
Na podporo Marijinoga Lista so darüvali v dinaraj sledeči : Lu-kovnjak Zofka Štrigova 10, Horvat Terezija, Francija 14 75, VučkoKata, Francija 10 fr., Balažic Marija, Francija 8, Antolin Mihajlo, Kula 24 75, Bertalanič August, Francija 0 50, Kavaš Matjaš, Francija 4, Šeško Konrad, župnik, Sv. Ana v Slov. goricah 20, Krampač Aga, D. Bistrica 2, Kolenc Štefan, Gumilica 10. — Marija povrni vsem obilno
Uredništvo i uprava MARIJINOGA LISTA.
LETO 35.	8. NOVEMBRA 1939.	ŠTEV. 11
ZDRAVA, MILOSTI PUNA, GOSPOD JE S TEBOV, BLAGOSLOVLENA SI TI MED ŽENAMI. (Luk. L 28.)
Mamika, Kralica očiščilišča! Mamika, KralicaVseh svetnikov I Zgledni se na svoje sine i svoje hčeri, ki trpijo v tom groznom očiščevalnom ognji. Reši je. Reši je po svojoj popolnoj lübezni, po vseh svojih popolnih jako-staj. V tebi nepopolnoga nikaj ne bilo, ti si vsako jakost v najpopolnejšoj meri zvršavala. Tvojega Sina reč pravi, reč Boža, da je „lli bežen vez popolnosti." (Koloss, 3—4 ) Nišče pa ne tak popolno liibo Boga, kak ti. Po toj popolnoj lübezni so vse tvoje jakosti najpopolnejše. Taksa je tvoja ponižnost, takša je tvoja krotkost, takša je tvoja lübav do bližnjega, do sovražnika, takša tvoja potrplivost i zmernost, takša tvoja pravičnost i neduž-nost, z ednov rečjov, vse tvoje jakosti so dosegnoli vsikdar i vsepovsedi tisti najvišiši vreh dovršenosti, kak je Bog želo. I mi ? Samo capiamo na poti popolnosti, komaj se vlačimo naprej, Toti ne mrmramo na trplenje, ali komaj čakamo tisto minuto, gda si je olejšamo, ali se ga pa znebimo. Ne želimo toti tistoga i se ne srdimo na njega, ki nam je kakšo krivico prlza-djao, ki nas je ponižao, ošpotao, ali z lepimi očmi ga li ne gledamo, nekaj Ii vsikdar kopa v nas proti njemi. Žlvemo toti čisto poleg svojega stana, a vendar se ne zatajüjemo zadosta v jeli i pili, ne ogiblemo se junaško grešnih prilik i s tem si skušnjave büdimo i je krepimo. K svetomi obhajili toti hodimo iz lübezni i se ščemo po njem posvetiti, spopolniti, ali če ne dobimo tolažbe v srce, že cagamo, že dvojlmo, že se nam režejo peroti vüpanja. O kak slabi, nepopolni smo mi. Vse nači je živela Bi. D. Marija. Vsikdar je bila junaško popolna, dober Bog je bio ž njov vsikdar popolnoma zadovo-len, ar niti za vlas ne prelomila nikdar njegove vole pa tüdi žele nej. Sladka, dobra mamika! Prosim te na tvojo popolnost, spopolni naše dtiše, naj rastejo i dorastejo v jakOstaj. Tvoja popolna lübezen naj nadomesti našo slabo na tom i drügom sveti, ka se po njej hitrej zdignemo tü iz smeti nepopolnosti, tam pa iz nepopolnosti žgečega purgatoriumskoga ognja.
Kralica čiščiiišča	Kralica vseh svetnikov
operi dečico!	spopolni dečico!
Srčen,
TALBOT MATJAŠ GOREČI TRETJEREDNIK.
V nedelo, na den presv. Trojstva, 7. jun. 1925. je pred nekov malov trgovinov v Dublini, glavnom mesti Irske, spadno nakla postaren možiček, ki je bio sigurno namenjeni k sv. meši v bližnjo cerkev presv. Odrešenika. Neka ženska, ki je tovidla, je včasi prišla s kupicov vode, njemi zdignola glavo i njemi štela dati piti, misleč, da je to samo hipna slabost. Kda je pa vidla, da možiček vmira, je hitro poslala po d&hovnika i po reševalni voz. Oba sta včasi prišla. Diihovnik je mogeo podeliti vmirajočemi samo sv. odvezo i sv. slednje mazanje. Med prevozom v najbližjo bolnico je v reševalnom vozi vmro. Kda so ga v bolnici pripravlali, da ga položijo na mrtveče lese, so vidli, da ma tretjeredniški pas i škapuler i čudna pokorila na teli. Bio je ves povezani z železnimi lanci, ki so se njemi zajeli v telo. Što je bio koli te velki spokornik? Od začetka nišče ne znao dati kakšega pojasnila. Pomali se ie začnolo šepetati, da je to neki preprosti, pobožen delavec, ki so ga telikokrat vidili na poti v cerkev. Pa komaj njegova sestra, pri šteroj je staniivao i ki ga je pogrešila, je povedala, kda je prišla v bolnico, da je mrtev njeni brat — Talbot Matjaš.
Narodo se je v Dublini leta 1856, Bio je proletarsko dete. Poleg njega je bilo v družini še edenajst viist, ki so rada jela, bralcov i sestric. Razumlivo je, da so bila pri zasliižki delavca — težaka večkrat lačna. Što bi teda zamero staršom, če so komaj čakali, da so starejša deca, kda so dovršili liidsko šolo, mogla bar za hrano i obleko sama zaslužiti. Tiidi naš Matjaš je šo po končanoj lüdskoj šoli pri Krščanskih bratih včasi sliižit. To je pa gotovo nevarno za takšo deco. Jako radi se zviina doma pokvarijo. Tiidi Matjaš se je, kak so se njegovi bratci pred njim. Prvà njegova sliižba je bila v nekoj vinskoj trgovini. Raznašao je razna naročila. Starši pa so naskori opazili, da se vdaja pijači. Da bi ga toj strasti pravočasno iztrgali, so njemi preskrbeli sliižbo v pristanišči. Ne so pomislili, da ga bodo prestavili z dežja pod kapelco, tam je najmre meozädosta prilike, priti do žganice, s šterov se je tiidi včasi sprijazno. S 17. letom je bio pravi pijanec — šnopsar. S tem letom je toti znova me-njao službo, a žganici ne se odpovedao, preveč se je že po-brato ž njov. Ka je zasliižo, je zapio. Šče premalo njemi je bilo. Pio je tiidi na račun bodočega zasliižka i ka je mogeo, je odao, da si je za izkiipiček privoščo žganico. Dostakrat je prišeo bos ali brez kaputa domo. Tak je šlo ta do njegovoga 25. leta.
Te pa ga je previdnost boža po sliičaji, ki ne bio sliičaj, preokrenola. Zavolo pijanosti so ga za tjeden dni odslovili z dela. Tisti tjeden sezna ne meo kaj, da bi zapio. Na viipanje pa njemi nišče več nikaj ne dao. A ravno tisto soboto ga je v guti posebno ščegetalo. Nastavo se je pri poti, po šteroj so hO*
dili njegovi tovariši z dela. Prepričani je, da ga bo te aH ov pozvao s sebov na štamprl. A vsi so ga samo pozdravili i se paščili mimo njega dale. Razočarani nad pjijatelstvom toga sveta, je tisto soboto prvič po dugom časi prišo trezen domo. I še tisti večer je po treh letaj znova šo k sv. spovedi. Nato je stopo še v župnišče, da se po irskoj navadi pred župnikom zaveže, da en mesec ne bo zavžio nikše alkoholne pitvine. V kratkom pa je občiito, da je ležej obečati, kak pa držati. Držao je toti, ka je obliibo, a priznao, da si je pogostoma zaželo, da bi bio skoro konec tistoga meseca. Premagao se je li, ar je vsaki den hodo k sv. meši i k sv. obhajili. Kda je mesec mino, se je za-vezao za nadalne tri mesece, nato za edno leto i nazadnje za vse živlenje. S popunov dosmrtnov vzdržnostjov se je začno v njegovom živlenji tisti temeliti preobrat navzgor, ki se je zatem stopnjevao do one spokornosti, ki so jo po njegovoj smrti naj-šli na njem.
Nekaj časa je mislo, da si ustanovi svojo driižino. Po de-vetdnevnici, ki jo je na čast Materi božoj v te namen opravo, je spoznao, da bo bolše za njega, če ostane neoženjeni. Nato je osemnajst let živo pri svojoj materi, nato pa do smrti pri svojoj sestri, Meo je svojo skromno sobico, ki jo je takrekoč v kapelico spremeno. Vse njene stene so bile pokrite s svetimi podobami, samo posteo je svedočila, da je navadna soba. Bila je ta posteo svojevrstna. pokrite gole deske i preoblečeni leseni štor za zglavnik. Ve pa posteo v njegovom živlenji ne dosta pomenila. Njegov dnevni red je bio etakši: Vsako zajtro je stano že ob dveh, poklekno pred posteo i dve vöri molo* Nato se je začno posebi pripravlati za sv. mešo i sv. obhajilo. Da je mo-geo k ranoj petoj, ali sledkar k polšestoj sv. meši, je premeno svojo dotedašnjo službo. Prevzeo je sliižbo težaka v nekšoj les-noj trgovini. Navadno je čakao že pred cerkvijov, kda jojepri-šeo cerkevnik odpirat. Najprle je kiišno prag, nato ga je komaj prestopo. Njegova prva pot je bila k tabernakli, Jezuša počastit. Nato je še pred sv. mešov opravo križno pot. Po goli kolenaj je šo od postaje do postaje. Da pa ne bi što toga opazo, je noso kaput, s šterim si je kolena pokrivao. Med sv. mešov je opravo bližanjo pripravo na sv. obhajilo, k šteromi je pristopao med njov. Za zahvalo nikdar ne niicao kakše knižice, nego si je z Jezušom od srca do srca pogučavao. Delaven den si toti ne mogeo dugo ž njim pogučavati, ar se njemi je miidilo na delo, a zahvalo je prek dneva nadomesto. Ve se je vsikdar z Bogom pogučavao. Po nedelaj i svetkaj ga je pa ne bilo mogoče dobiti iz cerkve. Kda je pa bio že betežen, je edno nedelo zapisao na listek, da je meo srečo biti pri 21 sv. mešaj.
Delaven den, kda je prišeo iz cerkve, je zavžio malo ka-kao s kriihom i se nato odpravo na delo. Med potjov je ešče ednok obiskao jezuša. Pri deli je bio jako vesten i natenčen. Nikdar ne zamüdo, nikdar postaplao. Kda je voz naklanoga lesa odposlao i čakao na driigoga, se njemi je vidlo škoda na časi
za prazne guče. Stopo je v bližnjo hlitico i tisti čas premolo. Za jOžino je meo malo čaja i kriih. Vsaki driigi den je pa meo post i te si niti toga ne privoščo. Poleg celoga adventa i tri dni posta v tjedni tiidi driige dni ne koštao nikšega mesa. Ravno' tak skromen je bio njegov obed i večerja. Njegov zasliižek, kak delavca težaka, ne bio velki. Pa še te se je po sobotaj na poti domo preci zmenšao. Vsikdar je najmre srečao koga potrebnej-šega, kak je bio sam. Od tistoga pa, ka njemi je ostalo, je vsako soboto še nekelko djao strani za misijone. S temi prihranki je vzgojio ednoga misijonara, za driigoga je pa zbirao, kda ga
Naši v Franciji: Krampač Katica, naročnica naših listov, s svöjov prijatelicov veselo misli na Slovensko Krajino.
je smrt prejšla. Če je bio doma, je bio najraj sam v svojoj sobici. Tam je čteo pobožne knige, spevao svete pesmi i molo. Kakšega časopisa nikdar ne čteo.
Pred svetom je svojo pobožnost i spokornost skrbno skri-vao. Za vso njegovo bogato notrašnjost sta znala samo njego-viva dühovniva voditela Huckey i Walsh. ki sta pa to skrivnost odnesla s sebov v grob. Ka znamo od njega, znamo od njegove sestre i tistih, ki so njemi bili bližnji i ne mogeo pred njimi vsega skriti, čeravno bi rad. Za njegovo starokrščansko spokornost niti sestra ne znala. Kda je morao dve leti pred smrt-
jov zavolo oslabelosti srca za dugši čas v bolnico, je lance odložo i je doma skrbno zakleno. I če bi znao, ka ga na tistoj usodnoj poti, na šteroj je spadno na tla, čaka, bi gviišno ravno tak napravo. Dnes je njegov grob prava boža pot, kde se godijo čiidežna uslišanja. Škofijski proces za blaženoga je že dovršeni. Viipamo, da bodo delavci, težaki v doglednom časi dobili svojega modernoga patrona: bi. Talbota Matjaša — tretje-rednika.
Gledajte, draga dfca sv. Frančiška, živi vzgled, ka stvori milost, če najde dovzetno, požrtvovalno volo. Je pač istina, ka je pravo Jezuš nekoj pobožnoj diiši: „Večkrat stvarjam najvekše umetnine iz smeti". Mi nekam obviipno pravimo: „Pijanec se spreobrne, kda se v jamo zvrne." Boža milost, ki je najšla pripravno i požrtvovalno volo, pa je iz pijanca Talbota Matjaša napravila svetnika. Niedna strast v človeki ne požene tak glo-bokoga korenja, da bi je odločna vola, podprta po milosti, ne mogla vö zmeknoti i na njeno mesto posaditi nasprotne jakosti. Što pravi, da ne more ali da njemi ne dano strgati se iz obi-manja te ali one strasti, bi bole prav i po istini morao praviti, da to nešče. Kajti dovzetnoj voli nikdar ne trbe čakati milosti, kak mora navadno milost čakati volo.
Kern menje se more takša dfiša zanesti na svojo, mogoče dobro, a oslableno volo, s tem vekšim zaviipanjom se mora vrči v obimanje milosti, tem strastnejese mora okleniti sredstev, ki jih ona pripravila za njeno rast v Bogi. Tiidi naš Talbot Matjaš bi se nazliik svojoj dobroj voli, dati slovo kupici, vrno k njej nazaj, če se ne bi tak krčevito oprijao sredstev milosti, v šterih moči je vzdržao i se vtrdo na poti zmernosti, odnosno popolne zdržnosti od alkoholnih pijač. Nato pa se je začno zdi-gavati od čednosti do čednosti, dokeč ne vseh zvezao v krasen šopek, ki diši samo na svetniških prsaj.
Da njemi je bio pri toj rasti v bogipodobnost tretji red s svojim jasnim Frančiškovim vzorom i bogatimi milostmi v veliko pomoč i pobudo, je brez dvoma. To pa zato, ar ne obvisi na njegovoj liipini, nego je šo do njegovoga jedra. Njemi tretji red ne bio, kak vnogim driigim, samo bogato založena zakladnica odpiistkov, s šterimi lehko svoje duge pred Bogom plača, nego njemi je bio evangelijska šola krščanske popolnosti. Posebno globoko je zajeo njegovoga dfiha spokornosti.
Tretji red je spokorni red. Tak se tiidi imeniije. Ne v tistom smisli, kak da bi bio samo za bivše velike grešnike. Kajti spokornosti, zatajiivanja ino premagovanja trbe tüdi, da človek ne postane grešnik. Spokorni red je v evangelijskom smisli, ki pravi: „Delajte pokoró, zakaj nebeško kralestvo se je približalo". (Mat. 3, 2.) Šče praviti, vsaki, što šče, da bo Kristuš zakraliivao i kraliivao v njegovom srci, mora delati pokoro. Düh spokornosti je pogoj kralestva božega v nas; kem vekši je te düh spokornosti v naših dušah, tem lepše je v njih razvito bože kralestvo.
Naš vzornik Taibot Matjaš je meo düha velikih spokornikov stare krščanske dobe. Zato je ž njimi dozoro za oltar.
Bratje i sestre v sv. Frančiški! Toga düha spokornosti v tretjem redi dnesden preveč pogrešamo, čeravno je te düh njegovo bistvo. Prevnogiv stopajo v njega samo zato, ar je bogata zakiadnicä odpüstkov. Ž njimi bi radi na večer svojega živlenja sami poplačali svoje duge pred Bogom, dokeč njim vretine milosti še tečejo. Ne pravim, da to ne pametno. Da bi vsi bar tel-ko uvidevnosti meli. Vsekak pa ne najvzornejše. To se pravi obvisiti na lüplni. Trbe do jedra, do bistva, do düha evangelijske spokornosti, ki zgledno krščansko živlenje posebno med denešnjim bogopozabnim svetom zahteva.
Zato. deca sv. Frančiška, po zgledi našega vzornika br. Matjaša: Na globoko, do düSe, ki jo je sv. Frančišek vdehno svojemi tretjemi redi i ga po njoj krsto spokorni red, odnosno njegove člane spokorne brate i sestre. Ne mislim, da bi delali tak strogo pokoro, kak jo je delao brat Mstjaš. Ne vsaki zato. Düh spokornosti je pa vsakomi potreben, celo za najnižišo stopnjo božega živlenja, še bole pa za višiše stopnje dühovnoga živlenja. I tretji red je po svojem nameni šola krščanske popolnosti med svetom, teda najvišiše stopnje dühovnoga živlenja. Zato še ednok: Na globoko i visiko k takšim vzvišenim tretjered-nim vzorom, kak je br. Taibot Matjaš i še toliko drügih. Amen.
V srditoj ste bitki šli z sveta na sod, v trenutkih prebridkih se loč'li odtod . . . Vse prišlo je naglo, gda počo je strel, odneso vam glavo brneči šrapnel. Zamazana düSa oprala se ne, skfišnjava najhfijša prijav'la se te . . . Reč: „Jezuš pomagaj", se samo glasi, gda v zgübi i zmagaj vas smrt pokosi . . .
O kelko trplenja prineso vam boj, svedoči to zemla, ki pila vaš znoj. Zato vas rešilo
smilenje z nebes, vas vrglo v čistilo, i v pekla ne ples. Se čistite v ognji, ki grozno peč6, želete pomoči,
nam pravi srce. Za naše molitve nam spravite mér i za pokoritve
vseh milosti žer.

Pokojne vojake gda rešimo z mok, te dtišice drage, mir daje nam Bog.
Srčen.
ČLOVEK, POMISLI, SAMO OD BOGA SI I SAMO ZA BOGA.
„Vse je zavolo sebe vlino Gospod" (Pril. 16, 4). Tak pravi On sam, ki nikoga vkaniti nemore i koga tiidi nišče vkaniti ne more. „Za sebe, za sebe delam, i svoje dike driigomi ne dam. Poslušaj me, Jakob, i Izrdel: Jaz sem, jaz te prvi l jaz te zadnji (Is. 48 11, 12). Gospod je prvi, to je začetnik tvojega obstoja, človek, Gospod je zadnji, to je namen tvojega obstoja, človek. Jezuš, tvoj mili Zveličar ti pravi, kak se čte v knigi Skrivnoga razodetja (1, 8). „Jaz sem alfa l omega, začetek i konec, prvi i zadnji* za Boga ti stvorjen Človek. Ne, da vživaš, ne da se obogatiš, ne da si hvaljen, ne da si svetoznan vučenjak, ne da v brezdelji živeš, ti si stvorjen, da v tistom stani, šteroga ti je sam Bog zvolo, Njega odičiš.
Po Bogi si stvorjen i za njega si stvorjen. Nega nikaj brez njega i vse ka je, je za njega. Vsaki človek shaja od njega i vsaki odhaja k njemi. Bog je začetek vsakoga človeka i Bog jedino je njegov cio. Jedino po Bogi smo i zato jedino on je naš cio, naš namen. On je te prvi, on je te zadnji. Zmes nega nikoga i nikaj. Ne starišov, ne dece, ne vrednosti, ne veselja, ne trplenja, ne nikaj, Bog jedino je tisti, za koga moram živeti, da ga odičim. Nemogoče je, da bi človek brez Boga prišo na svet i zato je tüdi nemogoče, da bi živo v drügi namen, kak za Boga. Bog ga je stvoro samó za sebe. Bog je pa najvekše dobro. Čio-veči cio je najvekše dobro. Kak velika čast. Oj, i kak velika blodnja te cio zameniti z malenkostmi. Mesto Boga, neskončne lepote iskati minlivo zemelsko lepoto, mesto Boga, neskončnoga veličastva, iskati zemelsko čast, mesto Boga, neskončne i večne blaženosti, iskati hipno radost i to celo zamazano radost. Kak velika blodnja, kak velika slepota!
I da je Bog cio človečega živlenja, je Bog določo tüdi sredstva, z šterimi pride človek do Boga, do svojega cila. Drüga sredstva ne pelajo k Bogi, samo ona, štera je sam določo. Kak nemorem požeti pšenice, če nesam je sejao, ar je brezpogojno sredstvo za žetev sejanje, ravnotak ne morem Boga dosegnoti po drügoj poti, kak štero je on določo.
I ta pot, ta sredstva za dosego Boga so zàpopadena v ed-noj jedinoj reči: Jezuš. Jezuš, naš Zveličar je od Boga določeno sredstvo, po kom pridemo do Njega. Bog nas šče meti i ka nas dobi, je svojega Sina poslao, da nam postane .pot, pravica i žitek", da nas v pravici pripela k Bogi, ki je večni žitek. O kak velika je čast človeka! O nedopovedliva je Boža lübezen do njega. Dužnost njegova je zato to boža lübezen povračati z lü-beznostjov, to je živeti samo i jedino za Boga.
EVANGELIUMI MESECA NOVEMBRA.
NA DEN VSEH SVECOV.
Tisti čas videvši Jezuš vnožine, je šo na goro i gda je seo, so pristopili k njemi vučenicje njegovi, i odpro je viista svoja, i je včio govoreči: B'aieni so siromacje v dühi, ar je njihovo kralestvo nebeško. Blaženi so krotki, ar ti bodo deželo posedli. Blaženi, ki se žalostijo, ar se oni obveselijo. Blaženi, ki gladii-jejo, i žejajo pravico, ar se oni nasitijo. Blaženi milostivni, ar oni smilenje dobijo. Blaženi, ki so čistoga srca, ar oni bodo Boga gledali. Blaženi mirovni, ar se bodo sinovje boži zvali. Blaženi, ki zavolo pravice preganjanje trpijo, ar je njihovo kralestvo nebeško. Blaženi ste, gda vas zavolo mene preklinjali i preganjali bodo, i do gučali lažlivo vse hudo proti vam. Ra-diijte se, ino se veselte; ar je vaš najem obilen vu nebesaj. (Mat. 5, 1-12)
NEDELA PO RISALAJ DVAJSETA I TRETJA.
Tisti čas, gda bi gučao Jezuš vnožini, glej neki poglavnik shodnice je pristopo, i molo ga je govoreči: „Gospod, hči moja je zdaj mrla; ali hodi, i položi roko tvojo na njo, i živela bode." Jezuš stavši ide ž njim, i vučenicke njegovi. I glej, žena, ki je na krvotoki trpela dvanajst let, je pristopila odzadaj, i dotek-nola se je roba njegove obleke. Mislila si je najmre vu sebi: či se doteknem samo njegove obleke, ozdravim. Obrne se Jezuš, jo pogleda i pravi: viipaj se, hči: tvoja vera je tebe ozdravila. I ozdravila je žena od tiste vöre. I gda bi prišeo Jezuš vu hižo poglavnikov, i vido bi žveglare, i vnožino zburkano, velo je: „Odstopte; är je deklička nej mrla, nego spi." I osmijavali so se ž njega. I gda bi v övržena bila vnožina, je vstopo i prijao deklico za roko i je stanola. I glas od toga je šo po vsoj tistoj deželi. (Mat. IX, 18-26.)
NEDELA PO RISALAJ DVAJSETA I ŠTRTA.
Tisti čas pravo je Jezuš vučenikom svojim: Gda bodete vidili gniisobo opiiščenja, na svetom kraji, štera je povedana po Daniel proroki, ki šte, naj razmi, te naj bežijo na gore, ki so v Judeji i ki je na strehi, naj nejde jemat kaj z hiže svoje; i ki je na njivi, naj se ne vrača domo po svoj obleč. Ja] pa nosečim i nadajajočim v tisti dnevaj. Molte pa: naj ne bode vaše bejžanje po zimi, ali na soboto. Ar bode te velika stiska, kakše je ne bilo od začetka sveta do eti mao i tiidi je več ne bo. I če ne bi bili skrajšani tisti dnevi, ne bi se zveličao nieden človek, ali zavolo odebrani se skratijo tisti dnevi. Teda či vam što bode pravo: Glejte, „eti je Kristuš", ali „etam", ne verte. Ar stanejo krivi Kristušje, i krivi prorocje: i delali bodo velika znamenja, i čQda tak, da se v blodnost zapelajo, či bi bilo mogoče, i
odebrani. Glejte, naprej sem vam povedao. Či do zato vam pravili: „glejte, vu pastini je," nejte vö, „glejte v hrami je," ne verte. Kak najmre blisk zide od sunčenoga shoda, ino se skaže do sunčenoga zahoda: tak bode i prišestje Sina človečega. Gdekoli bode mrtvo telo, ta bodo se vküpspravlali i jastrebi. Taki po stiski tistih dnevov sunce potemnej, i mesec ne da svetlosti svoje, i zvezde bodo z nebes kapale, i jakosti nebeške se bodo gibale, i te se prikaže znamenje Sina človečega na nebi, i te do se jokali vsi rodovi zemle: i vidili bodo Sina človečega priti na nebeški oblakaj z velikov jakostjov, i z dikov. I pošle angele svoje s trömpötov, i z velkim glasom, i vkiip spravijo njegove odebrane od štiraj vetrov, od višine nebes notri do njihovi krajov. Od figovoga dreva se pa včite priliko: gda je že vejka njegova v mézgi, i listje spuščeno, znate, ka je bliizi leto: tak i vi, gda te vidili vsa eta; znajte, ka je bliizi pri dveraj. Zaistino velim vam : ka ne prejde ete narod, dokeč se vsa eta ne zgodijo. Neba i zemla prejde, reči pa moje ne prejdejo. (Mat. 24, 15-35.)
OPASKA.
Či je po Risalaj več kak 24 nedel, teda se po 23, nedeli jemlejo nedelni evangeliomi tistih nedel, šteri so ono leto po treh kralaj ostali.
Naši v Franciji : Naša je postala küharica. Samo ka močnika pa kaše ne
sme kiihati.
IZ ŽIVLENJA NAŠEGA GOSPODA JEZUŠA KRISTUŠA.
(PO MESCHLERI.)
Sedma blaženost.
Blaženi mirolübni, ar bodo deca boža nazvani.
I. Ka pomeni mirolUbnost.
Dvojni mir razločujemo, mir s samim sebom i mir s svojim bližnjim, ali znotrašnji mir i zviinešnji mir.
Mir v nas je v tom, da mamo svojo glavno stremlenje naravnost na Boga i njemi podvrženo i da v lom stremlenji brez posebnih znotrašnjih i zviinešnjih ovir ostanemo stanovitni i mirni.
Zviinešnji mir ali mir z bližnjim pa obstoji v tom, da se mi ravno za isto triidimo i tisto ščemo, kak šče naš bližnji, samo da to ne nasprotno božoj voli.
Te znotrašnji i zviinešnji mir je delo liibezni. Z liibeznijov do Boga liibimo Boga, nad vse drügo i njemi podredimo vse svoje stremlenje i je naravnamo na njega. Z lübeznijov do bližnjega pa lübimo bližnjega kak samoga sebe i zato spoštujemo njegovo volo kak svojo i jo spravimo z njegovov v edno.
Stremlenje, te znotrašnji i zvUnešnji mir ohraniti, to je mi-rolübnost. Njena popunost pa je v tom, da te mir ne samo v sebi ohranimo, nego se trüdimo, da ga vsadimo tüdi v srca drügih, da smo tak nekakši ustanoviteli mirü med Bogom i lüdmi i med samimi. To je popunost te blaženosti.
II. Zakaj naj to mlrolübnost gojimo.
MirolUbnost je lepo znamenje lübezni do Boga, ar pomeni prispodobnost ž njim. Bog je Bog mirü, ar je blaženost i lübezen v samom sebi i do svojih stvari i je šče deležne napraviti svoje blaženosti. Zato ne želi nikaj bole goreče kak to, da bi bio njegov mir v njegovih stvareh. Zednim nas pa ta mirolUbnost napravi spodobne Zveličari samomi, šteri se zove Knez mirü i je mir sam, i šteroga živlenjska naloga je, da te mir posreduje, kak so to angeli oznanili pri njegovom rojstvi i kak je to sam vnogokrat pravo i so preroki napovedali. Tüdi Sveti DUh vidi v tom miri znamenje svojih lastnosti v nas i nebeški angeli nas po tom znamenji spoznajo za svoje tovariše.
Tak bi moglo biti tüdi kralestvo Kristušovo, sv. Cerkev, kralestvo toga božega miiü, evangelij toga krälestva oznanilo mirü, pozdrav njegovih apoštolov, pozdrav mirü i njihova predga oznanjevanje mirü.
Vsemi, ka je božega, nas te mir prispodabla. Napravi nas celo za sinove i hčere bože, kak že obečanje te blaženosti samo pravi. Med tem nam pa zagotovi bože vodstvo v nas.
Nasprotno pa je nemir sovraštvo z Bogom i z lüdmi, svaja i vojska je značaj šatanov i njegovoga kralestva, značaj poganstva i brezverstva.
Delovanje toga mira je delo liibezni do Boga i bližnjega. Mir, šteroga smo opisali, je najvekša dobrina na zemli, je punost vseh dobrin i blagoslovov, zastava časne i večne sreče i pred-okus nebes. Kak srečni bi bili liidje, če bi te mir zadobilil Tisti, ki prinašajo i delajo za te mir, so najvekši dobrotniki sveta, tej postavlajo mir brez bojne.
Če smo te mir zadobili, pomeni to za näs pravo svetost, ar te mir je liibezen, delo liibezni pa je širjenje božega kralestva na zemli. To nam pa pripravla najvekše zasliiženje pri Bogi.
e i r77yi t j i11 >V/> > t sss 11 11 1 r77n t > rwi r i
J M J.	Črensovci, 24. X. 1939.
Izseljenci - Rafaelova družba v Črerisovih.
Gnjes je svetek sv. nadangela Rafaela. Od sv. Rafaela znate, dragi moži, iz svetoga pisma staroga zakona, da ga je Bog poslao v podobi mladeniča mladomi pobožnomi Tobiji, da ga je sprevajao v delešnji tiiji kraj po nevesto, ga na poti občuvao pred nevarnov ribov, ga srečno pripelao nazaj i ozdravo njego-voga očo od slepote. „Hvalite Gospoda nebes,u jim je nazadnje povedao, gda se je razkrio J pred vsemi lildmt ga hvalite, zato ka je nad vami včino svoje smilenjel Jaz sem angel Rafael eden od sedmerih, ki stojimo pred Gospodom." (Tob. 12, 15.)
Od tistoga časa liidje častijo sv. Rafaela kak sprevajalca * čuvara tistih, ki idejo daleč po sveti. Po njem se imeniije družba, ki skrbi za izseljence „Driižba sv. Rafaela".
Zadnja leta se je vnožina naših liidi selilo v tujino, posebno v Francijo i Nemčijo. Tak daleč je že šlo izseljevanje, da doma ne bilo zadosta delavcev.
Islina je, da je zgodovina mali falaček zemle odrezala liid-stvi naše krajine. I te mali falaček naj bi preživlao skoro 100 jezero liidi! Nemogoče je to. Šnite kriiha so pretenke i tiidi v vsak-šoj driigoj reči nam hodi bole potenci. Zato si je liidstvo prisiljeno iskati kriiha v tiijini.
Toda, dragi moji, kak je velka za nas potreba zasliižka v tiijini, tak je z njov združena neizmerna nevarnost za naš narod. Ne samo, da nam tiijina vzeme najbolše delavce, ne samo, da tiijina naše delavce izrabla kak robe, da si vnogi zdravje pokvari, ne samo, da je za nas poniževalno ka smo vsikdar samo hlapci, tiidi tisti ki je doma svoj gospodar — je v tiijini hlapec, vse to kvarno vpliva na naš narod, nego ešče eden drügi, neizmerno vekši kvar nam dela tiijina: vero jemle našemi liidstvi l ga zape-lavle na grelna, kriva pota.
Od toga bi rad spregovoro par reči.
Dragi verniki! Če primerjamo vero našega liidstva, njega vdanost i pokorščino sv. Cerkvi i duhovščini, zdaj i pred dvanajstimi leti, vidimo, da je velka razlika. Čeravno dä mirno lehko
trdimo, da denešnji den dOšni pastiri več delajo kak so delali pred 20 leti, se itak najde vsikdar več lüdi, ki duhovnikov ne spoštiijejo, sv. Cerkvi se ne pokoravajo, celo proti viipajo govoriti. Kat. diihovnik pa je i bo vsikdar Kristušov namestnik i što ma vero, naj je kak šte vučeni, to tiidi prizna v reči i dejanji. Le listi ki vere nema, tiidi diihdvnike nešče priznati. I če pravim, da je vsikdar več takših, ki diihovnikov ne spoštiijejo, od njih nespoštlivo govorijo, je to znamenje da jim vera vgašiije, če že ne vgasnola.
Gotovo je, da je vnogo kriva svetovna bojna pred 20 leti, ki je vnoge naše moške pokvarila, vnogo je kriv brezverski na-
Naši v Franciji: Stroj na veter na marofi, na šterom delajo naši izseljenci.
vuk, ki ga vsikdar bóle širijo med liidstvo nešterni naši mladi šolani liidje, a vnogo je kriva tiidi tujina.
Vera je velki dar, ki nam ga je Bog dao. Brez nje se nihče nemre zveličati. A te dar, ki ga človek nosi v svojem srci, se lehko giibi i nazadnje popunoma zgubi. Vero si trebe čuvati i jo gojiti, da bo vsikdar bole močna. živa. Dokeč je človek doma pri svojih starišaj i v domačoj fari, se to lehko godi. Sta-rišje, ki so verni, svojo deco včijo i vzgajajo v veri. V domačoj cerkvi se glasi reč boža nedelo za nedelov, svetek za svetkom i što reč božo redno posliiša, njemi vera ostane živa, močna,
rasté. V tüjini je pa to nemogoče. Čeravno v cerkev hodi, bože reči več ne razmi. Kak pa več bože reči ne posliiša, začne vera pešati. Če na ogenj ne mečeš drv, začne vgašiivati, naj je prie kakšte goro. Človek postaja mlačen, da niti v pamet ne vzeme. — Ešče bole je vera našega človeka v tüjini postavlena v nevarnost, če pride k brezverskoj driižinl, ki vero celo sovraži i se z nje norca dela. Vnogi naš izseljenec zna praviti, kak so se z njega gospodar i driižina norca delali, gda je po lepoj krščanskoj navadi molo pred jedjov i po jedi. Eden čas, dolceč ma svoj dom i domače navade živo v spomini, šče zato moli, pomali pa to ta naha i se pred jedjov i po jedi oponaša kak vsi oni. — Ravno tak je s sv. mešov. V začetki, gda ta pride, v nedelo joče, ka ne more k meši, kak je to domä bio navajeni, pomali pa se privči, da si niti ne zmisli na mešo. — Poleg vsega toga naš človek v tüjini ne more iti redno k spovedi, ne k obhajili, ne more opravlati svojih verskih vaj. Brezverska drü-žina, pri šteroj služi v tüjini, njemi vse to vzeme. Če pa več ne moli, k meši ne hodi, k spovedi tüdi ne, obhajili tüdi ne — ka šče te ma na sebi krščanskoga? Njegova vera postane v tüjini kak drevo, s šteroga se sklestijo vse veke i potrga vse listje. Takše drevo ne more več živeti, začne se sušiti.
Kak pa vera v srci vgašiije, tak začne človek bloditi na kriva, grešna pota. I to je druga strašna nesreča za naše lüdstvo v tüjini. Posebno ešče zadnja leta, gda v tüjino ide povečini mladina v tistih letaj, gda viheri skušnjav telikokrat i tak močno steplejo mlado dtišo. V teh vihernih letaj je diiši na pomoč edino živa, močna vera, (ki se izjavla v verskih vajah, v molitvi, v sv. meši, v prejemanji sv. svestev). Vera v Boga, ki je naš nebeški Oča, vera v Jezuša Kristuša, ki je v sv. hoštiji naš prijatelj, naš brat — ešče več — naša hrana. Vera v neskončno božje smilenje, ki nam pri spovedi vse grehe odpUšča. Ta vera edina more mlado dušo podpirati, da je viheri skušnjav ne po-derejo. I ravno takše podpore naš človek v tüjini nema, je kak tü v püstini. ki ga veter maje se pa ta.
K toj nesreči se prevnogokrat pridriiži ešče drüga nesreča: grešna priložnost. Naša ženska, dekla i oženjena, je v tüjini vnogokrat kak ovca med vukovi. V drUžbi pokvarjenih hlapcov mora delati od jiitra do večera. Srce njoj trepeče dostakrat kak preplašenoj golobici, dokeč ne pozabi sladkoga maternoga opomina, ki njoj ga je dalo za slovo: dete moje, pazi se ka ostaneš poštena; dokeč ešče čUti zadnji materni poljub na svojem teli. Ali pomali na vse to pozabi, prilike so velke i zgodi se tisti strašen spadaj, ki dostakrat pokvari vse živlenje. Ka pomagajo te vse jezerke, če je telo i diiša oskrunjeno. Ka pomaga svilena obleka, če pokrivle smrad greha, srečnejše je čisto srce, oblečeno v preprosto kmečko obleko. Ka pomaga zidana hiša, če se pa vsikdar gda prestopi prag te hiše, spomni, da je zasluženo v tüjini, gde je prelomo svojo zakonsko zvestobo. Ka pomaga beli krüh, či pa bridek zavolo grešne preteklosti. To so ne-
srečni lüdje. V tüjino so Sli iskat srečo, da bi jo prinesli domov za sebe i za svojo drUžino. A mesto sreče so najšli nesrečo. Tisti mali penez, ki so si ga v tüjini zaslužili, ne more potolažiti srca, šteromi je tujina vzela vero, vzela čistost, vzela mir i zadovolnost.
Dragi mojil To so dogodivščine nas vseh ali vnogih naših bratov i sester, ki so puni vüpanja zapüstili svoj rojstni dom i se podali v tüjino, da bi si tam spravili lepšo bodočnost. A tü-jina jih je vkanila, Najšli so sicer nekaj tistoga, ka so šli iskat, najšli so nekaj penez, a pri tom smo zgübili drügo — bogastvo svoje dUše, štero je neizmerno več vredno kak vse zlato toga sveta. Takše nesrečne ovčice sprejmimo s posebno smilenim srcom, gda se vračajo v naročje Slovenske Krajine. Oni sami največ trpijo i želijo nazaj najti tisti srečni mir, ki so ga negda meli, gda so šče tüjine ne poznali. Te mir dobijo samo pri Njem, ki je pravo svojim apoštolom: svoj mir vam dam, pri Njem, ki nas tak lepo zove: pridite k meni vsi, ki ste žalostni i potrtoga srca i jaz Vas bom poživo. Edino pri Njem si lehko vsakši zaceli srčne rane, ki njemi jih je vsekala tüjina.
A ne bi prav napravo, če se ob toj priliki ne bi spomno tüdi vseh tistih naših izseljencev, šterim je mrzla sapa tüjine ne škodila, šteri so se vrnili k svojim dragim domačim zdravi na dfiši i na teli. Hvala dobromi Bogi, tüdi takših je ne malo število. Bodisi, da jih je boža Previdnost vodila, ka so prišli k dobrim, krščanskim družinam, ali pa so bili tüdi v velkih nevarnostih, pa jih je posebna boža pomoč čuvala, da so ostali dobri. Za to velko dobroto so dužni zahvalo dobromi Bogi i BI, Devici Mariji.
Samo potrüdimo se vsi, da nam tüjina ne bo delale škode, da naši bratje i sestre ne bodo zapravlali svoje dfiše, gda si spravlajo zemelske dobrine. Ka pomaga človeki, če ves svet pridobi, na svojoj dOši pa škodo trpi. Amen.
Halas Daniel.
24. X. 1939. v Črensovcih ob priliki meše za izseljence (g. dekan Jerič).
POMAGAJMO POKOJNIM VOJAKOM.
Nešteti jezeri katoličanskih vojakov so spadnoli na bojiš-čaj v zadnjih tjednaj. Molimo za nje. Naglo so šli s toga sveta, brez posebne priprave so stopili pred večnoga Sodca. Naj se nam smilijo. Darüjmo te mesec vnoge molitve, vnoga prečišča-vanja, zatäjüvanja za nje. Molitve za nje, so molitve za mir. Mi njim spravlajmo večni mir, oni nam bodo sprosili zemelskoga.
cdisdonskX poroüIA
Antolin Avguštin (iz Beltinec), salezijanski misijonar na Japonskom piše, da ma ogromno dela. Zvekšega vsi kleriki po sveti zadnja štiri leta pred posvečenjom mirno vršijo svoje včenje. Našemi misijonari je pa to ne dano. Včiti mora na do-mačoj gimnaziji po več vor na den, pomagati v mladinskom domi v ednoj velkoj salezijanskoj župniji v Tokiji. Sem se vozi z vlakom. Vsaki den se zbira okoli 300 dečkecov v tom mladinskom domi. Župnijo vodi eden sam diihovnik, pri mladini pa njemi pomaga eden brat pomočnik. Kelko dela čaka nove misijonare!
Indija. Razkolni kristjani, takzvani Jakobiti, se neprestano vračajo v katoličansko Cerkev. V zadnjem časi se je vrnilo v Čengapuri 23 oseb, v Eurianuri 70, v Pampadiji 100, v Taruni 40, v Niranomi 50 itd. Škof Mar Severios je izjavo, da je vekše zanimanje za kat. Cerkev med podeželskim liidstvom kak po vekših mestaj. V Tiruvalli se je ustanovo tüdi samostan.
Afrika. V vikarijati Jaunde se že od 1. 1935 prav lepo razvija zdravstveno delo, ki ga vodi v zvezi z misijonari misijonsko driištvo „Ad Lucem" (k svetlosti), ki ma svoj sedež v francoskom mesti Lile. Glavno zaslugo ma zdravnik dr. Ajoulat, ki je ustanovo dve bolnišnici za zamorce. Te zdravnik je sam prišeo za stalno v Afriko, s svojov ženov pa vodi edno bolnišnico. Driigo je prevzeo njegov tovariš. Vsaki den pride od 200 do 300 nesrečnih betežnikov po pomoč v to bolnice. Vse je v službi mi-sijonstva.
Kitajska. Naš nevtriidlivi misijonar g. Geder Jožef piše, da se je preselo iz Tungpi, gde je delüvao osem let, nazaj v Lin-čau. Tii mora skrbeti za dve misijonskivi okrožji. „Pred leti nas je bilo tii pet misijonarov — tak piše — pa smo se tožili, da nas je premalo. Zdaj smo pa samovtrije! Zakaj ne pride kaj novih misijonarov iz Jugoslavije? Želno pričakiijemo!'
Japonska. Dne 23. III. je japonski parlament potrdo zakonski predlog od verstev. To je važen dogodek v zgodovini kat. Cerkve na Japonskom. S tem je tiidi kat. Cerkev postala pred postavov ednakopravna z dvema državnima verama, to je, z budizmom i šintoizmom. — V Tokiji se je ustanovilo posebno driištvo vučenjakov, ki bodo raziskavali ono dobo, gda je bilo krščanstvo preganjano. — Misijonar Villion je pred svojov smrt-jov pravo: „Če bi bio še ednok mladi i bi mi bilo dano še ednok 80 let na razpolago, bi se znova odpelao na Japonsko, pa bi znova vse svoje živlenje žrtviivao za oznanenje bože liibezni."
Indija. Indijski dijaki so ustanovili posebno misijonsko zvezo, ki nosi naslov: Študentska misijonska liga vzhoda. Namen
te zveze je, navdiišiti dijaško mladino za misijonsko delo sv. Cerkve i jo navajati, da bi to delo podpirala z molitvijov, delom i žrtvami. Dne 29. jan. letos so meli zborüvanje. Vdeležilo se ga je prek 1000 dijakinj. Zadnji večer so vprizorili sprevod z baklami, štere so priigall s plamenom veinoga posveta v cerkvi v znamenje, da ščejo ponesti v svet Krisfušovo svetlost.
Prva dva zamorca — škofa. Ves kat. svet je z velkim zanimanjom čakao, gda pride čas, da bodo tiidi zamorci dobili škofe svojega reda. Vse driige poganske dežele so že mele svoje škofe, samo afrikancl ne. Pokojni papa Pij XI. je posveto 18 škofov Kitajcov, 2 Japonca, 8 Indijcov, 3 Anamce, 1 iz Cejlona 1 iz Abesinije. Zdaj pa je napočo čas, da postanejo tiidi zamorci deležni škofovske časti. Prav značilno je, da so ravno novi sv. Oča med prvimi škofovskimi imeniivanji, ki so jih zvr-šili po svojem nastopi, imeniivali tiidi dva zamorca za škofa. To sta Ignacij Ramarosandratana z otoka Madagaskara i Jožef Kiwanuka iz Ugande. Oba so sami sv. Oča posvetili v Rimi.
Sestra Gebhardina Hrastnik piše iz Kitajske med drii-gim tiidi: „Kak naj zavlada Kristuš Krao nad ogromnov, še po-ganskovKitajskov? Tak kak nad vsem svetom: s svojim mirom pa s svojov liibeznostjov! Želela bi napisati od toga celo kni-go.... Samo misijonarom mora tiidi domovina priti na pomoč. Tiidi domovina je dužna pomagati Kristuši Krali do zmagoslavja na Kitajskom. — Slovenske driižine, vzgojite nove misijonare, nove bojevnike za Kristuša Krala ! Za popuno njegovo zmago je vnogo premalo misijonarov. Poleg toga pa molite i doprinašajte žrtve za zmago Kristuša Krala."
Kitajska. Apoštolski delegat Zanini ja meo predavanje od kitajskih misijonarov. Povedao je, kak lepe uspehe rodi delo misijonarov. Pred bojnov z Japonci je bilo 400.000 takših, ki so prosili za krst. Zdaj pa jih je prek eden milijon. Kak te to? Ali je bojna povzročila to število? Ja, ravno tak je. Pride pa s toga, da so katoličani vsešerom z najvekšov liibeznijov prišli na pomoč poganom, posebno ranjencom v bolnišnicah pa deci, šterim so neprijateli poriišili hiže i poklali stariše. G. Zanini milo prosi, da bi prišli novi misijonari na pomoč.
Afrika v vnožinaj sprejema krščanstvo ! Tak pišejo.
V	pokrajini Urungi v belgijskom Kongi je okoli 2 milijona liidi.
V	teh pokrajinah število vernikov tak hitro raste, da je nastalo veliko pomenlcanje misijonarov. L, 1922. je bilo komaj 14 000 katoličanov. Na konci leta 1932 pa že 80 000. V letih od 1932. do 1938. je bilo krščenih 211.612 liidi. Dnes je v Urundi nad 300.000 katoličanov. Pripravla se jih na krst 86 000. Za diišno pasterstvo, štero zavolo toga vsaki den narašča, je pa komaj 59 misijonarov i 15 domačih dühovnikov. V veliko pomoč so misijonske sestre. Tii zaistino moramo praviti: Žetva je velika, delavcov pa malo.	D .