Srečko Fišer
Kako govoriti o svojem delu
Pišočemu človeku je avtorefleksija potrebna in koristna, vprašanje pa je, koliko je potrebna in koristna v obliki, ki je namenjena občinstvu. V pogovoru, v katerem je nekaj kolokvialne tolerance, še nekako, kot avktorialni monolog pa ^ V tej obliki postane avtorefleksija tudi sama svojevrstno literarno delo, ki naj bi se na posebno kvalificiran način nanašalo na drugo literarno delo, nekakšna (meta)literatura, kot se reče dandanašnji. Skoraj kot še en prizor ali epilog drame (če govorimo o drami). Če izhajamo, kot je skoraj nujno, iz domneve, da je avtor o temi, ki si jo je zastavil, že v delu, ki ga je dal v javnost, povedal, kar je hotel ali znal, bo tak apen-diks bodisi drugače ponavljal že izrečeno bodisi poskušal povedati tisto, česar avtor po svoji presoji v prvotnem besedilu ni znal prav artikulirati.
V	obeh primerih bo najbrž slaba reklama, saj pomen referenčnega teksta bolj rahlja kot osmišlja.
Kljub tem precej dobro znanim dejstvom avtorji še preradi govorijo o svojem delu, literarni publikum pa tudi nima veliko proti, ker mu to daje občutek bolj osebnega stika, čeprav je le-ta še najbolj gradivo za posmeh umetniškemu narcizmu. Namen je lahko kajpak tudi plemenitejši: dobiti nekaj uvida v tisto, čemur pravimo avtorjeva poetika, tisti individualni sprimek vprašanj, ki jih pišoči doživlja kot najrelevantnejša, in izbranih postopkov ubesedenja. A ravno pri tej temi je besed iz avtorjevih ust hitro preveč. No, da ne bom krivičen: brez dvoma obstajajo pisci, ki o svojih izdelkih lahko razpravljajo z olimpijsko ostrovidnostjo, a sam ne sodim mednje. Če sem bil kdaj zvabljen k takemu početju (medijski svet to rad zahteva in vse nečimrnosti ni nihče prost), sem se kmalu znašel pred vprašanjem, ali se s tem ne norčujem iz sebe ali iz občinstva ali nemara iz obeh.
Norčevati se iz občinstva pa ni pošteno in norčevati se iz sebe ni pametno.
V	svoj zagovor lahko rečem le, da se avtorefleksija pač ne more končati
le pri odnosu med literarnim in metaliterarnim, med tem, kar je tu, in tem, kar je "onstran". Vsaka meta ima se svojo meto. Vsak onstran svoj onstran. Ali morda vsak razen enega? Pustimo zdaj to. V skladu z uvodno samopromocijo torej prilagam verzno besedilo, ki sicer nima nikakršne geneti~ne povezave z Nestalnim nebom, vendar tudi ono govori o dilemah razumevanja in artikulacije "vprašalne izkušnje". Vzemimo, da gre za besedilo, ki je v nekem smislu poetološko. Kot sicer vsako ^ Toliko prej, ker govori nekako obstransko, ne prav resno.
"Bedakov hvala" (permutacije)
Jezik je poskrbel - in za ta dar mu hvala -da se ne vidi: so, ki hvalijo, bedaki, ali so vice versa hvaljeni bedaki; (ali je neki bedak le rekel hvala).
Ni kompliment, ~e nas bedak pohvali; saj ~e je to, kar je, potem seveda slišimo dosti raje, da nas žali: hvala iz tega vira nam preseda.
Je pa vseeno res - ~etudi blekne jo le bedak, žalitev vendar rani; in ni~ manj ne drži, da bolj nam tekne hvaljeni biti kakor opsovani,
~eravno od - in zapovrh nas v~asih bega, da ne vemo zatrdno: gre res za bedaka ali ne gre - oziroma in poleg tega nikjer ne piše, da po sebi vsaka
beseda, ki jo re~e tak, je bedasto~a, in je to misliti morda docela zmotno; zraven pa - hvala spet - dilema je mogo~a: ne sploh, ne vedno - kaj je misli tej nasprotno?
Na potih logosa neredek je slu~aj (ker se na njih nikdar ne vidi ~isto ~isto),
da z njih vsi bedaki pridemo nazaj oz. ne vemo, kaj smo (to pa je isto).
Še najve~ nam je jasno, kadar spimo: saj ~e je spak res manj{i spak, ko spi, bedak je tudi bolj bedak, kadar bedi. Sanjajmo torej, da bo aporija mimo.
Etimologija nam je pomagala. Lahko no~ in - jezik, lepa hvala.