L i s t e k. Na Gregrorčičevem domu. Spomenica o petdesetletnici rojstva pesnikovega. Dne 15. vinotoka dovršil je naš planinski slavec, Simon Gregorčie, 50. leto svojega življenja. Tem povodom dovolim si opisati v naslednjih vrstah svoj pohod njegovega rojstvenega doma tam gori pod Krnom, v divnem, »planinskein raji" . . . Dne 16. grudna 1881. 1. stopil sem prvič pred čestito obličje slavnega našega pesnika ter sem preživel v njegovi velezanimivi druščini ondu na solnčnern griču Rifeinberškem blažene ure. In ko me je pozneje službena pot privedla tja gori v preslikovito Soško dolino, polotilo se me je hrepenenje, da si ogledain opevano torišče njegove mladosti. Bilo je lepega nedeljskega jutra začetkom rnal. srpana 1. 1882., ko se napotim iz Kobarida gori na Libušnje. Dospevši navzgor k cerkvi, stoječi na zeleni ploščadi z nizkim obzidjem opasani, začujem jarni glas propovednika; ali ker sem bil vsled prenagle hoje od potii ves preinočen, bal sem se stopiti v hladno cerkev; vrhu tega pa kot nepoznan tujec ljudstva nisem hotel rnotiti v pobožnosti, teinveč sem se vdeležil službe božje pred cerkvenimi vrati pod miliin nebom. Po maši predstavim se tačasnima duhovnikorna na Libiišinji in sta bila nastopna čestita gospoda: vikarij Fran Smrekar, ki je nedavno legel v grob tam v Medani na Goriških brdih in kaplan Janez Vuga, sedanji vikar v Kamnem pod Libušinjem. Ko njima razodenem namen in smoter svojega pota, reče mi dobrovoljni g. vikarij: »Zagrabite z nama-dve, tri žlice juhe in po večernici izpremiva Vas midva gori na Vrsno, na zaželjeni dom Gregorčičev!" In tako se je tudi zgodilo. Ob treh popoludn« smo se napotili vsi trije z Libiišinj navkreber po strmi stezi, kojej na levo se vspenjajo kvišku navpično stoječe pečine, dočim na desno pod njo zeva globoki prepad. Po jednournem lazenji navzgor dospemo na visoko planoto, izza katere tu na severni strani v širnem polukrogu štrli v podnebje gorostasnega Krna sivo skalovje, kakor pravečne razvaline svetovnega amfiteatra. Na ornenjeni planoti so tri vasi: Vrsno, ki iina okolo 50 hiš, Selce, obsegajoče kakšnih 10 hišnih številk in pa Krn, ki šteje menda 26 posestnikov. Na predlog g. voditelja-vikarja šli smo najprej mimo Vrsnega na jugoiztočni rob planote, kjer na poševni grivi rase rnlado slivje. Vrsenci, videči nas stopati proti omenjenemu robu, rekli so: BTi gredo gledat Gregorčičev slap!" ,,Dali ste njih slišali!" opozori me g. vikaiij. rT\ vedo, da je Gregorčič opeval svoj «slap gnneči* — evo ga tain-le!" In zares! Ondu na levo, po globoki udrtini izpod Krnovega vznožja nizdolu šviga blišeeč žarek peneče vode, katere jednakornerni šum natn je zvenel na zavzeto uho. BVidite, tukaj okrog je naš pesnik čedo očetovo pasel", pojasnuje mi česLiti naš Mentor. nIn tam-le z onkraj slapa um je drug odpeval" . . . Dolgo srno sedeli tam gori na zelenem njivčnein vratji ter se naslanjali z očarujočo slikovitostjo razgleda po širnern okrožji, ki se je razgrinjalo od ondot gori pred naširni očmi. In čuj! Na onestranskem robu, visoko gori v planini nad slapom, razlegala se je lahkozveneča pastirska pesem, kakor tajnosten odmev iz davno minolih dnij. Bili smo vsi trije ginjeni in blažene slutnje pesniške so nam prešinjale zamrknjene duše. Da, tukaj smo čutili i mi pesnikovo hrepenenje ^nazaj v planinski raju, kajti Tu srečen pastirček je glasno pojoč, Veselje srca razodeval, Poslušal je potnik, po dolu gredoč, In drug mu je z onkraj odpeval. Britkosti in boli tu nije poznal, Pijoč le sladkosti je rasel; — Da bil bi pač vedno tu gori ostal In čede očetove pasel! . . . Onemel je petja veselega glas Srce mu tero bolečine ; Zakaj je zapustil te rojstvena vas, Zakaj je vas pustil, planine! Da, diven je ta planinski raj Gregorčičev in ni čudo, da ga ne more pozabiti ! Globoko doli vali bistra Soča svoje sinjezelenkasto vodovje, vijoč se v rničnih ovinkih pu naročji slikovite doline, ki se razteza v dražestnih perspektivah tja doli proti sv. Luciji in navzgor do Kobarida ter dalje tja gori v Kot, pod vznožje mogočnega Stola. In tu nasproti, na jugozapadu dviga se kakor orjaški jez visokoslemni Kolovrat, po katerega jasnem temenu se razprostirajo zelene senožeti, dočim mu skalovito pobočje opasujejo senčnati gozdi. V očigled toli bujnej pokrajinskej lepoti mora pač človeka navdihniti pesniško oduševljenje in kdor si je kdaj ogledal od tam gori prekrasni ta planinski raj, razumel bode še-le plastično slikovitost, ki govori iz vseh Gregorčičevih poezij. Ko smo se navžili pokrajinske lepote, ki oblija vso ondotno panoramo, vrnili sriio se nazaj proti Vrsnem. Ondu uekje na voglu opozori me naš vodnik na rojstno hišo vel. g. dr. Gregorčiča in po nekaterih ovinkih ustavi ine pred skrorano hišo s slamo krito in na pročelji slamnatimi kitami opleteno ter me vpraša: BKaj pravite: da-li si res naš Šime želi nazaj sem gori v tole hišo, kakor poje v znani svoji pesmi: Nazaj v planinski raj!" ^Gospod vikarij!" odvrnern tnu jaz malodane nejevoljen: ,,To je vendar simbolična podoba, v kateri si pesnik želi nazaj svojo mladostno nedolžnost in brezbrižnost ali če bočete: prirodno «prvotnost»! Sploh pa navdaja vse planince tisto nevtešno domotožje in hrepenenje po njihovem nplaninskern raji", istotako kakor Primorce po njihovem morji. In rojstvena hiša, kjer je zagledal luč sveta, draga in sveta je pač slehernemu človeku, in naj si bode tista tudi lesena ali prstena ter krita i s slamo. In glejte gospod vikarij: Pred to-le skromno hišo rnora priromati nekoč ves naš narod, da njo poslavi kot rojstveni dom uvekovečenega pesnika, ako si hoče prisvojati kulturo, prosveto in omiko!1" Kakor v znak pritrjenja stisnil mi je čestiti svečenik roko ter naju uvedel v bišo, kjer nas je vsprejel pesnikov brat Anton, sedanji gospodar na Gregorčičevem domu. Pri čaši zlatobojnega vina iz kleti pesnikove razgovarjali smo se potem dolgo, sedeči ob istej mizi, pri kateri je i on kot brezbrižni deček svoje dni posedal v krogu svojih roditeljev ter bratov in sestra. Žal, da isti dan ni bilo doma nobenega druzega sorodnika pesnikovega; mati je bila takrat na pohode pri poslednjom, oče pa je pasel svoje čede nekje gori pod Krnom. Pesnikov brat nam je pripovedoval inarsikakšen zanimiv dogodček iz mladosti njegove ter nas opozarjal na razne okolščine njegovega življenja. V tem nam je poteklo naglo nekaj ur. Pri slovesu sem naposled napil vsej Gregorčičevej rodbini ter njega rojstveni hiši, sklenivši zdravico svojo: ^Kakor je tista žena v evangeliju, slišavši propovedati božjega učenika našega, vskliknila: Blažena prsa, katera so Te dojila, istotako kličem jaz: — si parva licet componere magnis — Blagoslovljena hiša, v kateri se nam je narodil pesnik po inilosti božji!" Svetle solze so zalesketale v očeh pesnikovega brata, kateri nas je ves ginjen spreniil izpod strehe rojstnega doma njegovega. Odhajajoči ozrli smo se še jedenkrat na skromni dom Gregorčičev, katerega je pač najlepše proslavil on sam v divni svoji pesini ,,Kmetski hiši" pojoč: Mogočna nisi, ne prostorna In stavil te umetnik ni, Bolj kot bogata si uborna, Preprosta selska hiša ti! . . . Ta hiša nam je mati krušna, Domovju steber je častit. Iz kmetskih hiš nam hrana dušna, Iz kmetskih hiš oraike svit! ,Zato ti slava peta bodi, Oj zibelj naših boljših dnij; Nebo ti tisoč sreč prisodi, Ves blagoslov na te razlij!" Prostoslao Kretanov. M