Meje svobode hitro postanejo okopi privilegijev
V Jugoslaviji — če potegnemo črto pod vzponi in padci v raz-voju demokracije - prav gotovo lahko rečemo, da se je namesto pluralizma lastništva uveljavil pluralizem politik, nihanj v strategi-jah političnih elit in njim podložnih občil. Ta hip pač ni mogoče z zanesljivostjo trditi, da je demokratični razvoj v zenitu ali se od njega oddaljuje. Lahko bi naštevali dokaze v prid eni in drugi trditvi. Zadnja dogajanja v Jugoslaviji, še posebno v Sloveniji pa še posebej terjajo takšno premišljevanje. Kajti v zadnjih nekaj letih je kritična usmerjenost vse večjega dela publicitete po eni strani začela razkrivati nove razsežnosti socialistične demokracije, na drugi strani pa neredko proizvedla tudi odpore (večkrat upra-vičene) zoper pomanjkljivosti tiska, zoper večjo avtonomijo tiska itd. Nekatera sredstva javnega obveščanja so v pohlepu po senza-cijah in seveda s tem v tekmovanju za višjo naklado, naredila politiko tudi v njenem zakulisju razumljivejšo, oziroma odkrivajo »skrivnosti«, ki se jih drugače skrbno »hrani«. Dejstvo je, da je v takšnih razmerah težko v skrivnost odeti majhnost ljudi v teku za neposrednimi koristmi, njihovo zlaganost, pa čeprav se krasijo z visokimi naslovi in odevajo z velikimi ideali. Tako človek včasih dobiva občutek, da je politična dramaturgija postala nekaj para-doksnega ali drugače rečeno, prav politična igra večkrat naredi politiko za nekaj vsakdanjega v smislu banalnega.
Zato ni čudno, da se potem gledalci spektakla - kot v vsakem slabem teatru — pogosto odvrnejo od politike. Začnejo izražati odvratnost in si znajo izmisliti tudi kak kontrateater. Toda tudi to je politika, vendar pa po vzoru boja »bolj« demokratičnih siste-mov, v katerih gredo na »prenove«, ki v pravem pomenu besede politike spremenijo v »dramatis personae«, igralce z vsemi mimič-nimi lastnostmi. V polni luči naj bi stali pred gledalci in si medsebojno iskali napake in grehe. Na drugi strani pa bi naj napetost javnosti ponazarjala pomen političnih »bojev«.
Je takšno premišljevanje načelne narave potrebno, če se hočemo izreči o najnovejših posamičnih komunikacijskih pojavih, kakršna sta na primer »primer Janša« in »vojaški udar« (afera Abdič je naenkrat odpeketala z odra). Na bodo stališča in vpraša-nja še tako strpna, je vse skupaj preračunano na politično propa-gandne učinke, ki hočem nočeš zapirajo prostor racionalne komu-nikacijske prakse.
Čemu bi sicer množični mediji namenjali več časa in prostora tema problemoma kot vsem drugim, dejanskim problemom družbe. Mar ni to kljub člankarski strpnosti. uprizoritev lova - če ne več na čarovnike, pa na grešnike. Kako lepo bi bilo, če bi tako vneto in množično razpravljali o kakšnem članku ali knjigi, o ide-jah za praktični izstop iz začaranega kroga ekonomske in druž-bene stagnacije. Ali ko bi včasih premogli vsaj malo japonske modrosti, da bi lahko z molkom izrazili svoj prezir nad »nespre-jemljivimi dejanji«. Zdaj pa je postala paradoksalna situacija, da je nekaj, kar vsi obsojamo (nezakonitost) postala predmet pogla-vitne preokupacije večine Slovencev.
Nikoli ni mogoče - enkrat za vselej - določiti meja različnosti in svobode, ki iz nje izvire. A vendarle obstaja neka meja, ki je ne kaže prestopiti: da tisto, kar zahtevam za sebe, brez pretvez o svoji posebnosti priznam tudi drugim. Sicer meje svobode postanejo okopi privilegijev. Teh pa srno rekli. da ne rabimo več.