Mlado Jufto
■/f
štev, 8
Nedelja, 17* februarja
1935
Adam Milkovič:
Potepuh!
>ALi bo, teta?« so jo vprašali.
»Kar dobro bo,« se je popravila Dolgoroga, prav res, zelo uslužna je bila. Na eno stran jo je vlekla trom-peta, na drugo pa tista reč s strunami pa je tako še kar šlo. Potem je Mihec rekel oprezno:
»Bom pa jaz naprej hodil — vse ceste poznam. Le pazite!« In so šli — in se potepdi po svetu... Mihec je res prav dobro poznal pot iz mesta. Dobro, da je bila noč in jih ni nihče srečal. Oprezno so stopali po trdem pločniku, nič hrupa bi ne bilo, da ni koza tako štorkljala.
nejše ulice. Tu eo bili bolj varni pa so hitreje pobirali podplate. Dolgoroga je slabo videla pa je zadeila časih s svojim
»Le potiho, teta!« se je ozrl Mihec. Skoda res, da ima Dolgoroga rožene parklje, je pomislil, kako to štorklja! Pa so prišli že dokaj daleč, ko jih popelje previdni Mihec v stranske tem-
tovorom ob zid. Oglasile so se strune in trompeta je zapela
»Pst! Pst!« je posvaril vsakokrat Mihec nerodno teto, »da se ljudje na prebude!«
»Bom pa bolj po sredi hodila,« je rekla koza.
Tako je bilo pa res bolje. Nič več ni bilo nesreč — razven enkrat, ko se je pretrgala vrvica in je vse skupaj z glasnim ropotom telebnilo kozi na tla. Pako so se prestrašili! Mihec je kar za-mižal. £e so se odpirala okna, pa so brž popravili nesreče in jo ucvrli, da je bilo kaj. Nič zato, če je bilo malo več ropota, da so le odnesli pete!
Ko se je jelo svitati, so bili že daleč iz mesta. Krenili so proti gozdu, in ko so poz/Iatili prvi žarki vzhajajočega solnca vrhove mogočnih dreves, so srečni legli v zeleno travo. Krog njih so prepevale jutranje pesmi siničke in skrjaneki so veselo žgoleli visoko pod sanjiim nebom. Kako lepo, kako prijetno je bilo! Gledali so v megleno daljo, tam daileč je ležalo tisto sivo, tisto pusto mesto, okrog njih pa se je razprostiral zeleni gozd, zlata prostost...
»Hm, kje pa smo prav za prav ?« se je ozrla Zefa in hitro splezala na drevo. Plezati je pa res znala: ena, dve — in že je sedela v vrhu.
»Sem že gori!« se je pobahala, »o kako se daleč vidi!«
Koza Dolgoroga je pričela obirati listje, Mihec pa je žalosten postajal okoli nje. Lačen je že bil pa mu je v trebuščku žalostno pelo. Le kaj bo je-del» Dokler je še živel njegov dobri gospodar, ni bil Mihec nikoli lačen.
»Pa sem res revček,« pravi sam sebi, »kaj bom pa vendar jedel?«
Dodgoroga vesela obira grmičevje, Beba lovi mušice, pobira želod, in Zefa
©tiče za črvi _ 011 pa, o kak siromak
je, gleda proti nebu, prav nič ni vesel, kar zajokal bi. Pa mu je dobra Zefa prinesla dva črva in ju potožila kraj njega.
»Na, Mihec, gotovo si lačen,« je rekla.
Mihec gleda črve, kar boji se jih. Or-vov še ,ni nikoli jedel. Dolgo okleva, potem se le opogumi in pokusi. Polah-ko prime prvega, a ko ga pregrizne in se mu črv zvije okoli smrčka, prestrašen strese z glavo, spusti črva in zbeži.
»Nak,« pravi odločno, »črvov pa že ne bom jedel. Kak! Brrr,« ga je streslo.
Tedaj je njegove prijatelje kar resno zaskrbelo. Mihec nič ne je — saj jim bo umrl! so tarnali vsi in ugibali, s čim bi mu postregli. In da so bile skrbi še večje, je Mihec venomer tožil: »O kako sem lačen! O kako bi jedel!«
Ugibali so to in ono, prinesli Mihcu še lešnikov, dve žabi in nazadnje še
mrtvo siničko, ki jo je bila Beba nalašč zanj zadavila — pa je bito vse zaman. Ni bito Mihcu za siničko, še manj za žabo in je jadikoval: »Bom pa umrl, kar umrl bom...«
Kako jim je bito težko! Naenkrat pa se je domislila Zefa koze Dolgoroge in vesela vzkliknila:
»Ali bi mlekca., Mihec?«
»Hm,« je kar precej pokimal on, »to pa, to! Mmmm|«
Vsi so se razveselili in hvalili preudarno opico, potem pa je koza Dolgoroga pomislila:
»Ali pa zna kdo od v a« molzfci?«
Spogledali so se. Pa se je spet oglasila Zefa.
»Bom pa jaz poi&kusila, teta,« Je rekla.
Le kam naj pomolzejo? Oh, rta niso vzeli lonca s seboj!
»Hm, pa saj imamo trompeto!« sa je udarila pomenljivo Zefa po butici
Saj res! Imenitno! Zefa jo je kar postavila pod kozo. Ker ni ho^li sanaa stati, jo je prijel Mihec s tačk ima. Zefa pa je kar hitro pričeta z važnivn opravilom.
»Au, au,< je nenadoma z.imeketaia koza, »o kako si nerodna!«
»Ali vas boli, ;etaf« je vprašala pica in obstala.
»Ščiplješ me!« je dejala koza ir jo še poučila: »Oh, saj pravim, Ar.a je znala čisto drugače.
Potem je Zefa iznova poiskusila srečo. Potrpežljivo je stala Dolgoroga. Dolgo ni bito nič in Mihec je že obu paval:
»Kaj ne bo nič, teta!« je tarnal jo-kaje.
»Bo, bo!« je kimala koza, »kar potegni !«
In glejte, nenadoma je pritekla bela kapljica, potem druga in še tretja, dokler ni Mihcu špricniflo mimo nastavljene trompete naravnost v smrček. Brž se je obliznil pa hitro pristavil posodo bliže.
»Teče, že teče, teta!« je zaklical veselo.
»Saj vem,« je dejala ona tjavendan.
Zefa se je kočljivemu opravilu kar kmalu privadila, in beli curki dobrega mleka so se v veliko veselje vseh izgubljali naravnost v trompeto. Kako zadovoljno so se vsi držali. Še Dolgoroga je postala dobre volje in je časih veselo zameketala. Zdaj so vsi preskrbljeni — in Mihcu ne bo treba umreti!
»Ali še ni polno?« je vprašala končno koza. »Še ne, teta,« je dejal Mihec.
Mornarček Jakec
Jakec je bil močen in vesel fant. Njegova največja želja je bila, da bi videl dosti sveta in spoznal daljne tuje kraje in kakor hitro je dokončal šolo, je sklenil, da pojde k mornarici.
Prav za prav ni bil sam kriv, da ga je tako vleklo k morju. Kriv je bil stari leseni kovčeg, ki je ves zaprašen ležal na podstrešju. Bil je kovčeg starega očeta, ki je bil svoje dni mornar. Ko-likorkrat je sedel Jakec pred kovček
in si v duhu predstavljal, kaj je kovček že vse videl in doživel na tem svetu! In kovček je bil torej tisti, ki je nagovarjal Jakca, naj pojde v širni svet. Obljubljal mu je neizmerna bogastva, bisere, demante in kupe zlata in Jakec ga je verno poslušal, čeprav bi moral vedeti, da kovčeg laže, zakaj ded ni bil prinesel prebite pare z morja domov. A Jakec je bil uvideven, vedel je, da se vsak rad hvali, in da se vsak rad lepšega dela kakor je pa v resnici in zato mu vsega pretiravanja ni zameril. Nasprotno, zmerom bolj si je želel, da bi smel nabasati zeleni leseni kovčeg, ga rešiti prahu in samotarjenja na podstrešju in z njim odriniti v daljni svet Saj pa je imel tudi kovčeg tako lep cvetlični venec iz medenine okoli ključavnice, da mu ga bi gotovo zavidal vsak še tako star mornar.
In nekega dne so res sprejeli Jakca na ladjo, kjer sem tudi jaz služboval. Da ste ga videli, kako je prikorakal v pristanišče! Glavo je nosil pokonci, hlače iz debelega blaga so mu mahedra-le okoli nog in debela volnena jopica se je ponosno ovijala okoli njegovih širokih ramen. Za njim sta nesla dva dečka
velik lesen kovčeg — dedščino njegovega deda! Pot jima je cursoma lil s čela, videti je bilo, da je moral Mti kovčeg od sile težak in le z veliko težavo sta ga naposled spravila čez ozke stopnice v prostor za posadko.
Jakec je bil kmalu z vsemi dober prijatelj. Ni bil navaden mornarček! Marsikdo, ki je neprestano tarnal nad težkim delom na ladji bi si bil lahko vzel Jakca za vzgled. Opravljal je težko delo z vedrim in veselim obrazom: zmerom je žvižgal in prepeval.
Toda nekega dne bi bil vrli Jakec skoraj izgubil svoje toli nadebudno življenje. In tudi tega je bil kriv leseni, zeleni kovčeg njegovega deda.
Naša ladja je plula proti Singaporeu. Ker ni bilo pristanišče prosto, smo se morali ustaviti nekaj milj pred obalo. Tu naj hi čakali teden dni. Vkljub temu, da smo imeli dolgo in naporno vožnjo za seboj, nam poveljnik ni dovolil, da bi šli na suho. Bili smo besni. Posebno Jakec ]e bil hudo razočaran in hrepenenje po pravljični deželi njegovih sanj je bilo krivo, da se je spustil v nepremišljeno prigodo.
Neki dan je privlekel svoj zeleni leseni kovčeg na palubo in začel izkladati svoje reči. To se ni zdelo nikomur čudno, zakaj po tako dolgi vožnji je bilo umestno, da pregledaš svoje reči. Kapitan je določil Jakca, da prevzame ob jutrnem svitu stražo na palubi. Slišal sem, ko so ga prišli budit. Potem sem spet malo zadremal, ko me je zdajci prebudil nevaren šum. Bilo je kakor da bi nekaj štrbunknilo v vodo. To je zbudilo mojo pozornost in tekel sem na palubo da bi videl, kaj se je zgodilo. Jakca ni bilo nikjer videti Toda v istem trenutku sem začul z morja krik groze!
»Na pomoč! Na pomoč! Zgrabiti me hoče!«
Hitro sem stekel k ograji in glej! Nori fant se je res zibal v svojem imenitnem lesenem kovčegu sredi morskih valov in kakor neumen klatil z veslom okoli sebe, da bi pregnal morskega volka, ki je z odprtim žrelom prežal na čudno vozilo. Videti je bilo, da se bo kovčeg zdajzdaj prevrnil. Hitro sem sklical moštvo. Spustili smo rešilni čoln v morje in odhiteli nesrečnemu morskemu junaku na pomoč. Ko se je čez nekaj minut skobacal v naš čoln, se je kovčeg prevrnil, se napolnil z vodo in se potopil.
Ves bled in tuleč od razburjenja se je vzpel Jakec na varni krov naše ladje.
Dva dni pozneje smo pripluli v pristanišče. Sam sem stal pri poveljniškem mostu, ko se je zgodil veliki čudež! Zakaj kdo bi znal opisati naše presenečenje, ko se je dvignilo sidro z morja in smo zagledali na železnih verigah Jak-čev zelem leseni kovčeg! Da smo se ga vsi prisrčno razveselili, mi menda ni
Vendar ni bil strah pred smrtjo kriv njegovim solzam, jokal je iz žalosti nad izgubo tolikanj oboževanega kovčega. Jakca smo naDili, kakor se spodobi, potem smo ga pa skušali potolažiti, vendar so bile vse naše lepe in dobre besede zaman. Deček je bil mahoma ves iz-premenjen. Zdaj se ni nikoli več smejal,
treba še posebej povedati, zakaj Jakče-vo neizmerno veselje, njegovo vriskanje nad nepričakovanim svidenjem je moralo tudi najtršemu mornarju pričarati smehljaj na usta.	Osman K.
nikoli več ni žvižgal in nihče ga ni več slišal prepevati junaških pesmi. Bilo je, kakor da bi se bila vsa njegova dobra volja in vsa njegova hrabrost z kovče-gom vred potopila.
Zgodba o majhnem
Visoko na ledenem severu blizu Hud-sonovega zaliva je živela severna medvedka z divema mladičema. Mladička sta bila dolgo časa zelo slabotna in popolnoma prepuščena materini negi. Le ta ju je nežno ljubila, in če se je kakšna druga žival približala njenemu bivališču, je postala tako razkačena, da sta se je še mladiča zbala.
Kakor hitro sta znala mladiča hoditi, ju je peljala vsak dan na kratek izpre-hod in ju učila, kako si morata sama iskati hrane.
Toda nekega dne jih je doletela nesreča. Medvedka in njena mladička so bili prehodili dolgo pot, da bi ujela tjul-nja. Prišli so do eskimojske naselbine, kjer je stala čreda vprežnin psov. Ti so zavohali medvedko, zagnali so se proti nji, in začela se je divja borba.
Medvedka se je junaško branila. Tolkla je okoli sebe in rjovela, da se je razlegalo daleč na okoli po snežni ravnini. Kanadski stražniki, ki so v precejšnji razdalji od eskimske naselbine jahali na svojih konjih, so zaslišali to rjovenje in besno lajanje psov ter odhiteli na pomoč. A še preden so prispeli do prizorišča boja, sta bila medvedka in eden izmed mladičkov mrtva.
severnem medvedku
Stražmešter Douglas se je pognal med pse in rešil ostalega mladička. Vzel ga je s seboj v svojo kolibo in ga ljubeče negoval.
»Budi«, tako so imenovali malega severnega medvedka, je postal ljubljenec vseh. Njegove ljubke kretnje in smešno zmrdovanje so očarale vsakogar in marsikdo ga je na tihem zavidal Douglasu. Posebno so mu pa zavidali to, da se je medvedek tolikanj navezal nanj.
Vsak večer so položili pred Douglas-ovo posteljo debelo preprogo in veleli »Budiju«, naj leže nanjo. Storil je tako in se delal, kakor da bi spal. Toda v resnici ni spaL Časih je kdo izmed stražnikov pogledal skozi vrata in rekel: »Zdaj pa menda res spi!«
»Budi« ga je slišal in hrabro mežal. Potem je legel stražmešter počivat, ugasnili so luči, in vso kolibo je objel spanec. Tedaj je »Budi« tiho vstal in splezal na gospodarjevo posteljo. Zjutraj so ga zmerom našli na blazini. 00 stražmeštrovem zglavju.
Dvoje stvari je »Budi« zelo ljubil: kopel, ki ga je Čakala vsak dan, in poslastice, ki jih je našel v kolibi Dostikrat so mu skrili te poslastice na najbolj nemogoče kraje, a »Budi« je
plezal in se plazil tako dolgo, da jih je dobil.
Med tem so pripravili »Budiju« nov dom. Vodstvo živalskega vrta v Banffu Rocky Mountains je pisalo stražmeštru Douglasu in ga vprašalo, ali jim ne bi mogel preskrbeti kakega severnega medveda v nadomestilo za starega ljubljenca »Pata«, ki je bil umrl za starostno onemoglostjo.
Stražmešter Douglas je dobro vedel, da ne bo mogel zmerom imeti medvedka pri sebi, zakaj iz medvedka postane navadno medved, in medved ni domača žival. Tako se je spomladi odpravil z »Budijem« v Banff.
»Budi« je bil najprej zaradi izpre-membe okolice ves prepaden; toda bil je filozof, in ko so ga spravili v žival skem vrtu v veliko kletko, se je voljno vdal v usodo in skušal najti vse solnčne strani tega jetniškega življenja. »Nikoli mi ne bo zmanjkalo hrane, nikoli se mi ne bo treba bati psov, nikoli se mi ne bo treba bati tistih palic, ki pljuvajo smrt in ogenj!...« — in je bil kar zadovoljen.
Niti malo se mu ni sanjalo, da je bil on tisti, zaradi katerega je bil živalski vrt vsak dan poln ljudi.
Ivan Albreht:
Zima
Čez travnik, log in čez naš vrt pregrnjen je sneženi prt. Ko davi sever je zavil, še potok z ledom je pokril. Na okno ptička prileti, kot bi jokala, zacvrči — »Kaj jokaš, drobni ptičica?« iz sobe vpraša deklica. »Sem včeraj imela sestre tri, zdaj več nobena ne živi,	,
vse je pomoril ostri mraz, ostala sem samo še jaz. Zdaj veš, ti mlada deklica, čemu žalujem ptičica.« Odpira okno deklica: »Pa pridi k nam, sirotica, nalahno primem te z roko, te denem v lepo gajbico, ne bo tu mraza ne gladu, le pridi, ptička, brez strahu —« Ko okno deklica odpre, brž krila ptičica razpne: »Ne grem živet jaz v gajbico, grem rajši umirat v svobodo —« In z okna ptička odleti in v hudem mrazu onemi. Še preden noč zakrije vrt, objame ptičko bela smrt
Gustav Strniša:
Smučke
Tončkov očka je strugar. Ker ni bogat mož, da bi mu kupil lepe, polvoščene smuči, mu jih je naredil kar sam. Tončku pa smuči ne agajajo in se zmrduje. da ne bo z njimi smučal, ker niso dovolj lepe.
Dobri očka se ožalosti. Vse popoldne se je trudil, pa mu sinček tako zabrusi. Toda hitro se otrese otožnosti, zapre smuči v klet, a otroku jih naloži nič koliko ter ga zapodi spat.
Tonček vzdihuje v postelji in stoka, naposled se vendar pomiri in zasanja.
Ze stoji poleg njega velikan, ki se mu prijazno smeje in mu ponudi nove, krasne smučke, kakršnih deček še nikoli niti videl ni.
»Pojdi, da obkroživa svet!«
2e ima Tonček smuči pripete, nakar zdrvi čez trn in strn. Kmalu se kesa, da je slušal velikana, a prepozno, smuči drve kakor blisk In že skačeta čez strmine, čez ledenike in prepade dalje vedno dalje.
Nato prismučata v tople kraje. »Zdaj bo konec,« si misli deček, a moti se, kajti smuči se ne ustavijo, drse skozi puščavo, se zaganjajo nad peskom in hite naprej in naprej. Razne zveri srečavata, ki zdrknejo mimo in jih že ne vidita več.
Tončku je mraz in spet vroče, groza ga stiska za grlo, strah ga je, a velikan poleg njega se samo smeje in smuči drse dalje.
Tedaj vidi deček, da se bližata domači vasi. Znane planine zagleda in vesel se nasmehne. Že sta biiau rojstne hiše.
A kaj je tam?
Pred hišo stoji oče, postavil si je tje svoj skobelnik in zdaj struži spet nove smučke.
Preden more Tonček zavpiti in zakli-cati očetu, naj se ogne, se zaleti na vso moč v skobelnik, se prekupicne in zakri-či ter se znajde — zbujen na tleh.
Drugi dan pride skesan k očetu in ga prosi, naj mu odpusti in mu da smučke, ki jih je naredil zanj.
Danes je Tonček že priznan smučar. Njegov očka se vedno živi in je ponosen na svojega sina, ki še zdaj smuča samo s smučmi, ki mu jih naredi in ostruži njegov oče.
JUTROVČKI PIŠEJO
Dragi stric Matic! Ko sem prečitala nov natečaj, sem se ojunačila, prijela za pero in Ti odgovorila na eno Tvojih vprašanj. Prišel je vendar tako zaželeni sneg. Ko pridem iz šole, spišem nalogo potem se naučim kar je treba Potem grem po sanke in hajd se sankat. Tako mine popoldne ob veselem sankanju. Zvečer si pa krajšam čas s šivanjem ročnega dela, a čitanjem lepih pravljic, reševanjem križaljk, zlogov-nic in ugank. Včasi pride k meni tudi moja prijateljica, kjer ji čitam pravljice iz »Mladega Jutra« ali iz lepe mladinske knjige. Tako minevajo dolgi zimski večeri. Iskreno Te pozdravlja Tvoja
Silva Cmok, učenka 7. razreda v Hrastniku
Dragi stric Matic! Na zemljo pada mrak. Tiho naletavajo snežinke, tu pa tam skoči izza grma sestradana žival iskajoč si brane. Mrzel piš zaveje okoli voglov, ne zme-noč se ali nam prija ali ne. V sobi sedimo: mamica, atek in sestrici. Mamica plete nogavice za mojo najmlajšo sestrico, katera se veselo igra v kotu z mucko. Atek sedi pri mizi, ter zadovoljno bere »Jutro«. Druga sestrica plete pulover, da ji bo toplo in prijetno pri sankanju. Jaz jih pogledujem od strani, kako hitro in ročno delajo, ter zadovoljno prebiram »Mlado Jutro«. Ko sem ga prečitala, se že oglasi moja najmlajša sestrica: »Povej mi Janja, kaj si čitala v »Mladem Jutru«? Zadovoljno sem odložila »Mlado Jutro« ter ji iz njega pripovedovala razne pravljice. Nato smo vzele svinčnik ter reševale uganke. Tako poredno se je smejala in mi rekla: »Slišiš Janja, ko bom večja bom čitala »Mlado Jutro« sama. Ko smo dokončale delo smo šli spat. Zjutraj pa, ko sem se komaj zbudila me je že priganjala sankat. Vzela sem sanke in šli sva na grič blizu naše hiše. Parkrat se je peljala z menoj, a potem se je hotela sama sankat. Pustila sem jo. No, pre-brnila se je seveda. Jaz sem ji pa dejala: »Kdor ne uboga, ga tepe nadloga!« Jokala je tako, da sem jo morala peljati domov. Mamici je povedala, da je padla. Mamica pa je rekla: »Zadovoljni bodite otroci, da imate še starše, če bi njih ne bilo, kdo bi to prenašal!« Takoj je pobožala mamico po licu in dejala: »Moja, ljuba mamica!«
Brandner Janja, uč. n. m. §. postaja Vldem-Krško
Okoli 7. ure zvečer pridem domov iz šole. Tema lega na zemljo in mraz je. Najprvo se vsedem k topli peči in spišem vse naloge tistega dne. Nato vzamem kako mladinsko knjigo in jo čitam. S tem se malo razvedrim od dolgega pouka, obenem si pa tudi preganjam dolgčas ob teh zimskih večerih. Kadar mi knjig zmanjka tedaj ve-
selo prebiram »Mlado Jutro« v katerem mi, po pravici povedano, čisto vse ugaja. Nato odidem spat. V počitnicah grem domov. In mali sestrici Darinki pripovedujem povesti iz »Mladega Jutra«. Je namreč sestrica še toliko majhna, da ne zna sama čitati, a povesti pa zelo zelo rada posluša.
Zdenka Plehan, dij. III. o r. II. drž. real. gimnazije v Ljubljani
Ob dolgih zimskih večerih se zabavam z raznimi igrami n. pr. šah, karte, špano ali kaj drugega. Najljubši zimski šport mi je drsanje. V »Mladem Jutru« mi ugajajo povesti in zlogovnice. Včasi pa mi ne ugaja kak natečaj.
Torkar Ernesta, uč. n. b r. II. drž. real. gimnazije v Ljubljani
Dragi stric Matic! Tudi jaz sem se sedaj enkrat oglasila. Prej se nisem upala, ker si predstavljam, da je Tvoj koš strašno velik in požrešen. Zimski večeri so res dolgi. Krajšam si jih s čitanjem »Mladega Jutra« in knjig. Vsak teden komaj čakam, da pride ponedeljek. Zato ker dobimo »Jutro« šele v ponedeljek, še raje bi videla, da izide večkrat na teden, a ne samo enkrat.
Planinšek Slava, uč. IV. razr. Sanad, Dunavska banovina
Dragi stric Matic! Kako rad bi se zdaj, ko je zapadel sneg, vsedel na sanke. Da bi kar same zletele iz ravnega Banata v Slovenijo k Tebi! Rad bi prišel k Tebi, da bi mi pokazal tisti Tvoj požrešni koš in bi naravnost v njega zdrčal. Ko je zapadel sneg, bi bil najraje v Sloveniji med hribi. Tukaj pa samo sanke lahko za seboj vlečem. Sprejmi najlepše pozdrave Planinšek Vladimir, uč. II. razr. os. šole Sanad, Dunajska banovina
Dragi stric Matic! že dolgo Ti nisem pisala in gotovo si že mislil, da me ni več na tem svetu. Vendar sem se pa le zdramila in vzela pero in papir v roke, ter šla na delo. Ugajali so mi sicer vsi natečaji, ki si jih razpisal, pa vendar sem se bala Tvojega požrešnega koša. V šoli nas je pa gospodična učiteljica opomnila, da naj vendar katera piše v »Mlado Jutro«. Ojuna-čila sem se in sedaj Ti pišem kaj delam ob dolgih zimskih večerih. Ko povečerjam, sedem k peči ter čitam povesti in romane. Rada pa čitam »Mlado Jutro«, a žal. da ga je premalo, saj ga prečitam v dveh ali treh urah. Ne grem rada spat, časih bedim do 11. ure. Zato pa zjutraj nerada vstanem.
Lida Jančič, uč. I. razr. viš. nar. šole v Slovenski Bistrici
Dragi stric Matic! Danes se prvič oglašam pri Tebi. Brala sem, da bi Ti rad zvedel kaj delamo ob zimskih večerih. Ko pri-
dem v mraku domov, se navečerjam nato
sedem k mizi ter čitam povesti. Najbolj nri je všeč »Mlado Jutro«. Toda žal, da tega nimam vsak dan. Mnogokrat grem pozno spat, ker sem preveč zamišljena v povesti. Zjutraj ko se zbudim, si manera oči, ker sem prejšnji večer dolgo bedela. Prav srčno Te pozdravlja Tvoja
Lojzka Pajek, uč. I. razr. viš nar. šole V Slov. Bistrici
Dragi stric Matic! Vsako nedeljo težko pričakujeva Tvojega lepega lista. A žal, ker naju mama' ne pusti zjutraj brati, ker se morava učit. Zato si krajšava čas z »Mladim Jutrom« zvečer. Najbolj pa Dama ugajajo povesti z romanja v Canterbury. Najmanj pa zadnja stran, kjer je včasi kakšna uganka, pa sva še neumne butice in ne morava uganit.
Ml'ica in Irena Doiinar, nč. IV. r. os. šole v Petrovčah pri Celju
Ljubi stric Matic! Sedaj ob dolgih zimskih večerih čitam najrajši »Mlado Jutro« pa tudi lepe zgodovinske knjige. Moj najljubši zimski šport je sankanje. Najbolj vesela sem tedaj, ko grem iz šole, pa mi pride atek z našim [ 'čkom »Princijem« vpreženim v sanke naproti, kateri me potem odpelje domov. Zmiraj ne gre gladko, večkrat me prekucne v kako grabo, pa nič ne de. V »Mladem Jutru« stric Matic. odkrito povedano, mi ugaja vse, posebno pa povesti o Indijancih. Te prav lepo pozdravlja
Marjola Skok, uč. V. a razr. os. šole v Središču
Dragi stric Matic! Vendar sem se ojuna-čila, da Ti pišem. Strašno sem se bala Tvojega požrešnega koša, saj je že enkrat romalo moje pismo v koš. A vendar sem se ojunačila, da Ti spet pišem. Hočem Ti odgovoriti kar mi je in kar mi ni všeč v »Mladem Jutru«. V »Mladem Jutru« mi je najbolj všeč povest z romanja v Canter-bury in še nekaj bi želela, da bi bilo več igric kakor n. pr.: »Slepi mož« in da bi »Mlado Jutro« izhajalo vsak praznik in nedeljo.
Adelajelada Topolnik, uč. II. r. mešč. šole v Slovenjgradcu
Smučanje mi je najljubši zimski šport.
V jeseni, ko je začelo listje rumeniti in odpadati z dreves, sem se že veselil zime, kajpada s snegom, katerega smo pa mi smučarji letošnjo zimo dolgo čakali in šele pravoslavni božič nas je obdaril s snegom, od tedaj dalje pa vsak dan smučam, seveda prvo mi je šola in učenje, a ves ostali prosti čas porabim za smučanje, ki pa me napravlja zdravega krepkega in bistrega. MJlavec Boris, dij. I. c r. drž. real. gimn. V Karlovcu, »TI ta nit«
Dragi stric Matic! Prišla Je zasnežena starka zima. S seboj je prinesla sneg, mraz in led. Jaz si pritrdim drsalke in se drsam.
V drsanju si utrdim zdravje. Včasi padem
kakor sem dolg in širok po trdem ledu. Kadar pa ni ledu, se drsam po stolčenem snegu. Tako potečejo kratki zimski dnevi. Sneg in led se začneta od prevročega soln-ca topiti. Zima se je poslovila od nas. žalosten spravim drsalke na varen kraj, da počakajo do prihodnje zime. Veselim se že, če dobim drugo leto za božič smuči.
Zdravko K lan jš ček, uč. HI. razr. 2. odd. v Vučji vasi, p. Križevci pri Ljutomera
Dragi stric Matic! To je veselje. Spet si razpisal nov natečaj in spet boš nagradil deset najboljših spisov z lepimi knjigami! Zdaj imamo zimo. Otroci se sankajo in smučajo, zvečer pa pišemo povesti za Tebe! Zdaj so noči prav dolge — toda ne bo dolgo, ko se bo vreme izpremenilo. Lepo Te pozdravlja
Milica Jnvan, uč. slovenskega razreda v Mozlju, srez Kočevje
Dragi stric Matic! Preden se začne mra-čiti, gremo navadno na prosto. Najrajši se smučamo. Ko pridemo domov, sedemo k peči, kjer nas že čaka teta in tam pripoveduje lepe pravljice. Ob osmih gremo pa navadno vsi spat.
Kotnik Maks, uč. slovenskega razreda v Mozlju, srez Kočevje
Dragi stric Matic! Zimske večere imam zelo rada. Takrat nam babica pripoveduje lepe pravljice, ki jih strašno rada poslušam. Njene pravljice nam prijetno krajšajo dolge zimske večere. Časih zapojemo kako pesem, ali pa pletemo nogavice. Moj svak, ki je lovec, nam časih tudi pove kako zgodbico iz lovskega življenja: o srni in tudi o divjem merjascu ve marsikaj povedati. Ob devetih postanemo zaspani in potem ležemo k počitku in se že naprej veselimo na drugi večer.
Fani Lavrič, uč. slovenskega razreda v Mozlju, srez Kočevje
Dragi stric Matic!
Res dolgi so zimski večr-i, a časih so tudi veseli! Igramo se »slepa miš«: ena, dva, tri; ti loviš! Tudi uganke rešujemo, šivamo in pletemo . . . Tako si krajšamo čas v dolgih večerih pri nas.
Zofija Vidič, uč. slovenskega razredi v Mozlju, srez Kočevje
Spet nas je obiskala zima. Zdaj so dnevi kratki in noči dolge. Dolge večere si krajšam s tem, da delam ročno delo, časih se igramo kako igrico, največkrat pa beremo kako lepo knjigo ali pa nam stari ljudje pripovedujejo pripovedke, mi pa sedimo okoli njih in jih poslušamo.
Pretnar Alojzija, ud. VDI. razreda v Pobrežju
Ivan Podobnifear, dijak:
Zimska
V	tesnem objemu zimske noči sladko počiva mala vasica,
in kot rahla, božajoča tenčica jo padajoči sneg srebrL
Večina hiš je že zaprla duri, spokojen mir, tišina bajna se nad vasico ljubeče sklanja v pozni nočni uri...
Tam v koči daljni, borni se lučica brleča še iskri:
V	mrzli krsti mrtvaški mamica skrbna negibno leži, krog nje pa kopica otrok kleči in se solzi, solzi, solzi. •.
Skrivalnica
Telička bodo zaklali. Marica in Majda pa hočeta obvarovati svojega ljubljen-
krute usode in sta ga zatorej skrili, kakor sta ga pač znali. Debeli mesar je dotlej zamen iskal telička. Poglejte, otroci, morda ga boste vi prej našli!
Stric Brundek
Berite Langerjevo povest f,PES II. ČETE". Dobite fo v Tiskovni zadrugi in vsaki drugi knjigarni.
Za bistre glavice
Rešitev uganke VL
Deček je ločil železno piljevino s pomočjo magneta od mavca.
Uganka VIL
V trgovini z železnino mora učenec od velikega kolača žice odrezati 25 dk žice. Trgovec bi rad preizkusil učenčevo iznajdljivost in mu da zaradi tega samo utež za 1 dkg.
Kako je učenec s tem edinim utežem stehtal 25 dkg žice? Rešitev objavimo v prihodnji številki.
Zlogovnica
an, tin, ja, i, te, celj, če, ni, cil, gor, ja, va, ra, a, fran, ša, na, pa, ka, gli. Iz zgornjih zlogov sestavi dva moška krstna imena, žensko krstno ime, ime mesta v Jugoslaviji, ime vasi v Sloveniji, im> reke v Aziji, ime reke v bližini Niša, ime velike države v Evropi.
če pravilno postaviš besede, drugo pod drugo, boš bral v začetnicah ime lepe prijateljske države.
Križanka »Smuk«
Vodoravno: 2. dolg drog, 4. slovenski jezikoslovec (1797—1835), 6. človek, 7. pijača starih Slovanov, 8. osebni zaimek, 9. krotilno sredstvo, 10. veznik.
Navpično: 1. posoda, 3. rodna zemlja, 5. pivska posoda, 9. besedica neodločnosti.