Za poduk iii kratek oas. Slovenci na narodopisni razstavi v zlati Pragi. V. Na nedeljo, dne 15. septembra v jutro je bil napovedan izlet v okolico praško, in sicer v vzgledno gospodarsko Novoves. Deževalo je pošteno, ko smo se okoli osmih zbrali na kolodvoru, da se odvezemo po železnici do postaje Revnice in od ondot na vozeh na določeni kraj. Tu je železnica državna in zato precej po ceni. Na železniški postaji Revnice so nas že čakali razni vozovi in kočije s čilimi konjiči, katere so nam poslali bralje Gehi. Vreme se je vlepilo in vožnja, ki se je vila po bolracu malo navkreber po lepi cesti in gozdu, je bila prav prijetna. Ob tej priliki opomnim, da imajo Čehi prav lepe konje, gladka dlaka se jim kar sveti, in se ni treba bati, da bi te po vožnji kdo kar spoznal, ali si se vozil s črnkom ali belcem, od katerih pri nekih voznikih kar dlaka leti, kakor bi jih — skubil. Tudi dobre reje so konji, kateri so srednje vrste, ne preveč težki, pa tudi ne lahki, kakor hrvaški. Pa tudi ceste so lepe, in ni se treba bati, kakor po naših nekaterih krajih, da br si kako rebro od rukanja zlomil. V eni uri — in šlo je dobro, ne kakor bi »šmir« vozil, — smo bili v Mnišku. Lepe so tu hiše ob holmcu, na katerem je lična župna cerkev. Tu je nas pozdravila množica ljudstva z »na zdar Slovinci«, in gostoIjubno sprejela. Ker je bila nedelja, maševala sta tu dva naša duhovnika, ker je že farna služba božja minila, da je bilo tako lahko vsakemu zadostiti cerkveni zapovedi. Nato so pa nas Mniščani prav. po gosposko pogostili s pivom, črnim, dobrim domačim češkim vinom in z mrzlimi jedili. Da se tu ni manjkalo zdravic, raznih nagovorov, petja in češke godbe, mi še ni treba omenjati. Po enajsti uri zasedemo zopet vozove in med »na zdar«-klici hitimo v Novoves. Na voz, na katerem sem se vozil, je prisedel češki kmet, lepo oblečen in uljuden. Kar začneva se pogovarjati o raznih reččh. Kolikor sem znal, sem sukal po češko svoj jezik, najsi mi je se včasi na slovensko obrnil! Pa razumela sva se vendar. Zvedel sem, da se je v njihovem kraju ozimina prav dobro obnesla in ni pozebla, kakor pri nas; pa jarina je slabša. Tu ajde nič ne sejejo, turšico pa pustijo aamo toliko časa rasti, da slama dobra in mlečna postane, potem pa jo vkašajo ali žanjejo za klajo živini. Tečna in za mleko jc gotovo taka piča — pa kje so potem koruzni žganjci in kruh ? Paš ni povsod enako. Hrvat ima vsejane koruze skoro celo polje, kakor sem lani gledal po Sremu, in Slovenec ima že na kaki mali »fliki* rž, pšenico, oves, ječmen itd. Drugi kraji, druge navade! Med prijetnim razgovorom se pripeljemo v Novoves, ki je bila prav praznično napravljena. Ni to Bog ve kaka velika vas z visokimi hišami in velikimi vrtovi, ali Ijudje prebivajo v lej vasi, da so zlata vredni in zaslužjjo, da si jih vzamejo povsod za vzgled. Le glej jih! Župan, ob enem deželni poslanee, in občinski odborniki, oblečeni v narodno surko, nas pozdravijo in nam z veseljem povejo, da bodemo videli in slišali tukaj, kar je na čast tej vasi in celemu češkemu narodu. Na prijaznem in ljubeznivem pozdravu mu Slovenci presrčno zahvalimo, na kar odidemo, da si ogledamo gospodarstvo v tej vasi. Tu je bila na dvorišču mala razstava kmetijskega orodja. Raznovrstni plugi, brane, valki za grude mečkati, stroji, s katerimi kosijo, seno obračajo, grabijo; v škednju mlatilnice, katere gonijo od zunaj voli ali pa konji, in sicer take mlatilnice, da iz njih leti kar čisto, že tudi zvejano žito. In to je bilo vse enega kmeta. Sicer nima vsaki tako. Nekateri imajo skupno mlatilnice in neke poljske stroje. Hlevi so snažni, ne preveč veliki, da ne more živina okoli pohajati. Svinjake imajo v tistih hlevih, kakor drugo živino, samo imajo pregrajeno tako, da je vsako večje svinje za sebe, ker se tako bolje redi, — je rekel gospodar — ker ga drugo ne izpodriva. Pa nekaj posebnega še! Tu pri škednju je neka uta, kaj je notri, ker je zaklenjeno? Vaga za živino vagati. Poslušajte slovenski kmetje in se učite od Čehov dobro gospodariti, da vas ne bodo vkanjevali na sejmu ptujci! Kadar kupi — tako nam je razlagal češki gospodar — kako živinče na sejmu in je prižene domov, takoj na vago! Potem redi doma in predno žene na sejem, zopet na vago, in takoj ve, koliko je priredil. Po 20 do 30 goldinarjev, je pravil kmet, je bil dosti na boljšem pri prodaji, odkar ima tako vago. Seveda vsak je niraa sam, tudi ta ne, temveč po več kmetov skupaj. Ali ni to pametno, ali bi se tudi ne dalo pri nas kaj takcga napraviti? Več kmetov skupaj kupile vago in kmalu jo boste imeli plačano, če boste dobro redili svojo živino. Kakor iz tega spoznate, so Gehi dobri, pamelni gospodarji. Pa so tudi lahko, ker se učijo. Pri Gehih gredo v šolo tudi kmetiški sinovi v mesto. Včasi napravijo vse latinske šole, gospodarske Sole in potem gredo domov in delajo, orjejo, sejejo, skratka opravljajo vsa dela kmetiška Pri nas Slovencih pa — na žalost! če le kateri poluka v kako mestno Solo in se je naučil dve, tri po nemško izgovoriti — pa pride domov, ker ni bil za šolo, pa misli, da je goepod, in da ni za kmetiško delo, če je v šoli razdrl kake »škrijce«. Takšni ljudje, »falirani študentje«, postanejo navadno nemškutarji in so velika nadloga, podobni tistemu evangeliskemu hišniku, ki je reket, da delati ne zna, prositi pa ga je sram — pa ne goljufavati. Slovenci, spametimo se, katerega roke niso za pero, naj pa bodo za plug ali kako drugo pošteno orodje rokodelsko! Saj nas že naš pregovor lepo uči, govoreč: »Jaz gospod, ti gospod, kdo bo pa krave pasel?« Tudi ženske so lu dobre hišne gospodinje. To mi je pokazala hiša, katero sem si ogledal. Vse je snažno na svojem prostoru. Na mizi je bil kruh, veliko pedenj visok; v kuhinji prav snažno, in v hiši? Glej lepe postelje! Največja čast, mi je pravil neki Slovenec, ki že delj easa prebiva na Češkem, je za gospodinjo, ako je postelja prav visoko napravljena. In res, skoro do stropa je bilo pernic in blazinic (polštrov) na posteTfi. Ko pride nevesta k hiši, takoj se preskrbi z gosmi, ako jih nimajo dovolj. Na Geškem namreč redijo sila dosti gosij Y vsaki vasi, še skoro bolj, kakor na Hrvaškem purane, pa jim tudi več dajo haska. Gosi namreč po večkrat na lelo po malo oskubijo ali opulijo in za tako perje, ki je najboljše za pernice in podzglavne blazlnice, dobijo gospodinje gotovo več denarja, kakor pri nas za jajca in piščeta. Saj se zelo drago prodaje tako perje, po več goldinarjev kilo. Na Geškem v tistem kraju imajo zato lepo trgovino. Pa tudi polje sem si ogledal, in sicer zato, ker je nekaj posebnega, kakor je razlagal župan novoveški. Ta je že 30 let župan, torej že nekaj ve v svoji obeini. Novaves je na lepem kraju, na precej ob'iirnem polju. In tu ima vsak kmet vse svoje poscstvo, njive, travnike itd, — samo vrtovi, v katerih je lepo sadno drevje, so pri hišah — vse skupaj sara za sebe. Na svoje polje vozi in hodi po svoji cesti in nobeden sosed mu ne dela pri potih sitnosti; zakaj celo polje je tako vravnano, da ima v-sak svojo pot in cesto in se ne pokonča toliko zemlje s kolovozi, z izgoni, poti in cestami, kakor pri nas, ko skoro do vsake niive drži toliko potov in cest ko v — Rim. Pred 30 leti so se vsi Novoveščani pogovorili in si polje tako vravnali, in zato tudi že 30 let ne pomni nihče, da bi bila v tisti vasi kaka pravda alitožba. Nobeden nima dolgov, ker so pametni in trezni. Župan je pravil, da nobeden ne pije »šnopsa«. Imajo samo eno krčmo, »hostinec« se pravi po češko, kakor je napisano na hiši, kjer dobi vsak za potrebo pravega, uknsnega piva. Kaj ne Slovenci, lo je vzgledna vas, občina! Pa je tudi edina na Češkem taka. Ko bi povsod na Geškem imeli take vasi in občine, bi še češka dežela bila bogatejša, kakor je, in ko bi mi na Slovenskem imeli le eno lako vas, bi potem vsakemu s prstom kazali: Glej, tako-le delaj, »vsaj stvarnica vse ti ponudi, le prejemati od nje ne zamudi!« Ko smo si vse ogledali, povabljeni smo bili v šolo, ne da bi se učili, ker smo že dosti zvedeli, temveč občinski odbor nam je Slovencem pripravil prav dober obed, pri katerem so nam piskali izvrstni godci, da je bilo veselje. Da smo Slovenci hvalili pridno in modro gospodarstvo češko in pa bratovsko slovansko gostoijubnost in lepo njihovo sporazumljenje, zahtevala je hvaležnost naša. In zato mislimo, da ostane v srcu vtisnjen neizbrisljiv spomin na Novoves vsakemu, ki je bil tam. Pogostivši nas, naprežejo svoj3 čile konjiče ter nas z godbo sprejmejo do konca vasi, kjer se Se enkrat pozdravimo in mi zahvalimo — ter odrdramo proti večeru zopet v — Prago. . Smešnica. Pri stavbar-skih opravilih pade neki delavec nesrečno na roko ter upije: »Moj lakot! Moj laket je strl!« — B. ga odvrne: >Kaj ti je mar za laket? Saj zdaj že imamo novo mero. Zdaj ne merimo več na lakte, ampak na melre!«