DRUŠTVENE STRANI Glasnik S.E.D. 43/3,4 2003, stran 110 Drugi članki ali sestavki/1.25 Mojca Račič RAJŽA V GRADEC, 3. OKTOBER 2003 Povod za pripravo rajže Gradec 2003 je bila letošnja štajerska deželna razstava Mit konja v gradu Piber pri Köflachu. Poleg te razstave smo si želeli ogledati tudi prenovljeno stalno razs­ tavo v Etnografskem muzeju v Gradcu. Med kolegi, ki so se nam pridružili v Mariboru, sta bila tudi predsednik SED Aleš Gačnik in novinar Večera Vili Vuk, dober poznavalec avstrijskih deželnih razstav, ki nam je že v avtobusu na poti proti Pibru predstavil zgodovino njihovega nastanka. Spregovoril pa je tudi o žal nerealizirani razstavi Equus, ki jo je kot direktor Pokrajinskega muzeja Maribor pripravljal skupaj s svojimi sodelavci že leta 1992. Razstava z zelo podobnim konceptom, kot je letošnja v Pibru, je bila tedaj za naš prostor očitno preveč sodobna. Upamo, da bo imel večinski financer slovenske muzejske dejavnosti več posluha za sodelovanje pri naslednji deželni razstavi, pri pripravi katere bodo prvič aktivno sodelovale tudi sosednje države. Razstava bo tematsko vezana na arheloško dediščino znotraj rimskega imperija, za koordinatorja s slovenske strani pa je bil izbran Vili Vuk. Njegova poznanstva na avstrijski strani so bila zelo dobrodošla tudi pri pripravi naše rajže, saj nas je v gradu Piber pričakala gospa Ileane Schwarzkogler, vodja oddelka za kulturo pri šta­ jerski deželni vladi. Po prijaznem sprejemu nas je prepustila vodstvu profesionalnega vodiča, ki nas je na srečo dovolj hitro popeljal po gradu, saj se razstava razteza v več kot petindvajset dvoran. Približno toliko je tudi tematskih sklopov, ki obisko­ valca seznanjajo z mitološkimi podobami konja, s konjem v obdobju vitezov in v vojnah, v cesarsko kraljevi konjenici, ljudskem verovanju, z razvojem konja, s konjem kot človekovim pomočnikom, s konjerejo na Štajerskem, z jahal­ nim športom nekoč in danes, s poklici v zvezi s konjem, z lipi­ canci in drugi vrstami konj, s špansko jahalno šolo in podob­ nim. Razstava sledi sodobnim zahtevam po multimedijski in interaktivni postavitvi, tudi oblikovanje razstave je domiselno in ne preveč izstopajoče, strokovne in znanstvene informacije pa so podane na nevsiljiv in neobremenjujoč način. Dramaturški lok je popestren z vmesnimi "zabavnimi postaja­ mi", ki so namenjene tako otrokom po starosti kot po duši. Ob koncu čaka obiskovalca še sprehod skozi dvorano z umetniški­ mi deli na temo konja, in ko že misli, da zapušča razstavo, se znajde v notranjosti kot grad velikega trojanskega konja. Skozi njegov, od obiskovalcev popisan in porisan trup, pride v sosed­ nje gospodarsko poslopje, ki je posvečeno didaktičnemu delu razstave. Tu so poleg razstavljenih otroških igrač na temo konja tudi razni didaktično-zabavni pripomočki, kot na primer napra­ va za merjenje konjskih moči, konju podobna naprava za preizkus jahalnih spretnostih in podobno. Za 15 je mogoče kupiti tudi obsežen razstavni katalog. Posebna trgovina, boga­ to založena z izdelki na temo konja, pa je v posebnem paviljonu ob vznožju gradu. V času avstro-ogrske monarhije je bila v Pibru ena od številnih kobilarn, današnji sloves pa so ji prinesli šele lipicanci. Ob koncu prve svetovne vojne so tja namreč preselili celotno čredo konj iz slovenske Lipice. Vendar pa je zgodovinski spomin na to do danes že skoraj povsem zbledel, kar je bilo opazno tudi na sami razstavi. Ker se nam je mogoče zdelo, da o lipicancih že vse vemo, ali pa, ker so nas zbodli podnapisi na razstavi, kjer je bila naša Lipica enkrat Lipica na Krasu, drugič pa Lipica pri Trstu, se za obisk kobilarne nismo odločili. Namesto kobilarne smo si v sosednjem Bärnbachu raje ogledali znamenito cerkvico sv. Barbare, ki privablja trume obiskovalcev zaradi nenavadne Hundertwasserjeve preobleke. Arhitekt je z uporabo tradicionalnih obrtnih tehnik na sodoben in povsem samosvoj način dal zgradbi prepoznaven avtorski pečat, skozi izdelke iz stekla pa lahko obiskovalec zasluti tudi bogato steklarsko tradicijo kraja. S tem ogledom smo zaključili obisk deželne razstave, čeprav bi se z veseljem udeležili še katere od več ko osemdesetih prireditev, ki so od I. aprila do 26. oktobra potekale v okviru tega tridelnega projekta na celotnem območju zahodne Štajerske. Mudilo se nam je v Gradec, kjer nas je v Etnografskem muze­ ju, ki spada pod okrilje deželnega muzeja Joanneum, pričako­ vala direktorica gospa Roswitha Orač - Stipperger. Sprejem je bil bolj hladen, podobno kot na prvi pogled hladno deluje tudi nova postavitev stalne razstave, ki sojo odprli maja letos. Leta 2011 bo Joanneum praznoval 200-letnico obstoja in do takrat nameravajo nadeti novo podobo vsem zbirkam, ki so razstavlj­ ene po Gradcu in po bližnjih gradovih na podeželju. Etnografski muzej je vzorčni primer tovrstne prenove, čeprav so ga ponovno odprli šele po osemnajstih letih. Poleg nove postavitve razstave je muzej doživel tudi temeljito prenovo stavbe, saj domuje za zidovi nekdanjega kapucinskega samostana. Etnografski muzej se ponaša z naj starejšimi etnološkimi zbirkami v okviru Joanneuma, čeprav so tudi druge vredne pozornosti. Najpomembnejše se nahajajo v gradovih Trautenfels in Steinz. V prvem je že nadvojvoda Janez ustanovil neke vrste pokrajinski muzej, ki še danes prikazuje naravne in kulturne znamenitosti območja, med katere sodi tudi vsakdanji način življenja kmečkega prebivalst­ va v predindustrijskem času. V drugem pa je ustanovil kmeti­ jsko šolo, zato je danes tam na ogled obsežna zbirka kmeti­ jskega orodja. Etnografski muzej v Gradcu je nastajal od leta 1913 dalje, ko je Viktor Geramb v okviru Joanneuma izdvojil etnološke zbirke Glasnik S.E.D. 43/3,4 2003, stran 111 DRUŠTVENE STRANI in jih v tridesetih letih preselil v današnjo zgradbo. Njegov koncept so nadaljevali in dopolnjevali Hanns Koren, Leopold Kretzenbacher, Sepp Walter, Maria Kundergraber in Dieter Weiss. Današnja muzejska postavitev izhaja iz osnovne človekove potrebe po zaščiti telesa, duha in duše in je razdeljena na tri tematske sklope. Uvodni del razstave na kratko spregovori še o etnologiji v muzeju. V istem prostoru lahko obiskovalci svoje vtise o razstavi zapišejo kar na steno, ki je namenjena zabavi po načelu Kjer osel leži, tam dlako pusti. Prostor za grafite je očitno zadnji hit avstrijskih muzejev. Prvi tematski sklop razstave je posvečen stavbarstvu in bivalni kulturi, drugi oblačilni kulturi, tretji pa šegam in verovanju večinskega prebivalstva na avstrijskem Štajerskem v 19. in v prvi polovici 20. stoletja. V prvem sklopu je za obiskovalce največja atrakcija rekonstrukcija notranjosti zahodnoštajerske dimnice, ki jo je Viktor Geramb že leta 1914 prenesel v muzej. Zanimiva je tudi delna rekonstrukcija kmečke hiše s pečjo in klopmi, pred katerimi so ekrani, na katerih se obiskovalec lahko seznani z današnjimi interpretacijami tega prostora, na primer v reklamnih sporočilih, dramskih uprizoritvah, tele­ vizijskih nadaljevankah in podobno. V drugem tematskem sklopu je predstavljena obleka kot noša. Zato se ta del razstave začne s številnimi slikovnimi inter­ pretacijami štajerske noše, ki so nastale kot posledica vses­ plošnega zanimanja za način življenja kmečkega prebivalstva v 19. stoletju, v središču katerega je bila prav noša. Sledi nekaj posameznih oblačilnih kosov, ki obiskovalca pripeljejo do vrhunca tega dela razstave. To je popolna rekonstrukcija postavitve noš, ki jo je leta 1838 za muzej pripravil Viktor Geramb. Noše so z originalnimi podnapisi razstavljene na orig­ inalnih lutkah rezbarjev Alexandra Silvierija in Hansa Mauracherja. Prikazujejo razvoj oblačilne kulture od halštata do prve polovice 20. stoletja. Tematski sklop se zaključi s pred­ stavitvijo sodobnih interpretacij štajerske noše. V ta namen je bil posnet tudi video film Nedelja na deželi, ki prikazuje oblačilno kulturo v dvanajstih štajerskih krajih poleti 2002. Zadnji tematski sklop je po številu predmetov najobsežnejši. Poleg mask so razstavljeni večinoma drobni predmeti, ki gov­ orijo o tesni prepletenosti verovanja s šegami. Izhodišče tega dela razstave je obča in večna človekova potreba po duhovni zaščiti, pomoči, varnosti in trdnosti. Zato tudi tu obiskovalec lahko naleti na znane reči iz sodobnosti, predvsem pri letnih šegah, vraževerju in zdravilstvu. Oblikovno je vsak tematski sklop označen z drugo barvo, za postavitev so značilne čiste linije ter uporaba stekla in kovine s svetlobnimi poudarki. Na sami razstavi je tudi zelo malo besedil. Na začetku vsakega tematskega sklopa je le uvod, predmeti sami pa so večinoma brez podnapisov. Zato je za individualne obiskovalce, ki si razstavo ogledajo brez vodstva, za vsak tematski sklop na voljo brošura s seznamom in opisom predmetov. Tak način postavitve omogoča, da razstavljeni predmeti zaživijo v vsej svoji barvitosti in (iz)povednosti. Razstava je tudi vsebinsko zelo skrbno pripravljena, vendar večina obiskovalcev tega verjetno ne opazi, saj je za tak vpogled potrebno nekoliko več poglobljenosti in etnološkega predznanja. Gradec smo obiskali v času, ko so se v njem odvijale številne prireditve v okviru največjega kulturnega projekta Avstrije vseh časov Gradec 2003 - kulturna prestolnica Evrope. Od pomladi do konca leta se bo v Gradcu in okolici zvrstilo več kot 6.000 prireditev in preko 100 projektov. Delček tega smo lahko doživeli posamično ali v manjših skupinah po uradnem delu rajže. Predsednika SED so se očitno najbolj dotaknile ozrcaljene podobe mesta. Preizkusili smo tudi učinke otoka na Muri, ki so ga načrtovalci označili kot prostor za druženje in srečevanje. Prostor res deluje, saj se nas je več skupin srečalo prav sredi Mure. Najbolj nejeverni so se podali na grajski hrib, da se prepričajo, če je črna senca znamenitega grajskega stol­ pa z uro prava ali le navidezna. Tisti, ki so ostali spodaj, so se sprehajali po ulicah starega mestnega jedra, ki gaje UNESCO razglasil za svetovno kulturno dediščino. Spet drugi, bolj futur­ istično usmerjeni, so si ogledali najnovejšo arhitekturno prido­ bitev Gradca, slovito Kunstbaus. Nekaj časa pa je ostalo tudi za uživanje v mestni kulinarični ali trgovski ponudbi. Na razstavo opozarjajo številni kažipoti v bližnji in daljni okolici gradu Piber DRUŠTVENE STRANI Glasnik S.E.D. 43/3,4 2003. stran 112 Vili Vuk z gospo dr. Ileane Schwarzkogler. Samorog in kentaver spreje­ mata obiskovalce s pročelja gradu Piber V atriju pa jih pričakajo pegaz, kovinski odlitek konja in skulptura konja iz podkev. Prenovljena zgradba Etnografskega muzeja na Paulustorgasse 11- 13a. Kavboja Vili in Ali Uvodni del razstave v Etnografskem muzeju v Gradcu. Simpatična študentka angleščine in ruščine... Glasnik S.E.D. 43/3,4 2003, stran 113 DRUŠTVENE STRANI Stara graška znamenitost s svojo novo senco. Nova graška znamenitost: Kunstbaus ali ...?