Ali je dosedanji način prostorskega razvoja vasi edina alternativa? Author(s): Vlado DROZG Source: Urbani Izziv, No. 16/17, PRENOVA (oktober 1991 / October 1991), pp. 101-104 Published by: Urbanistični inštitut Republike Slovenije Stable URL: https://www.jstor.org/stable/44180582 Accessed: 24-10-2018 10:57 UTC JSTOR is a not-for-profit service that helps scholars, researchers, and students discover, use, and build upon a wide range of content in a trusted digital archive. We use information technology and tools to increase productivity and facilitate new forms of scholarship. For more information about JSTOR, please contact support@jstor.org. Your use of the JSTOR archive indicates your acceptance of the Terms & Conditions of Use, available at https://about.jstor.org/terms This article is licensed under a Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To view a copy of this license, visit https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/. Urbanistični inštitut Republike Slovenije is collaborating with JSTOR to digitize, preserve and extend access to Urbani Izziv This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 24 Oct 2018 10:57:07 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV Razmišljanja št. 16, 17/1991 oblikovanje: lega na objektu, veli- kost, razmeije, náčin izvedbe (náčin osvetlitve, ploskev/posamične črke). Na problem reklam opozarjamo, ker malokateri doseclanji dokument (za- zidalni ali ureditevni náčrt) vključu- je/dopušča spreminjanje ali dopol- njevanje načrtovane strukture, ure- ditev ali posegov. Prav tako je malo prostorskih ureditvenih pogojev, ki obravnavajo omenjeno tematiko. Za- vedamo se, da predpis/restrikcija ni edini náčin za uravnavanje tovrstnih posegov v prostor. Toda če izpade še ta inštrument, lokacijski službi pre- ostane le še presoja. Saša Dalla Valle, dipl. inz. arh. Vlado DROZG Alije dosedanji náčin prostor- skega razvoja vasi edina alternativa? Tema prispevka je formulirana kot vprašanje. Vprašanja vznemiijajo, vsaj moralabi vznemiijati. To, ka tero si zastavljamo, nas vodi v razmislek o silah, ki oblikujejo naše bivalno okolje. Pri tem ne mislim na planerje, urbaniste, arhitekte, temveč na du- hovni svet, svet idej, ki ga ti skušajo opredmetili v projektih, v svojem delu. Vprašanje je zelo široko in v celoti nerazrešljivo. Povsem" jasno je tildi, da je možnih več enakovrednih od- govorov. Kot pravi Ortega y Gasset, je naše življenje izbira med različnimi možnostmi. Člověk se odloči za tisto, za katero je najbolj dojemljiv in od katere pričakuje največ pozitivnih učinkov. Izbor med več možnostmi neizogibno vključuje odločitev. Ven- dar na podlagi kakšnih kriterijev, katerih vrednot? 100% recycled paper 100% recUdiran papír aus 100% Altpapier 101 This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 24 Oct 2018 10:57:07 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 16, 17/1991 Zdi se, da si zaman postavljamo to- vrstna vprašanja, saj i ih v večini pri- merov lahko presojamo šele potem, ko postanejo izvršena; dějstva. Ven- dar se ob tera ponuja tudi priložnost za korekcijo, za spremembo razvoj- nih poti, ki srno jih spoznali kot neustrezne. V primeru vaških naselij se sreču- jemo s takõ problematiko. Splošno veljavna mnenja govorijo o degra- daciji kulturně krajině in razvred- notenju podobě nekdanjih agrarnih naselij. Očitno gre za razkorak med ' vrednotami in představami o uredit- vi in videzu vasi ter dosedanjim prev- ladujočim načinom gradnje. Znano je, daje spremenjen náčin življenja, ki se je v času industrializacje in urbanizacije družbě razširil iz mest na ppdeželje, izvor tovrstnih protis- lovij. In v tem se zdi bistvo pojava oz. problema. Nacin življenja, merila in vrednote, ki se širijo po^podeželju, so nastali v drugačnem okolju, druga- čnih razmerah, ob drugačnem náči- nu življenja in so na podeželje pre- nesene. Z ustaljenimi razmerji na podeželju zasnovo naselij in ílziog- nornijo pokraj ine pravzaprav ni maj o nič skupnega. Posledice tega procesa zadevajo vse piasti, ki sestavljajo naselje: social- no, ekonomsko in morfološko (grad- beno). V tem prispevku se ornej uje- mo samo na naselje kot fízično tvor- bo. Naselje kot fizično tvorbo oz. mor- fologijo, kot to pogosto imenujemo, oblikujejo naravne razmere, socialni elementi, kultumo okolje in prev- ladujoča gospodarska dejavnost Med elementi, ki naselje sestavljajo (t i. morfološkimi elementi) obstaja neki náčin, princip, po katerem so le-ti združeni v ceļoto. Ta náčin ome- nja že P. Fister, ko pravi: "(Vasi, op#V.D.) so bile ustvaijene po nekem že v naprej določenem náčrtu ali splošno znaném principu, za kate- rega niti ni bilo třeba posebnih načrtov, temveč je zadostovala že sama ideja, ki seje povsod izrazila v bistvu na enak náčin" (Fister 1970, str. 278). Obstoj tovrstne ideje je neizpod- biten, kajti stvarnost brez razpo- znavnih zákonitosti povezav je nedojemljiva, za človekov sistem do- jemanja ne obstaja (HpG, str. 1037). To vodilno idejo, ki elemente pove- zuje (imenujemo jo tudi ustroj), lah- ko raziimemo kot notranji red, pro- dukt sil in dejavnikov, ki ustvarjajo in oblikujejo svet okoli nas. Ustroj je produkt vzpostavitvenih razmerij in je razpoznaven v vsaki iz elementov sestavljeni ceļoti. Poskusimo opredeliti vodilno idejo, po kateri so zasnovana nekdanja ag- arna naselja. Pri tem se izogibamo upoštevanju izraznih žnačilnosti na- selij, tistih, po katerih označujemo vasi kot slikovite, idilične, preproste, pregledne, skladné ... Pomena tovr- stnim opredelitvam nikakor ne odre- kamo, menimo pa, da so zajete že v drugih, bolj vsebinskih značilnostih. Re da se današnje razmišljanje o vaških naseljih in prenovi močno navezuje na omenjene lastnosti, ki tako postajajo značilne potčze vasi. Tod ali ni v tem skrito pomanjkanje tovrstnih elementov v našem sedan- jem bivalnem okolju? Ali opazimo idiličnost vasi, ker nam takšnih ob- čutkov naše okolje ne daje? (Tako je razmišljanje o zgradbi in obliki vasi nekako povezano z razmišljanjem o sedanjem bivalnem okolju.) Zavedati se moramo še nečesa: vas je taķšna, k kršna je, nastala ob določenem náčinu življenja ter ob ideji, ki jo je takšno življenje povzročalo. Podobo naselja, ki je ob tem nastala, doživ- ljamo kot idilično, čeprav s to idejo najbrž nikoli ni bilo grąjeno. Ob- čudujemo torej rezultat, sliko nase- lja, idejo, ki za tem stoji, pa srno iz čili in jo puščamo propasti. Če opazujemo zgradbo in obliko ag- rarnih naselij, lahko v njej razbe- remo naslednje principe, po katerih so le- ta zgrajena:* - prilagojenost naravnim razme - ram, - diferenciācijā prostora po pome- nu, diferenciācijā prostora po social- nih značilnostih, - enotnost stavbnega tipa. 1 . Princip prilagojenosti prirodnim razmeram je v zasnovi naselja jasno izražen. Kaže se v položaju oz. izbořu terena, na katerem je naselje nameščeno in v náčinu razmestitve objektov. Vpliv narav- nih dejavnikov je v posameznih pokrajinali različen. Ponekod zas- novo in položaj določa relief - obi- čajno v povezavi z ekspozicijo ali naklonom, v ravninah je odločilna različna kvaliteta prsti in zava- rovanost pred poplavami, na Krasu zavetrna lega pred buijo. Povsod gre za premišljeno lokacijo objektov, ki se podreja naravnim omejitvam. 2. Drug princip, ki določa ustroj na- selja, je diferenciācijā prostora po pomenu. Gre za elementarno obli- ko razmestitve elementov, ki za- deva tako organsko kot anorgan- sko naravo. Vsaka skupina ele- mentov, še posebej tam, kjer gre za prostorsko razmestitev, obli- kuje neko mesto ali točko, ki povezuje elemente oz. okoli katere so elementi razmeščeni (Schirma- cher 1978, str. 419). Središče, kot ga opisujemo, je osrednji prostôr naselja, vitalna točka, v kateri so združeni njegova funkcija, značaj in bistvo naselja; prostor, kjer se izražata družbena hierarhija in duliovna moč. Nanj se navezuje prometna mreža, razmestitev de- javnosti, tudi šiijenje naselja. 3. Naslednji princip izhaja iz social- nih odnosov in razmerij med člani škupnosti. Vsaka skupnost je so- ciálno diferencirana, kar je po- sledica različnih socialnih statu- sov posameznikov, preinoženj- skih razlik in osebnostnih last- nosti. Vas je zato členjena na ob-močja dninaijev, kolonov, kaj- žaijev in na predel, kjer živijo bogatej ši kmetje. V morfologiji naselja so razvidna območja mo- gočnejših hiš, ki se po velikosti, stavbnem okrasju in lokaciji ločijo od ostalih, bolj skromnih bivališč. 4. Četrti princip se nanaša na náčin postavljanja in oblikóvanja objek- tov. Oblika In položaj objektov sta v eni pokrajíni tako podobna, da domnevamo, da gre pri tem za razvijanje enotnega stavbnega ti- pa in enotnega načina postavlja- nja objektov. Poenotenost, ki ob tem nastaja, odločilno zaznamuje ne samo naselje, temveč celotno območje, kjer je uveljavljen po- samezen náčin. Iz tega lahko pov- zamemo sklep, da je nekdanji 102 This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 24 Oct 2018 10:57:07 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV Razmišljanja št. 16, 17/1991 vaš čan gradii po vzoru, po tipu, ne pa po okusu. Novogradnje so se v razvoju spreminjale in prilagajale novim okoliščinam, vendar tako, da osnovna razmeija niso bila po- rušena (Pirkovič-Kocbek 1 984, str. 68). Domet vodilnih idej je omejen na zasnovo celotnega naselja. Razmes- titev morfoloških elementov v nase- lju se ravna po drugih kriterijih, ki jih na tem mestu samo omenjamo. To so: prevladujoča gospodarska dejavnost in s tem povezana načela racionalnosti gospodaijenja, tehni- ka gradnje in uporaba lokalnih ma- terialov, mikrolokacijske razmere, povezane z naravnimi razmerami, sorodstvena razmeija in sosedski odnosi, lastninska razmeija in par- celacija, težnja po likovno-oblikovni ureditvi bivališča, zavést o podre- jenosti višji ideji. Z industrializacijo in urbanizacijo življenja so na podeželju nastale no- ve razmere. Nekdanja vaška skup- nost, ki jo je označeval kolektivizem in homogenost, je postala le ohlapna oblika skupnega življenja. Sociálně in ekonomske razmere so dobile ur- bane značilnosti in takšen je postal tudi náčin gradnje bivališč. Pojavile so se nove vodilne ideje, ki določajo zgradbo in obliko stano- vanjskih sosesk: 1 . Univerzálnost. Novi stanovanjski objekti so bistveno manj prilago- jeni naravnim razmeram. Neupo- števanje lokalnih (pokraj inskih) značilnosti je nadomestila univer- zálnost in s tem poenotenost po različnih pokraj inah. T. i. parce- lacijski urbanizem je uporaben pravzaprav na vsakem območju. Gre za razparceliranje primemega območja na parcele enake velikos- ti in enakih oblik, ki gaje možno na enostaven náčin še razširiti in povečati. Tak pristop sovpada z množično proizvodnjo in stand- ardizacijo celotnega življenja. 2. V zasnovi novih stanovanjski h ob- močij je razpoznavna povezanost s tehničnimi sistemi (promet, elektrika, oskrba z vodo, kana- lizacija). Tehnični sistemi zahte- vajo takšno logiko gradnje, ki jo je ob pravilni ( rtogonalni), vnaprej znani razmestitvi objektov najlaže projektirat i tudi izvesti. Prav očitna je podrejenost prometu, točneje avtomobilizmu. Številni primeri potijujejo vtis, da se za- snova stanovanjskih sosesk in po- stavi tev objektov bolj prilagaja trasi prometnic in logiki najkiajše poti kot obratno. Cesta ne pripada več sku pini hiš, ni več poljaven prostor, ampak je zreducirana na funkcijo dovoza, pripada delu drugega sistema. Převlád ujoče prometno sredstvo postaja impe- rativ urbanističnega urejanja. 3. Individuálnost, ki prežema so- dobni náčin življenja, je verjetno pósledica in hkrati vzrok takega razvoja. Med seboj jasno razme- jeni prosto stoječi objekti so nadomestili nekdanjo zazidavo v gruči ali v nizu. Vendar nova raz- mestitev objektov ne vzpostav- lja "grajenega prostora", temveč predvsein vmesni prostor. Mnoge hiše so projektirane in postavljene tako, da nimajo ne sprednjega ne zad nj ega dela, saj sta oba zelo podobna. Hiše so izgubile svoje pročelje (pročelje - čelo - obraz) in, karikirano řečeno, tudi vhod. Na- stale so vršte enakih objektov in v prenesenem pomenu - enakih lj li- di. Ali ni to tis to, kar imenujemo standardizacija, uniformiranost, neosebnost; in kar je vaškemu ambientu tuje? Če primeijamo vodilne ideje med se- b j, ugotovimo, da med nekdaj vel- javnimi in temi, ki dololčajo da- našnjo zasnovo naselij, ni skupnih značilnosti. Potrdimo lahko le dom- nevo, da vodilne ideje izhajajo iz ačina življenja, iz razumevanja in dojemanja življenjskega (bivalnega) okolja. V našem primeru pa gre za dve povsem različni obliki z raz- ionimi socialnimi, ekonomskimi in bivalnimi vsebinami (spomnimo se Tonniesove študije Gemeinschaft u Gesellschaft). Vendar to ne pomeni, da obliki nista združljivi, da ju je neťnogoče povezati v neko novo kvaliteto. Ob tem je potrebno pojasniti raz- meije med vsebino in obliko. Vsa- ká funkcija oz. vsebina je lahko oblikovana na več načinov. Oblika sicer sledi namenu, vendar to ne pomeni, da funkcij tudi določ zu- nanji videz ali náčin oblikovanja vsebine. Nespomo je, da obstajajo različne oblikovne rešitve za isto funkcijo. S tem pa se težišče problema pres- t vlja k vprašanju izhodišč, meril in kriterijev, po katerih določena vse- bina dobi ustrezno obliko. Vprašanje kriterijev in meril: alije možno, da so ti kritēriji, gledano iz zgodovinske Perspektive, "muhe enodnevnice", ki se spreminjajo iz ene skrajnosti v drugo, daje njihova življenjska doba omejena z industrijsko produkcijo in potrošniško miselnostjo? Po drugi strani pa: ali je možno, da so ti kri- tēriji tako univerzální, uporabni v vseh okoljih in vseh pokraj inah? (Kot da je pil tem najpomembnejša "no- vost" ideje, modnost, ne pa njena vsebina). Dejali srno, da morfologijo naselja oblikujejo naravne razmere, kul tur- no okolje, prevladujoča gospodarska dejavnost, socialni odnosi. V teli de- mentili srno razpoznali principe, po katerih so naselja zgrajena - zas- novana in oblikovana. (Ali niso to izhodišča, merila, kritēriji?) Isti prin- cipi so v različnih pokraj inah raz- lično opredmeteni, imajo torej raz- lične oblike. To hkrati poùjuje, da del oblike izhaja iz pokrajinskih razmer in značilnosti, iz konstant in deter- minant življenjskega okolja. Če življenje razumemo kot evolu- tiven proces, metamorfozo od pre- prostejših k bolj sestavljenim obli- kam, se zdi, da je pomen izročila, kontinuitete, prilagajanja spremem- bam pri tem zelo bistven. Člověk potřebuje stalnost, nekaj, kar ni podvrženo nenehnemu spreminja- nju in prehajanju (Schirmacher, 1978, str. 413; Schmidt 1990, str. 274). Upoštevanje izročila zagotavlja kontinuiteto, le-ta pa prilagajanje novim razmeram ter "zunanjim" de- javnikom, ki se v razvoju pojavljajo. S tega vidika so vodilne ideje, po katerih so zasnovana vaška naselja, uporabne še danes. Prenova naselij je po našem mnenju predvsem kulturno dejanje. Gre za kulturo bivanjá ter za odnos do 100% recycled paper 100% recikliran papir aus 100% Altpapier 103 This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 24 Oct 2018 10:57:07 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 16, 17/1991 tradicije in kulturně dediščine. To pa so . elementi, ki so nekakšna pro- tiutež, morda korektiv nebrzdanemu razvoju. Zato me ne vznemirja samo vprašanje, postavljeno v naslovu, temveč tudi odgovor nanj. Prenova vaških naselij ponuja možnost za novo kvaliteto življenja, čeprav je morda naravnana proti njemu. mag. Drozg Vládo. dipi, gcogr.. Institut za geografijo Univerze v Ljubljani * Postopek oprcdeljcvanja je obravna- van v raziskovalni nałogi Morfološka struktura agrarnih naselij v Slovcniji, IGU 1991 (tipkopis). Literatura: Drozg, V., Morfološka struktura agrar- nih naselij v Sloveniji, IGU 1991 (tip- kopis). Fister, P., Naselbinske oblike od Je- zerskega do Bitenj, Kranjski zbornik, Kranj 1970. HpG - Handbuch philosophischer Grundbegriffe, Muenchen 1974. Pirkovič-Kocbck, J., Trije prostorski vzorci, v: Arhitektov bilten št. 70/71 in 81/82, Ljubljana. Schirmacher, E., Erhaltung in Staed- tcbau, Bonn - Bad Godesberg 1978. Schmidt, A., Stacdtebau und evolu tiver Struktur- und Gcstaltwandcl, Fran- kfurt 1990. Tonnics, F., Gemeinschaft und Gesel- lschaft, Darmstadt 1988. Dami jan URANKER Profesor Anton Bitenc in prenova arhitekturne 1 1 • V V • dediscme 1 1 • V V • Na vprašanje, v čem je njegova osnovna ùstvaijalna dilema, osnov- ni umetniški konflikt v njem samem ali v njegovem odnosu do světa in okolja, je Prešernov nagrajenec za le to 1966, arhitekt profesor Anton Bitenc odgovoiil: "Arhitekt se pri svo- jem dein srečiye in bori z marsika- tero težavo , kt je sam ne more rešitt Uspeh njegovega dela še zdaleč ni samo v lyegovih rokah. Ņjegovo ustvaijanje je v náčrtih. Ťo pa ni konàii izdelek, kot je to pri nekalerih drngih vejah likovnih stvaritev. am- pák je vodilo-pomoč izvajalcu in představa naroaiika. Ti pa imąjo dostikrat drugačno před- stavo in sodbo o arhitekturi oziroma znaiye. Kdaj , kje m kaj lahko arhitekt na- praví je navadno odvisno od na- kljnčjcL Dolgoletno délo pri profesor Plečnikn je najbrž vzrok , da sem se doslej največ ukvaijal ś spomeniško arhi- tekturo: bodisí da je třeba kulturní spomenik preobraziti - vključiti v novo - dnigo - sodobno funkcijo - bodisí da je bilo třeba ob stran stari arhitekturi postaviti novo. Kąj je pri taki nałogi zame najteže? Kot arhitekt najti pravilen ocbios do stare arhitékture in pravo merito no- ví Arhitekti ira pozna statiko , živļje- nje ne. GloìDÓko sem prepričán. da je za da- našjyi přelomní čas za vsak národ življenjsko pomemben njegov odnos do kulturně dediščine in da za naš slovenski velja to dvakrat." (Naši razgledi, št3, str. 58, 1966.) Iz zgoraj navedenega je razvidno, da je bila prenova arhitekturne de- diščine eno izmed poglavitnih torišč ustvarjanja arhitekta Bitenca in po moji sodbi tudi najuspešnejše. Iz- hajajoč iz Plečnikove šole pa si je z leti izoblikoval svoj lastni izraz, ki se še posebno kaže pri nalogah, kjer je potrebno s pretanjenim posluhom ohraniti historično in mu istočasno s sodobnimi prijemi omogočiti novo funkcioniranje. (Prim. Blejski gFad in otok, dvorec Zemono, gradovi Strmol, Podvin, Begunje, Bistra, Hřib pri Preddvoru itd.) Bitenc je pri posegih v našo arhitekturno dedi- ščino mnogo bolj občutljiv kot Plečnik, kije nadvse cenil in se nav- dihoval ob antiki, ob poznejših ob- dobjih pa mnogo manj. "Plečnikov odnos do spomenikov preteklosti je bil izrazito umietniški in povsem ne- arheološki. Zaupal je le svojemu pretanjenemu posluhu za merske in prostorske vrednote." (D. Prelovšek, Plečnik in antika, AB 62/63, 1982.) Bitenc pa je arheološka odkritja upošteval in vgrajeval v prenove ar- hitekturne dediščine. Dobro je po- znal klasično umetnost in njena načela, vsa poznejša stilna obdobje, predvsem pa zákonitosti in oblike domačega stavbarstva. Vse to je razvidno iz njegovih prenov, ki še danes kljub několiko spremen- jenemu odnosu stroke do proble- matike arhitekturne dediščine, de- lujejo sveže in izvirno, izhajajoč iz načel italijanskega arhitekta' Carla Scarpe (muzej Castelvecchio v Ve- roni, 1958-61), ki združuje histo- rično s sodobnim, in s tem dosega novo kvaliteto. Kot primer takšnega pristopa bi omenil prenovo Blejskega otoka v letih 1964-72. Otok predstavlja os- rednji motiv Bledá in v dvogovoru z gradom neponovljivo ceļoto. Bitenc je ob prenovi Blejskega otoka skrbno pažil na avtentično ohranitev celotne podobě, saj le- ta pogojuje harmo- nično ceļoto širšega okolja. Redkokje je kakšen kulturní spomenik v tako občutljivem okolju in tako izpostav- ljen kii ti čni m pogledom. Otok, ki je bil veijetno naseljen že pred prihodom Slovanov, je v poz- nej š i zgodovini vseskozi nosil pečat izredno pomembnega sakralnega ro- marskega središča, kar se je odra- žalo tudi v arhitekturi. Z razmahom turizma je bila romar- ski funkci] i přidružena še izletniška, ki je zahtevala nove dejavnosti (go- stinstvp, túrizem, informācijā, pro- 104 This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 24 Oct 2018 10:57:07 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms