LETNIK XVIII., ST. 8 (827) / TRST, GORICA, VIDEM ČETRTEK, 28. FEBRUARJA 2013
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
NOVI
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		
	NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
Uvodnik
Igor Gregori
Žarek svetlobe v politični megli
Volilna kampanja za deželne volitve aprila se je za stranko Slovenska skupnost dejansko začela prejšnji teden, ko sta deželni tajnik stranke lipove vejice Damijan Terpin in deželna tajnica Demokratske stranke in kandidatka za mesto deželne predsednice Debora Serracchiani v kavarni Tommaseo v Trstu v četrtek, 21. februarja, predstavila vsebine volilnega in političnega sporazuma za preizkušnji bodisi na deželni bodisi še prej na državni ravni: srečanje je namreč potekalo v pozitivnem vzdušju, saj si najbrž nihče še zdaleč ni mislil, da bodo italijanski volivci ubrali tako pot, ki veljaka desne sredine Silvia Berlusconija še vedno ohranja pri moči! Očitno klavrn rezultat Demokratske stranke in hkratni naskok Gibanja pet zvezd je državo spravil v dejansko brezvladje, kar bo najbrž v roku nekaj mesecev privedlo do novih predčasnih političnih volitev: sicer v upanju, da bodo volivci imeli na razpolago zrelejši volilni zakon.
Resnici na ljubo je bila sklenitev dogovora med SSk in DS predstavljena le nekaj dni pred parlamentarnimi volitvami, kar se na prvi pogled lahko zdi nekoliko 'svojevrstno'. Je pa res, da se s tem dogodkom končuje obdobje tesnih političnih dogovorov, ki volivce slovenske narodne skupnosti nikakor ne preseneča - pomirja jih. Dejansko sodi sporazum v utečeno prakso odnosov med DS in SSk, ki so se že na prejšnjih deželnih volitvah obrestovali. V zadnji zakonodajni dobi deželnega sveta in v zadnjih petih letih državnega parlamentarnega razdobja so se odnosi med strankama včasih ohladili, mestoma pa je prišlo do odkritega spora. Kakorkoli že, Terpin in Serracchianijeva sta složno poudarila, da je tokratni dogovor sad večletnega soočanja, tajnica DS je celo dejala, da so “razlike posameznih strank bogastvo našega zavezništva". S tem se je strinjala tudi senatorka Tamara Blažina, ki je na tiskovnem srečanju podčrtala, da je sporazum nastal tudi iz potrebe, da se v slovenski manjšini poudari enako dostojanstvo bodisi zbirni slovenski stranki bodisi interetnični stranki, kakršna je DS. Glede na njeno izvolitev v parlamentarno zbornico lahko rečemo, da se je ta sporazum obrestoval. Z dokajšnjo politično jasnovidnostjo in poglobljenim odnosom do realno-političnih dinamik je deželni svetnik SSk Igor Gabrovec ugotavljal, da se odnosi med politiki različnih strank udejanjajo in razvijajo v vsakodnevem delu: podobno je bilo tudi s člani DS, saj tokratni dogovor potrjuje in nadgrajuje dosedanje odnose.
Skupni cilj obeh političnih osebkov je vsekakor zmaga na deželnih volitvah, kar bo po prepričljivem dosežku Berlusconija in Gibanja petih zvezd vse prej kot enostavno.
/ dalje na str. 2
PODPRI
NOVI
GLAS
To lahko storiš tudi s podporno naročnino,
ti znaša 100 evrov.
V razmislek po volitvah v Italiji
Zmagali so "web 2.0", Beppe Grillo, nezaupanje v preživeto politiko
Ko sem lansko jesen v Dragi slišal nekega znanega zamejskega politika govoriti o Beppeju Grillu kot o komiku, ki nima nobenega mesta v pravi politiki, sem vedel, da je politik, ki je govoril te besede, preživet, da je na strani tistih, ki ne vedo, kaj je "mreženje” in ne kaj je "web 2.0”, kot se danes interaktivnemu svetovnemu spletu reče. Dejansko sem že takrat razumel, da bo tudi v Italiji (končno!) imel internet odločilno vlogo pri volitvah, kot se je to že zgodilo v ZDA, kjer je predsednik Obama tako prvič kot drugič zmagal predvsem s pomočjo svetovnega spleta in neposrednega nagovarjanja volivcev na njem.
Ljudje smo šli na zadnje volitve v Italiji besni že zato, ker nimamo več prave besede pri odločanju, koga bomo volili v poslansko zbornico in senat, saj smo kot analfabeti lahko le prekrižali volilne simbole političnih strank in gibanj, kar kaže na znano dejstvo, da je volilni zakon v Italiji preživet, a ga dosedanja politična oblast nikoli ni hotela spremeniti zaradi znanih privilegijev, ki jih politika ter seveda politiki imajo.
Ljudje nismo ovce, je pravo sporočilo zadnjih italijanskih političnih volitev, vsaj o tem govori izjemen uspeh gibanja Beppeja Grilla, ki za volilno tekmo ni porabil čisto nič javnega denarja, tako leva sredina kot desna sredina in ostali pa so krepko segli v naše žepe, na stotine milijonov evrov je šlo za to, da smo gledali po televiziji vedno iste obraze, kako se sprenevedajo in govorijo, kot da se ne bi nič zgodilo zadnje čase.
Ljudje nismo ovce, sporočajo tudi volivci Silvia Berlusconija, ki je ob Beppeju Grillu edini zmagovalec teh volitev, gre za tisto tiho skupino italijanskih volivcev, ki noče plačevati davkov, ki noče imeti nenehno nad sabo finančne kontrole, gre za tisto tiho skupino volivcev, ki je sredi nas in je v času Berlusconije-
vega vladanja utajevala davke kot za stavo. Imajo še eno lastnost, ki spominja na čase slovite Krščanske demokracije, namreč to, da nihče od njih javno ne pove, da bo volil Berlusconija, a nato mož iz Arcoreja vedno naredi izjemen rezultat, čeprav je obkrožen s pritlikavci, lakaji... in izjemno dobro plačanimi, odličnimi odvetniki seveda! Da jih ne bi imel vseh na svojem finančnem bremenu, jih veliko pošlje v parlament, da seveda delajo zanj, na naš račun, seveda.
Ljudje nismo ovce, bi lahko zapisali pod skromen rezultat dolgočasnega Maria Montija, dolgočasnega zaradi njegovega monotonega govorjenja in laži, da sam nikdar ne bo šel na volitve, a se je finančnim in bančnim lobijem le pokoril ter uklonil in prejel klofuto, ki mu daje mesto, ki si jo sicer mož zasluži, saj pri svojem vodenju italijanske države ni niti z evrom prizadel tistih, ki bi morali plačevati največ davkov, ampak je šel iskat denar v vedno iste žepe, naše, v žepe preprostih davkoplačevalcev.
Ljudje nismo ovce, bi lahko zapisali pod izjemen uspeh gibanja Beppeja Grilla v pretežno slovenskih občinah v naših krajih: okrog 30 odstotkov volilcev v Devinu-Nabrežini, več kot 32 odstotkov je Grillo prejel v Miljah, več kot 38 odstotkov v Dolini, več kot 38 odstotkov v Zgoniku in neverjetnih 40,58 odstotka na Repentabru. To so neverjetne številke za Tržaško. Na Goriškem je slika taka: skoraj 24 odstotkov je prejel Grillo v Doberdobu, 22 odstotkov v Števerjanu, skoraj 24 odstotkov v Sovodnjah ter na Goriškem skoraj 26 odstotkov za senat! Podatki govorijo o tem, da bi se morali vsi zamisliti nad tem, gotovo je to neposreden odgovor na samozadostno aroganco dosedanje politike, ki izgublja ugledno mesto, če ga že ni izgubila, med nami.
/str. 2 Jurij Paljk
Sedaj so na vrsti deželne volitve
Politični pretres po objavi izidov parlamentarnih volitev zahteva od vseh strank in gibanj resen razmislek o splošnem stanju v italijanski družbi. Uspeh Grillovega odkrito protestniškega gibanja je presegel pričakovanja in po prvih ocenah največ glasov odjedel levi sredini in še zlasti vodilni Demokratski stranki. Ne smemo si zatiskati oči pred dejstvom, da je bila Grillova lista zelo uspešna tudi v dvojezičnih občinah in torej privabila marsikateri slovenski glas. Posebej zaskrblja podpora, ki jo kljub vsemu še vedno ohranja nekdanji premier Berlusconi.
Rezultate bo potrebno podrobno analizirati in potegniti ustrezne zaključke predvsem v vidiku bližnjih deželnih volitev. Na domačih tleh se je naposled izkazalo, da so bili glasovi volivcev Slovenske skupnosti odločilni, zato da je Demokratska stranka v FJK dosegla večinsko nagrado in izvolila kar štiri senatorje. SSk je zadovoljna s potrditvijo Tamare Blažina, ki bo odslej članica poslanske zbornice.
Ob koncu parlamentarnih volitev se dejansko istočasno začenja volilna kampanja za deželne, ki so za vse nas po svoje še bolj pomembne. SSk bo nastopala z lastnimi samostojnimi listami v vseh deželnih volilnih okrožjih, se pravi v Trstu, Gorici, Vidmu, Pordenonu in Tolmeču ter podprla predsedniško kandidatko Deboro Serracchiani. Naš cilj je zmaga levosredinske koalicije in, seveda, še pred tem potrditev našega zastopnika v deželnem svetu. Za dosego tega rezultata bo morala slovenska stranka ponovno zastaviti vse svoje sile in strniti vrste predvsem proti razpršitvi dragocenih glasov.
Deželno tajništvo SSk
In sedaj
S1. strani
Zarek svetlobe...
Svet slovenskih organizacij poziva Slovenijo
Nujen minister za Slovence v zamejstvu in po svetu!
Težko je po parlamentarnih volitvah presoditi, ali bo SSk delila zmago leve sredine na prihodnjem deželnem volilnem soočanju, saj izidi glasovanja za parlament niso podali jasne slike, kam vodijo politične želje volivcev FJK: če je naša dežela po eni strani nagradila levo sredino v senatu, so izidi za poslansko zbornico po drugi strani pokazali, da se je večina volivcev naše dežele opredelila za desno sredino: ob vsem tem je potrebno upoštevati presenetljivi podvig Grillovega gibanja, ki se je tokrat v igri za palačo Montecitorio v deželi izkazal za najmočnejšo stranko, kar bo nedvomno vplivalo na prihodnje deželne volitve ...
Stališče, na podlagi katerega je SSk sklenila volilni sporazum z DS, je jasno opredelil tajnik Ter-pin: "Našo podporo Tamari Blaži-ni gre presojati tudi kot odgovor sedanjemu volilnemu zakonu in kot nadomestilo za odsotnost možnosti olajšanega zastopstva predstavnika manjšine v parlamentu", je dejal Terpin, ki je v tokratnem sporazumu z DS izpostavil še prej kot golo volilno disk-riminanto zlasti njegove politične in vsebinske elemente. "Že ob
koncu dosedanje zakonodajne dobe smo s senatorko Blažinovo našli skupni jezik npr. glede spremembe volilnega zakona, ki pa žal ni prodrla", je dodal Terpin. Dogovor pa omogoča SSk, da bo tudi v prihodnje lahko prosto snovala z ostalimi političnimi subjekti in parlamentarci svojo politiko v prid slovenske narodne skupnosti v Italiji. Tajnik SSk je v tem vidiku pozdravil zlasti dogovor med DS in Južnotirolsko ljudsko stranko, kar bo stranki lipove vejice omogočilo nadaljnje snovanje plodnih vezi s tradicionalnimi zavezniki Gornjega Poa-dižja.
Dogovor je za SSk na deželni ravni ključnega pomena predvsem zato, da bo njen predstavnik ponovno potrjen v deželni skupščini. "Volilna povezava z DS to še kako omogoča, saj bo mesto v deželnem svetu našemu kandidatu zagotovljeno z dosego minimalnega vstopnega praga, t. j. 1 odstotkom", je poudaril Terpin in dodal, da bo sporazum v prihodnje spodbudil tvornejši dialog s slovensko komponento DS zlasti v izvoljenih telesih, pri čemer se je doslej marsikaj zataknilo. "Težko je sprejeti dejstvo, da smo v nekaterih upravah z DS na
isti strani, ponekod pa imamo do DS opozicijsko vlogo", je dejal tajnik SSk in mislil npr. na občino Zgonik, kjer se dosedanja uprava krčevito drži odklonilnega odnosa do svetnikov lipove vejice.
Cilj, h kateremu težita DS in SSk, namreč vodi v reorganizacijo državnih in predvsem krajevnih upravnih enot, sicer v smer, da bi ta preustroj nikakor ne oškodoval zastopništva predstavnikov slovenske narodne skupnosti. V tem vidiku sta bodisi Serracchianije-va bodisi Terpin poudarila nujo, da se na čim širši platformi na novo osnuje in da se dejansko vlije nova veljava posebnosti naše dežele, kar je dosedanja desnosredinska vlada predsednika Tonda načrtno zavračala. Edini izgovor za posebnost deželnega statuta je namreč v današnjih okoliščinah prisotnost na ozemlju FJK različnih narodnih skupnosti. Dežela je imela doslej do tega vidika izredno malo posluha, saj iz svojih skladov ni naši manjšini, ki je v hudih finančnih težavah, namenila niti evra. Zatohlost odnosov dežele FJK do sosednjih držav je hudo oškodoval večstranske možnosti razvoja tako na državnem kot na deželnem nivoju, je bila mnenja Serracchianijeva. Terpin se je pri tem vprašal, kakšno vlogo lahko ima novoustanovljena enota Alpe Adria, če iz svojega ustrojnega dometa izključuje Slovenijo in Hrvaško.
Srečanje o dogovoru med PD SVP in Patt
Osrednja tema je bila sobivanje
Na srečanju, ki je bilo v sredo, 20. februarja 2013, v kleti Endrizzi v kraju San Michele alTAdige, je bil govor o deželi in političnem dogovoru med PD, SVP in Patt. Osrednja tema je bila sobivanje: "Danes ni več spora med italijansko in nemško govorečimi", je rekel tajnik tridentinskega PD in kandidat za poslansko zbornico Michele Nicoletti, ampak med tistimi, ki netijo delitve, in tistimi, ki verjamejo v sožitje. Ta pa je pot po kateri želimo hoditi".
Bressa je nato obrazložil, da avtonomija ni noben luksuz, in je predstavil finančna določila dogovora: "Ni res, da smo privilegirani, kot mislijo južno od kraja Borghetta ali onkraj prelaza San Pellegrino. S tem dogovorom dokazujemo, da je naša posebnost osnovana na členu 119 italijanske ustave, na načelu solidarnosti. Naredili bomo to, kar se ne sanja nobeni deželi in pokrajini: naložili si bomo naš delež javnega dolga in v zameno upravljali prihodke naših davkov". Na podlagi dogovora
Manj umirjena je bila ocena poslanca SVP Karla Zellerja, ki je bil glede dogovora, ki so ga podpisali v Rimu 10. januarja tajniki Bersani (PD), Theiner (SVP) in Franco Panizza (Patt), zelo jasen: "Z Bersanijem je dovolj stisk roke, na Montija se sploh ne zanesem, niti če podpiše notarski akt za ohranitev avtonomije. Zbrali smo premierskega kandidata, ki daje največ gotovosti". S tem se je strinjal tudi načelnik PD v poslanski zbornici Gian-claudio Bressa:	"Monti	je
najhuje napadel avtonomijo. Njegova kultura je državniška kultura, vendar ne kar se tiče državnih pristojnosti, saj ni občutljiv za parlament, ampak za državno birokracijo".
namreč, s tem da je po statutu določeno, kar gre državi, bodo pokrajine imele v pristojnosti upravne funkcije davčnih uradov in davčnih prihodkov, poleg morebitnih primarnih kompetenc za krajevne dajatve. "Tako bo za IMU, ki ga bomo upravljali tukaj, kljub temu da je nastal iz bolnih fantazij Berlusconija".
Nato bo določeno, koliko bo znašal delež državnih obresti, ki se nanašajo na ozemlje, na podlagi pravičnega razmerja med dolgom in BDP: "Prav gotovo ne bo to milijarda evrov: računamo, da gre za nekaj desettisoč evrov", je rekel Bressa. "Izračuni niso možni tako hitro", mu je odgovoril Zeller, "poleg davčnih
uradov bomo imeli tudi pristojnost za osebje upravnih sodišč". "Na podlagi dogovora med Trentom, Bocnom in državo si bomo skupno prizadevali: oživili bomo izvajalna določila, komisiji šestih in dvanajstih bosta imeli veliko dela", je nadaljeval Bressa. "Rešili bomo medlo sodstvo ustavnega sodišča, ki včasih priznava našo posebnost, drugič jo pa briše".
Bressa je tudi odgovaril na provokacijo člana Freiheitlichen Piusa Leitnerja: "Včeraj je rekel, da si kupujemo avtonomijo, da privatiziramo statut. Smo pa edini, ki imamo resen predlog o avtonomiji. Svobodna država, ki jo obljubljajo Freiheitlichen, v Evropi ni mogoča. Bi jo npr. dovolili Francozi, če bi vedeli, da Korzika zahteva neodvisnost"? V vsebino dogovora za avtonomiste je posegel Ugo Rossi: "Kdo pravi, da je Patt zaveznik komunistov. Ni res. Potrebujemo vlado, ki verjame v avtonomijo in socialno pravičnost, s PD-jem bo to mogoče".
Na srečanju je bil tudi Damijan Terpin, deželni tajnik SSk, ki predstavlja slovensko manjšino v FJK. Naslednji dan je v Trstu njegova stranka podpisala dogovor s PD za zaščito pravic slovenske manjšine. Terpin se je zahvalil za povabilo in poudaril, da SSk sodeluje že več kot 30 let z avtonomističnimi gibanji alpskega loka severne Italije in Sardinije. Posebno se je zahvalil SVP za pomoč v parlamentu, ko je šlo za zakon za slovensko šolstvo in za nov volilni zakon, ki pa, žal, ni bil sprejet. Upa tudi, da bo v naslednji mandatni dobi lahko tako dobro sodeloval, predvsem kar se tiče volilne zakondaje, v katero je treba vključiti predstavništvo slovenske manjšine v parlamentu, pa tudi glede zaščite deželne avtonomije, ki je bila v teh letih dobesedno pozabljena, kar predstavlja veliko škodo za FJK. Terpin je nadalje izrazil še zadovoljstvo, da so tudi SVP in Patt podpisali dogovor s PD, kar je dodatna garancija za sodelovanje na državni in krajevni ravni v korist narodnih manjšin in lokalnih avtonomij.
S SO z začudenjem sprejema v vednost vest o nameri nastajojoče vladne ekipe, da namerava ukiniti ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu ter pristojni urad priključiti ministrstvu za kulturo. SSO želi podčrtati, da so se tako figura ministra kot dejavnosti Urada v vseh teh letih izredno dobro uveljavile. Zato glede na problematiko Slovencev v zamejstvu in po svetu poziva odgovorne
pri sestavi novega vladnega programa, naj pustijo pri življenju Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu ter njegovo avtonomijo, naj ga vodi poverjeni minister. Taka struktura je omogočila pravilen razvoj bilateralnih odnosov, od katerih je imela tudi Slovenija pomembne koristi.
Ukinitev ministrskega mesta in združitev Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu z ministr-
stvom za kulturo bi bilo sporno dejanje, saj delovanje Slovencev izven meja Republike Slovenije ni le kultura, ampak mnogo več. Slovenci v zamejstvu in po svetu smo se uveljavili tudi kot uspešni gospodarstveniki, športniki in politiki, veliko je narejenega na področju sociale, še več je cerkvenega in verskega delovanja. Zaradi vsega tega je nadvse potrebna organizacija, kakršna je bila do sedaj v veljavi.
Zavajajoče poročanje
Cilj naj bo boljša prihodnost in ne iskanje namišljenih krivcev
Goriški člani izvršnega odbora Sveta slovenskih organizacij zavračajo tolmačenje dogodkov, ki so ga mladi pri SKGZ-ju zapisali v poročilu o srečanjih za spoznavanje povojne zgodovine slovenske organiziranosti na Goriškem in je bilo objavljeno na Primorskem dnevniku dne 7. februarja in na Novem glasu dne 14. februarja. Čeprav se ob koncu poudarja potreba po neobremenjenem delu v korist manjšine, se v poročilu SSO-ju nalaga krivda za današnje nesodelovanje, ki naj bi izhajalo iz neizvajanja sklepov Programske konference in iz zavračanja sestankov vodstev obeh krovnih organizacij. Z mnenjem goriške-ga SSO-ja se strinja tudi Damjan Paulin, ki je mladim pri SKGZ-ju predstavil povojno zgodovino
katoliškega dela slovenskih organizacij in ni podal ocen glede sedanjega stanja.
Tak pristop in izjave gotovo ne morejo na noben način prispevati k temu, da bo mladina na Goriškem imela jasnejše pojme in manj vrzeli. Stvari, odločitve in potek dogodkov so veliko bolj zapleteni, zato so tako izrečena mnenja površna ter ne pomagajo k boljšim odnosom znotraj naše narodne skupnosti, kvečjemu jih še dodatno zaostrujejo.
Goriški člani SSO-ja tudi ne vidijo nesodelovanja krovnih pri kljubovanju finančni krizi. Obe krovni organizaciji in ostale komponente v skupnem predstavništvu so s skupnimi nastopi naredili potrebne korake, žal pa so vzroki in odločitve glede financiranja slovenske organizira-
nosti drugje, ne pa v rokah SSO-ja in SKGZ-j a.
Podpisani goriški člani izvršnega odbora SSO sicer pozitivno ocenjujejo prizadevanje mladih za zgodovinski spomin. Cilj tega pa mora biti boljša prihodnost, ne pa kazanje ali iskanje namišljenega krivca.
Goriški del SSO-ja potrjuje sedanje izbire deželnega vodstva in izraža solidarnost predsedniku Dragu Štoki, ki se je vedno zavzemal za enakovredno sodelovanje, a je bil večkrat tarča neumestnih, javnih napadov.
Walter Bandelj Bernard Spazzapan Irene Ferlat Albert Devetak Julijan Čavdek Marco Braini Aldo Jarc
S1. strani
Zmagali so "web 2.0
//
•••
Prav nobenega veselja ne čutim, ko pišem te vrstice, in menim, da ne smemo biti veseli, saj slika po teh volitvah ni nič kaj rožnata, veseli smo lahko izvolitve Tamare Blažina v parlament, a pred na-
mi so hudi časi, česar so se zavedele že v ponedeljek svetovne borze, dejstvo, da je padec vseh borz zaradi italijanskih izidov na volitvah prinesel že v ponedeljek izgubo okroglih dvajset milijard evrov, zgovorno govori o tem.
Povejmo na glas
Pa tudi trdno smo prepričani, da je žigosanje gibanja Beppeja Grilla s cenenim populizmom sedaj zares odveč, kajti sporočilo teh volitev je jasno: politika se mora vrniti ponovno k ljudem, biti mora ponovno odraz volje ljudstva in ne peščice izbrancev, ki ščiti le lastne in sebi enakih privilegije. Časi so resni in čas je že, da se zresni tudi italijanska politika!
Problemi	ostajajo
Volitve so za nami in z njimi tudi predvolilni čas, ko se je nekako vse ustavilo in smo bolj ali manj pozabili, v kakšni situaciji se nahajamo. V tem smislu smo bili v pripravah na volitve deležni razbremenitve, ki pa se bo sedaj hitro odmaknila, in se bomo spet znašli sredi vsakodnevnih novih vrtincev. Dejstvo je, da so problemi, ki nas čakajo, isti in v bistvu hudi. Kriza ne pojenja in vsi kazalci govorijo, da nas bo tudi v prihodnje tako ali drugače prizadevala. Brezposelnost še naprej raste, toliko bolj med mladimi, industrijska proizvodnja se krči, kar pa je od vsega najbolj pomenljivo in posledično obremenjujoče, kupna moč prebivalstva še naprej pada. Politika se bo torej morala spoprijemati z že znanimi težavami, ki bodo lahko še večje. Politika, v katero zaupanje še naprej nezadržno pada, saj se je znašla dobesedno v zraku. Vsiljuje se občutek, da je življenje ubralo novo smer, se pravi, da se ljudje v slabših pogojih obračajo proti drugačni, sicer ne povsem jasni poti, medtem ko večina vrhunskih institucij stoji na mestu, je od ljudi vsak dan bolj oddaljena, kot da novega časa sploh ne razume. Edino, kar je iznašla, so besede varljive tolažbe, po kateri naj bi v času krize skrbeli za rast in ne več toliko za varčevanje in stiskanje pasu. Kako je možna rast, ko je življenje vse dražje, dohodki pa so zacementirani, če že ne zaradi brezposelnosti za mnogo družin kruto zmanjšani. In medtem ko je socialno vse več ogroženega prebivalstva, bogati
sloj postaja še bogatejši in je politično vse bolj odločilen. V tem okviru je prava katastrofa, da se skoraj nične stori za mlade, za katere je Gibanje petih zvezd menda prva izbira. To seveda ni naključje, saj družbena brezbrižnost v odnosu do mlade generacije presega vsakršno dostojno mero, in če bi jo pred desetimi leti kdo napovedal, bi ga najbrž proglasili za neprištevnega. Zelo verjetno je takšen odnos do prihajajočih generacij daleč najslabše, kar se nam je moglo zgoditi. Mladi so namreč tisti, ki so naš temelj, brez katerega smo vsi odtrgani od zemlje. Očitno se je logika velikega kapitala, ki se noče posvečati stvarem, s katerimi ni mogoče ustvarjati dobička, zalezla v glave mnogih odločujih institucij, da namenjajo vse manj socialni državi, dopuščajo vse več revščine, jemljejo kulturi, znanosti in šolstvu, nemara že zdravstvu ter, kot rečeno, tudi mladim in njihovi prihodnosti. V takšnih razmerah bi morala politika opustiti vsakršno konfliktualnost, takoj sesti za isto mizo in skupno delati za dobro ljudi. Med državne probleme gotovo sodi tudi vse težje stanje naše narodne skupnosti, ki seveda za svoje obstoječe težave ne nosi nikakršne odgovornosti. Nesprejemljive težave s financiranjem oziroma klestenjem prispevkov bi se morale že enkrat končati. Nedopustno je, da je pri uveljavljanju naših pridobljenih pravic še vedno toliko ovir, ki bi jih morala razvita demokracija že zdavnaj, in to za vedno, odpraviti.
Janez Povše
MW:i Krožek Anton Gregorčič / Večer s kulturnikom in politikom dr Dimitrijem Ruplom
"Danes potrebujemo nov koncept slovenstva"
Dr. Dimitrij Rupel - sedanji generalni konzul RS v Trstu, prej pa zunanji minister v prvi demokratično izvoljeni slovenski vladi, poslanec v Državnem zboru, ljubljanski župan, veleposlanik in minister, pa tudi avtor leposlovnih, esejističnih in strokovnih del, vseučiliški profesor ter eden izmed ustanoviteljev Nove revije in njen odgovorni urednik - je bil v torek, 19. februarja, gost Krožka Anton Gregorčič v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici. Izredno zanimiv večer, organiziran ob dnevu slovenske kulture, ki ga je vodil tržaški časnikar Miro Op-pelt, je potekal pod naslovom Ali smo Slovenci še narod kulture?
Moderator, ki je v uvodu med drugim omenil svoje čudenje nad omalovaževanjem pred 20 leti pridobljene državnosti, se je v razvejenem pogovoru z gostom dotaknil marsikaterega odprtega vprašanja iz sedanje in polpretekle dobe, posebno iz časa pred 20 leti, še zlasti s kulturnega področja. Dr. Rupla, kulturnika in politika, je neposredno vprašal, ali so demokrati, kulturniki in pisatelji v Sloveniji po osamosvojitvi zakopali talente, medtem ko so se ostali pridno povzpenjali... Generalni konzul je na to odgovoril, da se je ob osamosvojitvi in po njej del nacionalne energije, ki je prej živel v kulturi, preselil v politiko, "iz čitalnice v parlament". Če pomisli na to, kar so počenjali v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, mu je po svoje žal, po drugi strani pa je to bilo naravno oz. normalno. Ljudje, ki so najbolj kritično razmišljali o položaju slovenstva in Slovencev, so namreč bili kulturniki: organizirali so javne tribune, prireditve, govorili, pisali o tem, da smo Slovenci nekaj posebnega, zaslužimo posebno pozornost sveta. "Ko smo to dosegli, so se mnogi od nas dejansko preselili s tega ožjega kulturnega področja v širše kulturno področje, kajti politika je na neki način kultura". Delovali so pač bolj politično. Osebno je po osamosvojitvi večino svojega časa posvečal političnim poslom. Slovenci smo se v resnici zanašali na kulturo velik del svoje zgodovine. V kulturi smo živeli in preživeli, to nas je obdržalo: od gledališča do literature in jezika od čitalnic naprej. "Jaz sem bil po svoje nezadovoljen s tem, da so se slovenske energije omejile na področje kulture". Sam je pogosto govoril in pisal o tem, da je to neka posebnost oz. celo pomanjkljivost Slovencev, da bi se morali preliti iz kulturniškega delovanja v politiko. V času Levstika so izobraženci mislili, da si bomo Slovenci pridobili dober položaj med evropskimi narodi s kulturo, da si bomo zaslužili spoštovanje kot kulturen narod. "Jaz sem ta posebni odnos do kulture imenoval slovenski kulturni sindrom". Znamenita 57. številka Nove revije je po mnenju generalnega konzula "zadnje dejanje tega slovenskega kulturnega sindroma", v bistvu kulturni akt, ki pa se imenuje "prispevek za slovenski nacionalni program"; ta številka je bila uvod v gibanje, ki so ga Slovenci razumeli kot pomladno gibanje. Skupaj z nekaterimi drugimi revijami in ljudmi se je to gibanje razvijalo, krepilo in nazadnje so leta 1989 že ustanavljali prve nekomunistične stranke, leta 1990 je prišlo do prvih demokratičnih volitev, nato do plebiscita itd. Kultura
je tedaj dejansko bila prizorišče, oder, kjer so se dogajale najpomembnejše stvari, kjer so se izrekle najpomembnejše besede.
"Potrebujemo nov koncept"
Danes imamo opraviti s pojavom, ki mu v Italiji pravijo "antipolitica", v Sloveniji "poulične demonstracije", je dejal dr. Rupel. Nekateri ljudje, ki so bili dejavni v kulturi in nato v politiki, so se nekako prebudili in zdaj nagovarjajo demonstrante z različnimi
idejami in predlogi, so jezni, zaskrbljeni tudi zaradi krize. Denarja je manj tudi za kulturo; mnogi, ki so bili vajeni neke gotovosti, so se ustrašili. "To je strah, ki morda rojeva jezo in razočaranje". Danes pa ne živimo v situaciji, ki bi zahtevala preproste rešitve... Najbolj potreben bi bil nov koncept slovenstva, je zatrdil gost,
“Mislim, da bi morali biti v naši kulturni politiki posebejpozorni na tiste umetniške in kulturne produkte’, ki uporabljajo slovenščino... Jezik je treba čuvati in na neki način tudifinančno vzdrževati, drugače ta država nima smisla”.
ki je navzočim zaupal, da se je lotil knjige, v kateri govori o očiščenju in pomlajenju. "Mislim, da bo v resnici treba premisliti, kaj se nam je zgodilo v zadnjih 150 letih; treba bo narediti kakšen korak naprej, za to pa ne bodo dovolj samo jeza, strah in skrb". Kaj vse smo Slovenci bili? France Prešeren je govoril o služabnikih, Ivan Cankar o hlapcih, Josip Vidmar o kulturnem problemu, Edvard Kardelj o vprašanju... Potem smo Slovenci bili delavski razred, program, "na koncu pa smo država". Ta je nastala zaradi nesporazuma z Jugoslavijo. Slovenija je nastala s tem,
da je prekinila vse zveze s prejšnjo državo. Nova država je lahko nastala šele po tej prekinitvi. “Država pa ni vse, kar smo in kar živimo"; v našem življenju je še marsikaj drugega, od kulture prek ekonomije, medijev do pravosodja itd. Medtem ko smo na zunanjepolitičnem državnem nivoju naredili dober korak naprej, se nam na notranjem nivoju, ko gre za demokracijo in notranjepolitične spremembe, ta korak še ni do konca posrečil.
"Se nismo še povsem odločili, razločili, odmaknili, razdelili od tistega, kar je bilo prej”. Tranzicija ali prehod ni prelom, je prehajanje. Tranzicije še nismo končali na mnogih področjih. Nov koncept, če bomo kdaj prišli do tega, bi moral temeljiti na prekinitvi s starim, tranzicijo je treba končati”, saj preveč stvari iz starih časov mešamo v današnje življenje, je dejal gost. "Mislim, da je to naš ključni problem”.
Dr. Rupel, ki je tik pred osamosvojitvijo Slovenije napisal knjigo Slovenske slovesnosti in vsakdanjosti: 1888-1988, je dejal, da so naše kulturne proslave po osamosvojitvi v glavnem izgubile značaj "svečanega in celo svetega dogodka”. Na njem so se dotlej enkrat letno zbirali vsi in povedali najpomembnejše stvari; večinoma so na proslavah govorili politiki, "ki so začrtali slovenski nacionalni razvoj, kritizirali svoje nasprotnike, hvalili svoje zaveznike". Z osamosvojitvijo se je ta tradicija nehala. Danes tudi govori - razen redkih izjem - niso več taki kot pred dvajsetimi leti.
O napadih in majhnem številu Glede napadov na slovensko vlado je nekdanji šef slovenske diplomacije dejal, da se kritiki Janševe vlade včasih tudi motijo. Razume proteste kulturnikov, ki nimajo več naslova, na katerega se lahko obračajo in kjer se lahko pritožujejo. Kulturne dejavnosti so v velikih stiskah tako v Sloveniji kot v Italiji. "Nekateri ugovori so utemeljeni, nekateri so malce zapozneli". Slovenija danes ni več v položaju, v kakršnem je bila leta 2008 ali pa 1998. Razumeti moramo, da sta slovenska družba in tržišče zelo specifična, država je majhna; ljudi, ki posegajo po slovenskih knjigah, je razmeroma malo. Hvala Bogu so v matični domovini "v nekem posebnem zgodovinskem trenutku,
ko so se za spoznanje odprla vrata mednarodne skupnosti, pač zavedeli te priložnosti in stopili skoz priprta vrata. Tako so izkoristili priložnost in 'naredili državo'". Ta pa se nujno sooča z resnimi strukturalnimi problemi, ki so povezani z njeno naravo, z njeno usodo, s tem, da nas je malo. "Majhno število je ovira, je problem, ki ga je treba reševati".
Skrb za jezik
Zato je dr. Rupel osebno prepričan o tem, "da bi morali bi-
ti v naši kulturni politiki posebej pozorni na tiste umetniške in kulturne 'produkte1, ki uporabljajo slovenščino". Slovenščine namreč ni mogoče tržiti oz. prodajati tako, kot se prodajajo druge zadeve, je še dejal. Drugi umetniški 'produkti', npr. glasbeni in likovni, uporabljajo drugačen jezik, ki je razumljiv tudi onkraj meja slovenskega jezika. "Če hočemo obstajati kot država, moramo zavarovati naš jezik s posebnimi pravili. Če mora slovenska vlada podpirati katero koli stvar kot nujno, so to gotovo dejavnosti, povezane s slovenščino. Te se na trgu ne morejo preživljati same”. Lahko je dramatiku ali pisatelju ali igralcu v New Yorku ali Londonu, kjer ima velikansko jezikovno območje, je še dodal dr. Dimitrij Rupel. "Kam se lahko preseli slovenski pisatelj ali igralec”? Jezik je treba "čuvati in na neki način tudi finančno vzdrževati, drugače ta država nima smisla". Koncept, o katerem sam razmišlja, "predpo-
“Politikaje v težavah, ker nam ni uspelo ostreje prekiniti z nekaterimi tradicijami in modeli, ki smo jih prinesli iz prejšnjih oblik življenja”
stavlja visoko skrb, visok standard za umetniška in kulturna dejanja, ki so vezana na slovenščino".
O gledališču
Dr. Rupel je povedal, da je v preteklosti z velikim veseljem prihajal v Trst na predstave Slovenskega stalnega gledališča,
ker so to bile "med najbolj zanimivimi predstavami sploh slovenskega gledališča v 70. in 80. letih". Obenem je ugotovil, da je življenje gledališča danes slabše, kot je bilo nekoč, "najbrž zato, ker je kultura prenehala biti središče nacionalnega življenja, kot je to bila sto let ali pa več". Središče nacionalnega življenja se je preselilo v parlament. "Zavedati se moramo, da je kultura izgubila pomen, ki ga je nekdaj imela". Dr. Rupel danes sicer ne hodi
redno v gledališče, zato bi težko kaj več povedal o tem, kaj se v gledališču dogaja. Vtis pa ima, "da se po eni strani ko-mercializira, da se na neki način ukvarja z bolj aktualnimi temami in problemi". Tudi publika je danes morda starejša kot pred 20 in več leti. Kljub vsemu pa z veseljem ugotavlja, da film ni izpodrinil gledališča in televizija ni izpodrinila filma: vsi trije še vedno obstajajo in sobivajo.
O likovni umetnosti Kar se tiče umetniških tokov v zadnjih desetletjih, je dr. Rupel povedal, da je o Neue Sloweni-sche Kunst in o skupini IRVVIN napisal nekaj zelo pozitivnih besedil. NSK je v bistvu bil značilen pojav postmodernizma, ki ga je po svoje pritegnil: "Mi smo bili avantgardisti, nato modernisti, nenadoma se je pojavil postmodernizem. Zdelo se mi je, da ga je treba temeljito proučiti, saj je bil tudi sociološko zanimiv". Del likovne umetnosti se danes ukvarja z instalacijami, po drugi strani je opaziti tudi vračanje k figuraliki in h klasičnim prvinam likovne umetnosti.
Kaj pa politika?
"O politiki in kulturi nismo govorili dosti... Ali pa ves čas"? je ob koncu večera izzval gosta Miro Oppelt. "Politika je v težavah, ker nam ni uspelo ostreje prekiniti z nekaterimi tradicijami in modeli, ki smo jih prinesli iz prejšnjih oblik življenja”, je odgovoril dr. Rupel. V tem trenutku je potrebno narediti korak naprej. Leta 1990, ko so se pripravljali na osamosvojitev slovenske države, so imeli na izbiro "različne možnosti”, je dejal. Podpore za slovensko državnost v svetu dejansko ni bilo nikjer. V Sloveniji je bilo razpoloženje razmeroma pozitivno, v Jugoslaviji so grozili z vojsko in represivnimi ukrepi. Pri Demosu so tedaj ocenili, da, če bi se sprli s komunisti v Sloveniji, bi imeli poleg zunanje fronte tudi do-
mačo. "Zato preprosto nismo tvegali”, zavestno so se odločili za sodelovanje, za kohabita-cijo. "To je kar dobro funkcioniralo, za Slovenijo je bilo to koristno, zaradi tega smo bili tudi bolj uspešni". Do leta 1994 so bili "zelo enotni, potem so se začele druge zgodbe, ki se na neki način dogajajo in ponavljajo še danes". Odbobje 1990-93 je v mednarodnih krogih uveljavljenemu in cenjenemu slovenskemu diplomatu ostalo v dobrem spominu; prav tako vloga, ki jo je imel Janez Drnovšek. "Bil je človek posebnega kova, razumel pa je, da mora vzdržati posebno ravnovesje". V knjigi, ki nastaja izpod peresa dr. Rupla, je govor tudi o t. i. "švicarskem modelu". Vlado v Švici sestavljajo vse stranke; to ni vlada večine ali koalicije strank proti drugi koaliciji. "S prepiranjem o preteklosti bo v Sloveniji treba nehati". Preteklosti ne moremo spremeniti. "Lahko se prepiramo o prihodnosti". Politika je posel, ki se tiče prihodnosti: o tem se je mogoče pogovarjati in dogovoriti. "O tem, ali so imeli prav partizani, civilna fronta, revolucionarji ali domobranci, se nima smisla pogovarjati, ker to je za nami”.
In še razprava
Marsikdo iz občinstva je po pogovoru rad posegel v razpravo, med katero je gost povedal še marsikaj zanimivega. Kultura je vse, kar obdelujemo, je dejal: "polja, ljudi, zavest, pamet itd". Kultura ni samo umetnost, je tudi način življenja, način, kako se hranimo, kakšne hiše zidamo itd. "Je tisto, kar je za nas značilno". Po kulturi se ločimo od
“Sprepiranjem o preteklosti bo v Sloveniji treba nehati...
Lahko se prepiramo o prihodnosti... Politika je posel, ki se tiče prihodnosti: o tem seje mogoče pogovarjati in dogovoriti”.
drugih narodov. In Evropska unija - “bolj država narodov kot pa narod držav" - je utemeljena na raznolikosti. Za nas je sprejemljiva tudi zato, ker spoštuje kulture vseh narodov. Generalni konzul je tudi povedal, da so v Sloveniji dosegli sporazum o dveh pomembnih reformah: o bančnem sistemu in o ravnanju s podjetji v državni lasti. Obstaja konsenz, ki je "dobra podlaga za spremembo". Ekonomisti pravijo, da se v matični domovini v drugi polovici tega leta in naslednje leto obetajo spremembe na bolje, na koncu tunela se le vidi svetloba. "Čez leto ali dve bo Slovenija lahko boljša in še bolj uspešna, kot je bila". Dr. Rupla osebno žalosti dejstvo, da je bila še leta 2008, ko je predsedovala Evropski uniji, poznana kot "najboljša učenka v razredu, zgled za nove članice". Položaj se je zelo poslabšal, o čemer pričajo ocene bonitetnih agencij. "Dobro ime, ki smo si ga s težavo priborili, si bo treba povrniti. Imam upanje, da se to lahko zgodi".
Danijel Devetak
Foto DPD
y jr •	•	•	•	v“|	NOVI
Kristi ani m družba	glas
Zadnje angelovo češčenje Benedikta XVI.
"Gospod me kliče, naj
se povzpnem na goro
ii
asauale
GORICA
Prva postna kateheza nadškofa msgr. Redaellija
Ko bi bili en sam instrument,
bi ne bilo simfonije
// •••
oviram in človeškim šibkostim -znamenje in začetek občestva z Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Nekoga, ki je morda slučajno stopil v cerkev, bi lahko nagovorili, ko bi mu rekli, da smo se tam zbrali kljub mrazu, da bi molili in razmišljali o Božji besedi; da nismo nujno vsi prijatelji, smo pa bratje in sestre skupnega Očeta; da se tudi kregamo ali drugače grešimo, v Cerkvi pa imamo vedno možnost najti odpuščanje; da se zbiramo zastonj in da mnogi brezplačno vlagajo svoj čas, energije, sposobnosti in tudi gmotno pomoč, da lahko sodelujejo v skupnosti.
Je vse to le domišljija, utopija ali pretiran optimizem, se je na koncu vprašal nadškof. Vsakdo naj presodi, je odgovoril. In vendar, "kako moremo ne imeti radi Cerkev, pa čeprav se včasih predstavlja kot nasmejana novo-rojenka, včasih kot ženska v polnosti moči in lepote, včasih morda kot starejša gospa z gubami"? Kot je zapisal sv. Pavel, Kristus ljubi Cerkev in je dal sebe samega zanjo. "Ta Cerkev, ki jo Kristus ljubi, smo mi. Zanjo smo vedno njegova Nevesta, kajti On, žrtvovano jagnje, je prelil svojo kri za nas. In to nam zadošča".
Nadškofovim besedam je sledil trenutek osebnega premišlje-
vanja, ko so prisotni lahko napisali na listek, ki so ga prejeli ob vhodu, misel ali prošnjo. Po odlomku iz prvega pisma Korinča-nom (12, 4-11) o različnih duhovnih darovih in službah ter istem Gospodu so vsi mladi glasbeniki končno nastopili skupaj, kot komorni orkester pod taktirko prof. Luigija Pistoreja. "Veliko je udov, eno samo je telo", "veliko je instrumentov, eden je orkester"; "ko bi vsi bili le en instrument, bi ne bilo simfonije"...
DD
"T Terniki goriške nadškofije \/ so v petek, 22. februarja, V napolnili mestno stolno cerkev, kjer je imel novi nadškof msgr. Carlo Roberto Maria Re-daelli prvo izmed petih postnih katehez z naslovom: Biti Cerkev - velikonočna simfonija Večerno srečanje je bilo zasnovano na - skoraj bi rekli - "mul-timedijski" način: začelo se je namreč s predvajanjem videoposnetka, v katerem so mlajši in starejši intervjuvanci spregovorili o tem, kaj je zanje Cerkev in kaj vera. Kaj Cerkev sama pravi o sebi, je iz Katekizma prebral sodelavec Karitas Alberto Landri. Sodelovali so tudi gojenci Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel: kot intermezzo so med različnimi točkami posamezniki igrali na različne instrumente znani baročni Pa-chelbelov Kanon.
Po branju beril (Lk 24, 36-48 in ljn 1,
1-4) se je s prižnice oglasil nadškof Redaelli, ki je svoje postno razmišljanje povezal z videoposnetkom in fotografijami, ki so prikazovali, kako je poleti 2007 v vasici Kabbila v Zambiji položil in blagoslovil temeljni kamen krajevne cerkve in hkrati bil priča rojstva Cerkve v majhni krščanski skupnosti. "Zdelo se mi je, da se vračam dva tisoč let nazaj", ko so se Cerkve rojevale v Antiohiji, Filipih, Korintu itd., je dejal. V omenjeni vasi je bila ena sama kristjanka, ga. Mary. "Bila je drugačna od ostalih": svojemu možu je bila zvesta, ni verjela v duhove, ni sodelovala pri obredih tradicionalne religije, in vendar ni bila ločena od drugih; vedno je bila na razpolago vsem in pozorna do vseh. Ni skrivala dejstva, da je kristjanka, in tistim, ki so jo spraševali, je rada spregovorila o evangeliju. Ker je bila že precej stara, je vprašala za pomoč katehista iz bližnje vasi. Ob svojem domu je dala zgraditi kapelo, ki pa je postajala vedno manjša, saj je k njej prihajalo
vedno več ljudi, ki so se spreobračali. Tako so v vasi sklenili, da zgradijo večjo cerkev. In msgr. Redaelli je to skupnost obiskal prav v tistem trenutku. "Naša Cerkev je odrasla, z nekaterih zornih kotov morda tudi stara": zanjo sta značilna veliko bogastvo in izročilo svetosti, kulture, misli. Naša Cerkev je zato morda tudi malo obremenjena in utrujena. Kot je bilo slišati v uvodnem posnetku, jo mnogi tudi cenijo, saj prinaša vrednote,
vsako priložnost, tudi najmanjša vsakodnevna srečanja, da je ljudem govorila o evnageliju in Jezusu, ki je umrl in vstal za nas, ker nas želi rešiti greha in strahov, ki nas zasužnjujejo: to je oznanilo. Sčasom postajajo vsi, ki so se dali krstiti, pričevalci in oznanjevalci, ki si želijo zgraditi cerkev; tam skupaj poslušajo Božjo besedo in obhajajo zakramente: to je Cerkev, občestvo, ki se napaja pri Besedi in zakramentih.
Foto DPD
moralne nauke, hkrati pa jo tudi skoraj vsak dan kritizirajo zaradi najrazličnejših problematičnih vidikov. To je "Cerkev, ki kdaj pa kdaj več ne ve dobro, kaj je; morda zna spregovoriti o sebi samo še na abstrakten način, konkretno pa tega ne zna več". Tej Cerkvi, naši Cerkvi lahko dobro de se zazreti v Cerkev, ki se je pravkar rodila; kot je za ostarele in odrasle osebe kdaj pa kdaj dobro, da gredo v porodniški oddelek, srečajo otroke in poskusijo razumeti sami sebe, medtem ko gledajo dojenčke. "Mi pa smo vajeni delati narobe": otroke razumevamo tako, da jim vsiljujemo svoje, odrasle, življenjske vzorce. "Sam Jezus nas vabi, da bi bili kot otroci, če hočemo stopiti v Božje kraljestvo".
Cerkev v vasici Kabbila se je rodila okrog verne žene, ki je živela svojo vero in o njej pričala s pravičnim življenjem, z velikodušno pomočjo, s pripravljenostjo služiti ljudem: to je pričevanje. Žena je znala izkoristiti
Vse to, o čemer govori prvo poglavje prvega pisma ap. Janeza, se lahko dogaja tudi v skupnostih, kakršne so naše, čeprav imajo na ramenih več stoletij tradicij. Tudi naše skupnosti so se rodile iz pričevanja krščanskega življenja, iz oznanila novim rodovom, v zadnjih časih pa tudi - in vedno več - odraslim, ki še niso bili krščeni in morda prihajajo iz drugih verstev ali nevernih krogov. Tudi naše skupnosti se hranijo z Besedo in zakramenti, tudi naše skupnosti živijo v občestvih, ki so - kljub
Poslanica papeža Benedikta XVI. za postni čas 2013 stma je podoben odnosu
__	1*1	I I • V	med	dvema	temeljnima zak
Vera v ljubezen klice
po ljubezni
4. Prednost vere, prvenstvo usmiljenja
Podobno kot kateri koli Božji dar imata vera in usmiljenje izvor v delovanju enega in istega Svetega Duha (prim. 1 Kor 13), Duh znotraj nas vpije: "Aba, Oče" (Gal 4,6) in zato lahko rečemo: "Jezus je Gospod"! (1 Kor 12,3) in "Ma-ranata"! (1 Kor 16,22; Raz 22,20).
Vera kot dar in odgovor omogoča, da prepoznamo resnico učlovečene in križane Kristusove ljubezni, ki je popolnoma poslušna Očetovi volji in ki se kaže kot neskončno Božje usmiljenje do bližnjega; vera v srce in razum vceplja trdno prepričanje, da je samo ta Ljubezen zmožna premagati greh in smrt. Vera nas vabi, da pogledamo v prihodnost s krepostjo upanja v samozavestnem pričakovanju, da bo zmaga Kristusove ljubezni dosegla svojo
popolnost. Kar zadeva usmiljenje, nas le-to vodi v Božjo ljubezen, jasno izpričano v Kristusu, in nas na oseben in bivanjski način pridružuje popolnemu in brezpogojnemu Jezusovemu darovanju Očetu ter njegovim bratom in sestram. S polnjenjem naših src z njegovo ljubeznijo nas Sveti Duh usposablja, da postajamo delivci Jezusove sinovske vdanosti Bogu in bratski vdanosti vsakemu človeku (prim. Rim 5,5).
Odnos med tema dvema krepo-
ramentoma v Cerkvi: krstu in evharistiji. Krst (kot zakrament vere) ima prednost pred evharistijo (kot zakramentom usmiljenja), vendar je naravnan nanjo, evharistija pomeni polnost kristjanovega potovanja. Na podoben način
ima vera prednost pred usmiljenjem, vendar je vera pristna samo, če je ovenčana z usmiljenjem. Vse se začne v ponižnem
sprejemanju vere ("vedenje, da je posameznik ljubljen od Boga"), vendar mora priti do resnice o usmiljenju ("vedenje, kako ljubiti Boga in bližnjega"), kar za vedno ostane kot izpolnitev vseh kreposti (prim. 1 Kor 13,13). Dragi bratje in sestre, v tem postnem času, ko se pripravljamo na praznovanje svetega tridnevja -ko se spominjamo Kristusove smrti na križu in vstajenja -, v katerem Božja ljubezen odreši svet in seva svetlobo na zgodovino, izražam svojo željo, da bi vi vsi lahko preživeli ta dragoceni čas s ponovno oživljeno vero v Jezusa Kristusa, da bi z njim vstopili v dinamiko ljubezni do Očeta in do vsakega brata in sestre, ki ga srečamo v naših življenjih. S tem namenom svojo molitev izročam Bogu ter za vsakega posameznika in vsako skupnost prosim Gospodovega blagoslova.
/konec
((
G:
ospod me kliče, naj ■se posvetim molitvi. To pa ne pomeni, da zapuščam Cerkev". Te besede je z okna svoje sobe nad Trgom sv. Petra v Rimu izrekel v nedeljo, 24. februarja, opoldne sveti oče Benedikt XVI., ki je zadnjič nagovoril vernike pri molitvi angelovega češčenja. V lepem nedeljskem jutru je bilo tam prisotnih več kot dvesto tisoč ljudi, ki so papeža sprejeli s toplim aplavzom.
Ko je pokomentiral evangelij druge postne nedelje, spremenjenje na gori, je poudaril pomen molitve, brez katere se prizadevanja apostolata omejijo na aktivizem. V postu se lahko naučimo dati primeren čas osebni in skupni molitvi, ki daje dih našemu duhovnemu življenju. Te besede, je dejal papež, je doživljal na poseben način, saj ga Gospod kliče, "naj se povzpnem na goro, naj se še bolj posvetim molitvi in meditaciji. To
pa ne pomeni, da zapuščam Cerkev, obratno; Bog hoče to od mene, da ji lahko še naprej služim z isto predanostjo in ljubeznijo, kot sem to skušal delati doslej, toda na način, ki bo bolj ustrezen za mojo starost in moč". Od nepregledne množice, ki mu je z velikimi napisi, ploskanjem in vzklikanjem izražala hvaležnost, se je poslovil z besedami: "Še enkrat hvala. Vedno si bomo blizu v molitvi"!
Dan kasneje je papež izdal apostolsko pismo v obliki "motu proprio" o nekaterih spremembah glede izvolitve rimskega škofa, ki jih je vnesel v apostolsko konstitucijo Universi Dominki gregis z namenom, da bi postopek stekel na bolj učinkovit način. Med drugim je kardinalom dopustil možnost, da pred časom začnejo konklave, "če so prisotni vsi kardinali elektorji". Za izvolitev papeža je potrebna dvotretjinska večina.
Papeževa poslanica ob 28. svetovnem dnevu mladih
"Pojdite in naredite vse narode za moje učence"
V povezavi s tem, ne morem drugega, kot da se zahvalim za veliki dar misijonarjev, ki posvečajo vse svoje življenje oznanjevanju evangelija do skrajnih mej sveta. Hkrati tudi poveličujem Gospoda za duhovnike in redovnike, ki v celoti darujejo sami sebe, da bi se oznanjal Jezus Kristus in bi ga ljudje ljubili. Na tem mestu želim spodbuditi mlade, ki jih Bog kliče, naj si zavzeto prizadevajo v teh poklicih: "Večja sreča je dajati, kakor prejemati”! (Apd 20,35) Tistim, ki vse zapustijo, da bi mu sledili, je Jezus obljubil stokratno in večno življenje (prim. Mt 19,29)!
Zahvaljujem se tudi za vse verne laike, ki si prizadevajo živeti svoj vsakdanjik kot misijon tam, kjer se nahajajo, v družini ali na delovnem mestu, da bi ljudje ljubili Kristusa in mu služili ter bi se tako širilo Božje kraljestvo. Posebej imam v mislih vse tiste, ki delujejo na področju vzgoje, zdravstva, podjetništva, politike in ekonomije in na toliko drugih področjih laiškega apostolata. Kristus potrebuje vaš trud in vaše pričevanje. Nič - ne težave ne nerazumevanje - naj vas ne odvrnejo od tega, da bi Kristusov evangelij ponesli na kraje, kjer se nahajate: vsak od vas je dragocen v velikem mozaiku evangeliza-cije!
8. "Tukaj sem, Gospod"!
Dragi mladi, na koncu bi vas rad povabil, da globoko v sebi prisluhnete Jezusovemu klicu k oznanjevanju evangelija. Kakor prikazuje veliki kip Kristusa Odrešenika v Riu de Janeiru, je njegovo srce v ljubezni odprto za vse brez razlike in njegove roke so razprostrte, da bi dosegle vsakega. Vi ste Jezusovo srce in roke! Pojdite pričevat o njegovi ljubezni, bodite
novi misijonarji, navdihnjeni z ljubeznijo in sprejemanjem! Sledite zgledu velikih misijonarjev Cerkve, kot so sv. Frančišek Ksa-verij in mnogi drugi.
Ob koncu svetovnega dneva mladih v Madridu sem blagoslovil nekaj mladih z različnih celin, ki so odšli v misijone. Oni so predstavljali veliko število mladih, ki skupaj s prerokom Izaijem pravijo Gospodu: "Tukaj sem, pošlji mene"! (Iz 6,8) Cerkev vam zaupa in vam je globoko hvaležna za veselje in dinamiko, ki jo prinašate: velikodušno uporabite svoje talente za oznanjevanje evangelija! Vemo, da se Sveti Duh daje tistim, ki se v ponižnosti srca dajo na razpolago za to oznanjevanje. Naj vas ne bo strah: Jezus, Odrešenik sveta, je z nami vse dni do konca sveta (prim. Mt 28,20)!
Ta poziv, ki ga namenjam mladim s celega sveta, je še posebej pomemben za vas, dragi mladi iz Latinske Amerike! Na 5. splošni konferenci latinskoameriških škofov, ki je bila leta 2007 v Apa-recidi, so namreč škofje začeli "misijon celine". Mladi, ki na tej celini sestavljajo večino prebivalstva, predstavljajo pomembno in dragoceno moč za Cerkev in družbo. Bodite torej vi prvi misijonarji! Sedaj, ko se svetovni dan mladih vrača v Latinsko Ameriko, spodbujam vse mlade s te celine: prenesite navdušenje vaše vere na vrstnike z vsega sveta! Devica Marija, Zvezda nove evangelizacije, ki jo kličemo tudi Naša Gospa iz Aparecide in Naša Gospa iz Guadalupa, naj vsakega od vas spremlja pri njegovem poslanstvu pričevalca o Božji ljubezni. S posebno naklonjenostjo vam vsem podeljujem moj apostolski blagoslov.
/konec
Kristjani in družba
28. februarja 2013
Ob robu razstave v Gorici o Boju proti veri in Cerkvi na Slovenskem do leta 1961
Boj proti krščanstvu se je nadaljeval tudi desetletja po letu 1961
C e pogledamo ta boj na Goriškem v luči arhivskih dokumentov, bomo videli, da je postajal po obliki vedno bolj prikrit. Po vsebini pa je ostajal enak in je večinoma temeljil na vohunjenju za lastnimi državljani. V tem članku bom navedel nekaj primerov, ki nazorno kažejo na razmere po letu 1970 na Goriškem.
Zveza komunistov Slovenije (ZKS) je pazljivo spremljala dogajanje v Cerkvi na Slovenskem in preko organov oblasti izvajala prikrito nasilje nad verujočimi tudi v desetletjih po letu 1961. Na Primorskem so kritizirali škofa Janeza Jenka in ga obtoževali, da je zastopnik stare, avtoritarne in predkoncilske Cerkve. Kot da bi se partija želela zavzemati za pravo in pristno krščanstvo. Zanimivo je, da se okrajšava za Rimskokatoliško cerkev (RKC) vleče v naše čase od takrat, ko so jo tako označevali v zaupnih partijskih analizah. Sama Cerkev jo je pozneje privzela, čeprav vsebinsko ne vključuje grkokato-likov oz. uniatov, ki so prav tako prisotni v Cerkvi na Slovenskem. Velik problem za tedaj edino dovoljeno stranko je bilo že vprašanje župnika na krajevno osnovno šolo, kako je z organizacijo izletov in drugih dejavnosti ob pouka prostih dnevih. Želel je organizirati verouk, pa ni vedel, kdaj bodo imeli otroci izlete in druge izredne dejavnosti na šoli. To je zadoščalo, da je prišel pod poseben nadzor. Zvezo komunistov je zelo motilo, da so si župniki ustvarili sezname otrok, ki so v župniji hodili k verouku, in iz tega povzeli nihanja, ali je obiskovanje verouka v upadanju ali v vzponu.
V občinskih ZK so obsojali organizacijo romanj oziroma, kot so oni rekli, turistično dejavnost Cerkve in koncerte črnskih duhovnih pesmi. Imeli so zelo natančne podatke, če je kakšen duhovnik obiskal bolnega dijaka, o obiskih duhovnika v družinah in o taborjenjih v Trenti in Logu pod Mangartom, ki so jih organizirali duhovniki. Motilo jih je celo to, če so kakšni
H	
	
duhovniki po verouku slučajno učili otroke vožnje na kolesu. Odkrito nasilje se je zmanjšalo, nadzor pa je ostal tak kot prej. Prav tako so se razburjali, če je cerkveni zbor zapel kakšno pesem tudi izven cerkve. Nesprejemljiv zanje je bil plakat, ki je vabil na nastop cerkvenega pevskega zbora.
Po vseh občinah v Sloveniji so leta 1973 izdelovali Analize o problemih klerikalizma. Povsod so v dejavnosti Cerkve zaznavali klerikalizem. Dejansko pa je šlo za nasilje avtoritarne oblasti. Pa poglejmo	nekaj
primerov	tega
"klerikalizma". Leta 1971 je bil primer na Goriškem, da naj bi nune iz Ljubljane prinesle določeno blago (tekstil in drugo) in ga na
predlog župnika razdelile socialno ogroženim ljudem v hribovski vasici. Duhovniki so po opisih obveščevalcev precej obiskovali vernike na domu. Skupina katoliško usmerjene mladine je ob nekem prazniku obiskala paciente Doma onemoglih in v kratkem vokalnem koncertu so izvajali tudi cerkvene pesmi. Mladi so bili zasliševani in nekateri so tudi izgubili štipendijo. Dekan večje župnije je leta 1972, ko je bil misijon, pisno povabil na misijon člane Osnovne organizacije ZK. OO ZK je glede tega pisno protestirala in dekan se je izgovarjal, da je želel samo omogočiti dialog med različno mislečimi. Pri tem vidimo, da so nekateri pogumni duhovniki postali tudi nekoliko hudomušni.
Ideje katoliškega socializma, idejnega pluralizma, oporekanja vodilne vloge ZK naj bi bile pred letom 1973 zaznavne v nekaterih prijateljskih skupinah katoliške mladine na Goriškem. Ob taborjenjih te mladine je župnik maševal tudi izven
cerkve in nekateri kaplani so organizirali izlete v hribe. To so bili za občinske organizacije ZK nedopustni primeri klerikalizma. Ob takšnih primerih so bili potem opravljeni informativni razgovori z duhovniki in prijavili so jih tudi sodnikom za prekrške. Sodstvo pa je tedaj delovalo po navodilih Zveze ko-
munistov in obsodba je bila zelo verjetna.
Glede verne mladine pa so komiteji po občinah dajali največji poudarek kadrovski politiki. Navodila o tej politiki so dobivali od sekretariata Centralnega komiteja ZK Slovenije, ki ga je že takrat vodil Milan Kučan. Tudi v občinske dokumente so vnesli določbe, da verni ljudje ne smejo opravljati pedagoškega poklica. Nekatere profesorje, ki so jih imeli za verujoče, so na različne načine odstavili. Vernim dijakom, ki so želeli študirati na pedagoških visokih šolah ali fakultetah, pa niso odobrili štipendije ali pa so jim jih brez pojasnila odvzeli. Komiteji občinskih konferenc ZK so sredi julija 1973 celo izvajali pisne poizvedbe na terenu glede verske in politične opredelitve dijakov in študentov. Sekretarjem osnovnih organizacij ZK so poslali dopis, kjer so jih prosili "za poizvedbo določenih podatkov, ki se nanašajo na spodaj navedene dijake. Podatke nujno potrebujemo, ker se nanašajo na vprašanja posameznikov in njihovih
križevega pota v naravnem okolju. Legenda pripoveduje, da je Božja mati Marija pogosto prehodila pot trpljenja svojega sina. Marija naj bi bila torej začetnica pobožnosti križevega pota. Križev pot navadno molimo ob petkih, ko se spominjamo Jezusove smrti na križu. V
molimo v cerkvi ali na prostem, ob besedilu pa lahko tudi premišljujemo (meditiramo). Molitev križevega pota je razdeljena na štirinajst postaj:
- Pilat obsodi Jezusa na smrt. -Jezusu naložijo križ.
-Jezus pade prvič pod križem. -Jezus sreča svojo žalostno mater.
odnosov do naše družbene ureditve. Ti pa nameravajo študirati na področju vzgoje in izobraževanja, za kar pa sprejeta občinska kadrovska politika točno določa, kakšni pogoji so potrebni za to smer študija". Prosili so jih za takojšnje posredovanje podatkov. Zanimalo jih je, "Iz kakšne družine vsak posameznik izhaja; je versko zelo aktivna, neopredeljena, na strani naše družbene ureditve? Kakšna stališča zavzema do določenih akcij (samoprispevki, prostovoljno delo, spada v krog tistih, ki organizirajo določene akcije v krajevni skupnosti ali na vasi) "? Poleg tega so poizvedovali tudi glede obnašanja samih kandidatov za občinske štipendije, redno opravlja verske
"Ali
dolžnosti, so za to zagrizeni, so do teh klerikalnih gibanj indiferentni, ali so nosilci naprednih pogledov"? Organizacijski sekretarji občinskih komitejev ZK so od sekretarjev krajevnih organizacij ZK zahtevali, da s poslanim mnenjem vrnejo tudi dopis.
Pod dopisi so bili podatki o dijakih in njihov naslov.
Nekateri krajevni sekretarji so dopis vrnili in nanj dopisali mnenja: - odklanja (politični sistem) ali - pozitivno. Drugi sekretarji pa so poslali poseben dopis o političnem in verskem mišljenju dijakov, ki so se tedaj vpisovali na višje in visoke šole pedagoške usmeritve v Sloveniji. Vse te stvari nas opozarjajo na to, da se razmere, ki so bile vzdrževane toliko desetletij, niso mogle spremeniti v nekaj letih. Veliko preteklosti živi tudi v našem času. O teh stvareh se moramo pogovarjati, da bomo osvobojeni vseh teh nekdanjih pritiskov in nadzorov svobodno zaživeli sedanjost. Predvsem pa, da se ne bo miselnost, ki so jo vsiljevali v nedemokratičnem sistemu, nekritično nadaljevala tudi v svobodi.
Peter Stres
- Jezusa slečejo.
- Jezusa pribijejo na križ.
- Jezus umrje na križu.
- Jezusa snamejo s križa in ga dajo v naročje Mariji.
- Jezusa položijo v grob. Tradicionalna oblika križevega pota predvideva, da se vsaka postaja začenja z vzklikom:
Predlog zgodovinar) a Jožeta Dežmana
"Rov v Hudi Jami naj postane muzej!"
V nedeljo, 3. marca, bodo minila štiri leta od odkritja množičnega grobišča v rovu sv. Barbare v Hudi Jami. Sprava zahteva pokop žrtev in 800 žrtev čaka na več kot 2000 sotrpinov, ki še ležijo v prvem jašku, poudarja zgodovinar Jože Dežman. Prav tako nujno kot pokopati žrtve je tudi ohraniti spomin nanje, zato se zavzema, da rov postane muzej.
Tako je odločila tudi vlada, ko je 24. januarja prenovila komisijo vlade za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki sicer deluje od leta 2005, in določila temeljne programske točke za proračunski leti 2013-2014. Za rov sv. Barbare je bil sprejet sklep o nadaljevanju del v Hudi Jami.
"To pomeni dela po odločbi ru-
demokratičnega sožitja, nam povedo, da tak prehod brez pokopa mrtvih ni možen", poudarja. Kljub temu pa v rovu sv. Barbare v letu 2013 načrtujejo nadaljevanje potrjevanja obstoja topografsko že znanih morišč in grobišč s sondiranjem. Vodja evidentiranja in sondiranja prikritih grobišč Mitja Ferenc je po njegovih besedah pripravil izbor okoli 80 možnih lokacij. Tretja temeljna letošnja naloga komisije je po Dežmanovih besedah iznos posmrtnih ostankov iz okoli 15 kraških brezen.
Kot je pojasnil, gre za brezna, v katerih obiskovalci "dobesedno hodijo po kosteh". Pripravili bodo tudi seznam brezen, v katerih je potrebno še potrditi obstoj grobišč.
darske inšpekcije, priprava projekta za prekop vseh žrtev, razglasitev za kulturni spomenik državnega pomena, pričetek postopkov za ureditev lastniških razmerij, odprtje spomenika za javnost v letu 2014 ter priprava rešitve dokončnega mesta in načina pokopa žrtev", je za STA dejal predsednik komisije Jože Dežman.
Glede Hude Jame, kjer so pred štirimi leti delavci Rudnika Trbovlje - Hrastnik prebili pregrado v rovu svete Barbare in odkrili več kot 400 mumificiranih trupel, Dežman meni, da je potrebno iz jaška iznesti še preostale žrtve, ki jih je verjetno več kot 2000. 800 jih zdaj leži v enem delu rudnika.
Po drugi strani pa Dežmana skrbi, da je ministrstvo za delo z novo sistemizacijo ukinilo službo za vojna grobišča in jo umestilo v direktorat za invalide, vojne veterane in žrtve vojnega nasilja, kjer naloge opravljata dva javna uslužbenca. “Prišli smo v položaj, ko je potrebno ukrepati in se odločiti, kje in kako naj služba za vojna grobišča dela, da zakon o vojnih grobiščih ne bo le mrtva črka na papirju", opozarja Dežman.
Prepričan je namreč, da je Slovenija še vedno v fazi prehoda, okrevanja od totalitarnih zločinov proti človečnosti in vojnih zločinov. "Izkušnje drugih narodov, ki so prešli ali še prehajajo iz vojn, državljanskih vojn, krvavih revolucij, genocidov v obdobje miru,
Eden od procesov, ki je po njegovem mnenju zelo pomemben, je tudi internacionalizacija problema morišč in grobišč, saj žrtve v Sloveniji domovinsko sodijo v države Srednje Evrope in Zahodnega Balkana, pa tudi po obsegu zločina gre za naj večji množični pomor neoboroženih ljudi po drugi svetovni vojni v Evropi. Kot je pojasnil, bo zato komisija pripravila poročilo s pregledom opravljenega dela in predstavitvijo zločina in njegovih posledic v angleškem jeziku.
Po sklepu vlade je sicer za varstvo prikritih vojnih grobišč v letu 2013 predvidenih okoli 400.000 evrov. "Upamo pa tudi, da bo ministrstvu za delo uspelo kadrovsko okrepiti delo na tem področju", je še dodal Dežman. Četrto obletnico grobišča v Hudi Jami bodo obeležili s spominskimi prireditvami, ki jih organizirajo Študijski center za narodno spravo, Arhiv RS, Slovenski filmski arhiv, komisija vlade za izvajanje zakona o popravi krivic, komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč in Slovenska kinoteka.
V ponedeljek, 4. marca, bo v rovu sv. Barbare novinarska konferenca, na kateri bodo predstavili stanje in načrte v zvezi z rovom, naslednji dan pa bo v arhivu znanstveni posvet. 11. marca bosta v Slovenski kinoteki ogled filma režiserja Andreja Mlakarja Christoforos in okrogla miza Pokopati mrtve.
Radio Ognjišče spremlja papežev odsto
1
gibanje s podobo in razmišljanjem, ob tem je lahko združevati Jezusove skrivnosti z lastnim življenjem. Molitev križevega pota je oblikovno in vsebinsko prepuščena ustvarjalnosti posameznikov ali skupine. Najbolj znana uprizoritev križevega pota pri nas je Škofjeloški pasijon.
Radio Ognjišče je te dni dejavno in podrobno spremljal zadnje poteze papeža Benedikta XVI. V četrtek, 28. februarja, na dan njegovega odstopa, bodo poslušalci lahko skozi ves dan prisluhnili prispevkom o zapuščini sv. očeta. V popoldanski Dijaški oddaji se bodo spomnili na Svetovne dneve mladih, ki se jih je udeležil Benedikt XVI. Ob 18.30 se bodo povezali s stolnico sv. Nikolaja v Ljubljani, kjer bo zahvalna sveta maša za pontifikat. Somaševanje bo vodil apostolski nuncij Juliusz Janusz, pridigo bo imel ljubljanski nadškof Anton Stres, pri oltarni mizi se jima bodo pridružili slovenski škofje. Ob 20. uri, ko bo sedež apostola Petra izpraznjen, bodo pri Radiu Ognjišče začeli posebno oddajo, ki bo trajala do 22. ure. Govor bo seveda o fazi, ko je apostolski sedež izpraznjen; povezali se bodo z Rimom in poskušali izvedeti, kakšen utrip je tam itd. V prihodnjih dneh bodo seveda podrobno spremljali tudi priprave na konklave in izvolitev novega papeža.
"Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil"! Sledi premišljevanje o glavni temi postaje ali branje ustreznega svetopisemskega odlomka, nato pa postna pesem. Premišljevanje posamezne postaje se sklene s prošnjo: "Usmili se nas, o Gospod, usmili se nas".
Ta ljudska pobožnost je priljubljena oblika molitve med številnimi verniki. Združuje spontano
Postno premišljevanje o Kristusovem trpljenju
Ljudska pobožnost križevega pota
- Simon pomaga Jezusu nositi križ.
- Veronika obriše Jezusu obraz. -Jezus pade drugič pod križem.
- Jezus nagovori jeruzalemske žene.
-Jezus pade tretjič pod križem.
V postnem času, ki smo ga začeli s pepelnično sredo, kristjani premišljujemo o pomenu Jezusovega trpljenja. Opora v hoji za trpečim Gospodom je lahko ljudska pobožnost križevega pota. Postaje ali upodobitve križevega pota, ki se nahajajo v skoraj vsaki cerkvi in kapeli, so sestavni del bogoslužnega prostora. Obstajajo pa tudi postaje in kapelice
Hrvoje Marko Peruzovič, fragmenti iz ciklusa slik Postaje Križevega pota,
2012, akril na platnu
Sloveniji je navada, da ga verniki molijo tudi ob nedeljah, večkrat na romarskih krajih ali v podružničnih cerkvah, kjer hodijo od postaje do postaje, nosijo križ in premišljujejo ključne trenutke človeškega odrešenja. Križev pot
Kratke
r "if.ir i' -n j. _ l.
• v-|	NOVI
Gonska	glas
Dom Franc Močnik v Gorici / Simpatična uprizoritev Palčka bratov Grimm
V nedeljo, 25. februarja 2013, je prvič nastopil v Gorici Dramski krožek “Face” KD Slavec iz Solkana, ki je v Domu Franc Močnik
Osma pravljična urica v Feiglovi knjižnici / Spomladi se vsepovsod zaiskri ljubezen
Verjetno je pravljično urico v ponedeljek, 18. februarja 2013, navdihnil sv. Valentin, “prvi pomladin”, zavetnik zaljubljencev. Lucrezia Bogaro in Stefania Beretta, vse bolj spretni, pristni izvajalki pravljičnih zgodbic s pravim gledališkim nadihom, sta se namreč v pravljici preobrazili v dve simpatični miški, z okroglimi ušesci vred. Protagonista sta namreč Fredi in Alberta, prisrčni mali živalici, ki se po dolgi zimi zbudita in “zavohljata” pomlad in z njo se v njiju prebudi misel na ljubezen. Kaj pa je ljubezen? Sta se spraševali miški in se odpravili jo iskat: nikjer je ni bilo!
Končno sta se vendarle zavedeli, da je prav v njiju - v trebuhu so jima namreč “vztrepetavali metuljčki". Čez dvajset prisotnih otrok je zvedavo spremljalo pravljico, ki sta jo kot vselej Lucrezia in Stefania prijetno prelili v ličen gledališki prizorček. Ob koncu sta otrokom razdelili zapestnice, ki jima jih je poklonila Pomlad z namenom, da bi jih otroci darovali osebi, ki jo imajo najrajši. Marsikatero izmed teh drobnih darilc je romalo v roke mamic - pa tudi kakšnemu očku - kot potrditev, da je ljubeča mamica še zmeraj največja otrokova ljubezen. Naslednja Pravljična urica v privlačni mladinski sobi Feiglove knjižnice bo v ponedeljek, 4. marca, ob 18. uri. / IK
ob cerkvi sv. Ivana, po dopoldanski maši, ponudil v ogled igrico Palček. Predstava je nastala po dramatizaciji znane pravljice bratov Grimm v režiji Petra Harla, člana SNG Nova Gorica. Pravljična zgodbica o Palčku, ki se po neverjetnih dogodivščinah - zaide namreč v mišjo luknjo, znajde se v kravjem želodcu in v volčjem trebuhu - srečno vrne v domačo hišo, kjer ga sprejmeta izredno vesela oče in mati. Nastopajoči igralci, gotovo je marsikdo od njih že nono, so vsi vredni pohvale, ker so se sploh lotili igranja in ker so v otroški predstavi odigrali več različnih vlog, tudi s pomočjo lutke-palčka in mask. Igrica je prijetno stkana izgovorjene besede in pesmic, daje celota bolj razgibana. Škoda, da v lepem Domu Franc Močnik ni bilo otrok, ki navadno zahajajo k maši v cerkev sv. Ivana. Ob dnevu spomina so namreč šli na izlet s skavti. Tako so si njim namenjeno uprizoritev ogledali odrasli gledalci. Škoda, saj je predstava izzvenela prijetno in domače. / IK
Alexqnder Gadjiev
Glasbeni poklon v spomin na prof. Silvana Kerševana
"Silvanu... z ljubeznijo!
Prvi glasbeni poklon v spomin na prof. Silvana Kerševana je 21. februarja privabil v veliko dvorano Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici veliko množico ljudi iz vse Goriške in od drugod. Nasmeh pokojnega ravnatelja Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel, njegov glas, njegov pogled, njegove besede in misli so zaživeli na večeru ob njegovem rojstnem dnevu.
Tistim, ki jim je bil kolega, sodelavec, vzornik, prijatelj ali vsaj dober znanec, se je na neki način zdelo, da je bil živ in prisoten v dvorani. S svojo osebnostjo in številnimi talenti je namreč - kot motor in duša največje in najuspešnejše glasbene šole v goriški pokrajini, pa tudi kot samonikel in izviren izobraženec - tako zaznamoval številne osebe okrog sebe, da ga je enostavno nemogoče pozabiti; da je povsem naravno hoditi po njegovih stopinjah in si prizadevati za nadaljevanje plodnega dela, kakor ga je sam zasnoval in začrtal.
Kot je uvodoma povedala po-dravnateljica šole Alessandra Schettino, so se v "njegovi veliki družini" -1. j. v SCGV Emil Komel in pri društvu Arsatelier - odločili, da se ga bodo enkrat letno spominjali z glasbenim večerom, na katerem bodo podelili obetavnim gojencem štipendije iz Sklada Silvan Kerševan. Veliko glasbenikov in njegovih prijateljev je namreč v prejšnjih mesecih izrazilo željo, da bi tako ali dru-
gače pomagali šoli ali igrali njemu v spomin. Na prvem spominskem večeru, ki so ga organizirali pod pokroviteljstvom KG Lojze Bratuž, so nastopili Silvanovi "nekdanji in sedanji otroci, uspešni gojenci šole Komel". Na sporedu so bile skladbe, ki so bile tesno povezane z njim, z njegovimi prizadevanji, da bi ohranili stik z domačimi skla-
datelji, oz. take, ki so nastopajoče spominjale nanj. Prvi je nastopil Mladinski pevski zbor Emil Komel, ki ga je (prvič!) vodil David Bandelj; odlični sestav, na katerega je bil prof. Kerševan močno navezan, so spremljali violinista Aleš Lavrenčič in Marta Carlesso, violist Marko Kodelja, čelist Aleksander Sluga in kontrabasist David Šuligoj. Pianistka
Aleksandra Pavlovič je občuteno odigrala Bachov Capriccio ob obhodu najljubšega brata in Lilacs Sergeja Rachmaninova. Sopranistka Alessandra Schettino je ob klavirski spremljavi Neve Klanjšček zapela pet samospevov. Pianist Alexander Gadjiev, ki mu je bil prof. Kerševan več kot krstni boter, ravnatelj in prijatelj, pa mu je poklonil čudovito izvedbo Ravelove skladbe Gaspard de la nuit, po bučnem aplavzu se je obrnil proti velikemu platnu, na katerem je bila velika podoba dragega Silvana, in se mu poklonil. Posebno učinkovito vlogo na večeru, ki so si ga zamislili in ga uresničili Tatjana Gregorič, Alessandra Schettino, Metka Sulič, Valentina Humar in Hi-jacintjussa, so imeli krajši videoposnetki; na njih smo lahko videli in slišali prof. Kerševana, kako je predstavil šolo, ki "se je razvila iz skromnega jedra", in njene cilje, ali kako je poudaril eno svojih temeljnih misli: "Če bi glasbo prepustili glasbenikom, bi verjetno šlo lepo"... Videli in slišali smo tudi, kako je v različnih zasedbah igral na flavto ali pel, se na pevskih tednih zabaval in smejal, plesal in telovadil...
V imenu upravnega odbora šole Komel je nato Marjeta Kranner skupno z ravnateljevim bratom Žarkom in nečakom Blažem (v dvorani je bila poleg drugih svojcev navzoča tudi pokojnikova mama Zora) svečano podelila prve tri štipendije iz Sklada Silvan Kerševan. Poseben odbor je sklenil, da v spomin na ravnatelja podeli denarno nagrado v višini 500 evrov trem gojencem, ki so skozi leto pokazali talent, delavnost in uspešnost pri glasbenem študiju. To so letos bili: Aleš Lavrenčič iz razreda violine prof. Jurija Križniča ter Alessandro Villalva in Aleksander Gadjiev iz razreda klavirja prof. Sijavuša Gadžijeva. Družina Kerševan se je iskreno zahvalila vsem, ki so in še bodo s svojimi darovi omogočili, da na ta najlepši način ohranjamo živ spomin na dolgoletnega ravnatelja.
Večer z naslovom "Silvanu... z ljubeznijo" so sklenili krajši nastopi nagrajenega Villalve, mlade saksofonistke Petre Jarc in kvarteta, ki so ga sestavljali Francesco Gavosto (bongos), Martina Gereon (kitara), Franko Reja (kitara) in Andrej Jussa (bas kitara).
DD
KCLB ZSKP / Iskrivi smeh na ustih vseh
Blesteč epilog s svojevrstno, v absurd odeto detektivko
Mrzlo, v sivi deževni pajčolan in na višjih legah v snežni plašč ovito nedeljsko popoldne, 24. februarja 2013, na sam go-dovni dan sv. Matija, ki "led razbija, če ga ni, ga pa naredi", je v mavrične barvne nenavadnega absurda obarvala Dramska družina SKPD F. B. Sedej iz Števerja-na, ki je v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž pod zrelo, pretehtano režijsko roko Franka Žerjala in iskrečo se domiselnostjo mlade režijske asistentke Jasmin Kovic uprizoril svojevrstno kriminalko Achilleja Campanileja UmorvviliRoung. Premiero, pravzaprav krstno uprizoritev v slovenskem prostoru je igra doživela v prevodu Marinke Počkaj prav na odru Sedejevega
doma v Števerjanu 3. februarja letos, kar je gotovo v čast in ponos števerjanskim igralcem, ki
vidno zorijo v gledališki ustvarjalnosti. Odločiti se za uprizoritev tovrstnega dela je resnično zahteven in drzen podvig, ki je
števerjanskim igralcem, željnim odrskih novosti, odlično uspel. Predstava je bila zelo dobro sprejeta pri domači publiki in gostih. Pohvalno se je o njej izrazil tudi
selektor medobmočnega srečanja ljubiteljskih gledaliških skupin severne Primorske Gorazd Jakomini, član SNG Nova Gorica. Z
blestečo, izvirno izvedbo te igre, prepredene s paradoksom in sijajno verbalno igro absurda, v katerem je bil Campanile nenad-kriljiv mojster, ter s po želji ustvarjalcev vanjo vpletenimi songi oz. predelanimi znanimi pesmimi iz tridesetih let prejšnjega stoletja - skladbe je po izvirniku prepisal Patrick Quaggiato, posrečeno in sočno so jih prevedli Janez Beličič, Jasmin Kovic, Jan Leopoli, Franko Žerjal -, se je končal niz veseloiger ljubiteljskih odrov Iskrivi smeh na ustih vseh, ki sta ga petnajsto leto pripravila Kulturni center Lojze Bratuž in Zveza slovenske katoliške prosvete. Gledalci so zelo dobro zasedli dvorano in iskreno navdušenje nad odlično izvedbo igre, razgibane s plesnimi koraki koreografinje Monike Zajšek, z elegantno izbranimi kostumi (Snežiča Černič) in z všečno asketsko, a zelo učinkovito scensko podobo (Jas-
min Kovic) - v ozadju se v levo in desno na posebni jekleni strukturi, oblečeni v belo blago, iznajdljivo vozi Didaskalija s pomočjo šepetalke Katje Dorni - izkazali z aplavzi na odprti sceni in z bučnim, dolgotrajnim skandiranim ploskanjem ob koncu predstave. Vidno zadovoljni so odhajali iz dvorane in marsikdo si je popeval melodijo zadnjega songa, ki se kar hitro in neopazno vtisne v spomin. Režiserju Žerjalu in asistentki Kovičevi, štirinajstim nastopajočim igralcem (Marinka Černič, Tadej Lukman, Branko Terčič, Lucrezia Bogaro, Sara Miklus, Zvonko Simčič, Martin Komjanc, Nikolaj Pintar, Matej Pintar, Simon Komjanc, Sara Soban, Ilaria Bergnach, Nikol Dorni, Kazimir Černič) in vsem zakulisnim mojstrom z Janom Leopolijem na čelu želimo, da bi to nenavadno črno komedijo z nadihom kriminalke in z žarečim kabaretnim zvenom ponesli še na marsikateri oder in še mnogim gledalcem s čistim, discipliniranim, slikovitim izvajanjem svojevrstnega dela darovali še veliko umetniškega užitka.
IK
Foto DP
V nedeljo, 24. februarja, se je na sejmišču ob Soči v Gorici končal letošnji Expomego, ki je bil odraz goriške stvarnosti na obeh straneh državne meje, saj je Družba Udine e Gorizia Fiere, ki upravlja goriško sejmišče, povabila letos k sodelovanju tudi Obrtno-podjetniško zbornico iz Nove Gorice, kar se je poznalo tudi pri obiskovalcih, saj jih je bilo precej iz Slovenije. Vseh razstavljalcev je bilo letos 160, poudarek pa je bil tokrat na kulinarični ponudbi širšega goriškega prostora. Posebno mesto je na sejmišču imel golaž, saj so priredili mednarodno tekmovanje v kuhanju te močnate mesne jedi. Seveda je bilo na sejmišču prisotnih	veliko
razstvaljalcev z različnimi izdelki, prednjačili pa so gradbeniki, trgovci s pohištvom in artikli za dom.
Ob kulturnem prazniku / Prireditvi v Mirnu in Štandrežu
Celovit prikaz osebnosti Stanka Vuka
Kulturni društvi Stanko Vuk iz Mirna in Oreho-velj ter Prosvetno društvo Štandrež sta že lansko leto skupno pripravili zanimiv program, posvečen našemu velikanu Francetu Prešernu. Lansko pozitivno izkušnjo sta ponovili tudi letos in se dogovorili za skupno prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku. Sodelovanje sosednjih vasi, ki jih je nekoč ločila meja, je vsekakor zelo koristno. Štandreško društvo goji stike tudi z društvi v Vrtojbi in Šempetru, kjer tudi večkrat nastopajo predvsem štandreški igralci.
Letos je bila prireditev posvečena 100-letnici rojstva Stanka Vuka, kulturnika iz Mirna. Proslavi sta bili 15. februarja v dvorani Gnidovčevega doma na Mirenskem Gradu in 22. februarja v župnijski dvorani Anton Gregorčič v Štandrežu. Slavnostna govornika sta bila v Mirnu dr. Vita Žerjal Pavlin, v Štandrežu pa dr. David Bandelj.
Oba sta se osredotočila na življenje in ustvarjalno delo Stanka Vuka, ki se je rodil v Mirnu 12. januarja 1912. Po končani osnovni šoli v domačem kraju je obiskoval srednje šole v Gorici in univerzo v Benetkah, kjer je diplomiral iz političnih in di-
plomatskih ved. Bil je v stikih z raznimi slavisti in literati, med njimi sta bila France Bevk in Boris Pahor. Politično je pripadal krščanskim socialistom in se večkrat sestajal s somišljeniki, največkrat z Vir-gilom Sčekom. Leta 1940 se je poročil z Danico Tomažič. Istega leta so ga fašisti aretirali in preživel je leto dni v tržaškem zaporu.
Na drugem tržaškem procesu ga je posebno sodišče obsodilo na 15
Piemontu. Edini stik s svetom so bila pisma, ki jih je iz zapora pisal ljubljeni ženi. Ohranjenih
Vukove pesmi in črtice so zbrane v knjigi Zemlja na zahodu, Pomlad pod Krasom, Ljubezenska pisma in Pisma Darinki. Več Vukovih pesmi je uglasbil mirenski rojak, pokojni skladatelj Anton Klančič.
Na večerih v Mirnu in Štandrežu so odlomke njegovih del podali Matej Klanjšček, Cristina Marussi, Mojca Dolinšek in Marko Brajnik. S klavirskimi vložki je program povezovala
let zapora zaradi protifašističnega delovanja, vohunstva in širjenja slovenskih knjig. Iz Trsta so ga preselili v Fassano v
jih je kakih 400. Kljub osami je ohranil iskreno ljubezen do žene in do materinega jezika. Po propadu Italije se je februarja 1944 lahko vrnil v Trst in se pripravljal za odhod k partizanom. Mesec kasneje so trije neznanci ustrelili njega, ženo in prijatelja, ki je bil pri njiju na obisku. Ta tragična smrt je še vedno skrivnostna. Fulvio Tomizza je o tem pisal v znanem romanu Gli spo-si di via Rossetti (Mladoporočenca iz ulice Rossetti leta 1986). Na podlagi pisnih in ustnih pričevanj navaja pisatelj troje možnih krivcev: belo gardo, partizane in plavo gardo.
Eva Dolinšek. Za pevske točke sta poskrbela vokalna skupina Chorus 97 pod vodstvom Laure Winkler Klanjšček in MePZ Štandrež pod taktirko Mojce Sirk, ki je vodila tudi združeni zbor; ta je uvodoma zapel Zdravljico. Vezne tekste je izbrala Elvira Brumat Medvešček, projekcije pa je pripravil Matija Humar. Strokovno pomoč je nudil Jože Hrovat, režijo pa Božidar Tabaj. Celotna prireditev, pod naslovom Dobro je biti doma... je celovito, v besedi, pesmi, glasbi in sliki prikazala lik in delo tega velikega Goričana.
DP
Društvo slovenskih upokojencev
Upokojenci so obiskali okolico Gorice
Kulturni praznik Slovencev v Laškem
Bogat in doživet večer
Ljudje radi potujejo, da spoznajo nove kraje, a mnogi se premalo zanimajo za okolje, v katerem živijo. Zaradi te ugotovitve je Društvo goriških upokojencev priredilo sprehod po bližnjih vaseh na desnem bregu Soče na začetku Brd, ki se podobno kot Gorica lahko ponašajo z mnogimi zanimivostmi iz daljne in bližnje preteklosti. Skupina udeležencev si je v soboto, 16. februarja, postavila za cilj ogled Pevme, Oslavja in Št-mavra. V spremstvu domačinov Majde Mačus in Vilija Prinčiča so se najprej v Pevmi po ogledu starega vodnjaka ustavili pred spomenikom NOB in pred hišo zadnjega pevmskega župana Mohorja Dominka. Nekdanja samostojna pevmska občina je bila s Podgoro, Oslavjem, Štma-vrom in Podsabotinom 1. 1927 priključena goriški občini. Udeleženci sprehoda so spoznali hišo Angele Boškin, prve medi-
cinske sestre na Slovenskem. Na pokopališču so marsikaj zvedeli o tam pokopanih plemiških družinah, kot so Thurn-Hoffer, Strassoldo-Graffenberg in Teu-fenbach-Thoemel. Tam lahko vi-
dimo mogočno grobnico družine Fogar, iz katere je izhajal Lui-gi Fogar, znani tržaški škof, grob Angele Boškin, grob monsinjorja Antona Rutarja, dolgoletnega župnika v Pevmi, grobove drugih kulturnih osebnosti in na spodnjem delu pokopališča grobnico padlih partizanov. Udeleženci so se s šopkoma cvetja poklonili prvima predsednikoma društva upokojencev, Milanu Paulinu in Miladinu Černetu. Nato so vstopili v pevmsko cerkev, ki hrani značilne poslikave Toneta Kralja iz 1. 1934, ko je fašizem uvajal pri nas raznarodovalno politiko. Izletniki so se nato z avti odpeljali na Oslavje in si pozorno ogledali notranjost velike kostnice, zgrajene v spomin na skoraj 60 tisoč padlih v prvi svetovni vojni. Sledil je odhod na štmavrsko pokopališče, kjer nas številni stari grobovi spominjajo na znane in manj znane, tam pokopane osebnosti.
Med temi je omembe vreden grob monsinjorja Štefana Bense, doma iz Štmavra, ki je bil osebni tajnik goriških nadškofov Zorna, Missie in Gol-mayerja. Pomembno zanimivost predstavlja	tudi	nagrobni kamen,	ki	ga	je	dal postaviti
omenjeni	Bensa	1. 1855 ob iz-
bruhu kolere na Goriškem. Udeleženci so se seznanili še z drugimi posebnostmi goriške okolice.
V občinskem avditoriju v Ronkah je v soboto, 23. februarja 2013, potekala proslava ob dnevu slovenske kulture. Priredila so jo kulturna društva Jadro, Tržič in Združenje staršev slovenske osnovne šole in vrtca iz Romjana. Ob tej priložnosti je 25 let neprekinjenega delovanja zabeležil tudi klekljar-ski krožek, oddelek društva Jadro iz Romjana. Ta dobro delujoči krožek je nastal prav 22. februarja leta 1988, malo časa potem, ko je društvo Jadro dobilo svoj sedež in je postalo prvo javno prostovoljno
slovensko kulturno jedro v Laškem. V začetku je klekljar-sko skupino strokovno spremljala gospa Fanči Kon-cut iz Šempetra pri Novi Gorici. Od leta 2004 pa vodi klekljarice mentorica Mirjam Reveland iz Ronk. Od vsega začetka je animatorka in pobudnica te umetnostne skupine gospa Štefanija Pahor. Letošnja Prešernova proslava je potekala v Ronkah tudi v znamenju varčevanja; kot vsi vedo, je namreč stiska prisotna povsod. Tudi vreme žal ni bilo naklonjeno in slavnostni govornik, Janko Malle iz
Celovca, se proslave ni mogel udeležiti zaradi sneženja in slabo prevoznih cest. Kljub temu je prireditev lepo uspela, saj sta njegov govor, v slovenščini in italijanščini, prebrala Francesca Minetti in Erik Sivec. Prešernova Zdravljica je lepo izzvenela iz ust recitatorke, osnovnošolke Chiare Picotti, ob spremljavi Angelice Minetto, ki je na klavir zaigrala F. Chopina op 25 št. 1. Sledila sta pozdrava predstavnice občinske ronške uprave oz. odbornice Elene Cettul in predstavnika pokrajine prof. Fabia Delbella.
Večer so sooblikovali še harfistki Paola Gregorič in Martina Caricci, gojenki Glasbene matice iz Trsta, in moški pevski zbor Kraški dom z Repen-tabra pod vodstvom Vesne Guštin. Spored prisrčne prireditve sta povezovala Piero Donnini in Valentina Sivec. Udeleženci večera so si lahko ogledali razstavo del rezbarjev Jožeta in Ivana Kuka, članov rezbarskega, intarzij-skega in restavratorskega društva iz Solkana, in idrijskih čipk članic klekljarskega krožka.
KM
Obvestila
Prispevke za Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel v sjjomin na ravnatelja prof. Silvana Kersevana lahko nakažete na bančni tekoči račun: Banca di Cividale (Via Kugv, 2, Gorica) IBAN IT 30 C 05484 1240^ 003 570 036 225; SWIFT CIVIIT2C s pripisom: za SKLAČ SILVANA KERSEVANA. Informacije na tajništvu SCGV Emil Komel, tel. st. 0481 532163 ali 0481 547569.
V Kulturnem centru Lojze Bratuž od februarja dalje poteka tečaj za premostitev tesnobe in stresa. Predvidenih je šest srečanj, v italijanskem jeziku, ki jih bo vodila dr. Alessandra Simonetti. Za informacije lahko kličete na št. tel. 389 7907657 ali pa infovikara@gmail. com. Slovenski verniki se bodo poklonili Višarski Materi Božji, ki bo v prihodnjih dneh v Gradišču ob Soči, v soboto, 2. marca, ob 15. uri v tamkajšnji stolnici. Društvo	slovenskih
upokojencev za Goriško sporoča, da je za izlet v Bassano del Grappa ob dnevu žena v petek, 8. marca, prostih še nekaj mest in prijave so še možne do konca februarja. Vpisujejo po tel. 0481882183 (Dragica V.), 0481 20801 (Sonja K.), 0481884156 (Andrej F.), 347-1042156 (Rozina). Na račun 20 evrov. Avtobus št. 1 bo odpeljal ob 6.30 iz Gorice	s trga na
Goriščku/Medaglie d'oro, nato s postanki pri vagi, v Podgori pri telovadnici, Štandrežu pri lekarni in na Pilošču. Avtobus št. 2 bo odpeljal ob 6.45 iz Štandreža s Pilošča, nato s postanki v Sovodnjah pri lekarni in cerkvi, na Poljanah in v Doberdobu pri cerkvi. Priporoča se točnost! Spomladno	in poletno
potovanje z Novim glasom v letu 2013: Sardinija, 7 dni, od 22. do 28. aprila 2013 (vpisovanje do konca meseca februarja), in Gruzija, 8 dni na Kavkazu od 20. do 28. junija 2013 (vpisovanje najkasneje do konca meseca marca). Spored in vpisovanje na sedežih Novega glasa v Gorici in Trstu.
Društvo	slovenskih
upokojencev za Goriško obvešča člane in prijatelje, daje za izlet v Pariz od 18. do 24. maja prostih še nekaj mest, prijave so možne do polovice marca. Vpisovanje ob sredah od 10. do 11. ure na društvenem sedežu v Gorici na korzu Verdi 51/int. Na račun 300 evrov. Udeleženci morajo imeti ob vpisu veljavni dokument za tujino.
Iščem delo kot pomočnica v
gospodinjstvu (likanje, čiščenje, kuhanje) ali negovalka starejših oseb. Tel. 003865-3001328. Nudim varstvo otrok na svojem domu, lokacija Miren. Starost: 0 mesecev - 5 let. Več informacij: 00386 40 700111.
Potrebujete pomoč pri čiščenju ali likanju? Sem mlajša gospa z izkušnjami. Kličite zvečer na tel. 00386 70777505.
Gospa išče delo za likanje in čiščenje na območju Gorice tel. 00386 31449311.
Darovi
Za Novi glas: g. Jože Vidrih, Levpa 50 evrov.
Za riž otrokom p. Pedra Opeke -Madagaskar: v spomin na svakinjo Majdo daruje Štefka 100 evrov.
Sožalje
Prosvetno društvo Štandrež
izreka ob prerani smrti sodelavke Marinke Leban iskreno sožalje sorodnikom in znancem.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje (od 1.3.2013 Jo 7.3.2013)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,
91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,
103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4,91,103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob sobotah, od
21.30 do 22.30. Ob nedeljah od
14.30 do 15.30. Spored:
Petek, 1. marca (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev -Glasba iz studia 2.
Nedelja, 3. marca (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 4. marca (v studiu Andrej Baucon): Narodnozabavna in zabavna glasba -Zborovski kotiček - Iz krščanskega sveta - Zanimivosti iz naših krajev - Obvestila.
Torek, 5. marca: (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru - Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 6. marca (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Sledovi smuči vodijo daleč - Izbor melodij.
Četrtek, 7. marca (v studiu Andrej Baucon): Lahka glasba -Zanimivosti doma in po svetu -Obvestila.
Kratki
SD Sončnica / Predavanja
V Domu Franc Močnik v Gorici (ul. San Giovanni 9) poteka niz predavanj, kijih organizira Skupnost družin Sončnica. Srečanja se začenjajo ob 20. uri.
Vpetek, 8. marca, bo gost Sončnice MarkoJuhant,specialni pedagog in poklicni vzgojitelj za otroke z motnjami vedenja osebnosti, vzgojitelj s 35 leti pedagoških in vodstvenih izkušenj. Na goriškem predavanju ne bo govora o otrokovih pravicah, ampak o njegovih dolžnostih. Predavatelj je zapisal, da je težko imeti otroka tako rad, da od njega zahtevaš, da sodeluje, se uči raznih spretnosti, vztrajnosti in lepega vedenja.
V petek, 15. marca, bo psihologinja, psihoterapevtka in imago terapevtka Lidija Kociper govorila o temi: Konflikt, priložnost za duhovno rast v zakonu. Prepir oziroma konflikt lahko pomaga zakoncema, da razčistita težave in najdeta rešitve za naprej, skratka: da drug ob drugem duhovno rasteta. Toplo vabljeni!
Iz beležke goriškega nadškofa Redaellija
Goriški nadškof msgr. Redaelli bo imel v petek, 1. marca, ob 20.30 v goriški stolnici drugo postno katehezo o veri z naslovom “Glej, Človek: Kristus, eden izmed nas”. V nedeljo, 3. marca, bo ob 18. uri vodil slovesno somaševanje v stolnici v Gradišču ob Soči ob koncu tridnevnega obiska Višarske Marije. V sredo, 6. marca, bo zjutraj imel avdience; ob 20.30 bo v cerkvi sv. Ignacija na Travniku vodil mestno molitveno bdenje za izvolitev novega papeža. V četrtek, 7. marca, bo od 9.30 do 12.30 v duhovniški skupnosti sodeloval pri duhovni obnovi za nadškofijske duhovnike.
Po nadškofovih navodilih generalni vikar vabi župnike in dekane, naj od 1. marca dalje pri maši uporabljajo obrazce za izvolitev papeža; naj v prošnje za vse potrebe vključijo tudi prošnje, ki jih je pripravil škofijskih liturgični urad; naj v dneh pred začetkom konklava organizirajo molitveno bdenje po vzorcu, ki gaje pripravil omenjeni liturgični urad (najde se tudi na spletu goriške nadškofije).
v Abonmajska sezona SSG v Gorici
Žuboreča Alma Ajka Maje Gal Štromar
Medtem ko se je v raznolikih abonmajskih sklopih v sezoni Slovenskega stalnega gledališča, ki poteka v tržaškem Kulturnem domu, zvrstilo že ničkoliko gledaliških, glasbenih in tudi plesnih prireditev, smo v goriški gledališki sezoni SSG imeli v ponedeljek,
18. februarja 2013, šele tretjo abonmajsko predstavo. Le ta je bila sicer napovedana za januar, a je takrat zaradi vremenskih razmer odpadla. Abonmajske predstave se v Gorici pojavljajo zelo po polževo, tako da imamo živ občutek, da smo goriški abonenti gledalci na obrobju. Med enim in drugim gledališkim dogodkom že pozabimo, da tudi tu pri nas poteka gledališka sezona, pri kateri smo seveda prikrajšani marsikatere lepe dramske ponudbe, ki so je bili deležni tržaški gledalci. Grenkega priokusa ni lahko kar tako odpraviti!
V goriški Kulturni dom je tokrat prišla v goste poliedrična umetnica Maja Gal Štromar z avtorsko predstavo Alma Ajka v njeni režiji. Štromarjeva, rojena 1969 v Novem mestu, je po diplomi na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz romanske književnosti opravila študij gledališke igre na mednarodni šoli Jacquesa Lecoqa v Pa-
rizu, kar je v njeno dramsko ustvarjanje vtisnilo razpoznaven pečat, pa tudi miselno odprtost, ki gotovo noče biti "ukleščena" v gledališki poklicni ustanovi, saj se je sama že kdaj odločila biti svo-
k
bodna umetnica. Na svoji gledališki poti je izdelala nad trideset vlog, sodelovala pa je tudi v več kot dvajsetih filmih. Tudi televizijski nastopi ji niso tuji. Poleg
dramskega igralstva se posveča pisateljevanju, pesniko-vanju, pa tudi prevajalskemu delu in sega na področje gledališke pedago-gije. Med drugim je napisala kar nekaj zanimivih otroških iger, npr. Črkolandija, 2009, Kako je Nejc prevzgojil babico, 2010, Ci-fromanija, 2011, ki so si jo ogledali tudi goriški otroci v programu Goriškega vrtiljaka. V njej je nastopala v dvojici z igralcem Gregorjem Gečem. Nekatera njena dramska dela so poslušalci lahko spremljali tudi na Radiu Trst A. Medte spada tudi njen svojevrstni avtorski projekt Alma Ajka, označen kot "glasbeno gledališka izpoved v treh slikah oz. kratko popotovanje notranje preobrazbe in osvoboditve skozi simboliko alkemistič-nih prehodov Ni-gredo-Albedo- Ru-bedo", črno-belo-rdeče, kar dovolj zgovorno povzemajo tudi bleščeči kostumi Dada Volk-Sisi Lupo.
Predstavo je res težko žanrsko opredeliti, saj je zelo angažirana monokomedija, ki bliskovito prehaja v skrivnostno monodramo, pa v sočno komičnost, včasih čisto na robu vulgar-
nosti, a v naslednjem trenutku že spet začutimo zadržanost in resnobo. Igralka v njej preigrava nešteto tem in se v njih glasovno nenehno levi, a vselej ostaja "avtentična in iskrena", kot je bilo zapisano v eni izmed kritik. V žuborečem, neustavljivem, neulovljivem slapu avtoričinih misli, v katerih se zrcali njeno široko znanje in poznavanje sveta, in v prepredanju besed in songov - izpod njenega peresa seveda, ob glasbi Lada Jakše - se gledalec kar izgubi, še posebno, ko so misli izrečene v hermetičnem slogu. V tem vse prej kot lahkotnem preigravanju tematik zna "koketno" in neposredno najti stik s publiko - v goriškem Kulturnem domu se je zvečine obračala na moški del občinstva in ga mestoma spravljala tudi v zagato, pa tudi krepko pozabavala, ko se je učinkovito preobrazila v iskrivo primorsko nevestico. Njen nenavadni igralski nastop se konča v bodeče, boleče rdeči barvi in pusti v gledalčevih ustih tudi kaplijco grenkobe: saj drugače ne gre. V predstavo namreč Štromarjeva natrosi toliko življenjskih resnic, bivanjskih stisk in vprašanj, ki si jih postavlja vsakdo izmed nas in so seveda univerzalno človeška, saj zajemajo tudi občeveljavne vrednote, ki morajo najti svoj prostor v sivini našega navadno kar krutega vsakdanjika. Skratka, Alma Ajka je posebna uprizoritev, ki v raznolikih odtenkih in iz raznih perspektiv od-slikava današnji svet in nagovarja gledalca, naj se zazre vase, naj premisli o sebi in naj vztraja, čeprav se počuti osamljenega, in naj bo vselej pristen in iskren.
m
Izšlo je pri Slovenski Matici
Zanimivo avtobiografsko delo Franceta Bernika
Pri Slovenski Matici sta z letnico 2012 izšli dve obsežni knjigi akademika Franceta Bernika z naslovom Kronika mojega življenja I. II. , skupno nad 1100 strani.
Gre za izčrpen pregled njegovega bogatega znanstvenoraziskovalnega in uredniškega dela. Od leta 1981 dalje je bil glavni urednik Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev, kasneje še sourednik Korespondence pomembnih Slovencev. Sam pravi, da je
njegova razmišljanja o kulturi in znanosti spodbudila funkcija predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Ob koncu druge knjige zgoraj omenjenega dela (Kronika mojega življenja II. ) je avtor zapisal, da je v preteklem stoletju, ki je zavrglo vse vrednostne sisteme, kljub razvrednotenju človeka kot uresničevalca dogajanja "ohranil vero v smisel individualnih prizadevanj za skupno dobro" in "se opiral na
lastne, izkustveno pridobljene vrednote, na moralni zakon v sebi". Spomin na nepregledno vrsto osebnosti, znancev in prijateljev, s katerimi se je srečeval na svoji življenjski poti, se živo ohranja tudi v tej avtobiografiji. V obeh knjigah sta Bernikovo življenje in delovanje razporejeni v kronološkem redu. Vsebina je nakazana ob koncu druge knjige.
Delo enega najvplivnejših sodobnih literarnih zgodovinarjev in raziskovalcev učinkovito in pregledno prikazuje kulturni utrip v slovenskem svetu, tudi v zamejskem. Na razpolago je v naših knjigarnah v Trstu in Gorici, kjer bo predstavljeno spomladi.
Lojzka Bratuž
Ob 21. februarju, dnevu materinščine
Letos je dan posvečen dostopnosti knjig v različnih jezikih
Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo Unesco je 21. februar razglasila za mednarodni dan maternega jezika. Tema letošnjega dneva materinščine, ki ga obeležujejo od leta 1999, je dostopnost knjig in digitalnih vsebin v različnih jezikih.
Jezikovna in kulturna raznolikost sta univerzalni vrednoti, ki pripomoreta k složnosti in povezovanju med različnimi družbami. Generalna direktorica Unesca Irina Bokova je ob letošnjem mednarodnem dnevu materinščine še posebej opomnila na pomembnost osrednjega sporočila in letošnje teme. "Večjezičnost daje moč in odpira nove priložnosti. Uteleša našo kulturno raznolikost in vzpodbuja izmenjavo mnenj, porajanje idej ter širi naše po-
glede" njene besede povzema Unescova spletna stran. Posamezne države imajo ključno vlogo pri vzpodbujanju materinščine preko nacionalnih institucij in združenj. Pomembno vlogo imajo tako šole in univerze kot mediji. S sloganom Knjige za izobraževanje v maternem jeziku želi Unesco ob dnevu materinščine podpreti produkcijo knjig za izobraževalne namene v maternem jeziku.
Izobraževanje v maternem jeziku se v širšem smislu nanaša tako na uporabo materinščine doma kot v šolah. Knjige in učbeniki pripomorejo k bogatenju jezika in opismenjevanju v maternem jeziku. Natisnjena gradiva v materinščini so pomemben temelj za učenje.
Unesco se za uporabo maternega jezika v dvo- ali večjezič-
nem izobraževalnem procesu v najzgodnejših letih zavzema, ker ima pomembno vlogo pri ustvarjanju trdnih te-
\OUkl
meljev za učenje. Uporaba materinščine doma ali v vrtcih pripravlja otroke na lažje
opismenjevanje, kar jim pozneje olajša tudi učenje tujega jezika.
Danes je sicer pri mnogih jezikih opaziti manko natisnjenih gradiv, čeprav je v zadnjem času opaziti napredek. Računalniška tehnologija in relativno nizki stroški digitalnega tiska obetajo cenejše natisnjena gradiva, kar je povezano tudi z njihovo širšo dostopnostjo. Mednarodni dan materinega jezika obeležujemo že 14 let v spomin na protest in smrt bengalskih študentov, ki so pred 47 leti zahtevali enakopravnost za svoj jezik. Unesco je z dnevom želel opozoriti na potrebo po ohranjanju kulturne in jezikovne raznolikosti po svetu. Po svetu danes govorijo okrog 6000 različnih jezikov. Od teh polovici po oceni Unesca grozi, da bodo izginili. V povprečju na vsaka dva tedna izgine po en jezik.
Nacionalni program za jezikovno politiko
Osnutek nacionalnega programa za jezikovno politiko 2012-2016 je sedaj v medresorskem usklajevanju. Ministrstva in vladne službe imajo možnost sporočiti pripombe do 1. marca, nato sledijo dokončna uskladitev dokumenta ter obravnava in sprejem na vladi. Na sejo vlade naj bi bil uvrščen predvidoma marca ali najkasneje aprila.
Tako so na ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport pojasnili glede programa, katerega pomen so pred dnevi podčrtali tudi na Institutu Jožef Stefan (IJS). Na podlagi tega programa naj bi namreč potem nastal operativni podprogram za jezikovno opremljenost, potreben za sistematski razvoj jezikovnih virov in tehnologij za slovenski jezik.
Nastajanje osnutka programa sicer sega v april 2011, ko je pristojna ministrica imenovala osemčlansko delovno skupino za oblikovanje osnutka in redakcijo besedila nacionalnega programa za jezikovno politiko 2012-2016. Komisijo je vodil Marko Stabej, člani pa so bili Helena Dobrovoljc, Tomaž Erjavec, Ina Ferbežar, Monika Kalin Golob, Simon Krek, Martina Ožbot in Darja Erbič.
Delovna skupina je končala delo 29. novembra 2011. V decembru 2011 seje tedanje vodstvo ministrstva seznanilo z rezultati njenega dela ter prepoznalo predloženo delovno besedilo kot primerno podlago za nadaljevanje postopka priprave in sprejemanja programa. Besedilo je bilo 1. maja 2012 objavljeno na spletnih straneh ministrstva, s čimer se je pričela javna razprava, kije bila končana 15. junija. Po končani javni razpravi in s tem opravljenem zbiranju in analizi pripomb je sektor za slovenski jezik opravil novo redakcijo delovnega besedila, na seji 29. junija pa je delovno besedilo preverila posebej za to imenovana projektna skupina.
Strokovna komisija za slovenski jezik je do 29. novembra lani opravila končno redakcijo delovnega besedila programa, minister pa je nato na podlagi interne presoje januarja letos odločil, da je pripravljeno besedilo primerno za nadaljevanje postopka.
Simon Krek iz Laboratorija za umetno inteligenco na IJS je ob predstavitvi evropske študije z naslovom Strateški raziskovalni načrt za večjezično Evropo 2020 pojasnil, da mora Slovenija, če želi zagotoviti nujno potreben razvoj jezikovnih virov in tehnologij za slovenski jezik, čim prej sprejeti omenjeni program in zatem še podprogram za jezikovno opremljenost.
Na podlagi tega dolgoročnega načrta bi vzpostavili specializirani znanstveni raziskovalni program za slovenske jezikovne vire in tehnologije. Rezultate teh raziskovalnih naporov bi nato na enem mestu zbiral t. i. distribucijski in vzdrževalni center, ki bi zbrane vire po vzoru že delujočih podobnih centrov v drugih državah dal na voljo za uporabo tudi raziskovalcem iz drugih držav.
Rezultat jezikovnih tehnologij so sicer računalniške aplikacije, ki znajo procesirati človeški govorjeni ali pisni jezik. Znani zgledi jezikovnotehnoloških računalniških programov so črkovalniki in slovnični pregledovalniki, interaktivni osebni pomočniki na pametnih telefonih (npr. Siri na Applovem Iphonu), strojni prevajalniki, spletni iskalniki ter sintetizatorji govora v avtomobilskih navigacijskih sistemih.
Vodopivci v jubilejnem letu
Koncertni ciklus in nova
Primorski akademski zbor (PAZ) Vinko Vodopivec letos obeležuje 60-letnico svojega delovanja. Eden vodilnih moških zborov v Sloveniji bo jubilejno sezono obeležil s ciklom koncertov po Sloveniji in zamejstvu, ki se bo začel v soboto v Trbovljah in sklenil maja s slavnostnim koncertom v Novi Gorici. Ob obletnici so izdali tudi novo zgoščenko.
PAZ Vinko Vodopivec je leta 1953 ustanovila skupina primorskih študentov v Ljubljani, med katerimi je bil tudi prvi dirigent Anton Nanut. Zbor so poimenovali po primorskem duhovniku in skladatelju, ki je umrl leta 1952. Vinko Vodopivec je ustvaril bogat opus z več kot 1200 instrumentalnimi in zborovskimi tako nabožnimi kot posvetnimi skladbami. V mnogih njegovih skladbah je mogoče začutiti primorsko dušo. Njegove pesmi so stalnica na programih večine slovenskih zborov.
V 60-letni zgodovini so zbor vodili mnogi priznani slovenski dirigenti, od Nanuta prek Marka Muniha do Andraža Hauptmana. Od leta 2004 zbor vodi Primož Malavašič. Zbor je izdal več zgoščenk, ob letošnjem jubileju
pa je izšla še zgoščenka Žlahtne kapljice, ki prinaša posnetke skladb, s katerimi se je zbor predstavil na tekmovanjih in festivalih v preteklih treh sezonah. Obenem je zgoščenka zasnovana kot prerez glasbene zgodovine, od renesanse prek romantike pa vse do modernih skladb slovenskih in tujih avtorjev.
Za PAZ Vinko Vodopivec kot študentski zbor je značilno redno menjavanje pevske zasedbe, ki pa kljub temu že od samih začetkov dosega visoko raven kakovosti petja. Že kmalu po svojem prvem uradnem nastopu leta 1954 v Kanalu ob Soči je zbor osvojil prvo mesto na mednarodnem tekmovanju v Arezzu, mednarodne dosežke pa dosega še danes.
Med novejšimi sta zlati priznanji in glavna nagrada tekmovanja Festa Choralis v Bratislavi leta 2009, zlati križec opatinje Čike v Zadru leta 2010 in drugo mesto na predtekmovanju za veliko nagrado Evrope v Varni leta 2011. Zadnje mednarodno priznanje je posebna nagrada za najboljšo izvedbo skladbe še živečega avtorja na tekmovanju v Corku maja 2012 za skladbo Vuojnha Biegga švedskega skladatelja Jana Sand-stroma.
Na rimskem razstavišču Vittoriano
Razstava o igralcu Albertu Sordiju
Ob deseti obletnici smrti priljubljenega italijanskega filmskega igralca Alberta Sordija je na rimskem razstavišču Vittoriano na ogled razstava z naslovom “Alberto Sordi e la sua Roma" (Alberto Sordi in njegov Rim). Postavitev osvetljuje igralčev odnos do večnega mesta s pomočjo
fotografij, filmov, pisem, avdio in video gradiv ter dokumentov.
Na odprtju razstave so bili med drugim prisotni častni občan Gianni Alemanno, nekdanja rimska župana VValter Veltroni in Francesco Rutelli, mestni odbornik za kulturo Dino Gašperini ter igralca Lino Banfi in Nancy Brilli. Alemanno se je pošalil, da je bil Sordi “osmi rimski kralj”, do Rima pa naj bi igralec gojil izjemno čustven odnos. “Noben igralec se v Rim ni tako poglobil kot on”, je dodal. Na vprašanje, kaj bi Sordi dejal na sedanjo politično situacijo v Italiji, pa je odgovoril: “Rekel bi - to je katastrofa..., kot je vselej dejal”.
V Rimu rojeni Alberto Sordi (1920-2003) je bil v prvi vrsti igralec, preizkusil se je pa tudi kot režiser. Ob Vittoriu Gassmanu, Ninu Manfrediju, Ugu Tognazziju in Marcellu Mastroianniju velja za eno najpomembnejših osebnosti italijanske kinematografije. Nastopil je v okoli 150 filmih. Razstava v Vittorianu je na ogled do 31. marca. V Italiji se bodo ob deseti obletnici smrti priznanemu igralcu poklonili še z različnimi drugimi prireditvami.
13. Revija otroških in mladinskih pevskih zborov
Zlata grla
’o zaslugi novogoriške knjižnice F. Bevka in koprske S. Vilharja
Odslej imajo tudi Primorci svoj spletni biografski leksikon
PD Vrh Sv. Mihaela, v sodelovanju z Združenjem cerkvenih pevskih zborov Gorica, razpisuje 13. revijo otroških in mladinskih pevskih zborov Zlata grla 2013. Revijski del srečanja bo v soboto, 13. aprila 2013, v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici ob 18. uri, tekmovalni del pa bo v nedeljo, 14. aprila 2012, ob 16. uri v Kulturnem centru Lojze Bratuž. V primeru velikega števila prijavljenih zborov bo tekmovanje potekalo v dveh delih - na jutranjem in popoldanskem koncertu.
POTEK REVIJE Revijski del
Na revijski del se lahko prijavijo otroški in mladinski zbori. Program naj obsega dve pesmi po lastni izbiri: vsaj ena skladba naj bo slovenska umetna ali priredba ljudske pesmi.
Na revijskem delu ni starostne omejitve.
Tekmovalni del Na tekmovalnem delu revije lahko nastopijo naslednje zasedbe:
- otroški zbori, v katerih pojejo pevke in pevci, rojeni leta 2002 in mlajši;
v zboru lahko 15 odstotkov pevcev presega starostno omejitev.
- mladinski zbori, v katerih pojejo pevke in pevci, rojeni leta 1997 in mlajši.
Zbori naj k prijavnici priložijo seznam pevcev z letnico rojstva.
Zbori naj predstavijo tri skladbe:
- slovensko umetno skladbo,
- priredbo slovenske ljudske pesmi,
- skladbo po lastni izbiri. Izvajanje je možno a cappella ali s klavirsko spremljavo. Samo pri eni skladbi je dovoljena poljubna instrumentalna spremljava (če je ta predpisana v izvirniku predložene partitu-
re).
Strokovna žirija bo nastopajoče zbore ocenila in jim dodelila naslednja priznanja:
- zlato priznanje z odliko
- zlato priznanje
- srebrno priznanje
- bronasto priznanje Kriteriji ocenjevanja so:
- intonacija
- ritem
- dikcija
- prepričljivost izvedbe
- zahtevnost tekmovalnega programa
Žirija lahko podeli tudi naslednja posebna priznanja:
- priznanje za najboljši otroški zbor
- priznanje za najboljši mladinski zbor
- priznanje za najboljšo izvedbo slovenske umetne skladbe
- priznanje za najboljšo izvedbo slovenske ljudske pesmi
- priznanje za najboljši izbor programa
- priznanje za najboljšo klavirsko spremljavo.
Prijava
Prijavnico pošljite najkasneje do 15. marca 2013 preko faksa (št. 0481 882964) ali po elektronski pošti na naslov pdvrh-svmihaela@yahoo. it.
Zbori, ki sodelujejo na tekmovalnem delu, naj do 15. marca 2013 pošljejo:
- izpolnjeno prijavnico
- seznam nastopajočih z letnico rojstva
- štiri čitljive izvode partitur izbranih skladb na naslov:
PD Vrh Sv. Mihaela - Karen
Ulian
Brežiči, 1
Vrh sv. Mihaela
34070 Sovodnje ob Soči
Gorica
Za dodatne informacije lahko pokličete na telefonsko številko 347	1425443	ali	00386
31807036 (Mateja Černič) ali pišete na elektronski naslov pd-vrhsvmihaela@yahoo. it.
Novogoriška knjižnica Franceta Bevka je v sodelovanju s koprsko knjižnico Srečka Vilharja pripravila spletni biografski leksikon znanih Primork in Primorcev. K sodelovanju so privabili tudi splošni slovenski knjižnici iz Trsta in Gorice, tako da je slovenski prostor, vključujoč zamejstvo, vsaj v tem projektu združen. Zamisel so začeli udejanjati leta 2010, v zgled pa jim je bil projekt spletni portal Gorenjci. si, ki so ga pripravili v Kranju. Poskusne vnose so naredili leta 2012, ko so k projektu pristopile vse primorske
splošne knjižnice in Tolminski muzej. Spletni portal Primorci. si so prvič predstavili 7. februarja letos, sledile bodo še dodatne predstavitve in nadgradnja portala.
V spletni biografski leksikon so vključene osebnosti, ki so bile rojene, so živele ali pa umrle na Primorskem in so s svojim delom zaznamovale oziroma zaznamujejo razvoj pokrajine. Leksikon nastaja sproti in se nenehno dopolnjuje, tako da njegova vsebina nikoli ni dokončna, je na novinarski konferenci povedala Irena Škvarč iz novogoriške knjižnice. "Veseli smo
novih predlogov za vpise, ki nam jih lahko za spletni portal posredujejo tako različne organizacije kot tudi posamezniki”, je povedala Šk-varčeva. Dodala je, da je spletni biografski leksikon živ organizem, ki nenehno raste. Doslej je v spletni biografski leksikon vpisanih 326 oseb, vanj pa je vnesenih tudi 266 dejavnosti in 210 krajev.
Za uporabnike je zanimiva tudi bogata foto galerija, ki se, tako kot vpisi, nenehno dopolnjuje, je povedala Luana Malec iz Osrednje knjižnice Srečka Vilharja iz Kopra. Ob tem je poudarila, da so vsebi-
ne na spletu tudi primerno zaščitene, morebitni uporabniki pa so ob njihovi uporabi dolžni navajati vir, ob navajanju nejavnih osebnosti pa morajo pridobiti dovoljenja za objavo.
Škvarčeva je poudarila še, da predstavljajo pokrajinski spletni biografski leksikoni dobro osnovo za vzpostavitev vseslovenskega spletnega biografskega leksikona. Doslej so svoje pripravili že v štirih pokrajinah, v kratkem naj bi spletni biografski leksikon pripravili tudi na Celjskem in "vse bliže je čas, ko bodo tako pokrite vse slovenske pokrajine". Sicer pa to ni prvi projekt, pri katerem sodelujejo primorske knjižnice. Dobro je zaživel projekt Primorci beremo, v prihodnje pa bodo skupaj pripravili nov spletni projekt, katerega delovni naslov je do-breknjige. si.
Kultura brez meja v Brdih
Prvi posrečeno in uspešno izveden Praznik prijateljstva
Kljub mrzlemu, neprijaznemu vremenu je v soboto,
23.	februarja 2013, občinstvo napolnilo prostorno Vinsko klet Goriška Brda na Dobrovem. V njej je prvič izzvenel Praznik prijateljstva, v sklopu čezmejnega projekta Kultura brez meja, ki sta si ga v glavnem zamislila šte-verjanska županja Franca Padovan in župan Občine Brda Franc Mužič (logotip za kulturo, ki se začenja s k in c, je ustvarila Tiziana Culot) ob soudeležbi občin Dolenje, Gorica in Krmin, da bi se stiki med tu živečimi ljudmi še bolj okrepili in da bi presegli še obstoječe meje v glavah nekaterih, ki trdoživo vztrajajojari zakoreninjenih predsodkih. Čezmejni kulturni načrt naj bi vzpodbudil in ovrednotil ustvarjalnost tu živečih kulturnih navdušencev. Prvo izvedbo programa Praznika prijateljstva, ki je bil pod naslovom Večer ljudske poezije in glasbe, ki povezujeta srca preko meja poklon pesnikoma Ludviku Zorzutu in Pietru Zoruttiju, so organizatorji zaupali zanesljivi, z vedno novimi idejami obdarjeni mladi kulturni ustvarjalki iz Števerjana, Jasmin Kovic, ki je že večkrat dokazala, da ji je ustvarjanje kulturnih dogodkov z gledališkim nadihom zelo pri srcu. Tudi tokrat se je zelo potrudila in v bliskovito kratkem času ustvarila prijeten večer, ki je poslušalcem prisrčno približal oba briška pesnika. Besedilo je prosto povzela po raziskavah Marjana Breclja, Branka Maušiča,
Petre Koršič in Nuše Kristančič Hren. Pesnika Zorutti in Zor-zut imata kar nekaj skupnega. Oba sta neizmerno ljubila domača Brda, čeprav sta jih zgodaj zapustila. V pesmih sta najraje opevala slikovit domači kraj in njegove značilnosti. Zorzut je bil "odprt človek, sijoč in srčna osebnost". Oba sta rada pisala o pomladi in oba sta se v verzih obrnila v nebo, da bi Bog ljubljeno zemljo in kmeta obvaroval hudega. V svoji znani pesmi Ptička brie-garca Zorzut prosi ptičko, naj pripelje spet domov briške kmete, ki jih je vojna iztrgala iz domačega kraja, da bi spet obdelovali briške vinograde. Zorzut je pisal v medanskem narečju, Zorutti v fur-lanščini. To, da sta si bila podobna, sta nakazovali tudi njuni mesti na prizorišču. S kot vselej izvir-
no zamislijo scenskega prizorišča, ki se je tokrat raztezalo v polkrogu in med publiko - tu sta namreč drug nasproti drugemu sedela igralca Damijan Marinič, ki je poosebil Ludvika Zorzuta (1892-1977), doma iz Medane, in Robert Juretič, nekoč član Odra90, ki se je tudi pod spremo roko kostumistke in maskerke Snežiče Černič prepričljivo prelevil v Pietra Zoruttija (1792-1867), doma iz kraj a Lonza-no del Collio, je Kovičeva "odrski prostor" v ozadju zamejila z dolgimi belimi listi papirja. Na te so člani na prireditvi udeleženih društev ročno napisali verze enega in drugega pesnika, ki so tudi na belih listih na tleh spremljali občinstvo od vhodnih vrat do "odra". Tudi to je bila izvirna, še nevidena zamisel Jasmin Kovic, ki ne neha presenečati s svojim režijskim in scenografskim talentom. Besede napovedovalcev, hkrati povezovalcev in igralcev, Nikolaja Pintarja in Andreje Benedetič, in izvajanje pihalnega orkestra Brda z dirigentom Boštjanom Vendraminom, so se homogeno prelivali s petjem zborov, ki so bili hkrati prisotni na odru in so po tiho odhajali ali prihajali na prizorišče kar med izvajanjem.
Le godba na pihala je statično vztrajala na dnu "odra", pa tudi oba pesnika sta vseskozi sedela pri svojih mizah. Petrolejka pri Zoruttiju in električna luč pri Zorzutu sta pomagali uokvirjati stoletji, v katerih sta ustvarjala. Skladno se je vse prelivalo drugo v drugo, njihova poezija in petje zborov MePZ F. B. Sedej z Števerjana pod vodstvom Aleksandre Pertot (.Briška pesem L. Zorzuta), MePZ M. Špacapan iz Podgore - tokrat izjemoma pod vodstvom Sabine Antoni - (La gnot d'avril P. Zorutti), Vokalne skupine Vinika pod vodstvom Franke Žgavec (Mati jagoda; Čriešnje rdače, L. Zorzut),
MoPZ Štmaver z zborovodkinjo Nadjo Kovic (Na Vipavskem), MoPZ Ludvik Zorzut iz Medane pod vodstvom Radovana Kokošarja (Maj v Brdih; V Trenti, v Trenti, L. Zorzut). Godba na pihala Brda je pod vodstvom dirigenta Boštjana Vendramina za slovesen uvod zaigrala slovensko in italijansko himno. Po nastopu Godalnega orkestra gojencev glasbenih šol Pro mušica Dobrovo, SCGV Emil Komel s podružnice na Plešivem in z učenci iz Gorice, ki živijo na celotnem briškem območju, Associazione musicale e culturale di Cormons, pod vodstvom Elene Bensa in tudi ob
spremljavi orkestra Brda, so za konec premišljeno pripravljenega sporeda, ki se je tekoče zlival v celoto, vsi zbori pod taktirko Boštjana Vendramina vzneseno zapeli Odo radosti L. van Beethovna, v potrditev, da smo vsi pod skupno "streho" Evrope.
Pred prireditvijo je bilo odprtje razstave, na kateri so svoja dela prikazali člani Društva briških likovnih ustvarjalcev Šmartno, Dablo, in Fotokluba Skupina 75. Dablo deluje osmo leto in združuje slikarsko navdihnjene ljudi različnih poklicev s skupno željo po ustvarjanju. Šteje 30 članov. Vsako leto prireja več ekstemporov. Temelje je slikarjem dal prof. Franc Golob, zdaj pa je z njimi akademski slikar Bojan Bensa, ki je tudi spregovoril nekaj besed o razstavljenih delih, večkrat vezanih na briško pokrajino. Korenine Fotokluba Skupina 75 segajo v L 1973, ko je mojster fotografije Milenko Pegan vodil tečaj fotografije v Sovodnjah. Klub je v teh letih uspešno deloval in še
deluje ter prireja vsakoletne klubske razstave in mednarodno fotografsko razstavo Fotosrečanje.
Na večeru so bili poleg gostov - med njimi je bil VValter Bandelj, predsednik SSO za Goriško - prisotni župani Franka Padovan (občina Števerjana), Franc Mužič (občina Brda), Luciano Patat (občina Krmin) svetnik občine Dolenje Massimiliano Contin in podžupan občine Gorica Roberto Sartori. Vsak izmed njih je imel kratek nagovor. Vsi so podčrtali pomembnost te skupne prireditve za nadgrajevanje sodelovanja in gojenje sožitja ob nekdanji meji. Novi stiki so dobrodošli, bodisi v kulturi kot na gospodarskem področju, pomembni so tudi za vsesplošno rast krajev ob meji. Nova srečanja med različnimi narodi ustvarjajo bogastvo in rast, je npr. dejal Patat. Zupan Mužič je podčrtal izvajanje obeh himen in prepletanje treh jezikov italijanšči-
ne, slovenščine in furlanščine, ki so prisotni na tem območju, pa tudi sožitje, ki mora vladati v teh obmejnih briških krajih. Za vse to je treba ustvarjati pogoje. Franka Padovan je pomenljivo dejala med drugim: "dajmo vztrajati: z roko v roki bomo zmogli marsikaj, da bomo tudi v prihodnje uspešni", in izrazila zadovoljstvo zaradi velikega števila udeležencev, kar pomeni, da je skrb za slovensko besedo in kulturo še živa. Zahvalila se je vsem županom, ki so sodelovali pri tem projektu, z upanjem, da bo ta prireditev postala stalnica. Prisrčno zahvalo je namenila izvajalcem in režiserki Jasmin Kovic.
Sponsorji s toplino ogrnjene prireditve, ki se je ob koncu prelila v prijateljsko druženje ob prigrizku in žlahtni briški kapljici, so bili Če-dajska banka, Vinska klet Goriška Brda, Združenje proizvajalcev rebule Oslavje, Briške žene in dekleta, Terre di Beba, Vinoteka Šte-verjanski griči, Goriška vinska cesta z domačimi okusi, Strada del vino sapori di Gorizia, Cvetličarna Brjač in Prunk MP.
Iva Koršič
Tržaški škof, nadškof Gi-ampaolo Crepaldi, je svo-jčas uvedel obhajanje postnega časa z nizom predavanj, ki jih je zbral pod skupnim imenom Katedra sv. Justa. Postna predavanja lahko imamo za vrh predavalne dejavnosti tržaške Cerkve, s katero je g. nadškof hotel ponuditi mestu vrsto pričevanj predvsem verske vsebine mnogih uglednih gostov. Predavanja se sicer vrstijo ex cattedra (sam naslov predavanj to dokazuje), saj soočenja med predavatelji in občinstvom ni, dialoški trenutek je torej enosmeren. Najbrž je bila ta oblika v izhodiščni želji nadškofa Crepaldija, da bi namreč tržaški verniki sprejemali vase globoke verske izkušnje gostov in njihova intelektualna dognanja v zvezi s soočanjem z Božjim. Naj omenimo, da so se v letih v tržaški stolnici zvrstili sedanji minister Andrea Riccardi kot predsednik Skupnosti sv. Egidija, vodja in ustanovitelj neo-katehumenalnega gibanja Kiko Arguello, pisateljica Suzanna Tamaro, visoki dostojanstveniki ka-tolišče Cerkve in drugi. Katedra sv. Justa je svojo vsebinsko razsežnost nato razširila še na druge tematike, ki se v sklopu drugih
KATEDRA SV. JUSTA
//
Gost beneški patriarh Francesco Moraglia
Verovati pomeni, da posameznik veruje v skupnosti, ki veruje'
//
srečanj vrstijo v različnih obdobjih v letu.
Letošnja postna katedra se ujema s prvim delom Škofijske sinode in z letom, ki ga je papež Benedikt XVI. posvetil veri. Najbrž ni naključje, da je nadškof Crepaldi tokratni predavalni niz zbral pod naslovom Vrata vere. S tem geslom je nadškof hotel, da verniki "prestopijo prag" izredne vsebinske in milostne pustolovščine, kar dejansko pomeni verovati v Jezusa Kristusa; obenem pa vzporejati oziroma na novo odkriti krščanski dogodek v kontekstu sodobnega človekovega bivanja. Prvo lekcijo je v tem vidiku podal beneški patriarh msgr. Francesco Moraglia, ko je v stolnici sv. Justa, v sredo, 20. februarja, spregovoril o temi Jaz verujem, mi
Foto
Tržaška kniiaarna
Na kavi z Liliano Batagelj Kafol
Gospa Liliana Batagelj Kafol v najžlahtnejšem pomenu besede plemeni pojem amaterskega slikarstva, saj se v njeni samoizobraževalni dejavnosti prvenstveno kaže ljubezen do slikanja, ki v določeni meri in skladno z njenimi tehničnimi mejami podaja uprizorjenemu elementu vsebinsko in očesu prijazno podobo. Ta se po večini izrisuje v nežni in intimni tihožitni motiviki, širi pa se tudi na upodabljanju portretov. Razstavo so v sklopu srečanj ob kavi odprli v sredo, 20. febru-
arja, v Galeriji Tržaške knjigarne. Umetnico in njeno delo je uvodoma predstavila Martina Kafol, umetnostna kritičarka Alina Carli pa je občinstvo približala umetniškemu svetu slikarke. Gospa Batagelj Kafol je začela slikati pred približno tremi leti, ko ni niti vedela, “kako se čopič drži sploh v rokah’’, je zaupala. V času pa je izoblikovala posamezna dela, ki jih med sabo ne veže neka tematska organiziranost po načelu ciklusov, temveč zgolj skladnost povedanega. Kljub sramežljivosti gospe so prireditelji predstavili vsebinsko zaokrožen slikarski izbor njenih del, kjer se poleg naravnih elementov kaže tudi očarljiva podoba mestnega okolja z zasanjenim pogledom na nočni Trg Unita’. Posebno poglavje pa zahtevajo portreti, ki ne zrcalijo obličja realne osebe, so kvečjemu izraz ponotranjenega doživljanja majhnega elementa videne ženske, iz katerega njen osebni čopič začrta celotno podobo lika. Skoraj vso svojo tematiko je slikarka vzporejala z realistično skladnjo (le prikaz svojevrstne družine na eni izmed slik spodbuja v gledalcu nadrealistično ozračje). Glede prihodnjega slogovnega izražanja nam gospa Batagelj Kafol ni znala natančneje povedati, kam jo bo umetniški navdih popeljal. Kamorkoli že, akvarela najbrž ne bo opustila.
verujemo.
Beneški patriarh je svoje izhodišče osnoval na prepričanju, da se vera v Jezusa Kristusa utemeljuje
"Cerkev se torej že rodi na temelju deljenja neke skupne izkušnje", v kateri je drugi del nas. Da je vera najprej individualno, ni-
pravila je občestvo skovalo ravno zato, da bi potrdilo skupinsko razsežnost v Gospodovo vero. "Ko vera izgubi razsežnost sku-
v osebnem in skupinskem obhajanju: "Verovati pomeni, da posameznik veruje v skupnosti, ki veruje". Pojem občestva je utemeljil že sam Božji sin, ko je v odgovoru na vprašanje apostolov, kje domuješ?, ob reki Jordan odvrnil: Pojdite z menoj in boste videli. Jezus jim ni le odgovoril, povabil jih je v novo življenjsko izkušnjo. V tem dejanju je Kristus sprožil genezo same Cerkve.
kakor ne individualistično, obenem pa skupinsko doživljanje, priča apostolstvo Cerkve: le to ni njen temelj, ne more pa živeti in se razvijati brez njega, saj se v apostolstvu izpričuje neposredna vez z Gospodom, ki je sebe žrtvoval na križu, da bi nas rešil.
Jezus Kristus je bil zato utemeljitelj cerkvenega občestva, izpričujoča vera pa se je v času izražala v cerkvenem življenju, katerega
pinskega in javnega dejanja,	se
posledično izgublja tudi osebno doživljanje verskega", je posvaril	preda-
vatelj. Msgr. Moraglia je tako poudaril pomen pojma sensus fidei, ki pripada vernikom: ni namreč le vez, ki združuje ožjo in zaprto
skupino v določenem prostoru in času, ampak je vrlina, ki pripada vsem, ki se obhajajo v imenu Jezusa Kristusa in v obujanju besed Njegovih apostolov. Predavatelj je tako poudaril diahrono razsežnost cerkvenega občestva, ki se nenehno navezuje na Božjega sina "kjerkoli" in "kadarkoli", na vse veke vekov. Evangelizaci-ja preprosto pomeni to, da Cerkev venomer vodi do Jezusa. Sklepno misel je beneški patriarh osnoval na citatu papeža Benedikta XVI., ki je nekoč dejal, da "Cerkev obstaja zato, da nam kaže Jezusa in da preko nje prisluhnemo Njegovemu evangeliju”.
In ravno papežu Benediktu XVI. je škofov vikar za kulturo Ettore Malnati posvetil zadnjo misel večera in najavil, da bo v cerkvi sv. Antona na dan, ko bo sveti oče zapustil svojo vlogo kot Petrov naslednik, v četrtek, 28. februarja, izredno molitveno srečanje, ki bo hkrati zahvala za njegovo opravljeno delo.
IG
Kulturni praznik v Devinu
Jadranska oaza in Grudnove pesmi
Z e vrsto let so glavni oblikovalci praznika slovenske kulture v Devinu mladi. Tako je bilo tudi letos. Niso se ustrašili slabega vremena, ki je v soboto, 23. februarja, pod večer zajelo tudi obalne kraje, saj je tudi v Devinu začelo snežiti in je močna burja obetala poledico, kljub temu so se odločili, da večer izpeljejo in na sedežu se je vseeno zbralo kar nekaj občinstva.
Ustaljena praksa je, da ob tem prazniku povabijo v svojo sredino kakega avtorja knjige, ki je izšla v zadnjih mesecih, saj menijo, da je v našem prostoru izid nove publikacije že sam po sebi pomemben kulturni dogodek, ki odpira nove razsežnosti in izzive. Izbira je padla na študijo, ki sta jo napisala Floriana Stefani in Danilo Sedmak in nosi naslov Jadranska oaza. Podnaslov knjige pa se glasi Psiho-ekološki pogled in pojasnjuje, da gre za delo, ki bralcu spregovori o tem, kako rastlinstvo, živalstvo, barve in vonjave narave od Barkovelj do Štivana zaznamujejo človeka, ki
tu živi in dela.
Večer so s petjem Premrlove Zdravljice uvedle pevke mladinskega zbora Ladja, napovedovalka Martina Bearzi pa je pojasnila, da želijo obeležiti tudi 120-letnico rojstva Iga Grudna, pevca našega brega in morja, tudi ker se bomo aprila spominjali 120. obletnice njegovega rojstva. Tako je Nina Pahor najprej strnjeno podala Grudnov življenjepis in njegovo literarno snovanje. Petra Pahor, Danijel Fabi in Mira Tavčar pa so recitirali njegove poezije Devin, Nabrežina in V bregu pod Nabrežino, ki so bile pravi uvod v pogovor s psihiatrom in avtorjem Jadranske oaze dr. Danilom Sedmakom. Nina Pahor in Nada Tavčar sta mu zastavili vrsto vprašanj, razčlenjeni odgovori pa niso pojasnili le vsebine knjige, ampak so osvetlili predvsem
njeno temeljno sporočilo, se pravi, kako je za vsako skupnost, v tem primeru za Slovence, ki živimo v vaseh Jadranske oaze, važno, da gojimo solidarnost in družabnost med nami, ker nobena družba se ne more razvijati ali obstajati v nedogled, če njeni člani niso občutljivi, če niso motivirani za pomoč in skrb za ostale člane skupnosti. Če smo pred tridesetimi leti govorili o ti-
za vsako narodno skupnost nepovrnljiv in se torej začne asimilirati.
Prav primerna je bila zato Mal-ičeva uglasbitev Grudnove pesmi Sinku, ki jo je zapel priložnostni dekliški tercet, ki so ga sestavljale Nada in Lucija Tavčar ter Nina Pahor. Večer je sklenil mladinski zbor Ladja, ki je pod vodstvom Marje Feinig zapel še dve pesmi in tako potrdil, da
hi asimilaciji posameznika, je sedaj nevarnost, da se tiho asimilira celotna skupnost. Ko pozdravljamo dvojezične pobude in multinacionalne prireditve, ali se nekritično navdušujemo za integracijske procese, moramo paziti, da ne presežemo praga, ki je
mladina, ki se zbira na sedežu Fantov izpod Grmade, nadaljuje prosvetno delo v duhu mnogih generacij, ki so bile na teh zahodnih obronkih Jadranske obale stebri zvestobe slovenski besedi
m pesmi.
V Skednju poklon 200-letnici rojstva škofaJurajaDobrile
Ob prisotnosti hrvaške skupnosti
V cerkvi sv. Lovrenca v Škednju so v nedeljo,
24.	februarja, doživeli slavnostno bogoslužje. Potekala je namreč spominska prireditev ob 200-letnici rojstva tržaško-koprskega škofa Juraja Dobrile (1812-1882), ki je svoje življenje posvetil Primorju in slovanskim skupnostim v tem prostoru. Duhovnik in predsednik Duhovske zveze v Trstu Dušan Jakomin je za to priložnost povabil prof. Elvisa Orbaniča, ravnatelja državnega arhiva v Pazinu.
Po sveti maši, ki je potekala v hrvaškem in slovenskem jeziku, je bilo predavanje o pomenu Dobrilovega dela za Slovence in slovenski del škofije. Prisotni so bili Ana Bedrina z
urada za hrvaške izseljence v Puli in brata Mu rkovi c, predstavnika hrvaške skupnosti v Trstu.
Jure (Juraj) Dobrila se je rodil pri Tinjanu 16. aprila 1812 v revni družini kot eden izmed sedmih otrok. Obiskoval je najprej frančiškanski samostan v Pazinu, prvič pa stopil v slovensko okolje v Gorici, kjer je študiral teologijo in filozofijo. Leta 1837 je bil posvečen v duhovnika v tržaški škofiji, po dveh letih kaplanske službe pa je odšel na študij v kolegij Sv. Avguština na Dunaj, kjer je doktoriral leta 1842. Takrat je prijateljeval s panslovansko mislijo hrvaškega škofa Josipa Juraja Strossmayerja. Po diplomi je služboval v župniji sv. An-
tona Novega v Trstu in bil leta 1849 imenovan za ravnatelja novega tržaškega semenišča. Leta 1854 je postal kanonik v stolni katedrali sv. Justa v Trstu, 12. oktobra 1857 pa je bil imenovan za poreško-puljske-ga škofa. Po smrti tržaškega škofa Legata je bil 25. maja 1875 imenovan za njegovega naslednika. Tako je med Slovenci deloval več kot 20 let. Umrl je leta 1882.
Bil je občutljiv za kruha potrebne ljudi, kot buditelj narodne zavesti je bil politično aktiven v poreškem parlamentu, kjer je zagovarjal slovensko prisotnost v Istri. V vlogi poslanca je bil glasen v dunajskem parlamentu (1. 1861). Urejal je koledar Istra, štirinajstdnevnik Naša
združiti tržaško, koprsko, po-reško in puljsko škofijo, veliko je naredil na področju vzgoje in izobraževanja, zavzel se je za hrvaške in slovenske šole v Trstu ter za štipendije. Ob njegovem prihodu v Trst so Slovenci o njem pisali kot o "soncu in zori, ki napovedujeta krasen dan", njegovo delo je odkrito pohvalil tudi Janez Bleiweis. V letu 1869/1870 se je udeležil prvega vatikanskega cerkvenega zbora, podpiral je ustanovitev Slovenske matice in društvo sv. Mohorja. Bil je velika osebnost, predstavnik in zagovornik vseh.
Od leta 2009 državni arhiv v Pazinu zbira gradivo o škofu Dobrili, čigar razstava bo v drugi polovici leta v Trstu in Kopru.
Jernej Šček
sloga, podpiral ustanavljanje slovenskih društev in čitalnic. Pravili so mu kmečki škof ("il vescovo contadino"), ker je živel v tesnem stiku z narodom
in mu konkretno pomagal, celo z deljenjem semen. Za Istra-
ne je napisal poučno knjigo z naslovom Oče budi Tvoja volja, ki je izšla v Trstu 1.1854, do leta 1964 pa je doživela kar 17 ponatisov. Po njegovi smrti je
izšel še Mladi Bogoljub.
S svojo božjo službo je skušal
NOVI
Sem mislil, da sem sam
Gledališka igra o bi. Alojziju Grozdetu
Februarsko srečanje iz niza Potovati v višine in globine je potekalo v drugačni obliki. Skupina za etiko in prihodnost je ob pomoči openskega Marijanišča, društva Finžgarjev dom in Slovenske prosvete medse povabila gledališko skupino Antonov oder, ki deluje v frančiškanski skupnosti na Viču v Ljubljani. Prijatelji pod mentorstvom p. Andraža Arka, izve-
P v
denca za film, so v petek, 22. februarja, uprizorili heliograf-sko dramo o mučencu Alojziju Grozdetu Sem mislil, da sem sam. Pričevalec svetosti, ki ga pri nas morda manj poznamo, je bil 12. junija 2010 na Slovenskem evharističnem kongresu v Celju razglašen za blaženega, potem ko je ob 50. obletnici smrti septembra 1992 ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar izdal odlok o začetku postopka za priznanje njegovega mučeništva.
Prikupna gledališka igra, ki jo je sooblikovala deseterica mladih obrazov, je prikazala trnjevo pot Grozdetovega življenja z definiranega ideološkega gledišča, vestno upoštevajočega resnične dogodke, a morda pretirano poenostavljenega. P. Arko in dijak Jan Dominik Bogataj sta si zamislila tehnično dobro izvedeno igro, v kateri so se igrani prizori izmenjevali s posneto deklamacijo. Po zadnjem, ganljivem prizoru je p. Arko prosil za skupno molitev ob relikvijah mučenca.
Lojze (Alojzij) se je rodil 23. maja
I
1923 pri Tržiču na Dolenjskem kot nezakonski otrok. S pomočjo dobrotnikov je lahko uspešno študiral na klasični gimnaziji v Ljubljani, kjer se je že uveljavljal kot tenkočuten pesnik. Postal je zavzet član dijaške Katoliške ak-
cije in sodeloval v zavodski skupini Marijine kongregacije. S prihodom vojne so se politične razmere zaostrovale, Grozde se je zatekal v molitev. Njegova življenjska pot se je končala januarja 1943, ko se je kljub dobronamernim svarilom odločil za obisk domače vasi, za kar je zaprosil za dovolilnico. Iz Ljubljane se je preko Strug, Stične in Trebnjega odpravil proti Mirni, kjer pa ga je prijela partizanska straža. Pri njem so našli latinski misal, molitvenik Tomaža Kempčana Hoja za Kristusom in knjižico o Fatimi. Po hitrem sojenju je bil Grozde usmrčen, nato so ga pokopali na pokopališču v Šentrupertu.
Življenje blaženega Alojzija Grozdeta je živ primer komunističnega nasilja nad vsemi, ki razmišljajo drugače, ne-posvetno. Drama Antonovega odra prikazuje neizprosnost usmrtitvenih postopkov, ki celo pred Grozdetovo nedolžnostjo niso poznali iz-
Obvestila
SKD BARKOVLJE, ul. Bonafata 6, pod pokroviteljstvom ZSKD in Slovenske prosvete vabi v petek, 1. marca, ob 20.30 na filmski večer slovenskega programa deželnega sedeža RAI "Mario Magajna - Fotograf svojega časa”. Režija in scenarij Marko Sosič, tehnično vodstvo Roberto Calligaris, snemalec Sergio Ferrari in uredništvo Nataša Sosič.
Finžgarjev dom in pevski zbor Sv. Jernej vabita na “Večer slovenske pesmi in besede”, ki bo v Finž-garjevem domu na Opčinah v soboto, 2. marca, ob 20. uri. Nastopajo MIDPS Vesela pomlad, tenorist Marjan Štrajn, moški in mešani pevski zbor Sv. Jernej, pianistka
Jana Zupančič ter glasbenika Rok Dolenc in Niko Trento. Kratke govore bodo imeli Metka Šinigoj, Vilma Purič, Majda Artač in Aleksander Furlan. Otroška igralska skupina Tamara Petaros bo podala odlomke iz njihovih del, ilustrirale pa jih bodo tudi likovne podobe Irine Tavčar, Mateja Susiča, Jasne Merku' in Edija Žerjala. Toplo vabljeni! Spomladno in poletno potovanje z Novim glasom v letu 2013: Sardinija, 7 dni, od 22. do 28. aprila 2013 (vpisovanje do konca meseca februarja), in Gruzija, 8 dni na Kavkazu od 20. do 28. junija 2013 (vpisovanje najkasneje do konca meseca marca). Spored in vpisovanje na sedežih Novega glasa v Gorici in Trstu.
jeme.
JŠ
Nabrežina
Vabilo na prireditev, posvečeno Igu Grudnu
SKD Igo Gruden vabi na prireditev ob prazniku slovenske kulture, ki bo v nedeljo, 3. marca, ob 17. uri v Kulturnem domu v Nabrežini.
Posvečen bo 120-letnici rojstva Iga Grudna. Prireditev bo imela naslov “Pozdravljeni, bratje in sestre” in bo predstavila doslej še neobjavljene Grudnove pesmi, ki jih bodo recitirali učenci OŠ Virgil Šček in NSŠ Igo Gruden. Slavnostni nagovor bo imela prof. Tatjana Rojc. Program bodo sooblikovale še društvene skupine: baletke, mladinski pevski zbor, dekliški zbor Kraški slavček in mešani pevski zbor, ki bodo izvajali uglasbene Grudnove pesmi. Ob tej priložnosti bo izobešen stoletni nabrežinski pevski prapor.
r
V
Društvo slovenskih izobražencev
Ljudje odprtih src - slovenski misijonarji o sebi
O slovenskih misijonarjih, ki jih je sedaj 72 in so razkropljeni domala po vsem svetu, od Afrike do Indije in Južne Amerike, o njihovem vztrajanju v nelahkih razmerah in kulturnem šoku, ki ga doživijo, ko se srečajo s tujo kulturo in se ji prilagajajo, je v Društvu slovenskih izobražencev spregovoril dr. Zvone Žigon. Sam je obiskal sestro Dorico Sever pri Eskimih, na severu Kanade in se prepričal, kaj pomeni biti misijonar, ko ne moreš ljudi "kupiti" s kosom kruha, kot se to dogaja v Afriki in drugih nerazvitih deželah. Misijonarji imajo nalogo, da oznanjajo versko resnico, zato je social-
na dejavnost lahko v breme cilju misijona. Slovenski misijonarji tako ne dajejo otrokom bonbonov, niti odraslim priboljškov. Njihovo glavno poslanstvo je to, da jih naučijo misliti s svojo glavo. Na tak način niso več odvisni od drugih in se poskusijo postaviti na lastne noge.
Dr. Zvone Žigon je zaposlen na Uradu Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, pred tem pa je bil raziskovalec na ZRC SAZU in generalni konzul v Clevelandu. Izdal je že več monografij, najnovejšo prav o misijonarjih, z naslovom Ljudje odprtih src - slovenski misijonarji o sebi. Ko je iskal informacije o tej temi, je našel veliko
člankov, ki pa so misijonarje obravnavali na dva načina: ali so jih videli kot nosilce kolonializma ali pa kot svetnike na zemlji. Prav zato se je Žigon posvetil drugi plati tega poslanstva, in sicer, kako se misijonar spreminja in kako doživlja kulturni šok. Tako se je lotil raziskovanja na na pol novinarski oziroma antropološki način. Pismo, v katerem se je predstavil, je skupaj s triindvajsetimi vprašanji poslal na naslove misijonov, nato pa je tudi preko intervjujev in poznejše analize ter sinteze izluščil, v čem se slovenski misijonarji razlikujejo od ostalih.
Odgovori so bili realistični, razmišljanja iskrena in brez samohvale. Bral je o vzrokih za ta plemeniti izziv, a tudi o občutku nezaželjenosti in kulturnem šoku. Knjigo je posvetil misijonar-
neke vrste brezdomci oziroma izseljenci: niso Afričani, a se ne čutijo niti več prebivalci slovenske države zaradi zmedenosti ob ponovni vrnitvi v domovino. Težko je namreč iz počasnega ritma preiti v naše freneti-čno življenje. Dr. Žigon je ob koncu pokazal slike in predvajal posnetek, ki ga je snemal pri sestri Dorici Sever, o vsakdanjiku v misijonu. Ob razlagi posameznih posnetkov je še pripomnil, da bi zaradi vsestranskega propada vrednot bolj potrebovali misijonarje pri nas.
Šin
ju Franciju Pavliču, ki je svoje poslanstvo opravljal v nemogočih razmerah v Boliviji. Tam so vrači naščuvali proti njemu celotno prebivalstvo.
Od preobremenjenosti je pri osemintridesetih letih umrl od možganske kapi.
Zanimivo je, da so Slovenci zelo prilagodljivi zaradi svoje zgodovine in se z drugimi ljudmi ne obnašajo "kolonialno". Zaradi tega, ko Slovenec pride v Afriko, se lažje uživi v kulturo in se nauči novega jezika, s katerim lahko potem oznanja versko resnico in ga tamkajšnji ljudje sprejmejo za svojega. Kljub kulturnemu šoku ostane njihovo slovenstvo nedotaknjeno, spremeni pa jih sistem vrednot. Prav zato, ko se misi-
jonar iz Ruande ali Konga, kjer mu ljudje umirajo na rokah in išče vsak dan ogromno količino riža ali pa materialna sredstva za
šole, vrne v Slovenijo in vidi razprtije med strankami in škofijami, se mu vse zdi brez smisla. In prav tukaj nastanejo težave, saj so misijonarji navsezadnje
tudi časopis -, prisluhniti pomenskemu izhodišču, iz katerega vse izvira. "Vita nuova verjame, da družba in njena kultura nista proizvajalca pomena, sta zgolj prejemnika pomena, ki gre preko njih", je dejal odgovorni urednik. Prav zato se je v teh letih tudi vsebina časopisa vzporejala temu prepričanju, včasih z načrtnim odklonom nepotrebnih polemičnih tonov, mestoma z molkom. V uvodniku o primeru Eluane Englaro je Fontana izbral molk, saj se pred določenimi dogodki ne sme spregovoriti, saj bi to vodilo v jalovo debato, kot so povečini dokazali ostali italijanski mediji: "Zavedali smo se naših meja, sporočilnost smo tako prepustili neki drugi Besedi, v pričo katere je potrebno molčati", je pojasnil.
Tednik Vita nuova je v teh letih zasnoval svojo redakcijsko in vsebinsko politiko prav na tej miselni podlagi, svojo misijo pa vzporejal prepričanju, da se nahajamo v obdobju "nove evangelizacije", česar bi se moral zavedati vsak škofijski tednik. "Večina tovrstnih časopisov pa je danes postala glasilo
Zbirka uvodnikov odgovornega urednika Vita nuova Stefana Fontane
Jasnost ne ponižuje dialoga/ ampak ga osvobaja
Tržaški škofijski tednik Vita nuova je ob zamenjavi odgovorne urednice Fabiane Martini (sedanje tržaške podžupanje) pred nekaj leti dobil novega direktorja Stefana Fontano. Za zamenjavo na čelu časopisa se je tedaj odločil naslednik škofa Ravignanija, msgr. Gi-ampaolo Crepaldi. Dogodek je v tržaških cerkvenih in verskih krogih povzročil kar nekaj nelagodja. Bil je to prvi korak nadškofa Crepaldija, da bi svojemu tržaškemu dušnopastirkemu obdobju dal osebni pečat, kar se je nazadnje tudi zgodilo. "Sedanjemu odgovornemu uredniku sem ob nastopu njegovega položaja naročil resno in koherentno uredniško politiko", da bi tednik postal zvest "cerkvenemu nauku papeža in škofa", je v četrtek, 21. februarja, dejal nadškof Crepaldi ob predstavitvi Fonta-nove knjige z naslovom La fede ragionata, v katerem je časnikar
zbral sto uvodnikov, ki jih je za tednik objavil v zadnjih letih. Dejansko so se prizadevanja nadškofa Crepaldija udejanjila, kljub temu da je bila začetna nova pot tednika dokaj trnjeva. Po njegovem mnenju najbrž zaradi določenega odpora, ki izhaja iz spornega, "zgrešenega", tolmačenja postkoncilskih smernic katoliške Cerkve. Pavšalen odnos do sporočilnosti cerkvenega zbora je popeljal v slepo ulico, kjer se dialog izjalovi v sterilnem natolcevanju med sabo protislovnih si mnenj brez neke izostrene in jasne smeri. Nadškof Crepaldi je prepričan, da kriterij, ki ga je tednik ubral, širi perspektive soočanja. O tem priča tudi knjiga Stefana Fontane, ki spodbuja iskanje izhoda iz razpršenega obdobja, v katerem se nahaja tudi cerkveno življenje. Pot, ki ji Fontana sledi, sta nakazala že papeža Janez Pavel II. in Benedikt XVI.: "Ta izkušnja ne oža sporočilnos-
ti Cerkve, ampak jo odpira v smeri pristne resnice", je dejal nadškof Crepaldi.
Na podlagi svoje knjige je ured-
nik Stefano Fontana razčlenil založniški načrt časopisa, ki se udejanja preko izredno profilirane vsebinske izbire. Izhajal je iz
naslova samega dela La fede ragionata, da bi pobliže pojasnil ideološko podstat škofijskega tednika, ki od njegovega urednikovanja dalje temelji na poti konstruktivističnih načel. "Prepričan sem, da je vera tisti element, ki roti razum k nenehnemu soočanju s samim seboj in mu tako omogoča nenehno razvijanje in odkrivanje svojega potenciala in svojih meja", je de-
jal Fontana. Prav tako morajo človek, njegovo bivanje na zemlji in v družbi - skratka sadovi njegovega razuma, kakršen je lahko
površinskega dialoga in zmernega odnosa do vsake življenjske izkušnje. Mi pa želimo posredovati kleno krščansko držo, ki se zaradi bojazni pred prolemiko ne izmika svojim načelom. Po našem mnenju nimajo vsi prav! " V dobi, ko je družba tudi krščansko izročilo ponižala v sredstvo golega soočanja z bližnjim in ji tako odvzela temeljno funkcijo posrednice Resnice, se Vita nuova s polnim zagonom podaja v izpričevanje svojih stališč:	"To ne počenjamo
polemično, ampak argumentirano”, je dejal Fontana in v tem vidiku pohvalil kulturno razsežnost časopisa, ki je v zadnjih letih postal nov razpoznavni komunikativni faktor v tržaškem medijskem prostoru. Vita Nuova izhaja na 24 straneh, računa lahko na okrog 40 sodelavcev; knjiga Stefana Fontane, ki ji je uvodno besedo napisal naškof Crepaldi, je izšla pa je pri založbi Cantagalli in je prva publikacija v sklopu novega in perspektivnega založniškega načrta časopisa. Le da bi v Trstu spodbujali dialog, saj - kot pravi nadškof Crepaldi - jasnost ne ponižuje dialoga, ampak ga osvobaja.
IG
Sejem Olio Capitale v Trstu
Osrednja tema bo sredozemska dieta
Na tržaški pomorski postaji in v bližnjem pred kratkim obnovljenim skladiščem št. 42 na tamkajšnjem pomolu bo od petka, 1., do ponedeljka, 4. mar-
ža živilske sejemske prireditve in s tem učinkovit vzpodbujevalec krajevne enogastronomske turistične ponudbe. Ob sejmu Olio Capitale je namreč zelo uspešno zaživel tudi sejem namenjen
ca, zaživela letošnja, že sedma izvedba vsedržavnega sejma, ki je v celoti namenjen ekstrade-viškemu oljčnemu olju, to je sejem Olio Capitale. Za osrednjo temo letošnje izvedbe so izbrali sredozemsko dieto, pri kateri igra ekstradeviško oljčno olje bistveno vlogo. O tej temi bodo priredili več obsejemskih predavanj in delovala bo tudi posebna gostinska šola, ki jo bo vodil vidni predstavnik Zveze italijanskih kuharjev Emilio Čuk.
Za predsednika tržaške trgovinske zbornice Antonia Paolettija je letošnja izvedba potrdilo, da postaja Trst pomebno središče
proseccu, se pravi vinska razstava penečega se vina, ki so jo prvič priredili ob lanski jesenski
regati Barcolana, ter še sejem Espesso Expo namenjen kavi in pražarski industriji.
Poleg oljčnih olj domačih proizvajalcev in oljkarjev iz drugih italijanskih dežel bodo prisotni razstavljalci tudi iz drugih sredozemskih držav, med drugim iz Grčije, Španije, Portugalske in Izraela.
Ob lepem vremenu bo mogoče neposredno pokušati nekatere vzorce oljčnega olja tudi v t. i. Oil Baru, ki bo deloval na odprtem, to je na pomolu pred skladiščem št. 42.
V petek, 1. marca, se bo ob 10. uri začel posvet o sredozemski dieti, kot kulturni osti prodiranja na evropsko tržišče, v soboto pa bodo vlogo oljčnega olja obdelali z vidika pridelka, ki lahko utrjuje mir in sožitje med jadranskimi in jonskimi kulturami sredozemskega prostora. Popoldne ob 15. uri bodo predstavili statistično analizo o porabi ekstradeviškega oljčnega olja v Italiji, v nedeljo, 3. marca, bo v jutranjih urah posvet o stroškovnem in pravnem vidiku pridelave oljčnega olja, v popoldanskih urah, ob 15. uri, pa se bo začel posvet o neposrednem sistemu trženja olja od proizvajalca do porabnika. Podrobnejše informacije o letošnji izvedbi sejma Olio Capitale je mogoče dobiti na omrežju, če v iskalnik vtipk-mano www.oliocapitale.it.
OŠ Josip Abram iz Pevme
Prisrčno srečanje z beneško ustvarjalnostjo
Dne 8. februarja je na osnovni šoli Josipa Abrama potekalo prav prijetno srečanje z beneško pisateljico in pravljičarko Ado Tomasetig ter narečno pesnico in gledališko igralko Marino Cernetig, ki sta
bilo današnje dvojezične šole, doma sta govorili v slovenskem narečju, knjižnega jezika sploh nista poznali. V šoli so bili otroci tepeni, če so črhnili samo eno slovensko besedo. Starši so jima vedno z veseljem pripovedavali veliko
neški Slovenci zelo hvaležni, ker so jih naučile marsikatero spretnost. Gubane in štrukljev, ki so ponos teh krajev, ne bi bilo brez kri-vopet. Poslušali so še pravljico o pobiču Tončku, ki se je rešil hudobne čarovnice, pa pripoved o
Ustavitev kaninske žičnice prava katastrofa za turistično gospodarstvo
Letos in drugo leto do 300 ljudi brez dela
Po okvari je 40 let stara "no-na" - kaninska žičnica na bovški strani - "obležala" in nič ne kaže, da bo še kdaj vstala. Težava je v tem, da ne more v stečaj, s katerim bi se rešila dolgov, ker bi izgubila koncesijo, ki jo morajo nujno prenesti na "mlado nevesto" - novo žičnico, ki naj bi jo zgradili za zimsko sezono 2014/ 2015 ali vsaj 2015/2016. Ker zaustavljena žičnica ne "zasluži" niti za plače zaposlenih, kaj šele za popravilo in zagon do izgradnje nove, je nujna dokapitalizacija s strani novega partnerja ali pa morajo dati žičnico v poslovno "komo", zaposlene pa poslati začasno na zavod za zaposlovanje. Čudežne palice
lastniki večjega števila apartmajev, gostiln, supermarketa... bi morali preiti brez zime le na sezonsko obratovanje. To pa pomeni odpust do 300 delavcev (kraj ima manj kot 1500 prebivalcev), ki bi jih najeli le za potrebe poletne sezone. Poznavalci pravijo, da lastniki večjih podjetij sploh niso domačini; niso niti pravi hotelirji itd. in zato se na posel ne razumejo toliko kot konkurenca v sosednjih turističnih središčih. Iz tega razloga naj ne bi zmogli razviti niti spomladanske in jesenske sezone, čeprav je tukaj okolje primerno vsaj toliko kot v drugih krajih v regiji, kjer pa jim je to uspelo, niso bili sposobni niti pridobiti poslovnih partnerjev za
in golf igrišča. V vseh teh je HIT pomemben solastnik. Tresla se je gora, rodila se je miš! Tudi, ko je lani prišla nova vlada, je v HIT-u ostala stara "politika", in čeprav ji očitajo uničevanje družbe, se ni zgodilo nič.
Z dokapitalizacijo družbe ATC Bovec bo HIT rešil svoj hotel in golf, obenem pa tudi ves bovški turizem, ki je edina gospodarska panoga, ki lahko reši delovna mesta oz. gospodarstvo v tej občini pred dokončnim potopom. Seveda pa razvoj turizma v tem edinstveno privlačnem okolju ne more pomeniti neke negospodarne "politike". Treba je le kredibilnih strokovnih pristopov, brez fige v žepu.
♦ ♦ t
	
Smučišče na Kaninu
države ne pričakujejo, pač pa pomoč pri ustvarjanju pogojev, ki bi bili vabljivi za strateškega partnerja.
Glavni lastniki družbe ATC Kanin Bovec (Euroinvest, Občina Bovec in HIT) so na sestanku, ki ga je 18. februarja sklical bovški župan Siniša Germovšek, ugotovili, da nimajo svežega denarja, s katerim bi pomagali zagnati žičnico v nadaljevanju zime, niti za poletno sezono, nikakor pa ne za naprej. Nekateri se čudijo, da dokapitalizacijo zavrača tudi HIT (v Bovcu ima svoj prenovljeni hotel Kanin, ki bi, z izpadom zime, šel zanesljivo v stečaj), ki mesečno obrača desetine milijonov, investira pa vsepovsod po širši regiji. V Hitovem in še petih bovških hotelih,
sovlaganje v posodobitev obstoječih, dodatnih programov... Pravzaprav je pred leti družba HIT iz Nove Gorice vstopila v družbo ATC Kanin ob nakupu hotela Kanin z namenom dodatnega razvijanja tega hotela in sploh ponudbe v Bovcu, razvoja golf igrišča in smučišča na Kaninu. Po zamenjavi vlade v letu 2008 so v Hitu, ki je pretežno državna družba, takoj zamenjali vodstvo in že so v bovškem turizmu drastično občutili, da novo "politično" vodstvo menjuje strategijo tudi v donosu do razvoja svoje turistične dejavnosti na Bovškem. Odpovedane so bile nameravane naložbe v prizidek bovškega hotela Kanin, dokapitalizacija družbe ATC Kanin Bovec
Ko sem se te dni s smučmi spustil v Rezijo, sem od starejšega domačina, ki je včasih tam gori okoli pasel živino, slišal zanimivo primerjavo: "Če boste na Kaninu zaprli žičnico, potem bo podobnost med nami v tem, da se bosta obe dolini spremenili v divjino. Namesto da bi Rezijani in Bovčani pasli turiste, bodo ene in druge pasli "vikendaši" brez domače identitete, ko bo vse prerasel gozd, pa bodo tukaj gospodovali le še zverine in kakšen nadzornik nacionalnih parkov. Poglej, od Furlanije do kaninskega smučišča je z nihalko iz Rezije (možne so tri variante) trikrat bližje kot do kateregakoli drugega smučišča v Alpah”.
MM
otroke popeljali v čarobni svet škratov, pastirjev in drugih bitij prelepe Beneške Slovenije. Pripoved in uprizoritev posameznih prizorov je bogatilo toplo beneško narečje.
Dan slovenske kulture je po prijaznem sprejemu dveh gostij iz Benečije uvedel peti razred z recitalom poezij o Prešernu, ki jih je spesnila prav za tovrstne priložnosti naša pesnica Ljubka Šorli. Po obveznem poklonu našemu naj-večjemu slovenskemu pesniku je besedo prevzela ga. Marina, ki je predstavila kraje, iz katerih prihajata, njihove pravljice in pravljične like, o katerih so jim pripovedovali starši, babice, dedje... Tako se je to bogastvo ohranjalo po ustnem izročilu iz roda v rod, predvsem pa sta se ohranili slovenska beseda in slovenska kultura. Ko sta bili onidve majhni, še ni
pravljic in zaradi tega se je njuna ljubezen do tovrstnih pripovedi ohranila do danes. Ga. Ada Tomasetig je z veliko potrpežljivostjo nabirala, poslušala in zapisovala beneške pripovedi ter jih objavila v svoji knjigi Od Idrije do Nadiže. Otrokom je razkrila svojo malo skrivnost, in sicer, da je škratek Du-luka zbral prav njeno hišo za svoj dom. Po značaju je dober, a včasih tudi rad ponagaja, predvsem otrokom, če pustijo sobo razmetano. Potem jim kar skrije igrače ali copate... Nekega dne se je odločil, da si naredi odejo. Ptički so mu pomagali in vsak mu je dal nekaj svojega perja, on pa je v zameno pobral mrvice z mize in jim jih je odnesel. To je bila le ena izmed mnogih pravljic, ki so jih bili deležni naši otroci. Potem jim je namreč povedala zgodbico o modrih krivopetah, katerim so Be-
fižolčkih, ki so se spremenili v male otročičke, pa še o čečici Katerin-ci, ki je izgubila vse, ker je hotela imeti preveč in je pozabila na svoje zaobljube, pa o kraljici Vidi in Landarski jami.
Ob koncu so bili deležni še bogatega knjižnega darila, učiteljice in učenci pa so se jima toplo zahvalili z velikim aplavzom in šopkom rož. Njune pripovedi so poslušalce tako navdušile, da so se odločili, da bomo prihodnje leto prav gotovo izpeljali izlet v Špeter, obiskali dvojezično šolo in Landarsko jamo. Učno osebje se želi iskreno zahvaliti Eriki Jazbar, kateri gre vsa zasluga za to svojevrstno in bogato srečanje z dvema kulturnima delavkama iz Benečije, kjer se vsakodnevno pogumno borijo za obstoj in rast slovenske besede ter kulture.
SG
Poletni čezmejni kampus za mlade od 11. do 14. leto v Terski dolini
Občina Bardo prireja od 30. junija do 5. julija v	Udeleženci kampusa bodo nastanjeni v centru za
sodelovanju z Zavodom Feniks Triglavskim	obiskovalce Naravnega parka Julijskih Predalp
narodnim parkom in Naravnim parkom Julijskih	na Planjavi ciklam, ki se nahaja v občini Bardo.
Predalp poletni čezmejni kampus “Terska	Spoznali bodo naravne lepote Terske doline, se
dolina” za mlade od 11. do 14. leta starosti,	kopali v bazenu, na programu pa so tudi nekateri
Poletni tabor je brezplačen, finančno pa gaje podprla tudi Dežela Furlanija Julijska krajina s sredstvi iz deželnega zakona za Slovence.
Vpis je mogoč po spletu.
Prijavnico lahko izpolnite na spletni strani: www. comune. lusevera. ud. it/CEZMEJNI-KAMPUS-TERSKADOLINA.
25815.0. html? &L=1.
Sprejetih bo prvih deset prijavljenih iz Slovenije, še dodatnih	deset
udeležencev pa bo iz Italije.
Organizatorji so za mlade goste pripravili izredno pester in bogat program (več informacij lahko izleti v bližnje kraje. En dan bo posvečen tudi dobite na spletni strani www. comune. lusevera.	umetnosti oziroma posebni umetniški
ud. it/uploads/media/Kampusprogram. pdf). delavnici.
Narodna sprava je pogoj za izhod iz krize in za lepšo prihodnost Slovenije
Dogovor o novi levosredinski vladi
Kratke
Nebotičnik se že osem desetletij dviguje nad Ljubljano
Ljubljanski Nebotičnikje v četrtek, 21. februarja 2013, obeležil 80 let. Minilo je namreč natanko toliko časa od odprtja kavarne na njegovem vrhu. Zgradba arhitekta Vladimirja Šubica, kije leta 1933 veljala za najvišjo stavbo v Srednji Evropi oziroma na Balkanu, je bila več desetletij simbol sodobne Ljubljane, še danes pa je ena najvišjih zgradb v prestolnici. Nebotičnik, zgrajen po naročilu Pokojninskega sklada, je bil postavljen na mestu srednjeveškega samostana. Zgradba s 13 nadstropji stoji na 16 stebrih in ima temelje, ki segajo 18 metrov v globino, zaradi česar velja za eno najbolj potresno varnih zgradb v Ljubljani. Nebotičnik, ki v višino meri 70 metrov, je bil prva visoka zgradba v Ljubljani, ki je presegla baročno silhueto zvonikov. Sloko stolpnico označuje enoten volumen, na vrhu nadgrajen z valjastim tempeljskim stebriščnim zaključkom. Vsi detajli na stavbi so bili premišljeno načrtovani. Šubicu so pomagali Lado Kham,
Ivo Medved (paviljon na terasi), Marjan Mušič (tempietto na vrhu), Marjan Sever in Bojan Stupica (oprema kavarne). Ob Nebotičniku stoji stanovanjski blok, ki je prav tako Šubičevo delo. K delu sta prispevala tudi kiparja France Gorše z glavami hišnih bogov v veži in Lojze Dolinar s simbolično žensko figuro na pročelju. Z ekonomskega vidika je Nebotičnik predstavljal vrhunec dela Pokojninskega zavoda do dograditve leta 1933, potem pa je začel izkazovati slabo donosnost, ki so ji botrovale gospodarska kriza, draga tehnologija ter gradnja in nepravilnosti pri njej. Šubic je skupaj s Pokojninskim zavodom izgubil bitko z denarjem in novim stavbnim tipom, saj v gospodarskem okolju Ljubljane ni bilo pogojev za nastanek takšne stavbe. Nebotičnikje tako odraz hotenj takratne maloštevilne elite, ki seje navduševala nad ameriškim modernizmom. Vrhnja nadstropja so bila že od samega začetka namenjena gostinski dejavnosti, a je ta ob koncu 90. let zamrla, po temeljiti prenovi leta 2010 pa so ta nadstropja ponovno odprli. Danes je v zgornjih nadstropjih Nebotičnika, kije opevan tudi v skladbi skupine Bele vrane Mala terasa, obnovljena kavarna in restavracija. Nekaj stanovanj v spodnjih nadstropjih so predelali v pisarne, sicer pa v njem, tako kot je bilo predvideno že pred 80 leti, delujejo različne trgovine, uradi in podjetja.
Gledališka predstava v Storjah
V soboto, 2. marca 2013, bo ob 19. uri v Kulturnem domu vštorjah gledališka skupina KD Brce iz Gabrovice pri Komnu uprizorila komedijo Mira Gavrana Vse o ženskah. Režija Minu Kjuder in Sergej Verč.
Intervju v časniku Demokracija
Damijan Terpin o stranki SSk
TiiiTiHnUTT
mm s ■ f i s!
V Sloveniji se končuje obdobje desnosredinske vlade JanezaJanše, druge vlade take usmeritve v zgodovini države. Politične stranke, ki so zapustile koalicijo in s tem povzročile vladno krizo, to so Državljanska lista, Desus in SLS, priznavajo, da je bila vlada uspešna pri premagovanju krize in sprejemanju ukrepov za splošno okrevanje družbe in države, vendar je to zanje postalo obrobnega pomena. Njihov prvi in najpomembnejši cilj je odstranitev Janeza Janše z oblasti in s političnega prizorišča. Premier je namreč osumljen korupcije in zaradi tega po mnenju omenjenih strank ne bi smel več voditi izvršilne oblasti v Sloveniji. Toda pridiganja o morali in etiki v politiki so bila pozabljena ob načrtu, ki ga je zasnovala stranka Pozitivna Slovenija ali pa so ga pripravili njeni politični varuhi in usmerjevalci iz ozadja, da za novo premierko kandidirajo Alenko Bratušek. 42-letna inženirka tekstilka in finančna izvedenka iz Žalca pri Celju, zdaj pa stanujoča v Stražišču pri Kranju, se je zelo hitro, v enem dopoldnevu, sporazumela s predstavniki strank, ki bi sestavljale novo vladno koalicijo, da bo na izrednem zasedanju državnega zbora, sklicano naj bi bilo v teh dneh, zahtevala glasovanje o nezaupnici Janševi vladi in o svoji izvolitvi za predsednico nove vlade. Pomembno mesto v tej vladi naj bi imela stranka Socialnih demokratov, ki se je prej zelo zavzemala za hitro izvedbo novih predčasnih parlamentarnih volitev. Za hiter politični vzpon Alenke Bratušek je odločilno posredoval Zoran Jankovič, "zamrznjeni" predsednik stranke Pozitivna Slovenija. Izjavil je, "da ne bo dovolil, da bi stranke morebitne nove koalicije Alenko Bratušek zlorabile tako, da bi jo sicer izvolile za man-
Moj mož mi je za darilo kupil mizico za prenosni računalnik, da "boš lahko pisala, kjerkoli boš želela - tudi na kavču". Že nekaj časa me je mimogrede vpraševal, kako da nič več ne pišem. Tudi naš urednik je z občasnimi pisnimi spodbudami poskušal prebuditi željo po pisanju. Ki pa je izginila. No, želja pravzaprav ne. Namesto nje je nastopil dvom, kaj pametnega je sploh mogoče še napisati v teh časih, ko vsi neprestano nekaj komentirajo in razpravljajo na podlagi izjav, ki so tako ali drugače iztrgane iz konteksta in iz njih naredijo "štorijo". Potem pa eni napadajo, drugi se branijo ... v resnici pa nihče nikogar ne posluša. Zato sem preprosto prenehala gledati poročila na televiziji. Poslušam jih po radiu - če nanje naletim med vožnjo z avtomobilom. Novice preletim na spletu - tako mimogrede. Raje berem in poslušam komentarje in razmišljanja ljudi s tehtnimi argumenti, ki me spodbujajo k razmišljanju, čeprav se ne nujno strinjam z njimi. Spomnim se neke debate iz študentskih dni, ko smo na nekih počitnicah z župnikom debatirali o tem, da je danes bolj pomembno, kdo je kaj povedal, kot to, kaj je povedal. Svojevrstno potrditev za to sem dobila med ogledovanjem plakatov, ki so ga o temi Moja najljubša knjiga v šoli pripravili člani literarnega kluba. Nek-
datarko, potem pa ne bi vstopile v vlado. Zahteve strank naj zaradi suma korupcijskega ravnanja odstopim z mesta predsednika Pozitivne Slovenije, bom sprejel, vendar šele potem, ko bo vlada premierke Alenke Bratušek potrjena". Strankam, ki bi sodelovale v novi levosredinski vladi, se zdaj zdi samoumevno, da bo Zoran Jankovič, kljub sumu o korup-tivnem ravnanju, lahko še naprej ostal župan slovenskega glavnega mesta, Ljubljane.
Po določilih ustave in zakonov bo morala nova premierka v petnajstih dneh sestaviti vlado in jo
predložiti v potrditev parlamentu. Njena naloga bo zapletena in težka, saj bo morala uskladiti različna stališča in programe koalicijskih strank za premagovanje globoke gospodarske in politične krize. Država namreč še zmeraj nazaduje, na kar je pred dnevi ponovno opozorila Evropska komisija. Bruto domači proizvod Slovenije naj bi se letos zmanjšal za dva odstotka, primanjkljaj javnih financ pa dosegel 5,1% bruto domačega proizvoda. Zastoj in upadanje gospodarskih dejavnosti - opredeljuje ju pojem recesija - se skratka nadaljujeta, pri čemer narašča tudi brezposelnost. Ta naj bi v letošnjem letu dosegla že
do si je izbral zadnjo knjigo iz zbirke o Harryju Potterju. Mojo pozornost je pritegnil zapis o pisateljici (sicer povzet iz Wikipedije), da je založnik pisateljici predlagal, naj namesto imen pred priimkom zapiše le njuni začetnici, ker se je bal, da dečki ne bodo hoteli brati zgodbe, ki jo je zapisala ženska. Toliko o predsodkih ... Verjetno je najenostavneje reči, da je pač današnji svet tako narejen ... Pri svojem delu v šoli se neprestano srečujem s predsodki. Cilj mojega dela s posameznim otrokom je pomagati otroku, da najde način, da premaga oz. se nauči shajati s svojo diagnozo, uspešno "prejadra" skozi obvezno šolanje. In ob tem ne izgubi volje do nadaljnjega izobraževanja. To zadnje mogoče zveni kot šala, ampak ni.
Na družabnem omrežju je moja draga prijateljica, ki je že vse življenje prostovoljka, zdaj pa tudi poklicno vzgaja nove prostovoljce (kar pomeni na vsakem koraku razbijati predsodke), delila spodnjo fotografijo (Vir: www. facebook. com/photo.	php?
fbid=545125465509636&set=a. 492964807392369.112207.3075
10 odstotkov aktivnega prebivalstva.
Zelo pomembno je, kakšna bo usposobljenost ministrov, ki bodo vodili posamezne resorje. Poslanci nove koalicije naj bi za novega predsednika državnega zbora izvolili Janka Vebra, iz stranke Socialnih demokratov. Napovedujejo spremembo zakona o vladi, s čimer bi ponovno oblikovali Ministrstvo za kulturo. Državno tožilstvo, ki je v vladi Janeza Janše spadalo pod notranje ministrstvo, pa naj bi vrnili v resor ministrstva za pravosodje. Morebitna nova vla-
da bi si za dobro delovanje morala zagotoviti tudi normalne politične razmere. Javnost pričakuje, da si bo prizadevala za umiritev političnih strasti in odpravo napetosti in sovraštva, ki zdaj usodno delijo posamezne dele in skupine prebivalstva Slovenije. Sovraštvo dokazujejo zlasti nekateri udeleženci t. i. vseslovenskih ljudskih vstaj. Janez Janša je take dogodke ocenil "kot pojave, ki sestavljajo tisto, kar se v svetu prepoznava kot levi fašizem". Vlada, menimo, tudi ne bi smela biti ravnodušna, brezbrižna do primerov sovraštva do kristjanov oz. Cerkve. Pater Janez Sraka je v članku z naslovom Kristjanofobija po
51552600363&type=l&thea) z naslovom£natosf ne pomeni pravičnosti. Leva stran naj bi prikazovala pojem enakosti, desna pa pravičnosti. Slika je bila ob objavi deležna mnogih komentarjev o razlagi obeh pojmov, ali ju pravilno prikazuje ali ne, in se skoraj sprevrgla (čudno, ne?) v medsebojno obkladanje. Mene se je dotaknila zaradi mojih učencev, ki se ne spopadajo samo s težavami z učenjem zaradi prirojenih primanjkljajev na področju branja, pisanja, razumevanja, ampak so k temu dodane še težave, s katerimi se večini njihovih sošolcev, ki bivajo v urejenih družinskih razmerah, ni potrebno ukvarjati. Pri
njih pa se odražajo v neurejenosti, odporu do kakršnegakoli šolskega dela, strahu pred neuspehom, uporništvu ... V vsem tem, zaradi česar je otrok v svoji okolici preprosto označen kot "problematičen". Vsi ali vsaj večina t. i. problematičnih otrok pa bi namesto predsodkov, česa
slovensko, objavljenem v časniku za družbo in kulturo, Slovenski čas, zapisal, "da je sedanja stopnja sovraštva do kristjanov v Sloveniji edinstveni primer takega sovraštva v Evropi na začetku 21. stoletja. To sovraštvo je mogoče primerjati le z devetimi preganjanji rimskih imperatorjev med letoma 67-309". Na osebni ravni se vojna zoper kristjane kaže v sistematičnih medijskih umorih prvakov pomladnih političnih strank, denimo Lojzeta Peterleta, Marjana Podobnika, Janeza Podobnika, Andreja Bajuka, Ivana Omana in Janeza Janše. Zaradi sedanjih političnih razmer in napetosti, ki jih spodbujata ideologija in politika, je aktualen in koristen klic k narodni spravi, ki ga je iz ZDA poslal naš tamkajšnji rojak, dr. Edi Gobec, zaslužni profesor sociologije in socialne psihologije. Slovenske časnike vabi, "naj v tem prelomnem času sprožijo vsenarodno razmišljanje o prepotrebni slovenski spravi, saj bomo brez nje gazili v vedno hujšo gospodarsko, politično in moralno krizo. To bi se bridko maščevalo ne le današnjim Slovencem, ampak tudi poznejšim rodovom. Kot slovenski državljan, živeč v Clevelandu, že več kot šestdeset let raziskujem slovensko življenje in uspehe naše nove države. Zdaj sem skupaj s številnimi drugimi rojaki v domovini, zamejstvu in po svetu prepričan, da je vseslovensko razmišljanje o narodni spravi - in o pobotanju! -nepogrešljiv pogoj za izhod iz krize in za lepšo prihodnost Slovenije. A prav tako nepogrešljiv pogoj za razumen pristop in ustvarjalen dialog med Slovenci so tudi odprtost, poštenost in sodelovanje vseh časnikov in drugih medijev".
Marijan Diobež
ne zmorejo in kakšne probleme delajo, potrebovala kakšen zaboj, ki bi jim omogočil, da bi imeli približno enako izhodišče za delo. Kajti otrok, ki ve, da bo po šoli prišel v sorazmerno urejen dom, kjer bo sprejet, kjer bo na toplem in postrežen, se lahko usmeri v šolsko delo in se ukvarja z reševanjem bolj ali manj zapletenih problemov pri matematiki, slovenščini... Niti približno tako enostavno pa to ni za otroka, ki ne ve, kdo bo prišel ponj po šolskem varstvu ali pri katerem od staršev bo prespal tisto noč, in zato nosi torbo z vsemi zvezki in knjigami. Ali tisti, ki se na poti domov sprašuje, ali bo našel trezno mamo ali treznega očeta, ko bo stopil skozi vrata, ali ga bo pričakal prazen dom ... Ta zaboj pa ne sme biti lažno usmiljenje.
Pomeni roko dobrohotne podpore, da postane močnejši od razmer, v katerih odrašča. Pomeni vlivati otroku zaupanje, da zmore, kajti od svojih najbližjih ga ne dobi. To so zaboji, na katere bo lahko stopil sam. In se tako končno začel ukvarjati s tem, katere talente ima in kako jih bo razvil in izkoristil. Slabim razmeram navkljub.
Alenka Hvalica
Deželni tajnik Slovenske skupnosti edine politične stranke Slovencev v Italiji, Damijan Terpin, je za tednik Demokracija spregovoril o stranki, ki letos obeležuje 50 let delovanja, in slovenski manjšini v Italiji, pa tudi o razmerah v Sloveniji. "Slovenija je relativno mlada demokracija in očitno je, da Slovenci ne vemo, kaj je t. i.' smisel za državo'. Gre za skupek pravil, ki se jih morajo držati vse politične opcije, zlasti pri zunanji politiki neke države, ki ne sme biti politika te ali one stranke, pač pa zunanja politika države", je dejal Terpin in dodal, da "v notranjih odnosih gre za to, da je treba, ko se postavlja na kocko usoda države, pri notranji politični dialektiki nekatera pravila vsekakor upoštevati. V Sloveniji pa gremo že krepko mimo vseh teh pravil. Sprožili sta se nepotrebna vladna in politična kriza; povzročitelji tega stanja pa sploh nimajo pripravljene nobene rešitve. Zato se je Slovenija znašla sredi zelo težavnega poskusa izhoda iz gospodarske in finančne krize, ko so se končno začeli sprejemati ustrezni ukrepi, v nepotrebni politični krizi. Takšno početje ocenjujem kot skrajno neodgovorno in zagotovo bi Slovenci potrebovali veliko več smisla za državo". Glede položaja slovenske manjšine v Italiji je Terpin
opozoril, da velja zaščitni zakon za slovensko manjšino v Italiji že od leta 2001, neizpolnjenih pa je več kot polovica njegovih določb. Prav tako ostaja po njegovih besedah v celoti nerešen problem financiranja slovenskih organov v Italiji. "Doslej nismo imeli v različnih vladah nikogar, ki bi se z manjšinsko problematiko sploh ukvarjal, zato je bila ustanovitev manjšinskega omizja zagotovo korak naprej. Dosedanji rezultati tega omizja pa so vse prej kot pozitivni... Bomo videli, kako se bo do naših odprtih vprašanj obnašala prihodnja italijanska vlada, za katero pa je za zdaj zelo težko napovedati, kakšna bo, saj je politična situacija v državi zelo nejasna". Deželni tajnik SSk tudi stavi na sodelovanje znotraj same manjšine, ki je "potrebno, čeprav imamo različne politične poglede". "Nismo se bili sposobni znebiti svojih notranjih delitev, ki sodijo v preteklost, zato smo še vedno razklani med tiste, ki ocenjujemo, da je treba imeti samostojno politično stranko, kot jo imajo vse uspešne manjšine v Evropi, in tiste, ki ocenjujejo, da je bolje sodelovati v vsedržavnih italijanskih strankah. Tudi predlogi za spremembo volilnega zakona so bili zaradi tega različni, upam pa, da bomo našli v prihodnjem parlamentarnem obdobju ustrezno sintezo”.
Razmišljanje
O sodobnih težavah
14 28. februarja 2013	Aktualno	/	Gospodarstvo
Umrl je Otto Beisheim
Nova knjiga Helene Alenke Bizjak
Ustanovitelj nemškega koncerna Metro
Utrinki iz sveta ruskih bogatašev
Rusija v letu 2012 z rekordnim številom milijarderjev
Število ljudi v Rusiji, ki imajo pod palcem več kot milijardo ameriških dolarjev, je lani naraslo na 131, kar je rekordno število za to državo. Skupno so ruski milijarderji “težki” 450 milijard dolarjev, so izračunali pri ruski poslovni reviji CEO, ki se posveča predvsem vrhovnim direktorjem in poslovnežem. Kapital desetih najbogatejših Rusov je vreden 147 milijard dolarjev, kar je za 12 odstotkov več kot v letu 2011. A še vseeno je to skoraj za polovico manj, kot je bilo premoženje naj bogatejše deseterice vredno 221 milijard dolarjev.
Najbogatejši Rus je tudi letos Ališer Usmanov, čigar premoženje ocenjujejo na 18,72 milijarde dolarjev. Je ustanovitelj podjetja Metaloinvest, industrijskega konglomerata, ki se ukvarja predvsem z železarstvom, pa tudi z investiranjem. Med drugim je to podjetje tudi močno investiralo v spletno družbeno omrežje Facebook.
Na drugem mestu je predsednik uprave železarskega konglomerata Novolpetsk, Vladimir Lisin, ki je težak 17,2 milijarde dolarjev. Na tretjem mestu pa je direktor in večinski lastnik koncerna Renova, Viktor Vekselberg, ki seje leta 2012 povzpel kar za devet mest. Njegovo premoženje ocenjujejo na 15,94 milijarde dolarjev. Njegovo podjetje Renova je aktivno v številnih sektorjih: ukvarja se s proizvodnjo aluminija, aktivno je v naftnem in energetskem sektorju, pa tudi v telekomunikacijskem in drugih.
Ukrajinski bogataš je polovico
i )
svojega bogastva namenil dobrodelnosti
Ukrajinski bogataš Viktor Pinčuk, znani medijski in metalurški magnat in s približno 3,7 milijarde ameriških dolarjev premoženja drugi najbogatejši človek v Ukrajini, se je odločil, da bo polovico svojega bogastva poklonil v dobrodelne namene.
52-letni Pinčuk je prvi bogataš z območja nekdanje Sovjetske zveze, ki se je pridružil
prizadevanjem Billa Gatesa in VVarrena Buffetta, da bi najbogatejši morali svoje bogastvo deliti tudi z revnimi, poroča STA.
Kot je dejal, se mu zdi prav, da polovico svojega premoženja nameni za financiranje izobraževanja, zdravstva in umetnosti.
“Post-sovjetska tranzicija je bila zelo boleča za Ukrajino in ostale države v regiji. Nekateri smo imeli možnosti, da izkoristimo priložnosti, ki so se pojavile, in si ustvarimo bogastvo. Prišel je čas, da ga nekaj vrnemo, da bi kar največ prebivalcev lahko imelo od tega korist”, je dejal Pinčuk v izjavi za javnost. Pinčuk je napovedal, da bo za dobrodelne namene dal polovico svojega premoženja, vendar ni povedal, koliko naj bi to bilo. Po ocenah ameriške revije Forbes ima pod palcem 3,7 milijarde dolarjev oz. 2,7 milijarde evrov.
NOVI
GLAS
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.eu
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov Bančni podatki: IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SVVIFT ali BiC koda: CIVIIT2C, naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 - 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh , (iC Novi glas je elan Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 26. februarja, ob 14. uri.
Zgodbe o psički na vozičku
Pred kratkim je založba Salve d. o. o. Ljubljana izdala in založila novo knjigo Helene Alenke Bizjak z naslovom Zgodbe o psički na vozičku. V knjigi, ki ima 91 strani, bodo bralci spoznali življenjsko zgodbo avtorice in ljubezen do psičkov. To je zanimiva zgodba, ki prikazuje odnos človeka do živali in zvestobo psa do človeka. Avtorica je znala nagovoriti mlajše in starejše občane z razumljivim načinom pisanja. Zlasti ljubitelji živali bodo to delo z veseljem prebrali, saj je pisateljica na izviren način podala lastne izkušnje, kar bo mnogim lahko za vzgled. Posamezne zgodbe o psički na vozičku je avtorica zaokroževala s posebnimi dogodki o srečanju človeka z živaljo, kako je potrebno imeti rad naravo in živa bitja. Posebej se je osredotočila na lastne otroke in vnuke. Namenila jim je nekaj pozornosti v obliki pesmi. Zanimive so njene dogodivščine na potovanjih, božjih poteh, prijateljevanje. Obračala se je tudi na veterinarsko pomoč, in ko je njena psička Deksa postala "invalid" je naročila poseben voziček, da jo je vozila na sprehod. Seveda ima vsaka zgodba začetek in konec. Tudi slovo oz. smrt njene psičke je bilo ganljivo opisano. Njeni psički je pripravila besedilo in leto uglasbila.
Ljudje in družine, ki imajo domače ljubljenčke, najbolj čutijo
povezavo in ljubezen med živaljo in človekom. To opažam tudi pri svojih sorodnikih, kako so bili navezani na domače ljubljenčke in kako jih je njihova
JUUna Motka T&izjak
fyod6& a ftsicfU tul vozičku,
smrt prizadela. To je zlasti hudo takrat, ko človek "zdresira" psa ali mačko in mu živalca pogine. Avtorici je uspelo na več primerih podati osebno izpoved z razumljivim stilom pisanja, ki je bila povezana z njeno psičko, drugimi živalmi, sodelavci in prijatelji. Imela je živ in pravi odnos do obravnavane psičke. S tem spoznavamo odnos človeka do živali, to je novo podobo avtorice, njen obraz, ki se je odražal s pisanjem življenjske zgodbe na izviren način, kar
bralca pritegne k tej tematiki. Avtorica se je posredno in neposredno dotaknila tudi psov zdravnikov in veterinarjev. Zajela je tudi dogodek iz televizijske oddaje, ki se je nanašala na psico mešanko. Lastnica te psice se je zjutraj v kopalnici redno umivala, psica pa je skakala za njen hrbet in ji z jezikom drgnila neko določeno mesto. Zaradi tega je lastnica psa postala pozorna na čudno psički-no obnašanje. Njen zdravnik jo je poslal na specialistični pregled, kjer so ugotovili, da je rdeča kožna bradavica na hrbtu rakasta tvorba. Zaradi tega so ji pravočasno odstranili bradavico brez posledic za njeno zdravje. Tako se je razvedelo, da določeni psi lahko vohajo raka oz. kožne bolezni. To spoznanje je pripeljalo do tega, da ponekod že uporabljajo pse določene pasme, ki imajo najbolj prefinjen voh, za zgodnje odkrivanje kožnega raka. Sicer pa iz raznih TV in drugih oddaj poznamo zgodbe, kako so psi reševali življenja ne samo lastnikom, ampak tudi drugim. Prav zgodbe o psički na vozičku bodo prava vzpodbuda številnim občanom ne samo za branje knjige Helene Alenke Bizjak, ampak tudi za lastno obnašanje, odnos do živali in v določenih primerih tudi za pisanje lastnih zgodb.
Gabrijel Devetak
Izsledki raziskave Eurobarometer
Državljani EU se zavedajo pravic, a ne vedo, kaj obsegajo
Evropejci se dvajset let po uvedbi državljanstva EU na splošno zavedajo svojih pravic, vendar ne vedo vedno, kaj vse te pravice obsegajo, je pokazala raziskava
Eurobarometer, katere rezultate so pred kratkim objavili v Bruslju.
Da imajo poleg državljanstva svoje države tudi državljanstvo EU, ve 81 odstotkov anketirancev v EU in prav toliko v Sloveniji, a le 36 odstotkov oziroma 41 odstotkov v Sloveniji jih meni, da so dobro obveščeni o tem, kaj obsega državljanstvo EU.
Evropejci so najbolje seznanjeni s pravico do svobode gibanja, ki jo pozna 88 odstotkov Evropejcev oziroma 85 odstotkov Slovencev. Dobri dve tretjini jih tudi menita, da svoboda gibanja ljudi v EU koristi gospodarstvu njihove države.
Dobro poznajo tudi pravico do naslavljanja peticij na institucije EU (89 odstotkov v EU in 93 odstotkov v Sloveniji).
Na podlagi državljanstva EU, ki je bilo uvedeno leta 1993 z maastrichtsko pogodbo, so
vsi državljani držav članic EU dobili dodatne pravice kot državljani EU.
Državljan EU ima med drugim pravico voliti in kandidirati na lokalnih in evropskih volitvah v državi članici EU, v kateri prebiva, pravico do konzularne zaščite v tuji državi, v kateri njegova država članica nima predstavništva, ima pa ga katera koli druga država članica EU, ter pravico nasloviti peticijo
na Evropski parlament, pritožiti se pri evropskem varuhu človekovih pravic ali zaprositi za pomoč institucije EU.
Letošnje evropsko leto državljanov je namenjeno pojasnjevanju teh pravic in seznanjanju ljudi z njimi, razprava pa bo podlaga za naslednje poročilo Evropske komisije o državljanstvu EU, ki naj bi izšlo maja letos. Evropska komisarka za pravosodje, temeljne pravice in državljanstvo Viviane Reding je dejala, da je treba narediti še veliko več za pomoč državljanom pri uveljavljanju njihovih pravic in boljšem vključevanju v postopke odločanja v EU.
Na Hrvaškem več kot 40.000 revnih otrok
V začetku leta 2011 je na Hrvaškem v revščini živelo 36.538 otrok, danes pa jih je več kot 40.000, kažejo podatki hrvaškega sistema socialnega varstva. Hrvaški časnik Novi list poudarja, da seje število otrok, ki so odvisni od socialne pomoči, zgolj v dveh letih zvišalo za deset odstotkov.
Gre za otroke, ki jih starši s svojimi zaslužki ne morejo samostojno vzdrževati. Sicer je na Hrvaškem otrok, ki so odvisni od državne pomoči, manj kot pet odstotkov vseh otrok, medtem ko je v Grčiji, Španiji in Italiji ter na Irskem in Portugalskem na robu revščine skoraj tretjina otrok.
A niti takrat, ko končajo šolo, otroci na Hrvaškem nimajo veliko priložnosti za boljše življenje.
Glede	na
brezposelnost mladih je namreč Hrvaška na tretjem mestu v Evropi, takoj za Grčijo in Španijo.
v roke dobrodelnih skladov v Munchnu in švicarskem Baa-ru, saj sam nima neposrednih potomcev.
Beisheim je imel nazadnje v lasti 10 odstotkov delnic Metroja. Takšen delež je obdržal po letu 2009, pred tem pa je imel v lasti 18,5 odstotka koncerna. Metro zaposluje 280.000 ljudi v 32 državah.
Soustanovitelj naj večjega nemškega trgovinskega koncerna Metro Otto Beisheim je v 90. letu starosti storil samomor. Našli so ga mrtvega na njegovem domu v kraju Rottach-Egern ob jezeru Tegern na Bavarskem, življenje pa si je vzel sam, ko je izgubil upanje na ozdravitev dolgotrajne bolezni. Beisheim, čigar smrt so potrdili tudi v njegovem družinskem uradu, je bil leta 1964 soustanovitelj imperija Metro in je z uvedbo koncepta Ca-sh&Carry sooblikoval poslovanje trgovin v Nemčiji.
Kot dolgoletni poslovodja ve-
likih trgovin Metro SB in kasneje predsednik uprave Metro Holdinga AG je občutno prispeval k širitvi tega koncer-
na.
Večji del njegovega premoženja, ki naj bi bilo vredno okoli tri milijarde evrov, bo šel
Male, žal, necenjene dragocenosti naše domovine striji skoraj v nobeni gostilni ne naroča tiramissu, kot pri nas v Sloveniji, ampak jabolčni zavitek in cesarski praženec. To pač, kar od
Ne morem si kaj...
tikov. Globalizacija, velika trgovska središča, mega nogometni stadioni in prepričanje, da so lepote naše dežele čisto za v koš. Tako je Ljubljana izgubila origi-
nalno Plečnikovo tržnico za podzemsko parkirišče. Tisto Plečnikovo tržnico, zaradi katere so moji prijatelji iz Nemčije in Italije tisočkrat obiskali Ljubljano in
Skoraj končala sem svoj tedenski zapis, nekaj čisto preprostega in osebnega, ko sem se danes popoldne peljala mimo Vojščice. Ze pred dnevi sva z možem opazila, da so se začela popravila na eni izmed najlepših starih domačij na tem delu Krasa. Ker nama je bila hiša, sicer za naju odločno prevelika, od nekdaj všeč, sva dela spremljala in vsak dan pogledala, kaj se dogaja na gradbišču. Danes, v tem ledeno mrzlem, neprijetnem popoldnevu, me je ob vožnji skozi vas skoraj zadela kap: saj je ni več, hiše ni več, do tal so jo porušili, do tal, sva skoraj enoglasno vzkliknila z možem. In sva upočasnila vožnjo in gledala in strmela, kot bi ne mogla verjeti. Velike, ponosne, lepe kraške domačije, dolga stoletja se je dvigovala na bregu nad cesto, ki pelje proti Komnu, ni več. Danes je padla pod udarci kopača, ostal je kup kamenja, kraškega kamenja, ki se še z zadnjimi močmi upira sunkom burje in mrazu in ga bodo v naslednjih dneh odpeljali na odpad. Potem ko je dolgo, predolgo, nudil toplo zavetje in varen dom našim prednikom. Seveda, rekli boste, da se spet ponavljam, da ne premorem več svežih tem, da pišem vedno o istem problemu. A jaz pišem to, kar mi veleva srce, to, kar me duši in ostaja v grlu kot debela kepa. To, kar morajo ljudje vedeti. Prelepa je bila ta ponosna kraška domačija in preveč sem povezana z njo, da bi lahko molčala.
Hiša je bila taka, da je o njej vsakdo rekel, tu bi živel, tako domačijo bi si tudi jaz želel. A vendarle dolgo, odkar živiva z možem v sosednji Kostanjevici,
ni našla pravih lastnikov. Morda tudi zato, ker je bila velika in ob njej veliko zemlje, zato pa je bila tudi prodajna cena zelo visoka. Zadnja leta je v njej živela vesela, mlada petčlanska družina, hiša je bila polna barv, otrok in igral in upali smo, da bo ostalo tako. Čeprav smo vedeli, da so jo lastniki dali samo v najem in je nočejo prodati.
Vem, da je o njej sanjalo veliko mojih prijateljev. Nekateri so prišli in ponujali odkup. Mojemu možu je bila še posebno všeč. ... Bila je ena izmed tistih hiš, ki jo je pogledal vsakič, ko sva vozila mimo. In tiho, skoraj neslišno zavzdihnil. Ko bi imel denar... Sedaj hiše ni več, še ena kamnita zgradba je za vedno izginila iz lepe kraške krajine, za vedno, kajti kamnitih hiš nihče več ne gradi. In tako bodo počasi popolnoma izginile, kot so v Prekmurju izginile stare prekmurske slamnate strehe, stare "iže" in stene iz ilovice. V Avstriji je drugače. Les je še vedno tradicionalni element tudi pri novih zgradbah, pred kratkim pa je avstrijsko podjetje začelo promovirati nove zgradbe po starem načrtu iz ilovice. Te naj bi bile izredno zdrave in prijazne za bivanje.
Ampak kaj, Avstrijci so narod, ki je zakoreninjen v svojo kulturo in v svojo dediščino, tako zavedni in ponosni so, da jih marsikdaj imamo za nacionaliste in nazadnjake. A meni je ta njihov ponos lep. Občudujem njihovo trženje domače tradicije turistom. Tako ponosni so na to, kar imajo, in na to, kar njihova dežela dejansko je, da znajo tudi tujca prepričati o njenih lepotah in ustaljenih navadah. Tako se v Av-
nekdaj ponuja
tradicionalna avstrijska kuhinja. In tradicija se dobro obrestuje, kajti lani poleti so bila vsa avstrijska letovišča, kljub krizi, nabito polna.
Ravno pred dnevi, ko smo razpravljali o tragični slovenski politični sceni, mi je prijatelj na Fb napisal, da se vse to začenja pri nas samih in pri malih stvareh. Ker je bil pustni čas, je za primer izbral kurenta.
Dokler ga bomo mi znali vrednotiti, bomo nanj ponosni in ga bomo ščitili in spoštovali, bo maska preživela, privabljala bo turiste, lahko jo bomo tržili in nanjo bomo upravičeno ponosni. Samo najprej se moramo mi sami zavedati njene vrednosti in lepote ter vseh prednosti pred tem, kar ponujajo drugi. Tako je tudi z državo, z domovino in z vsem tem, kar imamo. Ponos mora biti, pa spoštovanje in preprosta poštenost.
Ravno tega Slovencem največkrat primanjkuje. Vse, kar imamo, bi najraje zamenjali za tuje, razprodali in uničili. Da bi postali enaki drugim, ker mislimo, da smo manjvredni. Da bi postali bogati kot drugi, ker mislimo, da zaradi denarja lahko pohodiš karkoli in kogarkoli. Da bi povečali premoženje, ker smo sebični, in bi bogateli na račun prelepe narave in krajine okoli nas. Odnos posameznikov do slovenske dežele je enak odnosu poli-
napolnili svoje albume s slikami. Pa čeprav so morali ob ogledu nekaj minut pešačiti zaradi pomanjkanja parkirišč.
Tudi zakon je slep za vse. Ljudem vsiljuje moderne pasivne hiše, ne da bi upošteval, da je kamnit zid najboljša izolacija, da je naša dolenjska lončena peč zanesljivejši in boljši vir ogrevanja od japonskih toplotnih črpalk.
Zunaj je sneg, veliko ga je in burja piha, članek pišem ob svoji nepogrešljivi lončeni peči, ki tako lepo diši po preteklosti. In v objemu kamnitih kraških zidov je tiho in varno. In mir je okoli mene. Mir iz preteklosti. To so majhne dragocenosti, ki počasi izginjajo, ker jih ljudje zaničujejo, ker jih nihče ne zna ceniti. Ker se z njimi človek na zunaj ne more ponašati kot z veliko prestižno vilo ali novo, ogabno, kričeče oranžno hišno fasado.
Smi Pertot
Navdušujoč, zagrizen derbi
Olympia - Val kot v starih časih
01ympia - Val kot v starih časih. Pred desetimi dnevi je bil v dvorani Mirka Špacapana v Gorici slovenski derbi v skupini za napredovanje iz moške deželne C v državno odbojkarsko B2 ligo. Spopad je trajal več kot dve uri, po petih izenačenih nizih pa so presenetljivo prevladali domači
potez in grobih napak, ki so rezultat napetosti ali celo strahu (v športnem smislu). Dodatna obvezna lastnost teh norih slovenskih obračunov je obilica nepričakovanih preobratov. Tudi tokrat so v setih z 2:0 vodili odbojkarji Vala, 01ympia - ki nikakor ni bila favorit - pa je nato nadoknadila zamujeno in na-
t
predstavniki 01ympie. Kot smo že pisali preko teh stolpcev, nastopa 01ympia z izjemno mlado zasedbo - najstarejši član ima komaj 20 let - Val pa letos s skupnimi močmi s Sočo. Oboji merijo	visoko,	štan-
dreško/sovodenjska celota ob izjemno izkušeni in rutinirani postavi, Goričani pa v sklopu večletnega projekta moštva, ki se je skupaj kalilo že v društvenem mladinskem pogonu.
Po več letih smo v Gorici spet videli tisti žar - in čar - derbija: pomembnost dvoboja, ki v play-of-fu le nekaj pomeni, polna tribuna z glasnim navijanjem, rivalstvo na igrišču in med športnimi delavci, izmenjavanje duhovitih
posled tesno zmagala s 3:2, čeprav bi bili lahko gostje iz Štan-dreža in Sovodenj prej večkrat zaprli tekmo in odnesli vse tri točke. Značilnost tovrstnih srečanj je tudi predstava vodilnih posameznikov obeh ekip, ki v odločilnih trenutkih praviloma prevzemajo odgovornost za ključne žoge. Vse to smo tokrat doživeli v Centru Bratuž, kjer je bilo vzdušje na parketu in okoli njega enkratno. Napeto, na trenutke naelektreno, toda predvsem športno in pristno, navdušeno.
Povedanemu gre dodati, da delitev točk (01ympii dve piki, Valu/Soči ena) v bistvu ne ustreza ne enim ne drugim, ki bodo
težko zmogli vztrajati v boju za napredovanje vse do konca podaljšane končnice letošnjega tretjeligaškega prvenstva. Nohte si ob zamujeni priložnosti grizejo zlasti trener poražencev Makuc, njegovi varovanci in uprava kluba, saj so odločno merili v sam vrh - in mogoče po tihem upali na vrnitev na državno raven. Drugače je z zmagovalci po-pustnega derbija, kajti za Markičeve mladce je že nastop med najboljšimi v deželi predvsem nadgradnja opravljenega dela in krona izjemno uspešne sezone. V skupini za prestop v B2 jemljejo zato pri 01ympii vsak dodaten uspeh (to velja seveda tudi za prestižno zmago proti Valu) kot češnjo na že sladki torti. Ob občutku, da se prihodnost obeta rožnata, saj so glavni nosilci, od podajalca Princija do tolkača Terpina in drugih, rojeni leta 1996, kar pomeni, da lahko ta generacija - najbrž tudi na višji ravni - izstopa še marsikatero sezono. Za pojme članskih prvenstev pri nas je celo neverjetno rosno mlada.
Pa še to. Goriški derbi je še enkrat povedal, da naša skupnost potrebuje take prireditve. Ne le sosedske obračune, vendar tudi na določenem nivoju in z neko veljavo. Srečanje so si ogledali starši protagonistov na igrišču, žene in zaročenke, prijatelji in sošolci, tudi nonoti. Na stopnišču smo srečali tudi nekatere odbojkarske izvedence in igralce drugih ekip. Skratka, občuten dogodek, ki je - ne glede na pripadnost in zdravo konkurenco - zadovoljil gledalce. Pravi derbi.
HC
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ?
Že dolga leta jo gledam, kako pokončno in hitro hodi, ne poznam je, pa vendar mi je tako domača, tako blizu, da bi o gospe, ki jo zjutraj skoraj vsak dan vidim na obrobju Gorice, ko hodi proti pokopališču, navadno s šopkom rož, težko napisal kaj več, a vendar mi je ljuba oseba, zelo.
Vsako jutro, pravzaprav skoraj vsako jutro jo najdem pred krožnim križiščem pred Gorico, ali pa kar na križišču samem, kako z odločnimi, drobnimi koraki stopa proti pokopališču in vedno znova, še posebej v grdem vremenu, v mrazu in dežju, pomislim, kako krivična je naša družba, ki na starejše ljudi vse prerado pozablja: iz Gorice dejansko peš ne moreš več do Božje njive, ne da bi moral po nevarnem krožišču, na katerem ni predvidenega pločnika, po katerem bi gospa lahko varno hodila, zato hodi ob robu in pazi, da je kdo ne bi povozil. Na pešce namreč nihče ni pomislil, ko se je zgradilo to krožišče, pod katerim se šopirijo pri Štandrežu tako imenovana "Italijanska vrata", s katerimi naznanjajo naključnim voznikom vstop v Italijo.
Vem, ja, saj vem, da pelje tudi avtobus na goriško pokopališče, sicer malokrat, a pelje, pa vendar tudi vem, da vsi starejši ljudje ne morejo sami do pokopališča k svojim dragim z avtobusom ali avtomobilom, ampak so največkrat odvisni od drugih. Prav ta odvisnost od drugih je za starejše ljudi zelo boleča.
Tega se zavedam vsak dan, ko hodim na obiske k nepokretnemu očetu, ki ga je možganska kap na stara leta priklenila na posteljo. Nikdar se ni in se tudi sedaj ne pritožuje, pred časom pa mi je le povedal, da ga najbolj boli to, da je nam otrokom v breme, sedaj, na stara leta, in naj mu še tako otroci pripovedujemo, kako smo iskreno veseli, da je še med nami, ga to neznansko boli. Počuti se nam v breme, finančno in nasploh. Odveč. Samemu sebi in nam, ki redno hodimo k njemu, ker smo zrasli v drugačnem svetu, v tistem svetu, ki ga danes ni več in je zaman o njem govoriti. Zrasli smo v svetu, v katerem smo se ljudje rojevali in so umirali doma in so starejši ljudje še imeli svoje mesto, ki jim ga danes ustroj sedanje družbe dejansko odreka.
Pred časom sem šel na obisk k očetu in sem na dolgem hodniku naletel na osamljeno starejšo gospo, ki je na vozičku strmela predse, na tihem in polmračnem hodniku je delovala izjemno osamljeno. Šel sem obzirno mimo in jo lepo pozdravil, pri očetu sem se zadržal pol ure in jo ob vrnitvi ponovno našel, kjer je bila, ko sem prihajal. Spet sem se ji nasmehnil in jo pozdravil z besedami, da se vidiva naslednji dan. Bila me je vesela in mi je to izkazala z besedami: “Hvala, ker ste prijazni"! Zabolela me je ta njena zahvala, saj nisem storil nič posebnega, zares nič posebnega, a se zdi, da je vnaši družbi že iskrena in dostojanstvena vljudnost redka ptica naših dni.
Naslednji dan sem jo našel spet na istem mestu na dolgem hodniku in jo nevsiljivo povprašal, ali hoče, da ji pomagam do okna, zunaj je bil sončen zimski dan, a mi je odvrnila, da se lahko sama premika z vozičkom, a da ji ugaja mesto na hodniku, kjer jo navadno najdem samo.
Spomnil sem se tistega daljnega deževnega dne, ko sem v Beogradu pozimi v začetku leta 1977 šel v kinodvorano, na kateri je z velikimi črkami pisalo Bioskop Slavij a, da bi si ogledal še eno kriminalko več, kot sem takrat zmotno mislil, ko sem na plakatu videl mladega Roberta De Nira, ki je zaigral v Scorsejevem filmu Taksist (Taxi Driver). Film me je globoko prevzel, mi na stežaj odprl vrata v svet filma, za vedno me je začarala ta imenitna filmska pripoved o samoti in nikdar ne morem pozabiti izjemnega prikazovanja stanja človeške osamljenosti, ko se režiser Martin Scorsese s filmsko kamero mojstrsko sprehodi po odurnem, zares odurnem, vsakdanjem hodniku in kaže praznino velemesta in osamljenost junaka filma, ki ga najprej vi-
diš, kako telefonira, a kasneje slišiš samo njegov glas, ko se kamera sprehodi po samoti hodnika, zraven pa še glasba, tisti otožni zvok saksofona, ki tako boleče zapoje, da človeka zaboli tam zadaj, globoko, ko pomisli na svoje samote.
In ni dneva, ko grem k očetu in najdem gospo na vozičku na hodniku, da ne bi pomislil na ta filmski prizor, ki sem ga videl že velikorat, in ni dneva, ko bi ob pogledu na samotno, tiho gospo na hodniku, ne zaslišal v sebi glasbe skladatelja Bernarda Hermanna, ki je uglasbil zvočno kuliso za film Taksist.
Vedno znova mi zapoje o samoti, vedno znova me zaboli.
Pred dnevi me je za volanom avtomobila našla topla gospa, ki je ravno prihajala v službo, kot medicinska sestra skrbi za starejše ljudi, že mamo mi je pospremila v večnost, sedaj skrbi še za mojega očeta.
Delovati sem moral zamišljeno, v ustavljenem avtu sem na parkirišču za volanom zrl predse, zato se je ustavila ob avtu in me prijazno pozdravila, me povprašala, ali sem bil pri očetu.
Izstopil sem, ji stisnil roko v znak hvaležnosti in se ji tako zahvalil za tople besede, ki jih je vedno našla za mamo in jih sedaj gotovo ima tudi za očeta. "Včasih je težko", je bolj sebi kot meni rekla.
"Je, ja", sem ponovil za njo.
Odhitela je v službo, jaz pa sem prižgal avto in po gozdni cesti počasi zdrsnil mimo Pevmice do Gorice, ki mi je s svojimi zaprtimi trgovinami in umazanimi šipami nekdanjih vabljivih trgovinskih izložb delovala moteče.
Kot da se je čas za nekatere ustavil, kot da se je življenje poslovilo!
Imam znance, kot jih ima v bližini vsakdo, ki ne marajo niti misli na smrt in ne marajo ne samote in ne starosti, zato po navadi na glas povedo, da sami ne hodijo na pogrebe, kot tudi nočejo niti slišati o boleznih in starosti, po navadi se pogovorom o teh stvareh izognejo tako, da kar odidejo, ko pogovor ravno nanese na ta mejna stanja, včasih pa ti sredi pogovora kar rezko ter nesramno povedo, da se o tem nočejo pogovarjati, kot da bi lahko nojevsko zatikanje glave v pesek spremenilo stanje! Pa je življenje, čisto vsakdanje življenje, tudi spraševanje o tem, kaj sploh počnemo tu, in zdi se mi, da pozabljamo na to, da smo ljudje, sicer res rojeni za večnost, minljivi.
Med pisanjem tega zapisa je vstopil v uredniško sobo k meni g. Marijan Markežič, se usedel, česar ne dela velikokrat, saj se mu po navadi vedno mudi. Povedal mi je, da ga je poklicala hčerka Barbare Ravnikar, umetnice, ki sem jo spoznal, tudi pisal o njej, predvsem pa sva nameravala skupaj narediti razstavo njenih pretanjenih mozaikov v Gorici. "Povedala mi je, da je umrla njena mama"! je rekel g. Marijan.
Kar mravljinci so mi šli po hrbtu in sem mu to povedal, Barbara je bila mlajša od mene, odnesel jo je rak. Poslušal sem ga, kako mi je pripovedoval o obisku v Kliničnem centru in bolniškem maziljenju, ki ji ga je podelil pred smrtjo.
Ko je odšel, sem mu rekel, naj skrbno hrani imeniten portret v tehniki mozaika, ki mu ga je Barbara naredila in z njim zadela bistvo, saj je mojstrsko upodobila njegove iskrive oči. Poklonila mu ga je pred leti v znak zahvale, ker ji je omogočil nadgradnjo že itak bogatega likovnega znanja na Visoki šoli mozaika v Spilimbergu.
Tudi danes zjutraj sem med vožnjo na delo na krožišču v Štandrežu naletel na gospo, ki hodi vsak dan na pokopališče že pred osmo zjutraj, ko sam vozim otroka iz Furlanije v Gorico v slovensko šolo. Tudi danes sem molčal, ko sem jo videl, a na tihem mi je bilo toplo pri srcu, ker sem jo še videl. In tudi danes bom skočil do očeta po opravljenem dnevu.
Po navadi veliko molčiva, ko sem pri njem.
In je obema lepo.
Skupnost družin Sončnica/ Predavanja 2013
Pahljača razmišljanj o veri z vidika levega razbojnika
Niz predavanj, ki jih vrsto let pripravlja Skupnost družin Sončnica ob postnem času v Domu Franc Močnik ob cerkvi sv. Ivana v Gorici, se je letos začel v petek, 22. februarja. K nam je prišel dramski igralec Gregor Čušin, drugič gost SD Sončnica. Čušin, rojen 1970 v Kranju, je doma s Koroške Bele pri Jesenicah, a korenine njegove družine so v naših krajih, v Beli pod Kobariškim Stolom. Po diplomi na AGRFT 1. 1994 se je zaposlil v MGL in bil v njem do 1. 1999, med 1.1999 in 2001 je bil v Prešernovem gledališču Kranj, od 1. 2001 pa je spet v Mestnem gledališču ljubljanskem. Sodeloval je tudi s Špas teatrom, Slovenskim komornim gledališčem in Šentjakobskim gledališčem Ljubljana. Izkušnje ima na televiziji in v filmih. Znan pa je predvsem po svojih monodramah (Hagada, Evangelij po Čušinu, Pešec, Jona besni prerok, Janez brezglave), v katerih razglablja krščanske vsebine. Podpisal je že nekaj režij in piše v Ognjišče in Družino. Je "oče šestih otrok, mož ene žene za zmeraj, verujoč v enega Boga za zmeraj" - tako pravi. Za svoje igralsko delo je prejel več nagrad: zadnjo 1. 2011 nagrado Žlahtni komedijant na Dnevih komedije za vlogo Harpagona v Moliero-vem Skopuhu.
V natrpanem Domu Franc Močnik - večina poslušalcev je bila sicer iz bližnjih krajev Slovenije -je Čušin predstavil krstno uprizoritev svoje Vere levega
razbojnika. To je pravzaprav nagovor, ki ga je napisal za letošnje srečanje mladih v Stični in ga je že nekajkrat prebral, tokrat ga je prvič podal v obliki monodrame, čeprav ga sam nima za predstavo, ampak za izpoved. V njej v svojem preverjenem gledališkem slogu, prežetem s komičnimi dovtipi, anekdotami in samoironijo, skuša odgovarjati na vprašanja Kaj verujem? Zakaj verujem? V koga verujem? In ali
Mu verjamem? Opirajoč se na evangelij je govoril o levem razbojniku, ki je izzval desnega, da je javno izpovedal svojo vero. Morda pa je tudi levi razbojnik dosegel nebesa, saj tudi marsikateri svetnik pred spreobrnjenjem ni živel zgledno. Zato imamo tu-
di mi možnost doseči ta cilj. Vera je namreč milost, dar. Sam se vsak dan trudi in bori za milost vere. Včasih se čudi, da ni že izgubil vere v vero! Verjame, da je največja zapoved 'ljubi svojega Boga in bližnjega kakor samega sebe'. Le ko ljubiš sebe, lahko ljubiš tudi druge, svet, Boga. Da prevelika ljubezen lahko ubije, je živ dokaz Kristus, ki je umrl za nas na križu. Čušin je pri vprašanjih vere omenil senzacionaliste, ki celo
življenje iščejo čudeže, racionaliste, ki se trudijo na znanstveni podlagi razložiti nadnaravne pojave, ateiste, ki se čudežem smejejo, in kristjane, ki jih v življenju zanima predvsem čudež življenja. Velik čudež je darovana bolečina trpečih v bolnišnicah in
po domovih za ostarele. Največji čudež pa je brez dvoma križ. Verjame v Jezusovo učlovečenje, smrt na križu, vstajenje od mrtvih in sv. evharistijo. Čušin je razvil še marsikatero temo, tudi o današnjem praznovanju Božiča in Velike noči, ki se ne sme ustaviti pri idilično postavljenih jaslicah ali pri obloženi mizi. Zaustavil se je pri statistikah, ki jih ljudje imajo tako radi; na podlagi le-teh lahko sklepajo, kako jim bo v življenju. Najlaže je narediti razpredelnico in vnašati podatke z možnostjo primerljivosti. Verjeti, da je Kristus vstal od mrtvih, je težko, saj o tem ni statističnih podatkov. Nihče razen njega ni vstal od mrtvih. Zato menda več kot tretjina kristjanov ne verjame v Kristusovo vstajenje in v posmrtno življenje. Tudi prisotnosti neumrljive duše se ne da statistično preveriti. Verjeti v Boga je stvar ponižnosti, da je nad nami nekdo, ki je pravi gospodar časa in prostora. Verjeti Bogu je stvar vere. V veri so pomembne odločitve, ki spremenijo tok našega življenja. Pogumno jih moramo sprejeti in z Marijo reči: zgodi se mi po tvoji besedi. Marijina odločitev je bila težka, a zmagale so vera, upanje, ljubezen, družina. Pri tem se je Čušin vprašal, ali je prihod Božjega otroka spremenil naše življenje, kot nam ga spremeni rojstvo našega otroka. Govorimo kdaj o Božjem otroku? Je v središču našega življenja? Marija je verjela tudi v moč križa, ki prinaša upanje, upanje rodi ljubezen, ta pa premaga vse, tudi
smrt. Govoriti o veri, je dejal Čušin, ni lahko, čeprav se zadnje čase o njej veliko govori; še težje jo je razložiti. Vsak verjame v kaj, to pa ne pomeni verovati. Lahko verjamem, da Bog je, a če ne verujem vanj in ne izpolnjujem nje-
govih zapovedi, je moja vera prazna. Nekateri so verni samo ob nedeljah in praznikih; taka vera je "tradicionalna". Moramo zaupati in trmasto vztrajati: hoditi je treba za Kristusom, da nas bo nekoč pričakal na pragu in objel kot svojega sina.
Po pestrem Cušinovem pričevanju o veri je gostu nekaj vprašanj postavila članica SD Sončnica Mirjam Bratina. Na vprašanje, kakšen je pod igralsko masko, je odgovoril, da rad provocira in se sam opisuje z ironijo. Pojasnil je, da je začel ustvarjati monologe iz "igralskega samoljubja" pred 10 ali 12 leti. Ker je bil odziv dober, je nadaljeval pisanje teh osebnoizpovednih dram. "Umetnost mi pomaga, da sem boljši človek", je dejal Čušin. Zadnje čase se sicer v gledališču večkrat uprizarjajo take predstave, ki gotovo ne pripomorejo k temu. Zato se sam sprašuje o smislu take umetnosti. Zadovoljen je
z igralskim poklicem, saj ve, da ima talent zanj. Žal pa mu je, ker je večkrat zdoma. Glede vzgoje otrok, tesno povezane z versko, je povedal, da sta z ženo konservativna: otroci pri mami dobijo toplino, nežnost in ljubezen, pri
očetu pa ljubezen in malce strožji odnos do življenja. Prizadeva si, da bi bili čim prej odgovorni. Otrok je zanj odrasel takrat, "ko začne pospravljati za seboj! To se lahko zgodi že pri petih letih ali pa šele pri 95"! Ob koncu je v svojem značilnem slogu prebral, kaj misli o Cerkvi, kakršna je bila v Sloveniji nekoč, ko so praznike praznovali še "na skrito", in kakšna je sedaj, ko je postala nekaj normalnega in se o Cerkvi veliko govori, tudi zaradi moralnih in finančnih škandalov, ki se dogajajo v njej. Med drugim je dejal, da on ni član Cerkve, ampak njen člen, ker ji pripada po zakramentu sv. krsta. "Članstvo ne zadostuje, Bog ni birokrat"! "Če bom živel iz krsta, mi ne bodo prišli do živega ne moralni propadi ne javno pranje perila ...V Cerkvi je le Bog svet, saj so bili še svetniki grešniki. Cerkev, ki ji pripadam, je Kristusova, Božja"!
Iva Koišič
Gregor Čušin (foto DPD)
Dan spomina / Pismo veleposlanika Mirošiča ministru Giuliu Terziju
"Primerno je opozoriti tudi na žrtve fašizma!"
poštovani gospod Minister za zunanje zadeve, GiulioTerzi!
Ob Dnevu spomina (Giorno del-la Memoria) je predsednik Napo-litano v govoru poudaril pomembnost ohranjanja spomina na holokavst, aktivno širjenje informacij ter osveščanje glede razumevanja preteklosti.
Pri tem želim opozoriti tudi na Slovenca, delujočega v Rimu, Cirila Kotnika, ki je nesebično reševal preganjane antifašiste in rimske Jude pred nacisti. Zaradi njegovih zaslug pri reševanju Judov med holokavstom že nekaj časa potekajo priprave za priznanje njegovega statusa pravičnika med narodi. Ciril Kotnik je bil diplomat slovenskega porekla, ki je dolgo deloval v Rimu in je bil zaradi svojih dejavnosti aretiran, mučen in obsojen na smrt s strani gestapa. Danes predstavlja svetlečo stran skupne zgodovine in povezovalni člen med Slovenijo in Italijo kot znanilec vrednot miru. Kot takega ga je v svojem govoru v slovenskem parlamentu ob državniškem obisku v Sloveniji predstavil tudi predsednik Italije, ki je o njem dejal: "Njegova herojska zgodba ohranja simboličnost bogatega niza človeške solidarnosti in prijateljstva, ki od nekdaj navdihuje naša naroda". Slovenija, Italija, občina Rim in judovska skupnost želimo v Rimu postaviti obeležje temu plemenitemu človeku.
Ob spominu na holokavst pa ne smemo pozabiti na strahote in zločine fašističnega režima, katerega žrtve so bili tudi mnogi Slovenci. Prav letos obeležujemo
tudi 70. obletnico zaprtja italijanskih fašističnih koncentracijskih taborišč, v katerih so umirali mnogi Slovenci. Na dan, ko se spominjamo žrtev nacizma, je primerno opozoriti tudi na žrtve fašizma, še posebej glede na pomanjkljivo informiranost javnosti. Ob Dnevu spomina smo slišali izjave, ki bi lahko pomenile revizijo grozot fašističnega režima, kamor sodijo tudi fašistična koncentracijska taborišča, ki je tudi Slovencem prizadejal mnogo gorja. Močno podpiram besede predsednika Napolitana, ki je tak revizionizem odločno obsodil. Zgodovina se namreč ne sme ponoviti. Prav zato je potrebno dosledno opozarjati tudi na nečlovečnost in protidemok-ratičnost fašističnega režima, opomin in spomin pa negovati tudi pri mladih generacijah v šolah.
O strahotah in žrtvah v italijanskih koncentracijskih taboriščih v času fašizma, kar je širši in šolski javnosti premalo znano, pišejo v novejšem času tudi italijanski zgodovinarji, med njimi Carlo Spartaco Capogreco, ki velja za enega največjih mednarodnih strokovnjakov za fašistična civilna taborišča. Uničevalni sistem v njih je opisal v knjigi / campi del Duce. L 'internamento civile nelVItalia fascista (1940-1943). Tudi zgodovinar Davide Conti je opravil podrobno raziskavo tega vprašanja v svojih knjigah Criminali di guerra ita-liani in L'occupazione italiana dei Balcani. Crimini di guerra e mito della brava gente (1940-1943).
Nasploh lahko ugotovimo, da
tudi italijansko zgodovinopisje v zadnjih letih odpira v javnosti premalo znane teme in kaže več zanimanja za strahote tudi italijanskih fašističnih koncentracijskih taborišč. O zgodovini slo-vensko-italijanskih odnosov piše tudi zbornik Italia e Slovenia fra
passato, presente e futuro, ki sta ga uredila Massimo Bucarelli in Luciano Monzali. Eno zadnjih del, ki je izšlo lani z naslovom Di lq del muro. II campo di concen-tramento di Treviso (1942-1943) , avtorice Francesce Meneghetti, govori o nečloveškem umiranju Slovencev in terorju v fašističnem taborišču.
Slovenska manjšina je fašistični teror občutila med prvimi v Evropi. Že 13. julija 1920 je bil v tem divjanju požgan slovenski Narodni dom v Trstu. V Bazovici so bili ustreljeni prvi uporniki
proti fašizmu in borci za demokracijo v Evropi, obsojeni kot teroristi, ki si danes zaslužijo rehabilitacijo skozi ustrezni pravni proces.
Poročilo slovensko-italijanske skupne zgodovinske komisije, ki sta jo ustanovili vladi Italije in Slovenije z naslovom Slovensko-italijanski odnosi - Rapporti ita-lo-sloveni 1880-1956 poroča o fašističnem medvojnem nasilju na okupiranih ozemljih: "Okupacijski režim (op. Mussolinija) je temeljil na nasilju, ki se je izražalo v konfinacijah, deporta-
cijah in internacijah v številna taborišča po Italiji (med njimi Rab, Gonars in Renicci), v procesih pred vojaškimi sodišči, v zaplembah in uničevanju premoženja, v požigih domov in vasi. Bilo je na tisoče mrtvih: padlih v bitkah, obsojenih na smrt, ustreljenih talcev, ubitih civilistov. V taborišča je bilo odgnanih okrog 30.000 (op. Slovencev), večinoma civilistov, žensk in otrok. Mnogi so od trpljenja umrli". Mnogi slovenski interniranci so zaradi lakote spominjali na žive okostnjake, navajajo
zgodovinski viri. O preživljanju strahot pod fašističnim strojem in fašističnem uničevanju ljudi in narodov, ki ga ne bi smeli izbrisati iz zgodovinskega spomina, piše tudi svetovno znani v Trstu živeči pisatelj Boris Pahor. Spomin mora biti celovit. Osvetliti mora vzroke in posledice. Je opomin in temelj prihodnosti. Zgodovinarji Italije, Nemčije in Slovenije so leta 2012 skupaj združili moči v projektu, ki ga je podprla Evropska unija, in opravili pregled vseh italijanskih fašističnih taborišč ter zbrali številno dokumentacijo in pričevanja preživelih ter gradivo objavili na spletnem dokumentacijskem centru pod naslovom www. campifascisti. it. Ta spletni center vsebuje vse dokumente o represiji, segregacijah in deportacijah italijanske države od dneva prevzema oblasti s strani Mussolinija (1922) do konca druge svetovne vojne leta 1945. Podatki se nanašajo tudi na slovenske civiliste in njihovo trpljenje v fašističnih koncentracijskih taboriščih ter deportirane.
Tudi spomin na grozote fašističnih koncentracijskih taborišč in težke zgodovine na obmejnem področju naj bo namenjen graditvi skupnega spomina med Slovenci in Italijani, da se strahote ne bi več ponovile, za čvrsto skupno prihodnost in sožitje. Del te skupne prihodnosti sta tudi naši manjšini, slovenska v Italiji in italijanska v Sloveniji, ki zahtevata iskreno zavzemanje za posebno pozornost ter dosledno uresničevanje mednarodnih pogodb in zakonodajnega varstva, ki naj jima omogoči normalno delovanje in razvoj.
Srečanje treh predsednikov Italije, Slovenije in Hrvaške julija 2010 v Trstu ter obisk Narodnega doma in položitev venca ezulom je bil prvi, pozitivni in nujni korak k skupnemu priznanju težke medsebojne zgodovine. Le ta te-
melji na spoznanju in priznanju vzrokov in posledic dogajanj, ki so vodila v katastrofo za oba naroda.
Decembra 2012 sta Italija in Nemčija objavili skupno poročilo zgodovinarjev, ki obravnavajo zločine nacizma nad italijanskimi državljani. Objava je pozitivna in služi kot opomin, da se grozote ne bi ponovile v prihodnosti.
Vladi Italijanske republike in Republike Slovenije sta leta 1993 ustanovili skupno "slovensko-italijansko zgodovinsko-kultur-no komisijo" sestavljeno iz italijanskih in slovenskih zgodovinarjev. Njeno delo je trajalo sedem let in se končalo leta 2000. Njen namen je bil razjasniti probleme iz preteklosti med našima narodoma, da bi čim boljše uredili našo prihodnost. Zgodovinarji obeh držav so dosegli soglasno poročilo in objektivno opisali zgodovinsko dogajanje ob naši meji. Komisija je pripravila skupno poročilo Slovensko-italijanski odnosi - Rapporti ita-lo-sloveni 1880-1956. Dogovorjena je bila skupna slo-vensko-italijanska objava in predstavitev poročila. Slovenija je poročilo objavila že leta 2001, italijanska država pa žal še vedno ne.
To poročilo je poročilo za prihodnost. "Duh iz Trsta", ki je zavel ob srečanju treh predsednikov, bi moral opraviti naslednji korak - da bi tudi Italijanska republika uradno objavila poročilo skupne slovensko-ita-lijanske komisije zgodovinarjev ter da bi ga javnosti tudi skupaj primerno predstavili. Poročilo bi namreč moralo postati predvsem del spomina mladih generacij, zlasti v šolah. Da bi iz naukov težke preteklosti in predsodkov le-te skušali preseči in skupaj gradili prijateljsko prihodnost v naši skupni Evropski uniji. S spoštljivimi pozdravi.