SpominsJii dan 3. oktober. Sveinica. ki je živela še takorekoč je Mala Cvetka — Terezija Deteta Je- zusa. Rodila se je 2. januarja leta 1873 kot deveti otrok v precej premožni družinl Stanislava Martin v Alanson na Francoskem. Ma'o cvetko so jo imenovali v hiši in so jo zclo skrbno negovali. med nami, pa že uživa čast oltarjev,  Mati ii je sicer zelo zs:odaj umrla, nadomestiti jo je skušal skrbni in globokoverni oče. Tudi se je začela Frančižka Terezija — tako ji je bilo ime — % V3O ljubeznijo in gorečbostjo oklepati nebeške Matere Marije, ki ji je izprosila velike milosti, med drugim tuti, kakor je bila Frančiška Terezija |>opolnoma prepričana, hitro ozdravljoEje iz dolgotrajne in težke bolezni, ki »e je je lotila v njenem otroškem letu. Pri skrbni vzgoji, ki jo je Frančiška iTerezija imela, je začela rea cveteti za Boga. Zelo zgodaj — bila je stara potnajst let — se je pri njej že javila misel na poklic in jo je silila, da to izvrli. Vedno je čutila v sebl voljo, da se čisto izroči in posveti Bogu. S 15 letom pa je postal ta klic tako močan, da je •Frančiška Terezija rekla, da mu mora sledlti, četudi bi morala iti skozi ©genj. Dne 9. aprila leta 1888 je smela .vstopiti v karmeličanski red. Sedaj s« je njena duša hitro dvigala * velike višine. Ostala je sicer pred »vetom vedno kot otrok. Nič posebnega ni bilo opaziti na njej, a v svoji duši jfe opravljala ?isto na skrivnem sto in feto malih dobrih d«l in Boga je ljubila Sn svojega bližnjega. 0 tem notranjem Življenju kaže sledeče: Do neke svoje evoje rodovne sestre je Terezija Deteta iJezusa, kakor se je v samostanu imetiovala, čutila neko mržnjo. To je hofcela premagati, ne sarao po mišljenju, ¦temveč tudi po delih. Če jo je srečala, iJe na tihem molila za njo. Če je že bila iia tem, da bi ji neprijazno odgovorila, jje hitro pogovor obrnila drugam. Če je postal boj že prehud in prevroč in se je toala, da bi podlegla, je zbežala. Tako je prišlo, da je nekega dne dotična sestra vprašala Tereziko: »Sestra Terezija, povejte mi vendar, kaj na meni vas tako vleče na mene? Nikoli vas ne srečam, da se mi ne bl ljubeznivo nasmetfali.« Kar je Malo cvetko vleklo k tej Bestri, je bll Jezus, o katerem je Terezika vedela, da živi tudi v duši njene eosestre. V samostanu so mlado redovnico kmalu spoznali za vredno, da so jo določili za pomočnico voditeijici novink. iZ vso ljubeznijo in skrbjo se je oklenila važne, pa tudi težavne službe, noiVinke pa so je tudi bile udane z vso Jjubeznijo in spoštovanjem. In kako jje Mala Terezija vodila novinke. Sama IJe napisala: »Voditi jih hočem na potu 'duhovnega otroštva, po potu zaupanja ln popolne vdanostl.« A ni dolgo delovala v tej službi. Bila Je zrela za Boga in Bog je hotel utrgati svojo cvetko in jo presaditi na nefoeške livade. Težka bolezen se je je lotila in je polagoma pila njeno moč in Življenje. Vedno večja ljubezen do Boga je živela v njenem srcu, pa tudi vedno večja ljubezen do bližnjega. Zato Je lahko rekla na smrtni postelji: »Vedno sem ljubila Boga, in Bog mi bo vraCal ljubezen. Zato bom po svoji smrtl sipala rože na zemljo.« 30. septembra leta 1897 je sklenila svoje življenje. Ko je še enk.rat zatrdila svojo ljubezen Bogu, pokorščino in vdanost, ko je še enkrat pblria sreče uprla svoj pogled na podobo Marijino, je odšla njena duSa tja. kamor je celo življenje hrepettela. In res takoj po svoji smrti je začela sipati rože na zemljo, na njeno priprošnjo ie delil Bog velike in mnoge milosti. Mnogi so bili reženi iz velikih nevarnosti, zadobivali so zdravje, življenje mnogih je postajalo drugačno, boljSe. Zato se tudi ni Suditl, da je Cerkev pri tej božji izvoljenki napravila neko izjemo. Ko Cerkev silno redko koga pred 50 letom po njegovi smrti proglasi blaženim ali celo svetnikom, je pri Mali Tereziji to storila že v 25 letu. 29. aprila leta 1923 je bila proglaSena blaženim, v svetem letu 1925 pa ]o je papež Pij XI. prištel svetnikom. Terezija Deteta Jezusa je v zelo kratkem času dosegla visoko stopinjo svetosti. To pa po kratki poti, ko se je ravnala po besedah Kristusovih: »Ako ne postanete kakor otroci, ne pojdete v nebeško kraljestvo.« Otrok, vdan, pokoren, ljubeč božji otrok je hotela biti v vsakem svojem dejanju, to jo je pripeljalo k njeni popolnosti. Naj bi postalo tako tudi naše živije nj^. Skušajmo biti tudi mi pri vsakera svojem koraku, pri vsakem. svojam dei-anju, pri vsaki svoji misli vdani tii ljubeči otroci božji. Tako bo lahko živelo v naši duši tukaj na zernlji veliko zaupanje v Boga, to nas bo tudi gotovo pripeljalo v božje očetovsko naročje. Kardinal Dubois. V Parizu je precej nepričakovano umrl tamošnji narlškof in kardinal Dubois, ki je letos obhajal s papežem vrod svoj zlatomašniški jubilej in ki se je mislil pretečeni teden še udeležiti svetovaclavskih slavnosti v Pragi. Rajni kardinal, ki so ga odlikovale ve';ka nadarjenost, globoka vernost ln iskrena pobožnost je katoliški stvari na Francoskem silno veliko koristil. Dosegcl je, da so se začeli protiverski zakoni bolj milo izvajati in kratko pred smrtjo je še lahko izrekel upanje, da bodo sploh odpravljeni. Pokojni kardinal je bil tudi prijatelj Slovencev in je kmalu po osvoboditvi obiskal naše kraje. Svetovaclavske proslave. Minuli teden so Čehi zaključili slovesnosti v spomin tisočletnice smrti svojega velikega vojvode sv. Vaclava. Proslave so se udclsžili tudi zastopniki češke vlade, med njimi tudi predsednik čahoslovaške republike Masarik, ki je imel tudi govor o pomenu sv. Vaclava za Ceški narod. Proslave so se udeleaili tudi zastopniki inozemstva, Francije, Amerike in od drugod. Med njlmi so tudi Hrvatje, ki so se v ncdeljo dne 22. septembra udeležili v Trnavi na Slovaškem velike slovesnosti v spomin Hanlika, ki je bil v Trnavi rojen, pa je pozneje bil škof in kardinal v Zagrebu in si je pridobil velike zasluge za hrvatski narod.