460. štev. V Ljubljani, ponedeljek dne 7. aprila 1913. Posamezna številka 6 vinarjev, „DAN“ Izhaja vsak dan — tudi ob nedeljah in praznikih — ob 1. uri zjutraj; v pondeljkili pa ob 8. uri zjutraj. — Naročnina znaša: v Ljubljani v npravništvu mesečno K 1'20, z dostavljanjem na dom K l‘&0; s pošto celoletno K 20*—t polletno K 10*—, četrtletno K 5*-—, mesečno K 1*70. — Za Inozemstvo celoletno K 30’—. — Naročnina se is pošilja upravništvu. :» «: Telefon Številka 118. ::: Leto II. NEODVISEN POLITTCEN DNEVNIK. Posamezna številka 6 vinarjev. Uredništvo in upravnigtvo: jj} Učiteljska Tiskarna, Frančiškanska ulica št. 6. Dopisi se poSlJjajo uredništvu. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo, rokopisi se ne vračajo. Za oglase se plača: petlt vrsta 15 v, osmrtnice, poslana »n zahvale vrsta 30 v. Pri večkratnem oglašanju ->«-»: pust. — Za odgovor je priložiti k: Telefon Številka '18. Pomlad leta 1913. Pod Pohorjem 21. 3. 1913. Prišla je pomlad zelena... Narava se prebuja življenje vstaja, latentna energija pretvarja v kinetično. Mladoletje v naravi vzbuja v Človeku najrazličnejše občutke. pa najsilnejši občutek je: hrepenenje po svobodi, po prostem razmahu. »Težke so spone v mrzli zimi. V pomladanski toploti, sredi pomladanskega solnca, ko poslušaš in z vso svojo dušo, z vsem svojim bitjem občutiš okroginokrog sebe neobjetno silo vstvarjajoče narave, ki je življenje po tuji voJ.il neznosna muka.« Kako občuti pomlad naš slovenski narod? Slovenski narod, narod klerikalen, narod sužnjev, ki ne hodi lastnih cest, ki se premalo zaveda svoje individualnosti in še splošno ne čuti potrebe, živeti lastno življenje, njemu edino prikladno in svojsko. Naš narod, nesamostojen, komoden in pasiven, hlapčevski in ozkosrčen do skrajnosti, včasih sentimentalen, se mora popolnoma preroditi, nastopiti mora zavestno pot otresanja stoletnih, podedovanih grehov in gojitve lastnosti krepkega naroda, da ne bomo oblak, ki je mimo šel brez sledu. Treba je smotrenega dela v naši na. rodni vzgoji; kajti kar čez noč se Človek ne odreče temu, kar se je vgnezdilo v njegovi krvi in kar je vsesal takorekoč z materinim mlekom. Tako hitrih preobratov ni na svetu; spoznati krivdo in podedovani greh je še malo, zelo inalo, treba se ga je odvaditi popolnoma. Ločiti se od proslule črtomirske narave. daH slovo vedno bolj v naše najboljše ljudi se zajedajočemu volkodlaku. To le prva naloga vseh tistih, ki hočejo silni ta krepki slovenski narod. Ce hočemo bujno in zdravo kulturno, gospodarsko in politično življenje, moramo hoditi tudi zdrav substrat tega življenja. In vsa skrivnost resničnega narodnega napredka Je v značaju, v stalnih voljnih dispozicijah dotičnega naroda, ker značaj, trdna poštena volja je tista sila, ki vstvarja neminljive vrednote. Prav le rekel naš Trstenjak, da Je Slovencem treba velikih značajev. Pa pogled na sedanjo našo mladino, na kvas naroda, nas ne more zadovoljiti, Paznemu motrileu se odkrije nekaj ne ravno veselih Črt. Mladini manjka prave vere v se. manjka ii zaupanja v svoje lastno delo. Zato tudi ni stremljenja po razširjenju obzorja, po pogledu preko domačih oj-mc. Vdala se je malodušju. »Kamorkoli, kakorkoli« postaja njena diviza, Rajše, ko da bi stremila po spoznanju in si nabirala rcmičnili poznatkov, pa se vdaja v transcendlutalne fantaz-magorije. V tem je podobna brumni tercijalki ali pa starcu, ki je že obra-tunil s tem svetom in hrepeni po veselem zagrobnem življenju. Tu se vi- di vse uboštvo na lastnem življenju, vsa praznota in vsako pomanjkanje lastne moči. Je to nekoliko krepko povedano: negacija lastne sile. In v tem tiči vsa skrivnost naraščanja klerikalizma na eni strani in udajanje malodušju na drugi strani. lu vendar mora biti dijaška mladina tisti živelj, ki donaša novih, svežih energij, ki nastopa proti vsaki neodločnosti in vsakemu kompromi-sarstvu. Slovenski kulturni zgodovinar, ki se bo vgljabljal v našo dobo. ne sme reči: slovenski mladini je bil v tem času naš narodni razvoj irelevanten, kajti to bi bilo skrajno sramotno in neopravičljivo. Ker reči moramo : Liberalna doba na Slovenskem nam je vstvarila kulturo in sicer trdno, ker je zidala na temelju svobodnega razvoja, na podlagi prostega razmaha. Niti Mahnič ji ni mogel škoditi, vse njegovo odločno prizadevanje Je bilo zastonj. Slovenska kultura je šla mimo njega in je ignorirala povečini tudi slov. klerikalce. Liberalna doba je bila plodonosna in na od nje vzpostavljenih temeljih gradimo dalje. Pa kakor si krizantema beraču ne prilega, istotako težko vspeva kulturno življenje v podrtih hišah in pri sestradanem slovenskem kmetu. Da bi bila liberalna doba razumela položaj slovenskega naroda in podala tudi sigurno gospodarsko organizacijo, da bi slovenska kiiltura ne bila krizantema v gumbnici berača, ampak hnovitega slov. Človeka pa bi bila ena najplpdonosnejšl)! dob. Tudi klerikalna era ima svoj pomen. Razširila je svojo organizacijo med najširše plasti slov. ljudstva, vzgojila na ta način organizačni čut, ki bo ostal tudi po propadu klerikalne stranke. Tudi med mladino je zavrelo pred desetimi leti.’ Nastopila je prvič ria Slovenskem med dijaštvom organizirana skupina ljudi, ki je s trdno voljo.posegla v narodni razvoj. »Re-vizaja našega narodnega programa v smislu sodobne lllosofske In socia-loške situacije« Je bilo njeno geslo. Ta stavek ne bo nikdar zastarel, temveč ostane zmiraj modem. Zahteva pa za svojo uresničitev celih ljudi, ljudi z ostrim razumom in silno voljo, ker le taki IJudie morejo biti reformatorji. In če bo slovenska mladina nastopala v tem smislu, potem bo bodoči kulturni zgodovinar primoran se ustaviti tudi pri nas in konstatirati da naše življenje ni bilo zastonj. Napisal sem teh par vrstic v bodrilo, da se slov. mladina zave sama sebe in svoje dobe. Toda pri presojanju tega sestavka je treba imeti eno vedno veljavno misel pred očmi: »Dejanstvenost jc brezkončno različna v primeri z vsemi celo z najbistroumnejšimi izvajanji abstra-kne misli, ona ne trpi ostrih in velikih razločkov. Dejanstvenost stremi k razdrobljenju v posamezne dele.« Helujstos. Gospoda, kam pa? V debati, ki sem jo pred tedni začel pod tem naslovom, smo se ko-nečno vendar-le našli v eni točki, g. Rimidan, g. Zmagcboj in pisec teh vrst. G. Rimidan nič več ne kliče: »Mladina, proč od trdega učiteljskega poklica!« — pridružil se je nama v skupni klic: »V boj!« V tem, da je treba boja, da naj mine tiho, pridušenih kletev polno trpljenje, v tem smo edini, loči nas samo še mnenje o sredstvih v dosego ciljev: g. Rimidan in g. Zmageboj Čutita potrebo notranje, medsebojne organizacije, moja pot je pot k ljudstvu in z ljudstvom. Priznati mi jc še, da me k pisanju vseh teh člankov ni vodilo toliko sočutje z zatiranim učiteljstvom kakor nevolja nad hlapčevstvom vsega naroda, hlapčevstvom črnim rimskim gospodarjem. Ob tem sc mi je zazde- lo — in tega mnenja sem še vedno, — da ni nobenemu drugemu stanu dana taka prilika, da ljudstvo povede k samostojnosti, ki je edina človeka vredna, kakor ravno učiteljstvo, ki je v neposrednem stiku Z ljudstvom. In ravno v tem vidim tudi izboljšanje položaja učiteljstva, ker je jasno, da bo kulturen narod miti potem večje zanimanje z vzgojitelji svojih otrok, z nositelji izobrazbe in svobodnega mišljenja, da se boi tiik narod potem s hvaležnostjo zavzel tudi za gmotne potrebe svojih voditeljev. Da, ti, preganjani učitelj, ne išči si voditeljev, ki »dremljejo in spe«, ti sam iz lastne moči. lastnega poguma stopi na bojno plan, ti poslani voditelj slovenskega ljudstva! Saj se je videlo ob razdelitvi draginjskih doklad, koliko zanimanja ima naša takozvana inteligenca za rane slovenskega učitelja; Vazun par kratkih poročil, ki so jih napisali učitelji sami. in razim besed, ki so bile izrečene nekje — ne zato, ker je govornik res občutil bedo učiteljstva, ampak ker so bile volitve — razun tega v vodilnih listih imenovane: inteligence nismo našli ničesar v prilog Vam, od katerih bodo zahtevali pomoči, kadar bo šlo tu ali tam za mehak fotelj... Inteligenca spi, Ljubljana spi. vse to, kar smo smatrati za glavo slovenskega naroda, spi... Zato pa, prijatelj — učitelj, odvrni svoj pogled od teh kraljev Matjažev naj se jim brada ovija in ovije popolnoma njihovo indolenco. ti pa pojdi sam in dvigni ljudstvo, da bo šlo ono samo in izdrlo iz nožnice zaspanih Matjažev meč svobode! In tudi med Vami, g. Rimidan in K. Zmagcboj, tudi med Vašimi kolegi bo treba vzbuditi več zanimanja za samega sebe —- v tem se strinjamo vsi trije: tudi Vam je treba ožje. trdnejše, bolj notranje organizacije. Saj sc vidi: vsega skupaj smo poskušali obravnavati to vprašanje štirje in med temi je eden študent. Zatorej, g. Rimidan, na svojih sestankih navdušujte drug drugega — ne za beg, za boj! Podajte tistim, ki so se mladi in neizkušeni, praktičnih nasvetov, od mladih in vnetih pa si privzemite zopet mladostnega navdušenja in ne hodite mimo njihovega ognja z nasmeškom, češ: »Ali si pa Še idealen!« — Vsi pojdimo v krepak boj in zberimo okrog sebe tiste zelo mnogoštevilne, ki v današnji razbitosti javnega življenja ne vedo, ne kod ne kam, zberimo jih ne kot tirani, ki pravijo: »Tako moraš, edino to je prav!« ampak kot svetovalci. kot starejši bratje, ki bomo rekli: »Poglej in premisli, sam uvidiš, da je tako boljše!« Tako postani učiteljstvo, ti voditelj našega ljudstva, ne voditelj, ki rabi hudiča in škorpijonov, ampak voditelj, ki bo samo s krepkim glasom zaklical: »Bratje!...« in pokazal cilj. pa bo zadostovalo. Vem, g. Rimidan, da sem še zelo idealen in ni mi žal zato. vem tudi, da se mi bo Še marsikgka svetla, ostra misel skrhala v življenju. Ali pa moram na vse to misliti že naprej, ali naj v strahu pričakujem, da pride sovražnik nad-me? Ne, mi vsi, kar njjs je mladih in idealnih, mi vsi pojdimo nad sovražnika — tudi Vi ste Šli nekdaj, g. Rimidan — in ne čakajmo, da nam sovražnik sam izkaže milost s poslednjim sunkom. II koncu majhno anekdoto, ki pa je resnična. Nekoč ie dejal Srb: »bkoda, da ni (1. 1908.) prišlo do vojne s Švabom!« Nato mu je odgovoril nekdo: »A.kaj bi opravili? Švaba je ko trave, vas je malo!« Srb nato: »Nič ne de! Mi ne gledamo nič, koliko je sovražnika, mi ne slišimo žvižganja krogelj. razbijanja . granat! Ml idemo kao vod«, vedno dalje, vedno naprej, morda nas pade več kot polovico, toda nekaj nas pride na cilj gotovo in ti so tam in pošto« janka Je naša!« — Kaj pravite k temu? S teni za svojo osebo zaključujem debato, dokler zopet kdo ne pove kaj drugega. Ne zato, ker sem nemara že »ohripel«, ampak zato, ker je brezplodno, če jaz trdim g. Rimidanu, da vidim nekaj žarkov tam, ker vidi on vse Črno in temno, kakor je brezplodno, če mi on trdi narobe. Stvar je namreč taka, da gledava stvar skozi različna očala: jaz sem mlad.,on izkušen; jaz imam upanje in bojaželjnost, on ima prakso. V tem pa smo edini, da jc treba boja. Zatorej: V boj! Žrtev bo, padlo nas bo veliko, veliko se jih bo vrnilo med potjo, ali nekaj jih bo prišlo na cilj, nekaj — nemara čisto malo — jih bo, ki bodo o svojem narodu lahko rekli: iResurexit vere — resnič-' no je vstal!« To je za velikonoč! Nadimir. LISTEK M. ZEVAKO: V senci jezuita. (Dalje.) Nad tristo mož je bilo padlo ubitih in ranjenih na trgu Mober okrog Doletove grmade. Ko se je zdanilo, je bila obljub-hena pomoč jedva kakih dvanajst rokovnjačev, pa še to tako mlačno m s tolikimi pridržki, da se je odpravil Manfred ob šestih zjutraj samo v Fanfarjevem in Kokarderje-vem spremstvu. »Ali poznamo v ulici Sen-Deot ali v ulici Sv. Antona koga zanesljivega?« je vprašal. »Blazinarja Didjeja v ulici Sv. Antona,« je odgovoril Fanfar. * »Pojdimo k Didjeju...« Ta blazinar, ki ie trgoval tudi z raznovrstno obleko, je prebival v ulici Sv. Antona v majhni hiši, ki je bila njegova last. Imel ie stike z nekaterimi ro~ kovnjači in jim dajal na razpolago syoje kleti — seveda proti odškodnini — kadar je bilo treba skrivati Kako blago. Ko je prišel Manfred s svojima tovarišema k Didjeju, mu je razložil naglo, kako in kaj. »Moja hiša je vaša,« ie rekel blazinar brez okolišev. Manfredov načrt je bil tak, da bi presenetil oboroženo spremstvo z nenadnim napadom. Dočimbi se on, Fanfar in Ko-karder borili, naj bi Didjc potegnil Lantnčja v hišo, kamor bi se zatekli nazadnje vsi. Beg je bil v tem slučaju lahka reč. Za blazinarjevo hišo je bil vrt; trebalo je samo preplezati njegov zid, pa je bil človek v zavetju druge hiše. Ta vrsta napada se je bila že večkrat posrečila Manfredu, ki je rešil tako par rokovnjačev pred ve-šali. Povdarjati pa velja, da obešanje zločincev tiste čase ni bilo tako redka stvar, da bi bilo treba poklicati na noge vso oboroženo silo, kvečjemu, kadar je šlo za važne osebe, kakor na primer Stefana Doleta, in so hoteli vplivati posebno živo na dušo množic. Moža, ki je stopal pod vešala, je vodilo največ pet do šest beri-čev: sploh se je vršilo vse bolj po-domače. A tega načrta ni bilo mogoče izvesti. Manfred, Fanfar in Kokarder so čakali v blazinarievi štaetmi in gledali iz svoje zasede, kdai se pokaže Lantnejev izprevod. Obešenje je bilo napovedano ob sedmi uri; Toda nedvomno jc moral kak dogodek, ki se ga niso nadejali naprej, zakasniti vso reč, zakaj v ka- pelici Sv. Pavla ie bila ura že osem. ko jc kriknil Kokarder: »So že tu!« Res! Bil je Lantnejev izprevod. Manfred sc jc komaj premagal, da ni zaklel. Prebledel ie kakor smrt. Okrog Lantneja stopalo je nad trideset stražnikov. Popolnoma nemogoče je bilo trojici naskočiti takšno silo o belem dnevu, posebno še spričo gledalcev, vseskoz sovražnih obsojencu. Trojica je odšla od blazinarja in se napotila dalje, obenem z gosto tolpo ljudi, ki ie sledila krvavemu spremstvu. Tako so dospeli do Trahoarske-Ka križa. lam jim je minil trenotek strašne tesnobe. Toda. ko so videli, kako se je porušil tram vešal, so spoznali, da drži krvnik dano besedo, in vrnil se jim je pogum. Saj so imeli še ves dan časa, da ukrenejo kaj! Manfred se ie bil postavil v prvo vrsto množice, nadejaje se, da ga zagleda Lantnc, on pa da mu bo mogel dati kako bodrilno znamenje. Ali je bil slučaj? Ali Lantnč "ni maral gledati ljudi, ki so ga obdajali? Oči prijateljev sc niso srečale. Manfred je prisostvoval razgovoru, ki se je vršil med krvnikom in med Lojolo, ne da bi ga bil slišal. Toda videl je. kako je menih izvlekel papir, pred katerim je krvnik spoštljivo sklonil Rlavo. Videl je naposled, kako naglo je odhitel Lojola. Pomignil je Kokarderju in Fan-farju, naj mu sledita. Pred hišo blazinarja Didžeja so skočili nanj in ga zavlekli noter. Mračnega lica je motril Lojola trojico mož. ki je stala pred njim. Nadejal se je, da je pal v roke predrznih uzmovičev, ki merijo na njegovo mošnjo. Jn povzel je: »Ali hočete denarja?... Ce, potem povejte svoto.« »In kako jo dobimo?« je prašal Manired. Lojola se je nasmehnil. Zdaj je bil prepričan, da ima opraviti z navadnimi grabežljivci. »Dajte mi prinesti, česar treba za pisanje; potem vam napišem takoj nakaznico na blagajno avguštin-skega samostana, je dejal. »Kakšna je svota?« Manfred je mignil Didjeju. ki je planil iz kleti. »Takoj izveste!« je rekel Lojoli. Čez par minut se je blazinar vrnil, vlekoč za sabo majhno mizico; na mizico je postavil tintnik ter priložil pero in list pergamena. »Pišite, gospod!« je rekel Manfred. »Pripravljen sem,« je rekel Lojola, »kakršnakolisibodi svota; upam seveda, da me ne boste zlorabljali.« »Ne. ne; videli boste, da ne bo predrago!« Dnevni pregled. Vabilo za vstop v »Slovenski klub«. Vlada je odobrila pravila »Slovanskega kluba« v Ljubljani. Društvo je, kakor je razvidno iz pravil, ki smo jih te dni objavili, čisto' kulturno in ima namen poglabljati irt širiti slovansko zavest, gojiti slovan-vzajemnost in skrbeti za Čim najtesnejše stike Slovencev z ostalimi bratskimi slovanskimi narodi. Da je takšno društvo med Slovenci v sedanjih razmerah bolj kakor kdaj preje potrebno, je gotovo. Za to smo prepričani, da se bo rodoljubnega Slovenca, ne narodno zavedne Slovenke, ki bi ne pristopila k temu važnemu društvu, to tem bolj, ker smo Slovenci edin slovanski narod, ki doslej še nismo imeli takšnega ognjišča slovanske misli in slovanske vzajemnosti. Da pa je nam takšno ognjišče sedaj bolj potrebno kakor kdaj preje, nas uče pred vsem veliki dogodki na Balkanu, ki oznanjajo bližajočo se zoro Slovanstva. Za to vabimo vse dobro misleče Slovence in Slovenke v naš krog. Pristopne prijave sprejema g. ravnatelj Ivan Hribar in nredništva naprednih slovenskih dnevnikov. Ustanovni občni zbor bo v četrtek 10. t. m. ob 6. zvečer. Vabimo na ta občni zbor vse, ki so prijatelji slovanske misli in slovanske vzajemnosti. Pripravljalni odbor. Izjava. Da ne bo nepotrebnega nesporazumljienja, izjavljamo, da namenoma nismo hoteli v naših polemičnih člankih in noticah dr. Rostoharja žaliti. Zavedamo se. da sc na tak način važna vprašanja ne rešujejo. Naš prvi članek »Separatisti« je podajal primere, kako bi sodili drugod v podobnem pisanju, zato, da smo pokazali, kam taki nazori vodi-' jo; rekli pa smo primerno, da dr. Rostohar menda ne pozna našega preobrata m zato piše tako. Denunci-iantstva mu takrat nismo očitali — in smo tudi pozneje rekli, da bi bilo to očitanje opravičeno le tedaj, ako se je zgodilo namenoma. Kar se nas tiče, smo prepričani, da je dr. Rostohar mnogo slabše povedal, nego je mislil. V vroči polemiki rade padajo tudi neopravičene besede —in mi bi želeli, da se poslej o stvari stvarno debatira. Dr. Rostohar je sprožil važno vprašanje, ki ga ne bomo rešili s prepirom — ampak z delom in treznim prevdarkom. Smo in ostanemo odločno proti njegovim nazorom. Imamo še par lepih odgovorov, ki jih te dni prinesemo. Želimo pa. da bi se tudi vsi bodoči prispevki gibali v mejah dostojnosti, da sc ne bomo pokazali pred svetom, kakor da o resnih vprašanjih ne znamo resno govoriti. Graški »Tagblatt« je porabil cel spor zase — in nam ne bo koristil. Zato bi bilo želeti, da po tem hudem viharju pridemo v tem vprašanju res z resnico na dan! iamxB»nriiraaiiic.CT ■' In Manfred je narekoval: »Ukaz mojstru Lednju, zapriseženemu krvniku pariškemu...« »Kaj pravite?« je vzkliknil menih in odložil pero. »Gospod,« je dejal Manired hladno, »nič komedije med nama. ki ni potrebna; vi sovražite smrtno Lantnčja, ker vas je ranil, ker je hotel rešiti nesrečnega Doleta, vašo žrtev, in naposled, ker vam niso všeč njegove neodvisne šege — vam, človeku nasilne in neomejene avtoritete!« »Motite se, sinko dragi... jaz nisem človek nasilne avtoritete, kakor pravite vi.. « »Bežite no! Poglejte me, gospod... ali me ne spoznate?« «Ne poznam vas!« je dejal Lo-jota, pozorno gledaje Manfreda. »Ali se spominjate, kako ste bili nekoč na obedu pri mojstru Rable-ju v Madonu, v družbi mesirja Kalvina in nekoga drugega...« »Aha! Tisti, .drugi ste bili vi. mladi mož! Zdaj se vas spominjam.« »To me zelo časti, gospod. Zdaj veste, da vas poznam dobro — predobro! In vem. kako neutešna sovraštva gojite v svojem duhu! Vi ste, netili napad na Dvor Čudežev, vi ste hoteli smrt Doletovo; vi tudi hočete, da pogine Lantnč ...« »Bodi po vašem! In?« »In? Zapišite brez odloga, kar vam narekujem.« »Pa če ne zapišem? je prašal Lciola. tresoč se od gneva. Boj za Jugoslovanstvo. Dr. Voš-njak odgovarja v sobotnem »Slov. Narodu« dr.Rostoharju na napad. Odgovor dr. Vošnjaka je popolnoma primeren in upamo, da bo s tem spor, ki je tu in tam presegal meje dostojnosti, končan. Praški »Čas« nadaljuje svoja izvajanja. Dopisnik podaja pregled spora iz zadnjega časa na Slovenskem in konstatira, da so se vsi slovenski listi enoglasno postavili proti nazorom dr. Rostoharja. Članek je objektiven in zelo informativen. Narodno jedinstvo. Pod tem naslovom prinaša »R. N. List« lep članek, ki se tiče posebno nas Slovencev. Pravi: Ni glavna stvar, kako se narod imenuje, ampak da živi, da je svoboden in da napreduje. To je treba naglasiti, ker pogosto zaradi malih zaprek padejo velike misli. Ako so vsi drugi predpogoji za edin-stvo, ne sme nas motiti ime. Hrvati in Srbi so v tem že dosegli edinstvo. Težje bo pri nas in pri Bolgarih — ker so nekoliko večje jezikovne razlike. (Gotovo je, da niti Slovenci niti Bolgari ne bodo žrtvovali svoje narodne kulture in narodnega jezika — to pa naj nas in nikogar ne moti, da bi ne bili odločni jugoslovani.) Družba sv. Cirila In Metoda v Ljubljani je imela meseca marca 1913. 1. sledeči promet i. s. I. Prejemki. a) Redni prejemki: 1. Pri- spevki iz nabiralnikov K 503.19. 2. Prispevki podružnic i. s.: Kranjska K 478.35, Štajerska K 694.73, Koroška K 25.20, Primorska K 880.08, skupaj K 2.068.36. 3. Razni prispevki K 5.631.S7, skupaj K 8.203.42. b) Izredni prispevki: 4. Prispevki za obrambni sklad K 1.390, skupaj K 9.593.42. — II. Izdatki, a) Redni izdatki: 1. Plače, remun. učit. osobju, razni računi itd K 21.597.24. b) Izredni izdatki. 2. Naložitev na glavnico, oziroma obrambni sklad K 1.390, skupaj K 22.987.26, torej primanjkljaja K 13.393.84. Opomba. Pri obrambnem skladu naloženi zneski in zapadle otresti so nedotakljiva glavnica toliko časa, dokler ne dosežejo vplačani zneski 200.000 K. Mestna hranilnica v Kamniku. V mesecu sušcu 1913 je 142 strank vložilo 54.411 K 84 v, 167 strank 'dvignilo 42.061 K 93 v. Stanje hranilnih vlog 2,032.999 K 22 v, stanje hipotečnih posojil 1,572.076 K 15 v. Denarni promet v mesecu sušcu leta 1913. 219.637 K 22 v. Velika tatvina. G. Peter Mesu-rec, veleposestnik v Št. Jurju v Slovenskih goricah je bil okraden na velikonočno nedeljo za več kot 80.000 K. Tat je bil pri tem zelo spreten. Glavni dobitek turških srečk pri žrebanju dne 1. aprila t, 1. ni zadela št. 17.872, kakor smo včeraj poročali, temveč št. 171.872, kar s tem popravljamo. Število rekrutov se zviša. Poroča se iz dobro informiranih krogov, da izdeluje vojaška uprava predlogo, vsled katere se zviša število rekrutov na vsako leto za 15.0000 mož. Kdaj pa pride ta predloga pred zbornico. še ni gotovo. Roparski morilec Dominik Polz zopet pred sodiščem. Pred kasacij-skim sodiščem v Ljubnem se vrši 24. t. m. obravnava o ničnostni pritožbi v procesu proti morilcu Polz. Mali finančni načrt. Proračunski odsek je izdelal načrt, po katerem predlaga, da naj se zviša davek na žganje in osebna dohodnina, realni davki pa naj se znižajo. Uvedejo naj se pristojbine na stave pri dirkah in davek na peneča vina. Dežele 'dobe od zvišanega dayka na žganje kakih 62 miljonov kron, ki se raz-dele po določenem ključu na posamezne dežele. Kranjska dobi kron 2,020.710, medtem ko ji je pripadlo leta 1911. samo okoli 1,021.151 K. Ponarejanje delavskih knjižic, pečatov in uradnih potrdil. Pred okr. sodiščem v Mariboru se je moralo zagovarjati dne 1. aprila 9 oseb zaradi zločina goljufije. Ponarejali so skupno delavske knjižice z napačnimi imeni in delovnimi pogodbami, pečati, podpisi, občinskimi in notarskimi potrdili in na ta način od delodajalcev are izvabljali. Obsojeni so: 41!etni Matija Simonič, dninar v Desnjaku na šest, 241etni Franc Vajda, dninar v Lahoncih na pet, 27-letni Tomaž Mežnarič, dninar v Des-njaku, njegov 501etni oče Andrej Mežnarič, gostač v Deshjaku, 231etnl Franc Filipič, posestnik na Desnjaku, Ana Simonič, dninarjeva soproga v Desnjaku po štiri, 171etni črev-ljarski učenec Feliks K. v Lahoncih na tri. njegov 181etni brat Jožef K., dninar v Lahoncih in 561etni zelar Jurij Stih na dya meseca ječe. Ljubljana. — Ljubljanski občinski svet bo imel jutri v torek, dne 8. aprila ob 6. zvečer v mestni dvorani redno sejo. Na dnevnem redu javne seje so: Naznanila predsedstva, volitev pet članov disciplinarne komisije: volitev enega člana kvalifikacijske komisije in poročila: o odloku deželnega odbora glede odklonitve odobrila evcntnelnega posojila za hidro-električne naprave na Ljubljanici; o službeni pragmatiki za pomožne uradnike, sluge itd. mestne občine ljubljanske; o prošnji mestnih šolskih slug; o proračunu mestnega zaklada za leto 1913; o dopisu magistrata glede doneska mestne občine za obrtne nadaljevalne šole; o prošnji Marije Klopčar za določitev cene nekaj mestnega sveta regulirane Zelene poti; o dopisu magistrata glede opustitve Ozke ulice ter prodaje mestnega sveta v tej ulici; o prošnjah raznih najemnikov stanovanj v mestnih poslopjih za znižanje zvišane jim najemščine; o prizivu občine Moste proti odloku mestnega magistrata v zadevi odprave raznih zdravstvenih nedostatkov pri tovarni za lim; o dopisu deželnega odbora glede zamenjave zemljišč ob Grubarjevem kanalu v svrho povečanja domobranske vojašnice, odnosno zgradbe pvekladališča za živino pri mestni klavnici; o dopisu magistrata glede dobave nasipalnega nia-terijala za mestne ceste ter nakupa nekega kamnoloma v ta namen; o prošnji Gospodarskega naprednega društva za St. Jakobski okraj za napravo lesenega mostu čez potok Ga-Ijevico; o dopisu magistrata o samost. predlogu obč. svetovalca Jožefa Reisnerja glede regulacije ceste na Barju od »Rdečega križa« do šole; o dopisu magistrata glede regulacije Pražakove ulice; o prošnji Marije Klopčar in Leopolda Legata glede popolnitve regulačnega načrta za Trnovsko predmestje zapadno od Zelene poti; o ponudbi I. Ogorel-ca glede odkupa njegovega hleva v svrho regulacije Igriške ulice; o ponudbi Jerneja Jeleniča glede odstopa nekaj sveta ob njegovi posesti na Stari poti v svrho regulacije te poti; o ponudbi Alberta Zeschko za brezplačen odstop sveta ob cesti v Rožno dolino v svrho uravnave te ceste; o dopisu deželnega šolskega sveta glede prepustitve primernega prostora za dijaško igrišče za dijake c. kr. višje realke; o prošnji mesarske zadruge za napravo shramb za shranjevanje orodja malih mesarjev v mestni klavnici; o prizivu Ane RegaHjeve proti odmeri vodarine in gostaščine pri njeni hiši na Slovenskem trgu št. 3 ir, samostalni predlog obč. svetovalca Ivana Štefeta glede uvedbe veseliškega davka. Na dnevnem redu tajne seje so naznanila predsedstva in poročila: o prošnji nekega uradnika za definitivno nameščen je; o prošnji za zvišanje pavšala za nadzorovanje vodovodne zajemalnice v Klečah; o računskem sklepu ter letnem poročilu o poslovanju mestnega užit-ninskega zakupa za leto 1912; o prošnjah za razne obrtne koncesije. — Deželni odbor proti ljubljanskemu prebivalstvu. Deželni odbor se hoče polastiti vodnih sil na Ljubljanici ter s tem oškodovati ljubljansko mesto za stotisoče. Ta nakana se mu morda posreči, ako se ljubljansko prebivalstvo pravočasno ne pobriga za svoje interese. Na shodu, ki ga priredi »Politično in izobraževalno društvo za dvorski okraj« danes ob pol 9. zvečer v gostilni pri Perlesu v Prešernovi ulici, se bo razpravljalo o tem najnovejšem atentatu deželnega odbora na interese ljubljanskega mesta. Zato se nadejamo, da se bo tega shoda udeležil vsakdo, ki je vnet za koristi Ljubljane in njenega prebivalstva. — Nasvet za Prešernov spomenik. Prejeli smo sledeči nasvet. Zadnji čas se je pojavilo krog Prešernovega spomenika nekaj zelenih dreves, ki dajejo spomeniku nekak okras dasi so le v službi kavarne. Pri tem pa je marsikoga obšlo mnenje, ali bi ne bilo lepo, da bi bil cel spomenik, namreč skala — z zelenjem obva-ščen. Že prej se je trdilo, da je bil Prešernov spomenik določen za gaj z zelenim obzadjem. Sedaj bo postal ob bregu Ljubljanice lep trg in Prešernov spomenik bo kakor nekak grič na njem. Ako bi se ona skala pod »muzo« zarastla z bršljinom bi najbrž« spomenik mnogo pridobil in bi dobil lepo svežo obliko. — Prinašamo ta nasvet z željo, da se še drugi o tem izjavijo. Po našem mnenju bi bil z bršljinom poraščen _ spomenik mnogo lepši, nego je sedaj. — Slavnemu mestnemu magistratu. Davkoplačevalci ob poti v Rožno dolino vljudno vprašamo, kaj je z nadaljevanjem graditve ceste. Delo je popolnoma zaspalo. Navozil se je pač do drsališča nekak nasip, iz kolega se ot> najrnaitSScTn vsuje blato in nesnaga na sedaj povsem razdrapano pot, da moramo pa-santi skakati preko luž in ilovnega blata. Slavni mestni magistrat naj ne misli, da pot v Rožno dolino sega le do dr. Košeninove vite, marveč do vile Beg v Rožni dolini. Mislimo da smo vsi davkoplačevalci enakovredni, vsaj ob volitvah se nam zatrjuje to. V praksi bo menda drugače. Ako se iz kateregakoli vzroka ne more nadaljevati z zgradbo ceste, naj.se vsaj pot do vile Begove pošteno nasuje, kakor se je to zgodilo vsako pomlad. Ob enem naj se poskrbi, da spravi »inženir« Sogl nakopano pot zopet v red, da ne bode treba morebiti kake nesreče, ki spomni oblast na to. Torej! —r* — Kinematograf v deželnem gledališču. Kakor slišimo, bo v soboto z, otvoritvena predstava kinemato-frata v dež. gledališču. Kinematograf bo nosil naslov: Kino-Metropol. — Včerajšnja nedelja je bila zelo apnlovska. Od jutra do večera se je vreme izpreminjalo vsake pol ure — zdaj dež, zdaj solnce. Ljubljanski Pometači. (Jos. Ciperle.) Kdo je pometač? Pometač je oni, ki pometa'. Pometajo pa sicer mnogi ljudje, ne samo oni, ki jih zovemo navadno pometače. Pometa se z metlo, z jezikom, s peresom, gorjačo, sabljo, puško in koso. S pristnimi metlami pometajo cestni pometači, potem dekle in nekatere gospodinje. Pometači pometalo največ pred tujimi pragi, nekatere ženske pa celo pred svojim. Toda to so navadno prav oad^ ležne smeti. Tudi ženske pometajo trajši pred tujimi pragi; a tu ne z metlo, ampak z jezikom. Jezik je jako mogočna, in dostikrat jako grozovita metla. Ljudje, ki posebno radi pometajo z jezikom, so opravljivci. Nekoč šo pometale s tem orodjem le ženske. Imenovali so jih opravljivke. Moški se nekoč niso bavili s tem. Govorili so malo. molče plačevali davke in molče priznavali modrost vsake vlade. Zdaj pa ni več tako. Mnogo se je tudi moških bitij že tako pobabilo, da tudi opravljajo. Nekateri imajo celo še bolj nabrušene jezike, nego njih lepše polovice. To so tedaj opravljivci. Z jezikom pometajo tudi državni pravdniki. Ti nametejo včasih toliko smeti na glavo obtoženčevo, da mora vzeti zagovornik kar gnojne vile, da jih vsaj nekaj odkida z njega. Z jezikom pometajo dalje politični govorniki in poslanci. To sicer ni posebno naporno delo in tudi ne nevarno, kajti pred nezgodami jih varuje njih imuniteta. Večje občudovanje zasluži dostikrat kaka jezična opravljivka, kajti to prime za jezik lehko sodnija. Poslanskim jezikom se je tuin-tam celo že posrečilo, da so pometali kar cela ministrstva s pozorišča. To je pač malo napornejše delo, če se pomisli, da so nekateri ministri kar prilepljeni na svoje sedeže. Seve v Avstriji še niso poslanci nobenemu ministru skalili vode. Čudno je pa tudi to, da vsi poslanci le pred tujimi pragi pometajo. To sicer lehko store, ker oskrbe pometanje pred pragom njih stranke poslanci drugih strank. S peresom pometajo časnikarji, a tudi ti le pred tujimi pragi. Kjer ne izda jezik ali pero, tam nastopi v mnogih slučajih gorjača ali cepec. Ni še dokazano, kaj je hujše: ali prav oster jezik in pero, ali prav robata gorjača in tumpast cepec. Pometati z gorjačo in cepcem, ni prav fino. Ljudje, ki rabijo ti orodji. so pretepači. _ . So pa tudi ljudje, ki pišejo z gorjačo in cepcem. To se pravi: tudi taki pišejo s peresom, a pišejo tako, kakor lomastijo pretepači z gorjačo. Taka pisava se imenuje gorjačarska. Bili so časi, ko ie gorjačarska pisava še nekaj izdala. Takrat namreč še niso poznali ljudje skrivnosti take pisave. Odkar se je pa svet prepričal, da stopi gorjača le takrat v delo. kadar pusti koga pero na cedilu, ali kedar nima dokazov za svojo trditev, celo gorjača ne izda več. Gorjača ni namreč dokaz resnice. Z gorjačo se pobije človeka, a ne dokaže se nič. Pometa se tudi S sabljami in puškami. Tudi to so jako grozovite metle. Seve le za onega, proti kateremu so obrnjene. Sablja in puška sta namreč jako čudno uravnani. Sablja je namreč ostra na oni strani, ki je obrnjena proti nasprotniku; puška pa ima to lastnost, da vedno le spredaj poči. Boljj opasno je pa to pometanje, če ima tudi nasprotnik puško. Takrat P3Č ne gre vse prav gladko. , t _ S koso pometa pa *e smrt. Ta je najradikalnejša pometalka. A ni tako napačia, kakor bi misilili. Kajti s svojim pometanjem ne razdvoji ljudi, kakor store često drugi pometači; ampak ona pobrati zopet pod lopato, kar. razdvojil Je beli svet, parki, ki so že lepo ozeleneli, so bili polni izprehajalcev. Kinematograf »Ideal«. Nikdo naj ne zamudi si ogledati senzacijski spored »Obleganje Odrina«. Dramo »Lomilka src« so vsi občudovali. Jutri »S kapitanom Scottom na južni tečaj«, največja senzacija te se-zije. V soboto veliki amerikanski senzacijski film »Življenje Jezusa«. Društva. Cercle Franco-Illyrien oo imel svoj redni občni zbor v sredo 16. t. m. ob šestih zvečer v svoji društveni učilnici. Avstrijski kolesarski športni odbor Dunaj priredi v nedeljo 4. majni-ka 1913, ob 10. uri predpoldne ob vsakem vremenu veliko cestno dirko okrog »Goriškega Krasa«, daljava 140 km. — Start: Podgora pri Gorici, gostilna Štefan Bregant. Proga: Podgora, Krmin, Medeja, Zagraj, Tržič, Prosek, Opčine, Sežana, (glavna kontrola), Razdrto, Vipava, Ajdovščina, Černiče, Šempas, Gorica (cilj: Bačna dolina, gostilna »Tivoli« pri mitnici: Dirka je odprta za vse v avstrijsko-ogrski monarhiji stalno bivajoče kolesarje z dovoljenjem avstrijskega kolesarskega športnega odbora, Dunaj IV., Tere-zijanum. Prijave sprejema športni odbor Dunaj IV., Terezijanum ter izključno kolesarsko društvo »Gorica« v roke g. tajnika Joško Kuštrina, Gorica, Gosposka ulica 25/1. — Vloga 4 krone. Daril bode deset v vrednosti 120, 100, 80, 60, 50. 50, 40, 40, 30 in 20 kron. Vsi tekom 1 ure po prvaku došli dirkači na cilj dobe srebrne svetinje. — Zaključek prijav v sredo 30. aprila 1.1. ob 10. uri zvečer. — Po tem dnevu se ne sprejemajo prijave. — Vsa pojasnila daje nadporočnik Karol Lokustrian, poveljnik kolesarske stotnije lovskega bataljona št. 20. Krmin. Tedenska kronika. Slavni naši diplomati vedno dobro se drže, (hočejo vsem pokazati, da se vojske ne boje!) Nekdaj so oznanjevali srbsko okupacijo, zdaj v Evropi so izzvali morsko demonstracijo. Ladje skupaj so pozvali. (ker nič dela in za nje), demonstrirat so poslali v črnogorske jih vode ... Nikita je bombardiral turški Skader dan in noč, komaj se je še upiral, pa mu ie prišla pomoč. Nikita se ni ustrašil, ker ima še mnogo mož, rajše Turke je preplašil in jim vzel je Taraboš. Pod bregovi Črne Gore ladje razne plujejo, kakor ena se obrne — druge jo — varujejo. Vse na svetu se spreminja nič več stalnega tu ni, slava v praženi dim izginja in zasmeh se spremeni. To je čutil Šukri paša, ki je branil Drinopol, mislil je. da vse prekaša, kar junakov je okol. Nemški listi so pisali, da je kakor pravi lev, z glorijo so ga obdali, zlagali so slavospev. Nihče ni mu ugovarjal, da odločen je junak — ker Je vedno opozarjal, ua bo mesto spustil v zraft Vendar to se ni zgodilo, mož beseda ni ostal, So ni več rešitve bilo — rajši se je — sam udal. ‘h Prej je rekel, da sovragu nikdar mesta ne zroči, ko bo stal Bolgar na pragu s celo vojsko v zrak zleti. Toda vojska ni zletela, zletel je le paša sam, ko ga vojska -je objela, rekel je: jaz s,e podam... Lev se v zajca je spremenil in ujeti se je dal — (mnogo ni zato se zmenil, kaj bo svet o tem dejal). V Sofijo so ga peljali, priredili mu sprejem, h Kendi so v hotel ga dali, preskrbeli ga z vsem. Tako slava se spreminja, v zajca se spreminja lev, tako glorija izginja — Nemci, kje je slavospev. Klerikalci in pravaši. so imeli svoj kongres, ker v nevarni dobi naši, bratovska jih druži vez. D LOUB M ^ Šukri paša se Je branil kakor vedel in znal da bi slavo si ohranil -n Jtoda Djinopol je pj»J, Tam v prekrasni Opatiji, skupaj modrovali so, o bodoči domačiji, trden sklep kovali so. Kaj na shodu so sklenili, danes vsa Evropa ve, ker so v listih naznanili, slavni svoj »komunike!« Da Slovenci in Hrvatje — (o tem dvoma danes ni) smo po rodu krvi bratje — v tej izjavi se glasi. Vendar nismo neizprosni* 'da nas bolje se spozna —> v Hercegovini in Bosni nemški jezik naj velja. Kar se pa mladine tiče, ni se treba varati — in predrzne te mladiče, treba je pokarati. Proti Čuvaju seveda, je govoril Šušteršič, toda prazna je beseda', tam kjer ni dejanja mo In tako so se veljaki, med seboj priklanjali, o bodočnosti junaki, prav lepo so sanjali. Eno zlo rodi še drugo (staro je pravilo že) in za klerikalno kugo nemštvo nam v deželo «r«. Bila bela je Ljubljana, in slovenski njen značaj, bila tujcem le izdana, z njo domači policaj. Da bi v mestu varni bili jn brez vse nevarnosti, pikelhavbo naklonili nam so v radodarnosti. Zdaj se nam ni treba bati 'drugih več sovražnikov t; (prišli bodo časi zlati *" v službi novih stražnikov), v. jVarni bomo zdaj Slovenci, v proč je zdaj nevarni čas. > ker živeli bomo v senci, *■- ki skrbela bo za nas. Kdor prej pride, ta prej melje, star pregovor se glasi — tudi Kačurjevo zelje dobro nas o tem uči. Kačar zelje je prodajal, mož je preponosen bil, rad na shodih se je shajal klerikalcem je kadil, * Mislil je, da radi tega bo imel od njih pomoč, toda vse do meje sega —< tudi klerikalna moč. ,j Ker sodniki so spoznali, da to zelje čisto ni — Kačarja so kaznovali, kakor paragraf veli. Kačar je na Dunaj tožil, toda slab je bil izid — zelje svoje je predložil vsem je skazil apetit. In tako to zelje kranjsko slavno zdaj ime ima — kot blamažo velikansko dobro cel ga svet pozna. Zabava. ZAPUŠČENA. Bivši ljubimec: Milostiva, ne veste, kako mi je srce pokalo, ko ste me tako brez slovesa zapustili in ste šli z drugim. Ona: Meni pa še kaj druzega... KRATKO. Sodnik: Kaj je vaš oče? Mladoletnik: Je mrtev. Sodnik: A kaj je bil prej? Mladoletnik: Živ. MALI PROCENTI: Trgovec: Čudim se, da zdaj trgovci tako težko izhajajo in da jo toliko konkurzov —• ko vendar delajo s 30% dobička. Jaz sem delal z 1% — pa st m si napravil lepo premoženje. Za en goldinar sem kupil — za dva sem pa prodal. DVOUMEN ODGOVOR. Proiesor: Kaj je srednica? Učenec: Srednica je zvezna črta med spolovili dveh nasproti si ležečih stranic v kvadratu. VAŽNO ZA KREMATORIJ. Komisar: Ali je naročil gospod baron, da se ima njegovo truplo sežgati. Gospodinja: Ne, samo dolžna pisma. SREČNA BOSNA. Neki avstrijski politik si je hotel ogledati Bosno na svoje oči in je potoval peš po raznih krajih. Na neki cesti je srečal kmeta in ga je vprašal kam gre. Povedal mu je, da gre v mesto. Med potom mu je Bosanec pripovedoval sledeče: Ko sem šel nekoč s svojim oslom v mesto, sem srečal na tej cesti Tur čina. Velel mi je takoj, naj stopim z osla in sam je sedel nanj. Odjahal Se naprej in nisem videl osla nikoli več. »Zdaj pod avstrijsko vlado se vam 'boljše godi,« je menil politik. »E, ne,« je odgovoril Bosanec, »zdaj nimam niti osla.« PROMETNA ZAPREKA. A. človek sam ne ve, kam bi prišteval to gospodično, ki jo vidiš vedno na ulici. B. Med prometne zapreke. NI RAZUMEL. Učitelj: Kaj misliš, kam vodi strast za pijačo? Učenec: V gostilno. ZAVEDNOST. Katehet: Kdo je Bog? Učenec: Gospodar nebes in zemlje. Katehet: Kaj si torej ti? Učenec: Jaz sem Slovenec. SEZONA. Tat prosi sodnika, naj mu dovoli nastopiti kazen nekoliko pozneje. Sodnik: Zakaj. Tat: Ker je ravno sedaj naša sezona. Rusija in Skader. Sazonova brezvestnost. — Energične zahteve Zaveznikov. — Demonstracija brodovja šesterih evropskih velesil proti Crni Gori. — Brodovje velesil v črnogorskih vodah. —- Oster odgovor črnogorske vlade na depešo angleškega viceadmirala. — Črna gora se niti tej presiji ne ukloni. 6. aprila. Včeraj smo v brzojavnih vesteh sporočili o silno nepričakovanih izjavah ruskega zunanjega ministra Sazanova. čigar obnašanje napram balkanskim Jugoslovanom imenujemo lahko izdajalno. Sele sedaj, ko že šest mesecev padajo srbski in črnogorski junaki pred Skadrom v na-Fdi, da ne žrtvujejo zastonj svojega Življenja, temveč v korist celokupnega naroda, da v korist Jugoslovanstva. Kadarkoli je podajal njihov kralj Nikola kakšne izjave je vedno opozarjal, da ima v rokah zagotovilo, da bo Skader črnogorski, ako ga Črnogorci osvoje, In ko so velesile silile na to, da se Skader prizna Albaniji se je Rusija držala rezervirano in ponovno izjavila, kakor zgoraj. »če ga osvoje.« In Črnogorci so poklicali na pomoč Srbe in začela se je strašna borba pod Skaderski-mi “tldbarau borba ki relativno ni manjša ,n manj strašnejša od borb. SOrrS,e*^rri,e, 11 a vzhodnem bojišču. Kaj življenje, kaj žrtve, kaj zato, če so proti taraboškim utrdbam odhajajoče bataljone vojmkov imenovali poveljniki »bataljone smrti« — kaj zato! Vojnik zapuščajoč že moško dobo je trdno korakal poleg, mladega tovariša; oba odločna, oba dob"o vedoča, da gresta, v smrt; toda kaj zato! Saj gre bataljon v smrt. da odkupi narodu lepšo bodočnost, da izvojuje Skader. Saj ima zagotovilo, da bo Skader, če ga osvoji. Črnogorski. Oddelek za oddelkom je prodiral in — pada!, toda v°lia in odločnost Je bila neomajna! , Vspričo teh dejstev ne moremo ..našanja Sazanova in oficielne Ru, imenovati drugače kot izdajal-, Sedaj, ko je padlo toliko mož, ko se je prelilo toliko krvi — sedaj: Urna Gora Skadra ne dobi. S tem izrekom je morda odprl Sazanov slepo udanim Črnogorcem In Srbom oči. Nič bi ne imeli proti njegovi izjavi in proti sklepu velesil, da je to bilo pred šestimi ali petimi meseci, toda danes je to dejstvo izdajalsko in nenravno, ne humano. Pa ne samo to. Sazanov je tudi dejal, da bodo ostali zayezniki še kolikortoliko dobili tega, kar zahtevajo. Ta izjava je ravno takšna, kot da se hoče Zaveznikom po milosti Evrope podeliti nekaj. Res čudna pota. Jugoslovanski narodi bodo poznali. da rešitev ne pride od vzgo-raj. temveč, iz mase. iz naroda. To so dejstva, žalostna dovolj, da ne moremo biti nič kaj veseli kategorične izjave, da Rusiji ne preti nobena vojna nevarnost. Kedai so že želela ušesa narodov zaslišati te besede, kedaj že. Saj to pomeni: Svetovni mir. Desnica, ki je bila na »čajevem večeru« pri ministru Sazo-novu je izjavila, da je politika Sazanova in Rusije verovala slovanske interese. Tudi drugi poslanci niso nasprotovali. Poleg oficijelne Rusije je pa še slovanska narodna Rusija, in na to je razlaganje Sazanova napravilo slab vtis, vsled česar se Je takoj zanikavalo.da bi bil Sazanov res v tej smeri se izraževal. Cena takšnih uradnih zanikovanj! MIR je ŠE DALEČ. . Kakor smo že poročali, so predan zavezniki zastopnikom velesil odgovor na njihovo noto z dne 2. marca, v kateri so velesile razložile pogoje pod katerimi hočejo posredovati med Zavezniki in Turki. Med tem, ko so Turki en bloc sprejeli vse pogoje velesil, so Zavezniki podali širše predloge. Prepad med predlogi velesil in odgovorom Zaveznikov je precej velik. Med tem, ko so velesile mnenja, da bi same odločevale o Egejskih otocih in sicer hočejo odločiti tako, da ostanejo Turčiji vsi otoki pred Dardanelami in ob Maloazijski obali, tako, da bi Grška navsezadnje ne dobila ravno mnogo, zahtevajo Zavezniki, da mora Turčija Grški neposredno odstopiti Egejske -otoke. In še ena precej kočljiva točka je, ki loči obe stališči, stališče velesil in ono Zaveznikov. Velesile se smatrajo za edine, ki so poklicane, da odločjejo o asbanskih mejah. V svojem odgovoru so pa Zavezniki druge strune napeli; izjavili so. da si pridržujejo pravo izraziti se o albanskh mejah tedaj, kakor hitro se velesile definitivno odločijo. Sedai se bodo zopet posvetovale velesile, ki jih čaka še precej napora. Morajo namreč, če jim je resno ležeče na tem, da pride kmalu do miru pripraviti Italijo do tega, da preneha nasprotovati Grški, ki hoče kar se Albanije tiče malce drugih meja, kot bi jih privoščila Italija. Italija dela glede južnih albanskih mej iste težkoče, kot jih dela Avstrija glede severnih in severovzhodnih. To ravnanje je izdalo namene obeh držav: ena se hoče vdo-mačiti v severni, druga v južni »neodvisni« Albaniji. Avstrija pa hoče zadobiti še večjega vpliva nad Albanijo, s tem, da misli obdržati protektorat nad katoliškimi Albanci. S tem pravzaprav da je Avstrija sama najlepše spričevalo o svoji veri glede sposobnosti Albancev za samostojno državno življenje. Proti komu bo pa koristil albanskim katolikom avstrijski protektorat? Pač edino mogoče, da proti mohamedanskim sodržavljanom. Potemtakem smatra Avstrija Albance za sposobne, da se bodo med seboj zaradi vere klali. In takšen narod naj ima avtonomijo? Ali pa hoče Avstrija s tem, da obdrži protektorat nad katoliškimi Albanci, istega obdržati tudi nad onimi katoliškimi Albanci, ki pridejo pod srbsko vlado. Kaj tacega pa srbska vlada ne bo dovoljevala, in Avstrija je bila že po »Samoupravi« opozorjena na to. da so v Srbiji zakoni, ki se vpoštevajo in se ravnajo po njih!! Ko naziranju Zaveznikov bodo morala vsa vprašanja meja Albanije biti preje definitivno rešena, predno sklenejo mir s Turčijo. Sovražnosti proti Turčiji pa hočejo osta-viti v trenotku, ko se jim zajamči, da bodo njihovi predlogi sprejeti. ukrepi Črnogorske vlade GLEDE DEMONSTRACIJE. Cetinje. 6. aprila. Črnogorska vlada je zapovedala uradom v Baru, da morajo biti vsi člani generalnega štaba Internacionalne namorske demonstracije kar najvludnejše spre* jeti, toda na vse millterlčne akcije s strani mednarodnega brodovja z ml-literističnimi ukrepi odgovoriti. Poveljnik mednarodnega brodovja. Dunaj, 5. aprila. Poveljnik mednarodnega brodovja, ki ima v črnogorskih vodah izvesti demonstracijo proti črni Gori bo viceadmiral Cecil Burney, poveljnih angleške vojne ladije »King Edvard VII.«, ki je danes dospela v črnogorske vode. Ob črnogorski obali je tudi angleška križarica Jartmouth. Od francoskih ladij se nahaja tam oklopnica »Edgat Ouinet«. Blokada črnogorske obale še ni izpeljana. V to svrho bo kon-feriral poveljnik mednarodnega brodovja, nakar bo blokada izpeljana. Avstrijske zahteve. Dunaj, 5. aprila. Reuterjeva vest, da je blokada črnogorske obali že izvedena, se še ne potrjuje. Med kabineti se še vrše tozadevna posvetovanja. Avstrija zahteva, da se blokada razširi tudi na albansko obal in da se tako prepreči vsako dovažanje srbskih čet. — Ta dunajska skrb je oa čisto odveč, kakor je razvidno iz sledečega telegrama: Belgrad, 5. aprila. Po avtentičnih informacijah, poroča »Obzor«, ki so došle iz Skoplja. Je poslednji glavni transport srbskih čet Iz Soluna za Skader dospel v Sv. Iy. Meduanske-ga že v torek. Transport se je vršil med obilnimi neugodnostmi. Trajal je mesto pet dni — 16 dni. Vest o smrti grškega kralja Jurija je dohitela transport v korintskem zalivu, kjer je moral ostati in čakati celih osem dni. Kajti grške vojne ladje, ki so spremljale transport, so morale sodelovati pri pogrebnih svečanostih Nevarnost radi turške »Hamidie« je zahtevala največje opreznosti in to je transport zelo zadrževalo. Cela posadka na ladiji je ostala zdrava.« Ta vest. ki jo potrjuje tudi uradno poročilo iz Belgrada je tudi važna radi tega, ker so nekateri krogi hoteli v pošiljanju srbskih čet pred Skader viditi nagajanje velesilam in ne izpolnjevanje zavezniških dolžnosti. Uradno poročilo kategorično izjavlja, da je srbska vlada namenila Črni Gori v pomoč 2 diviziji, zadnji transport teh dveh divizij je do-šcl v torek v Sv. Iv. Meduanskega. Poziv poveljnika mednarodnega brodovja Rim, 6. aprila. ».Ig. Stefani« izve iz Bara; Potem, ko je došla angleška vojna ladijja »King Eduard VII« s poveljnikom viceadmiralom Burne« yem v črnogorske vode je bil sklican pod predsedstvom po dostojanstvu najstarejšega poveljnika mednarodnega brodovja viceadmirala Burneya prvi svet poveljnikov, ki je po posvetovanju odposlal črnogorski vladi depešo, v kateri opominja k rešpektu akcije, ki so jo velesile podvzele, da omogočijo izvedbo svojih sklepov. Poziv Crni Gori, da odneha. Dunaj, 6. aprila. Poveljnik mednarodnega brodovja, po dostojanstvu najstarejši viceadmiral angleški je odposlal včeraj 5. t m. na črnogorsko vlado telegram, v katerem naznanja prihod mednarodnega brodovja in kjer zahteva odgovora, če se Črna Gora podvrže sklepom velesil in odneha z obleganjem Skadra. Odgovor čuogorskega ministrskega predsednika. Cetinje, 6. aprila. Angleški viceadmiral je poslal včeraj 5. t. m. na ministrskega predsednika telegram, kjer sporoča o prihodu mednarodnega brodovja v črnogorske vode, v svrho, da prisilijo velesile Črno Goro da fe uda v Skaderskem vprašanju. Ministrski predsednik je na to depe-šo odgovori!, da globoko obžaluje, da hočejo velesile s svojim brodov-’