Zb. gozdarstva in lesarstva, L. 11, št. 1, s. 5-36, Ljubljana 1973 UDK: 634.0.235.2 PIONffiSKI GOZD IN IVA (Salix caprea L.) KOT PIONffiSKA DREVESNA VRSTA. I. Del - Pionirski gozd In pionirske drevesne vrste Sonja HORVAT-MAROLT Sinopsis V preteklih 100 letih so raziskovalci v gozdarstvu intenzivno iskali nove poti In raz- mišljali, kako obnoviti velike gole površine, kl so nastale kot posledica raznih ka- tastrof. Naravna obnova na takih površinah poteka namreč izredno počasi. Številne raziskave na· poskusnih površinah v sredn.Jeevropskem prostoru in Skandinaviji ter sočasni študij naravne sukcesije v razvoju gozda v podobnih razmerah, so prived- le do sklepa, da je na velikih golih površinah mogoče naravno obnovo pospešiti z umetnim snovanjem pionirskega gozda. Za uspešno snovanje pionirskega nasada Je treba med številnimi osvaijalnlmi drevesnimi vrstami izbrati na.Jprimerne_jše. ·PIONEER CROP AND SALLOW (Sallx caprea L.) ASA PIONEER SPECIES I, Pioneer Crop and Ploneer Specles Sonja HORVAT-1\'IAROLT Synopsis During the past 100 years forestry researchers were eagerly searchlng for new suitable ways In reafforestatlon of enormous cleared a:reas, whlch came into being as a consequence of dlfferent disasters. The natura! regeneration in those· areas takes a very long course. Numerous analyses on experimental plots in Central Europe and ln Scandinavia - at the same tlme studylng the problem of natura! suc- cesslon in the development in a forest in slmilar condltions, led to the declslon, that on la.rge, bare areas the natural regeneration could be accelerated by an artl- ficial establishment of a pioneer crop. Under numerous pioneer species for a suc- cesfull establishment of a plonleer atand the cho!ce of most suitable ploneer spe- cies is required. 5 Prispelo 20. 7. 1972 Avtoričin naslov: mag •. Sonja HORVAT-MAROLT, dipl.inž.gozd., Biotehniška fakulteta v Ljubljani 61000 Ljubljana, Krekov trg 1 Mentorju študija na tretji stopnji in mentorju magistrske naloge profesorju dr. Dušanu Mlinšku iskrena hvala za pomoč in smernice pri delu.! 6 VSEBINA UVOD l. RAZVOJNA POT IN KOMPONENTE PIONIRSKEGA GOZDA••••• .•••••• ••., 11 1.1. Plonlrskl gozd - razvojna pot •••••••••••••••••••• ,. ••••••.•.•••••.••.•• 11 1.2. Prednosti pionirskega gozda ••••••••.•.••••••••••••.•..•••••..• , •.• , •• 12 1.3. Izsledki pri proučevanju pionirskega gozda ••••••.•••......••.•••.••.• , 13 1.3.1. Pionirski sestoj In mikroklima•• ••.•.••.. ,, ••..•.•••••••. , .• _ •••.•••• 13 1.3.2. Izvor semenja pionirskih drevesnih vrst ••.••••.•••.•••.•••.•.••.•••• 13 1.3.3. Koreninska konkurenca •••••••••••••••••••••••••••••••.••••••••••••• 14 1. 3. 4. Alelopa.tlja ••••••• , ••••••••.••••••••••••••••••••••.••••••••••••••••• 14 1,3. 5, Razvoj drevesnih vrst pod zastorom ••••••••••• , •• , •••••• , ••••••••••• 15 1.4. Časovni razvoj in naravna sukcesija pionirskega gozda •• , .............. 16 1.5. Pionirski gozd~ naloga gojenja gozdov•••••••••·••···•••··•·•·•••••·•• 18 1. 6. Smern:lce za odločitve ••••••••••••••••••••••.••••••••••• • ••••••••••••• 20 2, PIONmSKE DREVESNE VRSTE IN NJm LASTNOSTI •• , •• , •• , , •••• , ••• , , .• 22 3. PRAKTIČNE IZKUŠNJE Z DREVESNIMI VRSTAMI PIONmSKEGA GOZDA •• 26 3.1. Breza .................. " .............................................. 26 3.2. Siva. jelša ••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••• •• •••••••••••• 26 3. a. Siva jelša, leska •••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••• ~ ••••••• 27 3. 4. Zelena jelša ••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••• 28 S. 5. Topoli ••••••••••••••••••••••••••••• " •••••••••••••••••••••••••••••••• 28 3. 6. Trepetlika ••••••••••••••••••••••••.••••••••.•••••••••••••••••••••••••• 29 3. 7. Japonski macesen • , •• , •••.•••••••••.•.••••••••••• , •.•• , ••••••••••• ; •• 30 3.8. Jelša. topole, vrba. •••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••• 30 3.9. Vrbe •••••••••••••••••••••••••••••.•••••••••••••••••••••••••••••••••• 31 4. SKLEP ••••• • •••• •. , ••••••••••••••• • •• "• •••• • ........................... 32 LITERA. TtJRA • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • 34 7 UVOD Melioracija degradiranih gozdnih tal je v svetu že precej časa izredno važen go- spodarski problem, Naravne katastrofe (snegolomi, vetrolomi, požari itd.) kalami- tete različnih škodljivcev, neprimerno gospodarjenje (premočne sečnje in goloseki) in drugi dejavniki povzročajo degradacijo gozdnih rastišč in sestojev. Posledice ta- kih vplivov na naravni gozd so: erozija, slab razvoj in sestava pedosfere, zaple- veljenje, slabo zdravstveno stanje sestojev, minimalen in nekakovosten prirastek sestojev, neprimerna zmes drevesnih vrst itd. Tako negativno delovanje poteka navadno na večjih površinah. Takojšnje uvajanje dragocenih senčnih in polsenčnih drevesnih vrst na take povrs1- ne povzroči velike izpade zaradi kasnega mraza in plevela, hkrati pa zahteva in- tenzivno nego (in s tem velike stroške). Pri gozdnih katastrofah si narava že od nekdaj pomaga tako, da z osvajalnimi dre- vesnimi vrstami listavcev ali iglavcev na takih površinah razvije pionirski gozd, V zaščiti ustvarjenega pionirskega gozda se polagoma razvijejo gospodarske, senč­ ne in polsenčne drevesne vrste; ki oblikujejo gospodarski gozd, Tak naraven sukcesijski razvoj gozda se pojavlja v obširnih pokrajinah Amerike in Azije, Tovrstna naravna obnova pa je izredno dolgotrajna. Človek pospešuje razvoj z umetnim snovanjem gozda osvajalca z najprimernejšimi pionirskimi drevesnimi vrstami (sodelovanje z naravo), Že v začetku tega stoletja, ko so se v srednji Evropi pojavile ogromne gole povr- šine (predvsem kot posledica večjih kalamitet), so nekateri gozdarji priporočali hitro pogozditev teh površin z osvajalnimi drevesnimi vrstami. Pionirski nasadi bi Slika št. 1 Požar je uničil sestoj in povzročil zakraševanje tal (Mozirska dolina - Foto: F. Rainer) 8 Slika št. 2 Paša v gorskih predelih onemogoča rušju, da bi se strnilo (Foto: D. Mlinšek) Slika št. 3 Paša, burja in erozija znižujejo gozdno mejo (Foto: D. Mlinšek) bolj ali manj ohranili makroklimo in normalno vodno gospodarstvo. Razen tega bi drevesne vrste umetno zasnovanega pionirskega gozda z vmesnimi donosi blažile vedno večjo krizo, ki nastaja zaradi pomanjkanja lesa. Medtem ko. so breza in druge pionirske drevesne vrste ob prelomu stoletja oprav- ljale v mladosti predvsem zaščitno in izboljševalno funkcijo, so kasneje pustili, da so se pionirji vrasli v trajno življenjsko skupnost gozda. Zlasti v zadnjih 50 letih se je izredno razširilo in poglobilo zanimanje za pionirski gozd in pionirske drevesne vrste. Številne raziskave in meritve na prostem so utrdile prepričanje, da pionirski gozd ustvarja primerne možnosti za razvoj gospodarskega gozda. Pionirske drevesne vrste - breza, siva in zelena jelša, leska, topole, trepetlika, vrbe, itd. - ki se odlikujejo z nizom posebnih lastnosti, predstavljajo bistven po- goj pri snovanju pionirskega gozda. 9 l. RAZVOJNA POT IN KOMPONENTE PIONIRSKEGA GOZDA 1.1. Pionirski gozd - razvojna pot Gozdarji raziskovalci so že pred časom ugotovili pomen pionirskih drevesnih vrst za obnovo večjih golosečnih površin. Že v drugi polovici 19. stoletja (FIEDLER - 1962) najdemo v literaturi termin "predgozd" {Vorwald). V naši strokovni termino- logiji uporabljamo izredno primeren izraz: pionirski gozd in pionirski nasad.* COTTA je že leta 1917 opisoval brezo in bore kot pomožne in varovalne drevesne vrste pri prosti bukovi setvi in ugotovil, l da je breza razen tega lahko tudi vmes- ni donos. V gozdovih iglavcev pa je bolje, da brezo pravočasno odstranimo, ker drevju škoduje. V ŠVici so se že v preteklem stoletju intenzivno ukvarjali s problematiko pionirske- ga gozda. Leta 1850 je KASTHOFER že opisal naslednje prednosti naravno nastale- ga pionirskega sestoja za snovanje in razvoj gospodarskega gozda: zaščita in izko- riščanje tal: zmanjšanje stroškov za snovanje kulture, zaščita nastajajočega sesto- ja pred snežnimi plazovi. Gozdarski svetnik GEHRET (Švica) je svetoval, naj bi drevesne vrste končnega se- stoja vnašali sočasno s hitrorastočimi drevesnimi vrstami, kot so: macesen, bor, breza in robinija. Poudaril pa je, da je po 35 letih čas, da te hitrorastoče dreves- ne vrste odstranimo v korist drevesnih vrst končnega sestoja. V tem času bi hitro- rastoče drevesne vrste dosegle primerne dimenzije, da bi lahko delno krile vedno večje potrebe po lesu. Zvezni inšpektorat za gozdarstvo v ŠVici je leta 1920 razposlal gozdnim upravam okrožnico (LEIBUNDGUT - 1958), v kateri je pisalo: "Izkušnje pri pogozdovanju švicarskega gorovja vedno bolj prepričljivo dokazujejo, da dosežemo največji uspeh s kulturami na golih površinah tako, da najprej osnujemo pionirski nasad ali sočasno z glavnimi drevesnimi vrstami sadimo varovalne dre- vesne vrste, predvsem listavce." Snovanje pionirskega nasada je torej primarnega pomena za uspešno pogozdovanje na degradiranih gozdnih tleh, zelo zaželeno pa je v sredogorju. V strokovnih krogih so vedno znova burno razpravljali o vsebini pionirskega gozda in pionirskih drevesnih vrstah. Strokovnjaki so podpirali trditve z bolj ali manj uspešnimi poskusi. Najburnejše razprave so se nanašale na brezo (FIEDLER - 1962), s katero je bilo opravljenih morda največ poskusov. * Pionirski gozd: se nanaša na inicialno stopnjo v genezi gozda. Pionirski nasad: pa pomeni umetno osnovano kulturo s pionirskimi drevesnimi vrstami. Pionirske ali "osvajalne" drevesne vrste: drevesne vrste pionirskega gozda ali pionirskega nasada. 10 BO'HLER A. (1922) je od pionirskih drevesnih vrst pričakoval predvsem dvoje: a) zaščito pred mrazom, ki jo potrebujejo bolj občutljive gospodarske drevesne vrste in b) v kratkem času vmesni donos lesne mase, Pionirski gozd ščiti pred mrazom le nekaj let; ko na primer doseže smreka viši- no 1, 5 m, je treba elemente pionirskega gozda (bor ali brezo) že postopoma od- stranjevati. Vmesni donos pionirskih drevesnih vrst, kot so npr.: bor, macesen, vajmutovec, breza, javor, jelša, je možno delno izkoriščati že po 15-20 letih, Pri BO'HLERJEVIH izvajanjih je pomembna misel, da ni primerno shematsko dolo- čati sestavo sestojev, Pri odločitvah za pravilno zmes drevesnih vrst je treba u- poštevati niz iastnosti le-teh: odpornost proti mrazu, zahteve glede svetlobe, potek rasti v mladosti itd. Ti premisleki veljajo še danes. Seveda je treba skrbno nadzorovati razvoj pionir- skega gozda ali nasada ter pravočasno primerno ukrepati, zlasti rahljati in redči­ ti, Včasih pa je dobro, da pustimo del "pionirjev" vrasti v glavni sestoj, Od za- četkov urejenega gospodarjenja z gozdovi so pionirske drevesne vrste uvajali pred- vsem zaradi varovalnih nalog. šele kasneje se je tej nalogi pridružila še ena - dodatna ali vmesna proizvodnja lesa. Gozdarji so se namreč pričeli upirati radikalnim posekom dreves iz pionirskih se- stojev in nasadov v korist drevesnih vrst glavnega sestoja. Že HEGER je svetoval, da najlepše predstavnike pionirskega gozda (ali nasada) - posamično ali skupinsko pustimo vrasti v končno obliko sestoja. MA YR (po FJEDLER - 1962) je menil, da pionirskih drevesnih vrst, ki varujejo pred zmrzaljo, ni treba tako kmalu - kot svetuje BUHLER - odstranjevati iz sestoja. Med rastjo jih večkrat obvejimo, da ne škodijo glavnim drevesnim vrstam. Tako ostanejo drevesne vrste pionirskega gozda - bor, breza, vrbe, topola - dlje časa v proizvodnem procesu, Po drugi svetovni vojni so se pojavile v srednji Evropi ogromne gole površine. Osnovna naloga gozdarjev v povojnem času je bila, kako bi te površine v čim kraj- šem času, čim ceneje in s čim manj delovne sile spremenili v gospodarski gozd. Praktiki in raziskovalci v gozdarstvu so priporočali snovanje pionirskih nasadov kot poprejšnji ukrep za to, da bi dobili gospodarski gozd (HEGER, KRUTSCH, WECK, ROHMEDER). 1.2. Prednosti pionirskega gozda (nasada) Eden od najpomembnejših zagovornikov ideje o "predgozdu" je bil HEGER (1952). V svoji študiji "9 pogozdovanju velikih golosečnlh površin" prisoja pionirskemu gozdu odločilno vlogo za uspeh pogozdovanja. Po njegovem predlogu bi morali vsa- ko pogozdovanje velikih golosečnih površin opraviti s s11ovanjem poprejšnjega pio- nirskega nasada. Številne raziskave v pionirskih sestojih in nasadih v srednjeevropskem prostoru so dokazale številne prednosti le-teh. Izredno tehtne. so tele prednosti pionirskega sesto_ja: 11 l. Varovalni vpliv: pionirski sestoj (nasad) ustvarja ugodnejšo klimo, preprecuie klimatske ekstreme, ter varuje pred premočnim razmnoževanjem škodljivih in- sektov. 2. Opad pionirskih drevesnih vrst izboljšuje fizikalne in kemične lastnosti tal, za- držuje razbohotenje plevela in zatravljenje. 3. Posebno v zgornjih legah sredogorja obvaruje pionirski gozd glavni sestoj pred poškodbami, ki jih povzroča veter. Pionirski gozd vpliva namreč na vertikalno razčlenitev prihodnjega sestoja. Ta profilna razgibanost zmanjšuje hitrost vetra in stopnjuje količino C02 v sestoju. 4. V kratkem času dobimo uporabne lesne sortimente. Bistvena prednost pionirskega gozda je tudi v tem (LEIBUNDGUT - 1969), da je pri snovanju gospodarskega gozda: razmak med sadikami lahko večji kot na goli povrsm1; - razvoj kakovosti je ugodnejši. Osebki, ki se razvijajo v zaščiti pionirskega gozda ali pionirskega nasada, so dobro oblikovani,. drobno vejnati; - čiščenje navadno odpade - v sestoj posegamo šele pri pozitivni izbiri. Seveda ne izpolnjuje vsaka oblika pionirskega gozda ali pionirskega nasada veh po- zitivnih nalog. 1. 3. Izsledki pri proučevanju pionirskega gozda 1 . 3, 1, Pionirski sestoj in mikroklima BAUMGARTNER (19)?6), GOiffiE (1954) in AMANN (1930) so opravili obširne razi- skave o mikroklimatskih razmerah v pionirskem gozdu, BA UMGARTNER je z me- ritvami in proučevanjem pokazal, da povečanega donosa pod zaščito pionirskega go- zda ni mogoče pripisati spremenjenim meteorološkim dejavnikom. Vzrok za večje donose je treba iskati v neklimatskih dejavnikih. AMANNOVA (1930). trditev, da so temperaturni ekstremi zračne plasti neposredno ob površini tal večji na prostem kot v poprejšnjem nasadu, pa je potrdil tudi BA UMGARTNER. 1. 3. 2. Izvor semenja pionirskih drevesnih vrst Razumljiva je zahteva, da je treba tudi pri snovanju pionirskih nasadov posvetiti večjo pozornost izvoru semenja. Zgodi se namreč, da je pionirski nasad, osnovan iz semenja neznanega izvora, slabše kakovosti kot pa iste drevesne vrste v okoli- ci površine. O genetskem poreklu semenja breze, v zvezi s tem pa o razvoju ka- kovosti pionirskega sestoja poročajo: SCHONBACH, OELKERS, BEiffiND itd. (po WAGENKNECHT, 1960). 12 WEISS (1965) poudarja, da je pri nasadih nujno posvetiti več pozornosti genetskemu izvoru semenja jelše. Z malo truda bi lahko dobili kakovostnejši in s tem vrednej- ši vmesni donos. Zanimivi so rezultati poskusov, ki kažejo, da cve1ni prah zgodaj rodnih in zgodaj odmirajočih slabih ras jelš prenaša svoje lastnosti na potomstvo. Zato izbirajmo iz genetskih razlogov za razmnoževanje le tiste jelše, ki so doseg- le starost vsaj 60, izjemoma 40 let in ne rastejo v bližini takih jelš, ki zgodaj fruktificirajo in kažejo slabo kakovost. 1,3.3. Koreninska konkurenca LEIBUNDGUT in KREUTZER (1958) sta raziskovala vpliv koreninske konkurence "pionirjevtl na glavne drevesne vrste. Iz obširne raziskave sta posredovala za prak- so izredno uporabne in zanimive sklepe: Ne smemo podcenjevati koreninske konkurence "pionirjev": sive jelše, breze in trepetlike na smreko, bor in hrast. - Konkurenca različnih pionirjev na glavne drevesne vrste je različna. Zato pred- lagata avtorja, naj bo medsebojna razdalja glavnih drevesnih vrst v pionirskem nasadu tako velika, da se koreninska konkurenca čim bolj omili, da pa se še vedno povsem uveljavi ugoden vpliv pionirskih drevesnih vrst na mikroklimo in talne razmere. Koreninska konkurenca breze (LlNDNER - 1956 in KOSTLER, 1968) v zgornjem delu tal ne pride do izraza, saj v večini primerov izoblikuje globlje korenine kot pa gospodarske drevesne vrste. S svojim koreninskim sistemom se prilagodi raz- ličnim talnim razmeram. Črna jelša razvije od domačih drevesnih vrst najgloblji koreninski sistem (KOST- LER - 1968) na najrazličnejših talnih tipih (rjava tla, težka ilovnata tla, pseudo- glei, na tleh z visoko talno vodo), le na izrazito plitvih skeletnih tleh ie razvoj ko- renin okrnjen. Siva jelša razvije plitvejši koreninski sistem, Trepetlika usmerja korenine pretežno v navp1cni smeri; 40 do 50% koreninske ma- se trepetlike odpade na vertikalne korenine. Trepetlika s koreninskimi odganjki dobro prekorenini zbita ilovnata tla. Na enakih rastiščih prekaša bukev, gaber, li- pe, javorje in brezo, Tudi topole praviloma oblikujejo korenine globlje v tleh. 1. 3, 4. Alelopatija Zanimiva so nekatera dognanja, ki izhajajo iz proučevanj medsebojnih vplivov v1s- jih rastlin (GRUMER, 1955). Lipe, javorji in bukev kot posamezno razporejena drevesa pospešujejo rast trav (HOMEYER, 1883). Nasprotno pa topola, vrba in breza bolj ali manj zavirajo rast zeliščnih rastlin pod drevjem. Ta las1nost Je po- sebno pomembna pri snovanju poprejšnjega nasada. 13 Padavine - dež, ki pade na drevje in polagoma pricurlja na zemljo, izperejo iz listja precej soli; to vpliva na rastline pod krošnjami pospeševalno ali zaviralno. Količina mineralnih in or15anskih snovi, ki jih padavine izperejo iz listja, je pre- cejšnja. Ko so določali količino pepela v listju, so ugotovili (ARENS, 1934), da izgube listi dnevno kar 3-5% soli. Tolikšne količine izločenih snovi pa lahko že odločilno vplivajo na rastline v okoli- ci. Zanimiv je velik delež organskih snovi v izločkih, katerih narava je še zelo slabo poznana. Količina izločenih snovi Je odvisna od strukture listov. Močno ožiljeni listi (npr. od rastja s trdimi listi) oddajo manj snovi kot tanki in mehki listi. Alelopatije doslej v gozdarstvu niso dovolj raziskovali niti upoštevali. Znano je, da se nekatere drevesne vrste med seboj dobro prenašajo in celo pospeševalno vpli- vajo druga na drugo. EIDMANN (po KOSTLER, 1968) trdi, da so razna raziskova- nja pokazala, da je delež medsebojnih vplivov raznih drevesnih vrst v talnem pro- storu precejšen. Medsebojni vplivi zajemajo razpon od ugodnih vplivov do popolne- ga uničenja. enega partnerja. NEUNHOFER (1952) omenja ugodne medsebojne vplive med brezo in jesenom, hra- stom in bukvijo, borom in jelšo. Nasprotno pa se ne prenašajo hrast in oreh ter jesen in bukev. Ugoden vpliv na hrast ima tudi iva (pionir). 12-letni hrasti, ki so rasli v bližini ive, so dosegli višino že 2, 80 m, medtem ko je hrast v čistem se- stoju dosegel višino komaj 1, 40 m. Enako stara bukev je v bližini ive dosegla 1, 80 m, brez tega drevesa le O, 80 m (po HEUNHOFFER - 1952). številke dovolj na- zorno pr1caJo, kako pomembno bi bilo vedeti za medsebojne vplive med pionirski- mi drevesnimi vrstami in drevesnimi vrstami končnega gozda, TRUMPER (1952) navaja med zgledi iz prakse zelo ugoden vpliv ive na bukev in smreko. 1. 3. 5. Razvoj drevesnih vrst pod zastorom Gospodarjenje s pionirskim gozdov je bilo že dolgo poznano, preden se je - šele leta 1956 (LINDNER) - pojavila prva študija o razvoju gospodarskih drevesnih vrst pod zastorom pionirskega gozda breze, LINDNER je s poskusom sočasnega snova- nja pionirskega nasada breze in gospodarskih drevesnih vrst potrdil in pojasnil vrsto pozitivnih vplivov pionirskega nasada ali gozda, Dokazal je boljše višinske prirastke drevesnih vrst pod zastorom v primerjavi z onimi na prostem - brez za- stora, LINDNER navaja vzroke za povečan prirastek pri drevesnih vrstah pod za- storom. Ti so: a) povečana asimilacija; kot posledica kopičenja ogljika pod zastorom breze v bli- žini tal in kot posledica zmanjšane respiracije rastlin pod zastorom, ki nastopi zaradi večjega brezvetrja ter znižane temperature zgornje površine listov; 14 b) zavirana rast plevela - kar omogoča, da tla obdržijo značaj gozdnih tal. To pa koristi nitrifikaciji pretežno gozdnih rastlin; c) zasenčenje pospešuje obogatitev zgornjega dela tal z mikroorganizmi, ki reakti- virajo talne moči; to pa zopet ugodno deluje na povečano višinsko rast gospodar- skih drevesnih vrst. Navsezadnje imamo lahko pogozditev velikih golih povrsin s sočasnim vnašanjem breze kot "zastorne" drevesne vrste za neke vrste 11 naravno11 ·.pogozditev, ker v nasprotju z drugimi načini pogozdovanja - že od samega začetka omogoča bogatej- šo sestavo drevesnih vrst in ustvarja stopničasto sestoj no zgradbo (LINDNER, 1956). 1.4. Časovni razvoj in naravna sukcesija pionirskega gozda Pionirski gozd se pojavlja v treh značilnih oblikah (FIEDLER - 1960, EISENREICH in NEBE - 1967), kot: 1, pravi pionirski gozd: drevesne vrste pionirskega gozda so starejše od glavnih drevesnih vrst. Razvita sta dva sloja; 2. pionirskemu gozdu podoben sestoj: drevesne vrste pionirskega gozda so iste sta- rosti kot glavni sestoj, vendar ga po višini bistveno prekašajo; 3. pionirski gozd brez spodnjega sloja; nastopajo le pionirske drevesne vrste brez gospodarskih drevesnih vrst (namen te oblike pionirskega gozda je le delno iz- polnjen). 15 Slika št. 4 Nekakovostna, zastarčena drevesa v kočevskih grmiščih predstavljajo pio- nirski sestoj. V njih zaščiti se raz- vija naraven gospodarski gozd (Foto: J. Černač) Slika št. 5 Pionirski gozd sive jelše, osnovan sočasno z nasadom smreke (Foto: D. -Mlinšek) Slika št. 6 Pionirski gozd rdečega bora na Nanosu vztrajno osvaja nove gole površine · Woto: F. Rainer) 16 Velike ogolele povrsme često nasemenijo predvsem lahkosemenske (pionirske) dre- vesne vrste (EISENREICH, NEBE - 1967), ki polagoma ali pa bliskovito osvojijo vso površino. Pogosto pa golosečne površine v ta namen zasejemo. Pionirske dre- vesne vrste se v krošnjah kmalu sklenejo in ustvarijo čisti sestoj pionirjev, ta je sestavljen iz drevesnih vrst, ki hitro rastejo, vendar pa imajo kratko življe- njsko dobo. Jelši, brezi in trepetliki začne že v starosti od 30-60 let močno poje- mati vitalnost ali pa prično razpadati. V senci "pionirjev" se naselijo (ali pa zasadimo) zahtevnejše drevesne vrste, npr. jelko, bukev, ki se polagoma vrasčajo v krošnje svetlobnih drevesnih vrst pionir- skega gozda. Nastane dvoetažni, mešani prehodni sestoj (MLINŠEK, 1968). Življenjska moč pionirskega gozda pri nadaljnji rasti peša, močno pa se razvijajo drevesne vrste, ki so se vrasle iz spodnjega položaja. Razvije se k on č - ni sestoj enomerne oblike z večjim deležem senčnih drevesnih vrst. Hitro- rastoče, svetloljubne drevesne vrste, ki so izpolnile svojo pionirsko nalogo, propa- dajo, le posamezni predstavniki ali skupine še nekaj časa spremljajo glavni sestoj (skica št. 1). KOZLOWSKI (1960) in WECK (1948) sta razvila časovni razvoj gozdnih oblik podob- . no. Pionirski gozd breze se npr. razvije v "prehodno obliko" gozda smreke s pri- mešano brezo. Le-ta preide kasneje v glavni sestoj smreke, ta pa v končni gozd smreke in jelke. Končna podoba tega procesa je enomeren gozd senčnih drevesnih vrst (MLINŠEK, 1968). Pospešen razvoj fitosociologije je uvrstil pionirski gozd v naravni sukcesijski pro- ces (HESS, 1936, 1940) pri nastanku oziroma razvoju gozda. Tudi raziskave o razvoju v pragozdu (LEIBUNDGUT, 1951) so privedle do sklepa, naj vsaj začetni štadij pri pogozdovanju predstavlja sliko naravne razvojne sukcesi- je gozda - tudi če se pri nadaljnjem razvoju gozda oddaljujemo od tega izhodišča, z uvajanjem rastišču tujih drevesnih vrst. 1. 5. Pionirski gozd - naloga gojenja gozdov šele okoli 50, let (LEIBUNDGUT - 1951) so gozdarski strokovnjaki predlagali, naj bi tudi problematika pionirskega gozda postala sestavni del gojiteljevega delovnega področja. Gojitelj bi najbolje izrabil, kar daje narava sama, z uspešnim snovanjem pionirskih sestojev pa bi se tudi najhitreje odvrnili od gospodarjenja z enodobnimi čistimi smrekovimi sestoji. Nasprotniki te ideje (ANDRAE, ORTMANN) so opore- kali, češ da utegne biti delo s pionirskimi nasadi predrago in bi s tem izgubili v proizvodnji lesa preveč časa. V zadnjem desetletju obravnavajo pionirski gozd (in pionirski nasad) že kot normal- ni sestavni del gojenja gozdov. SCHREIBER (1958) trdi, da predstavlja pionirski na- sad dragocen pripomoček pri obravnavi bukovih sestojev v gričevju. Gozdnogojitve- no je pomen pionirskega gozda izčrpno predstavil KORELL (1958), pri čemer je ob- ravnaval pretežno naravne pionirske drevesne vrste: brezo, jerebiko, trepetliko, črno in belo jelšo, robinijo in macesen. Gozdnogojitveno stališče o pomenu pionir- skega gozda je podal v svojem delu "Die Walderneuerung" (1960) WAGENKNECHT. 17 ..... 00 ____ ______.I ---- ---Svetlobne-drevesn___,• mre _______ 97 9 7 '---:::::e_bn;r::_:::n:rs___,:•OO _____ f?t~l?t~t Svetlobne + senčne t~G)I t -drevesne______.vrste ______illilllillt '----Senčne dreve____,••• mre ______ 11 tt lil21t 1 Gola površina Pionirski gozd Dvoetažni mešani prehodni gozd Mešani prehodni gozd Končni sestoj Skica št. 1 Shema razvoja: gola površina __ _,__ pionirski sestoj gospodarski gozd Prikazal je različne drevesne in grmovne vrste pionirskega gozda vzporedno z raz- ličnimi cilji. Prednosti pionirskega gozda je strokovni javnosti odlično predstavil LEIBUNDGUT (1951) v svoje delu "Zgradba in gozdnogojitveni pomen najvažnejših naravnih gozd- nih združb v Švici". LEIBUNDGUT je podal smernice za gospodarjenje z naravni- mi gozdovi v Švici, pri tem pa je upošteval naravni razvoj v teh gozdovih. Pouda- ril je prednosti pionirskega gozda, ki naj ga sestavljajo varovalne drevesne vrste. Z gozdnogojitvenega vidika je pojasnil specifične prednosti manj važnih drevesnih vrst ter njih gospodarsko in biološko vrednost. Ker dajejo varovalne drevesne vrste malo sence, omogočajo razvoj donosnejšega spodnjega sloja. Prednost pionirskega gozda ni samo v izboljševanju tal; treba je upoštevati, da je neka življenjska združba tem bolj stabilna, čim bolj pestra je njena sestava (LEI- BUNDGUT, 1951, 1953 in 1954). Že zdavnaj pred tem je tudi HEGLER poudarjal zakon o življenjski skupnosti gozda in dajal prednost načelom raznodobnosti in pomešanosti drevesnih vrst! Nasadi varovalnih drevesnih vrst dolgo niso bili deležni pozornosti v znanstvenem raziskovanju. Šele v zadnjem času (LEIBUNDGUT, 1958) so problemi pionirskega gozda tudi znanstveno precej v ospredju. Temu so deloma pripomogle praktične izkušnje, prejšnja bolj statična gledanja pa vedno bolj nadomeščajo gojitveni nazo- ri na dinamično-genetskih osnovah. l. 6. Smernice za odločitve Seveda je utemeljeno vprašanje, ali je potrebno vedno in povsod v progresiji na- stajanje gospodarskega gozda snovati pionirski nasad (ŠAFAR - 1963). Morda bi bilo gospodarjenje osnovati kar gospodarski gozd z ekonomsko zanimivejšimi, ven- dar biološko zahtevnejšimi drevesnimi vrstami. Morda bi primerne gospodarske drevesne vrste v prvem obdobju lahko nastopale kot pionirji in melioratorji tal. Tak način reševanja je često v ospredju razprav. Žal pa ni primeren. K sreči so se do danes razmere tržišče : uporaba lesa - močno spremenile. Izredno ekspan- ziven razvoj industrijske tehnike in vedno večje pomanjkanje lesne surovine, so omogočili, da se vse bolj izkorišča in uporablja tudi manj kakovostna lesna suro- vina. Zato umetno osnovane pionirske kulture danes niso več zgolj pomožno sred- stvo za izboljšanje rastiščnih (ekoloških) razmer, temveč s svojimi sortimenti krijejo tudi potrebe po celuloznem, rudniškem lesu itd. Primer: sestoji črnega bora na Krasu ne rabijo samo kot pionirski stadij v sukce- sivnem razvoju gozda, temveč dajejo vsemu Krasu tudi neko ekonomsko podlago. Preden se odločimo, da začnemo izboljševati "problematična" rastišča, postavimo diagnozo. V ta namen moramo poznati: - vzrok, zakaj je nastala degradacija rastišč, 19 - stopnjo degradacije, Slika št. 7 Kakovosten nasad črnega bora na krasu (Foto: F; Rainer) analizirati moramo ekološke in fitocenološke razmere. Na podlagi izdelane diagnoze se odločimo za terapijo ali za način melioracije, Pionirski nasad bomo osnovali na močneje degradiranih rastiščih. Na boljših rasti- ščih se bomo morda odločili za kulture hitrorastočih iglavcev v primerni zmesi z avtohtonomi listavci, Listavci. imajo predvsem meliorativen pomen. Taka odločitev bi nekoliko omilila veliko povpraševanje po iglavcih, Primes listavcev je odvisna od: rastišča, razvojnega procesa tal, ekoloških zahtev, prilagodljivosti iglavcev itd. Vsekakor pa degradirano rastišče ne nudi primernih možnosti za takojšen raz- voj avtohtonih gospodarskih drevesnih vrst. Ko se v primernih razmerah razvijejo gospodarske drevesne vrste, pionirska vegetacija že izumira. Razvoj tega procesa je,,.lahko hitrejši ali počasneJs1, odvisno od razvojnega proce- sa v pedosferi in atmosferi. Normalno je, da so pionirske drevesne vrste svetlo- ljubne; drevesne vrste, ki se razvijajo pod krošnjami le-teh, pa so sencoljubne, Gozdarji se navadno odločimo za pot biološke melioracije, pri čemer uporabljamo "usluge" pionirskih drevesnih vrst. V nekaterih primerih pa lahko obnovo pospeši- mo s pripomočki tehnične melioracije, kot so npr.: strojni način drenaže, oranje, gnojenje, uporaba herbicidov itd. Z uporabo teh pripomočkov izboljšujemo fizikal- ne in kemične lastnosti tal, zato je mogoče neposredno vnašati zahtevnejše gospo- darske drevesne vrste, Vendar pa je ta način obnove drag in tudi ne pride povsod v poštev. Lahko pa se odločimo za vmesno pot, tako da biološko melioracijo po- spešimo s tehnično. 20 Kako naj ravnamo npr. v macesnovem pionirskem nasadu, je odvisno predvsem od tega, kaj od njega pričakujemo: - zaščito pred mrazom, - zadušitev plevela ali pa - doseganje čim večjih vmesnih donosov. Postavljeni cilj narekuje posege v pionirski nasad. 2. PIONffiSKE DREVESNE VRSTE IN NJIH LASTNOSTI Pionirske drevesne vrste morajo izpolnjevati vrsto zahtevnih nalogi> Biti morajo tudi sposobne osnovati sestoj. V poteku naravne sukcesije gozda se samo žrtvuje- jo, s tem ko pospešujejo naselitev drugih, za človeka vrednejših biocenoz. Ta nji- hova naloga je posledica splošnih pionirskih lastnosti teh drevesnih vrst, ki dosežejo v neugodnih razmerah svoj optimum, ustva- rijo novo nastajajoči združbi življenjske možnosti, same pa zopet izginejo. Ker naravna nasemenitev pionirskih drevesnih vrst na ogolelih površinah napreduje zelo počasi, pospešimo ta proces z dodatno sadnjo. Največji uspeh dosežemo (WECK - 1948), če uvajamo pri tem drevesne vrste naravne sukcesije, 21 Slika št. 8 Avtohtone drevesne vrste zarascaJo kočevska grmišča - trepetlika in hrast (Foto: J. Černač) Sestave prvonaseljenih drevesnih vrst pa ne odločajo toliko o lastnosti tal (LEIBUND- GUT - 1969) kot klimatske razmere, preskrba z vodo, konkurenca talne vegetacije, ter seveda bližina semenskih dreves, ()svajalne drevesne vrste odlikujejo tele last- nosti: zgodaj in bogato semenijo, - lahko seme daleč leti, - potrebujejo mnogo svetlobe, - hitro rastejo - v mladosti zgodaj dosežejo kulminacijo višinske rasti, - intenzivno prekoreninijo tlo, - so precej odporne proti vetru in sončni pripeki, - so skromni za prehrano, - prilagodljivi različnim tlom, imajo kratko življenjsko dobo (z izjemo iglavcev - bora in macesna), - niso konkurenčne sencoljubnim drevesnim vrstam, zaradi hitre rasti v mladosti so relativno odporne proti konkurenci trav in ple- velov, - izboljšujejo s steljo stanje humusa in tal. Pionirske drevesne vrste morajo torej biti (LEIBUNDGUT - 1958): hitro rastoče, klimatsko neobčutljive, popravljati morajo tlo, biti morajo primerne rastišču, svet- loljubne in take, da jih je mogoče zlahka uvajati, Razen tega morajo biti sposob- ne hitro ustvariti sestoj ali pionirski gozd. Razumljivo je, da vsaka pionirska drevesna vrsta nima vseh omenjenih lastnosti. Macesen je npr. zahtevnejša drevesna vrsta, saj je tudi v naravno nastalem pio- 22 Slika št. 9 Zaraščanje kočevskih grmišč - breza in hrast (Foto: J. Černač) nirskem gozdu številčno izredno skromno zastopan, Bor s svojo steljo vedno ne po- pravlja tal, robinija pa je občutljiva na mraz. Na golih pov1•šinah se ponawldl najprej naselijo: breza, jelša, trepetlika, topole, vrba, bori; v gorskih predelih (LEIBUNDGUT - 1958) se jim pridružijo še: jere- bika in zelena jelša, v centralnih Alpah pa macesen, Pionirji naselijo najrazličnej­ ša tla: poplavna tla vzdolž rek in potokov, erozijska območja s surovimi tlemi, tla požarišč, zapuščenih travnikov, pašnikov, poljedeljskih površin ali pa gole po~ vršine v gozdu, ki so nastale zaradi najrazličnejših vzrokov (človek in narava), FlEDLER (1964) navaja tele oblike (ali združbe) pionirskega gozda: l. čisti pionirski gozd breze, 2. čdsti plonirski gozd jerebike; 3. čisti pionirski gozd trepetlike; 4. pionirski gozd breze· in jerebike; 5. pionirski gozd breze in trepetlike; G. pionirski gozd breze, jerebik<.; in trepetlike; 7. pionirski gozd ohlik od 1 do 6 s primešano jelšo in vrbo. Važna je pravilna odločitev pri izbiri pionirskih drevesnih vrst (ŠA FAR) - I,l63). a) topli in sušni položaji na karbonatnih tleh b) silikatna in globlja tla na apnencih c} vlažna in m.okra silikatna tla manj mokra silikatna tla visoke lege zunaj dinaridov č) topla rastišča v nižjih legah, globlja tla, suh sneg, na kislih bolj svežih silikatih d) mrazišča e) Sredozemlje, odvisno od rastišča · črni bor, črni gabe, črni jesen črni in rdeči bor, smreka, breza, trepetlika, lipa, jerebika črna jelša siva jelša zelena jelša brin, rdeči hrast pionirji, ki kasneje listajo črni, brucijski, alcpski ali primorski bor, topole in druge Pionirske drevesne vrste im;cjo i·azli:~n" melioracijsko sposob11ust: a) odporne pred klimatskimi ekstremi so b) s krošnjami dušijo plevel C) ustv:trjnjo obilen in dober hun1Hs 23 breza, jelša, iva, smreka, bor, doma- ča topola smreke, javorji, lipe, jelše bori, javorji, lipe, jelše, bresti č) s prekoreninjanjem rahljajo sloj tal s prekoreninjanjem rahljajo in globlji sloj tal d) bogatijo tla z dušikom e) zmanjšujejo zakisanost tal f) hitro priraščajo v mladosti zgornji srednji domača topola, breza, smreka bori, macesen, lipe, jelše, jerebika jelše, akacije vse drevesne vrste razen smreke jelše, domače topole, breza, rdeči hrast in druge g) dajejo čebelam pašo lipe, akacija, sofora. Dober kazalec za izbiro avtohtonih drevesnih vrst je naravna sukcesija vrst, vital- nost izbranih drevesnih vrst in hitrost osvajanja rastišča. Dolgotrajna odsotnost avtohtonih drevesnih vrst kaže na to, da je rastišče degradirano in da je prav, če vnašamo pionirske drevesne vrste. Pionirji so še prav posebno vazni na področju naravne razširjenosti smreke (FI- EDLER - 1960), kjer se v predrasti uveljavljajo zlasti breza, jerebika in trepet- lika. Doziranje zasenčenosti v pionirskem nasadu V zaščito pionirskega nasada uvajamo zahtevnejše drevesne vrste: jelko, smreko, bukev, hrast, duglazijo. Da bi nam pionirski nasad omogočil hitrejšo in večjo pro- izvodnjo lesa glavnega sestoja, je treba zlasti pravilno uravnavati stopnjo zasen- čenja, ki jo dajejo drevesne vrste pionirskega nasada ali pionirskega sestoja. Za gričevnate in sredogorske razmere bi se lahko odločili npr. takole: sklep krošenj pionirskega nasada - če bo smreka glavna drevesna vrsta - naj znaša 4-8, upoštevaje rastišče in drevesno vrsto pionirskega nasada. Pionirski nasad jerebike je lahko gostejši kot brezov; sklep krošenj v pionirskem nasadu naj bo 6 do 8, če želimo pod njegovo zaščito saditi smreko, jelko, bukev, javor ali duglazijo; - če pa bomo vnašali svetloljubne drevesne vrste, je treba zmanjšati sklep krošenj pionirskega nasada na 4 do 5. 24 3, PRAKTIČNE IZKUŠNJE Z DREVESNIMI VRSTAMI PIONIRSKEGA GOZDA 3.1. Breza S proučevanjem breze kot pionirske drevesne vrste so se strokovnjaki mnogo ukvar- jali. Največ pa se je posvetil proučevanju breze FIEDLElL Izdelal je doktorsko te- zo (1962), v kateri je obravnaval brezo kot izhodišče raznih poskusov in prouče­ vanj v pionirskem gozdu. LINDNER (1965) je s praktičnim poskusom dokazal ugoden vpliv pionirskega gozda (pionirskega nasada) breze na razvoj važnejših gospodarskih vrst (npr. smreke). Vpliv spremenjene mikroklime na rast gospodarskih drevesnih vrst pod zaščito pio- nirskega gozda breze je na podlagi številnih meritev vlage, temperature, padavin in drugih dejavnikov proučeval BAUMGARTNER (1956). Ugotovil je, da boljše rasti kultur v pionirskem go:iidu ni mogoče pripisovati meteorološkim dejavnikom. Brez pridržkov pa se je strinjal s sklepom, da pionirski gozd na velikih posekah omili pozebe na semenicah goapodarsk:lh drevesnih vrst, na strminah pa ščiti pred ero- zijo, ki jo povzročat'\ veter in voda. 3.2. Siva jelša Odličen pionir je siva jelša, ki spreminja neplodna, izgospodarjena (preizkorišče­ na) tla zopet v humozna, plodna gozdna tla. Zaradi sposobnosti, da iz sterilnih tal ustvari plodna tla in s tem omogoči ponovno obnovo gozda, predstavlja ta dre- vesna vrsta neprecenlJivo vrednost (VORREITH - 1961). Žal se te dragocene last- nosti sive jelše premalo zavedamo, ter jo premalo izkoriščamo. Siva jelša je odlično doka:1'.ala svojo pionirsko vlogo pri pogozdovanju izsipališča na območju rudn.l.ka sadre v Avstriji (KRAPFENBAUER - 1963). Obravnavano ob- močje predstavtja strmino na zgornji bukovi stopnji (70'1 1u n.v.). Pobočje je za- radi povečane teže - odlagališče odvečnega materiala iz rudnika - prišlo v stik z drsno plastjo matične podlage ter pričelo drseti. Zaradi tega so ogroženo območje odstopili gozdarskim strokovnjakom za ponovno pogozdovanje. Siva jelša naj bi s svojo hitro rastjo stabilizirala tla in s tem preprečila erozij skl proces drsenja, hkrati pa dajala zaščito podsajenim- gospodarskim drevesnim vrstam: smreki, jel- ki, bukvi, macesnu, gorskemu javorju, to je avtohtonim drevesnim vrstam okoliš- kega gozda. Leto dni po snovanju pionirskega nasada sive jelše so bile podsajene omenjene drevesne vrste v neposredni bližini sive jelše (30 do 50 cm). Kljub vi- sokemu pH (6, 55-7, 15) je smreka izredno dobro uspevala. Že drugo leto po saditvi gospodarskih drevesnih vrst so jelšo obvejevDli, odvoč:no jelšo pa odstranjevali s kemičnimi premazi (Lignopur F), Kot je bilo pričakovati, je siva jelša izredno ugodno uvplivala na razvoj tal. Zgor- nja plast tal se je obogatila s humusom in mineralnimi snovmi: K, Mg, P in N, ki jih je bilo v izhodiščnem materialu zelo malo. Po svoji sestavi so se tla vedno 25 bolj približevala sestavi tal okoliških gozdov. Na tako izboljšanih tleh se je polago- ma naseljevala vegetacija prvotnih gozdnih tal. Izkazalo se je, da ni strahu, da bi se siva jelša zaradi premočnega odganjanja iz korenin preveč razširila, saj jo lahko uspešno zadržujemo s kemičnimi premazi, dokler je to potrebno. Ko pa je glavni sestoj sklenjen, se siva jelša tako in tako sama umakne. LEIBUNDGUT (1965) ugotavlja, da je pionirski nasad sive jelše zelo ugodno vplival na povečan višinski prirastek hrasta. 3. 3. Siva jelša, leska Na veliki površini jugovzhodno od Mecklenburga (KRUSE, 1966), so osnovali pionir- ski nasad sive jelše, pod njo pa vnesli bukev, ki je na tem območju avtohtona dre- vesna vrsta. Bukev so podsejali in podsadili. Posebnost tega poskusa: dveletne bu- kove semenice so se odlično obnesle, eno in dvoletni "divjaki" bukve pa ne. Dobro se je posrečila tudi podsadnja bukve pod zastorom leske, le da so v tem primeru uporabili močnejše (stiriletne) presajene bukve. Slika št. 10 Leska kot "pionir" v kočevskih grmiščih (Foro: J. Černač) 26 3. 4, Zelena jelša Kar pomeni 1z gozdnogojitvenih vidikov siva jelša za nizmo, to je zelena jelša za višje gorske lege. Pod zaščito zelene jelša - pionirska drevesna vrsta za določe­ na rastišča gorovij - se ponovno naselijo avtohtone gospodarske drevesne vrste (VORREITH - 1961), kot so: smreka, macesen in druge. 3. 5, Topole Topole, hibridi balzamaste topole in trepetlika so za snovanje pionirskih nasadov zanimivi predvsem zato, ker: izredno hitro priraščajo v višino, že v drugem letu rasti omilijo klimatske ekstreme,. dajejo vmesen donos (topolov les je lahko proda- ti), razen tega pa imajo hrast, gorski javor, smreka in jelka pod zastorom teh drevesnih vrst le malo zmanjšan višinski prirastek. Seveda zahtevajo omenjene to- pole določena rastišča in potrebujejo mnogo svetlobe (zasenčenje jim zmanjšuje pri- rastek in kvarno vpliva na kakovost - ravnost debel). Če svetlobne razmere dovo- ljujejo snovanje topolovega pionirskega nasada, potem se je treba glede na rastiš- čne razmere odločiti za eno ali drugo od topol, saj se po svojih zahtevah med se- boj močno razlikujejo. Tudi GRABENSTEDT (1966) navaja dokaze, kako lahko povečamo donose glede na maso in vrednost v sestojih svetloljubnih listavcev. Za zgled navaja 25-letni topo- lov sestoj (Marilandica), ki je bil osnovan sočasno s sitko. Topolove krošnje so delno zadrževale sitko v rasti, del sitke pa se je uspešno vrasel v glavni sestoj topole. Primešana sitka predstavlj:1 precejšen delež lesne zaloge, saj pričakuje avtor v 40-letni obhodnji dodaten donos - 80 1113 deblovine sitke. Sitko v spodnjem položaju bi pred leti tudi prav lahko porabili za novoletna drevesca. Poleg tega, da daje sitka izdaten vmesen donos, opravlja tudi negovalno nalogo, kot bi jo sicer npr. jelša, tj., neguje debla topol. Evroameriški hibridi topol pridejo v poštev kot vrsta pionirskega nasada le v gri- čevnatem svetu in v spodnji gorski stopnji do nekako 700-800 m n. v. (LEIBUND- GUT - 1969). Te topole zahtevajo ugodnejše fizikalne lastnosti tal in ne prenesejo dlje časa stoječe vode. Primernejša so suha, dobro prezračena tla, manj pa tež- ka, izmenično mokra in fiziološko plitva tla. Še posebno primerna so rastišča lo- gov in mešanih gozdov listavcev: jesena in gorskega ja·vorja, bukovih gozdov, hra- stovo-gabrovega gozda in bukovega gozda na vlažnih rjavih tleh, Z balzamastimi to- polarni še nimamo veliko izkušenj. Ker topolov nasad že v prvem letu opravlja svojo varovalno vlogo, lahko glavne drevesne vrste sadimo sočasno s topola. Navadno pa je bolje, da nekaj let počaka­ mo, da pionirski nasad že delno opravlja svojo pionirsko nalogo. 27 3. 6. Trepetlika Nobena druga drevesna vrsta ni v preteklosti doživela toliko različnih ocen (MAR- CET - 1964) kot prav trepetlika. Med tem ko je v baltiških deželah in SSSR trepet- lika že dalj časa pomembna gospodarska drevesna vrsta, pa v drugih evropskih de- želah še ni pridobila veljave, Do pred kratkim so jo celo načrtno iztrebljali. Za to so krivi različni vzroki, med njimi: nasadi hitrorastočih iglavcev, razmnoževa- nje trepetlike iz korenin na golosečnih površinah - zaradi česar dobimo manjvred- ne sortimente, trepetlika je vmesni gostitelj borovega zavijača itd. Trepetlika ima v horizontalnem in vertikalnem pasu izredno široko amplitudo raz- širjenosti. V Evropi se pojavlja skoraj povsod, v visokem gorovju pa sega celo do gozdne meje. Vse to kaže, da je trepetlika izredno prilagodljiva ter klimatsko in- diferentna, v čemer se tudi razlikuje od ostalih topol. Je odporna proti mrazu, skromna glede toplotnih in talnih razmer ter prenaša tudi delno zasenčenje od stra- ni. Višinski prirastek trepetlike je izredno velik. V prvem letu lahko zraste do 50 cm, v drugem letu pa že do višine 2 m. V najustreznejših razmerah (severna iQ severovzhodna Evropa) zraste v 100 in več letih tudi 35-40 m visoko ter dose- že prsni premer do 1, 75 m. Pri nas le redkokje še najdemo trepetliko, staro nad 60 let, ki bi ne bila nagnita. Kljub temu da trepetlika močno semeni, saj rodi eno samo drevo trepetlike več milijonov semen, in četudi je kaljivost semena 100-odstotna, je vendar naravna na- semenitev manj pomembna in malo uspešna. Mali kalčki trepetlike rastejo zelo po- časi, konkurenca okolišne talne vegetacije jih zaduši. Kratkotrajna površinska suša lahko uniči celotno naravno nasemenitev, Pač pa naravna nasemenitev trepetlike uspe na naplavljenih ter revnih peščenih tleh, kjer še ni močnejše konkurence s strani pritalne vegetacije ali pa na požganicah. Na teh površinah se trepetlika uve- ljavlja kot pionir. Trepetlikin les postaja vedno več vreden in uporabnejši (industrija pap1rJa in iver- nih plošč, vžigalice, luščeni furnirji trepetlike so cenejši od onih tropskih lesov, itd.). Prav bi bilo, če bi tudi pri nas močneje uvajali trepetliko kot pionirsko ali gospodarsko drevesno vrsto za to na ustreznih krajih, Trepetlika ima zelo skromne zahteve glede svetlobe, topolote in tal. V pionirskem gozdu daje zadovoljive donose na fiziološko globokih tleh - z dovolj zraka, vlage in hrane. Pri stoječi vlagi ustvarja trepetlika široko razvejan, toda le plitek kore- ninski sistem, ki je zelo neodporen proti vetru. Na neprimernih tleh ga precej ogroža mali topolov kozliček (Saperda populnea). Zlasti neprijetna lastnost trepet- like pa je, da močno odganja iz korenin in jo je težko popolnoma izkrčiti. Za gospodarstvo je trepetlika najbolj pomembna v južni Norveški (BORSET, 1962), Tu se izredno močno razmnožuje s poganjki iz korenin. Še pred nedavnim so jo obravnavali le kot "plevel" v gozdu ter jo zatirali v korist smreke. Vedno bolj pa se uveljavlja trepetlika kot izrazita pionirska drevesna vrsta, ki jo odlikuje izred- no hitra rast v mladosti. To lastnost bi najbolje izrabili tako, da bi pustili rasti eno generacijo trepetlike, pod to pa bi vnesli smreko - če se ne bi tja naselila že po naravni poti. Tako bi precej prihranili pri snovanju kultur v tem delu Evro- pe. 28 3. 7. Japonski macesen Tudi japonski macesen je na mnogih rastiščih zelo primeren kot pionir, Ima še to prednost, da daje vrednejši vmesni donos kot druge pionirske drevesne vrste; ra- zen tega pa se delež macesna uspešno vraste v glavni sestoj. Na območju Bodenskega jezera so okrog leta 1950 na površini 265 h.a (HAMM- 1963) osnovali poprejšnji nasad z japonskim macesnom. Pokazalo se je tole: - Na svežih do zmerno svežih rastiščih mlajše morene in molase ter na rjavih ilov- nato-glinastih tleh starejše morene se je način obnove z macesnovim pionirskim nasadom odlično obnesel. Večji delež macesna se je vrasel v glavni sestoj. - Tudi na zmerno suhih rastiščih mlajše morene ter na marmoriranih ilovkah sta- rih moren je macesen dobro uspel. V glavni sestoj so se vrastla posamezna dre- vesa, ker je macesen v rasti zaostal za gospodarskimi drevesnimi vrstami, - Na suhih rastiščih je japonski macesen povsem odpovedal. Med razvojem macesnovega nasada in med vraščanjem macesna v glavni sestoj so macesen večkrat obžagali (do višine 12 m). Stroški tega ukrepa se bogato obrestu- jejo, saj "pridelamo" vrednejše sortimente. 3. 8. Jelša, topola, vrba V Nemčiji so poskusili obnoviti veliko golosečno površino - ekstremno mrazišče (FREUDENBERGER, SCHLENKER - 1965) z uvajanjem pionirskih drevesnih vrst. V neposredni okolici golosečne površine rastejo kakovostni avtohtoni smrekovo-jelovi sestoji. Neposredno pogozdovanje smreke se je slabo posrečilo, saj je smreka po- trebovala kar 15 let, da je prerasla kritično območje mraza. Sploh nemogoče pa je bilo na golosečno površino uspešno vnesti jelko, ki je v okoliškem gozdu sicer odlično uspevala. Namen poskusa je bil dognati, s katerimi listavci bi v kratkem času na tem rastišču ustvarili zadovoljiv pionirski nasad, ki bi varoval smreko pred zmrzaljo ter omogočil ponovno uvajanje jelke. Pionirski nasad listavcev je na tem mraziščnem območju omogočil ponovno uspešno pogozditev z jelko. Kot "pionirji" so se najbolje obnesli: siva jelša, Rochester to- pola in potaknjenci Salix Smithiane. Širokolista vrba - iva in trepetlika, se v tem poskusu nista dobro odrezali. Iva je izredno slabo priraščala v višino, saj je v 7 letih dosegla komaj višino 1, 5-3 m. Razen tega so slabo razvite krošnje ive in trepetlike slabše pokrivale tlo, zato od njih ni bilo pričakovati večje zaščite pred zmrzaljo, 29 3.9. Vrbe Na območju flli!ia v ŠVici nastopajo v vlogi pionirjev najpogosteje vrbe: Sallx caprea, Salix -purpurea 1n Sallx eleagnos, ki porai!ičajo rahla surova tla. (Na sipinah In v spodnjih delih potočnih Jarkov se uveljavlja siva jeli!ia; Gozdnatost na področju fliža v Oraubundenu (GRONIG - 1954) znaAa le 20%, kar je mnogo premalo za to področje, ki ima sicer dovolj padavin (1400 do 2000 mm). Gozdnatost bi morali dvigniti vsaj na 35%, za kar bo treba pogozditi okoli 50.000 ha povri!iln na fili!iu. V vliljlh legah, prek 1300 do 1400 m n.v, je na področju fli- ša število drevesnih vrst, ki se pojavljajo po naravi, zelo omejeno. Če se v vlil- jih legah še pojavi siva jelša, je zelo dragocena. Njena meja pa leli pri 1200 do 1400 m n. v. Zelena jeli!ia je ne more nadomestiti, ker je vezana na določena ra- stiilča. Razen tega zelena jeli!ia odpove na občasno suhih, sončnih in zelo vetrovnih legah. Za pogozditev visokih leg, razmočenih, često zašotenlh ali celo šotnih tal pa so primerne v glavnem širokollslne vrbe: Sallx nlgrlcans, Salix aurita, Salix appendlculata. Ozkoliste vrbe, z izjemo Ive, ki spada med i!iirokolislne vrbe, so naseljene predvsem na surovih tleh. Izredno pomembno za nasad vrb je vprašanje. ekološke razširjenosti rodu vrb kot tudi naravne intraspeclflčne variacije raznih oblik, Determinacija vrb je izredno težavna• zanesljivo jo je mogoče ugotoviti le z natančno mikroskopsko raziskavo morfologije cvetov, ORTMANN (1959) navaja naslednji primer z vrbo: Na severni strani gorovja Breltenberg. v nadmorski ·1ii!iinl 550-650 m so na večji golosečnf površini leta 1947 pogozdovali z brezo, smreko, bukvijo in borom. Čez čas je na površini prevladala breza. Kot naravni spremljevalec breze se je poja- vna iva, v nižjih legah v družbi s trepetliko. Iva se je pojavila v obliki poldreve- sa ln drevesa. Iva na tem področju je avtohtona in se razmnožuje skoraj izključno s semenjem. Značilno je, da je na tem področju zastopana sklenjena populacija ive, pretežno v drevesni obliki. ORTMANN poudarja, da se lva odlično uveljavlja na posekah sredogorja, skupaj z brezo, jesenom in trepetliko, kot pionirska oblika gozdov iglavcev. 30 5. SKLEP ~e dokaj dolgo obstaja problem obnove gozdov na velikih golosečnih površinah. Ta- kojimje uvajanje dragocenih senčnih in polsenčnlh drevesnih vrst na take površine je navadno povezano z vellklml izgubami zaradi kasnega mraza in plevela, obenem pa zahteva intenzivno nego. Tem izgubam časa in denarja se izognemo s snovanjem pionirskih nasadov. Pri gozdnih katastrofah si narava že od nekdaj pomaga sama tako, da ustvari pio- nirski gozd listavcev (igl.), ki imajo vrsto specifičnih lastnosti: so odporni proti neugodnim vremenskim razmeram, hitro rastejo, so skromni za mineralne snovi v tleh, imaJo kra1ko !ivljenjsko dobo; niso konkurenčni sencoljubnlm drevesnim vrstam, dajejo gospodarskim drevesnim vrstam potrebno zaščito itd. V zaščiti ustvarjenega pionirskega gozda polagoma napredujejo dragocene senčne in polsenč­ ne drevesne vrste. Tak naraven razvoj je možno zasledovati v obširnih pokrajinah Amerike in Azije (HAMM - 1963). Naravna obnova je tako izredno dolgotrajna. Zato pionirski "gozd11 danes navadno ustvarja človek (V povezavi z naravo). Izbira drevesnih vrst za pio- nirski nasad je odvisna od rastlMnlh dejavnikov in od gospodarskih premislekov. Pogozdovanja na golosečnlh površinah otežujejo klimatski 1n talni dejavniki toliko bolj, kolikor bolj neugodno vplivajo naravni pogoji na uspevanje gozda. Pri pogo- zdovanju v gorah uvajajo že desetletja drevesne vrste, ki popravljajo tla. ~e leta 1896 je V. FISCHBACH priporočil ivo kot izrednega pionirja v sredogorju. V skla- du z izkušnjami predlagajo strokovnjaki za snovanje pionirskih nasadov različne drevesne vrste: brezo, trepetliko, jerebiko, jeUle, topole idr. še posebno tehtna so priporočila gozdarskih strokovnjakov, da pri izbiri drevesnih vrst za snovanje pionirskega nasada ni enotnih receptov. Treba je pozna.ti sukcesijski proces v raz- voju gozda 1n izbrati drevesne vrste, k1 so sestavni del tega razvoja, Odlične pio- nirske drevesne vrste so predvsem: breza, trepetlika, topol, med jelšami pa zlas- ti siva jelša, bori, vrbe; v gorovju se jim pridružijo še jerebika in zelena jelša, v Centralnih Alpah pa macesen, Pionirski gozd je danes že obravnavan kot normalni sestavni del gojenja gozdov, s čimer Je gojitelju dana možnost, da izrabi to, kar daje narava. Obnova velikih degradiranih gozdnih površin s pionirskimi nasadi ne sloni več zgolj na hipotetičnih sklepih. Prednosti pionirskega gozda oziroma pionirskega nasada so znanstveno dognane in dokazane s praktičnimi primeri. Pri proučevanju pionirske- ga gozda so pomembni zlasti tile sklepi: - moderna fitosoclologlja je uvrstila pionirski gozd v naravni razvojni proces pri sukcesijskem razvoju gozda; - pionirski gozd lahko ustvari precejšen vmesni donos lesne mase (ne predstavlja več zgolj pomo!nega sredstva za lzbo)jšanje rastiščnlh razmer); - pionirski gozd izboljša rastlščne razmere 1n ustvarja možnosti za razvoj gospo- darskih drevesnih vrst; - pionirski gozd je uvdčen v delovno področje gojitelja, ki je najbolj usposobljen, da pravilno usmerja "silnice" naravnega razvoja gozda in obenem z gozdom sodeluje. 31 Z USAMMENFASSUNG PIONIERBESTAND UND PIONIERjBA UMAR TEN Die Melioration degradierter Waldboden stellt schon lange ein ausserordentlich wichtiges wirtschaftliches Problem dar. Naturkatastrophen (Schee- und Wetterbru- che, Waldbrande), grosse Kalamitaten durch verschiedene Schadlinge, ungeeignete Bewirtschaftung (zu starke Hiebe) und andere Grunde, verursachen eine starke De- gradation der Waldstandorte und Waldbestande. Die Folgen solcher Einflussen auf den Naturwald sind: Erosion, schlechte Entwicklung und Zusammensetzung des Bodenprofils, Verunkrautung der Flache, schlechter Gesundheitszustand der Bestan- de, minimaler Bestandeszuwachs von schlechter Qualitat, ungeeignete Baumarten- mischung, usw. Eine unmittelbare Bestandesgrundung von Schatten- und Halbschattenbaumarten - die von spaten Frosten und Verunkrautung gefahrdet sind - ist mit grossen Ausfallen verbunden, verlangt aber auch intensive Pflege. Mit Hilfe der technischen Meliora- tion (Drainierung mit Maschinen, Dungung, Verwendung von Herbiziden, usw.) ist die Erneuerung viel zu kostspielig. Nach grossen Waldkatastrophen siedeln die kahlen Flachen lichtliebende Pionierbau- marten an, die auch bei ungunstigen Wetterbedingungen wiederstandsfahig u. stand- ortanspruchslos sind. Unter dem Schutz des entstehenden Vorwaldes entwickeln sich langsam wirtschaftswaldbildende Schatten- und Halbschattenbaumarten. Eine solche natiirliche Entwicklung find man noch in den ausgedehnten Landschaften von Ameri- ka und Asien vor. Die natiirliche Wiederbewaldung erfolgt auf diesem Wege nur sehr langsam. Der Mensch fordert diese langsame Entwicklung durch kunstliche Grundung des Vor- waldes mit geeigneten Pionierholzarten. In der Studie sind viele Untersuchungen mit verschiedenen Pionierbaumarten, die im mitteleuropaischen Raum und in Skandinavien aus-gefuhrt wurden, in groben Zugen dargestellt. Bei der Erforschung des Pionierwaldes der Vergangenheit und Gegenwart, sind vor allem folgende Schlusse von Bedeutung: - Der Pionierbestand verbessert die Standortsverhaltnisse und gestaltet :fi:ir die Entwicklung der Wirtschaftsbaumarten geeignete Bedingungen. - Die moderne Pflanzensoziologie gliedert den Pionierbestand in das natiirliche Sukzessionsentwicklungsstadium des Waldes ein. - Die Problematik des Vorwaldes (des Pionierbestandes) ist den Arbeitskreis des Waldbauers zugeteilt. Er weiss, am wirksamsten die "Kraftlinien" der natiir- lichen Waldentwicklung zu verfolgen und die Krafte der Natur am besten auszunut- zen. - Ausserdem liefert der Pionierbestand betrachtliche Zwischennutzung. 32 LITERATURA Amann, H,: Birkenvorwald als Schutz gegen Spatfroste (Forstw. Zentralbl. 1930) Arens, K,: Die kutikulare Excretion des Laubblattes Jb. wiss. Bot. 1934 Baumgartner, A.: Uber die Unterschiede in den klimatischen Wuchsbedingungen einer frelen und einer birkenuberstellten Wiederaufforstungsflache (Forstwiss. Cbl, 7/8 - 1956, s. 223-39) Borset, o. : Die Bedeutung der Aspe (Populus tremula) als Vorwald -u. Mischholz- art fiir die Fi-Kultur in Norwegen (Tagungsberichte 53. Berlin: Dt. Akad. Landwirt- schaftswiss, "Probleme der Waldokologie •.• ". 1962, S, 79-86) Buhler, A.: Der Waldbau nach wissenschaftlichen Forschung und praktischer Erfah- rung (2, Bd. Stuttgart 1922) Dengler, A.: Waldbau auf okologischer Grundlage, 2. Aufl. (Berlin 1935, Springer) Eisenreich, J., Nebe, W.: Waldbau (VEB - Deutsch. Landwirtsch, Verlag, 1967} Fiedler, F.: Z um Begriff "Vorwald" (Forst u. Jagd, Berlin 1960/3, S. 102-104) Fiedler, F.: Zum Begriff "Vorwald" (Sozialist. Forstwirtsoh., Berlin 1964/12} Fiedler, F.: Die Entwicklung des Vorwaldgedankens unter besonderer Beruoksioh- tigung der Birke, A.f.F., 11. Band, Heft 2, 1962 Freudenberger, Schlenker: Wiederbestockung von Frostlagen (Vorwaldversuch), Allg. Forstztschr. - Munchen 1965), 9, 10 Gohre, K.: Kleinklimatische Untersuchungen auf einer Kiefernkultur unter Birken- vorwald, Archiv f. Forstw, 1954/3 Grabenstedt: Nadelholzer im Unterbau, Forst- u. Holzwirt. Hannover, Bd. 21, 1966, 13 s. 285-186 Grummer, G.: Dle gegenseitige Belnflussung hoherer Pflanzen Allelopathie, VEB Gustav Fischer Verlag, Jena 1955 Grunig, P. : Anbauergebnisse mit verschiedener Weidenarten im Aufforstungsgebiet des Hollbachs, (Kt. Freiburg) Gutzwiller, R,: Beobachtungen uber das Vorkommen von Weiden (Salices} in Schwei- zerischen Flyschgebieten, SZF, 1965 Hamm, H.: Der Vorwald mit Japanlarche, Allg. Forstz. Munchen, Bd. 18/1963, 49 s. 768-771 33 Homeyer, E. F. : Bemerkungen uber die dungende Wirkung des aus den Baumkronen niedertraufelnden Wassers, Ber. Beutsch. Bot. Ges., 1883 Reger, A.: Die Begrundung von Mischwaldern auf Grosskahlflachten unter beson- derer Berucksichtigung des Vorwaldgedankens, Radebeul. u. Berlin Neumann- Verlag, 1952 Hess, E.: Neue Wege in Aufforstungswesen, Beiheft Nr, 19, z. SZF, 1940 Korell, U.: Der Vorwald, seine Bedeutung und seine Behandlung, Forst und Jagd 1958, Sondernummer Waldbaurichtlinien Kozlowski: Einfluss der Birke auf die Produktivitat der Fichtenbestande, Lesnoe chozjajstvo 1960, Nr, 2 Kostler, J.N. u. Mitarbeiter: Die Wurzeln der Waldbaume, Paul Parey, Hamburg u. Berlin, 1968 Krapfenbauer, A.: Erfolgreiche Haldenaufforstung mit Grauerle als dienender Bau- mart, Allg. Forstztg. Wien, Bd. 74/1963, 19/20 Kruse, W.: Erfahrungen beim Anbau der Rotbuche unter Weichlaubholzern und Ra- sel, Soz, Forstwirtsch. Berlin, Bd, 16/1966, 6 Leibundgut, H.: Pappeln als Baumarten des Vorwaldes, Die Holzzucht, 1969/1 Leibundgut, H.: Aufbau und waldbauliche Bedeutung der wichtigsten naturlichen Waldgesellschaften in der Schweiz, Bern, 1951 Leibundgut, H., Kreutzer, K.: Untersuchungen uber die Wurzelkonkurrenz (l. Mitt. uber den Vorwald), Mitt. d. schw. Anstalt, 1958/5, S. 362-398 Leibundgut, H.: Die Rolle der Nebenbaumarten im Wirtschaftswald, Allg, Forst. u, Jagdzeitung, 1953/54, Nr. 2 Leibundgut, H.: Ergebnisse eines Eichenanbauversuches auf dem Honggerberg, Schweiz. Z. Forstwes., Zurich, Bd. 116, 1965, 10/11, S. 825-834 Leibdungut, H.: Die Waldpflege, Bern, 1966 Lindner, A,: Gunstige Auswirkung des Bi-Schirmes auf das Wachstum gleichzeitig eingebrachter Kulturen, Forstwiss. Cblt,, 1956, S, 239-242 Marcet, E.: Die Aspe und ihr Anbau, Die Holzzucht, Hamburg, 1964/1, 2 Mlinšek, D.: Gojenje gozdov na osnovah nege, Ljubljana, 1968 Neunhoffer: Pflanzenfreundschaften - Pflanzenfeindschaften- Mischwald, Allg. Forst- zeitschr,, 1952 34 Ortmann, Chr. : Beobachtungen uber das Vorkommen autochtoner, baumformiger Salix species und ihre Bedeutung fur die, Forstpflanzenzuchtung, Silvae Genetica 8, 1959, s. 133-160 Schiechtl, H.M.: Grundlagen der Grunverbauung, Mitt. -Mariabrunn, Wien, 1958 Schreiber, H. : Richtlinien fur Behandlung der Buchenbestockung in Hugelland und im Gebirge, mit besonderer Berucksichtigung des mitteldeutschen Buchengebietes, Forst und Jagd, 1958, Sonderheft: Waldbaurichtlinien šafar, J,: Ekonomski i biološki temelji za uzgajanje šuma, SŠD - Hrvatske, 1963 Trumper: Pflanzenfreundschaften - Pflanzenfeindschaften- Mischwald, Allg. Forstztsch. 1952 Vorreith, M.: Die Pionierholzarten des Hochgebirges: Weisserlen - Alpenerlen - Latschen, Allg. Forstztg., Wien, 1961, 11, 12 - S. 118-121 Wagenknecht, E.: Die Walderneuerung, 4. Aufl., Berlin, 1960 Weck: Waldgefugetypen, Allg. Forstztsch. 1948/3 Weiss, M.: Mehr Beachtung der Rassenfrage beim Anbau von Erlen, Sozial. Forstwirtsch., Berlin, Bd. 15/1965, 4, s. 110-112 35