LJUBLJANSKI
SKOFIJSKI LIST
Laibacher Aioecesanblall.
Vsebina: 55. Epistola Leonis Papae XIII. ad Coptos. — 56. Decretum generale Commemorationum in Vesperis. — 57. Decretum generale Octavarum in Quadragesima. — 58. Quaestiones pro conferentiis pastoralibus anni 1896. — 59. Kirchlicher oder Conimunal-Friedhof? — 60. Ministerial- Verordnung, betreffend die Einziehung der Silbermünzen zu 10 und 5 kr. öftere. W. — 61. Konkurzni razpis. — 62. Skofijska kronika.
St. XI.
55.
Sanctissimi Domini nostri Leonis Divina Providentia Papae XIII. Epistola Apostolica ad Coptos.
LEO PP. XIII.
Salutem et Pacem in Domino.
Unitatis christianae propositum, instaurandae per Orientem vel affirmandae, vix Nos Patriarehis illarum gentium in consilium accitis, aggressi eramus, quum ab isto catholicorum Clero accepimus litteras obseqio in Nos et obsecratione refertas. Eas paulo post alterae subsecutae sunt, similem filiorum pie-tatem spirantes similiterque supplices, ab optima-tibus nationis vestrae communiter datae: quae pariter atque illae acciderunt iucundae ut intimam erga vos animi caritatem permoverint. Hoc autem eo vel magis factum, quia ex utrisque luculenter testatum vidimus singulare, quo ardetis, Studium reeonciliationis salutisquae iuvandae vestrorum ci-vium, quos a gratia sua iam pridem Apostolica Sedes dolet seiunctos. Dignus plane est professione catholica animus iste vester, dignus vera Christi fraternitate. Neque Nos cunctati profecto sumus ad postulata quae detulistis peculiares quasdam
cogitationes convertere; rescribere tarnen ad vos consulto in hoc tempus distulimus. Visum est enim rationibus vestris id fore utilius, si mentem Nostram pleniore lieuisset modo patefacere, simul-que cum quaesito paternae curae solatio, nonnihil vobis hortationis apostolicae impertire.
Inclitae ecclesiae gentiquae vestrae maxima Nos benevolentia, nec vos opinio fallit, omnino favemus, nihil habentes potius, quam ut afflictas eius res praesenti ope erigamus. — Siquidem, a religionis inde primordiis, arctissima et praeclara necessitudinis vincula intercesserunt Eomanam inter et Alexandrinam ecclesiam. Hane ipse apostolorum Princeps per Marcum discipulum et Interpretern suum condendam regendamque curavit, futuram non uno nomine eximiam. Nec quisquam ignorat quam digne eam tenuerint viri sanctimonia et sa-pientia insignes, in his Dionysius, Petrus martyr,
18
Athanasius, Cyrillus; qui, ex praeconio sancti Cae-lestini I. semper defensores catholiei dogmatis ex-titerunt,1) et quorurn summa cum Pontifice romano consensio auctoritatisque eius par observantia multis factis elucet. Fuit etiam apud cathedram Marci Schola electae doctrinae late nobilissima; in qua iam tum patuit quid disciplinae humanae utiliter possint ad veritatem divinam sive illustrandam sive tuendam, pvudenti iudioio advocatae. Sed cla-rior praeterea laus ecclesiae vestrae, specimina excellentis virtutis protulisse; in omnemque poste-ritatem manabit eorum memoria qui desertas Aegypti solitudines in domicilia evangelicae per-lectionis, magni Antonii instituto admirabili com-mutarunt. Infesta catholicae unitati successere tem-pora, eaque diu Alexandrinae quoque ecclesiae calamitosa: non defuere tarnen ex ipsa qui argumenta ederent non obscura pristinae repetendae romanae fidei et communionis. Illud quidem com-memorabile sub exitum magni Concilii Florentini, cum Eugenius IV. decessor Noster, splendidä. Coptorum atque Aethiopum legatione admissa, Ale-xandrinam sedem addictasquegentesSediApostolicae reconciliavit, magna Ecclesiae laetitia. Atque utinam integra apud eas omnes permansisset concordia pacta, neque alienationis causae rursus acerbae incidissent. Nihilo tarnen minus eodem providentiae caritatisque studio romani Pontifices in discordes filios constiterunt affecti: vosque ipsi nomina po-tissimum Pii IV., Gregorii XIII., Innocentii XI. et XII., Clementis XI. itemque XII., Benedicti XIV., Pii VII., in litteris vestris recoluistis grato animo et memori.
Ad Nos quod attinet, iucundum enimvero est, penitus vobis haerere in animis, ut religiöse de-clarastis, eas de rebus vestris curas quas ab initio pontificatus suscepimus, multoque est iucundius nosse quam fideli eisdem curis voluntate et opera respondere nitamini. Id enim in primis est a Nobis consultum, ut aptum haberetis praesidium ab Alumnis Societatis Iesu: qui vobis adsunt quum sacrarum expeditionum muneribus, tum puerilis aetatis insti-tutione, in eoque praecipue ut bonae indolis ad-olescentes rite ad clericatum educant. Mandatu parlier Nostro, istuc deinde advecti sunt Missio-
*) Ep. ad S. Cyrillum Alex. n. 1.
nales Afrioani Lugdunenses, homines apostolici, qui adhuc apud vos, in inferiore praesertim Aegypto, versantur. Egregiam autem eorum operam largeque fructuosam aequum est vos, ut facitis, collaudare, atque ex eo de resurgenti ecclesiae vestrae gloria, in tempus haud ita longinquum, optime augurari. Id ipsum adeo Nostram äuget expectationem acu-itque instantiam, ut nuper etiam aliquid rogationi vestrae concedendum libentissime censuerimus. Episcopum namque habetis a Nobis datum, populärem vestrum; virum, ut aetatem, sic doctrina florentem, consilio, exemplo; qui nullis profecto nec vigiliis, nec laboribus parcet in vestrain omnium salutem. Nobisque laetabilis vere fuit ampla ea significatio honoris, qua ipsum, prout novissimae nuntiaverunt litterae vestrae, uno vos animo au-spicantem dignitatis munia excepistis, debitae simul obtemperationis partes sancte polliciti. — Sed plura deinceps et maiora posse Nos efficere causa vestra. valde confidimus, favente Deo vobisque omni con-spirantibus ope et pietate. Atque id vos prim um curare studiosissime oportet, quemadmodum depo-situm fidei caute inviolateque custodiatis: nec enim vos fugit de bono agi omnium praestantissimo, eoque malis artibus fallaciisque quorumdam ho-minum istuc peregre commeantium nimis multum obnoxio. Et quoniam ad rectam fidei custodiam plurimum sane interest quali disciplinae ratione animi a teneris imbuantur, eam idcirco veile ab omni erroris periculo incolumem, atque adeo mi-nistram religionis et probitatis, scholis multiplicatis optimis, enixe contendite. Qua in re tarn gravi, a Nobis etiam bona vos habere volumus adiumenta.
—	Ista vero, quae commendavimus, non ita, ut opus est, benevertent, nisi accesserint christianae virtutis pietatisque exercitationes, ab illis maxime qui maiores natu, qui loco clariores: proinde agite, huc etiam pro virili parte alacriorem diligentiam conferte, in omni opere bono fructificantes, et cre-scentes in scientia Bei.!) Sacerdotum quidem copia, pro locorum atque hominum oportunitatibus, in desiderio est: attamen in hanc spem nonnulli ex vestra ipsa iuventute iam probe succrescunt. Qui si uträque ornentur laude et doctrinae sanae et vitae integerrimae, si religionis catholicae ardore
') Coloss. I. 10
et vera caritate patriae ducantur, laeta sane erunt vobis incrementa allaturi, ac subinde laetiora, aliis pluribus ad sacerdotium incitatis exemplo. Neque id minus curandum sperandumque est de virginibus sacris, educationi deditis puellari; quae floreant in tutela Catharinae vestrae, sapientis virginis et in-victae. — Unum videtur reliquum, in quo vos peramanter hortemur; hoc est ut animorum con-iunotionem diligere atque colere ne cessetis. Et clerici inter se et inter se laiei komines quanta maxima fieri possit sentiendi agendique oonveniant similitudine: utrumque vero ordinem copulatum et obstrictum teneant vinculum perfectionis, caritas Christi. Quae documenta ut eo amplius in anirais valeant, libet compellare vos eodem pastorali studio quo maiores vestros beatus Cyrillus e patriarchali tbrono alloquebatur: x) Imitemür, dilectissimi et caelestis vocationis participes, imitemur, pro sua cuiusque facultate, ducem nostrae salutis et consum-matorem Iesum. Amplectamur eam, quae in altum eveliit, animi demissionem, et caritatem, quae nos Deo coniungit, et erga divina mysteria sinceram fidem. Divisionem fugite, vitae discordiam . . . mutua vos caritate fovete; Christum audite edicentem: In hoc cognoscent omnes quia discipuli mei estis, si di-lectionem habueritis ad in vice m.2) — Inter multi-plices autem fructus eiusdem concordissimae ca-ritatis, singularis quidam inest in eo, quod vestri qui de religio ne dissident cives, tali exemplo com-moti propensius adducantur ut catholicam vobis-cum eommunionem expetent et requirant. Cuius rei eventum quum merito vos tantopere exoptetis, eumdem ipsi urgeatis velimus, et apud eos omnibus christianae humanitatis offieiis, et sanctis apud Deum precibus; id quod a Nobis vel proxime est catholieis universis indictum.
Hoc loco sentit maxime animus ac testari gestit sollicitae caritatis vim, qua vos, quotquot coptico estis ritn a Nobis disiuncti, vos ad unum omnes. prosequimnr cupimusque in visceribus Iesu Christi.3) Sinite, fratres et filios dulci vos desiderio appellemus; sinite alamus spem quam de reditu vestro non tenuem exhibetis. Comperta quippe est
l) Rom. in mysticam Caenam, X ex diversis, c. ult.
’) Ioan. XIII. 35.
3) Philipp. I. 8.
vestra in Nos ac nostros benevolens gratia; aeque ac mens pia, qua factum commiserantes patrum, tempora illa, sanctitatis fecunda et gloriae, saepius revocatis. Idque fiduciam addit quod complures ad hanc Petri Cathedram, tamquam ad arcem ve-ritatis et salutis perfugium, non sine ardore re-spicitis, nihil fere iam dubitantes ad optima erga ipsam consilia inclinare. — Consilia eiusmodi, rectis animis auctore divino Spiritu iniecta, ut studiose Nos complexi antehac sumus, sic incensa magis magisque voluntate complectimur. Deoque miseri-cordi votis maximis commendamus. Quidquid autem possit ex Nobismetipsis ad ea perficienda conducere, id Nos, certissimum habetote, non modo nulla in parte desiderari patiemur, sed ultro abundeque pro conscientiae officio pracstabimus. Nempe plenam prudentiae et benignitatis rationem quam in eadem re adhibuit Benedictus XIV., Decessor illustris be-neque de natione vestra promeritus, deliberatum Nobis est imitari, qui multa peropportune constituit, auctoritatem temperans indulgentia. Ex hac porro indulgentia, similiter Nos ut est ille professus, uberem in dies spiritualium gaudiorum messem ex-pectamus, hierum scilicet animarum ad gremium Ecclesiae redeuntium: probe enim intelligent, Nos pastoris Iesu Christi vicem in terris tenentes, tantum quaerere et salvum veile quod perierat: ovesque in-ventas, non virga timoris, sed officio caritatis ad ovile congregare.1) — Cor Nostrum ita patet ad vos: et quoniam alia nulla nos movet ad hortan-dum causa, nisi caritas Christi Iesu, in suam vos haereditatem vocantis, eadem vos ad respondendum moveat impellatque obsecramus.
Quae quum ita sint, si unitatis catholicae studia toto Aegypto quotidie invalescant, quique coepere boni fructus, uberius consequantur, tum vero poterit Alexandrina ecclesia, quod vos per-cupere significatis, ad praesentiam veteris prospe-ritatis fidenter niti; poterit iusta sibi et beneficia et ornamenta a romana Ecclesia, matre nun quam non amantissima, expectare. — Auspicia fauste emergentia benigne foveat Sanctorum praeclara cohors quos in coelum Aegyptus transmisit, bea-tissimusque Petrus atque carissimus ei Marcus,
*) Pastoralis Instr. ad Coptos. Eo quamvis tempore, anno MDCCXLV.
vestrae auctores iidemque patroni ecclesiae; ma-xime vero sanctissima Virgo MARIA, cui decus divinae matris Cyrillus idem constantia mirifica asseruit.
Illud 68t deniqne exorandum, nt ipsa FAMILIA SACRA quae divino iussu regionem istam profuga invisit beavitque hospitera, atque in proavis illis vestris semina prima indidit caelestis doctrinae et
gratiae. ea vos salutariter respiciat singulos uni-versos, muneribusque priscae pietatis eumulatissime donet.
Datum Romae apud sanctum Petram die XL Ianii anno MDCCCXCV, Pontifloatus Nostri decimo octavo.
Leo PP. XIII.
56.
Decretum generale Commemorationum in Vesperis.
Cum jam alias Sacra Rituum Congvegatio praestituerit ordinem in commemorationibus agen-dis ad Vesperas servandum, maxime postquam Duplicia minora et semiduplieia impedita ad instar Simplicium redigenda Rubricae immutatae indixe-runt; ad omnes ea super re controversias diri-mendas eadem Sacra Rituum Congregatio declarat et statuit: post Orationem diei, ante ceteras, com-memorationem semper agendam esse de alio cuius-cumque ritus festo, quod concurrat, si locum ha-beat, deinde reliquas juxta ordinem, quem seu Rubrica Gen. Breviarii Titul. IX. n. 11., seu Ta-bella Occurrentiae in eodem Breviario inscripta
praecipiunt. Qui ordo sequentis tenoris est: 1. De Dominica privilegiata, 2. de die octava, 3. de du-plici majori, 4. de duplici minori, ad instar simplicium redaetis, 5. de Dominica communi, 6. de die infra octavam Corporis Christi, 7. de semi-duplici, 8. de die infra octavam communem, ad simplicem ritum pariter redaetis, 9. de feria majori vel Vigilia, 10. de Simplici. Atque ita servari man-davit. Die 2. Maji 1893.
t Caj. Card. Aloisi - Massela, S. R. C. Praefectus. Aloisius Tripepi, Secretarius.
57.
Decretum generale Octavarum in Quadragesima.
Sacrorum Rituum Congregationem solemne habuisse semper sacri quadragesimalis temporis instituta pia moestitia recolere, abunde Rubricae ostendunt, nonnullaque propositis sibi Dubiis re-sponsa, quibus vel uessare praescripsit vel abrumpi Octavas in feria IV. Cinerum atque in Dominica Passionis, quamvis peculiari Indulto concessas. Nuper vero, cum alia suborta fuerint Dubia circa easdem Octavas, ad earum quod attinet celebrati-onem, vel cessationem aut abruptionem in reliquis Dominicis, diebus Quadragesimae pro iis, qui illas recolendi privilegio donati sunt, eadem Sacra Rituum Congregatio declarat et statuit: Octavas quas-
cumque pro tempore Quadragesimae, juxta alias decreta, in posterum non concedi, indultas vero ab antiquiori aevo, non solum in feria IV. Cinerum atque in Dominica Passionis, sed etiam in omnibus aliis Dominicis diebus Qudragesimae esse omnino intermittendas vel abrumpendas. Per integram au-tem majorem Hebdomadam omnes prorsus octavae, excluso etiam quocumque privilegio, interdictae maneant. Contrariis non obstantibus quibuscumque. Die 22. Maji 1894.
t Caj. Card. Aloisi - Massella, S. R. C. Praefectus. Aloisius Tripepi, Secretarius.
68.
Quaestiones pro conferentiis pastoralibus anni 1896.
I.
Quid intelligitur sub sic dicta quaestione sociali (socijalno prasanje — die sociale Frage) ? in quo ejus essentia sita est? quae varia principia a variis ad ejus solutionem proposita ? quae pericula tum statui tum ecclesiae inde imminentia ? num et quomodo hujusmodi pericula jam etiam gentem ruri degentem invadere incipiant? quae proinde Cleri quoad hanc quaestionem officia, quaeve viae, quibus hisce officiis satisfacere dictisque periculis occurrere possit?
(Conf. encycl. „Rerutn novarum“ Leon. P. P. XIII. ddo 15. Maii 1891. in fol. dioec. 1891 pagg. 57, 69 et 95.)
II.
Vitus parochus, pensione donatus, fidelium Confessiones excipit, quin, dimisso officio parochiali, jurisdictionem ab ordinario petiisset, et interrogatus, quo jure id faceret, respondit, se qua parochum profecto habuisse jurisdictionem pro tota dioecesi eamque etiam adhucdum perdurare, sicuti perse-verat „parochi“ titulus.
Tullius vero cooperator, cui jurisdictio ad triennium concessa erat, aliquando omnino oblivi-scitur petere ejus prorogationem; alia vero vice contigit illi, ut in confessione cujusdam personae dubio tangeretur, annon tempus suae jurisdictionis jam exspiraverit, continuavit tarnen et absolutionem dedit, tum in uno, tum in altero casu sese con-solans noto illo principio: „Supplet ecclesia.“ Quaeritur: 1. Quae sit jurisdictio parochi, vi juris illi competens, quaeve ejus extensio tum quoad personas, tum quoad locum, tum quoad tempus?
2. Quae sit jurisdictio, parochis ex con-suetudine in nostra dioecesi competens?
3. Quid de parocho Vito in casu?
4. Quomodo intelligendum illud prin-cipium: „Supplet ecclesia“?
5. Quando absolutio, vi hujus princi-pii concessa, valida, quando etiam licita sit?
6. Quid de Tullio in casu?
III.
Marinus sacerdos, alicui parocho simul cum alio cooperatore in adjutorium pro cura animarum additus, aliquando, antequam se ad celebrandum in ecclesiam confert, recordatur alicujus peccati mortalis. Anxietate correptus mox actum contri-tionis perfectae alicit et deinde missam celebrat, sicque celebrare continuat usque ad proximam confessionem, post octo dies apud vicinum quen-dam sacerdotem institutam, apud quem etiam alias confiteri solebat.
Quaeritur, num recte egerit Marinus tum re jn seipsa spectata, tum relate ad praecepta posi-tiva sacerdotibus data?
IV.
Quaenam in variis dioeceseos partibus repe-ritur praxis quoad sedes in ecclesiis fidelium usui concedendas, et quae principia statuenda, quaeve praecautiones prae ceteris observandae videntur, ut justitiae aeque ac caritati consulatur et molestis curaeque pastorali perniciosis litibus pro viribus occurratur.
59.
Kirchlicher oder Gommunat-Iriedljos?
Erkenntnis; uunt Z März 1895, 3.1113.
Gemeinde Geppersdorf, ca. A!iu. für Cultus und Unterricht (M.-V.-S. Dr. Freih. v. Schwind); E. vom 13. September 1893, Z. 17941, puncto konfessioneller Eigenschaft eines Friedhofes.
„Die Beschwerde wird als unbegründet ab gewiesen."
Entscheidungsgründe. Die angefochteue Entscheidung, mit welcher ausgesprochen wurde, daß dem in der Gemeinde Geppersdorf gelegenen Beerdigungsplatze die Eigenschaft eines confessionellen katholischen Friedhofes zukommt uitd die Verwaltung desselben dem Pfarramte znfteht, stützt sich auf die Annahme, daß die Eigenschaft dieser Beerdignngsstätte als einer kirchlichen Anstalt durch den uralten Bestand und die Lage derselben, sowie durch die Aussagen des damaligen Psarrvorstandes und seines Amtsvorgängers erwiesen sei.
Der V.-G.-Hof vermochte die gegen die Gesetzmäßigkeit dieser Entscheidung von der Beschwerde geltend gemachten Argumente uicht als zutreffend zu erkennen. — Wenn nämlich die Beschwerde zunächst aus § 3, lit. 6-des Gesetzes vom 30. April 1870, R.-G.-Bl. Nr. 68, zu dedueireu sucht, daß die Beerdiguugs-plätze im Sinne der neueren Gesetzgebung nicht Eultns-anstalten, sondern lediglich Sanitätsanstalten, daher der Aufsicht der kirchlichen Behörden entrückt seien, so wird diese Ansicht schon durch de» Hinweis aus Art. 12, Gesetz vom 26. Mai 1868, R.-G.-Bl. Nr. 49, widerlegt; denn indem dieses, im V. Abschnitte die intereonfeffionellen Verhältnisse der Staatsbürger in Beziehung auf Begräbnisse regelnde, also für die vorliegende Frage zunächst maßgebende Gesetz im berufenen Artikel bestimmt, daß keine Religionsgemeinde in den sub 1 und 2 des Artikels angeführten Fällen der Leiche eines ihr nicht Angehörigen die anständige Beerdigung auf ihrem Friedhofe versagen darf, spricht es deutlich aus, daß für die einzelnen Religions-genossenschasten uach wie vor eigene Friedhöfe bestehen können und dieselbe» nur in den vorgesehenen bestimmten Füllen auch der Benützung zur Beerdigung der Leichen Andersgläubiger offen stehen müssen. —
Diese den einzelnen Religionsgenossenschaften eigenen Friedhöfe, d. i. die sogenannte» confessio»ellen Friedhöfe, find aber zweifellos kirchliche oder Eultnsan-stalten, da sie für ei» bestimmtes Religionsbekenntnis; errichtet und uach dem Ritus dieses Bekenntnisses geweiht sind und ans denselben kirchliche Functionen ausgeübt werden.
Hieran hat das Gesetz vom 30. April 1870, R.-G.-Bl. Nr. 68, nichts geändert. — Denn in diesem Gesetze könne» scho» »ach seinen: Gegenstände — Organisation des öffentlichen Sanitätsdienstes — Vorschriften über die rechtliche Natur und deu Charakter der Friedhöfe, insoweit es von diesen handelt, keinen Platz haben und kan» daher aus der Bestimmung des § 3, lit d desselben, welche die Errichtung, Instandhaltung und Ueberwachuug der Begräbnißplätze als eine Angelegenheit der dem selbständige» Wirkiutgs-freise der Gemeinde zugewiesenen Gesundheitspolizei erklärt, nicht gefolgert werden, daß die für einzelne Religionsgenossenschaften bestehenden Friedhöfe ihres co»fefsio»elle» Charakters entkleidet und nur mehr als allgemeinen Sanitätszwecken dienende Commuualau-stalten anzusehen seien, vielmehr ist durch obige Bestimmung nur gesetzlich festgestellt, daß der Gemeinde die Verpflichtung obliegt, insoweit es die öffentliche Gesundheitspflege erfordert, insoweit also nicht anderweitig e»tspreche»d vorgesorgt ist, Beerdigungsplätze herzustelleu und in Stand zu halten, sowie dieselben zu überwachen und folgt hieraus n»r, daß alle Friedhöfe ohne Unterschied, ob sie eine allgemeine oder eine auf eine speeielle Religiousgenosseuschast beschränkte Bestimmung haben, hinsichtlich der Handhabung der sanitären Vorschriften der Gemeinde unterstehen. — Da hiernach durch das Gesetz vom 30. April 1870 der Charakter der für einzelne Religionsgenossenschaften bestehenden Friedhöfe als eonfessionelle kirchliche Anstalten nicht geändert worden ist, so handelt es sich im vorliegenden Falle lediglich um die Prüfung, ob aus den kirchlicherseits geltend gemachten Umständen und beigebrachten Belegen hervorgeht, daß der Friedhof in Geppersdorf als ein für die katholischen Glaubens-
genossen bestimmter confessioneller Friedhof errichtet wurde und als solcher dermalen noch besteht.
Nach der unbestrittenen Angabe der Kirchenvor-stekmng ist der Bestand des Friedhofes in Geppersdorf in seiner dermaligen Lage bereits seit dem I. 1656 durch die Sterbematriken nachweisbar. — Hiednrch erscheint, da in jener Zeit das Beerdignngswesen allenthalben in der Hand der Kirche oder der Reli-gionsgemeinden lag und andere als von diesen errichtete Friedhöfe nicht bestanden, zugleich sichergestellt, daß der Friedhof in Geppersdorf als ein confessioneller, als eine katholische Cultnsanstalt hergestellt wurde.
—	Hiefiir zeugt auch die Lage des Friedhofes um die Pfarrkirche, welche mit der sie umgebenden Friedhofsarea durch eine Umfassungsmauer vou den angrenzenden Grundstücken abgeschlossen ist, wodurch sich der Friedhof als ein Zugehör der Kirche darstellt, welches, auch wenn die Gemeinde im bücherlichen Besitze der betreffenden Grundpareelle stünde, was thatsächlich nicht der Fall ist, schon durch die Weihe der Widmung für kirchliche Zwecke der Disposition des Eigentümers entzogen ist. — Nach der unwidersprochen gebliebenen Angabe der Psarrvorstehnng erscheint der Friedhof auch thatsächlich schon im Kirchen-iuveutare vom Jahre 1804 als zur Kirche und ihren Bestandtheilen gehörig aufgeführt. — Da nun auch seither weder durch eine rechtsgiltige Vereinbarung, noch durch eine rechtskräftige Entscheidung der als kirchliche Anstalt errichtete Friedhof in Geppersdorf in eine Gemeindeanstalt umgewandelt, bezw. als solche erklärt worden ist, so muß derselbe auch dermalen als eine kirchliche katholische Anstalt angesehen werden, über welche unbeschadet des der Gemeinde nach § 3, 11t. ci des Gesetzes vom 30. April 1870 hinsichtlich
der Beachtung der sanitätspolizeilichen Vorschriften zustehenden Ueberwachungsrechtes das Dispositionsund Verwaltungsrecht der kirchlichen Behörde zukommt.
Dieses Dispositious- und Verwaltuugsrecht ist nach den von der Gemeinde nicht widerlegten tatsächlichen Ausführungen der Kirchenvorstehnng seitens des jeweiligen Pfarrers seit jeher dadurch ausgeübt worden, daß derselbe ohne Einspruch seitens der Gemeinde Bauherstellungen an der Friedhofmaner vorgenommen, die Grasnntznug des Friedhofes nach Belieben einem Kirchendiener nnd dem Todtengräber zugewendet und in besonderen eine speeielle Verfügung erheischenden Fällen die Beerdignngsplätze bestimmt hat. — Diesen Dispositionsacten der Kircheuvorstehuug gegenüber können die von der Gemeinde angeführten Acte ihrer versuchten Einflußnahme auf die Bestimmung des Beerdigungsplatzes in einigen bestimmten Fällen, auch wenn dieselben als erwiesen angenommen werden, insbesondere auch der Gemeindeausschußbeschluß vom 4. Jänner 1873, mit welchem die vom damaligen Pfarrer nachgesnchte Anweisung eines separaten Platzes zur Bestattuug der der kirchlichen Beerdigung entbehrenden Personen verweigert wurde, als auf Grund des Verwaltnngsrechtes getroffene nnd daher den Charakter des Friedhofes kennzeichnende Verfügungen umsoweniger angesehen werden, als daraus, daß die Kircheuvorstehuug iu einzelnen Fällen dem Wunsche der Gemeinde sich fügte, keineswegs gefolgert werden kann, daß die Kirchenbehörde das allgemeine Dispositionsrecht der Gemeinde über den Friedhof anerkannt nnd den bis dahin bestandenen konfessionellen katholischen Charakter des Friedhofes aufgegeben habe.
60.
Verordnung des Iinanzministerinrns vom 10. Aecemöer 1895, Z. 192, betreffend die Einziehung der Zilberscheideminyen zu 10 kr. und 5 kr. österreichischer Währung.
In weiterer Durchführung des Gesetzes vom	sterinm wird, unter Beziehung auf den Schlusssatz der
2.	August 1892 (R.-G.-Bl. Nr. 126), womit die	Verordnung vom 1. Mai 1893 (R.-G.-Bl. Nr. 72),
Kroueuwähruug festgestellt wird, und gemäß Ueberein-	die gänzliche Einziehung der auf Grund des kaiserlichen
kommens mit dem königlich ungarischen Finanzmini-	Patentes vom 19. September 1857 (R.- G.- Blatt
Nr. 169) ausgeprägten Silberscheidemünzen zu 10 kr. und 5 kr. österreichischer Währung, sowie der auf Gruud des Gesetzes vom 1. Juli 1868 (R.-G.-Bl. Nr. 84) ausgeprägten Silberscheidemünzen zn 10 kr. österreichischer Währung unter nachfolgende» Bestimmungen verfügt:
1.	Die Silberscheidemünzen zn 10 kr. und 5 kr. österreichischer Währung werden mit dem 1. Jänner 1897 außer gesetzlichen Umlauf gesetzt.
Dieselben sind daher nur noch bis einschließlich 31. December 1896 im Privatverkehre zum Nennwerte, beziehungsweise mit dem im Artikel XXI des Gesetzes vom 2. August 1892 (R.-G.-Bl. Nr. 126) bestimmten Zahlwerte und zwar nach Maßgabe des Artikels X des Gesetzes vom 1. Juli 1868 (R.-G.-Bl. N. 84) iu Zahlung zu nehmen.
2. Von dem Tage an, an welchem diese Verordnung in Wirksamkeit tritt, dürfen diese Münzen von den k. k. Kassen und Ämtern nicht mehr ansgegeben werden. Dagegen sind dieselben von den k. k. Kassen nnd Aemtern bis einschließlich 31. Deeember 1896 bei allen Zahlungen und im Verwechslungswege zum Nennwerte, beziehungsweise mit dem im Artikel XXI. des Gesetzes vom 2. August 1892 (R.-G.-Bl. Nr. 126) bestimmten Zahlwerte und zwar nach Maßgabe des Artikels Xdes Gesetzes vom 1. Juli 1868 (R.-G.-Bl. Nr. 84) anzunehmen.
Nach Ablauf dieses Termines ist jede Verpflich-tnng des Staates zur Einlösung dieser Münzen erloschen.
3. Diese Verordnung tritt mit 1. Jänner 1896 in Wirksamkeit.
Bilinski, m. p.
61.
Skofijska kronika.
Kanoniöno vmeäöeni so bili öö. gospodje: Leopold Raktelj na üupnijo Grßarice, 2. novembra; Jo2ef La v t i 2 a r na iupnijo Grad, 28. novembra ; Anton Jemec na Supnijo Podlipa, 19. decembra 1895.
ftupnija Altlag je podeljena öast. gospodu Antonu K r a i n e r, 2upni]a Pöllandl gospodu Matiju Novak in äupnija Prefcganje g. Joüefu Pristov.
Na lastno proänjo sta se stalno umirovila öö. gosp.: Alojzij Stare, iupni upravitelj na Rovi in Gaspar Majar iupnik na sv. Gori.
Premeäöeni so naslednji öö. gospodje kapelani: Anton Neme c iz 6t. Jurija kot 2upni upravitelj vKokro,
Dominik J a n e i z Gore pri Sodraiici v Loski Potok, Anton Pfajfar iz Leskovca kot Zupni upravitelj v Le-skovico nad Loko, Alojzij Zelezny iz Smartina pri Kranju v 6t. Jurij.
Kot kapelana sta novonastavljena ö. gg. : Joief 6 o 1 a r v Leskovcu in Janez D o 1 i n a r v Sempetru pri Novem Mestu.
Umrla sta öö. gospoda: Florijan P r e 1 e s n i k, £upnik v Öpitalißu, 22. novembra, in Janez Vakselj, äupni upravitelj v Leskovici, 28. novembra.
Priporoöata se v molitev öastiti duhovsöini.
62.
Konkurzni razpis.
Razpisane so sledeße Zupnije: 6 p i t a 1 i 6 v Kam-niski dekaniji, Eben thal v Koöevski dekaniji, Kokra v Kranjski dekaniji in sv. G o r a v Moraväki dekaniji.
Prosnje za faro 6 p i ta 1 i ö obrniti so na vele-öastitega gosp. Janeza Oblaka, öast. kanonika, zupnika
in dekana v Kamniku, one za Ebenthal in sveto Goro obrniti je na visoko c. kr. deielno vlado in one za Kokro na visokoöastiti knezoäkofijski ordinarijat v Ljubljani.
Zadnji rok za vlaganje je 20. februvarij 1896.
Knezoäkofijski ordinarijat ljubljanski dne 31. decembra 1895.
Izdajatelj in odgovorni urednik Martin Pogaöar. — Tiskala Katoliäka Tiskarna.
Pastoralne konference
leta 1894.
V rsila so se ta posvetovanja 1. 1894. na jedenindvajsetih dekanijskih sedeiih v dobi od 29. marcija do
16.	oktobra; po dvakrat v Ljubljani, v Kamniku, v Moravöah, v Postojini, v Vipavi in v Zufcemberku, pri ostalih dekanatih po jedenkrat. Vdeleiilo se je konferenc 390 gospodov dusnih pastirjev, vmes 5 oo. redovnikov. ^al, da se nekateri gospodje odtegujejo tem va2nim posvetom, ne da bi gospodu dekanu opraviöili svojo odsotnost. Pobvalno je omeniti, da so se v Ribnici, Vipavi in ^uiemberku sesli prav vsi gospodje iz dekanata. — Na razna stavljena vprasanja je pismenib odgovorov 377 doslo, in sicer: na prvo vprasanje 98, na drugo 93, na tretje 94 in na öetrto 92. Prav veselo je, da je tudi osem gg. zupnikov pismeno izdelalo odgovore na vse ali na nekatera vprasanja, ne da bi jih bila k temu vezala dolznost.
Posnemanja vredno je ravnanje dveh gg. dekanov, katera sta ob priloznosti tega zborovanja porocala o svoji izvrseni dekanijski vizitaciji, ter omenjala, kaj bvalevrednega in kaj pomanjkljivega sta nasla v posameznih dubovnijab, dostavljajoö svoje zelje za v prihodnje.
Za zgled dobro resenih vprasanj naj siede naslednji stirje odgovori.
I.
De correctione fraterna.
Srce, katero ogreva prava ljubezen do Loga in bliznjega, napolnuje tudi fcelja vse odpraviti, kar bi onega zalilo, temu skodovalo. In kaj bolj zali Boga, kaj bolj skoduje bliznjemu, ko greh, ki je najveöje zlo. Greh tedaj odpraviti, to mora biti zelja vsacega, katerega srce gori v pravi ljubezni do Boga in bliznjega. A öesar je polno srce, rada usta govore, to se mora tudi po zu-üanjem razodevati. Tedaj se mora clovek, kateri ima tako ljubezen, tudi na vse nacine truditi, da odpravlja greh. In öe to stori z besedami — z opominom, po-svarjenjem, se imenuje to correctio fraterna — ki je tedaj opominj, s katerim sku§amo bliinjega od greha ali od bliänje nevarnosti v greh odvrniti.
Ker je pa ljubezen do Boga in blränjega neobhodno potrebna — celö zapovedana, torej je tudi dolznost vsacega kristijana bratsko posvarjenje — ali correctio fraterna — a s tem razlockom, da nekaterim isto dolznost nalaga se praviönost — dolini so ex justitia.
In to ravno zadeva duäne pastirje kakor tudi nji-hove namestnike, katerim je nekako v prvi vrsti naloiena ®krb za dusni blagor svojili podloLnih. Ti so nasledniki Onega, ki se tako lepo imenuje pastirja — in kakega, Pastirja, ki da tudi zivljenje za svoje ovce.
A ialibog, da se pri premnogih vrcsniöujejo besede sv. Brnarda: »Ko je Gospod Petru svoje ovce izroöil, rekel mu je: Pasi moje ovce — a ne molzi ali strizi jih.« In Lalibog, da le premnogokrat resniöne postajajo besede znanega Dubois: Man kann nicht begreifen, wie es Priester zumal Pfarrer geben kann, die in aller Gleichgiltigkeit und Ruhe unthätig zuschauen, wie sich ihre Brüder in die ewige Verderbnis stürzen.
Ta je prebojeö in plasljiv — v spovednici in na priinici zna paö veliko govoriti o pobofcnosti — ali da bi kako drugo priloinost v to porabil (seveda v gostilni je to teiko), tedaj mu pa jezik zastanja, strah pred ljudmi ga ovira. Oni zopet misli, da vse to niö ne pomaga — da je to prenapeta goreönost ter vso svojo delavnost le omejf na priinico in spovednico. Zopet tretji morda opominja — a le bolj v sali, kar pa seveda nobene koristi ne prinasa.
Ali vsi ti izgovori niö ne veljajo. »Masniki so po besedah sv. Avgu§tina postavljeni v cuvaje, zato so örez narode postavljeni, da ne prizanasajo, ampak jih kaznu-jejo.« — Presestniku Herodu ustaviti se mora Janez, oSabnemu Faraonu Mojzes, brezboinemu pohujsevalcu Achabu Elija, goljufivemu in kriviönemu Elizej — in onim, ki hrepene po cerkvenih in boüjih reöeh, Peter.
—	Ako tega ne stori, nakoplje si sam na glavo pre-
grehe svojega ljudstva. Ko je Mojzes priäel z zapovedmi z gore in nasel ljudstvo v malikovalstvu, komu je to oöital ? Ali morda ljudstvu? Ali ni Arona najprej ostel ? Zakaj — ker je bil duhoven, in kot tak bi se bil moral ustaviti ljudstvu ter ga odvrniti od malikovanja. Masniku se pripisuje greh ljudstva, pravi Brixian, ako se mu z vso moöjo ne ustavi. In komu izmed nas niso znane one stra§ne besede prerokove: St non fueris locutus, ut sc custodiat impius a via sua. ipse impius in iniquitate sua morietur, sanguincm untern ejus de manu tua requi-ram. (Ez. 35.) Tot occidimus, quot ad mortem ire quotidie tepidi et taccntes videmus, quia peccatum subviti — culpa praepositi, si tacucrit repututur. (Gregor Veliki.) In tega uöiti paö mora öloveka Le lastna pamet. Ako bi ponoöi pred nasimi vratmi slisali glas öloveka, katerega hoöe drugi umoriti, ki nas kliöe na pomoö, gotovo bi nase sree ne bilo tako ncusmiljeno in najsi bi bil tudi nas najveöji sovraznik. da bi mu ne pomagali in skusali na vso moö ga reüiti. Kaka nedoslednost od duhovnika, ki pa ne vidi svojih sovraLnikov, ampak svoje prijatelje, svoje brate, ovöice, katerih pastir je on, viseti nad peklenskim brezdnom — a se se ne gane, da bi jim pomagal, ko ima vendar toliko pomoökov na razpolago. Justus miseretur animas jumentorum suorum, pravi nek modrijan. Ako pa Livali, koliko bolj sele öloveka. — Si autem circa bruta — so besede sv. Janeza Kriz. — tantac impenduntur curae quam defensionem habebimus nos, qui rationabiles animas nobis concreditas habentes, gravi somno dormiamus? an rcspirarc omnino oportcret? an quiescere et non undique circumcursare et mille sese mortibus exponerc pro talibus ovibus ?
Tedaj dolLnost je duSncmu pastirju ali njegovemu namestniku — da odvraöuje svoje ovöice od greha ali gresne nevarnosti — ali da izvrsuje corrcctionem fr ater -nam. Toda, ker je to praeceptum affirmativum, ne velja vselej, ampak le v gotovih sluöajih.
Najprej veze dolznost posvarjenja tedaj, kadar je gotov greh ali nevarnost v greh Non quer endo, quid reprehendas
—	sed videndo quid corrigas, pravi sv. Avgustin. Vendar pri dusnem pastirju ne zadostuje, da le ono opominja, o öemur zve po drugih — ampak dolinost mu je tudi, da sam preiskuje in öuva nad svojo öredo. »To se ni izgovor za dusnega pastirja, da ni vedel, da je volk njegove ovöice pozrl«, pravi sv. Gregorij Vel. Kar je Kristus o sebi rekel: Cognosco oves meas — to veljati bi moralo o vsakem dusnem pastirju, kateremu tudi kliöe modri sv. pisma: Diligenter agnosce vultum pecoris tui tuosque greges considera (Prov. 27, 3.) In isti je tudi opomin preroka Ecehijela: Et tu fili hominis specula-torem dedi te domui Israel, si speculator viderit gladium venientem — et non insinuerit buccina et populus se non custodierit, ille quidem iniquitate sua captus est — sed sanguincm ejus de manu speculator is requiram. — In sv. apostol Pavel nekako kot prvo öednost dusnega
pastirja priporoöa v Timoteju vsem duänim pastirjem öujeönost rekoö: Tu vero vigila, — katero tudi sv. J. K. tirja s kaj ostrimi besedami: Opus est vigilantia dilecti, nam et miles dormit non in lecto, sed humi, agricola omnem adliibet diligentiam, ne Domini sui vinea laedatur, et pastor sub diu stans noctem consumet, gregem custo-diens (Hom. ad pop. Ant.). In prav ima, ko pravi, inumeris oculis pastoribus opus esse undique, ut nihil ipsos lateat.
— Odtod tudi one lepe besede sv. Tomaia Akvinskega: Illud quod debetur alicui determinitae et certae personae, sive sit bonum corporale sive spirituale, oportet, quod ei impendamus non expcctantes, quod nobis occurrat; sed debitam sollicitudinem habentes, ut eum inquiramus. Unde sicut ille, qui debet pecuniam creditori, debet eum re-quirere, cum tempus fuerit, ut ei debitum reddat, ita qui habet speeialcm curum alicujus, debet eum quaere ad hoc, quod eum corrigat de peccato.
In ta dolznost veze dusnega pastirja sub gravi, kajti tu se gre za najimenitnejso zadevo — zveliöanje duä. Seveda ga ta dolznost veLe najbolj do onih, kateri so v smrtncm grehu, kakor jih navaja Scavini v svoji moralis Theol. — concubinarii, blasphemi, ebriosi, pas-chate non comunicantes, festa contemnentes — ali do onih, kateri so v bliLnji nevarnosti v smrten greh — juvencs, qui malis consociantur, qui tabernas frequentent, ubi joci, ubi rixae; famulae, quae domo morantur, ubi fortiter ad malum alliciuntur ab hero, sponsus, qui matrimonio nondum contracto cum sua sponsa libere agit atque secreto conversatur etc.
Nastopi pa ta dolLnost posvarjenja zlasti tedaj, kadar je bliinji in necessitate extrema, to je, kadar je gotovo, da se bo bliznji pogubil, ako se ne bo posvaril, n. pr. concubinarii, jamjam animam sine pietatis sensu agentes; peccatores, qui nimis pcriculosa tentant aut mortem sunt subituri, quin de ea cogitent, vel si qui ad officium sunt vocati, quod sine aliorum jurium laesione, scandalo, sacrilegio etc. exercere non possunt omnino — kakor jih Scavini nasteva, in to tudi cum periculo vitae, kakor pravi sv. Ligvori (Hom. op. I., VII. 32) — z dru-gimi moralisti. — Toda ta dolLnost nastopi tudi tedaj, kadar je bliZnji in necessitate gravi, to je tedaj, kadar se blifcnji sicer zamore varovati greha, ali teüko, ako ga pastir ne bo zdramil in opomnil, kar velja zlasti od onih, ki tje v en dan slabo Live in so Le precej globoko zabredli. Tem vsem mora dusni pastir priskoöiti na pomoö ne samo iz ljubezni, ampak tudi iz praviönosti,
— zaradi öesar ga tudi zadene dolznost restitueije
— ako to zanemari.
A vendar vöasih nastopi tudi sluöaj, da sme dusni pastir — a le redko — opustiti to posvarjenje, namreö, öe ni nobenega upanja, da bi se bliznji na nje-gov opomin poboljsal, ali se je celo bati, da bi ga ta opomin razjaril ter veö skodoval ko koristil. Vöasih je tudi nemogoöe vsaeega posebej opominjati, ker bi
jih bilo preveö, — tedaj zadostuje, da v pridigi ali v krsöanskem nauku ta opominjevanja izvrsi. Zlasti kaj koristno sredstvo v ta namen so sv. misijoni ali kaka izvan-redna poboünost, o kateri naj (spovednik) dusni pastir svoje ovöice k prejemanju sv. zakramentov opominja in vabi — verbutn enirn Dei illuniinat, Poenitentia corrigit
— Eucharistia in bono firmat — so besede Scavinija. Toda öe tudi vse to ne pomaga niö, potem pa naj dusni pastir ne toliko z besedo, ko s svojim zgledom kafce svoje mnenje — oöito razodeva svojo Laiost — ne saltem, kakor pravi isti Scavini, a ceteris fidelibus ipse audiat male — cum videant scandalum perdurare et pastores nulla molestia, nulla solicitudine vexari — sed quasi omnia prospere cedant hüariter vivere gaudentes, quasi conivcndo. Toto coelo autem cavendum est, ne eorum curatorum et sacerdotum morem geramus, qui nedum proximos corrigant, voce ac moribus ansam potius prac-bent ad tnalum, propria munia pessumdantes. ccclesiastica praecepta mordentes, irreligiosa diaria quotidie et palam lectitantes, in profanis, in temporalibus, in politicis rebus tantum efusi. Lupi isti sunt, non pastores, quibus terribile iudicium in die irac. (Scavini, Theol. mor. tom. 1. p. 418. edit. Par.)
Ali da bo to posvarjenje imelo zazeljeni sad, treba je, da se vr§i pod gotovimi pogoji. Prvi — kar rekel bi
— conditio sine qua non — je ta, da je dusni pastir sam prost one napake, katero hoöe pri bliänjem grajati. Akoravno se po besedah pregovorov sv. pisma (10, 7.) moti on, ki posvarjenje zametuje — vendar je sramotno, ako zamore posvarjeni reöi: Medice cura te ipsum (Luc. 4, 24.).
Na to nas opominja sv. cerkev sama na tridentin-skem zboru Sess. 22. c. 1. d. r. — govoreö o lepem zgledu dubovnikov. Kar je ze stari Seneca Rimljanom napo-vedal v besedah: Longum iter per praecepta, breve et efficax per exempla, qua homines amplius oculis quam auribus credunt — na to nas tudi opominja sv. Izidor Spanski rekoö: Qui enim alium de peccatis arguit, ipse a peccato debet esse alienus. Nam qua fronte subjectos arguere potent, cum illi statim possit correctus ingerere
— ante doce te, quae recta sunt. — In besede Ciceronove: Vitia non solum principes concipiunt, sed etiam in civi-tatem infundunt, plusque exemplo quam peccato nocent. Kaj lepo najdemo izraLene pri sv. Gregoriju Vel., ki pravi: Melius est facere et non docere, quam docere et non facere, quoniam qui facit etsi tacuerit, aliquos corrigit exemplo suo, qui autem docet et non facit, non solum neminem corrigit, sed, multos scandalieat. Spominjam se tu besedij preprostega kmetiöa. Rekel mi je namreö: »Nag pokojni gospod Lupnik so nam veckrat rekli na priznici: Nikar ne glejte na to, kar mi delamo, ampak Livite tako, kakor mi uöimo. In tu pristavi kaj pametno
— in vendar so nam rekli, da naj svojim otrokom dajemo dober zgled — sicer vse opominjevanje niö ne
pomaga.« — Kaj pravis na to, dusni pastir? Verba movent — exempla trahunt. Nase opominjevanje ne bo nikdar imelo zaLeljenega vspeha, ako ga ne podpira nas zgled. Zato tudi sv. apostol tako toplo priporoöa Titu: In omnibus te ipsum praebe exemplum bonorum operum in doctrina — in integritate — in gravitate verbuni sanum irreprehensibile, ut is, qui ex adverso est — ve-reatur nihil habens malum dicere de nobis.
Toda kaj bi dalje o tem govoril, mar ne zadostu-jejo besede Zveliöarjeve: Sic luceat lux vestra — cor am hominibus, ut videant opera vestra bona.
2.	V posvarjenju kazati se mora dalje ljubezen in soöutje — ne pa jeza in sovrastvo. Iiesponsio mollis, uöi nas modri v svojih pregovorih, frangit iram et sermo durus suscitat furorem. — Fratres, opominja nas sv. apostol (Gal. VI. 1.), et si praeoccupatus fuerit homo in aliquo delicto vos, qui spirituales estis, hujusmodi instruite in spiritu lenitatis: considerans te ipsum, ne et tu tenteris. Isto, kar nam tudi sv. cerkev na triden-tinskem zboru na sree polaga rekoö: Cum saepe plus erga corrigendos agat bcnevolentia quam austeritas, plus exhortatio quam comminatio, plus caritas quam potestas. S kapljico medu veö muh vlovimo, pravi pregovor, ko pa s celim sodom jesiha. In med napakami, katere Gospod oöita pastirjem izraelskega ljudstva, je tudi ta, da so pasli svoje ovöice brez ljubezni in krotkosti — cum austeritate imperabatis eis et cum potentia. Seveda, ako lepa beseda ne naj de lepega mesta — treba je tudi ojstro nastopiti, a vselej po navodilu trident. zbora (Sess. XIII. c. 1. d. ref.): Si autem ob delicti gravitatem virga opus fuerit, tune cum mansuetudine rigor, cum misericordia judicium, cum lenitate severitas adhibenda est. Kako je treba izvrsevati to posvarjenje, imamo kaj lep zgled v preroku Natanu (II. Reg. 12, 7.).
Voditi pa mora to posvarjenje dalje modrost in previdnost. Najprej se je treba natanöno ravnati po Gospodovem navodilu, katero nam podaja pri evang. Mateju 18, 14. Opominjati je treba bliznjega — inter te et ipsum solum. Ako bi se namreö posvarjenje izvräilo vpriöo druzih, bi to njega osramotilo in se bolj razjarilo, ko pa od greha odvrnilo — in zlasti v danasnjih dneh bi si znal dusni pastir se kako sodnijsko obravnavo zaradi razzaljenja öasti na glavo nakopati. V tem nam kaj lep zgled podaja Gospod sam. Trikrat se je Peter hudo pregresil, trikrat ga zatajil. Gospod je to slisal, ali ga je pa posvaril ? Seveda — ali kako — ali morda z ojstrimi besedami? Ne, ampak mimo njega gredoö ga je le milo pogledal — in ta pogled je veö opravil ko vsaka beseda. Drugaöe pa je ravnal, ko je hotel Peter vpriöo drugih uöencev njega odvrniti od trpljenja in smrti — tedaj pa mu je zaklical: Vade retro — satana
—	scandalum factus es mihi (Math. 16, 23.). In komu izmed nas ni znana ljubeznivost in krotkost njegova, s katero je hotel trdovratnega Judeia od greha odvrniti ?
l*
Pri posvarjenju treba se je pa dalje tudi ozirati na vse okolisöine oriega, katerega hoöemo posvariti. — Tamquam spiritualis medicus debet esse praebatus — pravi sv. Lavrencij Justinijan — iis, qui ad se conveniunt, sacris eruditionibus opportune praebere remedia. Maximo itaque discretionis moderamine consideret mores, status et singulorum qualitates, quatenus cuique valeat loqui, quod expedit. »Ne prilega se vsakemu eno in isto opo-minjevanje«, pravi sv. Gregorij. »Drugaöe je opominje-vati moLke, drugaöe ienske, drugaöe otroke, drugaöe staröke itd.« — Na to nas opozarja sv. apostol v bese-dah: Seniorem ne increpaveris. sed obsecra, ut patrem, juvenes ut fratres, anus ut matres, juvenculas ut sorores in omni castitate (I. ad Tim. V. 1.). Zlasti glede stanu nam kaj lepe nauke podaja Dubais v svoji knjigi: »Der praktische Seelsorger« (pag. 241 do 255.), katero bi paö moral vsak duini pastir v svoji knjiinici imeti in jo tudi veökrat prebirati.
Pri tem posvarjenju pa naj tudi pazi na svoje besede; razlogi, katere navaja, naj bodo oöividni — sploh naj po opominu prerokovem — ponat custodiam ori suo et ostium circumstantiae labiis suis quatenus illtid proferendo, quod decet, claudet vero compescendo per discretionis censuram, ne loquetur, quod vel audien-tium maculet mentem vel absentium laedat famam■ Facile namque in his labitur — pravi sv. Lavrencij Just. — quisquis scrmonibus suis negligit imponere fraena. — Navod v tem opominjevanju podaja nam isti cerkveni pisatelj. Pravi namreö, da naj najprej skusamo ganiti tacega öloveka, ga privesti h kesanju, kazoö mu konec vsega — smrt, sodbo in plaöilo v veönosti. (S. Laur. Just, de instit. et regimine prael. c. 8.)
Ko pa je dusni pastir vse to dobro premislil in se nekako pripravil za posvarjenje, treba je slednjiö tudi, predno se poda na to vöasih zelo teiavno delo, da se spominja besedij Gospodovih: Sine me nihil p>otestis facere ter se k Bogu zateöe v m o 1 i t v i in dobrih delih z Lei jo : Adiones nostras Domine asperando praeveni, adjuvando proseque ut cuncta nostra operatio a te incipiat et per te coepta finiatur.
Ali kaj, öe pa posvarjenje prvo na ta naöin iz-vrseno, ne doseüe zaLeljenega vspeha — ali naj se od-jenja ter opusti nadaljno opominjevanje? Nikakor ne.
—	Dixisti semel et non audivit: die bis et ter et toties donec persuaseris, — pravi sv. Janez Kriz. ter kaj lepo vtemeljuje svoje besede, kaioö na nebeSkega Oöeta. Non vides — so njegove besede — quomodo nos Deus semper hortetur per prophetas, per apostolos, evangelistas ? Quid igitur? num ideo recte operamur, num in Omnibus obtemperamus? Minime. Num ille finem ideo fecit admonendi? num taeuit? Annon singulis diebus dicit: „Non potestis Deo servire et mamonae“ et crescit tarnen in niultis pecuniae cupiditas atque tyranis ? Nonne quoti-die clamat: „Dimittite et dimitetur vobis“ et nos magis
efferamur ? Annon quotidie monet ut concupiscentiae et illicitae voluptati imperemus, et multi plus quam porci in hoc peccato volutantur? Attamen ille hortari non cessat■ Cur ergo non haec mente revolvimus nec dicimus, Deum nobis semper loqui, nec desistere etiamsi ut plurimum non obtemperemus ? Ideo dicebat, pauci sunt qui salvi fiant. Si enim non sufficit ad salutem nobis illa virtus, quam seorsum exercemus, sed opportet alios virtutis socios adducere: cum nec nostram, nec alio-rum salutem curaverimus, quid patiemur P Unde salutis spem deinceps habebimus? (Chrys. Hom. L1X in Math.)
Zatorej pravi: Etiamsi per totam vitam fecisses id
—	namreö, da si svaril — nec deficere nec desperare oportebat- — kazoö na zgled Gospodov. Akoravno je Judez videl Gospoda, kako je sei sredi skozi mnoiico, ne da bi se ga bil kdo dotaknil, ali ga prijel, akoravno je videl toliko öudeLev, akoravno je slisal od njega toliko stra§nih besedij, kakor tudi lepih, vendar ni od-jenjal, ali tudi Gospod ni odjenjal — sed usque ad ultimum diem de his rebus illum alloquebatur. Sed nihil id profuit. Nec tarnen ideo Dominus cessavit, quae sua erant facere■ Praesciebat Judam nunquam emendaturum fore, et tarnen non desistebat sua facere, monendo, com-minando, miserum dicendo et nunquam clare sed sub-obscure. In ipsoque perditionis tempore, osculantem se tulit — sed nihil illa profuere. (Hom. 80 in Math.)
0 kako lep, ginljiv zgled. Exemplum dedi vobis, ut quemadmodum feci, ita et vos faciatis, mi, njegovi nasledniki, pastirji nam izroöenih ovöic. 0 trudimo se tedaj ta njegov zgled posnemati, da se ne bodo nad nami spolnile strasne besede prerokove: Vae pastoribus Israel — qui pascebant semetipsos — erraverint greges mei in cunctis montibus et in universo colle excelso et super omnem fadem terrae dispersi sunt greges mei —-et non erat — qui requireret, non erat inquam, qui requireret. Bequiram gregem de manu eorum (Ez. 34,
1—10). Exurgamus igitur — kliöem torej s sv. Gregorij em — invigilemus et contradicemus malis — da bodemo enkrat öuli vesele besede Gospodove: Euge serve bone et fidelis, quem constitui super familiam meam — intra in gaudium Domini tui.
Jos. Seigerschmied.
II.
1.	Quid est confratcrnitas ?
Povsod vidimo, da vodi zajednost v nameri in cilju celo take ljudi skupaj, ki so si sicer tuji in morebiti celo v drugih zadevah nasprotni. Nehote pridruzi se popotnik drugemu, ki hodi po isti poti k istemu cilju; in on hodi lo£ej v tovarsiji, kakor osamljen. Na poti äivljenja vodi mnogokrat jednako naziranje in misljenje razliöne ljudi skupaj, in tako nastajajo prav naravno razne druzbe ali drustva. Saj ze öloveska natora sama nagiblje na zdruLenje.
Tudi zajedna ali obca korist je mnogokrat tisti pritegljej, ki zdruZuje zlasti dandanes celo nasprotne znaöaje z razliönimi naöeli za skupno delovanje. Ni öuda! Koristna svrha jim je ista in lozej jo doseZejo z zdru-Lenimi moömi, nego posamezni. Tako se snujejo kme-tijska, trgovinska, delavska, obrtna, politiöna drustva; sadjarske, vinarske, sirarske zadruge. Glavnica in delo podajata si roke, da se s pomno£enimi sredstvi doseze veöji dobiöek, veöja korist.
Na dusevncm polju opazujemo isto nagibanje in nastojanje k zdruzevanju, ki je öloveski naravi prirojeno. Tudi na tem polju priteguje jednako naziranje, isti namen in zajedni blagor ne toliko ljudi, kot duse skupaj. Ne-katere zdruzuje jednako naziranje in vpoznanje svojega celotnega tukajsnjega poklica v cerkven e redove, da ta poklic izvrsujejo na isti naöin in z istimi sredstvi v oböestvu zivljenja. Drugim miglja pred ucrni kak po-boLen namen, ki jih navdusuje ter zdru2uje, da se skupno lotijo kakega dela bratoljubja, n. pr. osltrbovanje revezev, podpiranje misijonov, razsirjevanje zdravega naboznega berila med ljudstvo itd. ter osnujejo v to svrho po -bozna drustva. Mnogoteri se zopet zdruzujejo pod okriljem cerkvene oblasti, da v prvi vrsti pospesujejo blagor svojih das izvrsevaje doloöena pobozna dejanja in vaje, s katerimi se medsebojno podpirajo, in tako zdru-Lenje nazivljamo bratovsöine. Kakor je namreö poklic sv. cerkve trojen, namreö uöitev, bogosluzje in vladanje ali socijalno delovanje, tako se morajo tudi razne bogoljubne zadruge le na tem trojnem cerkvenem polju snovati in gibati. Drustva, gibajoöa se na polju uöitve in socijalnega delovanja, imenujemo navadno pobozne druzbe, doöim drustva, delujoöa na polju bogosluzja v ozjem pomenu, nazivamo bratovsöine.
Bratovsöina — lepa, prav evangeljska beseda! Ona oznaöuje medsebojno razmerjetistih, ki so po Odreseniku prejeli duhti bozjih otrok, katerim je torej Bog zajedni oöe. Bratovska ljubezen je njihova vez, kakor je Kristus zapovedal: »Bodite vsi bratje med seboj«, in za Njim ponavlja sv. Peter z besedami: »Ljubite- bratovstvo» („diligite fraternitatem“ I. Pet. 2, 17 ) in sv. Pavel: »Bratovska ljubezen (caritas fraternitatis) bodi med vami.« (Hebr. 13, 1.) Pristni duh kräöanstva je torej: odkrito-sröna medsebojna ljubezen, dejanska ljubezen bratov. tüvo je ta duh presinjal prvo krsöansko oböino v Jeru-zalemu, ki je bila po sporoöilu sv. Luke (ap. dj. 4, 32 in dalje) v dusevnem in gmotnem oziru dejansko le ena druzina : bili so enega duha in enega srcä — enodusnost; posameznih imetki bili so jim skupno premozenje: eno-vlastnost. Tako je bilo od nebeskega Uöenika namisljeno razmerje kristjanov med seboj v svojem dejstvu. Bilo je vresniöenje ideala ter prepopolno, da bi moglo splosno in trajno obstati. Saj tudi za dlje ni bilo mogoöe. Ko se je zaöelo krsöanstvo siriti, morala je najprej izginiti enovlastnost, ta zunanja vez druiinstva, pa tudi notranja
vez njegova t. j. ljubezen in enoduänost morala je — kolikor veöje je nastajalo stevilo tistih, katere naj bi objemala — vedno tanjsa in rahlejsa prihajati. Zavednost bratovska gubila se je bolj in bolj in z besedo bratovstva ali bratovsöine izginila je tudi stvar sama. Tista bratovska vrlina, ki je glasom Tertulijana prisilila celo pagane k vzkliku: »Glejte, kako se ljubijo mej seboj«, poslovila se je od javnega zivljenja, kristjani postali so mlaönejsi. Ideal krsöanskega zivljenja, duh bratovstva umaknil se je iz sveta v samostane, kjer so se §e tudi nadalje öutili, da so bratje, in se tudi tako imenovali. Pa tudi zunaj v svetu ni ljubezen med kristjani izumrla
—	saj bi z njo izumrlo tudi krsöanstvo, ker jedro krsöanstva je ljubezen — temveö prav ta bratovska ljubezen, v kolikor je se med posameznimi tlela, zaöela je po svoji naravi pritegati tudi po zvunanjem po duhu in srcu sorodne ter boljse vernike. Tisti naravni nagon po drustvenem jedinjenju, o katerem smo zgoraj govorili, moral si je polagoma tudi na öeznatornem polju pot prekröiti. Zajedna dusevna korist in potreba morala je somisljenike skupaj pritegati in tako druziti v veöje ali manjse kolo bratov po duhu in srcu. Tak je poöetek, razlog in namen bratovsöin.
Po tem nam bode lahko umeti defmicijo bratovsöine, ki se navadno glasi: BratovSöina je rado-voljno zdruüenje goreöih kristjanov pod okriljem sv. cerkve v posebno — öast bo2jo ali njegovih svetnikov pospesujoöo — svrho, katero si prizadevajo doseöi po takih dolo-öenih sredstvih (s poboinimi vajami), kakorsnih splosne postave sv. vere in sv. cerkve od navadnih vernikov ne zahtevajo, ki so pa vendar zdaten pripomoöek, da krsöanski poklic t, j. zvesto in natanöno spolnovanje bozjih in cerkvenih zapovedij p olajsaj o in spopolnuj ej o.
2.	Quomodo distinguitur ab archiconfraternitate?
Pod imenom velika- ali nadbratovsöina umevamo tako bratovsöino, ki se je ustanovila na doloöenem kraju ter bila obdarovana od apostoljskega sedeza z odpustki, in katera si je s öasom pravico pridobila, da si sme sovrstne bratovsöine istega namena pridruziti ter jim svoje 1 a s t n e odpustke nakloniti. Z ozirom na te mlajse, njej pridrussene bratovsöine imenuje se ona velika ali nadbratovsöina. Medsobno razmerje je kakor med materjo in höerami. Naslov »nadbratovsöina« in narava pridruüljivosti ne prehaja na pridruzene bratovsöine, nego ostane vedno pri osredni materi bratovsöini. Mnogokrat imajo cerkveni redovi take nadbratoväcine s sedeäem v Rimu. Da se kaka bratovsöina pridruzi so-vrstni nadbratovsöini, mora ona poprej biti pravilno t. j. kanoniöno ustanovljena na doloöenem kraju, bodisi od apostoljske stolice bodisi od krajevnega skofa. Pri-druLenje pa se mora izvrsiti po vodji nadbratovsöine alj
*
po kakem od njega doloöenem namestniku. Takoj, ko je to izvrseno, postane podruLna bratovsöina deleLna odpustlcov nadbratovsöine.
3.	Quac sunt leges pro canonica confraternitatum erectione ?
Kakor se niso nabozne sege in vaje s pocetka po kakih cerkvenih naredbah v zivljenje cerkve vpeljale, tako tudi bratovsöine ne. Prirastle so tembolj po vedno mladih poganjkih sv. vere iz starega drevesa poboznosti. Öe-le potem, ko so bujno uspevale in krepko poganjale, morala je vrtnarjeva roka vmes poseöi ter njih rast naravnati in jih varovati, da ne zdivjajo. S poöetka torej razvile so se pri bratovsöinah zasebnopravne razliöne razmere, katere je sv. cerkev pri danih priloznostih korak za korakom javnopravno potrjcvala in uravnavala. Temeljno podlago pa je poloLil bratovsöinam papeL Kiemen VIII. s svojo oböepravno konstitucijo Quaecunque z leta 1604, katero je papeL Pij IX. leta 1861 vnoviö potrdil, in katera je se sedaj v svojih bistvcnih dolo-öilih merodajna. Glasom te konstitucije je bratovsöina kanoniöno ustanovljena tedaj, kadar skof tistega kraja ustanovitev d o v o 1 i in p o t r d i (§2).
Vse bratovsöine in poboLne druzbe vernikov pod-vriene so sodni oblasti skofovi; on ima oblast jih potr-jevati, odobravati, poprej pa tudi, ako se mu potrebno zdi, pravila spremeniti. Dovoljenje, da se sme bratovsöina na kakem kraju ustanoviti, mora dati skof s po-sebnim spriöevalom imenovanim litterae testimoniales. To spriöevalo pa je potrebno le za tiste bratovsöine, ki se hoöejo in morajo pridruziti sovrstnim velikim bratovsöinam ; doöim za bratovsöine, katere skof po oblasti od sv. stolice mu podeljeni v svoji skofiji kanoniöno ustanoviti sme, takega spriöevala treba ni; zadostuje Le, ako po ustanovnem pismu ali po drugaönem avtentiönem naöinu n. pr. po äkofijskem listu ustanovitev objavi. (Cf. knezoskofijski odlok glede drustva treznosti v Dioe-cesanblattu 1887, st. 67). Skof pa zamore dati dovoljenje za ustanovitev bratovsöine le tedaj, ako ona ne naspro-tuje nadaljnim pogojem papeLa Klemena VIII., namreö:
a)	ako ni pri isti cerkvi ze kake bratovsöine istega imena in svrhe, in
h) ako ni take bratovsöine tudi v njenem obliLju do 3 talijanskih milj t. j. priblizno 5 km. Le ustanovljene. Od tega zadnjega pogoja izvzete so take bratovsöine, ki imajo po svojih od sv. stolice potrjenih pravilih obiast, da se smejo ustanoviti povsod absquc ullo distantiae respectu. Sicer pa tudi sv. stolica spregleduje v potrebi od tega pogoja.
Zastran pridruLenja mora osnovatelj bratovsöine poslati vodji nadbratovsöine pismeno dovoljenje, obse-zajoöe ob enem litteras testimoniales svojega skofa z utemeljeno prosnjo za priclruLenje. Vodstvo nadbratov-
söine izda na to pridruzilni diplom, kateremu je tudi pridejan zapisnik odpustkov od nadbratovsöine pridru-zeni bratovSöini naklonjenih, ki se mora zopet skofu v vidimiranje poslati. Naj omenimo tudi to, da vsaka druLba ali bratovsöina, öetudi cerkvena, spada pod avstrijski »Vereinsgesetz« z dne 15. novembra 1. 1867 (»Landespraesidialeröffnung v. 2. Mai 1868 st. 797« —-glej Kirchl. Verordnungsblatt S. 90).
4. Quac sunt leges pro valida in confraternitates susceptione ?
Kakor vsako dobro vrejeno drustvo, tako mora tudi cerkvena bratovsöina imeti zapisnik svojih udov
—	to Le naravni red zahteva — je pa tudi vkupnost udov bolj oöividna, razgledna in bolj stvarna, ako so vseh imena skupaj. Pa tudi pozitivna postava zahteva, da se pristopajoöi z imenom in oznako vpise v zapisnik udov, n. pr. bula papeza Pija V., Consueverunt z leta 1569 in druge. Za nekatere bratovsöine je to edini, za vse pa bistveni pogoj sprejetja. Da bode pa ta vpisava pravomoöna, mora jo izvrsiti potrjeni voditelj bratovsöine, oziroma njegov pooblasöencc. Drugo, kar postava za veljavni sprejem zahteva, je navzoönost tistega, ki Leli v bratovsöino vpisan biti. Spolnjenje tega pogoja je zahtevala sv. stolica Le z dekretom z dne 28. aprila 1761 in to zahtevo je ponovila z dekretom 13. aprila 1878, katera je torej tudi dandanes pravomoöna, toda le v toliko, v kolikor ni skröena po izjavi kongregacije za odpustke z dne 26. novembra 1880. Ker je omenjena izjava za sedanjost jalco vazna, oglejmo si jo po glavnih toökah:
§ 1. te izjave doloöuje, da ostane splosno veljaven ukrep dekreta z dne 23. aprila 1878, ki zahteva osebno priöujocnost za sprejem v take bratovsöine, katere so na doloöen kraj pripete in na isti kraj omejene.
§ 2. razjasnuje pomen »osebne priöujoönosti« v tem smislu, da se ne zahteva toliko, da se sprejetnik podä na kraj ali sedez bratovsöine, paö pa, da se osebno predstavi enemu ali drugemu poobla-söenemu sprejemniku.
§ 3. razloöuje med pravimi bratovsöinami, ki imajo posebno uredbo in upravo, in med navadnimi, ki take uredbe nimajo. Pri prvih se sprejem vrsi bolj slovesno, n. pr. sprejetniki se predstavijo udom bratovsöine, ostanejo kaj öasa na poskusnji, podeli se jim kako oblaöilno znamenje n. pr. ska-pulir, pas itd. Kjer bratovsöinska pravila tak slovesen sprejem zahtevajo, umeva se ob sebi, da je osebna navzoönost za sprejem conditio sine qua non. Izjemno in v posameznih slu-öajih smejo pa vendar opraviöeni sprejemniki osebno navzoönost spregledati in tudi osebno nepriöujoöe sprejeti.
§ 4. prav sploäno dopuSöa, da take bratovsöine in pobozne druzbe, ki nimajo posebne uredbe, torej navadne bratovsöine, tudi nepriöujoöe smejo sprejemati, ki se ne morejo 1 a h k o osebno zglasiti, da se le po kakem posredniku ali pa pismeno prijavijo; zraven pa tudi dostavlja, da,
—	ko se zaradi posebne uredbe in namena takih bratovsöin in poboznih druzb glede osebne navzoönosti velika izjema od sicer veljavnega dekreta z dne 13. aprila 1878 dopusöa, — ne sme se pri takem sprejemanju prezirati namena in teinje te postave t. j., da se pri bratovsöini ne gre za to, koliko udov ima, nego koliko steje takih udov, ki prostovoljno in premisljeno pri-stopivsi boöejo tudi res vdelezevati se njenih dubovnih milostij.
§ 5. raztega to polajsavo tudi na tiste poboLne druibe, katere so do tedaj vsled svojih potrjenih pravil ali vsled kake predpravice ali vsled posebnih okolsöin nenavzoöe sprejemale.
4.	Quae sunt leges, de legitima confraternitatum diredione ?
Neposredno vodstvo v kaki fari na novo ustanov-Ijene bratovsöine izroöi se navadno zupniku ali drugemu duhovniku, ki ima pri dotiöni cerkvi stalno sluzbo. Vodjo imenuje general reda, ki vlada nadbratovsöino, kateri se je bratovsöina pridruzila, namestnika pa tudi skof. Ako pa je bratovsöino ustanovil skof, doloöi seveda vodjo le on sam. Ako general reda ali skof izroöi vodstvo bratovsöine zupniku dotiöne cerkve, se ne sledi od tod, da preide to vodstvo samo ob sebi ie tudi na njegove naslednike, razun, ako je v fari en sam duhovnik, tedaj, se ve, firja to ze potreba. Zato pa je priporoöljivo, kadar gre za ustanovitev nove bratovsöine, da se takoj v po-öetku predlaga za vodjo bratovsöini vsakoöasni imetelj doloöene duhovne sluzbe, da pri spremembi oseb ne pride bratovsöina, ki je pripeta na doloöen kraj, v nevarnost, da preneha ali v nered. Tako bode ze takoj v napred vsak naslednik v slu£bi kot vodja doloöen. Treba pa loöiti med u r a d n i m vodjo bratovsöine, t. j. med takim, ki je pooblascen sprejemati nove ude vanjo, blagoslavljati rozne vence itd-, in med zasebnim, ki je le za svojo osebo to dovoljenje dobil. Prvi ima lastno matico, v katero se vpisujejo udje, drugi ne, temveö mora imena sprejetnikov poslati uradnemu vodji, kjer ima bratovsöina svoj sedez. Nasprotno zamore osebni pooblasöenec vselej in povsod sebi podeljeno oblast izvrsevati, doöim ima uradni vodja to oblast le za kraj in za cas svoje slulbe. Z dekretom kongregacije za odpustke z dne 8. januvarija 1861 dana je bila skofom oblast vsakoöasne zupnike imenovati za vodje razno-vrstnim pri njihovih cerkvah obstojeöim bratovsöinam s pooblasöenjem, vse tisto ukreniti in opravljati, kar
dotiöna bratovsöina zahteva, n. pr. blagosloviti rozne vence, nalagati äkapulirje itd. Ko bi pa Lelel kak drug duhovnik, n. pr. kapelan, beneficijat postati vodja take bratoväcine, ki je pridruzena redovni veliki bratovsöini, treba bi mu bilo obrniti se s proänjo za imenovanje na generala dotiönega reda, kajti skof je pooblasöen pri takih bratovsöinah le Lupnike za vodje imenovati. Tukaj se vzbuja vprasanje, ali in v koliko sme in more redno nastavljenega vodjo v sluöaju potrebe namestovati kak drug nepooblasöen duhovnik? Ali n. pr. sme kapelan ali drug duhovnik Zupnika kot vodjo bratoväöine bodisi v posameznih sluöajih, bodisi za kak öas tako namestovati, da sprejema nove ude ter jih vpisuje v matico bratovsöine, da blagoslavlja roLne vence, naklada skapulirje in da sicer opravlja vse tisto, kar gre drugaöe opravljati vodji? ICongregacija o tem poprasana odgovorila je dne
22.	avgusta 1842: Negative, nisi ei (parocho sive rectori) facta fuerit in concessione facultas subdelegandi vicarium vel alium presbyterum.
Vodja mora posebni smoter bratoväöine vedno pred oömi imeti ter skrbeti, da se goreönost ne ohladi, da se pravila spolnujejo ter da se v druLbo ne vtihotapijo nerednosti in nerodnosti, zlasti napuh in lakomna dobi-ökarija. Zato je doloöil ie Kiemen VIII. v svoji Le opeto-vano omenjeni konStituciji, da zapreöi zlasti zadnjo napako, da se smejo denarni prispevki ali milosöina od udov po-birati le juxta formam ab Ordinario praescribendam.
Druge praktiöne migljeje podaje »Duh. pastirstvo«.
Janko Skvarca.
III.
(Jaja coniugata peccavit cum viro suae sororis. Hinc pro Caja petitur dispensatio ad petendum dcbitum con-iugale. Quaeritur: Quando et sub guibus conditionibus amittitur ius petendi ? Quid de casu ?
Cum materia sacramenti matrimonii sint corpora contrahentium, mutuo tradenda in ordine ad generatio-nem, forma vero mutua horum acceptatio, invicte se-quitur tamquam effectus: ius ad copulam coniugalem petendam, et ex altera parte debitum ad eam praestan-dam (debitum coniugale). Hoc ius petendi debitum pot-est vero amitti supervenientibus quibusdam impedi-mentis. — Cum enim matrimonium a christianis con-tractum postquam fuerit consumatum nonnisi morte possit solvi, impedimento aliquo superveniente solum-modo licitus huius usus impeditur. Casus, quibus amittitur ius petendi sunt sequentes :
1.	Affinitas superveniens matrimonio iam contracto. Quae incurritur, quando alteruter coniux copulam habuit perfectam cum consanguineis alterius in primo vel se-cundo gradu. Hoc casu adulterium incestuosum patrans privatur iure debitum coniugale petendi, reddere tarnen tenetur, quia innocenti non debetur poena.
2. Votum siniplex castitatis. Qui emisso voto sim-plici castitatis matrimonium contraxit, castitatem servare tenetur, tarnen sine praeiudicio alterius coniugis. Hinc debitum coniugale non potest petere, reddere tarnen debet.
3. Cognatio spiritualis. Haec eatenus huc spectat, quatenus fieri posset, ut parentes aliquando suam prolcm baptizarent extra casum necessitatis. Cum etiam in bap-tizmo private cognatio spiritualis contrahatur, inferunt plures doctorcs, coniugem hoc facientem iure petendi privari S. Alphonsus tarnen sententiam oppositam nominal satis probabilem, propterea hic casus pro praxi minoris est momenti.
Notandum videtur, privationem iuris petendi habere naturam poenae et propterea non incurri, quando adest:
a) metus gravis, e. c. si uxor nonnisi ex metu gravi concubitum consanguinei sui mariti ad-mitteret.
b) ignorantia, quae rursus vel ignorantia facti vel iuris vel poenae esse potest.
Prima adest v. c. quando coniux adulterium pa-trans nescit personam cum qua peccat esse consangui-neam alteri coniungi. Ignorantia iuris adest, si invincibi-liter ignoraverit, praeter legem divinam etiam legem ecclesiasticam id prohibere. Imo probabile est, ait s. Alphonsus, non omittere ius petendi eum, qui legem ecclesiasticam quidem sciat, ignoret tarnen poenam.
Ex quibus colligitur, hanc poenam ab adulteris prima vice raro incurri.
Potestatem dispensandi ad petendum debitum coniugale, »cum transgressore voti castitatis privatim emissi« et »cum incestuoso vel incestuosa cuius ius amisit ex superveniente occulta affinitate«, habet episcopus vi facultatum trienalium (nunc pariter ad quinquenium concessarum), ad quem preces sunt dirigendae. Pro praxi: religiös! mendicantes (Franciscani, Dominicani) et alii cum iis communicantes (Soc. Jesu) sub rnode-ramine superiorum suorum, vi privilegii apostolici pro foro interno possunt dispensare in impedimento petendi debitum ex crimine incestus exorto; insuper potest etiam episcopus facultatem sibi concessam pro suo arbitrio aliis comunicare.
Applicando praedicta ad casum elucet: Cajam ius petendi non amisisse, quum viro suae uxoris sit affinis, non consanguinea. Lex ecclesiastica enim (hoc casu stricte interpretanda) solummodo de consanguineis lo-quitur.
Petenda vero erat — si conscientiae remorsibus medelam salutarem quaesivit in poenitentiali — dispen-satio dicta pro viro sororis noslrae Cajae, quem tota vis legis de »affinitate superveniente« in casu attingit.
Jos. Gruden.
Fiat brevis expositio Joan. cap. 17. cum applica-tionibus pradicis, praesertim ad nos sacerdotes.
Poglavje 17. v evangeliju sv. Janeza obsega slo-vesno molitev naäega Gospoda Jezusa ICristusa, v Kater! prosi 1. poveliöanja za se (17. 1—5), 2. za apostole (17. 6—19) in 3. za vse prihodnje vernike (17. 20—26).
I.	(Jan. 17. 1—5.)
1. To je Jezus govoril in je vzdignil oöi v nebo in rekel: Ode! ura je prisla, poveliöaj svojega Lina, da tvoj Sin tebe poveliöa;
2. kakor si mu dal oblast öez vse öloveitvo, da da vsem, katere si mu dal, veöno üivljenje.
3. To pa je veöno Livljenje, da spoznajo tebe, sa-mega pravega Boga, in Jezusa Kristusa, katerega si poslal.
4. Jaz sein te poveliöal na zemlji; delo sem do-konöal, katero si mi dal, da je storim.
5. In zdaj ti, Oöe! mene poveliöaj, sam pri sebi z veliöastvom, katero sem pri tebi imel, predno je bil svet.
Razlaga v obliki paralraze:
1.	To je Jezus govoril apostolom o njih begu, preganjanju, o svojem vnebohodu in prihodu sv. Duha, o sedanji britki loöitvi in prihodnjem veselju in je vzdignil oöi v nebo, nam v izgled, da pri molitvi povzdignemo duha k Bogu, in rekel: Oöe! tako te imenujem, ker molim k tebi kot ölovek, leer mi ime oöetovo vzbuja zaupanje, spominjajoö me tvoje moöi in veliöastva. Ura je prisla, pripraven öas je prisel, da me poveliöaZ. Zdaj bom najbolj potreboval tvoje pomoöi, ko se bo moje boLanstvo najbolj skrilo, ko bom kot uporen in gospodstva zeljen zapeljivec pribit na sramotni kri2. Torej Oöe! poveliöaj svojega Sina, poveliöaj me svojega Sina, kri-zanega in mrtvega s öudefci, zemlja naj se strese,
solnce naj otemni, pregrinjalo naj se pretrga.....................
da me ljudje ne bodo zaniöevali kot razbojnika, ampak spoznali iz mojega vstajenja, vnebohoda, sedenja na tvoji desnici, poslanja svetega Duha in spreobrnjenja nevernikov, da sem Bog in Odreäenik sveta, in se posve-tili in izveliöali v tej veri*); da tvoj Sin tebe poveliöa a) s tem, ker je moja slava tudi tvoja slava,
b)	ker bodo ljudje moje völoveöenje spoznaväi slavili tvojo neskonöno dobroto in c) pred vsem pa z oznanje-vanjem mojega nauka, v katerem tebe poveliöujem.
*) 'I’rojno poveliöanje Kristusovo razloöujejo razlagalci svetega pisma:
a) Nekateri pravijo, da je to poveliöanje trpljenje, kriZ in smrt, ker je to velika slava Kristusova, ker je s kriZem premagal greh in smrt in pekel.
b) Drugi menijo, da je to poveliöanje v vstajenju, vnebohodu, sedenju na desnici, poslanju sv. Duha in spreobrnjenju nevernikov.
c) Tretji, in teh se oklene Cornelij a Lapide, pa trdijo, da je to poveliöanje v tem, da bo svet spoznal, da je Kristus Sin boZji in se bo s tem opraviöil in izveliöal.
2. Kakor si mu dal oblast öez vse öl o-veitvo, ker si mu kot Bog öloveku dal oblast öez vse ljudi, ne samo öez Jude, daj mi torej tudi k temu potrebnega poveliöanja, da bom to oblast prav izvrsil, namreö: da vscm, veliki mnoiici, kateri si dal in z zadostno milostjo obdaril, veöno iivljenje, öene vspeSno (efficaciter) pa saj zadostno (sufficienter), ko bi se milosti ustavljali.
3. To pa je veöno Zivljenje, pogoj in bi-etvo vcönega Livljenja, da spoznajo in verujejo v tebe, samega pravega Loga, ki si tisti Bog, ki je edino pravi Bog izrned vseh bogov, kakorsen je tudi Sin, katerega si poslal, in sv. Duh, kateri iz naju izhaja, katerega sem jaz obljubil in katerega bodo tudi spoznali, öe bodo naju spoznali.
4. Jaz sem te poveliöal; delo uöenja in od-resenja, zaradi katerega si me kot poslanca poslal, bom öez nekaj ur trpljenja in smrti dokonöal zapustiväi uöenje apostolom in sem s tem tebe poveliöal, ker te ljudje a) spoznavajo in b) oznanjujejo. Poveliöal sem te tu na zemlji, ker v nebesih si Le poveliöan, ker te spoznavajo in molijo angelji. Delo sem torej dokonöal, katero si mi dal tu na zemlji;
5. i n ker sem delo svojega poslanja dokonöal in se iz ljubezni do tebe poniial in zavrgel do smrti na kriiu, zdaj ti, Oöe! mene poveliöaj sam pri sebi, vzemi me k sebi, da sedem na tvo:o desnico in poveliöaj me z veliöastvom, da bo moje prvo, ne stvar-jeno veliöastvo, t. j. moje bofcanstvo in sinovstvo, k a * tero sem pri tebi imel predno je bil svet, in sicer a) po tebi, ker si me od vekomaj rodil, b) vpriöo tebe, ker sem od vekomaj kot edinorojeni sin imel vpriöo tebe ncskonöno slavo, in c) pri tebi, ker sedim od vekomaj pri tebi kot Bog od Boga predno je bil svet. Poveliöaj me s tem, da bo moje boLanstvo in sinovstvo bolje, katero bo sedaj kakor biser skrito v blatu in kvasu trpljenja in smrti in poniLanem ölove-Stvu, potem ko bom premagal smrt, kakor solnce se zasvetilo vsemu svetu.
öe premisljujemo teh pet vrstic, v katerih prosi Kristus poveliöanja samemu sebi v tem, da bi se ob-vestilo njegovo boianstvo in sinovstvo in poveliöano öloveütvo vsemu svetu, spoznamo 1. vzviäenost svojega poklica, kateri delimo s Kristusom, ker tudi maSniku veljajo besede: »da da vsem, katere si mu dal, veöno iivljenje«. 2. Spoznamo tolaLilno plaöilo za zvestobo v poklicu: »delo sem dokonöal, zdaj ti, Oöe! mene poveliöaj«, govorili bomo tudi mi, öe bomo zvesti v poklicu. 3. Spoznamo, kaj je nas poklic: »da spoznajo tebe samega pravega Boga in Jezusa Kristusa, katerega si poslal«, da spoznam jaz meditando, da spoznajo verni me praedicante Kristusa cwn tota eins oeconomia salutis. — öe se bo torej nam mladim kapelanom jelo toLiti vsakdanje premiiljevanje, h Kateremu so nas v
semeniäöu privadili, naj nas osröuje 1. to, da je v pre-miäljevanju del naäega poklica, ali 2. vsaj besedica Je, je veöno iivljenje, ie tu kaj na zemlji zaöeto. Ne-besko veselje namreö obstoji v spoznanju = premiilje-vanju, ker po nauku sv. Tomafca je popolno napaöna trditev, da je bistvo nebeskega veselja v ljubezni, volji, ker ljubezen Le le takrat rodi slast, veselje, kadar spoznam, da ljubim: torej je veöno veselje po svojem bistvu v spoznanju, gledanju boLjem (visio Bei) — v premiäljevanju.
II.	Jan. (17. 6—19.)
6. Tvoje ime sem razodel ljudem, katere si mi dal od sveta. Tvoji so bili in si jih meni dal, in so tvoje besede ohranili.
7. Zdaj so spoznali, da je vse, kar si mi dal, od tebe.
8. Zakaj besede, katere si meni dal, sem njim dal; in oni so jih sprejeli, in so resniöno spoznali, da sem od tebe izsel, in so verovali, da si me ti poslal.
9. Jaz prosim zanje; ne prosim za svet, ampak za te, katere si mi dal, ker so tvoji.
10. In vse moje je tvoje, in tvoje je moje; in poveliöan sem v njih.
11. In veö nisem na svetu, ti pa so na svetu, in jaz pridem k tebi. Sveti Oöe! Ohrani jih v svojem imenu, katere si mi dal, da bodo eno kakor tudi mi.
12. Dokler sem bil pri njih, sem jih jaz ohranil v tvojem imenu. Katere si mi dal sem jih obvaroval; in nobeden njih se ni pogubil, kakor le sin pogubljenja, da se pismo dopolni.
13. Zdaj pa pridem k tebi; in to govorim svetu, da imajo moje veselje dopolnjeno sami v sebi.
14. Jaz sem jim tvojo besedo dal, in svet jih je sovraiil, ker niso od sveta, kakor tudi jaz nisem od sveta.
15. Ne prosim, da bi jih s sveta vzel, temveö, da bi jih hudega varoval.
16. Niso od sveta, kakor tudi jaz nisem od sveta.
17. Posveti jih v resnici! Tvoja beseda je resnica.
18. Kakor si ti mene na svet poslal, tako sem tudi jaz nje poslal po svetu.
19. In zanje se jaz sam sebe posveöujem; da so tudi oni posveöeni v resnici.
Razlaga v parafrazi:
6.	Glej, Oöe! delo sem dokonöal, katero si mi dal; Tvoje ime, ne v kolikor te (s tem imenom) imenujemo Bog, ker pod imenom Bog si bil znan tudi Judom, ampak v kolikor te kliöemo Oöeta, ki si mene istobitnega Sina rodil od vekomaj, ker kot ta-kega te je svet spoznal sele po meni, razodel sem ljudem, apostolom in uöencem, katere si mi dal, poklicaväi jih vspesno (efficaciter), ker si jim dal aj zadostno milost poklica, in so b) sledili poklicu ter se c) odloöili o d sveta, od nevernikov in gre§nikov,
2
ki hite za svetom in njegovo neöimernostjo. Tvoji so b i 1 i, ker si od vekomaj spoznal njihovo Iastnijo, da bodo sledili svojemu poklicu in se izveliöali po meni, ker s i j i h meni dal, da bi si po mojem nauku dobili veöno slavo, in glej! zdaj so pokazali, da niso zanemarili tvojega poklica in mojega truda, ker so tvoje besede, katere sem jim jaz oznanjeval,
o	h r a n i 1 i in v dejanji izpolnili.
7. Zdaj so spoznali, daje vse, kar si m i dal, od lebe, da so vse moje besede, zapovedi in dejanja prihajala od tebe.
8. Zakaj besede, nauk, katere si meni dal, dajih oznanjujem, sem njim dal, oznanjeval in oni so jih sprejeli, verovali so in v dejanju izpolnjevali, i]n s o iz tega resniöno spoznali, da je ta nauk bozji nauk, da sem torej o d tebe izsel kot Mesija, Odresenik sveta, in so verovali, da si me t i poslal v odresenje sveta.
9. Ker so se torej vredne skazali tvoje pomoöi in varstva, sledeö tvojemu klicu, in ker tudi moj trud, moje besede in dejanja, niso bila zastonj pri njih, ker so torej tvoji in tudi moji, ker si mi jih izroöil, zato jaz prosim za nje, varuj jih, da bodo rastli v spoznanju in ljubezni do tebe in mene, v veri, milosti in edinosti. Ne prosim za svet, za nevernike in niöemernosti vdane greSnike, ker za te bom prosil drugod in posebno na krizu, tudi ne prosim za druge vernike, ker za te bom prosil pozneje, a m p a k za te, katere si mi dal, samo za apostole, od ka-terih se poslavljam. Prosim torej zanje (prviö) ker so tvoji, od vekomaj od tebe izvoljeni za veöno Livljenje ; tvoji, pravim, so, öetudi si jih meni v skrb izroöil.
10. Ker vse moje je tvoje, in öe tudi sem rekel, da si jih ti meni dal, vendar so bili vedno moji, ker tvoje je moje, ker sva istobitna. (Drugiö) prosim zanje, ker poveliöan sem v njih, ker v me verujejo, me ljubijo, molijo in ker me bodo po smrti moji oznanjeval! kot Mesija in Lina Bozjega.
11. (Tretjiö) prosim za nje, ker kmalu v e ö ne bom na s v e t u , ker kmalu me bodo umorili, t i (apostoli) p a bodo ostali na svetu, da bodo ozna-njevali tvoj in moj nauk, ter bodo zaradi tega pre-ganjani od satana, Judov in nevernikov. Ti torej, Oöe! jih öuvaj, ker jaz se vrncm k tebi. Ker jim bo pa v boju zoper svet in satana treba svetosti, zato se obrnem na te: s v e t i Oöe! ki si izvir svetosti, ohrani jih v svojem imenu, po svoji vsega-mogoönosti, da bodo stanovitni v veri in ljubezni do tebe in mene, da bodo apostoli, katere si mi dal, eno a) z nama po veri, po kateri se bodo zje-dinili z menoj in po meni s teboj, in b) eno med seboj v miäljenju (naöelih), hotenju (ljubezni) in delovanju, in sicer po veri, ker le tarn, ltjer je ena vera, so ljudje tudi eno v miäljenju, hotenju in delovanju in sicer tako,
kakor smo tudi mi, Oöe, Sin in sv, Duh eno po svojem bistvu, eno v misljenju (Sin Beseda, naöelo, Kristus) v hotenju (ljubczen, sv. Duh) in delovanju (stvarjenju Oöe)-
12. Dokler sem b i 1 pri njih, osebno, te-lesno priöujoö, sem jih jaz ohranil v veri in ljubezni do tebe in sehe v tvoje m imenu, po tvoji veljavi, oblasti in moöi kot tvoj poslanec; spoznavsi namreö, da si me ti poslal, so se me radi oklepali vedoö, da se po meni oklepajo tebe. Katere si mi torej dal, sem jih obvaroval in nobeden se n i pogubil, kakor sin pogubljenja, namreö Juda, ki je bil po lastni krivdi zaradi tatvine in izdajstva odloöen za pogin in pogubljenje. In tako se je zgodilo, da s e je tudi v tem obziru p i s m o d o p o 1 n i 1 o , ker pisano je : »ko je sojen, naj gre ven obsojen, in njega molitev mu bodi v greh, nje-govih dni bode malo in njegovo öujsko sluzbo naj prejme kdo drugi. (Ps. 108. 7. 8.)
13. Zdaj pridem k tebi, kmalu po svoji smrti in vstajenju se vrnem k tebi in t o, o svojem vstajenju in smrti in vnebohodu govorim v svetu, ko sem §e na svetu, da bodo imeli moje veselje dopolnjeno sami v sebi, da se bodo nad tem moj im odlikovanjem popolno veselili v nadi, da bodo kmalu v nebesih obdani z jednako öastjo.
14. Jaz sem jim tvojo besedo dal, tvoj nauk oznanil, in sprejeli so jo in v dejanju izvrsili, zato jih svet, neverniki in brezbozni posvetnjaki sovrazijo, ker niso od sveta, ker posvetnja-kom niso podobni, kakor tudi jaz nisem od sveta, ker ne maram ne sveta, ne njega poäeljenja.
15. Ker so se torej odloöili od sveta in se popolno posvetili moji in tvoji sluzbi: varuj jih. Zato te ne prosim, da bi jih s sveta odvzel k sebi v nebesa, temveö, da bi jih varoval hu-d e g a , greha, kazni in hudobnega duha.
16. Ker namreö niso od sveta, kakor tudi jaz nisem od sveta.
17. P o s v e t i jih, potrdi, pospesi in dovrsi jih v svetosti, in sicer v resnici s tem, da jim bos po svetem Duhu dal spoznati popolno evangelijsko resnico, da bodo po tej resnici, katero sem jim jaz oznanjeval, ki sem pot, resnica in Livljenje, posveöeni v zmozne oznanjevalce resnice, ker tvoja beseda, ki sem jim jo jaz oznanjeval, je resnica.
18. Zato prosim za nje (öetrtiö), ker kakor s i ti mene na svet poslal, da bi oznanjeval resnico, tako bom tudi jaz nje poslal po syetu med vse narode, da jih pouöe in posvete. Zato bodo potrebovali velike svetosti in pozrtvovalnosti, da bodo mogli neumorno oznanjevati boLjo besedo, ustavljati se raznim nasilstvom in prenasati stanovitno preganjanje ali celo smrt. Zato je prav, o Oöe ! da jih od dne do dne bolj posvetis, da bodo mogli tudi druge posveöevati.
19.	In za nje se torej tudi jaz s a m sebe posveöujem, zrtvoval sem se oznanjujoö evangelij in se bom sedaj za nje Zrtvoval kot zrtva na krräu, d a bodo tudi oni posveöeni v resnici, da bodo premisljujoö tvoj nauk, kateri sem jim oznanil, sami sebe posvetili in pogunino prevzeli apostoljsko sluzbo in posvetili tebi vsa ljudstva, da bodo po neumornem oznanjevanju mojih naukov in stanovitnem prenasanju preganjanj res prava posveöena, nekrvava zrtva in, ka-kor se spodobi, da svetost mojih naukov potrdijo s svetostjo muöeniätva, po mojem vzgledu tudi krvava Lrtva svojega poklica.
Od (6.—19.) vrste prosi Gospod za apostole in ob enem tudi za nas; zato se vprasajmo 1. zakaj prosi za apostole, in 2. kaj prosi ?
Zakaj prosi Gospod?
1. Zato prosim za nje, ker so tvoji. Zakaj pa so tvoji? Zato, ker si jih od vekomaj odloöil za se kot take, ki si bodo prav izvolili poklic in ga zvesto ohranili do konca.
Tudi za nas bi bila gotovo velika öast in tolazba, ko bi vedeli za trdno, da smo bili, smo in bomo nje-govi. Izvolili smo si Le apostoljski poklic, bomo li zvesti ostali poklicu ? Bog daj!
2. Drugiö prosi Gospod za apostole zato: ker so moji. Zakaj pa so moji ? Zato, ker so tvoji in ker sem v njih poveliöan. Vprasajmo se torej, ali je Kristus poveliöan v nas, in vedeli bomo, öe smo njegovi, in da je torej tudi za nas prosil. Zato premisljujmo besede sv. Krizostoma, ki pravi: »Pomni, da Boga in Kristusa poveliöujemo v sebi, kadar dobro delamo in posebno, ko njegovo vero oznanjujemo in nevernike in brez-boZnike k njemu vraöamo.«
3. Tretjiö prosi za apostole in za nas: »ker veö nisem na svetu, ti pa so na svetu, pa niso od sveta.« Tudi mi smo kot svetni masniki na svetu, med svetom, to je prav gotovo, morda pa ni tako gotovo, da nismo od sveta. Po cem pa bomo spoznali, da nismo od sveta ? »In svet jih je sovraiil, ker niso od sveta«, pravi Gospod. Hvala Bogu, svet nas sovraäi vsaj v skupnosti. Dobro bi bilo torej, öe se vprasamo, kako sodi svet o nas po-sameznikih.
4. öetrtiö prosi Gospod za nas in za apostole, ker jih je poslal, kakor je Oöe poslal njega. Poslani smo tudi mi, a treba nam je pri tem poslanju tega, öesar nam je Gospod prosil pri tej priliki.
Prosil je Kristus:
a)	da bodo eno, kakor tudi mi. Eno z nami po veri in ljubezni do Boga. Eno med seboj v misljenju, hotenju in delovanju. Eno v mislje-nju, v naöelih. Naöelo nase pa je Kristus, go-voreö po rimsko - katoliski cerkvi. — Eno v hotenju. Eno v naöelih; upajmo, da smo. Morda
pa nismo eno v hotenju. Morda ne upamo ali ne maramo s celo voljo priboriti zmage celim naöelom Kristusovim; morda nas ovira ozir na öastiieljnost, prenapetost kake osebe, ozir na narodnost, na tok zgodovine, da ne damo povsod in vselej duäka Kristusovemu naöelu, kakor bi res ne bilo Kristusovo naöelo najbolj narodno naöelo, ali öe hoöemo reöi, naöelo öistega ölo-veöanstva, kakoräno je v resnici, ne pa kakor öloveöanstvo umevajo materijalisti.
b) prosi Kristus : »da bi jih s sveta ne vzel, temveö da bi jih varoval hudega.« Torej ni volja Kri-stusova, da ne bi poznali mi poleg naöela Kri-stusovega, tudi naöela sveta, öasovnih razmer in potreb, ampak da bi se varovali, da ne bi hodili po naöelih sveta ter se obvarovali v teh koöljivih stvareh greha, satana in öasnega zla. To prosi za nas.
c) prosi Gospod: »Posveti jih v resnici«, torej svetosti za apostole, svetosti za nas. Disce hic, dostavi Cornelij a Lapide, quam scindus esse debeat Christianus, praesertim Religiosus et Apostolicus, qui alios sandificare cupit. Christianismus est imitatio divinae naturae: Christianus enim sanditatem Dei et Christi imitari debet quam maxime potest, ut qui eum videt vel audit, Christum se videre et audire existimd: Eritis mihi sandi, quia sandus sum ego Dominus; et separavi vos de ceteris populis, ut essetis mei. Sanditas ergo est aversio a mundo, et conversio unioque cum Beo et Christo. Quocirca Apostoli magis sua sanditate et caritate ardente, quam praedicatione converterunt orbem.
Torej svetosti, ne, kakor je prosil Salomon, mo-drosti, nam je prosil na tem mestu, zgorej pa uöenosti. Uöenost in svetost bodita nasi lastnosti, toda prva je svetost: Uöimo bolj z vzgledom, ko z besedo.
III.	(Jan. 17. 20-26.)
20. Pa ne prosim samo za nje, ampak tudi za tiste, kateri bodo po njih besedi verovali v mene.
21. Da bodo vsi eno, kakor ti, Oöe! v meni, in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nas eno, da svet veruje, da si me ti poslal.
22. In veliöastvo, katero si meni dal, sem jaz dal njim, da bodo eno, kakor smo tudi mi eno.
23. Jaz v njih in ti v meni, da bodo popolnoma eno, in da svet spozna, da si me ti poslal, in jih ljubil, kakor si tudi mene ljubil.
24. Oöe! hoöem, da bodo tisti, katere si mi dal, tudi z menoj tarn, kjer sem jaz, da vidijo moje veliöastvo, katero si mi dal, ker si me ljubil pred zaöetkom sveta.
25. Praviöni Oöe! svet te ni poznal, jaz pa sem te poznal; in ti so spoznali, da si me ti poslal.
26. In oznanil sem tvoje ime in oznanjeval je bom, da bo ljubezen, s katero si me ljubil ti, v njih in jaz v njih.
Razlaga v obliki parafraze:
20. Pa ne prosim samo za nje (za apostole), ampak tudiza tiste, ki bodo po njih b e -sedi verovali v mene, za vernike vseh öasov.
21. Da bodo vsi eno
a) med seboj v veri, upanju in ljubezni, in
b) eno z Bogom po veri v mene, k a k o r s i ti, Oöe! eno v meni in jaz v tebi po istem bistvu, da bodo tudi oni v nas eno, z nami eno po veri in ljubezni in kot udje du-hovnega telesa Kristusovega, da svet veruje, da s i me t i poslal, da bodo ljudje 4e iz tega spoznali in verovali v mene kot sina Bo2jega, ko bodo videli vernike z Bogom in z menoj in pa med seboj v blaLeni edinosti, spoznavsi, da tako zdruienje ni mogoöe dru-gaöe, nego po boLji moöi.
22. In veliöastvo, slavo mojega boianstva in sinovstva, katero si meni dal, od vekomaj, kot svojemu pravemu Sinu in per unionem hypostaticam tudi mojemu ölovestvu in jo razodel pri krstu v Jordanu, katera se bo pokazala öez tri dni ob vstajenju in katero bom dal ljudem ob vstajenju, sem jaz njim dal po svetern Duhu v zakramentu presv. resnjega Telesa kot svojim posinovljencem, deleö jim tudi moö öudeiev in milost bratovske edinosti v dokaz resniönosti mojega nauka, da bodo eno z menoj in po meni s teboj, kakor smo tudi m i eno po bistvu.
23. Namreö jaz v njih kot glava duhovnega telesa, zdruien L njimi po veri in presv. resnjem Telesu, da bodo popolnoma eno, kot udje enega duhovnega telesa dovräeni v meni, svoji glavi, v popolno enoto : eno po dusi med seboj in z Bogom: anima enini magis est, nbi amat, quam ubi animat; eno po telesu med seboj in z menoj, dejansko se druLeö z mojim te-lcsom v zakramentu presv. reänjega Telesa. Iz te med-sebojne ljubezni in edinosti naj torej verni svet spozna, da je boLji nauk, kateri sem jim oznanoval kot tvoj poslanec, da si me torej t i poslal, in da si j i h ljubil, kakor si tudi mene ljubil, ker si jlh naredil posinovljene otroke boije, enako, kakor si tudi mene ljubil kot svojega pravega Sina.
24. Torej Oöe! hoöem, silno ielim in hrepe-nim vspeäno, da bodo tisti, apostoli in verniki, k a t e r e s i izvolil za veöno zivljenje in meni dal in v skrb izroöil, tudi z menoj tarn v ncbesih, kjer sem jaz sedeö na tvoji desnici, da vidijo moje veliöastvo, ne samo mojega poveliöanega öloveätva, ampak tudi veliöastvo mojega boEanstva in sinovstva, katero si mi dal, ker si me ljubil od vekomaj pred zaöetkom sveta kot svojega Sina.
25. Res velike reöi si pripravil svojim izvoljencem, za katere sem te prosil in, praviöni Oöe! praviöno je, da si zavrgel prevzetne in da si dal te dobrote po-niLnim, ker prevzetni svet teni spozna 1, jaz pa sem te spoznal in ljubil, in ti moji verni uöenci vseh öasov so te spoznali in ljubili in so verovali, da s i me t i poslal.
26. In oznanil sem tvoje ime in oznanjeval g a bom. Ker ti verni uöenci vseh öasov niso bili prevzetni, sem jim tebe oznanil, da so te jasno spoznali, in äe jasnejse jim bom oznanjeval potem, ko bom od mrtvih vstal in sv. Dulia poslal, da bo ljubezen, s katero si me ti ljubil in zaradi mene tudi nje ljubil, v njih se nadalje od dne do dne veöja,
i	n zaradi tega bom jaz v njih ostal in se jih vedno tesnejäe oklepal zaradi vedno rastoöe milosti in ljubezni.
Ce je Gospod ravno prej prosil za apostole, da bi se posvetili kot Lrtva svojega poklica, pokaze v teh vrsticah veliöasten sad in plaöilo te pofrtvovalnosti.
1. Vse, kar je tukaj Gospod vspesno sprosil ver-nikom, prejeli bodo ti le po nasem posredovanju: »kateri bodo v mene verovali po njih besedi.« Vsa sreöa preroj enega ölovestva, katero nam slika Gospod v teh vrsticah, in vse poveliöanje, katero dobiva Bog vsled tega, je torej delo masnikovo, delo propovednikovo.
2. Drugo, kar nas mora navdusevati za poLrtvoval-nost v poklicu, je prekrasno plaöilo, katero nam in vernikom tukaj vspesno prosi Gospod: »Oöe! hoöem, da bodo tisti, katere si mi dal, tudi z menoj tarn, kjer sem jaz«, torej: terret labor, aspice praemiutn!
3. Tretje, kar nas mora navdajati z brezmejno tolazbo pri svojih trudih in Lrtvah, je pa öastna beseda Kristusova, da ostane pri nas in v nas s svojo blaZeno priöujoönostjo in sicer tem tesneje, öim tesneje se ga bomo oklepali mi.
Gaäpar Porenta.
Erledigung
Über die
im Jahre 1892 u. 189.3 crbgehcrüenen
n i * <1
-MM-,'
1892.
Im Jahre 1892 wurden in der Zeit vom 24. Februar bis zum 10. November an den einzelnen Decanatssitzen 29 Pastoralbcsprechungen abgehalten, und zwar an 13 Stationen zu je eine, in Ljubljana, Cirknica, Ivamnik, Moravöe, Postojna, Trnovo, Vipava und &u2emberk zu je zwei. Die Betheiligung an den Konferenzen war eine recht gute, denn es nahmen an denselben 369 Diöcesanpriester, darunter 9 Ordensgeistliche theil. Leider ist ans den vorliegenden Protokollen ersichtlich, dass	auch im Jahre 1892 einige wenige	Herren den	so	wichtigen Besprechungen ohne alle Entschuldigung fern«
blieben, lieber	die vorgelegten vier Fragen wurden	im ganzen	334	schriftliche Beantwortungen eingeschickt, zum Theil von
älteren, dazu	nicht verpflichteten Seelsorgern, was	umsomehr	mit	Anerkennung hervorgehoben wird, als einige jüngere
Herren ihrer	diesbezüglichen Pflicht entweder gar	nicht, ober	aber	nur theilweise nachkamen. — In Vipava wurde bei
einer Pastoral-Conferenz eine wissenschaftliche Bibliothek für die dortige Decanats-Geistlichkeit gegründet, welchen löblichen Beschluss der dazu gewählte Ausschuss auch sogleich zur Ausführung brachte.
Bezüglich der deeanatsämtlichen Berichterstattung über die abgehaltenen Konferenzen wird bemerkt, dass die Protokolle so gehalten sein sollen, dass sie ein klares Bild der stattgesuudenen Besprechungen bieten, was bei einigen Conserenzpro-tokolleu nicht der Fall ist.
1.	lieber die Frage »de testamentis clericorum« liegen 87, mitunter ausführliche und gediegene Elaborate vor. Von den Herren Eonfcrentisten werden die über diesen Gegenstand geltenden kirchenrechtlichen Bestimmungen fleißig angeführt und durchgehende die Notwendigkeit herborge« hoben, dass jeder Seelsorger schon in gesunden Tagen für den Sterbefall über sein Eigeuthum in rechtsgittiger Form in solcher Art und Weise seinen Willen niederschreibe, wie es eines katholischen Priesters würdig und für fein Seelenheil ersprießlich ist. Als Beispiel einer guten Lösung dieser Pa-storal-Coiiferenzfrage folge das Elaborat des Herrn Pfarr-eooperators Franz Krumpestar.
To vprasanje je prav primerno za nase öase, ko se ravno zaradi oporok duhovnov gode veökrat velike zmesnjave in se öujejo zalostni pojavi. Zato pa Le zdaj v zdravih dneh premisljujmo, kako nam je vrediti hiso, se predno nas pokliöe Gospod: »Daj odgovor od svojega hiSevanja; zakaj posihmal ne boä mogel veö gospodariti.«
Va2no pa je to vpraSanje tudi zato, ker razpravlja zadevo, ki se ima napraviti samo enkrat v Sivljenji, in ktera enkrat skazena, se ne da veö popraviti. — Zato je pa treba stvar dobro premisliti, da bodemo storili svoje oporoke po doloöilih sv. cerkve svojim dusam v zvelicanje, duhovnistvu v öast, vernikom pa v spodbudo.
Predno spregovorimo o oporoki duhovnikovi, do-takniti se moramo prej nekega druzega vprasanja, brez katerega bi bila oporoka nemogoöa, vprasanja namreö, ali sme klerik kako premozenje imeti, o katerem naj bi prosto, ali vsaj po doloöilih sv. cerkve po svoji volji razpolagal.
Da ima sv. cerkev in njeni sluzabniki duhovniki pravico posvetno premoienje imeti, to je bilo od nekdaj pripoznano.
Sv. Avguätin izvaja to pravico sv. cerkve iz tega, ker je tudi Jezus z apostoli imel svojo blagajnico. Pri-znavali so to pravico za Konslantinom Vel. rimski cesarji z malimi izjemami po vrsti. Cerkveni zbor v Kostnici
1.	1414.—1418. zavrgel je Wicleffove stavke, v katerih trdi, da je zoper sv. pismo in zoper Ivristusov nauk, da imajo cerkveni mozje, toraj duhovniki, posvetno premo-Lenje, kot krive. Nazadnje pa je se papeL Pij IX. v Syllabu zavrgel stavek, ki trdi, da sluzabniki sv. cerkve in rimski papeL ne smejo imeti öasnega premozenja in posestva.
Duhovniki imamo toraj po bozjih in drzavnih za-konih pravico do posvetnih stvari, imamo pravico dobiti in imeti, dominium nad posvetnim premoLenjem.
Kaj pa je »dominium ?« Dominium est facultas disponendi de re aliqua tamquam sua ad proprium bonum, pravi morala. Ako tedaj moremo dobiti in imeti dominium nad posvetnimi reömi, smemo z njimi storiti, kar hoöemo, storiti ne le v zivljenji, ampak imamo tudi oblast doloöiti, kaj naj se s temi stvarmi po nasi smrti zgodi, imamo pravico narediti oporoko.
Toda sv. cerkev v skrbi za veöno zveliöanje svojih sluzabnikov in za ugled duhovnistva dala je v teku öasa nekatere zapovedi ali bolje reöeno prepovedi glede oporok duhovnikov.
Predno pa o teh spregovorimo, treba nam bode nekoliko pogledati po virih, iz katerih se staka duhovni-kovo premozenje, kajti po teh virih se ravnajo cerkvena doloöila. Ti viri so pa trojni, nekateri nastevajo stiri.
a) Nekateri duhovnik je tako sreöen ali pa tudi nesreöen, da dobi po svojih starisih, ali sploh od svoje rodbine lepe svote denarja. To njegovo premozenje imenuje se: bona patrimonialia.
b) Drug dohodek pa dobiva duhovnik od svojih cerkvenih opravil, kakor: od porok, od pokopov, pri krstih, za mase itd.; nekateri zasluii morda tudi Se po strani kak denar s slikanjem, pesni-kovanjem, pisateljevanjem, poduöevanjem ali se kako drugaöe; imetje pa, ki si ga na ta naöin pridobi, imenuje se: bona quasi patrimonialia ali industrialia.
c) Tretjiö pa dobiva duhovnik svoje dohodke iz beneficija, to je cerkvena last, bodisi zcmljisöe, glavnica ali tudi pravica, katerih letne dohodke vleöe prebendar in to so: bona bcneficialia.
d) Nekateri stejejo tudi duhovniku v dohodke prav skromno iivljenje, da od svojega beneficija niti toliko ne porabi, kolikor bi po vseh pravicah smel in kar bi se njegovemu stanu spodobilo. Kar si s tem prihrani, imenuje se: botia parsi-monialia.
To so viri, iz katerih se steka premozenje cerkvenih sluzabnikov.
Premoienje, ki si ga nähere duhovnik iz prvega in druzega vira, sme duhovnik po svoji volji, seveda tudi po svoji vesti obrniti; sv. cerkev mu te pravice ne jemlje, ampak mu to izreöno dovoljuje v zivljenji in tudi za sluöaj smrti s temi besedami: Qui cumque de sacerdotibus vel ministris pro sua utilitate, atque ami-citia vel praestatione, aut quocunque modo, aut per scrip-turae seriem aliquid meruerint a quolibet percipere, in ecclesiae rebus non poterit numerari, sed quod exinde voluerint faeere, ipsorum voluntatis arbitrio subiacebit. (Can. 2. C. XII. qu. 3.) — In prostost oporoke tega pre-moienja dopusöa cap. 12. de testamentis III. 26. rekoc: Caeterum, quae ex haereditate, vel artifeio aut doctrina proveniunt, distribuentur pro arbitrio decedentis.
To premozenje, ki mu dohaja iz prvega in druzega vira, sme duhovnik po svoji volji porabiti. — Be-neficiji pa so last sv. cerkve, in zato sv. cerkev tudi doloöuje, kako naj se njih dohodki porabljajo. Duhovnik je sicer posestnik dohodkov, vendar pa je v njih porabi navezan na doloöila cerkvena. Mnoge doloöbe cerkve-nega prava govore, da ima duhovnik prebendar pravico do dohodkov prebende, kolikor jih za se potrebuje, da se posteno po svojem stanu nosi, kar mu pa ostane, superflua status, ima dati cerkvi in revezem, ne sme pa zapravljati ali pa dajati sorodnikom, ako niso revni in potrebni. Ravno tako prepoveduje tridentinski cerkveni zbor bogatiti premozne sorodnike. Omnino vero eis inter-dicit, — nimirum saerosancta Synodus — ne ex reditibus ecclesiae consanguineos familiaresve suos augere studeant, quum ast Apostolorum eanones (39) prohibeant, ne res ecclesiasticas, quae Dei sunt, consanguineis doncnt, sed si pauperes sint, iis ut pauperibus distribuant, eas autem non distrahant nee dissipent illorum causa. (Sess. 25. cap. 1. de reform.) — Iz tega doloöila je razvidno, da se benefieijski dohodki ne smejo svojevoljno razsipati niti v zivljenji, razume se pa tudi, da tudi v oporoki ne.
Pa ne samo iz teh cerkvenih doloöb nam je znana volja sv. cerkve, oziroma poraba beneficijskih dohodkov,
ampak tudi iz njcnega ravnanja ob smrti klerikovi duhovnikov.
Veö ko eno tisoöletje so smeli kleriki v oporoki razpolagati samo z bona patrimonialia, in se s samo tistimi, kar so pred ordinacijo imeli. Ako je umrl kak klerik, pustila je cerkev bona patrimonialia njegovim sorodnikom, ako jih pa ni imel, vzela je vse njegovo premoüenje cerkev, pri lcateri je bil nastavljen. C. 7. C. XII. qu. 5. pravi: Quicunque ex gradu ecclesiastico sine testamento et sine cognatione decesserit, haereditas eins ad ecclesiam, cui deservivit, devolvatur, — katero pravico je tudi rimsko pravo sv. cerkvi pripoznalo. Take dediöine klerikov pa so se vöasih tudi izroöale papezu v prid vesoljne eerkve in pa za pospesevanje misijonov.
Ta pravica pa se je v teku öasa sprevrgla v tako zvani ins spolii. Ta ins spolii so si po krivici prilastovali skofje, pa tudi posvetni knezi, cerkveni patroni in se drugi in so ugrabljevali premoäenje po umrlih klerikih. Veö papezev se je temu kriviönemu poöenjanju ustav-ljalo, naposled pa je papeL Aleksander III. na tretji lateranski synodi doloöil, da sme klerik o svojem pri-vatnem premozenji napraviti oporoko; kar pa je iz be-neficija öez svoje potrebe prejel, mora pa vrniti cerkvi, pri kateri je sluLil. Poleg tega doloöila pa je bilo ome-njeno, da je dobra navada, öe duhovnik v svoji oporoki voli tudi reveLein, cerkvam, svojim streznikom, naj si bodo sorodniki ali ne. Pro pauperibus, religiosis locis et qui viventi servierunt, sive sint consatiguinei, sive alii,
—	pravi omenjena opomba.
Ta dostavek je bil pozneje privzet v gregorijanske dekretale in je bil podlaga, na kateri se je potem razvila pravica, da smejo kleriki tudi o svojem bene-ficijskem premozenji prosto oporoko storiti, seveda rav-nati se pri tem po doloöilih sv. cerkve. To se jim pa dopusöa se posebno zato, ker je tezko loöiti, kaj si je duhovnik pridobil po dedsöini, ali od svoje duhovniske sluLbe ali pa iz beneficija, pa tudi zato je prav, da cerkev ne vzame duhovnikovega premofcenja, ker ima mnogokrat duhovnik v oporoki kaj popraviti, kar je v zivljenji zamudil.
Duhovnik sme toraj dandanasnji disponirati v svoji oporoki tudi z denarjem in sploh imetjem po svoji volji; ker je pa to le cerkveno, mora se pri tem drLati cer-kvenih doloöil in ielje sv. cerkve, kar mu tudi drZava ne brani. ölen XXI. nasega konkordata namreö pravi, da je duhovnikom dovoljeno svoje oporoke narediti in s svojim imetjem disponere iuxta sacros canones. In teh dolocb se morajo tudi dediöi drLati, ako njih sorodnik duhovnik brez oporoke umrje.
Neko pravilo za duhovniske oporoke je tudi stara, od dunajskega provincijalnega cerkvenega zbora in od
drzave potrjena navada, zapuiöino brez oporoke umrlih prebendarjev na tri dele razdeliti, katerih prvi pripada cerkvi, drugi reveiem, tretji sorodnikom. Ako so pa sorodniki revni, imajo pravico tudi do druzega dela, pa morajo zanj prositi. Ako pa umrli ni imel stalnega beneficija, ne dobi cerkev niö, dva dela sorodniki in en del revezi onega kraja, kjer je na zadnje sluZil.
Ako se duhovnik ravna po tem pravilu, zadostil bode cerkvenim doloöbam, skrbel za duso svojo in varoval duhovnisko öast. Toraj cerkve nikar ne poza-bimo in ob enem dobrodelnih naprav in revefcev; sorodniki se bodo ie sami oglasali.
Akoravno bi kdo mislil, da njemu iz beneficija niö ne preostaja in da mu radi tega ni treba niöesar cerkvi in reveZem zapustiti, vendar naj tega nikar ne stori, ampak pomisli naj, koliko je imel, ko je nastopil svojo prvo sluzbo in koliko ima zdaj. Morda je tudi beneficij veö nesel, kakor ga je duhovnik cenil; ne dajmo se tudi osramotiti od vernikov, ki se v svojih oporokah kaj radi spominjajo posebno cerkvä, pa tudi ubogih.
Seveda je najbolje, öe duhovnik kar sproti da Bogu, kar je bozjega, vendar zameriti ni nikomur, öe pri tej ubogi pokojnini, ki se daje duhovnikom, skrbi za svoja stara Isla, zato naj se pa takrat, ko trka bela zena na vrata Livljenja, obrne vse tako, kakor se spodobi. Dobro je, öe gredo nasa dobra dela pred nami, vendar sv. Janez imenuje tudi tiste blaiene, ki jim dobra dela siede, zato naj pa gleda vsak duhovnik, da naredi svojo oporoko, predno ga smrt prehiti; zakaj veliko zmesnjav naredi on, kateri umrje, predno je uredil svojo hiSo. Vse je pomesano, cerkveno premoienje, duhovnikova last-nina, ali pa se kacega druzega imetje ; dolgovi ostanejo neplaöani, tirjatve se pozabijo, mase se ne opravijo itd. in ins spolii se od domaöih in tujih brez skrbi izvrsuje.
Ako povzamemo stvar §e enkrat, vidimo, da je sv. cerkev, oziroma bona patrimonialia in tudi inäu-strialia dala popolno prostost, le ozir bona beneficialia je doloöila, da naj jih rabi duhovnik za svoje potrebe, kar mu pa öez te potrebe ostane, superflua status, pa mora dati cerkvi; sme pa tudi ubogim, tudi sorodnikom, öe so revni, in svojim postenim slu2abnikom jih sme odloöiti v svoji oporoki.
Zavoljo doslednosti naj omenim se bona parsimo-nialia. Sv. Alfonz Ligv. pravi, da sme duhovnik L njimi storiti, kar hoce, drugi kanonisti pa pravijo, da ne, ker so ti dohodki iz beneficija in so takorekoö bona superflua za varönega klerika.
Nazadnje je pa treba se odgovoriti na vprasanje: Quae proinde in condendis huius modi testamentis vitanda?
Omenili smo, kaka zmeänjava se rada zgodi, ako duhovnik brez oporoke umrje, vendar pa je treba tudi,
1*
ko se dela oporoka, velike previdnosti, ker se zgodi vöasih z nepremisljeno oporoko tako zgledovanje in po-hujäanje, da bi bilo bolje, ako bi je ne bilo.
Najprej je gledati na to, da poravna v oporoki svoje dolge, öe jih kaj ima; potem se le naj razpolaga z ostalim premozenjem, in sploh naj poprej stopa po potu iustitiae, potem äe le charitatis.
Tudi cerkve duhovnik ne sme pozabiti, sosebno, öe je v zdravih letih zamudil svojo dolznost; in tudi reveLem naj odmeni prostor v svoji oporoki.
Prav neprijetno je, utegne se pa tudi zgoditi, da duhovnik zapusti velik del ali pa vse svoje premoLenje druätvu, s tendencijami cerkvi ne ravno prijaznimi, ali druätvu silno dvomljive verske vrednosti. Posebno pre-glavico pa dela oporoka zavoljo sorodnikov. Najbolje kaie spominjati se pred vsem tistih, ki so morda za öasa duhovnikovega solanja njemu na roko äli, zraven pa so morebiti res potrebni in tudi dobri poäteni kräöanski ljudje. Take prezirati v oporoki, spomniti se pa Le itak bogatih in v verskih zadevah ne ravno tankovestnih sorodnikov, to bi ne bilo prav in napravilo bi opraviöeno nevoljo med svetom.
Najbolj koöljiva pa je stvar s kuharico. Ravno v tem oziru so oporoke veökrat ljudem v zgledovanje, pohujäanje in so krive marsikatere krive sodbe, marsi-katere kletve. Prav in praviöno je, da se poslu, ki je v duhovnikovi sluLbi pustil vse, ali vsaj najboljäe svoje moöi, skrbi za Livljenje, toda tudi to mora biti v pravi meri. Kuharica po navadi sama sebe ne pozabi, potem naj jo pa äe duhovnik bogato podpre! Saj vendar ni duhovnik dolLan skrbeti za njeno Llabto; ona, öe je pa stara, ne potrebuje Bog ve koliko, öe je pa mlada in zdrava, pa lahko dela, toraj öemu taka potrata ? Pa äe prav rado se zgodi, da se taka kuharica omoLi, in s svetimi opravili zasluLen denar se zapravlja, nikakor ne v öast duhovSöini. Toraj vse, kar je prav, saj pred sumniöenjem äe tako nismo nikdar varni. Ako hoöe duhovnik za svojo staro zvesto druLino poskrbeti, lahko nameni denar ali imetje za kak dober namen z odlo-öilom, da imajo njegovi posli do smrti vLitek od njega; tako bode skrbel za svojo druLino in tudi za svoje dobro ime.
Gotovo so se pa morale neprevidnosti v oporokah zastran poslov goditi, ker je Dun. prov. zbor ätel si v svojo dolLnost, v tem oziru spregovoriti besedo. Pravi namreö : Merito tarnen vir ecclesiasticus providet, ne post eins exccssum egestate opprimantur, qui sine reprehensione diuturnum ipsi fidelemque famulatum exhibuerint. ltaque si bonis valeat pensionern eius ad vitae finem statuat. Cumprimis caveat, nc ancittam haeredem (namreö glavnega dediöa) scribat, a quo scandalum diff'icillc abest. (cap. JV.)
To bi bile nekatere stvari, katerih se ogibajmo v svojih oporokah, sploh pa kakor vedno tako tudi v tej zadevi poslusajmo opomin sv. Pavla, ki pravi: »Nikomur ne dajajmo pohujäanja, da se naäa sluzba ne zaniöuje«. (Kor. II. 6. 3.)
Ako smo vsi ljudje ne posestniki öasnih stvarij, ampak le oskrbniki, koliko bolj je to Se le duhovni moL, kateremu je v jednem oziru velik kriL, da se mora mesati v posvetno, on ki se ima peöati z duhovnimi zadevami. Duhovnik se tudi bolje zaveda, da bo moral od tega odgovor dajati in tudi bolje, kako mora obrniti öasne stvari, da bode po volji boLji; ker pa hudobni duh posebno duhovnika rad zapelje s posvetnim pre-moLenjem, zato pa prosimo Boga, da bi nam posvetno premozenje ne bilo v pogubljenje, temveö v zveliöanje, z molitvijo sv. cerkve, ki se glasi: Protector in te spe-rantium Dens, sine quo nihil est validum, nihil sanctum: multiplica super nos miscricordiam tuam; nt te rectore, te duce, sic transeamus per bona temporalia, ut non amittamus aeterna.
2.	Die Frage über die Pflicht der Seelsorger, den ka-techctischen Unterricht zu besorgen, und was von der Er-theilung des Religionsunterrichtes durch Laien zu halten sei, beantworteten 88 Conferentisten. Allgemein wird anerkannt, dass es strenge Gewissenspflicht des betreffenden Seelsorgers, vor allem des Pfarrers ist, der Jugend einen gediegenen Religionsunterricht zu ertheilcn, und dass es nur in der äntzersten Noch angehe, einem weltlichen Lehrer die Ertheilung des Religionsunterrichtes zu überlassen; doch müsse auch in diesem Falle eher die Genehmigung des Oberhirten für den betreffenden Laien eingeholt werden. Es wurde hervorgehoben, dass sich in dieser Nothlage der Seelsorger stets die Aufsicht über den durch den weltlichen Lehrer erthcilten Religionsunterricht Vorbehalten und wenigstens einpaarmal im Monate in den betreffenden Klassen über Stand und Fortschritt des Unterrichtes persönlich überzeugen müsse. Nachstehend folgt die Beantwortung dieser Frage durch den Herrn Kuraten Johann Skvaröa.
A.
To sestavljeno vprasanje razkrojimo na posamezne dele ter odgovarjamo na iste tako-le:
1. Quid munus catechisandi?
Katehetiöna sluzba v oLjein pomenuje oskrb-ljevanje cerkvenega uöenistva pri malih, pri negodnih v veri; v sirjem pomenu pa ne objema samo verskega poduka, ampak tudi versko-nravno vzgojo mladine potom bogosluzja in discipline.
2. Quis obligat ad munus catechisandi?
a)	Naturna postava, katera zahteva, da otrok pri sv. krstu dusevno prerojen, tudi dusevno
-ivi, se razvija in dozori: »To pa je zivljenje (dusno), da spoznajo Tebe in katerega si poslal, Jezusa Kristusa.« Spoznanje pa prihaja le od poduka.
b) Dej anska bo-j a postava, dana z besedami in z izgledi Jezusa Kristusa in apostolov: »Pustite male k meni priti«; on je uöil po celi dezeli in zapovedal apostolom uöiti vse narode in vse stvari. Apostoli so uöili in sveti apostol Pavel ukazuje: praedico verbum — omnimodo.
c) Dejanska cerkvena postava, dana v cerkvenem zboru Tridentinskem sess. 4. c. 4. de ref. in na to postavo opirajoöe se doloöilo conc. prov. Col. a 1860: Instantissime admonentur parochi et redores, ut easdem (scholus) si fieri potest quotidie vel saltem bis singulis hebdoma-dibus adeant, idquc eadem praescribimus lege et obligatione, qua Conc. Trid. pracdicationem verbi divini singulis diebus Dominicis prae-scribit.
d) Politiöne postave ali drzavne postave, med drugimi zlasti postava od 20. junija 1. 1872, § 1., zadevajoöa oskrbljevanje verskega poduka v javnih ljudskih solah, ki se glasi: »Cerkvenim in verskim drustvom po § 2. postave od 25. maja 1868 in po § 5. postave od 14. maja 1869 pri-padajoöe oskrbljevanje verskega poduka v javnih ljudskih solah, naklada dolinost, da se ta poduk brezplaöno opravlja.«
3.	Quis obligatur ad munus catechisandi et quis primus in parochia respoTisabilis ?
Jezus Kristus je naloiil dolznost in podelil oblast, njegov nauk javno uöiti svoji cerkvi in le njej; le ona ima torej dolznost in oblast verski poduk sploh in po-sebej pri malih deliti, voditi in nadzirati. To oblast in dol-nost izvrsuje sv. cerkev po svojih postavnih organih. Postavni ter zadevni organi pa so: skof v vsaki skofiji, in v vsaki zupniji od njega postavljeni zupnik ali sicer duhovni pastir. Duhovni pastir je torej poklican, da izvrsuje v svoji duhovniji sluübo katehetiöno. Razumi pa se samo ob sebi, da zamore ves ali vsaj en del verskega poduka svojemu ali svojim duhovnim pomoönikom iz-roöiti, zlasti ako mu druga pastirska opravila öasa ne pusöajo ali pa, ako mu starost ali bolehnost ne pripusöa to svojo dolznost osebno spolnovati. Ako pa nadomestnik verskega poduka svoje prevzete dolfcnosti ne spolnuje, postane odgovoren zupnik. Cetudi opraviöeni vzroki, zlasti v veöih duhovnijah, zamorejo zupnika od verskega poduka v soli dispenzirati, ipak ni s tem tudi oprosöen
od skrbi in öujeöega nadziranja nad katehetiönim pod-ukom, zlasti pa nad versko-nravno vzgojo solske mladine potom bogosluzja, katero vesten duhovni pastir ne bode lahko prepustil kakemu nadomestniku vsaj kolikor se tiöe poblizne priprave za sv. birmo, spoved in za prvo sv. obhajilo.
4.	Quam gravis est haec obligatio?
Razlogi vaLnosti in odgovornosti katehetiöne slu-.be, katere pastoraliste navajajo:
a) Izg 1 ed Jezusa Kristusa, o katerem v evangeliju beremo, da je bil nevoljen, ko je videl, da njegovi uöenci odrivajo tiste, ki so otroke k njemu vodili.
b) Stroga zapoved sv. cerkve, katera -uga v tridentinskem zboru s cerkvenimi kaznimi tistim, ki bi katehetiöno sluzbo zanemarjali.
c) Neizmerna kvar, ki se poraja iz zane-marjenja te dol-nosti sosebno v sedanjih okoljsöinah, ko otroci skoraj nimajo nikjer dru-god prilo-nosti prisvojiti si verskega znanja in kräöanske vzgoje. Kot zalostni nasledki takega zanemarjenja morali bi slediti: verska nevednost, nezavednost glede svojih dolznostij, nespretnost pri prejemanju sv. zakramentov, bogoskrunstva, razbrzdanost itd. in svojeöasna razploditev teh napak in hudobij med njih mlajse.
d) Tem razlogom pridruzuje se se poseben iz sedanjega solstva iz viraj oöi razlog, ki se vvazuje v razpravi nastopnega vprasanja.
B.
1.	Quid censendum de substitutione magistrorum laicorum ad catechisandum: num facile admittenda ? Podrobno:
a)	Quid censendum de magistris laicis ?
V	konkordatski soli bile so uöiteljske priprav-nice postavljene pod vodstvo od skofijstva na-svetovanega in od vlade potrjenega duhovnika. 8 tem öinom pokazala je vlada, öetudi je sebi prisvajala vrhovno nadzorstvo in vodstvo vsega solstva, da je znala raöunati z naravo solstva, da je vedela ceniti cerkveni vpliv ter vva-evati versko prepriöanje ljudstva. Pod takim vodstvom bila je zavarovana verska vzgoja uöiteljskega narasöaja in ni bilo nevarnosti, da bi se po uöenikih in uöilih vtihotapil liberalizem ali celö atheizem med uöiteljske pripravnike. A drugaöe je sedaj v modern! pripravnici; duhovsko vodstvo je od nje odstranjeno in vpliv cerkve skoraj po-polnoma paralizovan in uniöen; razven teo-
retiönega verskega poduka ne dobiva uöiteljski pripravnik skoraj nikakorsne verske vzgoje. Pa ss hujse: pripravnice osnovane so na brezverski podlagi, rabijo se v njej knjige z racionalistiönimi in atheistiönimi nazori, spisane po nacelih modro-slovcev, katerim je »zgolj öloveönost« koneöni smoter vsake vzgoje. Najspretnejsi uöitelj i tedaj, vzgojevani v duhu novodobne drzavne pripravnice morajo biti »zgolj öloveki« t. j. goli vsake pozitivne vere. »Ako si je uöitelj, konöavsi studije, ohranil vero, je to le »sluöaj«, pravi neki pazljivi motrivec poduka in vzgoje v novodobni uöiteljski pripravnici. Zal, da temu teoretiönemu zakljucku le pretocno odgovarja javno zivljenje veöine mlajsega uöiteljskega narasöaja. Ako na-dalje pomislimo, kalco skrbno je odstranjeno iz uöil ljudskib sol vse, kar bi imelo podpirati pozitivno verstvo ter da se rabijo v solah uöila, katera nimajo glede vere nobene doloöene barve, ki se ne naslanjajo na nikakorsno izrazeno verstvo in v katerih posebno pogresamo ozir na nauke, obrede in na zgodovino katoliske cerkve, in ako poleg tacih uöil vidimo v soli se uöitelja »zgolj öloveka«, potem bomo labko razsodili, kolike vaznosti in odgovornosti je poduk v verstvu zlasti pri sedanjih solskih okoljsöinah, da se istim, kolikor mozno, vtisne in ohrani verska zavednost pri solarjih, katere vze itak skoraj ni mogoce korenito versko-nravno-vzgajati.
b)	Quid censendum de substitutione magistrorum laicorum ad cateclüsandum ?
Ako z ene strani mislimo na vaznost in na potrebo jedrnatega verskega poduka zlasti v sedanjih razmerah ljudskega solstva, in ako z druge strani motrimo popreöno kvalifikacijo novodobnega, zlasti mlajsega uöiteljstva, moramo koneöno priti do objektivnega ali splosnega za-kljuöka, da novodobni ucitelj — popreöno re-öeno — ni sposoben solske mladine v vero-nauku poduöevati, se manj pa pripraven mla-dino versko-nravno vzgajati. Quod non habet, non potest dare.
8 tem pa ni reöeno, da ne bi bilo priporoöljivo v posameznih izrednih sluöaj ih krajevnega uci-telja cerkveno pooblastiti, da namestuje rednega kateheta v verskem poduku solske mladine. Tak sluöaj bi nastopil, ko bi kazalo s takim nadomesöenjem:
«) Prepreöiti veöje zlo, ko bi namreö otroci morali sicer ostati brez verskega poduka, ali
pa, ko bi nameravala (drzava) vlada djansko iz-peljati doloöilo druzega odstavka § 4. solske postave od 14. maja 1869 ter samovlastno s preziranjem cerkvene oblasti opolnomociti uöi-telja za poduk v krscanskem nauku. V teh dveh skrajnih sluöajib bi cerkvi ne preostajalo druzega, nego da pooblasti uöitelja za verski poduk, izvzemsi, ako bi bil ucitelj znan atheist ali sicer cerkvi sovrazen ; kajti takega ucitelja ne mogla in ne smela bi cerkev pooblastiti, öetudi bi morali ostati otroci brez javnega verskega poduka. Boljse je, ali vsaj manjse zlo je, ako ostanejo otroci nevedni v veri, kakor da bi bili nevar-nosti izpostavljeni postati neverni. ß) V okom priti velikim tezavam alipo-tezkocam glede verskega poduka. Ako bi verski poduk s strani cerkvenih organov ne bil sicer nemogoö, paö pa z velikimi neprilikami in tezavami sklenjen, treba bi bilo ozirati se na kvalifikacijo krajevnega uöitelja ter istemu ali verski poduk izroöiti, ako je v svojem ve-denju in krsöanskem zivljenju brez pregreska ter dobrega duha, ali pa ne, ako je namreö glede vere mlaöen, indiferenten, öetudi veri ni ocitno nasproten. V zadnjem slucaju bilo bi priporoöljivo, da se katehetu, ltateremu verski poduk postavno pripada, ovirajoöe tezave zmanjsajo, odvzemsi mu opravila, katera niso tolikega po-mena in katera se brez posebnih nasledkov za pastorirano ljudstvo opustiti morejo, n. pr. vsak-danje mase raznega imena in pomena pri od-daljenih podruznicab, h katerim, iz skusnje go-vorim, mnogokrat zlasti o poletnem casu, v katerem se navadno opravljajo, ne prihaja razven kake stare zenice skoraj noben drugi; zaradi katerih pa mnogo duhovnih pastirjev in pomoc-nikov trati polovico svojega öasa, katerega bi veliko vspesnejse lahko obraöali za verski poduk v solah od svojega stanovanja oddaljenih.
Cetudi se torej v nekaterili slucajih priporoöa, da nadomestivno opravlja katehetiöno sluzbo v soli krajevni uöitelj, vendar velja to samo za verski poduk, nikakor pa ne za vzgojo pötem bogosluzja; to mora v vsakem slucaju oskrb-ljevati duhovni pastir; ce temu ni mogoöe, njegov duhovni pomoenik, in ako ga nima, pa kak drugi od njega najeti ali naproseni du-hovnik, nikdar pa ne uöitelj; kajti ucitelj zamore s pomoejo katehizma sicer kolikor toliko versko izobrazati duha, ne more pa nabozno vzgajati sreä.
2. Num substitutio magistrorum laicorum ad cate-chisandum in parochorum vel consiliorum scholasticum potestate sita ?
Treba, da razloöujemo med rednim in izrednim verskim podukom. Da sme uöitelj redno kateheta nado-mesöati, potrebuje pooblasöenja — missionem — od svo-jega skofa, kakor dolocuje ölen VI. avstrijskega konkor-data, kateri ima s strani cerkve se vedno veljavo in kateri v tem oziru slöve: Nemo — disciplinam cateche-ticum vel lieligionis doctrinam in quocumque instituto vel publico vel privato tradat, nisi cum missionem tum auctoritatem obtinuerit ab Episcopo dioecesano, cujus eandem revocare est, quando id opportunum censuerit.
Kar pa se tiöe izrednega verskega poduka za mimo-gredoöe sluöaje, n. pr. ko bi bil duhovni pastir ali redni katehet zarad bolezni ali beteznosti za kratek cas ne-zmozen verski poduk v soli predavati, smel bi — po nasem osebnem mnenju — duhovni pastir naprositi in pooblastiti uöitelja, da verski poduk v soli zacasno na-daljuje, seveda vedno pod pogojem, da je uöitelj glede krsöanskega zivljenja brez graje.
Solski svetje pa nimajo po nikaltorsni postavi pra-vice, uöitelja za verski poduk v soli opolnomoöiti; paö pa je po solski postavi od 14. maja 1869, § 4. pridrzana pravica dezelni solski vladi, verski poduk naloziti uöi-telju, ko bi cerkvena oblast niöesar ne ukrenila za isti poduk v soli.
3. Quac cautelae adhibendae, sicubi vere necessarium est, ut laicus ad catechisandum depuletur?
Razven skrbnega nadziranja in razven osebnega oskrbljevanja navoda k naboznemu zivljenju pötem bogosluzja s strani duhovnega pastirja, priporocajo se se nastopna varstvena porostva za vspesni katehetiöni poduk, lii ga solski mladini podaja cerkveno pooblasöeni uöitelj : Duhovni pastir naj uöitelju zivo pred oci postavlja veliko vaznost in odgovornost prevzete sluzbo pred Bogom in pred ljudmi. Navdusuje naj ga s spodbudnimi razlogi, da to vzviseno sluzbo z veseljem in s pogumom sprejme in opravlja ne glede na malo denarno nagrado, katero mu solska oblast v tem sluöaju zagotavlja, ampak oziraje se na veliko zasluzenje pri Bogu, pa tudi na za-hvalno priznanje pri starisih poducevanih otrök. Naj sprejme od njega mosko besedo ali obljubo, da bode prevzeto sluzbo po nacelih sv. katoliske cerkve po naj-boljsi vednosti vestno opravljal; oskrbi ali posodi naj mu v to stroko spadajoöe pomozne knjige; pogostoma naj ga nadzoruje in naj z njim prijazno razpravlja vspeh ali pomanjkljivost podanega poduka ter naj mu da migljeje, s katerimi naj skusa vspeh poduka zanaprej pomnoziti in njegovo pomanjkljivost popraviti. Slednjiö
naj mu tudi za marljivi in vspesni poduk obljubi pismeno priznanje od cerkvene oblasti, katero mu zna pri bodoöih sluLbenih nateöajih dobro sluziti.
3.	Den Fall Titus betreffend und das Verfahren dieses Pfarrers, welcher eigenmächtig eine testamentarische Bestimmung mit Zustimmung der Erben änderte und das Deckungskapital für Currentmessen verordnete, in einem zweiten Falle aber das zur Deckung von vier Stiftmessen vollkommen hinreichende Geld für nur zwei Stiftungen verordnet« — sind zwar beinahe alle Confereutisten der Meinung, dass bei den gegenwärtigen Verhältnissen in Oesterreich die Stiftmessen nur eine Last und sogar vom Nachtheil seien, weshalb jeder Pfarrer zu entschuldigen ist, der dahin wirkt, dass nicht Stiftungen errichtet, sondern nach den Verstorbenen Currentmessen gelesen werden; doch wird hervorgehoben, dass eine Aenderuug des bezüglichen giltigen Testamentes nur mit Hilse des Fb. Ordinariates durchgesührt werden konnte. Noch sträflicher war die Handlungsweise des Pfarrers, als er eine Redncierung von gestifteten 2)ie)fen selbst vornahm, die, weil kein gewichtiger Grund dafür vorlag, nicht einmal von der kompetenten kirchlichen Behörde vorgenommen worden wäre. Eine Restitution ist hier des Pfarrers Pflicht. Beispiel einer richtigen Lösung der gestellten Frage sei nachfolgendes Elaborat des Herrn Chorvicars Dr. Johann Krek. Aller Ausarbeitungen über diesen Gegenstand liegen 78 vor.
Prvo vprasanje se tiöe zupnika, ki je svojevoljno izpremenil dve volili v dobre namene. Da se njegovo ravnanje prav razsodi, treba nam je najpreje pokazati, kaksni cerkveni zakoni sploh veljajo za voliia v dobre namene.
Poslednja volja se mora ze po naravnem pravu spoätovati in ex lustitia izvräiti. Ce so vsi pogoji, katere zahteva nravni zakon, izpolnjeni, potem smemo reöi, da je poslednja volja nedotakljiva in neizpremeljiva. Vender so tu izjeme. — Ptae voluntates, t. j. oporoke, ki se glase v kak splosen dober namen, se namreö vöasih smejo predrugaöi'i. Causae piae vse spadajo po cerkvenem in po rimskem pravu v cerkveno podroöje. Cerkev pa s tem ni nikakor lastnica premozenja name-njenega v dober namen niti v svoji celoti, niti v posa-meznih osebali, noben cerkven zbor, ni skof ni pape£ ni v tem obziru lastnik. Laslnik je dotiöni namen, v kateri je bilo premoüenje zapusöeno in cerkveni do-stojanstveniki so le oskrbniki, ki imajo dolznost skrbeti, da se premozenje obrne v namen, ki ga ima po volji darovalöevi. — Sv. oöe kot vesoljen varuh in pastir Kristusove cerkve je tedaj tudi oskrbnik vseh namenov, ki so v zvezi s cerkvijo; zato pa, kedar je res potreba ex iusta et nccessaria causa, kakor govori Trid. zbor,
sme izreöi, da se v posameznem sluöaji za gotovi namen darovano premozenje lahko uporabi za drugi, sorodni namen, in to se imenuje modificatio piarum voluntatum. Vzroki za tako spremembo so raznovrstni: vöasih je premalo za izreöeni namen, vöasih so doloöila po-slednje volje cerkvenim zakonom nasprotna (n. pr. öe bi kedo zapustil ustanovo za sv. mase za iz-oböenca), vöasih je duhovniku ali cerkvi, ali obema ustanova na Skodo; vsega tega pa darovalec gotovo ni nameraval in zato se v takih sluöajih sme prenarediti poslednja volja. Jasno je, da more to storiti sv. oöe in samo on, ker je samo on vesoljen oskrbnik namenov, ki spadajo v cerkveno podroöje.
Skofje nimajo te pravice in kedar jo izvräujejo, izvrsujcjo jo le kot ddegati apostolicac sedis.
Tem manje ima seveda tako pravico nas Lupnik. Ce bi mu bilo fiziöno nemogoöe vsprejeti ustanovo, kar mu pa ni bilo, kakor se vidi iz druzega sluöaja, tudi tedaj ne more niöesar niti sam, niti v zvezi z dediöi izpremeniti volila. l Anweisung zur Lerwaltung des Kirchen-Stiftnngs- und Pfründen-Vermögens in der Laibacher Diöcese § 94.) On je prvi vzr ok, da se poslednja volja Titova ni izpolnila. Svet njegov je provzroöil to krivico. Ime-novati se mora tudi mala fides, ker se ne pripusöa n e-vednost v zadevah tiöoöih se stanovskih dolznostij. Zato je brez dvojbe zupnik dolLan stricte loquendo popraviti to krivico in oskrbeti, da se izvrsi oporoka Titova. To je povsem lehko, öe se sv. mase §e niso opravile; öe so se pa, potem je Tit Le nekaj prejel za blagor svoje duSe, dasi ne tako, kot je hotel sam za Live. In zato sme paö Zupnik zaupno prositi sv. Oöeta, naj mu v nekoliko vsaj olajäa breme povra-öevanja. Dediöi sami pa niso dolini povrniti niöesar; z lepa bi se jim ne moglo odrekati ignorantia invincibilis in vrh tega oni niso prav niö na boljem vsled Lupni-kovega sveta.
Drugi sluöaj se tiöe redukcije sv. mas. Redukcija sv. mas spada v oblast sv. Oöeta; skofje so dobili pravico od Trid. zbora samo za sv. mase, ustanovljene pred zborom; sedaj jo imajo le tedaj, öe se jim da v oporoki izreöno ta pravica in §e le tedaj se sme duhovnik ali pa zadetega se cuteöi pravni naslednik darovalöev, öe da-rovalca samega ni veö, prizvati pri Cong. Conc. Sedaj dobe z veöine skotje posebno pravico pri sv. Stolici tudi za to zadevo.
Seveda morajo biti za redukcijo sv. mas veljavni vzroki; tako n. pr. öe se zmanjsajo dohodki za ustanovljene sv. maäe, ali öe se zveöajo po navadi, ali po skofovi naredbi stinendiji, ali öe se sploh z redukcijo koristi cerkvi.
VaLno je pri tem vpraianje, kaksno bodi merilo pri reduciranju.
Ce je v skofiji doloöen zakon o tej stvari, potem je to vprasanje reseno; öe ga pa ni, potem veljaj kot glavno pravilo: reduciraj se tako, da se doseze namen, ki ga ima redukcija. Pri nas v tej zadevi ni izreöne doloöbe, paö pa se da sklepati, da bodi 1 g 1 d. s v o t a , na katero se reducirajte sv. mase. — Diöc. Blatt 1878. p. 104 ima to-le doloöbo: Testierte, jedoch nicht gestiftete Hl. Messen, für welche vom Testator letztwillig ein Legat ausgefetzt wird ohne ausdrückliche Angabe der Anzahl der hiesür zu persolvirenden Hl. Messen, dürfen mit 1 fl. berechnet werden, (n. 4.) Ze to ka£e nase mnenje. — Öe jasneje pa n. 2: Für die Lesung Hl. Messen an bestimmten Tagen, am bestimmten Altäre, zur bestimmten Stunde, oder wenn die vorhergehende Verkündigung von der Kanzel verlangt wird, kann ein höherer Betrag bis zu Einem Gulden — verlangt werden.
Kedar je tedaj kaj posebnega doloöeno, opraviöen je goldinarski Stipendij. To velja popolnoma pri usta-novljenih sv. masah tembolj, ker so öesto vezane na dan, ali vsaj na posebno cerkev.
Redukcija, enkrat dana, velja samo za öas, za kateri je dana. Navadno imajo skofje pravico, reducirati s papezkim pooblastilom le samo za tri leta. potem pa se mora zopet prositi za podaljsanje. Istotako potrebujejo skofje posebnega dovoljenja, da smejo reducirati Le enkrat reducirane mase. Hkrati pa je redukcija odvisna od vzrokov, ki so jo ozivili. Ako bi tedaj vzroki po-nehali, neha tudi veljava redukcije.
Sedaj lahko sodimo, da je ravnal Zupnik popolnoma napaöno, ko je na svojo roko zmanjsal stevilo mas, za katere je dobil ustanovo. Ce se je Le storila kaka dejanska krivica, mora povrniti storjeno skodo, ako si ne dobi iz Rima oprosta.
4.	An der schriftlichen Beantwortung der Frage, ob es nicht angezeigt wäre, Kinder erst nach dem Empfange der Hl. Commnnion, oder wenigstens nach dem schon mehrmaligen Empfange des Sakramentes der Buße zur Hl. Firmung zuzulassen, betheiligten siich 81 Priester. Aus den Berichten erhellt die allgemeine Ueberzeugung, dass es wirklich besser und vortheilhaster wäre, wenn größere Kinder, also solche, die schon die Hl. Commnnion empfangen, znr Firmung zugelassen würden, doch wird allgemein betont, dass sich dieses nur iit Laibach uud der nächsten Umgebung durchführen lasse. Da nämlich am Lande nur alle 5, 6 oder 7 Jahre an den einzelnen Seelsorgsstationen die Hl. Firmung ertheilt wird, so bliebe manches Kind ohne dieses Sakrament, wenn der Empfang der Hl. Commnnion zur Bedingung gemacht würde. An Orten, wo die Hl. Firmung gespendet wird, kommen 16-,
] 7jährigc an die Reihe, also solche, dic schon längst der Schule entwachsen sind, nnd demnach zum Firmungsunterricht schwer zu bewegen wären, wenn sic überhaupt noch im Elternhause weilen. Biele Kinder treten nämlich schon recht früh bei sremden Leuten in Dienst, welche sie dann gar nicht mehr zum Religionsunterricht schicken wollen, weshalb solche zuweilen ohne Hl. Kommunion bleiben, wenn sie nicht in den Jahren des Schulbesuches zu derselben zugelassen wurden. Mit der Hl. Firmung würde dieses wohl noch häufiger geschehen. Die Conferentisten sind demnach theils der Ansicht, cs möge bezüglich der Firmlinge bei den gegenwärtigen usus verbleiben; theils meinen sie, cs könnte der schon genossene gewöhnliche Beichtunterricht und der wenigstens einmalige frühere Empfang des Bnsssakramcntcs zur Bedingung für dic bl. Firmung gemacht werden; doch müsste cs auch in diesem Falle überall möglich sein, alle 8 oder 4 Jahre in der Nähe des Heimatsortes die hl. Firmung empfangen zu können. Es folge eine Beantwortung dieser Conserenzfrage aus der Feder des Herrn Pfarreooperators Victor Steska.
To vprasanje ima tri oddelke, namree:
a) An non praeferenduin, idque variis ex causis, ut in postcrum non nisi n nd confirmationem ad-mittantur, qui primatn St. Conununionem iam acceperunt, vel saltem saepius ad sacratn con-fessionem accesserunt.
b) Nuni provide agunt ii sacerdotes, qui confir-mandos li> fere dies ante ipsam confirmationem ad confessionem ducunt ?
c) Quomodo generatim agenduni. ut digna huius sacramenti susceptio quantuni fien possit in tuto collocetur ?
Veljavno smejo sprejeti zakrament sv. birme sicer tudi otroci pred sedmim letom ali se v nezavednosti, kakor je bilo v prejsnjib öasib (do 13. veka1) navadno, da so prejemali zakrament sv. birme takoj po svetem krstu; od tod men da tudi vrsta zakramentov, ki se nahaja po katehizmih, namrec 1. sv. krst, 2. sv. birma itd. Sedaj pa se ne sme deliti dopusce.no sveta birma otrokom, ki niso prekoraöili sedmega leta, ali se niso prisli do zavesti, ako ni kje postavna navada, kakor na tipanskem in Grskem, ali v kakem posebno nujnem sluöaju, n. pr. ce pozneje ne more sltol v tak kraj priti, ali öe so otroci v smrtni nevarnosti. Zato je tudi dunajski prov. zbor 1. 1858. (Müller. Th. mor. 111. 188.) zaukazal:
V	krajih, kjer je veökrat prilika sprejeti zakrament sv. birme, naj se deluje na to, da decki in deklice ne prejmö brez potrebe sv. Duha, predno niso bili pri prvem sv. obhajilu, nasprotno naj se ne odlasa öez stirinajsto leto.
*) Sehwetz, Compendium Th. dogm. II. p. 139, 19.
Kateri vzroki so tu odlocilni?
Gotovo je primerneje, da se zavedamo, kdaj smo prejeli kak zakrament, ker taka zavest vpliva se na pozna leta. Tudi veö zasluzenja imamo, ako se dobro pripra-vimo; cim boljsa priprava in öim pobozneje prejmemo zakrament, tem veö milosti si pridobimo, veö darov se vdelezimo. Cerkev tudi zahteva zadostno znanje glavnih verskih resnic in onib, ki se tiöejo tega zakra-menta, dalje stan milosti bozje, ker je sveta birma zakrament zivih.
Da je kdo zadostno poucen v najpotrebnejsih verskih resnicah, navadno ne zadostuje starost sedmih let, ampak vsaj osem do devet let, da je otrok vsaj kaki dve leti v solo hodil. Ker je tudi stan milosti bozje potreben, mora vsak birmanec, predno pristopi k sveti birmi. biti pri zakramentu sv. pokore, ce je prekoracil ze sedmo leto ali öe se ze zaveda. Ker je dandanaänji kaj labko mogoöe, da je otrok ze pred sedmim letom pri zavednosti in je tudi smrtno gresil, moral bi pred sv. birmo zakrament sv. pokore prejeti. A pouöevati take za ta zakrament bi bilo zelö tezavno, öe ne skoro brezvspesno in nemozno opravilo.
Ker torej sv. cerkev zeli, da sc otroci zavedajo, kadar prejmo sv. birmo in zakaj, in se nanjo tudi pri-pravljajo, ne morejo tega zakramenta prejeti, predno se pameti ne zavedajo, navadno ne pred sedmim letom, a tudi precej potem ne, ker bi bila nevarnost, da zakrament nevredno prejmö. Pravi ugodni öas bi bil torej med o*mim in stirinajstim letom, ko se otroci dobro zavedajo in so dovoljno pouceni, ko so 2e zakrament sv. pokore in sv. resnjega Telesa prejeli. Do 14. leta pravim, ker so po nasih drzavnih postavah otroci do tedaj §e pod solsko oblastjo. To pripomore, da jih du-hovnik laLje zbere in pouöi, kakor pozneje. — Da, v nasi skofiji na Kranjskem, dejal bi jaz, med osmim do dvanajstim letom. Zakaj ? Ker otroci navadno ze z dva-najstim letom izstopijo iz sole1). Ponavljavni poduk pa ni nikdar popolnoma reden, in v nekaterih krajih ga celö ni.
V	nasi skoiiji je navada, da se deli sv. birma vsaj po poglavitnih farah vsakih äest let; zato pridejo na vrsto labko vsi otroci med osmim in stirinajstim letom, nekateri pred sv. obhajilom, nekateri pozneje. Ker se sv. obhajilo pri nas navadno ne deli pred ednajstim ali dvanajstim letom, prejme veöina po sedanjih razmerah
>) V tem oziru pravi Schmitt (Eiklärung des mittl. Deehar-bischen Katechismus (III. 174): Wer aber einmal das Alter der Schulentlassung und Gelegenheit hat, sich firmen zu lassen, der sollte es nicht hinausschieben, denn gerade dann beginnen die Gefahren und Kämpfe, und man nimmt die Waffenrüstung nicht erst, wenn der Kampf begonnen, sondern vorher.
sv. birmo pred sv. obhajilom. Ivo bi se dalo izvrsiti, bilo bi lepo, da bi otroci se-le po sv. obhajilu prejeli zakrament sv. birme. V zakramentu sv. krsta prej memo milost boisjo in postanemo otroci Boga Oceta; v zakramentu sv. Reänjega Telesa sc zedinimo z Bogom Sinom, in pri sveti birrni pride nad nas milost sv. Duha. Ta vrsta seveda ne more biti odloöilna. Prepozen prejem sv. birme nas tudi preveö spominja protestantov, ki imajo nekako »konfirmacijo«, predno otroci izstopijo iz sole.
Po nasih razmerab torej ne moremo drugega reui, nego: Sv. birmo naj prejmö otroci med osmim in dva- j najstim letom, öe so bili ie pri spovedi, ako tudi ne se ; pri sv. obhajilu.
Odloöno pa moramo grajati razvado, da nekateri starisi sami silijo zgodnji prejem sv. birme, öe§. da mlaj§im otrokom lazje botre dobe, ker so z malim darom zadovoljni. Prva stvar je zakrament in milost, postranska
—	spomin ali dar.
2.	Birmanec mora biti v stanu posveöujoöe milosti bozje, ako hoöe zakrament sv. birme vredno prejeti. In kdo bi tega ne hotel ? Kdo bi zelel zakrament sv. birme boijeropno prejeti? Da se torej kaj takega ne pripeti, morajo iti birmanci k spovedi, in sicer ne teden ali dva tedna preje, ampak öe le mogoöe, dan pred pre-jemom tega zakramenta. Ako gre otrok delj casa pred sv. birmo k spovedi, kdo more biti porok, da otrok do sv. birme smrtno ne gresi, ali da sicer odpustljiv grell
stori, pa misli, da je smrten (recimo iz navade zakolnc, ali koga udari) in s »conscientia erronea« pristopi k sv. zakramentu, bojeö se se enkrat spovedati se, ali nalasö spovednika poklicati?
3.	Da se torej vse napake in nerednosti prepreöijo, naj dusni pastir skrbi: a) da bodo otroci v temeljnih kristijanskih resnicah dobro pouöeni; b) da jim bodo znani najvaznejsi nauki o zakramentu sv. birme; c) naj jim obred sv. birme razloLi in posebno strogo zapove, naj bodo vsi birmanci ie pri prvem blagoslovu v cerkvi in je pred zadnjim ne zapuste; d) vsak birmanec mora imeti öisto vest, torej mora prej prejeti zakrament svete pokore. Ako mu po prejetem zakramentu vest se kaj oöita, ali öe se z nova pregresi, naj se ne boji §e enkrat pristopiti k spovednici; e) naj se z molitvijo in poboznim branjem ze prej pripravljajo; cirn boljsa priprava, tem veöji je sad; f) birmancem naj se se posebej na srce govori, naj na dan birme ne hodijo z botri v gostilno; g) tudi na darove naj botri pazijo. Ne dajejo naj otrokom spominkov, ki so le za kratek das, recimo slasöice, ali zgolj posvetnih. Darovi imajo lep pomen in naj ga tudi razodevajo. Opetovalno pa naj dusni pastir ponavlja otrokom, da so darovi le nekaj postranskeg'a, da ne bodo preveö pozornosti obracali na darove, pozabili pa na milosti sv. Duha; li) naposled bi se pripomnil, naj bodo otroci oslrizeni ali vsaj dobro poöcsani, da jim lasje ne bodo silili na celo, katero se s sv. krizmo mazili.
1893.
Die Pastoralbesprcchungen im Jahre 1893 fanden im Zeiträume vom 3. Juli bis 19. October an den einzelnen Decanatssitzen statt, mir für das Dccanat Cirknica wurde die Conferenz in Grahovo und für Ternovo in Kosana ab* gehalten. An den Besprechungen, über welche 20 Protokolle vorliegen, nahmen 384 Diöeesanpriester, worunter 9 Ordens -geistliche, theil. Im Ganzen wurden den Herren Decanen 105 schriftliche Bearbeitungen des vorgelegten Besprechungs-gegenstandes überreicht, zum Theil mich von Herren, welche dazu nicht verpflichtet gewesen wären.
1.	Die erste Frage: Quare juventuti, postquam scholae valedixit, singularis debeatur cura pastoralis ? Quae prae-ccteris media bono pastorali adhibenda, quae juventuti commendanda, ut tenella liaec gregis Dominici pars prae-servetur a periculis et in vita firmetur cliristiana ? wurde an allen Conferenz-Stationen in Anerkennung der Wichtigkeit des Gegenstandes mit besonderem Eifer behandelt. Man machte auf die hauptsächlichsten Gefahren aufmerksam, denen die Heranwachsende Jugend ausgesetzt ist und empfahl als vorzüglichste Mittel gegen die verschiedenartigen Gefahren: väterlichen 35er« kehr mit der Jugend, Ueberwachnng derselben, Einführung von kirchlichen Jünglings- und Jnngfranen-Vereinen und Bruderschaften, Abhalten der jungen Generation von öffentlichen Lustbarkeiten, Anleitung der Jugend zum häufigen Empfange der Hl. Saeramente, Verbreitung guter Bücher und Zeitschriften . . . Von den 83 vorliegenden Elaboraten folge als Beispiel einer Lösung dieser Pastoral-Conferenzfrage die Beantwortung derselben durch Herrn Ltadtpfarrcooperator Johann Ivalan.
Najprej povem, da sein se tega vprasanja, zazrsi je v skolijskem listu, zelö obveselil. Vprasanje to je za vspesno pastirovanje v nasih dneh eno najvaznejsih.
Ni davno, kar sem bral nekje zapisan ta-Ie stavek: Ako je i'ari dobljena öista, nedo l£na mladina, dobljeno je vse. V kratki döbi svojega pastirovanja pa sem prisel sam do polnega prepricanja: Duhovni pastir, kateremu ni samo za to, da svojo ree za silo opravi, ampak kateremu je za to, da sebi izroceno öedo vedno duhovno prenavlja in spopolnuje; kateri hrepeni po tem — po cemur moramo vsi — da seasoma
dobimo novo boljso generacij o, kakor je sedanja mlajsa, vzgojena na prsih liberalizma in verskega indiferentizma, ali da vsaj obvarujemo ljudstvo moralnega in socijalnega pogina, v katerega sedaj strmo-glavi — duhovni pastir obrni vso svojo skrb in goreönost
—	solski madini. V mlada srea solskih otrok vlofi trdno dno za bodoöe versko zivljenje! To je zaöetek, to prvi korak k zboljsanju.
Druga skrb pa je, da lepega evetja mladostnih let ne otrese neugodna pomladanska sapa, da se nauki, vsajeni v soli, ne pozabijo, da pobo£no versko zivljenje, ondi zaöeto — ne zamre. To se godi v letih, ko mladina zapusti solo. — 0 unem smo razpravljali lani, prav naravno prihaja letos na vrsto to. Quare iuventuti, postquam scholae valedixit, singularis debeatur cura pastoralis ? Postquam scholae valedixit! Nevarni dnevi!
a) Dotlej je imel dusni pastir mladega cloveka vsak teden dvakrat ali vsaj enkrat pred seboj, uöil ga, vzpodbujal, vnemal, nadzoroval in kadar je bilo treba, s svarjenjem in kaznijo odvraßal ga od liudega. Zdaj pa je naenkrat odtegnjen njegovemu neposrednemu uplivanju. Ne slisi veö toliko naukov, ni se mu treba vec za vsak prestopek bati odgovornosti in kazni.
b) V öloveku samem zaenö se ravno v teh letih prav posebno vzbujati in javiti moci po-kvarjene nature öloveske, samoljubje v razlienih oblikah: samozavest, osabnost, svojeglavnost, nepokorsöina, hrepenenje po neomejeni pro-stosti. — Racijonalizem spodkopal in omajal je z vero v Boga vred tudi popolnoma princip
avtoritete, zlasti duhovske, ki nima na razpolago nikake materijalne moöi, nikakega spostovanja do duhovnikov, zlasti po mestih! Stirinajstletni otroci nas veö ne pozdravljajo. Kjer pa ni spostovanja, ni tudi poslusanja. Iiakor pri duhov-nikih, ne mnogo bolje je pri starisih, ker oboje spostovanje in pokorsöina korenini ravno v spod-kopanem principu avtoritete.
c)	Najhujsi sovraznik mladine v tej döbi pa so slabe tovarisije, hudobni ljudje s pregresnim govorjenjem in zivljenjem. Svet, s svojimi pri-jetnostmi priteöe mlademu Herakleju na raz-potju naproti, vabec ga na svoja pota in govorec: Kratek in tezaven je 6as nasega zivljenja in ni ga hladila ob koncu ölovekovem in za nikogar se ne ve, da bi se bil vrnil iz spodnjega sveta . . . Torej pridite in uzivajmo pricujoöe dobrote in hitro rabimo stvari se v mladosti! Napolnujmo se z dragim vinom in mazili, da nam ne odide öasov cvet. Venöajmo se s cvetlicami, dokler ne zvenejo; naj ga ne bo travnika, da bi ga nasa sladnost ne prehodila. Nihöe izmed nas ne bodi loöen od nase potrate, povsod zapuscajmo za seboj znamenja veselja, ker to je nas delez in to nam odloöeno. (Modr. II. 9.) — Mladi lahko-miselnosti tako govorjenje bolj ugaja, kakor pridigarjeve besede o zatajevanju, in — wie se svetu v navocje.
Toda öemu izkusenim dusnim pastirjem se veö govoriti o nevarnostih, ki prete mladini in sprijenosti sedanje mladine, ki jo vsak dan opazujejo z bridkim srcem. Nam je to vprasanje reseno: vsestranske tozbe o sprijenosti mladine niso prazne besede, ampak cista, bridka resnica.
Teiji in vaznejsi za nas je resitev drugega dela nasega vprasanja: 8 öim mladino, soli odraslo, obvaro-vati preteöih nevarnosti in utrditi v krsöanskem zivljenju?
Teh-le sest sredstev sem zbral v ta namen:
1. pogosten in vreden prejem sv. zakramentov;
2. öeäöenje brezmadezne Device in sv. Alojzija;
3. ogibanje slabih druscin;
4. branje dobrih knjig;
5. privatni opomini;
0. pogostno oziranje na mladino v pridigah.
Vsa ta sredstva so drugo v drugo vpletena, da eno daje priliko k drugemu. Da so sv. zakramenti preizdatno sredstvo stanovitnosti, ne potrebuje doka-zovanja. To je aksijom dusnega pastirovanja. Da se bo pa mladina, ki je soli odrastla, tega sredstva posluzevala, treba jo je v soli vaditi. V ta namen priporodajo, da bi k prvemu sv. obhajilu otrök ne pusöali sele zadnje
solsko leto, ampak öe mogoöe. vsaj predzadnje. Dokler se v solo hodijo, naj jih verouöitelj opominja in navaja razven predpisanih treh potov veckrat prostovoljno iti k sv. zakramentom. Minimum bodi sestkrat! Ta nauk zabiöuj katebet otrokom prilozno in neprilo&no: najmanj sestkrat morate iti; hodite po veökrat!
2e v soli vadi in nalagaj otrokom nauöiti se lepih vrhu tega z odpustki obdarjenih molitev v 6ast Bozji Materi in sv. Alojzija, zlasti onih za sv. öistost; möli jih z njimi pred ali po poduku. Ko solo zapuste, jim lahko v spovednici priporoca, ali nalaga kot dolznost opravljati te molitve.
Najveö zla med mladino rodi brez dvojbe slaba tovarisija. Cesar ne stori budiö, störe njegovi po-moöniki. Gorje svetu zaradi pohujsanja! Tako sväri in sträsi duhovnik v soli, tako nadaljuj v spovednici in na priinici.
Da se pa lozje ognejo slabe. treba jim je preskrbeti dobre tovarisije. In dober tovaris öloveku je mno-gokrat — dobra knjiga. Razumeti moramo svoj «3as! Pazimo, da nas ne prehiti! Danasnje zivljenje se zivi z veöine v papirju. Kakor doslej z Livo besedo, treba bo odslej tudi v tiskani podajati ljudstvu dusne hrane.
V	ta namen sluiijo tarne knjiznice. Katoliski shod je govoril besedo zanje. Radovedni smo, jeli so ie kje vsled priporoöila katoliskega shoda zasnovali tarno knjiz-nico, ali so bile resolucije katol. shoda sestavljene samo zato, da smo imeli tiste dni o öem govoriti. — Ljudje radi berö, zlasti mladeniöi. Komu pa je branje bolj ko-ristnoV To je vazna tocka katoliskega Livljenja. Ljudstvo prosi kruha, ne odrekajmo mu ga! (»Resolucije katoliskega shoda«, p. 25.)
Res bo upravljanje knjiznice nase ze itak obilno delo zopet vsaj za nekaj pomno-.ilo in nam nekaj öasa vzelo. Pa tudi ta öas se da dobro porabiti. Kadar fant ali dekle pride po knjigo, dobi ga dusni pastir, ne da bi ga klical pred-se, samega, ga marsikaj lahko vprasa, opominja, pohvali, posvari, kar se ga bo se bolj prijelo, kakor nauki, ki jih prejema v druzbi z drugimi.
Ob vsem tem se pa skrbni dusni pastir vendar tudi velikokrat ozira na posamezne stanove sploh, po-sebno pa se na mladino, kliöe v spomin stare nauke in svari pred novimi nevarnostmi, da resi in ohrani, kar se resiti in ohraniti da.
To so sredstva, katera vem svetovati in katera moramo rabiti, da ustavimo cudovito rascoöo sprijenost nase mladine. Zlasti ogibanje slabe tovarisije in preje-manje sv. zakramentov, to sta pomoöka, katera morata imeti svoj dober uöinek pri tem, kdor jih uporablja.
—	Kdor jih uporablja! Toda, öe jih bodo uporabljali nasi soli odrasli fantje in dekleta ? öe nas bodo slusali,
ko jim priporoöamo ? — 8 tem stojimo pred novim vprasanjem: Kako zagotoviti, da se bodo priporoöana svedstva res uporabljala?
Brez uvodov in ovinkov odgovarjamo naravnost: Najbolje ali morda edino: z verskimi drnzbami za mladiiio. Zopct ponavljam: Umevajmo svoj öas! Nas ü a s p a i m a s v o j o moövdruätvih. Ce se vse druzi in shaja in zbira v dosego svojih namenov, zakaj ne mi?
Potreba in korist takih druzb sta tako oöividni, da bi skoro ne bilo treba jedne besede v opraviöevanje.
—	Pogosten vreden prejem sv. zakramentov in ogibanje slabib tovarisij, smo rekli, sta pomoöka, ki morata pomagati in zaleöi, ki nam morata dati nedolZno, pa-metno mladino. Inakoimamo pametno, nedolzno mladino, imamo vse! — Zakaj pa mladi ljudje, zlasti mladeniöi, tako redkokedaj pristopajo k svetim za-kramentom? Zato, ker drugi tako delajo; posebnez neöe nikdo biti. Fant caka in gleda le, kdaj bodo drugi njegovi vrstniki äli in — öaka do Velikenoci, do adventa, od adventa do Velikenoöi. Pridigaj zoper to, kolikor ti drago ; nikdo neöe zaceti drugaöe. Ena glavnih dolznostij v verskem drustvu pa je, veökrat prejemati sv. zakra-mente, k cemur so zavezani vsi udje in tako pride samo ob sebi v navado — pogostno prejemanje svetib zakramentov. Mladi in nedorasli ljudje bodo odrasli in se postarali, lepo navado pa bodo ohranili in jo drugim izroöili in — imeli bomo nov rod.
Poglejmo drugo toöko: slabe tovarisije, plcsi, znanja,- shajanja. Tudi zoper te lahko pridigamo in svarimo brez drustev. Toda kje so vspehi ? Plesisöa so napolnjena, znanja so nadaljujejo in nova sklepajo, grehi in njih sadovi se mnoze. Tudi v tem se drug od drugega uöe, drug na drugega izgovarjajo. Tudi tu je treba staro navado z novo oböno navado izpodriniti, kar se da doseöi le z drustvom, v katerem se vsi udje zavezejo, da se hocejo popolnoma varovati kvantanja, pohujsljivih pesem, pijancevanja, ponoöevanja, plesa, gresnega znanja in po moznosti se druge od tega od-vracati. Ako to le deloma dosezemo, ni li splaöan trud, ki nain ga drustvo napravlja?
Toda, kdo se dvomi o koristi in potrebi teh druzb? Drugo pa je spoznati potrebo in — rec res vpeljati. Tudi o teh druzbab, naj se zc imenujejo Marijanske kongregacije ali krizevske druzbe ali kakorkoli — govo-rilo se je pred dobrim letom na katoliskem shodu v Ljubljani. Vprasujem zopet: Kje so v teku enega leta na priporoöilo katoliskega shoda ustanovili tako druzbo? Ali po kaj smo hodili tiste dni v Ljubljano?
Vem, da ima ta stvar svoje te-.ave, da morda ni tako lahko ustanoviti, se tezje voditi in ohraniti — toda
o	ustanavljanji in vredbi tukaj ne moremo natanöneje govoriti. Menimo samo, da se zelezo najbolje da kovati, kadar je gorko in taka druzba najlozje ustanoviti, kadar je nekaj veö svetega ognja med ljudstvom, recimo po misijonu ali ob drugih takih prilikah. Pravila naj bodo modro ubrana, ker namen nas ni vzgojiti nekaj svet-nikov, ampak resiti veöino, ali öe mogoce vse. 0 drugem je se öas premiäljevati, najprej je treba — resne volje zaöeti. Tempus faciendi Domine, dissipaverunt legem tuam. Ce hoöemo zajeziti strasno narasSajoöo spaöenost in hudobijo — snujmo take druzbe! Jaz vidim edino izdatno pomoö v teh drustvih; vse drugo je krpanje. s katerim bomo posamezne resiii, nikdar pa celote pridobili.
Nase vprasanje govori o mladini, ki je solo zapu-stila; postquam scholae valedixit. Ni tedaj v örki, paö pa gotovo v duhu tega vprasanja, da se spomnimo se nekih bivsih uöencev nasih. katerih tudi po dovrseni ljudski soli ne smemo popolnoma zanemariti. To so — di j aki nase fare. Na te je toliko bolj potrebno in vredno paziti, ker zive se v veöjih nevarnostib, pa imajo tudi veöjo moö in vpliv na drugo ljudstvo, na katero stran se ie vrLejo. — Nimam namena o tem podrobneje govoriti. Zadnja stevilka »Rimskega Katolika« (zvezek III. petega teöaja) ima o tem nekaj prav dobrih svetov, ka-tere bi bilo dobro prebrati vsakemu duänemu pastirju.
Pisatelj zavrsuje svoj spis: Imejmo gorko ljubede srce do dijakov (in to velja o mladini sploh) in bodimo prepriöani, ako jih mi sveto, odkrito ljubimo, bomo tudi sami nasli ljubezen pri njih in pridobivsi jih za-se, pridobili jih bomo tudi za sveto stvar. — Ako bomo tako vsak po svoji moöi, vsak na svojem mestu delali za dijastvo (in sploh za mladino), mora se nasemu zedi-njenemu prizadevanju posreöiti, da zapreöimo nakane nasih liberalskih nasprotnikov ter v kratkem veöino nasega dijastva vidimo zbrano pod zastavo sv. kri&a in Kristu-sove vere. — Krepko in nevstraäno naprej! Sovraznik nas, on se mora vmakniti!«
Castiti bratje! V prebranih listih smo zopet govorili
o	novih napravah, o novem delu, ki nas öaka. Cas ga od nas zahteva; cerkev od nas priöakuje. — Ali bomo odrekli svoje moöi? »Vse meso je popaöilo svojo pot na zemlji in vse misli srca so vedno le v hudo obrnjene«. Novih sredstev nam je treba v teh öasih, veöjega truda, podvojene goreönosti! Zrtvujmo se, dokler ne doöakamo boljSih öasov, dokler ne vstane nov rod!
2.	Ucber die zweite Frage: Tarochus cooperatoris pater; cooperator parochi fdius; sacerdos sacerdotis frater. Exponantur, quae exinde pro mutua sacerdotum inter se convcrsatione sequantur sive agenda, sive vitanda; ut
seil, eorum convcrsatio et ipsis profeiat ad salutem et eorum in cura laboribus ad profectum, ecclesiae sanctae ad honorem et fidelibusad aedificationeni, itaque omnes coope-rentur — non ad destruendum, quod absit, sed ad aedifican-dum Dei regnuni in terris, in uno spiritu unanimes. collabo-rentes fidei evangelii (Phil. 1.27.) liegen 83, mitunter recht ausführlich gehaltene schriftliche Beantwortungen vor. Allgemein wird betont, von wie hoher Bedeutung cs sei, dass zwischen den Seelsorgern überhaupt, und besonders zwischen denjenigen, die au ciit und derselben Pfarre wirken, Friede, Ein- j tracht, Liebe herrsche, von welcher zum guten Theil der Erfolg i der seelsorglichen Thätigkeit abhängt. Im Nachstehenden geben wir die Beantwortung dieser Frage aus der Feder des Herrn Pfarrers Johann Miks:
Kapelan in iu p n i k,
duhovniki med seboj.
V tem bodo vsi spoznali, da ste moji uöenci, ako se bote Ijubili med seboj. (Jan. 13, 35.)
Razdelimo si vprasanje v dva dela. V prvem po-kazemo splosno, kako lepo je, öe kapelan in zupnik v edinosti in miru med seboj zivita. Kar velja o kapelanu in Zupniku, veljalo bo tudi v oböe o duhovnikih. V drugem specijelnem delu sc bomo ozirali na to, kaksnili lastnosti je nam treba, bodisi ze kapelanu ali zupniku, da je mogoöa ljubezen, zastopnost med nami.
I.
»Tri reöi dopadejo moji dusi, katere so pred Bogom in ljudmi potrjene: edinost med brati in ljubezen do bliznjega, in moz in zena, ki sta ene misli« — tako se bere v bukvah Sirabovih (25, 12). Koliko bolj velja to o duhovnikih, ki so prav poklicani v to, da ozna-nujejo mir in ljubezen.
Drzimo se besed: dccet, utile, iucundum, facile necessarium.
D e c e t. Duhovni smo luöi, postavljeni na sveönik. Mi imamo vnemati ljudstvo za krsöansko zivljenje. Znak prave poboznosti pa je ljubezen; kjer ljubezni ni, tarn tudi Kristusa ni. Qui manet in charitate, mant t in Deo. Duhovnik pridiga in prigovarja, da naj se nasprotniki sprijaznijo med seboj; neizprosno mora tirjati to v spo-vednici. Duhovni pastir vsak dan nosi Boga v rokah, on opravlja najsvetejso daritev; on tolikokrat ponavlja besede: Pax vobis! Duhoven je tisti. ki mora najbolj ve-deti, kaj je Kristus govoril: öe prides pred altar, da pri-neses svoj dar, pa se spomnis, da imas kaj zoper svojega brata, pusti svoj dar in spravi se prej s svoj im bratom.«
Utile! — Utile — za üupnika. Utile — za ka-pelana. Utile — za faro. Kjer se zupnik in kapelan dobro
razumeta, tarn je kapelan roka, zupnik glava. Prepir pa ni nikjer koristen, kako bi mogel v laroväu kaj prida biti. Faranom pa je to v#eö, da sta zupnik in kapelan prijatelja. Cetudi katerikrat kdo kaj pozabavlja, da kapelan preveö z zupnikom drzijo. se bolj bi za-bavljal, öe bi kapelan z zupnikom ne drzal. Ce vsak na svojo stran vleöeta, je vniöeno vsako delovanje v fari. Grozni skandalum je to. Rekli bi: otrosko! Bog takej duhovsöini ne more dati blagoslova, ker Bog ne podpira öloveskega napuha. »Kjer je ljubezen, tarn je vse dobro«, — pravi sv. Avgustin. Kjer ni ljubezni, tarn ni niö dobrega.
Iucundum! — Quam iucundum fratres habitare in unum. Da, öe so res edini, res brat je. Duhovnika zadene marsikaka nezgoda, marsikaka skusnjava, mar-sikak napad. Ce si duhovni med seboj te rane hladimo, si zelö olajsamo svoj tezak stan. Ravno duhovni smo najbolj drug na druzega navezani. Vsaj se z drugim od srea niti govoriti ne moremo, kakor s tovarisem svoj im. Öe to tolazbo svojo naj si z nevosöljivostjo, s prepirljivostjo zapremo, potem nam res veljajo tiste besede sv. pisma: Vae soll! Iludiö se taeega se raje loti. Naklonjcnosti isce pri ljudeh, pri liberalcih celö; ti ga z medom mazejo, da mu pozneje tem laLje pelina dajo. Misli se tako osvoboditi predstojnikovega jarma, pa pride ljudem. nasprotnikom cerkvenim v verige. Ali ne po-trjuje tega zgodovina vseh stoletij ?
Facile! — Gotovo ne gre brez zatajevanja, kakor j nikjer ne. Vöasih je treba kako razzaljenje pretrpeti,
I	kako neprevidno besedo molöe pozreti zavoljo ljubega | mirü. Tu velja: cast. komur öast! Brez gotovih pravi 1 | ni reda v zivljenju. Kdor bi hotel vse obiöajne navade prezirati, bi paö velikokrat z glavo ob zid trcil. Tudi miroljubnost je öednost, za katero se je treba truditi, kakor za vsako drugo. Ali kdor hrepeni po krsöanskem zivljenju, bo k drugim krepostim tudi medsebojno pri-zanesljivost — affabilitas — za nameöek dobil. Podlaga jej je poniZna ljubezen. Ljubezen vse pretrpi, vse prenese, se ne da razdraziti, je dobro t-ljiva; ljubezen se ne napihuje, ni öasti-
1	a k o m n a. Prevzetni, ki hoöejo vse najbolj vedeti, vse najbolj znati, vse prav narediti, povsod prvi biti, s takimi je tezko shajati. Pa vkljub vsem pomanjkljivostim, ki se v duhovskem stanu nahajajo, je vse jedno dubov-nikom veliko lozje v miru ziveti, kakor pa drugim stanovom. Oni so nositelji duha bozjega, ki je duh ljubezni; oni imajo en skupen, vzvisen, idealen smoter
—	öast boLjo, zveliöanje dus; oni nimajo druzine, zato so manj na denar, na svet navezani. Zato tudi vidimo, da primeroma duhovni med vsemi stanovi najbolj skup driijo, najbolj intimno oböujejo. In kjer tega ni,
tarn so sebicni, umazani oziri velikokrat razpor zakrivili ali sploli duhovni, ki v pravcm pomenu niso duhovni.
Necessarium! — Ni treba se veliko dostavljati, kako je edinost duhovniku potrebna, se posebno v se-danjem casu. S pametnim vedenjem zamasimo nasprot-niku usta — ne vituperetur ministerium nostrum. Kako se smejejo liberalen, öe so si duhovniki v laseh. Kako zalostno je, ce se radi bire ali kaj taeega apeluje na ljudstvo in duhovnik v tem tolazbe isöe, da proti lajikom svojega kolega tozi. Bodimo v tem previdni. Lahko se tudi komu kaj zareöe. Naj bo toliko moiat, da se na tihem obtozi! mea culpa, drugi pot bolj pazi! Znan je testament slovecega dräavnega poslanca monsignora Greuterja, testament, katerega je napisal svojim tirolskim rojakom. Glasi se kratko: »Zusammenhalten!« — Zusammenhalten ! dokler je mogoöe, dokler s tem v tu j grell ne privolimo. dobri stvari ne skodujemo. In dubiis Uber las, in necessariis unitas, in omnibus cha-ritas. Kolikrat se duhovni v politiki tako nepolitiöne | pokazejo. da duhoven zoper duhovna agituje. Tudi med seboj se ljubimo, saj tudi nam velja zapoved Ijubtzni, da smo drug proti drugemu pravieni, postrezlji vi, vdani! No, lepo, öe se duhovniki obirajo med seboj. Prav potrebno je, da duhoven veökrat moralo prebere, zlasti Ligvorija, ki je precej strog v tem oziru. Tudi se lepo poda, da duhovsöina enega kraja, ene fare trdno stoji skupaj, tudi nasproti duhovnikom druge fare. Ni treba, da bi se vsaka stvar bri naprej raznesla, posebno nasproti takim ne, ki niö molöati ne znajo. Naredi se vöasih mogoöe kaj napacnega, pa se pozneje morda tudi popravi. Hitro vidimo, da je kdo padel, noöemo pa slisati, da je zopet vstal.
To so splosne poteze vaznega vprasanja o du-hovski edinosti. Mir pa ne visi v zraku, ampak navezan je na konkretne osebe. Zato morajo duhovniki sami tiste lastnosti imeti, ki nezadovoljnost in medsebojni prepir izkljucujejo. Prvo je, da smo s i p r a v i ö n i ! Vsakemu svoje! Vsakemu svoje v plaöi, vsakemu svoje v delu. vsakemu svoje v casti. Iustitia et pax oseulatae sunt. Natancneje si te pogoje poglejmo v naslednjem dvugem odstavku, v katerem se bomo deloma naslanjali na drobno izvrstno knjräico, katero je o duhovskem vedenju spisal jezuit P. Valuy.
II.
Kapelan.
Stej si v öast, da zamores zupnika podpirati in podpiraj ga tudi povsod. Povsod mu gladi pot, da ne bo treba tvojemu predstojniku z o s t r a postopati, kjer se da z lepa kaj doseci. Kapelan lahko v tem oziru veliko stori. Njemu se tudi ni treba tako bati zamere, ker
utegne le malo öasa v fari ostati. Bolje je, da strela zadene njega, kakor zupnika, kateremu mora biti na tem leieöe, da kolikor mozno v harmoniji s farani ostane.
Nasproti Supniku bodi vedno Optimist. Vsako stvar raje na dobro stran obraöaj in tolmaöi, kakor na slabo in misli si, morda pa ni tako hudo, saj fcupnik hudo j ni mislil. Ge vidis napake, pa jih ne mores odpraviti,
] ali tudi tvoja dolznost tega ne tirja, pusti vse v miru.
I Izroci zadevo Bogu, kakor svetuje TomaL Kempöan:
| „ Quae homo in se, vel in aliis emendare non valet, debet patienter sustinere, donec Deus aliter ordinat. (Im. I, XVI.)
Ne zavidaj mu Casti, katero mu zupljani skazu-jejo. Njegova öast je tvoja öast.
Tudi ne tirjaj preveö za svojo osebo. Bodi, kakor pravi Nemec »anspruchslos«. Ne misli, da se mora zupnik tvojemu mnenju ukloniti. Star ölovek se nerad spreminja. Ce si domisljujes vedno, da ti Zupnik vedno krivico dela, ne bos nikdar miren.
Ne imej sehe za nezmotljivega; rad spoznaj svojo slabost, bodisi v tem, da lahko greäis, bodisi v tem, da vsega ne znas. Ne ponasaj se s svojim znanjem, da te znanje tvoje v sramoto ne pripravi, ker drugi tudi kaj vedö. Ce se zmotis, bodi toliko mozak, da reöes: ej, zmotil sem se, nimam prav, nisem vedel, prosim, oprostite!
Ne pohujsuj ljudstva s tem, da svojemu zupniku nagajas.
öe ves, da gospod zupnik nima rad, da ti oböujeä s kako osebo, ali s kako drutino, opusti to in öetudi nima zupnik prav.
Ko prides na sluzbo, studiraj svojega novega Zupnika, da ves potem svoje obnasanje vravnavati. Imej sprva le uäesa, jezika ne. Ne pozabi prislovice: Iiomae romano vivito more! Kolikor je le mogoöe, se akomodiraj starejemu gospodu, in otresi se vseh svojih posebnostij, katere brez skode pustiä, s ka-terimi bi pa bil morda gospodu zupniku na potu. Ako se kaj tirja od tebe, kar se prav ne vjema s tvo-jimi dolLnostmi, ne bodi nagel, ampak govori z roko-vicami, in iiöi pripravnih izgovorov in öakaj ugodnega trenotka, da se tej nepriliönosti more§ umakniti.
Niöesar ne priöni v fari, za kar zupnik ne ve, ali s öemur ni zupnik zadovoljen. — Ne vtikaj se v nje-gove domaöe razmere, ne v njegovo gospodarstvo, ne v njegovo kuhinjo, ne v njegove posle: vse to tebi niö mar! Ne vtikaj se tudi v njegova sluzbena opravila, razven öe smes misliti, da je s tem zupniku ustrezeno, ali da niö ne bo imel zoper to.
Varuj se v svojem stanovanju posluäati toLbe öez Lupnika, §e manj v gostilni. Öe bolj se boj tega, da bi o svojem predstojniku pripovedoval, kako siten, kako
skop, kako grob je. Pri ljudstvu se potegni zanj, öe le mores. Tudi öe bi gospod res ne-modro kaj naredil, potegni vse eno raje i njim, kakor zoper njega, ker Io bo najbolj gotova pot, da bos prav zadel. Kapelan je mlad in se lahko v svoji sodbi moti; tudi ne vidi za kulise zupnikovih naklepov in namenov. Tudi nasproti sosednjim duhovnikom drLi s svojim zupnikom! Imej vselej najveeji strah pred prepiri, v katere so zapleteni zupan, cerkvenik, uöitelj ali celo gospodicina uöiteljica, kuharica farovska, tercijalke ali pa zupniki bliznji iz sosesöine. Lastnosti kapelana naj bodo splosno: potrpi, moli, ubogaj, delaj!
Potrpi! — Potrpi s hrano, s stanovanjem, s posli farovskimi, da ne bos pozneje, ko bos imel svojo ku-hinjo, svojo postreznico, zupnika na tihem odpusöanja prosil. Tudi ne misli br£. da ti zupnik predrago hrano raöuni. Smes verjeti, da gotovo ni predraga. — Potrpi s svojim zupnikom, öe je vöasih siten, ömeren. Si vis portari, portu et alium — pravi TomaL Kempöan. Zlasti pojdi üupniku na roko, öe je star, öe je bolehen. Po sinovsko mu strezi, in nobenega dela se za njega ne vstrasi. Se enkrat reöemo: potrpi! Kapelani, ki sami niö pretrpeti ne znajo, so po navadi pozneje prav sitni Zupniki.
Moli! — Molitev ti bo osladila tvoje kapelansko delovanje, varovala milost boLjo, ki si jo prejel po mas-nikovem posveöenju, da boä s pesnikom lahko zapel:
Castitljiv je moj stan,
Po celera svetu znan,
Veselo srce moje,
Prav lahko si zapoje —
Od jutra do nodi Kaplan se veseli.
Jozef Virk.
Ubogaj ! — Kapelan ne pozabi, da si kapelan, da m 0 r a § ubogati. Subiecti estote omni humanae crea-turae propter Deum; torej: proptcr Deum — tako uöi sv. Peter. Zupniki pa naj pazijo, da ne bodo zlo-rabili ubogljivosti.
Delaj! — Mlad ölovek je za delo. Ce duhoven brz mlad ne zacne vrlo delati, potem se lenobi privadi, in to je slabo zanj in neprijetno za njegovega Zupnika.
Zupnik.
Zupnik naj ne ima nikar te misli, da bi moral kapelan vse tisto misliti, kar on misli — se vsem na-vadam vdati, katerim je on vdan. To tirjati ne gre, zato ker je preveö. Vsak ölovek ima svojo individu-alnost. Vsak je v drugaönih okolisöinah vzrastel, ki so zelö vplivale na njegov znaöaj. Marsikje morajo skoraj vsako drugo leto po vetru plasö obraöati. Ko bi kapelan
ravno tako delal, bi öez kaj let, ko bi veö sluzeb imel, ne bil ne krop ne voda. Stareji gospodje radi zaidejo v to napako, da hocejo pripoznati le en znaöaj, in ta je njihov, vsi drugi: Anathema!
Kapelan ni brez napak. Naj zupnik teh napak nikar ne poviksuje. Ce le niso prevelike in predebele, naj jih gleda raje skozi prste in si misli: gospod je so mlad, neskuSen — reöi mu ni treba tega. 8 öasom se ti ponudi priloznost, da bos marsikaj opilil nad njim.
Ce je kapelan naredil kako neumnost. ne naznanjaj je takoj skofiji. To ni krsöansko. Die ecclesiae pride sele potem na vrsto, ko vse drugo nie pomagalo ni. Ce v jezi pises, ne pises s tinto, ampak z zolöem.
Nikoli svojega kapelana oöitno pred ljudmi ne posvari. Ce prides skupaj s svojimi liolegi, zupniki, ne erni svojega kapelana, kakosen je. Kaj te bo mar on spostoval ali ljubil, öe bo za to zvedel. Pa cetudi ne izve, ali je to posteno, ali je to oöetovsko, da zupnik svojega kapelana pred oböinstvom na sramoto postavlja?
Niso vsi kapelani jednaki. Eden je kakor hrast, drugi je sibek in slab. Eden je dober govornik, drugi ne, pa je morda boljsi katebet. Uöi se raöunati s temi razlicnimi lastnostmi. Ce je tvoj kapelan bolehen, imej soöutje z njim, in poskrbi mu s hrano ali kako dru-gaöe, kolikor mores. Tudi öe je moöan gospod, ga smes krotiti, da si zdravja ne zapravi, zakaj mladina je ne-premisljena. Ce pokaZes tako oöetovsko skrb, zelö se bos kapelanom prikupil. Radi te bodo imeli in ti tudi radi pomagali.
Ne bodi tega mnenja, da je vse slabo, kar je kapelan naredil, ali öesar se je kapelan lotil. Nekateri ti hoöe — po tvojih mislih — vse prekueniti. Mogoöe, da je gospod nagel, mogoöe pa tudi, da za kolikor ima eden preveö »ajfra«, ga ima drugi za toliko premalo. Koristno bi bilo veökrat, da bi se kapelanom prepustilo vodstvo kake bratovscine, seveda pod zupnikovim nad-zorstvom.
öez vse grda je med duhovniki zavist. Izcimi se pa vöasih tudi med kapelani in zupniki. Krive so tega najveökrat zenske, tisti priliznjeni, strupeni jeziki, ki enega gospoda öez mero hvalijo: o, ti imajo vedno toliko ljudi za spoved, tako jih imamo radi, tako govorijo kakor angelj, a, uni pa ne! Tako govorjenje zaseje hudiöevo zavist in zopernost med farno duhovscino, Godi se potem nekaj taeega, kakor se je godilo nekdaj med Savlom in Davidom. Forro cum reverteretur — tako govori sv. pismo (I. Reg. 18, 6—11.) — percusso Philistaeo, egressae sunt mulieres de universis orbibus Israel, cantantes chorosque ducentes. Tako pridejo take poboZne osebe v farovz ali v kapelanijo kadilo za-zigat. Splosno pravilo za duhovnika: imej z Len-
skami kolikor rr.cgcöe malo opraviti, vsaj v svojem stanovanju ne. Bodi toliko pameten. da ne bos vsega verjel. Kakor Zupnik drzi se sveta sv. Pavla, ki pravi svojemu ucencu Titu: Ne vsprejemaj toibe zoper du-hovnika — nisi duobus vel tribus testibus. Et praeci-nebant mulieres ludcntes atque dicentes: Percussit Saul mitte, et David	dccem millia.	Iratus	est autem	Saul
nintis et displicuit in oculis ejus sermo iste. Dixitque: dederunt David	decem millia,	et mihi	mitte dederunt:
quid ei superest	nisi solum regnum?	Non rectis	ergo
oculis Saul aspiciebat David a	die illa	et dcinceps.	Te-
nebatque Saul lanceam, et misit eam. Ali se vse to ne ponavlja cestokrat v duhovskem Zivljenju? Misit lanceam
— duhovnik meöe kopje opravljanja na svojega sobrata.
Tako se prikazejo vcasih nekatere stvari, ki du-hovnu, najmanj zupniku, nikakor casti nc delajo. Ni lepo, öe zupnik prosi, da bi kapelana prestavili, ker plodonosno deluje v fari. Ille debet crescere, ego autem minui —je rekel sv. Janez Krstnik o svojem Odreseniku. Se vesel bodi, öe imas kapelana, ki si je s svojimi zmo^nostmi in s svojo goreönostjo pridobil spostovanje v fari. Potem ti lahko poskrbis za druge stvari, se lazje dräis pisarne, bolj gledas na cerkveno imetje, in vec molis. Marsikdo se hoöe ljudem prikupiti s tem, da skusa kapelana ponräati, pa s tem 1 e sebe poniLa. Drugi si zeli mesto dobrega kapelana samo srednjega, pa dobi ali prav slabega ali pa prav dobrega, tako, da mu je se manj vstreZeno.
Velikokrat je zato nezadovoljnost med farno du-hovscino, ker zupnik vse delo — ali vsaj vse teije delo
— kapelanu nalozi na rame. Ce bi tudi kapelan rad vse storil, naj zupnik tega ne privoli. Po navadi pa si kapelan vsaj misli, zakaj bi pa vcasih tudi zupnik ne sei obhajat, zakaj bi zupnik ne sei v solo, ali zupnik ne sei izprasevat. Kapelan na ta naöin zgubi velik del spostovanja do svojega predstojnika, zupnik pa tudi spostovanje pri faranih. Kako je to ljudem vseö, öe se Lupnik nobenemu delu ne odteguje. Vsaj pri njegovem duhovnem opravilu v pisarni, ali pri njegovih sitnostih, bodisi s cerkvenim premo^enjem ali drugimi farnimi zadevami, mora nekaj duhovno pastirskega delovanja biti Zupniku celö v — razvedrilo; recimo kako obhajilo, pot h kakemu bolniku, ki je ze leta in leta bolan, ali nekaj sole itd. Ljudje to vidijo radi. Kako öudno se slisi, öe zupnik reöe: Zakaj pa ima kovac klesce ... To razdrazi kapelana, ko vidi, da ima Lupnik cas, pa nie ne stori, da jezen reöe: »Pa naj gospod fajmoster gredö.« No, farnim meznarjem tako govor-jenje niti od -zupnikove niti od kapelanove strani gotovo ni vspodbudno.
Priznamo radi, da se mora kapelan ozirati na starost, zdravje, öast fcupnikovo; v gotovih sluöajih bi bilo celö netaktno, ko bi tirjal kaj taeega, kar po navadi opravljajo kapelani. Ali öe so duhovni pomoeniki dobri, naj bodo tudi predstojniki dobrohotni, in naj ne tirjajo nicesar, kar bi moglo tudi mirnega kapelana zaliti. Roka roko umiva — je star pregovor. Ze ljubezen rodi lju-bezen. Le tedaj, öe fcupnik pokaLe ljubeznivo sree do svojega mlajsega tovarisa, le potem se more uresniciti: parochus pater, capellanus filius.
Omenjali pa smo ze v zacetku te razprave, da izvir vse ljubezni je — Bog. Torej zupnik brez Boga tudi tega razmerja do kapelana ne bo znal zadeti. Kolikor vec krsöanskega duha, kolikor veö poboznosti med | zupnikom in kapelanom, toliko veö edinosti in zadovolj-! nosti: kako lepo je potem videti taka dva gospoda, vsa j navdusena za svoj poklic, vedno skrbna za blagor ovöio J svojih, drug drugemu vdana! Oba sta enega srea, enega duha, v spodbuden izgled faranom, v veselje Bogu. Kaj bi se se moglo taki duhoväöini vstavljati, katero le sveti nameni vodijo na delo. Tako vzorno dvojico z Duhom bozjim napolnjenega zupnika in svetega kapelana nam podaja sv. pismo pod imenom sv. Pavla in uöenca nje-govega Timoteja. Poslusajmo, kako govori svetovni apostelj v svojem drugem listu do Timoteja: »Nepre-nehoma te imam v spominu noö in dan v svojih mo-litvah, in te ielim videti, ko se spomnim tvojih solzä, da bi bil z veseljem napolnjen; in ko se spomnim tiste vere, katera je v tebi brez hinavSöine, katera je tudi prej prebivala v tvoji stari materi Zoidi in v tvoji materi Evniki; prepriöan sem pa, da tudi v tebi. Zato te opo-minjam, da obudi milost bozjo, katera je v tebi po po-kladi mojih rök. Delaj z menoj vred za evangelij po moci Boga.« (II. Tim. 1, 3—8.) 0, kako ziva ljubezen, sröna skrb klije iz teil Pavlovih besed, ob enem pa zari iz njih ogenj sv. Duha, ki je navduseval sv. Pavla in sv. Timoteja za veliöastno nalogo, da bi povsod s pri dom Kristusov uk utrjevala. Obe pismi do Timoteja kakor tudi do Tita, ste sveta pridigaza vse zupnike, kako naj oni uöe z besedo in izgledom svoje kapelane, da bodo postali vzorni duhovni.
Velikokrat je to razmerje med zupnikom in kapelanom nekako premrzlo, preveö posvetno, kakor bi se ne zavedala, da sta oba uöenca Kristusova. Zupnik pa naj öuti, da on ni samo zupnik fari, ampak tudi zupnik svojemu kapelanu, in da kot takemu posebno veljajo besede svetega Pavla: Bonum exemplum praebe te ipsum.
Kdo nam bo zameril, öe trdimo, da se ta dober izgled zupnikov premalo vposteva. In vendar je gotovo, da se dobri kapelani Sele pri dobrih
3
zupnikih naredijo. Koliko vpliva na novomasnika njegova prva sluzba. Sreden, öe je dobil vestnega zupnika za predstojnika. Mlad gospod je tako vsprejemljiv. Ako ?upnik sovrazi opravljanje, tudi on je bo zacel sovra-ziti; ako je on natanöen v brevirju, uöil bo te natanö-nosti tudi svojega kapelana; ako on rad moli, tudi kapelan bo rad molil; ako se on zanima za 'zivahno katolisko zivljenje v fari, tudi kapelan bo dobil veselje, da se bo za take stvari zanimal; ako zupnik rad hodi v spo-vcdnico, posnemal ga bode tudi kapelan itd. Nasprotno pa ga slab izgled v slabem hitro utrdi; kako idejalno cvetko, ki je ob susi vskalila v semenisöu, pa se komaj brli, tak slab izgled do cela zamori ... Tu manjka potem duha Kristusovega! Zato reöemo se enkrat: Zupnik naj öuti, da je on Zupnik tudi svo-jemu kapelanu, in da mora on paziti, dabo tudi svojega kapelana posvetil! Zakaj to povdarjamo? Zato, ker to je eden prvih pogojev, dabo zamogla med kapelanom in zupnikom vladati prava Iju-bezen, ne svetna, bo?.ja ljubezen.
Ker se öestokrat tirja, da bi bil kapelan do svojega zupnika kakor sin do svojega oceta, zato omenjamo le §e en izgled kapelana-muöenca, ki je hotel svo-jemu predstojniku biti tovaris celö do smrti. To je sveti Lovrencij. Znano je, kako je tekel za svetim Sikstom papezem, ko so ga rabeljni peljali na morisöe. Ta pa ga je prijazno tolazil, da bo kmalu prisel za njim. Povzet je ta izgled iz zivljenja svetnikov. Uöi pa nas vse, kolike znaöaje more Duh bozji vstvariti. Pa ker se ßutimo prerevne, da bi se kar za svetniki spuäöali v viZave, zato podamo äe drug izgled, povzet iz domace duhoväöine. To je zupnik Tedeschi.
Drobtinice piSejo o njem tako-le : »Svojim duhovnim pomoenikom bil je moder predstojnik, ljubezniv in skrben oce . . . Tedeschi je gledal na to, da je kapelan vestno in natanöno izvrseval svoje dolznosti in da je njegovo vedenje v cerkvi in zunaj cerkve vedno öast delalo vzviäcnemu duhovskemu stanu . . . Njega je kapelan moral visoko spostovati in sröno ljubiti. Vsak izmed njih se je v kratkem dasu prepriöal, da se skriva pri zupniku pod bolj trdo vnanjostjo najboljäe srce, katero nima druge zelje, kakor njemu koristiti in mu njegovo sluzbovanje narediti kolikor mogoce prijetno. Videl je, da ga v vsaki najmanjsi reöi po bratovski pouöuje, da nima najmanjse skrivnosti do njega, da se na vso moc prizadeva sam nositi butaro tezavnih larnih opravil — zato ni mogel drugace, kakor da je povraceval ljubezen z ljubeznijo in da se je skrbno ogibal, njegovo plemenito srce razzaliti. Nekdanji kapelani se vsi z veseljem spo-minjajo prijetnega sluzbovanja pri Tedeschiju. Dobro ime in öast kapelanova mu je bila draga nad vse. Bolj je bil razzaljen, ako je kapelan moral kaj po nedolznem trpeti, kakor öe se je kdo lotil njegove lastne öasti. Gorjö vsakemu, kdor je hotel kapelana örniti pred njim. En pogled njegov je zadostil, da je obmolknil obre-kovalec. Sam pa tudi nikdar ni govoril o najmanjsih slabostih svojih duhovnih pomocnikov; o vsakem je vedel le kaj dobrega, hvalevrednega povedati.«
Ako hoöes kaj veö vedeti, beri iivljenje tega mo-zaka. Navzel se boä njegovega duha, da bos znal ljubezniv biti do svojih duhovnov tovarisev, kakor je bil — po-kojni Tedeschi. Kajti bil je v resnici: parochus coope-ratoris pater — sacerdos sacerdotis frater.
Postna postava
za ljubljausko s&kofijo v letu 1895.
——>—»-
Polajsave, ki so se glede posta doslej dajale v ljubljanski skofiji, veljajo vsled novega, za pet let danega privoljenja apostolske stolice z dne 15. septem bra 1894 tudi za leto 1895.
Verniki ljubljanske skofije so tedaj dolzni pri spolnovanju postne zapovedi paziti v tekocem letu na sledece doloöbe:
I.	Dnevi, o katerih si je pritrgati treba, ali o katerih je dovoljeno le jedenkrat do sitega jesti, so:
1. Vsi dnevi stiridesetdanskega posta razun nedelj.
2. Kvatrne srede, petki in sobote.
3. Srede in petki v adventu.
4. Dnevi pred binkostmi, pred prazniki sve-tega Petra in Pavla, vnebovzetja Marijinega, vseh svetov,	cistega	spoeetja Marije Device	in	pred
Bozicem.
II. Dnevi, o katerih je prepovedano meso jesti, so:
1. Vsi petki celega leta.
2. Pepelnicna sreda, stiri kvatrne srede in kvatrne sobote.
3. Tri je zadnji dnevi velicega tedna.
4. Dnevi pred binkostmi, pred prazniki sve-tega Petra in Pavla, vnebovzetja Marijinega, vseh svetov,	cistega	spoeetja Marije Device	in	pred
Bozicem.
III. Privoljeno je nadalje meso jesti:
1.	Za vso skofijo, kolikorkrat	je	zapo-
vedan praznik na kak poprej imenovani	dan. na
kateri je meso jesti prepovedano.
2.	Za posamezne kraje, kolikorkrat je kak semenj na tak dan. (V mnogih farah je po vec raznih krajev, ki so drug od drugega od-daljeni; tu polajsanje ne velja za vso faro, ampak le za tiste kraje, kjer se zaradi semnja veeja mnozica ljudij shaja.)
Z. Za posamezne osebe:
a) Eazun pepelnicne srede. zadnjih treh dnij velicega tedna ter dnij pred binkostmi in Bozicem se za vse druge dni polajsanje, to je privoljenje meso jesti, daje:
delavcem v tovarnah (fabrikah) in v premogo-in rudoköpih;
popotnikom, ki v krcmali ali gostilnicah jedö;
tudi drngim, kateri n. pr. v meslih, trgih itd. navadno v gostilnico na hrano hodijo.
b) Razun velicega petka se za vse druge dni täko polajsanje daje:
zeleznicnim sprevodnikom ali kondukterjern;
vsem, ki po zeieznici potujejo in so prisiljeni na zelezuicnih postajah v ondotnih gostilnicah jesti;
tistim. ki zaradi zdravja v kopeli bivajo, nji-hovim ondi bivajocim druzinarn in poslom.
c) Vse dni, brez izjerne, smejo mesne jedi vzivati:
tisti, kateri so zaradi prevelike revscine pri-morani jesti, karkoli dobe ;
tudi drugi. ki v druzinah sluzijo ali zive, kjer se postno ne kuha.
Vendar naj taki gledajo, ce je moc, da se vsaj veliki petek mesnih jedij zdiie.
IV. Vse tiste postne dni v letu, 0 katerih je le jedenkrat nasititi se pripusceno. in ves stirideset-danski postni cas, tudi ob nedeljah, je vzivanje rib in mesa pri ravno tistem obedu prepo-vedano. Treba se je zdrzati mesa ali rib.
V. V jedi pritrgovati si ni treba: bolnikom, nadalje onim, ki tezka dela opravljajo; slednjie. onim, ki eden in dvajsetega leta se niso dopolnili, ali pa so sestdeseto prestopili.
Oni, katerih ne veze zapoved v jedi pritrgovati si, smejo tiste dni, kadar je drugim v jedi pritrgovati si zapovedano, pa ne popolnoma prepo-vedano jesti meso, — izjemoma meso jesti. kolikorkrat med dnevom jed vzivajo: nasproti pa smejo oni, katere veze zapoved v jedi pritrgovati si, tiste dni meso le o poludne in zvecer vzivati, pa si zvecer po dolznosti pritrgovati.
Gospodje zupniki in spovedniki so pooblasceni, da smejo v slucajni resnieni po-trebi prepoved o zavzivanju mesa se bolj zlajsati, vzlasti pa dovoliti, da se pri napravljanju postnih jedij, razven velicega petka in kvatrnih petkov, sme svinjska ali sploh zivalska mascoba rabiti mesto masla. Kdor meni, da mu je stalne dispenze ali polajsave potreba, naj se zastran tega obrne na kn.-sk. ordinarijat.
Tukaj navedena dolocila pa ne veljajo tudi za redovnike; oni se ravnajo po svojih pravilih.
Vsi veriiiki, ki se s tem podeljene polajsave posluzujejo, naj tiste dni stiridesetdanskega posta, o katerih to störe, — tudi ob nedeljah, — petkrat molijo „Ocenas“ in „Ceseena Ma-rija“ v cast britkemu trpljenjn in smrti Jezusa Kristusa. Vendar jim je na prosto voljo dano, mesto tega primerno m i 1 o s c i n o dajati.
Zacher Diöcese im Zal)re 1895.
•M-
Ilie Nac	Fastengebotes in de	'standen
waren, bteib'	hre er-
theilter Gene	s ddo.
15. Septembi	195 in
Geltung.
Es haben	laibacher
Diöcese in Betre,,	' m diesem
Jahre Nachstehendes zu
I. Eigentliche Fasttage w.. ^uvriichstage, an welchen mir einmalige Sättigung erlaubt ist, sind folgende:
1. Alle Tage der vierzigtägigen Fastenzeit, ausgenommen die Sonntage.
2. Die Mittwoche, Freitage und Samstage der vier Quatemberzeiten.
3. Die Mittwoche und Freitage der Adventzeit.
4. Die Vorabende vor Pfingsten, Petri und Pauli, Mariä Himmelfahrt, Allerheiligen, Unbefleckte Empfängniß und Weihnachten.
II. Äbstinensiage, d. h. solche, an welchen der Genuß non Fleischspeisen verboten ilt, sind folgende:
1. Alle Freitage des ganzen Jahres.
2. Der Aschermittwoch, die vier Quatembermittwoche und Quatembersamstage.
3. Die drei letzten Tage der Charwoche.
4. Die Vorabende vor Pfingsten, vor Petri und Pauli, Mariä Himmelfahrt, Allerheiligen, Unbefleckte Empfängniß und Weihnachten.
III. Weitere Dispensen vom Gebote, ftch des Fteischestens ju enthalten, sind folgende:
1.	Für die ganze Diöcese, so oft ein gebotener kirchlicher Feiertag auf einen der früher genannten Abstinenztage füllt.
2. Für einzelne Orte, so oft daselbst ein Jahrmarkt auf einen der genannten Abstinenztage fällt. (Viele Pfarren bestehen aus mehreren von einander entfernten Orten; da gilt die Dispense nicht für die ganze Pfarre, sondern nur für jene Orte, wo des Marktes wegen das Zusammenströmen von Menschen stattfindet.)
3. Für einzelne Personen:
a) Mit Ausnahme des Aschermittwochs, der drei letzten Tage der Charwoche und der Vorabende vor Pfingsten und Weihnachten werden an allen übrigen Tagen dispensiert:
die Arbeiter in Fabriken und in Kohlen- und anderen Bergwerken;
die Reisenden, welche in Gasthäusern essen, auch andere, falls sie z. B. in Städten oder anderen geschlossenen Orten in Gasthäusern ihre Beköstigung haben.
h) Mit Ausnahme des Charfreitags werden an allen übrigen Tagen dispensiert: die Eisenbahn-Condueteurs: die Reisende», falls sie auf Bahnstationen speisen; diejenigen, welche sich zur Herstellung der Gesundheit iit Bädern aufhalten, mit ihren daselbst befindlichen Angehörigen und ihrer Dienerschaft.
e) Vom Verbote des Fleischgenusses, wenn ihnen Fastenspeisen nicht ausreichend zu Gebote stehen, finD gänzlich dispensiert:
jene, welche wegen großer Armuth essen müssen, was immer sie bekommen;
auch die Uebrigen, welche in einer Familie leben, wo Fastenspeisen nicht aufgetischt werden. Sie sollen jedoch trachten, sich, wenn möglich, wenigstens am Charfreitage des Fleischgenusses zu enthalten.
IV. An allen jenen Fasttagen des Jahres, an denen nur einmalige Sättigung erlaubt ist, und in der gauzen Fastenzeit, auch an den Souutageu, ist der Genuß vou Fisch- uud Fleischspeisen bei einer und derselben Mahlzeit nicht erlaubt. Man muß sich entweder des Fleisches oder des Fisches enthalten.
V. Sich Abbruch zu thuu sind nicht verpflichtet: die Kranken, ferners jene, welche schwere körperliche Arbeiten verrichten, endlich die noch nicht das einundzwanzigste Lebensjahr erfüllt ober das sechzigste Jahr bereits überschritten haben.
Diejenigen, welche nicht zum Abbruch verpflichtet sind, dürfe» au jenen Abbruchstageu, an denen der Fleischgenuß nicht gänzlich verboten ist, Fleisch essen, so oft sie im Laufe des Tages Nahrung zu sich nehmen, während hingegen die zum Abbruche Verpflichtete« au denselben nur Mittags und Abends Fleisch genießen dürfen, sich am Abende aber den schuldigen Abbruch thuu müssen.
Die Herren Pfarrer und Beichtväter sind ermächtiget, in einzelnen Fällen einer wirk-
licheit Nothwendigkeit noch tueV	'tbe Dispensen vorn
Verbote des Fleischgenusses	ilen, insbesondere
zu gestatten, dass zur Be	n Fastenspeisen,
mit Ausnahme des (Scharf	D der Quatcrnber-
sreitage, statt der B uy	•j Rinds ch nt a l -
zes auch Schweiz	•erhaupt Thier-
fett gebraucht werd	er eine bleibende
Dispense zu bedürfet?	) diesfalls au das
fürstbischöfliche Ord'	CU.
Die vorstehe'-	ett sind nicht auch
für Ordensp	; dieselben richten
sich nach ihr	i , ß
Alle G	hiemit gewährten. t
Nachsichten	j Tage der pi e r -
zigtägig	' .n'Sontüagöu, —
an welchen	al das „Vetter
Unse r “ ■	ist du Maria"
zu Ehren de .	Jesu Christi zu beten.
Jedoch steht es ti an	dessen Statt ein ent-
sprechendes Almosen geben.