Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt		Izhaja v Celovcu — F.rscheinungsort Klagenfurt	P. 1}. &•
LETO XIX. / ŠTEVILKA 22	CELOVEC, DNE L JUNIJA 1967	CENA 2.- ŠILINGA
Globoko smo se zakoreninili v deželi
S slavnostne akademije Slovenske gimnazije ob 10>letnici njenega obstoja
Mariborski škof na Koroškem
Vso slovensko javnost je neprijetno presenetila odpoved vseslovenskega romanja. Romanja h Gospe Sveti se morejo vršiti ta-'ko le v manjših skupinah. Da je šlo slovenskim škofom in vernikom le za praznovanje 1200-letnice pokristjanjevanja Slovencev, je razvidno iz dejstva, da je prispel 24._ maja — kljub odklonilnemu zadržanju nemško-nacionalističnih krogov in oblasti v deželi in državi v zvezi z vseslovenskim romanjem — s skupino vernikov na Koroško mariborski škof g. dr. Maksimilijan Držečnik. Z g. škofom je prispelo iz Maribora 10 avtobusov romarjev.
V	imenu celovškega škofa dr. Jožefa Kdstnerja, ki je bil zaradi birme v Lendor-fu pri Celovcu zadržan, je mariborskega prevzvišenega pozdravil celovški kanonik Aleš Zechner in izrazil veselje, da bomo mogli skupaj ob tem romanju opraviti zahvalo za dar sv. vere in skupaj poprositi Boga -in Marijo za velike zadeve sv. Cerkve, zlasti za duhovniški in redovniški naraščaj v našem narodu.
Začela se je sv. maša, pri kateri je z g. škofom somaševalo 9 duhovnikov iz Maribora, deseti, prof. Zafošnik pa je na koru vodil ubrano petje mariborskega stolnega pevskega zbora.
.Po evangeliju je prevzvišeni g. škof stopil k mikrofonu in spregovoril sledeče misli: »Ker se ni moglo vršiti veliko slovensko romanje h Gospe Sveti 9. maja, smo hvaležni Bogu, da lahko prihajamo v manjših skupinah. Danes smo prišli romarji iz Maribora im okolice. Maribor je z Gospo Sveto posebno tesno povezan z zgodovinskimi vezmi. Sedanja mariborska škofija je imela svoj prvotni sedež pri Sv. Andražu na Koroškem. Lavantinski škofje so bili obenem prošti Gospe Svete in uživali dohodke tu-kajšnje nadarbine. Tudi škof Slomšek je bil še prošt Gospe Svete. Ko pa je leta 1859 prenesel sedež škofije iz št. Andraža v Maribor, je zamenjal Gospo Sveto (t. j. njeno nadarbino) z nadarbino mestne župnije v Mariboru, ki je od leta 1506 bila dodeljena krškemu (celovškemu) škofu za njegovo vzdrževanje, čeprav je cerkvenopravno bila podrejena sekovški (graški) škofiji.
Prišli smo danes h Gospe Sveti kot romarji z namenom, da se na grobu sv. Mo-desta zahvalimo Bogu in Materi božji za dar sv. vere, ki jo je pred približno 1200 leti prinesel našim prednikom na Koro-šikem sv. Modest. Irski menihi, ki so kot misijonarji prišli na Bavarsko, z Bavarskega pa v Karantanijo, so oznanjali Kristusov nauk v pravem evangelijskem duhu; t- j. v duhu enakojnavnosti in bratstva vseh narodov. Zato je bilo njihovo delo tudi uspešno.
Zgodovinarji priznavajo, da je bil sprejem krščanstva za Slovence tudi njihova narodna rešitev, ker so se s tem naslonili na sosednje krščanske narode, Bavarce in Franke, sicer bi nujno podlegli navalu Obrov in izginili.«
škof Držečnik je poudaril, »da se moramo Slovenci zahvaliti na grobu sv. Mo-desta Bogu in Materi božji, ki je spremljala misijonsko delo sv. Modesta, za neprecenljivi dar vere. Posebej se moramo zahvaliti tudi za ljubezen do Matere božje, Gospe Svete, ki jo je gotovo sv. Modest vcepil v srca naših prednikov in ki je tako značilna za naše ljudstvo, da se je po pravici imenovalo Marijino ljudstvo. Zahvaliti se moramo tudi za to, da smo se ohranili kot narod in se uvrstili med kulturne narode Evrope.
V	znamenje zahvale bomo prižgali na grobu sv. Modesta svečo. Obenem bomo
'(Nadaljevanje ma 4. strani)
Koroški Slovenci smo praznovali v nedeljo, dne 28. maja 1967, desetletni obstoj Državne gimnazije za Slovence v Celovcu. Skromno je vzklila Slovenska gimnazija pred 10 leti iz treh razredov ;s približno 100 učenci, leto za letom se je v krepki rasti vztrajno po vzpenjala više in više do četrtega, petega, šestega, sedmega in osmega razreda, dokler ni leta 1963 postala godna, da obrodi žlahtni sad prve mature. Že pred tem prvim sadom in za njim pa se je v svoji
rasti skošatila ter začela poganjati še stranske veje paralelnih razredov. Po desetletni bujni rasti šteje sedaj že 15 razredov s približno 400 učenoi, obrodila pa je letos tudi prvič prežlahtni sad dveh maturitetnih razredov.
Veselje nad tako ugodnim razvojem naše gimnazije je prišlo na zgovoren način do ■izraza ob praznovanju desetletnega jubileja slovenske srednje šole v Celovcu. Veliko dvorano Delavske zbornice so napolnili zvesti rodoljubi in prijatelji Slovenske gimnazije. Seveda pa smo si pred prireditvijo še najprej ogledali okusno pripravljeno razstavo slik in ročnih del. Navesti bi .morali imena vseh dijakov in dijakinj, ki so razstavljali svoja dela ter omogočili, da smo dobili vpogled v njihovo delo, ki ga vršijo pri risanju in dekliškem ročnem delu na šoli. Razobešene slike so bile deloma prave umetnine. Pobude, ideje, ki jih dobivajo naši srednješolci od profesorja risanja, dipl. inž. Janeza Oswalda, so vzbudile tako na šoli že mnogo talentov. Profesor Oswald je Plečnikov učenec. Zelo lep vtis so pravtako zapustila ročna dela deklet, ki jim stoji vešče ob strani gospa dr. Janja Zikulnigova.
S slavnostno akademijo so pričeli tamburaši, nato pa je sledil pozdrav, ki ga je izrekel v imenu ravnatelja šole, v imenu profesorskega zbora ter v imenu dijakov Slovenske gimnazije, prof. dr. Reginah! Vospernik. Med častnimi gosti so 'bili: kot zastopnik koroškega deželnega glavarja, poslevodeči predsednik deželnega šolskega sveta, deželni poslanec Josef Guttenbrun-ner, zastopnik prevzvišenega škofa, stolni sholaster Aleš Zechner, deželni podglavar dr. Walther WeiBmann, generalni konzul
FSRJ Franc Pirkovič in konzul Željko Jeglič, deželni šolski nadzornik dr. Franz Arnold, predstavnika manjšinskega šolskega oddelka, nadzornik za dvojezično šolstvo Rudi Vouk in nadzornik Slovenske gimnazije dr. Valentin Inzko, strokovni nadzornik za glasbo dr. Karl Schmid, skladatelj Matija Tomc, katerega pesmi poje gimnazijski zbor iz leta v leto pri zaključnih prireditvah, prof. dr. Erich NuBbaumer, zastopniki slovenskih kulturnih in političnih
odru izbrani pevski zbor Slovenske gimnazije
Foto: F. Pailliardi
ter gospodarskih organizacij 'koroških Slovencev, gostje s Tržaškega in Goriškega, zastopniki časopisja, radija in televizije ter številni starši naših dijakov in dijakinj ter bivši maturantje.
K desetletnici obstoja gimnazije je pismeno čestital njen ustanovitelj, bivši pro-
svetni minister in sedanji podžupan mesta Dunaj dr. Heinrich Drimmel.
Po deželni himni, ki jo je pel mešani zbor šole, je spregovoril oče Slovenske gimnazije, ravnatelj, dvorni svetnik dr. Joško Tischler.
Srednja šola za našo mladino
V svojem govoru je dejal:
»Deset let, to je kratko obdobje. Vendar smemo šteti tudi čas pričakovanja in čakanja in pred desetimi leti smo dočakali rojstvo slovenske gimnazije, ki je namenjena slovenski koroški mladini.
Mnogo se po listih piše in na zborovanjih naglasa, da je južni del dežele zaostal za ostalimi deli Koroške. Mislim, da bo to držalo. Ta zaostalost pa se ne da popraviti s šilingi in subvencijami, marveč v prvi vrsti s tem, da dvignemo talente, ki so zakopani v mladini južne Koroške in da tem talentom damo možnost polnega razvoja.
Če gledamo nazaj, vidimo, da je v deset-letjih prišlo le malo število fantov do študija, o dekletih pa sploh ne moremo govoriti, in še o teh fantih je leta 1850 zapisal nemški pisatelj in žurnalist Rizzi, da so poklicni' in družbeni napredek plačali s svojimi dušami.
Lastna gimnazija, ki je predvidena.v državni pogodbi, ustvarja in odpira fantom in dekletom iz južnega dela dežele možnost ohranitve njihovega polnega jaza, ki bo dal iz sebe to, kar mu je lastno, to kar je lastno pokrajini, in tako doprinesel k izravnavi bregov in hribov med posameznimi deli Koroške na socialnem, gospodarskem in tudi kulturnem polju. Ker tak podvig ni bil zaželen, so od vsega začetka odrekali življenj siko pravico leta 1957 od ministra Drimmla ustanovljeni gimnaziji v Celovcu.
Nekak nezaželen nezakonski otrok je bila ta šola, več je bilo tistih, ki v življenjsko sposobnost tega otroka niso verovali, kot takih, ki so otroku botrovali z vso botrin-sko ljubeznijo. Po desetih letih lahko rečemo, da otrok živi, da se dobro razvija, da dokazuje tudi tistim, ki tega nočejo videti oziroma priznati, da smo se mi Slovenci v deželi globoko zakoreninili tekom teh tisoč tristo let.
Kot ravnatelj šole se ob desetletnici prisrčno zahvaljujem staršem, ki so svojo mla-
dino zaupali novo ustanovljeni šoli, se zahvaljujem vsem, ki ste z zaupanjem in darovi sledili razvoju šole, se zahvaljujem gospodu ministru Drimmlu za posrečeni dekret 7. junija 1957 in se zahvaljujem tudi
(Dalje na 5. strani)
Ponos koroških Slovencev — naša mladina; na
Politični teden
Po svetu
NEVARNI ZAPLETLJAJI NA BLIŽNJEM VZHODU
Od časa do časa napetost med Izraelom in Sirijo popusti, a kmalu nato se spor ■poveča. Spopadi ob meji so pogosti. Najhujši je bil 7. aprila, ko je izbruhnila večurna bitka med sirskimi in izraelskimi vojnimi silami na območju Galilejskega jezera. Potem je bilo nekaj časa mirno. Približno pred štirinajstimi dnevi pa je Egipt nenadoma obdolžil Izrael, da je pripravljal splošni 'napad na Sirijo, da bi .strmoglavil sedanji režim in deželo 'vojaško in politično za dalj časa onesposobil in po začasni ■zasedbi obmejnega dela sirijskega ozemlja vsilil mir pod svojimi pogoji. Egiptovska vlada je dala vedeti, da sodi ta izraelski načrt v okvir širšega strateškega posega Združenih držav Amerike, da bi okrepila svoj položaj v vzhodnem Sredozemlju in na Srednjem vzhodu. Eden bistvenih ciljev tega načrta je bila nadaljnja slabitev Egipta in njegovo nadaljnje obkoljevanje. V takšnem položaju je morala država naglo ukrepati. Tako je nastala na Bližnjem vzhodu v resnici velika nevarnost, ki se je še povečala, ko je Egipt blokiral Akabski zaliv.
Čeprav so velike sile — Amerika in Sovjetska zveza — sprte tudi glede poli tike na tem področju, ljudje vendar upajo, da se bo položaj umiril prav zaradi njihovega posredovanja. Predsednik Johnson je izjavil, da je blokada Akabskega zaliva, ki ga je proglasil Egipt, »nezakonita in nevarna za mir«. Združene države Amerike so mnenja, da mora Akabski zaliv ostati odprt za mednarodne prometne zveze. Pravica do svobodnega tranzita skozi ta zaliv je življenjskega pomena za mednarodno skupnost. Združene države Amerike se bodo uprle vsakemu poskusu, da bi se kršila politična neodvisnost in ozemeljska celovitost katerekoli države na tem področju. Zunanji minister Dean Rusk je na tajnem posvetovanju v parlamentu dejal, da je položaj »zelo občutljiv«.
Egiptovski list »Al Abram« trdi, da je sovjetski veleposlanik predsedniku Naserju sporočil, da Sovjetska zveza podpira njegovo politiko proti Izraelu. Predsednik izraelske vlade Eshkol je dejal, da bi njegova vlada smatrala blokado Akabskega zaliva in Tiranske ožine za napad; leta 1957 (po egiptovsko-izraelskem spopadu v letu 1956) so države proglasile načelo svobodne plovbe skozi Akabski zaliv in tako zagotovile Izraelu prost dohod na morje.
Zdaj se je napetost poostrila v trenutku, ko je egiptovska vlada zahtevala, da čete Organizacije združenih narodov (3393 vojakov), ki so varovale mejo med Egiptom in Izraelom, zapustijo Sinajski polotok. Glavni tajnik Organizacije združenih narodov (OZN) U Tant je tej želji takoj ugodil, misleč, da bo s tem preprečil spopad z egiptovsko vojsko. Francoski časopis »Le Monde« poroča, da so Egipčani tik pred umikom čet OZN izstrelili nekaj topovskih strelov proti jugoslovanskemu oddelku. Mnogi listi na zapadu trdijo, da se je U Tant s svojim naročilom, naj čete Združenih narodov zapustijo egiptovsko ozemlje, prenaglil. Ta umik naj bi pomenil hud udarec ugledu OZN.
Arabske države niso enotne glede nastopa proti Izraelu, opozicijo vodi zlasti Sau-dova Arabija. Ta se čuti tudi v Arabski ligi, ki je Naser noče sklicati. Egipt se v Jemenu bori proti Saudovi Arabiji. Egiptovsko vojsko cenijo na 120.000 ljudi, okoli 55.000 vojakov veže borba v Jemenu. Egiptovska vojska je oborožena v glavnem s sovjetskim orožjem ter ima okoli 450 sovjetskih tankov in 11.500 raznih drugih vozil, sovjetske rakete in 1500 sovjetskih topov. Letalstvo šteje 22.000 mož ter je opremljeno s sovjetskimi letali (72 jih je tipa MIG-21 ter 150 letal tipa MIG-19 in 17, 64 bombnikov in 42 helikopterjev).
Sirija ima 48.000 oboroženih mož. Njena oborožitev je: 255 sovjetskih tankov, 80 avtomatičnih topov, 430 drugih topov in 3 baterije sovjetskih vodljivih raket. Njeno letalstvo šteje 3000 mož in 40 letal tipa MIG-21, 50 MIG-19 in 8 helikopterjev.
Jordanija ima 30.000 mož, ki so oboroženi z angleškim orožjem ter z angleškimi in ameriškimi letali (okrog 60 letal). Libanon ima vojsko: 9700 mož in 1000 letalcev z
ameriškimi in angleškimi letali. Iraška vojska šteje 70.000 mož; oborožena je s sovjetskim orožjem (100 tankov, 55 letal tipa MIG). Irak je nabavil letala tudi na Nizozemskem in Angleškem.
Izraelska vojska lahko takoj nastopi z 260.000 dobro izvežbanimi vojaki. Izraelci imajo 160 angleških, ameriških in francoskih tankov, 1300 topov in 220 avtomatičnih topov ter okoli 4000 raznih vozil. Izraelski tanki so tudi .sovjetskega in francoskega porekla. Njeno letalstvo šteje 14 tisoč 50 mož; ti imajo na voljo predvsem francoska letala (72 tipa Mirage, 62 Super-Mystere, 30 ameriških letal itd.). Izrael ima 2,252.600 prebivalcev, od teh 300.000 Arabcev.
Sovjetska agencija Tass obtožuje Izraelce, da so na sirsko mejo poslali številne oborožene čete za kazenski pohod proti Siriji. Izrael ne bi tako izzivalno ravnal, ko bi ga ne podpirali imperialisti. Sovjetska zveza je že več desetletij z vsemi sredstvi podpirala arabske narode v njihovi pravični borbi, da bi se otresli kolonialnega jarma. Sovjetska zveza se bo z vso odločnostjo zoperstavila napadu na področju Srednjega vzhoda. *
OBISK ITALIJANSKEGA
ZUNANJEGA MINISTRA
FANFANIJA V MOSKVI
V	sredo, 16. maja, se je zaključil petdnevni obisk italijanskega zunanjega ministra Fanfanija v Moskvi. V tej zvezi so izdali uradno sporočilo, ki v uvodu govori o stikih, ki jih je imel Fanfani s ■sovjetskimi državniki, in ki nadalje pravi, da so bili razgovori prijateljski, odkriti in ustvarjalni.
V	uvodu se nadalje sklicuje na splošna načela nevmešavanja v notranje zadeve drugih držav in na neodvisnost narodov.
Osrednji del poročila je posvečen neširjenju atomske oborožitve, pri čemer se govori, da taka pogodba ne sme na noben način zavreti znanstvenega in tehničnega razvoja. Nadalje govori o premirju in o varnosti v Evropi in se izrecno omenja evropska konferenca.
Glede Vietnama se izraža zaskrbljenost, saj gre za vprašanje, ki predstavlja resno nevarnost za mdr. V tej zvezi je zelo zanimivo, da sta Sovjetska zveza in Italija izrazili zadovoljstvo glede sodelovanja na vseh področjih. Gre za nekaj več kot za dvostranske odnose in sta v poročilu omenjena predsednik republike Saragat in predsednik vlade Moro, ki sta imela v tej zvezi koristne razgovore.
Poseben poudarek je dan v okviru dvostranskih odnosov tovarni avtomobilov in še zlasti zgraditvi metanovoda med Sovjetsko zvezo in Italijo.
Fanfanijev obisk v Moskvi se je zaključil s svečano večerjo, med katero je Fanfani dejal, da gre za nadaljevanje razgovorov, ki so se pričeli v Rimu že v oddaljenem razdobju leta 1960. Nato je Fanfani govoril o ideoloških razlikah in o podobnostih dveh svetov. Zunanji minister Gromiko pa je nekoliko .trezneje razpravljal o sodelovanju dveh narodov v korist miru na svetu. V zdravici je Gromiko ponovil osnovna stališča Sovjetske zveze, ki so prišla do izraza že med razgovori.
NOVA JUGOSLOVANSKA VLADA
Na predlog predsednika Tita sta zvezni zbor in zbor narodov izvolila nove člane zveznega izvršnega sveta in sicer je bil za predsednika izvoljen Miko špiljak, za podpredsednika Kiro Gligorov in Rudi Kolak, drugi člani so: inž. Marko Bulc, Tomo-Granfil, Franjo Nadj, Miljan Neoričič, Ha,kija Pozderac, Milivoj. Rukavina, Janez Stanovnik, Mustafa Šalič, Mijuško Šibalič, Velizar Škerovič, Ali Šukrija, Živan Vasiljevič, Aleksander Grličkov, Marin Cetinič. Zvezni sekretarji: za narodno obrambo general polkovnik Nikola Ljubičič, za notranje zadeve Radovan Stijačič, za gospodarstvo dr. Borivoje Jelič, za finance Janko Smole, za zunanjo trgovino dr. Vasilj Griv-čev. Predsedniki zveznih svetov: za izobraževanje in kulturo Vukašin Mičenovič, za zdravstvo in socialno politiko dr. Nikola Georgijevski, za delo Anton Polajner, za pravosodje dr. Josip Brunčič. V svet federacije so bili izvoljend iz Slovenije: Viktor Avbelj, Aleš Bebler, Bogdan Brecelj, Edvard Kardelj, Franc Leskovšek, Ivan Maček, Miha Marinko, Rado Pehaček, Lidija Šentjurc. Vida Tomšič, Josip Vidmar in Boris Ziherl.
in pri nas v Avstriji
NOVE PRISTOJBINE ZA RADIO
V	enem dobrem tednu bodo znane nove pristojbine za radio, je izjavil v ponedeljek, 22. maja, novi glavni upravnik Bacher. Po uvedbi novih radijskih pristojbin pa bo socialni cenik za manj premožne — v javnosti doslej komaj znano — ostal.
V	teku tiskovne konference je Bacher imenoval v radijskem zakonu zasidrane določbe kot »najdražjo radijsko sestavo na svetu«.
V	pomiritev televizijskih naročnikov je Bacher dejal: »Televizijska pristojbina ne bo povišana! Gre samo za zvišanje radijskih pristojbin.«
Izvajanja glavnega upravnika in njegovega trgovskega direktorja Helmuta Lenhard-ta so bila prava pravzata obtožba proti dosedanjemu radijslkemu vodstvu. Dobesedno je Bacher izjavil: »Tukaj so podjetje finančno, programsko, v njenih študijih in uredništvih brez sramu izstradali, samo da so od leta 1951 držali ceno, ki ne ustreza dejanskemu stanju, marveč izvira iz čiste demagogije. Ob veliki politični stranki sta doslej tako nujno povišanje pristojbin odklanjali, »ne morda, da bi ,s tem prizanašali radijskim naročnikom, temveč da bi škodovali svojemu političnemu nasprotniku«.
Na osnovi obrazložitve gospodarskih preiskovalcev je direktor Helmut Lenhardt že znani očitek prejšnjemu radijskemu vodstvu podkrepil še z dejstvom, da za leto 1967 predvideni investicijski izdatki ne držijo, in sicer so za najmanj 100 milijonov šilingov prenizki. Dejansko pa je knjigovodstvo našlo, da znašajo investicije 265 milijonov šilingov, namesto predvidenih 100 milijonov šilingov.
»Vse to, kar smo tukaj navedli ni nobena taktična priprava na povišanje pristojbin, marveč le nujna obramba,« je dejal glavni upravnik Bacher.
O višini bodočih radijskih pristojbin glavni upravnik ni hotel nič določenega povedati. Vesti o povišanju za 300 do 500
odstotkov je Bacher imenoval golo špekulacijo. Njemu je v tem primeru samo prav, je menil radijski glavni upravnik, če krožijo novice o takšnem povišanju. Potem, ko bo znano povišanje, bo prebivalstvo občutilo vsaj olajšanje. »Vsekakor pa je treba pribiti, da novemu radijskemu vodstvu ni do tega, da bi vnašalo popularne temveč nujne ukrepe.
Ti ukrepi pa bi bili po mnenju Bacherja in Lenhardta sledeči:
■	Racionalizacijska zamisel, ki naj bi se bavila z obsežno upravno reformo, novo organizacijsko zgradbo, z novim nastavitvenim načrtovanjem in ocenitvi delovnih mest. To nalogo je že začel izvrševati preizkušeni inštitut strokovnjakov.
■	Načelna finančna preudarjanja.
Za to pa je merodajno spoznanje žalostne dediščine. »Graditi bomo morali počasneje, slabše plačevati, prositi bomo morali naše dobavitelje, da bi imeli potrpljenje pri kasiranju (pobiranju)...«, je k temu sarkastično dodal direktor Lenhardt.
■	Dolgoročna kreditna posojila.
Da bi se lahko pogajali z dajalci kreditov, bi morali izdelati resne finančne načrte, odstraniti bi morali načelne napake iz proračunskega in računskega sistema.
■	Jasno finančno razlikovanje med radiom in televizijo.
Doslej so krili dve tretjini radijskega primanjkljaja z dohodki televizije. Te pa naj bi odslej uporabili izključno za investiranje televizije, na primer za vpeljavo drugega televizijskega programa — predviden za celo Avstrijo šele v desetih letih.
H Dati je treba prednost ublažitvi pomanjkanja prostora in pomanjkanju o-sebja.
■	Možno bi moralo biti, da bi iz političnega in kulturnega bivališča Dunaja in Avstrije s koprodukcijami (sodelovanjem) za avstrijski radio dosegli in .izkoristili čim več.
SLOVENCI
doma iti po srnin
Umrl je akademik Josip Plemelj
Po daljši bolezni je v Ljubljani umrl profesor dr. Josip Plemelj, matematik svetovnega slovesa in prvi rektor ljubljanske univerze.
Rodil se je pred 94 leti na Bledu; študiral je na Dunaju, v Berlinu, Gdttingenu, zatem je bil najprej asistent na Dunaju, nato profesor na univerzi v Cernovicah, po koncu prve svetovne vojne pa se je vrnil v domovino in postal prvi rektor na novo osnovane ljubljanske univerze. Bil je redni profesor za matematiko na tej univerzi do 1957, ko je prešel na Slovensko akademijo znanosti in umetnosti.
V	matematičnem svetu se je uveljavil zelo zgodaj. Objavil je številne pomembne razprave, po vojni pa tri obsežne knjige, ki so izšle pri Slovenski akademiji. Bil je priznan tudi v znanstvenem svetu. Po vojni je 1954 dobil Prešernovo nagrado, član SAZU (Slovenska akademija znanosti in umetnosti) pa je postal takoj ob njeni ustanovitvi. Ob 90-letnici mu je slovenska univerza podelila častni doktorat.
Miro Cerar desetič prvak
V	nedeljo, dne 21. maja, se je končalo v Leskovcu v Srbiji jugoslovansko državno prvenstvo v gimnastiki za vse kategorije. V moški konkurenci je M i-ro Cerar že desetič osvojil naslov jugoslovanskega državnega prvaka. Cerarjeva zmaga — telo. vadil je v veliki formi — je bolj prepričljiva kot je bilo pričakovati po slovenskem prvenstvu osem dni poprej v Ljubljani. Nastop Slovenca Cerarja je bil v velikem slogu in vsako njegovo vajo so gledalci nagradili z dolgotrajnim aplavzom.
Tekmovanje dijakov v matematiki
V	nedeljo, 14. maja, je bilo v Beogradu tekmovanje jugoslovanskih dijakov v matematiki (že osmo po vrsti). Tekmovali so dijaki drugega, tretjega in četrtega razreda. Letos je bil uspeh boljši kot kdaj prej, čeprav je bilo ocenjevanje strožje kot prejšnja leta. Podelili so osemnajst nagrad. Slovenski dijaki so se odlično odrezali. Prvo nagrado je dobil: T o -mo Pisanski (4. razred, Ljubljana) je bil edini na tekmovanju, ki je dobil vse možne točke pri oceni. To maž Slivnik (4. razred, TŠES v Ljubljani) je dobil tretjo nagrado, Vladimir Batagelj (4. razred, Koper), Peter Legiša in Tomo Žitko (oba 3. razred, II. gimnazije v Ljubljani) pa so bili pohvaljeni. Letos se bodo ju-' goslovanski dijaki udeležili še dveh velikih mednarodnih tekmovanj: v juliju matematične olimpiade v Beogradu in v avgustu matematične balkaniade v Romuniji. Na priprave za ti dve tekmovanji so bili iz Slovenije povabljeni: Tomo Pisanski, Tomaž Slivnik in Vladimir Batagelj.
Trije slovenski dijaki v Pariz
Pred kratkim je bil v Ljubljani plenum zastopnikov društev za kulturno sodelovanje Jugoslavija — Francija iz Beograda, Zagreba, Ljubljane, Sarajeva in Novega Sada. Kot so ugotovili sorazmerno veliko kulturno dejavnost kljub skromnim gmotnim sredstvom, pri čemer pa tudi le-ta mnogi ustvarjajo sami z organiziranjem tečajev francoskega jezika, tako so sklenili ponovno opozoriti javnost na potrebo po bolj enakopravnem obravnavanju francoščine kot enega izmed obveznih jezikov šolskih programov. Kljub temu pa je zanimanje mladine v zadnjem času za ta tuji jezik spet porastlo. V letošnjem evropskem natečaju Albance Franfaise v pisanju francoskih nalog je iz Jugoslavije sodelovalo 337 dijakov, od teh 156 iz Slovenije, 103 iz Srbije, 66 iz Hrvatske in 12 iz Bosne in Hercegovine. V smislu končne ocene, ki je pravkar prispela iz Pariza, so med temi nagradile s prvimi nagradami, to je potovanjem v Pariz, kar tri dijake iz Slovenije. Nagradili pa so Vidka Kogoja iz Pirana, Vladimirja Vinjo iz Zagreba, Borisa Stoka iz Kopra in Majo Lovrenčič iz Ljubljane.
Slovenska radijska igra na mednarodnem tekmovanju
Te dni je petčlanska strokovna žirija, sestavljena iz članov petih jugoslovanskih radijskih postaj, izbirala radijske igre, ki naj zastopajo Jugoslavijo na mednarodnem tekmovanju Prix Italia, ki bo letos septembra v Ravenni. Predloženi sta bili po dve radijski igri iz Beograda in Sarajeva ter po ena iz Zagreba in Ljubljane. Čeprav ima vsaka država pravico sodelovati z dvema deloma, je žirija izbrala samo eno: radijsko priredbo novele „Tantadruj” Cirila Kosmača v izvedbi Radio-Televizije Ljubljana. Ta priredba je bila na lanskem tekmovanju radijskih iger v Novem Sadu ocenjena kot najboljše delo v celoti, Mitja Mejak je prejel nagrado za priredbo, Marjan Vodopivec pa za glasbo. Igro je režiral Mirč Kragelj.
Otroci za Finžgarjevo in Kettejevo rojstno hišo
Otroci v Sloveniji zbirajo prostovoljne prispevke za odkup rojstnih hiš pisateljev Finžgarja in Ketteja. Nabrali so že lepo vsoto denarja, tako da je nakup obeh hiš že skoraj zagotovljen.
Prvi slovenski tiski v faksimilu
TRUBARJEV ANTIKVARIAT
Stare knjige ali tiski — to so edini predmeti, ki z leti na trgu ne izgubljajo svoje vrednosti, .marveč jo celo povečujejo. Za nakup, nabavo, ohranitev in prodajo starih tiskov in drugih starinskih predmetov skr-be antikvariati. Nič novega ne povemo, če ugotovimo, da sodobni človek — mnogokrat naveličan enoličnih industrijskih izdelkov — rad sega po starih predmetih in jih razmešča po svojem stanovanju. Tako v marsikakem zelo modernem stanovanju opazimo staro kmečko zibko, ki ima funkcijo priročne knjižne police, vidimo stare svečnike in petrolejke, slike na steklo in panjske končnice in druge izdelke stare domače obrti itd. Človek instinktivno išče stik s preteklostjo, ker ve, da iz nje izhaja in da je njen dedič.
Trubarjev antikvariat Cankarjeve založbe v Ljubljani pa si je ob svoji otvoritvi leta 1965 zadal še posebno lepo in hvaležno nalogo: izdati fotomehanične kopije prvih slovenskih tiskov, ki so večinoma unikati. Že takoj ob svoji otvoritvi je Trubarjev antikvariat ponatisnil letak iz leta 1515, na katerem je prvič natisnjena slovenska beseda. Gre. za puntarsko pesem v nemščini, ki ima naslov »Ein neues lied von den kraynerischen bauern«. Pesem ima šest kitic in v vsaki se ponavlja puntarski klic: Staraprauda in Le vkup, le vkup uboga gmajna!
Ker se Trubarjev antikvariat imenuje po očetu slovenske tiskane besede, se je čutil nekako dolžnega, da oskrbi ponatis njegovih knjig. Prva teh knjižic je Trubarjev Abecednik iz leta 1550, štirinajst listov obsegajoča knjižica malega formata, je eden najpomembnejših spomenikov slovenske književnosti. Ni samo ena prvih slovenskih knjig, temveč tudi primerni jezikovni dokument, s katerim se je slovenščina vključila v krog evropskih literarnih jezikov. Zato je edini izvod knjižice, ki se je ohranil v avstrijski nacionalni knjižnici na Dunaju, za slovensko kulturno zgodovino toliko bolj dragocen, kakor pravi v svoji spemni besedi Branko Berčič. Knjižico je v 300 izvodih natisnila tiskarna Ljudska pravica v Ljubljani. Ista tiskarna je v enakem številu izvodov ponatisnila Trubarjev Abe-cedarium ali tablico, natisnjen v Tiibm-genu leta 1566. Drobno delce je pravzaprav tretja izdaja Trubarjevega .slovenskega abecednika. Z njim je postregel rojakom najprej 1550 ob izidu prve slovenske knjige in nato 1555, ko je prvič uporabil kot črko-
pis latinico. Knjižica obsega poleg naslova in zanimivega posvetila abecednik z malo in veliko latinsko in nemško abecedo, z zlogovanjem kot uvodom v branje in po abecednem redu ravrščenimi imeni za bralne vaje, čemur sledi katekizemski del. Delce je Trubar podpisal z imenom svojega desetletnega sina Felicijana in ga posvetil njegovemu šolskemu tovarišu iz ljubljanskih let Jurku Forestu ter se tako oddolžil družini uglednega trgovca in člana ljubljanskega evangelijskega cerkvenega odbora Andreja Foresta za njih naklonjenost in zvesto prijateljstvo. Ta Trubarjeva knjižica se je ohranila do današnjih dni v enem samem izvodu v mestni knjižnici v Schaff-hausnu v Švici, kjer jo je odkril neutrudni raziskovalec Trubarjevega življenja in dela dr. Mirtko Rupel. Tudi k tej knjižici je napisal spremno besedo Branko Berčič. Tretja Trubarjeva knjiga, ki jo je v tej obliki s spremno besedo Branka Berčiča izdal Trubarjev antikvariat, je »Ena duhovska pej-sen zoper Turke«. Tudi ta je znana samo po izvodu, ki ga hrani mestna knjižnica v v Schaffhaiusnu, natisnjena pa je bila pri Ulniehu Morchartu v Tubingnu, s čigar tiskarskim znamenjem - Agnus Dei - je o-premljena. Izšla je leta 1567, ko je njen avtor na skrivaj in zadnjič v svojem življenju odpotoval na Slovensko. Tu je za tubinškega teologa dr. Jakoba Andreaeja pri turških ujetnikih izbiral podatke o muslimanskem koranu, da bi dobil gradivo za pisanje pridig zoper Turke in njih vero.
Naslednji zanimiv tekst, ki ga je izdal Trubarjev antikvariat, pa ježe sto let mlajši. Gre iza štirilistni nemški letak iz leta 1664, ki vsebuje novico o sončnem mrku, opazovanem blizu Vrhnike 28. januarja 1664. Po izumu tiska so postali letaki predhodniki današnjih časnikov in časopisov, manjka pa jim bistvena lastnost sedanjih listov — periodičnost. Vendar so kljub temu prinašali vesti o vojnah, bojih s Turki, kmečkih uporih, verskih nasprotjih, čarovniških procesih, političnih dogodkih, potovanjih, naravnih pojavih itd. Ti letaki posegajo, 'kakor pravi v svoji spremni besedi prof. Branko Reisp, is pogosto žgočo satiro, 'zlobnim pamfletom, 'karikaturo ali slavospevom v prozi ali v verzih v politična in verska nasprotja tedanje dobe in služijo namenom političnih osebnosti, verskih in stanovskih skupnosti, pišejo pa jih tudi največji možje tedanjega časa in v njih razpravljajo o važnih problemih. Na začetku
DR. METOD TURNŠEK:
Začetek in višek pokristjanjenja slovenskega naroda
(III, nadaljevanje)
Za Slovane, vsaj za Slovence, ni znano, da bi pri njih obstajal poseben stan duhovnikov. Svečeniško, službo so opravljali kar rodovni starešine. Vsaj dvakrat na leto je ta njihova služba prišla do izraza, ob poletnem in zimskem kresu. V antičnem svetu je vera bila povezana z ognjem. Najmočnejši ogenj pa je sonce. Zato so sonce nekateri narodi častili po božje, drugi so ga pa povezovali z božanstvom. Tudi pri Slovencih je bilo tako. Ko je sonce stalo najniže (pozimi okrog božiča) in so se bali, da bi sončna moč ne ugasnila, so zanetili doma v peči ali zunaj na prostem ogenj, kres, in obenem darovali naj višjemu božanstvu od vseh svojih pridelkov. Hkrati »o si s kajenjem in kropljenjem želeli dom obvarovati pred zlimi silami (demoni). Ko je pa sonce stalo nazvišje (poleti o kresu), so pa tudi 'zažgali ogenj in metali žareča kolesa. Pri teh mitičnih in bogoslužnih dejanjih je imel vodstveno vlogo gospodar z gospodinjo. Še pri krščanskem božičnem, novoletnem in trikraljevskem kajenju in kropljenju sta gospodar in gospodinja o-hranila nekakšno svečeniško službo.
Poleg gospodarja in gospodinje pa so pri poganskih Slovencih v bogoslužni kult bile pritegnjene tudi čiste device. Te so v spremstvu očeta ali starejšega moškega ves čas od prve vigredi, tja do kresa, t. j. dokler je ras tlo in zorelo žito, ob večerih, pozno v Hoč, s petjem in molitvijo obkrožale domače polje, pele in molile. Ta obred in običaj je prešel celo v krščanstvo in še danes nastopajo v Beli Krajini (vsaj na kresni večer) tako imenovane — »kresnice«.
Prav ita ohičaj pa priča, da so Slovenci bili veren narod. Živeli so v živi zavesti, da so odvisni od Najvišjega božanstva in drugih nadnaravnih bitij, v zavesti, da ta nadnaravna bitju živijo z njimi v hiši, na polju, v gozdu, v istudencu, koder so zajemali vodo, tako prijazni in neprijazni duhovi kot tudi, vile. Bali so se jim zameriti in so skrbno izpolnjevali vse, kar je naročalo podedovano izročilo. Vsi kot eden so se držali zvesto skupne vere iz davnine. Zato razumemo, da ni bilo lahko krščanskemu misijonarju pridobiti si slovenskih src, zlasti če ni dobro obvladal jezika. Krščanski misijonar je moral nastopati z močnimi argumenti o ničnosti tvarnih bogov. In to mu je bilo dano še le tedaj, ko je tudi zunanje Okolje za krščanski misijon bilo že zrelo. Vsekakor je boj med Dagobertovo krščansko vojsko in Samovo pogansko vojsko Slovence v poganstvu prej utrjeval, kot jih mehčal. Tudi zasedba Zilje do Meglarij po krščanskih Langobardih je jezila vladarja kneza Valuka in vse v karantanski kneževini. Zato tudi krščanski misijonar, potujoči škof sv. Amand, čeprav je bil od daleč, iz Akvitanije, pri Slovencih ni ničesar opravil. Preteči je moralo še celo stoletje, da je pri Slovencih mogel nastopiti nov misijonar, spet potujoči škof sv. Emeram iz Regensburga, ki je imel s seboj duhovnika Vitalisa, kateri je znal slovenski. Ni znano, ali je sv. Emeram prispel k Slovencem za vladarja kneza Boruta ali že,za njegovega prednika. Vtis je, da za kneza Boruta, ker je ta kasneje do krščanstva bil zelo naklonjen in je celo naročil, naj se njegov sin
17. stoletja se iz njih razvijejo prvi časniki. Fotomehanična kopija letaka o sončnem mrku pri Ljubljani leta 1664 je zanimiv dokument iz naših krajev, ki kaže praznoverne in po čutni prevari preslepljene očividce. Štirilistni letak je ohranjen v knjižnici Narodnega muzeja v Ljubljani, enolistni letak pa imajo prav tam v grafični zbirki v dveh izvodih, enega pa v Niirnbergu.
Končno nam je omeniti še Parodije in satirične pesmi znamenitega koroškega bu-kovnika Andreja Šusterja — Drabosnjaka (1768—1825). Tudi ta faksimilirana izdaja nam predstavlja s spremno študijo prof. Branka Reispa zanimive poglavje iz slovenske kulturne zgodovine. Bukovniki so bili preprositi kmetje in obrtniki, ki so se naučili branja in pisanja in so v skladu s svojimi potrebami prepisovali, prevajali in prirejali ali celo sampstojno ustvarjali razne tekste. To so bile predvsem zbirke molitev in nabožnih pesmi, razni praznover-ski spisi, prerokovanja in zagovori, spisi, verske igre, posvetne pesmi in drugo. Bukovniki so pomagali vzdrževati zavesit narodne skupnosti vseh Slovencev, dokler nista koroških Slovencev priključila v skupni slovenski kulturni in književni razvoj Ožbald Gutsman in Urban Jarnik. Andrej. Šuster-Drabosnjak je med njimi osrednja osebnost. Faksimiliran izvod prinaša parodijo cerkvenih litanij »Ena lepa čelu nova latamia od tah hudih žien«, parodijo cerkvene očitne spovedi »Spet ena nova očitna spued zapiance inu zavinske brate«, parodijo zdravniškega recepta »Ena žavba«, satiro na početje pijancev in krčmarje »Ena nova pesem od napitah Bratrov« in na koncu nam dve satirični pesmi »Raimi od mlinarjov« nazorno prikazujeta mlinarje kot goljufe in oderuhe. Krepak, že kar robat kmečki humor, živ čut za nezdrave strani družinskega in družbenega življenja in za aktualne pojave časa so pripomogli, da se je tudi ta tisk naglo širil med kmečkim ljudstvom.
Te kopije starih in redkih slovenskih tiskov so zdaj dostopne ljubiteljem starin. Malo je ljudi, ki bi imeli možnost, pa tudi čas in potrpljenje, da bi se 'poglabljali' v naše prve tiske v znanstveni knjižnici. Trubarjev antikvariat Cankarjeve založbe je zato ustregel tistim, ki želijo poznati te zanimive dokaze naše kulturne dediščine bolj kakor samo po imenu. Vse knjižice so, kot rečeno, faksimili, spremne študije pa postavljajo vrednost teh tekstov v našem kulturnem izročilu.	F. N.
Gorazd in nečak Hotimir v bavarskem tal-stvu vzgojita v krščanski veri.
Sv. Emeram je prispel k Slovencem v dobi, ko je njih karantanska kneževina bila zelo bojevita in ugledna. Knez Borut je namreč Langobardom iztrgal Ziljo, bilo je to tam 725—730, in jo spet priključil Karantaniji. Z Bavarci pa je prišlo do izmiri-tve, in sicer kar od bavarske strani, ker je bavarski vojvoda Odilo uvidel, da je pri Slovencih velika vojna moč, in mu ni kazalo, da bi imel dvojnega nasprotnika, na zapadu zmagovite Franke (ti so malo prej pod Karlam Martelam premagali Arabce), na vzhodu pa zmagovite Karantance. Bavarski vojvoda Odilo se je ponižal celo tako daleč, da je slovenskemu knezu Borutu ponudil vojaško zvezo za medsebojno pomoč. Za primer, da bi Bavarce napadli Franki, bi prišli na pomoč slovenski Karantanci, ob obrskem napadu na Slovence pa priskočijo na pomoč Bavarci. Seve je'vojvoda Odilo dobro vedel, da so Obri prav tako ali pa še bolj nevarni tudi Bavarcem, zato tolikšna velikodušnost do poganskih Karantancev. Knez Borut je moral imeti tehtne razloge, velike narodne cilje, da je sprejel bavarsko ponudbo im z vojvodom Odilom zares sklenil (740) vojno zvezo. Med cilji, ki jih je knez Borut utegnil imeti, je po osvoboditvi Zilje bila skrb, da bi Langobardi spet ne vzeli slovenske zemlje. Možno pa je tudi, da je knez Borut želel osvoboditi še Slovence, ki so bili pod Obri, namreč Slovence v Panoniji. Zgodovinski viri označujejo kneza Boruta kot moža, ki je hotel posnemati kralja Sama, ki je bil, 'kot je znano, osvobodil vse srednjeevropske Slovane obrskega robstva, premagal frankovskega kralja Dagoberta 631 pri Uboštvu in slavno vodil vse slovanske kneževine kot vrhovni vladar — »kralj« do svoje smrti 658.
Bavarsiko-slovenska vojna zveza ni ostala samo pri pogodbi, pri besedah, marveč se je
Sodobni kulturni
H H H B I I H portret
Vladimir Holan
Pred kratkim je češki pesnik Vladimir Holan praznoval šestdesetletnico svojega življenja.
»Nisi razdvojen? Ne čutiš tal pod nogami?« beremo v neki njegovi pesmi. To dognanje se kakor osnovna nit vleče skozi vse pesnikovo ustvarjanje. Vendar pa to ni razdvojenost za vsako ceno, neka narejena, »po sili« razdvojenost. Holanova razdvojenost je usodni pogoj človekove osamelosti. Razkriva pa se z izrazitim načinom in v razvojni logiki njegove poezije, p kateri je še v samem' začetku dejal F. X. Salda, da je še veliko bolj pogumno svojevrstna in ostra kot poezija francoskega pesnika Mallarmeja.
Nič čudnega ni, če so smatrali Vladimira Holana za svojevrstnega, ezoteričnega in vase zaprtega pesnika. Ko je leta 1938, še bolj pa leta 1945 prišlo do znanih političnih dogodkov, so pisali o Holanu, da »je stopil iz svojega slonokoščenega pesniškega prestola« in se ves odprl javnemu življenju — da se je spremenil v drugačnega EIo-lana; to seveda ne drži. V resnici je njegov razvoj pokazal, da ostaja ta pesnik bolj kot kateri koli umetnik vedno do zadnjih konsekvenc sam s seboj — tudi takrat, ko opeva »zapleteno preprostost« navadnih ljudi. Te konsekvence so bile pri njem še posebej neprijetne: ni mogel objavljati svojih del, ostal je brez prijateljev, neprostovoljno zaprt med štiri stene svojega stanovanja, kjer je samo s svojo tvornostjo premagoval najbolj črne misli, ki so se porajale v njem v tistem morečem vzdušju prve polovice petdesetih let.
~ Šele nekako pred štirimi leti so znova začeli previdno objavljati Holanove pesmi, v zadnjih petih letih pa je izšlo že deset njegovih novih knjig. Šele v zadnjem času vrednotijo Holanovo poezijo ne le doma, temveč tudi v tujini tako, kakor zasluži. Danes ne govorijo več o njegovi odmaknjenosti. Holan vzbuja občudovanje s svojo samoniklostjo in odkritostjo, s katero še vedno razdvojen, ves v protislovju odločno in neomajno stremi k uresničitvi ustvarjalne ljudske bitnosti s tem, da sam ustvarja novo resničnost poezije, ki ni izpeljana s tekočimi parametri z objektivne stvarnosti, v kakršni dan za dnem živimo, dasi se tej stvarnosti ne odmika. Na tej novi pesniški ravni, na kateri ni prostora za nikakršno vnaprej preračunano skladnost, za nikakršno samovšečno konvencionalnost, se razkrivajo osnovna vprašanja človekovega bistva v razgaljenih, kontrastnih podobah. Razumljivo je, da je pesniško ustvarjanje, delujoče s prikritimi odnosi med stvarmi in pojmi, silno zahtevno in se v njem zrcali nenavadna zapletenost pesnikovega jezika.
Pesnik, ki mu je usojeno, da si ob znanem in neznanem nenehoma sam sežiga krila, seveda ne more misliti na to, kako bi postal čimbolj razumljiv, kako bi sc čim bolj približal širokemu sloju bralcev. Sicer pa že danes vidimo, kako je Holanov herojski napor, da bi izrazil, »kar se izraziti ne da«, dejansko s to svojo »izključenostjo« izredno vznemirjajoč in privlačen in je ljubitelj poezije bogato nagrajen, če se potrudi, da pronik-ne v ta pesnikov napor. Kajti vanj so vložene najvišje človekove vrednote, ko pesniku ne gre zgolj za pesnjenje, temveč za nekaj veliko pomembnejšega, celo za več, kot je vredno človeško življenje: gre mu za smisel človekovega življenja sploh, za njegovo pravico nasproti neskončno bolj očitni pravici nebistvovanja. To je tisto, po čemer stremi pesnik z vso svojo ustvarjalnostjo, z vsem svojim življenjem, ko pravi: » ... ne popolnost, tudi če bi bila raj, temveč pravičnost, čeprav bi morala biti peklo ...«
Njegove pesmi, ki izmed njih omenjamo za primer le »Človeški glas«, »Noč z Hamletom«, »Deževalo je«, »Je« je med drugimi prevajal v slovenščino Kajetan Kovič.
pričela tudi uresničevati. Prvi so potrebovali Karantance Bavarci, in sicer že čez tri leta (743), ko so Bavarsko napadli Franki. Slovenska vojska je iz Karantanije hitela na pomoč. Glavna bitka je bila oh reki Lechu. Toda Franki so s svojo konjenico bili v premoči in Bavarci so podlegli. Slovenska vojska se je srečno umaknila domov.
(Dalje na 8. strani)
Mariborski škof na Koroškem
(Nadaljevanje s 1. strani) prosili Boga, da bi po priprošnji Matere božje, Gospe Svete, in sv. Modesta luč fpete vere nikoli ne ugasnila v našem ljudstvu, temveč da bi mu svetila tudi v prihodnjih stoletjih in mu dajala moč in tolažbo v vseh preskušnjah. Skratka, prosili bomo, da bi slovensko ljudstvo tudi v prihodnjih stoletjih ostalo zvesto Bogu in Mariji v Kristusovi Cerkvi.«
Po teh besedah je prevzvišeni prižgal s svečo na glavnem oltarju debelo s seboj prineseno svečo in jo v spremstvu celovškega kanonika Aleša Zechnerja ter vseh somaše-valcev in drugih duhovnikov slovesno ponesel na grob svetega Modesta. Medtem so na koru in po vsej cerkvi peli ganljivo Marijino pesem: Lepa si, lepa si roža Marija.
To je bil veličasten, zgodovinski trenutek, ki je vse ganil. Slovenski narod se je po mariborskem škofu, Slomškovem nasledniku, v slavnem svetišču sv. Gospe izročil varstvu in priprošnji nebeške Kraljice, Gospe Svete, in sv. Modesta za sedanji in bodoči čas.
Skupna sv. maša (koncelebracija) se je nadaljevala. K sv. obhajilu, ki sta ga delila prevzvišeni g. škof in kanonik dr. Frangež, je pristopilo izredno veliko vernikov, skoro vsi mariborski romarji.
Popoldan pa So se romarji z gospodom škofom odpeljali na Krko k sv. Hemi. Ob asistenci duhovnikov so sledile pete lavre-tanske litanije, molitev za proglasitev škofa Slomška k svetnikom in blagoslov z Najsvetejšim.
Ginjeni so se poslavljali romarji v poznih popoldanskih urah od Marije Vnebo-vzete v glavnem mogočnem oltarju, ki je s svojimi umetninami edinstven v vsej Avstriji, in od sv. Heme spodaj v kripti s sto vitkimi belimi marmornatimi stebri. Bilo je veliko, nepozabno doživetje.
OBJAVA
Prijave za 1. razred gimnazije so ustne v pisarni ali pa pismene na naslov: Di-rektion des Bundesgymnasiums fiir Slo-wenen in Klagenfurt, 9020 Klagenfurt, LerchenfeldstraBe 22.
Potrebni dokumenti so:
1.	Rojstni list.
2.	Spričevalo 4. šolske stopnje ljudske šole.
3.	Dokaz avstrijskega državljanstva.
4.	Popis učenca pošlje vodstvo ljudske šole neposredno na ravnateljstvo gimnazije.
Sprejemni izpiti za 1. razred so prvi dan velikih počitnic, to je v soboto, 8. julija 1967, ob 8. uri zjutraj na šoli.
Sprejemni izpit za 1. razred obsega slovenščino, nemščino in računstvo in sicer za 4. šolsko stopnjo predvidena snov.
V zadevi vstopa v višje razrede pa je nujno potreben osebni razgovor z ravnateljem šole.
Ravnateljstvo
ŽELEZNA KAPLA
(Tragična smrt Bajdlovega Johija v Lepeni)
Ko se je v petek, dne 28. aprila 1967, širom grap okoli Železne Kaple, preko Pod-june in do Celovca razširila vest, da se je Jobi Ošina, pd. Bajdlov v Lepeni, pri delu pozno ponoči smrtno ponesrečil,
[Sr." ;.....
35-letni Tohi Ošina pd. Bajdlov v Lepeni
smo kot njegovi ožja svojci onemeli, prav tako pa tudi njegovi pevski tovariši in vsi, ki nam je bil prijatelj in dober znanec. V nedeljo prej je še pel na spominski proslavi v Celovcu in z nami se je še do zadnjega veselil bratskega srečanja v Trstu. Toda kruta usoda ga je nenadoma iztrgala iz naše srede. Priden, kakor je bil, je v četrtek svoj delavni dan zategnil in pozno v noči voe.il s traktorjem po lepenski cesti.
nas mTicvcškem
Smernice naši mladini
Osmošolec Jože Hudi na mladinskem dnevu v Št. Jakobu 21. maja 1967
Jožko Hudi je dejal:
»Na vprašanje, kaj je beseda, bi marsikdo izmed vas skomignil z rameni in bi morda zabrundal: »No, beseda, beseda je pač beseda!« in bi si zaradi te besede ne delal preglavic.
Vendar je beseda ena izmed najvažnejših stvari, ki jih potrebuje človek. Kakor rabi vse stvarstvo sončne žarke in toploto, da uspeva in raste, tako rabimo mi ljudje besedo. Beseda je torej največja dragocenost, ki služi ljudem.
Prvi, ki je uporabljal besede, je bil Bog, ki jih je že s tem posvetil. Ukazoval je z besedo in nastala je zemlja, nastalo je sonce, nastalo je vesoljstvo, nastale so živali in rastline in nastal je celo človek. Vse to je ustvarila beseda. In Beseda je postala meso po Kristusu, ki se je učlovečil. Z besedami je Kristus poslal apostole v svet. Res, neizmerna je moč in dragocenost besede in še večja je za nas odlika, da smemo besedo mi navadni ljudje uporabljati.
Ali pa jo uporabljamo zmeraj pametno? Ali ne omadežujemo svetost besede s-kvan-tanjem, nespodobnim govorjenjem, s preklinjanjem? Ali se ne prepogostokrat neupravičeno sramujemo svoje materine besede, ki nam jo je dal Bog? . Ali ne zatajimo prepogosto svojega domačega jezika? Nimamo pravice tako uporabljati in podcenjevati besede. Besedo moramo častneje uporabljati, uporabljati pa jo moramo tudi v službi Boga.
Ali nismo prišli danes sem, da skupno izrečemo Bogu svojo zvestobo? Prišli smo sem, da sprejmemo božjo besedo in da jo ponesemo v svet, da ponesemo v svet veselo novico, da ifna naše življenje še smisel. Vsi smo katoličani in dolžnost sleherne-
Verjetno je zaradi preutrujenosti zgubil oblast nad vozilom, zaradi česar je strmoglavilo ,po bregu navzdol in ga mrtvega pokopalo pod seboj.
Johi ni bil le priden in napreden kmečki sin, bil je tudi vnet prosvetar. Bil je član v okolici priljubljene Bajdlove godbe. Bil je vnet pevec v domačem društvenem in cerkvenem pevskem zboru, v pevskem zboru »France Paster - Lenart« in v Združenem podjunskem moškem zboru. Bil pa je tudi drugače požrtvovalen prosvetni delavec in organizator. Rojen je bil leta 1932. Radi svoje predanosti napredni narodni stvari se je zgodaj uvrstil v našo zadružno dejav-
MAŠNO VINO pri Kristijanu BREZNIKU, Celovec, Viktringer StraBe 5, tel. 22 51.
nosi in pričel resno razmišljati o kmečkih vprašanjih. Postal je odbornik hranilnice in posojilnice v Železni Kapli, lani pa je bil izvoljen v krajevni kmečki odbor.
Sedaj 35-letnega nadobudnega Johija ni več med nami. Od njega smo se poslovili na praznik L maja. Na njegovi zadnji poti ga je spremljalo več kot tisoč žalnih gostov.
Pogrebne obrede je opravil g. kanonik Aleš Zechner, ob odprtem grobu so se od njega poslovili domači g. župnik, župan in deželni poslanec Lubas, Janko Ogris, Peter Kuher, nadučitelj Valentin Polanšek in Jurij Pasterk.
Ob farni cerkvi mu je pod vodstvom Vladimira Prusnika zapel cerkveni pevski zbor pesmi slovesa, ob odprtem grobu pa združeni podjunski moški zbor pod vodstvom Foltija Hartmana.
Johija bomo v naših vrstah zelo pogrešali in se ga v našem delu vedno spet spominjali. Zapušča ženo in tri otroke (Toni 9 let, Tildi 6 let in Uršula 6 mesecev stara). Za njim žaluje 91 let star dedij, 5 bratov in 5 sestra.
Vsem sorodnikom izrekamo naše globoko sožalje in sočustvovanje.
ga katoličana je, da pomaga drugemu na pravo pot. Zgodovina m znanost sta dokazali, da naša vera ni nikakšna prazna vera, ampak, da sloni na trdni in neizpodbitni podlagi. Edinole vera nam pove, zakaj živimo in kakšen smisel ima naše življenje sploh. In 'kdo bo ponesel to resnico med ljudi, ki še nikoli niso slišali o Kristusu ali pa so ga že pozabili? Kdo drug kot mi, mladina! Nobelov nagrajenec za mir Frid-jof Nansen je nekoč dejal: »Prepričan sem, da bo bodočnost posameznega naroda kakor tudi človeštva odvisna od nekaterih vas mladih, od nekaterih, ki se odločijo iti po novih poteh.« Da, bodočnost posameznega naroda in človeštva bo odvisna od nas mladih. Ali bomo zdaj šli v lepšo bodočnost ali pa rakovo pot, vse to bo odvisno od nas.
In nova pot v lepšo bodočnost je le z naukom o ljubezni, o dobroti, o miru. To pa uči sveto pismo, ki ni nič drugega kot božja beseda. Zato je treba, da spravimo svež zrak v naše domove, da govorimo o Bogu in o resnici, o resnici, ki jo potrebuje vsak izmed nas. Treba je samo malo truda! Treba je, da se sami poglobimo in beremo resne knjige. Brali in govorili bomo v materini besedi, ki je prav tako dragocena kot božja beseda. Naša naloga je, da se vadimo tudi v materinem jeziku, da bomo čim uspešneje ponesli božjo besedo, novega ognja, novo življenje med ljudi. Samo malo volje je treba! Samo besede — resnice je treba. Srečni mi, ki imamo to resnico. Zakaj bi ne osrečili drugih, ki iščejo resnico in ni nikogar, ki bi jo jim nudil?
Vsi hočemo lepšo bodočnost, ponesimo zato božjo besedo med ljudi. Tako bomo ustvarjali lepšo bodočnost in bratstvo med narodi ter mir človeštvu.«
DOBRLA VES (Hujskanje proti kaplanom)
Peščica hujskačev v Dobrli vesi dela gospodom duhovnikom trnjevo pot. Gospod prošt, gospodje kaplani, naj je vam in tistim duhovnikom, ki bodo še prišli na križevo pot v Dobrlo ves v tolažbo povedano, da bi nas bila procesija vernikov, ki bi šla na škofijstvo pričat in prosit, da delate v naši fari kot duhovniki in kateheti po božji pravici. S čisto vestjo lahko stopite pred vsakega.
Normalno so starši srečni, če je zanimanje za kak jezik pri otrocih; a pri gotovih dobrloveških »burgerjih« mora biti hudo sovraštvo v srcih do otroka, ko jim celo prepovejo prepevati domače pesmi, prepovejo jim, da bi se v šoli učili drugega deželnega jezika; ja, celo lastnega materinskega jezika. In to naj bi bilo pri teh burgerjih »heimattreu«. V svojem sovraštvu še niso spoznali, kako je s tehniko svet postal čisto majhen in da koristi znanje vsakega jezika.
PEVSKI KONCERT
V soboto, 10. junija, ob 20. uri bo pel v farnem domu v Škocijanu mešani zbor pevskega društva »Svoboda« iz Domžal.
Vse prijatelje naše pesmi vabi k udeležbi prireditelj Zveze pevskih društev.
Znani filozof Karl Jaspers, ki poučuje na univerzi v Baslu trdi, da je Nemec »Her-denvolk«, ki ga niso spametovale grozote zadnje vojne, ki nima lastne razsodnosti v svoj prid. Isto bi trdil o gotovih dobrloveških »burgerjih«. Celo gospode akademskega stanu ni sram ubogati hujskačev.
P. D.
ZAHVALA
Za Mohorjev dijaški dom v Celovcu je darovala neimenovana iz Bilčovsa 500.— šil. Prav tako neimenovana od bilčovske podružnice 500.— šil. Za prejeti dar 1000.— šil. za nakup hiše na lO.-Oktober-StraBe 25 se v imenu Družbe sv. Mohorja prisrčno zahvaljuje odbor za nakup hiše.
Bog plačaj!
GLAS S PODEŽELJA
Kot preprost človek bi rad pripomnil k članku „Heimatdienst ohne Maske” nekaj besed.
Čudno se mi zdi, da demokratična oblast posluša in uboga nestrpneže okrog Heimatdiensta. Ali o-blast ne ve več, da je po državni pogodbi dolžna razpustiti vse organizacije, ki delujejo v škodo manjšine; in ali tudi ta vidi v slovenskih romanjih invazijo? Kaj pa bi bilo, če bi si na zgodovinskih tleh podala Slovenca dveh držav roke. Tudi Hei-matdienst ne bo predrugačil dejstva, da so se v slovenskem jeziku ustoličevali deželni knezi, sicer pa se jih danes vendar ni treba več bati.
„Kamten ist ein detsches Land,” pišejo. Kje pa smo potem mi in ali oni pošiljajo svoje otroke v Slovensko gimnazijo? Bi menda še dandanes najrajši imeli vse Slovence na Hesselbergu ter bi še danes radi rjuli: „Deutschland, Deutschland iiber alles!” Še dobro se spominjamo, kako so na vrata nabijali lepake z napisi: „Karntner sprich Deutsch”. Takrat sem obiskal znanca v Mežiški dolini; tam je na notranji strani hlevskih vrat nabil tal, lepak in se jezil češ, da krave in voli nočejo po nemško mukati in pes ne lajati; na vejo pa je pritrdil napis, da je Slovanov več kot Nemcev, samo Rusov je čez dvesto milijonov. In vprav ti so nemški ošabnosti pošteno polomili roge. K sreči pa je še dosti pametnih Nemcev, ki so tudi umirali v nacističnih taboriščih. Prav ti pošteni ljudje pa vedo, da po tej poti ne bomo dosegli združene Evrope.
Nestrpnežev pa ni nikoli manjkalo, kar pomnimo. In prav ti so podrli avstroogrsko monarhijo. To usodno napako je spoznal že prestolonaslednik Ferdinand in prav zategadelj je moral umreti nasilne smrti. Dobro tudi še pomnim, ko je cesar Karel leta 1917 izdal proglas, v katerem je obljubil enake pravice za vse ljudi monarhije; na drugi strani pa so gotovi žandarji stikali za ljudmi, ki so pobirali podpise za „majsko deklaracijo”, akoravno je imela na programu združitev vseh Slovencev pod avstroogrskim orlom.
Samozavest narodov v monarhiji pa je bila že tako močna, da niso več verjeli v lepe besede, zato je morala razpasti; slovanski narodi so si ustano. vili svobodne države. S tem pa se je podrl tudi nemški most do Adrije; pot so mu zaprle Karavanke. In takrat se je menda rodil „Heimatdienst”, sicer lepo ime, ki pa ga ne zasluži, saj je naslednik Siidmarke. Vse, kar je slovenskega tostran Karavank, je treba zatajiti pred svetom. Pravijo: ,,Kamten ist ein deutsches Land!”
Danes, ko ni več Hitlerja, se „hajmatdinstovci” tako širokoustijo s „heiomattreu”. Takrat, leta 1938, pa so hiteli z orožjem v roki napasti svojo lastno državo; takrat, seveda, za njih ni veljalo „heimat-treu”.
Zavezniki pač dobro vedo, zakaj imajo še danes Nemčijo zasedeno in deljeno. Človek obrača, Bog pa obme! Koliko narodov so izselili in hoteli popolnoma iztrebiti in uničiti. Dandanes pa imajo sami največ izseljencev in kitajski zid skozi Berlin. Vprašam vas: „Ali ni to očitno božja kazen?” Naj
SIEMENSOV TRIPLOŠČNI
ELEKTRIČNI ŠTEDILNIK
s pečico, opremljeno s pripravo za stalno enako toploto
prej 2950 šil. Šil. 2.180.-Hladilniki 130 litrov Šil. 1.980.-
nudi trgovsko podjetje
v kratkem tudi v PLIBERKU, LIBUCAH, 9150 Bleiburg, telefon 0 42 35 - 302
bi se iz tega učil tudi naš Heimatdienst! Tudi to, če slovenski narod, ki je v vojni krvavel, slavi dan zmage nad Hitlerjevo tiranijo, je Heimatdienstu trn v peti.
„Karnten ist ein deutsches Land,” pravi Heimatdienst; ali se zato tako trebi naš jezik tudi iz cerkva. Začnimo pri meji; po vojski, ko sta bila v Pliberku še g. Turner, za njim pa g. Trabesinger, je bilo na podružnicah še vse slovensko, kar je tudi škof ob vizitacijah odobril. Odkar pa je odšel g. Trabesinger, pa se vriva v cerkev zmerom bolj nemška beseda na slovenskih podružnicah. Ne bi imeli deloma nič proti, če bi le nekaj ljudi prišlo v cerkev, ki slovenskega jezika ne razumejo. Toda, če se ozreš malo po cerkvi, so tam le taki verniki, ki nemščine ne razumejo. Čemu potem delno nemška pridiga? Ali že tudi tukaj komandira Heimatdienst? In ali ga je treba poslušati?
V mestu Pliberku je potrebna nemška božja služba, katere pa mi Slovenci ne bojkotiramo. Eno pa lahko rečemo: Če bi prišlo v cerkev samo nemško govoreče prebivalstvo, bi bila skoraj prazna. Na deželi je torej nepotrebno ponemčevanje, najmanj pa spada to v cerkev!
Podjunčan Janez Skuk.
Globoko smo se zakoreninili v deželi
(Nadaljevanje s 1. strani) vsem oiniteljem šolske oblasti v deželi in na Dunaju, za pomoč, ki so nam jo dajali po službeni dolžnosti.
Ob desetletnici šok pa velja staršem ponovni poziv: Skrbite za izobrazbo svojih otrok. Problemi vzgoje in izobraževanja postajajo z vsakim letom večji in težji, starši sami tem problemom niso več kos in tako imajo v šoli pomočnico, ki naj pomaga v resnici na vzgojnem in izobraževalnem področju. V tesnem sodelovanju med domom in šolo bomo dali mladini potrebno življenjsko hrbtenico.
»Ob desetletnici pa velja odkrita in topla zahvala tudi dijaškim domovom Mohorjeve družbe in Slovenske prosvetne zveze, ki so dali večini naših dijakov streho in
sti« ter »O Podjuna« Milke Hartmanove v priredbi Matije Tomca. Tudi te pesmi je odpel zbor pod vodstvom prof. dr. Antona Feiniga.
Nato nam je zaigrala nova godba, ki je presenetila tako z glasbili kot s svojimi modernimi melodijami. Tudi ta skupina je bila iz 8.b razreda, žela je seveda vsestransko priznanje.
Ob koncu prvega dela akademije pa je nastopil še pevski zbor bivših maturantov poti vodstvom visokošolca Jožeta Kovačiča. Na programu so bile: Vasilij Mirk, »Čujte, pradedje«, koroška narodna v priredbi Silva Miheliča »Nmav čriez jizaro« ter Pre-mrlova »Slovenec sem«.' Ognjevito so zadoneli glasovi mladine ter izzvali močno odobravanje, ki je veljalo tako pevcem kot njihovemu pevovodju.
nja staršev, ravnatelj Zdravko Vauti. Dr. Zablatnik je navezal svoje misli na telovadni prizor dijakov, na piramido, 'ki so jo postavili prej telovadci pred naše oči. »Naj bi bila,« je dejal dr. Zablatnik, »simbol desetletne rasti Državne gimnazije za Slovence pod vodstvom g. ravnatelja, dvornega svetnika dr. Joška Tischlerja.« Nato je nagovoril gospoda ravnatelja s sledečo besedo, spregovorjeno v imenu profesorskega zbora: »Sprejmite ob 10-letnici svojega ravnateljstva tudi naše iskrene čestitke za vse Vaše zasluge in uspehe v zvezi š Slovensko gimnazijo! Profesorski zbor Slovenske gimnazije pa se Vam še posebej prisrčno zahvaljuje za vso očetovsko naklonjenost ter Vam v znak svoje hvaležnosti in vdanosti poklanja skromno darilce — sliko z domačim kmečkim motivom — v .spomin na 10-letnico Vašega ravnateljstva in hkrati v spomin na 10-letnico obstoja Slovenske gimnazije.« »Želimo Vam,« je dejal dr. Zablatnik, »ves božji blagoslov in še mnogo lepih nadaljnjih uspehov.«
Predsednik Združenja staršev, ravnatelj Zdravko Vauti, pa je poudaril v svojem govoru, da pomeni prvo desetletje Državne gimnazije za Slovence v Celovcu en sam neprekinjen delavnik v življenju moža, katerega ime bo za trajne čase ostalo povezano z nastankom in rastjo gimnazije — našega ravnatelja, dvornega svetnika dr. Joška Tischlerja.
Predsednik Združenja staršev je omenil, da zveni desetletnica obstoja Državne gimnazije za Slovence spričo štirih stoletij obstoja nemške Državne gimnazije v Celovcu kaj skromno.
»In vendar pomeni,« je dejal ravnatelj Vauti »to — navidez skromno desetletje obstoja prve samostojne slovenske srednje šole na Koroškem veliko prelomnico v zgodovini koroških Slovencev. Prvič v več kot tisočletni zgodovini Slovencev na Koroškem so imeli in imajo slovenski dijaki možnost •srednješolske izobrazbe v materinskem jeziku na domačih tleh. In prav zato je to — kot sem prej dejal, skromno desetletje — ogromnega in veličastnega pomena za slovensko manjšino, je mejnik v kulturnem razvoju koroških Slovencev, katerega zgodovinarji ne bodo mogli prezreti. To desetletje je dokaz, da je slovenska srednja šola na Koroškem življenja zmožna in da je njena ustanovitev, čeprav stoletja prepozno — bila povsem upravičena.«
Sledil je višek kulturne prireditve, ko je stopil na oder prof. dr. France Cigan. On je pričel z akademijami Slovenske gimnazije, tesno so povezane z rastjo in uspehi naše šole. Z zahtevnim pevskim programom je presenetil iz leta v leto udeležence zaključnih prireditev ter s svojo zamislijo, naj bi gimnazija zaključila vsako šolsko leto s kvalitetno kulturno prireditvijo, docela prodrl.
Mogočno so tudi tokrat zadonele pesmi, ki so jih pod njegovim vodstvom zapeli •združeni zbori Slovenske gimnazije, in sicer: Anton Jobstova »Sem pevec«, Ljudska — Oskarja Deva »Zadovoljno življenje« ter Lesičjak - Kramolčeva »Pesem o rojstvu«. Ob tej pesmi so mogli udeleženci občudovati mehki in vendar tako polni bariton profesorja dr. Janka Zerzerja.
Z Anton Jobstovo »Mi smo mladi« je izzvenela akademija v navdušenju in zavesti, da vztrajno delo vendar obrodi zaželene uspehe ter da je bodočnost naroda le v vztrajnem in požrtvovalnem delu.
RAZPIS
Kmetijska šola v Podravljah razpisuje vpis učencev V prvi in drugi letnik za šolsko leto 1967/68.
Pogoji za sprejem v prvi letnik so:
uspešno dokončana osnovna šola,
starost najmanj 16 let in
telesna ter duševna zrelost.
Pogoj za sprejem v drugi letnik je uspešno zaključen prvi letnik kmetijske šole v Podravljah ali katere koli druge kmetijske šole.
Prošnjo za vpis je treba nasloviti do 30. 6. 1967 na naslov: Kmetijska šola, 9241 Podravlj e-F oderlach.
Vsa potrebna pojasnila se dobijo pri upravi šole ali pa na sedežih Kmečke gospodarske zveze in Slovenske kmečke zveze.
Ravnateljstvo
Globok vtis je zapustila razstava slik in ročnih del
Foto: L. Palliardi
oskrbo«, je zaključil svoj govor ravnatelj dr. Tischler.
Čujte pesem kipečo!
Po govoru gospoda ravnatelja je sledila zborna recitacija, s katero je bila prikazana rast naše gimnazije. Recitirali so dijaki 8.b razreda, in sicer: Zdravko Inzko, Aleksander Lampichler, Franz Starz in Jože Wro-lich, vmes pa je prepeval izbrani zbor pod vodstvom prof. dr. Antona Feiniga Premr-lovo »Žive naj vsi narodi«, Nedvedovo »Domovina, mili kraj«, avstrijsko državno himno, Kernjakovo »Rož, Podjuna, Žila« — po besedilu koroškega rojaka Janka Mikula ter pesem »Gaudeamus«.
Zelo je ugajala »Kmetiška« Stanka Premrla, ki jo je odlično odpel prof. dr. Anton Feinig. Na klavirju ga je spremljal osmošolec Herman Fritz. Nato so sledile še v zboru Katnik-Kramolčeva »Tam čjer teče bistra Žila«, nemška narodna »Hab’ oft im Kreise der Lieben«, Stefan-Gobčeva »Hra-
Po odmoru so se pojavili kot prvi na odru »Veseli študentje« s koračnico in valčkom. Da so navdušili, je samo ob sebi umevno.
Nato je sledil dekliški nastop z ritmičnimi vajami. Telovadni nastop, ki je zelo ugajal, je pripravila ga. prof. Marija Spieler. Po dvospevu »Od železne ceste« so nas nato presenetili fantje s •telovadnimi nastopi, ki si jih je posrečeno zamislil prof. Mila Kupper. Poživili so celoten program, 'to je bilo priznanja, ploskanja in smeha! Pa saj so prikazali fantje tudi najtežje telovadne programske točke. Telovadba je na šoli v najboljših rokah.
Posrečeno je bil podan tudi igrski prizor »Namišljeni zdravnik«. Igrali so ga zelo doživeto dijaki 8.a razreda pod vodstvom prof. Janka Messnerja.
Predno so nastopili združeni zbori pod vodstvom prof. dr. Franceta Cigana, pa sta čestitala gospodu ravnatelju in šoli še prof. dr. Pavle Zablatnik ter predsednik Združe-
SEgai
vom 2. bis 8. Juni 1967:
A&O
HERINGSFILETS
in Tomaten- oder Senfsauce 2 DOSEN a 200 g
Em
RENE-WEINBRIIND
der beliebte *** VVeinbrand 1 Flasche = 0,7 I
80
43.-
IfiKI. G*trfinl,atUu«r
Wl MERIHERFRUCHTE R .
feinst gefulite Fruchtbonbons 1 Packung = 200g	H
i
feinst gefullte Fruchtbonbons
P 0,7TB	<="i««JšJ-"Comb!"An9el,0*":
KULTERERSEE rotwein M’ >>HflUSFREUND«wEisswEiN uOn”
zwei „gute Tropfen" 2 FLI1SCHEN a 1 Liter
und auRerdem: 3°/°A&O-RABATT
Vxi ms m ICocoSUetn
LIBUČE
(Pogreb Močilnikovega očeta)
Zopet se je odprl nov grob na libuškem pokopališču. Vanj smo položili k večnemu (počitku Močilnikovega očeta, našega dobrega, tihega mežnarja Jozlna.
Jozl se je pred 67. leti rodil v zgledni Močilnikovi hiši v Libučah. Imel je, ko se je poročil, v mali Močilnikovi bajti trgovino. Leta 1942 je bil z družino izseljen na Hesselberg. Po vrnitvi iz taborišča pa je prevzel Močilnikovo domačijo, ker je oba brata Andreja in Anzelna pri 'bombardiranju v .Stuttgartu v zaklonišču zasulo.
Ker se je iz taborišča vrnil bolan, je na kmetiji vendar opravljal dela gospodarja •in vršil je službo mežnarja v cerkvi Sv. Andreja. Skozi trideset let je oskrboval našo libuško podružnico. Radi prestane bolezni v taborišču — je od leta do leta hiral. Do kraja izhiran mu je le še blaga duša zrla iz oči in dobro srce se mu je smejalo, ko so sinove hčerkice čebljale in skakljale krog njega, ljubega dedka. Dočakal je še vnuka, ki bo nosil ime in bo temelj stebra hiše.
Močilnikov Jozl, tako smo mu rekali, je ■bil dober človek, tih, .skromen, moder mož in zvest narodnjak. Hude besede ni bilo čuti iz njegovih ust. Tudi nisi čul tožbe, čeprav mu je slabotno, bolehno telo s težavo nosilo križ življenja. S spoštovanjem in ljubeznijo je služil v božjo čast, v blagor družini, v zvestobi narodu. Potrebno in vredno hi bilo posnemati take može očete, kakor je bil rajni Močilnik.
Lep je bil pogreb blagega Jozlna. Počastili so ga številni pogrebci, pevci in g. župnik v asistenci gg. kaplanov so mu v slovo in zadnjo čast izpregovorili ganljive besede. Pri maši zadušnici sta stregla mežnarja iz Šentjurja in Doba.
Dobri naš Jozl, počivaj v božjem miru.
MELVIČE - DOLE (Popravila podružnice)
Ko je bilo delo v Pazrijah končano, smo se tudi v Dolah opogumili in začeli korajžno s popravo naše .podružne cerkve svetega Egidija. Najbolj potroben prenove je bil stolp, ki bo sedaj na novo pokrit in sicer z dragoceno bakrenino. Delo je prevzel mojster Mayerl, ki je tudi stolp farne cerkve pred 2 letoma na novo kril. Obnova notranjščine bo morala še malo čakati, toda proračun že imamo, da lahko kalkuliramo in delamo načrte za prihodnje leto. Letos pa bi radi še na novo pokrili stolp podružnice v Ocah. Tam pride lesena streha iz mecesnovih deščic.
Tako vidite, da imamo svoje skrbi, pa tudi zaupanje v božjo pomoč in blagoslov. Pogum nam daje požrtvovalnost župljanov in pomoč pristojnih uradov, kjer smo zaprosili za subvencije, še z večjim veseljem pa nas navdaja dejstvo, da bomo po 60 letih v naši fari zopet doživeli milost nove maše, ki bo v Melvičah v nedeljo, 2. julija 1967. Že danes vabimo vernike od blizu in daleč na primici j o in da pridete po novo-mašni blagoslov.
KUPIMO
knjigi »Vetrinjska tragedija« in »Odprti grobovi«. Kdor ju more odstopiti, naj jo pošlje na naslov Knjigarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt, in navede ceno.
Ob 50-letnioi dogodkov v FATIMI kupite im širite knjigo
FATIMA, 6. izdaja.
Razpošilja jo Družba sv. Mohorja v Celovcu.
QLEDALIŠCE v CELOVCU
Celovško Mestno gledališče bo uprizorilo od petka, 2. do četrtka, 8. junija sledeče predstave:
PETEK, 2. junija, ob 19.30: Die Kaktusbliite (Kaktusov cvet); veseloigra Pierra Barilleta in Jea. na-Pierra Gredyja. — SOBOTA, 3. junija, ob 19.30: Gluckliche Ueise (Srečno potovanje); opereta Eduar-da Kunnekeja. — NEDELJA, 4. junija, ob 19.30: Rosen fiir Marina (Vrtnice za Marino). Gostovanje Teatra an der Rott, Eggenfelden (Nemčija), glavno vlogo ima Rudolf Lenz; glasbena komedija Gerhar-da Bronnenja in Petra Wehleja. — PONEDELJEK, 5. junija, ob 19. uri: Tosca, opera Giacoma Puccinija. — TOREK, 6. junija, ob 19.30: Kaktusov cvet. - SREDA, 7. junija, ob 19.30: Der Wildschiitz (Divji lovec); komična opera Albetta Lortzinga. — ČETRTEK, 8. junija, ob 19.30: Die Fledermaus (Netopir); opereta Johanna StrauBa.
Z/\ MLADINO
IN PROSVETO
Akademsko lefo gre h koncu
Letošnje šolsko leto gre počasi h koncu. Talko je tudi s študijem nalših visokošolcev v Gradcu in na Dunaju. Visokošolski dom '»Korotan«, iki je .bil iv 'tem šolskem letu prvič odprt našim visokošolcem, tudi počasi končuje svoje prvo leto obstoja. iPo prvih vtisih in raznih predvidevanjih že lahko govorimo tudi o prvih izkušnjah.
Ena izmed ugotovitev je najprej ta, da je vzdrževanje, in obratovanje take hiše — ki je za visokošolce kot nalašč in ki je v ponos nam vsem — precej drago in stroški daleč prekašajo predvidevano vsoto. 'P. Tomažič se bori ne le za to, da bi spravil skupaj potrebno vsoto, da odplača zapadli del posojila, ampak da bi zbral potrebni denar, ki ga zahteva vzdrževanje in obratovanje hiše. Za visokošolski dom je bilo med nami mnogo navdušenja, vse premalo pa takega inavduišenja, ki bi se kazalo v pomoči ustanovitelju doma.
Hvala Bogu, da se je zadnje čase vzdušje okoli doma pomirilo. Brž po otvoritvi se je pokazalo, kako malo smo navajeni sami sebe vladati, kako malo modrosti in pametnosti je med nami. Če bi kak tujec otvo-ril dom za naše študente, bi nam bilo marsikaj samo po sebi umevno. Ko- ga je pa spravil k življenju naš človek in je lastnina naše ustanove, se je brž oglasila vrsta učiteljev, ki :So dajali nasvete, kako naj dom vodi. Huje je pa :to, da so se našli ljudje, ki so smatrali za prvo dolžnost, da priporočajo odstranitev tistega, ki je dom zgradil. Zato ni čudno, da je namesto hvaležnosti bilo toliko napadanja, norčevanja in smešenja. Saj je znano, da so se z Dunaja norčevali celo iz zbiranja denarnih prispevkov za dom.
Da je visokošolski dom »Korotan« zelo primeren za stanovanje naših visokošolcev in visokošolk, je splošno ugotovljeno. Sedaj je vrsta na njih, da dokažejo, da so takega doma bili vredni in to predvsem z vestnim študiranjem. Želimo, da hi predavanja v redu poslušali in predpisane 'izpite sproti opravljali im tako v čim krajšem roku svoje akademske študije dovršili. Če pomislimo, da imajo danes študentje na razpolago štipendije, ki jih njihovi predni-iki niso imeli, potem smemo upati, da bodo vse sile lahko posvetili študiju An lažje svojemu narodu kaj koristili.
Naše pričakovanje je sedaj obrnjeno v dobo, ko bodo ti akademski in akademičar-ke z opravljenimi izpiti stopili v življenje. V preteklosti smo itmelli tako malo akadem-
sko izobraženih mož in žena. Želeli smo si jih več in se borili za slovensko srednjo šolo, da bi jih dobili. Danes smo prišli do teh možnosti in zavisi od naših mladih, koliko bodo to upanje izpolnili An svoje poslanstvo 'izvršili. Poklicani so namreč, da bodo svojemu narodu pomagali, se zanj borili, zanj skrbeli in ga vodili nesebično v boljšo bodočnost.
Razumemo njih kritično razpoloženje do vsega do sedaj zgrajenega. Vemo pa, da je kritiziranje lahko, a graditev in ostvarjanje idealov zelo težko. Zgodovina pa bo končno — tako kot sodi vse generacije — sodila tudi naše mlade le po dejanjih, ne pa po raznih izjavah, načrtih in debatiranjih.
Špect.
NAOČNIKI V
Zgodovina naočnikov je precej zamotana. Bralci raznih zgodovinskih romanov se bodo morda še spominjali prizora v rimskem cirkusu, ki opisuje cesarja Nerona, ko opazuje boje gladiatorjev skozi brušen smaragd, torej skozi izredno drag monokel. Mnenje, da je šlo pri tem brušenem smaragdu za lečo An da so torej že v starem veku poznali naočnike, so kulturni zgodovinarji popolnoma ovrgli. Neronov smaragd po njih opisu ni bil leča, ampak le nekako ogledalce.
V	vsej književnosti starega veka zaman iščemo kak namig na uporabo stekel za naočnike, čeprav sta daljno- in kratkovidnost večkrat omenjeni. Kot sredstva proti temu priporočajo vedno le mazila, ki krepijo oči, nikdar pa steklo. Neronov smaragdni monokel spada torej na področje fantazije.
Zmotno je tudi rnndnje, da so naočnike izumili Kitajci. Celo Marco Polo v svojem potopisu z nobeno besedo ne omenja kake take naprave, čeprav je bil tako oster opazovalec, da bi mu morali kaki naočniki nedvomno pasti v oči, ko bi jih bil videl. V starih kitajskih zapiskih pa so našli ugotovitev, da so prišle prve leče za oči na Kitajsko v začetku 15. stoletja iz Malalke: torej v času, ko so v Evropi že davno poznali naočnike. Kitajska je torej spoznala naočnike verjetno po evropskih misijonarjih An trgovcih.
V	Florenci je v cerkvi Santa Maria Mag-giore nagrobna plošča s kipom in sledečim napisom:- »Tu počiva menih Salvio degli
Krek in manjniška deklaracija
»Krekova je ideja o majniški deklaraciji, ki so jo slovenski in hrvatski poslanci postavili v dunajskem državnem zboru dne 30. maja 1917, ko je bil avstroogrski državni zbor med prvo svetovno vojno prvič sklican. Deklaracija je izzvala valove nepopisnega navdušenja med vsemi Slovenci ter tvori pravzaprav prvi korak k razbitju avstroogrske monarhije,« piše o Kreku dr. Anton Kacin, ugledni slovenski izohraže-nec iz Gorice.
»Ali je prav, da slovesno proslavljamo spomin stoletnice Krekovega rojstva (roj. 1865)?« so pred 'dvema letoma vprašali dr. Franca Logarja v Argentini, ki je bil eden od Krekovih učencev. Odgovoril je: »Gotovo je prav. Narod, ki svojih velikih mož ne časti, jih tudi vreden ni. In dr. Janez Krek je bil nedvomno eden največjih Slovencev. Iz njegove zakladnice ni črpala samo naša generacija, ampak tudi poznejše. Ko se bo na novo urejala naša domovina, bo moral biti duh dr. Janeza Kreka s tistimi, ki bodo tedaj urejali našo slovensko domovino.«
Majniško deklaracijo je na Dunaju prebral dr. Anton Korošec. Kdo pa je bil dr.
PRETEKLOSTI
Armati, izumitelj naočnikov. Bog mu odpusti njegove grehe. V letu Gospodovem 1317.«
Pa tudi ta napis ne drži popolnoma. Že v letu 1267, torej pol stoletja pred Arma-tijevo smrtjo, je dobil papež spomenico, ki razlaga, kako je mogoče olajšati življenje ljudem s slabim vidom s steklenimi okroglimi odseki. Spomenice ni sestavil nihče drug kot veliki učenjak Roger Bacon, slaven po raznih presenetljivih tehničnih izumih. Verjetno torej izhaja pobuda za izdelovanje steklenih naočnikov od Rogerja Bacona, čigar zamisel je uresničila visoko razvita beneška steklarska industrija.
Ohranjeno je besedilo pridige, ki jo je imel leta 1305 menih Giordano da Rival-to, ki je dejal: »Pred 20 leti so izumili umetnost izdelovanja naočnikov, ene najbolj važnih in koristnih umetnosti, kar jih pozna svet...«
Od tistega časa dalje naočniki ne izginejo več iz dokumentov evropske 'kulturne zgodovine. Tako toži že leta 1364 pesnik Petrarca, da je moral po 60 letih seči po naočnikih. Nekako v istem času omenja prvič očala tudi zdravnik, in sicer Bern-hard Gordon, profesorj v Montpellieru; v svoji knjigi govori o vodi za oči, ki je tako učinkovita, da lahko z njo bere tudi starec brez naočnikov.
Pri tem je šlo pa vedno le za izbokle naočnike za starostno daljnovidnost. Vbokle leče za kratkovidne so se pojavile šele mnogo 'pozneje. Vendar je Raffaelo že leta 1517 naslikal papeža Leona X. s takimi konkavnimi naočniki na nosu.
Janez Evangelist Krek, ki je tiste mesece umrl?
»On je ustvaril našo stanovsko delavsko organizacijo in kmetsko zadružno samopomoč, on zgradil politično demokracijo in in vsemu dal krščansko socialni in kulturni program... Zaslutil je in pravilno ocenil nastopanje novih silnic družbenega, narod-nopolitičnega in državnega življenja, jih presadil v naše razmere in izkoristil za napredek Slovencev... V teku desetletja je doma iz našega ljudstva ustvaril politično organiziran in zaveden narod, ki ve, kaj hoče, in si je osvojil usposobljenost in spretnost političnega uveljavljanja... Zmagovito' je vodil slovenski narod (sredi prve svetovne vojske) v novi čas in nove zarje.« Tako je zapisal o njem bivši minister dr. Miha Krek.
ZA NASE MALE
■BanHHBBHMHUHUBUHI
^pred ('ehelfi jakorn
Kakor božje strelke letajo čebelice s cveta v panj, iz panja spet brž nazaj na grm, na cvet.
»Kje pa dedek naš mudi se, da nič več k nam ga ni?« čudijo se. Ne vedo, da globoko pod zemljo mesec dni že dedek spi.
Ni pomladi učakal, ni...
In še Tončku je hudo: dolgčas, dolgčas zdaj mu bo.
Kdo mu nadomestoval deda bo? Hej, ded je dal pravljic lepih zvrhan koš vsakomur za počen groš.
Tiho, tiho zdaj je vse pred ulnjakom. Rožice glavice povešajo — dedka vsi pogrešajo ...
Ob hudi uri
»Mama, čuj, kako nebo rohni!
Ali Bog se nad ljudmi jezi?«
»Sinko, skleni roke kakor jaz, potlej, razvedri se mu obraz.
Bog oblakom, soncu gospoduje, vetru, streli pota ukazuje ...
Zlobnim kaže svojo krepko pest, dobrih pa nikdar ne peče vest.
Angela poprosi, naj ti z lučko sveti, da se nad teboj kdaj kruto ne osveti!««
»Mama, molil bom k Očetu, da se pomiri in ga lepo prosil, naj le vse mi odpusti. Dobre, mile so oči njegove; vzljubil spet nas bo ovčice svoje.
Kmalu milostno se spet nam zasmejal bo, sonca zlatega na zemljo nam poslal bo . ..«
Janez Jalen	9
===== Ograd |
»Ljuba moja Pavlica!«
Pavli se je storilo milo. Zameglile so se ji črke pred očmi. Ni se mogla več spomniti, kdaj jo je mama zadnjič poklicala z otroškim imenom. Menda takrat, ko je odhajala prvič z doma v škofjeloški samostan. Že dolgo vrsto let so ji vsi s Filipom vred rekli vedno le Pavla. Tudi mama jo je v dosedanjih pismih vselej tako nazivala. Sedaj pa jo nagovarja s Pavlico kakor nebogljenega otroka. Mar ve, kako se čuti osamljeno in zapuščeno? Morebiti' ji pa sporoča kaj; žalostnega in se boji, da bi je preveč ne prizadelo. Nestrpno je Pavla preletela pismo prav do pozdravov in poljubov. Na prvi pogled ji mama ni pisala nič posebnega. Pa je Pavla začela pretehtavati stavek za stavkom in besedo za besedo in kaj kmalu živo videla mamo, kako pozno zvečer, ko utihne vas in že vse spi v hiši, sedi ob priviti luči in premišlja. Težko in prikrito, da bi ne znalo razbrati utripov njenega srca tuje, nepoklicno oko, zaupava mrtvemu papirju svoje 'misli, s katerimi se pogovarja skozi daljno temo s svojim edinim otrokom, s hčerko, o kateri verjame, da je iz sle po razkošju zašla na nepoštena pota in mora sedaj delati pokoro v kaznilnici v Begunjah.
Krčevito je držala Pavla pismo v rokah, kakor bi se bala, da ga ji kdo ne iztrga. Trta da je obilo rodila, je sporočala mati, doma pa da so delo lahko zmagovali. Seveda, se je spomnila Pavla, ko je moral oče odprodati več vinogradov, da je rešil domačijo. Pavla je čutila, da se mati opravičuje, ker oče ni mogel poravnati zapadlih obveznosti in prikriti ponarejenih podpisov, zavoljo katerih so jo obsodili. Jesen pa da je hladna in jo skrbi, kako bo oče prestajal zimo. Vendar vedno še upa, da jo prideta skupaj obiskat, čeprav se brani. Zadnje čase kar nikamor več ne gre. Samo doma se drži.
Pavla se je zamislila. Zavedela se je, da ji mati previdno namigava, kako se očetu zdravje vedno slabša, ko ga mora biti edinega otroka sram. Njega. Poštenjaka! Kaji če oče umrje, jo je zaskrbelo, preden bo ona prosta.
Pavla si je bila že davno vse zračunala, kako se po prestani kazni razodene očetu, ga poprosi odpuščanja in ga prepriča, da pač ni mogla drugače ravnati. Prej mu ne sme ziniti niti besedice. Oče bi brez obotavljanja obnovil sodni postopek, skušal rešiti hčer in oprati dobro ime svoje družine. Na Filipa, ki ga nikoli ni maral, bi se prav nič ne oziral, naj bi ga prizadelo kar koli. Ima po svoje prav. Njej bi se odprla vrata kaznilnice in bi dolgo vrsto let, najmanj sedem, skoraj gotovo pa več, kolikor bi pač Filipa obsodili, preživela na domu pri očetu in materi. Pavlo je vso prevzelo domotožje. Da je takrat stala pred preiskoval-
nim sodiščem, bi se ne mogla potajevati. Priznala bi vso resnico.
Spet je štropotnil dež ob okno. Kakor bi bile mrzle 'kaplje priletele Pavli v obraz, se je jasno zavedela svojih misli in se jih prestrašila. Živo se je spomnila jutra, iko jo je Filip objel s pogledom na smrt obsojenega. še bolj kakor takrat jo je pretreslo zdaj. Zdrznila se je in zahlipala: »O Bog, o Bog! Nisem ga jemala zato, da pogubim njegovo dušo. Nisem, nisem, nisem.«
Še vse prej, kakor takrat hi si Filip nastavil samokres na sence. Pavla je prvič v življenju bridko spoznala', da njen mož, da-si mi popolnoma brezveren, ne zna živeti ■iz vere. Kako da ni tega pomislila pred poroko. Ljubezen je pa res slepa.
Pavla se je zravnala in pogledala skozi okno. Zunaj se je zlitja! dež. Megla je ležala prav do tal. Jelovice in Triglava in vsega venca gora ni bilo nikjer videti. Oko je segalo samo do srede zapuščenega in praznega polja. Tujec bi mislil, da stoji na robu brezkrajne ravnine. Tako se je bila v meglo podala Pavla in ni slutila, da bodo njeno pot križale na nekaterih krajih kar neprestopne gore. Sedaj pa ve. Skuša.
Oče! Kaj če umrje, preden bo ona prosta? Težka bo njegova zadnja ura. Nje prav gotovo ne bo pri njegovi smrtni postelji. Mati jo bo komaj upala spomniti. Oče si bo pa na tihem želel, da bi bila ona umrla namesto brata ali katere izmed obeh sestric. Le zakaj ni! Ne. Groba se ne bo bal. Saj: je znal vse življenje tudi še tako sovražni sreči pogledati naravnost v obraz. Sram
ga pa bo leči v jamo, nad katero je v bel ■kamen vklesano omadeževano ime Gradišnik.
V Pavli je glasno zavpila vest, da nima pravice pogubljati očeta poštenjaka, da rešuje moža vetrnjaka.
Zunaj se je megla približala prav do graščinskega zidu. Čimdalje bolj trdo je pritiskala na zemljo, kakor bi hotela udušiti pozabljene sadeže in odganjajočo ozimino na polju.
Pavla se je spet sklonila nad pismo. Ne, ni se varala. Na papirju so se poznali sledovi materinih solz. Prevzelo jo je do dna duše. Najrajši bi tudi sama glasno zajokala, pa je s silo potlačila vstajajočo bridkost. Kakor bi ji bil spomin na očeta vrnil nekaj Gradišnikom prirojene kraške odločnosti, je pričela svoje misli spletati v načrt:
Če bo oče hiral, ji mama prav gotovo sporoči, da ne bo več dolgo. Vsaj v molitev ga bo priporočila. Takrat pobegne. Do teme se že kam skrije. Ponoči pa poišče Novakovo Minco. Za njen novi dom ve. Celo to je bila poizvedela, da se sedaj piše Potočnik. Pove ji samo, da oče umira in da ga mora še enkrat videti. Poprosi jo, naj ji posodi obleko in nekaj denarja. Ne bo ji od-rekla. Kako bo prišla domov, bo še kasneje natančno premislila.
Pavla se je že videla, kako kleči pri vzglavju očetove postelje, prosi bolnika odpuščanja in obenem, naj prizanese Filipu.
Ne, pogreba ne bo čakala. Saj bi je tudi ne pustili. Sama bi se vrnila nazaj do Min-ce, se spet preoblekla v obleko kaznjenke
	
P °o J oo S 00 /\ 00 I\1 00 O	LU 8 8 Z 8 < 8 c/ g M
RENE KOCH:
Rešitelj
Tistega nedeljskega popoldneva sva Georg in jaz odšla na pomol, ki je bil poln sprehajalcev. Nebo je bilo brez oblačka, sijalo je sonce pa kljub temu ni bilo soparno. Neka ladja je pristajala po reki navzgor in nekajkrat zatrobila.
Georg in jaz sva se pogovarjala, nato pa sva nenadoma opazila, kako se je z neke barke, z verigami privezane na obalo, odlepil človek in padel v vodo. človek je obupno krilil z rokami in klical na pomoč. Preden nama je padlo na um, kaj naj napraviva, sva videla, kako je neki moški slekel suknjič, ga vrgel na zemljo in stekel vzdolž obale, Nato je na glavo skočil v vodo. Z vseh strani so hiteli radovedneži. Moški je plaval silen crawl proti utopljencu, ga zagrabil za vrat, mu držal glavo nad vodo in zaplaval k obali.
Vse to ni trpelo več kot dve minuti. Stala sva na zidu pomola in bodrila rešitelja. Nekaj ljudi je splezalo na barko im mu molilo roke, on pa jih ni zagrabil, ampak je z utopljencem zaplaval k pomolu, kjer so bile stopnice; šele tam je dovolil, da so mu pomagali.
Rešitelj in rešenec sta bila skoraj brez sape. Ponesrečenec je nenehno kašljal; komaj. je stal. Moral se je nasloniti na svojega rešitelja. Lasje so mu padli na obraz; podoben je bil smrtno bolnemu človeku, Zaprl je oči in se majal sem in tja. Rešitelj mu je pomagal po stopnicah. Utopljenec je nekajkrat bruhnil vodo, ki je je precej spil.
Georg in jaz sva stala med drugimi radovedneži. Sonce je nenadoma postalo svetlejše. Lepo je bilo videti, kako so rešili človeško 'življenje. Vsi smo bili malce pijani od veselja. Georg je stal zraven nekega dekleta; ta Casanova ni niti opazil njenih krasnih črnih las, niti njenega lepega obraza, ampak me je nenehno suval s komokem pod rebra in kot v hipnozi govoril:
»Ta fant je to sijajno izvedel, kajne? To je ndkaj edinstvenega!«
■»Da!« sem odgovoril in pokimal. Dekle mi je vrglo kratek pogled in razvleklo ustnice v nasmeh. Georg mi miti opazil tega nasmeška.
Ko je rešitelj pripeljal utopljenca gor, je ponesrečenec sedel na tla, si pokril glavo z rokami in začel kašljati 'kot kak star krokar. Ljudje so se zbrali okoli njega; vsak mu je hotel na svoj način pomagati. Eni so ga tolkli po hrbtu, da bi laže izbruhal vodo, drugi so mu brisali obraz in mu dajali nasvete.
Rešitelj je medtem, prebijajoč se skozi množico, prišel do svojega suknjiča; spremljalo ga je nekaj ljudi, ki so mu krčili pot ter naju tako ločili. Ostal sem malce ob strani.
»To je bil fant, kajne?« je rekel Georg dekletu. Dekle je pokimala.
»Škoda, da nisva midva prva videla!« je začel Georg. »Midva bi to še bolje opravila.«
»Saj sploh ne znaš plavati!« sem ga zavrnil.
V tem hipu sem zaslišal vzklike začudenja in obrnili smo se. Rešitelj je stal v mokrih hlačah in srajci ter visoko držal svoj suknjič. Z drugo roko je iskal po žepih in obračal glavo. Obraz mu je izražal začudenje, jezo in razočaranje.
Georg, jiaz in dekle smo pristopili. Ostali radovedneži so ga obkolili. Georg je vprašal debelušno žensko, kaj se je zgodilo. Ženska je skomignila z okroglimi rameni in, ne
da bi se obrnila, odgovorila.
»Kaj se je zgodilo? Zgodilo se je, da so mu ukradli denarnico!«
»Kaj?« — je zavpilo dekle, ki je stalo med mano in Georgom.
»Vedno je tako,« je rekla ženska in poudarjala vsako besedo s kimanjem glave. »Nekdo tvega življenje, da bi rešil drugega; nekdo tretji pa mu ukrade denarnico ali ženo ali hišo ali karkoli, kar se da ukrasti!«
»To je res brezobzirno!« sem rekel.
»Koliko pa je bilo denarja?« je vprašal Georg.
»Zame dosti!«
»Koliko?«
»Nekaj sto šilingov!« je dejal rešitelj.
Medtem je prišel tudi ponesrečenec, na-
slonjen na dva radovedneža. Obraz je spet dobil naravno barvo, izglodalo je, da se je malo popravil. Z obleke mu je kapljala voda, čevlji pa so pri vsakem koraku tlesknili.
■»Kaj pa je bilo?« je vprašal s slabotnim glasom.
»Ukradli so mu denarnico,« sem rekel in pokazal z glavo na rešitelja, ki je še vedno brskal po suknjiču.
»Vam?« je vprašal rešenec začudeno.
»Da!« je pokimal rešitelj in sramežjivo pogledal v tla. Kazalo je, da mu je vse skupaj neprijetno. Toda rešenec je, ne oziraje se na lažno sramežljivost rešitelja, že izvlekel iz mokrega suknjiča denarnico jo odprl in s slabotnim nasmeškom vzel ven nekaj bankovcev, ki so bili zlepljeni od vode. Z drhtečimi prsti jih je ponudil okradenemu rešitelju.
Ta ni hotel vzeti denarja. Georg je napravil po ponesrečenčevem zgledu. Tudi drugi so se mu pridružili. Vsi so ponujali rešitelju denar.
Ni ga hotel vzeti, vendar smo ga tako dolgo nagovarjali, da ga je le vzel.
Dekle, ime ji je bilo Olga, je nazadnje predlagala, da gremo. Šli smo v bližnjo restavracijo, kjer je bil ples ob glasbi dobrega orkestra. Georg sploh ni več izpustil Olge. Stalno sta bila na plesišču; kmalu sta se obnašala kot dva zaljubljenca. Name sta popolnoma pozabila. Sedel sem nekaj časa sam, nato pa sem vstal in odšel, ne da bi se poslovil.
Potikal sem se po ulicah blizu obale, da bi mi minil čas. Ko se je spustil mrak, sem šel v neko majhno, precej zakotno restavracijo.
Lokal je bil malodane prazen, samo za sosednjo mizo sta sedela dva moška. Zdela sta se mi znana. Stalno sta se smejala.
Razmišljal sem, kje sem ju že videl, pa se nisem mogel spomniti.
Japonske zapovedi za mladino
Znano je, da Japonci svojim otrokom že v nežni mladosti vcepijo ljubezen db domovine, do lepe rodne zemlje. In ko dorastejo, so pripravljeni na žrtve za svojo domovino. Zato se morajo Japonč-ki, ko začno hoditi v šolo, naučiti nastopnih deset zapovedi, ki jih je predpisala država:
L Temelj vseh kreposti je upoštevanje .zakonov. Vzvišeno osebo vladarja moraš častiti z globoko ljubeznijo in biti vdan domovini s srcem in dušo.
2.	Svoje starše moraš spoštovati, jim biti srčno naklonjen ter se vedno spomi-mjati ljubezni in dobrot, ki so ti jih izkazali.
3.	Bratje in sestre se morajo ljubiti med seboj in živeti v slogi.
4.	Vsakdo mora stremeti po vsem plemenitem, izogibati se zla in biti dober in prijazen do prijateljev in tujcev.
5.	Laž je grda lastnost. Bodi vedno odkritosrčen in pravičen!
6.	S proučevanjem preteklosti boš razumel sedanjost; zato sikrbi z največjo vnemo za svojo duševno in srčno vzgojo!
7.	Tolaži tiste, ki so nesrečni, in uporabi vse sile, da priskočiš nesrečnikom prijateljsko in dobrosrčno na pomoč.
8.	Vsaka bolezen pride skozi usta v tvoje telo. Zato skrbno pazi, kaj ješ in piješ.
9.	Ohrani vedno plemenito čustvovanje in stremi više, tudi če te tlačijo neprijetne življenjske okoliščine!
10.	Ravnaj se zvesto po navodilih pradedov v čast domače hiše, svojega imena in domovine!
Bo že bolje
»Edino, kar mi na moji zaročenki ni všeč, je to, da je tako majhna. Ce stoji poleg mene, mi seže komaj do ramen.«
»Le potrpi, ti bo že še čez glavo zrasla!«
Slišal sem, kako je^, eden rekel drugemu:
»Še nekaj takšnih reševalnih akcij te dni, pa bova imela avto!«
Seveda sem se takoj spomnil. Bila sta utopljenec in rešitelj.
»Drugič pa boš moral malo prej skočiti v vodo!« je rekel utopljenec. »Danes sem se preveč napil vode ...«
»Zato pa sedaj lahko piješ pivo ali šampanjec!« je dejal rešitelj .
Joža Vovk:
Sipata
V	tihi, mračni sobi, v mrazu in tesnobi je sirota sama, umrla ji je mama.
V	kotu velik Strah črno roko steza,
glej, pod stropom pleza grda spaka — Skrb.
Vrata čuva Glad, mršav, dolgobrad, nima ne oči, v obrazu ne krvi.
Tam čez mračen vrt stopa botra — Smrt. Vrata Glad odpira, sirota v sobi — umira.
in bi pri belem dnevu potrkala na vrata kaznilnice. Nadaljnji zapor bi prenašala, kakor bi bila na pol svobodna. Že sama misel jo je utolažila. Zganila je pismo in pričela iskati skozi dež smer proti domu Novakove Mince.
Iz zamišljenosti je Pavlo predramil molk, ki je nastal za njenim hrbtom. Pavla se je urno obrnila, kaznjenke pa so se glasno zasmejale. Med odprtimi vrati je stala pobegla kaznjenka Evgenija Lušin. Namesto z ruto je bila pokrita z belo platneno avbo. Njen obraz z narahlo kljukastim nosom je bil podoben sovjemu. Ni se marala prestopiti naprej. Sestra Huberta jo je skoraj potisnila čez prag. Nerodno so zaropotale cokle, ki jih je bila morala natakniti namesto čevljev. Prav kakor se vreščeče zaganjajo vrane in srake in šoje v sovo, ki jo izslede pri belem dnevu, so obsule Lušinovo kaznjenke, se ji smejale, se norčevale iz nje in ji privoščile, da so jo ujeli in privedli nazaj, v ječo. Le ciganka Kati je mirno sedela na svojem mestu in srepo opazovala gomazeči trušč. Pavla je pričakovala, da katera izmed sester ukori razposajene ženske, pa se ni nobena marala pobrigati, da bi jih umirila. Oči vidno je to zasmehovanje spadalo tudi h kazni, ki je bila že naprej določena za vsako begunko. Bilo je pa tudi resno svarilo vsem, ki so se morebiti ukvarjale z mislijo na beg.
Pavla je pričela bledeti. Da. Mesec dni 'bo zaprta v samotni celici. Drugi mesec bo morala hoditi pokrita s 'sramotilno avbo in obuta v štorklja joče cokle. Nazaj medse
jo bodo sokaznjenke sprejele še bolj privoščljivo, kakor so sedaj Lušinovo, njo, doktorjevo ženo. In še dolgo potem, ko ne bo že davno več nosila zunanjih znakov kazni, jo 'bodo pri vsaki priložnosti prise-kavale zavoljo pobega. Na polje in v vrt je dolgo ali pa morebiti celo nikoli več ne bodo pustili. Tudi za pomiloščenje je ne bodo predlagali. Prestati bo morala vseh sedem prisojenih let. Pa vendar —: »Pobegnem, pdbegnem, pobegnem,« si je dopovedovala Pavla, pa sama ni kaj trdno verjela, da bo res.
Sestra Terezija je zaploskala z dlanmi. Kaznjenke so obmolknile in sedle spet k šivanju. Zunaj se je neprestano zlijal jesenski dež.
Pavla je zrla v tankonitasto platno, napeto na obod. Vezla je svilen gobelin, podobo igrajoče se deklice na cvetočem travniku. V udih je čutila ohromelo utrujenost. Pred očmi so ji plesali 'kovinaisto svetli kolobarji. Nd več prav razločevala barv. Zaprosila je sestro, naj. ji natančno delo zamenja z navadnim šivanjem. Usmiljenka je Pavlo začudeno pogledala in vprašala: »Ali ste bolni, Andrejčičeva?« Pavla je že hotela pritrditi, pa se je premislila. Zateglo je odgovorila: »Ooo, neee.«
Zvečer se je Pavla že kar opotekala. Kakor v najbolj mehke blazine je željno legla na trdo slamnjaoo. Zaspala ni. Vso noč je poslušala, kako veter meče dež ob zaprta okna.
Sever je razpodil oblake in posušil razmočeno listje. Skozi veje obletelih kosta-
njev v drevoredu je grelo jesensko sonce. Pavli je pregnalo vso utrujenost iz udov. Z novo češminovo metlo je pometala listje ob starem, tu pa tam z mahom poraslem zidu. Pošumevanje zlato se barvajočih odmrlih listov jo je naravnost omamljalo. Zamišljena sama vase se za sokaznjenke in za nadzirajočo sestro ni menila. Le po ciganki Kati, ki je tik ob vodi zgrinjala z grabljami listje na kup, se je nekajkrat ozrla.
Po pravkar razorand njivi so se pozibavajoče sprehajale vrane. Pred drvarnico so, se v prahu kopali vrabci. Pri hlevih pa je lajal priklenjen pes.
'Počasi se prestopajoč je Pavla prišla do mize, izklesane Iz zelenega kamna. Čeprav jo je že večkrat zanimala, ni še imela nikoli priložnosti, da bi si jo natančneje ogledala. Ni se malo začudila, ko je opazila na nav-znotraj pošev nagnjenem spodnjem robu vklesane črke. Brala je zapovrstjo na vseh štirih straneh:
MICH LIES MACHEN IACOB VON LAMBERG ZVM STAIN 1537 GOT GEBS GLVKH.
Pavla si je skušala predstaviti postavo in obraz graščaka Jakoba plemenitega Lamberga, pa ji ni uspelo. Prav gotovo se mu pred tri sto petdesetimi leti niti zdaleč ni sanjalo, da se bodo kdaj po njegovi razkošno zidani graščini in po vrtovih in polju okrog nje pokorile ženske za svoje in katera
med njimi tudi za drugih prestopke, in se čudile njegovemu zaupanju v Boga, iz čigar rok je prosil sreče zase in za svoj rod. Pavla se je ozrla proti jasnemu nebu, kakor bi tudi ona od tam pričakovala skorajšnjega odrešenja iz življenjskih stisk in duševnih težav.
Obrnjena proti mogočnima stebroma ob vhodu na razsežen cvetlični in zelenjadni vrt je Pavla pometala listje okrog kamnitega okroglega podstavka izpod mize. Pošumevanje metle in suhih listov jo je glu-šilo, da ni slišala prihajajočih korakov. Šele tik za sabo jih je zaznala. Naglo se je obrnila in kar otrdela. Zagledala je pred sabo sestro Ksaverijo, poleg nje pa Novakovo Minco. Postalo jo je sram. Zardela je in ni mogla reči niti besedice. Tudi Mind je bilo nerodno. Nič manj pa sestri Ksaveriji. Prav gotovo bi ne bila pripeljala svoje nekdanje sošolke mimo kamnite mize, če bi bila le količkaj slutila, da bosta naleteli na Pavlo. Zadrego vseh treh je skusila zabrisati Minca. Obotavljajoče je vprašala, čeprav je Pavlo koj prvi hip prepoznala: »Ali prav vidim, ali se motim?« Grede pa je že ponudila Pavli roko. Pavla je prijetno občutila gorkoto Minčine dlani. Dobro se ji je zdelo, da se je Minca ne sramuje. Pogledala ji je naravnost v oči in pritrdila: »Seveda sem prava. Samo ne misli nikar, da je to, kar izreče sodišče, vedno vse res.«
(Dalje prihodnjič)
1966-68
sozial fiir alle
Pension
Steigende Bundeszuschusse sichern . - den Pensionisten Anteil am,.wachsenden
Lebensstandard de
tigen.
Grete Rehor
Bundesministe^ fiir soziale Verwaltung
Ein Beispiel beweist:
1965	(Dezember)____PeilSiOIl S 1.500,-
1966	_______________Steigerung auf S	1.605,-
1967	_______________Steigerung auf S	1.735,-
1968	_______________Steigerung auf S	1.846,-
Steigerung von S 1.500,- auf S 1.846,-in drei Jahren
Fur A S V G* und GSPVG-PaiuioniJten
Miza in 4sfoli iz kovine in plastike za vrt - šil. 695.-
Podjunska trgovska družba
^dutar & (Žo .
Dobrla ves A-9141 Eberndorf
Telefon 04236-281
Začetek in višek pokristjanjenja
(Nadalje vanj e s 3. strani)
Ta poraz pa je odjeknil tudi na vzhod do Obrov. Ti so ga hoteli izkoristiti in so brž pripravili napad na Karantanijo, češ sedaj je najugodnejša priložnost zanje, da dokončno obračunajo s Karantanijo, ki ji z jugozapadne strani nihče ne bo mogel in ne hotel na pomoč in ki ji bo z usodnim udarcem za vedno odklenkalo, da bi mogla stremeti po osvoboditvi svojih rojakov na vzhodu. Obri so pripravili veliko vojsko. Knez Borut je zvedel za njih namero in je brž poklical na pomoč svoje vojne zaveznike — Bavarce, ki so še vedno bili krepka vojaška sila. In tako so Bavarci še pravočasno prispeli na Koroško, kjer se je leta 744 ali 745 vnela velika bitka med Obri in združeno sloivensko-bavarsko vojsko. Obri so bili poraženi (morda tam pri Vovbrah za Velikovcem) od krščanskih Bavarcev in poganskih Karantancev.
To je bil poslednji nastop slovenske vojske pod vodstvom narodnega vladarja kneza Boruta, zmagovite vojske nad Obri. Ker je bil boj narodnoobramben, je vsekakor v njem sodeloval ves narod, ki se je zavedal 'usodne ure, velike nevarnosti od strani Obrov. Niti malo ni knez in ne narod slutil, da je pa njegov sovražnik tudi v zavezniškem bavarskem taboru.
(Dalje prihodnjič)
KMETJE POZOR!
NAJNOVEJŠE KMETIJSKE STROJE, MLATILNICE, TRAKTORJE, KOSILNICE, MOPEDE, KOLESA, HLADILNIKE, PRALNE STROJE, ELEKTRIČNE MOTORJE
BRZOPARILNIKE (kotle)
KOTLE ZA ŽGANJEKUHO SADNE STISKALNICE (»preše«) VSEH VRST
vam nudi ugodno domača tvrdka
Johan Lomšek
Št. Lipš, Tihoja 2. P. Dobrla ves — Eberndorf
Telefon (M837 246
RADIO CELOVEC
SLOVENSKE ODDAJE
NEDELJA, 4. .: 7.30 Duhovni nagovor. S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 5. 6.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Za našo vas. — 18.15 Dober večer našim malim poslušalcem. — Torek, 6. 6.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Športni mozaik. Kulturna panorama (Iz pesniške delavnice Andreja Kokota). — SREDA, 7. 6.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 8. 6.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Milenko Šober: Veseli poletni dnevi v mestu z zmajem v grbu (magnetofonski zapis). PETEK, 9. 6.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Od petka do petka po naših krajih in pri naših ljudeh (Domače novice) Žena in dom. — SOBOTA, 10. 6.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. 18.00 Popevke.
AvstrifaUa idevuzUa
NEDELJA, 4. junija: 17.00 Poročila - 17.03 Za otroke od 5. leta dalje — 17.40 Za otroke od 11. leta dalje: Mladinski svet — 18.10 Za otroke od 14. leta dalje: Kaj lahko postanem? Lekarnar — 18.40 Lahko noč oddaja za majhne otroke — 19.00
OettK-OUELLE
KLAGENFURT - ViLLACH - ST. VEIT / GLAN - VOLKERMARKT
CELOVEC - BELJAK - ŠT. V!D ob GLINI - VELIKOVEC
fe otmrit za Va& i/ Z6. mafa 1967 v
BELJAKU, KAISER - JOSEF - P L A T Z 7

EhUUo- 'QUELLE - nudi za otvoritev
Steldva- Q U E L L E	nizke cene!

samo S
9-Volfna transistorska baterija......... 6.
Avtomobilske svarilne utripalke ....	29.“
P H I Ll P S-Mlinček za kavo.............................. SS.--
Sušilec las...................................... 99.“
Avtomatični likalnik............................ 175.“
Zepni-6-transistor,
kompletni z baferijo in slušalkami............. 179.””
PHILISHAVE-brivski aparat, dvojne škarje	240.“
Sesalec za prah, kompletni...................... 595.“
A E G-Električni štedilnik, 3 plošče s pečico . . .	1690.“"
Hladilnik, zgoščevalec, 130 litrov............ 1790."“
HOOVER-Pralni stroj....................................... 1990.“
Polno-avtomatični pralni stroj,
5 kilogramov suhega perila ................... 4800.“"
BAUKNECHT-Hladilnik za nizko hlajenje, 190 litrov	4990.
Televizijski aparati, oba avstrijska programa,
59 centimetrov velika slika .................. 4480."”
Nadalje nudimo veliko izbiro ELEKTRIČNIH PRIPRAV vseh vrst preizkušenih znamk AEG, Bauknecht, Bosch, ELIN, NeR, Miele, Philips, Scharpf, Siemens, Zanker, Hoover itd.
Elektro-Oueile nudi več, kot vi mislite - Celo najdaljša pot se izplača! Neprestano odprto - Brez opoldanskega odmora!
y ■ jmi.| ii
ZNAMKA ZAUPANJA
GRUNDNER
Klagenfurt - Celovec Wl«n.rgas.e 10 (Prom.nadna cona)
Pogled z okna. Visoko na Dachsteinu — 19.30 športni pregled — 20.10 Poročila — 20.20 Prenos iz Rai-mundteatra: „Carjevič”, opereta Franza Lebarja — 22.40 2. večerna poročila.
PONEDELJEK, 5. junija: 18.30 Poročila - 18.35 Tečaj francoskega jezika — 18.55 Veselje ob glasbi
—	19.21 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 20.15 šport v ponedeljek — 22.25 Čas V sliki — 22.45 Filmsko poročilo o mednarodni kolesarski dirki po Avstriji.
TOREK, 6. junija: 18.30 Poročila - 18.35 Angleščina — 18.55 V boju za zdravje — zdravniško poročilo — 19.21 Mathias VViemahn pripoveduje ...
—	19.21 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 20.15 Obzorja, razgledi, poizvedovanja, pojasnila — 21.00 Točka za točko (3. nadaljevanje) — 22.00 Čas v sliki — 22.20 Prenos iz dunajske Mestne hale: Evropsko boksarsko prvenstvo v lahki kategoriji: Corny Rudhof — Hans Orsolics — 22.20 Mednarodne kolesarske dirke po Avstriji.
SREDA, 7. junija: 10.00 TV v šoli: Zvok iz člo veške roke — 11.00 Program za delavce: Poročila — 11.03 šport v ponedeljek — 17.00 Poročila — 17.03 Za otroke od 5. leta dalje: Gašperček v mestu — 17.45 Kati in deževne vile, risani film — 17.55 Lahko noč oddaja za majhne otroke — 18.00 Gost pri Alfredu Uhlu — 18.30 Poročila — 18.35 Francoščina pri vas doma — 19.00 Prizori iz Avstrije — 19.21 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba
in kratki lilmski mozaik — 20.15 Kaj menite o tem? Diskusija glavnih urednikov — 21.15 „Sodni dan”, Odina von Horvatha — 22.35 Čas v sliki — 22.55 Filmsko poročilo o mednarodni kolesarski dirki po Avstriji, nato oddaja „Ti in jaz, film o dejavnosti avstrijske zvezne žendarmarije.
ČETRTEK, 8. junija: 11.00 TV v šoli: Poročila
—	11.03 Prometna vzgoja: Učenci pomagajo učencem — 12.00 Senegalija danes — 18.30 Poročila — 18.35 Tečaj italijanskega jezika za začetnike — 18.55 športni kalejdoskop — 19.21 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 20.15 „Viola”, veseloigra Andreja Rous-sina — 21.50 Poročila — 21.55 Prometni pregled. Oddaja v službi prometne vzgoje — 22.45 Čas v sliki — 23.05 Filmsko poročilo o mednarodni kolesarski dirki po Avstriji.
Televizija Ljubljana
PETEK, 2. junija: 9.40 TV v šoli: Skrb za zdravje, Organizacija Združenih narodov, čakavska lirika
—	10.35 Angleščina - 14.50 TV v šoli - ponovitev
—	15.45 Angleščina — ponovitev — 17.05 Poročila — 17.10 Oddaja za otroke — 17.55 TV obzornik — 18.15 TV tribuna: Integracija v bančništvu — 19.00 V zanki — sovjetski serijski film — 20.00 TV dnevnik — 20.30 Cikcak — 20.38 Ruvblas — francoski celovečerni film — 22.00 Zadnja poročila.
SOBOTA, 3. junija: 9.40 TV v šoli: Oddaja o prometu, Kotor, šah — 14.50 TV v šoli — ponovitev — 16.10 Poročila — 16.15 Prenos športnega dogodka — 18.00 TV obzornik — 18.15 Pesmica in sonček — mladinska igra — 19.02 Vsako soboto — 19.17 Leoš Janaček: Taras Bulba — balet — 19.43 Cikcak — 20.00 TV dnevnik — 20.30 Cikcak — 20.38 Krog z dvojko — humoristična oddaja — 21.38 Nekaj novega, nekaj starega — 22.00 Golo mesto — serijski film — 22.50 Zadnja poročila — 23.05 Nogomet Francija:SZ — posnetek iz Pariza.
Nadaljnjega programa nismo prejeli. Cenjene bralce prosimo, da nam oproste!
Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslov: „Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt. — Telefon uprave in oglasnega oddelka 26-69. — Telefon uredništva: 43-58. Naročnina znaša mesečno 7.— šil., letno 80,— šik Za Italijo 2800.— lir, za Nemčijo 20,— DM, za Francijo 22.— ffr., za Belgijo 250.— bfr., za Švico 20.— šlr., za Anglijo 2.— 1. sterl., za U. S. A. in ostale države 6.— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Ra diše, p. Žrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.
Haš tednik