7P fffpp f f pf pf f p f W4

Vsebina i. zvezka:
1.	A.Aškerc: Mirza............, .	i
2.	Bisträn: Otroku . ... f .... ...........2
3.	S. P.: Stari naslanjač. -Bajka ...... j. .... .	3
4.	J. K.: Ponoči.........../......	10
5.	Zamejski: Jesensko listje . . . . . ........11
b. —r—: Misli s češke razstave . . . . . . . . .. .	12
7.	Fr. Gestrin: Bolna ljubezen . ...................19
8.	F. K.: Biriča Suhodldka najhujši pot...... . .	20
9.	Bistrim: Prisega...............26
10.	Rdstislav: Zvezdi..............26
11.	y.: Biser in zvezda..............26
12.	M. Cilenšek: Geološke razmere iupnije starotrške ....	27 *3- y - Pozimi . . ...............33
14.	Zoran: Snegu................33
15.	Gr. Jereb: Dr Vineeneij Franu! de Weissenthurn, slovenski
pisatelj.................34
16.	Simon Rutar: Sedanji zemljevid Afrike.......37
17.	V. Bežek: Kakd pišimo lastna staroklasiška imena? ...	43
18.	Književna poročila:
I. Dr. M. Murko: /. Bugarski i srpski prijevod knjige o sedam mudraea. — Die Geschichte von den sieben ■Weisen bei den Slaven...........49
19.	J.L.: Češka knjiievnost . • ...........5J
20,	Listek „Matica Slovenska." — Levstikovi zbrani spisi. —
Jurčičevi zbrani spisi. — Od pluga do krone. — „4000" .— 1? Popotnikov koledar za slot', učitelje." — Poezije. — Iz odborove seje „Matice Slovenske." — Iz muzejskega društva. — Slovensko gledališče. — f Anton Čer v. — Dva nova groba. — MMatica hrvaška." — Akademija češka in jugoslovanska. — Nov glasben list hrvaški. — Nov roman Fvgenija Kumičiča. — Novo gledališče v Zagrebu. — Obča glasbena in gledališka razstava. — „Balkanska carica." — Uspomefia na izlet Srba i Čeha iz Srbije. — „Straiilovo
—	Jana Nerude zbrani spisi. — Tristoletnica Komenskega.
—	Poljski ronum. — Šola za gledališke igralce v Pragi.
—	Slike V. V. Vereščaghui. — „Slavjanskoje Obozrenije."
—	Listnica................53
Gg. naročnikom na znanje.
Denašnja številka »Ljubljanskega Zvona« se je močno zakesuila zaradi tehniških priprav za novi zavitek. Gg. naročnike prijazno prosimo, naj nam oprostč to zamudo; odslej bode naš list točno izhajal I. dnč vsakega meseca.
Uredništvo »Ljubljanskega Zvona«.
J
Leposloveri in znanstven, list?
V Ljubljani, dnč i. prosinca 1892. Leto XII.
Mirza.
Romanc» i 7. jut rovih dežel.
,.0 bil je grozni Džami šah, Imel je tri zaklade: Soprdge v haremu so tri, Iz treh dežel, od treh stranij. Prekrasne žčne mlade.
Sinove Džami ima tri, Od žžue sina vsake; Poznrf vas ves iztočni svet, Vas prince: Ahmed, Mirza, Fet! Tri brate, tri junake.
A muhast vam je stari šah! On ljubi sAmo Feta; I.e Fet ljubimec je njegdv, Podaril mu je sto gradöv, Bogastva že nešteta.
Princ Fet z očetom sam povsdd Na častni desni žije; Pri isti mizi ž njim sedi, Iz istih sklčd jč ž njim jedi, Iz iste čaše pije.
Piruje s Fetom vsak dan šah, V razkošnosti živita, A Mirza, Ah meti le drobtin, Če vrže kdo jih z grajskih lin, Za vbögajme dobita.
Princ Fet je vse! Njegovih želj Sah vsako izpolnuje; A Mirzo, Ahmeda črti, Kot sina suženjske krvi Prezira, zaničuje . . .
»Oh, Mirza, nimaš nič krvi?« Princ Ahmed bratu reče — »In midva mu sindva sva . . . Kaj ? . . . Otcu pa roböva sva! Oh, to me peče, peče«.
Kaj danes tam razlega se Krik bojni okrog grada? Osvčtiti se čč trpin : Princ Ahmed sdm, nesrečni sin, Očetov grad napada
Le brani šaha zdaj, sin Fet, Odbijaj mu sovraga! Boj ljuti že besni tri dni, V potokih teče rdeča kri . . In Ahmed grad premaga.
Njegov jc grad, odstavljen šah . . . Uplenjena je krona ..." Gorjč ti, oče zdaj, gorjd! Ce puntar te dobi v roke, Že pehnil te jc s trona.
A glej! kdo na pomoč hiti, Oteti šaha skuša? K<lo x6nj ko lev se tu bori ? Tron, krono spet mu podari ? Sin Mirza, dobra duša !
V	palači svoji D/ami Šah Sedi «Ines na prestoli; Slojč sinovi tu trijč —
V	okdvili Ah medu rokč — Ministri naokoli.
Kakd vesčl oblasti spet
Šah stari je lokdvi!
Krog ust igra mu zldčest smeh,
Pordgljiv plamen pa v oččh.
Sinovom svojim pravi:
»Jaz ljubim srimo tebe, Fet! Ker ljubim mater tvojo. Ti sin-prv&k ostaneš moj, T;'l prestol kd?ij bo prestol tvoj, Ti prejmeš krono mojo.
»Sin Ahmed, tebe se bojim, Ti človek si nevaren! I)a v miru me poslčj pustiš, Zatö eines carstva pol dobiš — Pa bodi blagodarcn .
»In ti, o Mirza ljubi moj, TI sdma si dobrota! Oh, kaj pretrpel si za mč! S čim pač naj vse usluge tč Poplačam ti, sirota? —
»No, vidiš sam, čemu — ha, ha Bi moral k&j ti dati ? Udan si itak mi ko rob, Ponižen, skromen ko golöb: Ni tebe mi se — bati!« . . .
Užaljen Mirza grč od tod Po bčlem romat sveti; In koderkoli se mudi, Povsöd, povsöd uči ljudi Tö mično pčsem peti:
»Oj, ti dišeča rdžica, Cvetoča v rajskem logi! Hvaležnost tebi jc imč. Poznajo dobri te ljudjč, A nikdar ne — trinögi.«
A. Aškerc.
Otroku.
^^pominov nima, nI spoznanja, In srečen je otrök vsekdlir; Kjer ni spominov, ni kesanja, Kjer ni spoznanja, ni prevar.
Bisträn.
Stari naslanjač.
IJajka. Spisal S. P.
»č ima svojo moč. Kadar ljudje in druga živa bitja počivajo v trdnem spanji in je vse tiho in mirno, kakor da je zastalo in otrpnilo Življenje, takrat prešine človeka nekova skrivnostna groza, če bedi in zre v črno temino. Znane so mu vse stvari, ki ga obkoljajo, in vender se mu zdč drugačne nego podnevi. Jasno ne vidi. ali pomagata mu spomin in domišljija, da si od znanih oblik po malem ustvarja popolnoma nove podobe. Siva skala se izpremeni v pošast in dobiva oči, da te je kar groza. Kadar pa v nočno temino nekoliko posveti mčsečina, oživf se vse, kar je bilo podnevi neživo, in odprč se ti čarobni svet strahov in strašil. O tem čudnem ponočnem svetu vč človek le to, kar mu pripovedujejo stare in nove pravljice.
Ko odbije kladivo v zvoniku polnoči, začne se ura za strahove. Mrliči vstajajo iz grobov; blagi duhovi in zle pošasti zapuščajo podzemeljske luknje in gorske brloge svoje, vender tudi razne vsakdanje stvari se nekako oživč, da se menijo in kratkočasijo kakor ljudje.
V navadni gospödski spalnici je bilo nameščeno raznotero novodobno pohištvo, in med njim je stal velik starinski naslanjač, nekoliko popravljen in prevlečen z novo tkanino. Dasi je bil ličen in kaj pripraven, ostali hišni opravi vendcrle ni pristojal käj posebno in sam se je čutil tujega med to razposajeno mladino, katera ga ni umela, nego se mu celo posmehovala. Ali saj ni čuda; bil je star, prežil že nekoliko mlajših rodov, in tisto malo tovarišev, kar jih je bilo iz njega dobe, moral je nedavno zapustiti in se preseliti v popolnoma tuj kraj. Težko se jc ločil in rajši bi se bil do dobra pogreznil v grob, kjer je takd rekoč že tičal z jedno nogo, nego da je šel iz nova v svet; ali inako
i*
se mu je storilo, in zopet je začutil nekoliko nekdanjega ponosa, ko ga je znana roka otela smrti, skrbno ga opravila in ga na stara leta postavila na dokaj častno mesto. Saj je izkusil mnogo, zatd se je hitro privadil nove službe! Jedino to ga je jezilo vsako noč, da so mladi paglavci okolo njega stikali glave in sedaj šepetali, sedaj čudno pogledovali nänj . . .
Ko odbije zopet ura v sosedni sobi dvanajst, dvigne se prva gizdava postelja, sune tovarišico svojo in ji nekaj povč na uho. Stari naslanjač se raztogoti, zakaj dobro ve, da ga bodeta sedaj zopet obirali kakor sleharno noč. Kar kipelo je v njem; stara kri mu je zavrela, in ni se mogel dlje premagovati. Nekoliko se odkašlja, potem se ohrabri in izpregovori s slabim, tresočim glasom:
»Kaj bi se smijali vč meni — vč, ki se vama še smola cedi iz razpdk? Vsa soba je polna vajinega duhä, kakor da sta prišli šele danes iz gozda! Koliko sem jaz izkusil v dolgem življenji svojem, in kaj vesta vč o njem ? Ničesar! Poleg tega ni misliti, da bi kdaj uča-kali kaj prida; saj sta takd slabi in občutni, da kar pokata in stokata , ako le nekoliko zakurijo v peči. Slišal sem, kakd se je gospa zadnjič jezila na vajine razpdke; ali sinoči sta gospd in gospod oba zajedno šinila kvišku, ko ju je zopet jedna izmed vaju vzbudila iz prvega spanja in ju prestrašila, nikar da bi jima bila dala mirnega počitka, kakor se spodobi dobri postelji! Kakšna bode vajina usoda? Prodali vaju bodo prav po ceni; iz lepe te sobe prideta Bog vč v kakšno luknjo, kjer vaju bode hitro konec vzpričo težke službe, da ne bodeta za drugo rabo nego za na ogenj. Prav takd bode! In kaj bodeta včdeli o svetu in o ljudčhr Saj pravim, ta sedanji rod! Kakd vse drugače jc bilo nekdaj!«
Takd toži stari naslanjač, ozrč se milujč po novem pohištvu in globoko vzdihne. Stoli okolo njega se debelo spogledajo, in videti jim je, kakd jim je starec ustregel, da je oštel razvajeni gizdalinki, ki sta se prevzetno šopirili sredi sobe, kakor ne bi nihče drug imel kaj veljave, in vender sta bili najmlajši med vsem pohištvom. Dasi razposajeni, popolnoma spačeni venderle nista bili, in vsaj za prvi hip so jima starčeve besede globoko segle v srce. Sram ji je bilo, in povesili sta oči, da nc bi videli hudega naslanjdčevcga pogleda, niti radovednih očij vsega manjšega pohištva, na katero sta se vedno ozirali oblastno in zaničljivo, kakor na podložne strežnike in strežnice. Želeli sta, da bi zasvetil dan in bi bilo konec neprijetnega njiju stanja.
Iz te zadrege ji reši starejša Šivalna mizica, stoječa tik pred naslanjačem. Davno že jo je mikalo, da bi se kaj več seznanila z zanim
ljivim starčkom, zlasti ko je videla, kakd spoštljivo se domača gospa meni o njem in kako vedno lepd ravnd ž njim. Oglasi se torej in pravi:
»Dragi sosed, nikar se ne hudujte! Razvajeni otroci so bili vsekdar takšni, in kaj sta ti postelji drugega nego otroka ? Nikar ne bodite hudi ndnji! Toda nič jima ne škoduje, da sta Čuli, kar jima grč. saj jima itak nikdar nihče ne reče zlč besedice. Zatd mislita, da sta že Bog vč kaj, a potem se brez vzgoje in brez izkustva posmehujeta drugim, ki niso prav takšni, kakor sta sami. Jaz sem le za kakih deset let starejša od njiju in kakor vidite, precej opravljena kakor onidve, toda privoščili mi še nista prijazne besede, dasi nisem zadnja v hiši. Gospa po dolge ure sedi pri meni in večkrat tudi vzpre-jema posete kar pri meni, ne da bi jih vedla v gostinsko sobo. In tudi tedaj, kadar se ne utegne dlje muditi z menoj, ne zabi me nikdar, ampak vsak čas prihaja semkaj za trenutek, kakor bi v lepi domačnosti svoji ne mogla biti brez mene. Bodisi, da se oblači ali slači, mene je treba vselej, in menda bi lože pogrešala zrcala nego mene. Tudi zaupa mi marsikaj. Kadar pride domdv in snema zapčstnice in drugi lišp, vselej ga poveri meni, predno ga spravi, toda nikdar ga ne polega na posteljo. Vender kam sem zabredla? Blebetam, kakor bi zavidala dnima dvema njiju mladost, kaj li? Nikar mi ne zamerite; vprašati sem vas hotela nekaj drugega; ne da bi bila radovčdna, ampak spoštujem vas, odkar ste pri nas. Oblika vaša mi priča o veliki starosti vaši, in zatd sem si vedno mislila, koliko ste morali prebiti, in koliko bi se mi mladiči mogli učiti od vas. Povejte nam, dragi sosed, odkod in kakd ste prišli k nam? Ne bode vam žal; hvaležni vam bodemo vse žive dni, zlasti pa se dni mladi gizdalinki naučita pameti in se prepričata, kakd brezumno ravna, kdor se posmehuje starini. Lepd vas prosim, povejte nam kaj iz svojega življenja.«
Vse stvari odrevenč kakor podnevi in čakajo uprtih očij, kaj poreče starec. Naslanjač sc ozre po sobi in zadovoljen jc; nikjer ni videti, da bi ga kdo preziral; celd o posteljah priča sramežljiva rdečica, da se kesata prejšnje neotesanosti svoje.
»Bodisi,« reče napdsled. »pravil nisem še nikdar nikomur in tudi vam ne bi mogel povedati vsega, kar sem prebil, zakaj spomin mi peša, in zato sem pozabil Že marsikaj. — Porodil sem se v Ljubljani, v imenitni starinski hiši. Nikar se ne čudite; takrat je bilo drugače, nego je dandanes. V tedanjih časih dober gospodar ni kupoval narejenih stvarij, ampak sam si je naročil dobrega blagd in natd pozval dobre in poštene obrtnike, da so doma vpričo njega naredili, česar
je potreboval. Takd je bilo tudi z menoj. Kar je lesenega na meni, naročil je prvi moj gospodar pri starem mizarji tam nekje pri Sv. Petru, žimo je dobil s Stražišča pri Kranji, po prevleko pa je pisal na Dunaj. Bila je čisto volnena tkanina, svetlo-modra, z velikimi belimi cveticami. Ko je bilo vse skupaj, prišlo je nekoliko delavcev z zelenimi sukne-nimi prepasniki. Urno so se lotili dela. Napravili so zofo, šest manjših stolcev in dva velika naslanjdča, namreč mene in tovariša mojega. Jaz sem bil prvi dodelan in sem se prvi zavčdel življenja svojega. Na tovariši sem tedaj gledal svoj razvoj; ali bolj nego to so me zanimali ljudje, katere sem rad opazoval že takrat. Na prvi pogled sem videl, da niso vsi jednaki in da je velik razloček med njimi. Ze delavci so se nekoliko ločili drug od drugega. Dočim je prvak ali mojster iz večine le ukazoval, delala sta druga dva pridno in le vmes rekla kakšno besedo; mali učenec pa ni smel niti ziniti in je bil bolj za postrežbo ostalim delavcem.
Se večji razloček je bil med tistimi, ki so se prišli časih nekoliko pomudit pri delavcih in zopet odšli. Prav pogostoma se je pokazal stari strežnik; ne včm, ali je imel najmenj posla v hiši, ali je hodil gledat, da delo ni zastajalo. Vedel se je kaj oblastno; bil je gladko obrit; redke črne lase si je mazal, da so se svetili in dišali že od daleč; okolo vratu je imel belo ruto, na suknji rmen rob in srebrne gdmbc, hlače pa le do kolčn, kjer so bile podvezane nad visokimi svilenimi nogavicami. Izmed delavcev je učenec le skrivaj pogledoval nanj, mojster pa se je menil ž njim, kakor da sta stara prijatelja. Drugi posli so se ustavili lc mimogredč, pogledali dovršene stolce, časih kaj rekli in šli po svojem poti dalje. Več veljave je kazala postavna čedna ženska srednjih let. Nosila se je gospodski, in iz prva sem mislil, da je gospä; ali skoro sem ugenil, da je le gospodinja, zakaj rekali so ji »gospodičina« in jo vpraševali za svčt, ali bi bilo dobro takd, ali misli morda drugače. Ona je prva za poskušnjo sedla näme in me pohvalila, da sem ravno prav mehdk, da je naslonilo dosti nagnjeno in da sta držali visoki, kolikor treba, da človeku podpirata roke. Mojster ji je zatrjeval, da bode tudi zofa kaj pripravna, in rad bi se Še kaj pomenil ž njo. Ali zdajci se na pragu oglasi kuharica, in gospodičina vstane, prebira ključe na päsu in zopet odide iz sobe. Za dobre pol ure sc vrne, toda sedaj pride ž njo star častit gospod popolnoma belih las. Ko stopi čez prag, pustč delavci delo, vstanejo, in prvak hitro sname kapo in se mu spodobno pokloni. Gospodičina mu jc rekala »gospod grof«, kazala mu, kar je bilo narejenega ter hvalila delo in delavce. Mojster je pri zadnjih besedah
široko raztegnil usta in se zadovoljno namuznil, ko je grof prikimal z glavo in rekel: »Ze dobro, že dobro!« Tiho, kakor je prišel, odide stari gospod, in skoro za njim prinese oblastni strežnik po njega naročilu delavcem kruha in vina, da bi jim šlo delo bolje od rok. Sedaj vsi skupaj hvalijo grofa, kakd je dober, in trčijo na njega zdravje. Strežnik, ki mora hote ali nehote sesti k delavcem, zgovoren je čim dalje bolj in obširno pripoveduje o grofu in njega rodbini. Jaz sem ga zvesto poslušal in zvčdel, da je grof vdovec in da je jedini sin njegov na Dunaji v visoki cesarski službi. Strežnik je rekel, da ga ima cesar kaj rad in da ga utegne še kdaj imenovati za prvega ministra svojega.
Takd so potekali prvi dnevi mojega življenja. Privadil sem se ljudij in razumeval sem njih govorjenje. Skoro sem ž njimi čutil, kar so čutili oni, in — ljubil sem jih. V tem je bila »garnitura«, tako namreč so skupaj zvali nas stolce, zofo in naslanjača, dodelana, in nesli so nas v najlepšo sobo, kjer so nas namestili okolo svetle oglajenc mize. Zofo so postavili ob steni, na kateri sta v zlatih okvirih viseli podobi grofa in umrše žene njegove, jaz in moj tovariš sva stala drug proti drugemu vsak na jednem konci mize, stolci pa niso imeli stalnega mesta, ampak kakor je nanesla potreba, bilo jih je nekoliko po vrsti nameščenih pred mizo, ostali pa so se poizgubili po sobi kje ob steni. Tukaj sem tedaj prebil najimenitnejšo dobo svojo; imenitno zatd, ker sem bil v grofovski službi in ker nisem imel malone nobenega opravila. In vender ne morem reči, da sem bil kaj posebno zadovoljen; časih po več dnij nisem videl žive duše, in ker so bila okna zagrnjena, niti solnčni žarki niso mogli posvetiti v sobo, kjer je bil podnevi vedno sömrak. Svetlo jc bilo le zvečer, kadar so imeli goste in je strežnik prižgal vse sveče na velikem lestenci, ki jc sredi sobe visel od stropa. Velike hrupne družbe ni bilo nikdar; shajali so se le trije ali štirje gospodje, ki so bili po letih in po vedenji svojem prav podobni našemu grofu in so bili bržkone tudi imenitni kakor on. Saj sem čul, kakd je strežnik pravil novi hišni, da »k nam« zahajajo samö gospoda »od stanu«. Resnično, meni so se vsi gospodje zdeli jed-naki, le jeden se je ločil od njih in prijal mi je najbolj. Debel gospod jc bil, manjše nego srednje rasti; na glavi je nosil višnjevo kapico, okolo vratu pa mu je na zlati verižici visel kaj lep in dragocen križ. In glej, kakor bi včdel, kolikanj ga čislam, sčdal je vselej lc name. Bil je škof ljubljanski. Kaj so govorili ta imenitna gospoda, tega nc včm; govorili so le nemški, jaz pa nemški ne znam. Slovenske krvi sem, in tudi prva vzgoja moja je bila popolnoma slovenska; če bi
se bili gospoda shajali pogosteje in se menili o navadnih vsakdanjih stvarčh, naučil bi se bil sčasoma tudi nemški, saj imam, hvala Bogu, bistro glavo, ali takd sem le semtertja ujel kakšno besedo.
Zadnji čas svojega kratkega bivanja na grofovskem domu sem sodil po raznih znamenjih, da se kaj izpremeni pri nas, ali da se zgodi kaj nenavadnega. Stari grof je češče prihajal k nam v sobo, postajal pred podobo pokojne žene in se globoko zamišljal; tudi sem dobro videl, da je časih vzel iz žepa svileno ruto in si otrl solzne oči. Potem je nagnil belo glavo, povesil oči in sklenjenih rdk stopal po sobi. Sedaj je tudi škof češče dohajal k njemu in ostajal prav dolgo pri njem. Bila sta vedno sama in sta se bržkone pogovarjala o jako imenitnih stvarčh. Zapazil sem, da je grof časih globoko vzdihnil, škof pa se mu je nasmehnil sdsebno ljubeznivo, kakor bi ga hrabril. To pa je gotovo, da je bil grof po vsakem sestanku s škofom veselejši in zadovoljnejši.
Vse drugače se je izpremenila domača »gospodičina« ali gospodinja. Kar vedno je bila razmiŠljena in nemirna kakor kdo, ki ga je doletela velika sreča. Tudi ona je večkrat prihajala v sobo, zlasti kadar gospodarja ni bilo doma; ali prihajala je plašno, kakor da se je prikradla, in vselej je zaprla vrata za seboj. Navadno je stopila pred včliko zrcalo, ogledovala se na vse strani ter se je sedaj ljubko nasmehnila, sedaj zopet držala resno in častito. Sploh se je vedla tolikanj čudno, da sem iz težka zadržaval smeh, časih pa sem že mislil, da se ji blede. Tudi je sčdala na zofo ter se premikala in popravljala na nji, kakor bi kaj poskušala. Ko nekega dnč zopet stoji pred zrcalom, odprd se nenadoma vrata, in v sobo stopi grof. Gospodičina se zardi do ušes, ali v tem jo stari gospod smehljaje objame in poljubi, in zdajci jo mine vsa boječnost. Odslej ga ni bilo več starega reda in mirti v hiši; vse je bilo nekako zbegano. Vrata naše sobe so ostajala kar na iztežaj odprta. in videl sem kakd imajo vsi dela čez glavo. Kadarkoli je zapel zvonec na hodniku, vselej je kdo kaj prinesel in izročil gospodičini. Grofa in starega strežnika tedaj ves teden ni bilo domä; bržkone sta se kam odpeljala na kmete, ker so imeli več graščin. Tem mogočnejša je bila domača gospodičina; sedaj šele je bila prava gospodinja! Nekoč je prišumela v sobo v prekrasni svileni obleki, kakeršne še nikdar nisem videl na nji; ne vem, ali ji je bila predolga ali kaj, to pa sem videl dobro, da se je za dve ali tri pedi po tleh vlekla za njo. Takrat ni bila säma, ampak ž njo je prišla bleda ženska, katero jc domača gospodičina klicala za »gospodičino Mari«. Menili sta se nekoliko nemški, nekoliko slovenski, in skoro sem ugenil,
da je Mari šivilja. Pred včlikim zrcalom sta obe ogledovali šumečo opravo; tukaj jc bila nekoliko preširoka, ondu pretesna, in Mari se je ponižno prestopala sedaj na to, sedaj na drugo stran ter zatikala igle v gubč, ali pa s kredo zarisavala, kjer je bilo pretesno.
Se se je sukala okolo domače gospodičine, ko je na hodniku iz nova zapel zvonček. Takoj natd je hišna privedla dčklico, ki je v vsaki roki držala toliko povezanih belih škatelj. da nje same skoro ni bilo videti izmed njih.
»Ravno prav, Mari, da ste tukaj! Hodete mi vsaj pomagali klobuke izbirati; jednega potrebujem za to obleko, drugega pa za pot,« reče gospodičina in pomaga deklici sneti lahko breme, katero s šiviljo razložita po vsi garnituri, dočim dčklica hitro razveže pokrove. Sedaj se začne pomerjanje. Gospodičina šumi vsa nemirna od škatlje do škatlje in si izvestno vsak klobuk po trikrat in štirikrat dene na glavo, pogleduje se v zrcalu in se zopet obrne k šivilji, češ, kaj poreče ona. Mari je v zadregi, zakaj nji prija malone vsak klobuk, saj je modistka itak poslala le najlepših na ogled. Tem teže je torej izbirati. Časih reče tudi dčklica, da ta ali dni sdsebno pristoja obrazu in opravi, toda gospodičina ji v tem ne priznava nobene veljave in se niti nc meni za nje besede. Ne rečem preveč, ako pravim, da je gospodičina potrebovala dobro uro, ali še več, predno si je izbrala dva klobuka. Toda saj se ji ni nič mudilo, ampak zdelo se mi je, da ji je bilo celd ljubo, ker je mogla delj časa v lepi novi obleki šumeti po sobi.
Drugi dan potem nisem bil nič kaj vesel. Možjč ki so prej razbijali le od daleč, prišli so tudi v našo sobo in prinesli s seboj velik zaboj in raznega mizarskega orodja. Radoveden sem bil, kaj začnd. V tem me jeden trdo prime za držala, potisne me v stran, kakor da sem pčto kolo na svetu in odmakne zofo. V meni je vse kipelo od jeze; ne zatd, ker me je bolelo od okorne roke. s katero me je zgrabil, ampak žalilo me je, da me jc preprost, neotesan hrust prijel takd trdo in zaničljivo, mene, ki sem bil vajen, da so najimenitnejša gospoda kranjska in ljubljanska nežno in uljudno ravnali z menoj. Kar milo pa se mi je storilo, ko sta možd snela podobi grofa in grofice, položila ji v zaboj in natd oba zajedno bila po žebljih, kakor da sta v kovačnici, nikar pa v grofovski gostinski sobi. Za podobami so pobrali iz sobe tudi druge manjše stvari, in bili smo do dobra oplenjeni vsega lišpa, ki nas je tolikanj veselil in kratkočasil, vpričo drugih pa povzdigoval našo veljavo. Nisem včdel, kaj pomeni vse to, toda čutil sem, da zdme in tovariše moje ne bode dobro.
Zoperni hrup v hiši se je skoro polegel; zopet je bilo mirno in tiho kakor prej; vender ni bil več tisti prijetni mir, ki dobro dč slčharni stvari, ampak bilo je kakor po nevihti, ko vidiš sledi nje razde-vanja, kamorkoli se ozreš. Takd je bilo meni. Nekoliko mi je odleglo, ko sta se vrnila grof in strežnik; toda le prehitro sem spoznal, da nista več prejšnja. Stari gospod ni več maral za nas in bil je, kakor da se čuti tujega na svojem domu. Popdldne sta s strežnikom obhodila vse sobe, ozirala se po stenah in iztikala po kotih, kakor bi česa iskala ali gledala, Če niso kaj pozabili. Drugo jutro pride strežnik v sobo in nas postavi v stari red, da nismo bili razmetani, kakor bi se bili sprli. Odprl je okno, vender ko je s pohištva le površno pobrisal prah, zaprl ga je zopet. Prav mudilo se mu je, na sebi pa je imel tisto dolgo svetlorjavo suknjo, ki mu je sezala do tal, in katero je oblekel le tedaj, kadar so se kam peljali.
Morda uro pozneje, ko sem dobro čul, da je pred hišo obstala kočija, pride zopet strežnik, odprč vrata na iztežaj in se postavi prčdnja kakor vojak na straži. Dva gospoda, ki sta prej večkrat zahajala k nam, prideta skupaj v sobo in sedeta jeden name, drugi na tovariša mojega. Oblečena sta bila popolnoma črno, in na prsih sta imela pripete nekake zlate svetinjice, kaj li. Le malo se pomudita, v tem stopi v sobo grof, opravljen za na pot, pod pazduho pa vodi domačo go-spodičino, ki je tudi v potni obleki. Skoro da je nisem spoznal, takd se je izpremenila v lični gospodski opravi, in tudi počesana je bila drugače, nego sem je bil vajen. Gospoda sta hitro vstala, viteški se poklonila gospodičini, grofu pa prijateljski stisnila roko. Niso več sedli, ampak kar stojč so se nekoliko pomenili. Končno vzame jeden go-spod gospodičino izpod pazduhe, drugi pa se oklene grofa kakor dober prijatelj, in vsi štirji gredd iz sobe in tudi z ddma, zakaj gori do nas se
čuje, kako druga za drugo oddrdrata dve kočiji. (Dalje prihodnjič.)
&
P. V •
onoci
^vezda se utrne,	V duši bčda vlada.
Pade v tfcme črne —	Mrč blesteča nada —
Nje sijrfj nikoli več	Skoro nje sijaj na včk
Kvišku se ne vrne . . .	Vgasne v dnu prepada .
J. K.
Zamejski: Jesensko listje.
,Oan za due vom pada, Jesen togepolna • 7,gh sred mi raua, Duša mi je bolna!
Ddl in göro s snegom Zima bo zavila; Vender nam za zimo Pride pdmlad mila.
Ti sred potrto, Ali tudi tebi? To ti znd le Oni, Ki sedi na nebi!
4-
Orna noč po duši Krila je razpela, Zima ledonosna V njo mi je zavela.
Mrzli prt obupa Mrtvo srce krije, Ndnje z nčba mesec Mrzle žarke lije.
In nad njim se ziblje Sova sivodka Ter mrtvaško pesem Neprestano stdka!
7-
Zw vinom, brate, reši Vsako se vprašanje; Ono raztolmači Najnovejše sanje.
Če za jedno druga Pije se zdravijca, Naglo vse je srečno, Draga mi dušica!
Kaj li še! Napij mu, In taköj brez kesa Sirom sveti Peter
a
Ti odprč nebesa!
Jesensko listj
2.
Veter je zapihal. Drevje zašumelo, Sdho rmciiu listje Daleč odletelo.
Toga mi globoka Dušo je pretresla, Nddeje in sanje Daleč vse odnesla.
G61a zdaj je duša, Prazno srce moje. Kakor hrast, ki pustil Vetru listje svoje.
5-
Oj, ti srce moje, Mrtvo in ledeno. Kakor da iz matke Zime si rojeno!
Vzdrami se! Zapodi Vse skrbi moreče! Vzdrami se in trdno Primi se mi sreče!
Pij, da Bog te vidi! Pij iz polne čaše: To je čudodelno Tolažilo nase! . . .
8
Vino, rujno vino, Zlati dar iz nčba, Nikdar te ni bilo Kakor zdaj nam .treba!
Kvišku, polne čaše, Kvišku, bratje mili! Zdaj na zdravje bomo Že vem komu pili . . .
Ej, na noge zložno! Vsi poglejte name: Kleta nam razpdrnost, Naj,te slana vzame!
3-
Vse je odletelo,
Ko čez indije ptica, Vse minulo, kakor Jutranja meglica.
Vse okolo nične, Vse puščava širna, Kamor se obrne Duša mi nemirna.
Žalostna le |>e.sem Milo mi šepeče. In hladi in tčši Srce krvaveče!
6
Vino, novo vino, Bodi mčni zdravo! Tebi naj za pojem Kakor grč ti, slavo!
Preljnbd iz čaše Smeješ se šumeče, Dar ti najmodrejši Hudomušne sreče!
V prsih meni srce Vzbujati se jame: Kaj li, če napdsled Vino me prevzame ?
9-
Ej, ti vince zldto, Meni bilo zdravo! Ali morebiti Res mi Ičzeš v glavo
Dejte, bratci ddkler Zdrava je glavica, Zadnja se oglasi Painetua zdravijca!
Živeli, Slovenci, Na vse večne čase! Vedno se in pridno Trgajte za ldse! . . .
Zamejski.
Misli s češke razstave.
Spisal —r—.
^eto 1891. ostane v zgodovini češkega naroda zapisano z j zlatimi črkami. Vedeli smo sicer, da je kraljevstvo Cesko Sj biser avstrijskega cesarstva, dežela s staro kulturo, bogata
I in napredna; znano je bilo povsod, da jc češki narod kakor vsi Slovani neizmerno napredoval v našem stoletji, ali takšnega uspeha, kakor ga je imela češka razstava, niso pričakovali niti Cehi sami, niti njih prijatelji, še menj pa njih sovražniki. Da, sovražniki, ki so v svojem napuhu hoteli razstavo najprej preprečiti in so jo potem sistematiški zamolčevali ali grdili, pomagali so le, da se je povečala slava češkega naroda. Ko so se češki Nemci, na katere se je toliko oziralo, začeli kujati in so napdsled odrekli svoje sodelovanje, preplašilo je to marsikaterega Čeha. sosebno člane raznih odborov, ali kmalu se je razdal iz globočine src češkega naroda glasni klic: »Tem bolje, pokažemo sami, kaj smo, in kake so naše moči!« Storil pa je tudi vsak svojo dolžnost od najvišjega aristokrata do poslednjega delavca. V teku jednega leta je bilo dognatio ogromno delo, glavna palača za industrijo celo v petih mesecih navzlic temu, da se je prva železna konstrukcija zrušila zaradi deževja. Koliko je bilo drugih težav, ali vender je bila razstava, ko jo je dnč 15. maja odprl nadvojvoda Kari Ludvik, zastopnik cesarjev, dosti bolj dokončana, nego je to navadno pri takih prilikah, in nadvojvoda, ki je od leta 1873. odpiral skoro vse deželne razstave, izrekel jc brez ovinkov, da je češka večja in lepša od vseh. Res, praška razstava je pustila v vsakem oziru daleč za seboj celo buda-peštansko leta 1885., kjer so bile zastopane vse dežele ogerske krone, t. j. 15 milijonov prebivalcev,*) v Pragi pa se je predstavljala le kraljevina češka in še od te le češko prebivalstvo, t. j. 31 o milijona, in večina plemstva, razsejanega po vsi deželi. Udeležilo se je razstave sicer še precej Nemcev, sosebno velikih fabrikantov, ali ti so dobro vedeli, zakaj so to storili: zahtevala je to njih korist. Sploh pa so oni le nadomestili delo češkega uma in čeških rok, ki služijo tudi drugim Nemcem, saj ti vedno radi rabijo češko delavsko moč.
Razstava je navzlic temu podajala popolno podobo narodnogospodarskega in duševnega bogastva vsega kraljevstva češkega; bila je
«) Tako je obiskalo češko razstavo za 156 dnij 2,434.887 plačujočih osel», tedaj razmemo vsak dan 15.608; peštansko pa za 187 dnij 1,759.368, tedaj na dan 9408 oseb.
obča deželna, ne samo po imeni ampak tudi dejanski; izpremenila se je sicer v narodno češko, ali za to se Cehi in drugi Slovani zahvaljujemo onim, katerih ošabnost jc popolnoma pogorela pri tej priliki. Pokazala se jc sijajno visoka kulturnost jednega iz slovanskih plemen, moč in važnost češkega naroda za državo, in zaradi tega jc dobila razstava brez volje Čehov tudi velikanski politiški pomen, ki ne prinaša koristi samo Čehom, ampak tudi drugim Slovanom. V zlato Prago niso prihajali gostje samo iz slovanskih krajev, ampak iz vse Evrope in tudi iz Amerike; navzlic vsemu hujskanju je videlo razstavo tudi veliko Nemcev, sosebno strokovnjakov, ki niso skrivali svoje pohvale; pisalo in pripovedovalo se je o praški razstavi naposled povsod; čudili so se ji mnogi avstrijski poslanci, skoro vsi ministri, mnogi nadvojvode in nadvojvodinjc (bodoči prestolonaslednik je bil sam razstavljalec); venec največje slave pa je doseglo delo češkega naroda, ko se je za cel teden naselil v veličastnem kraljevskem gradu na Hradčanih presvetli cesar in kralj, da se kot razstavin pokrovitelj prepriča o blaginji in velikem napredku Svojega »ljubljenega kraljevstva češkega«. Kdor je videl one prekrasne slavnostne dni, ki so privabili v Prago na stran cesarjevo cvet avstrijske aristokracije — v »Narodnem gledališči« slišali so se zaradi tega celo ma-djarski glasovi — najvišje dvorske in vojaške dostojanstvenike, avtonomne zastopnike iz vse dežele, kdor je na razstavi na vsakem koraku lahko srečeval češke Nemce, moral si jc pač reči, da je Praga tudi danes res »caput regni«, kakor pravi nadpis na njeni staroslavni mestni zbornici, da kraljevstvo češko ni navadna provincija in da je narod Češki čislan faktor naše monarhije.
Češka razstava se je zvala jubilejna, bila je namreč prirejena k stoletnici prve industrijske razstave o priliki kronanja ccsarja Leopolda II. za češkega kralja leta 1791., zajedno prve na evropski kopnini. Čudil se ji je takrat kralj s svojim spremstvom, ali kakšen razloček je bil med njo in denašnjo! V letnem refektoriji praškega Klementina je razstavilo takrat 150 razstavljalcev rokodclne proizvode česke na prostih mizah. Letos pa je industrijska ali srednja palača sama zajemala 12.870 štirijaških metrov in stala skoro pol milijona. In kje so druge večje stavbe, kje zasebni paviljoni, katerih jc bilo 107? Vender moj namen ni podajati raznih številk in jih primerjati številkam drugih razstav — vse to bo ohranjeno v obširnem poročilu, katero namerja odbor še izdati, in upam tudi, da se še oglasijo o nji razni naši strokovnjaki — omenjam lc, da je bila razstava prirejena res lepo, ukusno in jako poučno in da ni imela značaja deželne, ampak
že svetovne. Češko je obdarila priroda z vsemi bogastvi, in nje prebivalci jih tudi znajo rabiti. Ccsko steklarstvo. dragi kameni. železarstvo, pivovarstvo, sladkorstvo, glasbeni, kemiški in fizikalni instrumenti i. t. d. se slavč povsod, tudi daleč na tujem. Te in druge industrije so bile tudi spodobno zastopane, in za primer bodi le resnica, da izvzemŠi pariško svetovno razstavo v zadnjih 20 letih ni bilo nikjer tako velikega oddelka za stroje kakor v Pragi. Jednako se je pokazalo, da so Cehi izvrstni in marljivi gospodarji, ki se brigajo za vsak napredek, in sicer ne samo veliki posestniki, ampak tudi manjši, kar so pričale razstave raznih gospodarskih društev, okrajev in tudi posameznikov. Sploh se je moral človek povsod čuditi »malim« razstav-ljalccm z dežele, njih sposobnostim in tudi ukusu. Po takem ni čudno, da nahajaš povsod v našem cesarstvu in tudi v drugih državah čeških tehnikov, inženirjev, obrtnikov, oskrbnikov, gozdarjev, vrtnarjev i. t. d. Bila je neizmerna sreča, da so se Čehi jedenkrat doma in skupno pokazali vsemu svetu in razpršili toliko prežvekovane trditve, da v Avstriji ni industrije in obrta brez Nemcev. Dasi poznam Čehe precej dobro, vender sem mislil, da zaradi nemške abstinencije nekateri izdelki, kakor n. pr. tkalčevski, ne bodo dobro zastopani, ali bil-sem prijetno iznenaden tudi v tem oziru. Narodnogospodarske razvitosti in moči češkega naroda pač ne more nikdo več zanikati: to je ne-ocenljiva mirna zmaga!
Se važnejši in zanimivejši pa je čisto narodni in duševni napredek češki. Pred sto leti je prosil Dobrovsky v seji kraljevske družbe zna-nostij kralja Leopolda, naj ohrani češkemu narodu njegov materinski jezik, ali sam do smrti (1829. leta) ni veroval, da je češki jezik še za drugo rabo nego za prostonarodno. Letos pa je bil jezik prednikov povsod na prvem mestu, in po razstavi je odprl cesarjev najstarejši brat v lepi češčini češko akademijo znanostij in umetnostij, in s tem je dovršeno poslopje najvišje samostalne omike češke. V umetniški razstavi smo se lahko prepričali, koliko imajo Čehi imenitnih slikarjev, kiparjev in arhitektov; poslednje so hvalili tudi razni paviljoni, in na glasbenih so nas spominjala imena Bendl, Smetana, Dvorak i. dr., da Cehi niso samo dobri godci, ampak da že imajo tudi svetovnoznane skladatelje; drugje smo videli, kako se vsestransko razširja češka književnost in kako knjigotržci skrbč za otroke in odrasle ljudi, za kmetsko hišo in za salon: Ottovi »Čechy« in Simačkovi »Hradv a zämky českč« bi bili na čast vsakemu evropskemu založniku; z ilustriranimi listi, kakor »Svetozor« in »Zlata Praha«, z mesečniki, kakor »Osveta« in »Kvety«, ne morejo se hvaliti avstrijski Nemci. Zdi se vam celo, da
se morebiti preveč tiska, ko vidite tudi razna tuja dela. sosebno nemška, v Čeških izdajah, ali gotovo nahajajo Dorrčjeva biblija, Ebersov »Egipetc, Stanlcvcva knjiga »V najtemnejši Afriki« in druge jednake tudi med Cehi zadosti kupcev. Pojdite še na večer v »Narodno gledališče«, kjer se dostojno kakor kjerkoli predstavljajo domači in tuji umotvori, in povedati si morate, da Cehi lahko ponosno kličejo: »Mi smo narod!«
Nepristranski Slovan pa mora še dodati: »Vi ste prvi slovanski narod!« Te besede se ne smejo umeti krivo. Češka književnost nima takih velikih talentov kakor poljska in ruska; v krakovskih Sukiennicah je več in boljših novodobnih slikarjev nego na češki deželni razstavi; rusko slikarstvo je izvirnejše in samostalnejše, ali poljska in ruska kultura ni tako sistematiška, ne seza tako globoko v prosti narod. Izvirnega »Naučnega slovnika«, kakeršnega Cehi izdajajo že drugokrat, nimajo Rusi še danes, nikjer se ne tiska razmer no toliko knjig, še menj pa časnikov in časopisov, saj ga že ni skoro mesta na Češkem, ki ne bi imelo svojega časnika, saj skoro ni strokovnjakov brez svojega časopisa! *) S češkim šolstvom, sosebno s strokovnjaškim. ne more se meriti noben slovanski narod; sokolstvo so nam Cehi ustvarili, in pri njih je razvito in urejeno tako mogočno, da so jim to zavidali celo francoski gimnasti in o njem poročali predsedniku republike in županu pariškemu; jednako so razvita dobrovoljna gasilna , pevska in druga društva; češka industrija ni umetno ustvarjena in presajena, ne potrebuje tujih inženirjev in delavcev; kot obrtnika sta celo na Dunaji Pospišil in Pavliček to, kar sta v Peterburgu Smid in Peterson; češki zemljedelci in gozdarji naj bodo za primer vsem bratskim; kredit nikjer ni narodu tako pristopen kakor v Čehih, in narod tudi nikjer tako ne nalaga svojih penez, saj spada 51 odstotkov vseh posojilničnih vlog v Avstriji na Češko in Moravo.
Najlepše dokaze za razmerno visoko omiko in tudi bogastvo češkega prostega naroda ste videli, če ste opazovali obiskovalce. Gotovo ni vasi na Češkem, iz katere bi ne bil nikdo na razstavi. Skoro vsak dan so privažali posebni vlaki iz Češke in Moravske tisoče in tisoče kmetskega ljudstva, ki jc navzlic slabi letini s ponosno zavestjo
Da imajo gospodarji, gozdarji in lovci veliko število svojih listov, ni treba omenjati, ali celo vrtnarjem služita dva, in svoje časopise izdajajo tudi taka društva, kakor »društvo za rejo in vadbo psov v kraljevstvu češkem« ali »društvo za pestovanjc rezljanja z izrezačo.« Ne čudimo se dvema listoma za pivovare, ali tudi mlinarji, gostilničarji, peki, mesarji, imajo svoja glasila; poleg občih obrtniških listov nahajamo še posebne za risanje, za mehanike, za tipografe (dva), rokavičarje, čevljarje in kožuharje.
romalo »na našo razstavo«, večji podjetniki in gospodarji pa so pošiljali svoje delavce in delavke v velikih skupinah ob svojih troških v Prago. Na avtomatiških stolčh, kjer si na Dunaji kmeta nisem mogel misliti, sedele so kmetice poleg najelegantnejših dam pred glasbenim paviljonom ali pa pred fontano; v retrospektivni razstavi semtertja nisem vedel, čemu naj se čudim bolj, razstavljenim zakladom ali prostemu narodu, ki je ogledoval vse kar najpozorneje; motil vas je sicer v umetniški razstavi joč otrok, ki so jih matere in pestunje nosile na rokah, ali veselilo vas je. ko ste videli tako veliko zanimanje za umetnost in lahko slišali izborile opazke pred raznimi slikami. Čudo torej ni, ako vidite ob umetniški, s častno diplomo II. reda odlikovani sliki »Pustite otročiče k meni« v katalogu pripisek, da je lastnina — vaške šole (v Novč Vsi u Lomnice), in naravno se vam zdi, da imajo mnoga češka mesta svoje muzeje in arheološka društva in da se povsod skrbno čuva vsaka starina. Čudili ste se tudi lahko lepim in bogatim narodnim nošam, katere so se še ohranile v mnogih krajih, in zanimivo je bilo v »češki chalupi« (koči), kako jc narod veselo gledal samega sebe; saj pa je tudi lepo in prijetno tam, in večina čeških zaslužnih mož se je porodila v jednakih kočah. Najlepše pa jc bilo opazovati šolsko mladino pod vodstvom katehetov, učiteljev in učiteljic iz vseh stranij, sosebno iz nemških krajev in celo z Dunaja, katero so pošiljali roditelji, posamezne osebe, društva in občine. Ko so se zbrale otroške skupine na večer pred fontano, ki je bila večja in lepša od pariške in celo štirikrat večja od lanjske dunajske, da končajo vsednevno ogledovanje, čudeč se čarobnemu vodometu v vseh barvah, čutila so ta mlada srca, da ne pevajo zastonj: »A to jest ta krasna zeme, zemč češka domov muj!« Tolikokrat ste slišali to pesem, ki je tudi prirejena za nas in nam vzbuja vselej najlepša čustva, ali ko se je razlegala iz teh grl, niste se mogli ubraniti solz in lahko ste odhajali z zavestjo: Ta narod ima še lepšo bodočnost!
Češki narod je pokazal s svojo razstavo, da ni samo raven svojim sosedom, ampak da se more ž njimi tudi meriti na svojo korist. V marsičem ostajajo za njim celo češki Nemci, ker žive v neugodnejših razmerah v goratih krajih; o alpinskih deželah pa niti ne govorim. Sosedstvo z nemškim življem. tisočletna borba ž njim je prinesla tudi mnogo dobrega sadu. Ne prija sicer mnogokrat drugim Slovanom češki značaj, ali treba je pomisliti, da češki narod mora biti takšen, ker bi ga drugače ne bilo.
Vsak prijatelj Čehov je moral opaziti v Pragi tudi druge reči. Zaslugo, da seje razstava posrečila v nepričakovani meri, sme si pri-
pisovati vsak Čeh, dasi je bila večinoma delo Staročehov in plemstva. V dobi, ko češka politika ni posebno srečna, ko kraljuje v narodu velika zmešnjava in razburjenost, delovali so skupno vsi sinovi te blagoslovljene dežele; na razstavi so si oddihovali od strankarskih bojev; v svoje namene nikdo ni zlorabil razstave. Posebno pa je morala veseliti vsakega nepristranskega opazovalca impozantna udeležba češkega plemstva. To plemstvo se ne zove zastonj historiško, ampak res kaže, da skrbno hrani dragocene spominke svoje minulosti in da so njegove tradicije zvezane s slavno zgodovino te dežele; podpira pa tudi novejšo domačo umetnost in gospodari izvrstno med narodom, s katerim ga veže toliko vezij. Plemstvo in češki narod še res nista tako zlita, kakor si želi marsikateri Čeh in ž njim tudi drugi Slovani, ali resnično je tudi, da to plemstvo ljubi svojo deželo, da je nanjo ponosno in da mu mora že zaradi tega biti pri srci tudi blagost njenega naroda. Jaz si nc morem misliti bolj domoljubnih in rodoljubnih besed, nego so bile one, s katerimi je najvišji maršal, knez Jurij Lobkovic, zaključil razstavo. Iz tega plemstva je tudi namestnik češki, grof Fr. Thun, ki je razstavi sam pomagal z vsemi močmi in storil vse, da jo je tudi vlada izredno podpirala. Načelnik najvišje avtonomne oblasti mu je izrekel zato javno zahvalo s pomenljivimi besedami: »on je dokazal, da ta umeje nalogo vlade nasproti deželi, kdor zna tudi nasproti vladi stati kot zvest in lojalen sin svoje dežele.« Narod sam pa je državnika, ki ima za sedanjo dobo na Češkem nepopularno nalogo, pozdravljal pri poslednjem prihodu na razstavo tako navdušeno, kakor še nobenega namestnika nc. Znano je. da grof Thun težko govori češki, takisto grof K. M. Zedwitz, neumorni predsednik izvršujočega odbora, ali baš to dokazuje veliki pomen in notranjo moč češkega naroda, da mu služijo iz čistega prepričanja taki možjč. Lahko se pove, da je razstava še bolj zbližala plemstvo in narod, sosebno če bodo nekateri češki krogi razumeli svojo nalogo. Omeniti pa še moram, da so se Poljaki pri vzprejemu v »Praškem klubu« čudili, kako se bratijo taka gospoda kakor mlada kneza doktorja Schwarzenberga z drugimi stanovi.
Praška razstava ostane v radostnem spominu vsakega Čeha, in ponosno bodo lahko pripovedovali o nji svojim sinovom in vnukom. Prinašala pa jim bo tudi velike koristi. Resno se je narod lotil svojega velikega dela, slavno ga je dovršil, ali, ta slava ga ne omami. Närod se je tudi neizmerno mnogo učil od razstave, in med njim se bodo vedno nahajali kritiški možjč, ki so svoje uspehe primerjali tujim uspehom, in bodo vedeli, česa je Čehom še treba, da ostanejo ne
samo na sedanji visokosti, ampak da bodo tudi napredovali v bodočnosti. Razstava je rodila že lepo vrsto novih načrtov in mislij. Ustanovi se zemljcdelski in gozdarski muzej za kraljevstvo češko, mnogi zgodovinski spomeniki pojdejo v krasno novo stavbo Češkega muzeja; delajo se priprave za muzej čeških iznajdeb — na kaj takega že morejo misliti Čehi — pravila češkega izvoznega društva so že gotova, v srednji palači in drugih stavbah, ki ostanejo na spomin, bodo se že prihodnje leto videle nove razstave, sosebno zanimiva narodopisna češka leta 1893. Gmotno in duševno nezavisnost češkega naroda je jubilejna razstava utrdila, in vzpodbujala bo Čehe, ki so se naučili sedaj spoznavati in ceniti sami sebe, k večji podjetnosti.
Jcdnaki bodo tudi moralni nasledki. Ccski narod se bo lahko vedno skliceval na svoje dovršeno delo in nastopal mnogo zavedneje. V tem oziru je bila razstava tudi jako poučna. Reči moram, da se pri nas premalo poznajo težnje češkega naroda, ki so se povsod jasno kazale tudi pri tej priliki. Razstava je bila prirejena k stoletnici kronanja Leopolda II. za češkega kralja; pri vhodu sta mikala oko grb kraljevine češke in krona sv. Večeslava od samih cvetic; pred industrijsko palačo nas je spominjal spomenik Juriju Podebradskemu jednega iz najslavnejših čeških kraljev; na pročelji je bil Leopold II. v češkem ornatu; na njenem vrhu se je svetila vsak večer jasno krona svetovečeslavska, in daleč so se lesketali njeni dragi kameni; kraljevstvo češko se je poudarjalo na vsakem koraku; videli so sc tudi združeni grbi Češke, Morave in Slezke. Cesarja so pozdravljali Čehi kot svojega kralja, kot dediča vse svoje minulosti; veličastni grad, v katerem je bival, nosi še vedno ime kraljevskega, v »Narodnem gledališči« so zveneli radostni klici v kraljevsko ložo; na Vinohradih mu je izročila celo šolska deklica šopek v imeni mladeži »Vašega najmlajšega kraljevskega mesta« ; pri okrašanji Prage in okoličnih mest se je rabila navadno krona svetovečeslavska z grbi vseh njenih dežela, in pri razsvetljavi na večer sv. Večeslava se je zopet lesketala njegova krona od plinovih žarkov. Vse to, kar se ne samo dovoljuje na Češkem, ampak dela celo z namenom, preseza daleč meje navadnega avstrijskega provincijalizma: kdor pozna minulost sedanjega namestnika, pač lahko ugane, da cesarski dnevi niso razveseljevali Čehov slučajno k prazniku sv. Večeslava, vč tudi, po čegavem nasvetu je Njegovo Veličanstvo po cesarski himni zahtevalo narodno češko »Kde domov müj». In kako pozornost in veselje so vzbujale cesarjcvc besede, večkrat rabljene v Pragi in Liberci: »Moje ljubljeno kraljevstvo češko« 1 Jednaki izrazi so sicer navadni v oficijalncm zlogu, ali na Češkem po-
Fr. Gestrin: Bolna ljubezen	i 9
menijo danes, ko bi si Nemci radi ustvarili posebno deželico, program češkega naroda, ki ima svoje zgodovinske pravice in ne more dopuščati, da bi ga kjerkoli v deželi njegovih prednikov šteli v tujce. Mi Slovenci pa, ki nimamo samostalne zgodovine in smo strašno razkosani, ne smemo pozabljati, da narodnostna ideja sicer dosledno preraja Avstrijo, ali to načelo ni jedino odločilno: Ogri, Čehi, Poljaki in Hrvatje se držč zgodovinskih individuvalnostij. Kaj pa je resnično nam do naših vojvodin in grofij, sosebno do vojvodine štajerske in koroške r V tem oziru se naši ideali križajo s češkimi in hrvaškimi; v našem programu je po takem treba narodnostno načelo združiti z zgodovinskim, zlasti pa posnemati na Štajerskem in Koroškem češke Nemce: sprava ni potrebna samo na Češkem, ampak povsod v Avstriji, in Nemci naj poplačajo drugje vsaj nekoliko tega, kar pridobč na Češkem!
(Konec prihodnjič.)
Bolna ljubezen.
reč je moje bilo pusta njiva, Kril jo je sneg in led — Kar se nasmehne pčmlad ljubezniva. Požene cvet.
Oh, smiliš se mi cvetje:
Nikddr, nikdar nc sine ti poletje! * * *
Glej, koliko jih bilo je pred tabo, Ko jim je še prijazen vctrec vfcl, A vsem us&hlo stčbelce je slabo, In ncrazcvel že vsak je ovenfel. Pod nišo nenasiten črv prebiva, Nemirno glöje ondu noč in dan, £atö, ko malo hipcev slaj uživa, Na bolnih tleh umrje cvet boldn.
Fr. Gestrin.
Birica Suhodläka najhujši pot.
Spisal F. K. I.
uda zima je bila na Gorenjskem meseca prosinca leta i S6 . . Sneg je zapadel štiri Čevlje na debelo. Na sv. treh Kraljev večer se je zjasnilo, in zlatormena zora prihodnjega jutra je pripeljala s seboj krasen zimski dan.
Okrajni predstojnik v mesteci K. je prišel v svojo pisarno. Zadovoljno je pogledoval na okna, skozi katera so sijali prvi žarki vzhajajočega solnca. V tisočerih odsevih so se bliščalc zimske cvetice po zamrzlem steklu. Kakd prijetno jih je gledati pri zakurjeni peči! Visoko tam gori na snežnikih plamenč snežni in ledeni vrhovi v jutranjem svitu; niže pod njimi se odsevajo biseri snežnih zvezdic izmed temnozelenega smrečja, ravnino pa pokriva krasna bela odeja, da kar vid jemlje. Doli pod gradom, v katerem gospoduje naš predstojnik, vije se bistra Sava. in nad njo se dreve jate gladnih vran in krokarjev. počasi mahaje z otrplimi perutimi.
Ko se predstojnik naveliča lepega razgleda, sčde zložno v na-slanjdč, potegne iz žepa cčv velikanske turške pipe in zakliče: »Suhodlak!«
V vratih se prikaže urnih ndg uradni sluga, po domače birič Cene Suhodlak. Srednje je rasel, obraz mu je suh, brki ostriženi.
»Kaj zapovedujete, milostivi gospod predstojnik?« vpraša z velikim strahom.
»Zažgi!« zarenči gospod predstojnik, ne da bi ga pogledal. Suhodlak prižiga veliko pipo. V lepih valovitih kolobarcih puha predstojnik izborni turški tobak prčdse.
Kakor je prišel, takd zopet izgine Suhodlak. Niti miška ne bi slišala, takd tiho je zaprl vrata za seboj. To jc silno ugajalo gospodu predstojniku. Pogostoma ga je celd pohvalil vpričo svojih pisačev, da, celo uradnikom ga je navajal za vzgled.
Ko počasi potegne došle spise iz zavitkov, razjezi se. Ljubljansko dežčlno sodišče je razpisalo glavno kazensko obravnavo proti Antonu Albrehtu, logarjevemu sinu z Volbenka pod Sv. Joštom. Anton Albreht se je hotel oženiti še ta predpust; zahteval je od očeta, naj mu izroči hišo, in ker se je starec branil, pretil mu je z orožjem.
Danes še mora Suhodlak v hribe s povabili za tožnika očeta in zatoženca sina.
»Niti v najhujši zimi mi ne dajd trinogi ljubljanski miru! Kaj mislijo, da sem prišel tlako delat zanje v to mesto?«
In prav je govoril gospod predstojnik. Res ni prišel na tlako v to mesto. Poglejte samd njega okrogli trebušček, poglejte polne police zastarelih nerešenih sodnih spisov, in izvestno mi potrdite, da gospod predstojnik ni tlačanil!
Res da on ne bode trpel hude zime, vender se huduje, da se mu jedva vidi rdeča glavica izmed gostega dima! Zakaj dežčlno sodišče je zopet odločno zahtevalo, in to ga je spravilo iz ljubega miru.
»Suhodlak!« zakliče zopet.
»Evo vam dvoje povabil, jedno za Toneta Albrehta, po domače Lavra, in jedno za Jožeta Albrehta. Danes še ji morata imeti v rokah.«
Kakor da je treščilo z jasnega nčba. takd se je prestrašil Suhodlak. Danes, ko se slčharna božja stvarca greje pri topli peči, ali vsaj čepi kje v zatišji, danes da bi moral gaziti najgrše jarke, najstr-mejše griče!
Palec na desni nogi mu da nekaj več srčnosti, zakaj prav radovedno mu preži izpod obuvala. Kakd ga bode zeblo!
»Mi lost i vi gospod predstojnik, ali ne bi mogel počakati do nedelje, če pride kdo k maši, ali do ponedeljka, ko je tržni dan? Saj takrat lahko izročim povabili.«
»Kaj, da bi zaradi jedne biriške kosti preložili vso obravnavo? Danes še morata imeti povabili v rokah, sicer si poiščem ob meseci drugega služabnika.«
Ostre besede — ali v srci predstojnik izvestno ni mislil takd hudo. Zakaj če odide Suhodlak, kdo bi mu takd lepd prižigal pipo, kdo vrataril tolikanj spretno? Vender je ta huda grožnja brezkončno vplivala na ubogega Suhodläka. Globoko se prikloni in še globoče vzdihne, natd vzame povabili. Toda v najtajnejšem kotu duše se mu kuha upravičen srd do krutega predstojnika. Krčevito stisne nezakriti palec in zapre vrata skoro nekoliko trše.
2.
Ves žalosten se napoti domdv na kokerško predmestje.
»Mica, danes pa le moli zame, če me hočeš še videti živega,« reče svoji ženi.
»Kaj se je pripetilo takd strašnega?« vpraša ga ona boječe.
»Moj Bog, v največji sneg so me zapodili kakor vzteklega psa! Danes še moram biti pri Lavru na Volbenku. Aid, Tonče, hitro mi skoči k Brkerežu, da mi zakrpa čevelj, sicer bodem moral še bds gaziti po snegu kakor zver.«
Suhodlak se pripravlja na težavni pot. Obleče volnčn jopič, ččzenj zgoranjo suknjo, katera pa že sredi hude zime nagiblje na cvet. Zenica mu prinese oskromen obed. Ko se vrne deček s čevljem, obuje se, pokrije novo uradno kapo, da se pokaže ljudem veljavnejšega, in vzame močno gorjačo.
Iz nova poboža Tončka, ki se drži na jok, podd skrbni ženi roko in reče: »Mica, ako obtičim kje v snegu, ali če me raztrga zver, plačaj črno mašo pri Sv. Joštu, da podeli mir in pokoj moji duši!«
3-
Hudo je škripal sneg, ko je stopal Suhodlak po savskem mostu. Ura v zvoniku cerkve Sv. rožnega venca je udarila baš jedno uro popdldne.
Takoj na konci savskega mostu se zavije pot na desno stran skozi Görenjo Savo proti vasici Räkovici. Lep in prijeten je ta pot, vedno držeč ob savskem obrežji. Ali samd poleti je tod lep izprehod. Takrat se tudi gospoda iz mesta, mala in včlika, ali kakor že pravimo, »jara in visoka«, rada izprehaja med zelenim bukovjem. O tem vremeni mora Suhodlak pač sam hoditi. V poldrugi uri prisopiha do malina v Räkovici, kjer je tudi krčma.
Malinarjeva hči, priljudna Micika, prinese mu mčrico vina in ga povpraša za njega opravke.
»Na Volbenk k logarjevim sem namenjen,« odgovori ji Suhodläk.
»Moj Bog, ali si upate takd daleč v tem snegu? Vrnite se, ako nečete biti nesrečni! Minilo še ni mesec dnij, kar so našli Rakovče-vega Janeza gori za Kucno zmrzlega. In takrat je bilo na pol menj snega.«
»Ej, ta si je bil sam kriv smrti. Zakaj pa je lazil vse noči doli čez Kucno k onemu dekletu, že včš, katero mislim ? Vsa pota so mu držala doli čez Tičnico. Pravijo, da ga je včšča zvodila s pota. Jaz pa sem se priporočil sv. Joštu. Njemu na čast napravim ta pot.«
Suhodlak je legal. Kar je bilo mogoče, jezil se je na predstojnika, in najmenj na čast sv. Joštu je nastopil ta pot. toda žalostni konec Rdkovčevcga Janeza ga je prestrašil, zatd se je sedaj izročal sv. Joštu.
»Pojdite, pojdite, ali res mislite, da mora vsakogar vzeti hudoba, kdor nekoliko povasuje pri svojem dekleti?« ugovarja mu mälinarjeva Micika in se zraven poredno nasmeje, kakor bi že včdela iz svoje izkušnje, da hudič res nima tolike moči, kakeršno mu prisvajajo.
»V božjo voljo sem se udal, potem pridi, kar hoče,« tolaži se Suhodläk.
»Le počakajte 1 Tudi vam se lahko pripeti, da vas premoti včšča,« nagaja mu Micika.
Kakd bridko so se izpolnile nje besede!
»Ali so gorjanci Že napravili käj gazi doli k vam?« pozvcduje Suhodläk.
»Jedini Hostnik z Gorenjega Zabukovja je prišel po mešič sme-ljine. Po njegovih stopinjah se ravnajte. Veliko lože bodetc gazili.«
»Zdrava ostani, Micika!« poslovi se Suhodläk.
»Srečen pot, varujte se včšč in v sneg nikar ne sedajte.«
Težkega srca se napoti Suhodläk v gdro. Sedaj se začne zanj šele pravo trpljenje! Prej je hodil vedno po ravnini, tukaj pa se polagoma tlä dvigajo v mogočno gorovje Sv. Jošta. Solnce je še sijalo, toda mrzel sever je pihal s snežnikov. Boječe stopa Suhodläk po sledovih Ilostnikovih. Toda Hostnik je moral biti mnogo težji, globoke razore je puščal za sabo. Suhodläk se je malone pri vsaki stopinji izgubil v njih. Le iz težka je potezal nogo za nogo iz teh snežnih otlin.
Pomagati si hoče drugače. Zleze v leskovo grmovje. Tam je menj snega. Ali snežne vejicc ga švrkajo po lici in ostalem telesi, da je podoben snežnemu možicu, nikar pa ccsarskemu biriču. Zopet mora izpod grmovja pod milo nebd. Pot je čimdalje bolj strm. Vedno bolj se udira Suhodläk v sneg, in jedino široko razprostrte roke ga otimajo, da popolnoma ne izgine v snežnih brčzdnih.
Na čevljih se mu je nabral debel leden podplat. Smuk! Suhodläk podriči po strmini daleč v dno. »Naglica ni dobra,« rekel je polž. Takd nekako si misli tudi Suhodläk, ko takisto težavno zopet leze vkreber.
Pride vender na Gdrenje Zabukovje. Vroč pot mu lije po lici navzlic hudemu mrazu. Gori se mu odpre nov svet. Vsa gorenjska stran se prostira pred njim. Nebrojne cerkvice se vidijo po ravnini in po hribih. Okolo njih so razvrščene vasi. Proti jugu se širi ogromno lesovje. Sredi njega je graščinski gozd Volbenk. Veličastne smreke, jelke in bori dvigajo tam svoje zasnežene vrhove.
Tudi življenje v gozdu ni izumrlo. Glej, Suhodlače. prav blizu tebe na dni-le smreki te opazuje dvoje črnih očij in se čudi tvojemu prihodu. Za deblom sedi skrita včverica, toda veliki, kosmati rep ji izdajno visi na drugo stran. Cela tolpa šdj se je kričč vzdignila. Nejevoljne so, da jih kdo moti v ljubi tihoti. Tam-le pri dnem g r-čavem hrastu vidiš v snegu izdolbeno luknjico. Miška jo ie izglodala, da si poišče kje vgrizka. Na trhlem kostanji pa trka žolna, kakor bi čevljar pribijal podplate. Toda Suhodläka ne mika lepi razgled, nc zanimlje gozdno življenje.
Na Volbenk ima uprt pogled, obrvi se mu nabirajo, in prav krepko zakolnc. No, oproščeno mu je bilo še ta dan, ko je v veliki stiski klical Mater božjo, sv. Jošta in vse svetnike na pomoč.
4-
Od daleč ugleda gorsko vasico Peščeno. Nekaj jarkov mu je še pregaziti in nekaj gričev prelezti, in bil bi gori. Solnce se že nagiba. Brez moči se v podobi rdeče kroglje pomiče za vrhe. Jedenkrat še pokažejo snežni vrhovi ves svoj kras in se kakor suho zlatd izpre-minjajo v sinji višavi, dočim polagoma lega mrak na ravan.
Kaj pa to ? Tam gori na robu stoji visoka moška oseba. Kar ne gane se. V desnici nekaj drži, bržkone orožje. Kdo bi neki bil ta samotar ? Kaj prida gotovo ni, kdor se v tej zimi potika po tem snegu!
Jedcnkrat skoči Suhodlak in izgine za grmovje. Ondu je dobro skrit. Št — zašumi zdajci za vejami, ki se polne snegä šibč do tal. Toliko da se dobro zavč, že poči puška. Suhodläku se od strahu spodrsne, in s sneženim plazom vred izgine v bližnjem jarku. Ko se prerije izpod snega, potiplje premrle ude in se prepriča, da je odnesel zdravo kožo. Ne daleč od njega pojemljc krvavčč zajec. Skupaj s Suhodläkom sc je zvalil dolgoušec po strmem brčgu. Suhodlak. skri-vaje se neznanemu človeku, prepodil jc zajca iz varnega ležišča. Lovec Sorščžlk s Peščenega, ki je zajca sledil, izpihnil mu je življenje.
»Kaj pa laziš tukaj in se skrivaš kakor polesni maček? Rajši bi domä gospodi sobe pometal in ječe kuril!« kara ga Soi^äk, biižaje se Suhodläku. »Toliko da tc nisem z zajcem vred poslal na dni svet, kjer bodo imeli boljšo kurjavo pripravljeno za biriške tvoje grehe.«
Nekoliko debela je bila šala, vender jo je Suhodlak voljno prebil v snegu.
»Ako si človek božji, usmili se mc in spravi me vsaj do Peščenega!« prosi Suhodlak.
SoršČ«iku se'mož smili. Saj je tudi on storil uslugo njemu, ko mu je prepodil zajca iz grma. Prime ga za roko in ga skoro privleče zopet na vrh. Potem gazi pred njim, da ga Suhodiak dohaja le iz težka.
5-
Na precčj strmem robu stoji samotna Nartovčeva hišica. Od strmine je baje tudi dobila ime. Semkaj vede Soršč£k Suhodläka.
V dni dobi, ko je Suhodiak tod lazil, stanovala je pri Nar-tovci mlada vdova. Domačini so jo klicali za »malo Mino*. Pred dobrim letom ji je umrl mož in jo zapustil vdovo brez otrök. Točila jc žganje, dobro domače in slabo fabriško. Ob rdmarskih shodih in drugih imenitnih dnevih v letu se je dobivalo tudi vino. Govorili so o nji, da ima denarcev, zatö ni pogrešala snubačev gorjanskih in z ravnine.
»Dober večer!« pozdravi Mina prišleca. Bila je lepa ženska drobne rasti. Po letih bi sodil, da še nima mnogo nad dvajset let, dasi je bila bliže tridesetim.
»Bog daj dober večeri« odzdravi Suhodiak, otresajoč sneg z obleke. »Hvala bodi sv. Joštu, saj me ni zapustil, ker me je pnvedel k tebi. Prinesi mi urno tepkovca, da si zopet oživim premrle ude.«
»Ne skrbite. Vam prinesem najboljšega, da nas ne bodete hodili rubit.«
»S to kapljico si človek pač dušo pri veže. Bog vas živi, oče Sorščdk! Na sodni dan še vam bodem hvaležen, da ste me privedli pod to srečno streho,« takö napije Suhodiak Sorščdku, pokusivši sladkega hru.ševca. «
In zopet zahteva nove mčrice. Suhodläku se niso otajali samö zamrzli udje, tudi srce mu je utripalo hitreje. Ali ga je ogrela krepka pijača, ali morda celö prijazni pogledi male Mine? Kdo vč, morda oboje.
»Suhodiak, ako hočete danes na Volbenk, treba bode odriniti. Mraz jc sicer, toda noč je jasna in svetla. Prvi krajec že sveti, nekoliko bodete še sneg bredli in skoro ste na Volbenku,« opominja ga Sorščdk.
Beseda »Volbenk« kar pretrese Suhodlaka. Tukaj pri Mi niči, pri topli peči in sladkem hru.ševci je takö ugodno, vender služba mu kliče: »Volbenk!«
Težkega srca se loči od Minice.
»Pa se nazaj gredč zopet oglasite. Nekaj v stran je, zatd se pa toliko bolje okrepčate«, vabi ga Minica in ga zraven pogleduje takd prijazno, kakor bi mu rekla: »Cene, le ostani še!«
In malone bi se dal zavesti. Toda oče Sorščdk je tukaj, ta bi izvestno pripovedoval, da je ostal pri mladi Minici. Zatd odide, služba ga zove.
Ko prideta do dnega kozolca, kjer se zavije pot proti Volbenku, poslovi se Sorščak, rekši: »Na levo se držite, potem pri dnem-le robu na desno in natd zopet na levo. Bodete pa potem pri starem Lavru nočili. Srečen pot in lahko noč!«	(Konec prihodnjič.)
.Kdaj nam zlata zloga sine?
V knjigo se zaril je črv, V knjigo, ki doslčj samica K zlogi bila nam je brv.
Bratje, Bdgu prisezimo,
Da poslčj nam vladaj mir: Ndroda nihče ne ljubi,
Kdor zančta v njem prepir!
Bisträn.
Zvez
d i.
JÖ og prižgal je zvezdi dvč: Prva svčtlc žarke svoje
Trosi v čutno mi sreč — Zvezda jc ljubezni moje!
Kaže zvezda — poezije . .
Rästislav.
Druge zvezde jasni žar V sreči mčni, v togi sije,
Pot do vzorov mi vsekdar
£
Biser in zvezda.
»iser na dnü je morjd, Zvezda na stropu nebd.
Biser globoko je skrit, Zvezde oddaljen je svit,
Zemlja deklčtce lepo
Tamkaj i in d peni goro.
Biser in zvezda zemljč, Tebe le išče sreč!
y-
Geološke razmere župnije starotrške in nje bližnje okolice.
Spisal M. Cilenšek.
|p5|j!cža in Mislinja sta vzeli v svoje krilo dne odrastke drav-sko-savskega pogorja, ki so pomaknjeni najbolj na sever. Tukaj stoji' tudi njih severozapadni mejnik, gora Sv. Urše, ki se na našo stran polagoma znižuje v mislinjsko dolino, na koroško pa je na vso čast apnenim planinam, zakaj tukaj ti kaže zeld strme prepade in brezdna, ki pričajo, da so nanjo vplivale silovite podzemeljske moči'. Ob desnem bregu Mislinje se razprostirajo zadnje panoge košatega Pohorja in obrobljajo s prejšnjim pogorjem prijazno dolinico, ki se od izliva Suhodolnice precčj zožuje in na se-verozapad odpira k Dravi. Zadi, na vzhodni panogi Sv. Urše, pozdravlja te župljanska ccrkev starotrška, ki je v zadnjih letih zaslula po svojem vrlem župniku daleč daleč po učenem svetu. Ondu jc bilo zbirališče nädejepolnih rojakov, sem so zahajali tudi izobraženi tujci, zatd se nam zdi umestno, da izpregovorimo nekoliko o kraji, kjer jc deloval mož učenjak in proslavljal domovino našo, o kraji, kjer je izdihnil blago svojo dušo Davorin Trstenjak.
Ozemlje sicer ni veliko, vender ni nastalo najedenkrat. Severovzhodni in severni kos sta gledala iz pramorja na jug in tjakaj pošiljala pozdrav brdu, ki jc med Plešivcem in Sv. Vidom ob deželni meji ž njima naraslo zajedno. Vse to prištevamo I. dobi ali pratvorbi. Po dolgem presledku, za katerega se je sesedala na gdrenjem Štajerskem železna ruda, na Češkem in drugje pa črni premog, in za katerega je dobilo stolno mesto naše dežele podstavo nekdanji trdnjavi, nastopila je našemu kraju nova doba. Ta dolgotrajni odmor, ki je v geoloških knjigah resnično zabeležen z zlatimi pismenkami, ostal ni brez sledu za slovenske pokrajine. Vsaj premogova tvorba se je razvila precej dobro, toda razven tega, da nam je dala nekaj rude, gospodarila je z nami jako skopo. Vender bi brez nje pomoči Ljubljančanje ne imeli z Gradu krasnega razgleda na mogočno steno skalovitih Karavank in še divnejšega na ponosnega orjaka kranjskega, Celjanje ne na solčavske planine in na Pohorje. Ko pa je nastopila naši zemlji III. doba, vzdignilo se je dravsko savsko pogorje in s Pohorjem zajezilo mdrje, sezajoče iz panonske kotline do pragor. Kar se
je vzdignilo sedaj, to je po snovi in skladovitosti svoji popolnoma različno od prejšnjega. Tretjaško mdrje, katero je polnilo posamezne zalive v zvezi z imenovano kotlino in lizalo ter izpiralo njih obrežje, naplavilo je raznih tvarin. ki se lahko loččvajo od ostalih, zakaj že na čelu se jim pozna odnosna starost. Ko se je izlilo to mdrje na jugovzhod, nanosile se še predpotopne vode ob včliki cesti nekoliko po-topnin, in ob Mislinji se tili še sedaj menjavajo, zlasti za povddnij, in napravljajo raznovrstne naplavine. Samd II. doba ni zapustila tu nobenega sledu razven zilskih l) skladov ob gorenjem teku beluninem, ki ležč na kristalasti progi Plešivec — Sv. Vid. To je ob kratkem zgodovinski pregled geoloških dob našega ozemlja.
Ker so se razvile na takd neznatnem prostoru malone vse geološke dobe, ni čuda, da je površje prav različno. Zlasti pa lahko razločujemo z ozirom na zunanjo obliko tri oddelke, kateri takoj oznanjajo strokovnjaku, da se ž njo ujema tudi geološka podstava. Povsod po pra-gorah vidimo pohlevne, nekako zaokrožene vrhove, brez tistih strašnih strmin in prepadov, katerim se čudimo po apnenem svetu. Rastlinstvo pokriva tako površje zdržema, plačuje delavcu na primernem mestu obilo njegov trud in mu namaka časih zemljišče še preveč. Toda ker je sestavljeno od kristalastih, večinoma temnih hribin, zadržava dokaj vode, ki se počasi zliva v mrzle studence. Ne trdimo sicer, da je to jedini vzrok dni bolezni, za človeštvo toli bridki, takd zvanemu kreti-nizmu. vender bi ne ravnali prav, ako bi ne jemali v poštev vpliva geološke sestave, in to še radi tega ne, ker je omejen pristni kreti-nizem samd na pragorje. Da pa se ta pojav po krajih, ki mejč z mlajšimi hribinami, ne prikazuje v vsi obilosti svoji, moramo brez dvojbe pripisovati vplivu geoloških razmer. Take odnošaje nahajamo na severnem delu našega ozemlja, kjer se razprostirajo zapadne panoge pohorske, v katerih so bi izdolble Mislinja, Sečnica in Meža svoje struge do Drave. Ker pa leži ves ta kraj na skrajni meji kri-stalaste pratvorbe, opazujemo le malokje omenjeno bolezen. Pripomniti vender moramo, da niti Meža niti Mislinja ne delata meje med pragorami in skladovitimi tvorbami, temveč približno jih loči cesta, držeča iz Starega trga v Kotle.
Ves drugačen je svet na zapadu, na jugu omenjene ceste. Namesto zaokroženih gričev in hribov kipč mestoma navpične stene v v sinje nebd; prepad se vrsti za prepadom, in sotčske vežejo večje in manjše doline. Takd zlasti blizu gore Sv. Urše. Ze iz daljine vidiš belkasto skalovje in posamezne peči, med katerimi rastlinstvo Žila na Koroškem, kjer je to skladovje najrazvitejše.
uspeva le oskromno. Takšen svet se more obdelovati sam») po nižinah, kamor je nanosila voda raznih raztvorbin, dočim pokriva srednje obronke gozd, vrhove pa skalovje, pečevje in groblje. Ker apnenec, zlasti čisti, prepereva jako polagoma in plohe odnašajo nastalo prst, zatd je takšen svet malo sposoben za kmetovanje. Najbolj pa pogrešajo po takih krajih vodč, zakaj poletna padavina se krči skoraj na polovico dne v pragorji. Vzrok temu pojavu je kakovost hribin, o katerih izpregovorimo na drugem mestu.
Na vzhod proti Suhodolnici se ozemlje niža, napravija nizke griče in prehaja v dolino. Tretjaška tlä so večinoma podstava rodovitemu polju, katero potoki dobro napajajo.
Sedaj, ko smo v včlikih potezah spoznali geološke dobe in od njih zavisno zunanjo obliko, treba prve pregledati natančneje in opisati njih sestavine vsaj površno. — Od severnega pogorja po Dravi odločeno Pohorje je temelj, na katerega se naslanjajo mlajše tvorbe. Akoravno se nc da trditi, da bi bile njega hribine prvotna zemeljska skorja, ki je za dolgih vekov morda ostala nei z pre me njena, to vender moremo nagiašati, da starejših ne poznamo in sicer ne samd na Štajerskem, ampak sploh nikjer, kakor tudi to. da si blagovoljni čitatelj ne predstavljaj tvorb druge vrhu druge — kar je le redkokje — temveč mi sodimo po kakovosti zemeljske skorje, ki se je v raznih dobah razvijala različno. Da bi se baš ta točka ne umevala in tolmačila napačno, bodi v pojasnilo še nekaj. Opazovalec, ki je 11. pr. dobro proučil zilske skiadove na Koroškem, najde jih iz lahka tudi na Kranjskem in Štajerskem in jih spozna dobro po kakovosti sestav-ljajočih snovij, naj tudi nc vč, kaj je spodnja, kaj gorenja stena. Navadno pa so razmere jako zamotane, in tukaj treba vse opreznosti. Zlasti apnenci, ki so dostikrat prav podobni drug drugemu, človeka lahko premotijo in zavedo. Treba je vsestranskega opazovanja, sd-sebno se moramo ozirati po okameninah, ki so po navadi jedino odločilne.
Osrednja, precčj široka pohorska ds je zgrajena od drobnozr-natega g anita, ki je nalik drugim predorinam brez vse skladovitosti. Sestavljajo ga zrna kremenova in živčeva ter luske sljudine. Nanj se naslanja rula (gnajs), po sestavnih drobcih mu popolnoma podobna, toda skladovita v vseh delih svojih. Obeh je v našem področji ie malo, zlasti pa granita. Tu pa tam kipč osebljeni oddelki rulini in majhne gruče granitove iz kristalastih skriljevcev, ki prav za prav tvarjajo pragorje. Sicer jc sljudovca le malo, tem razvitejši pa je pra-skriljevcc, mlajša oblika njegova. On jc zelenkastosiv ali temnosiv, časih
tudi črn in le malokdaj izvrstnega, navadno nedovršeno skriljavega zloga; večkrat je nabran v gubice in na razkolnih ploskvah se blišči kakor svilenina. Njegovi nasadi se naslanjajo neposredno na rulo in granit, dočim jim je drugje sljudovec spodnja stena. Ker je granit, predirajoč iz globine, razkosal kristalasto pragorje, zatd so njega plasti' nagnjene proti predorini in držč na jug. Dokaj dobro sc da to opazovati celo ob poti na grad1), kjer gleda izpod krednega apnenca po nekod pra-skriljevec, sicer pa le podstavo dela tretjaški tvorbi. Nad Malinom ob Mislinji so razmere podobne, a tukaj pokriva praskriljevec neposredno prod, v katerega se vtaplja na jug.
Sestavine iz druge dobe tukaj niso razvite, razven že omenjenih zilskih skladov ob Beluni, na katere je postavljena gora Sv. Urše. To si moramo ogledati od juga, ako hočemo, da nam je vse jasno. Tukaj so razvite spodnje in srednje triasne -) plasti do strmih obronkov, ki so sestavljeni od görenje-triasnega apnenca. Ta je nekoliko rdeč-kastosiv, gost in zlasti na preperelih ploskvah poln sledov okamenin, med katerimi se najgošče opazuje Spiriferina gregaria; nje lupine navadno okremenč. Tudi drugi gorenje-triasni mekužci niso ravno redki. Apnenec najvišjega vrha naše gore so prištevali razni geologi retiški3) tvorbi, poudarjajoč prereze Megalodontove. Ker pa omenjenih okamenin retiškega skladovja ni mogoče po samih prerezih do dobra prepoznati in jih ločiti od triasnih — saj se nahajajo jednaki prerezi tudi v triasnih plastčh, in vrhu tega retiške tvorbe ni opazovati drugje na slovenskem Štajerji — zatd je najbolje, ako ne delamo razločka. Našo misel podpira tudi kakovost hribin, ki niso prav nič različne od spodnjih.
Tii pa tam ob severovzhodnem obddu gore Sv. Urše se dobiva görenje-triasni grintavcc.4) To jc posebna vrsta apnenčeva, ki se razločuje od pristnega sdsebno po kemijski sestavi. Dočim je namreč apnenec zgolj ogljikokislo apno, združeni sta v grintovci dve spojini, zakaj imenovani spojini se pridružuje še ogljikokisla magnezija. Grintavčeva zemlja je izmed vseh najnerodovitejša, dasi napravljajo njega bele, bliščeče stene na človeka velikanski vtisek.
Triasno skladovje gleda kakor otočje iz tretjaških®) tal in sestavlja precejšen del domačih gora. Bolj še je mogoče to reči o srednji tvorbi III. dobe. Jurski0) nasadi kažejo navadno čudno različnost v hribinah in o kameninah. Ker so zadnje večinoma prav redke in ker jc zaradi razkosanosti posameznih skladov jako težko pregledati
'J Nad cerkvijo. '-') Trias. *) Rhätische Formalion. ') Dolomit. *) Staro ozna-menilo, dokler so mislili, da je razvitih samö troje tvorb. ,J) Po pogorji »Jura«.
odnosno starost, nc smemo se čuditi, da se je vtihotapila marsikatera pomota gledč na te plasti'. Prestopivši mejo sosedne vojvodine, razprostirajo se ob severnem vznožji Sv. Urše nekoliko na vzhod in potem na jug. Njih hribine so jako izpremembne in dokaj pisane. Največ je gostega, temnosivega ali rmcnosivcga apnenca, ki je tu pa tam jasnordcč. Okamenine tukaj ravno niso redke, ali težko jih je izluščiti iz kamenja, ker se večinoma razdrobč pod kladivom. Največ je lupinarjev, in ti nas najbolj poučujejo o starosti omenjenih nasadov.
Najmlajša tvorba III. döbe — kredna tvorba — zapustila je tudi ob severnem robu južnih apnenih planin svoje sledove. Dobiti jih ni mnogo zdržema, in tudi sicer so jako razmetani. Precejšnja proga gorenje krede — hipuritni») apnenec — začenja se zapadno od Starega trga dnikraj Sečnice, naslanja se na severu neposredno na kristalaste skriljevce, na jugu pa dela dno tretjaški tvorbi. Osobito ob poti na grad narejajo ti apnenci gdrenjo steno skriljevcem. Najnižji je tu bel-kastosiv, razpokan grintavec, nad njim pa gost, precčj grmadast apnenec rmenkastosive barve. V njem sc nahajajo malone povsod 11a preperelih ploskvah sicer majhne, toda dobro ohranjene okamenine, kakeršne so odločilne za gdrenjo kredo. Ob Mislinji je nad skriljevci jednak apnenec, toda brez okamenin.
Potujč nizdolu ob Suhodolnici, katera hkratu izgine v podzemeljsko strugo ter se za kake pol ure zopet prikaže, opaziš pod cerkvijo Sv. Duha veliko razliko med zapadom in vzhodom. Apncnec in grintavec z robatimi svojimi oblikami prehajata polagoma v zaokrože-nejše obronke in premineta napdsled popolnoma. Nadaljujejo ju v nižjih gričih spodnje plasti mlajše tretjaške tvorbe, ki tvarjajo hriboviti šentvidski svet. Tukaj teče Pdnikva, oskromna rečica, ki izgine v apnenec in se v »Hudi luknji« zopet prikaže. To ozemlje do Podgorja sestavlja jako trd sprimek (konglomerat), ki se dalje proti nižinam izpreminja v precčj drobnozrnat sivkast peščenjak, v katerem se svetijo sljudinc luskicc. Sploh pa je barva nestanovita in zavisna od lepiva, ki veže večja in manjša zrna v celoto. Te plasti so spodnji-sockini skladovi, ki so se prav dobro razvili v tem kraji. Gorenji člen imenovanega skladovja, ki se tukaj skoraj nikjer nc kaže na površji, zložen je od raznih sesedlin, ki nam pričajo, da so nastale v mirni vodi. Največ je skriljevcev in glinovnatih laporjev temnosive, pa tudi črne barve, v katerih se svetijo drobne luskice. Med oba člena pa je priroda posadila tiste črnikaste nasade, ki se vidijo izven planin-
l) Ilippurites, najnavadnejša okamenina.
skega sveta v premogovi tvorbi. Sevčda jih imamo v našem okraji malo, in šc ti niso takd bogati, kakor n. pr. med Savo in Savinjo. Navadno je premog tukaj v ozkih žilah ali celo v posameznih gručah, katerim delajo skriljevci gdrenjo steno.
Tretjaška tvorba se je razvila v našem področji tudi v najmlajši obliki. Od koroške meje se vleče na jugovzhod precčj široka proga, zgrajena od proda in peska; poslednji prehaja večkrat v ilovico. V teh plastčh kopljejo v nižje skladove na premog. Dostikrat ni na površji ne tega ne onega, toda blagovoljni čitatelj se je že lahko prepričal sam. da zakrivajo raznovrstne raztvorbine, nastale po preperc-vanji, spodnje plasti' in dajo črnico, v kateri kalč mnogovrstne rastline.
Drugih tretjaških nasadov nimamo tukaj. Nobenega sledu ni o tistih algah, ki so, živeč v tretjaškem morji, gradile litavski apnenec. IV. doba je bila mirna, in ognjeniki niso nametali trahita in ž njim pokrili starejših utvorov, kakor n. pr. v severni panogi savinjskih planin tja do Vojnika.
Toda popolnoma še nismo pri kraji. Med Holmščico in pohorskim vznožjem se razprostira rodovito polje, čegar podstava so po-topnine voda, ki so nanosile s Pohorja ogromno množino njegovih tal. Tukaj sc opazuje prod razne debelosti do najdrobnejšega peska. Kakeršna so bila prvotna tlä. katera so razjedale vodč in odnašale odkrhane kosovc, prav takšna morajo biti sedaj drugotna, sevčda samö z ozirom na kakovost pojedinih delov, ne pa tudi njih oblike. Odkrušeni kosovi so pač iz prva oglati in robati, toda po vodi se oglade, obrusijo ter pookroglijo ali splošče. Kar se odbrusi, na reja pesek, na primernem prostoru pa glino ali drugo raztvorbino. Jedna-kega značaja so naplavine, ki se tvarjajo ob strugah sedanjih potokov ter površje mnogokrat preobrazujejo, jemajoč tu rodovito prst, ondu pa jo pretvarjajoč v močvirje ali pustinjo.
Naša domovina se ponaša zlasti na vzhodu s slatinami, katerih nekaj uporabljamo samd v ožjem krogu, nekaj jih je pa takd izvrstnih, da jih izvažamo v daljne kraje. Malone vse izvirajo iz tretjaških tal in so večinoma v neki zvezi s trahitom, ki je za te dobe dvakrat predrl starejše plasti. Sevčda ne trdi nikdo, da so nastali njih izvirki v navedeni hribini ali potrebovali kakšne njene prvine, temveč to zvezo moramo umevati takd, da vrelčni tokovi zasledujejo rčže in raz-pokline, nastale v vulkanski hribini in da se primešava s primernim tlakom vodi ogljikova kislina v različni, po nekod precejšnji globočini. To posnemamo že iz tega, ker najboljši studenci res privrevajo iz na-pominjanih tal. Drugi pa, katerim nedostaje take zveze, ti so takd
y.: Pozimi.
rekoč mlačni in nimajo nobenega vpliva na širši svet. Studenca zadnje vrste nahajamo tudi na našem ozemlji, drugega blizu drugega, zapadno od Holmca, na katerem se sveti cerkvica Matere božje. Njiju voda je čista in pitna ter je za navadno rabo. Ker sta vodnjaka jako globoka, ni moči raziskovati žil, in mogoče je, da se jih meša več raznovrstnih, katere morda slabč silo jedne žile. Gledč na to, kar smo povedali o drugih slatinah, v tem kraji ni pričakovati studenca posebne imenitnosti.
Pozimi.
j^jnčžec l»eli pada Na gord, polj č.
ft
K&j ljubezen tudi Zimski čas poznri?
Cvetje, petje, sreča Odbežt sred ?
Pada m£ni žalost V prsi in sreč.
Ljubljenca že k meni Dolgo bilo m . . .
Rože so odcvčlc, Ptičev spev molči,
Pada vsako leto Snčžec na poljč — Srcu pride zima,
K d ji i — to se nc vč ! ..
Snegu.
Le mčti, meti, beli sneg, Zarn&i ddl, zameti bieg.
Stikdlc bodo zdaj glavč Ženice mlridc in stare:
Sinoči šel sem k ljubi v vris, Za sabo v snegu puščal gdz.
»Pod oknom gledi je gazi. Od kod, od kod ta slčd drži?«
Zatorej meti, beli sneg, Zameti stčzo, ddl in breg!
Zoran.
Dr. Vincencij Franul de Weissenthurn,11 slovenski pisatelj.
tudi nam Slovencem usoda naklonila nekaj pisateljev in pospeševalcev naše književnosti, katerih ni porodila in dojila mati slovenska. Poleg znanih mecenov Ungnada in Zoisa imamo slovničarja Gregorija Alasia da Som mar i pa, ki je že leta 1607. izdal v Vidnu slovensko-itali-jansko slovnico; potem Janeza N. Edlings, graščaka iz Ajdovščine, ki je leta 1777. izdal več šolskih knjig v nemškem in slovenskem jeziku, in napdsled tudi Franul a-Weisse nth urna, ki se jc trudil dati slovenskemu jeziku celd salonsko obliko.
Dasi je Weisscnthurnovo ime slovenskim razumnikom do sedaj malo znano, vender ostanejo njega mnogostranske zasluge za Slo-vanstvo na Primorskem nevenljive. Namenil sem se zaradi tega nekoliko razsvetliti temo o njega življenji in književnem delovanji.
Franulova obitelj je prišla v XVI. veku baje iz Albanije v Lovrano v Istro, kjer jc obogatela in bila jako ugledna. Pozneje je prodala svoje posestvo občini lovranski in se preselila na Reko. Tukaj so sc popeli Weissenthurm visoko v javnih službah in osebnem razmerji. Zlasti sc jc odlikoval ded našega Vinka, doktor prava, Ivan Krstnik Franul, mestni sodnik in svetovalec ter brodov lastnik, ki je dobil plemstvo s pridevkom »de Weissenthurn«,'2) po diplomi dunajski z dnč 19. listopada 1713. leta.3) Grb podeljenega plemstva je kazal moder ščit, v katerem je bel okrogel stolp s tremi okni v trikotniku, spodaj lesena vrata, okovana z železom; na vrhu jc črn orel z glavo na levo obrnjeno, z zaprtim kljunom, široko razpetimi perutnicami in nogami, pripravljenimi na vzlet. Na vrhu ščita je odprt šlčm, okolo ščita pepelasto in modro mešano perje (namesto pepelastega
>) Gradivo je nekoliko iz ostaline pokojnega L. Ž vaba, katera je post tot diseri-mina rerum prišla v moje roke.	Pis.
Dr. Const. Wurzbach, »Biogralisches Lexikon«, IV. Theil, pg. 342.
3) Diplomo je imel shranjeno Vinkov sin Jurij, umrši leta 1887. meseca svečana na OpČinah poleg Trsta.
Spisal Gr. Jereb.
nano je, da so možjč druge närodnosti pogostoma jako marljivi pospeševalci te ali dne književnosti. Najsrečnejši mlrodje so v tem oziru seveda tisti, ki stojč na višji stopinji omike in imajo izobražen, završen jezik. Vender je
Gr. Jereb: I)r. Vincencij Franu I <le Weissentlium, slovenski pisatelj.	35
tudi srebrno), vrhu šlčma zlata krona, okrašena s štirimi nojevimi peresi, modrimi in pepelastimi. Koncem diplome je svojeročni podpis: Carolus s. r.
Ko sc je cesar Karol VI. dokaj prepiral z Benečani, pridobil si je dr. Ivan Krstnik Franul premnogo zaslug za cesarsko obitelj in za mesto Reko. Preskrboval jc namreč ladje z ljudmi in živežem ob svojih troških in pomagal cesarju odbijati sovražne napade na primorska obrčžja. V priznanje njega zaslug ga je odlikoval cesar z dednim plemstvom. Rečenega dr. Ivana Krstnika sin, dr. Frančišek Franul, oče Vinkov, bil je od 1756. leta vodja naddijakonski kapiteljski pisarni na Reki, dasi je štel tedaj šele dobrih 30 let.Njega žena Margerita mu je povila sina, katerega so krstili za Vincencija. V reški krstni knjigi jc vpisan takd-le: »Vincentius, Maria, Antonius, Blasius filius legit, nobilis Domini Francisci et Margarithae jugalium Fragnul, natus 2. ct baptizatus 3. februarii 1771. Patrini: Antonius de Velleuz, Carolina de Giomarini. Baptizavit canonictis Josephus Spingarolli.* Različna pisava imena »Fragnul* nas nc sme motiti, ker včmo, kakd so sc nekdaj pisala imena slovenska.
Kanonik Spingaroili, Italijan po rodu, vknjižil je ime po svoji izreki, torej vrinil g in hotel s tem označiti, da je treba ime mehko izgovarjati. Toda Franuli se niso nikdar pisali po Spingarollijevem pravopisu. Plemstveno pismo piše »Franul* in nc »Fragnul*, kar izključuje vsako dvojbo. — Vincencij je hodil v osnovno šolo in gimnazij v svojem rodnem mestu, toda kje je obiskoval in završil vse-učiliške nauke, o tem pogrešamo virov. Za vzbujenega absolutizma, ko je baron Žiga Zois v Ljubljani zbiral okolo sebe najveljavnejše domoljube, nastanil se je leta 1798. dr. Vincencij Franul de Weissen-thurn v Trstu. Tukaj se oženi dnč 4. malega srpana 1801. leta z go-spodičino Terezijo pl. Cronnestovo. Poroka je bila v Trstu pri 00. je-zuvitih, kjer je v poročni knjigi takd-le vknjižena: »Nob. Doms. Vincentius Franul de Weissenthurn Patricius fluminensis JUDr. (juris utri-usque doctor) et advocatus 3 anni hie degens, cath. 29.2) annorum, celebs, sponsa: D. Teresia filia Dni. Alexandri de Cronnest Goriticnsis hie educata 21 annorum celebs. Testes D. Jos. Minelli actuar. circol. et D. Jos. Cronnest advocatus.* Poročil ju je Frančišek Ks. Millanich, admin. Parrochiae. Videti je, da se je dr. Franul pri Cronnestu vežbal v odvetniških poslih in ondu spoznal poznejšo soprogo svojo.
>) Ms: Jonner, Genealogie Triestine, parte I. A. — K., archivio diplomatico di Trieste, na 325. strrini.
s) Stati bi moralo jo.
Dr. Franul se je želel ustanoviti za samostojnega odvetnika, zatorej se je obrnil do tržaškega »gubernija*. kateri je v dni dobi dajal potrebno dovolitev. Njega prošnjo je namestništvo ugodno rešilo s tem le odlokom : »An den Gerichtsadvokaten Herrn Dr. Vincenz von Weissenthurn zu Triest. —
Kraft der dem Triester Gubernium von Seiner kais. königl. Apost. Majestät übertragenen Gewalt wird ihm. Herrn Vincenz Franul von Weissenthurn, nach den von seiner Rechtschaffenheit und erforderlichen Kenntnissen gegebenen zureichenden Beweisen an den von ihm heute abgelegten Eid, das Amt eines öffentlichen Notars verliehen und ihm zu seiner Rechtfertigung sowohl als zur Sicherstellung des Publicums gegenwärtiges Diplom ertheilt.
Geschehen Triest, den 10. Februar 1803.«
Dr. Franul odprč meseca svečana leta 1803. svojo odvetniško pisarno in postavi takö trden temelj daljnemu svojemu delovanju.
Zaradi svoje spretnosti in velikega ugleda ga izvolijo pet let pozneje za tržaškega mestnega plemiča (patricija), in kakor takšen jc bil tudi mestni svetovalec. Vrhu tega ga imenuje vlada dnč 16. vinotoka 1815. leta za šolskega nadzornika ilirski - srbski zasebni občinski šoli. To nam priča o mnogostranskem Vinkovem delovanji in njega spretnostih.
Preščren jc zapel Matiji Čopu v spomin: »Minljivost sladkih zvez na svet' oznani: kak kratko je veselih dni število.« Te besede so upravičene tudi o usodi dr. Franulovi. Sredi najlepših let in nadej ga , zadene kap ; prejem.ši svetotajstva umrč v hiši št. 137. v starem mestu zadi za magistratno palačo dnč 2. včlikega srpana 1817. leta. Italijanski vladni list »L' osservatore Triestino« z dnč 6. včlikega srpana 1817. 1. št. 60. je prinesel poročilo, ki slove slovenski takd-le: »V jutro dnč 2. včlikega srpana t. I. je umrl gospod dr. Vine. Franul dc Weissenthurn, pravnik v našem mestu in c. kr. notar, katerega je zadela kap v 45. letu (prav 46. letu) njega dobe. Poleg pravoslovnega znanja je izvrstno poznal tudi druge znanstvene stroke, kar jc dokazal pogostoma kot bivši član društva »Gabinctto di Minerva«. Tudi javno jc pokazal svoje znanje in izdal pred nekaj leti jako čislano slovnico ilirskega jezika, sösebno izvrstno začetnikom.
»V priznanje njega teoretiškega in dejanskega znanja so ga imenovali za šolskega nadzornika ilirski-srbski šoli«. ReČenega lista poro-čcvalcc piše dalje: »Pogreb je bil včeraj ob 8. uri zjutraj; spremili so ga k zadnjemu počitku gospodje odvetniki in velika množica od-
ličnega občinstva. Pokopan je pred včlikimi vrati stolne cerkve Sv. Justa. Njega spomenik1) je v cerkvi št. 1.«
Sestintridesetletna Franulova vdova se je dnč 16. listopada 1818. leta zopet poročila s petdesetletnim samcem marquisom Pietragrassoin, c. kr. uradnikom in mestnim svetovalcem, kateri je skrbel za vzgojo Franulove mladoletne dece. Franul je namreč ostavil šest otrok; -) dva sta umrla že v nežni mladosti. Aleksander, porojen 1803. leta, svetovalec zadarskega namestništva, umrl je 1859. Hči Karolina, porojena 1804. leta, poročena z dr. Grmovnikom, umrla je dnč 20. ržč-nega cvčta 1882. leta, Ludovik. porojen 1811. leta, polkovnik v pokoji, bivši pobočnik nadvojvode Ivana, živi na Opčinah. Četrti je Jurij, porojen 1814. leta, umrl meseca svečana 1887. leta na Opčinah. Ludovikova hči, živeča na Dunaji, piše podlistke v »Presse« z moškim imenom Max von Weissenthurn; Jurijeva hči Leonora pa je poročena s slovenskim učiteljem Stevom FcrlugO. 3)	(Konec prihodnjič.)
Sedanji zemljevid Afrike.
Spisal S. Rutar.

Isdo se ne spominja tiste bele pleše sredi Afrike, ki se je takd oblastno svetila na starejših zemljevidih te Zemljine? Poleg nje je bilo še vse polno pretrganih črt, ki so po-lullau^o) menile negotove rččne toke, ali pa šc nc preiskane jezerske bregove. Sedaj jc popolnoma izginila dna pleša, in pretrgane črte se vidijo le še malokje na novejših zemljevidih Afrike. Določil se je izvir ne samd Nilu, kar se je zdelo starim ljudem nemogoče (zatd pregovor: »quaerere caput Nili«), nego tudi Nigru in Sambesiju. Da, celd najzamotanejša vodopisna uganka o toku reke Kongo je sedaj večinoma že rešena. Prej so risali srednji tok Kongov dve do tri zemljepisne stopinje južno od polutnika, sedaj pa se je pokazalo,
') Beležka pri Vinkovem sinu Ludoviku: »I)a un conto del Don Carlo «le liotloni custode settimanuale c vicario curato della Cattedrale di S. Giusto di data 4. agosto 1817 risulta che il sig. Vincenzo Dr. Franul de Weissenthurn Tu sepolto ncl monumento della Chicsa Nro. I.«
'-') »I/osservatore Triestino«, 1817. leta, str. 1810.
:l) Gospod učitelj hrani dr. Franulovo fotografijo, jako dobro pogojeno po neki sliki.
da teče skoro toliko nad polutnikom. Jedino gdrcnji tok njegov še ni popolnoma dognan, ali misli se, da mu je treba iskati izvira v jezeru Bangveolu. Dognali pa so preiskovalci v ravnokar minulem letu, da je reka U c 11 e pritok U b a n g u, ki se izliva blizu Aequatorvilla v Kongo. S tem je rešeno tudi vprašanje gledč na razvddnico med Uellom in Šari-reko, ki teče v Čadsko jezero.
Tudi število jezer se je izdatno pomnožilo v srednji Afriki. Jezeri M o ere in Bangveolo je našel šele Livingstone na svojih potovanjih v povirji Kongovem. Prav takisto je bilo jezero Njassa pred njega odkritji le malo znano. Na severozapadni sträni Ukereva (Victoria Njansa) rišejo starejši zemljevidi samd jedno jezero Albert Njansa ali Mvutan. Sedaj pa seje pokazalo, da sta tam dve jezeri (Albertovo in Albert - Edvardovo jezero) in da se dviga med njimi celd do 5500 m visoko gorovje Jezera v zapadnem delu države Kongo so imenovali po belgijskem kralji Leopoldu II. V zadnjih letih je našel potem Oger Teleky še dve jezeri med Ukerevom in Abesinijo ter ji krstil na čast avstrijskima prcstolnikoma Rudolfov o in Štefanij i no jezero. S tema je število večjih jezer v Afriki izvestno že napolnjeno. Mimo tega je dognano, da so malone vsa afriška jezera blizu vzhodnega obrežja, kjer so tudi najvišje gorč.
Gledč na navpično izobrazbo se nam prikazuje Afrika kakor velikanska, malo razvita visoka planota, ki se stopnjevito in dosledno dviga od severa proti jugu, v najjužnejšem delu pa zopet v ozkih stopicah spušča k morju. Velikanske robne gorč obkrožajo afriško planoto malone na vseh strančh, le na najzapadnejšem konci je zemljina nekoliko bolj odprta. Izmerila se je višina najvišji afriški gori Kilima-Ndžara in določila na 6100 m. Nekoliko bolj proti severu stoječi Kenija je le za 600 m nižji. Ob najnotranjejšem delu gvinejskega zaliva kipi Käme ru nsko gorovje, čegar vrhunci dosezajo višino 4000 m. Najnovejši afriški velikan pa je Ru ven cor i, ki se dviga v deželi Ugandi blizu Albert-Edvardovega jezera 5500 m visoko. —
Še Čudovitejše izpremembe kaže politiški zemljevid Afrike. Res je, da so si razni evropski närodje (sdsebno Portugalci) že od konca XV. stoletja prisvajali posamezna obrčžja afriška, ali takd obilo se to ni godilo nikoli, kakor v zadnjem desetletji. Za nekoliko let so se zvršile nove politiške stvaritve in izvedle naselbine, da iz težka sledimo vsem tem izpremembam. Vender tudi njih vzročne zveze ne moremo pojmiti, niti razmotriti njih važnosti, ker stojimo še sredi razvijajočih se izprememb in ne vemo, kakšen jim bode konec. Toda
nekako se dadd te izpremembe venderle razvrstiti, in iz nekaterih pogledov jih je moči presoditi vsaj nekoliko.
Najprej lahko razločujemo štiri središča, okolo katerih se kristalizirajo nove politiške stvorbe. Ta štiri središča so: gdrenje porečje Nilovo ter dežele ob včlikih jezerih, reka Niger, reka Kongo in južna Afrika.
V gorenjem porečji Nilovcm so se uprli leta 1883. takd imenovani »madisti« (pristaši preroka M a h d i j a), premagali K ar tu m leta 1885. in popolnoma odtrgali Egiptu takd imenovani »egiptovski Sudan«, t. j. dežele Nubijo, Meroč, Senaar, K or d o fan in Dar for. Dejanska oblast egiptovskega kediva seza sedaj na jug samd do 22° severne .širine, in v sedanjih mejah ne meri Egipet (s polotokom sinajskim vred, ki pripada politiško Egiptu) več nego 9943 [mu* in šteje le 6,822.000 prebivalcev. Ko je odpadel egiptovski Sudan, pojavili sta se dve vprašanji, prvič, čegave naj bodo dežele ob Rdečem morji, in drugič, kakd se odpri nov pot do Sudana.
Prvo vprašanje se je tikalo najbolj Angležev, ker preko Rdečega morja drži važen trgovski pot v Indijo. Ali tudi Erancozje in Italijani so se potezali za posest tega prehoda. Prvi so imeli že prej ob bab-elmandebskem prelivu posestvo Obok, drugi pa A s sab. Že leta 1884. so začele vse tri tu omenjene včlike vlasti živahno gibanje ob Rdečem morji in adenskem zalivu. Ker so se Angleži bali tekmeca Francoza, zatd so se združili z Italijani in jih povabili, naj zasedejo zapadno obrežje Rdečega morja, kolikor ga ne pripada Egiptu. To so Italijani tudi storili leta 1885.; zasedli soMassauo in položili temelj naselbini Ery t h rej i, ki se je morala iz zemljepisnih vzrokov širiti vedno dalje proti jugu. Pri tem pa so Italijani zadeli ob Abesince. Okoristili so se domačih prepirov v Abesiniji in sklenili dnč 2. velikega travna 1889. leta z novim »negušem« (vladarjem abesinskim) M ene 1 i ko m II-pogodbo, s katero so razširili svoje pokroviteljstvo na vse dežele abe-sinske. Od tedaj občuje negu.š s tujimi državami le po italijanski vladi. V začetku lanskega leta so potem sklenili Italijani novo mejno pogodbo z Abesinijo in dobili priznanje neguševo gledč na italijanske naselbine ob Rdečem morji. Navzlic tem pogodbam pa abesinsko vprašanje še sedaj ni rešeno.
Ker so se uprli madisti, izgubili so Evropci prirodni vhod v Sudan; t. j. ob Nilu doli niso mogli več predirati. Toda dežele ob včlikih jezerih so silne važnosti v trgovinskem oziru, in zatd so morali Evropci iskati novega pota v Sudan. Pri tem so hoteli biti Nemci prvi, tembolj ker je Emin-paša, sedanji vladar v Vadelaji blizu
Albertovega jezera, nemškega pokolenja. Razne ckspedicije, prirejene baje zatd, da bi rešile Emina, hotele so si resnično le prisvojiti ozemlje na južni strani Ukcreva. Da bi se to lože zgodilo, osnovali so Nemci leta 1885. svoje »vzhodnoafriško društvo«, kateremu so izročili trgovino in organizacijo »nemške vzhodne Afrike«. Angleži so se čutili s tem prizadeti in so tudi ustanovili »angleško vzhodnoafriško društvo«. Od tedaj seje začelo tekmovanje in potezanjc, kdo dobi vplivno besedo v Sansibaru in kdo ob nasprotnem obrežji. Napdsled sklenejo Nemci in Angleži dne 1. malega srpana 1890. leta pogodbo, po kateri si razdelč vzhodnoafriško obrčžje takd. da je pripadla vsa dežela med Sansibarom, Kilima-Ndžarom, Ukerevom in Tanganjiko Nemcem, vse drugo na severu in severovzhodu nemške vzhodne Afrike pa Angležem, ki so od dnč 4. listopada 1890. leta tudi pokrovitelji Sansibaru. Takö vladajo sedaj vsi zemlji med Kilima-Ndžarom, Ukerevom, Darfurjem, Senarom, Abesinijo in reko Džubo.
Od leta 1885. -se jc torej vse izpremeniio v vzhodni Afriki. Italijani so razširili svoje območje ob Rdečem morji od 180 severne širine do polutnika ob izlivu reke Džube. V njih območje so prišli tudi K a f f a ali Galla in S o m a l i - närodje z vsem somalskim obrčžjem od Džube do rta Ras II a fun a, ker so po pogodbi z dnč 15. listopada 1889. leta vzprejeli pod svoje pokroviteljstvo tudi nekdanja sansibarska mesta K i s m a j u , B a r a v a, B o g d i š u i. t. d. Onostran rta Ras Hafuna pa se začenja angleško obrčžje, ki se zavija okolo rta G u a r d a f u i j a ob južni strdni adenskega zaliva do dnostran Zeile. To obrčžje so si prisvojili Angleži leta 1884. in 1885. ter so zasedli leta 1886. tudi otok Sokotro. Obrčžje ob tadžurskem zalivu z mestom Obokom ie ostalo še vedno Francozom. Ali so s tem stalno rešili razmere v vzhodni Afriki, ali je vse to le efemeren prikaz, to nam pokaže bližnja prihodnost.
V porečji Nigrovem se borita najbolj francoski in angleški vpliv, ker nemške pridobitve v K a me runu po letu 1884. niso tolikanj važne, kakor se je mislilo. Francozje so predirali najprej iz Se nega m bije ob Senegalu proti vzhodu že leta 1880., ko je Faidil e r b postavil načelo, da se mora francoska oblast razširiti v porečje srednjega Nila. Čudovito vztrajno pridobivajo Francozje čimdalje več zemlje ob gdrenjeni Nigru, podjarmljajo manjše razrode in usiljujejo prej mogočnim domačim državam svoje pokroviteljstvo, 11. pr. leta 1887. državama Satnory in Ahmadu, leta 1888. državi Tieba in leta 1889. državi Kongo. Leta 1890. so zasedli Francozje državo Segu-Sikoro in dnč r. prosinca 1891. leta tudi Nioro, zadnji ostanek
države Ahmadu. Pozneje so razširili svoje območje tudi preko državi Mass i na in Gandu, takd da imajo sedaj vse gdrenje porečje Nig-rovo in tudi desno stran srednjega porečja. Prekoračili so dalje K o n-giško gorovje in zvezali svoja senegalska posestva z gvinejskimi, zakaj dni zmatrajo vso Slonokoščeno obrčžjc za svoje in imajo posestva tudi na Zlatem in Robskem obrčžji.
Angleži pa so začeli leta 1885. svoj vpliv širiti od ddlenjega Nigra proti severu in so žc spravili v svoje območje takd imenovane »Haussa-države«, med katerimi je najimenitnejša So kot o med Nigrom in njega dotokom Benue. Leta 1889. so se poskušali dogovoriti s Francozi o omejitvi obojestranskih interesov, ali rešili niso tega vprašanja. Francozje kažejo vedno očitneje svojo namero, da hočejo združiti svoja posestva v Alžiru in Tunisu s Senegambijo in Guinejo ter zavladati vsi zapadno-polovici severne Afrike. Da bi to lože dosegli, zatd so začeli predirati tudi od severa, iz Al žira v srednji Sudan in k Čadskemu jezeru. V ta namen pa so sklenili izdelati saharsko železnico celö do omenjenega jezera. Vsa proga bode dolga okolo 3000 km, torej polovica krajša, nego sibirska železnica. Do sedaj drdrä že vlak 239 km daleč od postaje KI Gucrrah (37 km južno od Constantina) do B iskre. Od tod pojde čez Tuggurt, Temas-s i n i n in Air ali A s b e n v K u k o ob Cadskem jezeru. — Tudi iz S. Louisa v Scncgambiji že delajo Francozje železnico proti Tim bukt u.
Najčudnejši prikaz v novi zgodovini je pa država Kongo. Skoro v sredini »temne zemljine«, tam kjer so bile dežele še pred desetimi leti do malega neznane, utemeljili so leta 1885. evropski ndrod je iz trgovskih ozirov samostalno in nevtralno državo ter ji dali belgijskega kralja za vladarja. Ta država obseza sedaj 22.412 5 v.v/a in šteje 14—15 milijonov prebivalcev, stolno mesto pa ji je Borna blizu izliva Kongovcga, torej skoro na države skrajni meji. Upravno je razdeljena država v 12 distriktov. in uradnike ji imenuje belgijski kralj, v čegar imeni vlada deželo »generalni administrator«. Državne meje so bile urejene po posebnih pogodbah s Francozi (leta 1885. in 1887.) in s Portugalci (leta 1891.), zakaj prvi in drugi so si svojili nekatere dele kongiške države. Portugalci so si svojili zapadni del južne Afrike že od takrat, ko je Jernej Diaz našel rt Dobre nadeje, Francozje pa so začeli v novejšem času širiti svoje gospodstvo med zatonom Biafra in reko Kongo. Znani afriški potovaleč Savorgnan de Brazza je namreč na svojem prvem potovanji leta 1880.—1882. pridobil več razrodov na desnem obrčžji Kongovem francoski vrhovni ob-
lasti in jih združil s prejšnjimi francoskimi posestvi ob rekah Ogove in Gabun. Od tedaj se jc začel »francoski Kongo« čimdalje bolj širiti proti sredini afriški, in podoba je, da namerjajo Francozje tudi od tc strani predreti do Cadskcga jezera. — Portugalci pa so uredili svojo mejo proti državi Kongo s pogodbo z dnč 25. velikega travna 1891. leta, takd da sezajo njih posestva (dežela Angola) celd do izliva reke Kongo in do vzporednika, ki drži skozi ta izliv. Gledč na vzhodno mejo so se dogovorili dnč 20. včlikega srpana 1890. leta z Angleži takd, da pripade Portugalcem ves svet na zapadni strani gorenjega toka Sam-besijevega. Od tedaj je nastala tišina v kongiški državi zlasti zatd, ker je svoje težišče prestavila med lok kongiške reke.
V južni Afriki opažamo vedno večji narastaj britanskega območja. Odkar so Angleži v letih 1836.— 1848. pregnali »bure« (t. j. prvotne holandske naseljence) iz Kaplandije, zmatrali so vso južno Afriko na južni strani povratnika za svojo. Nekoliko časa so jih sicer motili v tej posesti zmagoviti Sulu-Kafri in »buri«, ki so leta 1882.—-1884. mimogredč utemeljili več državic v južni Afriki. Ko so pa Nemci leta 1884. zasedli deželi Nama in Da m ara na zapadni sträni južne Afrike, tedaj so se osokolili Angleži in izdatneje podpirali kapsko naselbino. Že leta 1885. so Angleži zasedli deželo Bečuanov in takd razširili svojo oblast čez južni povratnik. Od tedaj se je pojavila v Kaplandiji mogočna stranka, ki je zahtevala, da se mora razširiti angleško območje celd do Sambesija. Ko si je tudi britanska vlada leta 1888. postavila to nalogo, tedaj se je porodila drzna misel, da mora angleška oblast sezati od najjužnejšega rta afriškega do povirja Ni-lovega in da morajo obrčžja včlikih jezer biti angleška! Angleški in škotski misijonarji so delali že dolgo časa prej na to in pripravljali pot britanski okupaciji. Začeli so tudi graditi železnico iz Captowna in Port Elizabeta in so jo do sedaj izvedli že v porečje Kai G a r i p a.
Ali tukaj so Nemci zagvozdili leta 1886. sovražen klin med angleški plen in zasedli vse dežele od Njasse do Ukereva, kakor je bilo povedano že zgoraj. Pogodba z dnč 1. malega srpana 1890. leta je določila južno in zapadno mejo »Nemške vzhodne Afrike«, in Angleška jc morala popustiti svoj načrt, da bi zvezala svoja posestva na severu Ukereva in Kilima • Ndžara z dnimi v južni Afriki. Vender so ostale v angleškem območji vse dežele na južni strani jezer Moiiro in Tan-ganjika, torej tudi vojaški urejena država M a ta be le med Sambesijem in Limpopom, o kateri vč češki potovalec E. Holub pripovedovati toliko zanimljivega.
Poleg Nemcev so se upirali razširjenju britanske oblasti v južni Afriki tudi Portugalci, ki imajo že od nekdaj Sofalo in Mosambik na vzhodni sträni južne Afrike, t. j. vse obrčžje z dotični m zagorjem od D c 1 a g o a - drage do rta D e 1 g a d o. Ta svoja posestva bi bili tudi Portugalci radi združili z dnimi v Angoli in si takd prisvojili skupno zemljo v severnem delu južne Afrike. Začela so se dolgotrajna pogajanja med Angleži in Portugalci, katera so se končala šele s pogodbo z dnč 28. včlikega travna 1891. leta. Po tej pogodbi seza j o portugalska posestva ob sofalskem in mosambiškem obrčžji proti zapadu do jezera Njassa in obsezajo obe ddlenji porečji Sambesija in Limpopa. Portugalci so nazvali ta svoja posestva »Slobodno vzhodno Afriko« in ja razdelili v dve pokräjini, kateri se imenujeta po svojih stolnih mestih Mosambik in Lorenzo M a r k c z (ob Delagoa-dragi).
Takd so sedaj razna območja v južni in vzhodni Afriki natančno omejena in vzajemne razmere evropskih držav uravnane po posebnih pogodbah. Te pogodbe so torej prav takd zaprečile združenje britanskih posestev, kakor portugalskih in nemških. Ali ostane takd, ali dadd morda ravno afriške naselbine povod splošni evropski vojni, kdo more prerokovati to že sedaj r Izvestno je, da gledajo Angleži za vidnih očij in težkega srca, kakd sc vedno bolj širi francoska oblast v scvcro-zapadni Afriki, gospodujoča že sedaj petini vse zemljine. Skodovanje angleških trgovinskih interesov bi utegnilo mnogo vplivati tudi na konstelacijo evropskih držav, ker sta bila želodec in žep še vedno naj-odločilnejša faktorja v zgodovini.
Kakö pišimo lastna staroklasiška imena?
Ali ni to vprašanje že zastarelo? Saj smo Slovenci kakor v večini prepornih pravopisnih točk in slovniških oblik takd tudi v pisavi in sklanji i latinskih i drugih närodov lastnih imen dosegli jedinstvo vsaj za silo. In tega pravopisnega jedinstva ne moremo ceniti dovdlj dostojno, ker je je-dini vidni znak närodne celokupnosti; veseliti pa se ga smemo tem bolj, ker smo je ustvarili tolikanj naporno, po tolikih krvavih — abecednih vojnah. Te vojne so bile jako opasne närodnemu našemu obstanku. Recimo, da bi bili obveljali metelčica in danjčica: dandanes bi imeli namesto jedine slovenščine kranjščino, štajerščino ali vindiščino, kakor se vidi rekati nasprot-
nikom, in morda še tretji slovenski jezik. Vedno bi se bile uporabljale vse dija-lektiške razlike, da bi se bilb čim prej odtujilo narečje narečju, in danes bi bili brezuspešni vsi jedinstveni napori. Hvala Bogu, da je preobladala gajica, s katero pišejo in berö vsi Slovenci, izimši ogerske, a tudi v somboteljsko škofijo je družba sv. Mohorja poslala letos svoje knjige 158 letnim udom.
Res da jeclinstvena pisava še ni dognana v vseli podrobnostih, ali kdo bi se čudil temu? Nikakor, celö nečuveno čudo bi bilo, ako bi ravno naš pravopis ušel vsem nezgodam, katerim sicer ne uide noben pravopis, bodisi historiški ali fonetiški, t. j. oskodnostim, nedoslednostim in omahljivostim. Treba pomisliti tudi to: naš pravopis je razmerno mlad, resne študije za njega izboljšanje so se komaj pričele; navzlic najboljši volji torej do sedaj ni bilo možno zatreti vseh dvoumnostij. Priznanja vredna pa je bistroumnost in vztrajnost naših slovenistov, katerim se je poročilo vsaj to, da so pravopisju položili trden temelj. Podlaga mu je torej književna slovenščina 16. stoletja (gl. >Cvetje4, V., 2); a točno razsoditi vsak dvoj-beni slučaj l>ode možno šele tedaj, kadar bode dogotovljena historiška naša slovnica, h kateri pridno znašajo gradivo mimo priznanih veljakov tudi mlajše močf, kakor Oblak, Murko, Zavadlal in dr. Dokler pa to delo ni dovršeno, dotlej je neumestno zahtevati od pravopisa točnosti v vsaki podrobnosti, in dotlej nam bodi tii načelo: in dubiis libertas.
V obče pa smemo biti zadovoljni: v glavnih točkah smo se sporazumeli — in necessariis unitas —, in abecedna vojna, ne samö da nas ni razcepila, še utrdila nas je. Drugim, imetnejšim närodom pa se šele napoveduje. Znano je, kakö razcepljeni so v tem pogledu Nemci, ki imajo prav toliko uradnih pravopisov, kolikor je večjih držav, a proti denašnji konven-cijonalni pisavi francoščine in angleščine, ki je že popolnoma zastarela in vender ne strogo historiška, izjavljajo se čimdalje bolj resni možjč, kažoč baš na češko in jugoslovansko popravljeno latinico.
Res bi se dala doseči tudi v podrobnostih jedinstvenost in točnost, ako bi se kar — ukazala, recimo uradno. Ta predlog se menda že poraja nekje — v šolskih krogih: sklical naj bi se shod šolnikov slovenskih, ki naj bi rešili vse dvojbene slučaje in takö ustanovili pisavo, ki naj bi se uvedla v vse šolske knjige; sestavila naj bi se po ukrepih tega shoda pravopisna knjižica nalik nemškemu ^ Regeln u. Wörterverzeichnis für die deutsche Rechtschreibung*. Treba ni obširno dokazovati, da bi bil takšen predlog prenagljen. Prvič ni razumeti, kakö bi se množici še takö bistroumnih šolnikov v nekaterih sejah posrečilo dognati to, za kar so se strokovnjaki trudili ves čas svojega življenja: znanstveni razlogi bi se na tistem shodu nadomestili z glasovanjem ; drugič, kakor izkušnja kaže, lože je pač dekretovati pravopis šolam in uradnikom, nego ostalim smrtnikom. Kaj se je doseglo pri nas
z nemškim uradnim pravopisom? Učitelji res s tisto pomočno knjižico v roci lahko samosvestno popravljajo napake učencem; toda razven šolske in uradniške prakse piše in tiska se dandanes vse vprek po starem, celo uradna „ Wiener Zeitung4. Še večjo veljavo nego za tedaj imajo za dandenašnji besede Miklošičeve: »Da si tudi ta popravljena pisava ni popolnoma dovršena, pa vendar ž njo, kakor nas iskušnja uči, jako lahko izhajamo«. — Za malenkosti pa ne bodimo ncstrpljivi in počakajmo, da nam njih pisavo utrdč strokovnjaki in — raba.
raba! ,Usus est tyrannus*. 'lega samosilnika treba uvaževati tudi ondu, kjer nadomešča vse znanstvene razloge; tembolj pU se moremo ozirati nänj, ako ne nasprotuje jezikovnim zakonom, ampak se ujema ž njimi. Ujema pa se — in v tem se vračamo k začetemu predmetu — tudi v našem slučaji. Naš närod si p r i k r o j u j e tuja lastna imena po svoje. Kdo bi se mu drznil kratiti to pravo? Vsak närod dela takö. Ozrimo se samö na One, ki so za nas najvažnejši: na staroklasiška näroda in na Nemce. Grki so barbarskih närodov lastna imena, katerih glasniki so se upirali njih govorilom, preobražali in pretvarjali tako dolgo, dokler se niso pokarjala domačega jezika zakonom ter dobila takö kolikor toliko domače lice. Časih je skoraj nemožno iz grških retleksov pogoditi barbarskim imenom prvotno obliko; da navedem samö nekaj slučajev: iranski Kuruš so si pretvorili Grki v kxo;, Darajavuš v Aapsio; in Artakšatra v Asra-EepiY,:. Takisto so ravnali z latinskimi imeni poznejši helenisti in pisali 'Ptoaaio;, '\\<vj/j~/Sjc, I V.ä'/ty,:, Kucspsov, Faio; kafras za lat. Romanus, Romulus, Gallus, Cicero, Gains Caesar. — Rimljani, na katere so v kulturi že zarana vplivali Grki, in kateri so se pozneje grškemu ttplivu udali toliko, da so mnoge oblike kar naravnost vzprejeli iz grške sklanje, ravnali so vender jako samostojno celö z grškimi osebnimi imeni. Da o lahnejših izpremembah, kakor Attika, Homerus, Plato nam. gršk. AttuciA, n( )[M)poc, I l).ac<>)v niti ne govorimo, nahajamo tudi silnejše izpremembe, n. pr. Ajax, Hercules, Vlixes (gl. Brambach, Hülfsbiichlein für die lat. Rechtschreibung, 66) nam. gršk. Al*;, llpazA'fc, (— In Nemci, katere nam kažejo za vzornike vestnega in konservativnega postopanja s staroklasiškimi imeni? Res da pedantiški natančno beležijo vsak posebni grški ali latinski glasnik s posebno transkripcijo (prim, njih c, ch, ph, tli, x, y, z), ali ta tankovest-nost v pravopisu jih ne zadržuje, da grška in latinska lastna imena v obče in tudi osebna pretvarjajo po svoje. Da vzprejemljejo grška imena navadno v latinski obliki, kdo bi se spotikal ob tem? Naravni, zgodovinski tek kulture je učinil, da so se v zapadni Evropi sploh bolj udomačili latinski refleksi staroklasiških imen. A tudi teh se Nemci oklepajo samö toliko, kolikor prijajo svojstvu njih jezika; pišejo in govorč: Athen, Rom, die (!)
Tiber, Homčr, Hesiöd, Hčrodot, Lucrčz, Propčrz, Horäz, Vergil, üvfd i. t. d. Že iz teh vzgledov se dä Slutiti, da tudi nemščina sledi tu nekako svoje zakone; ali to je vsekakor gotovo, da o strogem varovanji antiknih oblik tudi v Nemcih niti govora ni. Da pa nemščina češče hrani nominativno obliko latinskih osebnih imen nego slovenščina, kdo bi se čudil temu, ako se pomisli, da se jim je sklanjatev osebnih imen izgubila skoro do cela? Nemcu končnice us, as, es v Menela//^, Pelopidtf.r, Miltiad^r ne napravljajo nika-keršnih težav v ostalih sklonih, katere naznanja samö s členom (v gen. sing, tudi z apostrofom); množino pa nareja lahko zopet po domače, na pr. die drei Horatier, die beiden Gracchen, die Scipionen (gl. Willomitzer, deutsche Grammatik, p. 20.); nam pa bi nominativi Menelaus, Pelopidas, Miltiades narekovali neblagoglasne oblike: Menelausa, Pelopidasa, Miltiadesa, Menelausu i. t. d., katerih se je instinktivno ogibal že Trüber (pr. F. Levee, die Sprache in Trubers 9Matthäus*, str. 9); oblike Plato, Cicero, Xenophon pa bi nas silili do rodilnikov: Plata, Cicera ali Platota, Cicerota in Xenophona.
Da se je torej tudi naš ndrod v rabi tujih lastnih imen ravnal po svojih potrebah in po svojstvu svojega jezika, to je čisto naravno in prav. Kako so Slovani v obče, prav kakor Nemci, tuja imena dnih krajev, v katere so se priselili, prekrščevali in prikrojevali in prilikovali domačim glasovom, o tem čitaš zanimljive podatke v Krekovi ,Einleitung in die slav. Literaturgeschichte* v 1. izdaji str. 188. 9. — Obče pravilo o rabi tujih lastnih imen pa je povse dobro pogodil Sket (Janežič) v slov. slovnici, str. 17.: sBesedam (bolje bi bilo reči »lastnim imenom«), vzetim iz drugih slovanskih narečij ali iz grščine in latinščine, dajemo v končnicah po navadi slovensko lice; tujkam iz novejših jezikov pa rajši puščajmo njih obliko in pravopis; samo v bukvah, za prosto ljudstvo namenjenih, kaže je včasi po-domačiti. Na pr. Hellas == H e 1 a d a , Cicero = C i c e r o n , Kragujevac = Kragujevec; vendar Schiller, Goethe, Shakespeare sploh tudi v slovenščini. Dvoglasnike au, ei, eu itd. pišemo z av, ej, ev i. t. d., na pr. Eu-genius = Evgenij, Aurelitts = Avrelij, Paulus = Pavel* ; (prim, tudi skla-njavo lastnih imen v omenjeni slovnici str. 39. sled. § 95, 1, 2 in § 98).
Le-tä pravila, pojavljajoča se že v stari slovenščini, posneta so i po najboljših piscih, in klanjali so se jim najlx>ljši pisci do najnovejše döbe. Navedem naj samö iz sedanjega stoletja dve klasiški priči, Vodnika in Preščrna. Vodnfk poje v »Iliriji oživljeni« (Pifmenoft, 1811):
»Sdaj IJranzi (Franki) in Götje, In Nčmzi slovč Ilir pa v' tamnize Posablene gr<£«
') Druga izdaja obseza še več dotičnega gradiva, a ni mi pri roci.
in pozneje:
»S' Bilipam in Sandram So jmčli tcrd boj.«
Vodnik pretvarja tedaj tujke prav v duhu slovenskih jezikoslovnih zakonov. Prešeren pa pravi v pesmi »V spominj Matija Čopa« (Poezije 1847., str. 95.)
»Lčl bil nrfS je kernidr, dnigi je bil Palimtfr«.
Poučen prav za naše pravilo je tudi ta le distih:
»Victrix causa diis placuit, scd victa Catoni;
Stiinko Slovčncov vskök, Vrdsc si nardbe Katdn (sie! Ibid. II3).
Da je latinska oblika „Dobrovius* v zabavljivem napisu »DamČarjam < (ibid.) komiški patetiška, umeje se samö ob sebi.
Navedene, prav v slovenskem duhu ustanovljene prakse pa se niso oklenili samö književniki, ampak tudi spisovatelji šolskih knjig, in pisec teh vrstic vč iz svoje izkušnje, da je v (lijakih ta raba utrjena takö, da celö drugošolcem uhajajo pri nemškem pripovedovanji slovenski prikrojene oblike n. pr. Alkibijad, Patrokel, Prijam i. t. d.
Dasi jedino upravičena, trdno utemeljena in širom razširjena, vender ta praksa ni splošno priznana. Nekaj, dasi malo privržencev, in še ti menda pripadajo zgolj klasiškim filologom — šteje öni deloma nasprotna praksa. Tudi po tej praksi se sklanjajo staroklasiška lastna imena po že navedenem slovenskem pravilu — kakö bi se tudi drugače: — a v nomi-nativu sing, se pridržujejo latinske oblike, tedaj: Vergilius, Horatius (vender sem našel tudi nominative: Hippon, Apollon, Tibera, Neapolj, Athenec, Lu-tecija, Gallci, katerih končnica ustreza zopet našemu pravilu). In ker se po prvem koraku naravno umerja drugi, tedaj se morajo dotičniki služiti v staroklasiških imenih z latinskim pravopisom, torej: Crt^sar, Jugurt//a, R/<ren, Mamerkus /fcmilius, An t i or//us je obljubil Fi Ii//11 i. t. d. i. t. d. Tega načela se je držal prof. Pleteršnik v povesti: »Pervi dnevi tretjega triumvirata«, v Stritarjevem »Zvonu« 1880.; to načelo je tirala do skrajne doslednosti slovnica prof. Kermavnerja (leta 1885.), kije v svojih prej izšlih »Vadbah« še nekoliko omahoval, in po slovnici njegovi so se ravnale tudi »Vadbe« Wiesthalerjeve (1886. leta, glej predgovor). Kermavner je sledil v tem izgledu zlasti Čehe, ki so menda to prakso raztegnili na vso književnost. V navedenih učnih knjigah so pisana celö obča imena z latinskim pravopisom, torej: difthong, assimilacija, akkusativ, pyramida i. t. d.
Kolikor je mčni znano, Kermavnerjeve pisave odločilni närodni krogi niso odobravali, in v ostali književnosti ni le našla nikakeršnega odziva niti posnemanja, ampak celö odločen odpor. Lahko bi tedaj mirnega srca prešli preko nje na dnevni red. Toda vprašanje to je prav sedaj zopet imenitno
in nujno; zakaj latinske vadbe za I. in II. gimn. razred so pošle: treba drugega natiska. Njih spiSovatelj, g. ravnatelj Wiesthaler, pa neče, da bi bila pisava vzrok kakeršnemukoli očitovanju ali prikritemu zbadanju, in je porabil to priliko, da soglasno s prizadetim učiteljstvom jedenkrat za vselej načeloma reši vprašanje o pisavi staroklasiških lastnih imen. Zakaj samd za lastna imena se grč tukaj; antikno pisavo apelativnih imen je večina učiteljev že a priori zavrgla, in jedini vzrok, ki se je navedel zänjo, da takö pišejo Nemci, naši učitelji in vzorniki, ta je prepiškav, da bi razpravljali o njem. Niti resničen ni, zakaj Nemci v rajhu so jo že vrgli čez plot in pišejo vakant, Kolonie, Sekte, Lokal, Karzer, Partizip, publizieren ali publi-ziren, Zirkus, Konzert, sploh prednice kol, kon kor i. t. d. (gl. Bauer-Hofer, Grundzüge der neuhochdeutschen Grammatik, avstrijska izdaja, Nördlingen, 1885, str. 184). Samö sedanja uradna pisava avstrijska je uvela zopet an-tikni pravopis celd v take izposojenke, ki so že iz davna udomačene in imajo često že domače končnice, n. pr. Casse, Classe, Act, Medicin, Process, Concert.
Prav za prav, če pritrjujemo načelu, da se občemu književnemu jeziku in pravopisu klanjaj vsakdo brez izjeme, to je vse daljnje besedovanje odveč, in to načelo je jedino pravo in zdravo. Včm, da so i akademije i pojedini učenjaki večkrat strastno, a smešno trdovratno negovali in še negujejo jezikovne in pravopisne posebnosti — marote —, toda masa närodova brezozirno, vender po pravici prehaja na dnevni red mimo takega otročjega učenjaštva. Cesar Klavdij je zaukazal uvčsti novo črko .[ (narobe F) za soglasnik 7/, ki se pa ni obdržala, a nam, šolskim mogotcem, da bi se posrečilo, narodu usiliti takoj več črk (ch, rh, x, y,) in ga privaditi podvajanju soglasnikov, katero je on že iz davna odslovil? — Čujem ugovor: /Ia pravopis imej veljavo samd za šole.4 Takö, tedaj samö za šole, in menda samö za latinske? Zakaj tudi realke in male šole bi nas lepo zahvaljale za pravopis, pri čegar pravilni rabi bi morale v jedno mer sezati po latinskem slovniku! In zakaj bodi šola, četudi samd latinska, v tem izjemnem položaji, da bi si smela, ali bolje, morala privoščevati luksus zasebnega pravopisa? Vedno poudarjamo »Non schola, sed vitae discendum,« tukaj pa silimo šolsko mladino, naj bi se privadila pisavi, ki nasprotuje svojstvu domačega jezika in pravopisa; a v življenje stopivši, prepriča se strmeč tista mladina, da je bil ves nje trud s sitno staro pisavo samo »in usum scholae« I	V. fiežck.
(Konec prihoilnjie.)
Književna poročila.
i.
Dr. M. Murko: /. Bugarski i srpski prijevod knjige o sedam mu d rac a, njen izvor i kratak obzir na druge slovenske redakcije. Preštampano iz C. knjige Rada jugoslavcnske akademije znanosti i nmjetnosti. U Zagrebu. 1890. — 2. Die Geschichte von den sieben Weisen bei den Slaven. {Sitzungsberichte der kais. Akad. der Wissenschaften in Wien.
Philos. - histor. Kl. /id. CXX/I,, Nr. X.) Wien, Tempsky, 1890.
138 s/r., 8».
Danes se že natančno vč, da je mnogo hajk in pripovedek, katere nahajamo v srednjeveških in novih književnostih in še danes med närodom, priromalo iz daljnega vzhoda. Najpopularnejšim jednakim delom pripada sPovest o sedmih modercih*, o kateri je Corres rekel, daje bila bolj razširjena, nego vse klasiške knjige; po mnenji drugih učenjakov je bila za Svetim pismom preložena v največ jezikov. Prišla je seveda tudi k Slovanom, in nje usoda pri njih je predmet obema razpravama d r. Murk a.
Prva razprava se bavi natančno z bolgarskim in srbskim prevodom, ali kratko se govori tudi o drugih slovanskih redakcijah in o zgodovini te knjige sploh. Nastala je povest gotovo v Indijcih, dasi nimamo izvirnika, ampak le perzijske, židovske, sirske, grške, arabske, turške in španske vzhodne redakcije. Pripoveduje se v njih, da je mogočen in moder cesar na vzhodu imel več žena, ali od nobene ni dobil naslednika. Ko mu je vender jedna porodila, hotel ga je vzgojiti kär najskrbneje in ga je dal sedmim modercem. Ali v mnogih letih se pri njih ni naučil ničesar. Cesar ga tedaj izroči svojemu največjemu modercu Sintipi, kateri ga v kratki döbi nauči vsega potrebnega znanja. Ko se cesarjevič vrne na očetov dvor, nc sme sedem dnij govoriti, ker so njega filozofi brali to prepoved v zvezdah. Cesar je zaradi tega žalosten, in jedna žena vzame sina, da mu razveže jezik. Vender je bil nje namen, da zavede mladeniča v greh. Ker se ji ne uda, zatoži ga očetu, ki se da pregovoriti, da obsodi sina na smrt. Sedaj pride sedem modercev, ki cesarju pripovedujejo razne povesti, iz katerih naj se prepriča, da se človek ne sme prenagliti in ne verjeti ženski prekanjenosti. Žena se brani s podobnimi pripovedkami, ali sevčda zmaga naposled preganjana nedolžnost. Pripovedke sinove končujejo to 9 vzhodno povest v okviru
Število pripovedek je v raznih redakcijah različno, ker nahajamo v nekaterih več modercev — v turški celö štirideset vezirjev — in po dve pripovedki ženini; tudi pripovedke se menjajo.
Precfcj rano je prišla knjiga tudi na zapad. Že v 12. stoletji jo nahajamo v raznih redakcijah. Tukaj vzgaja vedno le sedem modercev ce-sarjeviča, in ti ga morajo braniti — mačehe, ki zavzema mesto vzhodne zlobne žene. „Knjiga*, „historija* ali „kronika* o sedmih modercih nam je znana v latinskih, francoskih in laških redakcijah in v španskem, ho-landskem, galskem, nemškem, islandskem, švedskem, datskem in armenskem prevodu. V nemščini je znanih nad 40 starejših tiskov, izmed katerih imajo mnogi za našo dobo negalantni nadpis: »Sehr lustig und nützlich wider der falschen Weiber Untreu zu lesen«.
Usoda knjige o sedmih modercih pri Slovanih priča jako značilno, kakö se je razvijala civilizacija med njimi. Cehi so jo imeli že v I4. stoletji v svojih 3Gesta Romanorum* ; tiskali so prevod redakcije »Historia septem sapientum« že okolo leta 1502., imeli tudi »komedijo« o sedmih modercih in si ustvarili celd popolnoma samostalno redakcijo, s katero dr. Murko prvikrat obširno seznanja učenjake. Stari prevodi so delani po 1 a t i 11 s k i h izvirnikih, jednako dva poljska, izmed katerih pripada jeden najstarejšim poljskim tiskanim knjigam. Šele v najnovejšem času se je knjiga pri Čehih in Poljakih na novo prestavila po nemških »Volksbücher«. Rusi so jo dobili, kakor druga dela srednjeveške zapadnoevropske književnosti, od P o -ljakov in jo marljivo prepisovali v 17. in še v 18. stoletji, takö da so pri Rusih za to döbo mogoče še jednake filološke študije, kakor pri za-padnih närodih h koncu srednjega veka. Bolgari in Srbi pa so dobili šele v začetku našega stoletja prevode Sintipe iz novogrščine in še tega so imeli BoJgari najprej le v rokopisu.
Dr. Murko je v obeh svojih razpravah izmed 40 znanih rokopisov porabil 38, takö da doslej, kakor pravi češki znanstveni časopis »Athenaeum« , nobena ruska povest ni bila preiskana takö natančno, kakor je to preiskal dr. Murko. Tudi sicer so priobčene pohvalne ocene v slovanskih in drugih jezikih. Francoski akademik G. Paris imenuje v svojem poročilu („Romania*, 1891., Avril str. 373. — 374.) Murkovo razpravo »travail d' une črudition ii la fois tres čtendue et tres sure«. Varšavski mesečnik »Ateneum« (1891, Lipiec, str. 177.-179.) pravi: »Gruntowna to rozprawe dr. Murki wszystkim praeujaeym nad literatura sredniowieczna po-lccič naležy«. Jednako pohvalno so poročali dosedaj o knjigi časopisi: „Gi-ornale istorico della letteratura italiana*, »Anzeiger für deutsches Altertum', praška ,Krok* in „Athenaeum*, „Prze-glad pol ski8, mesečnik krakovskih vseučiliških profesorjev, in »Vienac*. Vratislavski slavist dr. Mehring pa, ki je kot učenjak, sösebno kot poljski literarni zgodovinar na dobrem glasu, priobčuje v berlinski Deutsche Litte-raturzeitungc z dne 5. kimovca m. I. štev. 36. obširnejšo oceno o nemški
razpravi dr. Murka in pravi napösled: »Die Abhandlung ist eine achtungswerte Leistung, sie bietet mehr, als der Titel erwarten lässt, nämlich die Würdigung der einzelnen. namentlich der russischen Fassungen nach der sprachlichen, stilistischen und nationalen Seite hin, sie ist auch für die allgemein vergleichende Sagenforschung wertvoll, worauf die betreffenden Gelehrten gewiss ihr Augenmerk richten werden«.
Končno omenjamo še naročila, katero je prejel dr. Murko od peter-burške akademije, da bi namreč pri nji izdal ruske tekste, o katerih je podrobno razpravljal v zagrebškem in dunajskem spisu. — To so izvestno častna priznanja, za katera iskreno čestitamo dičnemu našemu sotrudniku!
Češka književnost.
riše J. L.
Kdor hoče dobro poznati češko književnost, mora računjati z vsemi činitelji, kateri ji dajö življenje. Tem ne prištevamo samö pisatelja, knjigarja in bralca, ampak tudi mnogo takih okolnostij, katere bodisi pospešujejo nje razvoj, bodisi nekateri nje sträni pritiskajo poseben značaj. Vsaka književnost je sicer verno zrcalo närodove kulture, toda kar se tiče razvoja, ima češka književnost v marsikaterem pogledu toliko posebnega in torej tudi poučnega, da se loči od vseh književnostij iztočne polovice evropske. Ker v närodno-politiškem oziru morda nikjer ni takšne analogije, kakeršna je sedaj med närodom slovenskim in češkim, nadejem se, da ustreženi bralcem, ako jim bodem na tem mestu, če ne nadrobno poročal o češki književnosti, vender slikal verne očrte tiste duševne delavnosti bratskega näroda, ki po številu tudi ni velik närod, čegar delavnost pa je m6či po nje intenzivnosti primerjati delavnosti petkrat, da osemkrat večjih narodov. Veselilo me bode torej, ako marsikateremu slovenskemu rodoljubu prepodim brezupnost in ga prepričam, da lahko tudi majhen närod izvršuje višje in najvišje namene življenja, ako se ne zanaša na tujo pomoč, temveč ako ostane vsak njegov sin zvest krvi svoji in s trdno voljo in gorečo ljubeznijo podpira vse, kar närodu koristi in ga osrečuje. Vsakdo je poklican, da dela v svojem področji in po svojem razmerji; komur pa ni dosti moči, tega vestno podpiraj, kdor si mu brat po rodu in pozivu!
Književnost češka se loči od književnostij iztočne polovice evropske sösebno po tem, da ni eksotiška rastlina, ki more živeti samö v toplih rastlinjakih plemstva in bogatega meščanstva, ampak da je domača rastlina, ki rase bujno po vseh hribih in dolinah čeških dežela, takd da sezajo nje korenfne
4*
globoko v najnižje in najširše plasti närocla češkega. Književnost češka pa je tudi bogata miza, pogrnjena vsakemu st;tnu, in oskrbena s hrano za slčharno potrebo. Psihološka posebnost češkega naroda je, da je čitateljski ndrod v taki meri, v kakeršni morda ni drugega; knjigarji, ki prav dobro poznajo češko in nemško čitateljstvo in knjigotrštvo tudi drugih narodov, lahko pričajo o tem. Zlasti v nižjih in najnižjih plasteh, pri kmetu, rokodelci, dninarji, šivilji, perici i. t. d., vidimo, kakö različno je veselje do čitanja v Čehih in Nemcih. Ako čita nemški rokodelec knjigo, včruj mi, da io je bržkone izposodil kje iz »Leihbibliotheke« ali v »Lesezirklu«; češki rokodelec pa si knjigo kupi, da bode njegova, da bi jo lahko bral vselej, kadar mu bode }>otreba; čim več knjig ima v preprosti omari svoji, tem bolj se ponaša ž njimi. Da čita češko ljudstvo rajši nego nemško, temu je bistveni vzrok to, da je češki otrok v šolskem pouku razbornejši od nemškega, to pa bržkone zatd, ker se češki književni jezik v slovnici tolikanj malo loči od govora preprostega ljudstva, da ga češki otrok čitaje lakoj umeje. Nemški književni jezik pa je takö različen od domačega narečja, da se ga mora otrok šele učiti kakor tujega jezika. Ta razloček med nemškim književnim jezikom in nemškimi narečji na Češkem je mnogo večji, nego je razloček med slovenščino in srbščino, da, tolik je, da se Nemci s Krkonoš, Rudnih gora in Sumave kär nič ne umejejo.
Toda češki nrtrod bi ne bil čitateljski närod, da ni bil za takšnega vzgojen, t. j. da ni bilo möz, kateri so pisali knjige češki mladini in kateri so jih tudi marljivo razširjali med njo. V obojem oziru grč prva zasluga češki duhovščini, o kateri so jjopolnoma upravičene besede: Kakeršna duhovščina, takšen närod! Jasneje negoli kje vidimo pri ndrodu češkem, česa je zmožna duhovščina, ako le hoče! Zakaj dasi štejemo v češki duhovščini 660 pisateljev, vender bi le-tö veliko število navdušenih delavcev nc bilo ndrodu pomoglo do tolikega uspeha, ako bi zopet zlasti duhovščina ne razpečavala knjig, ne snovala šolskih knjižnic za mladino in sploh mogočno ne razširjala čitanja med närodom. Kaj koristi ndrodu knjiga, ako je nihče ne bere? — Zatö je tudi Moravska v jjoslednjem stoletji, odkar je češki närod zopet oživel, zaostala za češkim kraljevstvom v vsakem oziru za dve generaciji, ker moravska češka duhovščina ni vzgajala čitateljstva, niti budila mladini veselja do čitanja takö, kakor je to storila češka duhovščina v kra-ljevstvu, zlasti v prvi polovici tega stoletja. Posledice le-te delavnosti v kra-Ijevstvu vidimo sedaj razločno: Od leta i860, rase češka književnost vsako desetletje v potencijalnem razmerji, in če bode vedno napredovala takö, kakor se nädejeino, zvršč se v tridesetih letih vse naše želje v tej smčri.
Kakö se dandanes razvija češka književnost, kar se tiče m n o ž i n e razpečavanih knjig, priča nam najzgovorneje statistika knjigarska. Čeških
založnikov knjig (brez sortimenta) jc na Češkem 25, na Moravskem in Sleškem pa so 4. Založnikov, ki izdajajo češke in nemške knjige, štejemo na Češkem 4. Čeških knjigarcn je na Češkem 86, na Moravskem in Sleškem samd 8. Češkonemških knjigaren (kjer je lastnik navadno Nemec, ki pa v svoji prodajalnici tudi prodaja češke knjige) teh je na Češkem 17, na Moravskem in Sleškem 15. — Ker je češkega prebivalstva na Češkem 3,645.000, na Moravskem in Sleškem pa 1,720.000 duš, šteje se torej jeden češki knjigar (izmed 86) v kraljevstvu na 42.000, na Moravskem in Sleškem pa (izmed 8) na 2 15.000 duš. — Če bi bilo knjigotrštvo na Slovenskem toliko, kolikeršno je na Češkem, imel bi slovenski narod (štejem tudi ogerske in beneške Slovence) sedaj najmenj 30 knjigotržcev!	(Dalje prihodnjič.)
LISTEK.
»Matica Slovenska«. Društveuikom »Matice Slovenske« so se razposlale za leto 1891. nastopne tri knjige: i. »Letopis Matice Slovenske za leto 1891.« Uredil prof. Anton Bartel; 2. »Zgodovina Novega Mesta«, sestavil prof. Ivan Vrhovec, in 3. »Pegam in Lambergar«, povest, spisal dr, Fr, D. — V »Letopisu« čitamo na prvem mestu obsežno razpravo dr. M. Murka »Enklitike v slovenščini«. Ta članek se bavi, kakor pravi pisatelj, le z enklitikami v (novi) slovenščini; na druge slovanske in sorodne jezike se ozira le mimogredč. Vender enklitike sploh niso predmet tej razpravi, zatrt pa se ozira pisatelj natančno na vse pojave, ki so z enklitikami v zvezi v našem jeziku z zgodovinskega in dijalektološkega stališča. Nekatera poglavja so se razširila, ker je bilo treba govoriti tudi o naglašenih oblikah in nekatere drugače razlagati, nego je navada, ali pa pobijati krive nauke. Dr. Murko obravnava letos samo oblikoslovje; skladnja pride na vrsto šele prihodnje leto. Po splošnem uvodu govori o zaimkih, kateri so za enklitiško rabo razvili posebne oblike (enklitike v navadnem pomenu), in sicer razpravlja brezspolni osebni zaimek ter zaimek tretje osebe jx,; nato prihajajo glagoli, ki so enklitiški, ali pa so razvili krajše ohlike, ki se lahko rabijo enklitiški, namreč pomožni glagol sem, hiti, glagol bodem, hoteli, imeti. Potem govori o enklit iški rabi tudi drugih besed, sosebno členkov, združenk, besed, ki so zaradi ritma v govoru izgubile naglas, in končno o besedah, katere podrejajo druge svojemu naglasu, to so nikalnica ne, naj in predlogi. V drugem delu svoje razprave bode dr. Murko prihodnje leto poročal o rabi in porazstavi enklitik v stavku. — Za tem spisom priobČuje dr, V. Oblak drugo polovico svoje razprave »Doneski k historični slovenski d i a lek t o log i j i«. Pisatelj pravi v uvodu, da imamo za poznavanje gorenjskega in dolenjskega narečja primeroma lepo število pisanih in tiskanih virov iz XV. do XVII. stoletja; tudi za notranjščino nt- pogrešamo virov, dasi sezajo samö v drugo polovico XVII stoletja. Takisto imamo za koroško narečje dragoceni slovar Megiserjev in kratko prisego, katero je objavil dr. Sket; v kajkavskem narečji pa je celo mnogo knjig iz XVI. do XVII stoletja. Najslabše stoji s poznavanjem goriško-beneškega govora, ker nimamo iz
starejše dobe nobenega spomenika, niti pisanega niti tiskanega, razven italijansko-sloven-skega slovarja, katerega je sestavil Gregorio Alasio da Sommaripa in izdal leta 1607 v Vitimi. Temu se pridružuje šc jeden na pergamenu pisan rokopis iz konca XV. stoletja, katerega objavi »Archiv für slav. Philologie«:. Tem večje važnosti je tedaj knjižica Som maripova; samo to kvari nje rabo in zanesljivost, da je v nji mnogo očitih pomot. To knjigo torej razpravlja dr. Oblak, potem pa navaja nje najvažnejše oddelke, iu sicer predgovor, slovniške obrazce, cerkvene pesmi in molitve in iz slovarja vse one besede, katere so važne zaradi svoje redkosti ali pa zanimljive zaradi oblike. Dalje šc poroča o slovenskem ukazu ali naznanilu briksenskih škofov, namenjenem preprostemu narodu bleŠkega okraja. To naznanilo je z leta 1O42. in nc obseza več nego jeden list, ki je popisan samo na prvi strdni in je shranjen v deželnem muzeji ljubljanskem: pravopis mu je sevčda osnovan na nemški podlagi. Končno poroča pisatelj o silno redkem Trubarjevem »Katekizmu z dvema izlagama« z leta 1575.. na katerega je prvi opozoril dr. Krek v »Kresa« prvem letniku. — Tretji spis v »Letopisu« je naslovljen »Premo-gova tvorba v obče, posebej pa nje izobrazba na slov. Stajerji«, spisal prof. M. Cilenšek. Najprej nas seznanja pisatelj z geološkimi tvorbami v obče, potem pa o ziljskih skladovih na različnih krajih. Razprava je navzlic ddkaj težavnemu in v nas tudi kolikor toliko novemu predmetu pisana jako pregledno in zato tudi zauimljivo ter je vsekakor na čast domačemu znanstvu, zlasti zato, ker jo je prof. Cilenšek spisal na podlagi svojega raziskovanja. — Daljni članek iz peresa prof. S. Rutarja si6ve »Prazgodovinske in rimske izkopinc po Slovenskem leta 1890.« Ondu čitamo zlasti o izkopinah ljubljanskih, novomeških in sploh izkopinah na Kranjskem, Primorskem. Koroškem in Štajerskem. Vse te izkopine so opisane kratko toda temeljito; pojasnjuje jih tudi štirinajst slik. — V članku »Barve in njih uporaba v Ornamentik i« razpravlja ravnatelj Ivan Šubic kakovost svetlobe in barv, komplementarne barve, barve prirodnin, nasičene barve in hromatiške ekvivalente; natd podaja nekatere splošne opazke o zvezi barv, o njih estetiškem učinku, o pigmentih z ozirom na spektralne barve, o vrstah in dobavi pigmentov, in končno beremo zgodovinski pregled, kakd so rabile barve v ornamentiki raznih zlogov in dob. Kolikor vemo, to je o barvah jedina večja razprava, kar jih imamo v slovenskem jeziku; tem večja je torej nje vrednost. — S spisom »Pr. Miklosich« je postavil dr. M. Murko slavnemu učenjaku dostojen spomenik v Matičinem »Letopisu«. V njem ne pripoveduje samd, kaj je bil Miklosich Slovanstvu sploh, nego tudi pobija marsikatere krive nazore. V posebnem oddelku uadaljujc živo-topiš Miklosichov, katerega je v »Letopisu« za leto 1882. in 1883. priobčil Anton Trstenjak, in našteva dela Miklosichcva od leta 1883. Na konci razprave je natisnjeno pismo, katero je pisal »Matici Slovenski« Ivan Navratil in v katerem pripoveduje o poslednjih dneh velikega pokojnika — »Bibliografija slovenska; slovensko knjištvo od i. jan. 1890. leta do l.jan. 1891. leta«, sestavil Ivan Tomšič, uravnana je po nasvetih, katere je v lanskem letniku našega lista priobčil prof. K. Perušek; nekoliko se uravnd še v prihodnje, ako bode tako bolje po godu slovenskemu občinstvu. Reči moramo, da nas je sosebno razveselila nova uredba, ki k&j dobro ustreza tako znanstvenim kakor praktičnim potrebam. — V končnem izvestji »Matičinega« tajnika /j. ImIui čitamo poročilo o delovanji »Matice Slovenske« v dobi od dnč 1. vinotoka 1890. do dnč 30. kimovca 1891. leta, računsko poročilo, poročilo o društveni knjižuici, upravništvo »Matice Slovenske« za leto 1891., imenik udov »Matice Slovenske« leta 1891 . umrše ustanovnike zadnje dobe. zapisnik društev, ki z ,,Matico" zamenjujejo knjige in naposled zaznamek društvene književne zaloge. Ves „Letopis" obseza 358 stranij včlike osmerke. natisnila pa ga je „Ndrodna Tiskarna'4,
O obeh drugih knjigah, kateri smo navedli v pričetku svojega poročila, priobčimo pozneje samostalno oceno; za sedaj samo še izrekamo prepričanje, da bodo „Matičarji" izvestno sosebno zadovoljni z letošnjimi knjigami „Malice Slovenske".
Levstikovi zbrani spisi. Knjigarna Ig. pl. Kleiumavr & Fed. Bamberg razj>o-šilja nastopni poziv: „Fran Levstik je v slovenskem slovstvu uže blizu štirideset let zveneče in slavno im£. Uže prva zbirka njegovih mladostnih poezij, ki je prišla na svetlo leta 1S54., vzbudila je po slovenskem svetu občno zanimanje. V tehničnem oziru za list čas nenavadno dovršene, po svoji vsebini izvirne, polne globokega čustva, zdravega humorja in človekoljubivih nazorov nam kažejo te poezije samostvornega pesnika, čigar krepka osebnost se dobrodejno odlikuje od vseh slovenskih pesnikov tedanje «lobe.
V tistem slovenskem pesništvu neprijaznem času preostro sojene, bile so „Pesmi" (1854.) usodepolne našemu pesniku. Vrgle so ga iz tira, po katerem bi mu bilo drugače najbrž mimo teklo njegovo življenje, in pravi deseti brat brez doma in rodbine si jc Levstik dolgo vrsto let kruha iskal po raznih pokrajinah slovenske domovine. Trd boj za vsakdanji kruh. resne znanstvene študije, v katere se je utopil samouk, sotrudstvo pri raznih političnih časopisih in tudi nekakšen strah pred javnostjo — vse to ie pro-vzročilo, da se je Levstik le v dolgih presledkih oglašal v slovenskem slovstvu, da pa do svoje smrti ni objavil nobenega večjega celotnega pesniškega dela.
Toda tudi uže z önimi spisi, katere je priobČeval v „Glasniku" in „Novicah", v „Vrtci" in „Zvonuu, v „Slovenskem Narodu" in „Napreji", vplival je mogočno na razvoj našega književnega jezika.
Sploh se je Levstik slovenskemu občinstvu zadnjih trideset let kazal bolj jezikoslovca nego pesnika. Samo dobremu prijatelju pesnikovemu se je posrečilo, za svoj list od Levstika dobili kaj poezij, in še te je pesnik najrajši priobČeval brezimno ali pa z izmišljenim podpisom. Zatorej se je v slovenskem občinstvu ukoreninila misel, da je I^vstik pač velik učenjak in bistroumen jezikoslovec, da pa jc v njegovem srci usahnil vir večnolepc divne poezije.
Toda kako napačna je bila ta misel, to jc pokazala njegova literarna ostali na.
Razven obsežnega leksikalnega gradiva, ki se porabi drugod, oslavil je Levstik svojemu narodu bogat zaklad dovršenih poezij samo deloma uže natisnjenih povestij, pravljic in pripovedek, bistroumnih kritik, znanstvenih razprav in jezikoslovnih študij. Samo poezije njegove obsezajo okolo 450 številk, iu dobra tretjina teh poezij doslej ni bila še nikjer natisnjena. Od nežne erotične pesence in vesele otročje igre do vznesene himne in veličastne ode, od zveneče ubranega soneta in pobožne cerkvene pesni do mračne balade in jasne romance, od prekrasne Marijine legende, božične kantate in mične basni do pereče satire in smeh vzbujajoče parodije — vse vrste pesništva so zastopane v Levstikovih poezijah!
Podpisana knjigama, ki je od Levstikovih dedičev kupila pesnikovo literarno zapuščino, izročila je nje ureditev g. prof. Fr. fcrrcu, ki Levstikovih zbranih spisov ni samo priredil za natisek, ampak je vsakemu zvezku dodal tudi obširen tolmač, kateri
—	kolikor je bilo to možno dognali — natanko pojasnuje, kedaj je pesnik dotično pesen ali dotični spis zložil ali spisal, kedaj in kje natisnil ali za natisek priredil; kaj je pesniku dalo povod tej ali oni pesni, temu ali onemu spisu. Ta tolmač znatno povišuje vrednost vse kritično in spretno urejene zbirke, kakeršne Slovenci doslej gotovo še niso imeli."
„Levstikovi zbrani spisi" izidejo v petih zvezkih z nastopno vsebino: I. zvezek — Poezije I. — ol>scza : Uvod — Pesni — Ode in elegije — Sonetje
—	Romance, balade in legende — Tolmač. II. zvezek — Poezije II. obseza: Otročje igre v pčsencah - Različne poezije — Zabavljice in pušicc — Jč/a na Parnas — Ljudski
Glas — Kraljedvorski rokopis — Tolmač. Ostali trije zvezki izidejo prihodnje mesece v kratkih presledkih, lil. zvezak bode obsezal povesti pravljice in pripovedke. V tem zvezku izide sloveča povest »Marlin Krpan s Vrha«, dalje »Doktor Bežanee v Tos• banji Vasi« in več krajših pripovedek. IV. zvezek prinese: Kritike in znanstvene razprave. Poleg krajših spisov bode ta zvezek obsezal zlasti znane »Napake slovenskega pisanja«, spis »Gospodoma nasprotnikoma« (ves spis), kritično razpravo * Pega m in Lam-hergar«, »Vodnikovo življenjec i. t. d. V. zvezek; Jezikoslovne stvari. V tem zvezku izidejo spisi jezikoslovne vsebine, zlasti važni doneski k slovenski slovnici. —
Živo prepričani, da niirod slovenski veselo vzprejme prelepo bo/.ično darilo, katero mu je podal g. prof. Leveč, priredivši Levstikovih spisov prvi in drugi zvezek, za sedaj samo oznanjamo Levstikove poezije; obširnejše poročilo pa priobčimo v prihodnjih številkah. Omenjamo še, da sta priredila založnika za vse spise štiri izdaje, in sicer stane broširana izdaja: gld. I0"50, v platno elegantno vezana gld. i3'5o, v pol francoskem usnji gld. 14*50 in konči v prekrasni fini vezbi gld. 15*50.
Jurčičevi zbrani spisi, katere izdaja »Narodna Tiskarna« in ureduje prof. Fr. Letve, obsezajo v desetem svojem zvezku znani roman »Rokovnjači«, ki je bil priobčen v »Ljubljanskega Zvona« prvem letniku, nat<3 štiri pripovedne črtice »Moj prijatelj Jamralec«, »Šest parov klobas«, »Po tobaku smrdiš« in »Ženitev iz nevošljivosti.« Vse štiri so bile natisnjene v »Slovenskem Narodu« leta 1S77., 1878 in 1879. Odveč bi bilo še priporočati Jurčičeve spise; omenjamo samd, da deseti zvezek završuje pripovedne spise in da vel j d kakor prejšnji zvezki nevezan 60 kr., krasno vezan pa 1 gld. Jurčičevi zbrani spisi se sploh dobivajo v »Narodni Tiskarni«, prodajata jih pa tudi Janez Giontini in Kleinmayr & Bamberg v Ljubljani.
»Od pluga do krone.« Zgodovinski roman iz minulega stoletja. Preprostemu narodu spisal 'Jakob Bedenek. V Ljubljani 1891. Tiskala in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 270 str. — Romanov, namenjenih preprostemu nrtrodu, šteje slovenska književnost ubogo malo, zatorej veselo pozdravljamo vsako novo delo takšne vrste in ga, kakor se umeje samo po sebi, nc merimo takd, kakor romane, pisane izobraženim stanovom. Bedčnekov roman si je našel mnogo priznanja pri dnih Čitateljih, katerim je namenjen; temu priča je to, da se pridno kupuje, cehi pridneje nego druga pripovedna in pesniška dela. Z dobro vestjd lahko rečemo, da ima mnogo prednostij, sevčda tudi dokaj nedostatkov. Velika prednost je že to, da se bere jako gladko. ker je pisava vseskozi domača in lahkoumevna; sosebno pa ga priporoča prelepa in hvaležna snov, katero obravnava pisatelj. Kaj ga je nagibalo spisati ta roman, to pripoveduje v predgovoru sam: prvič je hotel Slovence seznaniti s prešlavnim rojakom našim (velikim matematikom Jurijem Vego) in mu takd postaviti živ spomenik v srci narodovem; drugič pa je hotel ž njim oči odpreti zlasti tistim kmetskim očetom, ki imajo nadarjene sinove, toda jih ne dajö v šole. Oboje se je pisatelju posrečilo precčj dobro, dasi je to velika hiba v romanu, da čitamo le nekatere odlomke iz življenja Vegovega, ker osebnost glavnega junaka preveč zakrivajo druge osebe in druga dejanja, katera riše pisatelj časih celd po nepotrebnem- Sploh moramo reči, da je pisatelj pregostobeseden. zlasti tedaj, kad^r govori o velikih zgodovinskih osebah in zgodbah; ponekod pa je tudi nepravičen. Navedli bi lahko več odlomkov, kjer se pretirano govori o pruskem Frideriku, ki je in ostane odlična osebnost v zgodovini navzlic vsem pegam svojega značaja in navzlic krutim krivicam, katere je provzročal z železno roko svojo. Tudi včliki Jožef II. je opisan precčj čudno, da ne rečemo k h j hujšega. O osebah samih, ki nastopajo v romanu, priznavamo, da so risane jasno in krepko. Bedenekov Vega je vseskozi simpatiška osebnost, izvestno najboljša izmed vseh; tudi mati njegova je pogojena jako dobro. Prija nam
takisto Vegova sestra Poloni ca, mladi Vehovee pa je pristen vzgled nestanovitega kmet-skega posestnika. Posrečil se je tudi »mrtvaški ptič« Javorškov Jaka, dasi nam semtcrtjh presedajo njega dovtipi in po nekod prisiljene šule. Nikakor pa nam nc prija Selanova Anica, ki sc takd hladnokrvno odreče Vegi. Vemo sicer, kakd se je zgodilo, da se je v prevelikem duševnem strähn obljubila Petelinovemu Janezu, ali pisatelj bi bil moral vse drugače motivirati nje slovo z Vego; sploh je Vegovo razmerje z Anico najslabši oddelek vsega romana. Nandetova zveza s Polonico je opisana dosti nežneje in zatorej tudi srečneje; vender bi bil pisatelj brez škode lahko izpustil dni čarovniški proces, ali pa ga vsaj opisal takd, da bi bil — verjeten. — Velika hiba je tudi to, da malone vse glavne osebe nc umirajo navadne smrti. Starega Vchovca pobije skala, Petelinovega Janeza in Anico zagrne Ljubljanica, ko se baš peljeta s svatovščine na dom; Nandeta potopi Dunava, mladi priženjeni Vehovee skoči sam v morje, Javorškovega Jako ubije kovač zagoriški (sicer oseba zelo nejasnega značaja). Jurija Vego napösled pahne mdtinar Janoš v Dunavo. Cemu to? Petelinovemu Janezu in Anici bi bil pisatelj lahko privoščil življenje, Javorškovemu Jaki tudi, ker prav tukaj ne vidimo najmanjše potrebnosti za dejanja logiški razvoj, da morajo te osebe umreti. Drugače je sevčda z Vego. Da je utonil v Dunavu, to je dokazana resnica, ali v romanu ni dovölj utemeljena njegova smrt. Mdlinar Janoš ga pahne v vodo iz strasti po zlatu — ali ne bi bil mogel pisatelj stvari zasukati takö, da bi bil Janoš — nekdanji Močilnikarjev Nemec — ki že tedaj ui mogel trpeli Vege, ko sta bila še paglavca na Zagorici, v tisti usodni noči spoznal majorja Vego in ga iz sovraštva in lakomnosti pahnil v valove dunavske? To bi bil po naših mislih konec, ki se dd jako dobro podpreti in bi tudi k.\j dobro sklepal roman in življenje Vegovo.
To so v obče nedostatki Bedčnekovcga dela, katerih se nam je zdelo potreba omeniti; o manjših stvarčh ne govorimo. Sicer pa ponavljamo, da je knjiga vredna toplega priporočila, ker ima resnično lepe prizore, in^ veliko nravno vrednost. Da ni vse takö, kakor bi moralo biti, tega ni tolikanj kriv pisatelj, nego öna temina, ki pokriva življenje našega slavnega matematika. Pritrditi moramo, da kujiga ustreza svojemu namenu in da jo bode rado in pogostoma prebiralo preprosto naše ljudstvo o dolgih zimskih večerih!
»4000«. Ta satiriška fantazija, katero je lani prinašal naš list, izšla je tudi v posebnem odtisku in se dobiva v »Ndrodni Tiskarni« v Ljubljani po 50 kr.
»Popotnikov koledar za slovenske učitelje«, katerega izdaja že šesto leto g J/. Nerat, nadučitelj in urednik »Popotnikov« v Mariboru, prinaša v svojem letošnjem tečaji poleg običnih koledarskih stvarij popoln imenik šolskih obla ste v, učiteljišč, ljudskih Šol in učiteljskega osebja po južuem Štajerskem. Kranjskem, Primorskem in slovenskem delu Koroškega. Po vsebini in nje razvrstitvi je torej bistveno jednak svojim prednikom, vender mu je g. izdajatelj vtisnil nekoliko slavnosten značaj in mu v spomin 30oletnice včlikega pedagoga Komenskega dodal lepo sliko, katera kaže Komeuskega v Oo. letu dobe njegove. Izdajatelj priznava, da novi letnik »Popotnikovega koledarja« ni še izšel popolnoma brez nedostatkov, ali temu ni vzrok on, nego dotični gospodje učitelji, ki mu niso poslali naprošenih podatkov, oziroma popravkov. Vender lahko ro-čenio. da je koledar v obče zanesljiv, in zatd ga radi priporočamo bodisi slovenskemu učiteljstvu, bodisi vsakomur drugemu, kdor ima posla z ljudskim šolstvom slovenskim. Natisnil in založil ga je g. Dragotin Hribar v Celji, ki se je potrudil, da mu je dal tudi lepo zunanjo obliko. »Popotnikov koledar» stane v platno vezan i gld. 20 kr., po pošti i gld 25 kr. Denar se pošiljaj Drag. Hribarju v Celje.
Poezije. Zbirka liričnih pesem, fantazij, humorističnih balad. rapso<lij, satir, pri* podob, basnij, prislovic, epigramov, balad in junaških pesem. Zlomil: Fran Andrejevič Zakrajski. V Gorici 1891. Založil Anton Jeretič. Tiskal A M. Obizzi. 144 str. — O tej knjigi priobčimo prihodnjič obširnejšo oceno; za danes samö izrekamo, da se naš list ne more strinjati z vsem, kar se je pisalo o nji.
Iz odborove seje »Matice Slovenske« dnč 25. listopada in. 1. — Zapisnik poslednje seje se odobri; zapisnik o seji književnega odseka je na ogled. — Predsednik se spominja f L. Robila in -j- Fr. Kotnika; zahvalja gospode, ki so se v društvenem imeni udeležili Bleiweisove in Potočnikove slavnosti. Pri Gajcvi slavnosti je zastopal »Matico« g. Ivan Hribar. — Društvenim knjigam za leto 1891. se določijo založne cene lakö-le: »Letopisu« po 1 gld. 20 kr.. »Zgodovini Novega Mesta« po i gld 20 kr. in povesti »Pegam in Lamberger« po Oo kr. — Odobrč se nagrade pisateljem in korektorjem. — Za prihodnje leto se izdadö tri knjige: i. »Letopis«, urednik profesor A. Bartel. 2. »Goriška«, spisal prof. S. Rutar. 3. O tretji knjigi, katera izide kot VIL zvezek »Zabavne knjižnice«, vršč se še dogovori. — Poročilo o založnih knjigah se vzprejme na znanje; prošnji ravnateljstva včlikc realke za nekaj založnih knjig v prid šolski knjižnici se ust reže, kakor nasvetuje književni odsek. — Tiskarski računi se odobrč; nekatere izpremembe v poverjeništvu se vzprejmd na znanje. — Na razpis častnega darila je došla »Matici« izvirna povest, ki je še v rokah presojevalcev, — Več društev, s katerimi je »Matica« v književni zvezi, poslalo ie v zadnji dobi svoje proizvode. — Knjižnica se je pomnožila od zadnje seje za 77 knjig, zvezkov in časopisov. — Za leto 1891. je vplačalo udnino 1721 letnikov; od zadnje odborove seje je pristopilo iz nova 77 društvenikov, in sicer 1 ustanovnik (izmed letnikov) in 76 letnikov.
Iz muzejskega društva. Kakor smo že poročali, predaval je v muzejskem društvu dnč 16. listopada prof. Voss v rudninah, ki se dobivajo po gorah na obeh strančh Körenske Save, ali kakor jo ljudstvo srfmo imenuje „Save Dolinke". Nje dolina je turistiŠko jako zanimljiva, in slavni angleški potovalec Sir Humphry Davis jo imenuje najveličastnejšo dolino, kolikor jih je njemu znanih. Prezanimljiva je tudi v botaniškem oziru, ali g. predavatelj jo je hotel opisati le gledč na rudninske redkosti. Sava izvira 1203 m visoko pod imenom Nadihi in pada v visokem slapu v dolino Planico, kjer se izgubi v pesku. Tudi o povodnji ne teče Sava po Planici, ampak pesek le gomazi po strugi kakor potujoče mravlje, ker je „gorska kreda" zclö lahka in ostaja na vodnem površji. Ta gorska kreda se nareja od apnenca, katerega je voda razdrobila, in se razločuje od pisalne krede v tem, da so v le-tej mnogi ostanki luSčin lupinarjev. Tudi cinkova ruda se nahaja v Planici. — Ko dospč Nadiža podzemeljski v Korensko dolino, zbira se med železniško progo in okrajno cesto » jezerce, takd imenovano „Kdrensko jezero" (okolo 840 m nad morjem), in iz tega šele teče vidno, toda jako polagoma. Široka je že precčj, toda v pravo reko se izpremem šele potem, ko ji pri Kranjski gori priteče Yiinica izpod prestreljenega Prisnika.
Niže doli se nahajajo rudnine v Zgdrenji Krmi, in sicer tam, kjer je iz nje prehod na planino Velopolje, dobivajo se sledovi žvepla, ki pa ni čisto, nego pomešano z orga-niškimi ostanki, prav takisto, kakor pri Kadobolji na Hrvaškem. Nekoliko časa se je dvojilo, ali se na omenjenem mestu res nahaja žveplo, toda v novejšem času so. to ne-pohituo dokazali. — Na Mrialku med Radovno in Jesenicami se dobiva „bohinjit", (Wo-cheinit), ki je prav podoben bohinjskemu.
Na podnožji Karavank se dobiva sadra (gips) skozi iu skozi od Dovjega doli čez HruSevico in Jesenice do Most pri Žerovnici, di, celo v kotlino ljubljansko, največ pa pri Hrušici. Tudi v tržiški okolici so sledovi sadre, ki se je naredila od apnenca (če se
apnenee v vodi združi z žvepleno kislino, naredi se od njega sadra). Med Dovjem in Begunjami se vidi na več krajih marmor, n. pr. v jarku Mlinica takö imenovani pegasti marmor. Dalje se lomi marmor v jarku Mire a pri Jesenicah, pri Javorniku in Pristavi kjer je črne barve in ima v sebi polno okamenin, toda ni käj obilen. V jarku Dragana za razvalino „Katzenstein" je tudi pisan marmor, od katerega je u. pr. napravljen pod-stavcc za Dežmanovo poprsje v muzeji ljubljanskem.
Vise gori na obronku Karavank so štirje rudniki, Rez ni hrib pri Planini nad Jesenicami, Lepenje nad Javomikom, Bellica pod Stolom in Begunšfica. Najbogatejši rudnik je prvi in daje sosebno jeklenec (Spatheisensiein) in svinčeni sijajnik (Bleiglanz), poleg tega pa so tudi druge rudnine, 1». pr. žveplen železovec (železni kršeč in goinoljast markasitj, potem bakreni kršci. malahit, sadro (malo) in lep drstev. Bližnji lepeujski rudnik pod kočenskim sedlom je podoben prvemu gledč na rudnine, ali opustili so g'i leta 186S., in kraju pravijo sedaj „Stare jame". Tudi rudnik Helšico pod Stolom so opustili leta 1883.. ker so bile plasti dokaj neredne in pritisek od zgoraj prevelik. Rudarska koliba se je sedaj prekrstila v Valvasorjevo kočo, ki rabi hribolazcem.
Potem je pokazal g. profesor, kakd je geološki sestavljen Stolov obronek, sö-selmo v dolini BelŠici. Na vrhu se nahaja dolomitni apnenec in grušč, spodaj pa je za-gvozdena ogljena tvorba, torej starejšega izvora, in v tej tvorbi se dobivajo kovine. Pod njo leži črni Škriljevec in rdeči škriljevec iz Werfenske tvorbe. Obronek so navrtali štirikrat. Četrti najdaljši rov se nahaja 576 m nad morjem in leži 86 m niže od prvega. Tudi v tem rudniku so bile iste kovine, kakor v prvih dveh, poleg tega še cinkova svetlica, žvepleni kršci in rjavi manganovec (Braunstein).
Četrti rudnik se dobiva na južnem obronku Beguni?ice pri Bčgunjah, in sicer se v njem sosebno kopljeta rjavi manganovec in rdeči želczovec. — Na obronkih Karavank .se nahajajo tudi še druge zanimljivc rudnine, n. pr. v Reznem hribu rdeča arzenova svetlica (sestavljena od arzena in žvepla), in sicer je to doslej jedino znano mesto, kjer se dobiva ta ruda na Kranjskem. V okolici Koroške Bele se dobiva tetraedrit (Fahler/.), od katerega se naredi malahit, če na zraku razprhue. Takšen malahit se nahaja tudi na planini Rošfici pri Dovjem.
Sklepaje poročilo o tem vclezanimljivem predavanji, ne moremo zamolčati želje, da bi gosp. profesor prav skoro opisal tudi druge predele Kranjske v mineraloškem oziru in da bi tako spopolnil sliko vse naše dežele, ker še nimamo priročnih knjig , iz katerih bi se mogli prepričati o nje rudninskem bogastvu.	S. R.
Slovensko gledališče. Predstava dnč 29. listopada: „Da lil a". Drama v štirih dejanjih, Francoski spisal Octave Feu ill et. Preložil Vek osla v Benkovič. — Feuil-letovc drame se sicer ponašajo z veliko tehniko in hvaležnimi nalogami, vender rišejo značaje neresnično, nI rcalistiški nI romantiški. V „Dalili" nas ne ogreva nI jedna izmed nastopajočih oseb, in ako bi ne bilo igranje res dovršeno, izvestno bi bila prepala ta predstava. Pohvaliti moramo gospo Borštnikovo, ki je nastopala v posebno krasnih opravah in izborno izvajala nalogo markize Leonore. mimo nje gospoda Borštnika, kot cheva-lierja Carniolija.
Predstava dnč 0 grudna: „Konkurzi gospoda notarja". Veseloigra v treh dejanjih. Češki spisal Jan Vavra. Preložil Ivan Gornik. — Prijetna igrica je prav srečno prikrojena našemu razmerju, käj posebnega pa ni. Predstava je bila povoljna.
Predstava dnč 8. grudna: .,Dve tašči". Veseloigra v jednem dejanji. Poslovenil Vekoslav Benkovič. — „Pot po nevesto". Komična opereta v jednem dejanji. Glasba A. Tit lova. Prevod J. C i m per mano v. — Z veseloigro je bilo občinstvo zadovoljno, ne takö pa z opereto, čemur vzrok je zlasti to, da je že zastarela. Seči bi
bilo vender že j>0 drugih operetah, bodisi tudi starejših ; saj so nekatere jako melodi-jozne in se tudi pridobč brez posebnih troškov. Prijala je prav za prav le gospodičina Daneševa; sicer se je igralo prezaspano.
Predstava dud 13. grudna: »Revček Andrej ček« Nrfrodna igra s petjem v petih dejanjih Nemški »'s Nullerl«, spisal Karol Morre. Poslovenil J. Hedenek.— »Revček Andrejček« se je predstavljal že pogostoma in vselej še privabil mnogo občinstva, takö tudi ta večer. Gospoda Borštnika Revček Andrejček je, kakor znano, jedna najboljših njegovih nalog, takisto je dovršena gospč Borštnikove Franica. Zill, da so se nekateri prizori predstavljali premrtvo.
Predstava dnč 20. grudna: »Ubožan plemič«. Igrokaz v petih dejanjih in sedmih slikah. Spisal Octave Feu i lie t. Poslovenil F. Seli. — Dandanes se izvestno težko dobč ljudje, kakersen je marquis de Champecv. junak tega igrokaza, in kakeršni so tudi drugi v tej drami. Gospod Borštnik je igral premišljeno in zinemo, dobro je prijal tudi gospod Ve rov še k, sösebno hvalno pa je omenjati gospč Borštnikove. Nekateri drugi igralci zopet niso vedeli ni besedice o svoji nalogi.
Predstava dnč 26. grudna: »Prvikrat v gledališči«, Burka v jednem dejanji. Poslovenil Jak. Alešovcc. — »Cannebas«. Komična opereta v jednem dejanji. Uglasbil Fr. pl. Suppč. Poslovenil Jak. Alešovec. — O burki bi bilo škoda slčharne besede, ker ni bila khr nič naučena. Rajši ničesar, nego take predstave! Občinstvo že smč zahtevati vsaj to, da se igralei u čč, ako ne drugega! — Opereta je ugajala popolnoma.
Predstava dnč 27. grudna: »V vodnjaku«. Opera v dveh delih. Spisal R. S. Poslovenil Fran G er bič. Uglasbil Viljem BI ode k. — Ta opera prija vselej, kadar se uprizori; vender se je pela ta večer slabše nego zadnjič, ker je imela vojaška godba prvikrat normalno uglašene instrumente. Vender so se izvajale posamične točke dobro, takisto jc bil po volji močni mešani zbor, ki je krepko vztrajal za|K>redoma dva večera.
Anton Červ, bivši spirituval v goriški bogoslovnici. umrl je dne 14. grudna 1. 1. v voji rojstveni hiši v Koritnici na Tolminskem. Porodil se je dne 20. prosinca 1846. leta, a za mašnika je bil posvečen dnč 24. prosinca 1869. leta. Bil je zelo nadarjen in klasiški izobražen duhovnik ter izvrsten cerkven govornik. Kot jezikoslovec je gojil najbolj ruščino, češčiuo in francoščino. Imel jc jako spretno pero in se je pokazal posebno dobrega humorista v spisu »Časopisje na trdih kmetih«, katerega je s podpisom »Job« priobčil v goriški »Soči« leta 1878. št. u., 17. in 18. Trentarsko dolino je opisal leta 1874. v »Glasu« št. 42.—50, Zatj^ijajeta je pisal v »Rimskem Katoliku« »Crtiee o ruski cerkvi« in »Ljudska šola v Rusiji«. Kot samostalno delo je izšla njegova knjiga »Sveta Gora pri Gorici«. (Gorica 1883. Natisnila Hilarijanska tiskarna. Založil L. Rutar), v kateri je korenito opisal postanek in razvitek te imenitne božje poti ter vsega tega, kar je ž njo v zvezi. Škoda velika, da ni zadnja leta pisal nič_yeč šaljivega, ker tako zdravega^ hnmorjane najdeš iz lepa, kakor pri pokojnem Cervu. I«ahka mu žemljica !
Dva nova groba. »Ljubljanski Zvon« je izgubil minulega meseca dva vrla podpornika in sotrudnika: dnč 19. grudna je umrl namreč Vojteh Valenta, mestni blagajnik v Ljubljani, ki je pred leti, dokler ga še ni potrla bolezen, v našem listu korenito oce-njal domača in druga glasbena dela ter sploh priobčeval marsikatere zanimljive novice iz glasbenega življenja. — Istega dnč je umrl v Dunajskem Novem Mestu c. kr. inženir Radivoj Posnik. Pokojnik je rad delal na književnem polji in zlasti zbiral ndrodno blagtf, katerega je nabral že jako mnogo. Tudi je leta 1879. na Dunaji izdal »Slovanski almanah«, v katerem so bili natisnjeni spisi v vseh jezikih slovanskih. Drugi letnik »Slov almanaha« pa je bil z-iradi maloruske pcsemce zaplenjen, in Poznik je zategadelj
prebil dokaj bridkih izkušenj tudi v javni svoji službi. — Obema odličnima pokojnikoma bodi s temi vrsticami ohranjen hvaležen spomin v našem listu!
Matica hrvaška je izdala letos nastopne knjige: i. Oton Kučera: »Črte iz magnetizma i clcktriciteta«. 2. Er. Valiti: »Poviest srednjega vieka.« Prvi del. 3. Ivan lepniič: »Slike iz Bosne«. 4. Ev «at Kumičič: »Obiteljska tajna«. Veseloigra v treh dejanjih. 5. Dimitrija Demeter: »Teuta«. Ž al o igra v petih dejanjih. — »Grobničko polje«. Pesem. Uvod napisala Vlad. Mažuranič in Fr. Markovič. 6. Jos. Kozam e: »Medju svjetlom i tininoin«. Povest. 7. ..»Slike iz svjetske književnosti". Prvi zvezek: Pesniški prvaki v prvi polovici XIX. veka. 8. Sa tutor- Gjalski: „Iz varmegjinskih dana". Portreti, akvareli in razni nariski. 9. Plutarh'. „Izabrani životopisi". Drugi del: Životopisi znamenitih Rimljanov. Preložil, uvod in opomnje spisal Stjepan Senc. — Prvih osem knjig dobč člani za obični donesek, deveto pa za 1 gld. — Te knjige so jasna priča, kakd se trudi „Matica hrvatska" ustrezati svojim članom, zatd je upati, da ji ostanejo zvesti dosedanji člani, da ji pa pristopijo tudi novi.
Akademija Češka in jugoslovanska. Češka akademija znanostij in umetnostij je imela dnč 31, vinotoka 200.229 gld. založnega i menja. Za leto 1891. je izdala 47.402 gld. Poleg obrestij iz zalogov dobiva I o. 000 gld. podpore od dežele in 10.000 gld. od države. — Glavnica akademije jugoslovanske pa znaša 413.008 gld. 92 kr., ali 14 98b gld. več nego lani. Nje pokrovitelj biskup Strossmayr ji je poklonil tudi letos 1000 gld. za izda vanje slovarja.
Nov glasben list hrvaški je ustanovil V. Klaič v Zagrebu. Naslov mu je »Gusle«, prinašal pa bode razprave o glasbi in nje šolski in cerkveni uporabi, oziral se na zgodovino glasbene umetnosti, ocenjal glasbena dela in glasbene produkcije, priob-čeval biblijogralijo in končno tudi odgovarjal vprašanjem, katera bi se pošiljala uredništvu. »Guslim« se bodo dodajale glasbene priloge, katere uredujeta Ivau pl. Zaje in naš rojak A. Stückl, dočim bode dni del, ki se tiče tamburice, oskrboval Milutin pl. Farkaš. Prva številka je izšla z jako zanimljivo vsebiuo. »Gusle« izhajajo vsak mesec na jedni poli in imajo pol pole glasbene priloge. Naročnina znaša za vse leto 3 gld. in se pošilja lastniku Vekoslavu Klaiču, Zagreb, Ilica štev. 60.
Nov roman Evgenija Kumičiča. Uredništvo hrvaškega ilustriranega »Doma i Sveta« nam naznanja, da izide v novem letniku najnovejše delo cenjenega hrvaškega pisatelja Evgenija Kumičiča, iu sicer veliki zgodovinski roman »Ur o ta Zrinjsko-Fran k op an ska.« Kumičič je pazno proučil dni del hrvaške zgodovine, in zato bode njega deio izvestno vrlo zanimljivo. »Dom i S vie t« stoji za vse leto samd 6 gld , za pol leta 3 gld. in za četrt leta 1 gld. 50 kr.
Novo gledališče v Zagrebu. Hrvaški ban je izrekel v proračunskem odboru, da se jame prihodnje leto graditi v Zagrebu uovo deželno gledališče
Obča glasbena in gledališka razstava bode letos na Dunaji. Hrvaški listi poročajo, da se bode tedaj tudi v posebnem gledališči, katero se postavi v Pratrn, predstavljala hrvaška igra, bržkone Gunduličeva »Dubravka«.
»Balkanska carica«. Poročali smo že lani, da je Dionizij de Samo San-Giorgio v Kotoru uglasbil to dramatiško delo črnogorskega kneza. Opera je sedaj izšla v založništvu C. Schmidla in dr. v Trstu, prirejena za klavir, s podloženim tekstom v cirilici. Ukusna izdaja ima na zavitku alegoriško sliko po načrtu J. Rendiča, pred naslovom pa sliko pisateljevo. Delo obseza 234 stranij in velid 0 gld. Dobiva se pri založniku v Trstu al» pa v »Dionički tiskari« v Zagrebu.
»Uspomena na izlet Srba i Čeha v/. Srbije na izložhu u zlatni Prag« (6. jula 1891. god.). — Vsebina te lične knjižice, katero je spisal g. Jos. Ztl. Raušar-Z.ul/orič v
Belem Gradu, razvidna je iz naslova. Omenjamo samo, da jo krasi deset jako lepih slik s čeike razstave. Dobro bi bilo", da se je tudi za izletnike slovenske izdala takšna spomenica!
»Stražilovo«, srbski list za pesništvo, pouk in književnost, izdajal bode letos zopet v Novem Sadu g. Jovatt Grči/. I ist izhaja vsako nedeljo na jedni p Al i in veljd za vse leto 5 gld.
Jana Nerude zbrani spisi. Toliko da se je osušil grob nedavno umršega pi satclja in prvega listkarja češkega, že se izdajajo njega zbrani spisi, katere ureduje Ig. Hermann. Kakd težko so pričakovali te nove izdaje, to se vidi najjasneje iz tega, da se je prčcej tisti dan, ko je izšel prvi zvezek (»Drobne klepy. Rtižnč kresby humoristiekč«) razposlalo do 20.000 izvodov. Resnično, od Čehov se nam je učiti marsikaj, sösebno pa, kakö naj se podpirajo književna podjetja!
Tristoletnica Komenskega. Po vsi Avstriji, lahko se reče, po vsem svetu, pripravljajo se pedagoški krogi, da k&r najdostojneje poslavč spomin včlikega Komenskega, ki je vsemu pouku in vsi vzgoji odmeril pravi in prirodni pot. oprostivši šole duhomor-nega mehanizma. Najsijajneje sevčda poslavč Čehi slavnega svojega rojaka. V Pragi se je že meseca vinotoka 1890. leta ustanovil poseben odbor za slavnost, ki se bode vršila dnč 28. sušca t. 1.; ta odbor deluje tudi na to, da bi se v posebnem »Muzeji Komenskega«. v Pragi zbrali Komenskega spisi v izvirnem jeziku in v prevodih, dalje shranile podobe, katere je Komensky sam risal za šole, podobe mest, kjer je živel, iz kratka, da bi obsezal namerjani muzej vse, kar se dostaje njega življenja in delovanja. Češka učiteljska društva so odmerila ves triletni prispevek, da se nakupijo potrebne stvari. V narodnem gledališči praškem se bode na večer pred slavnostjo bržkone predstavljala kakova igra. katero je Komensky sam spisal za svoje učence; dnč 28. sušca pa bode velika slavnostna akademija. — Iz hrvaškega »Napredka« posnemljeino, da izdil »Pedagoški književni zbor« za svoje člane spomeniški spis o delovanji Komenskega in tudi krasno sliko njegovo. Kaj pa pri nas?
Poljski roman. »Ona«, pouieše przez Afarj'p Rodzittvicz, Krakow, Warszawa 1890. Sirota brez očeta iu matere to je — ona, Kostusia. Živi pri rojakih v gradu na deželi, na pol domača, na pol dekla. Gospodar ima v mestu na vseučilišči sina — me-dika, domd dve hčeri, »ki govorita z očetom francoski, s seboj angleški, a s Kostusijo — nikako« (9.) Zatö le-td največ dela in — molči. S pomočjo gospi- tete vodi gospodinjstvo, in zatö govorita ujec in gospd ž njo časih z glasom proteklorjev ali pa se šalita, pri gostih pa jo vsi — prezirajo. Toda Kostusia je iskrena, preprosta in jako hvaležna. lina dobra načela, prirojeno logiko, jasen um in veliko (dobre) trdne volje. Zvečer sedi navadno sama v svoji sobici, a tovariš ji je — cvrček. Pride Sewer Sta-mierovski, prijatelj domačega sina, in opazi, da ima uboga rojakinja rada tega njegovega prijatelja. Njemu (Seweru) bi radi dali hčer Felo, ali on se zaljubi v Kostusijo. Otroška ljubezen med domačim sinom in siroto izgine, ali zatö jo ljubi Sewer in ona njega. Nje pestunja živi samotno v lesu; tu se vidita on in ona, tu in blizu na materinem grobu; povesta si, da se ljubita. Ali nazaj v grad gresta po toliki sreči — »žalostna, vedno bolj žalostna« (66.). To je čudno' Sewer ne more ostati v gradu, gre k očimu, ali tajno zahaja k svoji dragi. To ljul>ezen opazijo ujec in drugi ter se silno srdč, sd-Scbuo teta. Ona Sewcra ne sme več videti, toda on jo čaka večkrat ves brezupeu. Potem ga dčim preganja, ker bi si rad prisvojil njega imetek. Zatd ga draži, a veliko raz-dražil ost je podedoval Sewer po očetu, draži, dokler se Sewer ne vrže nrfnj kakor divja zver. Ali zvežejo ga iu zaprd v vrtno hišo, kjer ga hoče dčim držati — do smrti (?!) Kostusia čaka, čaka, zboli, in ozdravi jo stara dojka, katera grč potem in zvč vse o
Severu, zv6 tudi, da je sedaj — idijot Jako neverjetno opisuje pisateljica, kako »ona« in dojka oslobodita Sewera idijota in bežita ž njim. — Hodita samö podnevi, pondči počivajo vsi trije, da bi jih kdo ne videl (?:)
Precčj daleč od döma gredö služit nekega gospodarja, vdovca, kateremu pa je pridna Kostusija takd po volji, da jo hoče za ženo, njo, ki ljubi — tepca (!). Bežč v tčmi, mrazu, viharji in snegu na tem krvavem poti (165). Ne znajoči zmotra, »gnani kot jesensko listje, šli so, šli « O božiči si ustanovijo na nekem pokopališči (! ?), in Kostusia grč prosit v bližnji gradič k&j toplega. Prosijo se v službo, ali na zimo jih neče nikdo. Kostusia ima bose, krvave noge, roke ozcblc, lice žolto. A vender je lice lepo »nezemnim — mirom«, bleda usta imajo črto sladkega nasmeha in duševne radosti (175). Smilijo se staremu gospodarju in gospodarici v gradiči; dasta jim staro, mrzlo kočo v lesu, da bode tepec — šumar (?). Ali šumar je seveda — ona; muči se strašno, toda od uboge plače morajo še nekoliko dajati oskrbniku Toda mirni so, dasi mora stara pestunja zanje beračiti kruha. Kostusia lovi izpod leda na prozubu ribe. Ali spomladi jih skoro zalije — povodenj in umori — lakota. Potem pride mladi gospodov sin — doktor. Ona mu ugaja, vidi tudi, da je Sewer — tepec, in skrbi zdnje. Sewer je nemiren iu srdit, kadar ni nje pri njem, in to porabi doktor za poskus, da bi ga vzbudil iz mrtvila. Pride ujčev sin, prijatelj gospodarjevemu sinu, in oba pazila na bolnika, kateri doktorja kir ne more videti. Toda prav tega mu je treba, da se vzbudi iz mrtvila: l»esen napade doktorja in potem umrč. Ona žaluje, ali ostane pri gospödi in ne grč k ujcu in teti, da ne bi ondu čula kij zlft o njem (263). Ostane, dasi vč »že petna ciszy i rezignaciji žvje dla siebie 1265).«
Iz kratke vsebine vidimo, da je »onat narisana za romantiško, sentimentalno deklč. Ves zamisel in zaplet je neverjeten. Neverjeten je dčim, kakor ga riše pisateljica. Pretirani so v obče vsi glavni značaji in tudi »ona«. Vender ima nje ljubezen in požrtvovalnost za tepca marsikaj, kar je veren glas ženskega srca. Mčni se zdi, da je najbolj proučen, opazovan in risan prav öni tepec. Lepo je opisana priroda tam v močvirnem lesu pozimi in spomlddi. Pohvaliti pa ni tega, tla önega ččima Budakov-skega, ki je vender največ kriv, pisateljica k&r pozablja, ko ga ne potrebuje. Čitatelj ne more biti zadovoljen, da ta dčim toliko greši proti zakonu, in mu za to ni nič. Saj so vender tudi na Poijskem — sodniki! Jezik je pravilen, prost in tudi precčj značilen.
Dr. Fr. C.
Šola za gledališke igralce v Pragi. Čehi namerjajo ustanoviti posebno šolo za češke gledališke igralce. Troške so proračunjali na letnih 5000 gld.; upajo pa, da tudi deželni zbor dovoli primerno podporo.
Slike V. V. Vereščagina so se meseca Iistopada m. 1. prodajale v New-Vor k u; zdnje se je iztržilo vsega skupaj 72.035 dolarjev.
,,Slavjanskoje Obozrenije" se bode imenoval nov zgodovinsko'književni iu po-litiški list, ki začnč prihodnje leto izhajati v St. Peterburgu. Urednik mu bode znani slavist Anton Semenovič Budihvit, profesor varšavskega vseučilišča. Iz vabila, katero se nam je poslalo, vidimo, da je program novemu listu jako obširen. ,,Slavjanskoje Obozrenije" bode namreč prinašalo članke o slovanskih književnostih, slovanski etnograliji, zgodovini in politiki; dopise; letopis slovanskih dogodkov iz obsega politiškega, verskega, družabnega in književnega; kritike iu biblijogralijo; poročila o delovanji slovanskih društev in drugih podobnih zavodov; zmes; v prilogah prevode iz slovanske beletristike; portrete slovanskih dejateljev; objavljenja. — „Slavjanskoje Obozrenije" bode izhajalo vselej v drugi polovici meseca na 8 —10 polah; naročnina, katera znaša 10 gld., pošiljaj se uredniku Budiloviču v Varšavo ali pa tudi znanim knjigarnam po večjih mestih.
Listnica. F—r. (»Pod lipo«):
' »Ko zvonjenje milo Gine v nočnem časi, Tožno se spominjam Lipe sre<li vasi.
Oh, saj tam je bilo . . . Lipa je šumela, Ona pa na prsih Lehno mi slonela.«
Kdaj je to bilo, lega ne beremo v pesmi, vender bi sodili iz konteksta, da Vam je zvečer »lehno« slonela na prsih. Kje? Pod vaško lipo, torej nekako —coram populo!
»Z roko se okoli Vrata je o vila. Solza sreče tihe Lice je rosila.«
Ali nam ne bi hoteli povedati, kdo je jokal, „ona" ali Vi, ali morda celiS oba ? Lep prizor: zaljubljenca pod vaško lipo, ihteča od ,, ti he sreče;" nad njima šum! lipa, iz zvonika se oglaša večerni zvon . . . Kam vender zavede človeka iztikanje po „izvirnih" motivih! — ,,V pomladni noči" pripovedujete, kako „divno" Vam bije na uho „slavčji spev sčm z brega," kakö se milo okrog razlega, „duši bolni mir ne*oč," in končno pravite:
„V srci mojem, ko te čujem, Spev poln izgubljenih nad" — slavec poje o izgubljenih nddejah, jako dobro! —
„Ljuta mi bolest izginja, Manjša se pekoči jad." Kdorkoli nosi „ljuto bolest" (sicer isto, kakor „pekoči jad") v „bolni duši," njemu iskreno priporočamo, naj grč poslušat slavčje petje; siromaku potem brez dvojbe odleže! — „Prvi sneg". Mladenič, ki obeta svoji izvoljenki, da jo pov&le pred oltrfr, ,.ko prvi sneg bo mesti jel", to je jako preprosta duša, da ne rečemo käj hujšega. — Odrekamo Vam sploh vsako sposobnost za pesništvo. — Pošiljatelju iz Novega Mesta: Rekli smo že lani, da se na brezimne dopise ne oziramo. Zatd poslanih pesmij ne presodimo. predno nam ne poveste svojega imeua. — Alenka. Jedno o priliki. — J. M—č. Prvo pesem bi utegnili nekoliko izpremenjeno priobčiti kdäj pozneje, drugih ne. Trohajski deseterec mora imeti po naših mislih vselej zarezo po drugi stopici, torej — u — U I — U — U — V. Tega pravila, ki je strogo izvedeno v jugoslovanskih narodnih pesmih, niste se držali do cela.
,,Ljubljanski Zvon4'
Izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30.. četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar.
Upravništvo »Narodna Tiskarna« Gospodske ulice št. 12. v Ljubljani.
Tiska »NKrodna Tiskarna« v Ljubljani.
%/ct^Jk ojk j^o,	f	3 ^	-
V „Narodni Tiskarni44 v Ljubljani
se prodajajo vtv t	t-	% i

mm
c*
po znizanroem.
1.	zvezek: Deseti brat. Roman.
2.	zvezek: I. Jurij Kozjak, slovenski janičar. Povest iz 15. stoletja
domače zgodovine. — II. Spomini na deda. Pravljice in povesti iz slovenskega naroda. — III. Jesensko noč mej slovenskimi polharji. Črtice iz življenja našega naroda. — IV. Spomini starega Slovenca ali črtice iz mojega življenja.
3.	zvezek: I. Domen. Povest. — II. Jurij Kobila. Izvirna povest iz
časov lutrovske reformacije. — III. Dva prijatelja. — IV. Vrban Smukova zenitev. Humoristična povest iz narodnega življenja. — V. Golida. Povest po resnični dogodbi. — VI. Kozlövska sodba v Višnji Gori. Lepa povest iz stare zgodovine.
4.	zvezek: I. Tihotapec. Povest iz domačega Življenja kranjskih Slo-
vencev. — II. Grad Rojinje. Povest za slovensko ljudstvo. — III. KloŠterski zolnir. Izvirna povest iz 18. stoletja. — IV. Dva brata. Resnična povest.
5.	zvezek: I. Hči mestnega sodnika. Izvirna zgodovinska povest iz 15.
stoletja — II. Nemški vdlpet. Povest. — III. Sin kmetskega cesarja Povest iz 16. stoletja. — IV. Lipe. Povest. — V. Pipa tobaka. Povest. — VI. V vojni krajini. Povest.
6.	zvezek: I. Sosedov sin. (»Mladika«, 1868.) — II. Moč in pravica.
(»Zvon«, 1870.) — III. Telččja pečenka. Obraz iz našega mestnega življenja. (»Slovenski Narod«, 1872.) — IV. Bojim se te. Zgodovinska povest. (»Zvon«, 1876.) — V. Ponarejeni bankovci. Povest iz domačega življenja. (»Slovenske ve-černicc«, XXXV. zvezek, 1880.) — VI. Kako je Kotarjev Peter pokoro delal, ker je krompir kradel. (Koledar »Družbe sv. Mohorja«, 1880.) — VII. Črta iz življenja političnega agitatorja. (»Slovenski Narod«, 1868.)
7.	zvezek: I. Lepa Vida. Roman. (»Zvon«, 1877.) — II. Ivan Erazem
Tatenbah. Izviren historičen roman iz sedemnajstega veka slovenske zgodovine. (»Slovenski Narod«, 1873.)
8.	zvezek: I. Cvet in sad. Izviren roman. (»Slovenska knjižnica«, 1877.)
II. Bela ruta, bel denar. Povest. (»Slovenski Narod« 1874.) zvezek: I. Doktor Zobcr. Izviren roman. II. Mej dvema stoloma. Izviren roman.
Zvezek po 60 kr., elegantno / Ä^. \	Dijaki
vezan po 1 gld. Pri vnanjih j fc^ J| \ dobivajo Jurčičeve »Zbrane naroČilih stoji poštnina zal «C jf lspise« po 50 kr. izvod, ako posamični nevezani 5 kr., za \ ^JI naročč skupno najmenj vezani 10 kr.	viwllfv	deset izvodov.
Xju6ljansči J^voif
izhaja vsakega meseca i. dan v zvezkih, po 4 pole velike osmerke obsezajočih, ter stoji v Ljubljani na dom pošiljan ali po pošti prejeman:
za vse leto .... 4 gld. 60 kr. » pol leta .... 2 » 30 » » četrt leta .... 1 » 15 »
Po vseh deželah zunaj Avstrije stoji »Ljubljanski Zvon« po 5 gld.
60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se oddajajo po 40 kr.
Dobivajo se tudi še:
»Ljubljanski Zvon«, II. tečaj (1882) nevezan po . .	3	gld. —	kr.
v Bonačeve platnice vezan po........4	»	20	»
»Ljubljanski Zvon«, III. tečaj (1883) nevezan po . .	3	»	—	»
v Bonačeve platnice vezan po........4	»	20	»
»Ljubljanski Zvon«, V. tečaj (1885) nevezan po . .	3	»	—	»
v Bonačeve platnice vezan po........4	»	20	»
»Ljubljanski Zvon«, VI. tečaj (1886) nevezan po . .	3	»	—	»
v Bonačeve platnice vezan po........4	»	20	»
»Ljubljanski Zvon«, VII. tečaj (1887) nevezan po . .	4	» —	»
v Bonačeve platnice vezan po........5	>	20	»
»Ljubljanski Zvon«, VIII. tečaj (1888) nevezan po .	4	»	—	»
v Bonačeve platnice vezan po .......5	»	20	»
»Ljubljanski Zvon«, IX. tečaj (1889) nevezan po . .	4	»	60	»
v Bonačeve platnice vezan po........5	»	20	»
»Ljubljanski Zvon«, X. tečaj (1890) nevezan po . .	4	>	60	»
v Bonačeve platnice vezan po........5	»	20	»
»Ljubljanski Zvon«, XI. tečaj (1891) nevezan po . .	4	»	60	»
v Bonačeve platnice vezan po.........5	»	20	»
Letnika I. (1S81) in IV. (1884) sta nam že Poš,a-
Vrhu tega se dobivajo pri podpisanem upravništvu:
»Rokovnjači«, Zgodovinski roman, spisala Jos. Jurčič in
Janko Kersnik po......................50	kr.
Upravništvo „Ljubljanskega Zvona".
»Narodna Tiskarna«, Gosposke ulice št. 12.