593. štev. Posamezna številka 6 vinarfev. „DAN“ izhaja vsnk dan — tudi ob nedeljah in praznikih — ob 1. uri zjutraj; v pondeljkih pa ob 8. uri zjutraj. — Naročnina znaša: v Ljubljani v upravništvu mesečno K 1‘20, z dostavljanjem na dom K 1*50; s pošto celoletno K 20’—, polletno K 10‘—, četrtletno K 5‘—, mesečno K 1*70. — Za inozemstvo celoletno K 80'—. — Naročnina se ”: pošilja upravništvu. "S ::: Telefon številka 118. :« V Ljubljani, ponedeljek dne 18. avgusta 1913. NEODVISEN POLITIČEN DNEVNIK. Leto I!. Posamezna številka 6 vinarjev. n: Uredništvo in upravi! ištvo: :;j Učiteljska Tiskarna, Frančiškanska ulica it. 6. Dopisi se pošiljajo uredništvu. Nctranldran« pfavsa se ne sprejemajo, rokopisi te ne vračajo. %a oglase se plača: petit vrsta 10 v, osmrtnic«, poslana in zahvale vrsta 80 v. Pri večkratnem oglaiar.ju po-«: pust. — Za odgovor Je priloiiti znamko. aT *: Telefon Številka 118. n: BBTITiTm Po zborovanju. Zborovanja strokovnih organizacij v »Nar. domu« so zaključena. Zborovalci so se včeraj razšli na vse strani slovenske domovine. Vsak, ki je ta kongres zasledoval, je moral priti do prepričanja, da moremo pri^-čakovati od njega obilo uspeha. In (o je mnogo. Ne moremo namreč taliti, da je z apatijo in malomarnostjo prišla v naša srca tudi nekaka obupanost, ki nas je polnila ob enem z zadovoljnostjo, češ: saj je vse zastonj. Vse je zgubljeno! Tako smo držali roke križem in smo čakali, da nas zaduši. Socializem in klerikalizem sta se nam zdela dve neizogibni in nepremagljivi sili. Naš položaj v zadnji dobi je bil enak človeku, ki ga ovija kača: niti braniti se ne upa. Tako smo propadali. Mislili smo, da se sploh nimamo za koga več boriti. Med tem pa so rastle naše mase ki so čakale na poveljnika, ki jih popelje v boj. Nastalo je nekako nezaupanje. Spomnimo se le dogodkov lanskega leta, ko je samo nastop nar. socialistov napravil toliko krika. Delavstvo je čakalo na to, da stopi z delom in bojem na plan — toda ne le za šta-fažo. Narodni voditelji pa so mislili, da mora priti narodno delavstvo k njim. Tako so bili generali brez vojske _ in vojska brez generalov. Generali so mislili, da pride čas zanje — toda armada ni hotela slišati samo povelj. V tem smislu so se razvijale naše zadnje razmere. Oovori se pogosto o »širokih masah«, toda široke mase gredo svojo pot. Naloga narodnih strokovnih organizacij je. da jih zorganizi-rajo. Zborovanje zadnjih dnij je pokazalo prve začetke in naš sedanji položaj. To nam daje najlepše upe za bodočnost. V nadaljnem razvoju našega organizacijskega dela — bodo dnovl 15 do 17 avg. 1913. zgodovinsko va-Ini. Zborovalci odhajajo na novo delo — z novimi upi. Želimo jim uspeha v trdnem prepričanju, da bo v njih delu zmaga slovenstva. spominja ljudi na življenje, ki vrvi tam zunaj. Konštatiram takoj, da pozabljajo nekatere avtomobilske zveze svoj prvi cilj: ustrezati lokalnim potrebam. Pripravlja se n. pr. avto-zveza, ki projektira 11 km (!) dolgo razdaljo med dvema postajama. Vsakih štiri do pet kilometrov bi moralo biti postajališče. Opozarjam s tem vlado, da se pri podelitvi do-tičnih koncesij ozira tudi na potrebe ljudstva. Drugače je lahko prebivalstvo izročeno podjetniku na milost in nemilost, Tavno zato ker ima — koncesijo. To tako mimogrede. Kakor takrat, ko so se pojavile prve železnice, tako gleda ljudstvo tudi sedaj tega vsiljivca z nekakim nezadovoljstvom. Boji se za zaslužek, boji se za ceste, boji se nezgod. Pa kakor takrat, tako se bo moralo nezaupanje kmalu izpremeniti v zaupanje. Kar se nezgod tiče, so pri oprezni, previdni vožnji naravnost izključene. Železnica je vse kaj drugega. Tam je odvisno redno funkci-joniranje obrata od neštevilnih posameznosti. Usoda samo enega vlaka je v rokah številnih uslužbencev, izmed katerih zadostuje, da se le en sam zagleda, zaspi, omedli pozabi, in nesreča je tu. Vse drugače Je pri avtomobilu. Edina nevarnost nastane tukaj šele pri hitri vožnji. Računam seveda z dobrim materijalom in z zanesljivim šoferjem. (Pripomnim, da je javna oblast dolžna večkrat pregledati vsa av'-tomobilna vozila glede na solidnost; zanemarjeno vozilo, slab materija! itd. ne predstavlja večne nevarnosti samo za voznika in za potnike, ampak tudi za občinstvo.) Pridem k vprašanju zaradi cest. Pridejo v poštev predvsem državne in deželne ceste. Po novem kranjskem cestnem zakonu se uvrste tudi okrajne med deželne. Pričakovati je torej, da bodo te ceste vedno v dobrem stanju. — V drugih krono-vinali so ceste razmeroma tudi nrav dobre, take seveda niso kot so n« Francoskem, kjer so ravno krasne ceste pripomogle k tako orjaško razviti francoski avtomobilski industriji. — In če bodo morebiti stroški za vzdržavo cest nekoliko poskočili zaradi avtomobilov, jih bo pač morala plačati država, oziroma dežela. Posamezne občine ne bodo imele zaradi tega nobenega novega stro Državno avto-omrežje. Na vseli krajih naše domovine vstajajo nove prometne zveze. Pred nekaj leti še popolnoma neznana pošast. prodira v oddaljene kraje ter ška. Zaslužek. ?e si zaslužijo v oddaljenejših krajih ljudje precej s prevažanjem, v obče imajo pa to v rokah premožnejši posestniki, trgovci. gostilničarji, ki tudi ne bodo prišli na kant zaradi izgube tega zaslužka. S prevažanjem se pečajo tudi kmetje, toda slab gospodar je, ki jc na kmetiji samo po eden. dva. tri dni na teden. Kar pridobi na eni strani, mu uide na drugi. Vidimo tako, da ne predstavlja avtomobil nobene resne škode, ne nevarnosti, tem lažje zato ocenimo prednosti in dobiček. Primerno urejena avto-zveza, to lahko trdim, popolnoma nadomešča lokalno železnico. Za sedaj pride seveda v poštev le osebni promet. Lokalne železnice so priznano vse pasivne. Železnica in naj bo še tako neznatna, zahteva silne vsote investiranega denarja za zgradbe i. dr., ki leže, lahko rečem, 20 do 22 ur na dan popolnoma mrtve. Jasno je. da je v takih razmerah aktivnost nemogoča. Država, oziroma dežele doplačujejo primanjkljaj iz dobička pri večjih železniških podjetjih. Država se žrtvuje, ker čuti svojo dolžnost do prebivalstva v oddaljenejših krajih. Seveda ne smemo njene nesebičnosti precenjevati, ker si z vsako železnico pripravi novo žilico za slučaj mobilizacije. Dobro ve. da je v moderni vojni prvi pogoj za zmago hitro prevažanje in točno oskrbovanje vojaštva z vojnimi potrebščinami. Lepo Število let bo še minilo, preden bo preprežena država z železnicami, kot si želi prebivalstvo. Ne smemo se zato čuditi, če rastejo in se že sedai rentlrajo avto-proge. Želeti bi le bilo. da se jih uvede čimdalje več. Na vsaki državni, oziroma deželni cesti, ki ni blizu železnict. bi mora! teči vsaj enkrat na dan v obeli smereh avtobus, vsakih štiri do pet kilometrov bi moralo biti postajališče (ne rečem postaja). Pa nc samo to, uvedli bi se lahko tudi tovorni avtomobili za brzovozno in tovorno blago do gotove teže in velikosti. Lesa n. pr. ne bi mogli izvažati z njimi, to je res. lahko bi pa izvažali poliske pridelke, ‘izdelke domače industrije. izdelke tovarn. Vzklila bi lahko mala nodietja v od centrumov oddaljenih kraiih. na mestih. kier so doma surovine, les i. dr. Ljudje bi dobili zaslužka in kruha domu. ne bi bili prisiljeni siliti tako v mesta in v Ameriko. Pridem do važnega vprašanja. Kdo naj prevzame tako podjetje? Mislim, da je k temu najbolj upravičena. najbolj dolžna in najbolj sposobna le država.* Potreben ji je zato za njene razmere le neznaten kapital (ena sama nornialnotirna že-Icznica zahteva večjo glavnico, kot bi jo bilo treba, da se pol Avstrije opremi z avto-omrežjem. Zasiguran bi bil reden, zanesljiv obrat, mogoči bi bili nizki tarifi, ki so temelj intenzivnega izrabljanja, zveza s pošto in žclcznico ne bi napravljala nobenih težkoč in eventuelni primanjk- * Op. uredništva: Mislimo, da je boljše zaznaš — tudi z narodnogospodarskega stališča — da pre-vzeitio to domači podjetniki. ljaj, ki Di bil gotovo na nekaterih progah neizogiben (pa kaj je to v pri-r.tri z milijonskimi primanjkljaji samo one železnice) bi pokrila lahko vsled obsežnega omrežja iz lastnih sredstev ali v najhujšem slučaju na račun davkoplačevalcev, ki bi se pa gotovo ne kršili prispevati za napravo, ki bi koristila celokupnosti. In država? O. tudi ona ne bi odšla praznih rok. Tudi ona bi bila prav zadovoljna. Le pomislite, če bi bil uveden po celi državi takšen promet, na tisoče kamjonov bi bilo na razpolago armadi, ki bi zalagali v vojni številno vojaštvo z lahkoto v najoddaljenejših krajih. Trenu bi bila naravnost igrača izvršiti svojo nalogo precizno. Kako bi ji zavidale sosednje države ta ogromni park! — Vse moderne armade imajo že v službi nešteto kamjonov, ki se izborno obnašajo na manevrih. Italija in Francija jih uporabljata z najboljšim uspehom v Afriki. Turčija si puli lase, da si jih ni omislila pred letom. Tudi Avstrija ima že nekaj vojaških tovornih avtomobilov, pa, ali naj to malo številce zadošča za milijonsko armado? Nihče mi ne sme očitati, da mi je še premalo izdatkov za vo-zaštvo! Ne! preveč jih je, neznosni so; z realiziranjem mojih zgorajš-njili izvajanj bi se samo zmanjšali: odpadla bi potreba nakupavati za armado nove avtomobile, ki stoje navadno brez dela po remizah ali pa prevažajo kakor za kratek čas po par škupnikov ali po dva zaboja municije; razen o manevrih sploh ne pridejo do prave uporabe. Opozarjam zato predvsem vojaške kroge na to misel, če se oni prepričajo o važnosti državnega avto-omrežja, potem je stvar že uresničena. Zadeva bi postala po- • membna za celo državo, zato sem prepričan, da je vodilni krog^ ne bodo prezrli. Izvesti bi se dala razmeroma v kratkem času (dveh do treh let) in za državo z majhnimi sredstvi. Ideja je tukaj, treba je samo odločnosti in podjetnosti. Pohcd slov. narodnega delavstva v Ljubljano. Pred kolodvorom. Pred nekaj leti je doživela Ljubljana velik škandal. Prišli so nas obiskat Tržačani — ulice so bile prazne in navdušeni narodni bojevniki od sinje Adrije so samotni tavali s svojo trobojnico po ljubljanskih ulicah. Ljubljana je v teh letih »napredo-vala«. Včeraj okoli 9. ure so napolnili Ljubljančani prostor pred kolodvorom, Bili smo skoraj presenečeni. Na obeh straneh do Dunajske ceste je bilo polno ljudi. Pozdrav. Tržaški posebni vlak je pripeljal nad 900 udeležnikov. 2e od daleč so nam mahali z zastavami v pozdravJ Na peronu je bila prava gnječa. Tržačane je pozdravil drž. poslanec dr.1 Ravnjhar. za pozdrav se je zahvalil dr. Sosič. Godba N. D. O. je zaigrala' »Hej Slovani«, na kar so izletniki odšli s perona. Pohod po mestu. Ko so Tržačani polni navduše-. nja stopili iz kolodvora, smo priča-] kovali, da jih sprejme vihar navdušenja. Toda Ljubljana je pokazala1 svojo zaspanost. Pač je marsikomu veselje žarelo z oči, ko je videl naše bojevnike, katerim tudi Ljubljana čestita k zmagam pri tržaških volitvah — a drugače je razven par »živio« ostalo vse mirno. Policijski aparat je skrbel za red. »Živela Ljubljana«. Z godbo na čelu so odšli tržaški izletniki po ulicah. Zopet in zopet se. je oglasil iz njili vrst klic: »Živela? Ljubljana« — Ljubljana pa je molčala. Na celi Dunajski cesti ni bilo niti ene zastave, (hranijo jih za katoliški shod, op. stavca.) Ljudje so sprem-| Ijali drage tržaške brate — zdelo se je. kakor da jih je ta poset — preše-, netil. Med množico je hodil policijski poročnik s psom. Pred Prešernom. Pred Prešernovim spomenikom se je množica ustavila — godba je zaigrala >Hej Slovani«. Počasi se je navdušenje polastilo množice — n arsikomu je bilo čudno pri srcu. Kje je tista Ljubljana, ki je leta 1908 polnila ljubljanske - ulice. Pred Vodnikom. V Stritarjevi ulici smo zagledali prvo zastavo. Sprevod je odšel naprej mimo mestne hiše proti Vodniku. Zopet »Hej Slovani«. Množica je med tem tako narasla, da je napolnila cel Vodnikov trg in prostor pred Mestnim domom. Zdelo se je, da se bo dvignil govornik iz teh množic in bo povedal eno veliko resnico o naši > beli« Ljubljani — žal, da se ni nihče dvignil. Množice so čakale besede in dale bi duška svojim čuv-stvom. Skoda, da se to ni zgodilo — in množica se je razšla. Več o tem iutri. Manifestacijski shod v »Mestnem Domu« je otvoril ob po! 11. uri dopoldne dr. Ravnihar, ki pozdravil zborovalce posebno čuvarje Trsta in severnih mej, potem je v kratkem, ali jedrnatem govoru iznese! program dela strokovnih organizacij, rekel, da cilji niso noben fantom in nobena teo- LIST F. K PAVEL BERTNE: Otrok liubezni. »Zdaj je vrsta na vas.. Kako vam je ime?« Ah, vendar je smel enkrat govoriti! Izbruhnil je vročično: »Florestan Roajane. gospod polkovnik, pariška srajca ... odličnjak s Konservatorija... bivši član Komična oi»ere... zadnjih osem let pa re-žise- v koncertni kavarni na Štras-burškem bulvarju. Ali sem podoben vohunu — jaz? Ti podleži, ki so navalili v moje stanovanje, mi očita- io, da sem se preoblačil v duhovnika. Ali ni obvezno v mojem umetniškem P()kiicu„ da moram biti pbrit?... Vohuna da sva! ... Ali je ta uboga žeii-Sa.i zmožna takšnega početja? Saj vidite, gospod polkovnik, da s.e komaj dizi Pokoncu... reva je vendar bema ... otroka ima v naročju ... oni pa so ga hoteli j)j(j — nemara celo zadaviti — ko so jo tirali v strašno smrt... ubogo, nedolžno, bedno žrtev...« Razjokal se ie, _ ne nad seboj, marveč nad to materjo, ki ga je gledala. sva prepadena, z brezizraznimi očmi, n s 'zavedaje se niti, kaj se godi okrog nje ... . Polkovnik pa je zi I 7 globokim sočutjem na tega čudnega človeka s sumljivo plavimi lasmi, golim obrazom in nenavadnim vedenjem. In dejal je z dokaj prijaznejšim giasom: »Ali je vaša hči?« »Ah, gospod polkovnik, liči mojega srca.« »Kje stanujete?« »V ulici Rekole... že osem let stanujem tam ... Tam vam tudi lahko povedo ... Saj me poznajo vsi in cenijo me... Ir tudi v mojem koncertišču, pri »Sto norostih«, vam lahko povedo ...« »Saj res,« je začul polkovnik neki glas — glas enega izmed mobi-listov, prisostvujočih temu nepričakovanemu prizoru — »spoznam ga zdaj.« »Poznate tega moža.« »Da, gospod polkovnik; že nekaj časa sem si ubijal v glavo, kje sem videl ta obraz. To je starec, ki poje včasih med prvim delom predstave.« »Kadar manjka kak umetnik,« jc popravil Florestan ... »Iz uslužnosti da. gospod polkovnik... to je samo majhna, brezplačna usluga, ki jo storim tu pa tam svojemu ravnatelju.« Oficir je komaj premagal nasmešek: Komedijant je bil nadvladal junaškega očeta, potezajočega se za življenje svojih varovancev; sredi te strašne nevarnosti je skrbelo starega otroka, da ne bi kdo mislil, da je samo šansonetni Devec. ki dela to no poklicuI... Ali, ne, ta človek ni mogel biti vohun!... Polkovnik je bil zdaj prepričan o njegovi nedolžnosti. »Ali vidite,« ie kriknil strogo med ljudmi, ki jim je bilo zdaj takisto jasno, da bi bili kmalu pehnili v kana! najnedolžnejše bitje na svetu, •»ali vidite, kakšen zločin ste hoteli storiti. Po vsej pravici bi vas moral poslati pred vojaško sodišče, in bogme, ako ta mož zahteva ...« »Ne!« je vzkliknil Florestan, »ničesar ne zahtevam, gospod polkovnik!« »Glejte torej, da se mi izgubite, lopovi. Poizkusite ropraviti zlo, ki ste ga hoteli storiti s tem, da izpa-metujete one, ki jih slišim kričati še vedno... Izpustite jih skozi mala vrata. Ne, vas ne.« je dejal Floresta-nu. »Vi in vaša hči ostaneta tu.« In dodal je. videč, kako se je v modrih očeli starega režiserja vnovič zasvetila groza: n< tanita, zaradi lastne varnosti. Zvečer, kadar se ljudstvo razgubi in bodo mislili ti divjaki na druge reči, se vrneta domov. Dotlej pa peljite ubogo žensko v stražnico in ogrejte jo. Saj je vsa bleda od mraza.« In polglasno je dejal seržanu: »Prinesite jima kapljo vina ... na srečo vsaj tega ne 'primanjkuje.« »Slušam, gospod polkovnik.« Toda Florestan je stal še vedno na mestu, s sklenjenimi rokami. »Idite, idite, prijatelj.« »Ali, ne prej, preden vas ne zahvalim. gospod polkovnik. Marta, vendar se ie našel pravičen mož. ki nama ga je poslala čudežna pomoč božja naproti! Marta, dolgujeva mu svoje življenje in življenje tvoje dragice. Nikoli... kaj ne, da ... nikoli ne pozabiva tega... In če je res kar pravijo... da prinaša hvaležnost nesrečnih srečo ... ah, potem, gospod polkovnik, vam želiva srečo brez konca in brez meja!« »Bodi,« je dejal z ganjenim glasom polkovnik, v katerem so morale te besede vzdramiti spomin o daljni sreči, ljubezni in nadi, »bodi; rad sprejmem vašo prerokbo.«■ Težko mu je bilo poslušati vroče izlive tega moža in gledati nemo hvaležnost uboge ženske, ki je zdaj zaihtela- zdaj pogledala nanj kakor na Odrešenika, poslanega iz samih besed, stiskaje na svoje shujšane prsi otroka, iztrganega gotovi smrti... »Odvedite ju v stražnico,« je ponovil seržanu. »Naj ostaneta tamkaj, dokler se ne zmrači.« In že je bil odšel. »No, stari,« je dejal seržan, »pojdimo, da se ogrejete vi in vaša mamica.« »Ah, pred vsem mi povejte ime tega oficirja, orosim vas!« »Polkovnika? Hej, to je fant od fare! Orof Olivje d’Ormož — drugega ne vem o njem, kar se tiče rodbine. Amapak mož jc to — mož, ki ne prepusti svojega deleža drugemu. kadar je treba udariti. Da ste ga videli pri Šainpinjiju. Oh, če bi bili vsi drugi njemu enahii! No, v stražnici že izveste njegovo istorijo; navadna ni, to vam povem. On je tisti, ki se je splazil skozi nemške vrste, da je prinesel T»ošiju inštrukcije Orela de Paladina ... Njegova krivda ni, če se je skupno gibanje ponesrečilo .. No in — čeprav je od konjenice — dali so ga temu bataljoni; za poveljnika.« Todr. Florestan ga že ni več poslušal; ponavljal jt- Marti: »Orof 0''v»e d’ Ormoa ... niko- li. nikoli r.e pozabiva tega.« »Nikoli.« je ponovila ona. Zvečer sta se vrnila v ulico Rekole — ah. bolj mrtva, kakor živa. Strašna razburjenost tega dne si jt dala auška v solzah. Krčevite ihtenje *u .ie vrglo drugega drugemu v naročje... in vendar se je porajala sredi te potrtosti že bleda, no-lujasna slutnja nade. »Ne plakajte več,« je jecljal Florestan, »ne plakajte več, Marta, čutim, slutim — kmalu bo koncc tega gorja.« (Dalje.) ri']a, temveč sKozinskozl praktični, jz posameznih slovenskih krajev ne smejo več prihajati klici »Morituri nos salutant«, temveč razlegati se piorajo klici: Hočemo živeti! Pozdravlja zastop. obč. sveta ljubljanskega (dr. Trillerja) in zastopnika izvrševalnega odbora nar.-napr. stranke (dr. Novaka), končno pa predstavi še vladnega zastopnika, na kar so zborovalci začeli živahno ploskati — dr. Ravniharju, seveda, DZ. njegovemu lepemu govoru, vladin zastopnik je pa mislil, da so ovacije bile namenjene njemu in se je na vse strani priklanjal. Mala pomota! Na to je povzel besedo dr. Mandič, ki je takoj uvodoma rekel, da smo se nekdaj borili »pro deo et patria« (za boga in domovino), sedaj se je pa treba boriti »pro popolo et patria« (za ljudstvo in domovino), potem je pa razvil zgodovino slovenskega naroda, značil najvažnejše etape v njegovem razvoju, potem je pa prav 'temeljito pojasnjeval potrebo narodnega in socijalnega gibanja na Slovenskem, ki stremi za tem, da se naše ljudstvo, torej narod, dvigne na višjo gospodarsko stopnjo in za tem, da ima na slovenskih tleh pravico do dela samo slovenski dela-vec.Gibanje ni strankarsko, temveč samo narodno, ali ono je vendar »Memento« vsem slovjensktm političnim strankam, ki bodo morale 'skrbetizanašegamalega človeka, ker ako jim je delavec dober pri volitvah, morajo tudi skrbeti da se mu bo bolje godilo. »Hočemo živeti kot Slovenci, nočemo stradati kot ljudje.« Žal, da nam prostor lista ne dovoljuje, da bi bolj izčrpno priobčili ta govor, ki ga je občinstvo pretrgalo z burnim odobravanjem, ki na koncu govora kar ni hotelo prenehati. Dr. Ravnihar se zahvali Slavnostnemu govorniku in pravi, da je to navdušeno odobravanje najbolja zahvala. Gospodična Manca Komanova je z lepim nagovorom v verzih pripela trak ljubljanskega ženstva na zastavi N. D. O. in »Zveze jugoslov. železničarjev. Dr. Triller je v odsotnosti ljubljanskega župana kot podžupan pozdravil v imenu obč. sveta zborovalce, rekel, da se bo ljublj. obč. svet vedno rad oziral na predloge, ki bodo stremili za zboljšanjem socialnega stanja mestnih uslužbencev in je opozoril na uradniško pragma-tiko, ki jo je izdelal obč. svet in ki je najmodernejša od služb, pragmatik vseh avt. korporacij v Avstriji. Dr. Novak je pozdravil zborovalce v imenu kluba nar. napr. poslancev v dež. zboru in v imenu izvrševalnega odbora stranke. Nagla-šal je potrebo socialnega gibanja in vpravičenost boja za zboljšanje položaja proletarijata. ker smo vsi Slovenci takointako narod proletarcev. Černy jc pozdravil shod v imenu češke nar. soc. stranke, potem je pa dr. Ravnihar prečital resoluciji, ki so bile soglasno in z velikim navdušenjem sprejete, priobčimo jih pa — radi pomanjkanja prostora >utri- . ., , , Na to je bil ta sijajno uspeli shod Naključen. Dnevni pregled. H kongresu nar. strokovnih organizacij v Ljubljani, Kakor že poro-čano. se je na kongresu sklenilo: Peklenšček. (Spisal Jos. C i p e r 1 e.) * 1. Navadno se imenuje malo drugače ta, o katerem mislim pisati. Njegovo navadno ime ]e malo krajše in mnogo bolj priročno nego ono, katero stoji na čelu tega spisa. Začne se s črko h in konča s črko č. Toda akoravno bom govoril mnogo o njem. vendar se bom izogibal kolikor mogoče njegovemu navadnemu imenu, saj se hudičuje tako preveč na svetu. Celo najomfkanejši narodi evropejski prav radi rabijo njegovo ime pri vsaki priliki in neoriliki, največ nrav po nepotrebnem. Tudi med Slovenci se čuje prav pogosto njegovo * Opomba uredništva. Pred časom ie prinesel »Dan« popis slovenskega hudiča od mladega slovenskega humorista. Avtor onega popisa je trdil, da je Ofl prvi, ki se je lotil te snovi Med tem pa sc je našla zapuščina Josipa Ciperleta, od katerega je »Dan« prinesel že par lepih podlistkov. Popis Trzincey je pa izzval naravnost odpor in ogorčenje v trzinski občini. Prinašamo ta spis, ker je zelo zanimiv in kaže hudiča od vseh svetovnih strani. Konec bo posebno zanimiv za - bližnji katoliški shodL pripravljati ustanovitev zveze nar. strokovnih organizacij.« Naloga te skupne »Zveze« naj bi bila: Varovati in braniti pravice delojemalcev do dela na domačih tleh, pospeševati stanovske in socialne koristi slovenskih delojemalcev, ki so vsem včlanjenim skupinam skupne in zagotoviti posameznikom in skupinam neodvisni socialni razvoj. Naloga Zveze naj bi bila dalje snovanje knjižnic, izdajanje brošur, prirejanje predavanj in enket in kongresov, kjer se naj razkrivajo vse krivice,-doživlje-ne tekom zadnjega leta, potem vplivanje na socialno zakonodajstvo, stavljenje peticij na držayni zbor in osnovanje osrednjega informacijskega urada, ki bo izdajal statistični pregled o gibanju slovenskih delojemalcev. Vpliva naj se tudi na organizacijske dele, naj vzdržujejo posredovalnice dela. Radi tega se pozivlje vse organizacije, naj predlože na izrednih občnih zborih, ki naj se skličejo v kratkem, predlog, da prispevajo organizacije do pravnoveljavne ustanovitve Zveze na bodočem kongresu. 1 odstotni prispevek prejemkov člana na stroške predpriprav. Pripravljalnemu odboru je na prosto dano, da se po potrebi izpopolni in sestavi vse potrebne načrte za osnovanje Zveze. »Proč od črne Ljubljane«, pod tem naslovom je reški »Novi List« prinesel včeraj uvodnik, v katerem svari Hrvate pred ljubljansko klerikalno politiko. O tem več jutri. Reforma pravniškega študija. 2e nekaj let se »pečajo« avstrijski ju-Stični. ministri in druge take visoke osebe z reformo pravnega študija, ki je sedaj takšen, da človek zgubi še tisti pravni čut, ki ga ima predno pride na univerzo. Da se tem nevarnim nedostatkomodpomore, seje marsikatera glavica pečala s premišljevanjem, kako odpomoči. Nič' kaj ni šlo nobenemu po sreči. Sedaj se pa obeta naravnost nekaj senzacijonel-nega. Tam, kjer bi se imelo poučevati pravo, tam se bo predavalo o — vojskovanju in zgodovini vojskovanja. To se zdi gospodom na Dunaju, da najbolj odgovarja potrebam avstrijske države. Vsakemu svoje! Pridiga kanonika dr. Sulca: »Kdor Čeh, ta sokol, kdor sokol, ta antikrist, in antikrist je nevernik in govedo. Orel je ustvarjen po božji podobi in Sokol je podoben — zverini.« Občinstvo naj si zapomni, da tak govorijo tisti Čehi, ki pridejo v nedeljo sem v Ljubljano. Modre glavice pri cenilni komisiji ca odmero dohodninskega davka v Novem mestu. Prejeli smo: Neki tukajšnji založnik ljubljanske pivovarne ie dobil te dni odlok tnkajš-nega davčnega inšpektorata, v katerem se poziva, da napove istinito vse svoje dohodke v svrho odmere dohodninskega davka. Med drugim stoji v tistem odloku tudi. da proda dotični založnik po splošnem mnenju na leto 16—18.000 hi piva s kosmatim dohodkom 2 K pri hi. 'I o bi dalo letnih dohodkov 32—36.000 K. Ker pa ima dotičnik zalogo žc mnogo let. bi moral biti danes po mnenju slavne cenilne komisije že milijonar. Dokazano pa je, da nima nič naloženega denarja, ampak celo dolgove. Tista, brihtna glavca pri cenilni komisiji, ki je to pogruntala. in ki sama napove komaj eno četrtino dohodka od svojega na debelo prodanega piva, pač ne ve, da dotična pivovarna na leto komaj toliko hi piva zvari ter ga ns pošilja samo v Novo mesto, ampak po vsem avstrijskem jugu in še iz;ven mej naše države. V celi državi pa imamo par sto pivovaren, ki zvarijo manj kakor 16.000 hi piva, na leto. ime: rabi se v jezi, rabi se v šali, rabi se premišljeno, in rabi se brez premisleka: skoro bi rekli, da se v največ slučajih zlorablja. Nič ne pomaga dober nauk. da je grdo ga vedno klicati, da je celo kletev imenovale njegovega imena, da je vsaka kletev velik greh. Mnogim se zdi celo en sam peklenšček premalo korenit. premalo mogočen, zato jih zakličejo v eni sapi kar tristo ali celo tisoč. Njegovo ime sicer ni la&tno ime, ker se piše v slovenščini z malo črko. ampak broji med tako zvana splošna imena. Njegovo ime je ime celega rodu, celega plemena ali cele zalege. Z besedo peklenšček tedaj ne imenujemo kakega določenega pe-klenščeka, ampak kar celo peklensko sorto ali zalego. 2. Med Slovenci ima peklenšček nrav mnogo raznovrstnih imen. Najrajši mu reče pristen Slovenec kar naravnost hudič. Ker je pa med Slovenci še nekaj taci h. ki se boje greha, a bi vendar radi hudlčevali. zato rabijo ti njegovo bolj obrušeuo ime hudir, hudik, hudiman ali pa samo »hudi«. Tudi se zove vrag. n. pr. vrag te nesi! ali te je vrag obsedel? Vendar tudi iz človeka, ki ga je obsedel samo vrag, izganjajo potem le hudiča. Menda se vrag šele v človeku puhudiči. Dalje se zove zlodi. Uastitamo g. davčnemu nadzorniku, da ima okrog sebe take ljudi, ki ga nalažejo in nafarbajo iz same maščevalnosti in ljubosumnosti do gotovih oseb. Take vrste ljudje gotovo ne spadajo v cenilno komisijo in dobro bi bilo za ftje, da se nauče prej dobro »enkrat ena« predno začno računati s tako visokimi številkami. Novomeščane Pa opozarjamo na ta slučaj strahovito blamirane cenilne komisije. Neprijetna usoda za kmetovalca. Ljubljanski lovci hodijo v tem času na poljske jerebice. Pri tem se dela občutna škoda kmetovalcu. Ajda je sedaj, v tem času najbolj občutljiva, proso pa itak Poleže, če le pade nekaj dežja nanj. Ljubljanski lovci pa pridejo s svojimi psi in gonjači in napravijo žitu silno škodo. Ko bo proso požeto in ajda, tačas naj pridejo lovci preganjat svoje zajce, prej ne! Prizadeti kmetje. V Bistrici našel smrt. Dne JI. t. m. popoldne je šel s konjem sedemdesetletni Matevž Sojer iz Doba po pesek v Bistrico. Pri tem se mu je nenadoma splašil konj — naenkrat je bilo vse v deroči vodi: voznik z vozom in s konjem. Konja, ki se je s plavanjem ubranil, da ga ni deroča voda odnesla, so ljudje živega rešili, voznika je pa deroča in močno narasla Bistrica odnesla naprej, preden so prišli ljudje na pomoč. Dobili so ga šele drugi dan zjutraj blizu Ihana. Vlom. V noči od 14. do 15. t. m. so tavovi vlomili v Jezeru pri Trebnjem v prodajalnico trgovca Roglja. Odnesli so več špecerijskega blaga in denarja, kar ga je bilo v blagajni, vsega v vrednosti 800 K. Tobaka so odnesli tri zaboje. Tatovom, ki so v tej okolici zelo domači, so na sledu in je upati, da bodo kmalu v rokah pravice. Žrebe, 200 kron vredno, se ie nasadilo na vile pri posestniku Antonu Saleherju iz Blata pri Trebnjem. Strgalo se je žrebe, nasadilo se je po nesreči na vile in je takoj poginilo. Veliko škodo, nad 18.000 kron ie napravila toča dne 10. t. m. v vasi Samatorica v horjulski občini. Posestniki, katerim so uničeni vsi poljski pridelki, so vložili prošnjo za državno podporo. *r Trije vagoni so se prevrnili na postaji v Središču dne 15. t. m., ker je bil premikač napačno postavljen. Vagoni so se nekoliko poškodovali, druge nesreče ni bilo! RAZNE ZANIMIVOSTI. Kako ie v nebesih. Jezuit Henrik Henrignez' je izdal knjigo, v kateri kar najnatančnejše popisuje, kako da je v nebesih. To pripoveduje s tako gotovostjo, kakor da bi bil ravnokar prišel z nebes, ker popisuje jih takole: »Vsak svetnik ima v nebesih lastno poslopje in Kristus, Gospod sam, ima krasno palačo. V nebesih so samo ravne ceste, ob obeh straneh jih obdajajo visoke, lepe hiše. Angeli nimajo lastnih stanovanj, temveč jih najdeš povsod. Ulice so okrašene s pestrimi preprogami, slikarskimi in kiparskimi deli vse znanje sveta so predstavili na stenah hiš. V nebesih so tudi kopeli, v katerih se kopljejo svetniki in kjer plavajo kakor ribe. Angeli prepevajo lepše kakor naši slavčki. Oblečeni so v krasne ženske obleke in vneto strežejo svetnikom, ki prirejajo dostikrat pojedine in plese. Zene se smehljajo v nebesih še vse bolj milo in dražestno kakor na zemlji.« -- S takimi bedastočami pitajo duhovnik; verno množico. In če se upravičeno očita klerikalcem, da namenoma poneum- zlodej ali zlomek. Posebno zlomek se lahko rabi prav brez premisleka, kajti zlomek je že stara para, kakor poje Prešeren, tedaj že onemogel peklenšček, ki ne more ze _ posebno škodovati, Potm se imenuje šment, dalje bes, n. pr. bes te lopi! bes te plentaj! Tudi mu pravijo kosmatinec, pa tudi sarno kosmati, pa tudi škrat, škraielj in škrateljček Zadnje ime je posebno prfkupljivo. Vrhutega ie tudi črni muri, n. pr. da bi te črni »»mri popil! ali pa kar naravnost črni. A ic colo kopo driigil) imen ima : ert, pekle.,£ček, » eklenski duh. liu o »c, hudoba, hudobni duh. rakec, ivgac, parkelj, rogati, v Mrm mu pa tudi reko po njegovem navadnem prebivališču »dolenji«. n. pr. tak si kot dolenji, ali pa: dolenji pride po tebe! Vendar s peklenščekom ne na-zivlje Slovenec samo doleujega, ampak tudi ljudi. Tako pravi Slovenec: »Deklica je angeli, žena je dar božji, ali baba je hudič.« Vendar prav brhka in premetena deklica je pa le hudiček ali škrateljček. To ni nič raz-žaljivega za dekle, to je še čast. Raz-žaljenje je pač, če se reče kateri, da ie goska, če tudi je goska jako nedolžna živalica. Hudiček ali škrateljček v ženski podobi pa ni goska. Tudi se ne sme vzeti vselej za zlo, če reče Slovenec komu: "Ti si hudič!« S tem se mu le pove, da ga ne užene vsaka stvar v kozji tog, da njevajajo ljudstvo, tedaj vpijejo, da hočemo iztrgati ljudstvu vero iz srca. Zakoni katoliških knezov. Vojvoda Orleanski, ki bi ga francoski rojalisti radi spravili na francoski kraljevski prestol, ima za ženo avstrijsko princezinjo. Vojvodo podpirajo vsi evropski dvori. Njegova soproga se hoče ločiti od njega in navaja za ločitev naslednje tehtne razloge: ona je težko bolna in hroma in v tem stanju jo je vojvoda zapustil in se prav nič ne briga zanjo in tudi prav nič ne skrbi zanjo. Njena pisma ga ne dosežejo, ker vedno menjava svoje prebivališče. Vojvodinja zahteva 80.000 frankov letne rente in povračilo 200.000 frankov, ki jih je bila zanj plačala. Tožba za ločitev zakona se bo izvedla v Bru-selju. V bližini Bruslja stanuje sedaj vojvoda in njegov dvor obstoja v pretežni večini iz žensk. Iz te atere je pač prav jasno, kako enostaven se zdi tem nad vse gorečim kristjanom zakon, kadar jim postane nadležen, med tem ko mora navaden človek letati od Poncija do Pilata, preden doseže ločitev. Denar sveta vladar. Ta stari pregovor obsega sicer mnogo resnice, ampak v vseh slučajih ni v njem vedno resnica. Koliko bogatašev je nesrečnih in koliko priprostih revežev je srečnih! Denar prav gotovo ni vse. Star francoski pregovor pravi: »Bonne renomee vaut miense que ceinture dorčle!...« (Dobra po-vestnica je boljša od polnega pasu!) Za reveže so iznašli vsi narodi polno pregovorov, ki naj bi revščino nekoliko oslajali. Katoliška vera na primer obljublja vsem revežem nebeško kraljestvo. Ampak reveži so postali že skeptični, posebno v novejšem času, in prav radi bi resignirali na nebeško kraljestvo, le da bi se v tej dolini solz malo bolje imeli. Ako bi kdo revežu ponudil: »izberi si kraljestvo onega sveta, ali pa stoti-soč letnih dohodkov!« — prav gotovo bi revež segel po stotisočakih. In marsikdo izmed revežev; bi se zadovoljil še z manjšim darom, n. pr. s kakim prijaznim dobitkom razre4-ne loterije. Bolj poučna nego vsi pregovori, nego vse bajke, je naslednja povest pravega miljonarja Johna O’ Briena. ki je pred tremi leti na skrivnosten način neznano kam izginil. Ker je svet pošten in dober, je takoj mislil, da je O’ Briena kdo umoril. In glej! Eden izmed njegovih prijateljev ga ie pred kratkim našel na lokomotivi! Obraz in roke Je imel črne od oglja. »Kaj pa delaš tu?« ga je vprašal prijatelj. »Pst L je odgovoril O’ Brien. »Ne povej nikomur da si me tu našel; nikomur ne izdaj moje tajnosti!« »In kakšno skrivnost imaš?« »Skrivnost popolne sreče... Ni mi bilo več všeč, da sem milijonar. Studilo se mi je imeti ogromne vsote denarja, ki so ga prislužili zame drugi — in neprestano ta denar zapravljati. Kaj naj bo to? To je ponižujoča eksistenca. Hotel sem si vstvariti svoje osebno življenje, hotel sem samemu sebi dati kak namen, skratka, hotel sem si kruh, katerega jem, sam prislužiti. Ni kras-nejšega od tega! In vidiš: sedaj delam. Niti predstavljati si ne moreš, kako je to zabavno in lepo! Tu na lokomtivi vozim kot strojevodja pod tujim imenom; nihče ne ve, kdo sem. Delam, delam rad in vsak me spoštuje. Ah, bratec, to je nekaj drugega kakor hoditi od prve brezpomembne zabave do druge... Ne izdaj me, prosim!« Če prav se zdi, da je to bajka, vendar je gola resnica. Ta slučaj je bolj poučen, nego tarnanje se ne da kar tako poteptati ali ob pogum spraviti. Tudi časten naslov je večkrat peklenščekovo ime. »Ge-neral-hudiča igrati« se pravi, igrati kje prvo vlogo, biti prvi, ali odlikovati se posebno. Hujše je, ako reče Slovenec o kakem odsotnem človeku: *On je hudič!« No, to pa je že precej velik hudobnež. Kaki prav hudobni ženski pa reče Slovenec kar v obraz: hudičeva baba! Žveplena kislina se imenuje kar naravnost hudičevo olje. neko drevo je hudičevo drevo, nad Kamnikom v hribih je četverovoglat gozdič. ki se imenuje »Hudičev boršt«, na Gorenjskem je neki vodopad, kjer hudič svojo mater pere, kadar sc oblaki pode, in zdaj dežuje, zdaj zopet soince sije, pravijo, da hudič svojo mater beli, in če se hoče reči. da se peklenšček vtika povsod, se opiše to z besedami: Ni je cerkvice, da bi vrag ne imel tam kapelice. 3. Med peklenščeki so pa sploh razlike. Najmogočnejši med njimi je baje Belcebub. Ta se mora pa že pisati z veliko črko, ker ta je že čisto natančno določen peklenski duh. Mogočnejši in hudobpejši že mora biti. ker se pravi hudiča izganjati z Belcebubom toliko, kakor odstranjati malo zlo z večjim zlom. Prvotno ime tega peklenšček a je Bal-Sebub. Ta beseda je fenikiška in pomeni starega filozofa Seneke, ki se ;e zdajpazdaj zapil v kočo in lam »igral reveža«. Mnogi reveži, mnogi pariji družbe bodo gotovo vzdihnili; »Ah, moj Bog, zakaj ni mogoč ravno nasproten poizkus! Ko bi mogel postati milijonar vsaj za eno leto, da bi se prepričal, kako to tekne!« Ljubljana. Zanimiva vest je krožila včeraj po Ljubljani. Vojno ministrstvo namreč ni dovolilo domobranske vojašnice za klerikalno zborovanje. Prestrašeni klerikalci so se na to obrnili naravnost na prestolonaslednika, toda ob pozni nočni uri v soboto so baje dobili odgovor, da jim tudi ta ne tnore izposlovati vojašnice. Koliko je na teh vesteh resnice, še ne vemo, zanimivo pa je, da ministrstvo ne da prostorov za klerikalni katoliški shod. — Sramota. Včeraj smo pisali, da bo sramota za naše hišne posestnike, če ne razobesijo zastav za naše narodne goste iz Trsta. Posestniki so ostali gluhi in Ljubljana je doživela veliko sramoto. Cele množice navdušenega slovenskega delavstva so se valile po ulicah — in tia celi poti jih ni pozdravljala niti ena zastava. Sramota! Sele v Stritarjevi ulici je visela ena zastava in ena na mestni hiši. Na Mestnem domu je bila cesarska zastava in trobojnica. Prva je bila za cesarjev rojstni dan. Na gradu je vihrala trobojnica. Hudomušni Tržačani so rekli, da je najbrže na čast slovenskim veterajnarjem. Mi se nismo utegnili informirati. Rečeno še enkrat Bilo nas je sram, ko smo videli pri posetu tržaških gostov Ljubljano brez zastav. —.Tržaški gostje v Ljubljani, so se v splošnem zelo dobro počutili, žal da je tu in tam bilo premalo poskrbljeno zarije. Tržačani seveda poznano Ljubljano in se niso čudili hladnemu sprejemu. Po gostilnah so bili dobro postreženi. Dobre volje so imeli sami dovolj s seboj — tako da iih niti ljubljanska zaspanost ni spravila-v slabo voljo. Vreme smo imeli lepo — tako da je predstava pod Tivoli in veselica v »Nar. domu« lepo uspela. — Deklainacijskl večer. V soboto so imeli prijatelji naše dramat-ske umetnosti v Nar. domu svoj večer. Nastopila sta z deklamacijami dva naša mlajša najboljša umetnika* ki se z vso resnobo posvečujeta svojemu poklicu in skušata pri nas povzdigniti zanimanje za resno dram. umetnost. Večer ni bil tako obiskan, kot bi bilo želeti, kar je pri nas samo po sebi razumljivo. Udeležnikom so nastopi obeh umetnikov nudili mnogo užitka. Tak večer bi bil prav primeren za širše občinstvo — pri tem pa bi bilo svetovati: manj a boljše. — Po tivolskem parku ni dovoljeno jezditi, ali oficirji, ki se čutijo vsegamogočne, ki smatrajo, da jim je vse dovoljeno in bodo začeli s časom morda tudi po nasadih poditi svoje konje, se za vse to ne zmenijo. Kako tudi neki! Njim, oficirjem, pa bi bilo kaj zabranjeno! Tako je včeraj po čisto ozkih potih tivolskega parka jezdil na svojem konju ueki artilerijski lajtnant in glbdal okolu sebe ošabno kot bi bila njegova vsaj polovica Ljubljane in se je čudil, da ga ljudje ne občudujejo kot kakega po-luboga, temveč godrnjajo. Stražnika, seveda, nikjer ni bilo, ker smo pač v Avstriji, kjer se mora pred ta- »mušjega boga«. Ljubljančani bi mu rekli »bog od muh«. Bal-Sebub ie bil tudi v istim bog Feničanov,. najb iž-jih sosedov starih Judov. Čar.t i^so ga posebno v feniškem mesti F.k-ronu. Toda Feničani so biF peroni. Ker je pa glas o mogoči,ord lega boga prišel tudi med Jude. začeli so se ga tudi ti bati. A poleg Jehove ni bilo prostora zanj, zato so ga ■: re-tvorili kakor sploh vse poganske bogove, v hndo :n nečisto bitjo, ter ga napravili za poglavarja cele pe-ldenske zalege. Tak velja še da:;da-nes. Poleg tega vrhovnega pek let’-ščeka mora biti pa v visoki v pekiu tudi Satan. Tudi to ime >e ustno * v. e. Satan ?■ načelnik or.h ut-dobmh angeljev. ki so se \-p.jiiT.\J; svoj ras proti Jehovi, in ta jih >c zaradi te&a v gel v r>eklenski ogni'. On je oni peklenšček, ki je zagrizen sovražnik vsega dobrega na svetu, ki prti posebno dobre !j‘i ker g« vsakdo * Jfld čita m je zato * ' ' jtko uspešno ogla- ševanje v njem. Prinaša interesantne ip znamenite zgodovinske romane. nn„a prinaša znamenite jjUHU sodobne politiške karikature. T\nnW ie odločen zagovor-nik vseh zatiranih. Sirite „Dan“ med ljudstvom. Tržaške Slovence opozarjamo, da se prodaja v Trstu dnevnik »DAN« v sledečih toba-karnah: ŽELEZNIK, Sv. Ivan. TROGAR, ulica Giulia. BONORA. ulica Stadion. TREVISAN, ulica Fontana. STANIČ, ulica Molinpicolo. SEKOVAR, ulica Kaserma. BAJC, ulica Gepa. LAVRENČIČ, trg Kaserma. MOŽE, ulica Mlramar, HREŠČAK, ulica Belvedere. ARTOŠ, ulica Belvedere. KICHEL, Rojan. GERŽINA, Rojan. VIVODA. Rojan. BENUS1, Greta. HRAST, ulica Poste. B1LLAN, ulica Cavana. RAUNACHER, ulica Čampo Marzlo RAUTINGER, ulica Riva (ir utrnite'. PIPAN, ulica Ponte dela Fabra. BEVK. trg Goldoni. SCHERMIN, ulica Bariera. PELISAN, ulica Bariera. BEDENJ, ulica Madonina. BELLO, ulica V. Bernlni. GRAMATICOPULO, trg Bariera. PAPIČ, ulica Sete Fontane. MURARO, ulica Sete Fontane. BRUNA, ulica Rivo. RONČELJ, ulica S. Mareo. SEGULIN, ulica Industria. ZIDAR. Rocoi. SCHIMPF. državni kolodvor. SCHMELZER, juž. kolodvor. KAVČIČ, Sv. Križ pri Trstu. Gospod se sprejme na stanovanje v jako lepi in udobni vili z velikim vrtom Na razpolago tudi glasovir. K,je, pove „Prva anončna pisarna". FR. P. ZAJEC Ljubljana, Stari trg št. 9 priporoča kot prvi slovenski izprašani in oblastveno koncesijonirani optik in strokovnjak svoj optični zavod. aw Daljnoglede, toplomere, in zralcomere vseh vrst. Očala, Sčipal-nlki natančno po zdravniškem receptu. Cenike pošiljam na zahtevo zastonj in poštnine prosto. Pošljite naročnino, / ako je še niste! ii imrjanBoaMu. n. .. jr