v Sesti občni zbor Cecilijine družbe v Gradcu. Da bodo čitatelji teh vrstic vedeli ceniti pomcmbo zborov Cecilijine družbe, naj omenim nekoliko ob kratkem o cerkvenera petji. Znano je, da je vže v starej zavezi bilo petje, spremljano z godbo, imeniten del službe Božje. Petje prave cerkve pa se je rodilo z Jezusom Kristusom; on sam je pel z apostoli hvalno pesetn po zadnjej večerjii ko je bil vprvič opravil daritev sv. maše, ko je bil postavil zakrament sv. Rešnjega telesa in je svoje apostole obhajal. (Mark. 14, 26.) Kar so se bili apostoli pri svojem mojstru naučili, to so potem tudi z vernimi spolnovali (Efež. 5. 19.) in tako so prvi kristijani z mašnikom liturgične pesmi prepevali. Ko je preganjanje ponehalo, se je prejšnje bolj priprosto petje začelo vmetuo razvijati, in mi vidimo, kako so se ž njim pečali najsvetejši možje z veliko bistroumnostjo; v izhodnej cerkvi na pr.: sv. Efrem Sirski in sv. Bazilij, v zahodnej sv. Ambrož, osobito pa sv. Gregor I. (590—604), kteri je speve do sedaj med kristijani raztrošene zbiral in jih po gotovih pravilih vredoval. Zato je pa tudi to petje dobilo po njem ime ,,Gregorijevo petje". To petje, ktero se imenuje tudi koralno petje, je tedaj prvotno in pravo cerkveno petje, bilo je enoglasno, le od človeških glasov izpeljano. Tedaj ima človeški glas prvo raesto pri petji v cerkvi. Pozneje se je vpeljalo tudi mnogoglasno petje, dopustile so se orglje in drugo godbeno orodje, pa le pod tem pogojem, da se vrši v tistem dubu, kakoršen je bil vže sedaj posvečen v koralu, da orglje in drugo godbeno orodjo ne prevpijejo človeškega glasu in ne gospodarijo samostojno in samovoljno. Vendar se je bila ta samo pripuščena niuzika tako prevzela in je toliko nesvetega duha v cerkev privlekla, da je bil Tridentinski zbor vže na tem, popolnoma pregnati jo iz svetišča, ko ne bi bil vstal o ravno tistem času Palestrina (roj. 1524), kteri je v svojej slovitej maši ,,Missa Papae Marcelli" zadostil tirjatvam sv. zbora, ki je prepovedal po cerkvah vsako muziko, ktera je pohotna iu nečista, naj si bo z orglami ali v petji (Seja XXII.). Za tem genijalnim mojstrom se je izbudilo še mnogo drugih, in zato se imenuje 16. vek, zlati vek cerkvene muzike. Ali godba ni ostala na tej visočini, sveten duh je zopet prilomastil v svetišče z vsem svojim površnim bliščem brez Božjega duha. Ne zmenivši se za sv. opravila je pel in godel na koru, kar se mu je poljubilo. Papeži in škofje so spoznali to nepristojnost in skrumbo sv. mesta in najsvetejših opravil, ter so klicali med svet: Spravite v cerkev nazaj zopet cerkveno petje! In kakor naš sedanji sv. Oče Pij IX. v vseh ozirih kot velikan presegajo mnogo svojih prednikov, tako tudi v skrbi za pristojno Božjo službo niso zaostali in so čestokrat katoliški svet opominjali na svetost cerkvenega petja. Ali svet je bil kakor omamljen in ni znal ali si ni upal velikanskega dela poprijeti, dokler se ne vzdigue kanonik Proske (f 1861), ter gre v Rim. Tam prepisuje starih mojstrov izdelke in se navdušuje pri slovitemu Bainiju, kteri je takrat vodil Sikstinsko kapelo, za pravo cerkveno petje. Domu prišedši zbere okoli sebe mož, kteri so začeli petje v cerkvenem duhu reformirati. V ta namen so vstanovili Cecilijino družbo (1. 1868) in jeli izdajati dva lista v poduk, BFliegende Blatter" ia BMusica sacra"*) pod vredništvom glavnega predsednika družbe dr. Fr. "VVitta. Da bi pa mogla družba tem vspešneje delati na cerkvenem polji, se je podvrgla Rimskemu prestolu, in prosilo sv. Očeta dovoljenja, blagoslova in varstva, kteri so vse z veseljem dovolili in postavili družbo pod varstvo kardinala v Rimu. (Dalje prih.) *) Oba lista naj bosta g. organistom prav toplo priporočena. Vsak mesoc prineseta razven mnogo podučne tvarine tudi muzikalne priloge in se dobita prav ceno, nekaj čez 2 gl. Naroči sc labko naravnost pri Pustetu v Regcnsburgu, ali pa pri domačih bukvarjih.