Alenka Šelih
SOCIALNO DELO IN (KAZENSKO) PRAVO
Pravilo je, da se nove vede oblikujejo tako, da pri
njihovem nastanku sodelujejo predstavniki že
ustaljenih strok ali znanstvenih disciplin, ki so
pokazali posebno zanimanje za novo področje
dela in raziskovanja. Tako kot je ta ugotovitev
veljala za sociologijo, velja tudi za socialno delo.
Za ameriške razmere, kjer se je socialno delo kot
samostojna disciplina najprej uveljavilo, poročajo,
da je bil ustanovitelj »družb za dobrodelno dejav-
nost« v začetku 20. stoletja, kjer so se zaposlovali
prvi socialni delavci, in ustanovitelj prve visoke
šole za socialne delavce v ZDA pravnik Weeks
deForest. Pravnica je bila tudi Florence Kelley, ki
jo štejejo za utemeljiteljice poklica socialnega de-
lavca. Tudi za Slovenijo je mogoče ugotoviti, da
so bili pravniki med ustanovitelji samostojnega
študija socialnega dela, najprej na višji in nato na
visoki stopnji. V mislih imam zlasti Katjo Vodo-
pivec, ki je bila prva predavateljica metodologije
socialnega dela na tej šoli in je bistveno prispevala
k njeni ustanovitvi; enako pa velja še za nekatere
druge predavatelje - na šoli smo v prvih letih
njenega obstoja predavali Ljubo Bavcon, Andreja
Kavar Vidmar, Niko Arko in jaz sama.
Zveza med pravom in socialnim delom pa ni
le posledica te vrste »personalnih unij« - prej
narobe, dejanska bližina prava in socialnega dela
je verjetno bila vzrok za zanimanje pravnikov za
to novo področje. Socialno delo deluje namreč
na področjih, kjer poteka pravno urejanje skoraj
istočasno z reševanjem osebnih in socialnih stisk
posameznika ali skupine. Poleg tega deluje na ta-
kih področjih življenja, kjer prihaja do konfliktov
in je potrebno njihovo reševanje - pravo pa je
kot sistem pravil namenjeno temu, da določa pra-
vila vedenja, še posebej v konfliktnih situacijah.
Zlasti dve področji izstopata po tem merilu: pri-
meri, povezani z družinskim pravom, zlasti ob
razvezi zakonske zveze in v zvezi z dodelitvijo
otroka enemu izmed zakoncev, prav tako pa pri-
meri vzdrževanja stikov z drugim zakoncem. Ena-
ko pomembni pa so tudi problemi odvzema rodi-
teljske pravice. V okvir družinskega prava sodijo
v našem pravnem sistemu tudi problemi otrok in
mladostnikov, ki imajo posebne potrebe - vsaj v
tistem najbolj občutljivem delu, ko gre za njihovo
izločitev iz domačega okolja in za oddajo v zavod.
Urejanje teh vprašanj znotraj družinskega prava
je verjetno vprašljivo, saj gre za področje, kjer bi
moralo biti v ospredju varstvo otrokovih pravic,
to pa bi po mojem mnenju zahtevalo drugačen
pristop in drugačno perspektivo, kakor jo lahko
zagotovi družinsko pravo. Enako povezano je so-
cialno delo tudi s problemi kazenskega prava, še
posebej kazenskega prava za mladoletnike. Hkrati
pa je treba opozoriti tudi na področje izvrševanja
kazenskih sankcij, zlasti kazni zapora, pri katerem
je pravno urejanje tudi tesno povezano s pod-
ročjem socialnega dela. Ker se socialno delo kot
stroka ukvarja s problemi posameznika v stiski,
je razumljivo, da prihaja v stik zlasti z deprivilegi-
ranimi, ranljivimi in na rob potisnjenimi družbe-
nimi skupinami - z isto populacijo pa se ukvarja
tudi kaznovalno pravo v širšem pomenu besede,
pri čemer imam v mislih poleg kazenskega prava
tudi pravo o prekrških. Sem sodijo take skupine
problemov, kakor so na primer klateštvo, prosti-
tucija, uživanje mamil, ki vse po vrsti zahtevajo
tudi socialnodelavsko obravnavo.
Med obema področjema obstaja zato vrsta
stičnih točk in medsebojnih razmerij. Ta razmerja
niso vedno harmonična in umirjena, temveč nosi-
jo v sebi pogosto določeno napetost, ki lahko po-
stane konflikt, a je vendarle koristna in tudi pro-
duktivna, če pomaga reševati vedno nove oblike
problemov, s katerimi se v sodobni družbi soočajo
posameznik in družbene skupine. V razvoju so-
cialnega dela kot stroke je mogoče razbrati, da je
271
ALENKA SELIH
bila spočetka bliže pravu (verjetno zaradi sodelo-
vanja pravnikov pri njenih začetkih), nato pa se
je postopno osamosvajala in začela poudarjati
lastno področje dela, lastne metode in lastno teo-
retsko strukturo. To je za osamosvajanje in izgrad-
njo sistema stroke razumljivo in pravilno. Seveda
pa je socialno delo z enim delom vedno ostalo na
področju prava - pristojnosti centrov za socialno
delo v Sloveniji, kakor so se razvile z zadnjih 20-
ih ali 30-ih letih, morda najbolj nazorno kažejo
to prepletenost. V razvitih družbah, zlasti v ZDA,
v zadnjih letih opozarjajo na to, da se družba tako
»juridizira« in postaja tako »tožbarska«, da je po-
trebna posebna specializacija socialnih delavcev,
ki sodelujejo s pravosodjem.
Socialno delo se pri sodelovanju na področju
prava srečuje s številnimi problemi. Prvi problem,
na katerega velja opozoriti, je ta, da gre za sreča-
nje dveh ne le vsebinsko različnih strok, temveč
tudi dveh različnih strok po razvitosti, utemelje-
nosti in uveljavljenosti. Pravo, ki je poleg filozofije,
teologije in medicine najstarejša univerzitetna dis-
ciplina (pri kateri je sicer za nekatere sporno, ah
je ars ali scientia), ima gotovo težave pri prizna-
vanju novih strok, kakršna je socialno delo; to pa
nujno doživlja svojo »mladost« kot nerazvitost,
nedorečenost, primanjkljaj. Tako razmerje kažejo
tudi empirične raziskave o razmerju med strokov-
njaki obeh disciplin, ki delajo na skupnih podro-
čjih (čeprav ne istega), tudi v naših razmerah.
Vsebinske razlike med obema strokama je mogoče
razbrati v tehle značilnostih ene in druge:
Socialno delo je praviloma naravnano k posa-
mezniku, poskuša doseči, da ga stranka sprejme,
manj označuje stranko, temelji na bolj ali manj
prostovoljnem sprejemanju pomoči, daje stranki
možnost izraziti svoje resnične občutke, varuje
zaupne informacije o posamezniku. Pravno, še
zlasti pa sodno odločanje ima drugačne temelje:
temelji na načelu enakosti vseh in na načelu odgo-
vornosti, zlasti kazensko pravo močno označi (eti-
ketira) storilca; pravo pogosto posega v človekove
pravice, varuje procesno obličnost in se zdi zato
v primerjavi s socialnim delom formaUstično. Te
razlike in različen status pripadnikov vsake izmed
teh poklicnih skupin so očitne tudi v vsakodnev-
nem delovanju ene in druge stroke in v medseboj-
nem sodelovanju obeh strok. Prav zaradi teh in
še drugih razlik je izjemnega pomena sodelovanje
obeh poklicnih skupin, izmenjava informacij, spo-
znavanje metod ene in druge in podobno. Samo
iz takega sodelovanja lahko zraste razumevanje
druge stroke, pa tudi njeno vrednotenje. Zato so
bili po moji oceni izredno dragoceni seminarji, ki
jih je pred mnogimi leti prirejal Inštitut za krimino-
logijo za strokovnjake s sodišča, tožilstva, socialnih
služb in policije, zlasti o problemih mladoletniš-
kega prestopništva. Morda je moje mnenje posle-
dica tega, da sem bila vanje vključena, vendar me
današnje izjave predstavnikov posameznih strok,
da ne vedo nič o delovanju kakšne druge, potrju-
jejo v prepričanju, da je bil multidisciplinaren pri-
stop pravilna izbira.
Ko govorimo o razmerju med pravom in social-
nim delom, je prav, da omenimo tudi svojevrstno
vsebinsko napetost med njima. Socialno delo je
po svoji temeljni usmeritvi pomoč, za pravom kot
sistemom pa stoji državna prisila - čeprav je njena
stopnja pri različnih zvrsteh prava zelo različna
in posega v zelo različne človekove vrednote. In
čeprav je res, da je tudi v pomoči skoraj vedno
tudi kanček prisile, se vendar socialno delo počuti
na tujem področju, ko se vključuje v pravo. Kon-
flikt med pomočjo in prisilo je namreč pri njem
občuten, ko se vključuje na pravna področja
nasploh, še zlasti pa, ko se vključuje na področje
kaznovalnega prava - na področje mladoletniške-
ga prestopništva, prekrškov, izvrševanja kazen-
skih sankcij, zlasti kazni zapora. Te dvojne narave
se je socialno delo zavedelo pred več desetletji in
je tudi v slovenskih razmerah poskušalo na pod-
lagi tega spoznanja izoblikovati instrumente za
poglobljeno usmeritev v sfero pomoči.
Posebej odprto je v razmerju med socialnim
delom in pravom vprašanje, s kakšnim pravnim
znanjem morajo biti opremljeni socialni delavci,
ki pri svojem delu prihajajo v stik s pravnimi nor-
mami različnih področij, včasih pa jim je naložena
tudi pristojnost za odločanje na podlagi pravnih
norm. Čeprav je res, da v centrih za socialno delo
delujejo tudi diplomirani pravniki, gre pri tem za
razmeroma nov pristop in so socialni delavci tudi
v današnjih pogojih še pogosto v položaju, ko upo-
rabljajo pravne norme in intervenirajo na njihovi
podlagi. Neki pravnik navaja štiri stične točke med
pravom in socialnim delom: pravna intervencija
naj stranko socialnega delavca seznani z njenimi
pravicami in dolžnostmi, pravo kot pomožno
sredstvo intervencije uporabimo, ko je pravni red
stranki v praktično pomoč, pravo postavlja mejo
intervencije, ker določa pravni položaj stranke,
in končno, pravo je podlaga za zavarovanje te-
meljev zaupanja (ko pravne norme varujejo kot
poklicno tajnost vse, kar je socialni delavec pri
272
SOCIALNO DELO IN (KAZENSKO) PRAVO
opravljanju poklica izvedel o svoji stranki). Angle-
ški pisci poročajo, da se je pomen prava za social-
no delo v Angliji v zadnjem desetletju močno spre-
menil: zlasti zakonodaja o otrocih (Children's Act,
1989) je vpeljala vrsto pravnih pravil v zvezi s
pravnim položajem otrok različnih kategorij.
Zlasti pa je fomalizirala postopke in obravnava
otroka kot subjekta pravic - to pa je bistveno spre-
menilo tudi način gledanja in delovanja socialnega
dela, ki je postalo dosti bolj »pravno«, bolj formal-
no, kot je bilo dotlej. Ker lahko pričakujemo, da
se bo slovenski pravni sistem gibal v isti smeri,
lahko pričakujemo, da bo pravna sestavina pri so-
cialnem delu ostala enako pomembna, kot je sedaj
- prav pa bi bilo, da bi to veljalo za obravnavanje
otroka v postopku pred socialnovarstvenimi orga-
ni, ne pa za odločanje v zvezi z njimi, ki bi moralo
biti pridržano predvsem specializiranim (družin-
skim) sodiščem.
Razmerje med socialnim delom in kazenskim
pravom si zasluži posebno omembo zaradi več
razlogov. Prvič zato, ker se socialno delo pogosto
z njim srečuje, in drugič zato, ker gre za področje,
ki je z vidika ene temeljnih konfliktnosti social-
nega dela (pomoč ali prisila) najbolj relevantno.
Prav te značilnosti so brez dvoma pripomogle k
temu, da so se raziskovalci Inštituta za krimino-
logijo v času skoraj 50-letnega obstoja tega inšti-
tuta pogosto posvečali tem vprašanjem, pogosto
so sodelovali na šoli za socialno delo kot preda-
vatelji, pogosto so tudi izvajali raziskovalne pro-
jekte skupaj z raziskovalci te šole. Naj omenim le
nekatere med njimi, ki so imeli po moji oceni pre-
cejšen vpliv na prakso socialnega dela; omejila se
bom samo na najpomembnejše. Konec 60-ih let
je treba med take raziskave uvrstiti projekt »Ana-
liza in uspešnost izvajanja vzgojnega ukrepa nad-
zorstva skrbstvenega organa«, ki je poleg razčlem-
be izrekanja in izvajanja tega ukrepa oblikoval
merila za njegovo izrekanje, postavil metodološka
izhodišča za njegovo izvrševanje in mu dal tudi
vsebinsko osmislitev. Projekt »Mladoletnikovo
vrednotenje kazenskega postopka in izvrševanja
kazenskih sankcij« (1972) je dal dragocene po-
datke, kako so mladoletniki doživljali kazenski
postopek in socialnega delavca, ki je v njem so-
deloval. Projekt o uvajanju permisivnih metod v
vzgojni zavod Logatec ( 1973) je poleg drugih re-
zultatov obsegal tudi podatke o vlogi socialnega
delavca v takem zavodu in o njegovi vlogi v pro-
cesu prevzgajanja mladoletnika in priprave na od-
pust. Vlogo in pomen socialnega dela v kazen-
skem pravosodju proti mladoletnikom pa je kot
edino temo obravnaval poseben projekt inštituta,
opravljen leta 1980. To je bil prvi projekt v Slo-
veniji, ki se je celostno ukvarjal s poklicno vlogo
socialnega dela nasploh in je gotovo veliko pri-
speval k razumevanju vsebine in položaja social-
nega dela kot stroke in socialnega delavca kot stro-
kovnjaka. Naslednji projekt s tega področja se je
posvečal med drugim socialnovarstvenim vidikom
trpinčenja otrok - tu smo prvič v Sloveniji ugo-
tavljali, kako socialna služba zaznava in obravnava
ta pojav, in dali prve podatke o tej problematiki.
Z raziskovanjem socialnega dela se je ukvarjalo
tudi več projektov na področju izvrševanja kazni
zapora za polnoletne storilce kaznivih dejanj: od
prvega projekta o selekciji obsojenk za odprti
kazensko-poboljševalni dom konec 50-ih, potem
o izvrševanju kratkotrajnih kazni zapora (1988),
o pravicah zapornikov (1990) do normativov in
standardov za opravljanje storitev na področju
socialnega varstva polnoletnih storilcev kaznivih
dejanj (1994). V novejšem času so posamezni pro-
jekti obravnavali vlogo socialnega dela pri uva-
janju novih vzgojnih ukrepov za mladoletnike, in
sicer pri poravnavanju.
V zadnjem desetletju se je na področju krimi-
nalitetne politike začela uveljavljati nova para-
digma - varnost v lokalni skupnosti. Ta težnja,
očitna v nekaterih nacionalnih programih krimi-
nalitetne politike najbolj razvitih evropskih držav,
postavlja nove naloge pred socialno delo v lokalni
skupnosti, postavlja pa ga tudi v novo razmerje
do prava, še zlasti do spoštovanja pravic posame-
znika. Pravo nasploh in kazensko pravo še posebej
določata okvire dopustnega in dovoljenega, lahko
bi rekli tudi meje mogočega v okviru pravnih
norm. V tem okviru se znajde socialno delo, ko
se usmerja v lokalno skupnost in se tam srečuje s
številnimi problemi, zlasti s problemi najbolj ran-
ljivih družbenih skupin, katerih pravice so naj-
pogosteje kršene ali vsaj ogrožene. Socialno delo
se bo tako verjetno našlo v novem položaju, ko
bo postalo na eni strani služba, ki zagotavlja var-
nost, pri tem pa tesno sodeluje z različnimi insti-
tucijami nadzorstvene ali polnadzorstvene usme-
ritve, in bo ob takih obveznostih verjetno prišlo v
konflikt s svojo temeljno usmeritvijo.
Pravo v celoti bo v prihodnje verjetno bolj kot
doslej določalo polje dejavnosti socialnega dela;
bo okvir, v katerem ostaja dovolj prostora, da se
uveljavijo posebnosti in kvalitete socialnega dela.
Pravo, ki obravnava pravice zlasti deprivilegiranih
273
ALENKA ŠELIH
družbenih skupin, je nekako naravni pomočnik
socialnega dela, ki lahko prav z uveljavljanjem teh
norm doseže svoje posebne cilje, pomoč posame-
zniku v posebne vrsti stiski. Če rečem, idealizi-
rano, da pravo določa, kaj je prav in pravično,
potem bi lahko rekla, da je vloga socialnega dela
znotraj tega »prav« in tega »pravično« to, da ju
zagotovi s svojimi intervencijami v primerih, v ka-
terih sta ti kategoriji ogroženi ali kršeni. Poznava-
joč vsebino in naravo socialnega dela pa vemo,
da skoraj vse intervencije sodijo v to kategorijo.
274
SOCIALNO DELO IN (KAZENSKO) PRAVO
LITERATURA
Barker, R. L., Branson, D. M. (1993), Forensic Social Work: Legal Aspects of Professional Practice.
New York: Haworth.
Davies, M. (ur.) (1997), The Blackwell Companion to Social Work. Oxford: Blackwell.
Bring, F. (1988), Izvrševanje kratkotrajnih kazni zapora v Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo
pri Pravni fakulteti (raziskava št. 81).
- (1994), Normativi in standardi za opravljanje socialnovarstvenih storitev na področju socialnega
varstva polnoletnih storilcev kaznivih dejanj. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti
(raziskava št. 107).
- (1990), Pravice zapornikov in njihovo varstvo v Republiki Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo
pri PF. (Raziskava št. 93)
Dekleva, B. ( 1995), Nove vrste vzgojnih ukrepov za mladoletnike. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo
pri Pravni fakulteti.
GiLLiNG, D. (2001), Community Safety and Social Policy. European journal on Criminal Policy, 9, 4:
381-400.
Šelih, a., Brejc, T. (1972), Mladoletnikovo vrednotenje kazenskega postopka in izvrševanja kazenskih
sankcij. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti (raziskava št. 33).
Kavar Vidmar, a. (1990), Pomen prava v izobraževanju za socialno delo. Socialno delo, 29, 1—3.
Klanjšek, a. (1960), Selekcija obsojenk za odprti kazensko-poboljsevalni dom na Igu. Ljubljana, Inštitut
za kriminologijo pri Pravni fakulteti (raziskava št. 4).
Skaberne, B. (1969), Analiza in uspešnost izvajanja ukrepa strožjega nadzorstva skrbstvenega organa.
Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti (raziskava št. 27).
Šelih, a. (1985), Nekateri vidiki trpinčenja otrok - pravno, medicinsko in socialno- varstveno
obravnavanje. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti (raziskava št. 72).
Šelih, a., Brejc, T. ( 1972), Mladoletnikovo vrednotenje kazenskega postopka in izvrševanja kazenskih
sankcij. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti (raziskava št. 33).
Šelih, a., Čonč, M. (1981), Vloga in pomen socialnega dela v kazenskem pravosodju proti
mladoletnikom. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti (raziskava št. 54).
VoDOPiVEC, K. ( 1974), Maladjusted Youth: An Experiment in Rehabilitation. Westmead: Saxon House.
275