Too bad she won't live. But then again ... who does?« S temi besedami se zaključi originalna Scottova verzije Blade Runnerja. In s temi besedami je v antologijo filmske poezije vstopil tudi igralec, ki jih je v vlogi policaja GafTa izrekel: Edward James Olmos. Četudi v pričujočem ekskluzivnem pogovoru z našo sodelavko Sanjo Muzaferijo govori predvsem o svojem režijskem prvencu American Me, so njegovi komentarji sodobnega Los Angelesa takšni, da bi jih mirno postavili tudi v Los Angeles leta 2019.
Edwarda JamesaOlmosa gledalci najbolje poznajo po nastopu v televizijski seriji Miami Vice. Vendar pa v njegovi filmo-grafiji najdemo takšne filme, kot so Blade Runner, Talent for the Game in Stand and Deliver. Za vlogo v slednjem je bil nominiran tudi za oskarja. Na lanskem canneskem festivalu seje prvič predstavil tudi v vlogi režiserja, torej tistega, ki stoji na drugi strani kamere — a je glavno vlogo vendarle namenil kar sebi. American Meje nastal po izvirnem scenariju Floyda Mutruxa; Olmos pa pravi, da je o realizaciji te zamisli sanjal celih osemnajst let. Gre za ostro socialno dramo z veliko nasilja in močnim sporočilom, za zvrst filma torej, ki mu v Združenih državah običajno pravijo »socially conscious entertainment«. Po vlogah v filmih, kot so Zoot Suit, The Callad of Gregorio Cortez, Triumph of the Spirit in Stand and Deliver, je videti American Me logično nadaljevanje Olmosove »družbeno-zavedne« usmeritve.
Olmos je odraščal v vzhodnem Los Angelesu. Zato za razumevanje filma gotovo ni nepomemben podatek, daje samo v letu 1991 na širšem področju Los Angelesa kar osemsto ljudi umrlo v uličnih spopadih gangs. Olmos temu dodaja še en podatek: približno devetdeset tisoč šolskih otrok v Združenih državah je oboroženih s strelnim orožjem, leta 1989 pa so zaradi umora prve stopnje prijeli skoraj tisoč mladoletnih oseb. Film, ki se sicer prične s t. i. Pachuco nemiri v L.A., je bil posnet tik pred lanskoletnimi nemiri, ki so dodobra pretresli ne le mesto, temveč kar vso ameriško in svetovno javnost. Olmos se je namesto za logično pot hispanoameričana iz vzhodnega Los Angelesa odločil za baseball. Pri štirinajstih se je zaljubil v rock'n'roll in nekaj časa nastopal s skupino Eddie and the Pacific Ocean. Obiskoval je East Los Angeles College, kasneje pa Cal. State Los Angeles. Povsem v skladu s klasično hollywoodsko tradicijo je delal kot nosač
Edward james
olmos
13
American me
Režija Edward James Olmos, 1992
in vzdrževal številno družino. Srečanje s Floydom Mutruxom je dobesedno spre-vrnilo njegovo življenje. Dobil je majhno vlogo v Mutruxovem filmu Aloha, Bobby and Rose, kmalu zatem pa še v Alambristi Roberta M. Younga. Kruh si je nato služil z vlogami v televizijskih serijah Kojak in Hawaii Five-O. Z vlogo El Pachuca na Broadwayu je osvojil prestižni The Los Angeles Drama Critics Award in Theater World Award ter nominacijo za gledališkega oskarja — Tony. Nagrade so mu prinesle tudi priložnost za nastop v filmski verziji, ki jo je leta 1981 producirá! Universal, Sledile so vloge v filmih Virus, Wolfen in Blade Runner. Končno pa sta mu zlati globus za vlogo poročnika Castilla v Miami Vice in pet let nepretrganega nastopanja v tej seriji, ki jo je videlo pol sveta, prinesla status mednarodne zvezde.
Kaj pravzaprav pomeni naslov vašega filma American Me?
Pomeni iskanje lastne identitete. Hispa-noameriška kultura, kot navsezadnje velika večina drugih kultur v Združenih državah, se poskuša identificirati z ameriško situacijo, poskuša najti sebe v ameriški sedanjosti. Naslov je vzet iz knji-
ge Beatrice Griffith, ki je v štiridesetih letih napisala knjigo o ameriških priseljencih in o tem, kako jih tam niso sprejemali, še manj pa imeli za »prave« Američane — ne glede na to, da razen Indijancev »pravih« Američanov sploh ni!
Zanimivo je, da bi moral biti projekt realiziran že pred petnajstimi leti in da se je takrat zanj zanimal tudi Al Pacino. Kaj se je tedaj dogajalo?
Res je, Al Pacino je delal na projektu skoraj leto dni, vendar ne poznam vzrokov, zaradi katerih delo ni bilo končano. Iskreno povedano me kar veseli, da mu tedaj ni uspelo. V njegovi zamisli je bil film videti precej drugačen, (o je bila predvsem romantično-junaška zgodba o slabem fantu, ki hoče postati dober, a mu to ne uspe in ga na koncu ubijejo. Zame je bil ta film resničen izziv. Sanjal sem o njem več kot petnajst let, dve leti pa sem delal samo na scenariju. Ni bilo enostavno, saj nimam imidža režiserja, pa tudi box-office zvezda na ravni kakšnega Roberta Redforda ali Toma Cruisa nisem.
No, ja, počasi postajam ...
Resno mislite, da bi lahko dosegli status takšne globalne popularnosti in zvezdništva?
Glejte, Stand and Deliver je stal 1.300 000 USD, zaslužil pa je prek trideset milijonov. Zanj sem bil nominiran za oskarja - in to celih trinajst mesecev po tem, ko je bil na sporedu v dvoranah. To je bil zame pravi šok. Morda so to vendarle indici tega, da se je sčasoma mogoče prebiti do nujnega slovesa. To bi seveda veliko pomenilo hispanoameriški skupnosti, meni pa bi zagotovo ponudilo nove možnosti, da še naprej režiram. Zamisel Al Pacina bi bila zagotovo uspešnejša pri box-officu, zato pa je moj film bolj subtilen in bolj oster hkrati. To me veseli.
Film kar vre od nasilja. Navsezadnje ga bodo gledali tudi mladi, posebej neposredni naslovniki
V	V * J
vašega sporočila — hispanoameričani. Se vam zdi, da ponuja določen
14
moralni kodeks, ali se mu morda v celoti odpoveduje? Videti je namreč, da konec filma ne ponuja prav nobenega upanja.
Glavni lik, ki ga igram, Santana, je bil sicer res kriminalec, vendar je spoštoval določen moralni kodeks, na katerega verjetno merite. V njegovi norosti je obstajal določen sistem. Oboroženi fantje, ki na koncu filma ubijajo zgolj za zabavo, morda kvečjemu še zato, da sami sebi dokazujejo, kako »odrasli« so, pa celo takšnega etičnega kodeksa nimajo več. Na koncu filma res ni upanja. Namenoma. Kajti šele ko ljudje do konca dojamejo vso resnico, si bo morda kateri od njih vendarle rekel: Glej, ni upanja, skušajmo ga najti. Veste, film še vseh vprašanj ne more zastaviti, kaj šele, da bi uspel poiskati vse odgovore. V tem filmu dejansko ni upanja za mlade Američane — vendar to ne velja zgolj za latinoameričane, temveč tudi za ameriške črnce, rumence, Evropejce ... Pravzaprav bi bila prava pot po tem filmu ponoven ogled filma Stand and Deliver, ki vendarle nakazuje, kako je mogoče ubežati norosti, prebiti zaprti krog nasilja in nevednosti, bede in zločina, uličnih
band ... Upam si reči, da sem se nekaj naučil od evropskega filma. Ameriški film izraža stališče, mišljenje, ponuja izgoto-vljene rešitve; evropski pa gledalcu dopušča, da misli po svoje, da skuša rešitev najti sam, spodbuja ga celo k razmišljanju. Razumete, kaj hočem reči? Všeč mi je, denimo, ideja Oliverja Stona v filmu JFK, vendar sem se ob gledanju tega filma obenem počutil popolnoma zmanipuli-ranega, saj mi je bilo vse ponujeno kot na pladnju.
v
Ce velja soditi po filmih mlajših ameriških avtorjev, se mitična ameriška demokratičnost vedno bolj izkazuje kot najbolj navadna maska, za katero se skriva želja oblastnikov, naj njihovi podložnih čim manj mislijo z lastno glavo...
To je značilnost sleherne oblasti. Morda je v Združenih državah to toliko bolj očitno zato, ker pač v njej živijo predstavniki vseh narodov. Tisti, ki so ostali v svoji deželi, lahko z določene kritične razdalje opazujejo, kako se godi »njihovim« v Ameriki, in z veliko zaskrbljenostjo jasno vidijo vso manipulacijo. Počasi se svita tudi tistim, ki so tukaj — da jih nekdo namenoma ohranja v bedi in nevednosti. To logično vodi v nasilje, kriminal, droge in orožje: da bi le ostali slepi, da bi le bilo mogoče z njimi še naprej upravljati — vse pod pretvezo nekakšne demokracije. V resnici gre za najbolj črn rasizem, ki je izzval tudi nedavne nemire v Los Angelesu. Rekel bi, da sta danes nacizem in fašizem močnejša kot v tridesetih in štiridesetih letih, ko sta privedla do druge svetovne vojne. Iluzija o ameriškem »topilnem loncu« je zares zgolj iluzija. V Los Angelesu danes živi stoštirideset narodov. Dolgo živimo skupaj, pa se še vedno ne maramo. Rasni predsodki so močni, vendar nas vzgajajo tako, da jih preveč očitno ne kažemo. To je vse.
Močno ste politično aktivni. Govori se, da vas želi ameriška latinoskupnost izbrati za senatorja, namigovali pa so celo na predsedniško kandidaturo.
Res so obstajali tudi takšni predlogi, vendar nisem politik. Preprosto verjamem, da je nekatere stvari nujno spremeniti — predvsem zato, ker imajo ljudje otroke!
Navsezadnje bo vendarle zmagal prav koncept otroka. Če bomo še naprej s takšno naglico uničevali planet, bomo kaj hitro uničili vse okrog sebe. Kako bodo tedaj živeli naši otroci? Obkrožalo jih bo nasilje, ne bodo se smeli sončiti, stopiti v onesnažena morja, jezera in reke, mogoče celo dihati ne bodo smeli! Ko bodo ljudje končno dojeli, da z nasiljem izgubljajo svoje otroke, z onesnaževanjem okolja pa uničujejo prihodnost nas vseh — tedaj se bo nekaj vendarle spremenilo. K temu jih ne more pripraviti noben zakon, noben politik in nobeno nasilje — saj to vodi kvečjemu v novo nasilje. K temu jih, žal, lahko prisilita le luknja v zraku in obnašanje otrok.
Trdite torej, da se približujemo svojevrstni spiritualni, navsezadnje pa tudi kar materialni apokalipsi, ki jo bo v zadnjem trenutku vendarle preprečil koncept otroka?
Približno tako Ja. Veste, v vsakem od nas je skrit otrok. Če se pravočasno izkaže, bo svet rešen. Včasih je to kar težko verjeti. Spominjam se Los Angelesa brez smoga, časov, ko smo še hodili na plažo. Moj sin o tem nima pojma. Poglejte, kaj se navsezadnje dogaja pri vas, v bivši Jugoslaviji. Vlada orožje. Veliko in močno orožje. Mladeniči odkrivajo ročne granate, pištole, puške in topove. Fantje so oboroženi in jezni. Spet ste med prvimi v revoluciji. Vendar bo do velikih sprememb prišlo tudi drugod, tudi v Ameriki. Tudi v Ameriki je vsepovsod orožje. In droga ... O tem pripoveduje American Me. O tem je treba spregovoriti—ostro in z vsemi sredstvi, v vseh medijih. Zaman je pridiganje, treba je preprosto razgrniti gola dejstva: nasilje v najbolj strašni izdaji.
Je to tudi že vaš naslednji projekt?
Ne morem pozabiti, in tudi vi tega ne smete pozabiti, da je po trenutnih podatkih samo v Los Angelesu več kot osemsto aktivnih uličnih gangov, katerih člani so prav mladeniči in otroci, stari od enajst do petindvajset let. Skupaj jih je več kot devetdeset tisoč. Pa vendarle moj naslednji film ne bo govoril o Los Angelesu, nasilju in uličnih bandah ... Ne, moj naslednji projekt je psihološka drama o podzavesti ljudi, uprizorjena skozi ženske oči.
SANJA MUZAFERIJA
15