Do Jordana in Nila
(Nadaljevanje.)
'o smo si ogledali poglavitne kraje mesta Jeruzalema in slišali njih zgodbo in pomen, stopimo zdaj še na vrh Oljiske gore. Pot je ob pobočju močno napeta, zato se je nekaj romarjev poslužilo osličkov, ki so jih, varno stopaje z drobnimi nožicami med cestnim ne baš drobnim kamenjem, dokaj urno nosili proti vrhu. Jezditi osla bi pri nas ne bilo kdovekaj imenitno; na Jutrovem je pa to splošna navada preprostim in bogatinom, zato se ni čuditi, da se sam Sin božji ni branil. ko so ga njegovi učenci posadili na oslico.
Pot na Oljisko goro je sicer strma, toda ne dolga. Pol ure bi se lahko prišlo od vrha Getzemani do precejšne ravnice na vrhu. Preden pridemo prav na vrh, obiščimo še neveiiko, toda ljubko cerkvico, ki stoji na mestu, kjer je Oospod učil svoje učence Očenaš". Slika velikega oltarja nam pred-očuje to dogodbo. Pokleknili smo pred oltarjem in molili Oospodovo molilev s takimi občutki in tako zbrano in pobožno kot malokdaj ali nikdar prej v življenju. Posebno zanimiv je pa štirikotni hodnik okrog dvorišča, ali bolje rečeno okrog vrta pred to cerkvijo. V tem hodniku so namreč vzidane nad meter visoke kamenite plošče, v katere je vklesana Gospodova molitev v različnih jezikih. Štel sem jih in naštel petintrideset; na šestintrideseto mesto se je pa — v spomin prvega romanja našega naroda v Jeruzalem — vzidala plošča z Očenašem v slovenskcm jeziku. Ta plošča naj bo Odrešeniku znak zahvale slovenskega naroda za to nebeško molitev, in vsem rodovom, sedanjim in prihodnjim, priča naše verske gorečnosti.
Nedaleč od cerkve Očenaša je prav na vrhu Oljiske gore na sredi ravnice sveti kraj, odkoder je šel Zveličar v nebesa. Na tem kraju je dala že cesarica Helcna sczidati cerkev, ki so jo pa Perzijani razdejali; toda jeruzalemski škof Modest jo jc dal zopct pozidati. Bila je okrogla stavba in na vrhu je imela  svetlobno   odprtino,  da so si mogli   verniki   v nji še
QŽS    71    «E>
bolj živo predstavljati Vnebohod   Gospodov.   Seveda,   ko  so  Turki  vzeli
Jeruzalem, so podrli tudi   to   cerkev,  in sedaj stoji  na  mestu  Vnebohoda
Gospodovega mala turško molilnica, okrogla slavba s kupulo. Prazna je ta
molilnica,   vendar  hrani  za  nas  dragocen  spominek.   V  sredi v tlaku je
I     vdelan kamen, na katerem se pozna  stopinja leve noge Oospodove, ki jo
I    je vtisnil  po  izročilu,   preden se je  dvignil  na  desnico  Očetovo.   Seveda
I    smo se sklonili pobožno in prisrčno poljubili to zadnjo sled noge Gospo-
I     dove na zcmlji. Po ti stopinji soditi je bil Gospod, ki je šel v nebo, obrnjen
proti zapadu, torej proti nam in je našim pokrajinam podelil zadnji blagoslov
l     na zemlji, katerega  čutimo   pač  še   sedaj   v   varnem  naročju  sv. katoliške
L    Cerkve, njegove neveste.
I            Druga stopinja, stopinja desne nogc, je bila po izročilu  prenesena v
I nekdanjo Marijino cerkev na templjevem trgu, ki je zdaj v turških rokah I kot mošeja El Aksa. Bili smo tudi v t\ mošeji in smo si hoteli ogledati to I stopinjo; toda neki mohamedan je opravljal ondi svoje molitve, pa se ga I    nismo upali motiti.
Ker smo ravno v El Aksi, naj omenim mimogrede dogodbico, ki nam
kaže smešnost turške  vere.  V mošeji sta spredaj   na   vsaki  strani   po dva
prav lepa, blizu skupaj stoječa stebra. Katcri Turek se je mogel po njihovem
postu Ramadanu med tema dvema stebrama skozi zmuzniti, ta bi prišel po
njihovi veri  gotovo  k Alahu   v nebesa.   Da  so   prav  mnogi  na  ta  način
poizvedovali za svojo prihodnjost po smrti, se še zdaj prav dobro pozna,
I     ker je enega stebra oddrgnjenega skoro za pekovski hlebec za štiri »groše."
I    Nekoč je bil bolj obilen Turek radoveden o svoji usodi po smrti in jo je
'     poizkušal poizvedeti   med   onima  stebroma,   pa ye je  revež  tako   zabasal
med stebrovje, da ni  mogel ne naprej in ne nazaj,   in se je ondi  zadušil.
Od takrat je ta prehod med stebri zabranjen z močnim železjem.
Čudno sicer ni, da se ta moslemin tudi po postu Ramadanu ni mogel stlačiti tned stebri, ker turški post je kaj drugega kot naš. Ravno tedaj, ko smo bili slovenski romarji v Sv. deželi, so imeli mahomedani svoj Ramadan. Med tretjo in četrto uro zjutraj je zagromel top v znamenje, da se začne strogi post. Ta je trpel noter do solnčnega zahoda, ko je zagromel zopet strel iz topa. Cel dan se ne dotakne veren moslemin ne jedi, ne pijače in i ne priljubljenega tobaka. Toda, ko je zagromel večerni top, tedaj pa je planilo vse po pripravljenih sladčicah, s katerimi so se gostili do ranega jutra, ko je jeknil zopet mogočen strel od mesinega zidovja. Da se je lože postiti cel dan, se pa — kdor le more — zarije v svoje preproge in prespi kot polh zimo. Da se s takim postom ne shujša in se z njim ne služijo nebesa, menda tudi Turki sami vedo. — Toda, kam smo zašli?
Vrnimo se brž nazaj na sv. mesto Vnebohoda Gospodovega in čujmo, kako obhajajo kristjani vseh veroizpovedanj na tem svetem kraju praznik Vnebohoda Gospodovega.
Že v jutro dneva pred praznikom korakajo od vseh strani težko obloženi velblodi na Oljisko goro. Na svojih grbastih hrbtih nosijo vse: altar in potrebščine, preproge in drugo za sv. daritev. Mošeja je vsa okra-
c^?   72   ^
šena in zavita v dragocene preproge. Na sredi je postavljen oltar, kjer se že o polnoči prično sv. maše in se darujejo do ranega jutra. Okrog mošeje so postavljeni krasni šotori, kjer verniki različnih verstev opravljajo z veli-častnimi obredi svoje pobožnosti. Da, spominski prazniki dvigajo še posebno človeška srca nad zemeljsko grudo v nebeške višave ondi, kjer so se vršile dotične dogodbc.
Vrh Oljiške gore se nam nudi čaroben razgled, ako se povspemo v gorostasni stolp ruskega samostana. Tedaj zremo neovirano proti severu gor do gore Garicim v Samariji, proti večeru se nam blišči Sredozemsko morje, na vzhodu se nam svetlika nasproti Mrtvo morje globoko doli konec doiine reke Jordana.   Da je proti   zahodu   mesto   Jeruzalem   onkraj   doline
Betfage.
(Na levi: očenaševa cerkev; zgoraj na desni: ruski stolp.)
jozafat s svojimi mošejami, stolpi, minareti, kupolami, cerkvami in gostivči takoj pod natni, smo že omenili.
Preden zapustimo Oljisko goro, moramo pa obiskati še dva zname-nita kraja, znana iz sv. evangelija. Ta dva kraja sta Betfage in Beta-nija. Oba sta na južnem pobočju Oljiske gore: Betiage višje pri vrhu, Betanija' pa nižje pri cesti, ki vodi v Jeriho. Oba kraja sta oddaljena približno eno uro od Jeruzalema. Betfage je ona vas, kamor je poslal Zveličar dva učcnca po oslico in žrebe, dajc jezdil cvetno nedeljo slovesno v Jeruzalem. V spomin na to evangelijsko zgodbo stoji ondi skromna cerkvica frančiškanska, ki nosi na svodu nad velikim altarjem napis: nHosann? Filio David," (Hozana Sinu Davidovemu 1).
csa   73   »s
Večkrat je pa imenovana v sv. evangeliju Betanija, kjer se je Gospod mnogokrat mudil s svojimi učenci v gostoljubni hiši Lazarjevi. Lazar je bil velik prijatelj Jezusov, njegovi sestri Marta in Marija Magdalena pa sta močno Ijubili Oospoda in mu stregli tako skrbno, da je nekoč Oospod Ijubeznivo pokaral Marto : BMarta, Marta, skrbna si in si veliko prizadevaš, toda le eno je potrebno." Še znamenitnejši je pa ta kraj radi velikega čudeža, ki ga je storil ondi Zveličar. Obudil je — ondi namreč Lazarja od tnrtvih, ko je počival že štiri dni v grobu. Lazarjev grob se kaže šc zdaj. Seveda ni v takem stanju, kot bi se spodobilo  temu  spominu   tako odlič-
f    '                                                                                  .......~~......     "
_.;..  ____         _                                                                                           i                        ;
Betanija.
nega čudeža Gospodovega. Je namreč v turški oblasti, in zamazan Turek nam je seveda za Bbakšiš" — pri ne baš pripravnem vhodu podal prižgano svečico, da smo mogli po šestindvajsetih ozkih in nerodno zavitih stopnicah dol na kraj, kjer je počivalo Lazarjevo truplo. Neko dekle se je zdrsnilo dokaj visoko dol na dno. Skrbno sem jo vprašal, ali se je močno pobila in jo kaj boli. MNič, prav nič," je bil odgovor. Koga pa tudi utegne boleti na tako znamenitih krajih ? Kjer je duša vsa prevzeta svetih, vzvišenih čuvstev, ondi telo ne čuti več nikake boli. Kaj ne, saj tudi vas, dragi mali, ne zebe in ne boli, kadar gledate ali slišite kaj lepega in prijetnega ?
Vrnitno se zdaj v Jeruzalem in si oglejmo še nekoliko od blizu to mesto. Deli se v staro in v novo mesto. V novem delu so hiše zidane bolj   na evropski   način;  imajo namreč velika okna in strehe  kot pri nas.
ces   74   LL>
Tudi so v novem mestu široke ceste, po katerih se jc mogoče še kolikor-toliko udobno voziti.
V  starem mestu so pa ulice večinoma ozke in strme in itnajo semtertja stopnjice   in   prage,   da ni  mogoče   voziti   po   njih.  Zato  se   vrši tam ves proroet na oslih in  velblodih,   ki nosijo  na svojih hrbtiščih,  kar si morete izmisliti: Ijudi, perutnino, les, kamenje, žito, gramoz itd. In predcn je konec izprevoda   20—30  velblodov,   ki   počasno   korakajo   drug za  drugim,   se moraš potrpežljivo tiščati k zidu.   Na mnogih krajih so ulice tudi na daleč obokane, pod  temi   oboki   so  navadno   prodajalne;  seveda  imajo   vsako-vrstno blago že skoro na polovico na ulici.   Posebno   prijeine   dišave pač ne razširja po teh pokritih prostorih vsakovrstna v prodaj postavljena roba. Tudi naš, na snago navajeni  želodec ni kar nič zahrepenel po leporumenem grozdju in drugih   sadežih,  četudi   smo   bili mnogokrat  žejni   kot  prstena kepa ob sv. Jakobu;   grda nesnaga   v prodajalnah   in   umazani prodajalec so nas deli ob vse skomine.
V  ulicah jeruzalemskih smo srečavali vsakovrstne Ijudi. Turke v širokih hlačah  ali ozkih srajcah-dopetačah,   vse pa z rdečo kapo (fesom) na glavi od   otroka  do   sivega  starčka.   Turške žene  nosijo obličje zagrnjeno,   de-klice   so   odkrite,   pa   imajo   dostikrat  obraz   po   svoje   ozaljšan z zeleno-tnodrimi pikami po licih in bradi; še celo nos tnora imeti na koncu veliko barvasto piko.
Od Turkov se ločijo kaj lahko Judje že po obrazu. Turki so navadno debeli in rdeči, nakratko ostriženi, Judje so pa bledih obrazov, irnajo dolge lase, ki se jim pri ušesih v dolgih svedrih spuščajo skoro na rame. Oble-čeni so v dolge prepasane srajce, čez katere nosijo dolgo suknjo-dopetačo, kaftan imenovano. Čudili smo se, da so nosili tudi v neznosni vročini na svojih glavah pošteno kosmate kape.
V  judovski   obleki   ne  bomo   zasledili  kristjana,   pač  pa  so  kristjani oblečeni po turško,   samo,  da njih žene ne zakrivajo   obraza.   Njih   otroci so prijazni in ljubcznivi. Dečki so se nam mnogokrat   približali in se nam ponujali za kako uslugo.  Da so katoličani,   so nam hoteli   pokazati   s tem, da so kar tam   na ulici delali   latinski križ  in   molili Coniiteor,  t. j. očitno izpoved, kot se moli pri maši.   Zanesel se pa vseeno nisem,  da bi bil res vsak tak katoličan, kajti Jutrovec te okani,   kamor se ganeš. Med  mnogimi berači,   ki  so nas obsipali  sosebno   v bližini cerkvg Božjega   groba,  si je zapomnil gotovo vsak romar starega berača,  ki je z veliko   brgljo in z tri litre držečo ploščevinasto posodo spremil vsakega romarja precej daleč in je bil noč in dan na ulici.   Jaz sem se nekoč  prevrnil na ulici,   čez njega, ko sem v zgodnjem jutranjem mraku šel maševat na goro Kalvarijo. — Ta berač,   kot sem zvedel pozneje, je posestnik dveh hiš v Jeruzalemu. Drugi berači si nalašč  ranijo   svoje ude in vtaknejo v rano žitno zrno, da v rani skali, da jim potem ves ud strahovito oteče, in s tem vzbujajo večje usmi-Ijenje. Videl sem prav mnogo beračic,   ki so imele s seboj eno-, dveletne otroke in molele ne svojo ampak otrokovo roko in prosile v vseh mogočih glasovih za bakšiš.
C52    75    SSD
Smilili so se mi mali otročiči. Cele roje nesnažnih muh jim je sedelo na zagoreli, skuštrani glavi, pa jih niso odpodili ne sami in ne drugi, varihi ali starši. Prav noler v oči so se jim zajedale, in pravilo se mi je, da mnogo otrok celo oslepi radi tolike zanikarnosti.
O blažena deca naša, ki jo že v najnežnejši mladosti skrbno varuje dobra mamica!
Ugibali boste morda, kam smo se mi dejali in kje nas je toliko stotin stanovalo v tem tako nesnažnem mestu ?
Toda ne bojte sezanas! Za katoliške romarje je v Jeruzalemu dobro preskrbljeno. Naša država je sezidala veliko hišo, imenovano ,,avstrijsko gostišče" (hospic). Notri je prostora za sto romarjev. Posebno lepa je kapela v tej hiši. Posvečena je sv. Družini. Nad velikim altarjem so na oboku v mozaiku podobe naših avstrijskih svetnikov: poleg sv. Leopolda, svetega Vaclava, sta tudi naša slovanska apostola, sv. Ciril in Metod Na desni strani, visoko na steni, je tudi mozaična slika, ki predstavlja prihod našega cesarja v Jeruzalem. Na sliki so uprizorjeni bojni in mirovni pohodi Avstrijcev v Jeruzalern; na levi strani vidimo križarje, na desni pa romarje vseh avstrijskih narodnosti — posebno se odlikujeta po svoji opravi Slovak in Tirolec.
Naš cesar Franc Jožef je romal v Jeruzalem Ieta 1869. in se bere o njem, da je stopil s konja, ko je zagledal sveto mesto, pokleknil in poljubil je sveto zemljo. Iz spominske podobe v kapeli gostišča sem spoznal, da je tudi naš visoki prestolonaslednik Franc Ferdinand jeruzalemski romar, ker je obiskal (e svetc kraje lefa  1885.
Razen naše države, imajo gostišča za svoje podložnike tudi še Nemška in Francoska, in še očetje frančiškani imajo svoje gostišče ,,Casa nova" za dvesto romarjev. Drugih naših romarjev je bilo čez dvesto v francoskem in dvesto nas je bilo v Casi novi.
Bili stno kakor doma z vsem preskrbljeni in ljubeznivo postrežcni. Naj vam omenim samo dva ljubka trenutka v ti hiši krščanske Ijubezni.
Ljubko nam je bilo, ko je prišel k nam obedovat avstrijski konzul v spremstvu našega škofa. Pozdravil nas je prijazno s par slovenskimi bese-dami in z daljšim nemškim pozdravom, ker mu slovenščina ne gre dobro.
Po pozdravu pa je zaorila po prostrani obednici naša avstrijska hirnna: »Bog ohrani, Bog obvari nam cesarja, Avstrijo".
Drugi genljivi trenotek je pa bil, ko smo včetrtek 18. septembra zvečer zadnjič zapuščali to obednico z milo pesmijo: nVečerja zadnja je minula . . ."