Stran 206.
Obrtnija.
O dopisovanju mej trgovci in obrtniki.
Tudi najzaslepljenejši šovinist ne more tajiti, da smo Slovenci tako v trgovskem kakor v obrtnem oziru še vedno popolnoma odvisni od Nemcev in Lahov. To je resnica, najsi je tudi bridka. To odvisnost utrjuje še to, da je celo na Slovenskem samem večja trgovina in obrtnija v nasprotniških rokah. Večjih trgovcev in obrtnikov je šele jako malo naših in zato bi bilo zastavljati vse moči, da si vzgojimo krepak in omikan trgovski in obrtniški stan. Kako se v tem oziru pri nas dela, to kažejo — konsumna društva.
Naravno je, da je pri takih razmerah korespondenca mej manjšimi trgovci in obrtniki ter mej njihovimi liferanti večinoma nemška ali laška. Zlasti tisti trgovci, ki se niso šolali v novodobni šoli se krčevito drže nemške korespondence, česar jim naposled ni zameriti.
Mej slovenskimi trgovci smo že pred leti izvojevali slovenskemu jeziku precej veljave, dasi je še vedno nima take, kakšna mu gre. Slovenski trgovci in obrtniki si danes dopisujejo med seboj večinoma slovensko in rabijo nemščino le tedaj, kadar so v zadregi za izraze. Na svojo žalost moramo namreč priznati, da še nimamo potrebne terminologije in da niti moči nimamo, ki bi nam jo sestavile.
V trgovini zadobi slovenski jezik pač šele tedaj vso tisto pristoječo mu veljavo, kadar dobimo svojo trgovsko šolo, a ker se to še ne zgodi tako kmalu, moramo gledati, da vsaj kolikor je mogoče uvedeno v trgovino in v obrtnost slovensko korespondenco. To je ne le političnega in narodnega, nego tudi socijalnega pomena, zakaj čim večjo veljavo si pridobi naš jezik, toliko več naših ljudi dobi boljše službe, toliko bolje se bodo plačevali slovenski korespondentje.
Slovenski trgovec na deželi in v mestu lahko k temu mnogo pripomoreta. Liferant ima od kupčije z manjšim trgovcem ali obrtnikom dobiček, manjši trgovec ali obrtnik je nasproti njemu konsument, četudi kupljeno blago naprej proda ali obdela, in zato ima liferant dolžnost, da kolikor moč ustreza odjemalcu v vsakem oziru.
Ko bi slovenski trgovci svojim liferantom dopisovali samo slovenski, in bi zahtevali slovenski odgovor, bi  bilo  kmalu  bolje.   V  Dalmaciji  so  pred  nekaj leti
Hrvatje tako začeli in dosegli mnogo. Zdaj imajo na Dunaju v največjih trgovinah že povsod svoje hrvatske korespondente oziroma imajo zvezo z ljudmi, ki jim prestavljajo hrvatske dopise in dotične odgovore. Kar velja za Dunaj, velja še v večji meri za Trst. Ta ali oni bogati liferant se morda ne bo udal, ali mesto njega je vsak dan dobiti sto druzih, ki bodo radi ustregli vsaki zahtevi naj so Š3 taki iredentovci ali prusofili.
To isto velja tudi glede potnikov. Ako bi slovenski trgovci in obrtniki odslovili vsakega potnika, ki ne zna slovenski, poiskali bi liferantje kaj hitro jezikovnozmožnih ljudi. Nekateri jih imajo že danes. Trgovski potnik, ki ne zna hrvatski, se že več ne pošilja na Hrvatsko ali v Dalmacijo.
To so stvari, katere se dajo lahko izposlovati treba je samo nekoliko dobre volje, saj ve vsakdo, da Nemec in Lah rada odjenjata, kadar je kaj zaslužiti.