J. E. Bogomil
Štirje ujeti
Hri nas imajo to vero, da je zemlja spomladi človeškemu zdravju zelo nevarna. Zato da ni dobro sesti spomladi na hladno,  vlažno zemljo.
Ko pa pride sveti križev teden in gredo preko polj in vrtov procesije, ko pokrope duhovniki z bla-goslovljeno vodo božjo naravo, njive, vrtove in travnike, tcdaj je pa zemlja človeku spet dobra mati.
In takrat...
Mama so rekli: »Danes pa le!«
Kar zabliskale so se oči Tončki in Milančku, rdečica je udarila v lica, noge so po&kočile kar satne od sebe, in kakor novo življenje je prešinilo dvojc teles. Pa sta odbrzela ven, preškočila vse stopnice pred pragom, kurjo posodo pred vežo, pa ven — ven — na prosto: v mlado travo sest!
Ah, kako prijetno je sedeti v mehki mladi travif Ta vonj, ki prihaja iz majevega cvetja! To dihanje zemlje, ta vzduh prerojene grude!
Vse se mora danes veseliti s Tončko in z Mi-lančkom. Vse . .. Žarko solnce in sinje nebo, ptički na drevju in metulji po zraku, v rosi se kopajoči travniki in tulipani na vrtu — vse, vse . . . Kajpak — pa naša dva »ubožčka« tudi!
Kakor bi ju ošinila iskra, sta se spomnila Tončka in Milanček psička Turinčka in komaj pri-vajene srnice Gozdane. Tudi ta dva se morata ve-seliti. Danes ne v hiši, ne v kletki -— tu na vrtu, pri Tončki, pri Milančku se morata veseliti!
Pa sta odhitela in prinesla na vrt vsak svoje veselje: Tončka svojo Gozdano in Milanček svojega Turinčka. Ah, to je bilo lepo!
62    —
' Gozdana se je zagledala nekam v daljavo. Tam je gozd, tam njen raj, tam njeno kraljestvo. Tam bi pila kristalno vodo žive studenčnice, tam mulila sočno travico. Tam bi se solnčila in senčila, skakala
_   in polegala po  mili  volji.  Tam,  tam...  Oh,  kdaj?
P         Mišice ji zadrgetajo,  v noge šine ogenj,  koleni
se pripravita na skok. . . Komaj, kotnaj zadržuje Tončka mlado živalioo, po svojem raju hrepenečo Gozdano.

 »Najino veselje! Kaj pa Milančkov ljubljencc Turinček? Ljudje trdijo, da ni dobro za psička, če ga preveč gladimo in božamo, pestujeino in prenašamo. Pa naj jim Milanček verjame? Ali niso imeli mama Milančka najrajši takrat, ko so ga pestovali? Zato mora pa tudi Milančck popestovatt svoiega Turinčka.
Pst! — Ali se ne giblje tamle nekaj v travi? Kapa kosmata, če ni zajček? Ali pa — muc, ki preži na miško? AH pa preži — grdoba potuhnjena, da bi
 rkoklja brcnila! — celo na ptičke? —    63
™          Turinček bi najrajši skočil in zalajal in pregnal  ¦
tisto, kar se skriva tam. Stekel bi čez drn in strn, visoko skakal, bevskalan javkal, pa preganjal zajčka ali muco, ali kar je. Potcm bi pa ves upehan pritekel domov v izbo, skočil na klop za peč k Milančku in bi se mu dobrikaje prilizoval in ga z repom mahaje prosil odpuščanja. Milanček bi se pa prijazno sklonil k njemu, ljubeznivo ga pogladil in mu morda rekeh »O, priden, priden, četudi si ušel!«
To bi bilo nekaj za Turinčka!                              I
Izrecita res še vidva, Tončka in Milanček, odre-šilno besedo! — Gozdana naj gre v svoj raj, Turin- j ček pa za zajčkom ali muco!                                    I
Izgovorita! —                                                    I
Žalostna gledata na svoji živalici? Izgovorila bi — oprostila bi ju — podelila bi obcma veliko srečo Privoščita jo.
A vama bi se utrgala pol src... Ste pač ujeti vsi štirje.