Leto 7. Stev.jf PRILOGA ZA MLADINO. 1938. sept. 8.^
življeNjesteit òototàrijc otoRe Božje NA& MljKe
(Po nazveščenji same nebeške Kralìce napisala častitliva boža sliižbenica:
Marija z Agrede.)	(Štrta kniga).
20. Jezušovo damvanje v svetišči.
Jezuš se je dariivao v svetišči, da sputii boži zakon, šteromi je bio on sam zadnje dopunjenje. Marija je tisto noč premolila i dariivala Bogi Odrešenika. Zajtra je vzela svoje dete v naročje i odišla z Jožefom, šteri je neseo dve sveči i dve grlici, v svetišče. Vtelovleno Reč so sprevajali k dariivanji spevajoči zbori angelov.
Kda je Marija stopila v svetišče, jo je prevzelo novo, sladko čiistvo pobožnosti. Prikaže se njoj sv. Trojstvo i ona začiije glas, ki je bio glas Boga Oče: „To je moj liibleni sin, v šterom mam dopadenje." Jožef je pri tom občiito razsvetlenje svetoga Düha, štero ga je oblejalo z veseljom i svetloščov. Šimeon stopi k Mariji i vidi mater i sina v velkoj svetlosti. Tüdi Ana je prišla. Šimeon vzeme božansko dete v svoje naročje, vzdigne oči k nebi, podari dete večnomi Oči i pravi: „Zdaj v miri odpüsti svojega slugo, Gospod, po svojoj reči; ar so vidle moje oči tvoje odrešenje, ki si ga pripravo pred očmi vseh narodov; svetlost, ki naj razsvetli pogane i diko za svoje izraelsko lüdstvo."
Marija i Jožef sta se čiidila tem rečam velkoga dühoynika Šimeona, posebno, ar se je to javno dogajalo. Šimeon se obrne k Mariji i njoj pravi: „Glej, te je postavleni na pogüblenje i sta-nenje mnogih v Izraeli i kak znamenje, šteromi se bode proti-vilo. Tebi samoj pa meč predere diišo, da se odkrijejo misli mnogih src." Po tom Šimeon podeli starišoma svoj diihovniški blagoslov. Tiidi Ana je spoznala vtelovleno Reč i je po razsvet-lenji svetoga Diiha mnogo gučala od te skrivnosti s tistimi, ki so čakali Odrešenika. Tak je bio prihod Odrešenika po tema svetima starcoma javno osvedočen. Kda je Šimeon spregučao prorokbo od mantre i smrti Odrešenikove, je mali Jezuš sklono glavo v znamenje pokorščine. Marija je vse to vidla i spoznala. Že zdaj je občiitila bolečino meča, od Šteroga je gučao Šimeon. Bilo njoj je jasno, da bo njeni sin kamen spotike i pogüblenje za nevernike, a živlenje za vernike, propad sinagoge i povišanje Cerkve med pogani. Spoznala je njegovo zmago nad peklom i nad smrtjov, pa kak ga to pripela do smrti na križi. Znala je, kelko nasprotnikov bo mela njegova Cerkev i on sam. Gledala je velko število zavrženih, pa tüdi lepoto odebranih. Njena düSa je bila razdeljena od bolečine i veselja. Svetomi Jožefi je bilo tüdi mnogo od toga poznanoga, pa ne tak jasno i popuno kak presvetoj Devici.
Svetiva zaročnika sta se vrnola z božim detetom na svoj stan v Jeružalem, kde sta ostala šče nikelko dni. Marija je šče gučala z velkim dühovnikom od skrivnosti odrešenja i prorokb, štere njoj je napovedao. Marijine reči so staroga dühovnikana-punile z novov tolažbov. Tüdi Ana je to občutila. Nikelko dni za tem sta oba vmrla.
Slovo od zgodovinske hiše.
Septembra 25. se je vršila na uredništvi Novin v Črensovcih pomembna slovesnost. Urednik Novin g. Klekl Jožef so jemali slovo od hiše, v šteroj so kak arendaš 27 let prebivali. Gospodar hiše, Bedrnjak Ivan, deli svojo vrednost odraščenoj svojoj deci i zato se urednik Novin ognejo i si poiščejo drügo arendaško hišo, Naš Dom v Črensovcih, gde bodo, ar je stanovanje lepše, trikrat vekšo arendo plačUvali. Tak sta se najmre z gospodarom pogodila, ka samo tečas ostanejo v Bedrnjakovoj hiši, dokeč ne pride do delimbe med decov. Te čas je prišo, zato so napravili poslovilni večer za tisto hišo, v šteroj so 27 let prebivali, v šteroj je izišla prva številka Novin i iz štere se je vršo naš veličastni tabor 11. sept. ob 25 letnici Novin i 20 letnici osloboditve Slov. Krajine v Črensovcih. Ar je k toj hiši prikapčena najbogatejša zgodovina Slov. Krajine, ne se je mogla izselitev izvršiti tiho, nego z povdarkom, da je dober Bog to hišo zvolo za velike svoje namene.
Na poslovilnom večeri se je zbralo do šestdeset urednikovih dobrotnikov, ki so prišli, da ž njimi vred slovo vzemejo od zgodovinske hiše, v šteroj so se telikokrat zbirali v popolnoj lübezni. Med temi so bili sledeči gospodje: Jerič Ivan, delcan, Bakan btefan, lendavski župnik z kaplanom Halas Danielom, dr. Klar, nar. poslanec z svojov gospov, Camplin Ivan, izseljenski dühovnik v Franciji, veterinar g. Baša Ignac, z Beltinec, Lutar Štefan črensov-ski šol. upraviteo s svojov gospov, Bajlec Franc, ban. svetnik, Za-dravec Matjaš, črensovski župnik z kaplanom Rous Matjašom, kuma Kolenko Ivan z sinom bogoslovcom Ivanom, Cigan Joško, cestni nadzornik, gospodar Bedrnjak Ivan s svojim sinom Ivanom, Žižek Joško, kantor črensovski, Ciganovi i Bedr-njakovi sosedje, Kolenko Števan, Hanc Števan z ženov, Kovač Treza iz Črensovec, predsednik Prosv. drnštva žerdin Martin, blagajnik odbora za zidanje Doma sv. Frančiška, Stanko Ivan, tajnik toga odbora Horvat Števan, predsednik občine črensovci, Horvat Anton, gd. Nemethy-jova, poštarica, Plej Kata i Joško, Zver Joško, tajnik posojilnice, Horvat Anton, tajnik agrarne zadruge, Zver Števan, bivši predsednik Orla, pa še več oseb iz žižkov, Ho-tize, sküpno z godbov vred, 60 oseb. Godba je prišla iz lübezni brez vabila, naj da pečat krasno-mi razpoloženji i naj izkaže priznanje tistoj hiši, v šteroj je pognala tak orlovska miseo kak mi-!


eoa

OJ hišica ... Bog živi te!
seo za domačo krščansko godbo močen koren. Proti konci večerje je urednik Novin držaO sledeči govor:
Jezuš, Marija, Jožefi S temi najsvetejšimi imeni začnem, zato ka je ta hiša sv. Drfižini bila posvečena.
Dragi moji dobrotniki ! Dnes sam za vse svoje živoče i pokojne dobrotnike darüvao sveto mešo. Za vas, dragi zbrani i za vaše pokojne, kak i za vse moje neštete dobrotnike žive i po-
kojne, ki neso se mogli tü zbrati med nami i štere vežete z me-nov vi navzoči v eden dišeči šopek medsebojne lübezni. Te sestanek je globoka zahvala za vse neštete dobrote vaše i vseh mojih dobrotnikov. Slovo je od stare hiše, v šteroj sem prebio 27 let. Večna hvala za vse Dobromi Bogi i vsem mojim neštetim dobrotnikom.
Leta 1911. sept. 1. sem se preselo v hišo Bedrnjak Ivana i sem prebio v njej 27 let. Odtec se je sükala nit mojega živlenja i z božov pomočjov ravnala z vami, dragi dobrotniki, usodo našega naroda. Zakaj sem prišo sem i zakaj nesam ostao v dü-ševnom pasterstvi? Teško pitanje i še težji odgovor od moje strani, ki nikdar driigoga nesam iskao kak samo diišno paster-stvo. Dober Bog me je pri Sv. Sebeščani obiskao z teškim be-tegom. Dr. Müller, najimenitnejši profesor gračke univerze v ti-stom časi, mi je zabičao, kda me je temelito preiskao : Sie werden geistig und körperlich zu gründe gehen, wenn Sie nicht gehen in Penzion. DüSevno i telovno bi prišo popolnoma na nikoj, če nebi šo v penzijo. Zato sem po vesti mogo iti v penzijo. Jočič sem šo, joč dorih, nikdar nepozabnih sebeščanskih farnikov me je sprevajao, čeravno bi lejko šo na tri ponüjene fare za plivanoša, nesam sprejeo ponüdbe, ar sem bio preslab za delo i mogo sem iti v pokoj. L. 1910. okt. 1. sem prišo v Črensovce v Leš-njek Martina hišo i na tleh prebio prvo noč, ar zavolo sloven-skoga mišlenja nesam dobo na farofi niti za edno noč postele, čeravno sem bio kaplan na toj fari i včino za oslepnjenoga g. Vugrinčič plebanoša vse i še svoje delo. Pa on tü nosi najmenšo krivdo. S tov prvov nočjov mi je dober Jezuš naznano, zakaj mejepozvao v pokoj: čaka te križ moj. Lakao me je i dočakao me je. Hvala Njemi, ki mi ga je dao.
Pet let sem preživo v popolnoj oslablenosti, delati nesam mogo nikaj. Z najvekšov težavov sem opravo tiho sv. mešo, pa še to ne vsikdar. Potem se mi je teliko zbolšalo zdravje, da sem z dovoljenjom f g. plebanoša Vugrinčiča nastavo tretjired i ga začeo voditi. Kak sem prišo na to miseo, najdete zapisano po mojoj smrti v zapisniki tretjega reda. Tü se mi je odprla toti velika borba z svetom, a z ednim neizmerno veselje nad dfišev-nim napredkom dtiš-zaistino svetniške dUše je vzgajao Bog v tretjem redi. Ne jaz, nego Bog, jaz sem meo samo tolažbo pri tom. Iz te hiše \e izišo tretjired, ki je najmočnejši v celoj Slov. Krajini i čte črensovska sktipščina, ki je jedina v Slov. Krajini, dozdaj 874 sprejetih članov.
Kak sem se malo opomogeo, sem zasenjao znova od dü-ševnoga pasterstva. Odločo sem se, da zaprosim kaplansko mesto. Odgovor je dao Bog. Odgovoro je 1. 1914. augusta 20. z malarijov i tifusom, z 41% gradom vročine. Dr. Joža je dao izjavo, da mi ne da niti filerà za živlenje. Marija mi je pomagala, ozdravo sem nateliko, ka sem lejko pomali delao v pisarni. Celo 10 letnico Marijinoga Lista sem mogo lepo zvršiti. A kak sem mislo znova za kaplansko slUžbo, sem začeo pešati i to pešanje
je ostalo ves čas, kak je trpela svetovna bojna. Pred dokončkom svetovne bojne sem bio nepretrgano šest mesecov v posteli, na-teliko so mi oslabeli živci iz srce. Iz te hiše se je vršila 10 letnica Marijinoga Lista i se je začela borba na konci bojne za naše narodne pravice. Ne jaz, drügi so bili junaki, jaz sem bio samo slabo orožje, štero je Bog zvolo, da sem z svojimi pomočniki pripelao Slov. Krajino do sloboščine. Ne jaz, moji pomočniki so bili tisti, ki so molili za mene, ki so me navdiišavali, ki so me tolažili v borbaj, ki sem je vodo iz te hiše. Nikdar nesam mislo, da bi kda sveta vodo politiko. Liibezen mojih pomočnikov, ki je gledala trplenje našega naroda, me je do toga pripelala i potrdila je to cerkvena oblast, ki nesamo ka je dopiistila moje politično delovanje, nego to mi je zapovedala, ar sem se jaz brano iti v politiko. Tak sam postao poslanec.
Iz te hiše je izišo prvi poslanec Slov. Krajine, kak je iz te hiše izišla prva številka političnoga glasila Slov. Krajine Novin, ki so v tdj hiši slavile svojo nepozabno veličastno 25 letnico.
Kda sem kak poslanec posili šteo vujti teškomi deli i se podati v diišno pasterstvo, mi je dober Bog odgovoro z vužga-njom rebrne mrene i obojih pliič pa šče zraven z influenzov, štere betege, Traklm je zdravnik izjavo, komaj en človek prestane na-ednok. Jaz slabič sem je. Pa iz te hiše se je vršo prvi misijon v Črensovcih, iz te hiše se je vršo na moje stroške prvi tretjeredniški kongres, ki je šteo 8000 obhajil, iz te hiše se je vršo prvi misijon za moško i žensko mladino na moje stroške, iz te hiše se je vršo z mojov podporOv prvi misijon v mojoj roj-stnoj fari na Tišini. V diišno pasterstvo nesam smeo, Bog me je porabo, da podpiram diišne pastere s svojov podporov, štero sem dragevole dao, ar sem jo dužen bio dati, kajti diihovnik ma v diišaj svojo familijo. Iz te hiše se je vodila miseo za prvo hišo siromakov v Slov. Krajini i tak daleč dozorela, da brez nabiranja skoz zadnja leta je dober Bog dao svojim sirotam nabrati prek 300 jezer dinarov i že vozimo pesek i se pripra-vlamo na zidavo drügo leto. Iz te hiše je izišo glas za spominsko slavnost našega velikana, f dr. Ivanocija, k šteroj je na kratek glas Novin privrelo 8000 dfiš i iz te hiše je šo glas ob 25 letnici Marijinoga Lista i v najvekšem blati, vodi i dežji se je zbralo lo.ooio Marijinih častilcov.
V to hišo je poslao svojega zastopnika ob 10 letnici sloboščine Njegovo Veličanstvo f krao Aleksander I., osloboditeo proti vsem naporom sovražnikov. To hišo je oblskao večkrat vo-diteo slovenskoga naroda dr. Anton Korošec i vnogi cerkveni i civilni dostojanstveniki z jezeri i jezeri našega naroda.
Ta prosta kmečka hiša je skoz 27 let bila središče velike liibezni i zato tiidi velikoga trplenja, kajti liibezen se zible samo i jedino v zibelki, stesanoj iz križa. — Iz te hiše se je vtegnola roka za našimi jezermi i jezermi izseljenci i je dosegnola; dosegnola i obču-vala dUševnoga i narodnoga prepada vse, ki so le prišli v bližino te
roke v Rafaelovoj družbi i njenomi glasili, Novinatn. - lz te hiše sem bio postavlen pred vojaški prejki sod zavolo liibezni do slovenskoga naroda, /z te hiše se je povrno žalosten zastopnik madjarske vlade, kda so voditelje našega liidstva v toj hiši sklenili, da hiša našega naroda bo Jugoslavija. V toj hlll so iskali boljševiki na smrt mojo malenkost, ki me je skrivala liibezen Zižkanjov, preoblekla liibezen Kolenkove botrine i rešila liibezen Jeričove hiše v Do-kležovji.
Vojak z ponosom gleda nazaj na svoje borbe i na svoje bojišče. Z ponosom gledamo tiidi mi vsi na to prosto kmečko hišo, štera teliko sladkih, zvišenih spominov skriva v sebi. Ti spomini neso moji spomini, ti spomini so nas vseh, so spomini našega slovenskoga naroda. Gda se zato poslavlam po 27 letnoj častnoj zgodovini Slöv. Krajine od te zgodovinske hiše, se prav iz srca zahvalim lastniki hiše Bedrnjak Ivani za vso liibezen, štero mi je v obilnoj meri kazao s tem, da mi je to hišo dao na razpolago za nisko najemnino brez vseh ovir, kak da bi moja lastnina bila; zahvalim se mojoj dragoj botrini, ki me je v njej neštetokrat bogato podpirala; zahvalim se dragim sosedom za vso obilno pomoč, zahvalim se mojim dragim sobratom za neštetokrat izkazano liibezen, zahvalim se vsem črensovskim vernikom za po-štiivanje i boganje, zahvalim se mojim dragom prijatelom i dobrotnikom, ki ste tii zbrani i šterih «slug nemorem nikdar v za-dostnoj meri oceniti; zahvalim se vsem svojim liibitelom tii, doma i širom sveta, ki nas veže vkiip čista, nesebična liibezen, zahvalim se vam vsem s poniznov prošnjov: da bi vam vašo liibezen plačao dober Bog s svojov svetov lübeznostjov i da bi vse tisto, ka je v toj hiši delio po meni nevrednomi, rodilo obilen sad za časno i večno srečo našo i našega naroda.
Po večnih božih sklepaj me je dober Bog pohodo s stalnimi teškimi betegi, ka nesam mogo priti, ka sem najbole želo, do cerkvene sliižbe. To pa zato, naj tembole nemoteno sliižim vsem. Slii-žim po določilih višje cerkvene oblasti z te zapovedjov i željov kak voditeo tretjega reda 27 let, kak širiteo Maiijine slave po M. Listi 34 let, kak glasiteo Kristušovih istin na političnom.socialnom, kulturnom i gospodarskom poli potom Novin 25 let. Poleg vsakdenešnje sv. meše i mesečnoga navuka za tretjired sem poma-gao v diišnom pasterstvi dragim sobratom pa pomagam dragevole, ka mi slabo zdravje dovoli. Viipam se, da je moje delovanje tiidi apoštolsko, kakše je po rečaj sv. Oče, Kristušovoga namestnika vsa-koga tistoga, ki po spisaj širi Kristušovo kralestvo. Še bole i najbole apoštolsko delo je pa trplenje z liibezni do Bogà, da se širi Njegovo i Marijino kralestvo. V te namen sem trpo tiidi jaz dosta, jako dosta. Ti.draga hišica si poleg Boga jedina svedok te moje liibezni, toga vsega mojega apoštolskoga delovanja, štero nesam zvršavo jaz, nego po pomoči sladke Mamike Marije, dober Jezuš.
K tebi se zato obrnem, draga hišica, ki si svedok te-like bože dobrote, telike bože smilenosti, telike bože zmage.
Ti hišica si bila za nas vse vezalje lübezni! I si vezalje k večnoi hišici pri dobrom Oči nebeskom.
Zato pa, predraga hišica, bodi blagoslovlena od Jezuša, Marije i Sv. Jožefa, šterim na čast je bila v tebi kapelica posvečena ! Bodi draga hišica blagoslovlena od tistoga Jezuša, ki je neštetokrat prišeo v tebi med nas! Bodi blagoslovlena draga hišica jezerojezer-kratz vsemi, ki bodo v tebi prebivali! Bog te živi! Bog vas živi vse, dragi moji dobrotniki!
Po govori g. urednika, šteri je skuze privabo njim i vsem navzočim v oči, se je zdigno g. dekan Jerič i držao sledeči krasen govor;
Dragi gospod! PoStüvani gostje! Priznam, da se teško lo^ čite od hiše, v šteroj ste 27 let prebili i k šteroj vas vežejo tak lepi i veliki spomini. A teško se ločimo mi vsi od te hiše. Ta hiša je bila središče, kde smó se zbirali vsi, duhovniki i verniki i najšli vsi Ittbeče srce, najšli vsi navodila za živlenje. Dovolite, dragi gospod, da se vam v imeni dflhOvščine naše i sobočke dekanije, kak i v imeni vsegä našega lüdstva zahvalim za vse dobro, ka ste v toj hiši doprinesli. Zahvalim se za versko prenovitev, ki se je iz te hiše vršila po celoj Slov. Krajini z misijoni, raznimi verskimi prireditvami, posebno pa po dobrih listaj, ki so iz te hiše romali pò celoj Slov. Krajini pa prek njeni mej v daino tüjino k našemi narodi, kde koli si je mogo služiti svoj krüh za preživlanje. Ta hiša je pa bila tüdi ognjišče tiste lübezni, ki je nesebično gorela v naših srcaj za naš narod, za njegove narodne pravice, za njegovo srečo, za njegovo bolšo bodočnost tüdi na tom sveti. Iz te hiše je šla borba za naše narodne pravice i prišla do zmage. Vse, ka je krščansko i slovensko čutilo, vse, ka je lübilo Boga i svojo materno reč, se je rado obračalo v toj hiši. Ze kak dečak sem se obrno v toj hiši i odtistimao mi je ostala sveti kraj, kde sem se odločo za svojo živlenjsko pot, zato sem jo pa rad obiskavao kak svojo rojstno hišo. Ne vem, če bom z takšimi občiitki mogo obiskavati novo hišo, kam se odselite. Želem vam pa, dragi gospod, v novoj hiši isto lübezen, isti boži blagoslov, isto veliko brigo za nas vse, kak ste jo gojili v svojem srci do näs vseh v toj i naj vas dober Bog v novoj hiši tüdi tak dugo žive, kak vas je v toj, näj vas žive 27 let.
Po tom krasnom govori je proso za reč g. Bedrnjak Ivan, kmet iz Trnja, lastnik hiše, ki je izrazo v svojem guči lUbeče razmerje, štero je ladalo med njim i urednikom Novin. Pravo je, da v teh 27 letaj ne prišlo med njima niti do najmenšega nespo-razumlenja ne i da so njemi bili urednik Novin kak edna kotriga njegove driižine, za šterim zdaj, kda odhajajo, ravnotak žalOje, kak gda njemi je žena vmrla, ali kak predkratkim, kda je hčer zakopao. Žele pa istotak dugo živlenje uredniki v novoj hiši a z ednim tüdi sebi, ka bi se ešče dugo v lübezni pohajala.
Za g. Bedrnjakom se je oglaso g. Camplin Ivan, izseljenski dühovnik, ki je povedao sledeče lepe reči:
Ta hiša mi je dvakrat draga. Gda sem bio še bogoslovec, sem prvič prišo v to hišo. Zakaj ne prie, je bio zrok v tom, da nešterni mlajši so je ne poznali i so se je ogibali. A kak sem prišo v njo, je dobilo moje živlenje novo pot, varno pot. V toj hiši sem spoznao, ka mi je prva dužnost kak diihovnika, posvetitev svoje diiše i zatem posvetitev meni izročenih diiš. Vse driigo pa samo tak, v kelko je potrebno za dosego toga dvojega namena. Kak dühovnik sem bio prideljen prosveti. Mojoj diiši ta služba ne teknola. Tihi kotiček je želela, kde bi se popolnoma Bogi posvetila. Prišla je pa v tom časi velika potrebščina za naše izseljence v Franciji. Vest me pita: nebi šo ti? Što naj mi odgovori na to pitanje. Prišao sem v to hišo i tU proso odgovora. Dobo sem sledečega: Idite v cerkev pred tabernakl, prosite z srcom, na vse pripravlenim, Jezuša, naj vam naznani svojo sveto volo, moje slabe molitve- vas bodo sprevajale. Šo sem i dobo sem za odgovor: Idi v Francijo. Teška misijonska služba, a ravno zato najveselejša. Samo Boga iščem za sebe i za mi izročenih 8000 dUš, ki so po vsej Franciji raztepene. Že sem jih obiskao v teh kratkih mesecaj, kak sem tam, jezero. Zato želem toj hiši, naj bo blagoslovlena i naj njeni blagoslov ide na novo hišo i naj se z te širi naprej za čast božo i zveličanje dUš.
Gospod Bajlec, banski svetnik je nazadnje povedao : „Ta hiša je bila zbirališče za vse tiste, ki so šteli biti pravi duhovniki kak i za tiste, ki so šteli med svetom vršiti svoje dužnosti, kam jih je Bog pozvao, kak pravi krščeniki. Te dUh naj ostane tiidi v novoj hiši!"
Po lepih govoraj i naših pobožnih pesmaj so se gostje z najvekšim zädovolstvom vračali na svoje domove, šterim so se urednik Novin toplo zahvalili za lUbezni pun obisk.
Blagoslovitev spominske plošče na Našem Domi v Črensovcih.
Sept. 10. večer je šlo nad sto širitelov naših listov v precessi v črensovsko cerkev. Sprevajala je velika vnožina naroda z godbov, pri štere glasi so se spevale po celoj poti od čren-sovskoga mosta do cerkve naše lepe cerkvene pesmi. Širitele je pozdravo pri mosti g. Rous Matjaš, črensovski kaplan s primernim lepim govorom. Med potjov so v našo narodno obleko oblečene deklice z zbornov deklamacijov pozdravile urednika naših listov. Deklice so nosile veliki križ, opleteni z pšeničnimi vlatmi, z šteroga je viso krasen beli svioni trak, dar g. Klepec Joška, trgovca v Beltincih. Trak je noso napis 1913 Širitelje Novin 1938. 25 letnica našega krščanskoga tjednika, Novin, je s tem označena, i označena tista velika borba, štero je prestao i pripelao naš narod do zmage naš krščanski tjednik s pomočjov BI. Dev. Marije. — Po večerji so se širitelje zbrali v drUžbi 2000 naroda pred Našim Domom i poslušali lepe reči g. Čontola Matjaša, misijonara z Ljubljane, ki je razlagao pomen plošče, ki se bo
zdaj odkrila. Plošča se je odkrila v osmini rojstva Dev. Marije, na predvečer, svetka Marijinoga sladkoga Imena. Nosi sledeči napis: Z mogočno Marijino pomočjo je slabotni duhovnik v Črensovcih leta 1904. dne 8. decembrd Izdal mesečnik nMarljin List" za poglobitev verskega iivljenja. Leta 1913. dne 8. decembra je izdal tednik „Novine" za obrambo narodnih in verskih pravic slovenskega ljudstva ter svobodo Slovenske Krajine. Leta 1926. maja 4. je ustanovil prvo posojilnico v Slov. Krajini, l. 1928. pa je zidal „Naš Dom" za katoliško prosveto In ustanovil Agrarno zadrugo, ki je priborila kruh našemu narodu. Leta 1932. je izdal Marljikin Ograček za mladino Slov. Krajine. Popotnik, zaupaj v Marijino pomoč. Postavljend ob 25 letnici Novin /. 1938. sept. 10.
Nad ploščov je glava dobre Matere Marije, ki milo gleda na svoje delo, ki jo jo zvršila po šfojega Sina nevrednom namestniki i vsakoj diiši krepko naglaša : Viipaj se, bodem ti pomagala.
Pismo
prezvišenoga g. knezoškofa i apoštolskoga administratora Slovenske Krajine, dr. Ivana Jožefa Tomažiča za tabor v Črensovcih 11, sept.
Lepo pismo Prezvišenoga so pred oltarom sv. Driižine, pred šterim so nešteto sv. meš opravili urednik Mar. Lista za naročnike i dobrotnike, prečteli mil. g. dr. Cukala Franc, stolni dekan. Pismo se.glasi:
„V duhu doživljam, kako se danes upravičeno raduje verno vrlo ljudstvo drage mi Slovenske Krajine. Žal mi je, da nisem mogel priti sam v Črensovce, kjer je v duhovnimi in svetnimi voditelji zbranih tisoče in tisoče onih, ki se veselijo prave svobode otrok božjih. Po službeni dolžnosti mašujem ob nedeljah za vse svoje škofljane. Zato sem za Slovensko Krajino posebej včerašnjo soboto opravil najsvetejšo daritev v ta namen, da bi današnja verska in domoljubna prireditev lepo in vzpodbudno potekla in rodila mnogo dobrega sadu. Boga sem prosil in prosim, naj po Mariji ohrani blago tamkajšnje prebivalstvo v zvestobi do Boga, do svete vere in Cerkve, edino v Bogu in sveti veri. V življenju po veri, kakor rtas to uči Cerkev, je naša rešitev: rešitev zmed in zablod, krivic in nadlog sedanjega časa, obenem rešitev za večnost. Prosil sem Boga in ga prosim, naj po Mariji blagoslovi vse, ki so z besedami, po dobrem časopisju, z osebnimi žrtvami ljudstvo učili in vodili, naj ostane zvesto, kakor Bogu tako svojemu narodu in maternemu jeziku. Časopis „Novine" s svojimi prilogami si je stekel v tem oziru do trajnih zaslug. Prav je, da se njegova 25 letnica združuje z današnjim slavjem. Prosil sem Boga in ga prosim, naj po Mariji vodi usodo Slovenske Krajine tako, da se bodo njeni prebivalci v svobodni domači državi Jugoslaviji vedno počutili zadovoljne in srečne, zavedajoč se, da je tukaj v verskem, gospodarskem iu političnem [oziru za nje najbolj preskrbljeno. V smislu teh želj in prošenj, ki naj jih Bog izpolni in usliši, vsem zborovalcem pozdrav in blagoslovi Ivan Jožef, apostolski administrator."
SVETO J MALA TEREZIJI DETETA JEZUŠA!
Že v ranoj mladosti Ti je Bog dao vnoge kreposti, Da začnola Njega močno si lübiti, Bojala se vsikdar ga najmenje žaliti.
Še tak mala, si Jezuša dobro poznala, 1 vsikdar še tó si želela, Naj bi ga še bole poznala, I vsikdar z čistoga srca najbole liibila.
Gda prvo sv. obhajilo si sprejela, To bila Ti je najvekša tolažba, Te si se tak močno ž njim zdriižila, Da Te niedna skiišnjava od njega ne odbila.
Tou bila Ti je žela, Naj Njeg'va nevesta bi postala, Zato so Ti bila še leta premala, Tak se tiidi še Rim obiskala,
Komaj so leta pritekla, Si odišla v tisto samoto, Gde si kak vijolica pod grmom Svoje živlenje ponižno živela.
Misijonarka si biti želela, Da Jezuši diiše bi rešavala, A kratka je Tvoja živlenjska pot, V Nebesa pozvao Te je Gospod.
Preminola si kak roža, A ostala za vsikdar je tvoja dišava, Tiidi mrla si nej - še na zemli živiš, I vsem obvüpanim dobrote deliš.
Sv. Oče Pij XI. gda so Te za svetnico prišteli, Tretji oktober za Tvoj den so postavili, Te den Te z srca mi prosimo, Naj tüdi pri Bogi milosti dobimo.
Sv. Mala Terezija smiluj se nas, Spokorne poti navči nas, I gda nam pride slednji čas,
Pred Jezuša pripelaj nas.	Anica Raibar.
Rešitev vgank 9. snopiča.
1.	Kak se more pred spovedjov dQšna vest preglednoti? Po molitvi. Po kratkoj, ali pobožnoj molitvi si začnemo premišlavali, kak smo zadnjo spoved opravili i ka smo odtistimao zagrešili. Brez prehodne goreče molitve nikdar ne začnimo dUšne vesti preglejüvati. Mi znamó zabloditi, Bog ne more. Zato prosimo prvo njegove pomoči.
2.	Pri smrtnih grehaj [na koj moramo paziti pri zgr&ntavanji düine vesti? Na dvoje: 1. Kelikokrat srno včinoli smrten greh i 2. kak smo ga včinoli. Spoved ie samo tak popolna, če povemo broj smrtnih grehov. TO je ostra zapoved. Če točno ne vemo kelikokrat je bilo, povemo približno: na leto, na mesec, na tjeden približno telko i telkokrat.
More se pa tüdi premisliti, kak sem smrtni greh včino, ar se pri spovedi točno mora povedati forma greha. Ne je zadosta praviti : grdo sem delao. Ka grdoga sam včino, morem razložiti, to je, da li sam zakon prelomo, ali sam sebov grešio, ali posilo koga, ali se v zakoni dece ogibao i tak dale.
Ne je zadosta premisliti, da sam kradno. More se tüdi premisliti kak sam te greh včino, ar pri spovedi točno morem povedati formo greha. Ne je zadosta praviti: krao sam, kradno sam, nego kelko, ka, komi, kde? Če sem v cerkvi kradno, je boži rop. Če sem od siromaka vzeo en dinar, mi je
veliki greh, če od bogatca, mali. Spovednik ti nede mogo naložiti povračitve, če ne poveš točno formo kraje. To ti more najmre biti znano, da se greh tečas ne odpüsti, dokeč ne povrneš vkradjenoga blaga.
Ešče en primer gledajmo. Ne je zadosta premisliti i praviti, da si lagao. Nego mora se točno določiti forma laži, Če kama idem, pa, ar neščem ovaditi, kama idem pa zato prečki dam odgovor, je mala laž, je mali greh i je zadosta praviti, da sam se v maloj reči zlagao. Če bi pa na koga zmislo, ka sam ga vido pijanoga i to gde povedao, a istina pa to ne, ne bi bila moja spoved dobra i bi se mogla ponoviti, če bi pri spovedi samo to pravo, da sem lagao. Pri spovedi bi mogo povedati, da sem laž povedao na bližnjega i njemi v poštenjej veliko škodo naredo. Ovak spoved ne bi bila vredna i bi se mogla ponoviti. Pa to ešče ne zadosta, da premislim i povem, da sam koga ogrizavao, du-žen sem pred tistimi, pred šterimi sem zmislo laž, da je bio pijan, pred tistimi sem dužen povedati, da to ne istina. Ovak se mi greh ne odpüsti. Poštenje kradnoti je vekši kvar kak vrednost kradnoti, poštenje je najvekši zemelski kinč.
3. Če samo male grehe mamo, šteri greh moremo v prvo vrsto postaviti pri zgrüntavanji vesti? Če samo male grehe mamo, je najboše na prvo mesto postaviti tisti greh, v šteroga največkrat privolimo i šteroga se najbole sramüjemo. To pa zato, da se tembole moremo pred dobrim Bogom ponižati. Ponižanje je najmre najmočnejše vrastvo za ozdravlenje od malih grehov. Če predvsem rad kaj maloga psfiješ, špotaš, povej to prvo spovedniki i se globoko ponižaj : Oča dühovni, moj hüdoben jezik me je pali vkano. Če pa v prvom redi na jeziki maš, ženska, vsikdar falinge znane bližnjega, povej spovedniki v prvom redi: Oča dühovni, pali sem namakala svoj jezik v nesnago bližnjega, svoje vekše nesnage pa nesam gledala. Več to ne bo. Tak se bömo spopolnjavali od spovedi do spovedi.
Rešila sta:
Litrop Štefan, Renkovci 82 i Hozjan Jožef z D. Bistrice. Prvi je dobro rešo, drügi zadostno.
Vganke.
/. Gda zagrešimo z grajanjom, šinfanjom, ogovarjanjom (opravlanjom)? I če smo, ka je naša dužnost, če scemò odpiiščenje grehov zadobiti. 2. Gda zagrešimo z ogrizavanjom (obrekovanjom)? / če smo, ka je naša dužnost, če ščemo odpiiščenje grehov zadobiti?
Rešiti se mora do 1. novembra. - Rešitelje dobijo nagrado.
Pošta.
Naročnikom. Kalendare smo dali v štamp, plačajte naročnino, ki ste še ne. Kalendar dobi vsaki naročnik brezplačno, če je plačao naročnino i je naročnik i za 1. 1939.