Poštni urad 9020 Ceiovcc — Veriagspostamt 9020 Kiagenfurt fihaja v Ceiovcu — Erscheinungsort Kiagenfurt Posamezni izvod $ ši!., mesečna naročnina 12 šiiingov P. b. b. Letnik XXX). Ceiovec, petek, tt. junij 1976 HŠH %! Štev. 24 (176$) Takšna je manjšinska poiitika Avstrije: Z diktatom preštevanja brutaino zavrnjena roka ki smo jo koroški Siovenci prožiii za sporazumno reševanje Ceio za dobro obveščene kroge povsem nepričakovano se je v sredo sestai na Dunaju „vrh" treh v pariamentu in koroškem dežeinem iboru zastopanih strank. Pod predsedstvom kancierja Kreiskega so se vodiini predstavniki SPO, OVP in FPO baviii z manjšinsko probiematiko ter v presenetijivo kratkem času dosegii sporazum giede usodnih odio-čitev: Že prihodnji mesec bo pariament sprejet zakonsko podiago za izvedbo štetja posebne vrste oziroma — kakor spet enkrat imenujejo — jezikovnega ugotavijanja, hkrati pa bo izgiasova) tudi tako imenovani zakon o narodnih skupnostih. Se ietos, predvidoma meseca novembra, bo potem izvedeno štetje, katerega rezuitati bodo podiaga za izvajanje nadaijnjih manjšinskih doiočii. Tako so odgovorni avstrijski po-iitični dejavniki z enim zamahom brutalno zavrniti roko, ki smo jo koroški Slovenci prožili za sporazumno reševanje odprtih manjšinskih vprašanj. S sklepom o izvedbi preštevanja so brezobzirno šli preko vseh upravičenih in utemeljenih argumentov prizadetih manjšin ter s svojim diktatom demonstrirali surovo silo močnejšega. Vse govorjenje o možnosti in potrebi pragmatičnega reševanja se je razgalilo kot licemersko zavajanje javnosti — zmagala je miselnost, ki jo nem-škonacionalistične sile že več let dosledno postavljajo kot „edino sprejemljivo" zahtevo: brez ugotavljanja manjšine nobenih manjšinskih zakonov. Ta „zapoved" najhujših nasprotnikov slovenske manjšine je bila zdaj v polni meri sprejeta tudi na avstrijskem političnem vrhu, katerega odločilni sestanek to sredo je potekal in se zaključil pod geslom nNajprej šteti, potem šele pospeševati". Kaj to z drugimi besedami Italija pred volitvami Čez dober teden, namreč 20. junija, bodo v Italiji volili nov parlament. Od teh volitev, ki jih je predčasno izsilil polom prejšnje koalicije levega centra, je pričakovati bistvene spremembe v razmerju političnih sil, kajti še nikdar ni bila verjetnost tako Velika, da si bodo mesto v vladi v tej ali drugi obliki priborili tudi komunisti, medtem ko je krščanska demokracija na tem, da po desetletja dolgem vladanju odstopi vodstvo drugim. Vsaj za italijanske razmere Zato ne preseneča dosti, da je tudi Vatikan in celo papež osebno posegel v volilni boj — ali z uspehom, bo seveda pokazal šele izid volitev. Vsekakor pa je volilna kampanja Zahtevala že več človeških žrtev. V tokratnem volilnem boju se je tudi slovenska narodna skupnost znašla v precej drugačnem položaju, kot bil tisti pri zadnjih političnih volitvah leta 1972. Takrat so Slovenci v veliki večini glasovali za svojega kandidata na listi KPI Albina Škcr-ka, deloma pa tudi za napredneje Usmerjenega demokristjana Corada "clcija. Tokrat je razmerje sil drugačno in tudi sicer so se stvari bistveno spremenile, „tako da je bila slovenska skupnost — kakor piše Bogo batnsa v ljubljanskem Delu — zaradi Zaostrenih odnosov s krščansko demokracijo in tudi zaradi nesporazu-mevanja s komunisti objektivno v Položaju, da se je morala predstaviti !l-t volitvah (namreč s samostojno Psto — op. ured.), pa čeprav predstavljajo njeni glasovi samo politično manifestacijo in nimajo konkretne možnosti prispevati k izvolitvi parlamentarca". . Tako komunisti kot socialisti ima-Jo na svojih listah sicer tudi tokrat slovenske kandidate, vendar za nji-"ovo izvolitev ni stvarnih možnosti, ako da bo njihova uveljavitev vplivala le na odnose znotraj strank in *ta krepitev teženj ter sil, ki se v okviru naprednih italijanskih strank zavzemajo za rešitev odprtih vprašanj slovenske narodne skupnosti. Le-to pa takoj po volitvah čaka oster in trd boj za svoje pravice, pri čemer bodo skupni nastopi in sodelovanje vseh slovenskih sil še posebej potrebni in važni. Zato je med sedanjim volilnim bojem tudi opaziti, da med slovenskimi kandidati ni prišlo do ostrejših polemik, marveč kljub jasnemu razlikovanju stališč prevladuje precejšnja mera strpnosti. pomeni, ni ireba spel ponavljali na dolgo in široko. Koroški Slovenci smo namreč že dovoljkrat in dovolj jasno povedali, da "je za nas slej ko prej nesprejemljivo sleherno reševanje s povezovanjem kakršne koli oblike preštevanja ali na osnovi .sorazmernega pomembnega števila' slovenske narodne skupnosti". In to smo tudi dovolj resno svarili, da bi tako reševanje "Pomenilo eklatantno kršenje in dejansko revizijo manjšinsko-var-stvenih določit državne pogodbe". Merodajni politični dejavniki Avstrije se za ta opozorila niso zmenili, zato tudi v polni meri prevzemajo nase odgovornost za vse morebitne posledice. Tista nečastna igra, ki šmo jo doživeli v prvi republiki, ko so krivdo za prekinitev razgovorov o kulturni avtonomiji naprtili manjšini, v resnici pa sami rešitve nikdar niso hoteli, se tokrat ne more ponoviti. Kajti koroški Slovenci smo — kljub številnim slabim izkušnjam pri dosedanjem reševanju — še pred enim tednom v dejanjih in besedah izpričali, da smo za sporazumno rešitev in zato tudi za nadaljevanje razgovorov. Roko, ki smo jo prožili, so zdaj surovo zavrnili tisti, ki so sklenili izvedbo štetja in se odtočili za takšno obliko reševanja manjšinskih vprašanj in izpolnjevanja mednarodnih pogodbenih obveznosti, da bo Avstrija pred domačo in mednarodno javnostjo zapravila svoj ugled kot demokratična in pravna država! Od zadnjih praznikov sem napisna tabla na sedežu Zveze slovenskih organizacij v Celovcu nosi nenavaden ,,podpis": neznani storilci so jo (kakor kaže slika) ,,okrasi-li" z ustaškim grbom in mrtvaško glavo. Ne vemo, ali gre pri tem najnovejšem ,,podpisu nestrpnosti' za ločeno akcijo, ali pa je tudi to izzivanje treba uvrstiti med tisto široko zasnovano dejavnost določenih krogov na Koroškem, ki vedno spet na najrazličnejše načine izpričuje svoje sovraštvo do Slovencev po eni in po drugi strani do vsega, kar je protifašistično. Vsekakor je bilo na primer ob spomeniku ob Krki že dovolj zgovorno demonstrirano duhovno pobratenje koroških rjavih in ustaških črnih borcev, ki so se v drugi svetovni vojni bojevali pod skupno zastavo nemškega fašizma. Neuvrščene države se pripravJ/ajo na ped vrh V Alžiru je bilo prejšnji teden ministrsko zasedanje koordinacijskega odbora neuvrščenih držav, kjer so obravnavali in sprejeli važne zaključke za peto konferenco neuvrščenih na vrhu, ki bo letos avgusta v Colombu. Izrazili so prepričanje, da bo konferenca v Colombu važna etapa v krepitvi gibanja neuvrščenosti ter da bo okrepila tako njegovo akcijo kot njegovo čedalje večjo vlogo na mednarodnem prizorišču — zlasti v korist miru in pravice, svobode in neodvisnosti držav, ki so še pod kolonialno dominacijo, in v korist prizadevanja za odpravo tuje agresije in okupacije, za uveljavitev nove mednarodne gospodarske ureditve in za demokratizacijo mednarodnih odno- Glede gibanja neuvrščenih kot takega pa so ugotovili, da so neuvrščene države v času od zadnjega vrha dosegle pomembne uspehe, da utrjujejo enotnost, solidarnost in akcijsko trdnost, in vse to kljub dejstvu, da so se prav v zadnjem času okrepili pritiski in grožnje proti neuvrščenim državam. Kljub vsemu temu se je namreč neuvrščenost razvila v svetovno gibanje, in to ne le po množičnosti (za članstvo v gibanju neuvrščenosti se odločajo tudi države, ki so bile doslej članice ali privrženke blokov), pač pa tudi glede na dejanski vpliv na politično in gospodarsko dogajanje v svetu. Letošnje vrhunsko srečanje v Colombu naj bi zastavilo smernice, po katerih bi dejavnost in vplivnost gibanja neuvrščenosti še naprej naraščali. Uspešno uveljavljanje solidarnostnega gibanja Minulo nedeljo je Solidarnoslni komite za pravice koroških Slovencev imel v Kotmari vasi informacijsko-diskusijsko prireditev v zvezi s predvidenim "blagoslavljanjem" prapora ab-wehrkampferjev, ki bo to nedeljo v Kotmari vasi. Poleg tega so predstavniki komiteja informirali navzoče tudi o protimanjšinskem in nedemokratičnem značaju načrtovanega preštevanja posebne vrste ter o nemškonaciona-lističnih silah in njihovem delovanju proti slovenski narodni skupnosti na Koroškem. Prireditev v dvorani pri Mežnarju je potekala v obeh deželnih jezikih. Udeležence in posebej prireditelje je uvodoma pozdravil slovenski občinski odbornik v Kotmari vasi Tomaž Koban, ki je dejal, da z zanimanjem in veseljem spremlja solidarnostno gibanje med pripadniki večinskega in manjšinskega naroda na Koroškem. "Pozdravljam vašo prireditev — je dejal — in prepričan sem, da bo koristila izboljšanju odnosov med obema narodoma v deželi. Pri nas najbolj manjka ravno informacijske dejavnosti, zato vas pozivam, da tudi v naprej prirejate podobne prireditve." Uvodni referat v imenu Solidarnostnega komiteja je imel Wi)ti Berger, član zveze socialističnih študentov Avstrije in zveze koroških študentov. Obširno je poročal o namenih in ciljih komiteja, konkretno pa je dejal, da je prireditev, ki bo v nedeljo v Kotmari vasi, "del široke kampanje Heimatdiensta in abwehrkampfer-jev ter drugih nacionalističnih organizacij, ki nastopajo proti pravicam koroških Slovencev". Prav tako pa je obsodil tudi nedavno odkritje spomenika bivšemu nacistu Steinacherju v Velikovcu in v tej zvezi posebej kritiziral, da se je omenjene slavnosti udeležil deželni glavar Wagner. Navzoči predstavniki Solidarnostnega komiteja so obrazložili, zakaj njihove organizacije sodelujejo v tem gibanju. Tako je tajnik ZSO dipl. inž. Feliks Wieser poudari), da se je ZSO vedno zavzemala za dobre odnose med obema narodoma; zato si tudi prizadeva, da bi bila platforma komiteja čim širša in da bi v njem lahko sodelovale vse demokratične site. In je naglasil: .Ce skupnega jezika in trajnega ter enakopravnega sodelovanja že ni mogoče doseči na ravni politikov, potem bomo to pač ustvarjali na nižji ravni, med ljudmi — pripadniki obeh narodov." Zadovoljstvo nad prireditvijo je izrazil tudi predstavnik NSKS prof. Jože Wakounig. Sledila je izredno zanimiva in pestra diskusija, ki jo je vodil član izvršnega odbora Solidarnostnega komiteja Feliks Wieser. Kotmir- čani so med drugim povedali, da v njihovi občini ni več nobenega avtohtonega abwehr-kampferja, zato bodo morali prireditelji nedeljske slavnosti pripeljati ,,od zunaj" celo tistega, ki bo držal prapor. Med navzočimi je bil tudi neki Motschiunigg (res lepo in pristno "nemško" ime!), ki se je bahal, da je leta 1972 osebno podiral dvojezične napise. Kotmirčani, ki dobro poznajo njegovo "preteklost" so mu povedali, da on in njemu podobni kalijo odnose med večinskim in manjšinskim narodom. In so ga tudi vprašati, kje so bili on in Abwehr-kampferji tedaj, leta 1938, ko so bile avstrijske meje ne samo ogrožene marveč dejansko podrte, ko je Avstrija izdihnila v "bratskem" objemu nacističnega rajha. Poleg drugih domačinov se je v diskusiji oglasil tudi predsednik Zveze koroških partizanov Karel Prušnik-Gašper, ki je povedal, da so na kotmirškem pokopališču pred kratkim že drugič oskrunili partizansko grobišče; menil je, da je ta dogodek morda razumeti kot ,,predhodnico" nedeljske slavnosti koroških brambovcev. Udeleženci so bili izredno zadovoljni s prireditvijo in so kar na licu mesta sestaviti krajevni odbor Solidarnostnega komiteja, ki naj bi podvzel ustrezne korake v zvezi s predvidenim zborovanjem to nedeljo v Kotmari vasi. Izjava o položaju slovenske in hrvatske narodne manjšine v republiki Avstriji Podpisani, ki smo se zbrali 28. maja 1976 na posvetu v Ljubljani (organizirala sta ga Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani in Zavod za migracije in narodnosti v Zagrebu), smo po uvodnih izvajanjih znanstvenih delavcev in strokovnjakov za to področje ter po razvejani razpravi podrobno razčlenili zakonski predlog o narodnostnih skupinah avstrijske zvezne vlade z dne 18. maja 1976, ki je povezan z noveliranjem zakona o ljudskih štetjih iz leta 1950, glede na položaj slovenske narodne manjšine na Koroškem in Štajerskem ter hrvatske narodne manjšine na Gradiščanskem. Pri tem smo upoštevali mednarodno pravne obveznosti Avstrije, vključujoč mednarodnopravne instrumente, sprejete v okviru OZN in njenih specializiranih agencij ter varstvo narodnih in etničnih manjšin, kot ga predvidevajo drugi mednarodni dokumenti, zlasti sklepni dokument konference o varnosti in sodelovanju v Evropi. Udeleženci posveta smo ugotovili, da republika Avstrija doslej kljub jasno opredeljenim določbam iz 7. in drugih členov pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije z dne 15. maja 1955, ki je temelj avstrijske državnosti, ni izpolnila svojih obveznosti. Na osnovi strokovnega pregleda izražajo udeleženci svoje prepričanje, da je tako ravnanje tudi iz vidika mednarodnega prava nevzdržno, saj so določbe 7. člena nedvoumne in brezpogojne. Avstrija je bila torej dolžna, da jih uveljavi neposredno ali preko ustreznih izvedbenih notranjepravnih aktov. Tudi zakonski predlog o narodnostnih skupinah po svoji razsežnosti ne zajema vsebine določil člena 7 avstrijske državne pogodbe in ostaja zunaj posebej zadevajočih členov te pogodbe (6, 8, 9, 19). Ne upošteva mednarodnopravnih obveznosti, ki izhajajo iz mednarodne konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije in iz mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (27. člen). Prav tako niso upoštevani pozitivni dosežki novejše teorije o manjšinski zaščiti, ki so prišli do izraza na mednarodnih posvetih pod okriljem OZN v Ljubljani (1965) in Ohridu (1974) ter na mednarodni konferenci o manjšinah v Trstu (1974). 2e v minulih enaindvajsetih letih so bili sprejeti nekateri restriktivni ukrepi, ki so postopoma in na posameznih področjih poslabšali položaj Hrvatov na Gradiščanskem in Slovencev na Koroškem ter tako poizkušali v praksi revidirati člen 7 državne pogodbe. Tudi zaradi neaktivnosti avstrijskih oblasti pri reševanju odprtih manjšinskih vprašanj se je položaj manjšin stalno slabšal. Posebej velja poudariti, da avstrijski uradni krogi sploh ne priznavajo obstoja slovenske narodne manjšine na Štajerskem. Odlok koroškega deželnega glavarja z dne 22. septembra 1958 je razveljavil uredbo dežele Koroške z dne 3. oktobra 1945 o ozemlju splošno obveznih dvojezičnih osnovnih šol, ki je zajemalo strnjeno območje 62 občin. Protizakonitemu odloku iz leta 1958 je sledi) ..manjšinski šolski zakon" z dne 19. marca 1959, ki je odpravil prejšnjo splošno veljavnost dvojezičnega pouka in onemogočil velikemu delu slovenskih otrok osnovno šolanje v materinem jeziku. Tudi šolska zakona za Gradiščansko iz leta 1962 in 1969 sta v primerjavi z zakonskimi določbami iz leta 1937 bistveno utesnila možnost Hrvatov do pouka v materinem jeziku. Zakon iz leta 1962 je namreč ukinil obvezno osemrazredno dvojezično osnovno šolo na Gradiščanskem in jo omejil na prve štiri razrede. Sicer pa je hr-vatski jezik od leta 1962 v novem tipu osnovne šole potisnjen na raven fakultativnega predmeta. Zakon iz leta 1969 pa med drugim predvideva, da bi se hrvatski otroci na Gradiščanskem v primeru premajhnega števila vpisovali namesto v dvojezične v nemške šole. Neizbežen rezultat take splošne restriktivne usme- ritve je bilo dokaj strmo upadanje vpisov v dvojezične šole. Po 2. odstavku 7. člena je Avstrija dolžna ustanoviti ustrezno število srednjih šol za potrebe slovenske in hrvatske narodne manjšine, vendar za sedaj deluje le slovenska gimnazija v Celovcu. Na Gradiščanskem ni niti ene srednje šole in gimnazije s hrvatskim jezikom. Tako je deželni šolski svet 13. marca 1973 zavrnil prošnjo Hrvatov iz južnega predela Gradiščanskega za otvoritev hrvatske gimnazije z obrazložitvijo, da so hrvatske vasi raztresene po vsem Gradiščanskem in da to onemogoča otvoritev višje šole s hrvatskim učnim jezikom. Šolskega vprašanja se zakonski predlog dotika le formalno in posredno v zvezi z uradnim jezikom, ko govori o izdajanju dvojezičnih spričeval. Manjšinska zakona z dne 19. marca 1959 sta s svojimi posledicami v praksi bistveno skrčila „dvojezično" območje na Koroškem. Ob tem velja opozoriti, da je bilo s členom 7 državne pogodbe inplicitno priznano načelo, da je zaščita slovenske in hrvatske narodne manjšine na osnovi tega člena ozemeljsko utemeljena, saj V Ljubljani je biio 28. maja 1976 posvetovanje jugoslovanskih znanstvenikov in strokovnjakov za mednarodno pravo in manjšinska vprašanja. Proučili so problematiko siovenske in hrvatske narodne manjšine v Avstriji ter po uvodnih referatih in široki razpravi sprejeli obširno izjavo, ki jo v celoti objavljamo tudi v našem listu, kakor smo napovedati že v zadnji številki, ko smo poročali o omenjenem posvetu. Uredništvo sta 5. člen državne pogodbe o mejah in 7. člen o zaščiti neposredno in vzročno povezana. Skratka, 7. člen se nanaša na točno opredeljena območja, katerih obseg je tradicionalno znan in ga ni treba vnovič ugotavljati. Pristojni avstrijski činitelji skušajo opredeljena območja z manjšinskim in mešanim prebivalstvom ter varstvo manjšin po členu 7 avstrijske državne pogodbe razvrednotiti še zlasti s statističnimi manipulacijami (rezultati štetij leta 1951, 1961 in 1971), s katerimi skušajo dokazati razdrobljenost in medsebojno nepovezanost območij, na katerih živijo Slovenci in Hrvati. Protimanjšinski značaj teh popisov ponazarja že sam način popisovanja, ko so med drugim prebivalstvo na Koroškem leta 1951 razbili na deset jezikovnih skupin in na Gradiščanskem na pet, kar že v sami zasnovi pomeni groteskno manipulacijo. Zgodovinske izkušnje potrjujejo, da so se ti popisi vselej praviloma izrodili v hudo izkrivljanje narodnostnega stanja na območjih, kjer živita hrvatska in slovenska narodna manjšina. Upravičeno je torej odločno stališče naših manjšin, da zasleduje iste cilje tudi sklep o „štetju posebne vrste" (o čemer so se dokončno sporazumele vse tri v avstrijskem parlamentu zastopane stranke 22. februarja 1976) ne glede na metodo, ki bi jo pri tem uporabili. K temu velja dodati, da je med prej omenjenimi popisi avstrijska uradna statistika uporabila s strani nacistov sprejeto stališče (1939) glede obstoja tako imenovanih ..domovini zvestih" vindišarjev oziroma vindi-šarskega jezika. Namen tega je bil poleg stalnega psihološkega in socialnega pritiska politično razbiti slovensko manjšino, saj atribut slovenski ne pomeni le materinega jezika, marveč je s tem povezana celotna kulturna dediščina in tradicija. To je vidno tudi v zakonskem predlogu o narodnostnih skupnostih. Tako vladni predlog med drugim govori o teri- torialnih delih ter ne našteva in ne imenuje narodnih manjšin tako, kot jih imenuje člen 7 državne pogodbe. Zanje uporablja splošni izraz narodnostne skupine v Avstriji, izhaja pa tudi samo iz stališča njih ohranitve, obstanka in spoštovanja, ne pa iz spodbud za njihov nadaljnji razvoj. Vrsta vprašanj pa je celo prepuščena kasnejšim določbam zvezne vlade. Ker vladni predlog povezuje uveljavitev manjšinske zaščite z „znat-nim številom" (približno 25 "/&) pripadnikov manjšine, ugotavljamo, da tako člen 7 avstrijske državne pogodbe kot tudi vse novejše rešitve tovrstnih vprašanj ne povezujejo manjšinskega varstva s številčnostjo. Tako poročilo odbora za odpravo rasne diskriminacije OZN iz leta 1974 takšno povezavo posebej zavrača. Po določbah 3. odstavka 7. člena naj bi bil hrvatski ali slovenski jezik dopuščen kot uradni jezik v upravnih in sodnih okrajih Koroške, Gradiščanske in Štajerske s slovenskim, hrvatskim oziroma mešanim prebivalstvom. V takih okrajih naj bi bile tudi označbe in topografski napisi dvojezični. Zakon z dne 19. marca 1959 pa je uporabo slovenščine omejil od devetih na tri sodne okraje (Borovlje, Pliberk in Železna Kapla), kar je pomenilo bistveno poslabšanje nasproti dotedanji ureditvi. Glede uporabe slovenskega jezika v upravi je bilo le nekaj internih okrožnic (navodila ravnatelja koroških deželnih uradov iz leta 1955, koroškega deželnega glavarja in nekaterih ministrstev na osnovi sklepa ministrskega sveta z dne 8. oktobra 1968), kar pa v praksi ni bilo uresničeno. Zakon z dne 6. julija 1972 (krajevni napisi) so pristojni organi sicer poizkušali vsaj delno izvesti, vendar pa so nemško-nacionalistični krogi ob pasivnem zadržanju oblasti v nekaj dneh nasilno odstranili dvojezične krajevne napise v nekaterih predelih južne Koroške, medtem ko na Gradiščanskem tega sploh niso poizkusili zakonsko urediti. Sicer pa zadnji vladni predlog vnovič reducira uporabo slovenskega oziroma hrvatskega jezika na raven pomožnega jezika, razen tega pa razveljavlja zakon z dne 19. marca 1959, ki je uzakonil uporabo slovenskega jezika v treh sodnih okrajih na Koroškem. Opredelitev takoimeno-vanega drugega uradnega jezika temelji v zakonskem predlogu bolj na izrazu ..dopuščen" in manj na poudarku, da gre za drugi uradni jezik, brez omejitev. Uporaba slovenščine oziroma hrvaščine je dosledno vezana na izpovedno načelo, se pravi na zahtevo prizadete stranke, kar v dosedanjih razmerah in vzdušju omogoča v praksi nadaljnje restrikcije in diskriminacije. Pregled razvoja minulih 21 let kaže (z izjemo kontaktnega komiteja in nedavnih posvetovanj na ravni izvedencev), da je bila prizadeta slovenska manjšina konsultirana le občasno in glede praktičnih vprašanj v zvezi z ukrepi za njeno narodnostno zaščito. Tako imenovano ^pospeševanje" pa se v sedanjem vladnem predlogu omejuje v glavnem na gmotno podporo in še ta naj bi bila pod stalnim nadzorstvom oblasti. Poleg omenjenega ima zakonski predlog še druge pomanjkljivosti: ne vključuje zaščite teritorija, ne prepovedi organizacij, ki pospešujejo v deželi denacionalizacijo narodnih manjšin (5. odstavek člena 7), prav tako ni predvideno gospodarsko pospeševanje manjšin in stiki z matično deželo. Razen tega ta predlog implicitno ne govori o pospeševanju manjšin na področju vzgoje (otroški vrtci) in kulture (npr. RTV oddaje). V kolikor povzamemo temeljne značilnosti vladnega predloga z dne 18. maja 1976, je mogoče ugotoviti, da ne pomeni niti najbolj skromne uresničitve 7. člena državne pogodbe, temveč je v celoti nasproten črki in duhu avstrijske državne pogodbe. Zakona namreč pomenita nadaljevanje stalnega slabšanja pravnega in dejanskega položaja slovenske in hrvatske manjšine, ki bi naposled lahko privedlo do njihovega etnocida. Internacionalizacij a na intelektualni, demokratični ravni Prvi odstavek osnutka avstrijskega zakona o narodnostnih skupnostih (se pravi o manjšinah) se giasi: ..Narodnostne skupine v Avstriji in njihovi pripadniki uživajo zaščito zakonov; ohranitev narodnostnih skupin in zagotovitev njihovega obstoja morata biti zavarovana v zakonodaji in njeni izvedbi. Njihov jezik in narodnostne značiinosti morajo biti spoštovane." Vendar bodo ta načeina zagotoviia, zapisana v 59 paragrafih zakonskega osnutka, izob-iikovana še!e s posebnimi izvedbenimi dotočiti, „ob upoštevanju državne pogodbe, naseiitvenega področja in števiične moči manjšinskih skupin, pri čemer je treba upoštevati statistične podatke " (Arbeiter Zeitung, 27. maja 1976.) Tako se zakonski osnutek, katerega jedro naj bi biio zagotovitev obstoja manjšin v Avstriji povezuje z vrsto dvomijivih kiavzui, med katerimi je pogia-vitna povezava pravic z ominozno noveio k zakonu o ijudskih štetjih, na kateri gradi avstrijska viadajoča stranka svoj konsens z opozicijo. Pogiavitna ugotovitev znanstvenega posveta jugosiovanskih strokovnjakov za mednarodno pravo in manjšinska vprašanja, ki je biio na ijubijanskem Magistratu, pa je, da sta temeijni značiinosti obeh zakonskih prediogov v tem, da ne pomenita niti najboij skromne uresničitve 7. čiena pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije in pa, da bi nadaijevanje dosedanje prakse manjšinske zaščite, kot so jo dosiej pojmovaie avstrijske poiitične siie (posebej tiste na Koroškem in Gradiščanskem), v zadnji posledici iahko pripeijaio ceio do konca siovenske in hrvatske manjšine — v najnovejšem času v Združenih narodih, ceio zametke sekundarnega genocida — „be!e smrti" vsega ijudstva. Ugotovitev sama po sebi naši širši javnosti ne prinaša posebne novosti, saj je o dogajanju v sosednji repubiiki ustrezno obveščena. Znana so ji tudi trdno zastavijena staiišča jugosiovanske viade, saj je njeno ravnanje ziasti v ietih po 1972 nakazaio smeri, ki preko razrešitve manjšinskega pro-biema nakazujejo širše aspekte takšnih vprašanj v trenutku, ko gre za Evropo narodov in narodnosti, zgrajeno na načetih skiepne iistine konference za varnost in sodeiovanje v Evropi. Pomen in teža ijubijanskega posveta je v trezni anaiizi dejanskega stanja siovenske in hrvatske manjšine v Avstriji, v nadrobnem znanstvenem raz-boru zakonskih osnutkov, ki ju Avstrija žeii predstaviti za vzor manjšinske zaščite. Bistvo obeh je v iuči pretekiih izkušenj in sedanje prakse povzei referent, ki je dejai, da devetintrideset gostobesednih paragrafov novega zakona izničuje pet kratkih, toda jasnih odstavkov 7. čiena pogodbe o neodvisni in demokratični Avstriji in skuša zastreti dejstvo, da Avstrija vseh enaindvajset iet, odkar so ieta 1955 posianci Nationairata na Dunaju siovesno in sogiasno potrditi ceiotno pogodbo in vsak njen čien posebej, ni uresničita, temveč da sistematično izpodkopuje pravice, ki jih zagotavijajo manjšinam sedmi in vrsta drugih čienov pogodbe. Zavlačevanje in po sodobnih načetih manjšinske zaščite — ziasti pa z duhom in črko mednarodnih konvencij in paktov o čiovekovih pravicah in o odpravi vseh vrst diskriminacije — nevzdržna povezava pravic manjšine z njeno števiično močjo in popustijivost, ceio potuha manjšini sovražnim siiam (peti odstavek sedmega čiena), neti nasprotovanja v dežeii, otežkoča mednarodno sodeiovanje, pa tudi Avstriji sami v svetu ne dviga ugieda. Zna-čiino in hrabriino je, da ravno iz vrst evropskih somišljenikov avstrijskih so-ciainih demokratov, ki se opirajo predvsem na širše aspekte tega vprašanja, prihajajo na Dunaj resna opozorita o posiedicah takšnega ravnanja ravno zdaj in na tem deiu naspioh občutijive Evrope. Biio bi napak, če ob tem ne bi opozoriti tudi na vse večje razumevanje teh povezav med demokratičnimi siiami v Avstriji sami. Dr. GUnther Nenning pogovoru za „De!o" ob jubiieju siovenskega centra PEN opozori) na dvoje, troje temeijnih prvin pri razreševanju manjšinskega, posebej koroškega vprašanja. Najprej, da bi biio že zdavnaj moraio biti rešeno; potem, kako izrednega pomena je soiidarnost avstrijskih demokratov vseh smeri s Hrvati in Siovenci v Avstriji; in ne nazadnje, da je potrebna inteiektuaina, demokratična internacionaiizacija probiema. Vsem tem premisam ugiednega razumnika in javnega deiavca ustrezajo pobude, deio in rezuitati posvetovanja v Ljubijani. ideaino bi biio, če bi, kot je reke!, iahko prepustiti zadevo Avstriji sami, vkijučno z internacionaiizacijo. Vendar se iz raziogov, ki so na diani, tudi drugačni internacionaiizaciji ni mogoče ogniti. Sociaiistična zveza Siove-nije je pobudi ijubijanskega inštituta za narodnostna vprašanja in zagrebškega zavoda za migracije i narodnosti skupaj z najvidnejšimi znanstvenimi ustanovami Siovenije in Jugosiavije daia vso poiitično oporo, v prepričanju, da ima ravno pretehtana beseda strokovnjakov, izrečena ..sine ira et studio", izjemno težo^ Na ustrezni inteiektuaini ravni in v demokratičnem, strokovnem razboru predmeta, obeh zakonov, njunih korenin in sadov, daje prispevek tudi k intnernacionaiizaciji vprašanja. Ugotovitve takšnega zborovanja ne morejo ostati brez odmeva v evropski strokovni in poiitični javnosti, posebno ne med ijudmi, ki so kot predstavniki svojih držav — tako tudi Avstrijci — v OZN in njenih speciaiiziranih agencijah ukvarjajo z vprašanji manjšin. Ta vprašanja pa so neiočijivi dei pojma in vsebine čiovekovih osebnih svoboščin, njegovih državijanskih in poiitičnih pravic — kot posameznika in kot skupnosti. Ta vprašanja so vprašanja evropske demokracije. Konkretno k predmetu ijubijanskega posvetovanja, k odgovorom na vprašanje, ki ga je zastavit strokovnjak za mednarodno pravo, izhajajoč ravno iz načei heisinške skiepne iistine o odnosih med državami v Evropi. Kako izvaja Avstrija svoje obveznosti v smisiu sedmega načeia, ki pravi, da bodo države udeieženke, „na katerih ozemiju obstajajo narodne manjšine, spoštovaie pravico oseb, ki tem manjšinam pripadajo, do enakopravnosti pred zakonom, da jim bodo nudite vsestransko možnost za dejansko uživanje čiovokovih pravic in temeijnih svoboščin in da bodo na ta način varovaie njihove zakonite interese na tem področju" ter v duhu desetega načeia, ki zavezuje vse podpisnice k vestnemu in poštenemu (bona fide) izpoinjevanju obveznosti iz mednarodnega prava? Odgovor, ki ga je daio posvetovanje, je porazen. To pa totiko boij, ker sc jo sestavijaicem in podpisnikom heisinške iistine zdeio potrebno tudi te pravice in svoboščino zapisati v svoj ..dekaiog" načei, veijavnih za odnose med državami v Evropi. Zato nujno posegajo tudi v stanje odnosov med sosednima državama na jugovzhodu Evrope, od katerih je ona subjokt, druga pa ob štirih veiikih siiah najboij pomembna sopodpisnica pogodbe o obnovi repubiiko Avstrije, ki vsebuje tudi pet jasnih odstavkov nekoga čiena. Tistega sodmoga čiena, ki je ceio po več izrekih avstrijsko judikature samoizvršon in torej načeino ne potrobujo nikakršnih posebnih zakonov in k tem še posebnih izvršnih dokrotov. V tej iuči posega ijubijanski posvot s svojimi ugotovitvami — povzete bodo v posebnem dokumentu — v nadaijevanje konferenco o evropski varnosti in sodeiovanju. Obravnavana snov — veijava in vzdržnost zakonskih osnutkov avstrijske viade in dosiojšnja avstrijska praksa v manjšinski zaščiti — spada posredno v nadaijevanje ovropsko konferonce, kot podiaga za točko dnevnega roda sestanka v Beogradu prihodnjo teto, ki se ji avstrijski deiegati najbrž ne bodo mogii ogniti. Ljubijanski posvet tako morda boij kot drugi dokumenti, poiitični in dipio-matski, vnaša novo kvaiitoto z neizpodbitno specifično težo: no io kot pomoč našim manjšinam in njihovim zastopnikom pri pogajanjih s predstavniki strank in viade, temveč tudi kot pošten in vesten, na dobri veri grajen prispevek za razpravo mod državama in no nazadnje tudi na ovropski ravni beograjskega preverjanja skiopov heisinške konferonce. Kot strokoven donesek k intoioktuaini in demokratični intornacionaiiza-ciji vprašanja, ki L* moraio biti že zdavnaj rešeno. 3akaštu!ar (Deio, Ljubtjana) 11. junij 1976 Štev. 24 (1765) — 3 BUMM ^ M * = Siovenci in Hrvati v Avstr ij i v ogiedaiu revije „Razprave in gradivo" Z izdajo najnovejše dvojne številke svoje revije ..Razprave in gradivo" — o kateri smo kratko že poročati — je tnititut za narodnostna vprašanja v Ljubijani prispeva! pomemben de!ež k boijšemu spoznavanju poiožaja in probiematike stovenske in hrvaške narodne manjšine v Avstriji. Prvič je v znatnejši meri osvetijen poiožaj gradiščanskih Hrvatov, kajti tnštitut za narodnostna vprašanja je pritegni! k sodeto-vanju tudi dva znanstvenika iz SR Hrvatske. Sicer pa med avtorji prispevkov za novo dvojno števitko ..Razprav in gradiva" najdemo priznane strokovnjake s področja probiematike narodnih manjšin. Avtorji se v gtavnem omejujejo na dogajanja v zadnjih dvajsetih !etih, deino pa posegajo tudi v dobo po prvi svetovni vojni. „Nostaigija v rjavem" O MMrftn:' prediv: „7X7 = 7" jc Mo v MdšfTM MtK že go-vona. ne M odveč, če o nje; zapišemo neMj Besed tad: zdaj, Bo je Oder 73 ("5PD „Ed:Mos:" v P/;Bo?'M) :o daBovdo ir: aB:aa/^o sadro preds:avd cefovšBema odčlastva — prejšnj: :eder: v Doma glasBe Bot gost ce/ovšBega 5PD ..Bisernica". V satirično zadav^em Tomaja „KaMret, BaBaret... 7X7 = 7" je avtorici in režiserji rinit: 77adl in n;eni IgrafsB: sBapm; doBro aspe/o zajet: in prikazati weBaj poseB^o značiiniB atrmBov vsega tistega, Mr se nam oB v „nosta/gi;o v rjavem" zloraBljea: in izma/ičeni „domov:MsB:' zvestobi" priMza;e Bot taBo imenovana „BoroIBa resničnost". Čeprav Brez dvoma gre za persljfažo, pa marslBaj o J tega, Mr se na o<7ra zvrsti na zBad/j:v:B šalaB, niti ni taBo zelo pretirano; spomnimo se /e razniB „domovmsBo-zvest:'B" demonstracij, Bjer se adeieženci atapijajo v pravi eMtazi protislovenskega sovraštva,- spomnimo se bojevitega žapniM, ki v Jaka svoje „vernberške pridige" se zdaj (na primer pred tedni j z besedo in pestjo ..izganja Badlča", če se ie-ta v osebab ljaB(jawsB:'B stade^tov in projesorja ceiovške sio-venske gimnazije prikaže v gosposvetski cerkvi. . . Zato niti ne bi presenečajo, če bi po „š:roBogradwo in gio-bokosrčno" izvedenem preštevanja v doiočenib krogib na Tčoroškem res zaviadai prepiab; koga pa naj zdaj preganjajoč V uvodu opozarja Drago Dru-škovič na znanstvene izsledke slovenskih in avstrijskih strokovnjakov v zvezi z manjšinami v Avstriji in govori o potrebi popularizacije teh izsledkov v širši mednarodni javnosti; predvsem pa opozarja na dejstvo, da so jugoslovanski in avstrijski manjšinski problem obravnavali v zvezi s teritorialnimi zahtevami. Manjšine same pa so s svojimi spomenicami, izjavami in predlogi ustvarjale teoretske prispevke o manjšinski problematiki. Dr. Vlado Benko govori v prispevku ..Specifičnost ureditve pravnega in dejanskega poiožaja naših narodnih manjšin v Avstriji" o mednarodnih obveznostih Avstrije do slovenske in hrvaške manjšine ter o posebnih pravicah Jugoslavije, ki jih je le-ta dobila kot zavezniška sila in sopodpisnica pogodbe. Govori tudi o Saint-Germainski mirovni pogodbi v nasprotju z novejšo avstrijsko klasifikacijo te pogodbe kot državne pogodbe. Iz preambule avstrijske državne pogodbe je po avtorju razvidno, da je Avstrija s podpisom pogodbe prevzela .kogentne norme, ki imajo značaj državnih konstitutivnih obveznosti". Omenja različno zadržanje Avstrije do svojih manjšin pred 'n po podpisu državne pogodbe ter ugotavlja, da je neurejen položaj manjšin privedel do napetosti med Avstrijo in Jugoslavijo. Dr. Borut Bohte razpravlja o nekaterih mednarodnih vidikih avstrijskih obveznosti glede slovenske manjšine. Avtor se ne omejuje na dolžnosti Avstrije, ki izvirajo iz državne pogodbe, temveč opozarja na dokumente OZN, ki jih je Avstrija podpisala in jo s tem prav tako obvezujejo. Govori o kolektivni zaščiti manjšin ter med drugim ugotavlja, da Avstrija nima ravno najboljše bilance, kar zadeva ratifikacijo dokumentov Združenih narodov, nekatere izmed njih pa je podpisala s pridržki. Navaja formali-zem, ki se ga poslužuje Avstrija pred pododbori Združenih narodov, kar zadeva njene manjšine in kjer ne prikazuje dejanskega izvajanja formalnih predpisov. Bohte govori o vseh členih avstrijske državne pogodbe, ki so relevantni za manjšine, ter široko razpravlja o neonacističnih pojavih in izgredih v Avstriji, pri čemer se opira predvsem na avstrijskega zgodovinarja Hannsa Haasa. Ovrednoti tudi prizadevanja Avstrije, da bi državno pogodbo oz. njen 7. člen nadomestila z določili Saint-Germain-ske pogodbe, v tej zvezi pa poudarja, da Avstrijo predvsem obvezuje na novo nastali člen 7 državne pogodbe. Na primerih neonacističnih pojavov razlaga, katere člene državne pogodbe in katera določila mednarodnih dokumentov Avstrija posredno krši z dopuščanjem take dejavnosti. O normah mednarodnega prava glede pravnega položaja gradi- ščanskih Hrvatov piše dr. Budislav Vukas in prihaja do podobnih zaključkov kot dr. Borut Bohte: Avstrija svojih mednarodnih obveznosti ne izpolnjuje konsekventno ter restriktivno izvaja določila, ki jamčijo hrvaški manjšini na Gradiščanskem določene pravice. Ljubljanski univ. prof. Janko Pleterski, ki ga poznamo in cenimo kot odličnega poznavalca koroške manjšinske problematike in dolgoletnega sodelavca Razprav, citira uvodoma iz obeh jugoslovanskih not in avstrijskega odgovora iz leta 1974 ter v prispevku ..O teritorialni zasnovanosti manjšinske zaščite in o protipogodbenih stališčih in praksi Avstrije" pravi, da je zaščita slovenske in hrvaške manjšine po členu 7 teritorialno utemeljena. V tej zvezi avstrijska hotenja takole analizira: ,,Avstrija implicitno priznava to izhodiščno načelo (teritorialno načelo — op. ured.), hoče pa ga kolikor mogoče razvrednotiti, po možnosti obiti ali pa v stvarni uporabi kar najbolj skrčiti." Označuje teritorialno komponento kot konstitutivni element narodne manjšine, načelo zaščite in ohranitve takšne manjšine pa vsebuje tudi zaščito in ohranitev tega kostitu-tivnega elementa enako kot zaščito in ohranitev vseh drugih njenih konstitutivnih elementov, npr. jezika, kulture, premoženja itd. S tem se avtor dotika najaktualnejše problematike slovenske manjšine na Koroškem, saj hoče avstrijska vlada z zakonom o narodnih skupnostih (prvotno ga je kancler imenovat zakon o pospeševanju manjšin) razbiti prav ta konstitutivni element narodne manjšine na drobne kosce. Avtor naglaša soglasnost vseh prizadetih dejavnikov po drugi svetovni vojni — Avstrije, Jugoslavije in slovenske manjšine na Koroškem — glede obsega terito-("Da(;fna3. stran:) Caf?^raiyeva sfo7efn;ca prosJavT/ezia fudj na Dunaju Zivijenje in de!o veiikega stovenskega pisatetja in dramatika !vana Cankarja je ne!oč!jivo povezano tud! z Dunajem, kjer je Cankar prežive! vrsto !et ter ustvari! mnoga svoja deta. Zato je razumtjivo, da je v prosiavtjanje tetošnjega ..Cankarjevega teta" vktju-čen tudi Dunaj. S Cankarjevimi prosiavami na Dunaju je začeto tamkajšnje Stovensko kutturno društvo „!van Cankar". Ha prireditvi, ki je bita 1$. maja pod gestom znanih Cankarjevih besed ..Domovina, ti si kakor zdravje" je o Cankarju kot pisatetju in borcu za sociaine in potitične pravice svojega naroda govori! predsednik društva stovenskih pisatetjev !van Potrč, gte-da!iški igratci iz Ljubijane pa so prikazati podobo !vana Cankarja skozi njegova deta. Ob tej pritožnosti so v ktubskih prostorih SKD „tvan Cankar" odprti tudi tepo knjižnico. Včeraj je bit na Dunaju titerarni večer, posvečen Cankarjevi stotetnici, ki so ga organizirati dunajski in tjubijanski PEN ktub ter avstrijsko titerarno združenje. Stavnostni govornik je bii podpredsednik SAZU dr. Bratko Kreft, Cankarja v ogtedatu njegovih spisov pa so predstaviti dunajski in stovenski gtedatiški igratci. Cankar pa je našet primerno mesto tudi v avstrijskem tisku. Voditni dunajski tisti so objaviti prikaze Cankarjeve osebnosti s posebnim ozirom na njegova dunajska teta; za dunajski radio je napisat esej o Cankarju ugtedni avstrijski pesnik Michaet Gutten-brunner; v gtasitu SPG ..Arbeiter Zeitung" pa izhaja kot podiistek Cankarjeva povest ..Htapec Jernej in njegova pravica". Pri tem je zanimivo, da je tist objavo tega Cankarjevega deta napovedat ko! „umet-niško prepesnitev Marzovega komunističnega manifesta". Gre za pristno pisatetjstvo s preprosto izpovedno močjo — je bito rečeno v napovedi — kakor kak kmečki tesorez, s prvinami, ki spominjajo na stare svetniške tegende, v tem primeru seveda vsebinsko .obrnjene", tn končno je bito v napovedi, opremtjeni s Cankarjevim portretom, poudarjeno, da je ta ..zgodba stovenskega Michaeta Kohthaasa" vznemirtjiva in napeta in hkrati det svetovne titerature. K o ..PRASTRAH ENKRAT Z DRUGE STRAN) TONE FERENC: Spomenice o nemških ozemeljskih zahtevah v Stoveniji leta 1940 Z avtorjevim dovotjenjem ponatiskujemo iz Zgodovinskega časopisa (tetnik XXtX/ zvezek 3—4j zanimivo razpravo dr. Toneta Ferenca, sodeiavca inštituta za zgodovino deiavskega gibanja v Ljubijani, o nemških ozemetjskih zahtevah napram Jugo-**Qvt{i oz. Stoveniji. Razprava, ki razkriva, kako so veiikonemške ozemetjske aspiracije iz-H'ate prav iz Ceiovca in Gradca, prikazuje enkrat v drugi tuči tudi tisti koroški ..prastrah", o katerem je iz doiočenih krogov na Koroškem in v zadnjem času četo z najvišjega urad-mesta vedno spe! stišati, kadar je govora o koroških Stovencih in njihovih pravicah. Uredništvo fondi v avstrijskih arhivih, ni pričakovati nekih pomembnejših najdb, sem skleni), da to vprašanje obdelam v posebni razpravi. Za to sem se odločil tudi zaradi tega, ker so do sedaj nemški kritiki moje knjige o nacistični raznarodovalni politiki v Sloveniji napadali tudi razpravljanje o spomenicah iz Gradca in Celovca, skušali zmanjševati njihov pomen ali pa jih postaviti v drugi čas/ In postavlja se tudi vprašanje, ali ne bi bil južno od Karavank upravičen neki „prastrah" (Urangst), seveda nasproten tistemu, ki ga nemški šovinisti razglašajo na Koroškem. 1. Nastanek prvih spomenic v Gradcu in Cetovcu Y monografiji o nacistični raznarodovalni Politiki v Sloveniji v letih 1941—1945^ sem ^..Poglavju o nemških imperialističnih preten-^'jah v Sloveniji in nacistični okupaciji slovenske Štajerske in Gorenjske prikazal tudi ,'f spomenice z zahtevami po spremembi dr-avne meje med Jugoslavijo in Nemčijo ozimna z zahtevami po delu slovenskega narod-ozemlja/ Dve spomenici sem bil našel v rhivskem fondu Siidostdeutsches Instituta v r^dcu (tj. Inštituta za nemštvo na Jugovzho-"),3 dya pa na mikrofilmu gradiva nemškega Vnanjega ministrstva/ Drugih spomenic takrat 'sem poznal, ker mi še ni bilo dostopno gra-'Vo y Političnem arhivu nemškega zunanjega . '"tstrstva v Bonnu in Zveznem arhivu v Kob-J"zu. V letih 1974 in 1975 sem v teh arhivih ^gledal večino gradiva, ki se nanaša na Slo-Tjo, in sem našel tudi nove, do sedaj ne-"ane spomenice, in tudi gradivo, ki pojas- njuje nastanek in obravnavo že znanih spomenic. Značilno je, da so vse spomenice nastale v Gradcu in Celovcu, in sicer v ustanovah, ki sem jih navedel v omenjeni monografiji — Siidostdeutsches Institutu v Gradcu in Gaugrenzlandamtu NSDAP (tj. pokrajinskem obmejnem uradu NSDAP) v Celovcu. Značilno je tudi to, da so vse spomenice sestavili poleti 1940, tj. kmalu po nemški osvojitvi Francije in nekaterih drugih zahodnoevropskih držav in takoj po delitvi vplivnih območij v Evropi med fašističnima državama Nemčijo in Italijo. Kot bomo videli, je tudi nekaj drugega tovrstnega gradiva iz tistega časa. Zaradi tega in zaradi okolnosti, da je sedaj znana večina ohranjenih spomenic in drugih podobnih virov o nemških imperialističnih pretenzijah do slovenskega narodnega ozemlja v tistem času in da vsaj do takrat, ko bodo za znanstveno delo dostopni nekateri arhivski Kot že rečeno, so spomenice izdelali v Stid-ostdeutsches Institutu v Gradcu in Gaugrenzlandamtu NSDAP v Celovcu. Prvega so ustanovili sredi maja 1939 v Hofgasse 5 v Gradcu, ves čas ga je vodil dr. Helmut Carstanjen, član nacistične stranke od leta 1934, in je imel za nalogo preučevati pomembnejša vprašanja nemštva v jugovzhodni Evropi, zlasti pa njegova nacionalna vprašanja/ Gaugrenzland-amt v Celovcu pa so ustanovili po navodilu Hitlerjevega namestnika NSDAP Rudolfa Hessa z dne 3. februarja 1939, namestili so ga v Gasometergasse 6 in mu za vodjo določili Aloisa Maierja Kaibitscha, člana nacistične stranke od leta 19347 V navedenih ustanovah so prve spomenice izdelali med 8. in 11. julijem 1940. Že to da slutiti, da jih niso začeli sestavljati samodejno, temveč na neko pobudo ati poziv. Kot bomo videli, je vsaj za spomenico, ki so jo sestavili v Siidostdeutsches Institutu v Gradcu, znano, da sta jo želela urad ministra dr. Arthurja Seyssa-Inquarta na Dunaju oziroma v Haagu na Nizozemskem in nemško zunanje ministrstvo v Berlinu. Dr. Seyss-Inquart je bil namreč državni namestnik „in vodja deželne vlade" za bivšo Avstrijo na Dunaju, od maja 1940 dalje pa državni komisar za zasedeno Nizozemsko v Haagu. Morda lahko domnevamo, da sta tudi spomenici, ki so ju tiste dni sestavili v Celovcu, želela ta dva urada. Najprej je vodja pokrajinskega obmejnega urada NSDAP v Celovcu, esesovski podpolkovnik Alois Maier Kaibitsch 8. julija 1940 sestavil spomenico o Mežiški dolini, čez nekaj dni pa še spomenico o jeseniškem trikotniku. (Dalje v prlBodaj: števllB:') 1 T. Ferenc, Nacistična raznarodovaina poiitika v Stoveniji v ietih 1941—1945. Maribor 1968 (navajam: Ferenc, Nacistična raznarodovaina poiitika). 2 Ferenc, Nacistična raznarodovaina poiitika, str. 109—114. 5 De) tega fonda hrani Pokrajinski arhiv Maribor (navajam: PAM). 4 Arhiv vojaškega zgodbvinskega inštituta v Beogradu (navajam: arhiv Vii), mtkrofiim iz Londona št. 3/50, posnetki H 298904—H 298920. 5 Tako je neki nepodpisani poročevaiec o moji knjigi v A. W. R.-Butietinu, ietniku 1969, št. 2 zapisa! tudi toie: „Nato govori o sistematično izdeianih načrtih za zavzetje Siovenije med dvema vojnama, načrtih, ki so se morda tu in tam pobiiskovaii v giavah nemško-nacionatnih Avstrijcev, jih pa gotovo niso resno presojati in v t. i. starem rajhu niso imeii nobenih pripadnikov." O neutemeijeni in s to razpravo ponovno ovrieni trditvi dr. M. Strake giej op. 23 te razprave. 6 PAM, fond Sudostdeutsches instituta (navajam: SODi), fasc. 1, sestavek o naiogah tega instituta. 7 O A. Maierju Kaibitschu in njegovem deiu za nacistično stranko giej T. Ferenc: Organizacija in njen vodja v siuzbi nacizma. Prispevki za zgodo-vtno deiavskega gibanja, X!V'1974, št. 1-2, str. 260—270. Pomemben praznik zborovskega petja v Kropi Ponovna skrunitev partizanskega ] grobišča v Kotmari vasi Pred nedavnim je bi! partizanski spomenik v čast trem padtim borcem proti fašizmu v Kotmari vasi že drugič tarča neznanih storit-cev — prvič so ga pred !eti pomazati z barvo — tokrat pa so ciprese, ki spadajo k spomeniku, zažgati. Lepi spomenik, ki stoji na severni strani pokopatiškega zidu, je eden izmed štiridesetih nagrobnikov oziroma spomenikov, ki jih je v čast števitnim žrtvam, padtim na južnem Koroškem v boju proti fašizmu, postavita Zveza koroških partizanov na Koroškem. Napad na protifašistično grobišče so skrunitci po vsej verjetnosti izvedti na ta način, da so potiti ciprese z bencinom in jih nato zažgati. Skrunjenje partizanskih grobišč in razstretjevanje te-teh ni na Koroškem nič novega. Ti primeri prepričtjivo dokazujejo, da so v Avstriji na pohodu fašistične site. Čeprav statno opozarjamo na to nevarnost, se obtasti ne menijo zato, nasprotno, poticija ščiti nacistične izzi-vače in preganja protifašistčne študente, kot smo to pred nedavnim doživeti na dunajski univerzi. Odkrito tahko trdimo, da Avstrija „uživa" žatosten stoves kot tista država, ki jo že spet tahko smatramo za tegto fašizma. Predsednik Zveze koroških partizanov na Koroškem Karet Prušnik-Oašper je ta nizkotni vandatski akt skrunjenja grobišča naznanit pristojnim obtastem. Profesorju Grašerju v slovo Razmeroma majhno naselje pod Jelovico na Gorenjskem, Kropa ne uživa sloves v bližnji in tudi daljni okolici le zaradi svoje zgodovine železarstva in fužinarstva, zaradi moderne železne industrije podjetja .Plamen" in zaradi daleč okoli znanega umetnega kovaštva in rezbarstva, temveč ima ugledno mesto tudi na področju slovenske kulture. Zlasti moški komorni zbor tamkajšnjega Kulturno-umetniškega društva .Stane Žagar", ki ga od njegovih začetkov pred 15 leti vodi sicer redkobesedni, a zato tembolj delavni in požrtvovalni pevovodja prof. Egi Gašperšič, ima velike zasluge za sloves tega prikupnega naselja ob Kroparici. Kroparska pesem je tudi na Koroškem dobro znana, saj je že pred 13 leti prišel ta zbor po posredovanju SPZ prvič gostovat na Radiše. Sledi!a so na-daljna gostovanja. Stike je navezal zbor tudi s Slovenskim kulturnim društvom v Globasnici. Ponovno je snemat na celovškem radiu. Tako šteje ta zbor na Koroškem med naj- V okviru sodelovanja s pobrateno občino Škofjo Loko, smo bili Selški prosvetaši v četrtek 27. maja gosti Zveze kulturnoprosvetnih organizacij Škofje Loke. Srečanja s škotjeločani se nas je udeležilo 40 selških prosvetašev. V njihovi sredi smo preživeli nekaj lepih in prijetnih uric, ki nam bodo ostale v prijetnem spominu. Duša srečanja je bil tajnik komisije za pobratenje Lojze Rajgel, ki nam je bil stalni spremljevalec. V Škofji Loki smo si ogledali tovarno klobukov .Šešir", katero nam je razkazal direktor tovarne. Ogle- Pryj nasfop pevskega zbora KKŠ na Duna/n Naši študentje čtani Ktuba sto-venskih študentov na Dunaju bete-žijo novo pridobitev in sicer — ustanovitev študentskega moškega zbora, ki je imet že v petek 21. maja na stavističnem inštitutu dunajske univerze svoj prvi nastop. Pevce — trenutno jih je osem, uči in vodi študent Lausegger Mirko. Odbor dunajskih študentov stavi-stike je bit organizator zgoraj omenjene prireditve, na kateri so nastopati pevci, dekiamatorji in drugi ustvarjatci. Med raznimi skupinami je bit tudi pevski zbor KSŠ na Dunaju, ki se je v sptošno zadovoij-stvo predstavit z borbenimi in sto-venskimi narodnimi pesmimi. Novi pevski zbor je dobit že četo vrsto vabit za nastopanje na raznih prireditvah. Moškemu zboru Ktuba stovenskih študentov na Dunaju iskreno čestitamo k ustanovitvi z žetjo, da bi tudi z borbeno pesmijo podprt naš skupni boj za pravice, k) nam gredo po 7. čtenu avstrijske državne pogodbe. bolj poznane in priljubljene slovenske zbore. Pod geslom .naš plamen kulture" so v soboto 5. junija zvečer priredili v Kropi proslavo 100-letni-ce zborovskega petja v tem kraju, 50-!etnice zbora .Svoboda" in 15-letnice zbora .Stane Žagar". Razumljivo je, da so se ob tej slovesnosti znašli številni predstavniki družbenega in kulturnega življenja ter mnogi gostje s čestitkami, odličji in spominskimi darili, tako tudi zastopniki SPZ in SPD .Radiše". Slavnostno obeležje je tej prireditvi dal moški komorni zbor KUD .Stane Žagar" sam. Zopet enkrat je presenetilo in navdušilo petje zbora in solistov Gregorija Šolarja, Roka Gašperšiča in Janeza Rešeka. Več kot vsaka ocena petja in dela pa izpovedo o tem zboru, ki je v soboto slavil svojo 15-letnico, sledeči podatki: V 15-letni dobi svojega obstoja je zbor imel v delu nič manj kot 190 pesmi. Za sabo ima 108 skupnih in samostojnih vokalnih koncertov in revij, 107 manjših nastopov, 17 radijskih in TV snemanj in 3 radijska tekmovanja; zbor ima 132 radijskih reprodukcij. Poleg vsega tega pa zbor beleži še na-daljnih 192 nastopov ob raznih prilikah. Zbor je izdal tudi lastno ploščo z naslovom .Domovini". tn kje sme iskati korenine tolikega uspeha? — Na ovitku brošure .Naš plamen kulture", katero so kroparski pevci ob svojem praznovanju izdati beremo: .Včasih je kar težko razumeti, kaj je pravzaprav tisto, kar pevce toliko privlači, da se podredijo skupnemu delu. V zbor stopajo zaradi veselja do petja, potem pa spoznajo, da jih ne čakajo le zadovoljstvo, uspeh in priznanje. Kdor tega spoznanja noče ali ne more sprejeti, odpade. Drugi ostanejo in delajo. Preveč enostavno in kar nepremišljeno je, če jih odpravimo z mnenjem, da je to nihov konjiček; pravičneje bi bilo reči, da gre pravzaprav za nekakšno kulturniško udarništvo." grozote in hkrati opominja, da se taj takšnega ne sme več ponoviti, bodo slovesno otvorili letos. V gostilni .Rezika" je bit tudi zabavni del srečanja. Za godbo in ples je poskrbela naša lastna godba, ki je iz svojih glasbil izvabljala prijetne in poskočne viže, ki so nas podžgale, da smo se prešerno zavrteli in tako uživali v prijetni domačnosti. V Dražgošah smo prišli do zanimivega zaključka, da obstoja med tem krajem in našimi Selami neka sorodnost, ki je v tem, da smo prebivalci obeh vasi hribovci in da smo v zadnji vojni mnogo pretrpeli v boju s skupnim sovražnikom — nemškim fašizmom. Prav ta slična usoda obeh planinskih vasi nas je še bolj zbližala. Organizatorjem srečanja smo zelo hvaležni, da so nas popeljali v ta lepi kraj, ki nam bo ostal v nepozabnem spominu. Tovarišu Rajgtu, loškemu županu Tonetu Polajnarju, direktorju tovarne .Šešir" in vsem drugim, ki so pomagali, da je srečanje izzvenelo v tako prijetni domačnosti, izrekamo našo iskreno zahvalo z željo, da bi se s Škotjeločani kmalu srečali v Selah. roJnc sM^Mosi/. Erna/a po z/siew, M je /?r;if/ TTti/cr v Ježe/o, je Ma faj/ Raiarjeva Jražtria mer? Mz/M, E/ so ?nora/i zapasftz/ svoj /;a/?i J ra g; Jo?w in /f/ v pregnanstvo. Za Ratarjevo mater v fzse/jen;stvM je Mo znaMno, da je Ma g/oMEo prepričana, da se M se vrnda na svoj drag; dom, Mr se je tad; art-Mči/o. 5 podvojenim vese/jem so se Tratarjev; /oz/// obnove domačije, na Mteri je /eZa gospodar;/ tajec. Da/eč oM/; je Tratarjeva Ma s/ove/a Mi ena /zmed t/sti/j zavedn/T? s/ovcnsMj draž/n, so se vedno adejstvova/e v našem narodnem ž/v/jenja /n je zato nj//?ov gosto-/jaM/ dom vedno M na razpo/ago nas/m 7?o/iZ;ČMi?M /n prosvetnim de-/avcem. Pogrebne svečanost/, Mtere so se po/eg ogromnega stevZ/a domačinov adc/eži/i tad/ števi/ni /nvsi /zse/jenc/, je oprav// Mtmirs/d žapniZ? AT/c/mr. V /mena Zveze s/ovens^/Z) /zse/jencev se je od rajne sotrpinke pos/ov// predsednik ZS/ /Lovro Tčramer. Prav tako so se na doma, v cerkvi /n ok odprtem g roka s pretres/j/v/m/ pesmim/ pos/ovi/i od rajne pevci SPD „Gor-janci" in ji tako izkaza/i pos/ednjo čast. TTatarjevo mater komo okrani/i v nepozaknem spomina, ža/ajočim sorodnikom in posekno kčerkam pa izrekamo nase g/okoko soža/je. V TTogaški S/atini je v M. /eta starosti amr/ koroški S/ovenec projesor /ože Graser. Doma je ki/ iz TČ/opin;a ok E/opi7?/zM?H jezera. Na Danaja je posta/ pro/esor risanja in je skoraj petdeset /et poačeva/ risanje in matematiko. ki/ je med zavednimi S/ovenci, a poraza v p/ekiscita ni prenese/, zato se je amakni/ v /agos/aMo- Vendar pa je osta/ zvest svoji ožji domovini in se je nenekno vrača/ na Tčoroško med svojce in 5/ovence sp/ok. Na zadnjo pot pa ga je pospremi/a pesem Gor čez izaro. /ože Graser je poačeva/ v A/ari-kora, Ce/ja, Za/ca, Šmarja pri /e/šak in Rogaški 5/aZiii/. N/jak tema, da je ki/ že /eta 7946 apokojen, je aktivno de/a/ do 7967. /eta, kajti ži/avost in /jakezen do de/a ma nista da/a mira. 7?o/j kot projesor risanja je /ože Graser poznan kot šakist in ZaMr-nik. ki/ je med astanovite/ji ce/jskega šakovskega k/aka in nato k/aka ša-kistov v Rogaški S/atini. V tej kra-/jevski igri je ki/ pedagog, igra/ec, organizator in sodnik. Rožna/ je vsakega šakista da/eč naoko/i in na vsek tekmovanjik je zakteva/ nagrado ne samo za zmagova/ce, ampak vse/ej tad/ za zadnjega, kar je imenova/ nagrada za pogani. Enako kot med šakisti je ki/ pedagog Za