Tilka.
i
rtička tam sarnotna poje,                       Deklica pa ptičko vpraša:
ko večer okrog tnolči,                             ,,Kaj kraljične res več ni?
skrila se je v vrh visoki:                        Srce jo Ijubilo moje —
,,Tili, tili, tilili . . ."                                tili, tili, tilili . . .
O kraljični zlati poje,                              Morda pa se vrne v jutru,
ki je v tuje šla strani,                             ko pomlad se spet zbudi?
za kraljično zlato toži:                            To povej mi, ptička moja,
nTili, tili, tilili . . ."                                 tili, tili, tilili . . ."
V gozd stezica gre srebrna,                     V vrhu veter tam šepeče,
deklica na nji molči,                                v vrhu ptička žvrgoli,'
srce pesem sluša zlato:                           in večer smehlja se zvezdam:
,,Tili, tili, tilili . . .«                                 »Tiii, tili, tiliii . . ."
V gozd stezica gre srebrna, deklica na nji tnolči, srce pesem sluša zlato: ,,THi, tili, tilili . . ."
2.
Lep6 žari se lučca tam,                           Glej, prišla zvezda je z neba
kjer rožic sanja tihi cvet:                       in sedla ji je na rokč;
kresnica plava radostna                           o pticah zlatih, pticah treh
v ponočni mirni svet.                              povest je pravila Iep6.
Pokojno spava hiša tam,                         Pa Tilka smeje v sanjah se,
in temna okenca so vsa;                         tako ji dobro je zares
skoz okence pa plavajo                           kot z zvezdico — sestrico bi
srebrne sanje iz neba.                             hodila vrh nebes. —
Na okno temno trka tam                         Na temnera okencu — glej, tam
kresnica: ,,Tili1i!"                                    samotna lučca pa žari:
A mlada Tilka sanja sen,                         otožna, tiha, žalostna
zaprte njene so oči . . .                          kresnica tatn bedi . . .
7
—    146   »-^-    .
3.
Škrjanček smejal se oblačku,                           Na vrtu boš pravil povesti,
oblaček je žalosten bil,                                   smejal se še sredi boš rož
zaplakal je v žalosti tihi                                 in tatn na gredki cvetoči
in dežek na zemljo rosil...                           še s Tilko ti skregal se boš.
O, dežek, pohlevni ti dežek,                           Ne boj se! — Glej, prišla meglica
oblačka otožne solze,                                      iz daljnih bo, sivih daljav,
le pridi na zemljo k nam, dežek,                    v srebrnem te plašču ponesla
tu ljubijo rože te vse!                                    do sinjih, nebeških višav.
Kot biser v meglici blestel boš, ko solnce bo šlo za gorč; čudila se bode ti Tilka, čudile se rože ti vse . . .
4.
Ptičkam vzel kraljičico          Čuj me, Tilka, pojdi sem,       Jaz sem rešil jo . .. A zdaj
divjl je vodnar,                     pa povem ti to:                    jo privedem k vam;
v grad kristalni jo zaprl,       Pojdi v vrt zeleni tja,           v gradu praznem naj vodnar
skril jo za vsekdar ...          ko bo solnce vzšlo!              zdaj rohni le sam!
Žalostne iskale so                 Spleti venec tihih rož,          Živi zdaj kraljičica
ptice noč in dan,                   venec spleti zlat                   v veke naj svetlč,
klicale so, plakate                 in na glavo deni ga,             zlata njena kronica,
sred gozdov, poljan.             deni ga takrat!                     zlato nje srce! —
Daija širna tiha je                 Čujte, ptice ve, pa ne           Ni več tožnih ptičic zdaj,
in ves jok zaman;                 bojte se nikarl                      Solznih ni oči,
smeje divji se vodnar,           Ni li to kraljičica,                 tam po logu sred poljan
smeje noč in dan ...            ki jo vzel vodnar?               pesem le zveni.
Živi zdaj kraljičica lepih, mladih lic, Tilka, ti kraljičica drobnih, zlatih ptic!. . .
5.
Povprašal bi murna v travi,                    Saj vrtnico prosil bi v vesni,
kaj poje veselo tako?                             naj cvetja mi šopek poda;
A murenček-striček pred mano              a veter ga vzame poredni,
bi v hišico skril se temno.                      do konca ga nese polja.
Oj, kos ti gizdavi v grmovju,                  Rad Tilko povesti bi prosil,
kje pesem si zopet to vkral?                  da vam bi jo pravil nocoj,
A kje je že kos moj gizdavi?                 stotisoč pač v srcu jih-hrani,
Do daljnih odbežal je dalj.                      kot zvezdic na nebu nebroj.
Počakaj, oblaček srebrni!                       A skregana Tilka je z mano,
Do solnčnih goric grem s teboj —          povesti mi več ne pove;
A smeje oblaček se drobni,                    a jaz sem pozabil že davno,
satn plava v ponočni pokoj.                    ah, davno pozabil že vse .. .
Le tiho bodimo zdaj, bratci,
pa vetrec povest nam pove,
in kimale zvezde tnu bodo,
oj, zvezde visoke, lepč . . .                Jos. Vandot   .