Jož. Vandot
Zgodba o belem in črnem
Saj nismo hoteli verjeti. Kar z glavami smo majali, pa nismo hoteli verjeti. Toda dimnikar Tomaž je rekel, da se je vse resnično tako zgodilo, kakor nam je ravnokar povedal. No, nam se je pa le čudno zdelo, tako čudno in res neverjetno. — »Ti prebiti otroci!« je naposled zarentačil dimnikar Tomaž, da smo se kar prestrašili. »Ali mi boste verjeli? Ha, ali mi boste verjeli?«
In dimnikar Tomaž je zgrabil svoje crno omelo. Stresel ga je, da so se usule črne saje po tleh. Potem pa je nameril omelo na nas, da bi nas oklestil. Za-vreščali smo v svojem strahu in smo se stisnili v kot.
4
v^l^Hk.         /Jl        \     v 5
Roke smo dvignili, p^m^amoledovali: ;0j, nikarte, stric! Saj vam verjamemo, stric! Samo golo resnico ste nam povedali... Lepo vas prosimo, stric — ni-karte, nikartek
Dimnikar Tomaž se je namuznil. Zvil je spet svoje omelo in ga je vrgel preko rame. Na glavo si je del svoj visoki klobuk. Še enkrat se je ozrl po nas in nam je rekel: >No, ali vam nisem rekel, da mi boste verjeli? Čudna je res tista zgodba. Ali resnična je od začetka do konca. Kar lepo si jo zapomnite, otroci, kar lepo zapomnite! Pa vas bom vprašal drugič, če jo še znate in če verjamete, da se je resnično dogodila. Hm, hm .. .c
»Oj, verjamemo, stric! Saj verjamemo, stričekk smo vpili vseprek, ker smo se bali črnega omela. Pa je pokimal dimnikar Tomaž, prav prijazno je pokimal in se je muzal. Nato pa je šel iz izbe. Skočili smo k oknu in smo gledali za njim, dokler ni izginil za ovin-kom. — »Hm, pa če je resnična tista zgodba?« smo pričeli spet dvomiti, ker se zdaj nismo več bali saja-stega omela. »Pa, če je res, kar nam je pravil stric Tomaž? <3e se ni šalil in če se ni norčeval iz nas?<
Pa je bila res čudna tista zgodba. No, kar poslu-šajte, pa se bo zdela tudi nam cudna. Šel je bil striček Tomaž Podkoren; dimnike je bil šel ometat; dim-nike, ki so bili polni črnih saj. Ves dan je bil tam gori Podkorenom in se je vračal šele zvečer proti domu. Vesel je bil striček Toraaž. Saj si je bil prislužil lepih denarcev tam gori. Kar žvižgal je in prepeval, ko je stopal po klancu proti domači vasi. Zmrzli sneg je škripal pod njegovimi nogami, a strička Tomaža ni prav nič zeblo, ker je bil vesel in dobre volje.
Kraj ledine, ravno tik ceste smo bili mi včeraj napravili krasnega sneženega moža. Debel je bil sne-
6
žen mož in je imel hudobne in mrke oči. Zagledal ga je dimnikar Tomaž. ustavil se je kraj njega, pa se je zasmejal v svoji židani volji. — »Ohte!« se je zasme-jal Tomaž in je tlesknil z rokami. »Poglejte ga be-luha! Kako grdo se drži in nobene ne bevskne, ko gre mimo njega stric Tomaž. Ohte, ohte!«
Tedaj pa je odprl sneženi mož usta. S svojo pa-lico je zapretil, pa je izpregovoril z votlira glasora: >Ovbe, ovbe! Poglejte ga črnuha! Kako se šopiri in kaže zobe! Pa misli, da se ga kdo boji. Pa še psiček ne zacvili na vasi, če ga zagleda. 0, ti domišljavost prismojena! Kar lepo pojdi domov, črnuh ti grdi! Tako ti povem — ovbe, ovbe!«
I, seveda — prestrašil se je striček Tomaž v prvem hipu, ko je slišal možiceve besede. Toda takoj ga je zgrabila jezica, ker je spoznal, da ga hoče beluh zmerjati in psovati po krivici. Moško se je postavil pred možica. Zasukal je omelo na hrbtu, pa je rekel: >Ohte, ohte! Kaj gobezdaš, ti klada snežena? Mar misliš, da si sama modrost, ker si ves bel? A povem ti, beluh, da si bedak, ker ne znaš govoriti modre človeške besede. Stojiš, stojiš tu sredi snega in zijaš tjavendan. Zijaš zato, ker si bedak. Ohte, ohte!«
»Ovbe, ovbek je odvrnil sneženi mož. »Ti si be-dak, ti, ker si domišljuješ, da si pameten in prebri-san. A jaz ti rečem, da si bedak ti, črnuh! — Vse, kar je lepega in pametnega, je belo, kakor sem bel jaz. Ali si že videl črn dan na svetu? Ha, črnuh? In ven-dar je beli dan najlepša reč na svetu .. .<;
>Ohte, beli dan!« ga prekine stric Tomaž. »Kaj imaš ves dan? Skrtn, delo in muke. A ponoči clovek lepo poeiva in spi. A noč je črna, kakor sem črn jaz. Pa mi reci, beluh, če ni noč lepša nego dan! Pa mi reci, da noč ni črna!«
7
Pa se je res zjezil striček Tomaž. Pa tudi sneženi možic se je razhudil. Stric Tomaž je vpil: »Povej mi, beluh, če noč ni črna! Ohte, ohte — le povejk — A sneženi mož je momljal in godrnjal, da se je kar tresel: »0, le povej, črnuh, če dan ni bel! Ovbe, ovbe
—  le zini!« — In vpila sta vseprek, in vsak je trdil svojo. — »Noč je črnak je kričal striček Tomaž in je zgrabil možica za nos s svojo sajasto roko. »Ali mi ne poveš takoj, da je noč črna, ti beluh? — A sneženi mož ga je zgrabl z obema rokama okrog života in ga je mikastil. »Dan je bel, ti pravim, črnuh! Dan je bel, in rebra ti polomira, če mi rečeš, da je črn.<
In mikastila sta se, da je pokalo. Konec vsega prepira pa je bil ta, da je imel sneženi mož ves črn nos, a dimnikar vse polno belih marog na svoji črni obleki. In konec mikastenja je bil ta, da je priznal striček Tomaž, da je dan res bel in ne črn, in da je izjavil sneženi mož, da noč ni bela, ampak črna. Po-tem sta se ločila in si podala še celo roke. Rekel je striček Tomaž: »Ohte, pa brez zamere, beluh!: — In rekel je sneženi mož: »Ovbe, pa brez zamere, črnuh!«
—  Pa je bilo konec besedičenja, prerekanja in mi-kastenja.
Tako je končal dimnikar Tomaž svojo čudno zgodbo. Trikrat se je namuznil, pa je pristavil: >Tako se navadno kregajo ljudje med sabo. Ves kreg ni vee vreden kakor moje prepiranje s sneženim možem. Črno je črno, vam povem, otroci, a belo je belo. Pa kdo bi se prepiral in trdil, da to ni res? Ha, vas vpra-šam, otroci?« — In striček Tomaž se je smejal;sme-jal se je raditega, ker smo ga gledali debelo in nismo verjeli njegovi zgodbi. —
Komaj je pa izginil striček Tomaž za ovinkom, smo hiteli iz sobe; naravnost do ledine smo tekli, kjer
8
je stal se vedno sneženi mož. Stopili smo pred njega in smo ga gledali radovedno. Res — nos je imel ves črn in sajast, kajti striček Tomaž je bil dobro zgrabil za tisti nos. Zasraejali smo se in se nismo nič bali, pa naj si nas je sneženi mož gledal še tako grdo.
»Oj, noč je črna, a dan je bel, ti beluh!« smo vpili in smo dregali možica. A možic se ni ganil. Saj je bil stlačen samo iz snega, in življenja ni bilo v njem. In tedaj smo uvideli, da nas je striček Tomaž le potegnil, potegnil za nos, kakor je potegnil za nos sneženega moža...