Književna poročila. 57
Književna poročila.
Klinec Rodolfo sac. dott.: L"attuazione della legislazione ecclestiastica dl Giuseppe II neirarchidiocesi di Gorizia. Gorizia 1942-XX, str. 106.
Cerkvene reforme Jožefa II. daleč presegajo zgodovinski okvir prosvetljenega državnega absolutizma, čigar neposredni odsev so bile. Saj 90 ostale osnova zunanje organizacije katoliške cerkve v mejah avstrijskega cesarstva prav do njegovega razsula in potem še naprej v državah naslednicah. Tako je poznavanje jožefinskega cerkveno-političnega sistema še danes pripomoček za globlje razumevanje držav-
" Gl. tudi K a d 1 e C , Dejinv na str. 350.
V tej zvezi naj bo poudarjeno, da je jožefinska zakonodaja skrbela tudi drugače za revne stranke iz ostalih slojev, ko je uvedla ex of fo zastopstvo po uredbi z dne 6. novembra 1782, ki je veljala prvotno le za Češko in bila potem razšiirjena na ostale avstrijske dežele (gl. jožefinsko zbirko FV. zvezek na str. 546).
Že Marija Terezija je postavila za vojake, ki so se nahajali v in-validnih domovih, odvetni,ke (advocatus invalddorum mili-tum). Dekret z dne 28. julija 1750, Corpus austriacus V. del, str. 518.
58 Književna poročila.
nega cerkvenega prava na bivšem avstrijskem oizemlju, kolikor ni bilo spremenjeno po državah n asi edin icah v drugačnem duhu. To je bil razlog, da se je svoj čas Rado Kušej v svojem prvem znamstvenem spisu „Joseph II und die iiussere Kirchenverfassung Innerosterreichs", Stuttgart 1%8, na pobudo slovitega pravnega zgodovinarja in kanonista U. S t u t z a kot prvi lotil dela tei na podlagi dunajskih dvornih in še drugih uipoštevnih deželnih in škofijskih arhivov obširno obdelal jo-žiefiniS.ke regulacije škofij, župnij in samostanov v iNotrainji Avstriji, tako da to njegovo delo še danes velja v strokovnem slovstvu za obrav-nani predmet kot temeljno. Podrobno, sicer vsebinsko dosti bolj razširjeno nalogo, vendar omejeno na ožje ozemlje domače nadškolije, si je zastavil v svoji zgoraj navedem doktorski disertaciji, predloženi na papeškem lateranskem ateneju, dr. K. V predgovoru pove, zakaj se je odločil prikazati izvedbo jožefove cerkvene zakonodaje na tem ozemlju. Zdi se mu, da so bile v njegovi domači nadškofiji posebne okolnostne razmere, katerih svojevnstnost upravičuje tak poskus, kot n. pr. nekdanja obmejna lega nadškofije, njene etnične prilike, izključna pripadnost prebivalstva h katoliški veri, osebni lik nadškofa grofa Edlinga itd. Kot merilo za obdelavo zelo raznovrstne snovi si je pisec izbral razporeditev v cerkvenem zakoniku (codex juris canonici) iz 1. 1917. Kar se virov tiče, je prisodil glavno pomembnost partiku-larinim, kakor domačim zgodovinarjem Morelliju, Cirudnu, Arku, Rutarju in drugim ter listinam iz raznih arhivov, kakor so tajni vatikanski arhiv, domači nadškofijski in provincialni arhiv in razni dekanijski arhivi. Posebno se je naslonil na zbirko, ki jo je odkril v porpetskem dekanijskem arhivu z naslovom „Protooollo delle Cesarie Regie Sovrane Leggi in materia Politica-Ecclesiastica", kjer je našel v prepiisu za čas od 1. 1770 do 1792 vse določbe, izdane od osrednje in krajevne svetne oblasti kakor tudi škofijske naredbe, ki se nanašajo na cerkvene zadeve. Splošnih virov, med njimi tudi navedenega R. K u š e j e ve g a dela, se je posluževal le v osvetlitev idejnega vzdušja in zunanjega doigajalnega okolja jožefinskih reform. V uvodu (5—14) seznanja pisec bravca zelo sumaričmo z miselnimi tokovi, ki so pomagali oblikovati jožefinizem (humanizem, protestantizem, naravnopravina šola, enciklopedisti, galikanizem, janzenizem, febronianizem), nakar riše osebnost Jožefa II., razne svetne in duhovne privržence oz. pobudnike njegove cerkvene politike ter končno splošne državnopolitične smernice, ki so vodile njegovo delovanje. Prvi del razprave je nato posvečen prikazu izvedbe jožefinskega državnega cerkvenega prava s posebnim ozirom na območje piščeve domače nadškofije (15—172). Obdelal je po vrsti odnošaje jožefiniizma do papeževih prvenstvenih pravic, razpravljajoč pri tem obširno o ukinitvi nadškofije in tragediji nadškofa Edlinga, ki ga je cesar Jožef II. prisilil k resiignaciji na svoj položaj; nadalje odnošaje do škofovskih pravic, do dušebrižnikov, do cerkvenega zadružništva in sicer do samostanov, bratovščin in pobožnih društev, do zakonskega prava, nakar sledi obravnava določb, tičočih se svetih krajev in stvari, liturgije, bogoslužja, cerkvene učne oblasti, cerkvenega imovinskega prava ter končno opis pristojnosti posvetne vsodme oblasti v cerkvenih zadevah in državni nadzor nad delovanjem cerkve. V drugem krajšem delu (175—190) se bavi pisec z odporom, na katerega so naletele jožefinske reforme v njegovi nad«kofi|i, s propadom in ukinitvijo tistih reform, katere je ljudstvo kot najtežje občutilo, nakar poda še sintetično kritično oceno jožefinizma.
Pisec je duhovnik, torej v presoji vsakega cerkvenopolitičnega sistema vezan na uradno cerkveno stališče o raizmerju cerkve do države.
Kjijiževna poročila. 59
Kljub temu ne odreka nekaterim jožefinskiim reformam kakor škofijski in župnijski regulaciji upravičemoisti. ne odobrava pa nasilnega načina, s katero je do nje prišlo. Vse druge Jožeifove posege v cerkveno življenje odklanja kot škodljive za cerkev in malo častne za državno dostojanstvo, s čimer povzema splošno stvarno sodbo o jožefovi cerkveni politiki. Pisca odlikuje zanesljiv čut za spoznanje tistih prvin religije, ki najbolj primejo človeka in te so intuitivna, čustvena iracionalnost in nekakšna konzervativna romantičnost. Razumljivo je tedaj, da je trezna progresistična, v dosego čisto raciomalističnih praktičnih smotrov uravnana Jožeiova reformna delavnost, kolikor je posegla v zgodovinsko zrasle oblike bogoslužja (n. pr. bogata svečava, češčenje svetnikov ob njihovih podobah in kipih, procesije, božji poti, redovništvo, bratovščine itd.) pretila izpodkopati versko vrednoto sploh. Mimo takih dragocenih verskopsihološkiili spoznanj je pa glavna piščeva zasluga, da je z veliko ljubeznijo in vnemo zbral obširno domače splošno-, kulturno- in pravuozgodovinsko gradivo, ga sistematično razporedil in obdelal. Njegov vzor bi mogel vzpodbuditi kakega posnemalca tudi v ljubljanski škofiji, za katero je isto zgodovinsko razdobje prav posebno zanimivo po osebi takratnega škofa Karla Jožefa grofa Herber-steina, izrazitega jožefinca in antipoda nadškofa grofa Ediinga. Končno še dve pripombi. Na str. 12« moti izraz „setta ateistica". Po katoliškem izrazoslovju so sekte samo krščanske ločine. Brezbožniških krščanskih ločin pa ne more biti, ker bi šlo za odpadnike od krščanske vere (apo-statae a cristiana fide). Mnenja sem, da ima tudi c. 1240 c. j. c, ko našteva med osebami, ki jim je treba odreči cerkveni pogreb, pripadnike „sectae masisonicae", v mislih tisto prostozidarsko strujo, ki se priznava h krščanski ideologiji, medtem ko so pripadniki ateistične struje odpadniki, če so bili kdaj krščeni. Na str. 154 pa se bere trditev, da je cerkev od prvih stoletij priznavala patronatno pravico uistanovnikom cerkva, ki so prispevali bodisi zemljišče, gradbene stroške ali dotacijo, čeprav se je ta pojem teoretično izklesal šele v 12. stoletju, a praktično uveljavil komiaj konec srednjega veka. Vendar so to malenkosti, ki jih samo zavoljo popolnosti omenjam, toda odkrito priznam, da prav nič ne zmanjšajo vrednosti piščevetga dela. jyj. Gorazd Kušej.
Zakoni, zakonske odredbe in naredbe, proglašene od 11. travnja
1941. Uredjuje A. Mataič, vječnik Stola sedimorice u mirovini. Tisak i naklada knjižare S. Kugli. Knjiga I. do X.
Službeni list za Nezavisno Državo Hrvatsko so jk) zakonski odredbi z dne 25. aprila 1941 (Nar. Nov. z dne 29. aprila 1941, št. 41) Narodne Novine, ki pa objavljajo tudi navadne oglase, ki niso trajnega i>omena, kaikoT: državne licitacije, dražbe, razna imenovanja, sodbe, ki se po zakonih morajo uvrstiti v Narodne Novine in podobno.
Za praktičnega pravnika je ta „omnibiis" neprikladen, zlasti če mora seči po starejših zakonih. Oznanjena zasebna zbirka je stvari, ki niso trajnega pomena, docela izločila in nudi prakisd res samo one zakonodajne norme trajne vrednosti in to v priročni obliki z dokaj dobrim stvarnim kazalom za vsako knjigo posebej. Za dobo od U. aprila 1941 do 51. decembra 1941 ni izšlo nič manj kakor deset takih knjig na 3185 istrameh malega oktava. Kot prvi zakon je objavljen: Zakon o osnovanju vojske in mornarice države Hrvatske, ki.ga je po poglavni-kovem nalogu podpisal tedanji izastopniik Slavko Kvaternik dne 10. aprila 1941, ko se je proglasila Hrvatska država. Obseg ogromnega zakonodajnega dela predstavlja gotovo rekord za tako kratko doj)o (devet
60 Razne vesti.
mesecev), pa oetudd se je to delo opravilo brez okornih zakonodajnih teles. Nas Slovence med drugim zanima zakonska odredba o pridobivanju domovinske pravice za osebe iiz bivše Slovenije z dne 11. oktobra 1941 (Nar. Nov. z dne 12. oktobra 1941 št 176). Dr. A. U.
Cas. Ljubljana. 1942. Let. XXXVI. št. 6—10.
Ekonomist. Zagreb. 1942. God. VIII. br. 7—8.
Ekonomist. Zagreb. 1942. God. VIII. br. 9.
Ekonomist. Zagreb. 1942. God. VIll. br. 10.
Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo. Ljuibljana. 1942-XXI. Let. XXin.
Dr. Mal J.: Osnove ustoličenja karantanskega kneza. Posebni odtis iz Glasnika Muzejskega društva za Slovenijo XXIII. str. 62 + VIII. Mjesečnik. Zagreb. 1942. God. LXVin. br. 9—12. Pravny obzor. Bratislava. 1942. č. 8—9. Pravnv obzor. Bratislava. 1942. č. 10.