Pregledni znanstveni clanek  Prejeto 12. julija 2024, sprejeto 20. februarja 2025  
doi: 10.51741/sd.2024.63.4.279-299  
Nadia Molek, Annmarie Gorenc Zoran  

Dvojna diskriminacija: interseksionalnost med spolom in invalidnostjo na slovenskem trgu dela 
Avtorici ocenita trenutno stanje znanja o diskriminaciji in nasilju nad ženskami z invalidnostjo v delovnem oko­lju in predstavita prihodnje raziskovalne priložnosti v Sloveniji na podrocju intersekcije spola in invalidnosti na trgu dela. Odgovarjata na štiri raziskovalna vprašanja: (1) kako se je v znanstvenih študijah razvijal pristop k in-validnosti in spolu?; (2) katere so najpomembnejše ovire, s katerimi se ženske z invalidnostjo srecujejo na trgu dela?; (3) kakšen vpliv so imeli mednarodni in regionalni pravni okviri na prepoznavanje in obravnavo intersek­cijske diskriminacije na delovnem mestu?; (4) katere državne in civilnodružbene pobude za obravnavo diskri­minacije in nasilja nad ženskami z invalidnostjo na trgu dela obstajajo v Sloveniji in koliko delovna zakonodaja in politike v Sloveniji vkljucujejo intersekcijski pristop k zašciti žensk z invalidnostjo na trgu dela? Uporabljeni metodi sta kriticni pregled literature ter analiza mednarodne literature, pravnih okvirov in politik, povezanih z diskriminacijo in nasiljem nad ženskami z invalidnostjo. 
Kljucne besede: delovno okolje, oviranost, ženske, pravice, nasilje, socialna pravicnost. 
Nadia Molek je doktorirala iz antropologije na Univerzi v Buenos Airesu. Zaposlena je kot raziskovalka in do-centka za management in organizacijo na Fakulteti za organizacijske študije v Novem mestu ter kot zunanja visokošolska uciteljica na Oddelku kulturne antropologije in etnologije na Filozofski fakulteti Univerzi v Lju­bljani. Kontakt: nadia.molek@fos-unm.si 
Prof. dr. Annmarie Gorenc Zoran je raziskovalka in uciteljica z vec kot 25-letnimi izkušnjami v ZDA in Evropi. Je redna profesorica in dekanja na Fakulteti za organizacijske študije v Novem mestu. Kontakt: a.zoran@fos-unm.si 
Double discrimination: intersectionality of gender and disability on labour market in Slovenia 
The paper provides an assessment of the current knowledge on discrimination and violence against women with disabilities in work settings and highlights recent dev elopments and future research opportunities in Slo­venia in the field of the intersection of gender and disability in the labour market. The authors try to answer four research questions: (1) how has the approach to disability and gender evolved in academic studies?; (2) what are the most significant barriers women with disabilities face in the labour market?; (3) what impact have inter­national and regional legal frameworks had on recognizing and addressing intersectional discrimination in the workplace?; (4) what state and civil society initiatives addressing discrimination and violence against women with disabilities in labour market exist in Slovenia and to what extent do labour laws and policies in Slovenia integrate an intersectional approach to protect women with disabilities in the labour market?The methods used are a critical literature review, and an analysis of international literature, frameworks, and policies related to discrimination and violence against women with disabilities. 
Keywords:work setting, handicap, women, rights, violence, social justice. 
Nadia Molek got her PhD in Anthropology at the University of Buenos Aires. She is employed as a researcher and lecturer in management and organisation at the Faculty of Organisation Studies in Novo Mesto, Slovenia, and as an external higher education teacher in the Department of Cultural Anthropology and Ethnology at the Faculty of Arts, University of Ljubljana. Contact: nadia.molek@fos-unm.si 
Annmarie Gorenc Zoran is a researcher and teacher with more than 25 years of experience in the USA and Europe. She is a full professor and Dean at the Faculty of Organisation Studies in Novo mesto, Slovenia. Con­tact: a.zoran@fos-unm.si 

Nadia Molek 

Annmarie Gorenc Zoran 
0000-0002-5265-2241 
0000-0003-3876-1940 
Socialno delo, 63 (2024), 4:279-299 
Uvod 
V zadnjih tridesetih letih so ženske z invalidnostjo v politicnem diskurzu postale vidnejše, zlasti po seminarju o ženskah z ovirami leta 1990 (Združe­ni narodi, 1990) in Pekinški konferenci leta 1995 (Združeni narodi, 1995). Kljub temu številne študije poudarjajo, da ženske s telesnimi in senzoricnimi okvarami, intelektualnimi oviranostmi ali psihosocialnimi invalidnostmi še vedno doživljajo diskriminacijo in nasilje. To problematiko v znanstveni li­teraturi obravnavajo z intersekcijskim pristopom, ker razkriva kompleksno, pogosto nevidno in utišano vrsto diskriminacije, ki jo te ženske doživljajo.
Konceptualizacija invalidnosti se je od leta 1980 precej razvila, ko je Sve­tovna zdravstvena organizacija uvedla svoj klasifikacijski sistem, ki razlikuje med invalidnostjo, okvaro in prikrajšanostjo na podlagi družbenega vpliva. Namesto tradicionalnega medicinskega modela, ki je invalidnost obravnavalpredvsem skozi medicinsko prizmo, se je v 21. stoletju postopno uveljavil socialni model, ki poudarja vpliv okolja in družbenih dejavnikov. Vendar pa noben od teh modelov ne obravnava specificnih potreb žensk z invalidnostjo ustrezno, zlasti v povezavi z institucionaliziranimi in legitimiranimi diskri­minatorskimi praksami in nasiljem, ki ga doživljajo (Valic, 2010).
Diskriminacija in nasilje nad ženskami z invalidnostjo sta ocitna na trgudela, saj so te ženske na njem izjemno ranljive in marginalizirane (Baldwinin Johnson, 1995; Chitapi idr., 2024; Jetha idr., 2021; Roškar, 2018; Valic,2010; Zaviršek, 2006), to pa povzroca hude financne stiske in revšcino(Molero, 2019; Valic, 2010). Statisticni podatki kažejo na pomembne in-tersekcijske razlike v Sloveniji. Po podatkih SURS (2018) je bilo konec leta2018 v Sloveniji (brez kmetov) zaposlenih približno 34.300 od 887.200oseb z invalidnostjo, to je 3,86% delovno aktivnega prebivalstva. To po­meni 3,2-odstotno rast v primerjavi s prejšnjim letom. Med zaposlenimi jebilo manj kot 17.000 moških (1,92%) in približno 17.400 žensk (1,96%).Povecevanje zaposlovanja je bilo izrazitejše pri ženskah z invalidnostjo, sajse je povecala za 4,0%, zaposlovanje moških zinvalidnostjo pa se je pove-calo za 2,4%.
Leta 2023 je bilo na ravni EU med posamezniki, starimi od 15 do 89 let, le 20% žensk z invalidnostjo zaposlenih s polnim delovnim casom, v pri­merjavi z 29% moških z invalidnostjo, 48% žensk brez invalidnosti in 64% moških brez invalidnosti (European Institute forGenderEquality, 2023). Te razlike se kažejo tudi na nacionalni ravni, kot je razvidno v Sloveniji, kjer po­dobni trendi poudarjajo izzive, s katerimi se srecujejo osebe zinvalidnostjo pri dostopu do zaposlitve s polnim delovnim casom, še posebej ženske. Po-datki za Slovenijo iz leta 2020 kažejo, da je bil delež žensk z invalidnostjo, ki so imele dostop do zaposlitve s polnim delovnim casom, 23%, v primerjavi z 29% pri moških z invalidnostjo. VEvropskem porocilu o clovekovih pravi­cah (Moledo, 2023) je poudarjeno, da je javni sektor bolje integriralženske z invalidnostjo, saj jih je bilo zaposlenih skoraj 40%, v primerjavi s približ-no 26% moških z invalidnostjo. Vzasebnem sektorju pa so bile številke na splošno vecje, saj je bilo s polnim delovnim casom zaposlenih 61% žensk z invalidnostjo in 74% moških z invalidnostjo.
Te razlike v zaposlovanju se neposredno kažejo v ekonomskih neenakos­tih. Ženske z invalidnostjo v Sloveniji v povprecju prejemajo neto ekviva­lentni dohodek v višini 15.713 EUR (povprecje v EU 16.804 EUR), manj od 
16.238 EUR (povprecje v EU 17.619 EUR), ki jih v povprecju zaslužijo moški z invalidnostjo, in precej manj od 19.058 EUR, kolikor znaša povprecni doho­dek moških brez invalidnosti, ali 18.422 EUR, kolikor zaslužijo ženske brez invalidnosti. Poleg tega je 22% žensk z invalidnostjo izpostavljenih tveganju revšcine, v primerjavi z 20% moških z invalidnostjo. 
Ti kvantitativni podatki poudarjajo, kako se spol prepleta z invalidnostjo in ustvarja kompleksne vzorce prikrajšanosti (Valic, 2010; Vińuela Suárez, 2009; Zaviršek, 2006). Razlike v stopnjah zaposlovanja in dohodkih osvetlju­jejo dvojno družbeno-ekonomsko problematiko: neenakost spolov in dis-kriminacijo na podlagi invalidnosti. Kerso delo, zaposlitev in izobraževanje kljucni za neodvisno življenje, je razumevanje teh intersekcijskih ovir kljuc­no za oblikovanje ucinkovitih politik in intervencij. 
Zato je cilj tega pregleda literature in politik preuciti obstojece znanje in politicni okvir, ki obravnava diskriminacijo žensk z invalidnostjo na slo­venskem trgu dela. Analizirava, kako obstojece raziskave, politike in pobude obravnavajo intersekcijo spolne in invalidnostne diskriminacije v delovnih okoljih. S celovitim pregledom mednarodne in slovenske literature poskuša­va razumeti razvoj akademskega diskurza o tej temi, oceniti obstojece pod-porne mehanizme in prepoznati vrzeli, ki zahtevajo nadaljnje raziskave in politicno pozornost. 

Teoretski okvir 
Razvoj pristopov k invalidnosti in enakosti spolov v Sloveniji odslikava širše družbene spremembe v boju proti diskriminaciji in spodbujanju clovekovih pravic. Te spremembe so potekale v dveh vzporednih in medsebojno poveza­nih dimenzijah: rekonceptualizaciji invalidnosti in napredku enakosti spolov na trgu dela.
Poseben zgodovinski kontekst Slovenije je pomembno vplivalna njene pristope k pravicam invalidov in enakosti spolov. Zgodovinsko gledano so bila stališca do žensk in oseb z invalidnostjo zaznamovana s stigmatizacijo in marginalizacijo. Potem smo bili price vse vecjemu priznavanju enakih pravic in vzpostavljanju strukturirane in ucinkovite podpore. Na trgu dela so tradi­cionalne spolne vloge dajale prednost moškim (Vladic, 2016). Vendar pa je v casu socialisticnega obdobja Slovenije postala enakost spolov na delovnem mestu osrednja vrednota – to je dedišcina, ki še danes vpliva na sodobne po­litike (Istenic idr., 2018).
Prehod v tržno gospodarstvo leta 1991 je pomenil prelomnico za za­poslovanje oseb z invalidnostjo. Ceprav je Slovenija že prej vzpostavila institucionalno podporo za invalide, zlasti za tiste s poškodbami, povezanimi z vojno (Hocevar, 2009), je gospodarska preobrazba povzrocila vecje izgube delovnih mest med invalidnimi delavci (Zaviršek, 2000). Kot ugotavlja Vu­jadinovic (Vujadinovic idr. 2022, str. 329), je to obdobje poudarilo potrebo po novih modelih zaposlovanja, kot so zašcitena zaposlitev, zaposlovanje na odprtem trgu z razumnimi prilagoditvami in kvotni sistemi. 
Slovenski pravni okviropredeljuje invalidnost na trgu dela s tremi loceni-mi kategorijami, kot jih doloca Zakon o pokojninskem in invalidskem zavaro­vanju (2012, 63. clen): kategorija I (popolna nezmožnost za delo), kategori­jaII (izguba vsaj 50% delovne zmožnosti, možnost opravljanja lažjega dela) in kategorija III (sposobnost za delo vsaj 4 ure na dan po rehabilitaciji). 
Terminologija, uporabljena v slovenskem kontekstu, se je razvijala od tradicionalnega izraza invalidnost (izpeljanega iz latinske besede invalidus, ki pomeni šibek ali brez moci) (Zaviršek, 2000) do vkljucitve sodobnejših izrazov, kot so osebe s posebnimi potrebami, osebe z invalidnostjo, hendikep ali motnje. Ta jezikovna evolucija ponazarja širše spremembe v razumevanju pravic invalidov in njihove inkluzije.
Zgodovinsko gledano je bila invalidnost preucevana predvsem znotraj medicinskega modela invalidnosti, ki se je osredotocalna posamezne okvare (Oliver, 1990). Ta pristop je podpiralrazvoj modelov zašcitenega zaposlova­nja. Pozneje je gibanje za pravice invalidov izzvalo medicinski model in uved-lo socialni model invalidnosti, ki poudarja vlogo družbenih ovir pri ustvarja­nju invalidnosti, in tako pripomoglo k oblikovanju modela invalidnosti, te­meljecega na clovekovih pravicah (Pietrogiovanni, 2015). Ti novi pristopi so bili povod za nastanek preucevanja invalidnosti kot raziskovalnega podrocja. 
Model podprte zaposlitve je postajalvse pomembnejši, saj si prizadeva vkljuciti osebe z invalidnostjo v obicajna delovna okolja in jim hkrati zago­toviti enakovredne delovne razmere (Vujadinovic idr., 2022, str. 334). Kljub temu je pomembno poudariti, da so osebe z razlicnimi telesnimi ali dušev­nimi invalidnostmi ranljiva in heterogena skupina, še posebej na trgu dela (Kroflic &Hocevar, 2010). Invalidnost lahko vpliva tako na vedenje posame­znika pri ponujanju dela kot tudi na povpraševanje trga po njihovi delovni sili. 
Vendar pa se pri implementaciji tega modela pojavljajo številni izzivi. Gannon in Nolan (2007) identificirata vec ovir: omejitve pri opravljanju na-log zaradi narave invalidnosti, dojemanje delodajalcev o povecanih stroških, kompleksne interakcije s socialnimi transferji za invalide, skrbi glede pro-duktivnosti in stroškov prilagoditev delovnega mesta. Te ovire so pogosto še izrazitejše pri ženskah z invalidnostjo, ki se poleg tega srecujejo tudi z dodatno spolno diskriminacijo. Negativni stereotipi o spolu in invalidnosti se pogosto prepletajo, posledica tega pa je prikrajšanost pri zaposlovanju, nap-redovanju in vkljucevanju v delovno okolje (Vujadinovic idr., 2022, str. 331). Ti predsodki temeljijo na ideji, da so ženske z invalidnostjo, v primerjavi z drugimi delavci, manj sposobne dosegati cilje, ucinkovito opravljati naloge in se prilagajati organizacijskim spremembam. 
Vsodobnih demokracijah, tudi v Sloveniji, se vse bolj priznava intersekcij-ska diskriminacija. To je posledica prizadevanja marginaliziranih skupin in vse vecje družbenopoliticne ozavešcenosti (Vujadinovic idr., 2022, str. 353). Koncept intersekcionalnosti so v akademski diskurz konec osemdesetih let uvedle feministicne teoreticarke, zlasti Kimberlé Crenshaw, ki je opozorila, kako se seksizem in rasizem prepletata in omejujeta življenjske možnosti temnopoltih žensk (Crenshaw, 1989). Ta pristop omogoca analizo tega, kako vec sistemov zatiranja, kot so abilizem, rasizem in seksizem, delujejo med-sebojno in ustvarjajo vecplastne oblike diskriminacije, ki jih ni mogoce pre-ucevati loceno ali zgolj seštevati (Collins, 2015; Moodley &Graham, 2015). Intersekcijska diskriminacija nastane, ko se ti dejavniki prepletajo in ustvar­jajo razlicne oblike izkljucenosti, ki presegajo zgolj seštevek posameznih ob-lik diskriminacije (Garland-Thomson, 2005). 
Strukturne ovire lahko dodatno otežujejo intersekcijsko diskriminacijo. Na primer, pomanjkanje dostopnosti na delovnem mestu nesorazmerno pri­zadene ženske z invalidnostjo, še posebej, kadar se to prepleta s tradicional­nimi spolnimi pricakovanji, ki omejujejo njihove poklicne priložnosti (Bald­win &Johnson, 1995; Jetha idr., 2021). Poleg tega lahko družbenopoliticni dejavniki, kot so trendi retradicionalizacije ali varcevalni ukrepi v socialnih politikah, še dodatno povecajo izkljucenost žensk z invalidnostjo. To kaže, kako intersekcijsko diskriminacijo oblikujejo širše sistemske sile (Wayack--Pambč & Kouanda, 2022).
Diskriminacija kot teoretski koncept se nanaša na primere, pri katerih posameznik doživlja razlicne oblike diskriminacije loceno (npr. spolno dis-kriminacijo v enem kontekstu in diskriminacijo na podlagi invalidnosti v drugem), intersekcionalnost pa je striktno empiricno vprašanje, kerse oblike diskriminacije prepletajo in ustvarjajo enkratne oblike segregacije (Collins, 2015; Retar, 2018). Na primer, ženska z invalidnostjo je lahko izkljucena iz dolocenih zaposlitev ne le zaradi fizicnih ovir, temvec tudi zaradi stereotipov 
o njeni domnevni krhkosti ali odvisnosti. Razdelitev njenih izkušenj na loceni kategoriji spola in invalidnosti lahko vodi v spregledanje kompleksnih naci­nov, kako se ti identitetni vidiki prepletajo (Retar, 2018). Intersekcija spola in invalidnosti lahko ustvarja specificne oblike diskriminacije, ki jih ni mogoce v celoti razumeti zgolj z loceno analizo vsake kategorije (Hrženjak&Jalušic, 2011; Mladenovic, 2016), temvec predvsem z analizo izkušenj posameznikov ali skupin, ki so izpostavljeni veckratnim oblikam diskriminacije. 
Zato teoretski okvir poudarja pomen preucevanja diskriminacije na pod-lagi invalidnosti in spola ne kot locenih pojavov, temvec kot medsebojno po­vezanih vidikov družbene izkljucenosti. Na podlagi tega okvira poskušava raziskati štiri raziskovalna vprašanja:
1. 
Kako se je pristop k invalidnosti in spolu razvijal v znanstvenih študijah?

2. 
Katere so najpomembnejše ovire, ki jih doživljajo ženske z invalidnostjo na trgu dela?

3. 
Kakšen vpliv so imeli mednarodni in regionalni pravni okviri na prepo­znavanje in obravnavo intersekcijske diskriminacije na delovnem mestu? 


4. Katere državne in civilnodružbene pobude za obravnavo diskriminacije in nasilja nad ženskami z invalidnostjo na trgu dela obstajajo v Sloveniji in koliko delovna zakonodaja in politike v Sloveniji vkljucujejo intersekcijski pristop k zašciti žensk z invalidnostjo na trgu dela? 

Metodologija 
Kot uvodni korakv raziskovanje diskriminacije in nasilja nad ženskami z in-validnostjo na trgu dela sva se lotili splošnega narativnega pregleda literatu­re (Flick, 2015). Ta pristop sva izbrali, da bi pridobili dragocene vpoglede v obravnavano tematiko (Hine, 2011).
Uporabljen metodološki pristop je bil primeren za pregled in identificira­nje obstojece literature in primarnih virov (konferencna porocila, publikacije vlade in ministrstev, porocila slovenskih nevladnih organizacij o invalidnosti in zaposlenih invalidih) kot tudi sekundarnih virov. Ta pristop je omogocil prepoznavanje kljucnih dosežkov, ugotovitev in vrzeli v znanju. Pregled je izpostavil pomembne tranzicijske študije, trende, mednarodne in domace strokovnjake ter teorije na posameznih raziskovanih podrocjih (Lamut in Macur, 2012). Glede na kompleksno naravo raziskovalnega problema se je celovita metodologija pregleda pokazala za ustrezno pri razumevanju širine in raznovrstnosti obstojecih raziskav in politicnih okvirov.
Uporabili sva razlicne strategije za iskanje literature in virov. S pomocjo podatkovnih baz Scopus, COBISS in Google Scholar sva iskali mednarodno in slovensko znanstveno literaturo z uporabo kljucnih besed (diskriminacija, nasilje, ženske z invalidnostjo, invalidnost in spol, delo, trg dela, zaposlova­nje), in sicer v slovenšcini, anglešcini in španšcini. Te podatkovne baze sva izbrali zaradi njihove široke pokritosti akademskih in recenziranih virov. Po-leg tega sva izvedli bibliografsko raziskavo s pregledovanjem kazalvsebine v relevantnih publikacijah. Primarne in sekundarne vire sva iskali predvsem prek Googla. Za pridobitev podatkov, specificnih za Slovenijo, sva analizirali podatke Statisticne baze Slovenije, Zavoda za zaposlovanje Republike Slove­nije, Zveze delovnih invalidov Slovenije, Ministrstva za delo, družino, social-ne zadeve in enake možnosti terNacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije.
Glede kriterijev za vkljucitev in izkljucitev sva upoštevali gradivo v slo­venskem, angleškem in španskem jeziku. Izbor je temeljil predvsem na pre­gledu naslovov in povzetkov. Zagotovili sva, da so bile publikacije objavljene v uglednih indeksiranih revijah ali na relevantnih spletnih straneh (z vidnimi datumi, avtorji in referencami) in da je bil omogocen odprt dostop, dostop prek e-knjižnic ali prek neposrednega stika z avtorji. Celotna besedila poten­cialno relevantnih študij sva nato podrobno ocenili.
Nato sva izvedli podrobno analizo izbranih del in jih sintetizirali. Anali­za je vkljucevala primerjavo avtorjev in njihovih ugotovitev, prepoznavanje disciplinarnih pristopov in razvoj znanja o temi. 

Rezultati 
Oseb z invalidnostjo je približno 15% svetovnega prebivalstva ali milijarda ljudi, zato so ena najvecjih manjšinskih skupin na svetu. Najin pregled litera­ture razkriva vec kljucnih ugotovitev glede intersekcije spolne segregacije in diskriminacije zaradi invalidnosti. 
Razvoj znanstvenih pristopov k invalidnosti in spolu na trgu dela 
Raziskave o diskriminaciji žensk z invalidnostjo so se od šestdesetih let 20.stoletja zelo razvile. Vtem obdobju je prevladovalmedicinski diskurzo invalidnosti (Traustadottir, 2001; Vińuela Suárez, 2009). Pionirske raziska­ve na tem podrocju so izvedli švedski in angleški raziskovalci, ki so se osre­dotocali na socialnopoliticne vidike invalidnosti, socialno delo in sociološke analize, ki so poudarjale stigmatizacijo in osebne izkušnje invalidnih posa­meznikov (Hunt, 1966).
Vsedemdesetih letih so se raziskave bolj osredotocile na psihološki vpliv invalidnosti in institucionalizirano segregacijo (Finkelstein, 1975) in vkljuci­le analizo revšcine kot pomembnega dejavnika. Joe Campling (1979) je med prvimi povezalinvalidnost s spolom – pomemben premik v raziskovalnem pristopu. Vtem desetletju je bilo opaziti napredek pri priznavanju pravic in-validnih oseb in žensk, kot sta potrdili Deklaracija o pravicah invalidnih oseb (Združeni narodi, 1975) in Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (Združeni narodi, 1979).
Vosemdesetih letih so razprave kritizirale medicinski model invalidnosti in predlagale socialni model invalidnosti (Barnes et al., 1999; Oliver, 1990; Vińuela Suárez, 2009). Vdevetdesetih letih je bila posebna pozornost na­menjena diskriminatorski obravnavi invalidnih oseb v medijih (Barnes idr., 1999) in širjenju znanja o politikah, povezanih z invalidnostjo (Oliver, 1990).
Intersekcijski pristop, razvit konec osemdesetih let, je zacel ponujati okvir za razumevanje, da je preplet invalidnosti in spola temelj za sistema-ticno diskriminacijo kandidatov za zaposlitev in zaposlenih (Vujadinovic idr., 2022, str. 348). Od zacetka 21. stoletja je intersekcionalnost kot okvir za ra­zumevanje diskriminacije žensk z invalidnostjo postala ponavljajoca se tema v raziskavah (Collins, 2015; Gesser idr., 2013; Vińuela Suárez, 2009; Zavir­šek, 2006). Ta koncept se je uveljavil v razlicnih disciplinah, kot so študije žensk, študije spolov, kulturne študije, medijske študije, humanistika, zgo­dovina, sociologija, antropologija, psihologija in feminizem (Collins, 2015). Na teh podrocjih raziskovalci preucujejo neenakosti med spoloma in njihovo intersekcijo z drugimi družbenimi kategorijami. Vzadnjih letih je vse vec za­nimanja za raziskovanje spolnosti žensk zoviranostmi ter njihove povecane stopnje custvene, telesne in spolne zlorabe (Curry idr., 2001; Valic, 2010; Za­viršek, 2006). 
Raziskave iz humanisticnih ved so se osredotocale na stališca, percep­cije in izkušnje nepravicnosti, nasilja in diskriminacije (Addlakha, 2008; Morris,1998). Antropološke raziskave, na primer, poudarjajo globalne per-spektive invalidnosti in družbenega zatiranja (Addlakha, 2008) in preucujejo medicinsko nasilje nad ženskami z invalidnostjo, ki ga ohranjata medikali­zacija in patologizacija njihovih teles in vedenja (Steele &Dowse, 2016). Te študije so pokazale, da je implementacija intersekcijskega pristopa omogoci-la celovitejše razumevanje »realnosti« diskriminacije v vsej njeni kompleks­nosti (Vujadinovic idr., 2022).
VSloveniji so se v zadnjih letih raziskave intersekcije invalidnosti, žensk, diskriminacije in nasilja razširile. Sociologinja Darja Zaviršek (1998; 2000; 2005; 2006) je analizirala spolne zlorabe invalidnih oseb, zlasti žensk, in pre-ucila, kako družbena konstrukcija invalidnosti ohranja oblike diskriminacije in zlorabe. Tabaj in Uršic (2013) sta raziskovala implementacijo 33. clena Konvencije o pravicah invalidov v Sloveniji in se osredotocila na politike inva­lidnosti in skladnost s konvencijo. Pecaric (2006) je obravnavala vprašanja, povezana s pravicami in diskriminacijo invalidnih oseb, ter opozorila na po­goste probleme, kot sta razkritje osebnih podatkov in nepravicna obravnava.
Tematika diskriminacije in invalidnosti na trgu dela je v mednarodnem raziskovalnem prostoru postala vse opaznejša v zadnjih tridesetih letih (npr. Barnes in Mercer, 2004; Barnes idr., 2022; Dolenc in Kosi, 2011). Vendar pa v vecini teh študij še vedno prevladujejo analize splošne populacije ali moških (npr. Bound idr., 1999; Kidd idr., 2000; Rosen, 1991), številne pa se osredoto-cajo predvsem na vpliv zdravstvenih dejavnikov. 
Analize diskriminacije in nasilja na presecišcu invalidnosti in spola v študi­jah trga dela so redkejše. Baldwin in Johnson (1995) terMoloney idr. (2019) sougotovili, da se ženske z invalidnostjo srecujejo tako z namerno kot nenamernostrukturno diskriminacijo, zato morajo skrbno pretehtati razkritje svoje inva­lidnosti na delovnem mestu. Lindstrom idr. (2020) poudarjajo, da vecplastneidentitete ustvarjajo dodatne ovire na trgu dela. Mertens idr. (2014) in Siri idr.(2020) so ugotovili, da nižja raven izobrazbe in usposobljenosti otežuje dostopdo zaposlitvene habilitacije/rehabilitacije, posledica tega pa so nižja placila inmanj odgovorne naloge za osebe z invalidnostjo. 
Preglednica 1: Kljucne študije in glavne ugotovitve. 

Ženske z invalidnostjo so bolj 
Diskriminacija in Curry idr. (2001), Valic (2010), 
izpostavljene nasilju in diskriminaciji kot 
nasilje Zaviršek (2006) 
ženske brez invalidnosti. 
Prehod od medicinskega k socialnemu 
Modeli Barnes idr. (1999), Oliver (1990), 
modelu priznava vpliv družbenih in 
invalidnosti Vińuela Suárez (2009) 
okoljskih dejavnikov. 
Intersekcijski Collins (2015), Garland-Thomson Intersekcija spola in invalidnosti povecuje pristop (2005), Gesser idr. (2013) ranljivost za diskriminacijo. 
Baldwin in Johnson (1995),  Ženske z invalidnostjo doživljajo velike  
Trg dela  Moloney idr. (2019), Dolenc in  ovire pri dostopu do zaposlitve in njenem  
Kosi (2011)  ohranjanju.  

Pomembne ovire 
Številne študije se osredotocajo na velike ovire, ki otežujejo zaposlitvene poti žensk z invalidnostjo. Raziskave opozarjajo na negativne stereotipe, ki jih številni delodajalci pripisujejo tem ženskam (Vujadinovic idr., 2022, str. 343). Pogosto jih dojemajo kot manj produktivne in manj prilagodljive. Vu­jadinovic idr. (2022, str. 331) menijo, da ta težava ne izhaja le iz prevladujo-cih družbenih idej o tej skupini, temvec tudi iz dejanskih dejavnikov, kot so: pomanjkanje ustreznega prevoza na delo in z dela, neprilagojenost delovnih mest, delovnih procesov, opreme in delovnih razmerpotrebam teh delavk. Valic (2010) pa opozarja, da negativni stereotipi povzrocajo vecjo družbe-no izolacijo žensk z invalidnostjo, slabšo samopodobo in vecjo odvisnost od družinskih clanov, to pa dodatno ovira njihovo družbeno integracijo in eko­nomsko neodvisnost. 
Evropski forum za invalide (2022) poudarja, da je usklajevanje poklicnegain zasebnega življenja za ženske z invalidnostjo težje, saj opravljajo vec nep­lacanega dela in imajo vecje odgovornosti za oskrbo. Družbeni odnosi lahkopovzrocajo diskriminacijo, zavracanje, izkljucenost in nasilje tako v domacemokolju kot na delovnem mestu (Devkota idr., 2019). Ženske z invalidnostjolahko doživljajo težave pri zagotavljanju ustrezne podpore na delovnem mes-tu zaradi prepletanja abilizma in seksizma (Jetha idr., 2021). Placna diskrimi­nacija dodatno poudarja potrebo po ukrepih za izboljšanje njihove zaposlit­vene vkljucenosti in zmanjšanje diskriminacije (Baldwin in Johnson, 1995).
Kadar diskriminirajo in stigmatizirajo delodajalci, so te ženske izkljucene iz sektorjev z višjimi dohodki, v katerih prevladujejo moški (Evropski forum za invalide, 2022). Hkrati so cezmerno zastopane v slabo placanih in nego­tovih zaposlitvah. Temu pojavu pravimo dvojna poklicna segregacija (Vujadi­novic idr., 2022, str. 343). Ženske z invalidnostjo imajo manjše možnosti za zaposlitev na visoko in srednje visoko kvalificiranih delovnih mestih, tudi v primerjavi z ženskami brez invalidnosti (Samek Lodovici idr., 2017, str. 70). Pomemben delež žensk z invalidnostjo je zaposlen v zdravstvu in socialni os­krbi, manjši pa tudi v trgovini, nasprotno pa so moški z invalidnostjo vecino-ma zaposleni v proizvodnem sektorju (prav tam, str. 68). To je povezano tudi z nižjo ravnjo izobrazbe in poklicnega usposabljanja, ki omejuje dostop do bolje placanih delovnih mest in vodstvenih položajev (Mertens et al., 2014). 
Ženske z invalidnostjo so izpostavljene vecjemu tveganju za razlicne ob-like nasilja, tudi telesnemu, spolnemu nasilju in diskriminaciji (Dammeyerin Chapman, 2018; Mehrotra in Nayar, 2019). Na delovnem mestu doživlja­jo heteropatriarhalno nasilje in posebne oblike diskriminacije (García-San­tesmases in Pié Balaguer, 2017; Tewari, 2021). Invalidnost povecuje njihovo ranljivost za spolno nadlegovanje (Tewari, 2021) in institucionalno zlorabo, to pa še dodatno povecuje njihov obcutek nemoci (Shah in Bradbury-Jones, 2018). Poleg tega ženske z invalidnostjo pogosteje doživljajo družinsko in domace nasilje v primerjavi s splošno populacijo (Glammeier, 2019; Waters idr., 2024). 
Kljub temu nekatere študije omenjajo tudi pozitivne vidike presecišca ženskosti in invalidnosti na trgu dela. Sezgin in Esin (2016) ugotavljata, da zaposleni z invalidnostjo pogosto dosegajo boljše rezultate od drugih, saj imajo nižjo stopnjo odsotnosti, boljšo tocnost in kažejo pozitivna vedenja, kot je skrbnost. Kljub tem prednostim pa se še vedno srecujejo s težavami pri zaposlovanju, in to kljub zakonodajnim prizadevanjem za odpravo teh ovir. 
Mednarodni in regionalni pravni okviri za prepoznavanje in 
obravnavo intersekcijske diskriminacije 
Pravni okviri, namenjeni preprecevanju diskriminacije in spodbujanju ena­kosti, so bili tradicionalno oblikovani tako, da obravnavajo diskriminacijo na podlagi posameznih, izoliranih znacilnosti (Vujadinovic idr., 2022, str. 347). Ta pristop je mogoce razumeti kot posledico družbenih, zgodovinskih in eko­nomskih marginalizacij, s katero se srecuje populacija, analizirana v clanku. 
V zadnjih desetletjih mednarodni in regionalni pravni okviri vse bolj priznavajo pomen preprecevanja intersekcijske diskriminacije, zlasti proti ženskam in dekletom z invalidnostjo (Vujadinovic idr., 2022, str. 353–355). Odbor za ekonomske, socialne in kulturne pravice (1994) je pozvaldržave, naj prednostno obravnavajo pobude za zašcito in spodbujanje ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic žensk z invalidnostjo. Podobno je tudi Pekin­ška deklaracija (Združeni narodi, 1995) države pozvala, naj zagotovijo enake pravice ženskam in dekletom, ki doživljajo vecplastno diskriminacijo zaradi dejavnikov, kot so rasa, invalidnost in starost. 
Drug kljucen pravni instrument Združenih narodov je Konvencija o pra­vicah invalidov (2006). Imela je pomembno vlogo pri priznavanju multiple in intersekcijske diskriminacije. Konvencija državam nalaga izvajanje ukre­pov za boj proti stereotipom ter za krepitev moci in uresnicevanje pravic in-validnih oseb. Regionalni pravni okviri, kot je Direktiva Sveta EU 2000/78/ES (Svet Evropske unije, 2000), vkljucujejo tudi orodja za preprecevanje multiple diskriminacije. Vendar pa, kot poudarjajo Vujadinovic idr. (2022), ti okviri ostajajo omejeni na posamezne znacilnosti, to pa ovira ucinkovite ukrepe za preprecevanje intersekcijske diskriminacije.
Vzadnjih letih je bil dosežen napredek na podrocju prepoznavanja inter-sekcijske diskriminacije (Vujadinovic idr., 2022). Na primer, v zadevi pred Evropskim sodišcem za clovekove pravice je sodišce obravnavalo vprašanje razumne prilagoditve na delovnem mestu, pri tem pa poudarilo povezavo med invalidnostjo in zasebnim življenjem. Primer je vkljuceval moškega davcnega uradnika z amputirano nogo, ki je od delodajalca zahtevalprilago­ditev moških sanitarij njegovim potrebam glede dostopnosti. Namesto tega mu je delodajalec predlagal, naj uporablja že dostopne ženske sanitarije. Ceprav je bila zadeva zavržena, ker tožnik ni izcrpalvseh pravnih sredstev v Turciji, je sodišce prepoznalo povezavo med zahtevano prilagoditvijo in pravico zaposlenega do spoštovanja zasebnega življenja. S tem je situacijo podrobneje obravnavalo in ugotovilo, da neustrezne sanitarne zmogljivosti lahko povzrocijo ponižanje in tesnobo ter vplivajo na njegovo zasebno in po­klicno življenje. Ceprav je Sodišce Evropske unije zacelo v svojih odlocitvah uporabljati intersekcijske pristope, ostaja implementacija teh ukrepov ne­enakomerna, saj je pogosto odvisna od nacionalne zakonodaje (Vujadinovic idr., 2022; Samek Lodovici idr., 2017). 
Slovenske nacionalne in civilnodružbene pobude 
Državne in civilnodružbene pobude za vkljucevanje oseb z invalidnostjo na trg dela v Sloveniji se vse bolj širijo. Slovenija kot podpisnica Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov aktivno izvaja zaposlitvene politike prek Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Sve­ta za invalide. Ti organi oblikujejo in izvajajo politike, ki jih podpirajo celo­viti zakoni in predpisi, namenjeni spodbujanju zaposlovanja in vkljucevanja oseb z invalidnostjo.
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je osrednjiorgan Republike Slovenije, odgovoren za razvoj politik in programov za vklju-cevanje in uveljavljanje pravic oseb z invalidnostjo v Sloveniji. Nadzira pobudeza spodbujanje njihovega zaposlovanja in zagotavljanje enakopravne udelež-be v družbi. Poleg tega deluje neodvisen tripartitni organ, Svet za invalide Re-publike Slovenije, v katerem sodelujejo predstavniki invalidskih organizacij,strokovnih institucij in vlade. Svet ima svetovalno vlogo pri oblikovanju politikinvalidnosti in je obvezen posvetovalni organ na tem podrocju.
Kar zadeva trg dela, država zagotavlja razlicne spodbude za delodajalce in invalide za prilagojena delovna mesta, predvsem z Zakonom o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (2004). Zakon uvaja sistem kvot, ki obvezuje delodajalce, ki ne zaposlijo dovolj invalidov, da placajo prispevek v Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad ali sklenejo po­godbo z invalidskimi podjetji. Zakon o urejanju trga dela (2010b) zagotavlja celovit okvir za zašcito in spodbujanje zaposlovanja invalidov. Doloca jasne definicije, pravice do usmerjanja in podpornih storitev pri zaposlovanju, omogoca dostop do ukrepov aktivne politike zaposlovanja in ponuja poseb­ne subvencije za spodbujanje njihove zaposlitve. Pravilnik o invalidskih pod-jetjih (2005) doloca postopek in nacin pridobitve ternadzor nad statusom invalidskega podjetja in uporabo financnih sredstev iz naslova oprostitev in olajšav. Ureja tudi vlogo za pridobitev statusa invalidskega podjetja, ki vklju-cuje poslovni nacrt in druge potrebne dokumente, terpostopek preverjanja pogojev.
Zakon o izenacevanju možnosti invalidov (2010a) je osrednja zakonodaja v Sloveniji, namenjena preprecevanju diskriminacije in zagotavljanju enakih možnosti na podrocju zaposlovanja, izobraževanja in dostopa do storitev. Te-melji na nacelih spoštovanja clovekovih pravic, zagotavljanja nediskrimina­cije in sprejemanja razlicnosti, povezane z invalidnostjo. 
Preglednica 2: Nacionalne politike in programi v Sloveniji za vkljucevanje oseb z invalidnostjo. 

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti  Osrednje ministrstvo, odgovorno za podrocje invalidnosti  
Svet za invalide Republike  Deluje kot obvezno posvetovalno  Državni organi  
Slovenije  telo pri oblikovanju politik  
invalidnosti.  

Zakon o izenacevanju možnosti invalidov (2010a)  Zakon je namenjen preprecevanju in odpravi diskriminacije na podl agi invalidnosti in zagotavljanju enakih možnosti na razlicnih podrocjih življenja, kot so zaposlovanje, izobraževanje in dostop do storitev.  Enakost na splošno  
Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (2004)  Spodbuja vkljucevanje invalidnih oseb na trg dela z uvedbo ukrepov, kot so zaposlitvene kvote, spodbude za delodajalce in storitve poklicne rehabilitacije.  
Pravilnik o invalidskih podjetjih (2005)  Doloca postopek in nacin pridobitve in nadzora statusa invalidskega podjetja ter uporabo financnih sredstev iz oprostitev in olajšav.  Enakost na trgu dela  

Šciti in spodbuja zaposlovanje  
invalidnih oseb s jasnimi  
Zakon o urejanju trga dela (2010b)  definicijami, pravico do usmerjanja in podpore pri zaposlitvi, z dostopom do ukrepov aktivne  
politike zaposlovanja in specificnimi  
subvencijami.  

Po drugi strani pa obstajajo programi socialne vkljucenosti in zaposlitveni centri, ki zagotavljajo zaposlitev hujšim invalidom, ki se ne morejo zaposliti v obicajnem delovnem okolju. Projekti, kot sta »Zmoremo« in »Kartica ugo­dnosti za invalide«, spodbujajo pozitivno dojemanje invalidov. 

Razprava 
Razvoj akademskih raziskav in zakonodajnih ukrepov na podrocju invalidno­sti in spola omogoca dragocene vpoglede v napredek in obstojece vrzeli pri spodbujanju vkljucevanja žensk z invalidnostjo na trg dela. 
Akademske študije o invalidnosti in spolu na trgu dela so se od šestdese­tih let 20. stoletja pomembno razvile, saj so v poznih osemdesetih letih preš­le iz medicinskega modela invalidnosti v socialni in intersekcijski. Zgodo­vinsko gledano so se raziskave o invalidnosti in zaposlitvenih izidih vecino-ma osredotocale na splošno populacijo ali na moške z invalidnostjo, pri tem pa pogosto poudarjale zdravstvene dejavnike, ki vplivajo na zaposlovanje (npr. Bound idr., 1999; Johnson in Lambrinos, 1985; Kidd idr., 2000; Parsons, 1980; 1982; Reimers, 1983; Stern, 1989). Študije, ki so posebej obravnavale ženske z invalidnostjo, so bile razmeroma redke; ena prvih pomembnejših izjem je delo Baldwina in Johnsona (1995).
Novejše raziskave vkljucujejo perspektive sociologije, antropologije in psihologije ter razkrivajo: družbeno konstrukcijo invalidnosti in vpliv nega­tivnih stereotipov (Moloney idr., 2019; Valic, 2010; Vujadinovic idr., 2022), dvojno poklicno segregacijo, ki jo doživljajo ženske z invalidnostjo (Evropski forum za invalide, 2022; Samek Lodovici idr., 2017), omejen dostop do kva­lifikacij, ki ohranja cikle revšcine in odvisnosti (Mertens idr., 2014), nasilje in nadlegovanje na delovnem mestu (Tewari, 2021; Shah in Bradbury-Jones, 2018), preplet skrbniških obveznosti in zaposlitve, ki dodatno omejuje njiho­vo ekonomsko neodvisnost in poklicni napredek (Evropski forum za invali­de, 2022), potrebo po dostopnosti in prilagoditvi delovnega okolja za njihovo vkljucevanje v delovno silo (Vujadinovic idr., 2022). Razkritje invalidnosti za­radi prilagoditev na delovnem mestu je pogosto povezano s stigmo, saj sim-bolizira odvisnost in »drugacnost« (Moloney idr., 2019).
Raziskave poudarjajo, da so ženske z invalidnostjo bolj izpostavljene dis-kriminaciji in nasilju kot ženske brez invalidnosti (Dammeyer in Chapman, 2018; Mehrotra in Nayar, 2019), pri tem pa so najbolj prikrajšane pri zapo­slovanju tiste z duševnimi in custvenimi oviranostmi (Sezgin in Esin, 2016). Negativni družbeni stereotipi ovirajo podporo osnovnim pravicam žensk z invalidnostjo (Faridah, 2019; Siri idr., 2020). Nasilje nad njimi v delovnem okolju se kaže v obliki posmeha, zlonamernih govoric o njihovi invalidno­sti, pomanjkanja razumnih prilagoditev in ignoriranja njihovih potreb. Te iz­kušnje niso zgolj izraz diskriminacije, ampakpomenijo tudi kršitev njihove identitete in dostojanstva (Tewari, 2021). Izkušnje nasilja in zlorabe pa tudi zanikanje pravic, osnovnih potreb, privilegijev in priložnosti vplivajo tako na njihovo delo kot tudi na osebno življenje (Traustadottir, 2001). 
Po drugi strani se je slovenski pravni okvir za obravnavo diskriminacije na podlagi invalidnosti in spola razvijalv skladu z mednarodnimi normami. Politike pred osamosvojitvijo so sicer spodbujale enakost v zaposlovanju, vendar niso vkljucevale posebnih ukrepov za osebe z invalidnostjo. Spol in invalidnost sta bila obravnavana v okviru splošnih nacel enakosti na delov­nem mestu, pri tem pa je bilo priznanje specificnih potreb invalidnih oseb minimalno. 
Prva zakonodaja, povezana z invalidnostjo, je bila sprejeta po osamosvoji­tvi Slovenije, a najvecji napredki so se zgodili v zadnjih 25 letih. Med kljucne zakone sodijo: Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (2004), Pravilnik o invalidskih podjetjih (2005), Zakon o izenacevanju mož­nosti invalidov (2010a) in Zakon o urejanju trga dela (2010b). Civilnodruž­bene organizacije, kot sta Zveza delovnih invalidov Slovenije in Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije, imajo kljucno vlogo pri zagovarjanju pravic invalidnih delavcev. Njihovo delo vkljucuje boj proti diskriminaci­ji, spodbujanje materialne, socialne in pravne varnosti invalidnih oseb ter njihovo socialno vkljucevanje in splošno blaginjo. Poleg tega lokalne pobude, kot je projekt »Zmoremo«, pripomorejo k izboljšanju družbenega dojemanja invalidnosti in ozavešcanju javnosti o izzivih, s katerimi se spoprijemajo ose-be z invalidnostjo. 
Ceprav je Slovenija napredovala pri usklajevanju svojih politik z naceli Konvencije o pravicah invalidov, v trenutni zakonodaji in pobudah še vedno primanjkuje specificnih ukrepov in predlogov, ki bi obravnavali posebne iz­zive, ki izhajajo iz prepleta spola in invalidnosti v razlicnih oblikah (telesna, senzoricna, intelektualna ali duševna oviranost). Zakoni invalidnost in spol pogosto obravnavajo kot loceni kategoriji, pri tem pa spregledajo vpliv nju­nega heterogenega prepletanja na izkušnje državljanov. Na primer, Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (2004) vkljucuje kvot­ni sistem, vendar ne predvideva ukrepov, ki bi obravnavali specificne izzive žensk zinvalidnostjo, kot je usklajevanje skrbstvenih obveznosti z zaposli­tvijo (Dolenc in Kosi, 2011; Evropski forum za invalide, 2022). Za popolno odpravo intersekcijske diskriminacije je potrebna vecja usklajenost zmed­narodnimi priporocili.
Poleg tega kljub obstojecim pobudam stopnja zaposlenosti oseb zinvali­dnostjo ostaja nizka (OECD, 2022). Statisticni podatki o zaposlovanju kažejo na trajne neenakosti na slovenskem trgu dela. Na primer, Indeks enakosti spolov (European Institute for GenderEquality, 2023) razkriva, da je v Slove­niji stopnja zaposlenosti s polnim delovnim casom pri ženskah z invalidno­stjo le 23-odstotna, precej manj kot pri moških z invalidnostjo (24-odstotna) in pri ženskah brez invalidnosti (54-odstotna). Podobno podatki Zavoda za zaposlovanje Slovenije kažejo, da je bil konec decembra 2023 med 20.507 re-gistriranimi brezposelnimi osebami delež invalidnih oseb nekoliko nižji kot leto prej, in sicerse je zmanjšals 16,5% decembra 2022 na 16,1% decembra 2023. Do aprila 2024, ko je bilo registriranih 45.219 brezposelnih oseb, je bilo med njimi približno 7.461 oseb z invalidnostjo (16,5%). Vecinoma so bili to ženske in mladi, skupina, ki je na trgu dela še bolj omejena v primerjavi z moškimi z invalidnostjo (Valic, 2010).
Podatki kažejo tudi, da so ženske z invalidnostjo v Sloveniji financno manj varne. Vzasebnem sektorju jih dodatno prizadene opazna spolna vrzel v pla-cah. To še povecuje njihove izzive (Moledo, 2023). To kaže na dvojno oviro spola in invalidnosti, ki hudo omejuje dostop žensk z invalidnostjo do polnih zaposlitvenih priložnosti.
Kulturni in strukturni dejavniki v Sloveniji pomembno pripomorejo k nadalj­nji izkljucenosti žensk z invalidnostjo s trga dela. Kulturni predsodki, ki izhajajoiz tradicionalnih spolnih vlog in družbenih predstav o invalidnosti, pogosto pri­kazujejo ženske z invalidnostjo kot odvisne, manj sposobne ali celo brezspol­ne, to pa omejuje njihovo zaznano zaposljivost in vrednost na delovnem mestu(Vujadinovic idr., 2022). Ti stereotipi utrjujejo prepricanje, da ženske z invalid-nostjo niso primerne za vodstvene položaje ali za delo, ki zahteva visoke ravnispretnosti in odgovornosti, to pa ustvarja krog izkljucenosti iz bolje placanih invarnejših zaposlitvenih priložnosti (Samek Lodovici idr., 2017). 
Tudi strukturne ovire prav imajo pomembno vlogo pri izkljucenosti žensk z invalidnostjo s trga dela. Pomanjkanje dostopne infrastrukture, kot so neu­strezen prevoz do delovnih mest in nezadostne prilagoditve delovnega oko­lja, otežuje njihovo polno udeležbo na trgu dela (Vujadinovic idr., 2022). Po-leg tega družbena pricakovanja pogosto nalagajo ženskam neplacane skrbni­ške vloge, to pa nesorazmerno prizadene ženske z invalidnostjo in dodatno omejuje njihove možnosti za ekonomsko neodvisnost in poklicni napredek (Evropski forum za invalide, 2022).
Pomanjkanje ozavešcenosti delodajalcev o specificnih intersekcijskih izzi­vih analizirane skupine dodatno povecuje njihovo izkljucenost. Raziskava Do-lenca in Kosija (2011) kaže, da je poznavanje in razumevanje zakonodajnihorodij med delodajalci omejeno. Kvotne sisteme v socialni politiki in restrik­tivno zaposlitveno zakonodajo pogosto dojemajo kot izziv zaradi narave delaali organizacijskih omejitev. Intersekcijske potrebe žensk z invalidnostjo lahkododatno zapletajo položaj. Na primer, delodajalec lahko priznava potrebo poprilagoditvah za zaposlene z invalidnostjo, vendar hkrati ohranja spolne pred­sodke, ki ženskam pripisujejo manjšo sposobnost za vodstvene vloge. Podob-no lahko ženska z invalidnostjo doživlja hkrati strukturno oviro zaradi nedo­stopnega delovnega okolja in kulturno pricakovanje, da bi morala skrbništvobolj ceniti kot kariero, to pa omejuje njene zaposlitvene priložnosti na nacin, kiga ne doživljata niti moški z invalidnostjo niti ženska brez invalidnosti. 

Sklep 
Vclanku sva preucili, kako obstojece raziskave, politike in pobude obravna­vajo intersekcijo segregacij zaradi vecplastnih dimenzij diskriminacije v za­poslitvenih kontekstih, v najinem primeru zaradi spola in invalidnosti. Pou­darili sva prehod od medicinskega modela k socialnemu in intersekcijskemu, pri tem pa se novejše raziskave osredotocajo na analizo sovpadanja razlicnih dejavnikov pri izkušnji diskriminacije. Ugotovili sva, da kljub obsežnim med-narodnim raziskavam na podrocju akademskih študij še vedno primanjkuje celovitih raziskav o diskriminaciji in nasilju nad ženskami z invalidnostjo v sodobnem delovnem okolju. Obstaja vrzel v znanju o izkušnjah žensk z inva­lidnostjo na (slovenskem) trgu dela in o tem, kako preplet spola in invalidno­sti vpliva na njihove zaposlitvene možnosti. 
Slovenija je uskladila svojo zakonodajo z mednarodnimi okviri in uvedla ukrepe za spodbujanje vkljucevanja invalidnih oseb, vendar odsotnost inter-sekcijskega pristopa pri oblikovanju politik ostaja kriticna vrzel, ki omejuje napredek pri reševanju enkratnih izzivov, s katerimi se srecuje analizirana skupina žensk na trgu dela. Po drugi strani pregled raziskav in zakonodaje kaže na razvoj razumevanja invalidnosti in spola v Sloveniji. Kljub temu pa politike trga dela ne zadostujejo pri obravnavanju združenih izzivov, s kate­rimi se soocajo ženske z invalidnostjo (invalidnost, spol, socioekonomski sta­tusipd.). Ta zelo heterogena skupina pogosto doživlja subtilne in kompleksne oblike diskriminacije in nasilja, ki so pogosto v širšem družbenem diskurzu nezaznane. Delo in izobraževanje sta kljucnega družbenoekonomskega po­mena za ženske z invalidnostjo, saj jim omogocata neodvisno življenje in so-cialno vkljucevanje. 
Za odpravo vrzeli med namenom politik in njihovimi dejanskimi ucinki je potreben bolj celosten pristop. Integracija intersekcijske perspektive v obli­kovanje politik (Vujadinovic idr., 2022), zlasti s ciljno usmerjeno podporo ženskam z invalidnostjo, je kljucna pri obravnavi njihovih specificnih izzivov. Med možnimi ukrepi so: obvezno usposabljanje delodajalcev o intersekcijski diskriminaciji, izboljšane prilagoditve delovnih mest, programi, osredoto-ceni na izobraževanje in razvoj spretnosti žensk z invalidnostjo, okrepitev izvajanja programov, kot je »Zmoremo«, da bi razširili njihov doseg in ucin­kovitost. Ti in drugi ciljno usmerjeni ukrepi bi lahko pripomogli k bolj vklju-cujocemu in pravicnemu trgu dela za ženske z invalidnostjo. 
Najine ugotovitve so delcek vse vecje baze literature o intersekcijski dis-kriminaciji, hkrati pa poudarjajo specificne izzive in priložnosti v slovenskem kontekstu. Prihodnje raziskave bi morale podrobneje preuciti analizo speci­ficnih sektorjev, regijske razlike, vpliv kulturnih stereotipov na zaposlitvene možnosti. Dodatna podrocja, ki zahtevajo nadaljnje raziskave, so: longitudi­nalne študije o poklicnih poteh žensk zinvalidnostjo, analiza regionalnih raz­lik v zaposlovanju invalidnih žensk, raziskovanje novih trendov na delovnem mestu, tudi priložnosti za delo na daljavo. Raziskave bi morale preuciti tudi manj preucena vprašanja, kot so: izzivi za duševno zdravje pri invalidnosti in njihov preplet s spolno diskriminacijo, vloga skrbstvenih obveznosti pri zaposlitvenih izzivih žensk z invalidnostjo. Ta tema poudarja nujnost vec­je družbene odgovornosti in ozavešcenosti o diskriminaciji in nasilju nad ženskami z invalidnostjo v delovnih okoljih. 

Viri 
Addlakha, R. (2008). Disability, gender and society. Indian Journal of Gender Studies, 15(2), 191–207. DOI: https://doi.org/10.1177/097152150801500201 
Baldwin, M. L., & Johnson, W. G. (1995). Labor market discrimination against women with 
disabilities. Industrial Relations: A Journal of Economy and Society, 34(4), 555–577. DOI: 
https://doi.org/10.1111/j.1468-232X.1995.tb00388.x 
Barnes, C., & Mercer, G. (ur.) (2004). Disability policy and practice: applying the social model. 
Leeds: The Disability Press. Barnes, C., Mercer, G., & Shakespeare, T. (1999). Exploring disability: a sociological intro­
duction. Cambridge: Polity Press. 
Barnes, N., Du Plessis, M., & Frantz, J. (2022). Career competencies for academic career 
progression: experiences of academics at a South African university. Frontiers in Edu­
cation, 7. DOI: https://doi.org/10.3389/feduc.2022.814842 
Bound, J., Schoenbaum, M., Stinebrickner, T. R., & Waidmann, T. (1999). The dynamic ef­
fects of health on the labor force transitions of older workers. Labour Economics, 6(2), 
179–202. DOI: https://doi.org/10.1016/S0927-5371(99)00015-9 
Campling, J. (1979). Better lives for disabled women. London: Unwin Brothers Limited. 
Chitapi, U. M., Van Niekerk, L., & Blank, A. (2024). Scoping review of women with disabilities’ livelihood occupation experiences: an equity perspective. Work, 77(3), 735–753. DOI: https://doi.org/10.3233/WOR-220348 
Collins, P. H. (2015). Intersectionality’s definitional dilemmas. Annual Review of Sociology, 41(1), 1–20. DOI: https://doi.org/10.1146/annurev-soc-073014-112142 
Crenshaw, K. (1989). Demarginalizing the intersection of race and sex: a Black feminist cri­tique of antidiscrimination doctrine, feminist theory, and antiracist politics. University of Chicago Legal Forum, 1989(1), Article 8. Pridobljeno 2. 2. 2025 s http://chicagoun­
bound.uchicago.edu/uclf/vol1989/iss1/8 
Curry, M. A., Hassouneh-Phillips, D., & Johnston-Silverberg, A. (2001). Abuse of women with disabilities: an ecological model and review. Violence Against Women, 7(1), 60–79. DOI: https://doi.org/10.1177/10778010122182307 
Dammeyer, J., & Chapman, M. (2018). A national survey on violence and discrimina­tion among people with disabilities. BMC Public Health, 18(1), 355. DOI: https://doi. org/10.1186/s12889-018-5277-0 
Devkota, H. R., Kett, M., & Groce, N. (2019). Societal attitude and behaviours towards wom­en with disabilities in rural Nepal: pregnancy, childbirth and motherhood. BMC Preg­nancy and Childbirth, 19(1), 20. DOI: https://doi.org/10.1186/s12884-019-2171-4 
Dolenc, P., & Kosi, T. (2011). Analiza rezultatov polstrukturiranih intervjujev in kvotnega vzorcenja. V P. Dolenc (ur.), Diskriminacija na trgu dela v Sloveniji (str. 53–84). Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za management. 
Evropski forum za invalide (2022). European Disability Forum. Disability and gender gaps: Addressing unequal employment of women with disabilities. Pridobljeno 2. 2. 2025 s https://www.edf-feph.org/publications/edf-annual-report-2022/#:~:text=2022%20 was%20a%20year%20of,is%20more%20and%20more%20visible 
European Institute for Gender Equality (2023). Gender equality index. Pridobljeno 2. 2. 2025 s https://eige.europa.eu/gender-equality-index/2023/domain/work/SI/disability 
Faridah, S. (2019). Weak law enforcement in cases of violence against women with dis­abilities. Lex Scientia Law Review, 3(1), 15–29. DOI: https://doi.org/10.15294/lesrev. 
v3i1.30725 
Finkelstein, V. (1975). The psychology of disability. Magic Carpet, 27(1), 31–38. 
Flick, U. (2015). Introducing research methodology. London: Sage. 
Gannon, B., & Nolan, B. (2007). The impact of disability transitions on social inclusion. So­
cial Science & Medicine, 64(7),1425–1437. 
García-Santesmases, A., & Pié Bal aguer, A. (2017). The forgotten: violence and (micro)re­sistance in Spanish disabled women’s lives. Affilia – Journal of Women and Social Work, 32(4), 432–445. DOI: https://doi.org/10.1177/0886109917718327 
Garland-Thomson, R. (2005). Feminist disability studies. Signs: Journal of Women in Cul­ture and Society, 30(2), 1557–1587. DOI: https://doi.org/10.1086/423352 
Gesser, M., Nuernberg, A. H., & Toneli, M. J. F. (2013). Constituindo-se sujeito na intersecçăo gęnero e deficięncia: relato de pesquisa. Psicologia em Estudo, 18, 419–429. 
Glammeier, S. (2019). Violence against people with disabilities. Public Health Forum, 27(1), 
84–86. DOI: https://doi.org/10.1515/pubhef-2018-0148 
Hine, C. (2011). Virtual ethnography. UK: Sage Publications. 
Hocevar, T. (ur.) (2009). Delovni invalidi – vidni ustvarjalci enakih možnosti. Ljubljana: Zveza 
delovnih invalidov Slovenije. 
Hrženjak, M., & Jalušic, V. (2011). Vrata niso baš odprta (treba da jih gurneš, pa da se otvara­ju): perspektive v reševanju kompleksnih neenakosti. Teorija in praksa: revija za družbe­na vprašanja, 49, 430–432. 
Hunt, P. (1966). Stigma: the experience of disability. London: Geoffrey Chapman. 
Istenic, T., Ograjenšek, I., & Sambt, J. (2018). The gender gap in economic dependen­cy over the life cycle: some theoretical and practical considerations. Economic Re-searc – Ekonomska Istraživanja, 31(1), 188–205. DOI: https://doi.org/10.1080/133167 7X.2018.1426479 
Jetha, A., Gignac, M. A. M., Ibrahim, S., & Martin Ginis, K. A. (2021). Disability and sex/gender intersections in unmet workpl ace support needs: findings from a large Canadian sur­vey of workers. American Journal of Industrial Medicine, 64(2), 149–161. DOI: https:// doi.org/10.1002/ajim.23203 
Johnson, W. G., & Lambrinos, J. (1985). Wage discrimination against handicapped men and women. The Journal of Human Resources, 20(2), 264–277. DOI: https://doi. org/10.2307/146012 
Kidd, M. P., Sloane, P. J., & Ferko, I. (2000). Disability and the labour market: an analysis of Brit­ish males. Journal of Health Economics, 19(6), 961–981. DOI: https://doi.org/10.1016/ S0167-6296(00)00043-6 
Konvencija o pravicah invalidov (2006). Pridobljeno 2. 2. 2025 s https://www.gov.si/assets/ ministrstva/MK/Zakonodaja-ki-ni-na-PISRS/Kulturna-raznolikost/1c24133420/Kon­
vencija-o-pravicah-invalidov.pdf 
Kroflic, M., & Hocevar, T. (ur.) (2010). Inovativni ukrepi za ohranjanje zaposlitve invalidov v gospodarski krizi. Ljubljana: Zveza delovnih invalidov Slovenije. 
Lamut, U., & Macur, M. (2012). Metodologija družboslovnega raziskovanja: od zasnove do izvedbe. Ljubljana: Vega. 
Lindstrom, L., Hirano, K., & Ingram, A. (2020). Finding our voices: employment and career development for women with disabilities. V S. L. Fielden, M. E. Moore, & G. L. Bend (ur.), The Palgrave handbook of disability at work. London: Palgrave Macmillan (str. 387–402). 
Mehrotra, N., & Nayar, M. (2019). Unregistered concerns: violence against women with disa­bilities in India. V J. Atwal, & I. Flessenkämper (ur.), Gender and violence in historical and contemporary perspectives: situating India (str. 125–140). London: Routledge India. 
Mertens, D. M., Wilson, A., Mounty, J. (2014). Gender equity for people with disabilities. V 
S. S. Klein, B. Richardson, D. A. Grayson, L. H. Fox, C. Kramarae, D. S. Pollard, & C. A. Dw-yer (ur.), Handbook for achieving gender equity through education (str. 583–604). New York: Routledge. 
Mladenovic, A. (2016). Pomen intersekcionalnega pristopa pri obravnavi kompleksnih neenakosti. Šolsko polje, 27(5/6), 95–116. 
Molero, A. (ur.) (2023). European Human Rights Report. European Disability Forum Prido­bljeno 2. 2. 2025 s https://www.edf-feph.org/content/uploads/2023/05/hr7_2023_ press-accessible.pdf 
Moloney, M. E., Brown, R. L., Ciciurkaite, G., & Foley, S. M. (2019). “Going the extra mile”: disclosure, accommodation, and stigma management among working women with disabilities. Deviant Behavior, 40(8), 942–956. DOI: https://doi.org/10.1080/01639 625.2018.1445445 
Moodley, J., & Graham, L. (2015). The importance of intersectionality in disability and gen­der studies. Agenda, 29(2), 24–33. DOI: https://doi.org/10.1080/10130950.2015.1041 802 
Morris, J. (1998). Feminism, gender and disability. Sydney: Australia. 
Odbor za ekonomske, socialne in kulturne pravice (1994). General Comment No. 5: Persons with Disabilities. Adopted at the Eleventh Session of the Committee on Economic, Social and Cultural Rights, 9 December 1994. Contained in Document E/1995/22. Committee on Economic, Social and Cultural Rights. Pridobljeno 2. 2. 2025 s https://www.refworld. org/legal/general/cescr/1994/en/20796 
OECD (2022). Disability, work and inclusion in Slovenia: towards early intervention for sick workers. V Office for Democratic Institutions and Human Rights (ur.), Support and en­couragement for women in politics. OSCE Office for Democratic Institutions and Human Rights. 
Oliver, M. (1990). The individual and social models of disability. London: Research Unit of the Royal College of Physicians. 
Parsons, D. O. (1980). The decline in male labor force participation. Journal of Political Econ­omy, 88(1), 117–134. Pridobljeno 2. 2. 2025 s http://www.jstor.org/stable/1830962 Parsons, D. (1982). The male labour force participation decision: health, reported health, 
and economic incentives. Economica, 49(193), 81–91. 
Pecaric, E. (2006). Slovenia: rights and discrimination. Social Work & Society, 4(2). 
Pietrogiovanni, V. (2015). Disability at work: the international and supranational legal frame­
work. Revista Derecho Social y Empresa, 1, 30–53. 
Pravilnik o invalidskih podjetjih (2005). Ur. l. RS, št. 117/05. 
Reimers, C. W. (1983). Labor market discrimination against Hispanic and Black men. The 
Review of Economics and Statistics, 65(4), 570–579. 
Retar, M. (2018). Uporaba intersekcije pri razumevanju in reševanju brezposelnosti no-vomeških Rominj (Magistrsko delo). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani. 
Rosen, S. (1991). Disability accommodation and the labor market. V C. Weaver (ur.), Disabil­ity and work: incentives, rights and opportunities, AEI studies (str. 18–30). Washington, DC: AEI Press. 
Roškar, B. (2018). Poslovna etika in diskriminacija zaposlenih na delovnem mestu (Magistr­sko delo). Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta, Univerza v Mariboru. 
Samek Lodovici, M., Orlando, N., Loi, S., Drufuca, S. M., & Pesce, F. (2017). Discrimination and access to employment for female workers with disabilities. European Parliament’s Committee on Employment and Social Affairs. Pridobljeno 2. 2. 2025 s https://www. europarl.europa.eu/thinktank/en/document/IPOL_STU(2017)602067 
Sezgin, D., & Esin, M. N. (2016). Vulnerable groups in working life: disabled workers in Tur­key. Revista Enfermería del Trabajo, 6(1), 28–33. 
Shah, S., & Bradbury-Jones, C. (2018). Introduction: the context of the book. V S. Shah, & 
C. Bradbury-Jones, Disability, gender and violence ov er the life course: global perspec­tives and human rights approaches (str. 1–12). London: Routledge. Siri, A., Leone, C., Bencivenga, R., Zaviršek, D., & Bezjak, S. (2020). Women, disability, and culture. Nova: New York. 
Steele, L., Dowse, L. (2016). Gender, disability rights and violence against medical bodies. Australian Feminist Studies, 31(88), 187–202. DOI: https://doi.org/10.1080/08164649.2 016.1224054 
Stern, S. (1989). Measuring the effect of disability on labor force participation. Journal of Human Resources, 24(3), 361–395. 
SURS (2018). Structural data of persons in employment, Slovenia, 31. 12. 2018. Pridobljeno 2. 2. 2025 s https://www.stat.si/StatWeb/en/News/Index/8163 
Svet Evropske unije (2000). Council Directive 2000/78/EC of 27 November 2000 Establish­ing a General Framework for Equal Treatment in Employment and Occupation. Official Journal of the European Communities. Pridobljeno 2. 2. 2025 s https://eur-lex.europa. eu/legal-content/EN/TXT/?uri=celex%3A32000L0078 
Tabaj, A., & Uršic, C. (2013). Implementation of Article 33 CRPD in Slovenia: a feeling of con­fusion. V G. De Beco (ur.), Article 33 of the UN Convention on the Rights of Persons with Disabilities (str. 149–169). Leiden: Brill Nijhoff. 
Tewari, D. (2021). Tales of a disabled woman working at ableist, sexist workplaces. Jindal Global Law Review,12(2), 417–431. DOI: https://doi.org/10.1007/s41020-021-00151-8 
Traustadottir, R. (2001). Women with disabilities: Issues, resources, connections. Syracuse: Syracuse University. 
Valic, U. (2010). Handicapped/disabled women and social exclusion. Etnolog, 20, 31–45. 
Vińuela Suárez, L. (2009). Mujeres con discapacidad: un reto para la teoría feminista. Femi­nismo/s, 13, 33–48. DOI: https://doi.org/10.14198/fem.2009.13.03 
Vladic, M. (2016). Ženske in zaposlovanje na slovenskih tleh zadnjih sto let: zakljucna strokovna naloga visoke poslovne šole (Magistrsko delo). Ljubljana: Ekonomska fakulteta, Univerza v Ljubljani. 
Vujadinovic, D., Kovacevic, L., & Evola, M. (2022). Theoretical framework for considering in-tersectional discrimination of women and girls with disabilities. V D. Vujadinovic (ur.), Intersectional discrimination of women and girls with disabilities and means of empow­erment (str. 29–370). Beograd: Pravna fakulteta, Univerza v Beogradu. 
Waters, R., Anderson, J., Gullotti, E., King, G., Martin, D., Hodgson, D., Watts, L., & Chung, D. (2024). How do employees in the disability and family and domestic violence sectors respond to disclosures of violence from women with disability? Violence Against Wom­en. DOI: https://doi.org/10.1177/10778012241236676 
Wayack-Pambč, M., & Kouanda, S. (2022). Intersectional discrimination, gender-based vi­olence, and social participation of women with disabilities in Burkina Faso. AIDS Care 
- Psychological and Socio-Medical Aspects of AIDS/HIV. DOI: https://doi.org/10.1080/0 9540121.2022.2031854 Zakon o izenacevanju možnosti invalidov (2010a). Ur. l. RS, št. 94/10, 50/14, 32/17. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012). Ur. l. RS, št. 48/22. Zakon o urejanju trga dela (2010b). Ur. l. RS, št. 80/10 – odl. US, 109/23 in 62/24. Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (2004). Ur l. RS, št. 16/07, 18/21. 
Zaviršek, D. (1998). Disability as a gendered taboo. V E. Fernandez (ur.), Women partici­pating in global change (str. 117–130). Sydney: International Association of Schools of Social Work (IASSW) Women’s Symposium Publications Committee. 
Zaviršek, D. (2000). Hendikep kot kulturna travma: historizacija podob, teles in vsakdanjih praks prizadetih ljudi. Ljubljana: Založba/*cf. 
Zaviršek, D. (2005). Between formal and actual rights of people with intellectual disabili­ties in Slovenia. V S. Hessle, & D. Zaviršek (ur.), Sustainable development in social work: the case of a regional network in the Balkans (str. 176–191). Stockholm: Stockholm University. 
Zaviršek, D. (2006). Disabled women everyday citizenship rights in East Europe: examples from Slovenia. V J. Lukic, J. Regulska, & D. Zaviršek (ur.), Women and citizenship in Cen­tral and Eastern Europe. Aldershot: Ashgate. 
Združeni Narodi (1975). Declaration on the rights of disabled persons. Pridobljeno 4. 6. 2024 s https://www.ohchr.org/en/instruments-mechanisms/instruments/declara-tion-rights-disabled-persons 
Združeni Narodi (1979). Convention on the elimination of all forms of discrimination against women. Pridobljeno 4. 6. 2024 s https://www.ohchr.org/en/instruments-mechanisms/ instruments/convention-elimination-all-forms-discrimination-against-women 
Združeni narodi (1990). Report on the Seminar of Disabled Women, Vienna, 20-24 August 1990. Vienna: United Nations. Pridobljeno 2. 2. 2025 s https://www.un.org/esa/socdev/ enable//women/wwdsem0.htm 
Združeni narodi (1995). Fourth World Conference on Women, 4-15 September 1995, Beijing, China. Pridobljeno 2. 2. 2025 s https://www.un.org/en/conferences/women/ beijing1995