O NASTANKU ŽITNEGA KOZOLCA Ivo Pirkovič Arhitektonski pojav našega kozolca, zlasti gruntarskega, je zares nekaj presenetljivega. Njegovo slikovito lepoto so nam odkrili šele naši impresionisti in si zaslužili častno ime »kozolčarji«. Tujec to estetiko morda bolje opazi od nass samih. Ameriškega letalca, zbitega med zadnjo vojno nad našo domovino, je tako prevzela, da ji je napisal pozneje hval- nico, kot mi je nekdo od tam sporočil v žal zgubljenem pismu. Gotovo je bilo v tistem navdušenju tudi nekaj hvaležnosti kozolcu-rešitelju, toda prav gotovo ne samo to. Naš kozolec je z vso svojo estetsko, gradbeno in uporabno platjo svojevrstna uganka: Kdo ga je izumil in oblikoval, kdaj in čemu? Morda tisti brezimni ustvarjalni ljudski genij, ki snuje narodne pesmi, slika panjske končnice in si oblikuje orodje in bivališče po svojem čisto po- sebnem okusu? Potem bi morali zahtevati za kozolec dolgo razvojno dobo; saj je vsa folklorna dediščina, tudi lepotna, v svojem razvoju po- časna in konservativna. Do misli o dolgem razvoju kozolca sta prišla v svojih raziskovanjih pri nas tudi prof. Anton Melik^ in Jože Stabej.^ Vendar mislim, da bi nam arhitektonike in estetske podobe kozolca ne mogel dovolj pojasniti niti dolgotrajen razvoj; saj bi ju zares težko označili za zgolj folklorni. Tu je več kot samo okus naših kmečkih stavb, več kot zgolj lepota naših podob s panjskih končnic ali okus narodne pesmi. Tu je, zlasti pri velikih gruntarskih kozolcih, tudi toliko ra- zumarske gradbene drznosti, da bi jo težko pripisali samo folklornemu razvoju, naj bi bil še tako dolg. Gudno bi bilo končno, da bi v dovolj bogatih fevdalnih arhivih kozolec zares nikdar ne bil zapustil nobenih sledov iz starejših stoletij, ko bi si ga bil naš človek postavljal morda že v srednjem veku. Tehtni razlogi nas silijo tako k misli, da je kozolec otrok novejšega časa, kot se zdi tudi Franju Bašu,'' po mojih mislih morda zadnjih treh stoletij. Toda tudi s tako domnevo hitro zabredemo v nove težave: Iz kakš- nih nagibov naj bi si bil naš in ravno naš slovenski kmet začel na vsem lepem postavljati kozolce? Pobude zanje ni mogel dobiti od drugod, od ' Anton M e 1 i k . Kozolec na Slovenskem, Razpr. ZD 10, Lj. 1931. ^ Jože S t a b e j , Gradivo za obravnavo o kozolcu na Slovenskem, Slov. ein. VI—VII, 1953—1954. ' Franjo Baš, Gospodarsko poslopje v Savinjski dolini, ČZN XXIV, 1929. 19 Slovenski entograf ^89 Ivo Pirkovič sosedov, ki teh zgradb ne poznajo. Torej bi si bil moral kozolec sam izumiti. Toda čemu? Iz golega stavbarskega veselja gotovo ne. Zavoljo kakih koristi, ki se jim je prej odrekal, tudi gotovo ne, saj bi bil strošek kar nerazumljivo razkošje. Za kozolec je treba po izreku veliko lesa: »Vozi si ga toliko časa,« pravijo, »da se ti bo nabralo na dvorišču za dva voza samih rajkljev.« Dvojnik z osmimi okni zahteva svojih 60 do- 65 ku- bikov neotesanega lesa in bi veljal danes do tri in pol milijona dinarjev. Tudi osebetnjški s tremi okni in desetimi knbiki gradbene hlodovine še vedno ne bi prišel pod pol milijona.* Ubogi tlačan bi ne bil imel pravice nenadoma terjati potrebni les iz urbairialnih služnosti, niti bi si ga ne bil lahko kupil, kaj šele dal otesati in postaviti. Grajski pgdložnik si je mo- gel komaj sproti krpati plot in vsakih sto let ali več obnoviti hlevček in preprosti skedenj. Na klasičnih tleh kozolca pod Gorjanioi je imelo le nekaj vasi urbarialne pravice do poštene kurjave — seveda proti dajat- vam »ad mensam domini, gospodovi mizi« — druge samo do suhljadi z izrecno prepovedjo uporabe sekire, nekaterim, kot Žavbovemu, pa »o odrekali vsak »ius lignandi«, razen kar so si kupili ali ukradli, »als was sie erkhauffen oder heimlich weeg nehmen«." Kako naj sii v takih oko- liščinah pojasnimo, da bi se bil konservativni in siromašni tlačan, če- prav celak, lahko šele v novejšem času nenadoma odločil za razsipno drago novotarijo, ki jemlje povrhu še dragocen košček plodne zem- lje, česar je bilo pozneje tako žal Hacquetu; kako naj si, ponavljam, razložimo vse te žrtve, če bi si bil kmet s to napravo samo olajšal kakršne koli stare težave? Preostaja nam samo izbira: ali niso mogli naši dedje nikoli prebiti brez kozolca in so si ga postavljali že od davnine, ali pa je iznajdbo kozolca izsilila nepričakovana huda nova stiska, v katero je za- bredel kmečki podložnik v zadnjih stoletjih. Tudi kozolec moramo gledati samo z gospodarskega stališča. Tako kmetu kot graščaku je moral biti izplačujoča se naložba, ne samo olaj- šanje nekih starih težav fevdalnemu podložniku. Naj torej vzamemo stvar kakor koli, da je kozolec star ali mlad, se ne ognemo dejstvu, da se skrivajo za njim še nepojasnjena huda proti- slovja. Pri proučevanju našega kozolca smo morali doslej očitno nekaj bistvenega prezreti. In prav na to pozabljeno bi rad opozoril prihodnje raziskovalce, ki bodo toliko srečni, da bodo imeli zbrano o kozolcu že vse statistično gradivo iz naših urbarialnih virov in starejših katastrov, terezijanskega in franoiscejskega. Jezikoslovec Jože Stabej pravi po skrbnem pregledu starejše sloven- ske literature in mnogih naših arhivskih virov, da omenja kozolec, koli- kor je mogel ugotoviti, prvi Matija Kastelec leta 1688 v svoji knjigi * Po podatkih Janeza Korenčiča, Rudnik 65, tesarskega delovodje pri pod- jetju »Tesarstvo«, Ljubljana, Ižanska 18. ^ Urbar jezuitske Rezidence Pleterje iz začetka 18. stol. Hrani ga samostan- ska knjižnica v Pleterjah. 290 o nastanku žitnega kozolca Navuk Christianski. Zapisal ga je v obliki »Koselz«." Temu lahko do- dam še tri starejše in doslej nezapažene omembe kozolca, ki segajo v tri desetletja pred Navuk Christianski. Našel sem jih v arhivu ljubljan- skega stolnega kapitlja. Škofijski kapitelj je že od svoje ustanovitve patron šentjernejske fare na Dolenjskem. Tam je imel tudi večje nadarbinsko posestvo, ki ga je dajal bodisi v zakup bodisi v upravljanje svojemu župnemu vikarju ali tudi laičnemu človeku. V letih 1664—1671 je bil župni vikar in zakupnik kapiteljskega nadarbinskega posestva v Šentjerneju Matija Pregel. Farni kronist An- ton Lesjak ga imenuje napak Matevž Pregel in mu narobe določa tudi župnikovanje v leta 1668—1672.'' Svoje gospodarjenje je pustil Pregel precej v neredu. V arhivu stolnega kapitlja najdemo v svežnju 168/19 iz leta 1672 spisek neizterjanih podložniških dajatev »Liquidations- Extract der Ausstände, welche Herr Math. Pregel, Vikar zu St. Barth, und Bestand-Inhaber dieser Gült hinterlassen hat. 1672.« (Zaključni iz- vleček terjatev, ki jih je zapustil gospod Matija Pregel, vikar v Šent- jerneju in zakupnik tega nadarbinskega posestva. 1672.) V tej listini, sestavljeni 2. januarja 1672 v šentjernejskem župnišču, naletimo med zaostankarji tudi Jurija Kušmana (Jury Kuschman) z Roj, ki je iz let 1664—1671 ostal dolžan »12 Harjjfenstangen«, to je lat za kozolec, ali v denarju 24 krajcarjev. Kozolec sam je neposredno izpričan v inventarnem spisku iz svežnja 168/17, sestavljenem 16, niaja 1665, ko je Pregel prevzemal v zakup kapiteljsko posestvo.* Med zemljišči je naveden tudi »hortus penes Arpham — vrt pri kozolcu«. V svežnju 168/18 je še neki inventar šentjernejskega nadarbinskega posestva. Med posejanimi njivami, campi seminati, navaja na prvem mestu >Ager prope Coslez — njivo blizu kozolca«..Prav ta zapis nas bo najbolj zanimal, zato ker nam ohranja doslej najstarejše pisano priče- vanje o slovenskem kozolcu in povrhu še v domačem jeziku. Nekoliko težav pa imamo z njegovim datiranjem. Sveženj 168/18 hrani vizitacijsko poročilo. Kapiteljski arhivar mu je na ovojni strani pripisal letnico 1670. Poročilo nosi naslov »Vizitacija župnije sv. Jerneja, ki sta jo po naročilu častitega ljubljanskega kapitlja 17. maja 1670 opravila presv. in preč. gospod poverjenik pl. Herberstein o J. S t a b e j , 1. C., str. 36. ' Anton Lesjak, Zgodovina šentjernejske fare na Dolenjskem, samozal., Jug. tisk., Lj. 1927, str. 148. — Popravke Lesjakove Zgodovine povzemam po ne- objavljeni oceni, ki jo je napisal Fran Pokorn. Rokopis na 41 listih malega formata hrani škofijski arhiv. * Fase. 168/17: »Inuentarium Parochiae Sancti Bartholomaei in Canipestri- biis relictum Rdo Dno Matthiae Pregel in ingressu Administrationis dae Pa- rochaie. Anno 1665... Actum die 16 May Anni 1665.« »Inventar župnije sv. Jer- neja na Polju, puščen čast. gosp. Matiji Preglu ob nastopu upravljanja imeno- vane župnije... Dne 16. maja 1665.« Podpisa ni. 19» 291 Ivo Pirkovič in kanonik g. Rossetti, ki sta bila za to nalogo posebej pooblaščena«.^ Priložen je omenjeni »Inventar župnije sv. Jerneja na polju; podpisani sem ga 8. maja 1670 sestavil, spisal in izročil ekonomu te župnije go- spodu Mihaelu Burzerju«.^" Toda datum 8. maja 1670 je prečrtan in pri- pisan nov: 24. Ap. 1659. Zmedo nam pojasni šele zaključek listine: »Ta inventar je bil spisan 8. maja 1659 in njegova kopija izročena g. Burzerju v Šentjerneju dne in leta, kot je zapisano zgoraj«.Podpisan je J. B. Gladich. Pod njim beremo še pristavek: »ki ga (inventar, op. I. P.) je po izročitvi g. Preglu 25. maja 1666 dopolnil Mihael Wurzer.«^^ Stvar je treba torej razumeti takole: 8. maja 1659 je kapiteljski upravnik Janez Jernej Gladič zaključil in podpisal inventarni spisek, ki ga je začel sestavljati morda že 24. aprila. Ko je župni vikar Matija Pregel sedem let pozneje prevzel v zakup farno posestvo, mu je Mihael Wurzer 5. maja 1666 izročil prepis vsega cerkvenega, farovškega in go- spodarskega inventarja. Delo si je olajšal taiko, da je izpopolnil kar stari Gladičev spisek iz leta 1659. Ko je Herbersteinova vizitacijska komisija stolnega kapitlja še pozneje v Ljubljani pripravljala obračun Preglje- vega gospodarjenja, ji je v stolnem kapitlju nekdo 8. maja 1670 priskrbel iz domačega arhiva prepis Wurzerjevega inventarja in pomotoma na- pisal v naslov datum dneva, ko je prepis končal. Pomoto je sam ali nekdo drug opazil, datum v naslovu prečrtal in pripisal datum dneva, ko je začel kapiteljski ekonom Gladič sestavljati izvirnik iz leta 1659. Prepis z dne 8. maja 1670 je dober teden pozneje vzela vizitacijska ko- misija s seboj v Šentjernej. Stvar je torej takale: Naš ohranjeni zapis »Ager prope Coslez« je treba datirati z 8. majem 1670. Listina je dobeseden prepis starejšega dokumenta, ki je bil 25. maja 1666 v nekoliko dopolnjeni obliki v bistvu tudi sam prepis z izvirnika z dne 8. maja 1659. Oba starejša dokumenta sta pač za vselej izgubljena. V kapiteljskem arhivu ju nisem našel, šent- jernejska dvojnika pa sta zgorela, ko je župnik Janez Vovk 1887 ali leto pozneje na farovški njivi Šterkavcu požgal tri vozove dragocenega far- nega arhiva, segajočega gotovo še blizu ali celo prav v čas Trubarjevega župnikovanja. To se je zgodilo, ko je župnik porušil župnijsko proti- turško trdnjavo z dvema stolpoma in sezidal šibko novo župnišče. Kljub tej izgubi je očitno, da je bil »Ager prope Coslez« že v inventarnem spi- sku iz 1.1666, saj je bil prepis dobeseden, pa tudi v izvirniku z dne ä Fase. 168/18: »Visitatio Parochiae S. Bartholomei Facta die 17. May 1670 ex commissione Ven: Cap: Labac. per Ulm. et Rm. D. D. Com: ab Herberstein et D. Rossetti Can: n ad id Specialiter deputatos.« Fase. 168/18: »Inuentarium Parochiae s. Bartholomaei in Campestribus 8. May 1670 (pozneje datum popravljen v: 24. Ap. 1659), per me infrascriptum compillatum, oonscriptum fuit Dominoque Michaeli ]3urzero oeconomo Paro- chiae eiusdem traditum.« " Fase. 168/18: »Conscriptum hoc inuentarium die 8 May 1659 eiusque copia D: Burzero data ad S. Bart: die et Anno ut supra.« 12 Faso. 168/18: »quod (inventarium, op. I. P.) die 25 May 1666 adimpleuit post tradnem fatam Dno Pregel Michael Wurzer.« 292 o nastanku žitnega kozolca 8. maja 1659, saj ni bilo v letih 1659—1666 nobenih zemljiških sprememb kapiteljskega posestva, torej tudi nobene potrebe, da bi bili seznam zemljišč I. 1666 kakor koli popravljali. Spremembe in dopolnila iz leta 1666 so se nanašale lahko samo na stalež živine in premično imetje. Dokopali smo se tako do zaključka: V zgubljenem inventarnem spisku, nastalem 8. maja 1659, je bilo, kolikor doslej vemo, prvič zapisano ime kozolca, in sicer v slovenski obliki Coslez. Čigav bi bil ta izraz? Listino z imenom Coslez sta sestavljala kapiteljski upravnik Janez Jernej Gladič in Mihael Wurzer ali Burzer, ki je prevzemal upravljanje farovškega posestva. Vse kaže, da je bil navzoč tudi takratni župni vikar Matija Kastelec, ki nam je 29 let pozneje zapustil prvo tiskano slovensko ime kozolca. Da to svojo domnevo dokažem, moram najprej razčistiti zmedo v dosedanjem datiranju Kastelčevega župnikovanja v Šentjerneju. Slovenski biografski leksikon (s. 431) pravi, da je prišel Matija Ka- stelec za župnika v Toplice 1642, v Šentjerneju 1655, od tam pa 1657 za kanonika v Novo mesto. Zgodovinar Novega mesta Ivan Vrhovec ne ve povedati nič drugega,tudi ne Valvasor,^* na katerega sta se oprla oba, Vrhovec in SBL. Valvasor namreč trdi, da Kastelec »živi sedaj, v tem letu 1687 namreč, že trideset let v takem kanonikatu kot najstarejši ka- nonik v Novem mestu«.Če odštejemo od 1.1687 trideset let in upošte- vamo, da je bil Kastelec, po Valvasorju, prej dve leti v Šentjerneju, dobimo za njegovo župnikovanje v Šentjerneju zares čas 1655—1657. Farni kronist Anton Lesjak datira Kastelčevo topliško službovanje v leta 1646—1657, župnikovanje v Šentjerneju pa v čas 1658—1661.^'^ Vsi se motijo. V svežnju 168/15 kapiteljskega arhiva je obračun Wurzerjevega upravljanja šentjernejskega nadarbinskega posestva za čas od 2. avgusta 1657 do 2. junija 1658.^' V njem beremo, da je Mihael Wurzer na ukaz svojih gospodov kupil v počastitev umestitve Matije Kastelca teleta za U gl 28 kr, dva firklja masti za 1 gl 4 kr, rib in rakov za 20 kr, par piščancev za 6 kr, dalje, da so ob tisti priliki potrošili dva mernika pšenice, popili vedro vina v farovžu, tri pa potočili svojim podložnikom ter dali takratni posebni kuharici (Extra ordinari khöhin), najbrž za plačilo, mernik pšenice. Ker žal noben strošek v Wurzerjevem obračunu ni datiran, lahko iz tega ugotovimo samo, da je prišel Matija Kastelec za župnega vikarja v Šentjernej in bil tam umeščen v času od 2. avgusta 1657 do " Ivan Vrhovec, Zgodovina Novega mesta, MS, Lj. 1891, str. 99. " Valvasor,VL 359. , 1= Valvasor, VI, 360: »... und lebt nunmehr, nemlich m diesem lo87 Jahr, schon dreyssig Jahre in solchem Canonical als der älteste Canonicus zu Rudolphswerth.« Anton L e s j a k, 1. c., str. 148. , , u " Fase. 168/15: j.Raittung. Mein Michaeln Wurzer So mir nach abzug Herrn | Michaeln Schuschnegkh durch Hochlobl: Capitel auf eine Zeit auf threür Händt Güldt vnd Cutter der Pfahr St. Barthlmee in Feld alfi von 2. Augustj 1657 bis 2. Juny 1658 vbergeben worden.« 293 Ivo Pirkovič 2. junija 1658. Ni čisio izključeno, da je treba dopustiti še kak mesec pred 2. avgustom 1657, saj pomenita časovna termina le dobo Wurzerje- vega pogodbenega gospodarjenja, medtem ko vsaj en strošek iz maja leta 1657 kaže, da je skrbel za nadarbinsko posestvo že prej. Valvasor- jevi podatki za Kastelca in po njem izračunane letnice pri I. Vrhoven in v SBL so tedaj prav gotovo napačne. Izključiti pa je treba tudi Lesjakovo datiranje. Kastelčev prednik v Šentjerneju, župni vikar Mihael Sušnik, je bil obenem tudi zakupnik farnega posestva. Zakupniška pogodba mu je s 1. januarjem 1657 potekla in je ni več obnovil. Pri obračunavanju po Novem letu so se pokazale velike nerednosti, zavoljo katerih so ga poklicali v Ljubljano; od tam se ni več vrnil niti kot župni vikar. 26. aprila 1657 plačuje neke njegove dolgove že Mihael Wurzer.^* Minilo je pač nekaj časa, preden je bilo vikarsko mesto dodeljeno kasnejšemu pisatelju Kastelcu in preden je le-ta bil tudi umeščen. Medtem so pomagali kaplanoma v bogoslužju novomeški frančiškani in dobili zato tri vedra vina »miloščine«.To bi kazalo, da je bil Šentjernej le kratek čas brez župnika in da je prišel Matija Kastelec tja kmalu po odhodu vikarja Sušnika; po mojem mne- nju že spomladi ali vsaj zgodaj poleti. Po Valvasorju je ostal na tem mestu dve leti, torej v času 1657—1659. Tako je zapisano tudi pri dobrem poznavalcu škofijskih arhivov Franu Pokomu,^" ki je dobil iste številke gotovo po čisto svoji poti. Ugotovili smo že, da je v času od 2. avgusta 1657 do 2. junija 1658 za župnikovanja Matije Kastelca skrbel za gospodarstvo nadarbinskega posestva kapitlju Mihael Wurzer. Ko mu je 2. junija 1658 potekla po- godba, se je poslavljal. Uradniške in izterjevalske opravke je gotovo prepustil gospoščinskemu pisarju, ključe od vdnskih kleti, v katerih je ležalo 219 in pol vedra vina, pa je vpričo kapiteljskega ekonoma kano- nika Janeza J. Gladiča izročil vikarju. To simbolično dejanje ne do- voljuje nobenega dvoma. Župni vikar Matija Kastelec je za leto dni pre- vzemal tudi odgovornost za domače farovško gospodarstvo in vodstvo nadarbinske gospoščine, ki ji je bilo podložnih 61 gruntov, 31 domčar- jev in 12 kajžarjev ter je imela nad svojimi tlačani tudi sodnO' oblast prve stopnje. Po Wurzerjevem odhodu zares ne najdemo v kapiteljskih ar- hivih za leto dni nobenega zakupnika ali upravnika v Šentjerneju. Ker pa je WuTzer ob raznih priHkah že prej izročil na ukaz kapitlja Ka- stelcu brez plačila v celoti 4 stare (= 16 mernikov) pšenice, prav toliko prosa, 2 stara (= 8 mernikov) ovsa in 1 star (= 4 mernike) boba, dalje, ker se je Kastelec že za časa Wurzerja hranil na stroške nadarbinskega posestva, kar sicer ni bila vselej vikarjeva pravica, in ker so šle Kastel- čeve gostitve za velike praznike na račun kapitlja, smemo sklepati, da 18 Faso. 168/14 iz leta 1657. " Faso. 168/15: »Dennen Herrn Patribus Franci: von Neustattl geben all- niusen vmbwllen dafi Sv damallen auß ermanghmg der Geistlichen den Gottdienst veirricht haben.« 2" Fran Pokorn, gl. op. 7. 294 o nastanku žitnega kozolca to niso bila darila, temveč le plačila za Kastelčevo gospodarjenje že od njegovega prihoda v Šentjernej: Wurzer je bil samo njegov uradnik. Da sklenemo: Matija Kastelec je prišel iz Dolenjskih toplic za žup- nega vikarja v Šentjernej spomladi ali v zgodnjem poletju 1657 (morda v začetku junija) in ostal na tem mestu dve leti. Med tem časom je skrbel tudi za veliko nadarbinsko posestvo, ne kot zakupnik po zgledu svojega župnega prednika Mihaela Sušnika niti ne za pogodbeno dolo- čeno plačilo, temveč je dobival le priložnostne nagrade v žitu in hrano. Leta 1659 je Matija Kastelec odhajal za kanonika v Novo mesto. Stolni kapitelj je tedaj oddal nadarbinsko posestvo v zakup svojemu staremu prijatelju Mihaelu Wurzerju. Le-ta je s stolnim ekonomom Janezom J. Gladičem 8. maja 1659 sestavil v šentjernejskem župnišču naš znani popis vsega imetja. Tako je v rubriko »Campi seminati« prišel tudi »Ager prope Coslez«. Rekel bi, da tega inventarja niso mogli sestav- ljati brez Kastelčeve pomoči, saj je gospodarstvo brez dvoma najbolje poznal. Kot bo postalo pozneje verjetno, je prav- Kastelec priskočil pi- sarju latinskega teksta na pomoč, ko je le-ta obstal v zadregi, kako naj imenuje novo gospodarsko napravo za sušenje žita. Latinskega izraza niso poznali, pa so vstavili slovensko ime. Kakor koli že, ime »kozlec« je Matija Kastelec poznal že leta 1659. in to ni šele »pohlinovski« izraz, kot, meni J. Stabej.^^ V gospodarskih spisih fevdalnega nadarbinskega posestva v Šent- jerneju se kozolec prvič iznenada pokaže šele leta 1659. Skrbno sem pregledal ves arhiv, ki sega z najstarejšim svežnjem 167/2 nazaj v leto 1539, toda o kozolcu ni nikjer nobenega sledu. Res je arhiv nepopoln in urejen precej kasno, ko se je najbrž že marsikaj zgubilo, vendar lahko rečem, da bi moral tudi v tem, kar je ohranjenega, kozolec biti nepo- sredno ali posredno izpričan, ko bi ga bilo posestvo imelo. Zapisane najdemo gradnje in popravila pri cerkvi, farovški trdnjavi, utrjeni z dvema stolpoma, pridvižnim mostom in oboroženi z »bombardami«; dalje dela pri hlevih, skednju in seniku, le o kakem kozolcu nikjer no- bene besede. Zlasti popoln je popis vsega imetja z dne 10. februarja 1628, ohranjen v fasciklu 168/2. Od gospodarskih poslopij so neposredno ali posredno omenjeni goveji hlevi, svinjaki, kurnice, konjski hlev, na hle- vih seniki, kolnica, stog slame, stog nastilja ter še neki čisto preperel stog in kleti za kislo zelje in repo. Vinske kleti so v gradu samem, žito v »žitnem stolpu«. Lahko bi ugovarjali, češ, da gre pri našem inventarju samo za popis premičnega imetja in da pri morebitnem kozolcu pač ni bilo ničesar ta- kega. Da pa v tem času nadarbinsko gospodarstvo resnično še ne pozna kozolca, govorijo posredni dokazi. 2» J. Stabe j, I.e.. str. 39. 295 Ivo Pirkovič Marca 1603 je upravnik Hans Sotelz začel graditi skedenj in kolnico pod skupno streho.^^ V ta namen, zum Thon, je 6. avgusta kupil 30 desk po 4 krajcarje. Otesani in pripravljeni les je tri leta čakal. Šele 20. julija leta 1606 beremo, da je upravnik plačal tesarju Štefanu Sorschu, ki je postavil skedenj in kolnico, 3 goldinarje,^^ enajst dni pozneje pa še 1 goldinar 40 krajcarjev tistim, ki so postavili nad skednjem in kolnico novo streho.^* Oba ta gospodarska objekta ali vsaj kolnico je združil s stegnjenim kozolcem šele pozneje gruntarski vezani kozolec. To kaže, da med gospodarskimi poslopji šentjernejskega nadarbinskega posestva v začetku 17. stoletja verjetno še ne smemo iskati velikega kozolca s kol- nico, brez kakršnega pozneje ni nobene večje kmetije, kaj šele grajske pristave. Dokaz proti kakršnemu koli kozolcu pa je 3. avgusta 1603 iz- datek 1 fl 24 kr osemindvajsetim dninarjem, ki so zlagali požeto žito v stoge, »so das getraidt geschobert«,in 14. julija 1607 zopet plačilo 27 krajcarjev osebenjkoma Blažu in Matevžu Matulcu za zlaganje žit- nih slogov.^" Meliku je treba pritegniti, da je bilo veliko gospoščinsko posestvo naprednejše od tlačanskega; ne le zavoljo razumljive večje gospodarske razgledanosti, temveč tudi iz preprostega razloga, ker je s tlačanskim gospodarstvom imelo sredstva. Ce tedaj nadarbinska gospoščina v Šent- jerneju še v začetku 17. stoletja gospodari brez kozolca, smemo za gotovo pričakovati, da kozolca takrat ni imel še noben tlačan. To nas preseneča. Na klasičnih tleh vseh oblik današnjega slovenskega kozolca ne najdemo torej pred 350 leti razen ostrvi še noJaene sušilne naprave za žitno snop je! To lahko podpremo tudi z dokazom. V urbarju jezuitske Rezidence Pleterje nekako iz prvega desetletja 18. stoletja je pri vasi Št. Jakobu zapisano: »... sekati kolje ali sicer tako imenovane ostrvi, ki so potrebne za (sušenje) pšenice in ajde, je dovoljeno v gori pleterske Rezidence samo domačim (pleterskim) podlož- nikom.^' V urbarju beremo, da stojita v Pleterjih samih takrat že dva kozolca, mali in veliki. Pri popisu domačih zemljišč je omenjen zele- njavni vrt pri velikem kozolcu (Harpfen), seznam domačih njiv pa se začenja: »Prva njiva pod malim kozolcem, Erster akher vnter der Klei- nen Harpfen.« Iz vseh teh naših listinskih in urbarialnih drobcev si lahko zlepimo sedaj tole zanimivo kulturno sliko: Gospoščinska in podložniška gospo- darstva na širokih in plodnih šentjernejskih poljih ne poznajo v začetku Fasc. 167/12 pod dat. 28. marec 1605: »dem Zimerman wegen aufriclitung des Thönns lohn geben 4 fl.« 2ä Fasc. 167/19 pri dat. 20. jul. 1606: »dem Stefan Sorsch Zimerman, vmb das er den Thöen vund Schupfen aufgesezt... 3 fl.« 2^ Fasc. 167/19 pri 51. jul.1606: »denen die das Dach An der Schuphfen vnd Thon von neuen gemacht daruon geben 1 fl 40 kr.« f Fasc. 167/12. -° Fasc. 167/19 pri 14. jul. 1607: »dem Blasche und Matheusen Matulez In \vohnern, von zusamen legen der Traidt schöber ... 27 kr.« Gl. op. 5, pri opisu vasi Št. Jakob. 296 o nastanku žitnoga kozolca 17. stoletja še nobene oblike žitnega kozolca. Leta 1659 nepričakoAano vznikne kozolec na šentjernejskem kapiteljskem posestvu. Kakšne oblike je bil, ne vemo. Petdeset let pozneje nahajamo malega in velikega na ve- liki jezuitski fevdalni gospoščini v Pleterjah, medtem ko največji pri- delovalci žita, Šentjakobci, v istem času suše požeto žito še vedno v slogih z ostrvmi. Na osnovi tega, kar bomo slišali pozneje, bomo smeli sklepati, da se v drugi polovici 17. stoletja kozolec že počasi širi tudi po vaseh in polagoma izpodriva ostrvi, ki so danes v tistih krajih čisto neznane. Da pa Pleterje še v začetku 18. stoletja zapisujejo svojim naj- večjim tlačanskim pridelovalcem žita pravico do ostrvi, zares tudi po svoji strani povečuje verjetnost našega dognanja, da sto let prej šent- jernejski kraji kozolca sploh še ne poznajo. Pleterski mali kozolec iz začetka 18. stoletja je verjetno še stegnjene oblike, veliki pa gotovo že vezan s kolnico, kakršnega je šele za čas okoli 1750 ugotovil v svojih krajih Janez Žiga Valentin Popovič iz Arclina pri Vojniku.^** Zelo moram poudariti, da je naša slika o prvem pojavu in širjenju kozolca posneta v krajih, kjer ni v našem stoletju brez kozolca nobene domačije, ki bi se količkaj ukvarjala s pridelovanjem žita. Kozolec je v teh krajih šele novost iz zadnjih treh stoletij. Zbuja se nam sum, ali ne velja to morda tudi za druge kraje; ali ni naš žitni kozolec morda sploh novejšega datuma in ga pred 17. stoletjem sploh niso poznali. Šele taka domneva bi nam zadovoljivo pojasnila vrsto sicer povsem nerazumljivih dejstev, ki nam jih niza omenjena Stabejeva študija o kozolcu, čeprav a^-tor sam meni, da gre za »prav verjetno že okrog tisoč let staro in rab- ljeno slovensko napravo«.^'' Ali je res samo golo naključje, da je Stabej v iskanju sledov za kozolcem zaman vestno pregledal vso našo starejšo literaturo in po- membnejše arhivske vire? Ali ni čudno, da ne poznajo kozolca naši pro- testanti niti Recljeve Go-rne Bvqve niti stoletja obsegajoči fevdalni in de- želni arhivi? In ko bi se bil kozolec že čisto po najključju izmuznil vsem tem virom, bi bilo povsem nerazumljivo, da ne bi bil zašel, kd bi se bil zares že v dav^^ini rodil, niti v enega sorazmerno številnih bese- dišč, ki so nam jih zapustili Megiser, da Sommaripa, Kranjsko bese- dische iz druge polovice 17. stoletja in drugi besednjaki. Ali je mogoče verjeti, da bi Dictionarium quattuor linguarum iz leta 1592 ne poznal pod svojim izrazom »Harpff« in Thesaurus Polyglottus iz leta 1603 pod svojo besedo »Cithara« tudi pomena za kozolec, ko bi ju bili besedi ta- krat že imeb, ali bili že količkaj znani in razširjeni? Popovičevo poročilo v njegovih Untersuchungen vom Meere iz leta 1750 o slovenskem žitnem kozolcu je bilo celo za sosednjo nemško in tudi drugo tujino senzacionalno. Kako bi bilo to mogoče, ko bi bili Slovenci žitno snopje sušili že tisoč let v kozolcih? In končno, ali je -8 j. Stabej, I.e., str. 59. Prav tam, str. 37. 297 Ivo Pirkovič mogoče Linhartov zapis: »Kranjci obešajo zdaj (podčrtal I. P.) žitne snope v kozolce,«"" razumeti drugače, kot da jih prej niso? Besede »zdaj« Linhart ni našel v viru, iz katerega je o kozolcu sicer zajemal. Skratka, vse kaže, da je upravičen sum, da podoba o nastanku in razvoju slovenskega žitnega kozolca iz 17. stoletja ni posebnost šentjer- nejskih polj, temveč da velja to za naš kozolec sploh. Ta sum bi bilo mogoče potrditi samo, če razložimo dovolj prepričljive vzroke, zakaj se je pokazal naš kozolec, in še posebej, zakaj prav v 17. stoletju. Zanimivo je, da imanro tako zadovoljivo in prepričljivo razlago že pri Valvasorju in po njem pozneje večkrat tudi pri drugih piscih, le da jih nismo ra- zumeli. Iznajdbo žitnega kozolca nam je izsilila usoda druge letine, ogro- žena setev ajde, repe in korenja po ozimnih žitih v 17. stoletju. Daljše razdobje zelo suhega podnebja v Evropi gre v drugi polovici 16. stoletja h koncu.Krivulja padavin začenja zlasti v drugi polovici 17. stoletja strmeje naraščati. Zime postajajo vedno ostrejše. Ledeniki, ki so imeli okoli leta 1000 najmanjše obsege in so začeli že v 12. stoletju rasti, so se zlasti v prvi polovici 17. stoletja naglo širili in dosegli okoli leta 1750 največjo razsežnost od konca zadnje ledene dobe. Po Grenlan- diji so kolonisti okoli leta 1000 pasli živino tam, koder je svet od okoli leta 1400 stalno pod ledom. Šele od srede 18. stoletja se, s kratkim zastan- kom okoli leta 1850, ledeniki zopet umikajo. Vsakoletne nilske poplave so dosegle najvišje nivoje okoli 1450 in znova okoli leta 1750. Oba pada- vinska viška je potrdilo tudi preučevanje nivojev Kaspijskega morja in azijskih rek v preteklosti. Skratka, vse zbrano meteorološko gradivo, dokazuje, da imamo v razdobju 1600—1850 »malo ledeno dobo« z boga- timi padavinami in nizkimi temperaturami. Meteorološki podatki, ki so nam v času 1600—1850 odkrili »malo ledeno dobo«, so zbrani v Egiptu, na Kaspijskem morju, v Aziji in v sledovih severu oevrop ski h ledenikov. Gre torej za evropske pojave in potemtakem tudi za dogajanje v naši ožji domovini. Teh novih reči ni pri nas doslej še nihče raziskoval in zato tudi še nimamo lastnih dokazov za krizo podnebja v 17. in 18. stoletju. Vendar sem našel potrdilo o ta- kratnih visokih rečnih vodah. Krka je bila v 17. stoletju pomembna prometna pot, po kateri so splavarji prevažali tudi velike tovore, ki jih reka danes že davno ne more več nositi. V kapiteljskem arhivu sem našel v svežnju 168/5 iz leta 1629 zapis o nakupu 880 desk v trgovskem skla- dišču v Krškem in splavitvi tega tovora po vodi v Šentjernej, gotovo do Hrvaškega broda. Splavarjem so plačali zaslužek, flosser lohn, 5 ren- skih goldinarjev. — Dne 23. julija 1663 je zakupnik šentjernejskega nadarbinskega posestva Mihael Wurzer kupil v Novem mestu 5020 streš- 3» Prav tam, str. 49. Dr. H. Degen, Klimaänderung seit Tausend Jahren, Naturwiss. Rund- schau, Stuttgart 1955, 9. 298 o nastanku žitnega kozolca nih skodel in jih dobil v Šentjernej po Krki. Ljudem, ki so skodle po- tegnili iz vode, je plačal 16 krajcarjev.^^ A'erjetno je v 18. stoletju poma- galo izsiliti zgraditev »komercialne ceste« iz Novega mesta v Zagreb in Sisek prav tudi upadanje Krke, ko reka ni mogla več nositi težkih tovo- rov, stara cesta skozi Brusnice in mimo vislic pleterskega krvnega so- dišča v Prevoljah pa je rabila komaj tovornikom, ki so na konjih pre- našali sol, dišave, železo, žito in vino. Tako imamo tudi v domačih arhivih dokaze, da je bilo 17. stoletje bogato padavin, ki že same znižujejo toplotno povprečje in skrajšujejo poletje. Nasledki so bili hudi. Kmet ni več utegnil posušiti požetega žita ob ostrvah na polju kot v prejšnjih suhih in toplejših časih. Če je hotel po pšenici, rži, ječmenu, bobu, leči in grahu sejati še ajdo in po konoplji ali lanu še proso ali še kaj drugega,^'* na primer repo in korenje, kot je bilo dotlej v navadi, je moral snopje požetega ozimnega žita hitro umak- niti s polja in ga sušiti drugje. Po travnikih si ni smel uničevati otave, po dvoriščih bi mu bile domače živali preveč osmukale klasje. Kmet se je znašel pred neizprosnim razpotjem: ali se popolnoma odreči drugi letini ali pa izumiti za ozimno žito posebno sušilno napravo, pa naj bi bila še tako draga. Mogoče so pridelovalci žita kar prevzeli skromni alpski kozo- lec, ki je rabil le za sušenje sena. Mogoče so že prej tudi sami poznali po- dobna ogrodja za sušenje leče, boba, čičerke in repnice, gotovoi zelo skromna in kvečjemu prislonjena k drugim gospodarskim poslopjem, nikakor pa ne kot samostojne stavbe. Izumiti kozolec gotovo ni bilo pre- težko. Sedaj lahko razumemo Valvasorja, ko pravi, da so zavoljo dvojne letine »povsod po deželi naredili tako imenovane kozolce, to je ogredje. !~) Sem se spravi požeto žito, da se posuši, zakaj da bi se sušilo na polju, . kakor je navada v drugih deželah, tega ne dopušča čas, zlasti ker se tu polje, brž ko je požeto, znova preorje in poseje.«'" Da imajo v drugih deželah takrat navado sušiti požeto žito še vedno na polju, je razumljivo, saj pravi Valvasor malo prej o dvojni setvi, da je v drugih, sosednjih deželah ne poznajo. Zdi se, da je Valvasor dobro vedel, da so kozolci čisto mlada na- prava, saj ni zapisal, da jih zavoljo dvojne letine »povsod postavljajo«, temveč le, da so jih »povsod po deželi naredili«, »hat man im Lande überall... gemacht«; namreč šele v njegovem stoletju. Valvasorjevo razlago o povezanosti kozolca z dvojno letino razni pisci pozneje večkrat ponavljajo. V srditi »kozolčji pravdi«, kot jo na- ziva J. Stabej, je bil 25. novembra 1775 v ljubljanskem tedniku »Wöchen- tliches Kundschaftsblatt« zlasti jasen neznan avtor, ko je v prepiru s Hacquetoan zapisal: »V sosednji Štajerski pa so kozolci prav tako ne- Fasc. 168/20: Denen leuthen so obbemelte schindel aus dem wasser heraufi gezogen haben geben ... 16 kr.« "Valvasor, II, 104. Valvasor, II, 104; navajam po prevodu Mirka Ruplja, Valvasorjevo berilo, str. 18. 299 Ivo Pirkovič navadjii kakor dvojna setev. Zakaj pa ne začnejo graditi kozolce od- daljeni narodi, je lahko pojasniti z enim odgovorom na vprašanja: zakaj nimajo dvojne setve, zakaj jim je ljubši navaden in črn rženjak ter ječmenjak ko pa okusna ajdova hrana. Morda tisti narodi ne prebivajo na tako srečnem koščku zemlje, kjer bi bila kakor pri nas mogoča dvojna setev.«^" OkoUščine, ki izsiljujejo nastanek žitnega kozolca, so bodisi dvojne letine, če se prva ne utegne posušiti na polju, bodisi prekratka poletja, da bi lahko tudi edina letina popolnoma dozorela in se posušila na po- žetih njivah. Iz prvih okoliščin se je rodil naš slovenski žitni kozolec, iz drugih švicarski v visokih in hladnih alpskih dolinah Graubiindenu,. Tessinu in Wallisu.^" Nastanka našega kozolca si ne moremo razlagati drugače kot s podnebnimi težavami 17. stoletja, medtem ko švicarski ni nastal nujno v tem času, lahko je tudi starejši. V tem oziru, glede na vzrolc_nastanka, je naš žitni kozolec zares čisto slovenska posebnost. ^edaj se nam pojasnjujejo tudi vse druge kozolčeve skrivnosti. A. Melik je na primer raziskoval odnose kozolca in podnebja za Gornjo in slovensko Štajersko. Dognal je, da je podnebje slovenske Štajerske vsaj v poletnih mesecih jasnejše, bolj suho in toplejše kot klima Gornje Štajerske. Zato se mu zdi, da bi bil kozolec »prav za prav še bolj po- treben na severu«,^' in vendar ga imamo na jugu, na Gornjem Štajer- skem pa samo ostrvi. Melik zato sklepa, da kozolca ne moremo pojasniti samo s podnebnimi pogoji, in se zato v iskanju zadovoljive razlage za- teka v svet antropogeogrćifskih domnev.^** Ko bi bil upošteval samo Val- vasorja in tiste, ki za njim ponavljajo, da je naš slovenski kozolec nujno povezan z dvojnimi letinami, bi bil takoj razumel, da ga Gornja Štajer- ska ne potrebuje, čeprav ima manj ugodno podnebje kot južnejši kraji. Gornja Štajerska leži v široki klimatski vrzeli med podnebnimi razme- rami naših krajev in razmerami švicarskih dolin. Kraji v tej vrzeli ko- zolca ne potrebujejo, ker njihova edina žitna letina lahko dozori in se posuši na poljih. Seveda je treba opozoriti, da je raziskoval Melik današnje podnebne razmere in njihov odnos do kozolca, torej v času, ko se je ta vzročnostna povezava zavoljo zboljševanja podnebja že bistveno zrahljala ali celo že pretrgala. Kozolec je namreč preživel pogoje svojega obstanka. Ze tedaj, ko se je Hacquet v drugi polovici 18. stoletja srdito bojeval zoper to žitno sušilno napravo, kozolčeva nujnost ni bila več povsem očitna; evropska »mala ledena doba« je že popuščala in se nagibala h kraju. A. Melik pripisuje novejše izginjanje kozolcev v koroški Podjuni in oživljanje starih ostrvi podražitvi lesa in dela.^" Gotovo to ni prvi vzrok. V resnici gre predvsem za razkrajanje nekoč nujnih vzročnih vezi med 35 J. stabej. Le., 46. 38 A. M e 1 i k , 1. C. str. 78. 3' Prav tam, str. 84. 38 Prav tam, str. 86 si. 3» Prav tam, 59. 500 o nastanku žitnega kozolca kozolcem in tistimi klimatskimi razmerami, ki so kozolec nekoč izsilile. Ce kozolec izginja, pomeni, da ni več tako nujen, kot je bil nekoč. Po Valvasorju bi lahko sklepali, da že v njegovem času okoli Ljub- ljane ni bilo nič manj kozolcev, kot jih je danes, ali jih je danes morda celo manj, ker jih je okoli Sv. Petra, po Poljanah, ulici Mose Pijada, Ajdovščini, Titovi cesti, Trnovem in Krakovem od tedaj uničilo rastoče mesto. Ni pa to še dokaz, da jih je bilo tudi drugod po klasičnih tleh ¦današnjega kozolca prav toliko kot pred 300 leti, kakor prenagljeno sodi A. Meiik.*" Prav tako ne smemo iz številnosti kozolcev okoli Valvasorjeve Ljubljane sklepati na kako starost žitnega kozolca. V naši novi luči moramo reči le, da naglo slabšanje podnebja v 17. stoletju ni dovoljevalo nobenega odlašanja pri postavljanju kozolcev. Njihovo širjenje je moralo biti tako naglo kot vdiranje »male ledene dobe« v naše kraje. Ljubljanska megla, ki je še hitreje kot razmere drugod skrajševala po- letje, je izsiljevala kozolce še neizprosneje po ljubljanskih poljih, kot 3SO jih terjale razmere na Dolenjskem, kjer čutimo okoli Šentjerneja precej počasnejše širjenje žitne sušilne novotarije. Ko se je kozolec okoli Ljubljane razbohotil že v vsej svoji današnji moči, lahko dokažemo v šentjernejskih krajih neposredno komaj tri, vse tri pri fevdalcih, in lahko le slutimo tipajoče postavljanje prvih sušilnih ogredij tudi pri podložnikih, ki pa v veliki večini še postavljajo po strniščih ostrvi. Gostost kozolcev okoli Valvasorjeve Ljubljane ni tedaj noben dokaz njihove starosti. Izpričuje le dramatičnost človekovega boja z neusmi- ljeno naravo; je le dokaz trdega spopada, iz katerega je naš slovenski človek lahko izšel kot zmagovalec samo za nemajhno ceno žitnega ko- zolca. Meliku se zdi, da zahteva tudi razvoj kozolca do »toplarja« dolgo razvojno dobo. »Ce bi bil razvoj šele rezultat najnovejše dobe,« pravi, »bi pač ne imeli danes npr. vezanega kozolca na široko po Dolenjskem in Štajerskem v isti obliki. Za toliko razširjenost in sličnost oblik je potreba pač dolgotrajnega obstoja institucije.«''^ Mislim, da bo treba veliki kozolec izvzeti iz črte premega razvoja navadnega kozolca. Ni zrastel samo razvojno iz stegnjene oblike, zgolj iz klimatskih razmer, temveč vzporedno tudi iz posebnih gospodarskih potreb velikega posestva, prvotno brez dvoma fevdalnega. Že Popovič je menil, da »imajo graščine tudi toplarje«.*^ Tudi A. Meliku bi obilica nemških izposojenk pri vezanem kozolcu utegnila kazati na to, da so začeli vezane kozolce vpeljavati najprej gradovi."' Da je res tako, kažejo tudi graščinski in gospoščinski veliki vezani kozolci, ki so segli čez ^" A. Melik, I.e., str. 57: »Da tedaj v Valvasorjevi dobi ni bilo prav nič manj kozolcev kot danes, o tem ne more biti dvoma.« " A. M e 1 i k , 1. c, str. 57. " J. Stabej, I.e., str.-39. " A. M e 1 i k , 1. c, str. 55. 501 Ivo Pirkovič obrobna področja tlačanskih stegnjenih kozolcev. Kmečki in grajski kozolec sta se razvijala na vzporednih tirih, vsak zase sledeč svojim po- sebnim gonilnim silam. Šele ko kmetu raste gospodarska moč, prevzema tudi vas vezani kozolec, danes tako značilen za gruntarsko posestvo, Vezani kozolec je združil kar tri ali celo štiri gospodarske funkcije: sušilnico žita, kolarnico, senik in včasih še gumno, redkeje kakšen drug gospodarski objekt. Tako kopičenje gospodarskih poslopij pod eno streho je pomenilo znatne prihranke. Kljub svoji veliki ceni je moral biti ve- zani kozolec fevdalcu zato močno zaželen. Graščak je imel dovolj svo- jega lesa in tudi zastonjske tlačanske delovne sile. Zato je razumljivo, da se je širil toplar po grajskih pristavah vse hitreje kot skromni stegr njeni kozolec po kmečkem svetu. Tudi po razširjenosti vezanega kozolca zato nikakor ne smemo misliti na kak dolgotrajen razvoj. Gre za de- setletja, ne stoletja. Vračam se k svojim uvodnim mislim. Rekel sem, da kažeta sliko- vitost in drzna arhitektonska zamisel že kar bahaških toplarjev več kot dolgotrajen folklorni razv^oj. Stvar nam postaja sedaj razumljiva. Ve- zanega kozolca nam ni ustvaril dolgotrajen razvoj domačega kmečkega gospodarstva. Dal nam ga je fevdalec, ko se je znašel tako rekoč čez noč v precepu novih neugodnih podnebnih nujnosti vdirajoče »male ledene dobe«. Krojil pa si ga je po čisto svojih velikoposestniških potrebah. Vezani kozolec se je rodil, vse tako kaže, v glavi poklicnega gradbenika ali arhitekta, ne domačega tesarja, ki je postavljal dotlej le skromne kmečke kajže, hlevčke brez stavbenih problemov, in plotove. Poklicno ustvarjenega vezanega kozolca so se naglo polastila graščinska gospo- darstva po vsem slovenskem ozemlju, kjer uspeva dvojna letina. Naš arhivski »Coslez« fevdalne nadarbine v Šentjerneju je eden prvih v tistih krajih, mogoče celo sploh prvi veliki graščinski kozolec na Dolenjskem. Mogoče Kastelec ni samo narekoval njegovega imena pi- sarju v latinski tekst, temveč v letih svojega gospodarjenja na posestvu kozolec tudi sam postavil, saj ga pred njim v sicer zgovornih arhivih nikjer ne zasledimo. Temu se ne bi čudil, saj je bil pisatelj Matija Ka- stelec tudi arhitekt. Sam si je na nagrobnik napisal: »sciens architectu- ram — vešč arhitekture«. Kronist Novega mesta Ivan Vrhovec pravi, da se je Kastelec razen s pisateljevanjem ukvarjal tudi s stavbarstvom in da je po lastnih načrtih zgradil novomeškim frančiškanom stolp in pročelje pogorele cerkve.^* Tudi Fran Pokorn meni, da je o Kastelcu »znano, da je sam napravljal obrise za razne zgradbe, katere je potem tudi iz- peljal«.^' iPo vsem tem lahko svoja dognanja strnemo: Novo odkriti zapis imena za slovenski žitni kozolec je 29 let starejši, kot je tisti iz leta 1688, " Ivan Vrhovec,!. C, str. 39 in 100. *^ Fran Pokorn, gl. op. 7. 302 o nastanku žitnega kozolca ki je veljal doslej za najstarejšega. Vse kaže, da ga je na kapiteljskem fevdalnem posestvu v Šentjerneju pisarju latinske listine leta 1659 na- rekoval pisatelj Matija Kastelec, ko je gospodarstvo posestva vodil, ali ga pravkar predajal novemu zakupniku Mihaelu Wurzerju. Ker gre za najbolj zgodnji čas žitnega kozolca v tistih krajih, je Kastelec svoj »Coslez« morda tudi postavil. Zelo verjetno je šlo prav za graščinski kozolec, kakršnega je prevzela pozneje k že stoječemu stegnjenemu tudi bližnja jezuitska Rezidenca v Pleterjah, ki je bila s šentjemejskim žup- niščem od starine v prijateljskih odnošajih. Tlačani so sušili še 50 let in več po postavitvi farovškega kozolca svoja žita ob ostrveh na poljih. Ce je nadarbinski kozolec nastal zares v času Kastelčevega gospo- darjenja, kot se zdi, potem zelo upravičeno domnevamo, da si je zanj Kastelec sam zamislil načrt in ga sam arhitektonsko izoblikoval. To bi bilo v skladu z našimi izsledki, da izdaja estetika in gradbena drznost velikega graščinskega kozolca ustvarjalca, ki je bil »sciens architec- turam«. ' Danes so našemu žitnemu kozolcu leta šteta. Videli smo, da je že davno preživel klimatske razmere, iz katerih se je rodil in zrastel. Kljub temu se je še dolgo obdržal zavoljo svoje koristnosti in večje gospodarske moči slovenskega kmeta. Ko v zadnjih letih vedno zmagoviteje prodira na naša polja kombajn, ki žito žanje in ga sproti omlati, zgublja kozolec svoj prvotni pomen. Sodobni stroj pripelje žito s polja v vrečah in ga potem suše na rjuhah in ponjavah, razprostrtih po tratah in vrtovih pred domovi. To vidimo celo že tudi drugod, kjer kozolca ne poznajo. Stroj preganja s polj tudi ostrvi in slikovito idilo žitnih razstavk. Kozolci postajajo veterani gospodarsko premagane preteklosti. ^ Kot zanimivost naj omenim, da so po vojni neki Srbi odjiiša kupo- j vali okoli Šentjerneja vezan kozolec. Pravili so, da bi ga radi razdrli in prepeljali v Srbijo. Summary THE ORIGIN OF THE SLOVENE KOZOLEC (HAY-FRAME) The Slovene kozolec — the hay-frame — in its simplest form consists of horizontal bars placed parallelly one above the other and supported by woo- den pillars. On the top of the structure is a small roof mhich protects the hay or grain sheaves mhich are put for drying into the interstices between the bars. The structure can be architecturally extended into a kind of barn with usually two sides consisting of hay-frames. Many surmises have so far been proposed about the Slovene kozolec, whe- ther it is an old type of structure or whether it is a recent invention wliich makes possible the drying of hay and of grain sheaves. Both suppositions con- tain contradictions which have never been properly soloed. The fact that ko- zolec can not be found referred to even in the rich mediaeoal and early modern 303 Ivo Pirkovič feudal sources up to the second half of the XVII*'' century, that until that time it is not mentioned in literature and in the local dictionaries, and that in the German dictionaries the word kozolec does not occur under the headings Harfe and Cithara, seem to justify our suspicion that the Slovene kozolec must be a rather recent invention. On the other hand, however, we find that even the simplest type of such a hay-frame costs now half a million dinars, while a lar- ger combined hay-frame which is used by richer farmers may cost even tliree and a half millions dinars; and so me are faced with the problem to find the reason which could have induced the feudal lord and ttie economically weak villein to start such a large investment only in the XVIItii century and not ear- lier. Even tlie arcliitectural and esthetic perfection of this structure seems to betray a longer period in the development of this kind of agricultural buildings. J. Stabej could not find the earliest reference of the word ikoselz«. before 1688 when it first emerges in a text by tlie autlior Matija Kastelec. The author of the present study succeeded in discovering three earlier references to this word in the archives of the prebendnl feudal estate mhicli was owned at Šentjer- nej in Lower Carniola (Dolenjska) by the Ljubljana cathedral chapter: in 1672 T>Harpfenstangen€ — bars for kozolec; in 1665 -»hortus penes Arpham«; and in 1659 nCoslez«. This so far the oldest reference to kozolec occurs in the Latin in- ventory wtiich was made when the same Matija Kastelec passed over tlie admi- nistration of this estate owned by the cathedral chapter to ist new tenant Michael Wurzer. The comparatively rich economic archives of the prebendal estate go back to the year 1539; still kozolec can not he found mentioned in. tlie earlier texts. It is certain that the estate did not own a kozolec at the beginning of the XVIPf' century: for the years 1603 and 1605 two bills have been preserved for the payment of two day-labourers mho had stored the reaped grain into hay- stacks fjso das getraidt geschobert«, )>von zusammen legen der Traidt schöber«). We can conclude that if in that time even a progressive and rich feudal lord did not have a hay-frame, it is quite certain that there mas no villein in that time either who could have owned such a structure in the same area. Thus during the XVIPh century the following situation seems to liave existed in the fertile valley of the Lower Krka River, the classical area of the present-day kozolec: at the beginning of the century kozolec was not known at all to the grain growers; in the middle of the century it emerges in the do- cuments belonging to the feudal estate of Šentjernej; fifty years later two liay- frames mere owned by the neighbouring Pleterje, a residence of the Carthusian monks: a large and a small kozolec; yet at the same time we still find in the nem land register of Pleterje that it was tlie right of its villeins to cut poles used for the grainstacks. This picture of the first emergence and of the slow spreading of kozolec and the fact that kozolec can be traced nowhere else up to the second half of the XVlIti* century seems to confirm our suspicion that kozolec had not been known earlier in other parts of Slovenia either. That it roas indeed something nem in the XVW^ century is indicated by an observation made by Linhart in 1791 when he states, »the people in Carniola are now used to hang their sheaves of grain into hay-frames«. Valvasor, too, does not say that the hay-frames are being built, but rather that they liave been built, -»hat man... gemacht«. The great attention which mas paid by Germans and others to the hay-frame as it rvas described by Janez t. V. Popovič shows that in that period kozolec had cer- tainly not been known for a long time. The emergence of kozolec is attributed by the author of the present article to the worsening of the European climate in the XVUth century, to the ap- pearance of the so-called minor glaciation period« which mas characterized by larger precipitations and lower temperatures (Dr. H. Degen, Klimaänderung ..., Naturwiss. Rundsch., 1955, 9). The author finds the confirmation that the cli- mate liad indeed deteriorated in that period in the archives which shorn the Krka River in the XVW^ century as fit for navigation, a fact 504 o nastanku žitnega kozolca mhich has certainly not been true now for a very long time. Because of the shorter summers and because of the slower process of ripening the people were not able to leave the first harvest dry in the fields if they wished to have also the second harvest. After the reaping they mere obliged to remove the sheaves of grain immediately from the fields. This has led the people to invent a special structure for the drying of tie sheaves, and this is our kozolec. The well known Ljubljana fog mhich in the XVUPi^ century covered the town of Ljubljana during three quarters of the year helped even more the rapid spreading of the hay-frame in this area. The density of hay-frames around the tomn of Ljubljana in the time of Valvasor can therefore not be considered as a proof of the an- cient character of this structure, or that in the middle of the XVWh century kozolec mas as widely spread and known in Slovenia as it is nowadays. We are only nom able to understand Valvasor when he states that every- where in the country they had built hay-frames in order to make possible two harvests. In the neighbourhood of Slovenia people do not know two harvests and so kozolec is not known among them either. It is only in those regions where summers are short so that not even the first harvest can ripen completely and dry in the fields — as this is the case with some cool valleys in Switzer- land (Graubünden, Tessin, Valais-Wallis) — that we can again find the hay- frames. In this way all the problems connected with the spreading of the hay- frame can be solved now: why it is that it is not known in the Slovene part of Styria or in the Upper Styria in spite of the rougher climate of the latter: be- cause in the Upper Styria the peasants do not have the second harvest. The scholars who have so far investigated the distribution of hay-frames and its relation to the climate have never taken into consideration the fact that from the time when the hay-frame is first known to have appeared and down to the present days the climate has undergone considerable changes; and this is the reason why the scholars could not come to any acceptable solution of the problem. The recent gradual disappearance of hay-frames and the reintroduc- tion of the drying of the sheaves of grain in the old stacks, a fact that can now be observed in the Podjuna Valley in Carinthia, can be explained above all as due to the improved climatic conditions, and only in the second line as a result of the increased prices of wood and of the work of carpenters. The most highly developed kozolec, the so-called ^toplar^ was introduced by feudal lords who used experienced constructors. It is possible that we can consider Matija Kastelec as one of them: he ordered the inscription ^sciens architecturam« to be engraved on his own gravestone and he is known to liave built the steeple and the fafade of the Franciscan church in Novo mesto. Thus the architectural maturity seen in the liay-frames that were built during the period of feudalism is not a result of a long preliminary development, but rather it is a proof of a considerable ability of their builders. It mas only later, when the villeins became economically stronger, that the hay-frames began to spread also in the villages. After the end of the ^minor glaciation period« in Europe, i. e., after the XVIIB't century, the hay-frames have still continued to be used, and so they have survived those conditions which have first brought them into life. Recently, however, reasons for their further existence seem to be weakened by the introduction of modern combines. 20 Slovenski etnograf 3Q5