POEZIJA
Tomaž Šalamun
Numalaš
Jona
Zgodovino piše užitek. Bombe so podobne človeškim jajcem. Odtrgaš jih in razmečeš. Prskajo. V hribih se prebujajo pastirji. Evo, granata ti pada na glavo, šla bo tja. Dolgočasno je bilo postreženim. Nisem še videl kita. Baje plava v morju. Baje mu lahko zasadiš jambor skozi oči. Včeraj so pobili mojega ljubljenca Jeffreyja Dahmerja, ko je čistil stranišče. Sedemnajst mladih fantov je pojedel in končal v krvi. Oblast se vedno deduje, ne deli. In če se že kje kako telo razkrpa, se ga poštuka. Moč ne sme izhlapevati. Obnavlja se na svečanih moriščih. Ljudje, ki gazimo po krvi, smo erotični in zanimivi. Pišemo visoko poezijo.
{ ** I)
\ 5
W f &
Džindže
Primož še zdaj sanja o Gangesu na couchetteu pod mano na progi Trst-Milano.
Delal je med ogromnimi črnimi gumami,
da sta z Bojano lahko šla.
Zjutraj sva čakala na postaji
premražena, da so ob
pol šestih zjutraj skuhali
prvo kavo in potem z belimi grškimi torbami
zakoračila k preprodajalcem.
Podarjali so nam vaze, panettone,
nalivna peresa za hčerke,
ko sva si opomogla.
Na Via Boscovich
Na Via Boscovich
receptor vsako uro ven lazi,
da bi videl, če je
še parkiran moj avto.
Zjutraj pijem kapučin in
sobarici podarim riž.
Bil sem velik gospod,
professore, tam daleč, v temnih deželah
padel v težave,
gentilissimo, educatissimo.
Ko smo vsi z olajšanjem ugotovili,
da ne švercam drog ali
orožja, ampak cenene uhančke,
ki jih bašem v škatle za riž in
lepim nazaj z UHU-jem, smo se
smejali, zarotniško, in nam je odleglo.
Od tod vse te kile riža, ob
vsakem mojem obisku, vsem.
Rue de France
Če popijem vso Kokrico, če otroku trebuh zmijem, bom vesel s korobačem. Uvija se v pesti kot še temno nebo, ki tiho
rase. Svetloba je mreža, ki nam liže oči. Kje je moj zlati vlak? Vsi, ki so pri Voduškovih dali čevlje v omarice in
paradirali k maši, ali pri Adamičevih izrezovali strip, kor vzame vse. Kdor enkrat zapoje, nikoli ne ugasne. Kdor
enkrat samkrat zalije srce, kaj naj bi delal v peklu? Jaz bi se dolgočasil. Dante je že vse izbrizgal. In kako
zamamimo glavo, kako ti maže s pasto znotraj v steklu, ni to sijajno in lepo? Ni, kot sredi višinske bolezni izgubiti
torbo na ledeniku? Primož, ti veš, ki si se ulegel pod grm. Ki nisi taval, ampak mirno čakal na smrt in življenje.
Voda je hlapela. Krojači z avioni šnirali. Midva z Milanom prejšnji dan razklala hvarsko nebo. Strah me je
bilo, da te nisem dovolj zaščitil. Da sem ti razlil ogledalo in ga izpil. Da si ti v Libiji iz mojega kostnega
mozga, ker te nisem kril v polnem času. Odmevale so stene, šumele. V Korčulo si odtisnil pečat. Ko je
pihal jugo, dvajset dni, nosil goste oblake, ko ljudje izvrejo kot reke in se razlijejo. Pil si, pil si, pil si
sok. Bil prepeljan, najden in rešen. Še sva pila na Rue de France. Preskočil je samo vrstni red slajda.
Dreher - aža
Imenoma te bom zamešal z žličniki, krofi, ropotijo, dal v črno krpo, da boš komaj lazil po skalah. Sopel boš in pogled bo len. Žito, ki ti ga trosim k vzglavju. Obrnil boš tramvaj srebrni,
od treme ne boš spal. In dal: enega jaguarja tja,
enega jaguarja v
drugo vrsto, da bo dežuren.
Si pomislil, kdo te bo branil,
kdo me bo zaustavljal?
Kdo te bo iz zgornje postaje valil
po griču skupaj s šinami do
svetlega bara Trieste mia. Ampak to je bilo
pred časom Fisherman's Dwarf. Ko je
Castelli še dišal po kavi in
tržaških pražarnah.
Ma Tomile, lui no gaveva niente da far, era come nostro Drejči. S pivom je bil povezan, ne s kavo.
Numalaš
Se bodo čmrlji pripopali na pokrit ogenj? Tvoje roke so lesene. Bog je brezbarven. Z rameni utrem pot tja. Zaščiti glavo,
zaščiti glavo! Na pauha je padel kot ploh. Pa ga bo zato favna zmlela? Bo na pesku počenjal večne vrelce mladosti,
odpiral čakre, kot spuščal špara nazaj v morje? Kaj je ta cvetober? Gorski potok, slana topla voda, moli in špari
in Languedoc? Usoda zbeži v meh. Velike besede so kot šalčke zložene na belem prtu za piknik. Krava poklekne. Za
jezerom je razrito. Med Ukancem in Jamo, ko narase Govic, ni poti. Rommel je tudi jedel iz plehnatih menažk v
Aziji. Tako prideluješ fosfor in brutalno rušiš vojne. Pozabi se naj. Biku naj se posesa trs. Kosmi mozeg
najprej zradirati, potem napačno imenovati kontinent, globoko izgubiti v škatle, namazati z mošusom. Šele potem preprodajati.
Da se ne ve, kje je. Da nihče ne more več raniti vrhovnega plana, totalnega izbrisa. Jezik, ki je podoben človeškemu, se
literatura	5
segreje. Majhne glavice vžigalic se odtrgajo od vresja na grobovih in iz spomina dajejo kostno moko. Čebelam
trte in kremplje liže temen lak. Kar je za moj nos kokain, je za drevo napalm. Ni zame mokra skleda, zašraufana
z zobotrebci na kraški klečalnik, kjer naj bi bil spravljen kot Martinova gos. Kaj pa, če se loj posuši? Če oko Boga
ugasne? V Kaspijsko jezero so že izlili gorečo nafto. V mojih celicah so zatiči, gnomi, Pehte z razrezanimi
obrazi, same pasti. Je potem frišno samo tvoje srce? Je potem frišno samo moje srce? Metka. S svojo strastjo
skljekljati me. Me pomiriti. Me pripeti kot metulja na beli srebrni podlagi (žamet), ko se žarki sonca lomijo skozi steklo.
Non parlar davanti ai floi
Stopil sem s ceste, kjer je odmevalo mona! Dio porco! svinja (Aldo je imel odlomljen zob) v salon, kjer je sedela Signorina.
Lase je imela počesane s srebrno krtačo in usta kot mrtva bleda riba. Torba je kar padla. Mama jo je predstavila.
Skrbela bo za nas (in nam zavila vrat kot kokošim). In res je začela: Gallina.
Delavke so se opekle. Vzdržali smo njihov psihološki pritisk, ko so se kot grozdje polegle
po oknih metlarne ob pol šestih zjutraj, da nas bodo ujele v strašnih kretnjah.
Ovčke, gamsi
Rože, ki jih nisi slišal, pozabiš. Nakaplja te sladko mleko. Melanholičen postaneš, potrt. Brutalen in nezainteresiran.
Nabutajmo skale. Polmrak je na dvorišču. Gams, če odskočiš, prav, res misliš, da ti bom z roba pečin metal gaze in obveze?
Saj sploh ne bi padle do dna. Razpletle in porabile bi se v zraku. Ti pa misliš, da bom stopil dol in te usločil na okroglih
kamnih. Odskoči, gams. Ne bi te rad zamaknil. Varuj se grušča izpod mojih nog. Uči se pri rastlinah. Pri ženskah,
ki si barvajo veke. Kaj so vse te umetne odeje, sijajne za organizem! Ovčke so vdelane. Kri jagenjčka v plastiki je
k a t u r a
morda natančneje uporabljena, kot če še živi odtrgaš ud, ona pa tuli. Kaj naj šepa s sveto trojico nog? V mestu
se ne kljunčkamo. Golob spi v pretesni košari. In lokomotiva, če jo položiš na zlati pod ladje v cerkvi, spominja
na viteze, ki so ropotali z ostrogami. Paž naj bo vedno toliko visok, da se lahko v sedlu skloniš in mu
pošepneš. To ti hočem povedati. Začni, vrtaj, naletel boš na fresko. Če ne bo vseh barv, bo sled barv, če ne
bo sledi barv, bo spomin nanje. Ti namakaj svoje življenje. Led se naredi sam. Sam se raztaplja s tvojim dihanjem.