SILVIN SARDENKO:
RODNI ZEMLJI S TUJIH TAL.
VILLA MEDICI.
VJlejte čudo! Spet so dnevi moji vstali, niso dnevi moji zali
šli pod grudo.
Zopet veje dih pomladni mimo mene in od veje se zelene
cvet mi smeje.
Vsa nekdanja sreča sije mi nasproti; o lepoti in dobroti
duša sanja.
In z opojno zrak navdahnjen je vonjavo, in srce je zopet zdravo
in pokojno.
MONTE PINCIO.
Pod zelenim baldahinom
palmovim godba svira in odmeva
v sveti Rim.
Kakor blisk je včasih drzen
šumni spev, včasih lahen kakor pesem
nežnih dev.
In gospoda se v kočijah
shajajo, čari vsi jim iz akordov
vstajajo:
Svetle sobe, svilna krila,
bujni ples; prožni pari, srca vroča
kakor kres.
Razcvetele polne rože —
rahel dih! — pa se naglo   cvet za cvetom
vsuje z njih.
A v zelenem baldahinu
v beli dan poje pevec zlatokljuni
neugnan.
Jaz poslušam nedosežni
zvonki glas in razgrinja se pred mano
rodna vas :
Bistri viri, senčni gozdi,
poljski mak, zdrava lica, čvrsta pesem,
pozni mrak.
Tihe sanje in stopinje,
glas tresoč; rožna greda, brhek nagelj,
jasna noč.
Kak te ljubim srčnovneti
kosov glas; kak te ljubim, draga moja
rodna vas!
CAMPO VERANO.
Ko premine ura zadnja, naj mi v mestu ne zatone : Oken je na milijone, ali vsa tako so hladna.
Žalostnejši in temnejši dan nikjer ni več pod nebom, kakor v mestu, ko za svojim človek mora sam pogrebom.
304
Skozi cesto vednoživo, polno smeha, polno vriska se pomika krsta nizka kot oblak nad zorno njivo.
In oko deseto komaj plašno v krsto se obrne, a usmiljena se misel v njem nobena ne utrne.
Šele doli, kadar pride
rakev k svetemu Lavrenci,
v palmovi se tihi senci
z bratom svojim — z grobom snide.
Naj se dan bi meni nagnil v selu gorskem, osamelem, kjer število koč je skromno kot nedelj ob letu celem.
Kakor drobne golobice okna skozi vas strmijo; z radostnim se veselijo, tožnemu so tolažnice.
Ob pogrebu bi zvonovi mi zvonili v tesni lini, in za krsto bi molitev šepetala mi v tišini.
Še na grobu bi plamtela v dihih blagih in iskrenih, in na prošnjah bi se njenih duša moja v raj povzpela.
RUSKI RESERVIST SE POSLAVLJA OD RODBINE, PREDEN ODIDE NA BOJIŠČE.
413
Kak je težek čas pričakovanja!
Zdi se mi, da je že večnost cela
trikrat teme obletela moje.
Ali vse bi še prestati mogla,
ko bi tiste širne katedrale,
ko bi te ne zrla pred seboj! —
Zasijal je dan Velikonočni. Zazvonili jasni so zvonovi v katedrali glasno alelujo. Stari Nahum je pridrsal v tempelj in zapahnil in zagrnil okno. Mrak je legel spet po Sinagogi...
SILVIN SARDENKO:
RODNI ZEMLJI S TUJIH TAL.
ZVONOVI VEČ  NE  PRIDEJO.
Kaj ste pravili nekdaj ? Sveti teden odpovsod vsi zvonovi romajo v daljni Rim na božjo pot.
Nad zvoniki praznimi dviga križ se pozlačen, kakor da bi vrh grobov vidno plaval božji sen.
A zvonovi daleč tam tajen zbor zborujejo, o minolih dnevih vseh si pripovedujejo.
Kaj vaščanov v sveti hram, kaj zvabili pred oltar, kaj so jih spremili v grob, kolikim več niso mar.
Sveti teden čakal sem vas, zvonovi, dneve tri; dneve tri poslušal sem, vaški moji znanci vi.
In zaslišal od nekod melodijo sem glasov in posluhnil sem vesel — ali bil je glas vetrov.
In pridihal skozi zrak tajnosten mi je šepet — ali hitrih lastovic lahkokril je bil polet.
Vas pa letos bilo ni — in povejte mi — zakaj? Morda že ste prestari, da bi šli v ta daljni kraj?
Kak si bila dražestna, pravljica detinska mi, pa te vzela iz srca sapa je tujinska mi!
"^SP
^
SILVIN SARDENKO:
RODNI ZEMLJI S TUJIH TAL.
KAK SI LEPA!
Kak si lepa, ti nedolžnost mladih let!
Rajsko dete, tvoj pogled je čist in svet:
Kakor angel v beli marmor izklesan
verno gleda v tabernakel noč in dan.
Kak si sladka, kakor pesem z rodnih tal,
ki jo poje potnik sredi tujih dalj !
Kak si jasna, kakor v temi zlat sijaj,
komur vgasneš — ne prisiješ več nazaj.
OB ŽELEZNICI.
Pod ograjkom pašnatim, ob železnem tiru pase čreda pisana v jutranjem se miru.
Drog za drogom — dolg sprevod raste pod višave, bele niti se na njem vijejo v daljave.
Z nitimi srebrnimi veter pesem svira: čudna godba šumoma plove mimo tira.
In pastir stoji . . . sloni . in posluša pesem ; v mlada lica tihoma sen mu lega resen.
Rad bi šel od teh ovac, kamor pesem plove, nove videl pašnike, nove bi domove.
... In pridirja črni vlak. Mož pri oknu gleda: Rad ostal bi, kjer pastir, kjer je drobna čreda . . .
BERAČ MATEJ.
Na tlaku mu je hladnem postlal večerni mrak — in legel je na postelj, na trdo siromak.
In vendar je zaspal. A v sanjah s trdih tal se duh mu je osmelil, visoko tja preselil — pred rajem je postal.
In gledal po dvorani: Na zlatih so prestolih sedeli nebeščani, na ustnih med in smeh, kot svatje na gosteh.
Ob mizi prebogati, prav blizu mučenic . . .
Da! To je rajna mati! A s pomlajenih lic nikjer ni mogel brati sledov nekdanjih muk.
pa mu je nagel bel zateknila za trak: Matejec, jaz te ljubim, čeprav si siromak.
O blaženci veliki! In tudi on je vmes: saj bil je dober oče in vreden teh nebes.
Med vrsto čistih lilij v prelestni beli svili na glavi pajčolan od zlatih niti tkan, okoli diadem . . .
Bi li verjel očem ?
Seveda, to je ona! Kako je lepa, gledi, še lepša nego kdaj, ko je na vrtni gredi slavila rožni maj. In on je mimo vrta privriskal in pripel,
Od takrat teh besed nikjer ni slišal spet. In kdo je še med njimi? Prijatelj Peregrin ! zahvaljen večni Oče — saj bil je blag trpin.
Nikoli ni mu v dušo posvetil jasen dan; le mrak in blisk in grom, ti vedeli so zanj.
„In tudi jaz bom ..."
---------------------------Hej!
Matejec vstani, glej! Po mestu jutro hodi in ti še sanjaš todi ?! Redar je zaškrtal z osornimi zobmi.
Matej je vstal in šel v trpljenja novi dan, a lajšal mu je pot spomin nebeških sanj.
518
SILVIN SARDENKO
RODNI ZEMLJI S TUJIH TAL
NA GROBU SV. ALOJZIJA.
l\ako dehti v uspavajočih dihih
po lilijah, po nageljnih, narcisih krog tvojega oltarja!
In sam ne vem : Li to je vonj od lilij,
li duh mi tvoj nad njim nevidno krili in sladek vonj ustvarja?
In če je vonj od lilij razcvetelih,
pozdravljena, cvetic nedolžnost belih po trati in livadi!
Če duh je tvoj, potem se nagni k meni
z ljubeznijo in ves mi svet zagreni, le rajski up posladi!
PREPOVED.
Več ne smejo misli moje
v noči vasovat,
davi sem jim prepovedal
zadnjikrat.
Več ne smejo v poznem mraku skozi šumni gaj, da se ne bi zatopile v davni maj.
Več ne smejo šepetati z virom za vasjo, da spomini ž njim nekdanji ne privro.
Ako pa po volji svoji ubeže mi kdaj, pa ne smejo — sem ukazal -več nazaj.
Kaj je meni davna radost davnih časov mar! Kakor lani sije letos solnčni žar.
BREZOV GAJ.
Davi šel sem skozi les mimo lepih belih brez, kakor plamen iznad sveč vrh je rastel jim dehteč.
In sem spomnil se na vrt, koder hodi bleda smrt, v tihem upu sem dejal: Brezov gaj mi križ bo dal.
Saj sem vedno lilije ljubil, bele nageljne: Naj na grobu lesketa križ od belega lesa!
V KOŠNJI.
Kosec moj kosi seno. Cela lepa senožet izgubila svoj bo cvet. Kaj pa zvezde poreko, ko ne bodo na večer cvetja videle nikjer?
Ko je zlati zvezdni broj pokošeno videl plan, za oblak se je teman nagajivo skril takoj.
Kosec moj suši seno, a posušil ga ne bo ...