PLANINSKI 930 razdelili trije sinovi. Nastali so Ladak, Purang in Zanskar. Zgodovina obeh predelov, ki nas zani­ mata, je zgodovina neugodnega položaja na »prepihu«. Le 3500 metrov visoki hi­ malajski prelaz Zoji-la loči Ladak od Kaš- mira in od vdorov z juga, Zanskar pa je zaprta dolina tik za Himalajo. Vojne s sosedi — Kašmirom na eni in Tibetom na drugi strani — so bile pogoste in so stal­ no krojile obseg ozemlja in menjavale vla­ darje. Ladak in Zanskar sta si prišla bližje v 14. stoletju zaradi nevarnosti s strani Kašmira, vojna s tibetansko-mongolsko vojsko v 17. stoletju (takrat si je Ladak priključil Zanskar) in pomoč musliman­ skega zahoda pa je pomenila začetek pre­ mika proti današnjemu političnemu polo­ žaju predelov. V 18. stoletju je bil Ladak kljub močnim kulturnim in trgovskim ve­ zem s Tibetom neodvisen, vendar je leta 1834 podlegel vdoru Sikov, ki so takrat vladali v Kašmiru. Kasneje je postal del indijske države Jammu & Kashmir. Pakistan si je poleg dela Kašmira leta 1948 priključil še Baltistan in del Ladaka, Kitajska pa je na območje vdrla trikrat in leta 1962 zasegla prej omenjeni kos. Ni treba še enkrat poudarjati, da je kon­ centracija indijske vojske na teh občut­ ljivih mejnih predelih še vedno velika. In še nekaj geografske orientacije. Ladak (skupaj z Zanskarjem) je skoraj 100 000 kvadratnih kilometrov obsežno ozemlje, ki ga omejujeta dve od največjih gorstev na svetu: Himalaja na jugu in Karakorum na severu. Gostota prebivalstva je približno eden na kvadratni kilometer, največ na­ selij je vzdolž doline Inda. Med njo in Karakorumom je gorovje Ladak, medtem ko na jugu vzporedno z dolino poteka gorovje Zanskar, ki deli Ladak od doline Zanskar. Ta je neposredno pod Himalajo na njeni severni strani. Na severovzhodu Ladaka je visoka planota Čangtang, ki tvo­ ri prehod v »pravi« Tibet; s tega konca ga lahko opazujemo le v mislih, kajti ta del je striktno zaprt. Zato pa se na primer prečenje gorovja Zanskar v dolino Zan­ skar in pot naprej prek Himalaje kar sama ponuja, in to ne z eno samo možnostjo. Njihovo število narašča premo sorazmerno z mahnjenostjo na hribe. Podnebje Ladaka je izredno suho. Prav­ zaprav nikoli zares ne dežuje in še manj sneži (na leto pade v Lehu 50 mm pada­ vin, v Ljubljani npr. 1200 mm). Pokrajina je puščavska, skoraj popolna visokogor­ ska puščava. Himalaja je lahko mogočna na več nači­ nov: v tem primeru kot masivna pregrada, ki prepreči vsakršen vpliv monsuna z juga. NORI RAJ ZA HOJO Lamavuru je majhna vasica z veličastno gompo — samostanom blizu doline Inda in 1000 metrov nad njo na višini približno 3700 metrov. To je tudi izhodišče za pri­ vlačen treking v Zanskar in potem prek Himalaje v Darcho oziroma indijsko zvez­ no državo Himachal Pradesh. Je pa to le ena izmed neštetih možnosti, ki se jih lahko lotimo peš v Ladaku in Zanskarju. Ta Mali Tibet je dobesedno nori raj za hojo, ki se prek prelazov in skozi široke doline brez težav lahko za­ vleče v večtedenski treking. Obljudenost poti, ki se vzpenjajo do 5000 metrov vi­ soko (in ne gredo kaj dosti pod 3500 metrov), razen nekaj izjem ni velika. To lahko pomeni dneve in dneve v fantastič­ nem okolju samotnih tibetanskih vasic, samostanov in razjedenih rdeče rjavih gor­ skih grebenov. Številnih ledeniških rek, prek katerih ni kaj dosti mostov, in zoprno visokih prela­ zov na tem mestu ne bi pretirano omenjal. Ravno zaradi njih je bila tokratna odlo­ čitev pustili take »divje« steze ob strani. Vodo v čevljih bodo nadomestili mostovi, samoto s prej omenjenimi značilnostmi bo občasno prekinila kakšna organizirana treking odprava, prelazi bodo še vedno visoki, hoja pa vseeno čisto fizično uži­ vanje v nekem drugem svetu. Ki ga začnemo spoznavati čisto po do­ mače — v pogajanju za ceno oslov ali konj in otepanju z bolhami v sicer prijaz­ nem okolju hišice gostitelja v vasi Lama­ vuru. (Se nadaljuje) DRAGI STARI IN NOVI ČASI Gregor Klančnik v PV 12/89 omenja te­ žave pri odvajanju odplak, ki jih imajo naše planinske koče in domovi. Res je to in poznamo jih. Vendar si težko predstav­ ljamo, da je res pri vsaki koči tako ve­ lika greznica, ki bi za nekaj let hranila vse odplake, bodisi za ves čas delovanja koče, bodisi do takrat, da bi prišlo komu­ nalno podjetje in greznico izpraznilo. Pri Triglavskem domu naj bi imela greznica kapaciteto za deset let — takrat pa bi nekdo pripeljal cisterno in bi greznico iz­ praznil, kajne? No, to v praksi težko dosežemo že v do­ lini, kaj šele v gorah. Ostane nam torej le sklepanje, da se take greznice, če niso že v začetku brez dna, v krajšem obdobju same praznijo v razpoke in špranje, ne­ snaga pa odteka po razpokah v dolino, kjer onesnažuje že tako redke vodne vire. Ker G. K. ne pozna načina, kako temu odpomoči, lahko povemo, da sta tu dve možnosti: omejiti obisk v gorah in ne gra- 85 PLANINSKI VESTNIKi diti hotelov in gostilnic v višinah, od ko­ der mora vse priteči nazaj v dolino. Ker ne pozna suhih stranišč, bi si pred grad­ njo lahko ogledal čistilno napravo na zgornji postaji kaninskih žičnic. Tudi iz nje izteka voda kar v kraško razpoko, ker drugam ni mogoče. In voda iz te čistilne naprave se je pojavila prav v zajetju za lokalni vodovod manjšega naselja pri 2vi- ki v bovški kotlini! Dober tek, kajne? No, takrat, ko smo te raziskave izvajali, je na­ pravi vodo še uspelo očistiti, kako pa je sedaj, ne vem. Tudi to je oz. bi bila reši­ tev — ali pa, da se odrečemo vodnim vi­ rom, da se odrečemo osnovnemu, kar nam zagotavlja življenje — vodi. Morda bi z vinom tudi šlo, kaj menite? Morda pa bi včasih prečitali kakšno tujo planinsko revijo ali zbornik kakega stro­ kovnega sestanka, ki obravnava zaščito Alp in se skušali izogniti težavam, ki so jih imele druge alpske dežele in jih sedaj za drag denar popravljajo. V tem so dragi stari in novi časi, g. G. Klančnik! In podatkov ni treba preverjati, treba je le logično in na podlagi izkušenj sklepati. Da seveda ne govorimo o drugih oblikah škode, ki jih prinese tak, množični, gostil­ niški turizem, ne planinstvo. Mar to res odtehta nekaj več dohodka? Kot vidimo, nikakor! In zakaj potem zaščita, pa na­ rodni parki, pa to in ono? Pustimo stihiji prosto pot! Dokler bomo preživeli, bomo, za nami pa — potop! Dušan Novak PLANINSKI ŠOPKI Ob prednovoletnem stikanju po trgovskih policah sem zašel tudi v kotiček s spo­ minki in darili ugledne lokalne trgovske hiše. Pogled mi je — med drugim — za­ stal na precej velikem kupu sveže prispe­ lih ličnih cvetličnih aranžmajev — cena od 90 starih milijonov navzdol, pač odvisno od velikosti primerka. Gre za herbarijsko obdelamo planinsko cvetje, saj poznate: štiri do šest vrst cvetov in listov na bar- žunasti črni podlagi, s čednim okvirom in zaščitno prozorno prevleko, obesiš na zid namesto slike ... V vsakem kompletu sta najmanj po dve planiki. Za tiste, ki jih poznamo, nič po­ sebnega. Od najmanjših, ki nam, planin­ cem, ne pomenijo drugega kot ljubeznivo srečanje s simbolnim bitjem, do pretežno manjših in srednje velikih, v glavnem ne­ simetrično raščenih. Ko jih srečujemo ob poteh, se jim prijateljsko nasmihamo: še smo in še bomo, če Bog da! Vendar je črv večnega nezadovoljneza v meni vrtal nemilosrčno. Nekaj mi ni bilo čisto po volji, ko sem domov grede konč­ no uporabil prastari računalnik petih 86 prstov: Petdeset okvirov je sto cvetov, to pa je nekje med deset do dvajset planikinih družin! Ker sem vam že povedal, da so v aranžmajih cvetovi vseh velikosti in ker vemo, da v planini za dvajset družin pla­ nike ne zadošča en kvadratni meter povr­ šine, ampak vsaj, recimo, kvadrat 20 X 20 metrov — in to potrganih do golega, ne­ milosrčno, ledenomrzlo! Koliko aranžmajev izdela in proda ta člo­ vek na leto? Petdeset že ne! Morda de­ setkrat toliko, morda petdesetkrat. Kajti ko si cvetje vložil v herbarij, lahko čaka poljuben čas, da pride na vrsto. Nekaj za novo leto, nekaj za... itn. Nekaj sem, nekaj tja. In zanesljivo ni edini! Pretiravanje in preka sodba sta grda reč in ne bi hotel biti krivičen, saj sploh ne vem, kdo je za tem. Ali dobro situiran obrtnik, ki mu je to pač ena od proizvod­ nih vej, ali reven študent, ki to dela iz nuje. Morda eden od mojih upokojenskih vrstnikov, ki mu je to pol hobi, pol za- služkarstvo. V vsakem primeru pa je to svinjarija par excellence, posebej še, če gre za člana Planinske zveze Slovenije. Takole moril­ sko, do golega ropati tisto malo, kar tega cvetja še imamo! Za kaj takšnega moraš imeti ubijalsko dušo tistih zloglasnežev, ki ubijajo z nasmehom na ustih. Seveda se človek vprašuje: kdo je to? Če ga bo kdo hotel najti, ga bo z lahkoto. Pa naprej: če je cvetje pod zakonsko za­ ščito, kako to, da ga trgovske hiše sploh sprejemajo v prodajo? Pa še: ali sploh obstaja pregon, če si človek upa proda­ jati planinsko cvetje kar preko trgovin? Ali pa: kdo v republiki in občinah po služ­ beni dolžnosti nadzira trgovski promet s planinsko floro? In tudi: ali vse to kljub vsakršnemu lepo- rečju v revijah in drugem čtivu v tem našem vsakodnevnem direndaju končno sploh še koga zanima? Najbrž je to še en krik v prazno. Ampak ta tip, ljudje božji, nam bo v de­ setih letih (ali pa je že?) do travne ruše ogolil kar nekaj planin, in to za vse čase! Bog z nami! S. K. INŠPEKTORJI SEGAJO V GORE Dne 8. decembra lani je v Kranju medob­ činski sanitarni inšpektor za Gorenjsko Zorko Justin sklical sestanek, na kate­ rem bi obravnavali aktualno temo: skrb za ohranjanje naravnih danosti v naših planinah. Ugotovil je, da obiski gora po­ stajajo vedno bolj množični, s tem pa je vedno večja tudi nevarnost onesnaževanja in razvrednotenja prirodnih bogastev. Če se s tem problemom ne bomo resno spo­ padli vsi, zlasti pa planinska društva,