303 2018 Ocene in poročila I. Mednarodni kongres slovenskih muzealcev, Muzeji, dediščina in kulturna krajina, Acta: I. International Congress of Slovenian Museums, Museums, Heritage and Cultural Landscape (odg. ur. Nadja Terčon in Verena Vidrih Perko). Piran: Slovensko muzejsko društvo, Skupnost muzejev Slovenije, International Council of Museums National Committee of Slovenia, 2017, 470 str. V Piranu je oktobra 2016 potekal mednarodni kongres slovenskih muzealcev z osnovno temo o vlogi muzejev pri varovanju nepremične dediščine in kul- turne krajine, kar je bil leta 2016 tudi osrednji pred- met mednarodne muzejske obravnave. Prvi medna- rodni kongres slovenskih muzealcev so organizirale vse tri krovne slovenske muzejske organizacije, ki so tudi izdale in založile zbornik z večino prispevkov na kongresu sodelujočih avtorjev: Slovensko muzejsko društvo, Skupnost muzejev Slovenije in Mednarodni odbor za muzeje pri Unescu – ICOM Slovenija. Po uvodnih besedah predsednikov slovenskih muzejskih organizacij in obeh odgovornih urednic je zbornik razdeljen na štiri velike sklope: Muzeji in kulturna krajina (str. 25–130), Nesnovna dediščina in kulturna krajina (str. 131–234), Interpretacija dedi- ščine in kulturne krajine (str. 235–326) ter Plakatne predstavitve (str. 317–470). V prvem sklopu večina avtorjev poudarja, da je najpomembnejša naloga muzejev predvsem interpre- tacija dediščine, ki je temelj povezave in komunicira- nja med muzejem in njegovimi obiskovalci kot ciljno javnostjo. Pri tem povzročata slovenskim muzealcem veliko težavo pomanjkljiva zakonodaja in pomanjk- ljiva standardizacija muzejske stroke. Jelka Pirkovič v svojem prispevku (Koncept kulturne krajine in vloga muzejev pri njenem varstvu) najprej poda definicijo kulturne krajine in primerja njen koncept s kon- ceptom krajev spomina, ki so obenem tudi kultur- na krajina ter lahko predstavljajo stično točko med varstvom kulturne krajine in muzeji. Avtorica zlasti poudari pomembno vlogo muzejev pri varovanju kulturnih krajin. Za njo Dimitrij Mlekuž (Zapletene krajine so demokratične krajine) kot temelj koncepta »kulturna krajina« postavlja krajino kot proces med- sebojnega vplivanja med naravo in kulturo ter opo- zarja na nenehno spreminjanje kulturne krajine, ki je zato ni mogoče ohraniti kot rezervat. Etbin Tav- čar (Dediščinska krajina med človekom in naravo) na primeru Kulturne krajine Sečoveljskih solin, še po- sebej njene južne polovice, imenovane Fontanigge, kot najučinkovitejše sredstvo za varstvo kulturne krajine izpostavi zagotavljanje tiste rabe, zaradi ka- tere je bila ustvarjena, kar je mogoče le v povezavi z okoliškim prostorom in razvojem turizma. Njego- va razmišljanja dopolnjuje Franco Juri, ki v svojem prispevku (Muzejske dobre prakse kot spodbujevalec turizma in družbene kohezije) poudari vlogo muzejev pri rasti družbene zavesti o pomenu tako materialne kot nesnovne dediščine ter predstavi nekaj primerov muzejev dobre prakse. Tudi Luca Caburlotto (Eco- nomia e conoscenza. Stato e mercato: musei, patrimonio e paesaggi culturali tra sviluppo e sfruttamento) opozori na potrebno ozaveščenost državljanov o pomenu de- diščine ter poudari, da muzejev ni mogoče vrednotiti po ekonomski učinkovitosti, saj sodijo med sredstva izobraževanja, družbenega povezovanja in rasti ce- lotne civilizirane skupnosti. Prav tako Helena 304 2018 OCENE IN POROČILA, 303–316 Hauptman (Muzej v vsako vas. Varstvo kulturne de- diščine na lokalni ravni) vidi najpomembnejšo nalo- go muzejev v skrbi za osveščenost družbe o pomenu kulturne dediščine in meni, da so temelj uspešnega varovanja kulturne dediščine prav lokalni muzeji, najustreznejša oblika dediščinskih ustanov pa eko- muzeji, ker nastajajo na podlagi potreb in interesov lokalnega prebivalstva. Borut Rovšnik (O strokovnih ne/kompetencah in ne/profesionalnosti v družbeno odgovornih dediščinskih ustanovah v Sloveniji) izpostavi nujnost izboljšanja komunikacije vseh zaposlenih v muzejih tako z obi- skovalci muzeja kot z lokalno skupnostjo in izpostavi potrebo po vseživljenjskem izobraževanju vseh ka- drov v muzejih, motivaciji obiskovalcev ter družbe- ni odgovornosti muzejev do skupnosti. Staša Tome (Muzeji naj ne postanejo zabaviščni parki! Pomen na- črtovanja za uspešno interpretacijo) svari pred preveč populističnimi predstavitvami muzejskega dela, ki se mu muzeji lahko izognejo le z natančno načrtovanim izvedbenim vidikom muzejske interpretacije, nato pa v prilogi predstavi model načrtovanja muzejske in- terpretacije na primeru ene od razstav v Prirodoslov- nem muzeju. Z vprašanji definicije pojma nacionalne kulturne dediščine se ukvarja Mateja Kos (Problemi interpretacije nacionalne dediščine), ki pri tem poudari, da je najpomembnejša naloga nacionalnih muzejev sodobna interpretacija dediščine s posredovanjem njenih vrednot. Majda Pungerčar in Judita Podgor- nik Zaletelj, prva iz Dolenjskega muzeja Novo me- sto, druga iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije o. e. Novo mesto, pa opišeta 30-letna neu- spešna prizadevanja muzealcev in konservatorjev, da bi predstavili železarno na Dvoru pri Žužemberku v avtentičnem okolju (Ureditev in predstavitev območ- ja in izdelkov železarne na Dvoru). Prvi sklop pri- spevkov zaključijo razmišljanja Verene Vidrih Perko (Muzealec – gladiator sodobnega biznisa), ki vidi re- šitev pred odmikom slovenskega muzejstva od nje- gove osnovne izobraževalne naloge v porabništvo in doseganje všečnosti v javnosti predvsem v večji profesionalizaciji muzejskih poklicev. Kot oporo pri uveljavljanju družbenega poslanstva muzejev avtori- ca opozori tudi na Unescova Priporočila iz leta 2015. Drugi del zbornika odpre Darko Babić, ki v pri- spevku (O interpretaciji nesnovne baštine i eko-muzeo- logiji, uključivosti i održivosti – ili što nas povijest / prošlost može podučiti) pojasni, da interpretacija de- diščine, predvsem v povezavi z varovanjem naravne dediščine, nikakor ni novost, saj so bili njeni temelji natančno opredeljeni že sredi petdesetih let pretekle- ga stoletja in so znova vzniknili sredi sedemdesetih let s pojavom ekomuzejev. Nekatere spremembe vre- dnotenja dediščine in odgovornosti zanjo, do katerih je prišlo v zadnjih dveh desetletjih, pa seveda zahte- vajo tudi določeno spremembo njene interpretacije. Njegovim izvajanjem sledijo v tem sklopu predvsem praktični prikazi in možnosti varovanja ter interpre- tacije nesnovne dediščine. Tako Adela Pukl in Anja Jerin (Izzivi in problemi pri »registriranju« nesnovne kulturne dediščine v Sloveniji) poročata o reševanju težav v Slovenskem etnografskem muzeju kot ko- ordinatorju varstva nesnovne kulturne dediščine pri pripravi predlogov za vpis enot te dediščine v nacio- nalni Register nesnovne kulturne dediščine. Ralf Če- plak Mencin in Mojca Račič (Begunci so tu! Priza- devanja Slovenskega etnografskega muzeja za odpravo stereotipov, predsodkov in ksenofobije) navajata, kako v Slovenskem etnografskem muzeju raziščejo in pri- kažejo emigracije in migracije v slovenski geografski in kulturni prostor ter podrobneje opišeta tudi odziv muzeja na t. i. begunsko krizo. V prispevku (Parti- zanska bolnica Franja – nosilka Znaka evropske dedi- ščine) spregovori Ivana Leskovec o Znaku evropske dediščine, katerega edina nosilka v Sloveniji je doslej Partizanska bolnica Franja. Monika Kokalj Kočevar in Jana Babšek predsta- vita spominske krajine s travmatično dediščino, ki se postopoma preoblikujejo v javne muzejske ustanove. Prva (Mednarodni taboriščni odbor KT Mauthausen in slovenski taboriščniki) spregovori o ustanovitvi in še vedno aktivnem delovanju mednarodnega taborišč- nega odbora Mauthausen in nacionalnih taboriščnih odborov. Druga pa predstavi pomen ohranjanja in interpretacije ene od 49 podružnic koncentracijskega taborišča Mauthausen (Koncentracijsko taborišče Lju- belj jug). Nina Hribar (Praznovanja na delavskih Jese- nicah) najprej opiše kolektivna delavska praznovanja, med katera sodita na primer praznika dela in dan žena, ter ob tem zaključi, da je potrebno tudi prazno- vanja kot nesnovno dediščino razumeti kot kulturno krajino v najširšem pomenu besede, saj se prek praz- ničnih praks, skupnih spominov in zgodb ustvarja skupni istovetni prostor. Zadnja dva prispevka dru- gega dela zbornika sta povezana z gostujočo razstavo Muzeja zgodovine Jugoslavije, ki je bila na svoji poti po republikah nekdanje Jugoslavije na ogled tudi v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Ana Panić predstavi razstavo o modernizaciji vsakdanjega živ- ljenja v Jugoslaviji (Muzealizacija jugoslovenskog mo- dernizacijskog projekata kroz izložbu o svakodnevnom životu »Nikad im bolje nije bilo?«). Za njo pa Nataša Strlić in Katarina Jurjavčič najprej podata nekdanjo skupno zgodovino sodelujočih muzejev, nato pa se posvetita na razstavi predstavljenim predmetom ter zbiralni akciji predmetov med samo razstavo, v kate- ro so se vključili njeni obiskovalci (Gostovanje razsta- ve nikoli jim ni bilo bolje? Modernizacija vsakdanjega življenja v socialistični Jugoslaviji v Muzeju novejše zgodovine Slovenije). V tretjem sklopu se avtorji prvenstveno ukvarjajo z možnostmi in načini predstavitve različnih zvrsti dediščine posamezne kulturne krajine. Sklop odpre razmišljanje Tine Pleško o tesni duhovni in religioz- ni povezanosti ljudi z naravo (Muzeji, kulturna kra- jina in likovna umetnost), kar je mogoče spremljati 305 2018 OCENE IN POROČILA, 303–316 od prvih zametkov krajinskega kiparstva in slikar- stva pa do sodobne krajinske umetnosti. Pri slednji sta neločljivo povezana krajina in v naravnem oko- lju ustvarjeno umetniško delo. Avtorica spregovori tudi o nalogah in o vlogi umetnostnih muzejev pri sooblikovanju in ohranjanju kulturne dediščine »in situ«. Katja Mahnič (Med veščino pripovedovanja dobre zgodbe in interaktivno participatorno prakso. In- terpretacija dediščine: nekaj historiografskih in koncep- tualnih poudarkov) s primerjavo izbranih besedil o popularizaciji dediščine z Listino o interpretaciji in predstavitvi območij kulturne dediščine iz leta 2008 opozori na konceptualne probleme, vezane na inter- pretacijo dediščine. Metka Dariš v svojem prispevku (Kulturna krajina pri predstavljanju in interpretaci- ji filmske dediščine) s podrobnimi primeri poda po- men kulturne krajine pri predstavitvi in interpretaciji filmske dediščine. Za njo Sanja Jurca Avci (Razstava ni knjiga) prav tako na primerih prikaže, kako doseči čim bolj jasno razstavno sporočilo. Avtorica opozo- ri na velik pomen senzoričnih pomagal in poudari, da je že sam razstavni prostor mogoče uporabiti kot izrazno sredstvo pri pripravi razstav, kot neke vrste tretjo dimenzijo. Zelo zanimiva prispevka sta prispevka Kaje Ši- rok in Mihaela Uršiča o preučevanju in razumeva- nju krvavega 20. stoletja na multikulturnih območjih mejnih pokrajin. Prva (Kalejdoskop kulturne krajine. Topografija spomina 20. stoletja na Goriškem in obliko- vanje urbanega obmejnega muzeja) pojasni, da na Go- riškem dediščine prostora ni mogoče predstaviti kot del skupne preteklosti, saj ima vsaka tamkaj živeča skupnost svoj spomin na pretekle dogodke. Kolek- tivni spomini se v multikulturnem prostoru usmer- jajo k ohranjanju pozitive podobe lastne skupnosti. Leta 2012 je med Gorico in Novo Gorico v okviru programa Active remembrance zaživel urbani multi- medijski muzej Topografija spominov – Topografie della memoria. Deset postaj muzeja v obeh mestih in ob meji naj bi kot sporočilo miru pomagalo razu- meti bolečino vsake posamezne skupnosti in s tem pripomoglo k sožitju med njimi. Miha Uršič (Pot miru od Alp do Jadrana. Stota obletnica prve svetovne vojne) opiše podoben primer čezmejnega sodelova- nja: »Pot miru«, ki vodi od Bovca do Trsta vzdolž poteka soške fronte v času prve svetovne vojne ter povezuje muzeje na prostem, nemške in italijanske kostnice, avstro-ogrska vojaška pokopališča, muzeje in razne muzejske zbirke. O načinu predstavitve voj- ne tematike na razstavi o vračanju tako civilistov kot vojakov z bojišč, iz begunskih in ujetniških taborišč ter izgnanstva po koncu obeh svetovnih vojn dvaj- setega stoletja, spregovori Marko Štepec (Pot domov – izkušnje vojne v slovenski spominski krajini). Zadnji v tretjem sklopu je prispevek Aleša Lazarja, Roka Bremca in Luke Rozmana o vzrokih, ki so narekova- li popis trenutnega stanja ruševin gradu Gutenberk, nekdanje utrdbe na južni strani Dobrče nad Bistrico pri Tržiču, ki sodi med najstarejše romanske zgradbe na slovenskih tleh, čemur sledi predstavitev sodob- ne terenske in digitalne dokumentacije (Danes skrito, nekoč reprezentativno: Dediščina krajine na primeru Gutenberg – stari in novi pristopi k oživljanju krajine). V zadnjem sklopu zbornika se avtorji posvetijo predvsem predstavitvam projektov novih muzejskih zbirk in razstav ter spregovorijo o oživljanju, razvi- janju, možnostih in načinih oblikovanja kulturnih krajin. Kot prvi predstavi Bojan Knific (Gregorjevo – ko gre vuč u vodo) predkrščansko šego spuščanja luči – gregorčkov po vodi, ki jo v Tržiču etnologi in mu- zealci ne le raziskujejo, tolmačijo in predstavljajo na razstavah, temveč tudi ohranjajo in razvijajo, da kot nesnovna kulturna dediščina ostane vpeta v prostor in družbo. Tako so prebivalci kot aktivni udeležen- ci vključeni v dogodek in ga sprejmejo kot sestavni del svojega življenja. Darinka Kolar Osvald (Utrinki iz zgodovine slovenske policije od leta 1850 do danes – gostujoča razstave in formiranje sodobnega slovenskega policijskega muzeja) spregovori o gostujoči razstavi, ki je bila najprej odprta v Murski Soboti leta 2014 in pomeni začetek preoblikovanja slovenskega poli- cijskega muzeja iz muzeja, namenjenega predvsem izobraževanju tistih, katerih delo je bilo povezano z zatiranjem kaznivih dejanj, v sodoben muzej, name- njen najširši javnosti. Marko Kumer (Mesto na sodu smodnika) predstavi projekt poskusa oživitve uporabe obratov nekdanje tovarne smodnika v bližini Kam- nika. Andrej Magdič, ki obravnava srednjeveško vas Razvanje (Kulturno zgodovinska interpretacija in muzealizacija srednjeveške krajine Razvanje pri Ma- riboru. Zgodovinska identiteta prebivalstva kot temelj varovanja dediščinskih lastnosti prostora) na podlagi srednjeveških zgodovinskih in arheoloških podatkov oceni, da bi bilo za ohranitev tradicionalne kulturne krajine vasi najprimerneje ustanoviti ekomuzej. O zamisli, realizaciji in delovanju kulturno-zgodovin- ske poti »Čez most po modrost« ter o njenem vplivu na celotno mostarsko družbo poročata Miha Mlinar in Ana Hawlina (Interpretacija arheološke in druge de- diščine Mosta na Soči). Za pot, ki deluje že več kot dvanajst let, so v načrtu dopolnitve in oblikovne ter interpretativne posodobitve. Marko Mugerli (Železarske igre) predstavi igre, ki jih vsako leto na dan muzejev organizira osebje Gornjesavskega muzeja v želji, da bi ozavestili otroke o pomenu železarske dediščine Jesenic; otroke tako na sproščen in zabaven način seznanijo s pridobiva- njem in pridelavo železa ter preživljanjem prostega časa v železarskih krajih. Tudi prispevek Karle Oder (Železarstvo v procesu oblikovanja kulturne krajine in nesnovne dediščine) se navezuje na železarstvo, ki je kot ena od rudarskih panog v Mežiški dolini odločil- no vplivalo na oblikovanje kulturne krajine in njeno snovno in nesnovno kulturno dediščino. Za njo pred- stavi Marija Ogrin (Skozi tisočletja oblikovana alpska krajina – izziv v interpretaciji) prikaz premične in 306 2018 OCENE IN POROČILA, 303–316 nepremične kulturne dediščine na območju Bohinja. Ta je zasnovan ne le z visokogorskimi pohodniškimi potmi in s postavljenimi tablami, temveč nudi tudi strokovno vodene oglede, arheološke delavnice in zloženko o pohodniških poteh. O evropskem pro- jektu EMMEE: Evro Vizija – Muzeji predstavljajo Evropo, katerega namen je bil izpopolniti prikaz tako muzejskih predmetov kot kulturne krajine iz različ- nih zornih kotov, spregovori Urška Purg (Kulturna krajina kot večplastna evropska dediščina – primer dobre prakse projekta EMEE). Prispevek Vide Pust Škrgulja (MUZEJ, LJUDJE, NARAV A: Muzej Ivanić-Grada odkriva pot proti celo- viti skrbi za kulturno dediščino) je posvečen muzeju, ki ni zasnovan zgolj kot mestni muzej, temveč naj bi – tudi izven ožjega prostora muzeja – varoval in raziskoval vso naravno in kulturno-zgodovinsko de- diščino in situ, celo tisto, ki ni v lasti muzeja kot kul- turne ustanove. Natalija Štular (Kjer si preteklost in sedanjost podajata roke) obravnava oživljanje planin- ske dediščine in posredovanje te dediščine obisko- valcem v Slovenskem planinskem muzeju. Zbornik zaključi prispevek Maje Vardjan (Daleč, tako blizu: Bienale oblikovanja in kulturna krajina) o pomenu in razvoju bienala oblikovanja, ki ga od leta 1963 orga- nizira Muzej za arhitekturo in oblikovanje in ki je v zadnjem času zasnovan kot mednarodna eksperi- mentalna platforma za nove pristope v oblikovanju. Avtorica opiše in poudari zlasti pomen zadnje, 25. edicije bienala, ki te pristope razvija v smeri večje interdisciplinarnosti in decentralizacije bienala v po- krajino. Vsi prispevki so opremljeni z zahtevanim znan- stveno-kritičnim aparatom, vendar niso vsi na pri- merljivi kakovostni ravni. Glede na to, da so v zbor- niku objavljeni referati kongresa z vnaprej določeno temo obravnave, je v njem veliko ponavljanja in pre- pletanja. Prav tako bi ponekod želeli več jasnosti pri obrazložitvah, saj zaradi jezikovne neustreznosti po- stane mestoma sporočilo prispevka nejasno. Včasih se celo zdi, da avtorji s kompleksnim zapletenim je- zikom prikrivajo nedorečenosti. Uvodni del zbornika je v celoti objavljen v slo- venskem in angleškem jeziku, prav tako naslovi te- matskih sklopov, ostali prispevki pa v jeziku avtorjev. Razprave slovenskih avtorjev, ki so v veliki večini, so opremljene z naslovom, izvlečkom, povzetkom in ključnimi besedami v slovenskem in angleškem jeziku. Naslov, izvleček, povzetek in ključne bese- de prispevka italijanskega avtorja so v italijanskem, angleškem in slovenskem jeziku, medtem ko so na- slov, izvleček, povzetek in ključne besede prispevka v hrvaškem in srbskem jeziku le v hrvaškem ali srb- skem ter v angleškem jeziku. Posamezni prispevki so opremljeni z dobro dokumentiranim črno belim fo- tografskim gradivom. Zbornik je izšel v nakladi 250 izvodov, na voljo pa je tudi na spletni strani Sloven- skega muzejskega društva v pdf verziji. Vsekakor si organizatorji prvega mednarodne- ga kongresa slovenskih muzealcev, uredniški odbor zbornika in obe odgovorni urednici zaslužijo zahvalo in čestitke za svoje delo, saj so z njim orali ledino. Organizatorjem bodočih mednarodnih kongresov slovenskih muzealcev (prihodnji naj bi bil že leta 2019 v Brežicah), pa želimo veliko uspeha pri delu. Ljudmila Bezlaj Krevel Zdenka Plavsteiner: Josip Čretnik, pozabljeni šentjurski rodoljub. Celje: Grafika Gracer; Šentjur: Knjižnica: Domoljubno društvo Franjo Malgaj, 2017, 393 strani. Ivan Cankar, ki mu bo v letu 2018 zaradi stolet- nice njegovega rojstva posvečeno še več pozornosti kot sicer, je v svojih delih pomembno mesto name- nil prozaičnim ravnanjem slovenske elite v zadnjem razdelku dolgega 19. stoletja. Prizorišča dogajanja je Cankar postavil v majhne kraje (na Kranjskem), kot je bil denimo na Štajerskem Sveti Jurij ob Južni železnici konec 19. stoletja in v prvi polovici 20. sto- letja, v katerih je potekal spopad med dvema jasno