Zgodovinska povest

izza obleganja Dunaja
po Turkih v letu 1683.

Po nemškem izvirniku. •'

#
* L ' A

¥>

V Ljubljani 1911

Zaiožil in prodaja Anton Turk, knjigar

&S # T 02  60if

Natisnil A. Slatnar v Kamniku.

1

L

jjiPožki, hudourni oblaki so se leta 1683. zbi-
•'jjjjv rali nad avstrijskimi deželami. V teku
stoinpetdeset let so turške trume že tretjikrat
, drvile proti lepemu donavskemu mestu Dunaju,
f  katerega so bile zadnjikrat oblegale leta 1529.
Na Ogrskem se je bil vnel vojni ogenj, kate¬
rega je bila zanetila iskra ljudske nejevolje.
Ogri so bili razsrjeni, ker se je cesarska vlada
branila uslišati nekatere njihove prošnje zaradi
odstranitve nekaterih ustavnih krivic; cesarska
vlada se je branila, Ogri pa niso hoteli mnogo
prositi in so se zavezali s Turki, z najhujšimi
sovražniki Avstrije in krščanstva sploh. Na čelu
ogrske ustaje je stal grof Emerih Tekelji, ka¬
terega je turški sultan Mohamed IV. imenoval
2 a kralja osrednje Ogrske in ki je imel veliko
število urnih jezdecev. Vodja ustaje se je s
svojim moštvom pridružil turški vojski. Nemške
dežele so še vedno krvavele na ranah, katere
Um je zadala tridesetletna vojska in njih knezi
s o si zopet enkrat segali v lase. Povrh je ob
ttteji prežala Francoska in čakala na ugodno

l*

4

priliko, ko se bo s poželjivo roko dalo seči po
nemški zemlji. Kralj Ludovik XIV. je dal na
Ogrskem in v Carigradu hujskati za vojno in
je sultanu postregel z izurjenim topničarstvom.
Res je imel sultan med svojimi svetovalci več
pametnih in previdnih mož, ki so ga svarili
pred vojno, ali na čelu bojaželjno stranke je
stal veliki vezir Kara Mustafa, ki je bil na
carigrajskem dvoru velemogočen in kateri je
znal sultana popolnoma pridobiti zase. Sultan
se je v duhu že videl kot zmagovalca, Dunaj
je videl v svoji oblasti in z Dunajem je imel
tudi ključ do Češke, Moravske in vzhodne Nem¬
čije v roki. Cesar Leopold I., ki je takrat sedel
na prestolu avstrijskih kronovin, bi bil rad
vzdržal mir, ali sultan mu je stavil takšne po¬
goje, da jih cesar ni mogel spolniti.

Avstrijska vojska je bila v primeru s
turško bojno močjo zelo slaba. Večji oddelki so |
morali zasesti nekatere najvažnejše trdnjave in
tako je v svojem ostanku še štela 12.000 mož
pešcev in 11.000 jezdecev, skupno torej 23.000
mož s 300 topovi. S takšno velikansko silo so
prodirali proti Dunaju. Sultan je veliko vojsko
nekaj časa spremljal sam in vzel seboj zeleno
prerokovo zastavo; pridružili so se mu razni pod¬
ložni knezi in bilo je videti, kakor bi ponosni
Kara Mustafa obhajal zmagoslavje že vnaprej.

Ti pa, ljubi čitalec, hiti z menoj pred turško
silo naprej proti Dunaju; ustaviva se tukaj v

5

mali utrdbi zunaj mesta in misliva si, da je me¬
gleno junijsko jutro. Ognji, katere si je bila
straža zanetila ponoči, so bili pogoreli, stražarji
Pa so še trdno spali. Samo samoten strelec,
mlad mož, je stal v kotu, ki ga je delal nasip,
Naslanjal se je na top in je z očmi in ušesi
Pazno čuval. Zrl je v belo meglo, ki se je dvi¬
gala ob nizkih bregovih reke Lajte in bilo je
videti, kakor bi hotel z očesom prodreti naravni
zastor; potem je zopet nagnil glavo in slušal z
ušesi in tukaj se mu je dozdevalo, kakor bi
zamolklo slišal peket konjskih kopit in prita¬
jeno zapovedovanje.

Naposled je zapihal veter in pretrgal gosto
meglo. Pomalem so se dali v daljavi razločevati
cerkveni zvoniki, čez nekaj časa vasi in hiše
m naposled se je onkraj reke med dvema va-
sema začela razprostirati obširna ravnina, na
kateri je ostro strelčevo oko zapazilo množico
jezdecev; v svojih belih turbanih ter z dolgimi,
v  jutranjih solnčnih žarkih "se blestečimi suli¬
cami so se počasi premikali proti gozdiču ob
Lajti. Vroče se je začela opazovalcu kri pre¬
takati po žilah, ko je zagledal že davno pri¬
čakovano predstražo strašne vojske. Vasi in
hiše ob reki so zdaj sicer še mirno ležale, v
Nekaterih urah pa bodo bržčas gorele s svetlimi
Plameni; možje bodo padli v krvavi borbi, žene
m otroci pa bodo šli v grozno sužnost. Strelčevo
°ko se je zasvetilo, ko mu je pogumna misel

6

šinila po možganih in se je odložil, da hoče
Turkom zabraniti prehod.

Slavko — tako je bilo ime mlademu vo¬
jaku — je naglo odložil svojo težko puško
(arkebuzo) na stran, nabasal top, ob katerem
je bil doslej slonel in ga nameril proti nasprot¬
nemu pobrežju na mesto, kjer bodo sovražniki
bržčas skusili prehod. Vse je naredil izborno.
Res je bil edino strelec in vajen le svoje, v
takratnih časih nenavadno težke in okorne
puške, toda ni bil zastonj tolikrat in tolikrat
opazoval ravnanje topničarjev. Top je bil celo
pravilno nabit in prav dobro namerjen.

Ni trajalo dolgo in že sta se iz gozdiča
pokazala dva jezdeca, ki sta si z veliko paz¬
ljivostjo začela ogledovati okolico. Komaj pa
sta nekoliko ustavila konja, da bi si ogledala
nasprotno stran, že je počil top in med gromo¬
vitim odmevom se je glasilo od pobrežja strašno
kričanje.

Kako naglo je skočila speča straža po¬
konci I

»Turki, Turki!" kričalo se je navskriž,
Slavko pa je znovič basal top. Preden so se
zaspani topničarji zavedli, zagrmel je drugi
strel in zopet si poleg odmeva slišal grozen
krik. Ko se je strelni dim dvignil, zagledal si
na nasprotnem bregu zmedeno bežečo tropo
konjikov, več praznih konj, ob vodi pa krvavi
metež ranjenih in mrtvih konj in ljudi. Slavko

7

je bii namreč nabasal top s takozvanim raz-
škropilnim strelom in zato je bil učinek že
samo dveh strelov tako grozen.

, Istočasno so se na nasprotnem bregu po
vaseh oglasili zvonovi in oznanjali silo; Slavko
pa se je ravno pripravljal, da nabaše top
tretjič.

Toda odpro se duri lesene, za silo po¬
stavljene hišice v ozadju utrdbe in pri durih se
prikaže debeli stotnik Milanovič ter začne hiteti
proti Slavku, kolikor so ga hitro mogle nesti
okorne noge.

»Stoj, stoj!“ zaklical je nepoklicanemu
topničarju, „ali imaš samega satana v sebi?“

„Ne, gospod stotnik/ odgovoril je Slavko
mirno, „samo nekoliko sem zakuril turškim
jezdecem tam-le na oni strani."

»Tristo medvedov kosmatinov!" renčal je
stotnik dalje, „ali ne veš, da je po vojaških
predpisih v vojskinem času za vsako brezpo-
trebno znamenje, za vsak alarm in vsak pre¬
nagljen topničarski strel nastavljena smrtna
kazen."

»Ali koliko ubogih ljudi bi bilo pomorjenih/
ugovarjal je Slavko, „ako bi ne bil tajnega
turškega naklepa preprečil in na občutljiv način
razgnal nesramno sodrgo!“

»Ugovor sem, ugovor tja!“ kričal je stotnik.
»Tvoja dolžnost je edino bila, meni javiti prihod.

8

krvoločnih turških psov, jaz bi bil moral za¬
devo naznaniti gospodu polkovniku, ki biva v
Trautmansdorfu in ta bi bil šele odločil, kaj
se ima storiti. Takšni so predpisi — zapomni
si jih!“

Stotnik je brž dal nekemu podčastniku
povelje, naj se takoj poda k polkovniku in naj
mu poroča, kaj se je zgodilo.

„Res bi želel, “ obrnil se je nato zopet do
strelca, „da bi zdaj mogel kakor čarovnica od¬
jezditi na metli, kamor bi te ravno veter odnesel;
na ta način bi si prihranil sitnost in bi mi ne
bilo treba svojega najboljšega vojaka ukovati v
železje. Ali nisi pomislil, nesrečnež, da si pre¬
lomil pokorščino, ki se v vojskinem času naj¬
strožje kaznuje, strožje kakor drugikrat. Ali ne
veš, da si zaigral glavo ?“

„Naj sem res zaigral glavo, ako le umrjem
poštene vojaške smrti," menil je Slavko. Na-
tiboma pa je mrmral: „V vojnem svetu bodo
vendar sedeli pametnejši možje, kakor je bil
častnik, ki je skoval neumno odredbo!“

Na stotnikovo povelje je podčastnik moral
strelca ukleniti, ga stražiti, dokler nista prišla
od polkovnika dva vojaka, ki sta jetnika od¬
peljala. Dolga je bila pot, katero je moral jetnik
prekorakati, kajti vojaka sta ga morala odvesti
v glavno vojaško ječo poleg dunajskih mestnih
vrat ob takozvanem rudečem stolpu. Ceste so

že mrgolele begunov, ki so prihajali peš, na
konjih ali vozovih od južnih krajev, da bi našli
v utrjenem glavnem mestu varno zavetje.

Cim bolj so se vojaki bližali mestu, tem
gostejša je nastajala gnječa, a v predmestjih so
meščani že grabili svoje najboljše in najdrago-
eenejše imetje na kupe, da bi se z njim rešili
za visoke nasipe in zidove dobro utrjenega Du¬
naja. V mestu pa so ljudje pred kremami stali
v tako gostih gručah, da niso mogli brez ve¬
like sile dobiti hrane in pijače, katere so bili
potrebni.

Naposled sta vojaka vendar dospela z jet¬
nikom do vrat ob rudečem stolpu in ga jetniš-
nici oddala; težke železne duri so se škrtaje
zaprle za njim. Čeprav pa je stotnik Milanovič
svoje poročilo sestavil kolikor mogoče v mili
luči in pripomnil, da je bil „hudodelec" eden
izmed njegovih najboljših vojakov, vendar se
v poročilu dejstvo ni moglo .zatajiti, da je’Slavko
brez povelja izstrelil top in se torej pregrešil
proti obstoječim vojaškim predpisom, veljavnim
za bojevno dobo.

Preiskavo sta vodila dva nižja uradnika,
ki nista bila bogve kako premetena. Višji vo¬
jaški uradniki, ki bi bili pravzaprav morali
jetnika zaslišati, so imeli druge opravke, nuj¬
nejše opravke in kolikor jim ni vojaška uprava
iala debi,, morali so skrbeti za svoje družine in

1 «

gledati v pravem času, da so jih spravili
na varno.

Poduradnika, ki sta vodila preiskavo, sta
imela dozdaj opravke navadno le s surovimi
vojaki, katere so dali v zapor zaradi grdih hudo¬
delstev, kakor zaradi ropa, požiga, uboja ali tat¬
vine. S takšnimi ljudmi se preiskovalca nista
mnogo bavila, in cela njuna skrb je bila, da se
je sodba naglo izrekla in še bolj naglo izvršila.
Preiskovalca sta si štela kot zaslugo, ako sta
svet kmalu rešila nadležnih hudodelcev in so ti
v najkrajšem času bili preskrbljeni — na ve-
šalah. K tej vrsti hudodelcev sta uradnika štela
tudi Slavka; nista si vzela časa preiskovati,
kakšne uzroke je imel jetnik, ko je na lastno
roko začel streljati na sovražnika in sta hitreje
skušala zadevo zaviti tako, kakor bi bil Slavko
svoj brezpremišljeni korak storil edino z izda¬
jalskim namenom.

Ko so mu čez nekaj dni dali zapisnik pre¬
čkati, ga Slavko ni hotel podpisati, ker ni stala
o njegovem zagovoru, da je storil korak le z
najboljšim namenom, niti besedice v celi suho¬
parni in lastnovoljni razpravi.

„Ali stoji vaš zagovor v zapisniku tako,
kakor hočete, ali ne, je pač vseeno," rekel mu
je pisar, ,,kajti danes nima nihče časa prebrati
ta zapisnik. Gospod polkovni stražnik bo izrekel
obsodbo, vojni svetovalci bodo obsodbo bre:
premisleka potrdili in potem boš pač šel skoz

11

palice*, ali pa te bo dobil pater Evzebij v roke,
da te bo pripravil za vnebohod, preden boš dobil
pod visliškim jarmom dobro spleteno vtv okrog
vratu. Tako! — Zdaj veš, kaj imaš pričakovati
in znaš iti zopet nazaj v svojo celico.“

Po teh besedah je surovi pisar namignil
biriču in ta je sunil jetnika pri pisarniških durih
ven in ga zopet varno zaklenil v ječo. Tokrat
pa ga ni spravil takoj v samotno celico, ampak
v obširen prostor, katerega so dobro stražili vo¬
jaki. Skozi ozke, dobro z železnimi palicami
okvarjene odprtine, katere skoraj niso bile
oknom podobne, ampak le nekake luknje, je
medlo prihajala dnevna svetloba. Vedno in vedno
so dovajali nove jetnike. Bili so sami zanemar
jeni, surovi in divji ljudje, povečini oblečeni v
turško vojaško opravo ali pa v ogrsko jezdečevo
nošo; polovili so jih v najnovejših praskah in
manjših bojih in jih spoznali kot begune do¬
mačih polkov. Pobegnili so bili k Turkom ali
Ogrom, zavezanimi s Turki, le zato, da so ložje
ropali in plenili ter prostejše živeli, medtem

* V prejšnjih časih — še pred nekaterimi deset¬
letji — so vojaške kaznjence, posebno begune, tepli s
palicami. Po 50, 100 do 200 vojakov se je na dvorišču
postavilo v dve vrsti, skozi katere je moral jetnik ko¬
rakati. Vsak vojak je imel v roki palico in je moral z
njo z močjo mahniti po hrbtu obsojenca. Zgodilo se je,
da je pri visoko odmerjenem številu udarcev obsojenec
že prej padel krvav na tla, preden je prestal celo kazen.
Neredko je bila tudi smrt posledica krute obsodbe.

12

ko je vladal v domačih polkih vendarle strog
vojaški red. Pa tudi druga sodrga se je našla
med jetniki, ljudje, ki niso bili vojaki, a so
oblekli vojaško opravo, da bi se pod njo ložje
prikrivali pred roko pravice, ki jih je iskala
vsled najgrših hudodelstev.

Z nejevoljo se je Slavko obrnil v stran,
ker so se mu gnjusiii propadli obrazi in raz¬
capane postave. Stopil je k oknu, oziroma k
oknu podobni odprtini v zidu in je gledal ven,
dokler ne bo birič zopet prišel po njega in ga
odvedel v ječo, ki je bila zanj pripravljena. Da
se je moral muditi med to sodrgo, on, čuteč se
nedolžnega, med pravimi hudodelci, je bilo krivo
to, ker so imeli biriči preveč dela in so se
vršile obravnave; marsikateri hudodelec se je
še zaslišal in biriči so jih gonili sem in tja.

Skozi okno je Slavko videl na obsip, ki
je bil z zeleno travo obraščen. Solnčni žarki so
odsevali v rosnih kapljicah in izpreminjali žarno-
bujne barve. Bil je krasen božji dan in Slavku
se je srce napolnilo z nepopisno žalostjo in gren¬
kobo. Kaj je vendar storil tako hudega, da so
ga kakor nevarno zver potikali za močne zi¬
dove in dobro ograjena okna? Ko bi bil takšen,
kakršni so ljudje okrog njega, katerim se slab*
vest bere že z obraza in ki lokavo gledaj _je
in kako bi se dalo pobegniti in spraviti svojo
malovredno kožo na varno, bi se mu ravnanje
zdelo pravično. On pa bi počakal izvršitev ob-

13

sodbe tudi tedaj, ako bi se smel prosto gibati,
kakor se je prej. Misel, da bo bržčas moral
umreti na nečasten način, kakor umirajo naj¬
večji hudodelci, na vešalah — ta misel mu je
vrtala po možganih, da mu je bilo zblazneti.
Ali se je bal smrti? — Nikakor ne, če bi bilo
treba umreti v poštenem boju za domovino. Bal
se je edino sramotne smrti. Solze so mu stopile
v oči in nepopisna jeza ga je popadla vsled v
nebo kričeče krivice. Začel je trgati verige, ki
so mu oklepale roke, a železo je bilo premočno.
Človeška moč bi ga ne mogla streti.

V prihodnjem trenutku pa je čutil lahko
roko na rami. Naglo se je ozrl in pred seboj
je zazrl mirni obraz kapucinskega mniha.

„Kaj ti je, moj sin?“ je vprašal kapucin
z milim, usmiljenja polnim glasom. „Kakšno
hudodelstvo te je spravilo na ta žalostni kraj ?“

* Kakšno hudodelstvo, častitljivi duhovni
oče?“ ponovil je Slavko patrovo vprašanje in
solze so se mu vlile po» obrazu. „Celo moje
hudodelstvo je, da sem postal vojak in sem
svojo roko ponudil cesarju, da bi pomagal Av¬
strijo in sploh zapadno krščanstvo braniti pred
krvoločnimi Turki in njihovim zaveznikom.
Pustite me, naj sem sam v svojih srčnih bole¬
čina! Vi ste gotovo pater, ki obsojene spremlja
na njihovem zadnjem potu in zato tudi vem,
kaj me čaka. Oh, svet, kako si krivičen! Niti
zagovarjati se človek ne more. Ne potrebujem

14

vas, častitljivi oče. Kadar bom stal pod visli¬
cami, bodete imeli še vedno dovolj časa me
tolažiti. Kaj hočete zdaj z menoj?"

„Nesreča te dela trpkega, moj sin," od¬
govoril je kapucin s pomirjevalnim glasom.
»Videti nisi, kakor bi bil okamenel grešnik,
kakor bi bil podel hudodelec, ki ne sodi več
med pošteno človeško družbo in ga je treba
spraviti s tega sveta."

»Saj tudi nisem," pritrdil je Slavko, „ko
vendar nisem storil ničesar takega, da bi moral
obžalovati ali celo vzbujati kes. Vsak vojak, ki
ima količkaj čvrstega in zdravega zrna v sebi,
bi bil na mojem mestu ravno tako naredil. In
zdaj so me kakor divjo zver, kakor nevarnega
hudodelca djali v železje in me spravili sem za
trdno zidovje. Hudobni mazači pa, pisarji, ho¬
čejo z vso silo narediti iz mene hudodelca, nič¬
vrednega človeka, kakršne vidite tukaj okrog
mene. Pojdite v pisarno, častitljivi oče, in dajte
si predložiti kazenski zapisnik, katerega je zma¬
zala hudobna pisarjeva duša. Preberite zapisnik
in našli bodete v njem, da sem naj večji nič¬
vrednež, tako ničvreden, da si ne zaslužim ni¬
česar drugega kakor palice ali pa vislice."

»Jezik za zobe, fantalin, in glej, da boš
miren!" zaklical je nenadoma birič, ki je bil
poslušal zadnje besede in je udaril Slavka s
pestjo za vrat, da bi se bil skoraj zgrudil na
kolena, ako bi ne bil tako čvrste rasti.

15

»Nesramnež, podli rabelj ! 11  odgovoril mu
je Slavko, razkačen vsled trpinčenja in je z
nogo brcnil biriča s tako silo, da je odletel ob
zid in padel na tla kakor snop. A že v pri¬
hodnjem trenutku je tudi Slavko ležal na tleh.
Vojaki so bili priskočili biriču na pomoč in go¬
tovo bi bili Slavka s svojimi puškinimi kopiti
nemilo pobili, ako bi ne bil kapucinski pater
posredoval.

„Ne bodi nepreviden! Brzdaj svojo vročo
kri!" opominjal je pater jetnika. „Slepa jeza ti
ne bo prinesla dobička, ampak bo nasprotno še
oslabšala usodo, ki te čaka. Imej nekoliko po¬
trpljenja; hočem se pobrigati in storiti korake,
da ti pomagam iz neljubega položaja. Kaj bom
dosegel, še ne vem, ali upam, da se bo dalo
zate kaj storiti. Do takrat pa imej potrpljenje
in zopet potrpljenje."

Medtem se je bil birič pobral in ko je videl,
da ima še vse kosti cele in da se bo zadeva zanj
končala le z nekaterimi modrimi lisami in neko¬
liko bolečimi obtiski, šel si je brž poiskat več to¬
varišev na pomoč. S skupno silo so spravili upor-
neža v najtemnejšo podzemeljsko ječo. Trde pesti
in grdi priimki so ga spremljali na potu do sa¬
motne celice in tudi menih mu ni mogel poma¬
gati, ker se razsrjeni birič ni dal pregovoriti k
lepšemu ravnanju. Ječa je bila zaduhel, mo¬
kroten in temen kraj. Cela priprava je bil ozek
oder s kupom mokrotne in preperele, neprijetno

16

duhteče slame; ta oder je služil kot postelja.
Drugega nisi našel v žalostnem prostoru.

Ko so se škrtaje zaprle težke duri za jet¬
nikom in je zarožljal težki zapah, lotilo se je
ubožca obupanje; molil je nekaj časa, a med
molitvijo so mu vedno in vedno silile kletvice
na jezik. Naposled je obnemagal, vrgel se na
preperelo slamo in trdno zaspal.

Kako dolgo je spal, sam ni vedel, ko so
ga zbudili človeški glasovi. Koraki so se bližali
ječinim durim, ključ je zarožljal in na pragu
sta se prikazala pater kapucin in ječar. Čeprav
je bila v ječi skoraj prava tema, vendar so se
bile Slavkove oči navadile tako na njo, da je
takoj spoznal prišleca.

„Pojdi z nama, moj sin!" nagovoril je ka¬
pucin jetnika. „ Verige ti bodo odvzeli, dobil
boš boljšo ječo, a tudi boš dobil druge sodnike,
ki te bodo sodili in dognali, kakšna krivda te
je spravila v ječo. Ti bodo ti gotovo pravičnejši,
samo brzdati moraš svojo razburjenost. Imej
torej hladno kri in zagovarjaj se stvarno pa
mirno."

Slavko ni vedel, kako naj bi se bil za¬
hvalil ljudomilemu patru. Prijel ga je za roko
in mu jo poljubil rekoč:

„častitljivi oče, zdi se mi, kakor bi prišel
angelj k meni iz nebes, kajti vaša vest o zbolj¬
šanju mojega položaja se sliši zares kakor no¬
vica z nebes. Bodite zagotovljeni, da ostanem

17

vedno hvaležen za trud, katerega ste imeli v
moji neljubi zadevi in obljubim vam, da se
hočem zanaprej ravnati po vaših opominjevalnih
besedah. Torej, častitljivi oče — hvala vam!"

Našega znanca je ječar peljal iz temne
luknje na prosto, na dvorišče, katerega je ob¬
sevalo toplo solnce in tukaj mu je odvzel težke
verige. Komaj je čutil Slavko roke proste, bilo
je najprvo, da je objel dobrotljivega kapucina
in mu poljubil z vso hvaležnostjo roko. Kapucin
mu je velel, naj sede na klop; tudi on se je
vsedel poleg Slavka, potegnil iz halje steklenico
z dobrim vinom in mu jo ponudil, rekoč:

„ Mrazi te in slab si vsled prestanih du¬
ševnih in telesnih muk, od katerih so bile prve
bržčas hujše od drugih. Vzemi požirek dobrega
vina, da si zagreješ otrple ude."

Slavko je hvaležno vzel ponujeni požirek,
ki mu je res blagodejno oživil premrle ude.

„V tvoji zadevi sem bil pri polkovnem
stražmojstru, 41  začel je menih pripovedovati, „in
sem poizvedel, kaj si v resnici zakrivil. Toda
žal, ne morem ti nič kaj tolažljivega poročati.
Ravnal si proti odredbam svojih predpostavljenih
in si kot vojak grešil s svojo neposlušnostjo, ki
se mora v vojski, posebno pa v takem času,
kakršen je zdaj, ko je v prvem hipu vse narobe,
najstrožje kaznoyati, da se vzdrži vsaj v prvi
vrsti med vojaštvom red, in se na podlagi vo¬
jaškega reda naredi pomalem tudi med ljudsko

2

18

množico nekak hišni red. Ne rečem, da bi bilo
tvoje ravnanje škodljivo naši dobri stvari, ampak
nasprotno trdim, da je bilo celo na mestu, zelo
koristno — ali kaznjivo je po vojaškem zakoniku.
Prav srčno se mi smiliš, Slavko, in prav rad
bi ti pomagal. Toda, kakor vidiš, sem le reven
kapucin, duhovnik, kateremu so poverili žalostno
službo, pripravljati trdovratne grešnike, smrti
zapadle hudodelce za zadnjo pot. Ali ne poznaš
nikogar, ki bi ti morda mogel izprositi po-
miloščenje? Dosegel sem sicer, da si prost verig
in si dobil primernejšo ječo, ali to je vse; več
ni v moji moči/

Jetnik je žalostno odkimal z glavo in jo
naslonil na prsi.

„Koga bi naj imel ubog vojak?" je vzdihnil.
.Verujem vam, častitljivi oče, da ne morete vsega
storiti zame, ker tudi vam vojaški zakoni stavijo
nepremakljivo mejo. Dosegli ste, da sem dobil
človeku primerno bivališče in sem vam prav hva¬
ležen za vaš trud. Ali vidim, da je to vse, kar
ste mogli zame doseči in ker mi dalje ne mo¬
rete pomagati, bom pač moral umreti/

.Tako hudo ravno ni,“ menil je kapucin,
„kolikor so mi povedali, boš dobil palice okusiti!"

„Palice?“ zaklical je Slavko in nehote ga
je mraz pretresel. .Ljubši bi mi bilo, ako bi me
turška sablja razsekala na tisoč koscev in bi
mojo glavo nataknili Turki pred šotor velikega
vezirja; tedaj bi vsaj pošteno umrl, kakor umrje

19

pošten vojak. Smrt na bojnem polju ni huda,
ker je častna. Toda palice? — Brrrr! — Kazen
ta je tako nečastna, da se bom rajši pognal v
sulico, kakor pa prekorakal skozi vrsto *. Sra¬
mote na drug način ne morem preboleti."

»Zopet grešiš, moj sin!" opozoril ga je
menih. „Mogoče imaš očeta ali imaš mater, ka¬
terim bi z radovoljno smrtjo pripravil mnogo
žalosti. Korak na oni svet se ne da več storiti
nazaj in povrh bi znala biti prostovoljna smrt
usodna za tvoj dušni blagor. Samomorilci ne
postanejo deležni nebeškega kraljestva."

„Oh, uboga moja mati — uboga mati!“
vzdihnil je Slavko in solze so se mu potočile
po obrazu.

„Ti imaš mehko kožo na rokah; pest je
sicer bržčas krepka in železna, a je mala in pozna
se ji, da ni vajena dela. Dela vajene pesti so
celo drugačne 1“ nadaljeval je kapucin, prijemši
jetnika za roko in mu gledaje na dlan, kakor
delajo stare ženice, ki hočejo z dlani preroko¬
vati. »Kakor vidim, nisi rojen za preprostega
vojaka. Nočem se sicer vmešavati v tvoje rod¬
binske razmere, rodbinske skrivnosti, pa že za¬
radi tvoje matere bi te rad rešil. Obrnil se bom
Ua visokočastitega škofa Koloniča; on je blag

* Da ni kaznjenec mogel prenaglo iti skozi vrsto
a ti pa uiti kakšnemu udarcu, korakala sta pred njim in za
n jim dva vojaka, držeč naperjeno sulico; poznej je sulico
Nadomestil bajonet na puški.

2 *

20

mož, da ga njemu ne najdeš para, ne poznam
na Dunaju bolj blagega in bolj dobrega moža.
Mogoče je on zmožen in ti more s svojo mo¬
gočno besedo prinesti pomoči, kajti mislim, da
se ne motim, ako se mi dozdeva, da bi znale
tvoja glava in roka v bodočem boju proti krvo¬
ločnemu nasprotniku katoliškega prebivalstva
dobro služiti cesarju in domovini. V stiski smo
in vsaka mlada in zdrava roka se mora je¬
mati vpoštev, ko nam vendar primanjkuje to¬
liko vojakov in je sovražnikov — kakor vedo
povedati najnovejša poročila — kakor listja in
trave. Najboljše bi bilo, ako bi visokočastitemu
gospodu škofu Koloniču pisal par besed, mu
razložil uzroke ujetja in ga prosil, da se na po¬
klicanem mestu pobriga za tebe. Vse drugo bo
moja skrb. Tako sem si mislil, da bi znalo biti
edino prav in zato sem prinesel vse potrebno
takoj s seboj. Med časom, ko boš pisal, pre¬
skrbel ti bom nekoliko hrane."

To rekši je kapucin potegnil iz žepa v ro¬
kavu papir, pero in steklemčico črnila.

Slavko je poln hvaležnosti poljubil skrb¬
nemu duhovniku roko in se je pripravil k pi¬
sanju, kakor mu je bil pater svetoval. Pisal je
škofu pismo v latinskem jeziku, v znamenje,
da je bil v veliki meri izobražen. Mislil si je,
da bi znal z latinskim jezikom hitreje obrniti
škofovo pozornost nase, kakor pa v materin¬
ščini.

21

Pater Evzebij je bil med tem časom odšel.
Ni trajalo dolgo in že se je vrnil z veliko skledo
toplih jedil, katerih se je Slavko s slastjo lotil.
Ker je bilo pismo izgotovljeno, ga je vzel pater
v roke, da ga ponese k škofu. Pismo je bilo
odprto in pater je pogledal na vrstice. Začuden
je nagubančil čelo in dvignil obrvi; gledal je
zdaj na papir, zdaj na pisca in naposled je po¬
kimal z glavo, kakor bi mu nekaj ne šlo v glavo.

»Glej, glej! To je vendar pravilna in lepa,
da — popolnoma klasična latinščina, moj sin!“
čudil se je glasno. »Kje si se je naučil? Vojak,
povrh še jetnik, a zna latinski! Skoraj mi ne
gre v glavo!“

„Ne vprašujte, prečastitljivi oče!“ prosil je
Slavko. »Pisal sem teh par vrstic v latinskem
jeziku, ker sem menil, da bi znal hitreje obrniti
škofovo pozornost nase; pa tudi zato sem pisal
v tujem jeziku, da bi bila jaz in vi varna pred
mogočo biričevo radovednostjo.”

„Naj bo, kakor hoče — pismo bom takoj
spravil v škofovo palačo in preskrbel, da ga bo
visokočastifk gospod kakor mogoče naglo dobil
v roke, moj prijatelj. Tako te imenujem, ker si
gotovo več, kakor hočeš pokazati. Bog te živi
in zaupaj patru Evzebiju.”

Kapucin je podal Slavku roko in ga je
zapustil, priporočivši ga ječarju najtoplejše.

22

II.

Mesto na prepereli, smrdljivi slami ležal
je Slavko to noč na boljšem ležišču, a tudi.
marsikatero drugo olajšavo so mu v novi ječi
dovolili; nova ječa je bila mnogo prijaznejša,
večja in suha, a za vse to je bil patru Bvzebiju
hvalo dolžan.

Zjutraj prihodnjega dne je ljudomili pater
znovič prišel k našemu znancu. Toda takrat ni
prišel sam, ampak spremljal ga je veličasten
gospod v obleki visokega cerkvenega dostojan¬
stvenika z zlatim, blestečim prelatskim križem
na prsih. Kljubu duhovniški obleki, obleki
miru in sprave, kazala je vendar njegova po¬
stava nekaj vojaškega, bojaželjnega; oči so se
iskrile in pogumno ter neustrašeno zrle v svet.
Novi prišlec je bil grof Kolonič, škof novomeški,
bivajoč točasno na Dunaju.

„ Prišel si v ječo, moj sin, ker si ravnal
proti povelju svojih predpostavljenih," začel je
škof, ko je bil nekaj časa opazoval jetnika.
„Pater Evzebij mi je zadevo še natančneje raz¬
ložil, kakor si ti storil v svojem pismu. Povej,
kdo je dal neumno povelje, da se ne sme na
Turčina brez dovoljenja višjih streljati?"

Slavko ni znal odgovoriti in je molče
dvignil rame.

„Razumem te,“ nadaljeval je škof, „kje se
kujejo takšna in enaka povelja, preprost vojak

23

nikdar ne izve. Bržčas si s svojim korakom rešil
stotinam ljudij življenje, ker si preplašil nič hu¬
dega čuteče turške predstraže. Pod tvojim vo¬
jaškim jopičem bije pošteno srce. Bržčas tudi
nisi, kar se kažeš. To berem v tvojem obrazu,
na celi tvoji postavi in sem čital tudi v pismu.
Kje si si pridobil klasično latinščino, v katerej
si mi pisal P*

„Obiskaval sem prav izvrstne šole, visoko-
častiti gospod,; 1  odgovoril je Slavko in je iz
zmedenosti postal rude«. „ Potujoč dijak sem.“

„ Nisi popolnoma odkritosrčen napram meni,“
rekel je škof in v znamenje nezadovoljnosti od¬
kimal z glavo, kakor bi hotel pokarati jetnika.
,Nikakor nočem siliti v tvoje tajnosti, vendar
imam sočutje do tebe in tvoje usode in radi-
tega bi si bil zaslužil več odkritosrčnosti, čemu
mi ne zaupaš? Čemu mi več prikrivaš, kakor
je potrebno ?“

Slavko se je jel sramovati.

„Res imam tehtne vzroke, da molčim o
svoji preteklosti in je ne razkrijem nikomur/'
priznal je naposled, „in gotovo me bodete strogo
karali, visokočastiti gospod, ali celo prepustili
kazni, toda bodite za zdaj uverjeni, da nisem v
svojem življenju storil ničesar, kar bi me storilo
nevrednega vašega sočutja. Poštenjak sem bil
vedno od nog do glave, kot takšen hočem ostati
tudi še naprej. Vi bi me lahko kakor škof tudi
v duhovnem oziru kaznovali."

24

»Čemu govoriš o duhovniški kazni?" pri¬
pomnil je škof. „Ali si pobegnil iz kakšnega
samostana, si morebiti prelomil kakšno obljubo,
ki te veže in katero si morebiti storil pred božjim
oltarjem? Govori!“

„Tako daleč nisem grešil, “ zatrdil je jetnik,
»cerkve in njenih obredov oziroma predpisov
nisem oskrunil; vendar pa nisem hotel proti
svojemu prepričanju vstopiti v red; prepričan
sem bil, da ne sodim za redovnika, ker bi bil
sicer naši katoliški cerkvi služil le s pol srcem
— ne tako, kakor bi moral po redovnih pra¬
vilih. “

Slavko je zdaj začel pazljivo poslušajočima
duhovnikoma pripovedovati:

»Moji stariši imajo na gorenjem Bavarskem,
ali kakor se ta kos Bavarske imenuje, na Švab-
skem lepo in Veliko posestvo. Komaj sta bila
oče in mati oženjena par mesecev, zboleli so oče
tako hudo, da ni imel zdravnik več upanja jih
ozdraviti. Pobožna mati so molili in molili in
bili noč in dan pri bolniški postelji; nekoč so
se zaobljubili, da — če jim Bog da zakonskega
blagoslova — mora se prvorojenec, in naj je
deček ali deklica, posvetiti cerkvi in njeni službi.
Bog je uslišal materine molitve, in česar ni mogel
zdravnik, storil je božji čudež: oče so nenavadno
naglo ozdraveli. Kmalu potem sta se pri hiši
rodila dvojčka, moja sestra in jaz. Pri krstu so
nji dali ime Marija, meni pa Slavko. Kateri

25

m

izmed naju, ko sva vendar bila dvojčka, naj bi
se posvetil cerkvi, da bi bila materina zaobljuba
izpolnjena — to vprašanje je peklo najine sta-
riše dan in noč. Da bi izvedeli pravo, podali
so se moj oče v Konštanco in so tamošnjega
škofa vprašali za svet. Škof jih je vprašal, ka¬
teri izmed dvojčkov je prvi zagledal luč sveta
in ker je bila to moja sestra Marija, je bil
končni sklep glede izpolnitve materine zaobljube
ta, da se mora moja sestra kot prvorojena za¬
vezati cerkvi. Škof pa je stavil še pogoj, da, če
bi deklica umrla prej, 1  preden bi postala redov¬
nica, bi moral jaz stopiti na njeno mesto. Sta-
riši so deklico dali kmalu v samostan, da bi se
tam vzgojila za svoj poznejši'poklic, jaz pa sem
vzrastel na posestvu svojega očeta, a sem imel
dobre učitelje, ki so me pripravljali za slučaj,
da bi moral nadomestiti sestro. Učil sem se z
lahkoto, bil sem povrh še izredno marljiv, imel
sem do znanosti veselje, ali vse moje želje so
bile edino to, kdaj postati drzen jezdec in kot
tak iti na bojišče. Noben drug stan me ni
mikal.“

„Da, da — to je navada krepkih in zdravih
dečkov," prikimal je škof z dobrovoljnim na-
smehljajem, „spominjaš me na mojo mladost.
Takšne misli so rojile tudi po moji mladi glavi.
Toda pripoveduj dalje 1“

Slavko je nato nadaljeval svoje pripo¬
vedovanje:

26

»Takrat nisem imel slutnje o zaobljubi, ki
je visela nad mojo glavo, dokler nisem dovršil
svojega štirinajstega leta. Umrla je namreč sestra,
ki je bila vedno slabega zdravja, in zdaj so mi
povedali, da se moram jaz na njenem mestu
darovati cerkveni službi, da moram sveže in ve¬
selo življenje zamenjati z življenjem za debelimi
in zaduhlimi samostanskimi zidovi. Prošnje in
jok so bili zastonj, oče sami mi niso mogli po¬
magati, mati niso mogli odtegniti zaobljube in
škof v Konštanci, katerega so oče vnovič vpra¬
šali za dober svet, je odločno zahteval, da se
mora zaobljubi zadostiti. Prišel sem v benedik¬
tinski samostan in tukaj sem se čutil skrajno
nesrečnega. Eden izmed patrov me je znal ne¬
koliko spraviti z mojo usodo. Ker je spoznal
moj čili duh, svetoval mi je, naj se pridno po¬
primem duhovskih študij ih naj se — končavši
študije — podam v Rim, kjer se naj dam spre¬
jeti v veliki kolegij družbe Jezusove, v jezuitski
red torej. Tamkaj me bodo izvežbali za poslanca
krščanske vere. Kot takšen bom lahko šel daleč
po svetu, ne bo mi treba čepeti za visokimi sa¬
mostanskimi zidovi, dela bom imel čez mero in
čutil se bom srečnega. V jutrovih deželah bom
spreobračal mohamedance k pravi veri, v Ame¬
riki bom krstil paganske Indijance, v Aziji pa
bom lahko prižigal luč svete vere rumenokožnim
Kitajcem. Pater je znal v meni vzbuditi časti¬
hlepnost. Njegovo pripovedovanje me je zani-

27

nalo, hoditi po svetu, po raznih krajih, spo¬
znavati razne narode in njih šege — to me je
mikalo in učil sem se na vse pretege. Ko mi
je v benediktinskem samostanu minila doba,
prosil sem za odpust, kateri se mi je glede
mojih nadaljnih namenov z veseljem dovolil, in
šel sem zares v Rim ter vstopil v jezuitski ko¬
legij. Pripravljal sem se z največjo vnemo za
svoj novi poklic, naučil sem se grškega, tur¬
škega in arabskega jezika in sem komaj čakal,'
da bi bil sposoben iti v jutrove dežele. Želja
po tujih deželah je bila kriva, da se mi je pri¬
pravljanje za misijonski stan zdelo veliko pre¬
dolgo in preden sem dovršil kolegij, sem dve
leti prej pobegnil iz Rima.

Kot potovalni dijak sem prestal mnogo
nezgod, gledal marsikateri nevarnosti v obraz,
a sem prišel naposled v skrajno neugoden po¬
ložaj ; nisem imel česa jesti, nisem imel skoraj
česa obleči. Sila me je gnala tako daleč, da
sem naposled kot pomočnik, ali recimo sluga
vstopil v službo pri potujočemu igralcu, ki je
kot čarovnik s svojimi spretnostmi varal ljudi
in si služil denar. Z njim sem prepotoval vse
slovanske dežele, ki ječijo pod neusmiljenim
turškim jarmom. Po naključju sem izvedel, da
nameravajo Turki velikanski pohod pred Dunaj,
po katerem se jim že dolgo cede sline. Brž
sem se ločil od svojega gospodarja in sem se
preklatil do Štajerske, kjer sem vstopil med

28

strelce in šel z njimi v ta kraj. Vse drugo vam
je pa itak znano, visokočastiti gospod."

Slavko je končal svoje pripovedovanje.

Grof Kolonič je molče nekaj časa — skoraj
s strogimi pogledi — gledal mladeniča. Potem
ga je vprašal:

„Ali nisi pomislil, da si boš nakopal božjo
jezo, ker nisi pomagal materi izpolniti storjeno
zaobljubo ?“

Slavko je premišljeval, kako bi se naj za¬
govarjal, kaj bi naj odgovoril. Iz mučne zadrege
ga je rešil njegov dobrotnik, pater Evzebij, ki
se je oglasil:

„Oh, visokočastiti gospod škof, kaj bi bil
cerkvi služabnik, ^aj bi ji koristil duhovnik, ki
bi ji ne bil udan z dušo in telesom? Voditelj
človeških usod, ki je temu mladeniču vsadil v
prsi nagnenje do prostosti, do prostega gibanja,
bo gotovo našel sredstva, na podlagi katerih
bo ta človek vseeno koristil krščanstvu in mu
storil morebiti veliko več uslug, kakor bi jih
bil mogel storiti kot duhovnik."

„Prav imaš, pater Evzebij," pritrdil je škof
z milejšim glasom in tudi njegovo oko je gle¬
dalo milejše na mladeniča, ki je bil ravnokar
storil nekako očito spoved.

_Naj Bog vodi tvoje srce,“ obrnil se je
nato k mladeniču. „Kar tiče tvoje bodočnosti,
zaupaj meni. Storil bom zate toliko, da bo prav.

29

Dosegel boš zopet zlato prostost in ne bo ti
treba pretrpeti nikake nečastne kazni za tvoje
ravnanje, s katerim si pripomogel, da je na sto¬
tine mirnih prebivalcev lahko spravilo še o
pravem času svoje imetje in življenje v varnost.
Jamčim ti s svojo besedo."

Škof je podal mladeniču roko, katero je
ta s spoštljivo hvaležnostjo poljubil in se mu z
iskrenimi besedami že naprej zahvalil za trud.
Nato je škof odšel in z njim je jetnika zapustil
tudi pater Evzebij.

Na tem mestu nam bodi dovoljeno, da
omenimo nekaj besed o osebi, ki je na novo
nastopila v naši povesti, o škofu Koloniču, ki
je med obleganjem Dunaja po Turkih leta 1688.
igral eno najvažnejših vlog in mu je svetovna
zgodovina postavila trajen spomenik. Ta častit¬
ljivi duhovnik je bil v takratnem času star tri¬
inpetdeset let; v svojih mladih letih je bil vstopil
v bojeviti malteški red, ki se je ponajveč bo¬
jeval proti Turkom. Kolonič se je'" v pomorskih
bitkah z neverniki premnogokrat odlikoval in
je pomalem postal komtur, ki je bila ena naj¬
višjih časti tega reda. Poznej je postal duhovnik
in od leta 1670. je bil škof Dunajskega Novega-
mesta. Kot škof je bil skrben in vsestransko
delaven, v izvrševanju svoje službe dosleden, a
tudi ljudomil človek.

Ko je škof zapustil Slavka, se je podal v
dvorni grad, da se tamkaj udeleži vojnega po-

30

svetovanja, ki je bilo sklicano, da določi, kaj
se ima storiti napram preteči nevarnosti, ki pa
ni pretila samo Dunaju, ampak celemu zapad-
nemu krščanskemu svetu.

Dvorni svetovalci in višji častniki so bili
že zbrani, ko je vstopil škof Kolonič. Cesar
Leopold je stal pri oknu ob južno-zapadni strani
velike dvorane; čelo je imel nagubano, obraz
pa resen in z njega se je bralo, kako mučijo
cesarja tajne skrbi. Gledal je proti jugozapadu,
kakor bi vsak trenutek pričakoval v daljavi
videti dim in ogenj.

Ko je škof vstopil, se je cesar obrnil in
se približal prišlecu, ga iskreno pozdravivši.

„Ste torej dobili moje pismo?" vprašal je

cesar.

Škof se je priklonil in potrdil vprašanje.

„Vaše Veličanstvo," je rekel, „naj ravna
z mojo osebo po svoji volji! Kar premoreta
moja glava in roka, vse bodeta rada storila v
3lužbi Vašega Veličanstva."

„Ze  naprej sem vedel," odgovoril je cesar,
„da se lahko zanesem na vas in sem že dal
sestaviti vaše imenovanje za dvornega tajnega
svetnika. Torej se lahko takoj udeležite današ¬
njega vojnega posvetovanja."

Po teh besedah je cesar stopil k mizi in
podal grofu Koloniču veliko pismo, imenovanje
za tajnega svetovalca. Ko se je novoimenovani

31

zahvalil cesarju za častno odlikovanje, je pri¬
sedel k mizi. Tudi ostala gospoda se je vsedla
in začele so se obravnave.

Cesar je prvi začel govoriti:

„Od več strani se mi je svetovalo, da bi
naj jaz s svojo družino zapustil Dunaj in se z
dvorom rešil v varno zavetje. Mnogo sem že
premišljeval o tej zadevi, a nisem se še mogel
odločiti. Kot vladar bi moral ostati med zve¬
stimi Dunajčani, kot vladar vseh avstrijskih
narodov pa bi tudi dobro storil, ako bi svoje
osebe ne stavil v smrtno nevarnost, kajti ravno
v burnih časih je država najbolj navezana na
svojega prvega voditelja. Kakšne nazore imate
vi, gospod grof?"

„Vaše Veličanstvo," odgovoril je škof, ka¬
teremu so veljale cesarjeve besede, „če bi bili
vojak, bi bil moj najboljši svet ta, da bi Vaše
Veličanstvo ostalo tukaj in s svojo lastno roko
vodilo vojaške in brambne priprave. Toda Vaše
Veličanstvo je že od nekdaj bilo bolj naklo¬
njeno mirovnim umetnostim, kakor pa odur¬
nemu vojaškemu rokodelstvu. Jaz bi svetoval,
da si izberete dobrega poveljnika, pogumnega
in zmožnega moža, ki bo vodil mesto in njega
obrambo; a še drugega poveljnika bo treba, ki
bo namreč poveljeval izven mesta. Vaše Veli¬
čanstvo pa ne sme ostati v okrožju bojne ne¬
varnosti, ampak mora kot viden poglavar svoje
države spraviti vladarsko krono v varnost in

32

skrbeti, da se zveza med vladarjem in državo
ne bo pretrgala."

„Rad bi ostal med svojimi krepostnimi Du¬
najčani/ menil je po škofovih besedah Leopold,
„in nikakor bi se ne bal nevarnosti, pa po vaših
besedah, gospod grof, uvidevam, da je zveza
med vladarjem in državo skrajna potreba. Tudi
izven mesta, v varnem zavetju, bom imel dela
in skrbi dovolj; treba mi bo vsega vladarskega
vpliva, da bom spravil svojih tristo državnih
knezov in prostih mest na noge, da si bom
pridobil potrebne vojaške pomoči. Dokler tega
ne dosežem in dokler ne dobim tudi od polj¬
skega kralja obljubljene pomoči — tako dolgo
se bo moralo vse mogoče storiti, da se bo glavno
mesto držalo pokonci in se ne udalo oblegajoči
sili. Poveljništvo nad vojsko ne morem dati
pripravnejšemu možu v roke, kakor je moj svak,
izvedeni vojskovodja vojvoda Karl V. Lotarinški.
Ali tudi obramba glavnega mesta bo morala
priti v roke močnega izvedenega moža,"

»Vaše Veličanstvo ima popolnoma prav",
pritrdil je škof. »Priprave za sprejem Turkov
nimajo pravega vodstva; pozna se, da manjka
zdrave in razumne glave, ki bi vodila vsa dela
v enotnem tiru in po gotovih dobro premišljenih
načrtih. Sicer nočem imen navajati, a vendar
moram nekaj omeniti. Posamezni častniki dajejo
povelja, ali recimo bolje prepovedi, ki mejijo
že res na brezpametnost in ki v veliko večji

33

meri škodujejo dobri stvari, kakor pa koristijo
vojaški disciplini. Ravnokar sem izvedel slučaj.
Pred nekaj dnevi je izdal nek višji častnik ne¬
razumljivo povelje, da se ne sme raz nasipov
ob reki Lajti izstreliti noben strel brez dovo¬
ljenja polkovnega poveljnika. A najlepše je, da
polkovni poveljnik niti navzoč ni pri nasipib.
Neko jutro so hoteli tatarski jezdeci čez reko.
Na straži je stal mož strelec, ki je takoj opazil
sovražne trume in vedel, kaj bi se znalo v
prihodnjih trenutkih zgoditi. V duhu je že videl
najbližje hiše in vasi v ognju, je že videl krvavi
meč nad nedolžnimi glavami mirno spečih pre¬
bivalcev. Nabil je torej z veliko naglico top in
sprožil je par razškropilnih strelov. Z njimi je
pregnal turške čete, ki niso bile pripravljene
na takšen pozdrav. Takoj potem so začeli zvo¬
novi zvoniti, ljudje so se lahko rešili, a mladi
strelec - “

„Kako se imenuje?" vprašal je cesar naglo
in brž je postal živahen.

„V ječi sedi v bližini rdečega stolpa in
tam pričakuje obsodbe, ki se bo bržčas glasila,
da bo moral iti skozi palice," končal je škof
Kolonič.

„Ni mogoče, grof!" začudil se je cesar.

„Žal, daje  res, Veličanstvo! Peščica pi-
sačev igra vlogo sodnikov, ki sodijo po svoji
volji, si postave tolmačijo sami in strižejo krivce
in nekrivce z enim in istim česalom, da si

3

34

olajšajo delo. Na takšen način se zlorablja vaše
ime, se zlorablja vaš ugled, Veličanstvo!“

Dvorni svetovalci so strmeli, ker so se
jim škofove besede zdele preveč drzne. Kdo
drugi bi se ne bil upal tako odkritosrčno gra¬
jati nepovoljne razmere.

„Tako, kakor je res, da sem vladar, tako
res se mora stvar izpremeniti!“ rekel je vladar
nejevoljno. „V obleganem mestu, kakršno bo
skoraj naš prijazni Dunaj, se ne morejo rabiti
pisači mazači, posebno če so povrh še lenuhi.
Visokočastiti gospod, takoj po končanej seji
vam bom dal napisati pomiloščenje za ujetega
strelca, katerega priporočam vaši oskrbi. Ker
je ta zadeva končana, vrnimo se zopet k po¬
svetovanju, da rešimo eno izmed najvažnejših
vprašanj, namreč, koga bi se izbralo za povelj¬
nika in mojega namestnika na Dunaju . 11

Svetovalci so premišljevali in cenili visoke
« vojaške dostojanstvenike po njihovih zmožnostih,
a niso se mogli zj edini ti ne za tega, ne za onega.

„Jaz bi vedel za moža, ki bi bil vreden
in sposoben prevzeti to velevažno mesto , 11  oglasil
se je čez nekaj časa škof.

Vse se je radovedno ozrlo nanj, kakor bi
mu hotelo iz ust brati ime dotične osebe.

„Meni se zdi najbolj sposoben za odgo¬
vorno mesto dunajskega poveljnika moravski
junak grof Riidiger Starhemberški!“ končal je
škof. —

35

„'l'udi jaz sem že bil mislil nanj," pri¬
kimal je cesar z glavo, vesel, da je tudi kateri
izmed njegovih svetovalcev imel to misel. »Za¬
torej se vam zahvaljujem za nasvet, ki se vjema
z mojo željo."

Zbor je pritrdil škofovemu nasvetu, cesar
pa se je obrnil do visokega častnika, rekoč:

„Po končam seji, gospod, bodete šli k mo¬
jemu ljubemu svaku Karlu Lotarinškemu in
mu bodete nesli maršalsko palico, a obenem
bodete tudi grofa Riidigerja Starhemberškega
obvestili, da ga imenujem za glavnega povelj¬
nika dunajskega mesta.“

„Vi pa, gospod polkovnik," rekel je cesar
drugemu častniku, »bodete z mojim pooblastilom
očistili vojaško ječo nepotrebnih pisačev."

Glasno odobravanje je sledilo cesarjevim
besedam. Posvetovanje se je vršilo še dalje. O
čem se je posvetovalo, povedala nam bo naša
povest.

III.

Slavka so takoj izpustili iz ječe in bil je
zopet prost. Hotela se je že delati noč, ko je
Prišel na prosto in zamišljen korakal po du¬
najskih ulicah. Steze so mu bile odprte, cel
8v et mu je bil na razpolago in nihče ga ni za¬
drževal v mestu, katero se mu je skoraj izka¬
zalo kot negostoljubno in kateremu so pretile vse
groze dolgotrajnega obleganja. Vendar pa je

3 ’

36

mladenič sklenil, da hoče svoje življenje in svojo
moč posvetiti Dunaju in sploh krščanskemu svetu.

Ko je korakal naprej in premišljeval, ka¬
teremu polku bi naj ponudil službo, h kateri
vrsti vojaštva bi naj pristopil, je zapazil, da se
je ljudstvo bolj in bolj zbiralo in hitelo proti
eni in isti strani. Kmalu je bil v gosti gnječi in
njen tok je tudi njega silil z množico naprej.
Nakrat se je prikazalo več stotnij dragoncev in
strelcev, ki so si s silo delali pot skozi množico.
Vojaki so bili prednje čete cesarskega dvora, ki
je ravno zapuščal mesto. Vojakom so sledile
dolge vrste nosilnic, ki so bile takrat najbolj v
navadi, vozov, kočij in tovornih vozov, katere
so spremljali oboroženi služabniki na konjih in
mulah. Zadnji so bili grenadirji, katerim so
sledili še drugi beguni, ki niso hoteli med oble¬
ganjem ostati v mestu.

Ko je zadnja četa odkorakala in se je mno¬
žica nekoliko razšla, gledal je Slavko, kje bi
se dalo dobiti prenočišče in bi se dobila kakšna
priprosta večerja. Našel je malo krčmo, imeno¬
vano „k črnemu konjičku". Debela krčmarica
mu je obljubila prenočišče in ko je tega imel,
vsedel se je v samoten kot, da bi večerjal. V
gostilni je bilo precej gostov in Slavko je z za¬
nimanjem poslušal, kako so se pogovarjali. Ve¬
čina gostov ni bila zadovoljna, da je cesar
Leopold pobegnil iz mesta, skoraj nikogar ni
bilo med njimi, ki bi bil zagovarjal cesarjev


37

korak. Nadalje so se gosti pogovarjali, kakšno
zna biti obleganje.

„Turška vojska je prišla kot nekaka šiba
božja nad nas,“ oglasil se je pek Kuhlanka.
»Naš gospod Bog rad od časa do časa pošlje
nad nas to ali ono nevihto, da nas ozdravi raznih
bolezni na duši. Vojske so včasih nekako zdra¬
vilo za naše grehe. Ali bojim se, da znamo
tokrat umreti na zdravilih, katera bi nas naj
izlečila.“

V istem trenutku se naglo odpro duri in
v sobo stopi majhen, tanek možiček, suh kakor
kozji rog in z nekako kozjo brado na spodnji
čeljusti. Obraz je imel bled in z njega si čital
strah in grozo.

»Dober dan, mojster Nitkovič!" pozdravil
je kovač Mehač prišleca. »Kaj pa vam je padlo
v želodec? Delate obraz, kakor bi vam bilo sto
vragov za petami. Pripovedujte vendar, da nas
radovednost ne bo preveč mučila."

„Oh, oh — Bog nas varuj to noč — Bog
nas varuj!“ začel je meketati z visokim, rahlim
glasom novodošli gost, kateremu se je na prvi
mah poznalo,, da se bavi z iglo in nitjo. „Pred-
straže turške vojske se že klatijo po okolici in
sicer v naj bližji bližini našega mesta. Karmeli-
tarski samostan na Golovcu so zanetili in njegov
ogenj razsvetljuje cesarju Leopoldu na begu pot
proti Linču. V mestu pa imamo samo en polk
vojakov in meščansko stražo. Kaj mislite, da

38

bo to dovolj ? Dobra pest Turkov nas preseneti
in takoj smo drobni. Tudi sem slišal, da so
utrjenja slaba, drogi prerahlo zabiti v zemljo,
na nasipih ni dovolj topov in sploh je z vsakim
gradivom slaba. In zdaj nas je povrh še sam
cesar zapustil! Kaj li bo z nami? Jezus, Marija
in Jožef! Povejte mi, kaj bo z nami?!'*

Krojačev glas je postal proti koncu kričeč,
hripav in je premnogokrat tanko zacvilil, ker
ga je prevelika razburjenost preveč oklepala.

„Pustimo cesarja in njegov dvor iti svojo
pot!“ odgovoril je kovač Mehač mirno in samo¬
zavestno. „Jaz sem mnenja, da si bomo svojo
kožo že sami branili. Nocoj še Turka že ne bo
v mesto, a jutri smo takoj na boljšem, ker pride
naš novi poveljnik, katerega nam je cesar Leopold
dal, namreč grof Riidiger Starhemberški; ta je
pred dvema letoma Moravsko kaj krepko branil
proti Ogrom, katere je vodil znani Tekelji. Grof
Starhemberški bo dobro znal Turkom zakuriti.
Tudi jaz imam z novim poveljnikom govoriti
par besed. Bog mi je namreč dal dobro misel.
V moji kovačnici je visela stara, pozabljena
kosa. Nisem se brigal zanjo, a ko sem jo danes
zagledal, šinila mi je misel po možganih: iz te
kose bi se dalo morda narediti dobro in pri¬
pravno orožje za sekanje turških glav. Kosi sem
torej stegnil vrat, napravil sem jo pripravno za
nataknenje na drog, prikoval sem še nekoliko
železa, da je močnejša in — gotovo je bilo novo

39

orožje! Hoj! Kato zna žvižgati po zraku! Rečem
vam, ljudje, ta reč reže skozi vrvičasto srajco*
in bo turške buče kosila kakor makove glave.
Verjemite mi, meščani! Vsak deček, ki je star
šestnajst let, bo lahko rabil takšno orožje, ker
mu ne bo pretežko in se mu ne bo treba uriti
v orožni vaji. Zamahnil ali porinil bo — in
dobro bo. Kakor bo grof Starhemberški gotov
s svojimi najnujnejšimi opravki, šel bom z novim
orožjem k njemu in mu ga bom pokazal. Par
sto mož s takšnimi kosami bodo Turkom čudno
dobro zaigrali."

»Takšno orožje ni nič novega," oglasil se
je star, imenitno oblečen mož, katerega obraz
je kazal učeno glavo, »Skoti poznajo takšne
ravne kose že dolgo in jih rabijo v bojih; ime-
nujejo jih „Lochaber axes — *

Gospod ni mogel vsega povedati, kar je
nameraval, ker mu je kovač pretrgal besedo,
jezno mrmraje, ker se njegova iznajdba ni dovolj
pohvalila in se ji je celo nepotrebno delala ne¬
ljuba konkurenca:

»Zaradi mene so ali šnikses ali snakses
— pri nas na Dunaju so prav poštene kose,
samo drugače nasajene so. Tako smo jih ime¬
novali in jih še bomo imenovali. Ako so pa
Skoti že prej izumili takšno orožje, nič ne ško¬
duje — je bilo zanje tem boljši. Verjamete mi

* Iz železnih vrvic in verižic pletena vrhnja obleka,
ki so jo nosili mesto oklepa.

40

pa lahko, da nisem hodil na Škotsko zijat, kako
bi se dala narediti takšna reč. Tudi dunajski
rojak ima lahko dobro misel in izumi na svojo
pest kaj pripravnega. “

Pivci so še dolgo govorili o tem in onem,
zdaj mirno razsojali sedanje in bodoče dnevne
dogodke, kmalu nato se zopet nekoliko razburili
vsled različnih mnenj — a povprečno so bili
vsi brezskrbni in dobrovoljni. Zaupali so na
božjo pomoč, na svoj pogum in lastno moč.
Edini krojač Nitkovič je delal izjemo; njemu
sta strahopetnost in groza ležali takorekoč v
krvi. Med splošnim pogovarjanjem so zveneli
kozarci, slišale so se kratke napitnice ali po¬
samezni klici na blagor Dunaja, na blagor cele
Avstrije, tuintam je katera robata priletela na
naslov Turčina. sploh so se gosti vedli, kakor
bi stal Turek šele kje spodaj na Ogrskem ob
reki Tisi in ne že za Lajto.

Slavko se je naveličal šuma in ropota in
je šel k počitku, kjer je kmalu zaspal. Drugo
jutro je plačal in se je poslovil od- gospodinje.

Komaj pa je stopil na prag, že je slišal
bojevite glasove trobent in rogov, katere so
spremljale piščali.

„Že pridejo, že pridejo!“ kričali so mimo¬
idoči. „Pri koroških durih* se bližajo 1“

* Dunaj je bila svojecasno trdnjava z obzidjem, na¬
sipi in prekopi. Y mesto si prišel edino pri nekaterih vratih,
pri takoz vanih mestnih vratih, katera so imela vsaka s vojeime.

41

X

»Kdo pa, kdo? — Ali že Turki morda?"
kričali so drugi.

»Ne, ne — češki dragonci so!" veselili so
se zopet drugi in novica se je bliskoma raz¬
širila med razburjeno množico.

Vse je hitelo naprej in tudi Slavko ni bil
eden izmed zadnjih v Koroški ulici, kjer so se
že od daleč v jutranjem solncu svetili jekleni
oklepi in železne čelade prihajajočih vojakov.
Dragonci so bili oddelek vojske vojvoda Lota-
rinškega. Turški vezir Kara Mustafa je sicer
hotel odrezati pot vsaki pomožni četi, ki bi bila
hotela na Dunaj, mestu na pomoč, kajti vedel
je, da je v mestu malo vojaštva — toda ni mu
šlo vse po volji, kakor tudi poznej ne. Ljudstvo
si je pripovedovalo, da je prišlo pri trgu Petro-
nelu ob Donavi do vročega boja; govorilo se je
tudi, da so bili Avstrijci premagani. Ali novica
ni bila resnična; to šo kazali prihajajoči dra¬
gonci, ki so s svojimi zelenimi šopi na čeladah
in čvrsto sede na svojih krepkih konjih celo
drugače izglodali, kakor premagana četa. Dunaj¬
čani so jih radostno sprejeli, klicanja in pozdrav¬
ljanja ni bilo ne konca ne kraja. Samozavest in
pogum mestnega prebivalstva sta oživela pri po¬
gledu na čvrsto vojaštvo in posebno ga je raz¬
veselila vest, da so prihajajoči dragonci le predaja
četa večjih vojaških oddelkov, ki korakajo proti
Dunaju in da bodo ostali tu kot posadka ob času
obleganja.

Z veselo množico je tudi Slavko korakal
ob strani dragoncev naprej po ulicah, skozi Leo¬
poldovo mesto (del Dunaja) naprej do travnikov
ob Taboru, .kjer se je imelo narediti veliko šo-
torišče. Gledal je z zanimanjem bujne slike, ki
so se mu nudile, ko so se začeli staviti šotori
in so vedno prihajale nove čete, novi polki v
raznih opravah, kakor kirasirji, jezdeči lovci in
laški grenadirji. Zvečer se je Slavko še le podal
nazaj v mesto, a vedno je še srečaval novo
vojaštvo.

Nakrat pa se je slišal klic:

„Novi poveljnik pride! Grof Starhemberški
pride!"

Naš znanec ga je hotel videti; s silo si je
naredil prostor skozi gnječo. Sredi ulice so jez¬
dili lovci, katerim je sledila gruča višjih čast¬
nikov, med katerimi je bil slavnoznani junak
in novi poveljnik. Že po zunanjosti se je ločil
od drugih spremljevalcev. Bil je.visoke, krepke
postave in izrazitega obraza, ki je sicer kazal
na skrajno odločnost, a so se z njega tudi čitale
poteze pravicoljubnosti. Lase je imel goste, črne
in dolge, kakor so jih takrat nosili; novemu
poveljniku je jezdil ob strani pogumni škof Ko-
lonič, ki je bil zamenjal svojo duhovno opravo
s prsnim oklepom, železno čelado in ostrim
mečem. Na drugi strani je jezdil nadvojvoda
Franc, za temi tremi pa je sledila gruča gene¬
ralov v sijajni vojaški opravi.

43

Nepopisno je bilo veselje, s katerim so
Dunajčani pozdravljali poveljnika in njegove
spremljevalce. Množica je grofa Starhember-
škega spremljala do stanovanja, kamor ga je
spremljal tudi škof Kolonič.

Slavko je vedel, da se bo grof Kolonič
kmalu vrnil v zavod malteškega reda, ker je
bil že večer. Ta zavod je imel več duhovnikov,
a tudi mnogo vitezov redovnikov, ki so se prej
bili vojskovali v tujih deželah in so zdaj imeli
opravljati službo strežnikov v bolnišnicah, ali
pa službo bojevnikov ob dunajskih nasipih.
Mladenič so je postavil pred zavod in ko se je
škof vrnil in se hotel dvigniti iz sedla, pristopil
je Slavko in prijel konja za uzdo, da bi žival
mirnejše stala.

»Kaj, deček, ali še nisi šel dalje?" vprašal
je škof in je ostro pogledal Slavka. »Mislil sem,
da si že odpotoval proti Nemčiji."

„Ne, visokočastiti gospod," odgovoril je
mladenič, »ostal sem na Dunaju, ker hočem
svojo roko posvetiti dobri stvari — seveda, če
se me bo moglo rabiti. Hočem biti vojak in se
bojevati proti Turkom. Sliši se, da hrumi nad
glavno mesto huda sila, nas je malo, in gotovo
je vsak bojevnik dobrodošel."

»Lepo je zate," pohvalil ga je škof. »Kmalu
nastane resnica in čas se urno bliža, ko bomo
rabili jasnih glav in močnih pesti. Bom gledal,
kje se te bo dalo rabiti." — — — — — — —

44

IV.

Bil je miren poletni večer v mesecu juliju.
Pri oknu lepe hiše v sredini mesta sta sedeli
dve ženi in marljivo delali. Šivali sta razno pri¬
pravo, ki se potrebuje za obvezovanje ranjencev.
Da bi mnogo opravili, prižgali sta si že zgodaj
luč. Ena izmed žen je bila stara, draga pa še
zelo mlada. Starejša je bila gospa pl. Holtenska,
ki je bila tudi posestnica hiše; njen mož je bil
stotnik pri valonskih kirasirjih in je bil v vojski
vojvoda Lotarinškega.

Mlajša žena, bila še ni omožena, je bila
še zelo mlada. Bila je grofica Trauneška, neča¬
kinja škofa Koloniča, lepa in ljubezniva oseba.
Grofica je imela v bližini Dunaja lep gradič z
velikim posestvom ; strah pred Turki jo je pregnal
in pribežala je v mesto. Škof Kolonič jo je na¬
stanil pri gospej Holtenski, s katero si je bil v
daljnem sorodu in katera se je bila svoječasno
sprijateljila z grofičinimi starši.

„Prav nerada bi se ločila od tebe, draga
Franica,“ rekla je starejša gospa m pogledala
mlajšo. „Vendar pa moram reči, da ima časti¬
vredni gospod škof prav, ki zahteva, da moraš
Dunaj kakor mogoče hitro zapustiti in iti za
cesarskim dvorom."

„Sem li res popolnoma nepotrebna? 1 * vpra¬
šala je grofica žalostno. „Ali ne morem ranjencem
streči, ali se ne dam porabiti za nikakšno delo,

45

ki bi koristilo pogumnim bojevnikom? Čemu se
smejo nekateri ljudje izpostaviti vsaki nevarnosti,
a jaz se ne smem? In če bodo drugi padli,
umrli za domovino, ali jaz tega ne smem? Čemu
se ravno meni brani?“

.Draga, umreti ni tako lahko, kakor se
tebi dozdeva, posebno pa ne, če je človek tako
mlad, kakor si ti, mlad in lep,“ odgovorila je
gospa Holtenska in je odkimavala z glavo.
Premnogokrat pa tudi smrt še ni najhujša;
hujše je še, kar mora človek včasih v vojskinem
času pretrpeti. Ali še nisi slišala, kako znajo
Turki mučiti vjete kristjane, predenjih pobijejo?
Jaz sama bi ne doživela rada, ako bi morala
gledati, kako bi te Turki pred mano uplenili,
kako bi s teboj surovo ravnali in te odgnali v
kruto sužnost; mogoče bi prišla v harem* kak¬
šnega višjega častnika, kjer bi strogo nadzoro¬
vana kakor jetnica preživela vse svoje žive dni.
Prijateljica, srce mi je nemirno že pri sami misli
na kaj takšnega! In misliš, da bi ti prošnje, da
bi ti solze in' tarnanje kaj pomagale? Nikdar
ne! Neverniki ne poznajo usmiljenja. Neštete
so žrtve njihovega neusmiljenja!“

„Sveta Marija!" prestrašila se je grofica
Franica in je vsled prestrašenja obledela. „Sli-
šala sem že mnogo o divji krutosti zmagujočega
Turka, a ni mi prišlo na misel. Dozdevalo se

* Stanovalski oddelek za turške žene.

4!i

mi je vedno, da pari moramo Dunaj na vsak
način braniti in sicer tako dolgo braniti, da mora
ali sovražnik oditi, ali pa nam pride izdatna
vojska od cesarja in njegovih zaveznikov na
pomoč. Toda ali zate ni nevarnosti, ako ostaneš
tukaj? Ali niši tudi ti žena, slabotna žena kakor
jaz?“ —

„Pri meni je zadeva drugačna, ljubo dete!
Jaz sem stara in povrh sem vojaška žena. Moja
usoda bi bila v skrajnosti smrt in če umrjem
jaz starka, ne bo imel svet nikake izgube, ako
se pomisli, da se že itak bližam grobu. Le ver¬
jemi mi, da ti tudi jaz svetujem pobegniti; in
ne zastonj, kakor kažejo razna znamenja. Obo¬
roževanje se vrši na način, ki kaže, da se bo
treba obupno braniti. Cim večje je torej oboro¬
ževanje, tem večja je tudi nevarnost. Branitelji
se bodo dali rajši pod razvalinami pokopati,
kakor pa mesto predati. “

„Ali pa ni morda že prepozno, če bi res
hotela odpotovati ? 11  menila je grofica. »Ali se
ne govori, da so se turške čete pojavile že v naj¬
bližji bližini našega glavnega mesta? Kako naj
odpotujem, če nisem varna pred napadi? Kdo
me bo branil? Par oboroženih mož me nikakor
ne more ubraniti pred večjo četo!

„Upajve, da še ni prepozno in da še zna
okolica varna biti," rekla je starka. „Visoko-
častiti gospod škof bo že vedel prav; on ni
glede pripomočkov nikdar v zadregi . 11

47

V tem trenutku so se zunaj na ulici sli¬
šala konjska kopita; po glasu poznati je nekdo
naglo jezdil, peket kopit pa je prenehal pred
hišo. Kmalu nato je stopila v sobo služkinja,
ki je javila gospema, da je prišel jezdec s ško¬
fovim naročilom in želi z gospo Holtensko
govoriti.

»Naj vstopi!” rekla je gospa in takoj je
vstopil mlad, krepak mož v jezdečevi opravi
ter se je spoštljivo priklonil pred gospema.
Njegovo obnašanje je kazalo, da ni navadne
baže človek, čeprav nosi preprosto vojaško
suknjo.

»Visokočastiti gospod škof vas je poslal?”
nagovorila ga je domača gospa.

„Da, milostljiva gospa!” odgovoril je jezdec,
v katerem takoj spoznamo našega starega znanca
Slavka. »Jaz sem pri velečastitem gospodu škofu
kot vojaška ordonanca* in poslal me je sem,
da sprejmem pripravo za obvezovanje, katero
ste zanj pripravili/

»Takoj vam preskrbim, kolikor je gotovega,”
vekla je gospa in je šla k durim, da prinese
izgotovljeno zalogo, katero sta bili z veliko mar¬
ljivostjo priredili ona in njena prijateljica. »Vse-
dite se, dobri prijatelj!" je še pripomnila, preden
je zapustila sobo. »Ti pa, ljuba Franica, postrezi

* Ordonance rabijo višji častniki za donašanje in
°dnašanje vojnih poročil; morajo biti to sposobne in za¬
pisljive osebe.

48

mu med tem z dobro kapljico vina. Vojaštvo,
posebno pa ordonance višjih častnikov, med ^
katere je šel naš velečastiti škof, imajo v se- j (
danjih dneh čez glavo opravila in so izmučeni, p
Dobra kapljica jim rada dobro prilega."

Mlada grofica je vzela iz krasne omarice Q
steklenico ogrskega vina in ga je prišlecu na- ^
točila v pripravljeno kupico. g -

„Na vaše zdravje, visokorodna gospica!" ^
rekel je vojak uljudno in je dvignil čašo. Po j
obrazu se mu je takoj poznalo, da je morala p
biti kapljica res izvrstna. Nehote je tudi prh
kimal z glavo, kakor bi hotel reči, da bi takšno g
vince ugajalo vsak dan.

Grofica se je prijazno zahvalila za na' }j
pitnico. jj.

„Ali ste že dalje časa v službi visoko' r ,
častitega gospoda škofa?“ je vprašala in začel* j,
pogovor. jj

„Ne, šele nekaj dni,“ odgovoril je Slavko
»Toda čeprav mu služim šele kratko, vendar j 5

mu služim s telesom in z dušo in bi zanj vsali
trenutek šel v smrt. Njemu se imam namreč
zahvaliti, da sem danes še živ in prost. Bre: jj

njega bi me danes bržčas ne bilo več na ten
svetu." h

»Škof je blag mož," potrdila je Franica ) S(
veliko vnemo, „Bog daj, da bi njegovo ljudo 1 (

milo delovanje ne ostalo brez zasluženeg'
plačila."


49

„Da, da!" zaklical je mladenič navdušeno,
„napijem tudi na njegovo zdravje, na zdravje
pogumnega in modrega škofa Koloniča!" Dvignil
je čašo in zaklical še enkrat skoraj nekoliko
preveč glasno: „Na njegovo zdravje 1“

„Glej, glej! Na čegavo zdravje se pa tukaj
napiva'?“ oglasi se nenadoma moški glas pri
durih. Grofica in mladenič sta presenečena
skočila kvišku, kajti glas jima je bil obema
dobro znan. Pri durih je stal — sam škof Ko-
lonič, katerega bi v tem trenutku noben ne bil
pričakoval.

»Na vaše zdravje sem napil, visokočastiti
gospod!“ odgovoril je Slavko neustrašeno.

»Torej sta se vidva že seznanila," nada¬
ljeval je škof in se smehljal, „no — tem boljši,
Oioja ljuba nečakinja, kajti ta mladi mož je ko¬
renjak od pet do glave in on te bo jutri spremljal
mesta in te bo spravil v varno zavetišče, var¬
nejše, kakor je danes Dunaj."

»Naj se bo šlo, kamor bo treba," pripomnil
je Slavko z odločnostjo in pogumom v glasu,
»visokorodna gospica bo imela v moji osebi zve-
*dega in udanega spremljevalca in varuha, dokler
le moja roka mogla držati oster meč."

„Prav tako, Slavko," prikimal je škof.
Istočasno pa je tudi domača gospa stopila v
s °bo. »Velik zavoj je,“ nadaljeval je grof Ko-
Wč, obrnivši se proti vstopivši. „Vidim, da
®te bili izredno marljivi. Slavko, takoj lahko

4

50

spraviš zavoj v naš zavod, da se lahko za jutri
pripraviš. Tudi moja nečakinja se mora pri¬
praviti. Sicer se pa še itak vidiva čez dobre
pol ure, da se tudi midva pomeniva."

Slavko je prejel zavoj, poklonil se je in
poslovil in v par trenutkih ga je odnesel nagel
konjiček.

V.

V zgodnjem jutranjem mraku prihodnjega
dne jezdili so trije jezdeci na malih ogrskih
konjih čez močvirnato ravan, ki se onkraj Ta¬
bora razprostira ob Donavi.

Oglejmo si jezdece. Na prvi pogled so nam
vsi trije celo tuji. Prvi jezdec je bil star mož,
obraz je imel naguban in razoran, kakor bi bili
čezenj pihali že vsi vetrovi obširne Evrope;
brada mu je bila dolga in mršava. Pred seboj
je imel čez sedlo položeno dolgo puško, okorno,
ker takrat še niso poznali boljših. Njemu je
sledil mlad, modrooki mož, oblečen v revno,
kmečko obleko, ki je imel ob strani zakrivljeno,
široko sabljo, a za pasom zataknjeni dve pištoli.
Mladeniču na strani je jezdil mlad fant, kate¬
rega obraz je kazal temno polt, kakor je na¬
vadna pri ciganih; na glavi je nosil široko-
krajčen klobuk slovaškega kroja, oblečene je
imel široke platnene hlače, kakršne nosijo
ogrski kmetje, na nogah je imel okorne čevlje,
a čez rame mu je visel plašč iz ovčje kože, ki

51

mu je bil tako velik, da sta mu mali in nežni
ročici komaj gledali izpod njega. Fantiču je bilo
videti, da se ne čuti preveč dobro; ročici, drže?
konjske vajeti, sla se tresli, oči pa so se ne¬
mirno in nekako plaho ozirale po okolici. Na
Vsak način se je bal, da bi se znala za tem ali
onim grmom prikazati prežeča turška ali ogrska
roparska tolpa.

„Bodite brez skrbi in strahu, milostljiva
grofica," dajal je Slavko poguma rujavoličnemu
dečku, „tukaj smo popolnoma varni. Tam na
desni strani se razprostira lepo polje, kjer šo¬
tori pogumna vojska vojvode Lotarinškega; od
desne strani so nam torej ni nič bati, kajti so¬
vražne straže si ne bodo upale prodirati skozi
a vstrijsko vojsko. Nevarnost bi nam znala pretiti
odino od leve strani, ako je res, kar nam je
pravil brodnik, ki nas je prepeljal čez Donavo.
Vedel je povedati, da so ljudje že včeraj zvečer
videli jezdece v turških opravah v bližini Kor-
Peuburga. Vendar sem mnenja, da 'je novica
Prazna bajka, ker ljudje v vojskinem času radi
vidijo razne strahove. Razcapan cigan na konju
jim je kmalu tropa tartarskih jezdecev. Stari
Jože pred nama pozna vsa pota, vse ceste v
tukajšnji okolici, ker je že kot cesarski sel pre¬
hodil skoraj vse kraje Spodnje Avstrijske in
hil premnogokrat vodja lovcev in gonjačev,
hadar so je hotela dvorna gospoda zabavati z
lovom. On naju vodi tako, da se izogibljeva

4*

it

vseh večjih cest, vseh vasi in bolj obljudenih
krajev in gotovo naju bo varno spravil do prvega
cilja, do Volkersdorfa."

»Največ zaupam v vas, Slavko," nasmehljal
se je rujavolični deček, ki ni bil nihče drugi
nego grofica Franica Traueneška; namazala si
je bila lica z rujavo tekočino in se oblekla v
slabo obleko, da bi je nihče ne spoznal. „Moj
visokočastiti sorodnik bi me ne bil postavil pod
vaše varstvo, ako bi vas ne poznal in čislal kot
zanesljivega moža."

Jezdili so dalje. Slavko je pazno gledal
po okolici, grofica pa se je večkrat ozrla nanj
in zamišljeno motrila njegov obraz. Po govoru
kakor tudi po obrazu in očeh je začela spozna¬
vati, da ni navaden človek, navaden vojak,
ampak nekaj boljšega. To spoznavanje ji je
začelo delati premisleke. Kdo in kaj bi znal
biti? Količkaj učen človek v takratnih časih ni
šel med vojake. Kaj je učinil, da se je skril
pod vojaško suknjo? Hudodelec nikakor ne
more biti, ima preveč pošten in odkritosrčen
obraz.

Solnce je šlo po svojem tiru vedno višje
in višje in Jože je krenil proti levi, kjer so se
videla pogozdena gorata rebra. Okrog poldneva
so beguni prispeli na nizko sedlo med dvema
gričema, od katerega se je prišlo v malo, po¬
gozdeno in skrito dolinico; med košatimi bu¬
kvami je izviral bister studenec. Tukaj so se

51

namenili obedovati — obedovati, kakor se pač
da begunom, ki ne morejo vzeti seboj preveč
izbrane jedilne zaloge. Mrzlo meso s kruhom
in čisto studenčnico je bil cel obed; toda tudi
počitka je bila potrebna potujoča družba in sicer
ne toliko oba moža, kakor grofica, ki ni bila
vajena dolge ježe od ranega jutra in je bila
povrh nežne postave. Zelen mah je bil prime¬
roma prijetno ležišče. Tudi stari Jože je legel
počivat in je kmalu zaspal; le Slavko je ostal
čil in je pazil na konje, ki so se mirno pasli.
Tuintam se je oddaljil zdaj na to stran, zdaj
na ono, da bi se prepričal, ali je vse okrog
varno. Ko ni nikjer našel nič sumljivega, se je
vrnil, sedel pod debelo bukev in se naslonil
ob njo. Ni mu bilo spati. Njegove misli so bile
vedno pri grofici in navdajala ga je neka tajna
skrb, ali jo bo mogel srečno spraviti v zavetje.
Jel je premišljevati o raznih slučajih, ki bi se
znali pri goditi in o ukrepih, ki bi jih-znal sto¬
riti. Imel je najboljše upanje na dober izid, a
vendar ga je vznemirjala neka neprijetna slutnja.

Naposled je bil čas odriniti; stari Jože in
grofica sta vstala, Slavko pa je šel h konjem,
da jih nasedla. Že jih je privedel in hotel gro¬
fici pomagati v sedlo, kar je pazno jel poslušati
in dvignil prst, češ, bodimo nekoliko mirni, ker
bomo nekaj slišali.

„Ali nič ne slišite, mojster Jože?" vprašal
jo s pritajenim glasom in pogledal tovariša.

54

»Poslušajte! Tam spredi ob gozdnem robu —
slišijo se sumljivi glasovi! Nekaj ne bo prav!"

Zdaj se je razločno slišalo od daleč peke-
tanje konjskih kopit. Zrak je, bil miren in zvok
se je slišal dovolj razločno.

„Hm, hm! To je več ducatov jezdecev,“
menil je starec in je pazljivo nastavljal uho.
»Če me uho ne vara, so konji nepodkovani,
kakoršne imajo Ogri in Turki. Peket konjskih
kopit, ki so podkovana, se sliši drugače."

Vsi trije so z napeto pozornostjo poslušali;
niti dihati si niso upali. V prihodnjem trenutku
so se nerazločno slišali tudi glasovi ljudi. Po
malem se je odmev razgubil v daljavi, kar je
bilo tudi znamenje, da se je tropa oddaljila in
ni zapazila sledov naših znancev. Beguni so
zasedli z veliko naglico konje in so splezali na
vrh najbližjega hriba, kjer so menili imeti ob¬
širen razgled. Prišedši na vrh, splazil se je
Slavko ob rob gozda, da bi pregledal prosto
ravnino. Zares je videl dve trumi jezdecev, ki
sta se premikali po dolini; po belih turbanih*
je spoznal, da so Turki, ki bi jim skoraj bili
prišli do živega.

»Umakniti se moramo," rekel je Slavko,
ko se je vrnil k tovarišema, »ker so tam spodaj
že sovražniki in v smeri proti Korneuburgu se
vidijo goreče hiše. Torej so vendar Turki nad

* Pokrivalo za glavo, podobno okrog glave ovi¬
temu prtu.

mestom prišli čez Donavo in brodnik jc zjutraj
imel prav.“

„Tedaj gredo gotovo že tudi proti Volkers-
dcrfu,“ sodil je Jože, Jn ne smemo ostati na
cesti, katero nam je določil visokočastiti gospod
škof. Pobegniti moramo proti gozdom man-
hartske gore.“

Ali Slavko je bil mnenja, da so ravno ti
gozdovi zelo negotovo zavetišče. O starčevem
nasvetu ni ničesar hotel vedeti, rekoč, da se
mora družba držati škofovih odredb, ali stari
lovec se je trdovratno držal svoje besede in je
hotel ostati v gozdih, ki so se daleč razprosti¬
rali proti severu. Nehote sta morala Slavko in
grofica slediti staremu vodniku in tako je držala
pot naprej po gozdnem porobju, dokler ni šlo
solnce v zaton. Tukaj je šla družba na prosto
ravnino, kjer je bilo videti več vasi; toda bile
so vse prazne in zapuščene, ker so bili prebi¬
valci iz strahu pred divjimi Turki pobegnili
proti češki in moravski moji. Konji naših be¬
gunov so bili že tako utrujeni, da so se že
komaj premikali; to je naredila težavna ježa
po gozdih in rebrih, enkrat dol, enkrat gor, brez
prave steze, zdaj po mehkem mahu in takoj
zopet po trdem kamenju, zdaj po razpredenih
koreninah in zopet po močvirnatih tleh. Slavko
se je jezil na starega trdovratneža, rekoč, da bi
bili že davno lahko v Volkersdorfu, a tako so
popolnoma zašli. Povrh pa se je ('d juga bližalo

56

neurje, ki ni ravno kazalo biti prijetno. V gozdu
ostati se torej ni dalo, treba je bilo iti v bližnjo
vas pod streho. Ker so se konji prepočasi gibali,
a jih ni bilo moč pripraviti k urnejšem hodu,
se je nevihta prej začela, preden so bili beguni
pred njo na varnem. Bliskalo in grmelo je na
vso moč in že se je -vlila ploha. Komaj so se
še za veliko silo rešili v posamezno stoječe po¬
slopje, ki je bilo prazno. Niti žive duše ni bilo
nikjer ne videti in ne slišati.

Slavko in lovec sta si naredila ležišče za
silo v kuhinji, visokorodna grofica pa je morala
tokrat vzeti za ljubo s seneno posteljo, ki jo je
v naglici naredil Slavko v hišnem kotu na tleh;
pokrila so je s svojim in Slavkovim plaščem.
Da pa je ravno tako sladko, če ne slajši spala,
kakor doma na pernici, nam ni treba zagotav¬
ljati. Kakor je sestradanemu kos črnega kruha
slastna jed, tako je utrujenemu, če že ne trda
klop, pa vsaj ležišče v stelji prav ugodno poči¬
vališče. Potna torbica je imela še toliko pri¬
grizka, da se je dalo vsaj za silo večerjati, preden
se je šlo k počitku.

Drugo jutro se je potovanje prav zgodaj
nadaljevalo; udje so bili Franici sicer nekoliko
okorni vsled napornega potovanja, a kmalu so
postali nekoliko gibčnejši. Glavna reč pa je bila,
da so bili konji zopet čili. Nakrmljeni so bili
dovolj in ogrski konj je trdna in žilava žival.
Ker so beguni spoznali, da so od steze proti

5T

Volkersdorfu preveč zašli, morali so naprej,
dokler bi ne prišli do kakšne še obljudene vasi,
kjer bi se dalo izvedeti za pot proti moravski
meji. Toda nobenega kmeta ni bilo videti, kakor
bi bila kuga opustošila lepe vasi in zatrla vsako
človeško življenje.

Potniki so torej jezdili naprej proti severu,
naprej po poljih in travnikih; tako so potovali
že več ur. Ravno so jezdili v majhen klanec in
z radovednostjo pričakovali, kakšen svet se jim
bo prikazal na drugi strani — kar se vrh klanca
nenadoma prikaže truma turških vojakov. Na
prvi mah je bilo poznati, da so plenili in se
vračajo z obilnim plenom k glavni četi. Večina
Turkov je jezdila mirno naprej, malo številee,
kakšnih dvanajst jezdecev, pa se je z divjim
krikom pognalo nad naše preplašene, skrajno
iznenadene begune. Ti niso dolgo premišljevali,
po bliskovo so krenili svoje konje okrog in jo
kakor burja udrli nazaj.

„Alah il Alah!“* — se je iz odurnih grl
vikalo za njimi, puščice so žvižgale nad njimi
v zraku in sulice so se sikaje zabadale poleg
konjev v tla; med vikanje turških grl so se
jeli oglašati glasovi velikih psov, ki so kmalu
začeli lajaje skakati pred bežečimi konji in jih
skušali ustaviti.

..Proti najbližjemu gozdu, Jože P zaklical
je Slavko, »skušal bom, da vama krijem hrbet.“

* Turški pozdrav in bojni klic, ki pomeni: Bog jeBog!

Po bliskovo je ležal na trebuhu na konju,
z eno nogo se je opiral v stopalo, drugo je po-
dolgem položil konju na hrbet, z levo roko se
je prijel za konjsko grivo, z desno pa je po¬
tegnil svojo dolgo, ostro in zakrivljeno sabljo.
Na ta način je ložje dosegel do tal in začel je
sekati po krvoželjnih pseb; prvemu je precepil
glavo, drugega je zadel v hrbet, da ni več vstal,
tretjemu je porinil sabljo v zijajoče žrelo, da
gotovo ni ničesar več požiral; aii preden so be¬
žeči dosegli gozd, pridrvil je mimo Slavka ve¬
likanski pes, izogaivši se njegove sablje in ker
se mu je zdel Jože manj nevaren, lotil se je
njegovega konja. Grofica, katero je konj najložje
nosil, dirjala je prva naprej.

Jože je takoj spoznat veliko nevarnost, ki
mu je pretila. Potegnil je pištolo in pomeril na
psa; strel je počil, a žival ni bila zadeta. Takoj
je srdito naskočila konja, ta pa je začel hrzge-
tati, biti okrog sebe in se vrteti, ker je tudi pes
delal okrog njega kroge in ga ustavil. Ves trud
Jožetov, spraviti žival naprej ali se otresti psa,
je bil zaman; konj je bil preplašen in ni več
ubogal.

Slavko se ni mogel brigati za Jožeta, ker
njegova edina skrb je morala biti, da reši gro¬
fico. Ta je že bila blizu gozda in Slavko je
pognal konja, da jo doide. Ozrši se nazaj je še
videl, kako se je bil eden izmed Turkov pri¬
bližal Jožetu z visoko dvignjeno sabljo. Slavko

59

je brž potegnil pištolo in pomeri! na sovražnika;
toda zadel ni jezdeca, ampak njegovega konja,
ki je padel na tla. Divji jezdec pa je bil preveč
spreten. Bliskoma je stal na nogah, zabodel s
težko sulico Jožetovega konja, ki se je zgrudil
in Jožeta pol pokopal pod seboj. Zadnji je bil
izgubljen, ker si celo nič ni mogel pomagati.
Slavko je slišal za seboj zmagoviti krik: „Alah
il Alah!“ iu ko je še počila turška pištola, se
je naglo še enkrat ozrl, da bi videl, kaj po¬
čenjajo zasledovalci. Okrog Jožeta je skakalo
več nevernikov, vihtelo svoje krive sablje in v
prihodnjem trenutku je že bila Jožetova glava
nataknjena na sulico. Istočasno pa je Slavko
čutil močan sunek in že je z veliko silo treščil
ob tla. Kaj pa je bilo? Njegov konj se je bil s
prednjima nogama pogreznil v jamo, ki je bila
preraščena z raznim grmičjem in se ni mogel
več dvigniti. Jezdec je sicer treščil ob zemljo,
da se mu je zaiskrilo pred očmi, a ni imel časa
poslušati na bolečine; že so bili sovražniki za
njim. Kakor zajoc je skočil kvišku in bežal v
gozd, kjer je videl prej izginiti grofico; posre¬
čilo se mu je skriti se pred preganjalci. Širok
potok je sploh zakril vsako sled in ko je nekaj
časa bežal po vodi in videl na drugem bregu
košat javor, splezal je Slavko nanj in se skril
v vejevju.

Imel jo srečo. Slišal in videl je preganjalce
v najbližji bližini; iskali so marljivo in tudi psi

60

niso bili leni, pa mokre sledi vendar niso mog
uvohati. Dolgo so Turki iskali po gozdu, daljt
in dalje je bil slišati njih glas, a naposled je
bilo, kakor bi se bili podali na svojo prvotno
pot in odšli.

Ali Slavko je vendar ostal še nekaj časa
na drevesu. Bal se je, da bi znal priti v zasedo.
Mogoče so se sovragi poskrili in preže, kje bi
se kateri izmed obeh ubeglih prikazal. Na svojem
visokem sedežu se je za prvi čas čutil najbolj
varnega.

Mirno sedeč v košatem vejevju in slušaje
v gozdno tišino, ali bi se kje ne slišal sumljiv
glas, jela ga je mučiti misel na usodo mlade
grofice. Kam je pobegnila? Ali je ušla zasledo¬
valcem, ali je morda že pobita? Tudi usoda
starega Jožeta se mu je zdela kruta. Obžaloval
ga je, a naposled je moral priznati, daje staree
dobil pravzaprav le naj hujše plačilo za svojo
trdovratnost. Na potu v Volkersdorf bi se jim
bržčas ne bilo nič zgodilo in davno bi že bili
na cilju.

Minila je najmanj ena ura, ko si je Slavko
vendar upal z drevesa. Svoji dve pištoli je dobro
nabil in podal se je s skrajno previdnostjo proti
gozdnemu porobju, da bi našel sled grofičinega
konja. Pa ni bilo mogoče najti sledu, ker je
bilo konjskih kopit toliko odtisnjenih v mehki
zemlji, da ni mogel določiti odtiskov grofične
živali. Začel je bloditi po gozdu na dobro srečo

61

in tuintam klicati grofičino ime; a ni dobil od¬
govora razen svojega odmeva.

Že je bodil kakšni dve uri proti severu,
kakor je to določil približno po visokosti solnca,
kar se je svet začel nižati in ga je pot privedla
v majhno dolinico. Širok potok se je vil po
dolini in Slavko je ravno gledal, kje bi najložje
prišel čez vodo, ko nenadoma zasliši v bližini
konjsko hrzgetanje. Šum se je slišal izza ne¬
kega grma. Misleč, da bi znal biti sovražni
jezdec v bližini, počenil je Slavko za bližnje
drevo in je pripravil pištolo za strel. Kmalu pa
se je lahko prepričal, da ni sovražnika blizu.
Previdno skozi grmovje se plazeč je kmalu prišel
do konja, katerega je takoj spoznal za grofiči¬
nega in ki se je mirno pasel. Preiskal je bližnjo
okolico, a o grofici ni bilo niti najmanjšega
sledu. Prijel je torej konja za vajeti, začel je
grofico znovič klicati, a ker ni dobil odgovora,
je premišljeval, kaj naj stori. Misel, da so gro¬
fico morda le dobili neverniki v roke, mu je
bila grozna ne le zato, ker mu jo je škof Ko-
lonič, njegov dobrotnik, dal v varstvo, ampak
zato, ker je njegovo srce čutilo neko posebno
zanimanje do nje.

Konj je bil videti nekoliko hrom. Ko ga
je mladenič dobro ogledal, je prišel k prepri¬
čanju, da je pred kratkim časom moral pasti
na obe prednji nogi. Brž so mu prišle druge
misli na um. Privezal je torej žival k drevesu,

sam pa je šel k potoku iskat znamenj konjskih
kopit. Kmalu jih je našel in za njimi grede
je prišel do gostega grmovja. To razgrnivši je
skoraj glasno zakričal: pred njim na tleh je
kakor mrtva ležala grofica Franica brez klo¬
buka, smrtnobleda in s čela ji je po malem
tekla kri čez senca na tla. Njegovega klica ni
slišala. Naglo je pokleknil poleg nje na tla n lli
jo prijel za roko. Hvala Bogu! roka je bila še
topla iu ko je poiskal zapestno žilo, je ta še
utripala.

„Še živi — še!“ zamrmral je mladenič,
dvignil ležečo in jo nesel k vodi, kjer ji je
umil obraz in rano. Rana ni bila velika, a
močno zatekla, kar je kazalo, da je grofica med
ježo bržčas zadela ob kakšno nizko vejo, ki jo
je onesvestila in jo raz konja vrgla na tia. Tako
se je bilo tudi res zgodilo.

Hladna voda iu pridno zmivauje sta gro¬
fico kmalu vzbudila iz globoke omedlevice. Po
gledala je kvišku in ko je videla, kdo ji streže,
se je nasmehljala.

„Bodi Bog hvaljen! Da le živite, visdfib
rodna gospica!" vzkliknil je Slavko in je vsled
prevelikega veselja nehote stisnil njeno roko in
jo poljubil. „Ali se čutite kje ranjeno — ranjeno
razven na čelu?"

Vprašanje je moral ponoviti, kajti grofica
se ni zavedla takoj, kje je in kaj se je v zadnjem
času godilo. Pomalem se ji je še le spomin

vrnil. Slavko je z izpraševanjem dognal, da se
— izvzemši rane na čelu — ni nikjer poško¬
dovala.

»Kje je Jože, stari lovec?“ vprašala je čez
nekaj časa.

»Bog mu daj na sodni dan veselo vsta¬
jenje!“ odgovoril je Slavko in je pripovedoval
'"''ranici, kaj se je pripetilo staremu lovcu.

„Ne premišljujte dalje o žalostnem slučaju,
milostljiva gospodična," končal je žalostno vest.
»Postal je žrtev lastne trdovratnosti. Vse moje
prigovarjanje ni včeraj nič pomagalo, morali smo
&o ravnati po njegovi volji. Ako bi nas ne bil
samovoljno peljal po tej poti, bi gotovo danes
še nosil svojo glavo vrh trupla in vsi bi bili
zdaj že na varnem. Hvaliva Boga, da ni ne¬
sreča postala še večja, kajti potem bi tudi midva
ne bila več živa.“

Grofica si je kmalu opomogla. S Slavkovo
pomočjo je bila takoj zopet na konju, mladenič
pa je korakal poleg nje. Na ta način sla čez
nekaj časa dospela iz gozda, kjer sta našla zopet
cesto. Že sta premišljevala, kam bi znala
držati, ko se začuje od daleč peketanje konjskih
kopit in drdranje koles. Videti se še ni dalo nič,
ker je delala cesta velik ovinek in je gozd za¬
krival razgled naprej po cesti, odkoder se je slišal
hrum. Prvo, kar sta videla, je bil velik oblak
cestnega prahu. Slavko je naglo potegnil konja
za bližnji grm, toda bilo je videti, da beguna

64

nista od prišlecev ostala neopazovana; dva jez¬
deca sta se namreč izločila iz prašne megle in
sta prijezdila naravnost k skrivališču. Pogumno
je stopil Slavko pred grofico, z eno roko je držal
konja za uzdo, v drugi pa je bila pripravljena
pištola. Tudi sabljo si je v nožnici zrahljal za
vsak slučaj. Ali so bili zopet Turki? Naj bi se
obupni beg začel znovič?

Nakrat je Slavko vtaknil pištolo za pas,
izpustil konja in vesel skočil izza grmovja. V
svoje največje veselje je jezdeca spoznal po
obleki, ki ju je znaeila kot jezdeča lovca ne¬
kega cesarskega polka. Zdaj je bilo vse dobro

„Kdo tukaj?" bil je glasen klic prišlecev.

„Dober prijatelj — Avstrija čez vse!" bil
je Slavkov odgovor. Že takrat so imeli v voj-
skinem času izreke in besede, po katerih so se
svojci spoznavali.

Kmaiu nato je pridrdrala zaprta kočija pc
cesti; kočijo je spremljala dobro oborožena četa
strelcev na konjih; prva dva vojaka sta bila
kot predstraži. Kočija je postala in med potniki
je grofica takoj spoznala nekega cesarskega
dvornega svetnika, s katerim si je bila v dobrem
prijateljstvu in kateri je potoval za cesarskim
dvorom. Uljudno je ponudil znanki prostor v
kočiji. Seveda je Franica z veseljem sprejela
ponudbo. Sedla je v voz, Slavko pa je zasedel
njenega konja. Hotel jo je osebno spremljati
tako daleč, da je potem nazaj se vrnivši na

65

Dunaj lahko škofu Koloniču zanesljivo poročal,
da je njegova nečakinja na varnem.

Potovanje se je torej nadaljevalo in proti
večeru je potujoča družba dospela v neko mesto,
kjer je bilo pred Turki vse varno.

Zjutraj so strelci in Slavko nastopili pot
nazaj v glavno mesto. Slavko se je poslovil od
grofice, katera se mu je z besedo in rokostiskom
zahvalila za trud in skrbno varstvo. Bilo je vi¬
deti, kakor bi se skoraj težko ločila od njega.
Tudi njemu je bilo milo pri srcu, ker ni vedel,
ali se še vidita kdaj ali ne. Nevarna pot nazaj
na Dunaj, katerega so kakor vrani mrhovino
okroževali neverniki bolj in bolj, bodoča krvava
borba na nasipih in obzidjih, žvižgajoče kroglje,
lakota in bolezni — vse to mu je hipoma sto¬
pilo pred oči. Tisoče in tisoče krepkih in zdravih
mož bo požrl grob, vojaška smrt ima ostrejšo
koso in naglejšo roko, kdo ve, ali ne bo tudi
on med padlimi tisoči, pozabljen edinec med
nepozabljenimi tisoči. Ali kaj — on je preprost
vojščak, ona — visokorodna grofica. Kakšne
misli mu bredejo po glavi. Urno je zasedel
Konja, potegnil z dlanjo čez čelo, kakor bi si
hotel izbrisati preteklost in spomine na njo in
v urnem diru je potekel za odjezdečimi strelci.
V njihovi družbi je brez posebnega dogodka
prišel na Dunaj, kjer je grofu Koloniču vestno
poročal o potovanju. Posebne zahvale ni hotel
sprejeti.

5

66

VI.

Grof Starhemberg je kot novi in neodvisni
poveljnik mesta Dunaja takoj pokazal, kako
krepko roko ima. Z dobro premišljeno naglico
in mirno odločnostjo je vodil obrambna dela.
Minilo je komaj osem dni in nasip je stal za
nasipom, na nevarnejših mestih jačji kakor na
manj nevarnih in nič manj nego 200 topov je
odpiralo žrela proti stranem, odkoder bi imel
priti sovražnik. Vsi rokodelci in rokodelski po¬
močniki so dobili orožja in se morali uriti z
njim, meščani so se združili v prostovoljne stot¬
nije (kompanije), pridružiti so se jim morali vsi
dvorni uslužbenci, ki so ostali na Dunaju, a
organizirali so se tudi dijaki, katerih dobro
izurjena četa je brojila 700 čvrstih in bojaželjnib
mladeničev. Vojvoda Karl Lotarinški je odstopil
mestu 14.000 mož svoje vojske, tako da je šte¬
vilo brambovcev narastlo na 20.000 mož, ostalo
prebivalstvo, ki je pozneje tudi na svoj način
pomagalo, pa je štelo 60.000 ljudi.

Dne 11. julija je grof Starhemberg zapo¬
vedal, da se morajo vsa predmestja požgati in
razdejati. Na stotine lepih poslopij, krasnih palač
in dragoceno okinčanih cerkev je postalo kup
pepela in kamenja, a še ti kupi so se moraa
raznesti in raztrositi. — V marsikateri cerkvi
so bili na ta način uničeni dragoceni zakladi,
kakor rezbarije, slike, bogata oprava itd. Čemu

67

pa je vendar bilo tega treba? Okolica okrog
nasipov je morala biti prosta vsakega predmeta,
ki bi bil oviral sovražniku namenjene kroglje
in puščice; povrh pa bi bila predmestja go¬
tovo prav ugodno zavetišče sovražnikovim
trumam.

„Proč s predmestnimi zidovi!" si je mislil
poveljnik, „da bodo naše kroglje tem izdatnejše
podirale nasprotnika in bo smrtna kosa tem
obilnejše kosila. Bolj in prej ko se bo Turčin
izkrvavel, boljše upanje bo za nas in gotovejša
bo naša zmaga."

Zvonovi pa niso potihnili nele zunaj Du¬
naja, ampak tudi v mestu. Tiho je postalo po
ulicah, čeprav je bilo gibanje ljudi živahno;
molče se je vršilo vse, skrb, strah in negotovost
bodočnosti so naredili iz vedno veselih Dunaj¬
čanov zamišljene in resne ljudi. Edino veliki
zvon v zvoniku sv. Stefana je večkrat na dan
pozvanjal — kadar je namreč klical brambovce
na svoja mesta, danes na izvežbališče, jutri na
nasipe.

Naglica in odločnost Starhembergova sta
bili popolnoma na svojem mestu. Dne 11. julija
so se začela predmestja rušiti in že 14. julija se
je na vse zgodaj na višavah takozvane Dunajske
gore prikazala glavna turška sila, zrno Kara
Mustafove velike vojske. Nepregledne so bile
sovražnikove trume, ki so se bližale peš, na
konjih, na vozovih in velblodih; kolikor raznih

5 *

68

narodov, toliko raznih noš si videl med njimi,
toliko raznih obrazov si opazil. Sovražna vojska
je naredila velikanski polkrog v podobi pol¬
meseca in v nekaterih urah si lahko naštel
okrog 25.000 šotorov. Na mali višini onkraj
predmestja sv. Ulrika se je.dvigal čez vse krasen,
v orijentalskem blesku se ponašajoči Šotor ve¬
likega vezirja Kara Mustafe. Zunanjost tega
šotora je kazala zeleno svilo, notranjost pa se
je ponašala z več oddelki, katerih stene so bile
prevlečene z zlato tkanino. Okrog vezirjevega
šotora so se v neverjetno kratkem času začeli
razprostirati krasni vrtovi, v katerih si videl
vodompte, kopališča in celo zbirko redkih Ži¬
vah v Krasnih zatvorih. Šotor je tudi hranil
kot najdražji zaklad prerokovo zastavo (zastavo
preroka in ustanovitelja mohamedanske vere
Mohameda), katero je bil sultan izročil svojemu
vojskovodji v Adrijanoplju, do kamor ga je bil
s svojim sijajnim dvorom spremljal, kakor je
bilo to povedano že v začetku te povesti. Kara
Mustafa je bil gotovo velik vojščak, spreten
vojskovodja, kajti ravno njegove bojevite last¬
nosti so ga dvigale v očeh svojih bojevnikov
na najvišji vrhunec slave; bil je pri svojih vo¬
jakih skrajno priljublje'n in šli so zanj v ogenj
in smrt, kakor je hotel in kjer -je hotel. Toda
bil je neizmerno častihlepen, silno ošaben in
povrh nenasitno dobičkaželjen. Natihoma je upal,
da mu bo bogat plen, ki ga bo dosegel z za-

69

jetjem Dunaja, ostal kot lastnina in bo torej
on imel od te vojske največjo korist. Zago¬
tovljen je bil, da dobi Dunaj na vsak način v
pest, da se mu mesto nikakor ne more izviti
iz rok. Ko bo imel Dunaj v oblasti, tako je
mislil, hoče si zavarovati pridobitek proti tujim
rokam na ta način, da bo ukrotil Nemčijo;
njegovi jezdeci morajo svoje konje napajati v
reki Reni, pravil je bahato. Ko bo vse to do¬
segel, dobil bo kot plačilo za zmagovalnost nič
manj, nego Ogrsko; v duhu se je torej že videl
kot ogrskega kralja. Ali godilo se mu je po
pregovoru, da človek obrača, Bog pa po svoji
volji obrne.

Za obleganje si je bil Kara Mustafa pri¬
krojil poseben načrt; hotel je namreč mesto
zmagati s podzemeljskimi rovi, s podzemeljskim
razstreljevanjem. V to svrho je imel mnogo
izvedenih inženirjev. Povrh se je tudi poslu¬
ževal prav pretkanih naklepov. Ko so njegovi
topovi na izhodni strani najhujše streljali in
njegovi vojaki najhujše naskakovali, je naprimer
dal na zapadni strani pridno kopati rove, da
bi prišel pod obzidje. Na Dunaju so kmalu spo¬
znali zvijačo, začeli so kopati protirove in pa¬
ziti na vsak podzemeljski .šum. Posestniki hiš
v bližini obzidja in nasipov so bili primorani,
po svojih kleteh nastaviti straže, ki so čuvalo
na vsak šum pod zemljo in morale vsak sumljiv
glas naznaniti.

70

Dne 16. julija se je vojvoda Karl Lota-
rinški s svojo vojsko moral umakniti na levi
breg Donave. Njegovo mesto so takoj zasedli
Turki in navozili topove. Nemški knezi so
pridno oboroževali in zbirali vojaštvo, da bi ga
poslali vojvodi na pomoč. Najmogočnejši za¬
veznik je bil pogumni kralj poljski, Jan Sobi-
jeski. Kralj Ludovik XIV. francoski, star so-'
vražnik Avstrije, se je neprestano trudil, da bi
zvezo med poljskim kraljem in avstrijskim
cesarjem na kakšen način preprečil in se je
celo dogovoril s sultanom, da skusita skupno
pridobiti si Sobijeskijevo prijateljstvo; lepim
besedam sta pridruževala Še lepše obljube. Pa¬
peževemu vplivu pa se je posrečilo, daje poljski
kralj ostal zvest zvčzi z Avstrijo; saj je pa tudi
sam dobro spoznal, da se bo vojskoval za var¬
nost lastnega kraljestva, če bo pomagal Turke
pregnati izpred Dunaja. Oborožil je torej vojsko
25.000 mož in se je z njo dvignil dne 18. julija
iz Varšave.

Medtem pa so se dunajski meščani in
rokodelci pridno urili v orožju in tako najdemo
neko jutro vse hvale vredno pekovsko zadrugo
na‘ prostornejšem mestu pridno se vaditi v ko¬
rakanju.

„Ena, dve — ena, dve — levo! ena, dve
— ena, dve — desno! ena, dve!“ glasil se je
hripavi glas gospoda Pečarja, ki je bil svoje
dni vojak in je zdaj prevzel težavno halogo

71

priuriti večinoma debelim pekovskim mojstrom
in njihovim pomočnikom umetnost vojaškega
korakanja. Kakor je bilo videti, ni bilo delo
lahko.

»Začarani telebci!“ kričal je v ognju, ker
ni šlo urjenje pravilno pot, „pazite vendar! Ali
ne morete svojih nog staviti ravno? Vsa kurja
očesa si bodete pohodili drug drugemu — testeni
bebci! Stotnija stoj! — Mirujte!“

„Sakra, sakra — ta vročina!" zdihoval je
debeli pek Kuhlanka, katerega smo imeli čast
že enkrat spoznati v naši povesti in s trudom
si je brisal pot z obraza. »Povejte nam, gospod
Pečar, ali je korakanje po taktu res tako po¬
trebna stvar? Za nas nevajence je velika muka
in jaz si mislim tako, kadar se bo pošteno šlo
na Turka, bo vseeno, ali bomo stopili najprej z
levo ali desno nogo nadenj.“

»Gospod Kuhlanka pač govori tako, kakor
zna!" zropotal je mojster vaditelj. »Kadar se
dajejo žemlje ali hlebci v peč, takrat ni treba
nikakega takta. Toda s sulico v roki je druga
reč kakor z loparjem. S sulico v roki se reče
dobro paziti."

»No, no — verjamem, verjamem!“ ječal
je Kuhlanka in se brisal po obrazu. »Vse bo
šlo, ko bi le te preklicane vročine in še bolj
preklicane žeje ne bilo."

»He, MihaljkoP poklical je čez malo tre¬
nutkov svojega učenca, ki je v mali daljavi

72

sedel na tleh in se smejal nerodnemu kretanju
predebelega mojstra, da se je moral držati za
trebuh. „Kje pa si, vražja korenina? Sem pridi
in prinesi pripravljeno steklenico!"

Deček se je stegnil nazaj k pletarki, v
kateri je stala zelo obširna, skoraj kakor mojster
trebušnata steklenica. S težavo jo je prinesel
mojstru. Gospod Kuhlanka jo je ljubeznjivo
stisnil k ustom in naredil dolg požirek, ka-
koršnega že dolgo ni bil. Pa je tudi svojim
tovarišem in sotrpinom privoščil svoje kapljice.
Steklenica je šla iz roke v roko in tudi gospod
vaditelj je ni odklonil. Cernu tudi, ko je bila
tako obširna, tako polna in je bila vročina tako
pasje huda.

„Oho — glejte le, peki so žejni — pa še
kako!“ bili so zbadljivi klici trume dijakov, ki
je z naglimi koraki smeje prikorakala blizu.
Mnogi izmed vojakov so imeli zakrpane obraze,
drugi zopet osmojene in od strelnega prahu
očrnjene, kar je bilo zanje častno znamenje, da
so se bili že marljivo borili z napadalci. Vsi so
bili veseli in ko so videli trebušnate peke, kako
so si omakali grla, jeli so se glasno krohotati.

„Cemu pa stojite tukaj, korakate in se
sprehajate na levo in desno,“ zaklical je eden
izmed dijakov, „a Turk je med tem nekaj ograj
na nasipih odstrelil? Pojdite raje na nasipe in
odbijajte z vašimi debelimi trebuhi sovražne
kroglje."

73

»

Nekateri izmed pekov so se čutili razžaljene,
a mojster Kuhlanka je rekel:

»Peki, pustite fantom vesblje! Poznam jih!
Pridni in čvrsti dečki so, ki že tri dni niso
prišli iz svoje obleke. He, gospod dijak,“ obrnil
se je do zabavljivca, »ali bi ne naredili požirka
iz moje steklenice?' 1

»Na vaše zdravje!" napil je dijak mojstru.
»Dobra je kapljica! Ali, mojster, tukaj je eden,
kateremu bi požirek bil tudi po godu. Naš va¬
ditelj je, Slavko, ki že tri noči ni zaprl očesa."

Mojster Kuhlanka se je obrnil k Slavku,
našemu znancu, podal mu je steklenico, rekoč:

»Vas sem že enkrat videl, če se ne motim,
v gostilni pri »črnem konjičku". Toda čemu
imate z obližem zakrpano čelo in roko nosite v
ovitku?"

»Ovitek nosim od predvčeraj, ko meje  ra¬
nila turška pušica; hvala Bogu, da je leva roka
ranjena in ne desna," odgovoril je Slavko, »in
to na čelu je lahka rana, ki mi jo je zadala
mala trščica turške granate. — Hvala, mojster!

— Fantje, zdaj takoj naprej!" —

»Stotnija, pozor! — V brzem teku naprej

— hajd!“ zapovedal je Slavko svojim ljudem
in kmalu so bili dijaki v vrsti in so hiteli proti
takozvanomu grajskemu nasipu, kjer jih bomo
kmalu poiskali.

Celo omestje pri grajskem nasipu je bilo
razburjeno, grozno je bobnel grom topov, kajti

74

pred nasipom je metalo okrog štirideset topov
celo točo krogelj v mesto, a odgovarjalo jim je
raz nasipa najmanj dvajset najtežjih cevi. Turške
granate so zažgale zdaj to, zdaj ono streho in
veliko število meščanov, moških in ženskih oseb,
je bilo pripravljenih, da pogasi nastali ogenj takoj
v začetku. Nakrat pa seje v bližini imenovanega
nasipa, dvignil ognjeni steber kvišku in takoj
nato se je zemlja stresla in vse šipe v bližini
so popokale vsled groznega treska. Kamenit in
peščen dež pomešan z dimom je zatemnil zrak.

„Rov se je razpočil, turški rov!“ kričalo
je ljudstvo navskriž. „Celo na zunanjem nasipu
je! Turki se pripravljajo za naskok!"

Ni minilo niti pet minut, že se je slišala
v daljavi prava turška godba: bobni in bobniči
so ropotali, trobente in veliki rogovi so trobili,
piščali so cvilile, a vmes je iz tisoč in tisoč grl
odmeval klic: „Alah il Alah!" Nato se je med
topovimi streli slišalo tudi streljanje iz pušk.
Na nasipu samem, kamor peljemo cenjenega
čitatelja, kazala je zemlja velikansko duplino,
podobno velikemu kotlu, s stenami, ki so bile
po smodniku počrnjene. V to duplino so se po¬
gnali janičarji, najodličnejša turška vojaška četa,
da bi skozi odprtino prodrli v mesto; precejšnji
del nasipa je bil namreč razdejan. Z divjim
krikom, pijani bojaželjnosti so naskočili janičarji
in kakor toča gosto so se vsipale v mesto pu¬
ščice, kroglje in granato. A že so jih bram-

bovci pričakovali; bili so cesarski vojaki, neka¬
teri oddelki meščanske garde in dijaška stotnija.
Začel se je ljut in neizprosen boj. Celo ženske
in otroci so pomagali; v ponvah z dolgimi dr¬
žaji so nosili vročo smolo in enake tvarine, ki
so bile 'ravno pri rokah, kakor loj in olje, in z
vrelo tekočino so pridno polivali ob strmini
kvišku plazeče Turke, ki so vsled groznih bo¬
lečin tulili kakor zverine. Vsake' vrste orodje,
kakršno je bilo ravno pri roki, je izvrstno de¬
lovalo; pištole, helebarde, tolkači, sekire — vsi
so bili na svojem mestu, a najhujše so bile kose,
kakršne je bil izumil naš znanec, kovač Mehač,
in s katerimi je bil grof Starhemberg oborožil
500 mož. Kakor valovi so hrule turške čete nad
nasipe in obzidja, zdaj so se pognale naprej in
se odbite zopet valile na?aj; vrsta za vrsto je
padla, kajti brambovci so se bojevali z višine in
so imeli veliko ugodnejše stališče. Toda naj je
padla vrsta za vrsto, kakor, iz zemlje vzrastle
stale so za padlimi nove čete. Za .papadalci se
je premikala z močnimi železnimi ploščami za¬
varovana nosilnica, v kateri je sedel sam veliki
vezir in priganjal vojake naprej; kdor ni šel
naprej, ali je kazal malo poguma, bil je na
mestu ustreljen.

Trikrat so navalili janičarji in drugi turški
vojaki, trikrat so bili zopet odbiti, kar jih ni
padlo od rok brambovcev, podrle so goste
kroglje; posebno strahoviti razškropilni streli

76

so nenavadno redčili goste trume. Naposled se
je moral sovražnik umakniti, pustivši na mestu
na stotine mrtvecev. Napad je bil srečno odbit
in brambovci so zanesli svoje ranjence in mrtve
z bojišča.

Truma dijakov je obdajala z vidno bolestjo
enega izmed svojih najpogumnejših, ki je brez
vsakega znamenja življenja stegnjen ležal na
tleh. Ranocelnik je pokleknil k njemu, zavihal
mu rokav in mu odprl žilo; zdravniška veda
je bila v takratnih časih na zelo slabih nogah
in puščanje krvi je bilo ponajveč v rabi. Saj so
pa tudi takratni zdravniki bili pravzaprav le
bolj ranocelniki in so obenem opravljali posle
današnjih brivcev. Še le čez nekaj časa se je
prikazala kaplja krvi, za njo je prišlo več kapljic
in potem se je še le prikazala kri v tankem
curku. To je bilo dobro znamenje. Ranjenec je
začel mežikati z očmi, odprl je trepalnici in je
ječaje zahteval vode.

„Hvala Bogu, da živi!“ vzkliknili so di¬
jaki enoglasno, ranocelnik pa je vzel iz torbe
steklenico in jo ranjenemu nastavil na usta.

„Ha — to krepi!" rekel je ranjeni z rahlim
glasom. „Ali tukaj gori žge kakor ogenj!“ po¬
kazal je z desnico na glavo. „Dozdeva se mi,
kakor bi bila lobanja drobna.“

.Janičarjev udarec z batom te je pobil,“
omenil je eden izmed dijakov, .ravno ko si mu

77

pobil tovariša. Bat ima trd les. Janičar je ravno
hotel vrečo smodnika z gorečo vrvjo med nas
vreči; že je letela po zraku, a ti si s sabljo
prebodel metalca, skočil po vrečo in jo z nena¬
vadno naglico vrgel daleč od sebe med Turke.
Bil je zadnji čas. Ni še dobro priletela na tla,
že je vrvica prigorela do smodnika in zdaj se
nam je nudil krasen prizor. Gosta gruča jani¬
čarjev se je razpršila v zrak, nazaj pa so prile¬
tela razmesarjena trupla in posamezne roke,
noge in glave. Junaški čin ni malo pripomogel,
da so se napadalci umaknili. V nasprotnem slu¬
čaju pa bi. se bilo nam tako zgodilo in stavim,
da bi bil sovražnik našel pot v mesto. Ko si
prebodel janičarja in vrgel vrečo od sebe, zadel
te je bat. Batov gospodar ni imel časa prepri¬
čati se, ali je popolnoma maščeval zabodenega
tovariša; takoj je ležal s precepljeno glavo na
tleh. *

Neopažen se je bil med pripovedovanjem
približal dijaški gruči škof Kolonič; gledat je
šel škodo in tako je zadel na dijake in slišal
pripovedovanje o junaškem činu na tleh leže¬
čega ranjenca.

»In kdo je to storil?" vprašal je z globoko
donečim glasom, da so se dijaki presenečeni
obrnili. Spoznavši grofa so mu spoštljivo na¬
redili prostor.

»Ta mož/ pokazal je dijak pripovedovalec
na ranjenca, »imenuje se Slavko in visokočastiti

78

gospod ste ga sami pridelili kot vaditelja naši
dijaški četi.“

„Ti si torej, Slavko?“ začudil se je škof,
ki je pod rdečo krvjo in črnimi smodnikovimi
sajami komaj spoznal obraz ranjenca. »Izvrstno
si se obnašal in skrbel bom, da se tvoj junaški
čin ne bo pozabil, ako le ozdraviš. Upajmo, da
ti da ljubi Bog kmalu ozdraviti. O činu se mora
poročati poveljniku. Kaj takšnega se ne zgodi
mnogokrat."

»Zasluži si, ako kmalu ozdravi, da stopi
na mesto našega padlega stotnika," svetoval je
drugi dijak, »res ni dijak, kakor smo mi, pa
brez njegovega vodstva bi bili vsi drobni. Boljše
nas je vodil nego padli stotnik."

»Prav govoriš, moj sin," odgovoril je škof.
»Kdo ve, ako ni Slavko ravno tako dober dijak,
kakor ste vi. Na vsak način se mora skrbeti,
da ostane pri življenju. Naredite za silo nosil¬
nico in dvignite ga. Že vem, kje bo našel naj¬
boljšo postrežbo. Nesite ga pač pazno."

VII.

Meseca avgusta je bilo. Jutranje solnce je
prijazno sijalo skozi okno v eno izmed sob gospe
Holtenske in je obsevalo posteljo, v kateri je
ležal ranjeni Slavko. Težko dihanje in rdečica
obraza sta kazala, da ga muči mrzlica. Bil je
brez zavesti in govoril je nerazumljive besedo,

79

oziroma večkrat na dan ponavljal ene in iste
misli. Ravno je vstopila iz stranske sobice
gospa Holtenska, skrbna Slavkova strežnica, v
spremstvu patra Bvzebija, ki je po večkrat na
dan prišel gledat k ranjencu.

„Pridi, pridi, zala nevesta," mrmral je
ravno bolnik, a roke so se mu tresle, „pridi,
pripravlja se gostija. — Visokočastiti gospod
škof naju bo poročal in potem odpotujeva domu
k mojim starišem na grad Jelenovec."

Zdaj je mrmral nekaj nerazumljivih besed,
trmolknil nekoliko, a takoj je zaklical z močnim
glasom: „Nad Turke, nad Turke, fantje! Dol
« turškimi glavami, sekajo se kakor makove!
Živio, živio! Naša vojska pride nad nje!"

„Dal Bog, da bi govoril resnico, ubogi
Slavko!" šepetal je pater Bvzebij.

„Govori vedno po eni in isti vrsti,“ pri¬
pomnila je gospa Holtenska, ..govori o nevesti,
0  stariših na Jelenovcu, o' Turkih in o naši
'rojski. Vse zmešava."

Pater Evzebij je pazljivo opazoval bolnika,
tipal mu je po čelu in štel je udarce žile.

„Hvala Bogu, mrzlica pojenjuje,“ je rekel,
■•trdna narava se ne da upogniti. Današnji moj
°bisk pa ni bil namenjen samo bolniku, ampak
'udi vam, milostljiva gospa. Hotel sem vas na
•anašnji dan nekoliko pripraviti, da se ne bo-
tiete preveč prestrašili, ker bo izvanredno vroč.
k>bri bog je dal v zadnjih dneh našemu orožju

80

srečo; trikrat so našinci naredili izpad in vsa¬
kokrat so bili zmagoviti ter vrgli nasprotnika.
Kakor se kaže, hočejo se maščevati. Naši čuvaji
na visokem zvoniku sv. Štefana so že rano zjutraj
opazili izvanredno živahno gibanje v sovražnem
taboru. Grof Starhemberg, kateremu se je to
sporočilo, se je takoj s svojimi svetovalci podal
na zvonik, da bi na lastno oko opazoval so¬
vražnika in vsi brambovci so na svojem mestu.
Pa z Bogom, milostljiva gospa 1 Treba me je v
bolnišnicah, kjer razsajata griža in mrzlica s
takšno silo, da imamo grof Kolonič in njegovi
redovniki polne roke dela.“

Stisnil je stari gospej roko in odšel. Gospa
je prišla večkrat k bolniški postelji in je dala
bolniku hladečo pijačo. Ko je proti poldnevu
zopet sedela ob njegovi postelji, stresel je nakrat
grozen udarec celo hišo, da se je do temelja
stresla. Več sekund je bilo nebo zatemnelo.

„Turški rov!" kričali so ljudje na ulici,
zvon sv. Štefana je klical na boj in na stotine
topov je grmelo v daljavi. Gospa Holtenska je
prestrašena padla na kolena ip začela moliti.
Ko je zopet vstala, je z začudenjem videla bol¬
nika sedeti v postelji, s široko odprtimi očmi,
s pazno slušajočimi ušesi; iz ust in nosu mu je
tekla kri. Odločno je položila, oziroma potisnih
sedečega nazaj na blazino, skočila po vodo io
prt in mu vstavila kri. Slavko je začuden gledal
okrog in vprašal, na kakšen način je prišel seifl

81

Strežnica mu je natančno vse povedala in je bila
zelo vesela, da je bil ranjenec zopet pri razumu.

Bil je že pozen večer, ko je pater Evzebij
zopet prišel. Začel je pripovedovati, kako so
Turki danes zopet velik vogel grajskega nasipa
razstrelili v zrak in s hudo silo hoteli prodreti
v mesto. Ali ni se jim posrečilo in z izgubo
2500 mož so se morali umakniti. Z veseljem je
slišal o boljšem stanju Slavka in je šel takoj v
njegovo sobo. Slavko je takoj spoznal starega
prijatelja in je bil zelo srečen, ko mu je ta pri¬
povedoval, kako se škof Kolonič dan na dan
da obveščati o bolnikovem stanju; tudi ga je
veselilo, ko mu je pater povedal, kakšne vspehe
so obleganci dozdaj imeli.

„Upam, da boš zdaj ozdravel, moj sin,"
rekel je pater Evzebij, preden je odšel. „Tok
krvi danes opoldne je bila izvrstna naravina
samopomoč, ki ti je olajšala možgane."

Slavko je izrazil željo, da bi se rad dal
prenesti v kakšno bolnišnico, ker se .boji, da je
svoji dobrotljivi strežnici postal že nadležen.
Pater ga je potolažil, da ni tako, kakor si do-
mišljuje in da so sploh bolnišnice že itak pre¬
napolnjene, ker razne bolezni od dne do dne
hujši razsajajo. Tudi gospa ni hotela o preselitvi
nič vedeti. Rekla je, da je bolnika z veseljem
vzela pod streho, ker je bil prej varuh njene
ljubljene prijateljice in ker je storila za moža ;
ki je pri vojski vojvode Lotarinškega, zaobljubo,

6

82

da hoče rešiti z Božjo voljo mlado življenje in
naj bi Bog varoval njenega zakonskega druga.
Zadnji vzrok je bil za Slavka odločilen in ostal
je pri svoji dosedanji strežnici.

Pomalem so mu začele rane celiti in moči
so se mu vračale. Pater Evzebij ga je obiskal,
kolikrat ga je mogel in vsakrat mu je pripo¬
vedoval o dogodkih pri obleganju in brambi
Kakor je povedal, so kužne bolezni pobrale že
strašno veliko žrtev in je posebno mnogo po¬
mrlo višjih duhovnikov, uradnikov in uglednih
meščanov. Edino vsled vseskrbnega ravnanja
škofa Koloniča so se bolezni omejile; brez ško¬
fovih odredb bi bil zdaj že ves Dunaj okužen
in morda že zdavnaj v turških rokah. Nadalje
je pater Evzebij poročal pazno slušajočemu bol¬
niku o pogumnih činih brambovcev na obzidju
in nasipih, o veselih novicah iz taborišča vojvode
Lotarinškega, kateri je bil dobil že izdatnih po¬
možnih čet iz Bavarske, Saksonske in drugih
nemških dežel in da se prihod poljskega kralja
Jan Sobijeskega pričakuje že prve dni meseca
septembra. Takrat bo turški sili pošteno od¬
klenkalo.

Novice so bolnika navdale z burnimi že¬
ljami, da bi kmalu ozdravel in zopet se lahko
na nasipih meril z nasprotnikom.

83

VIII.

Slavko je pomalem okreval, mesto pa je
med tem časom prestalo grozne dni; ne le da
so razsajale kužne bolezni, da se je bilo dan
za dnevom bati turškega vloma v mesto, kjer
je pri-vsej natančni pazljivosti brambovcev
vedno in Vedno zletel tu ali tam kakšen rov v
zrak, razdrl obzidje in je bil sovražnik vsikdar
le z veliko silo in mnogimi žrtvami pregnan,
ampak v zadnjem času se je bil v mestu po¬
javil nov gost, najstrašnejša nadloga — lakota.
Ko  se je jela ta pojavljati, upadal je meščanom
in posadki pogum. Pomanjkanje mesa je bilo
tako hudo, da so že jeli loviti pse in mačke,
katere zadnje je dunajska šaljivost imenovala
„postrešne zajce 14  in katera živad je bila kmalu
nekaka slaščica izstradanim želodcem. Z zvo¬
nika sv. Stefana je grof dal vsako noč spuščati
rakete kot znamenje vojvodovi vojski, da je sila
že huda. Res so Dunajčani dobivali tudi rakete
v odgovor, a čeprav so jim te.naznanjale, da
se pomoč bliža, vendar je zadnja izostala od dne
do dne. Vojska je ostala na levem donavskem
bregu in se ni premaknila niti za ped naprej.
Dunajčani so bili prepričani, da dokler ne bodo
rakete svetile z bližnjega Kahlenberga, je pomoč
še daleč. Vsak dan si lahko zaznamoval hude
boje, a najhujši dan je bil 4. september. Ob
grajskem nasipu se je bil zopet razletel rov s

6 *

u

tako silo, da je popolnoma zasipal jarek. Okrog
štiri tisoč Turkov pod osebnim vodstvom Kara
Mustafe se je pognalo v odprtino. Grof Star-
hemberg se je z vsem svojim spremstvom podal
na nevaren kraj, da bi ubranil prodiranje Turkov
ali pa padel na nasipu. Bili so kritični trenutki.
Že je sovražnik stal na nasipu in zasadil več
zastav, toda obupnemu uporu brambovcev se je
posrečilo po dveurnem boju vreči nasprotnika
nazaj. Turki so pri napadu izgubili petsto mož,
pa tudi Dunajčanov je mrtvih padlo stodevet-
najst; ker se je bilo število brambovcev itak
že močno skrčilo, je bila to huda in občutljiva
izguba.

Zvečer istega dne je grof Starhemberg
pozval v dvorni grad, kamor se je bil preselil,
vojni svet, katerega so se udeležili vsi višji
častniki.

Naš stari znanec Slavko je bil ozdravel in
se je dne 4. septembra prvič zopet udeležil boja.
Bojeval se je kakor lev, a je imel srečo, ker ni
bil niti najmanj ranjen. Po končanem boju je
pridno pomagal pri popravilu razdrte utrdbe in
se je šele zvečer, ko je bilo že temno, vrnil v
svoje stanovanje pri gospej Holtenskej. Tukaj
ga je pričakoval pater Evzebij.

»Visokočastiti gospod škof Kolonič želi
govoriti s teboj, pričakuje te v dvornem gradu
in sicer moraš takoj k njemu,“ začel je pater.
„Kakor se mi dozdeva, ti ima nekaj važnega

85

naročiti. Kaj, ne vem. A sodim tako, ker je bil
škof v razgovoru s poveljnikom Starhembergom,
ko mi je veleval, naj te pokličem. Kakor je
videti, ti škof mnogo zaupa in te visoko ceni
kot bojevnika."

Z nestrpnim pričakovanjem je hitel Slavko
v dvorni grad, kamor ga je spremljal tudi pater
Evzebij. V predsobi velike dvorane, kjer se je
še vršilo vojno posvetovanje, govoril je pater s
častnikom, ki je opravljal ordonančno službo.
Ta se je podal v dvorano, a se kmalu vrnil in
peljal mladega vojaka pred vojaški zbor. Grof
Starhemberg je zamišljen sedel pri veliki mizi
sredi dvorane; na mizi je bilo mnogo zemlje¬
vidov in načrtov, a okrog mize so sedeli čast¬
niki, med njimi škof Kolonič, ki je bil tako-
rekoč prva zaupna oseba dunajskega poveljnika.

Ko je Slavko vstopil, dvignil se je škof
Kolonič in mu je šel nasproti; predstavil ga je
poveljniku, ki je vstal, ko je stopil mladenič
predenj.

»Kar sem vaši ekselenci že prej rekel,"
rekel je škof, »to morem edinole ponoviti, če
je ta mladi mož voljen izvršiti drzen poskus,
tedaj je vaše naročilo gotovo v najboljših in
najpripravnejših rokah."

„Toplo so te mi priporočali," začel je grof
Starhemberg in njegovo resno oko je skušaje
merilo mladeniča. „Res je, da bi ti ne smeli
nalagati nove nevarne in težavne naloge, ker

86

si se itak že mnogokrat izkazal v boju in si
šele pred kratkim časom komaj ušel smrti. Toda
v današnjem času mi manjka ljudi, ki bi bili
zmožni izvršiti posebno namero, ki jo imam."

»Popolnoma sem vaši ekselenci na raz¬
polago in storim vse, kar mi velevate!“ od¬
govoril je Slavko skromno, a odločno.

„Vojvodi Karlu Lotarinškemu moram po¬
slati važno poročilo," začel je poveljnik razla¬
gati svojo namero, »a nimam osebe, ki bi za¬
nesljivo opravila to važno početje, ker smo
okrog in okrog tesno obdani. Kdor bi se lotil
drzne naloge, ki zahteva mnogo poguma, moral
bi se priplaziti skozi turško taborišče in priti
čez Donavo. Vojvoda Lotarinški tabori zdaj
pod Bizamsko goro. Nevarnosti so brezštevilne
za tistega, ki bi se upal izvršiti nalogo. Ali
mesto je v resni nevarnosti, ker se je število
brambovcev vsled vsakdanjega bojevanja, la¬
kote in kužnih bolezni silno skrčilo. Vojvoda
mora izvedeti, kakšna je sila v mestu in kako
smo že skrajno potrebni pomoči — sicer pa¬
demo. Ugodno poročilo, dano z raketami, bi
pogum obupane posadke zopet dvignilo; seveda
bi se moralo dati znameuje s Kahlenberga."

»Ekselenca, skusil bom z božjo pomočjo
izvršiti nalogo!" rekel je Slavko.

»Prav tako!" oglasil se je škof in zbor je
nemo prikimal. „Če staviš v Boga zaupanje,

♦

87

boš delo najložje in najgotovejše izvršil. Za¬
upanje v Boga je najboljša opora."

„Dobro tedaj, moj sin," nadaljeval je grof
Starhemberg, „a ne zahtevam prej tvojega za¬
gotovila, dokler ti ne povem, kako se je godilo
drugim selom, ki so storili, kar nameravaš ti
storiti. Potem se še le lahko odločiš. Poročnik
Gregorovič, trgovec Kolšicki in njegov sluga
Mihalovič so se večkrat podali skozi turško ta¬
borišče k vojvodi. Prva dva ne smeta več kaj
takšnega storiti, ker sta Turkom znana in bi
ne prišla daleč. Mihalovič je prvič imel srečo,
a ko je šel drugič, se ni več vrnil. Kaj se mu
je pripetilo, ne vem, a si lahko mislim. Bržčas
so ga vjeli kot ogleduha, kot vohuna in go
tovo ni več med živimi. Mogoče pa je tudi, da
se mu je kakšna druga nesreča pripetila in
kratko rečeno — ni ga več. Ti si spreten in
pogumen, povrh pa zato prav zmožen, ker baje
znaš turški in arabski jezik. Ravno iz teh raz¬
logov te mi je priporočal moj ljubi prijatelj,
tvoj varuh škof Kolonič. Zdaj, ko sem ti za¬
devo razložil, ti je prosto dano, ali se lotiš ne¬
varnega podjetja ali ne."

„Ekselenca, kakor sem se odločil, tako
hočem storiti,*' odgovoril je Slavko s trdnim
glasom. .Še to noč sem pripravljen iti na pot.
Upam, da mi bo Bog dober vodnik in bom iz¬
vršil vašo zahtevo. Nevarnosti se ne bojim za
svojo osebo."

88

»Dobro, dobro!” prikimal je poveljnik raz¬
veseljen in je podal Slavku roko. »Kakor boš
pripravljen, oglasi se pri meni, da se natanč¬
nejše dogovoriva. Dal ti bom potrebna navodila
in nekaj pisem, katera boš izročil vojvodi Lo-
tarinškemu. Cesar in jaz pa ostaneva za nekaj
časa tvoja dolžnika, preden ti ne dava zasluže¬
nega plačila, na katero gotovo ne bova pozabila.'

Slavko se je priklonil in je zapustil dvo¬
rano. Podal se je na svoje stanovanje, kjer je
prosil gospo Holtensko za pisalno orodje. Šel
je v svojo sobo in je začel pisati. Ko je bil s
pisanjem gotov, je šel k svoji dobrotnici in
gospodinji in ji je kratko povedal, da ga je
vojni svet izbral za sela k vojvodi Lotarin-
škemu, kateremu ima prinesti važna pismena
poročila. Rekel je tudi, da bi nesel za gospoda
stotnika kakšno pisemce, ako bi gospa hotela.

Gospa Holtenska se je silno prestrašila.
Vedela je, kako nevarno je podjetje, katerega
se hoče mladenič lotiti.

„Bog bodi z vami in vas varuj!” je rekla.
„Verjemite, da vas bo spremljalo tisoč in tisoč
vročih želj in molitev, da bi se vam nevaren
poskus posrečil. Res bi vas prosila, ako bi tudi
za mojega moža vzeli pismo seboj; stotnik vas
bo z odprtimi rokami sprejel. Takoj vam pismo
napišem. “ '

Slavko je šel v svojo sobico, gospa pa je
sedla k mizi in začela pisati. Samo par vrstic

89

je stalo na papirju, a če so bile vrstice redke,
so bile solzne kaplje, ki so padale na papir,
tem gostejše. Gospa Holtenska je bila sicer po¬
gumna in neustrašena žena, ali kakor so v tre¬
nutku razmere kazale, ni bilo skoraj dvomiti,
da bo mesto kmalu padlo v roke krvoločnemu
sovražniku. Še en takšen napad, kakor je bil
oni dne 4. septembra in kdo ve, ali ni bila Du¬
najčanom zadnja življenska ura, zadnja ura
prostosti. Da Turčin ne bo poznal usmiljenja, je
vsak vedel. Gospa Holtenska je dvomila, ali bo
še videla svojega moža na tem svetu in ta
dvom jo je delal žalostno in ji izvabil solze v
oči. —

Ko je bila s pismom gotova, nesla ga je
Slavku. Ta je vzel pismo, rekoč:

„Jaz vzamem vaše pismo, a tudi vi sprej¬
mite od mene eno. V teh vrsticah je moja
zadnja volja, takorekoč moja oporoka. Ni go¬
tovo, ali se vrnem. Izročite moje pismo patru
Evzebiju in mu sporočite zadnji pozdrav. Recite
mu, naj pismo shrani in če se ne vrnem in je
moja smrt gotova, naj pismo odpre."

„Moje vroče želje in molitve za dober izid
bodo šele z vami,“ rekla je gospa ginjena.

Slavko se ji je zahvalil za vse dobrote,
katere mu je bila izkazala v tako obilni meri,
poljubil ji je roko in se poslovil. Hitel je naglih
korakov proti dvornemu gradu, da bi sprejel
od grofa Starhemberga navodila in pisma.

90

Uro po polnoči sta stopila dva moža iz
dvornega gradu. Eden je nosil častniško opravo,
drugi pa je bil oblečen po turško. Zadnji je bil
Slavko. Noč je bila temna in nemo sta korakala
po ulicah, katere je le včasih razsvetila žareča
turška bomba. Častnik je Slavka spremljal le
radi varnosti in da bi preprečil razburjenje in
zmešnjavo, ki bi lahko nastala, ako bi Slavko
v turški obleki sam korakal naprej in bi ga
kdo izmed posadke ali pa meščanstva srečal.
Turek sredi mesta — koliko krika in vika bi
nastalo!

Ob Rudečem stolpu, kjer so lila tudi
mestna vrata, je Slavko stopil na prosto, častnik
mu je toplo stisnil roko, rekoč:

„Bog te obvaruj, pogumni tovariš!"

„Bog z nami in našo Avstrijo!" odgovoril
je Slavko in duri so se zaprle za njim. Pre¬
plezati je imel še nizek nasip in potem je iz¬
ginil v temi.

*

* *

Kdor dandanašnji obišče Dunaj in gre na
stolp sv. Štefana, da bi si z višine pogledal
mesto, videl bo še dandanašnji vrh stolpa malo
kamnito klop, na kateri je grof Starhemberg
vsak dan sedel in z daljnogledom opazoval
sovražnikovo kretanje.

Na tej klopici je tudi sedel pozno zvečer
dna 6. septembra v družbi dveh adjutantov in

91

Je z mrzlično pazljivostjo gledal v smeri proti
Kahlenbergu. Cel čas ni zinil niti besedice in
tudi častnika sta molčala. Na obrazu poveljni¬
kovem se je bralo razburjenje, ki je vedno bolj
in bolj rastlo. Nista si vedela tolmačiti te raz¬
burjenosti. Da je mesto v nevarnosti, sta ravno
tako dobro vedela, kakor poveljnik; razburjenost
grofa Starbemberga je imela druge vzroke.

Nakrat se je v daljavi pokazala raketa;
dvignila se je bila iz razdrtin samostana na
Kahlenbergu in se je visoko dvignila v zrak,
kjer je ugasnila. Z glasnim vzklikom veselja in
zadovoljnosti je grof Starhemberg nastavil daljno¬
gled na oko in nepremično zrl proti Kahlenbergu.
In še ena raketa se je prikazala; njej so v
kratkih odmorih sledile še tri, tako da je bilo
v seh skupaj pet. Poznej pa se ni nobena več
pokazala. Globok izdih iz poveljnikovih prs je
naznanil, da mu je nekaj odleglo.

„Hvala Bogu!“ obrnil se je k častnikoma.
»Videl sem vesela znamenja, na katera sem že
2  veliko nestrpnostjo čakal. Ali sta štela rakete,
gospoda? Ravno pet jih je bilo, ne ene več, ne
one manj. Teh pet raket nam naznanja, da je
rešitev blizu, da se pomoč bliža. Naznanja mi,
da je sel srečno prišel skozi turške vrste in da
Je že v taborišču vojvode Lotarinškega. Pa še
v eč nam naznanja teh pet raket. Pove nam
Vidi, da so našinci že na gori Kahlenberg in je
del avstrijske armade že na tostranskem bregu

92

reke Donave. Samo nekoliko poguma še mo¬
ramo imeti in gledati, da še najdalje teden dni
uspešno branimo Dunaj. Po preteku tega šaša
bo gotovo rešen.*

Poveljnik je vstal in se pripravil za odhod.

*Jaz odidem, vidva pa še ostaneta tukaj.
Pazita dobro na polnočno uro,* rekel je čast¬
nikoma, ki sta kot nekaki straži ostala na stolpu.
.Glejta v smeri proti Bizamski gori. Če bo
polnoč in se bode po vrsti pokazalo dvanajst
raket, tedaj bo znamenje pomenilo, da je poljska
vojska pod poveljstvom Jan Sobijeskega že prišla
in se združila z vojsko vojvode Lotarinškega.
Kakor vidita to znamenje, ki ne bo nič manj
veselejše od prejšnjega znamenja, pridita mi
takoj poročat. No — Dunajčani, pripravite se
jutri na vesela pr čila. Nocoj so šli še s tež¬
kimi glavami spat in gotovo zdaj tega ali onega
mučijo hude sanje; jutri bo boljši.*

Grof Starhemberg se je podal v mesto in
je dal med posadko, ki je bila na straži, urno
razširiti veselo novico, da se bliža mestu pomoč
in rešitev iz obupnega stanja. Od ust do ust je
šla vesela novica in še celo speče so nekateri
budili in jim povedali najnovejšo zanimivost. Še
večje pa je bilo veselje po mestu drugo jutro,
ko se je izvedelo, da se je o polnoči res dvig¬
nilo dvanajst raket z Bizamske gore. Zdaj je
bila istina, kar se je že tako dolgo pričakovalo,

98

la je prišel poljski kralj s svojo vojsko in se
združil z avstrijsko armado. Vojvoda Karl Lo-
tarinški se je zdaj lahko začel premikati.

IX.

Napočilo je jutro 12. septembra; bilo je
krasno nedeljsko jutro, tako, kakor nalašč pri¬
pravljeno, da navdahne človeška srca s svojo
nijazno svetlobo k novemu upanju. O polnoči
30 avstrijske čete z nemškimi in poljskimi po¬
božnimi oddelki zasedle višine, da bi proti jutru
'drinile na bojno polje in se razvrstile po bojnem
■"»ačrtu, ki sta ga osnovala oba poveljnika, .voj-
oda Karl Lotarinški in poljski kralj Jan So-
bjeski. Pri podnožju dunajskega gozda pa so
nastanili turški oddelki, d^doi zabranili pro¬
diranje novega nasprotnika; zasedli so soteske
prelaze in sploh najbolj prihodne kraje. Zrno
hirške vojne moči pa je ostalo pred Dunajem.

Na vrhu Leopoldove gore je plahutala v
y etru velika rudeča zastava z belim križem,
*Jizu nje je stala tropa slug s krasno opravlje¬
nimi konji, ki so čakali svojih gospodarjev, naj¬
odličnejših častnikov in bojevnikov združene ar¬
kade. Iz bližnje kapele se je pritajeno slišalo
° r gljanje. Tam so bili zbrani vodje in poveljniki
posameznih oddelkov, ki so vroče molili, da bi
n^j Bog podelil krščanskemu orožju zmago.

91

Na obširnem prostoru med donavski®
bregom pri Klosterneuburgu do Dornbachžt ji'
stala avstrijska in poljska vojska, razdeljena m
tri glavne oddelke. Na levem krilu osrednji'
vojske je stal valonski kirasirski polk in n*|
čelu prve stotnije je sedel na konju postarec
častnik, izvanredno močna in velika oseba;
poleg njega je na črnem konju sedel mlad mož,
a brez čelade in naprsnega oklepa, katera so
imeli kirasirji. Imel pa je ob strani široko in
dolgo sabljo in več izvrstnih pištol za pasom
in v jermenju konjskega sedla.

„Pripovedovali ste mi o moji ljubi ženi,
katere pismo ste mi prinesli/ rekel je orjašk
častnik svojemu mlademu spremljevalcu, „in ste
mi tudi obširno pripoved vali o obleganju, o
brambi in o razmerah v aestu, kakor tudi o
posameznih dogodkih. Nis 3 pa še zinili bese-
dice, kako vam je šlo na potu skozi turško ta'
borišče in kako ste prišli s celo kožo k naši
armadi. Vsakdo ne izvrši kaj takšnega.*

»To je kmalu povedano, gospod stotnik
Holtenski/ odgovoril je Slavko, katerega sc
dragi čitatelji gotovo že spoznali v mladem so¬
sedu orjaškega stotnika, moža gospe Holtenske.
„Jaz govorim namreč turški in arabski jezik-
sem prepotoval mnogo jutrovih dežel in so mi
torej tudi šege in navade juternih narodov dobre
znane. Zato mi je bilo v turškem taborišču lahko
kjer sem se izdajal za Bošnjaka, otroka bosanskih

96

starišev, katerega so Turki že v zgodnji mla¬
dosti uropali. Pravil sem, da so bili moji stariši
kristjani, a da sem mod Turki prestopil k islamski
(mohamedanski) veri. Pripovedoval sem, da sem
sluga imenitnega turškega častnika; med oble¬
ganjem sem prišel v jetništvo, kjer se mi je po¬
srečilo pobegniti in zdaj iščem svojega gospo¬
darja. Brezskrbno sem šel od stotnije do stotnije,
povsod poizvedoval po svojem dozdevnem go¬
spodarju ; a da se mi je ložje godilo, kazal sem
Vojakom razne spretnosti, katere znam še od
takrat, ko sem z nekim glumačem potoval po
svetu. Tako sem se povsod kaj naglo prikupil.
Naposled sem se seznanil z nekim hlapcem, ki
je bil iz dunajske oTrolice doma, a je bil že dalje
časa v turški 3užndsti. Dogovorila sva se, da
hočeva prihodnjo hoč pobegniti in vzeti vsak
po enega izmed najurnejših konjev seboj, ka¬
terih je imel več v oskrbi. Kakor sva se dogo¬
vorila, sva tudi storila. Eden izmed uropanih
konjev je ta, ki ga zdaj jezdim. Ali-ni krasna
žival? Imela sva srečo in prišla sva popolnoma
tairnim potom k vojvodi Lotarinškemu. To je
kratko pripovedovanje mojega potovanja skozi
turško šotori šče.“

Slavko je bil ravno gotov s svojim pripo-
v edovanjem, ko je prišlo povelje, da se začne
Počasno premikanje proti Grincingu.

Na Leopoldovi gori je v kapelici zapel
z vonček v znamenje, da je maša končana. Duri

86

so se odprle in na prosto je stopila množica
višjih častnikov. Prvi je prišel iz kapelice poljski
kralj Jan Sobijeski, kateri je bil svoječasno
že enkrat premagal Turke. Poljskemu kralju na
desni strani je stopal ponosni vojvoda Karl Lo-
tarinški, tema dvema sta sledila volilna kneza j
Bavarske in Saksonske, nadalje mejni grof
Ludvik Badenski in poleg njega majhen in!
nežen mladenič, ki po postavi nikakor ni sodil
med to odlično družbo. Slabotnež navidezno, pa
vojak in še častnik povrh! In vendar je bil to
eden poznejših najslavnejših vojskovodij, princ
Evgen Savojski, ki je prvič šel v boj proti
Turkom, katere je poznej tolikokrat in toliko¬
krat premagal. Nadalje so sledili vojvoda Vir-
temberški, knez Valdeški in mnogi drugi nemški
ia poljski gospodje. Konečno je prišel še znam
menih pater Marcelin Ariano, izvanredno krepka
postava, ki je bil cesarjev spovednik in prijatelj;
toda v zadnjih mesecih je bil v dobrih in slabih
odnošajih zvest spremljevalec avstrijsko-nemške
vojske in je tokrat služil sveto mašo.

Kralj Jan Sobijeski je zajezdil konja in
je s svojim sijajnim spremstvom jezdil k vo¬
jaštvu. Po ognjevitem nagovotu je jezdil če?
celo bojno črto, povsod sprejet od vojaške godbe-
Kmalu nato je zasičala raketa v zrak, top je za¬
grmel in znamenje za začetek boja je bilo dano-

Blesteče pisane množice z oklepi zavaro-
vanih jezdecev, pehota s sulicami in helebardami

97

pa tudi s puškami, topničarji s topovi — vse
se je začelo gibati; vojska se je začela premi¬
kati naprej k silovitemu boju, osredje se je po¬
časneje premikalo, oba stranska oddelka pa
naglej e.

Osredju sta zapovedovala knez Valdeški
in volilni knez Bavarski, vojvoda Lotarinški je
vodil levo, poljski kralj desno krilo.

Turki so začeli živahno streljati in so z
veliko silo napadli krščansko vojsko. Najhujši
napad so izvršili na levo krilo, kjer so bili Av¬
strijci in Saksonci. Dvakrat so se morali ne¬
verniki umakniti, a vedno so se zopet zbrali in
vedno divjejše obnovili napad. Ko so napad
tretjič obnovili, poslal jim je mejni grof Ba-
denski več dragonskih oddelkov nasproti. Dra¬
gonci so stopili s konjev in so peš zadržavali
turške trume tako dolgo, dokler niso prišle
sveže pehotne čete. Te so se zakadile v na¬
sprotnika od strani in ga vrgle do Doblinga.

Osredje in desno krilo sta prišla v boj po¬
poldne ob 2. uri. Poljski jezdeci s svojimi po¬
zlačenimi oklepi so se prvi vrgli na sovražnika.
Napad je bil silen, ali turške vrste so bile pre¬
goste, sovražnik je bil premočen in Poljaki so
morali umakniti. Že je mislil Kara Mustafa,
da je zmagovalec, toda poljski kralj je poklical
^ekaj nemških polkov na pomoč. Kakor burja
5 o jezdili novi prišleci v turško pehoto, ki se

7

98

je obupno upirala s sulicami, puščicami in sab¬
ljami. Nastal je boj moža proti možu.

Sredi v najhujši gnječi se je vojskoval
stotnik Holtenski na čelu svoje stotnije. Kakor
toča so padali njegovi težki udarci po turških
glavah in noben udarec ni padel zastonj. Mož
je bil vojak ne le po zunanjosti, ampak tudi po
moči. V vročem boju ni opazil, da so nasprotni
jezdeci na svojih čilih in gibčnih konjih napre¬
dovali in ga od njegove čete ločili. Dva divja
Kurda s a planila nadenj in ga skusila od dveh
strani napasti. Gotovo bi bil izgubljen, a v
zadnjem trenutku je pridrvilo par jezdecev, da
rešijo svojega stotnika iz smrtne nevarnosti. Vodja
je s sabljo prebodel enega izmed Kurdov in je
pognal svojega črnega konja v sredo med arab¬
ske jez'dece in naredil valonskim kirasirjem ši¬
roko ulico.

„Hvala — hvala, neustrašeni Slavko!" za¬
klical je stotnik Holtenski, ki je takoj spoznal
svojega rešitelja in istočasno precepil drugemu
Kurdu glavo. Že je obrnil konja, da bi udaril
nad sovražnika, katerega je klestil Slavko s
svojimi jezdeci, kar vidi Slavkovega konja vi¬
soko se vspeti na zadnji nogi in potem pasti,
pokopavši jezdeca pod seboj. V prihodnjem tre¬
nutku je drvil cel oddelek težkih valonskih ki-
rasirjev nad padlim naprej.

„Revež — Bog se usmili tvoje duše!" za¬
klical je stotnik. Ni mu mogel pomagati. P a

99

čeprav bi bil rad kaj storil zanj, vendar se ni
smel in ni mogel obotavljati; v krvavi in ljuti
borbi ne šteje pojedinec nič. Stotnik je moral
v splošni gnječi s svojimi jezdeci naprej. Bil
pa je po sovragih s podvojeno močjo in po¬
dvojeno naglico; pol jih je vzel na svoj račun,
pol udarcev pa na račun svojega rešitelja, ka¬
terega je krvavo maščeval.

Vojvoda Lotarinški je bil dober vodja; s
svojim levim krilom je prodiral naprej in raz¬
pršil turško krilo. Vrgel ga je proti sredini na¬
sprotne moči in tukaj se je začelo krvavo in
neusmiljeno klanje.

Ko so bili zjutraj brambovci vsak na
svojem mestu, da odbijajo napade oblegovalcev,
ki so vedno in vedno naskakovali, videli so ve¬
liko rudečo zastavo z belim križem na Kahlen-
bergu in poznej so tudi videli, kako se je za¬
čela krščanska vojska razvijati po ravnini. Z
razburjenjem so Dunajčani gledali z nasipov, s
kakšno srečo se bojujeta obe sfranki, a tudi
sami so napadli Turka pred obzidjem in mu
prizadejali precejšnje škode. Na ta način so ho¬
teli nasprotnika v prid krščanske vojske vzne¬
mirjati. S strahom in bojazljivim pričakovanjem
so gledali krvavo borbo, z bojazljivim pričako¬
vanjem, ker je že edino misel, da bi znal Turčin
zmagati, navdajala vsako srce z velikim strahom
in trepetom. Grozna bi bila usoda celega mesta,
ko je bilo znano, da se je Kara Mustafa zaklel,
> 3 ' * 7 *

100

da bo Dunaj do tal porazil, kakor ga bo dobil
v pest.

Popoldne ob peti uri je bil boj določen in
Kara Mustafa, ošabni veliki vezir je moral pri¬
znati, da se zmaga nagiba na krščansko stran.
Poveljstvo premagane vojske je oddal budim-
peštanskemu paši*, sam pa je hitel pred du¬
najsko obzidje, da zbere tamošnje vojaške od¬
delke in reši vsaj topove in drugo oblegovalno
pripravo. Ali zastonj mu je bil ves trud. Vo¬
jaštvo je bilo zmedeno in ko se je izvedelo, da
je zmaga zagotovljena kristjanom, je začelo vse
bežati. Topovi, zaloge smodnika in drugo ob¬
legovalno orodje je ostalo na svojem mestu in
je bilo plen zmagujoče vojske in plena ni
bilo malo.

Ob šesti uri zvečer so že stali oddelki
jezdecev rešilne vojske pred dunajskim obzidjem.
Prvi je prišel v mesto mejni grof Ludvik Ba-
denski, da pove Dunajčanom veselo vest o si¬
jajni zmagi. Z nepopisnim veseljem ga je spre¬
jelo ljudstvo; bobnanja in trobentanja ni bilo
ne konca ne kraja. Kako so si Dunajčani od¬
dahnili, ko so po dvainšestdesetdnevnem ob¬
leganju zopet lahko mirno zatisnili oči in šli
brez skrbi k počitku.

Drugo jutro je bilo celo dunajsko mesto
zgodaj na nogah. Staro in mlado, veliko in malo,
m oški  in ženske — vse je hitelo skozi na stežaj

* Paša = turški general, tudi poveljnik.

101

odprta mestna vrata ven v zapuščeno turško
šotorišče. Gnala je množice najbolj lakota in res
se je našlo v taborišču neizmerno veliko zalog
raznih jedil in poljskih pridelkov. Po šotorih
si našel strd, sladkor, kavo, riž, moko, žito in
neizrečeno veliko mesa in klavne živine. Zadnje
je bilo toliko, da se je dobil cel vol za štiri
goldinarje, ko je vendar še dan prej veljal funt
mesa en goldinar.

Naj drago cenejši plen je dobil poljski kralj,
namreč krasen šotor velikega vezirja Kara Mu-
stafe; z vsemi vrednostmi so ga cenili na dva
milijona zlatnikov.

Tudi škof Kolonič se je pobrigal, da dobi
nekaj plena; sam se je izrazil, da je dobil še
veliko dragocenejšega nego poljski kralj z ve¬
zirjevim šotorom. Kakšen plen pa je to bil?
Bilo je okrog petsto revnih sirot, brez očeta in
matere; stariše je Turek pobil, otroke pa vzel
seboj, da bi jih po končanej vojski vzel na
Turško in jih vzgojil v svoji veri. Škof je od¬
vedel otroke v mesto, kjer jim je preskrbel
dobro oskrbo in ljubeznivo vzgojo. Deloma s
svojimi stroški, deloma pa z radovoljnimi darovi
in zbirkami dobrosrčnih Dunajčanov je dal škof
rešene sirote vzgajati in je skrbel za njihovo
prihodnjost.

Poznej se je dognalo, da je Turek na
svojem pohodu proti Dunaju skupno uplenil
okrog 87.000 ljudi, moških, ženskih, otrok, ka-

102

tere je sproti pošiljal in prodajal v sužnjost. Le
malokateri teh nesrečnikov je bil tako srečen,
da se mu je posrečilo pobegniti in priti nazaj
v svojo domovino. Vsi drugi so do smrti zdi¬
hovali v trdi sužnosti.

Dan po dobljeni zmagi, dne 13. septembra,
je prišel poljski kralj Jan Sobijeski z vojvodo
Lotarinškim v slovesnem sprevodu v mesto; v
spremstvu sta bila tudi volilna kneza iz Sak¬
sonske in Bavarske. Podali so se v cerkev
sv. Štefana, kjer se je med zvonenjem zvonov
in gromenjem topov brala zahvalna sveta maša.

In zopet dan poznej se je vrnil tudi cesar
Leopold. Meščanstvo ga. je z veseljem sprejelo,
saj je bil vendar porok, da se bo zopet začelo
staro, mirno življenje in bo cesar skrbel, da se
bo mesto, ki je vsled obleganja veliko trpelo,
zopet dvignilo, popravilo in olepšalo. V cesar¬
jevem spremstvu je bila tudi grofica Franica
Traueneška. Njen prvi pot je bil k škofu Kolo-
niču, s katerim pa ni mogla mnogo govoriti;
samo srčno pozdravila sta se in potem je zopet
morala oditi. Pri škofu je bilo namreč isti dan
obiskov brez konca in kraja; generali in višji
častniki so se menjavali z odličnejšimi meščani
— vsi so prišli grofu Koloniču častitat, ker mu
je bil papež podelil kardinalsko čast.

Grede od grofa Koloniča je grofica zadela
v predsobi na patra Evzebija. Od tega je izve¬
dela, da se je Slavko srečno vrnil na Dunaj

108

takrat, ko jo je bil spremljal. Nadalje je pater
s ponosom pripovedoval, kakšne junaške čine
je njegov ljubljenec izvršil, kako se je pogumno
bojeval na nasipih, kako je bil težko ranjen,
da sploh skoraj ni bilo upati na njegovo ozdra¬
vitev, kako ga je ljubeznivo sprejela gospa
Holtenska v svoje stanovanje in kako mu je
požrtvovalno stregla in skoraj noč in dan skrbela,
da bi čimpreje ozdravel. Tudi je grofici pripo¬
vedoval, kako je bil ravno Slavko izbran za
tistega, ki bi naj nesel poročila in pisma grofa
Starhemberga sredi skozi turško taborišče voj¬
vodi Lotarinškemu; lotil se je smrtnonevarne
naloge in jo je tudi srečno dovršil. Prišel je v
taborišče avstrijske vojske in njenih zaveznikov,
več pa pater Evzebij ni vedel o njem povedati,
ker ni od tega dogodka ničesar več slišal o
svojem ljubljencu. Zadnje dni je imel kot spo¬
vednik in obenem tudi kot bolniški strežaj po
bolnišnicah toliko dela, da ni imel niti toliko
časa, da bi šel gospo Holtensko obiskat. Ta bi
znala gotovo kaj več povedati o Slavkovi na-
daljni usodi, posebno, ker je tudi gospej obenem
z drugimi pismi grofa Starhemberga nesel pi¬
semce na njenega moža.

K gospej Holtenski, njeni stari prijateljici,
je zdaj srce gnalo mlado grofico in sicer iz več
vzrokov. V spremstvu kapucinskega patra se je
takoj .napravila na pot in pol ure pozneje sta
- se obe objeli po večtedenski ločitvi. V svoje

104

največje veselje je pri gospej Holtenski našla
tudi njenega moža, kirasirskega stotnika, ki je
imel srečo v boju in se je brez vsake smrtne
rane vrnil z bojišča. Edino rano, katero je dobil
na desnem zgornjem laktu, mu je ranocelnik
spoznal kot nenevarno, tako da mu jo je lahko
žena prevezovala in obvezovala. V to svrho je
dobil večtedenski dopust. Čeprav je bilo na prvi
mah spoznati, da se stotnik in njegova žena
po dolgi ločitvi čutita zopet srečna, vendar je
bilo tudi spoznati, da sta v nekem resnem raz¬
položenju; to spoznanje je mlado grofico navdalo
z neprijetno slutnjo, čez nekaj časa šele si jo
upala vprašati po Slavku, a se je že vnaprej
bala odgovora, ker ji je nek poseben notranji
glas pravil, da glede Slavkove usode ni vse
v rodu.

Stotnik je zmajal z rameni in medtem ko
so se njegovi ženi prikazale solze v očeh, rekel
je s tresočim in žalostnim glasom:

* Pogumni mladenič me je izsekal iz naj¬
gostejše gruče divjih kurdiških jezdecev, a je
moral ta čin plačati z življenjem. Komaj se je
rešil, drl je naprej v sovražne vrste. Tamkaj so
mu bržčas konja močno ranili, ker se je žival
celo ravno vzpela kvišku in potem z jezdecem
vred se zgrudila. Na stotine konjev je že v pri¬
hodnjem trenutku drvilo čezenj. V takem slu¬
čaju ni pomoči. Kdo naj ustavi na stotine jez¬
decev, kadar v naskoku drve naprej. Sam sem

105

moral z njimi in kje je padel junak, se pozneje
težko določi. “

»Usmiljeni Bog!" zaklicala je grofica Fra¬
nica, obledela je kakor zid vsled strašne vesti
in je vila roke. »Poteptan in zmečkan po konj¬
skih kopitih! Takšna smrt je grozna! O ubogi,
ubogi Slavko!"

»Moral je imeti slutnje, ubogi Slavko, da
se bržčas ne bo vrnil iz boja," zaihtela je gospa
Holtenska, »kajti preden je odšel, je napisal še
svojo zadnjo voljo, nekako oporoko, katero
moram dati patru Evzebiju za slučaj, da bi

Gospa vsled joka ni mogla stavka končati.
Šla je v stransko sobico in se je vrnila s Slav¬
kovim zapečatenim pismom. Molče je dala pismo
patru Evzebiju, ki tudi ni mogel prikrivati glo¬
boke žalosti.

»Mojemu ljubemu prijatelju, častivrednemu
patru Evzebiju!" je menih čital nadpis. Spodaj
ob robu je stal drobno pisan pripis: »Naj se
odpre, kadar bo gotovo, da sem' našel smrt.
Odpre naj se po patru Evzebiju ali po visoko-
častitemu gospodu škofu Koloniču,"

»Na mojo odgovornost lahko odprete pismo,
častivredni pater," oglasil se je stotnik žalosten,
ko je videl, da se menih obotavlja. »Smrt ne
oživlja in Slavko je celo gotovo mrtev, ker ne
more drugače biti. Po končani bitki sem poslal
štiri vojake, da poiščejo padlega junaka; pri¬
bližno sem jim lahko določil kraj, kjer je padel.

106

Po dolgem iskanju so našli sicer njegovega
črnega konja, globoko zabodenega s sulico, a
njegovega trupla niso mogli najti."

Menih je torej odprl pismo in ko je gledal
nanj, padla mu je debela solza, znak tihe ža¬
losti, na vrste, pisane v dobrem latinskem jeziku.

»Glejte, milostljiva grofica/ obrnil se je
do Franice, „tukaj najdem še eno manjše pi¬
semce. Naslovljeno je na vas in zaprto.

Franica je s tresočo roko segla po pismu.

Pater Evzebij je naglo preletel z očmi
ozko pisane vrstice in je potem rekel:

»Takole mi piše moj dobri prijatelj: Kadar
bo tvoje oko gledalo te vrstice, moj častivredni
duhovni oče in prijatelj, moje srce ne bo več
utripalo. Nalagam ti s svojo iskreno prošnjo
neko dolžnost, katero, upam, da izpolniš. Naj¬
prej izroči priloženo pisemce na naslov visoko-
rodne grofice Franice Traueneške, potem pa
poročaj mojim starišem, da sem se pokoril za
nepokorščino; poročaj jim, da sem se pošteno
prizadeval koristiti vesoljnemu krščanstvu, če¬
prav seveda po drugem potu, kakor onem, ki
ga določuje redovna prisega. Nadalje jim daj
vedeti, da sem se do zadnjega trenutka hva¬
ležno spominjal starišev, katere sem vsled bega
iz jezuitskega zavoda razžalil. — Moj oče je
gospod Frane vitez Encberški in Šorndorfski, v
službi visokorodnega grofa Egona Fiirstenberga.
Stanuje pa v svojem gradu Jelenovcu ob Do-

107

navi. Bog te živi, moj ljubi in pobožni Evzebij!
Tudi blagi gospej Holtenski, moji veliki dobrot¬
nici, sporoči moj zadnji pozdrav in mojo zadnjo
zahvalo. Spominjaj se večkrat svojega prijatelja

Slavka Encberškega."

„Bodi pridnemu in junaškemu mladeniču
zemlja lahka 1“ mrmral je stotnik. „ Kadar bo¬
dete pisali njegovim starišem, povejte mi; tudi
jaz bi rad priložil par vrst, da bodo iz ust osta¬
relega bojevnika izvedeli hvalo umrlega sina,
ki se je žrtvoval na oltarju domovine. 11

Med tem časom je bila tudi Franica od¬
prla svoje pismo. Ko je list razgrnila, padel ji
je koder lastnih las v roko. S solzami v očeh
je brala to-le:

»Visokorodna, draga gospica! Ko sem
takrat na begu iz Dunaja držal v gozdu vašo
krvavečo glavo in jo ob potoku spiral, uropal
sem vam priložen kodre vaših las. Ljubil sem
vas tako iskreno, da sem hotel v'boju postati
odličen mož, ki bi bil potem vreden Vaše lju¬
bezni. Toda kadar se bo Vaš koder zopet vrnil
k vam, takrat sem bojnim nezgodam podlegel,
onim nezgodam, katerim nisem šel s pota samo
zato ne, da bi si Vas prislužil in delal pokoro
za neposlušnost napram svojim starišem. Bog
bodi z vami! Spominjajte se še včasi svojega
ubogega popotnega spremljevalca

Slavka Encberškega."

108

„Gotovo je mrtev!“ vskliknila je mlada
grofica, katero je srčna bol popolnoma prevzela.

„Zavoljo mene je šel v smrt. Hotel se je v boju
na vsak način odlikovati, da bi postal odličen
vojščak, odličen častnik in bi potem lahko pred
mene stopil, rekoč: Franica, če ne po rodu, pa
po svojih pogumnih činih v prid domovine sem
te vreden. — Toda saj je bil viteškega rodu,
saj je bil plemič in mirno bi mi bil lahko stopil
pred oči in zahteval od mene roko, katere bi
mu ne bila odtegnila. Že prvič, ko sem ga vi¬
dela, sem se zanimala zanj in ko sem ga po¬
zneje do dobrega spoznala, ko sem spoznala
njegove lepe lastnosti, začela sem ga ljubiti.
Moje srce je zdaj osirotelo 1“

Jokaje je sedla na stol, a tudi gospa Hol-
tenska se je jokala. Tolažljivo je objela mlado
prijateljico.

*

* *

Drugi dan je šla grofica Franica zopet k
grofu Koloniču, da se pogovori z njim, kar ji
prejšnji dan vsled mnogoštevilnih obiskov ni
bilo mogoče. Oblečena je bila v črno obleko.
Grof Kolonič je takoj vedel, kaj pomeni žalna
obleka in komu v spomin jo nosi, ker mu je
bil pater Evzebij vse natančno razložil o vče¬
rajšnjih dogodkih in ga tudi seznanil z vsebino
obeh pisem. Kako je kardinal sodil o Slavku,
nam je iz povesti znano.

I

109

Žalna oblek# pri tej priložnosti dela čast
tvojemu srcu, moj otrok," rekel je kardinal in
je sočutno poljubil žalostno sorodnico na čelo.
„Rajni je bil vreden tvojih solz, kajti boljše in
poštenejše srce od njegovega še nikdar ni bilo
pod vojaško suknjo. Pri svoji grofovski besedi
rečem: Franica, ako bi še on živel, jaz sam bi
šel zanj snubit k tisti, katero si je bil izbral/'
„Mnogo sem že premišljevala od včeraj in
skoraj sem prepričana, da bi bilo zame najboljše,
ako bi vzela pajčolan in šla v samostan!" me¬
nila je grofica Franica.

„Opusti to misel, moj otrok," odsvetoval
ji je kardinal, „kakor te poznam, bi ti v samo¬
stan ravno toliko sodila, kakor je on.“

V sobo je stopil sluga in naznanil, da
želi pater Evzebij govoriti s kardinalom. Zadnji
je veleval, naj pater takoj vstopi. Ko je menih
zagledal grofico, bil je videti v zadregi in ni
nrn šla beseda iz ust. Gotovo je hotel kardinalu
nekaj povedati, kar ni bilo za grofičina ušesa.
Kardinal je takoj spoznal, da dela grofica patru
zadrego; namignil je torej prišlecu in šla sta v
oddaljen kot, kjer je kardinal nagnil glavo in
mu je pater Evzebij nekaj zašepetal v uho.
Veselo začudenje se je razširilo po kardinalovem
obrazu, ko je stopil k durim in z roko na¬
mignil grofici v znamenje, naj nekoliko potrpi
in ga oprosti, ker jo mora za kratek čas za¬
pustiti. Pater je ostal pri grofici, da bi jo po-

110

malem pripravil na presenetljivo novico, katera
je bil ravnokar zašepetal kardinalu na uho.

Ko je stopil grof Kolonič v predsobo, našel
je tam mladega moža z obvezanim čelom. Bil
je poljski oblečen in je v roki držal štirioglato
poljsko kapo iz kožuhovine. Kardinal ga ni
takoj spoznal.

»Oprostite, ako vas motim, visokočastiti
gospod škof,“ bil je Slavkov glas; res je bil
mož Slavko, ki pa še ni vedel, da je škof Ko-
lonič že postal kardinal.

Grof je z odkritosrčnim veseljem sprejel
od mrtvih vstalega in ga je prav po očetovsko
objel. Zdaj mu je moral mladenič pripovedovati
o zadnjih preživelih dogodkih. Truplo njegovega
konja ga je bilo rešilo kopit kirasirskih konjev,
ki so teptala konja, a niso zadela pol pod konjem
ležečega človeka. Samo ena edina podkev ga je
zadela na čelo in ga ranila, da je omedlel. Ko
je prišel zopet k zavesti, se je z veliko silo iz¬
vlekel izpod mrtve mrhe in se upehan podal
proti mestu. Gornje stegno ene noge mu je bilo
nekoliko zmečkano in ker ga je tudi rana na
čelu začela močno skeleti, je ob nekem plotu
obnemogel in obležal. Tam so ga našli poljski
jezdeci. Nek poljski častnik se je pobrigal zanj
in ga dal v bolnišnico, kjer so ga preiskali in
obvezali. Prišel je zopet k moči in danes zjutraj
se je lahko napotil v mesto, da poišče znance
in dobrotnike. Rana na čelu ni nevarna in bo

m

kmalu zacelila. Brazgotina mu bo seveda ostala,
a mu bo časten spomin.

..Hvala Bogu, da si se vrnil, moj sin,*
rekel je kardinal, ko je bil Slavko s poročilom
gotov. „Moja skrb bo, da boš vredno poplačan
za svoje junaške čine.“

„Ako hočete kaj zame storiti,* prosil je
Slavko, „tedaj mi izposlujte pri papežu odvezo,
ker sem pobegnil iz jezuitskega zavoda."

„Imaš mojo besedo,“ odgovoril je kardinal,
„da ti bom v Rimu izprosil odvezo. Tudi o tvoji
rodbini ti lahko marsikaj poročam, marsikaj ve¬
selega. Ko sem včeraj po patru Evzebiju zvedel
tvoje pravo ime in tvoj dom, dal sem poizve¬
dovati, ali ni v avstrijski armadi kakšen od¬
delek Fiirstenbergovih vojakov. Bil je in takoj
»o mi poslali enega izmed Častnikov, nekega
Franca viteza Trošenskega — —*

„To je moj stric 1“ zaklical je Slavko.

„Da, tako je!“ potrdil je kardinal. »Toda
ti še imaš eno sestro, Slavko!“

„Da, ime ji je Štefanija in dve leti mlajša
od mene."

„Glej, Štefanija je bila vedno pobožen otrok
in kakor mi je tvoj stric povedal, si je vedno
želela iti v samostan. Stariša sta ji naposled do¬
volila, ker sta videla, da je res njena srčna želja
in tako je tvoja sestra pomagala materi izpol¬
niti storjeno zaobljubo.*

112

„0h, dobra Štefanija!“ vzkliknil je Slavko
ginjen. „Kako veliko hvalo sem ji dolžan!“

Tu so se odprle duri iz dvorane in na
pragu se je pokazala grofica Franica. Ko ji je
bil pater Evzebij pomalem povedal, da Slavko še
živi, da je v bližini, se grofica ni mogla več
vzdržati in je odprla duri. Rudečica in bledoba
sta menjavali na njenem obrazu, po katerem so
se pretakale solze srčnega veselja. Stala sta si
molče nasproti, nobeden ni našel prave besede
Kardinal se je smehljal, rekoč:

»Saj vem, kako je vama pri srcu. Ni se
vama treba vpričo mene zatajevati. Slavko,
misli si, da bi bil jaz oče grofičin; kaj bi storil,
če bi te vprašal, ali ji hočeš posvetiti svoje živ¬
ljenje? Kaj bi odgovoril?"

Še vedno ni Slavko našel prave besede
Jecljal je par nerazumljivih stavkov.

„Torej vprašaj Franico," pomagal mu je
kardinal iz zadrege, „ali ji nisem zastavil svoj<-
grofovsko besedo, da bi te iz mojih rok dobila
za moža, ako bi še bil pri življenju. Do zadnjega
trenutka smo te namreč smatrali za mrtvega
posebno ker te je stotnik Holtenski videl past
in je takoj potem čez tebe jezdilo več stotir
jezdecev. Ali nisem tako rekel, Franica? Ali
boš tudi ti molčala?"

„Ne, ne bom molčala! Res je, da ste mi
dali besedo!" potrdila je grofica in objela mla
dega junaka.

113

„Bog blagoslovi vajino zvezo!“ želel je
blagosrčni dobrotnik in je oba blagoslovil. —
Nekaj tednov poznej sta kardinal Kolonič
in grof Starhemberg cesarju predstavila mladega
junaka in mu pripovedovala o velikih zaslugah,
ki si jih je bil stekel za domovino, posebno za
oprostitev Dunaja. Cesar ga je poplačal s svojo
ustmeno zahvalo in ga je povzdignil v baronski
stan.

Kar je Slavko svoj čas blodil v mrzlični
bolezni, se je res zgodilo: grof Kolonič ga je
pred oltarjem poročal z izvoljenko. Otroci in
vnuki tega zakonskega para so si kaj izvrstno
zapomnili imeni Kolonič in Starhemberg, a
pomni ju tudi svetovna zgodovina.

Ob koncu naše povesti paj otnenimo še
nekaj podrobnosti izza obleganja Dunaja po
Turkih leta 1683.

Ko so s Kahlenberga oznanjale rakete, da
se je poljski kralj združil z vojsko vojvode Lo-
tarinškega, je tudi veliki vezir Kara Mustafa
po svojih ogleduhih izvedel, da prihaja mestu
pomoč. Od jeze je začel škripati z zobmi, grabil
se je za lase ter preklinjal dan svojega rojstva.
Brez usmiljenja je pri tej priči dal pomoriti tri¬
deset tisoč ujetih kristjanov, med katerimi so
bili večinoma starci, žene in otroci, na tisoče

8

114

in tisoče jih je bil že prej poslal v sužnost in
sicer, kakor nam pripoveduje povest, okrog87.000.

Kara Mustafa se je poznej moral obesiti in
sicer na povelje sultanovo, ki mu je — po stari
turški šegi poslal v pismu svileno zeleno vr¬
vico. Kdor je izmed dostojanstvenikov dobil od
sultana vrvico in ni v nekem gotovem času iz¬
vršil samoumora, zadavili so ga sultanovi seli.
Beg ni bil mogoč, ker je bik veliki vezir s tre¬
nutkom, ko je dobil sultanovo pismo v roke, že
jetnik. Samoumor se je pri Turkih štel vendar
še častnejšega, nego smrt po rablju.

Kako grozovito so Turki razsajali po du¬
najski okolici, kaže dejstvo, da ni bilo po več
ur okrog nikjer več ne trga, ne vasi in je bila
vsa okolica prava puščava.

Rešilna vojska je zaplenila tristo topov,
petnajst tisoč šotorov in dva milijona tolarjev
v gotovini. Ko so Dunajčani hiteli v tabor, da
bi videli slavnega poljskega kralja, ki jih je
rešil strašne sužnosti, se mu je vsak hotel sam
zahvaliti in mu poljubiti roko ali se vsaj do¬
takniti njegovega plašča. Bila je taka gnječa,
da bi ga bili skoraj zmečkali. Po celej Evropi
so se veselili slavne zmage.

Slavni poljski kralj pa se ni hotel muditi
na Dunaju. Hitro je šel za bežečimi Turki, ki
se bržčas niso nadejali, da bi jih kdo zasledoval.
Med potjo jih je še enkrat užugal.

115

S porazom pred Dunajem je jela Turkom
giniti vojna sreča. Cesarska vojska jih je pri¬
hodnja leta večkrat porazila in jim vzela zemljo
za zemljo, trdnjavo za trdnjavo. Ko so se še
Benečani zvezali s cesarjem, začeli so Turke
preganjati tudi po morju.

Leta 1686. so si cesarski pod vodstvom
vojvode Lotarinškega osvojili vso Ogrsko do
Donave. Leta 1687. so še enkrat poskusili Turki
srečo in prišli z novo vojsko čez Dravo, ali bili
so pri Harkanji zmagani in zdaj so morali še
tudi vso Slavonijo prepustiti zmagujočim na¬
sprotnikom.

A ko so zmagovalne cesarske vojske iz¬
gnale sovražnika vesoljnega krščanstva skoraj
iz celega ogrskega kraljestva, šle so tudi čez
mejo v Bosno, Srbijo in Vlaško. Res še Turek
mnogo in mnogo desetletij ni bil celo užugan,
a take sile vendar ni mogel več spraviti na
noge, da bi pred njim trepetal krščanski zapad.
Njegova moč je pomalem hirala, vojskovodje
kakor princ Evgenij ali Laudon so ji zadajali
smrtni udarec za udarcem, dokler ni Turčija
postala slabotna državica, ki se vzdržuje na
površju le še vsled opore nekaterih velesil.

V založbi Antona, Turka

kr.jigarja v Ljubljani, Dunajska cesta št. 7.

se dobivajo sledeče knjige:

Zlatarjevo zlato. A. Šenoa. Roman. 356 str. Cena 1 K 80 v.
Zmaj iz Bosne. I. E. Tomič. Povest iz Bosenske zgodovin
230 str. Cena 1 K.

Pred nevihto. J. Turgenjev. Novela. 96 strani. Cena 60 v.
Marjetica. Idila. Spisal A. Koder, 256 str. III. natis. K P20.
Materina žrtev. Pripovedka iz Dalmacije. Cena 1 K.
Gozdovnik. Spisal H. Majar, I. del 1 K, II. del 80 v.
Beneška vedeževalka ali prekletstvo in blagoslov. Pove
65 strani. Cena 40 v.

Skozi širno Indijo. Povest. Cena 80 v.

Ji a indijskih otokih. Povest. Cena 70 v.

Mrtvi gostač. Povest. Cena 48 v.

Ciganova osveta. 65 strani. Cena 40 v.

Hedvika, banditova nevesta. 78 strani. Cena 40 v.

Cvetina lsorograjska. S podobami. 128 str. Cena 80 v.
Srečolovec. Spisal H. Majar, 84 strani. Cena 40 v.

Pravljice. Spisal H. Majar, 84 strani. Cena 40 v.

Elizabeta, Mi sibirskega jetnika, z barv. podobo. 100 strar
Cena 60 vin.

Fra Diavolo. Povest iz roparskega življenja. 102 str. 60 v.
Rinaldo Rinaldini. Zanimiva roparska povest. 98 str. Cena 6
Musolino, ropar Kalabrije. Zanimiva povest. 102 strani. Cena 70
Požigalec. Zanimiva povest. S podobo. 80 str. Cena 48 v.
Pariški zlatar. Povest. 92 strani. Cena 60 vin.

Beligrajski biser. Povest. 56 strani. Cena 32 v.

Cesar Jožef II. Povest. S podobo. 88 str. Cena 40 vin.
Devica Orleanska. Historična povest. 102 strani. Cena 60 ’
Princ Evgenij Savojski, slavni junak in vojskovodja a'
strijski. II. pomnoženi natis. Cena 60 v.

Turki pred Dunajem. Zanimiva povest. Z barvano podobi
120 strani. Cena 60 v.

Andrej Hofer, junaški vodja Tirolcev 1. 1809. IV. pomnožen
natis. Cena 60 v.

Fran baron Trenk, vodja hrvatskih pandurov. 80 str. Cena 40 '
Viljem baron Tegetthof, zmagovalec na morju 1. 1866. 103 st
Cena 60 v.

Burska vojska, 92 strani. S podobami. Cena 60 v.

Cvetke. Spisal H. Majar, 72 strani. Cena 40 v.


.