zapovrstjo navesti vse svoje beležke k prevodom, ker je brez dvoma potreben podroben razbor, ko se poroča o prevodih, toda preveč jih je in ne bi bilo pur&v, ko bi zapustil v čitatelju vtis, da je Surkov slab prevajalec. Ne, mlademu ruskemu poetu moramo kljub vsemu priznati, da se je resnično potrudil in da je v glavnem svoje delo dobro opravil. Seveda, Župančič in Kosovel sta mu mnogo bolj tuja kot Klopčič in Seliškar. S prvima dvema, zlasti z Župančičem, je imel velike težave, medtem ko je n. pr. Klopčiča prevajal z lahkoto: držal se je izvirnika in vendar sploh ne čutimo, da čitamo prevod. Klopčičev preprosti, realistični pesniški izraz je veliko bližji sodobnemu ruskemu čitatelju, zato se ne smemo čuditi, da prav Klopčičeve pesmi žanjejo v Rusiji tjaJca priznanja, da jih ponatiskujejo revije in dnevniki, da jih čitajo na kulturnih prireditvah, v radiu, da se oglaša iz vseh krajev Sovjetske zveze klic: več Klopčiča — in da je naš pesnik danes v Sovjetski zvezi bolj popularen kot marsikateri domač poet.
Zbirka »Putem pesni« je lično opremljena. Dasi je izšla v 10.000 izvodih, j€ bila v treh dneh po izidu razprodana in zato se pripravlja nova izdaja, Mogoče bo v njej že tudi Župančičeva »Duma«, ki jo je — kakor smo pred kratkim čitali — prevedel A. Surkov in ki je ob priliki Župančičeve 601etnice izšla v češkem prevodu Josefa Hore v »Lidov^ch novinach«. Zadnji dve leti je izšlo v ruščini še več prevodov iz naše poezije od A. Bezimenskega1, Leva Dligača in N. Bahtina, ki bi kar zadostovali za celo antologijo naše moderne lirike. Poleg Novičeve knjige »Slovinskie poety« (1904) bi bila to že druga zbirka naše poezije v ruščini.
Slehernega Slovenca mora kljub raznim predsodkom veseliti, da je našla naša moderna poezija pot v rusko književnost. Ti-le prevodi in njihov odmev pomenijo krasno priznanje naši liriki. Hvaležni smo za res posrečen izbor in ne dvomimo o tem, da predstavlja le začetek. Po njem pride na vrsto slovenska proza in dramatika. Naši pisatelji Ivan Cankar, Miško Kranjec, Anton Ingolič vzbujajo pozornost ruskih publicistov in prej ali slej bomo dobili v ruskem prevodu nekatera izmed njihovih del.     Oton  Berkopec.
Kant in novokantovstvo. Slovenska matica je izdala med svojimi knjigami i. 1937 v prevodu dr. Izidorja Cankarja tudi »Dve razpravi«, ki jih je napisal veliki nemški klasični filozof Immanuel Kant. Vprašujemo se, 'čemu je Matica izdala od vseh Kantovih stvari prav ti dve razpravici. Razprava o »večnem miru« je se do neke mere aktualna, je pa za Kanta prav tako malo zifačilna kakor njegova »Razmišljanja o čustvu lepega in vzvišenega«.
Dr. Boris Furlan, ki je napisal precej obsežen uvod k prevodu, pravi, da so »Razmišljanja« iz tiste dobe, ko se je bavil Kant z vprašanji empiričnih znanosti in da skuša tudi v tem delu odkriti v empirični pestrosti človeške narave globlji smisel človeškega življenja. Za to dobo v Kantovem življenju pa ni bolj značilnega dela od njegovega »Splošnega naravoslovja in teorije r.eba« in bi zato človek pričakoval, da nas bo s Kantom seznanil prevod tega odličnega  Kantovega  spisa.   »Splošno  naravoslovje«   je   sicer  Kantovo   mla-
1 Že preden sem objavil poročilo v 7—8 štev. »Ljubljanskega zvona«, sem imel pripravljeno gradivo o ruskih prevodih iz slovenščine, ki ga — kot sem že omenil — nameravam samostojno obdelati in kjer imam zabeležene vse tiste prevode, ki jih navaja N. Bahtin v 9—10 štev. »Ljubljanskega zvona«. G. Bahtin, ki je pohitel z dodatkom, bi bil lahko omenil še druge najnovejše prevode Klopčiča (v »Pravdi«, v »Rezcu« in dr.), pa menda tudi njemu ni šlo za popolnost.
t
SI
dostno delo, pa pomeni v zgodovini znanosti morda večji dogodek od njegove »Kritike čistega uma«, ker je s tem »Splošnim naravoslovjem« Kant pokazal, da vesoljstvo ni večno mirno in nespremenljivo, temveč da nastaja, živi in umira. Jezik mi v tem delu nič manj voljan in življenjsko svež kakor v »Razmišljanjih« in bi torej »Splošno naravoslovje« vsekakor bolj zaslužilo, da bi ga kdo prevedel, kakor »Razmišljanja«.
Tudi ni verjetno, da je za označitev Kanta-filozofa srečno izbrana razprava »K večnemu miru«. Kdor bi imel ta namen, bi rajši posegel po nekaterih drugih manjših Kantovih spisih, n. pr. po »Prolegomenih k vsaki bodoči metafiziki, ki bo mogla nastopiti kot znanost« ali pa po »Osnovah k metafiziki nravstva«. »Prolegomena« so jedrnata razlaga Kantove velike »Kritike čistega uma«, »Osnove« pa uvod k njegovi »Kritiki praktične pameti«, torej dela, ki se bavijo s tistimi vprašanji, katerim je Kant posvetil vse svoje življenje, če pa je prevajalec hotel z »Večnim1 mirom« načeti vprašanje miru, ki je v današnjih nemirnih dneh usodno vprašanje za vse človeštvo, tedaj bi si bil lahko izbral vsekakor kako boljše delo.
Po Furlanovem uvodu pa bi človek sklepal, da hoče Slovenska matica s to izdajo zbuditi med Slovenci zanimanje za Kantovo filozofijo. Bil bi to nekak pozen odmev na klic »Nazaj h Kantu!«, ki se je širil konec prejšnjega in v začetku sedanjega stoletja med nazadnjaškimi plastmi evropskega meščanstva in tistimi delavskimi sloji, ki so imeli meščanstvo za svojega naravnega voditelja. Zanimivjo je, da se Kantu v Furlanovih rokah ne godi nič boljše kakor se mu je godilo v rokah nemških novokantovcev (Cohen, Natorp, Adler, Bauer itd.), ki so pometali iz Kantove filozofije, kar jim ni ugajalo.
Na str. XV svojega uvoda označuje dr. Furlan Kanta kot čistega idealista. Zakonitosti so v našem razumu samem. Dr. Furlan govori sicer o izkustvu, toda niti z besedico se ne dotakne vprašanja, ali misli pri tem' na spoznavanje resničnega zunanjega sveta, ki biva nezavisno od človeškega duha, ali pa misli samo na podatke v človeški zavesti, na občutke in predstave. Zgodovinski, resnični Kant pa je bil v filozofiji nedosledna mešanica materia-lizma in idealizma, kompromis med tema dvema osnovnima strujama filozofskega mišljenja. Znamenita Kantova »stvar sama na sebi« je materialistični »madež« na njegovi filozofiji, ki ga je že Kant sam v precejšnji meri zbrisal s trditvijo, da te »stvari same na sebi« ni mogoče spoznati. Zunanji, objektivni svet sicer je, toda prostora in časa, vzročnosti in zakonitosti itd. v tem zunanjem svetu ni. Prostor, čas, vzročnost itd. vnaša v zunanji svet naš razum, tako da ustvarja ves svet končno le človek s svojim razumom. Naj se Kant še tako otepa očitka idealizma, vendar je zares subjektivni idealist, čeprav ni dosleden.
Kako je mogel dr. Furlan označiti Kanta tako enostransko, nam postane razumljivo, če premislimo, s kakega stališča ga je presojal. Izhodišče Furla-novega uvoda je misel francoskega filozofa Bergsona, da moremo prodreti v jedro filozofskega sistema najlaže, če ga oprostimo bolj ali manj slučajne povezanosti s časom in prostorom (str. V.). Res pravi dr. Furlan nekaj strani pozneje, da je najgloblji vzgon vsega gibanja v sami tvarnosti socialnega življenja, in res skuša s to tvarnostjo socialnega življenja razložiti tudi francosko prosvetljenstvo, toda na živem Kantovem primeru pa ne zna uporabiti tega drugega, pravilnejšega gledanja, ob Kantu mu ostane »tvar-nost socialnega življenja« prazna beseda. In vendar je prav Kant značilen dokaz za trditev, da zavise ideologije vf poslednji instanci od produkcijskih odnosov, če je tudi dr. Furlan mislil to s svojim zgornjim izrazom.
Kantova filozofija je tipičen proizvod nemških razmer konec 18. stoletja. Nemčija je  gospodarsko  silno zaostala za drugimi evropskimi državami.
83
Nemci so začeli tkati lan z ročnimi statvami, ko so Angleži že uvajali tkalne stroje in razvijali veliko industrijci Francozi so izvršili svojo veliko revolucijo, v kateri se je meščanstvo polastilo oblasti. Nemško poljedelstvo ni bilo niti veliki obrat niti majhno parcelno gospodarstvo. Kljub tlaki in desetini se kmetom ni rodila misel o osvoboditvi. Propali plemiči so služili v majhnih armadah in pisarnah. Gospodarski razdrobljenosti je ustrezala politična razkosanost. Nemčija je razpadala na tucate majhnih kneževin in svobodnih državnih mest. Noben sloj prebivalstva ni mogel vladati sam. Zato je postala država nenormalno samostojna. Neizmerno se je pomnožila birokracija. V teh razmerah je mogel francoski liberalizem, ki je izražal resnične razredne interese francoskega meščanstva, dobiti svojo značilno, posebno obliko. To obliko mu je dal Kant. Kant je bil glasnik nemške buržoazije. Toda Kant je odtrgal teoretični izraz od živih interesov, ki so se skrivali za njim, spremenil je snovne motive, ki so določali voljo francoskega buržuja, v čiste motive »svobodne volje«, čim pa se je francoski liberalizem pokazal v obliki strahovlade ali odkritega, brezobzirnega buržoaznega izkoriščanja, se je zaostali nemški meščan prestrašil in umaknil v oblake čistih ideologij in moralnih zahtev.
Kantova filozofija torej ni filozofija nad filozofijami, temveč je samo znamenit člen na človekovi poti od neznanja k znanju. Dvomljivo uslugo so napravili Kantovi filozofiji oni (kolikor je niso zavestno izrabljali v nazadnjaške namene), ki so jo hvalili kot večno filozofijo. Zato bi bilo želeti, da bi se tudi pri nas širila njegova slava z večjim zgodovinskim realizmom in manjšimi slavospevi. Kantova slava zato ne bo nič manjša.      F.  K1 e m u c.
Maksim Se,1 de j. Knjižne izdaje z izvirno grafiko so sploh redke, nele pri nas, kjer je celo izvirno ilustrirana knjiga že pravo razkošje. Kjer pa opremljajo knjigo z izvirno grafiko, vlagajo navadno med besedilo posebe odtisnjene liste, pa naj so to že ujedenke, litografije ali lesorezi. Da bi hkrati s knjižnim stavkom tiskali na istem papirju tudi izvirne lesoreze, je precejšnja redkost in zelo tvegano početje. Zlasti pri velikih nakladah je mogoče doseči zaželeni učinek le, če so lesorezi že po svojem slogu in tehnični izvedbi posebe za tak namen in tolikšno naklado izdelani in če je tiskar izredno pazljiv in pozoren.
Maksim Sedej se je pred petimi leti prvič samostojno predstavil kot grafik z izrazito socialno usmerjenostjo, ko je izdal mapo linorezov »Predmestje«. Poslej se je razen z oljnim slikarstvom pogostoma in z uspehom bavil z grafiko. Ilustriral je več knjig, tako da mu naloga, k L. Mrzelovi knjigi »Bog v Trbovljajh«* ustvariti venec lesorezov, ni mogla biti ne tuja, ne težka.
Te naloge se je očitno lotil z veseljem, saj sta mu sinov in okolje po čustvenem odnošaju zelo blizu, čeprav kot izrazito lirična natura ni posebno dostopen za satiro in ironijo, ki se skrivata za pravljično obleko teh šestih »pravljic«. Zato so ti listi zasnovani precej samostojno in bi tudi brez besedila mogli obstati z uspehom. Prav ta temeljna različnost značaja obeh tvorcev te knjige je povzročila, da je med besedilom in ilustracijami (saj to naj pač ti lesorezi so) ostala vrzel, da sta ustvarjala prav za prav le vzporedno, vsak zase.
Medtem ko pisec zavija ironijo v nejasno pravljičnost, in satiro zagrinja s stilizirano patetičnostjo, je pri Sedeju vse čisto določno, jasno, skoro trezno.
* V literarno oceno smo prejeli knjigo šele po zaključku redakcije. (Op. ur.)
6*
83