Razlaga

velikega katekizma ali krščanskega nauka.

Za eerkeV sestavil po raznih Virih

ANTON VETERNIK.

župnik pri sv. Jakobu na Dolu.


I. zvezek.

*  -- -

Prvo poglavje:

O veri in apostolski veroizpovedi.

Založila Katoliška Bukvama v Ljubljani.

Razlaga

velikega katekizma ali krščanskega nauka.

<&>i-

Za e e p  k © V sestavil po pažnih Virih

ANTON VETERNIK,

župnik pri sv. Jakobu na Dolu.,

„ _ _

K

IJYC'&  AL
BIHLIOTBEEj

Prvo poglavje:

O veri in apostolski veroizpovedi.

V Ljubljani 1901.

Tiskala Katol, tiskarna. — Založila Katoliška Bukvama v Ljubljani.

Potrdilo velečastito ljubljansko kne\o- škojijstvo dne
r-  \ :  ' V >f 12 . novembra iqoo, štev. 3jj2.

i i ~  --

■ ■ p.  ~4 'i

\

x*kih  .

IM ^ Q'bOoO$$5S'

cPredcfovor.

['Po povelju Gospodovem : „Pojdite in učite vse na¬
rode  .... Učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam
zapovedal‘ (Mat. 28, 19, 20), je ena najimenitnejših
dolžnostij katoliškega duhovnika, da oznanja in raz¬
laga zvrstoma vse krščanske resnice, ne le otrokom v
šoli , ampak tudi vernikom v cerkvi, in tako vzbuja v
njih versko mišljenje in življenje, zatira pa mlačnost
in spačenost. Da doseže svoj namen, treba se mu je
vestno pripravljati. Pač imamo dobro in obširno raz¬
lago „starega u  velikega katekizma za cerkev, katero je pa
dandanes jako težko dobiti. Ker imamo sedaj novi kate¬
kizem, ki se v marsičem razlikuje od starega, pokazala
se je potreba, sestaviti razlago za cerkev, ki bi se tesno
naslanjala na besedilo novega katekizma in bila nekak
pripomoček zlasti onim čč. gospodom, ki se vsled obilnih
opravil ne utegnejo vselej dalje časa pripravljati pre-
iskovaje razne razlage. Nekateri gg. tovariši so mi pri¬
govarjali, da bi dal natisniti razlago novega katekizma,
katero sem pričel sestavljati zase. Ustrezajoč njihovi
želji, ponudil sem jo ,,Katoliškemu tiskovnemu društvu
v Ljubljani*, katero jo je radovoljno založilo, in tukaj
jo podajem svojim duhovskim sobratom. Razlaga je
sestavljena po raznih drugih virih; kar sem našel v
njih dobrega, sem uporabil. „Docui, quod didiceram,
non a meipso, id est, a praesumptione, pessimo prae-
ceptore, sed ab illustribus Ecclesiae vi ris P (S. Hieron.)

Sestavljaj e razlago rabil sem sledeče vire:

Deharbe Josef S. J.: Griindliche und leichtfassliche
Erklarung des kathol. Katechismus. Paderborn 1888.

Egger dr. Fr.: Enchiridion Theologiae dogmaticae
generalis et specialis. Brixinae 1893.

Gihr dr. Nik.: Die heiligen Sacramente der katho-
lischen Kirche. Freiburg 1897.

Lampe dr. Frančišek: Zgodbe svetega pisma.

Celovec 1894 — 1900.

Meschler Mart. S. J.: Das Leben unseres Herrn
Jesti Christi. Freiburg 1890.

Meschler M. S. J.: Die Gabe des heiligen Pfingst-
festes. Freiburg 1892.

Oberer dr. Franz: Praktisches Handbuch fiir

Katecheten. Graz 1898.

Razlaganje starega vel. katekizma. Celovec 1864.

Schmitt dr. Jakob: Erkldrung des mittleren De-
harbeschen Katechismus. Freiburg 1889.

Sommaire de la doctrine catholique en tableaux
synoptiques. Avignon 1886.

Wilmers W. S. J.: Lehrbuch der Religion. Miin-
ster 1895.

Obilo časa in truda me je stala razlaga , a mi bo
najboljše plačilo , ako bom mogel ž njo kaj pripomagati
k časti božji in k vzveličanju neumrjočih duš. Bog daj
svoj blagoslov!

Pri sv. Jakobu na Dolu, dne 10. maja 1901.

Sesfavifalj.

1. Krščanski nauk.

„Modrih uho je uka željno“ (Preg. 18, 15.) in: „In srce
modrega išče podučenja“ (Preg. 15,14.) govori sv. Duh. Mnogo
se učijo dandanašnji ljudje — ne da se tajiti — in velik na¬
predek se kaže v raznovrstnem znanji. To je tudi gotovo
volja božja, saj je Bog dal človeku razum, da ga razvija, da
si ž njegovo pomočjo pridobiva vedno več znanja. K temu
priganja človeka tudi njegova lastna blaginja, kakor tudi
blaginja njegovega bližnjika. Mnogo se učijo ljudje, a učijo -
se tudi marsikaj, česar ne bodo nikdar potrebovali, da cel6
takih rečij, ki so jim naravnost škodljive. Učiti se kaj škod¬
ljivega, je pregrešno, učiti se kaj nepotrebnega, je potrata
časa, učiti se kaj koristnega, je dobro, učiti se, kar je člo¬
veku potrebno za njegov prihodni poklic, je dolžnost, naučiti
se najpotrebnejše, je največja dolžnost.

1. Kateri nauk je najpotrebnejši nauk?

Najpotrebnejši nauk je nauk o katoliški veri.

Na tem svetu smo „ptujci in popotniki 1 ' (I. Petr. 2, 11.),
saj „nimamo tukaj obstoječega mesta, temveč iščemo prihod¬
njega 11  (Hebr. 13, 14.), tako nas uči sv. pismo. Naš namen na
tem svetu je torej, da si zaslužimo večno vzveličanje. Mnogi
ljudje pa pozabljajo pravi namen, za katerega so na svetu, in
mislijo le na posvetno, in ker jim je pozemeljska sreča naj¬
bolj na skrbi, zdi se jim najpotrebnejše, kar se mora naučiti,
to, kar bi jih tukaj utegnilo storiti srečne. Najpotrebnejši
nauk, ki je nauk o katoliški veri, pa se zanemarja ali pa
celd popolnoma opušča. Nauk o katoliški veri, ki nam ga
podaje sv. katoliška, od Jezusa Kristusa ustanovljena cerkev, je
v resnici najpotrebnejši. Po preroku Jeremiju govori Gospod:
„Modri naj se ne hvali s svojo modrostjo, in močni naj se

l

2

ne hvali s svojo močjo, in bogati naj se ne hvali s svojim
bogastvom, temveč, kdor se hvali, naj se hvali s tem, da
mene pozna in ve, da sem jaz Gospod" (Jerem. 9, 23. 24.)
Ali nam te besede ne pričajo dovolj jasno, da nam je naj¬
potrebnejši nauk nauk o Bogu, ker pravi Gospod, da naj se
le ž njim hvalimo ? In kako lepo nam je pokazal Jezus, da
so nam verski nauki najbolj potrebni! Prišel je v hišo La¬
zarjevo v Betaniji. Lazarjeva sestra Marta si je mnogo pri¬
zadevala, da bi Jezusu kar najbolj mogoče dobro postregla,
Marija, njena sestra, pa je sedla k nogam Gospodovim in
verno poslušala njegovo besedo. Marta je pristopila in rekla:
„Gospod! ti ni mar, da me moja sestra samo pusti streči?
Reci ji tedaj, da naj mi pomaga." In Gospod je odgovoril in
je rekel: „Marta, Marta! skrbna si in si veliko prizadevaš.
Pa le eno je potrebno. Marija je najboljši del izvolila, kateri
ji ne bo odvzet" (Luk. 10, 38—42.). Ker je Marija Jezusov
nauk tako zvesto poslušala, jo je Jezus pohvalil, da si je
izvolila najboljši del. To je on potrdil o raznih prilikah še
z drugimi besedami. „Iščite najpoprej božjega kraljestva in
njegove pravice, drugo vam bo privrženo" (Mat. 6, 33.) ali:
„Človek ne živi le od kruha, ampak od vsake besede, ka¬
tera pride iz ust božjih" (Mat. 4, 4.) ali: „To pa je večno
življenje, da spoznajo tebe, samega pravega Boga, in Jezusa
Kristusa, katerega si poslal" (Jan. 17, 3.). Tako je torej
Jezus sam povedal, da ni skrb za posvetno, da ni posvetna
učenost najprva in najpotrebnejša, ampak najpotrebnejši so
mu božji nauki. Vprašajmo se zdaj:

2. Zakaj je nauk o katoliški veri naj¬
potrebnejši?

Nauk o katoliški veri je zato najpotreb¬
nejši, ker nas uči, kaj moramo storiti, da Bogu
služimo in se večno vzveličamo.

Najbolj potrebno nam je, da se večno vzveličamo. To
nam povedo besede Jezusove: „Iščite najpoprej božjega kra¬
ljestva in njegove pravice" (Mat. 6, 33.). Ko bi živeli le za
ta svet, bi nam ne bilo treba skrbeti za nič drugega, kakor
za to, kako bi na tem svetu srečno živeli. Ker pa je po tem
življenju še drugo življenje, ki bode ali večno srečno ali
večno nesrečno, sledi iz tega, da mora človek za posvetno

3

sicer tudi skrbeti, vendar tako, da pri tej skrbi ne pozablja
na večno vzveličanje, marveč je vedno ima pred očmi, zakaj
„kaj pomaga človeku, če ves svet pridobi, na svoji duši pa
škodo trpi?“ (Mat. 16,26.). Kaj pomaga bogatinu, ki je imel
kratko časa na zemlji obilo premoženja, se oblačil v škrlat
in tančico, se vsak dan imenitno gostil, pri tem pa pozabil
na to, kar je najbolj potrebno, skrbeti za večno vzveličanje;
in seje pogubil? Kaj škoduje ubogemu Lazarju, da je kratko
časa na zemlji trpel revščino, pa na najpotrebnejše ni po¬
zabil, skrbel za svojo dušo in jo rešil? On se zdaj v nebesih
veseli, bogatin pa v peklu gori. Da pa se bomo večno vzve-
ličali, moramo prav spoznavati Boga, ga srčno ljubiti in mu
zvesto služiti. Sv. pismo pravi: „Blagor človeku, ki najde
modrost, in ima obilno razumnosti. . . Ona je dražji, kakor
vse bogastvo, in karkoli si kdo želi, se ne more nji primer¬
jati. . . Drevo življenja je njim, kateri jo sprejmejo, in kdor
jo obdrži, je srečen 1 ' (Preg. 3, 13 — 18.), in: „Tebe, (o Bog)
poznati, je popolna pravičnost, in tvojo pravico in moč spo¬
znati, je neumrjočnosti korenina" (Modr. 15, 3.). Kristus pa
pravi: „To pa je večno življenje, da spoznajo tebe, samega
pravega Boga, in Jezusa Kristusa, katerega si poslal. (Jan. 17,
3.) Kaj bi nam koristilo, ko bi znali preračunih vsa zvezdna
pota, ko bi spoznali vse naravne skrivnosti, pot v večno
življenje pa bi nam ostala skrita! Pot v večno življenje pa
nam kaže nauk o katoliški veri, ker nas uči prav spozna¬
vati Boga, ga srčno ljubiti in mu zvesto služiti.

Ker je nauk o katoliški veri najpotrebnejši, je tudi naša
sveta dolžnost, da ta nauk radi poslušamo, da ga bolj in
bolj spoznavamo in vravnavamo po njem svoje življenje.
Kako lepo so živeli prvi kristijani! Oni pa so tudi pridno
hodili poslušat katoliški nauk. „Bili so stanovitni v nauku
apostolov, in združeni v lomljenji kruha in v molitvah"
(Dej. ap. 2, 42), pravi sv. pismo o prvih kristijanih. Kristi¬
jani prvih tri sto let niso imeli cerkev in učilnic. Zaradi
preganjanja so morali hoditi poslušat božjo besedo večkrat
po noči, (v gozde, v gorske votline in podzemeljske jame),
dostikrat so morali iti daleč in po nevarnih potih, a so ven-
der šli, da bi slišali božjo besedo in ugasili svojo žejo po
resnici. — Da morajo vsi poslušati nauk o katoliški veri,
je izrecna zapoved Kristusova. Kristus je zapovedal aposto¬
lom in njih naslednikom: „Pojdite in učite vse narode. . . .
Učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal"

4

(Mat. 28, 19. 20.). Kakor imajo torej duhovniki dolžnost, da
katoliški nauk oznanjujejo in razlagajo, tako imajo vsi ver¬
niki dolžnost, da poslušajo ta nauk. Posebno pa morajo
pridno poslušati krščanski nauk oni, ki v verskih resnicah
niso dobro podučeni. Sem spadajo predvsem otroci.  »Pu¬
stite male k meni priti in nikar jim ne branite; zakaj takih
je nebeško kraljestvo 14  (Mat. 19, 14.), je dejal božji Vzveličar.
Nimam pa v mislih le tistih otrok, ki še v šolo hodijo, mar¬
več posebno tudi take, ki so že iz šole izstopili. Ravno v
mladeniških letih začne se cimiti in poganjati tisto slabo
seme, ki ga zaseje v srce človeško sovražnik božji, poga¬
njati začne tisto seme, katero zasejejo v nedolžna in nepo¬
pačena srca pomagači hudobnega duha z besedo in z vzgledom,
zapeljivci. Treba vam je zaradi tega, krščanski mladeniči in
dekleta, orožja, s katerim izrujete in pokončate plevel, ki
pričenja poganjati med pšenico dobrih naukov, treba vam je
orožja, da sc varujete in branite zoper skušnjave hudobnega
duha, zapeljivega sveta in lastnega poželenja. Tako orožje
naj vam bodo nauki sv. katoliške vere. — Za otroci pri¬
hajajo naj pridno h krščanskim naukom oni, ki se v svoji
mladosti niso kaj prida učili, ali pa so to, kar so se naučili,
že zopet pozabili. Takih je ogromna množica. — Nekateri
imajo dolžnost druge učiti, kakor stariši. Krščanski stariši!
prihajajte tudi vi radi h krščanskim naukom in pripeljite
seboj svoje otroke. Tako bodete sami Boga in njegovo sveto
voljo natančneje spoznali in se učili mu prav služiti, spo¬
znali bodete, kaj in kako naj podučujete svoje otroke, da
bodo časno srečni in večno vzveličani, ob enem pa jim da-
jate lep vzgled, ki pri otrocih toliko premore. — Pa tudi
drugi naj se potrudijo vsako nedeljo, če je le mogoče, h
krščanskemu nauku, saj so večkrat zadržani, da ne morejo
priti k pridigam. „Clovek ne živi le od kruha, ampak tudi
od vsake besede, ki pride iz ust božjih 44 , govori Jezus
(Mat. 4, 4.). Beseda božja nam je za dušo tako potrebna in
koristna, kakor vsakdanji kruh za telo. Telo obnemore in
umrje, ako nima hrane, ravno tako tudi duša. Kdor dolgo
časa ali nikoli božje besede ne sliši, pozabi Boga in nje¬
gove zapovedi, izgubi strah in stud pred grehom, izgubi
veselje do čednostnega življenja, in nasledek je večna
poguba.

Nauk o katoliški veri je na kratko v posebni knjigi,
katero vam je treba na pamet znati.

5

3. Kako pravimo knjigi, v kateri je na
kratko nauk o katoliški veri?

Knjigi, v kateri je na kratko nauk o kato¬
liški veri, pravimo katekizem.

Jezus Kristus je resnice sv. vere ustno učil, in tako so
učili tudi apostoli in njih nasledniki, posebno v prvih sto¬
letjih krščanstva. V tistih časih niso otrok, ki so bili zdravi,'
takoj krstili, ampak čakali so, da so malo bolj dorasli. Ko
so toliko dorasli, da so mogli umevati vsaj poglavitne
krščanske resnice, so jih, kakor tudi druge starejše ljudi,
ki so hoteli se polcristijaniti, dalje časa podučevali v kato¬
liškem nauku. Take učence so imenovali katehumene, uči¬
telju, ki jih je podučeval, pravili so katehet, in nauku samemu
so rekali katekizem. Katekizem se torej imenuje prav za
prav podučevanje v krščanskem katoliškem nauku. V poznejših
časih pa so učeni možje spisali knjige, v katerih se nahaja
na kratko nauk o katoliški veri, in te knjige so s časoma
tudi začeli imenovati katekizme. Katekizem je potemtakem
zelo imenitna knjiga, katero mora vsakdo v časti imeti,
zakaj čeravno katekizem ni po navdihnjenju sv. Duha spisan,
vendar pa obsega tiste verske resnice, katere uči sv. kato¬
liška cerkev, ki jo vodi sv. Duh, da ne more učiti nič na¬
pačnega. V katehizmu se nahajajo vse tiste verske in nravne
resnice, katere mora kristijan verovati, po katerih mora
vravnavati svoje življenje, da bo časno srečen in večno
A^zveličan. Napoleon I. Veliki, francozki cesar, je sam učil
neko deklico katekizma in ji rekel, da bo katekizem njen
rešnik. Slavni Talleyrand tudi priča o Napoleonu, da je
rekel, da katekizem mora rešiti človeško družbo. Tako je
imel v čislih katekizem nekdaj mogočni cesar. Imejte ga v
čislih tudi vi in učite se ga pridno!

4. V koliko poglavij delimo katekizem?

Katekizem delimo v pet poglavij.

Da si nauk o katoliški veri, kateri se nahaja v ka¬
tekizmu lažje zapomnimo in lažje razumevamo, delimo ka¬
tekizem v pet poglavij, poglavja v oddelke, oddelke pa v
vprašanja in odgovore.

6

5. O čem govori petero poglavij katekizma ?

Petero poglavij katekizma govori:
prvo o veri in apostolski veroizpovedi;
drugo o upanju in molitvi;
tretje o ljubezni in zapovedih;
četrto o milosti in zakramentih;
peto o krščanski pravičnosti in štirih
poslednjih rečeh.

Vera je podlaga našega vzveličanja. Kristus sam pravi:
„Kdor ne veruje bo pogubljen“ (Mark. 16, 16.). Sv. Pavel pa
piše: „Brez vere ni mogoče dopasti Bogu“ (Hebr. 11, 6.).
Vera je torej prvo, kar nam je k vzveličanju potrebno. Vera
je tudi podlaga ali podstava, na katero se opirajo, stavijo
vse druge resnice. Prav primerno je potemtakem, da govori
prvo poglavje o veri. Ker pa je to, kar mora verovati ka¬
toliški kristijan, v kratkem sestavljeno v apostolski vero¬
izpovedi ali apostolski veri, govori prvo poglavje tudi o njej.

Bog nam je obljubil večno vzveličanje, ako bomo ži¬
veli po njegovih naukih in zapovedih. Bog, kateri je vse¬
mogočen, neskončno dobrotljiv in zvest (Hebr. 10, 23.) nam
je to obljubil, zato pa moramo tudi v njega upanje imeti in
je kazati z molitvijo, o čemer govori drugo poglavje.

Ni še dovolj, ako spoznavamo Boga po veri in v njega
upamo, ampak moramo ga tudi nad vse ljubiti. Kdor pa koga
ljubi, tudi rad stori, kar mu on zapoveduje. Ako torej Boga
ljubimo, bomo tudi zvesto izpolnjevali njegove zapovedi.
Kristus sam tako-le pravi: „Ako pa hočeš v življenje iti,
izpolnjuj zapovedi" (Mat. 19, 17.) in njegov ljubljenec sveti
Janez uči: „To je ljubezen do Boga, da izpolnjujemo njegove
zapovedi 11  (I. Jan. 5, 3.). Tretje poglavje o tem govori.

„Ne premoremo iz sebe kaj misliti, kakor iz sebe,
ampak naša zmožnost je iz Boga", beremo pri sv. Pavlu
(II. Kor. 3, 5.). Ako po nauku sv. Pavla sami iz sebe, brez
pomoči božje, niti kaj dobrega misliti ne moremo, nam je še
gotovo manj mogoče brez milosti, brez pomoči božje vero¬
vati v Bogu, upati vanj in ga ljubiti. Milost, pomoč božjo
pa prejemamo v sv. zakramentih, katere je postavil Jezus
Kristus nam v vzveličanje, zato govori četrto poglavje ka¬
tekizma o milosti in zakramentih.

7

Kdor se s pomočjo milosti božje ogiblje hudega in
dela dobro, kakor uči sv. vera, imenuje se krščansko pra¬
vičen. Da bomo pa vedeli, katerih grehov se nam je zlasti
ogibati in v katerih čednostih se vaditi, da bomo krščansko
pravični, govori peto poglavje o krščanski pravičnosti in
posebej še o štirih poslednjih rečeh, katerih premišljevanje
človeka najkrepkeje odvrača od greha in ga nagibje k dobrim
delom, kakor pravi sv. pismo: »Spominjaj se svojih posled¬
njih rečij, in vekomaj ne boš grešil" (Sir. 7, 40.)

Zvršetek.

Krščanski poslušalci! Slišali smo danes, da je nauk o
katoliški veri najpotrebnejši, ker nas uči, kaj moramo sto¬
riti, da Bogu služimo in se večno vzveličamo. Gotovo bi se
vsak izmed vas rad vzveličal, zakaj če ne pride v nebesa, v
kraj večnega veselja, pride gotovo v pekel, v kraj večnega
trpljenja. Učite se zaradi tega pridno katekizma doma in pri¬
hajajte pridno v cerkev poslušat njegovo razlaganje, da bodo
o vas veljale besede, ki jih beremo pri preroku Danijelu:
„Kateri pa so bili učeni, se bodo svetili kakor nebesna sve-
tloba“ (Dan. 12, 3.). Izpolnjujte pa tudi vse nauke, da bode
katekizem vodilo vašega življenja, in da bo mogel vsak reči
s psalmistom: „Ljubim tvoja povelja bolj kakor zlato in bi¬
sere. Zatorej se ravnam po vseh tvojih zapovedih, črtim vsako
krivično pot 11  (Ps. 118, 127. 128.). Amen.

2. Krščanski nauk.

Vsakega človeka prva in najimenitnejša skrb bi morala
biti skrb za vzveličanje duše. „Kaj pomaga človeku, če ves
svet pridobi, na svoji duši pa škodo trpi?“ (Mat. 16, 26.)
Svojo dušo rešiti more le tisti, ki Bogu prav služi. „Ako pa
hočeš v življenje iti, izpolnjuj zapovedi 14  (Mat. 19, 17.). Bogu
služiti in svojo dušo vzveličati pa nas uči nauk o katoliški
veri, ki se nahaja v katekizmu. Katekizem delimo v pet po¬
glavij, izmed katerih govori prvo o veri sploh v 1. oddelku
in posebej o apostolskej veroizpovedi v 2. odelku.

8

6. Kaj se pravi „krščansko verovati“ ?

Krščansko verovati se pravi, vse za resnico
imeti, kar je Bog razodel in nam po katoliški
cerkvi zapoveduje verovati.

Verovati sploh se pravi, za resnico imeti, kar nam kdo
pove. Sv. Pavel piše: „Vera je trdno čakanje upanih rečij,
prepričanje o rečeh, katere se ne vidijo“ (Hebr. 11, L). Če
nam kdo reče: Zemlja je okrogla in se vsakih štiri in dvaj¬
set ur enkrat zasukne okoli svoje osi, pa to za resnico imate,
pa ste prepričani o resnici tega, kar se vam pove, dasiravno
tega sami ne sprevidite, potem verujete. Verovati torej ne
pomeni toliko, kakor vedeti.  Da je zdaj dan, nimate
za resnico zaradi tega, ker vam jaz to pravim, ampak zato,
ker sami vidite, da je dan; da je trikrat tri devet, nimate za
resnico, zato, ker vam kdo drugi to pove, ampak zato, ker
sami to sprevidite. — Verovati tudi ni toliko, kakor
„meniti“, „se komu dozdevati";  zakaj kdor samo
meni, komur se le dozdeva, da bi utegnilo kaj biti resnica,
tisti še o resnici ni prepričan, ampak on dvomi, ker si misli,
morebiti je to resnica, morebiti pa tudi ne. Če za resnico
imamo kaj takega, kar nam pove kak človek, je to človeška
vera, če pa imamo za resnico to, kar je Bog razodel, je to
božja ali krščanska vera. Tako božjo vero je imel Abraham.
Bog mu je rekel: „Pojdi iz svoje dežele in od svoje rodo¬
vine in iz hiše svojega očeta in pridi v deželo, katero ti bom
pokazal. Storil te bom v velik narod in te blagoslovil; po¬
veličal bom tvoje ime in boš blagoslovljen. . . In v tebi bodo
blagoslovljeni vsi rodovi zemlje" (I. Mojz. 12, 1—3.). Abraham
je imel za resnico, kar mu je Bog obljubil, da bodo v njem
blagoslovljeni vsi rodovi zemlje, čeprav še ni imel nobenega
naslednika. Svojo vero pa je pokazal s tem, da je izpolnil,
kar mu je Bog zapovedal. — Kaj pa pomeni, kar je Bog
razodel? Razodeti ali odkriti se pravi, to, kar nam je bilo
poprej neznano, znano storiti. Verovati, kar je Bog razodel,
pomeni torej, vse tiste nauke, katerih poprej nismo poznali
ali smo jih poznali le nekoliko, pa nam jih je Bog znane
storil ali vsaj bolj jasno povedal, za resnico imeti. Ker pa
je Jezus Kristus zaklad sv. vere izročil sv. katoliški cerkvi,
da jo oznanjuje in ljudem pove, kaj je Bog razodel, zato še
stoji: in nam po katoliški cerkvi zapoveduje verovati. No-

9

bene resnice, ki jo je Bog razodel in nam jo po katoliški
cerkvi zapoveduje verovati, ne smemo zavreči, ampak vse
moramo verovati. „Učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem
vam zapovedal' 1  (Mat. 26, 20.) govori Kristus.

7 . Zakaj moramo na resnico imeti, kar je
Bog rano del?

Kar je Bog razodel, moramo za resnico
imeti, ker je Bog sam na sebi resnica in torej
ne more ne goljufati ne goljufan kiti.

Ljudem ne moremo vselej verovati, ker dostikrat res¬
nico nalašč prikrivajo, ali pa resnice ne vedo. Če nam torej
kak človek kaj pove, kar ni resnično, se ali moti, ali pa
laže. Bog pa vselej more resnico govoriti, ker je vseveden,
ker je neskončno moder, on pa tudi vselej resnico govoriti
hoče, ker je sam na sebi resnica, ali resničnost sama. „Bog
ni kakor človek, da bi lagal 11  (IV. Mojz. 23, 19.). „Tvoje
besede so na resnico utrjene 11  (Ps. 118, 160.). „Nemogoče je,
da bi Bog lagal' 1  (Hebr. 6, 18.). Ker ni mogoče, da bi Bog
lagal, da bi se zmotil, zato tudi ne more nikogar goljufati,
ne- sam goljufan biti. In ker to ni mogoče, moramo tudi
vse, kar je Bog razodel, za resnico imeti, če tudi nam je
ta ali ona razodeta resnica nerazumljiva. Ako bi tega ne
storili, bi hudo žalili Boga, zakaj s tem bi kazali, da ga
nimamo za neskončno resničnega, modrega, svetega, kar
je gotovo pregrešno.

8. Po kom je Bog ranodel, kar moramo
verovati ?

Kar moramo verovati, je Bog razodel po
očakih in prerokih, poslednjič pa po svojem
Sinu Jezusu Kristusu in po apostolih.

Dobrotljivi Bog podelil nam je pamet, da bi ž njeno
pomočjo spoznavali njega, njegove lastnosti in dolžnosti, ki
jih imamo mi do njega. Toda vseh resnic, ki so nam vedeti
potrebne, ne moremo spoznati s svojo pametjo, ker presegajo
naš razum. Pa tudi vseh tistih resnic, katere je mogoče s
svojo pametjo spoznati, bi ali celo ne spoznali, ali ne dovolj

10

jasno, ali ne brez velikega truda in marsikaterih zmot, ker
je bila naša pamet po izvirnem grehu otemnena in naša volja
pohujšana. Priča tega so nam zmote, v katere so zabredli
tudi najbolj olikani paganski narodi. Iz tega spoznamo, kako
potrebno je bilo, da je Bog sam razodel one resnice, ki bi
ostale drugače neznane, skrite. „Velikokrat in po mnogih
potih“, piše sv. Pavel, „je nekdaj Bog govoril očakom po
prerokih, poslednjič te dni nam je govoril po (svojem) Sinu“
(Hebr. 1, 1. 2.). Očaki ali patrijarhi so bili pradedje ali pra¬
očetje človeškega rodu, kakor n. pr. Adam, Noe, Abraham,
Izak, Jakob itd. Kakor oče svojega otroka, učitelj svojega
učenca, tako je učil Bog sam naše prve stariše, tako očake
Abrahama, Izaka, Jakoba, ali pa jim pošiljal angele, da so
jih podučevali, ter jim zapovedal, naj podučujejo svoje mlajše.
— Preroki so bili oni od Boga razsvetljeni možje, katere je
pošiljal, da bi oznanjevali ljudem njegovo voljo, jih opominjali
k pokori in prerokovali prihodnje reči, posebno o oblju¬
bljenem Odrešeniku. —• Dasiravno so se ljudje proti ljubez¬
nivemu in dobrotljivemu Bogu kazali večkrat nehvaležne,
in so celo morili preroke, katere jim je pošiljal, je vendar
poslednjič še poslal svojega edinorojenega Sinu z nebes, da
je kot človek pri nas bival in nam voljo svojega nebeškega
Očeta in nebeške resnice naj popolnejše razodeval. „Kar tedaj
jaz govorim“, rekel je sam Jezus, „tako govorim, kakor mi
je Oče rekel“ (Jan. 12, 50.) in: „Jaz sem v to rojen, in v
to prišel na svet, da pričam resnici. Vsak, kateri je iz res¬
nice, posluša moj glas“ (Jan. 18, 37.). — Tudi apostoli so
bili oznanjevalci razodetja božjega; zakaj oni so bili priče
tega, kar je Jezus učil in storil, njim je Jezus obljubil sve¬
tega Duha, da bi od njega razsvetljeni in potrjeni oznanje¬
vali vsem ljudem njegove božje nauke, kakor jim je rekel
pred svojim vnebohodom: „Prejeli bote moč sv. Duha, kateri
bo prišel v vas, in mu bote priče v Jeruzalemu, in po vsi
Judeji in Samariji, in do kraja sveta" (Dej. ap. 1, 8.).

Vse, kar nam je Bog oznanil po očakih in prerokih,
in poslednjič po svojem Sinu in njegovih apostolih v naše
vzveličanje, imenuje se razodetje Božje. Dragi poslušalci! kaj
ne , kako srečne se moramo imenovati, da imamo razodetje
Božje, ki nam kaže, kako nam je treba živeti na tem svetu,
da bomo vekomaj srečni na onem! Bodimo Bogu iz srca
hvaležni, da se nam je razodel!

11

9. Komu je izročil Jezus Kristus, kar je
Bog razodel?

Kar je Bog razodel, izročil je Jezus Kri¬
stus katoliški cerkvi.

Jezus Kristus je mogel svoje nauke in kar je Bog že
poprej razodel izročiti onemu, ki je bil že takrat na svetu,
ko je še on bival med nami, in je še zdaj na svetu, da nam
jih lahko pove, to pa je sv. katoliška cerkev. Njo in le njo
je Kristus ustanovil, njej je izročil svoje nauke in obljubil,
da bo pri njej do konca sveta, njej je obljubil sv. Duha.
Učeči cerkvi — apostolom in njihovim naslednikom v apo-
stolskej službi, rimskemu papežu in škofom, ki so s papežem
v zvezi — je Jezus rekel: „Pojdite in učite vse narode. . . .
Učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal. In
glejte! jaz sem z vami vse dni do konca sveta" (Mat. 28, 19.).
— Tudi je rekel apostolom in njih naslednikom: ; ,Jaz bom
Očeta prosil, in vam bo dal drugega Tolažnika, da ostane
vekomaj pri vas, Duha resnice" (Jan. 14, 16. 17.). Ker je
Jezus Kristus le katoliški cerkvi izročil, kar je Bog razodel,
sledi iz tega, da nobena druga cerkev nima pravega raz¬
odetja božjega, kakor le katoliška, saj tudi še nobene druge
cerkve ob Kristusovem času ni bilo, da bi jej bil izročil
razodetje božje, razven katoliške.

V'

10. Čemu je izročil Jezus Kristus kato¬
liški cerkvi, kar je Bog razodel?

Kar je Bog razodel, izročil je Jezus Kri¬
stus katoliški cerkvi, da vse nepokvarjeno
ohrani, vse ljudi uči in jim zapoveduje, kaj
morajo verovati in storiti, da se vzveličajo.

Jezus Kristus je izročil katoliški cerkvi razodetje božje,
da je nepokvarjeno ohrani, to se pravi: Cerkev mora paziti,
čuvati, da ostanejo vsi tisti nauki, katere ji je on izročil,
čisti,- taki, kakeršne ji je on izročil, nepopačeni. Nauki Kri¬
stusovi bi se pokvarili, ko bi se kaj od njih pozabilo, po-
izgubilo, pa tudi, ko bi se kaj dodalo, kar ne spada k razo¬
detim naukom. Da se kaj takega ne zgodi, mora zabraniti
sv. cerkev. In v resnici je ona to od Kristusa naloženo dolž-

12

nost vsigdar izvrševala. Edino ona ni nikdar verskih naukov
spreminjala, ni nikdar tega zavrgla, kar je poprej sprejela
in razglasila kot versko resnico, in nikdar ni razglasila kot
versko resnico, kar je poprej zavrgla kot krivo vero. Dru¬
gače je pri verskih ločinkah. Ako je kdo hotel učiti kot
versko resnico, kar ni Bog razodel, je sv. katoliška cerkev
vsigdar tak nauk kot krivi nauk obsodila in ga zavrgla. Po
pravici se zato imenuje čuvajka sv. vere

Jezus Kristus je katoliški cerkvi božje razodetje tudi
izročil, da vse ljudi uči in jim zapoveduje, kaj morajo vero¬
vati in storiti, da se vzveličajo. To spoznamo iz besed, ka¬
tere je govoril Jezus apostolom: „Pojdite in učite vse narode...
Učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal” (Mat. 28,
19.). Tudi to naročilo Gospodovo je katoliška cerkev vsigdar
izpolnjevala. O apostolih pravi sv. pismo: „Oni pa so šli, in so
učili povsod“ (Mark. 16, 20.). Najpoprej so učili v Jeruzalemu
in drugih kraih judovske dežele, ko pa so jih Judje odpo-
dili, razkropili so se križem sveta oznanjevaje Kristusove
nauke. Da nadaljujejo njihovi nasledniki od Kristusa pričeto
delo, nam priča cerkvena zgodovina. Rimski papeži pošiljajo
leto za letom misijonarje k paganskim ljudstvom, da razšir¬
jajo med njimi sv. vero, pošiljajo vsem kristijanom svoje
okrožnice; škofje pošiljajo vernikom svojih škofij duhovnike
in pastirske liste, in mašniki oznanjujejo na župnijah njim v
pastirovanje odločenih vsako nedeljo in praznik božje nauke
v pridigah in krščanskih naukih, podučujejo mladino v šolah,
„da bi bili vsi ljudje vzveličani, in k spoznanju resnice
prišli 14  (I. Tim. 2, 4.).

11. Zakaj moramo na resnico imeti, kar nam
Bog po katoliški cerkvi napoveduje verovati?

Kar nam Bog po katoliški cerkvi zapove¬
duje verovati, moramo za resnico imeti:

1. ker je Jezus Kristus sveti cerkvi podelil
dar nezmotljivosti.

Jezus Kristus je podelil sv. cerkvi dar nezmotljivosti, se
pravi: ona ne more nič krivega učiti, pa tudi nič takega za¬
povedati, kar bi ne bilo prav, ker jo sv. Duh razsvitljuje in
vodi, da le to uči in le to zapoveduje, kar je resnično in
kristijanom v zveličanje. Da je Jezus Kristus res podelil sveti

] 3

cerkvi dar nezmotljivosti, nam pričajo te-le njegove besede:
„Jaz sem z vami vse dni do konca sveta“ (Mat. 28, 20.). S
temi besedami je Jezus obljubil apostolom svojo pomoč pri
oznanjevanju sv. evangelija, gotovo se torej niso mogli mo¬
titi. Ker pa so apostoli umrli, Jezus pa je rekel: Jaz sem z
vami vse dni, do konca sveta, je s tem hotel povedati, da
bode tudi z nasledniki apostolov, ki bodo za njimi opravljali
učeniško službo. — Kristus je apostolom obljubil tudi pomoč
sv. Duha. „Jaz bom Očeta prosil, in vam bo drugega Tolaž-
nika dal, da pri vas ostane vekomaj, Duha resnice" (Jan. 14,
16. 17.). Drugokrat pa je dejal: „Kadar pa pride on, Duh res¬
nice, vas bo učil vso resnico" (Jan. 16, 13.). Tukaj obeta
Kristus apostolom, da bo Duh resnice pri učenikih sv. cerkve
ostal vekomaj, da jih bo učil vso resnico. Kako bi se potem
motila sv. cerkev v nauku Kristusovem? Ni mogoče. Prav
zato jo imenuje sv. Pavel „steber in podlago vse resnice"
(I. Tim. 3, 15.). Kakor se na podlago in na stebre naslanja
poslopje, da se ne zruši, tako je oprt na dar nezmotljivosti
sv. cerkve nauk Kristusov, da vedno ostane čist in brez zmote.
Ker je torej sv. cerkev pri oznanjevanji in razlaganji Kri¬
stusovih naukov nezmotljiva, moramo vse, kar ona uči, imeti
za trdno in gotovo resnico, odobravati, kar ona odobrava
zametavati, kar ona zametava, storiti, kar ona zapoveduje,
potem se nam ne bode treba bati, da bi zgrešili pravo pot v
nebesa. — Kar nam Bog po katoliški cerkvi zapoveduje
verovati, moramo za resnico imeti:

2 .  ker je naravnost zapovedal, da moramo
poslušati cerkev.

Da moramo poslušati cerkev, sledi že iz besed, katere
je govoril apostolom: „Pojdite in učite vse narode. . . Učite
jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal" (Mat. 28,
19. 20.). Kakor je zapovedano učeči cerkvi, da Kristusov nauk
oznanjuje, tako je zapovedano vernikom, da cerkev, kadar
oznanjuje božje nauke, poslušajo, in če kaj verovati veleva,
verujejo, zakaj ona, kar uči in zapoveduje, v Jezusovem imenu
in na njegovo povelje uči in zapoveduje. Drugokrat je pa
rekel Jezus apostolom: „Kdor vas posluša, mene posluša; in
kdor vas zaničuje, mene zaničuje" (Luk. 10, 16.). On je hotel
reči: Kdor vas posluša, ki ste moji namestniki, ga bom tako
poplačal, kakor če bi mene poslušal; kdor pa vas zaničuje,
bo prav tako kaznovan, kakor če bi mene zaničeval. In zopet

14

je rekel: „Če pa tvoj brat (ki je zoper tebe grešil) cerkve
ne posluša, naj ti bo kakor nevernik in očitni grešnik“
(Mat. 18, 17.). Vidite, kako strogo in kako naravnost je
Kristus zapovedal poslušati cerkev.

Zvršetek.

„Večjega bogastva, večjega zaklada ni, kakor je kato¬
liška vera“, pravi sv. Avguštin. Predragi kristijani! Katoliške
vere smo se učili doma od svojih starišev, katoliške vere
smo se natančneje učili v šoli in v cerkvi. Zahvalimo Boga
za milost sv. vere in držimo se trdno naukov katoliške cerkve,
kateri je Jezus Kristus izročil razodetje božje, da je nepo¬
kvarjeno ohrani, da vse ljudi uči in jim zapoveduje, kaj imajo
verovati in storiti, da se vzveličajo, kateri je podelil dar ne¬
zmotljivosti, da nas more prav učiti, in katero poslušati je
strogo zapovedal. „Poslušaj, moj sin! nauk svojega očeta in
ne puščaj v nemar postave svoje matere“ (Preg. 1, 8.). Amen.

3. Krščanski nauk.

„Velikokrat in po mnogih potih je nekdaj Bog govoril
očakom po prerokih, poslednjič te dni nam je govoril po
(svojem) Sinu“ (Hebr. 1, 1. 2.). Kar je Bog razodel v raznih
časih, v raznih krajih in po raznih osebah, izročil je Jezus
Kristus katoliški cerkvi, da bi vse nepokvarjeno ohranila,
vse ljudi učila in jim zapovedovala, kaj morajo verovati in
storiti, da se vzveličajo. Da bi sv. cerkev to nalogo prav iz¬
vrševala, brez vsake zmote, podelil ji je Jezus Kristus dar
nezmotljivosti, in da bi imela pri vernikih večjo veljavo, je
naravnost zapovedal, da jo moramo poslušati. Kje pa so tisti
viri, iz katerih zajema katoliška cerkev razodetje božje, ali:

12. Kje se nahaja, kar je Bog razodel in
nam po katoliški cerkvi zapoveduje verovati?

Kar je Bog razodel in nam po katoliški
cerkvi zapoveduje verovati, nahaja se deloma
v svetem pismu, deloma pa v ustnem izročilu.

Ako hočem, da kdo, ki bode še le čez mnogo let prišel
na svet, ali ki živi v kakem oddaljenem kraju, kako reč izve,

15

mu moram to zapisati ali pa komu drugemu naročiti, da mu
zapiše. On zvč torej to, kar mu želim naznaniti, po pismu.
Ako pa komu drugemu naročim, da naj ljudem, ki niso tukaj
ali ki bodo še le po mnogih letih živeli, kako reč oznani z
besedami, zvedo tisto reč po ustnem izročilu. Ako pa kako
reč zapišem in potem še komu naročim, da naj jo še ustno
naznani in razloži, zve se tista reč po pismu in po ustnem
izročilu. Vidite, predragi kristijani, tudi Bog je skrbel za to,
da se to, kar je razodel po očakih in prerokih, poslednjič pa
po svojem Sinu Jezusu Kristusu in po apostolih, ohrani in
zve, in sicer se nahaja to deloma v svetem pismu, deloma pa
v ustnem izročilu. Sv pismo, kakor ustno izročilo sta tedaj
vira, iz katerih zajemlje sv. katoliška cerkev nauke božje.

13. Kaj je sveto pismo?

Sveto pismo je zbirko tistih knjig, ki so
spisane po navdihujenju svetega Duha in jih
sveta cerkev pripoznava za božjo besedo.

Razodetje božje, ki se nahaja v sv. pismu, se imenuje
tudi zapisana beseda božja. Zapisana beseda božja se imenuje
„sveto“ pismo, ker je to, kar se nahaja v zapisani besedi
božji v resnici sveto, ter nam pomaga, da svetost dosežemo.
Sv. pismo se imenuje zbirka, ker ne obsega le ene knjige,
ampak več knjig, katere so spisali različni sveti možje v
raznih časih, in katere knjige so se pozneje zbrale v eno
veliko knjigo. Dasiravno so sv. pismo spisali ljudje, vender
ono ni človeško delo, ampak tudi božje; zakaj tisti sv. možje,
ki so spisali sv. pismo, so pisali po navdihnjenju sv. Duha.
Sv. Duh je namreč te može razsvetil, da so sploh pisali, in
jih tudi razsvetil, da so pisali le to, kar jim je on razodel
po svojem navdihnjenju. Ako bi komu izmed vas oče rekel:
Piši bratu, ki je na tujem, to in ono, in bi po očetovem na¬
ročilu isto napisal, bi se tako pismo smelo imenovati očetovo
pismo, zakaj dasiravno ni oče sam pisal, je vender v pismu
to, kar je on pisati velel. Sv. pismo so sicer pisali ljudje,
vender, ker so pisali po navdihnjenju sv. Duha, tako kakor
jih je on razsvetljeval, se sv. pismo imenuje tudi zapisana
beseda božja, božje pismo.

Da je sv. pismo spisano po navdihnjenju sv. Duha, da
je torej beseda božja, je katoliška cerkev vedno učila opiraje

16

se na izreke apostolov in sv. očetov. Tako pravi sv. Pavel:
„Vse pismo od Boga vdihnjeno, je koristno za učenje, za
prepričanje, za posvarjenje, za podučenje v pravici" (II. Tim. 3,
16.). In sv. Peter piše: „Prerokovanje (sv. pisma) ni nikdar
iz človeške volje prišlo; temveč od sv. Duha navdihnjeni so
govorili sveti možje božji“ (II. Petr. 1, 21.). Ravno tako trdijo
sv. cerkveni očetje, da je bilo sv. pismo spisano po navdih-
njenju sv. Duha. Sv. papež Klement imenuje sv. pismo Res¬
nične izreke sv. Duha“ (Ep. I. ad Cor. n. 45.). Sv. Irenej
pravi: „Pisma pa so popolna, saj so od Besede božje in nje¬
govega Duha narekovana 44  (Contr. haer. 1. II. c. 28, 2.). Sveti
Gregor Veliki pravi: „Sv. pismo je odposlanica božja na nje¬
gove stvari. 44  Sv. Antonij puščavnik pravi o sv. pismu: „Sveto
pismo je takorekoč list, kateri smo prejeli iz naše domovine
od našega ljubega Očeta. 44  O sv. evangelijih piše sv. Avgu¬
štin, da so, „kakor bi jih bila napisala lastna roka Kristu¬
sova. 44  Tako in enako učijo tudi drugi cerkveni očetje.

Da spadajo kake bukve k sv. pismu, pripoznavati jih
mora tudi sv. cerkev za božjo besedo. Sv. cerkvi je izročil
Jezus Kristus razodetje božje, da je ohranjuje nepokvarjeno,
ona ima torej tudi dolžnost in pravico razsoditi in izreči,
katere knjige so bile spisane po navdihnjenju sv. Duha in
spadajo k sv. pismu. Ako pa sv. cerkev, nezmotljiva učite¬
ljica narodov, ne pripozna in ne izreče, da obsega kaka knjiga
božjo besedo, nimamo za to poroka, ko bi jo spisal tudi naj¬
svetejši mož. Zato je rekel sv. Avguštin, „da bi še sv. evan¬
geliju ne verjel, ako bi ga k temu ne nagibala veljava svete
cerkve 44 , ako bi sv. cerkev ne bila pripoznala, da obsega
sv. evangelij nauk božji, besedo božjo. Tako imamo eno
pismo sv. Barnaba apostola, imamo tudi različna preroko¬
vanja in razodetja, ki se nahajajo v bukvah sv. Jederti,
sv. Brigite, sv. Hildegarde in drugih, vender pa jih ne častimo
kot besedo božjo, ker jih sv. cerkev ni pripoznala kot božjo
besedo.

Ker obsega sv. pismo razodetje božje, zato je je treba
v časti imeti in njegove besede, naj se jih bere ali pravi
kdorkoli, tako sprejemati, kakor če bi prihajale iz ust Boga
samega. Prvi kristijani so imeli sv. pismo v taki časti, da
so raji najgrozovitejše smrti umrli, kakor pa izročili svete
knjige neverskim trinogom. Nekateri svetniki, kakor posta¬
vim sv. Karol Boromej, so brali sv. pismo vsigdar kleče. In
kako časti katoliška cerkev sv. evangelij! Preden se bere

17

sv. evangelij pri sv. maši, moli mašnik na sredi altarja
globoko priklonjen, da bi Bog očistil njegovo srce in nje¬
gove ustnice, kakor je očistil z gorečim ogljem ustnice
preroka Izaija. Ko se bere sv. evangelij, vsi vstanejo iz
spoštovanja do besede božje in nazadnje se evangeljska
knjiga spoštljivo poljubi. Vitezi v starih časih so potegnili
meče iz nožnic v znamenje, da so pripravljeni za evan¬
geljske nauke se vojskovati ter dati svojo kri in življenje.
Da je zelo grdo, sramotno in pregrešno se iz besed svetega
pisma norčevati ali jih napačno obračati, gotovo tudi sami
sprevidite. Moramo pa tudi besedo božjo, ki se nahaja
v sv. pismu, zvesto poslušati, sami radi prebirati evan¬
geljsko knjigo ter sv. zgodbe, pa tudi po tistih naukih
živeti.

14. Kako delimo sveto pismo ?

Sveto pismo delimo v sveto pismo stare in
nove zaveze ali starega in novega zakona.

Kaj pa je to zaveza? Če si dva obljubita, da hočeta
drug drugemu kaj storiti, recimo pomagati, kako to delajo
kralji in cesarji, je to zaveza ali zveza, katero skleneta med
seboj. Tudi Bog je z ljudmi sklenil zavezo pred Kristusovim
rojstvom. Tako je sklenil zavezo z Abrahamom, ko mu je
rekel: „Jaz sem vsemogočni Bog, hodi pred menoj in bodi
popoln! Storil bom zavezo med seboj in teboj, in te pomnožil
jako močno“ (I. Mojz. 17, 1. 2.). Pozneje je Bog sklenil za¬
vezo z Abrahamovimi zarodniki, z Izraelci. Bog je obljubil
po Mojzesu izraelskemu ljudstvu, da mu hoče dati v last
obljubljeno deželo in je blagosloviti s časnim premoženjem,
Izraelci pa so morali obljubiti, da bodo njega edinega molili
in izpolnjevali njegove zapovedi. Zaveza, katero je Bog sklenil
po Mojzesu z izraelskim ljudstvom, se imenuje stara zaveza
ali stari zakon. Ta zaveza je imela trajati do Kristusovega
prihoda.

Po Kristusu pa je Bog sklenil zavezo z vsemi ljudmi. Bog
je obljubil ljudem odpuščenje grehov, svojo milost in nebeško
kraljestvo zavoljo zasluženja Jezusa Kristusa, ljudje pa morajo
obljubiti Bogu, da bodo vse verovali, kar je Bog razodel po Je¬
zusu Kristusu, in da bodo storili vse, kar je zapovedal. Zaveza,
katero je Bog sklenil po Jezusu Kristusu z vsemi ljudmi, se ime¬
nuje nova zaveza ali novi zakon ter ima trajati do konca sveta.

2

18

Velik razloček vidimo med starim in novim zakonom:
Posrednik starega je Mojzes-človek, novega je Sin božji; stari
se je sklenil z živalsko daritvijo, novi z Rešnjo krvjo Jezusovo;
stari je obetal ponajveč časne, novi pa večne dobrote; stari
je bil začasen, novi je večen; stari je podoba in senca, novi
popolna resnica; stari je sklenjen samo med Bogom in jednim
ljudstvom, novi pa med Bogom in celim človeškim rodom
(Dr. Fr. Lampe, Zgodbe sv. pisma str. 220.).

15. Kaj je v svetem pismu starega zakona ?

Y svetem pismu starega zakona je to, kar
je Bog razodel od ustvarjenja sveta do Jezusa
Kristusa.

Bukve starega zakona se razdelijo v zgodovinske, po-
dučne in preroške. Zgodovinskih knjig starega zakona je 21,
in sicer te-le: 5 Mojzesovih knjig; knjige: Jozvetova, sodni¬
kov in Rutina; 4 knjige kraljev; 2 kroniški knjigi; knjige:
Ezdrova, Nehemijeva, Tobijeva, Juditina in Esterina, in 2 knjigi
Makabejcev. — V zgodovinskih knjigah je popisano, kar je
Bog od začetka sveta storil za človeški rod, kako je ustvaril
prve stariše, jima svojo milost dal, kako ju je po storjenem
grehu kaznoval in jima obljubil Odrešenika. Posebno se v
zgodovinskih knjigah popisuje, kaj je Bog vse storil za iz¬
voljeno ljudstvo, da bi verovalo va-nj in prihodnjega Odre¬
šenika in izpolnjevalo zapovedi božje.

Podučnih bukev starega zakona je 7, in siser: Jobova
knjiga, psalmi, Salomonovi pregovori, pridigar, visoka pesem,
knjiga modrosti in Sirahova knjiga. V podučnih bukvah daje
Bog ne le Judom, marveč vsem ljudem različne nauke, kako
morajo živeti, kako Bogu služiti, da bodo že na tem svetu
zadovoljni in srečni, po smrti pa večno vzveličani.

Preroških knjig starega zakona je 17, in sicer: knjige
velikih prerokov, ki so bili: Izaija, Jeremija z Baruhom, Ece-
hijel in Danijel; in knjige malih prerokov, ki so bili: Ozej,
Joel, Amos, Abdija, Jona, Mihej, Nahum, Habakuk, Sofonija,
Hagej, Caharija in Malahija. V preroških bukvah nahajamo
razna prerokovanja, posebno o Odrešeniku sveta, pa tudi
opomine k veri, zaupanju in pokori.

19

16. Kaj je v svetem pismu novega sakonaP

V svetem pismu novega zakona je to, kar
je Bog razodel po Jezusu Kristusu in njegovih
apostolih.

Tudi v novem zakonu razločujemo zgodovinske, pod-
učne in preroške knjige. K zgodovinskim knjigam novega
zakona spadajo 4 evangeliji, katere so spisali sv. Matej, Marko,
Luka in Janez, ter dejanje apostolov, katero je spisal sveti
Luka. Evangelij je grška beseda in pomeni po slovensko to,
kar „veselo oznanilo 1 '. Zakaj pač? Ko bi kak jetnik, ki že
dolgo časa zdihuje v ječi in nima upanja, da bi bil kedaj
rešen, dobil pismo, v katerem se mu daje na znanje, da ga
pride iz ječe rešit sam kraljev sin, bi bilo to izvestno za-nj
veselo oznanilo. Se boljše, še veselejše oznanilo pa nahajamo
v sv. evangeliju; zakaj v njem se nama daje na znanje, da
je Sin kralja nebes in zemlje, Sin božji se včlovečil, na
zemlji živel, ljudi učil spoznavati pravega Boga, in nas sled¬
njič po svojem bridkem trpljenju in sramotni smrti na križu
rešil iz sužnosti greha in sužnosti hudobnega duha ter nam
zopet odprl nebesa, katera je zaprl Adamov greh. To je za
nas gotovo veselo naznanilo.

Štirje evangelisti imajo ob strani navadno skrivnostne
podobe, tako sv. Matej angela s človeškim obrazom, sveti
Marko leva, sv. Luka darilno govedo in sv. Janez orla. Po
razlaganji sv. Hijeronima pomeni angel s človeškim obrazom
pravo in resnično človeško naravo Kristusovo, ki jo ravno
ta evangelist dokazuje z bukvami rodu Jezusa Kristusa, s
katerimi pričenja svoj evangelij; lev pri sv. Marku nas
spominja na besede sv. Janeza Krstnika, ki je enako levu v
puščavi klical vsem stanovom: „Storite vreden sad pokore!“

— darilno govedo pri sv. Luki zaznamenuje, da sv. Luka
svoj evangelij pričenja z duhovstvom Caharijevim, kateri je
moral kot duhovnik darovati tudi goveda; sv. Janez pa ima
poleg sebe orla, ker se že v začetku svojega evangelija
vzdiguje kakor orel visoko v nebo do veličastva božjega,
govoreč o večnem rojstvu včlovečene besede, Sina božjega.

— Dejanje apostolov nam pripoveduje, kako so po vnebo¬
hodu Gospodovem apostoli — posebno sv. Peter in Pavel

— razširjali sv. cerkev po vsem takrat znanem svetu, in
kako so prvi kristijani bogoljubno živeli.

2 *

20

K podučnim knjigam novega zakona spadajo listi, ka¬
tere so spisali nekateri apostoli; vseh skupaj jih je 21.
Štirinajst jih je spisal učitelj narodov, sv. Pavel, raznim
mestom ali deželam, izmed drugih sedem pa je spisal dva
sv. Peter, enega sv. Jakob, tri sv. Janez in enega sv. Juda
Tadej. Zadnjih sedem listov je bilo namenjenih vsem krščan¬
skim občinam sploh, zato se ti listi imenujejo katoliški ali
vesoljni. V teh pismih razlagajo apostoli vernikom razne
verske resnice ter jih opominjajo, naj se zvesto in trdno
drže sv. vere.

Preroške bukve imamo v novem zakonu samo ene in
sicer skrivno razodetje sv. Janeza evangelista. Sv. Janeza, ki
je bil škof v mestu Efezu, je pregnal velik preganjalec
kristijanov. cesar Domicijan, na otok Patmos, in tam mu je
Bog razodel skrivne reči, posebno, kako se bo godilo
sv. katoliški cerkvi do konca sveta.

Z v r š e t e k.

Dragi poslušavci! Z velikim veseljem prebirajo otroci,
ki so v tujini, pisma, ki jih dobivajo od doma od ljubega
očeta; zopet in zopet jih jemljejo v roke, jemljejo si k srcu
nauke in opomine, katere jim daje oče v poslanih pismih.
Mi vsi smo otroci enega Očeta v nebesih in tudi mi imamo
od njega pismo polno lepih naukov. Ne bomo li radi pre¬
birali in poslušali naukov svojega nebeškega Očeta? „Kako
sladke so besede tvoje mojemu grlu, bolj ko med mojim
ustom... Tvoja beseda je svetilo mojim nogam in luč mojim
stezam. Prisegel sem in sklenil držati se tvojih pravičnih
sodba“, je rekel kralj David (Ps. 118, 103. 105. 106.). Tako
moramo tudi mi skleniti držati se naukov božjih, ki nam jih
podaja sv. pismo, „zakaj karkoli je pisano, je v naše pod-
učenje pisano“, govori sv. Pavel (Rimlj. 15, 4.). „Bodite de¬
lavci besede božje, ne samo poslušavci“ (Jak. 1, 22.). Amen.

4. Krščanski nauk.

Vir, iz katerega zajemlje sv. cerkev božje nauke, ka¬
tere morajo vsi kristijani verovati, je sv. pismo, to je zbirka
tistih knjig, ki so spisane po navdihnjenju svetega Duha in
jih sveta cerkev pripoznava za božjo besedo. Sv. pismo pa

21

ni edini vir, iz katerega zajemlje katoliška cerkev božje
nauke, ampak ona ima še drugi vir, ki sv. pismo spopol-
njuje, ker hrani one nauke, ki se v sv. pismu ne nahajajo
ali ne nahajajo dovolj jasno, in ta vir je ustno izročilo.

17. Kaj je ustno izročilo?

Ustno izročilo so tisti razodeti nauki, ki
so jih apostoli sicer oznanjevali, pa ne zapisali.

Ko so apostoli pričeli oznanjevati Kristusov nauk, še
ni bilo sv. pisma novega zakona, ampak oni so vernike samo
ustno ali z besedo učili tega, kar so slišali od Jezusa. Na¬
sledniki apostolov so resnice, katere so slišali od apostolov,
oznanjevali zopet svojim naslednikom, in tako so se resnice
od ust do ust čiste ohranile. Da se je tako godilo, nam jasno
spričuje sv. Pavel, ki je pisal svojemu ljubljenemu učencu
Timoteju: „Kar si slišal od mene po veliko pričah, to izroči
zvestim ljudem, kateri bodo pripravni tudi druge učiti“
(II. Tim. 2, 2.). Sv. Pavel naroča s temi besedami svojemu
učencu, da naj resnice, katere je od njega slišal, ustno druge
uči, kateri bodo pripravni zopet druge učiti. V listu do Rim¬
ljanov pa piše: „Vera je iz poslušanja, poslušanje pa po Kri¬
stusovi besedi“ (Rimlj. 10, 17.). Ravno to nam spričujejo
najstarejši cerkveni učeniki. Sv. Ignacij (f 107 po Kr.) opo¬
minja vernike zvesto se držati apostolskih izročil, in sv. Kle¬
ment (f 101 po Kr.) pomočnik sv. Pavla in 4. papež, pripo¬
veduje, da so ga bratje večkrat opominjali, naj spiše, kar je
ustno slišal od apostolskih naslednikov. Sv. Bazilij pravi:
„Verske resnice, katere se uče v cerkvi, so prišle do nas
nekoliko po knjigah, ki so jih spisali apostoli, nekoliko pa
po sv. ustnih izročilih; sv. knjige in ustna izročila so enake
važnosti, in vsakateri naj se jim podvrže u  (De Spir. s. c. 27.).
Sv Janez Krizostom pa piše: „Apostoli niso vsega spisali,
mnogo so izročili brez pisma, in tudi to gre verovati" (In
Tess. c. 2.). Ker so se te resnice le ustno ali z besedo izro¬
čale od sprednikov naslednikom, zato se imenujejo taki nauki
ustno ali besedno izročilo.

Da obsega ustno izročilo besedo božjo, kakor sv. pismo,
vemo od tod, ker smo prejeli ustno izročilo kakor sv. pismo
od apostolov, katere je vodil in razsvetljeval sv. Duh ne le
pri spisovanju Jezusovih naukov, ampak tudi pri ustnem
oznanjevanju. To nam spričujejo te-le besede Jezusove, kijih

22

je govoril apostolom: „Niste namreč vi, kateri govorite, am¬
pak Duh vašega Očeta je, ki v vas govori“ (Mat. 10, 20.).
Nauki, katere hrani ustno izročilo, so se tudi v teku let ohra¬
nili čisti in nepokvarjeni, kakor sv. pismo; zakaj ko bi se
bili ti nauki pokvarili, bi bila prava cerkev iz sveta izginila,
ker družba krivovercev ne more biti prava cerkev Kristu¬
sova, in potemtakem bi bila prava cerkev od peklenskih
vrat premagana, kar pa se ne more nikdar zgoditi, kakor je
Jezus sam zatrdil. Ustno izročilo moramo torej vsprejeti kot
besedo božjo. To zahteva naravnost sv. Pavel, ko piše: „Bratje,
stojte torej trdno in držite se izročil, ki ste se jih naučili
ali po govorjenju ali po našem listu“ (II. Tes. 2, 14.). Sveti
Pavel tukaj natančno razločuje zapisano in nezapisano besedo
božjo ter zapoveduje verovati vse, kar so apostoli učili z
besedo in v listih.

Luteranci zametavajo ustno izročilo in trdijo, da je
sv. pismo edini vir, iz katerega se morejo zajemati Kristu¬
sovi nauki, ustno izročilo pa je nepotrebno. Sveta katoliška
cerkev pa je to trditev ovrgla in izrekla, da se mora ustno
izročilo ravno tako vsprejeti kakor sv. pismo, ker je ono
potrebno. Zakaj je ustno izročilo potrebno ? Zato, ker sveto
pismo ne obsega vsega, kar je Kristus storil in učil. Sveti
Janez piše: „Jezus je sicer še veliko drugih čudežev storil
vpričo svojih učencev, kateri niso zapisani v teh bukvah*'
(Jan. 20, 30.). Na koncu svojega evangelija pa pravi: „Je
pa tudi še veliko drugega, kar je Jezus storil; in ko bi se
to vsako posebej popisovalo, menim, da bi na ves svet ne
šle bukve, katere bi bilo pisati" (Jan. 21, 25.). Sv. Matevž
pripoveduje, da je hodil Jezus po Galileji od kraja do kraja
ter učil v shodnicah, kaj pa je učil, tega ne pove (Mat. 4,
23.). Bere se v sv. evangeliju, da je Jezus učil v templu, na
morskem obrežju, na morju, na gorah itd., ali kaj je učil, ni
vselej zapisano. Po svojem vstajenju se je pridružil dvema
učencema v Emavs gredočima, razlagal jima sv. pismo, ki
je o njem govorilo, a kaj in kako je razlagal ni povedano.
V apostolskem dejanji beremo, da je Jezus bivajoč še 40 dni
na zemlji se večkrat prikazal svojim učencem in govoril ž
njimi o nebeškem kraljestvu, a kaj je govoril, se ne pove
(Dej. ap. 1, 3.). — Da se ne nahaja v sv. pismu vse razodetje
božje, potrjujejo tudi apostoli v svojih listih. Tako pravi
sv. Pavel (I. Kor. 11, 34.) ko je bil povedal, kar je bilo po¬
trebno zastran sv. obhajila, da bo vse drugo sam naročil,

23

kadar pride v Korint. Kaj pa je naročil, ni zapisano v sve¬
tem pismu. In sv. Janez pravi: „Veliko bi vam imel pisati,
toda nisem hotel s papirjem in črnilom; upam namreč k vam
priti in iz ust do ust govoriti, da bo vaše veselje popolno"
(II. Jan. 12.). Kaj je ž njimi govoril od ust do ust, ni za¬
pisano. Apostoli niso vsega zapisali, kar so učili, ker jim
Kristus ni zapovedal: ..Pojdite in napišite moje nauke", ampak:
„Pojdite in učite." Ker apostoli in evangelisti niso napisali
vseh naukov, sledi iz tega, da moramo verovati tudi tiste
nauke, ki so se razširjali od ust do ust in se hranijo v ust¬
nem izročilu. Tako moramo verovati, da se nedorasli otroci
veljavno krstijo, da v sili sme krstiti vsak človek, da sveti
krst, sv. birma, sv. mašniško posvečenje vtisnejo duši neiz¬
brisljivo znamenje in se torej ne smejo ponavljati, da se
mora namestu sobote posvečevati nedelja itd. akoravno se to
iz sv. pisma naravnost ali vsaj natančno dokazati ne da,
ampak je le v ustnem izročilu.

Pa ko bi tudi vsi nauki Kristusovi bili v sv. pismu,
bilo bi nam ustno izročilo vender le potrebno, ker nam je
samo ono porok, da je zbirka knjig, ki jo imenujemo sveto
pismo, res božje pismo, ker nam ustno izročilo pove, da so
je zmirom imeli za božjo besedo. Sv. pismo sicer samo pravi,
da se v njem nahaja beseda božja, da je spisano po navdih-
njenju sv. Duha, ali na to se ne moremo opirati, ker tudi
koran, katerega imajo mohamedanci za sv. knjigo, isto o sebi
trdi. Tudi to izvemo še le po ustnem izročilu, da so posa¬
mezne knjige sv. pisma prave in nepopačene. Kdor torej
zavrže ustno izročilo, zavreči bi moral tudi sv. pismo.

Sv. pismo ni tako jasno, da bi je mogel vsak človek
razumeti, zato pa je tudi Jezus svojim učencem pisma razlagal.
Ako se potemtakem kak izrek sv. pisma različno razlaga, kdo
nam pove, katera razlaga je prava? To nam zopet povč ustno
izročilo, ki pravi, da je le tista razlaga prava, ki se vjema z
nauki ustnega izročila. Ustno izročilo je takorekoč ključ do
sv. pisma, in kdor ta ključ zavrže, je podoben človeku, ki
stoji pred bogato zakladnico, pa je nima s čim odpreti. Ko
bi bilo sv. pismo brez ustnega izročila razumljivo, bi ne bilo
toliko prepirov med krivoverci zastran vere in ne toliko
različnih ver. Iz tega spoznate, krščanski poslušalci! kako
prav ima sv. katoliška cerkev, da se drži ustnega izročila,
iz tega spoznate, da morate tudi ustno izročilo v časti imeti,
kakor sv. pismo, ker tudi ono obsega besedo božjo.

24

18 . Kako je ustno izročilo prišlo do nas?

Ustno izročilo je prišlo do nas:

1. po ustnem poduku in po obredih svete
cerkve.

Jezus je razširjal svete resnice po ustnem poduku. „In
je odprl svoja usta in je učil“ (Mat. 5, 2.). „In Jezus je ob¬
hodil vsa mesta in trge in je učil v njih shodnicah in ozna¬
njeval evangelij kraljestva 41  (Mat. 9, 35.). In ko je razposlal
apostole, jim je rekel: „Pojdite in oznanjujte, rekoč: Nebeško
kraljestvo se je približalo 11  (Mat. 10, 7.). Apostoli so to po¬
velje izpolnili, kakor sporoča sv. Marko: „Oni pa so šli, in
so učili povsod 11  (Mark. 16, 20.). Kakor so apostoli po ust¬
nem poduku pripravljali svoje učence za duhovsko službo,
tako so tudi ti svoje naslednike itd. tako, da smemo reči:
nauki, ki se niso zapisali v sv. pismo, ali ustno izročilo je
prišlo do nas po ustnem poduku. — Po obredih fev. cerkve
je prišlo do nas ustno izročilo, to je: po zunanjih dejanjih
in znamenjih, katera rabi sv. cerkev pri sv. maši, pri svetih
zakramentih in pri drugih sv. opravilih, da izraža in vzbuja
verske misli in čuvstva. Ti obredi nam kažejo vero prvih
časov krščanstva ne le z besedami, marveč tudi z dejanji.
N. pr. poklekanje pri povzdigovanji nam spričuje resnično
pričujočnost Jezusa Kristusa v presvetem Rešnjem Telesu.

2 .  po cerkvenih veroizpovedih.

Cerkvene veroizpovedi so molitve, v katerih katoliški
kristijan s kratkimi besedami spoznava in izpove poglavitne
resnice, katere mora s srcem verovati. Take veroizpovedi so
bile v krščanskih občinah sploh razširjene, in so se jih ver¬
niki na pamet učili. Take veroizpovedi so bile: apostolska,
nicejsko-konstantinopolitanska, atanazijeva, tridentinska. Te
veroizpovedi, ki so se ohranile do današnjih časov, nam
spričujejo, kaj so verovali prvi kristijani in poznejši.

3. po določilih papežev in cerkvenih zborov.

Ako je nastala kje kaka kriva vera ali kak dvom v
verskih rečeh, se je to sporočilo rimskemu papežu, kateri je
krivo vero zavrgel ali dvom razrešil, ter tako določil, kaj

25

je prava krščanska vera, katero so od prvih časov imeli.
Včasi pa so se zbrali, kolikor mogoče, vsi krščanski škofje,
ki so krivo vero obsodili in znova izrekli, kaj je sv. cerkev
že od nekdaj verovala. Taka določila papežev in cerkvenih
zborov nam torej tudi pričajo, kaj je nauk božji, kaj pa je
veri nasprotno.

4. po spisih cerkvenih očetov in po cer¬
kvenih spomenikih.

Dandanes nimamo najbrž nobene resnice, ki se nahaja
v ustnem izročilu, in bi ne bila zapisana, in sicer so ustno
izročilo zapisali že v prvih stoletjih krščanstva sveti in po¬
božni možje, izmed katerih so bili nekateri tudi učenci apo¬
stolov. Tisti sv. možje, ki so ustno izročilo zapisali, imenu¬
jejo se cerkveni očetje, tisti pa, ki so bili še posebno učeni
in so verske resnice razlagali ter proti krivovercem in ne¬
vernikom branili in zagovarjali, se imenujejo cerkveni uče¬
niki. Najznamenitejše cerkveni očetje so, na zahodu: sveti
Ambrož (f 397), sv. Hijeronim -(f 420), sv. Avguštin (f 430),
sv. Gregor Veliki (f 604); na vzhodu: sv. Atanazij (f 373),
sv. Bazilij (f 379), sv. Gregor Nacijanški (f 389), sv. Janez
Krizostom (f 407).

Cerkveni spomeniki se nahajajo posebno v katakombah
ali podzemeljskih grobovih. Ti spomeniki nam kažejo na
podobah in napisih, ki so v kamen vsekani, vero prvih štiri
stoletij. Nekateri spomeniki nam kažejo, da so že v prvih časih
krščevali nedorasle otroke, da so se priporočali priprošnji mu¬
čenikov, da so molili za rajne, da so častili podobe Jezusa
Kristusa, Marije Device, svetnikov itd. Sv. Gregor Veliki je
pisal: „Slike se na stenah narejajo, da morejo ti, ki brati ne
znajo vsaj na stenah brati, kar v knjigah ne znajo.“ Tako be¬
remo tudi mi na cerkvenih spomenikih, kaj so prvi kristijani
verovali, če tudi ti spomeniki morebiti nimajo nobenega napisa.

19. Ali moremo raso dete resnice spoznati
tudi s razumom?

Nekaj razodetih resnic moremo spoznati
tudi z razumom; mnogo jih pa ne more spoznati
noben ustvarjen razum, še manj pa jih umeti.

Nekatere razodete resnice je mogoče spoznati z razu¬
mom. Iz vidnega sveta bi človek lahko spoznal, da je eden

26

Bog, ki je vse ustvaril, ki vse ohranjuje in vlada, spoznal
bi lahko, da je treba Boga častiti, ga ljubiti in mu služiti,
da se moramo greha varovati in dobro delati itd. Take res¬
nice bi mogel človek spoznati s svojim razumom, ali ker je
njegova pamet po izvirnem grehu oslepljena in volja pohuj-
šana, bi jih brez razodetja božjega nikakor ne mogel spo¬
znati dovolj jasno, ali pa celo ne. To nam spričuje zgodo¬
vina paganskih narodov, ki so sami sebi prepuščeni zabredli
v grozne zmote. Nekateri ljudje so solnce, luno in zvezde
kakor bogove častili; drugi so ljudi in živali, da celo njih
podobe molili, ki so si jih iz lesa, kamna, zlata in drugih
kovin sami narejali. Pri malikovanji so brez vsega strahu
uganjali vsakeršne hudobije, kakor: goljufijo, ropanje, ne¬
čistost, morije itd. Mislili so namreč, da strežejo s takimi
pregrehami svojim namišljenim bogovom. Ravno tako nevedni
v božjih rečeh so še dandanes ljudje v krajih, kamor še ni
prisvetila luč krščanske vere. „TeIesno oko“, pravi sveti
Avguštin, „potrebuje luči, da more gledati pozemeljsko, ravno
tako potrebuje razum, ki je dušno oko, luči božjega raz¬
odetja, da more gledati, kar je božjega.“ Ako človeški razum
težko spozna ali celč ne resnice, ki človeškega razuma ne
presegajo, gotovo ne more spoznati, še manj pa umeti res¬
nice, ki presegajo njegov razum, in to so vse tiste resnice,
ki zadevajo dosego večnega vzveličanja.

20. Kako pravimo razodetim resnicam,
katerih ne more spoznati in umeti noben ustvar¬
jen razum?

Razodetim resnicam, katerih ne more spo¬
znati in umeti nohen ustvarjen razum, pravimo
verske skrivnosti.

Skrivnost sploh se imenuje to, kar nam je neznano,
ali kar že beseda skrivnost sama pove, kar nam je skrito.
Skrivnost nam je, postavim, kar se bo v prihodnje zgodilo,
skrivnost nam je, kar se dogaja daleč od nas ali se je do¬
godilo, ne da bi nam bil kdo tisto naznanil. Skrivnosti so
take, ki našega razuma ne presegajo, in to so skrivnosti v
nepravem pomenu. Skrivnost v pravem pomenu besede pa
je to, kar presega naš razum, česar naš razum ne more
spoznati, pa tudi ne umeti. Tudi razodetje božje ima take

27

resnice, ki jih ne more spoznati in umeti noben ustvarjen
razum, in te se imenujejo verske skrivnosti. Take verske
skrivnosti so n. pr. presveta Trojica, včlovečenje Sina
božjega, izvirni greh, milost, zakrament presv. Rešnjega
Telesa itd.

Z v r š e t e k.

Sv. katoliška cerkev je steber in podlaga vse resnice.
Ona nam veleva, da moramo verovati vse razodete resnice,
naj se one nahajajo v sv. pismu ali ustnem izročilu. Danes
ste slišali, da tudi ustno izročilo hrani besedo božjo, da nam
je potrebno, ne le zato, ker obsega tiste razodete resnice, ki
v sv. pismu niso zapisane, ampak tudi zato, ker razlaga ne¬
jasne izreke sv. pisma. Trdno verujte zaradi tega vse, kar
nam sv. cerkev verovati veleva, tudi take resnice, katerih
naš razum ne more spoznati in umeti, in taka vera nam bo
zaračunjena v zasluženje. Amen.

5. Krščanski nauk.

Bog je ustvaril vidni svet tako, da bi ga ljudje mogli
že iz njega spoznati in va-nj verovati (Rimlj. 1, 19.); Bog se
je ljudem tudi razodel po očakih, prerokih, in poslednjič po
svojem Sinu Jezusu Kristusu in njegovih apostolih. Vender pa
je dandanes premnogo ljudij — in njih število se množi od
dneva do dneva, ne le po velikih mestih in trgih, ampak že
tudi po vaseh — ki nimajo nobene vere, ki pravijo: Ali človek
kaj veruje ali ne, ima li to ali ono vero, vse to ni nič, da
le pošteno živi, potem se gotovo vzveliča. Ali, dragi poslu¬
šalci! ni vse eno, ali človek kaj veruje ali nič, ima li to ali
ono vero. O tem se bomo prepričali, če nekoliko bolj na¬
tančno prevdarimo sledeče vprašanje katekizma:

21. Ali je vera k v zveličanju potrebna?

Vera je k vz veličan ju neobliodno potrebna,
zakaj „brez vere ni mogoče, dopasti Bogu“
(Hebr. 11, (j.).

Neobhodno ali neizogibno potrebno se imenuje to, brez
česar nikakor ni mogoče doseči kakega določenega smotra.

28

Tako so nam oči neobhodno potrebne, da vidimo, ali tako
potrebne so nam oči za gledanje, da bi brez njih nikakor,
na noben način, ne mogli videti. Ako pravimo vera je k
vzveličanju neobhodno potrebna, to pomeni: vera je k vzve-
ličanju po božji naredbi tako potrebna, da se brez nje ni¬
kakor vzveličati ne moremo. To uči božji Vzveličar z raz¬
ločnimi besedami, ko pravi: „Kdor veruje in bo krščen, bo
vzveličan; kdor pa ne veruje, bo pogubljen" (Mark. 16, 16:)
ali: „Kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime,
edinorojenega Sinu božjega“ (Jan. 3, 18.). Ali ni Kristus s
temi besedami dovolj jasno povedal, da v nebesa priti brez
vere ni mogoče ? Sv. apostol Pavel pa piše: „Brez vere je
nemogoče dopasti Bogu. Zakaj kdor hoče k Bogu priti, mora
verovati, da je, in da je tistim, ki ga iščejo, p!ačevalec“
(Hebr. 11, 6.). Kdo pa more Boga iskati, ki va-nj ne veruje?
Kdo more k Bogu priti, ki ga ne išče? Kdo more Bogu do¬
pasti in od njega pričakovati plačila, ki Boga ne spoznava?
Taki ljudje, ki Boga za Boga spoznati nočejo, tudi Bogu
dopasti ne morejo. Ali pa morejo tisti ljudje Bogu dopasti,
ki sicer verujejo, da je Bog, pa ne verujejo tega, kar je Bog
razodel? Nikakor ne, zakaj taki ljudje zaničujejo neskončno
modrost in resničnost božjo. Če nam kdo kaj pove, pa mu
nočemo verjeti, ga imamo ali za nevedneža, ki nam resnice
povedati ne ve, ali pa ga imamo za lažnjivca, ki resnice
govoriti noče. Ako pa že človeka razžalimo, če mu nočemo
verovati tega, kar nam on pove, koliko bolj še le razžalimo
Boga, če ne verujemo, kar nam je on razodel, ki je neskon¬
čna modrost, ki ne more ne goljufati, ne goljufan biti, ki je
večna resnica in torej vselej in povsod resnico govori. Da,
resnično, brez vere ni mogoče dopasti Bogu. Kdor pa Bogu
ne dopade, tudi v nebesa priti ne more. Iz tega vam je jasno,
da je vera k vzveličanju neobhodno potrebna.

Med cerkvenimi učeniki pravi sv. Avguštin: „Gotovo
je, da se nihče ne vzveliča, raz ven če dopade Bogu; nihče
pa ne dopade Bogu kakor le po veri. Vera je začetek člo¬
veškega vzveličanja. Brez nje ne more nihče priti v občestvo
otrok božjih, ker človek brez vere niti nima na tem svetu
milosti opravičenja, niti v prihodnjem svetu večnega živ¬
ljenja" (Serm. 38. de temp.). Sv. Ciril Aleks, piše: „Vera je
vrata in pot v življenje in takorekoč vrnitev od trohljivosti k
neumrljivosti" (Lib. 4. in Ivan.). Sv. Klement Aleks, piše, da
„je vera človeku tako potrebna kakor dihanje onemu, ki živi."

29

Ni pa vse eno, ali ima človek to ali ono vero, marveč
imeti mora tudi pravo vero. Ako bi bilo vse jedno, katero
vero človek ima, čemu se je potem Sin božji včlovečil, čemu
je ljudi učil? Saj Judje so imeli svojo vero, tudi pagani.
Sploh ni na svetu ljudstva, ki bi ne imelo vere. Učeni pagan
Plutarh pravi: „Ko bi ves svet prehodil, našel boš mesta brez
zidovja, brez kralja, brez pisem, ali mesta brez svetišč, brez
bogov, kjer bi se ne molilo, kjer bi se ne opravljale daritve,
nihče ne najde." Ali niti vera Judov, niti različne vere pa-
ganov ne zadostujejo po prihodu Jezusa Kristusa k vzveli-
čanju. Judje in pagani so morali, ako so se hoteli vzveličati,
sprejeti vero Kristusovo. „Pojdite po vsem svetu in oznanjujte
evangelij vsi stvari. Kdor veruje in bo krščen, bo vzveličan;
kdor pa ne veruje bo pogubljen“ (Mark. 16, 15. 16). Rekel
je tudi: „Jaz sem pot in resnica in življenje. Nihče ne pride
k Očetu drugače kakor po meni“ (Jan. 14, 6.). Iz Kristusovih
besedij je torej jasno razvideti, da le tisti, ki sprejme njegov
nauk, ki hodi po potu, katerega je on pokazal z besedo in
vzgledom, se more vzveličati, kdor ga pa ne sprejme in pri
svoji zmoti ostane, se pogubi. Zato zatrjuje tudi sv. Peter:
„Nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, v katerem
bi mi mogli vzveličani biti“ (kakor ime Jezus) (Dej. ap. 4,
12.). Pa tudi med tistimi verami, ki se imenujejo krščanske,
je le ena prava, druge so krive; zakaj Kristus je ustanovil
le eno cerkev. Vedno govori le o enem pastirju, o enem
ovčnjaku, v katerega bodo sprejeti vsi ljudje. Tega prepri¬
čanja so bili tudi apostoli, da je vzveličanje le v enej cerkvi
mogoče. Sv. Pavel pravi: „En gospod, ena vera, en krst“
(Efež. 4, 5.). Kakor apostoli, tako so učili vsi njihovi na¬
sledniki, in vsi sv. cerkveni očetje so enega mnenja, da zunaj
prave cerkve ni vzveličanja. Ta edinovzveličalna cerkev je
sv. katoliška cerkev. Vse druge cerkve, ki trdijo, da so
prave, so pozneje nastale, in dobro vemo še imena tistih, ki
so jih ustanovili, sv. katoliška cerkev edina je tista, katero
je ustanovil Jezus Kristus sam, katerej je obljubil, da bo pri
njej do konca sveta, katerej je obljubil pomoč sv. Duha. Ako
pa je edino katoliška cerkev prava Kristusova cerkev, ima
gotovo tudi le ona pravo vero. Ne dajte se, predragi, motiti
po tistih zapeljivcih, ki pravijo: „Vere so si vse enake —
človek se v vsakej veri lahko vzveliča, če le v Boga veruje.“
Taki vam hočejo vzeti pravo vero in vas poriniti v brezdno
zmote in laži. trdno se držite pravega nauka, katerega nas

30

je Kristus učil, za katerega so apostoli in neštevilni muče¬
niki prelili svojo kri, držite se sv. katoliške vere, katera
edina vas more vzveličati. Ko so vas h krstu prinesli, so
vas vprašali: „Kaj želiš od cerkve božje?“ in botri so v
vašem imenu odgovorili: „Sv. vero!“ In na vprašanje: „Kaj
ti da vera?" so odgovorili: „Večno življenje!" Da, večno
življenje prinesla vam bo sv. vera, katero ste pri sv. krstu
prejeli, hranite je le skrbno in živite tako, kako vas
ona uči.

22. Zakaj je vera k v zveličanju neobhodno
potrebna ?

Tera jek vzveličanju neobhodno potrebna,
ker more človek spoznati svoj večni namen
samo po veri in ga doseči edino tedaj, če živi,
kakor ga vera uči.

Popotnik mora vedeti, kam gre, mora tudi vedeti pot,
po katerem naj hodi, da pride do zaželjenega cilja. Mi vsi
smo na tem svetu „ptujci in popotniki" (I. Petr. 2, 11.).
Kakor bi popotnik nespametno ravnal, ko bi se nič ne zmenil,
kam gre in po katerem potu hodi, ravno tako in še bolj
nespametno ravna človek, ki se nikdar ne vpraša, kam gre,
kaj je namen njegovega življenja. Mnogi so si belili glave,
kaj je pač človekov namen, ali niso ga spoznali, ali pa so
popolnoma napačnega povedali. Pravi človekov namen je, da
bi se večno vzveličal. „Bog hoče", piše sv. Pavel, „da bi
bili vsi ljudje vzveličani in da bi prišli k spoznanju resnice"
(I. Tim. 2, 4.). Da je večno vzveličanje človekov namen, mu
ne more povedati njegov razum, ampak to mu more pove¬
dati le sv. vera. Da se pa človek večno vzveliča ali da do¬
seže svoj večni namen, mora Boga spoznati. „To pa je večno
življenje, da spoznajo tebe samega pravega Boga, in Jezusa
Kristusa, katerega si poslal" (Jan. 17, 3.). Ako bomo Boga
spoznali in njegove lastnosti, potem ga moramo tudi častiti.
„Vsakega, ki kliče moje ime, k svoji časti sem ga ustvaril",
govori Gospod pri preroku Izaiju (43, 7.). Mi moramo Boga
ljubiti, saj je to prva in najimenitnejša zapoved. „Ljubi Gospoda
svojega Boga iz vsega svojega srca, in iz vse svoje misli"
(Mat. 22, 37.). Ker pa se ljubezen razodeva v izpolnjevanju
zapovedij božjih, moramo tudi Bogu služiti izpolnjevaje nje¬
gove zapovedi. To je namen, h kateremu je Bog ustvaril

31

že prvega človeka in vse druge ljudi, ki od prvega človeka
izhajajo. Ta namen more človek spoznati le po veri. —
Človek more doseči svoj večni namen le tedaj, če živi, kakor
ga vera uči, če živi, kakor Bog hoče. To nam pa zopet ne
pove naša pamet, ker je prekratka in od strasti mnogokrat
tako oslepljena, da ima to, kar je dobro za hudo, kar pa je
hudo za dobro. To nam spričujejo pagani, ki dostikrat niso
samo mislili, da morija, nečistost, goljufija, tatvina in druga
hudodelstva niso pregrehe, ampak so celo mislili, da ž njimi
služijo svojim bogovom. In ni morebiti dandanes dosti ljudij,
ki se prištevajo k razumnim, pa mnogo hudobij nimajo za
greh? Od kod to? Od tod, ker nimajo vere, katera nam
pove, kaj je Bogu všeč, kaj ne, kaj je dovoljeno, kaj pre¬
povedano. — Vera nam je k vzveličanju tudi zato potrebna,
ker nam le ona daje moč, da se hudega varujemo in dobro
delamo. Vera nam pravi, da čaka trdovratnega grešnika na
onem svetu večno trpljenje v peklu, pravičnika pa večno ve¬
selje v nebesih; vera nam pravi, da je Bog vseveden, povsod
pričujoč, neskončno svet in pravičen. Ti in drugi nauki, ka¬
tere nam daje sv. vera, brzdajo naše grešno poželenje, stra¬
šijo nas pred grehom, krepčajo nas v skušnjavah, ter nam
dajejo moč, da v sredi med spačenim svetom bogoljubno
živimo in stanovitno hodimo po potu čednosti. Recite, kaj je
zadrževalo egiptovskega Jožefa, da se ni pregrešil s Putifar-
jevo ženo, da je rajše v ječo šel, kakor pa oskrunil sveto
čistost? Bila je vera na povsod pričujočega Boga. „Kako bi
mogel to hudobijo storiti in grešiti zoper svojega Boga?“
(I. Mojz. 39, 9.). Kaj je nagnilo čisto Suzano, da ni privolila
v .greh, ko sta jo dva hudobna starca k temu napeljevala,
akoravno je vedela, da je bodeta drugače po krivem tožila
in v smrt obsodila? To je bila vera v vsevednost božjo.
„Bolje mi je“, tako je dejala, „brez (grešnega) dejanja vama
pasti v roke, kakor pa grešiti pred obličjem Gospodovim“
(Dan. 13, 23.). In kaj je dajalo moč tolikim mučencem, da
so najgrozovitejše moke voijno trpeli, katere so si izmislili
paganski trinogi? To je bila sv. vera, ki jim je klicala v
spomin besede sv. apostola Petra, ki piše tako-le za voljo vere
Kristusove preganjanim: »Veselite se, ker se udeležujete Kri¬
stusovega trpljenja, da se bodete tudi v razodenji njegovega
veličastva veselili in radovali : ‘ (I. Petr. 4, 13.).

Kjer pa vere ni, tam tudi ni strahu božjega, in kjer
tega ni, tam so vsem grehom vrata na stežaj odprta. Ako-

32

ravno taki ljudje, ki vere nimajo trdijo, da so pošteni, jim
tega verovati ne moremo, kar brez vere ni pravega poštenja.
Človek ki vere nima, je le toliko pošten, da mu svetna pra¬
vica do živega ne more, če pa se jej lahko izogne, kaj bi ga
od greha odvračevalo, ako nima strahu pred Bogom? Človek,
ki nima vere, se le po svoji pameti loči od živali, ter ne
zna brzdati svojih strastij, on nima nobene tolažbe v nad¬
logah in težavah, brez katerih skoraj nihče ne ostane. Ko
bi vere ne bilo, ne bilo bi na svetu živeti. „Ker ni spoznanja
božjega v deželi, se kletev, laž in morija in tatvina in pre-
šestovanje enako povodnji razliva in krv se za krvjo pre¬
livaj tožil je prerok Ozej o Izraelcih (Oz. 4, 2.). Ali bi ne
bilo tako tudi pri nas, ko bi vera izginila s površja zemlje?
Vidite, predragi, kako potrebna je človeškemu rodu sv. vera
za časno, pa še bolj za večno srečo.

Z v r š e t e k.

Preljubljeni v Gospodu! Srečne se moramo imenovati,
da imamo pravo vero, ki nam sveti na potu tega življenja
proti svetim nebesom. O koliko ljudij je po širnem svetu, ki
niso tako srečni kakor mi, ki tavajo še globoko v temi ne¬
jevere in zmote. „Glejte, bratje“ opominja nas sv. Pavel, „da
ne bo morebiti v kom med vami hudobno srce nejevere, da
bi odstopili od živega Boga 11  (Hebr. 3, 12.). Ne upihajte v
svojih srcih luči sv. vere, ne zavrzite tega božjega daru.
Sv. vera se lahko izgubi, če je kdo prevzeten, če svojej pa¬
meti preveč zaupa in le to za resnico ima, kar sam sprevidi;
sv. vero lahko izgubi, kdor zanemarja svoje krščanske dolž¬
nosti in pregrešno živi, kdor prebira veri sovražne knjige in
spise ter se pajdaši z brezbožnimi tovariši. Čujte, da ne pa¬
dete v skušnjavo izgubiti sv. vero. Skrbite tudi, da vaša vera
ne bode ostala mrtva, ampak oživljajte jo z dobrimi deli,
živite tako, kakor vas ona uči. „Tako naj sveti vaša luč, —
luč sv. vere — pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in
hvalijo vašega Očeta, ki je v nebesih 1 ' (Mat. 5, 16.). Amen.

33

6. Krščanski nauk.

Vera je k vzveličanju neobhodno potrebna, ker more
človek spoznati svoj večni namen samo po veri in ga do¬
seči edino tedaj, če živi, kakor ga vera uči. Mi smo tako
srečni, da nam je bila pri sv. krstu vlita čednost sv. vere;
ko smo nekoliko odrasli in se je pričelo nekoliko svitati v
naši glavi, so nas skrbni roditelji začeli učiti spoznavati
pravega Boga in mu zvesto služiti, še natančnejši poduk smo
prejemali v šoli in ga prejemamo vsako nedeljo in zapovedan
praznik v cerkvi. Mi potemtakem poznamo pot, ki vodi v
nebesa. Da bomo pa tudi hodili po tistem potu v nebesa,
katerega nam kaže sv. vera, mora imeti naša vera nekatere
potrebne lastnosti.

23. Kakšna mora biti naša vera?

Naša vera mora Mti:

1. splošna, 2. trdna, 3. živa, 4. stanovitna.

To so štiri poglavitne lastnosti, katere mora imeti naša
vera. Poglejmo si zdaj vsako posebej, da jih bomo natančno
razumeli in si prizadevali si jih pridobiti.

24. Kdaj je naša vera splošna?

Naša vera je splošna, če verujemo Ibrez
izjeme vse, kar uči katoliška cerkev.

Ko je božji Vzveličar razposlal svoje učence, jim je
rekel: „Pojdite in učite vse narode. .. Učite jih izpolnjevati
vse,  karkoli sem vam zapovedal" (Mat. 28, 19. 20.). Apo¬
stoli so imeli torej dolžnost učiti vse razodete resnice, ne
samo nekatere, kakor postavim: večnost nebes, pa tudi pekla,
božjo prizanesljivost in usmiljenost, pa tudi neskončno pra¬
vičnost; ne le take resnice, ki jih umevamo s svojo pametjo,
ampak tudi take, ki presegajo naš razum; ne le dolžnosti
starišev, predstojnikov, bogatinov, ampak tudi dolžnosti otrok,
podložnikov, revežev; ne le zapovedi, ampak tudi evangelj¬
ske svete. Ako pa so morali apostoli in njihovi nasledniki
učiti vse, karkoli jim je Kristus zapovedal, sledi gotovo iz

3

34

tega, da morajo tudi kristijani vse verovati, kar se jim ve¬
rovati veleva. Apostoli so tudi odločno zahtevali od vernikov',
da verujejo vse nauke in ne zametavajo nobenega. „Kdor-
koli odstopi", piše sv. Janez, „in ne ostane v Kristusovem
nauku, nima Boga“ (II. Jan. 1, 9.). Zakaj kdor eno od Boga
razodeto resnico zavrže, zavrže lahko tudi druge, ker si
misli: če eden nauk ni resničen, potem tudi drugi niso res¬
nični. Tak človek ne verjame Bogu, ampak samemu sebi,
kakor pravi sv. Avguštin: „Če v evangeliju le to verujete,
kar sami hočete, tega pa ne verujete, kar sami nočete, ve¬
rujete bolj sami sebi kakor pa evangeliju 1 ' (Cont. Faust,
cap. 3.). Ko je arijanski cesar Valent po svojem namestniku
Modestu hotel sv. Bazilija pregovoriti, da bi nekatere stavke
katoliške cerkve opustil in tako pomiril prepirajoče stranke,
odgovoril je sv. Bazilij: „Kar cerkev uči, je prejela od Boga
in jaz dam premoženje in življenje za ta nauk. Niti ene be¬
sede, niti ene slovke ne pustim odvzeti." Dragi poslušalci!
Kar cerkev uči, je prejela od Boga, ki je vseveden, ki je
neskončno resničen, zato pa verujmo brez izjeme vse, kar
nas uči katoliška cerkev.

25. Kdaj je naša vera trdna?

Naša vera je trdna, če verujemo tako, da
prav nič ne dvomimo.

Dvomiti se pravi, misliti si ali reči: Morebiti je to res,
kar se mi je povedalo, morebiti pa ni. Ako nam kak človek
kaj pove, bi smeli dvomiti o resničnosti njegovih besedij,
ker je mogoče, da ali iz hudobije ali nevednosti govori ne¬
resnico. Pri Bogu to ni mogoče, ker je neskončno resničen
in svet, da lagati ne more in noče, in ker je vseveden, da
se ne more motiti. Tako trdna mora biti naša vera, da ni¬
koli radovoljno ne mislimo: morebiti je to res, ampak mi
moramo biti o resnici razodetih naukov popolnoma prepri¬
čani, bolj kakor o tem, kar vidimo z lastnimi očmi. Tako
trdno vero je imel Abraham. Bog mu je obljubil, da bodo
njegovi mlajši dobili v oblast kanaansko deželo, in Abraham
je veroval; Bog mu je razodel, da bo njegovih mlajših to¬
liko, kakor zvezd na nebu, in Abraham je veroval, dasiravno
še takrat ni imel sinu; Bog mu je rekel, da hoče njegovega
sina Izaka v dar, Abraham je veroval in šel na goro Morijo,
da bi sina tam daroval. Sv. pismo pravi zato o njem: „Abra-

35

ham je veroval Bogu in to mu je bilo v pravičnost prišteto”
(Rimlj. 4, 3.). Trdno vero je zahteval od dvornika etijopske
kraljice Kandace dijakon Filip, ko mu je rekel, „Ako
veruješ iz vsega srca se sme zgoditi” (smeš krščen biti)
(Dej. ap. 8, 37.). Trdna, tako trdna, da se nikakor omajati
ne da, mora biti tudi naša vera. Ako pa se nam vzbudi kak
dvom o kakem nauku, ki nam ga sv. cerkev veleva vero¬
vati, pa nimamo prostovoljno takega dvoma, nimamo greha,
da si tudi se ga precej iznebiti ne moremo, ampak imamo
zasluženje, ako se mu le stanovitno ustavljamo.

26 . Kdaj je naša vera šiva?

Naša vera je živa, če živimo tako, kakor
vera zahteva.

Jezus Kristus pravi: „Tako naj sveti vaša luč pred
ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in hvalijo vašega Očeta,
ki je v nebesih” (Mat. 5, 16.). Kaj pa je luč kristijanova?
Luč kristijanova je njegova vera, ki mu sveti, da spoznava
Boga in kako mu mora služiti. Kako pa se bo razodevala
naša vera, kako bo svetila drugim ljudem? Naša vera se
razodeva ljudem po dobrih delih, katera opravljamo. „Da
vidijo vaša dobra dela.” Ali ne spoznate iz tega, da moramo
kazati svojo vero z dobrimi deli, da moramo živeti, kakor
vera zahteva? Poslušajte, kako piše sv. Jakob: „Kaj pomaga,
moji bratje! če kdo pravi, da vero ima, del pa nima? Ga bo
li vera mogla vzveličati? Ako sta brat ali sestra naga in
potrebujeta vsakdanjega živeža, reče jima pa kdo izmed vas:
Pojdita v miru, ogrcjta in nasitita se, in jima ne daste, kar
je potrebno telesu, kaj bo to pomagalo? Tako tudi vera, če
nima del, je mrtva sama v sebi. . . Kakor je namreč telo
brez duše mrtvo, tako je tudi vera brez del mrtva” (Jak. 2.
14—17.26.). Kakor torej človeško truplo, kadar žila nič več
ne bije, se mu oko nič več ne giblje, ki niti ne je, niti ne
pije, temveč nepremakljivo leži, ni več človek, ampak mrlič,
tako tudi vera, ki ne pripravi človeka do tega, da bi storil
kaj dobrega, ni več živa, ampak mrtva. Človek, ki ima sicer
vero, pa nima dobrih del, je podoben drevesu, ki ima polno
listja, pa nobenega sadu. O takem drevesu govori Kristus:
»Vsako drevo, ki ne prinaša dobrega sadu, bo posekano in
v ogenj vrženo” (Mat. 7, 19.). Ko bi potemtakem kdo imel

3 S

36

še tako trdno vero, pa bi ne živel po veri, mu celo nič ne
pomaga. „Tudi hudiči verujejo, pa se tresejo“, pravi sveti
Jakob (2, 19.); "njihova vera jim nič ne pomaga, ker so brez¬
božni, oni ostanejo pogubljeni. Kristus na sodnji dan ne bo
gledal samo na to, ali smo bili krščanske vere, ampak na
to, ali smo po tej veri živeli. „Ne vsak, kateri mi pravi:
Gospod, Gospod! pojde v nebeško kraljestvo; ampak kateri
stori voljo mojega nebeškega Očeta, tisti pojde v nebeško
kraljestvo' 4  (Mat. 7, 21.). Tistim kristijanom, ki svojemu
imenu z nekrščanskim življenjem delajo nečast, njihova vera
ne le ne bo nič pomagala k vzveličanju, ampak bo še nji¬
hovo trpljenje v peklu povečala. Pagani, Judje in vsi drugi,
ki iz lastne krivde nimajo prave vere, pridejo sicer v pekel,
ali globokeje pridejo tisti katoličani, ki so imeli pravo vero,
pa niso po njej živeli; zakaj taki nimajo več spoznanja, mi-
lostij in pripomočkov se vzveličati, če pa jih zametujejo, jim
bo to v večjo pogubo. „Tisti hlapec", govori Kristus, »ka¬
teri ve voljo svojega Gospoda in se ni pripravil in ni storil
po njegovi volji, bo zelo tepen. Kateri pa ne ve in stori
kaj tepenja vrednega, bo malo tepen. Komurkoli pa je veliko
dano, se bo tudi veliko hotelo od njega; in komur so veliko
izročili, bodo tudi več od njega terjali" (Luk. 12, 47. 48.).
Predragi! vzemite si k srcu te besede in živite po svojej
veri; vaše življenje naj kaže na zunaj, kakšno je vaše no¬
tranje mišljenje.

27. Kdaj je naša vera stanovitna?

INaša vera je stanovitna, ee smo priprav¬
ljeni, raje (lati vse, tudi življenje, kakor od¬
pasti od vere ali jo zatajiti.

Stanoviten v veri je tisti, katerega ničesar, nobena še
tako sijajna obljuba, nobena še tako huda grožnja, nobena
še tolika časna korist ali škoda, tudi ne najhujša muka in
celč smrt ne pripravi do tega, da bi odpadel od vere, se
odpovedal krščanstvu, ali vero zatajil, to se pravi: s svojim
govorjenjem ali delovanjem hotel vzbuditi misel, da ni ka¬
toliški kristijan. Tako stanovitno vero je imel starček Ele-
azar, kateri tudi na videz ni hotel jesti svinjskega mesa, ker
j® prepovedovala postava Mojzesova, da bi tako rešil svoje
življenje. Najlepše pa se nam kaže stanovitnost v veri pri

37

mučenikih. Mučenikom so paganski trinogi dali na izbiro,
odpovedati se ali veri, ali življenju In mučeniki? Raje so
si izbrali najhujše muke, najsramotnejšo smrt, kakor pa, da
bi se bili veri odpovedali, ali jo zatajili. Odpad od vere ali
zatajenje vere, je zelo velika pregreha, zato pa mora vsak
človek pripravljen biti, raje dati vse, svoje denarje, svoja
posestva, zapustiti brate in sestre, očeta in mater, izgubiti
zdravje, da celo življenje, kakor pa od vere odpasti ali jo
zatajiti; zakaj sv. vera je več vredna kakor vesoljni svet,
ker je vsakemu človeku k vzveličanju neobhodno potrebna.
„Kaj pomaga človeku, če ves svet pridobitna svoji duši pa
škodo trpi ?“ (Mat. 16, 26.). „Ne bojte se jih, kateri telč
umore, duše pa ne morejo umoriti; temveč bojte se veliko
bolj tistega, kateri more dušo in telo pogubiti v pekel“
(Mat. 10, 28.). O tistih, ki svojo vero zatajijo pravi Kristus:
„Kdor pa mene zataji pred ljudmi, tistega bom tudi jaz za¬
tajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih' 4  (Mat. 10, 33.).
Tudi sramovati se svoje vere iz bojazni, da bi ga drugi za¬
smehovali, človek ne sme, zakaj Kristus zopet pravi: »Kdor
se sramuje mene in mojih besedij med tem prešestnim in
grešnim rodom, njega se bo tudi Sin človekov sramoval,
kadar pride s svetimi angeli v veličastvu svojega Očeta 44
(Mark. 8, 38.).

28 . Ali zadostuje, da samo splošno veru¬
jemo, kar je Bog razodel?

Nikakor ne zadostuje, da samo splošno
verujemo, kar je Bog razodel, temveč si mo¬
ramo prizadevati, da tudi posamezne razodete
resnice natančneje spoznavamo in verujemo.

Splošno verujemo, če sicer ne vemo vsake posamezne
resnice posebej,  vender pa vse za resnico imamo, kar
je Bog razodel in nam po katoliški cerkvi zapoveduje ve¬
rovati. Splošno verovati od Boga razodete resnice pa ne
zadostuje, ampak prizadevati si moramo, da tudi posamezne
resnice natančneje spoznavamo in verujemo. Vsako po¬
samezno resnico sv. vere natančno znati, nam ni zapovedano,
pač pa najimenitnejše.

38

29. Katere resnice moramo pred vsem na¬
tančno gnati in verovati?

Pred vsem moramo natančno znati in ve¬
rovati šest temeljnih resnic, namreč:

1. da je en Bog;

2. da je Bog pravičen sodnik, ki dobro
plačuje in hudo kaznuje;

8. da so tri božje osebe: Oče, Sin in
sveti Duh;

4. Da se je Bog Sin, druga božja oseba,
včlovečil, da bi nas s svojo smrtjo na
križu odrešil in večno vzveličal;

5. da je človeška duša neumrjoča;

6. da je milost božja k vzveličanju po¬
trebna.

Te resnice so nekako poglavitne resnice naše vere,
zato jih mora znati in verovati vsak kristijan, ki se svoje
pameti zave. Ker se temeljne resnice pozneje natančno raz¬
lagajo, vam jih zdaj ne bom razlagal.

30. Zakaj moramo pred vsem sest temelj¬
nih resnic natančno gnati in verovati?

Šest temeljnih resnic moramo zato pred
vsem natančno znati in verovati, ker so temelj
krščanskemu življ enju.

Ako stavijo kako poslopje, sezidajo v zemljo najpoprej
glavni zid ali podzidje, ki je nekaka podlaga ali z drugo
besedo temelj, na katerega se opira drugo zidovje. Kar je
za poslopje podlaga ali temelj, to je za krščansko živ¬
ljenje  znanje in vera šesterih temeljnih resnic. Ko bi ne
vedeli in verovali, da je Bog, da je pravičen sodnik, da je
naša duša neumrjoča, kdo bi se pa brigal še za nebesa in
večno plačilo v nebesih? — Ko bi ne vedeli in verovali, da
so tri božje osebe, da se je Sin božji včlovečil in nas od¬
rešil, kdo bi po njegovih naukih in njegovem vzgledu živel,

39

kdo bi si njegovo trpljenje in smrt obrnil v svoj dušni prid ?
— Ko bi ne vedeli in verovali, da nam je milost božja k
vzveličanju potrebna, bi se sami na se zanašali, in ker bi
videli, da iz lastne moči ne moremo doseči večnega vzve-
ličanja, bi obupali. Vidite, kako potrebno je, da znamo in
verujemo šest temeljnih resnic. Pa še nekaj nam je zapove¬
dano znati razven šest temeljnih resnic.

31. Kaj nam je razven šest temeljnih
resnic še zapovedano znati?

Razven šest temeljnih resnic nam je še
zapovedano znati:

1. apostolsko vero;

2. Gospodovo molitev ali očenaš in češčena
Marijo.

3. deset božjih in pet cerkvenih zapovedij;

4. sedem svetih zakramentov;

5. najpotrebnejše nauke o krščanski pra¬
vičnosti.

Apostolska vera v  obsega v kratkem poglavitne resnice
Kristusovega nauka. Že v prvih časih krščanstva so jo mo¬
rali oni, ki so se pripravljali na sv. krst, na pamet znati in
vsako jutro in vsak večer moliti. — Gospodova molitev je
najlepša molitev, saj jo je zložil sam božji Sin, obsega tudi
vse, za kar moramo moliti. Kdo bi se je potem na pamet
ne naučil in rad ne molil? Kdo bi ne pozdravljal rad Ma¬
rije z ono molitvijo, ki obsega pozdrav nadangela Gabrijela,
besede Marijine tete Elizabete, katere je govorila napolnjena
s sv. Duhom, besede sv. cerkve, nezmotljive učenice, kdo
bi se ne naučil „češčena Marije“ ? — Kdor se hoče vzve-
ličati, mora po besedah Jezusovih izpolnjevati zapo¬
vedi.  Da jih je pa mogoče izpolnjevati, jih je treba poprej
znati. — Sedem sv. zakramentov je takorekoč sedem stu¬
dence  v, iz katerih nam priteka milost božja, ki nam jek
vzveličanju potrebna. Vsakega človeka dolžnost je torej, da
sedem sv. zakramentov zna in jih prejema v zveličanje svoje
duše. — Za vsakega je potrebno, da se ogiblje hudega in
da dela dobro. On mora torej vedeti, da je pravo in edino

40

hudo greh, dobro pa je to, kar je po božji postavi. O tem
pa ravno govori krščanska pravičnost, katere najpotrebnejše
nauke mora kristijan znati, da vravnava svoje življenje po
volji božji.

Z v r š e t e k.

Sv. vera mora biti splošna, trdna, živa in stanovitna.
Skrbite, dragi kristijani! da bode tudi vaša vera imela te
štiri potrebne lastnosti, zakaj drugače vam ne more biti v
vzveličanje. Prizadevajte si tudi, da se bodete posameznih
resnic sv. vere naučili, in sicer dobro, zakaj če je kaka reč
potrebna in vredna, da se je človek nauči, je tudi vredna,
da se je dobro nauči. Posebno pa se dobro naučite šest
temeljnih resnic in kar vam je drugega znati zapovedano.
Živite pa tudi po naukih sv. vere, ona bodi vam kažipot v
nebeško domovino. Amen.

7. Krščanski nauk.

Vera, in sicer prava vera, je vsakemu človeku k vzve-
ličanju neobhodno potrebna; zakaj „brez vere ni mogoče
dopasti Bogu" (Hebr. 11, 6.) in ker more človek spoznati
svoj večni namen samo po veri in ga doseči edino tedaj,
če živi, kakor ga vera uči. Da more kristijan po veri živeti,
je potreba, da vsaj temeljne resnice svoje vere natančneje
spoznava in v srcu hrani, ker so one temelj krščanskemu
življenju.

32. Ali je sadosti, da vero samo pomiamo
in v srcu hranimo?

Nikakor ni zadosti, da vero samo poznamo
in v srcu hranimo; moramo jo tudi na zunaj
kazati z hesedo in dejanjem.

Vero na zunaj kazati pomeni, se tako vesti, tako govo¬
riti, ravnati, da tudi drugi spoznajo, da hranimo v srcu vero.
Da je treba vero na zunaj kazati, uči nas sv. apos.tol Pavel,
ko pravi: „Ako pričaš s svojimi ustmi Gospoda Jezusa Kri¬
stusa, in v svojem srcu veruješ, da ga je Bog od mrtvih
obudil, boš vzveličan. Ker s srcem se veruje v pravičnost,
z ustmi se pa priča v vzveličanje" (Rimlj. 10, 9. 10.). To

41

sprevidimo tudi sami lahko. Človek je iz duše in iz telesa.
Vera, ki je k vzveličanju potrebna pa mora prešinjati
vsega človeka,  zato pa jo mora tudi kazati na zunaj
s svojim telesom.

Svojo vero kažemo na zunaj ali z b e s e d o, ali pa z
dejanjem.  Z besedo kažemo svojo vero, če tako govo¬
rimo, da drugi iz naših besedi lahko spoznajo, da smo kato¬
liški kristijani. Tako sta ravnala sv. Peter in sv. Janez. Ko
sta ozdravila hromeua od rojstva sem, in ljudstvo podučila,
da sta to storila v imenu Jezusa Nazareškega, so ju zgrabili
in v ječo vrgli. Drugi dan pa so se zbrali poglavarji, in
starašini in pismarji, so postavili apostola v sredo in vpra¬
šali: „V čegavi moči ali v čegavem imenu sta vidva to
storila?" Tedaj jim je Peter, napolnjen s sv. Duhom, rekel:
„Bodi znano vam vsem, in vsemu Izraelovemu ljudstvu, da
v imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa nazareškega, ki
ste ga vi križali, katerega je Bog obudil od mrtvih, v tem
stoji ta pred vami zdrav. Ta je kamen, kateri je bil zavržen
od vas zidavcev, kateri je postal v vogeljni kamen. In v
nikomur drugem ni vzveličanja. Zakaj nobeno drugo imč
pod nebom ni dano ljudem, v katerem bi mi mogli vzveli-
čani biti" (Dej. ap. 2. in 3. pogl.). Vidite, kako stanovitno
sta spoznala z besedo apostola svojo vero ? Paganski sod¬
niki so kristijane, ki so bili zatoženi, da so kristijani, na¬
vadno vprašali po imenu in po veri. Ko bi bili rekli, da
niso kristijani, bi jih bili izpustili, ali nevstrašeno so spo¬
znali svojo vero, dasiravno so vedeli, da jih čakajo grozo¬
vite muke in potem smrt, saj so vedeli, da je Jezus rekel:
„Kdor bo mene spoznal pred ljudmi, tistega bom tudi jaz
spoznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih" (Mat. 10, 32.).

Z dejanjem kažemo svojo vero na zunaj, če tako živimo,
kakor vera zahteva, če storimo vse, kar ona zapoveduje,
opustimo pa, kar prepoveduje. Da je tudi to potrebno, spo¬
znamo iz teh le Jezusovih besedi: „Ne vsak, kateri mi pravi:
Gospod, Gospod! pojde v nebeško kraljestvo; ampak, kdor
stori voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, tisti pojde v ne¬
beško kraljestvo" (Mat. 7, 21.). Kako je treba z besedo in
dejanjem na zunaj kazati svojo vero, kaže vam lepo sledeči
vzgled. Neki mladenič je prišel opoldne v gostilno obedovat.
Ko mu prineso naročeno jed, se lepo pokriža in pobožno
moli. Nekateri gospodje pa so se pričeli posmihati in nor¬
čevati. Mirno vpraša mladenič, če se njemu posmehujejo.

42

Ko jeden to potrdi, pravi: „Ni treba veliko poguma s celo
množico tovarišev koga zasmehovati, ki po svoji veri živi;
pač pa je treba poguma, da kdo očitno spoznava svojo vero,
akoravno ve, da bo drugim v zasmeh.“ Nihče izmed gostov
se ni več norčeval, vsi so molčali, in ko je mladenič odšel,
so ga spoštljivo pozdravili. — Spoznavajte tudi vi svojo
vero s krščanskim življenjem. Opravljajte vsako jutro in
večer vsakdanje molitve, udeležujte se vsako nedeljo in zapo¬
vedan praznik službe božje, prejemajte večkrat in vredno
sv. zakramente, postite se, kadar vam naroča post tretja
cerkvena zapoved, prebirajte pobožne knjige, naročajte si
dobre v katoliškem duhu pisane časnike, in če je treba
kakega zasmehovavca sv. vere zavrniti, ne molčite, ampak
pogumno odprite svoja usta ter se potegnite za sv. vero.

Svojo vero z besedo in dejanjem očitno spoznavati ni
vselej zapovedano. Sv. Tomaž Akvinski tako-le uči: „K vzve-
ličanju ni potrebno spoznavati svojo vero vselej in povsod,
ampak le tedaj, ko bi se z opuščenjem takega spoznanja
Bogu dolžna čast ali bližnjiku dolžna spodbuda kratila“
(S. 2. 2. qu. 3, a. 2.). Torej tedaj smo dolžni svojo vero
spoznavati, če to zahteva Bogu dolžna čast, postavim, ko bi
nas postavna deželska gosposka vprašala po naši veri. Tako
tudi mučenci niso molčali pred pagansko deželsko gosposko,
ko jih je vprašala po veri, dasiravno so vedeli, da jim bo
očitno spoznanje krščanske vere nakopalo hudo trpljenje in
smrt. Očitno spoznati svojo vero mora tudi kristijan, ako je
to bližnjiku v spodbudo, in bi se drugače utegnil pohujšati
ali pregrešiti. Tako so apostoli in njih nasledniki oznanjevali
Jezusov nauk, dasiravno jim je bilo to strogo prepovedano,
ker je bilo očitno oznanjevanje Jezusovega nauka drugim v
vzveličanje in v spodbujo.

Katoliški kristijani imamo posebno znamenje, s katerim
spoznavamo svojo vero.

33. S katerim znamenjem posebno spoznava
katoliški kristijan svojo vero ?

Katoliški kristijan svojo vero posebno spo¬
znava z znamenjem svetega križa, ko se nam¬
reč pokriža.

Beseda „križ“ pomeni pred vsem pravi križ Kristusov,
na katerem je umrl v odrešenje sveta. O njem govori kate-

43

kizem pri češčenju svetinj. Potem pomeni križ tudi-podoba
sv. križa, ki so napravljene iz lesa, kamna, kovine ali kake
druge snovi ali pa naslikane. V tem pomenu govori kate¬
kizem o križu pri češčenju sv. podob. Slednjič pomeni zna¬
menje sv. križa, katero napravimo, kadar se pokrižamo.

Katoliški kristijan spoznava s tem, da se pokriža svojo
vero, tisto vero, katero je Bog razodel in nam jo oznanjuje
po naročilu Kristusovem sv. katoliška cerkev. Z znamenjem
sv. križa so kristijani že od nekdaj spoznavali svojo vero.
Nekateri učeniki menijo, da je Jezus Kristus sam učil apo¬
stole prekrižavati se. Tertulijan, eden izmed najstarejših
cerkvenih pisateljev pripoveduje, da so se za njegovega časa
kristijani pokriževali, kadar so kam šli ali se vrnili domov,
kadar so se oblačili, umivali, sedali k mizi, vlegali k počitku,
vstajali ali kako drugo imenitno opravilo pričeli. Mučenci
so pred paganskimi sodniki spoznali svojo vero v Jezusa
Kristusa z ustmi, razven tega pa so še zaznamovali svoje
čelo s sv. križem. Kakor nekdaj, tako je še tudi dandanašnji
sv. križ znamenje, po katerem se ločijo pravi kristijani od
drugovercev. Imamo sicer še druga znamenja, s katerimi
spoznavamo svojo vero, kakor je n. pr. če se odkrijemo,
kadar mimo kakega križa, kake cerkve, kake sv. podobe
gremo, če pokleknemo, kadar mašnik nese kakemu bolniku
sv. popotnico, če se odkrijemo in molimo, kadar zvoni ange¬
lovo češčenje itd., vender najstarejše, najnavadniše, pa tudi
najpripravniše znamenje spoznavati svojo vero, je sv. križ.

34. Kako se ftokri&avamo ?

Pokrižavamo se na dvojen način:

1. tako, da s palcem desne roke naredimo
križ na čelo, usta in prsi in pri tem izgovar¬
jamo besede: „Y imenu 0-j-četa in Sit na in
svetega t Duha. Amen; ali

2. tako, da se z desno roko dotaknemo
čela in prsij, potem leve in desne rame ter
ob enem izgovarjamo besede: „Y imenu Očeta
— in Sina — in svetega — Duha. Amen.“

Kadar se pokrižavamo, moramo vselej levo roko na
prsi položiti, desno pa stegniti in narediti križ. Prvi način

44

pokrižavati se je najstareji, in križ, ki ga napravimo, ime¬
nuje se mali križ. Če naredimo križ na čelo, usta in prsi,
takorekoč obljubimo, da hočemo nauk Jezusa križanega s
svojim umom verovati, z besedami spoznavati, in iz srca
izpolnjevati; ob enem prosimo, da bi Bog po moči sv. križa
razsvetil naš um, da bi odprl naša usta, da bi ž njimi brez
vsega strahu spoznavali svojo vero, in da bi nagnil našo
voljo k izpolnjevanju božjih zapovedij. S tem, da zaznamu¬
jemo čelo s sv. križem, počastimo Boga Očeta, ki je prva
božja oseba, kakor je glava prvi del našega telesa; usta si
zaznamujemo s sv. križem na čast Jezusu Kristusu, ki se v
sv. pismu imenuje Beseda, beseda pa prihaja iz ust; prsi, v
katerih je srce kot sedež ljubezni, zaznamujemo s sv. križem
na čast sv. Duhu, ki je Bog čiste ljubezni.

Drugi način pokrižavati se je v navadi pri sv. maši,
in križ, ki se takrat dela, imenuje se veliki ali latinski križ.
Pri tem križu se dotaknemo z desnico najprej čela ter ime¬
nujemo Očeta, prvo božjo osebo, ki je izvir drugih dveh
božjih oseb. Potem se bližamo z roko prsom ter imenujemo
drugo božjo osebo, Sina, ki je rojen od vekomaj od Očeta
in se je v času včlovečil iz Marije Device. Naposled se do¬
taknemo leve in potem desne rame, jih takorekoč sklenemo
in imenujemo sv. Duha, tretjo božjo osebo, spoznavajoč, da
izhaja zajedno od Očeta in Sina od vekomaj, ali kakor pra¬
vijo sv. očetje, spoznavajoč združenje Očeta in Sina po sv. Duhu.

35. Katere verske resnice posebno spozna¬
vamo, kadar se pokrižamo ?

Kadar se pokrižamo, posebno spoznavamo
ti dve verski resnici:

1. da so tri božje osebe;

2. da nas je Jezus Kristus s svojo smrtjo
na križu odrešil.

Z znamenjem sv. križa spoznavamo, da so tri božje
osebe, ker takrat navadno napravimo tri križe v znamenje
treh božjih oseb, pa če tudi samo en križ napravimo, vender pa
izgovorimo imena treh božjih oseb, Očeta, Sina in svetega Duha.

Z znamenjem sv. križa pa tudi spoznavamo, da nas je
Jezus Kristus § svojo smrtjo na križu odrešil, da smo torej

45

njegovi učenci, ki hočemo po njegovih naukih in vzgledu
živeti, da od njegovega zasluženja pričakujemo vse milosti
in ves blagoslov.

Sv. Ciril Jeruzalemski nas tako-le opominja: „Napravi
to znamenje, kadar ješ, sediš, stojiš, hodiš, s kratka, pri
vsakem opravilu." (Catech. 4. de 10 dogm. n. 14.). Mi se
navadno pokrižamo pred molitvijo in po molitvi v znamenje,
da hočemo moliti v imenu Jezusa križanega in da se skli¬
cujemo in zanašamo na njegovo zasluženje. Pokrižavamo se
pred jedjo in po jedi, da bi izpolnili opomin apostolov, ki
pravi: „Ali tedaj jeste ali pijete, ali kaj druzega delate, vse
k časti božji delajte" (I. Kor. 10, 31.). Pokrižavamo se, ko
se vležemo spat in ko vstanemo, da bi se izročili po noči
v varstvo božje in darovali prvine dneva Bogu.

Posebno dobro je zaznamovati se s sv. križem v raznih
dušnih in telesnih nevarnostih. Znamenje sv. križa nas varuje
v skušnjavah, najbolj v onih, ki prihajajo od hudobnega
duha. Kakor se namreč otrok boji šibe, s katero je bil tepen,
ali ognja, na katerem se je opekel, tako se hudobni duh
boji križa, ker ga je Jezus Kristus na križu premagal. „Za-
piši znamenje križa na svoje čelo", piše sv. Ciril Jeruza¬
lemski, „da hudobni duhovi, če zagledajo kraljevo znamenje,
trepečejo in zbeže" (Catech. 4. illuminand. n. 14.). Sv. Efrem
pa piše: »Napravi to znamenje na čelo, usta in srce! Po
dnevi in po noči in na vseh krajih pokrivaj se s tem ščitom;
zakaj pri pogledu nanj beži peklenska moč." Sv. Anton
puščavnik, katerega je hudobni duh skušal na razne načine,
pravi, da je vse skušnjave s tem znamenjem premagal, in
rekel je svojim učencem: »Znamenje sv. križa samo že zado¬
stuje osramotiti njegovo zvijačo in njegova slepila" (Brevir,
IV. proS;). Z znamenjem sv. križa so posebno svetniki dosegli
mnogotere milosti. Šv. Benediktu so dali piti zastrupljenega
jina, ali ko je sv. Benedikt napravil znamenje sv. križa, se
je kozarec razpočil; sv. Frančišek Pavlanski je nekdaj ob
strašnem viharji na morju napravil znamenje sv. križa, in
vihar se je polegel.

Z znamenjem sv. križa si tudi pridobivamo blagoslov
božji. Kadar namreč križ delamo, spominjamo nebeškega
Očeta, da je Jezus Kristus za nas na križu umrl in nam
zaslužil vse milosti. Zaradi tega tudi sv. cerkev blagoslavlja
različne reči z znamenjem sv. križa.

46

Ker po znamenju sv. križa dobivamo toliko milosti,
svetovati je, da se po navadi prvih kristijanov pogostokrat
pokrižavamo, posebno v skušnjavah in nevarnostih, da si
zagotovimo pomoč božjo in si pridobimo božji blagoslov.

36. Kje je v kratkem sestavljeno, kar mora
verovati katoliški kristijan?

Kar mora verovati katoliški kristijan, je
v kratkem sestavljeno v apostolski veroizpo¬
vedi ali „apostolski veri“.

V priliki, v kateri primerja Jezus Kristus svojo cerkev
gorčičnemu zrnu, pravi o tem tako-le: „To je sicer naj¬
manjše izmed vseh semen; kadar pa zraste, je večje kakor
vsa zelišča, in je drevo, tako da ptice spod neba pridejo in
prebivajo na njegovih vejah“ (Mat. 13, 32.). Gorčičnemu zrnu,
ki je sicer najmanjše izmed vseh semen, vender pa v sebi
skriva toliko drevo, da ptice spod neba pridejo in prebivajo
v njegovih vejah, primerjajo cerkveni očetje apostolsko vero¬
izpoved ali „apostolsko vero.“ Apostolska veroizpoved je
kratka molitev, v kateri izpovemo svojo vero, vender pa
obsega vse poglavitne resnice naše vere, v katerih so potem
obsežene vse druge razodete resnice.

Zvršetek.

„Kdor bo mene spoznal pred ljudmi, tistega bom tudi
jaz spoznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih", govori
Jezus Kristus (Mat. 10, 32.). Spoznavajte dragi kristijani
očitno svojo vero, posebno pa jo spoznavajte z znamenjem
sv. križa. Kadarkoli napravite križ na čelo in rečete: „V
imenu Očeta", spomnite se, da je Bog Oče tudi vaš Oče, ki
je vse zavoljo nas ustvaril, vse zavoljo nas ohranjuje in
vlada, ki nas je izvolil, da bi bili njegovi otroci. Kadar na¬
pravite križ na usta in rečete: „in Sina", spomnite se, da
se je Sin božji za nas včlovečil, da bi nas rešil greha in
večne smrti, in da se je na sv. križu za nas daroval nebe¬
škemu Očetu. In kadar napravite križ na prsi in rečete: „in
sv. Duha. Amen", naj vas to ime spominja, da ste bili oprani
svojih grehov, posvečeni in opravičeni po milosti sv. Duha,
ki je prišel prebivat v vaša srca, in sklenite, da hočete
vedno tako živeti, da bodete tempel božji. Amen.

47

8. Krščanski nauk.

Vsak katoliški kristijan mora vse nauke, ki mu jih
katoliška cerkev veleva verovati, za resnico imeti in naj¬
imenitnejše mora tudi vedeti, kakor hitro se pameti zave.
Že ob času apostolov pa so jeli nastopati tudi že krivo¬
verci, ki so Kristusove nauke pačili, drugače učili, kakor
Kristus in njegovi apostoli. Že v prvih časih krščanstva je
bilo torej potrebno, poglavitnejše resnice sv. vere v kratkih
besedah sestaviti, da bi se pravi nauk Jezusov dal hitro
razločiti od krivoverskih naukov. Tak kratek sestav, v ka¬
terem se nahajajo poglavitne resnice naše sv. vere, je apo¬
stolska veroizpoved ali apostolska vera.

37. Kako se glasi apostolska vera?

Apostolska vera se glasi:

„Verujem v Boga, Očeta vsemogočnega,
stvarnika nebes in zemlje. — In v JezusaKri¬
stusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega;
— kateri je bil spočet od svetega I)ulia, rojen
iz Marije Device; — trpel pod Poncijem Pi¬
latom, križan bil, umrl in v grob položen; —
šel pred pekel, tretji dan od mrtvili vstal; —
šel v nebesa, sedi na desnici Boga Očetu vse¬
mogočnega; — od ondot bo prišel sodit žive
in mrtve. — Verujem v svetega Duha; — sveto
katoliško cerkev, občestvo svetnikov; — od¬
puščanje grehov; — vstajenje mesa; — in večno
življenje. — Amen.“

Kadar to molitev molimo, izpovemo s kratkimi bese¬
dami, kar v srcu verujemo, kar v srcu za resnico imamo,
zato se imenuje ta molitev veroizpoved. Sv. očetje jo ime¬
nujejo tudi „pravilo vere“, ker v malo besedah obsega ves
krščansko katoliški nauk.

48

38. Zakaj se apostolska vera imenuje apo¬
stolska?

Apostolska vera se imenuje ,,apostolska 1 ",
ker izvira od apostolov.

Kratek zapopadek resnic, ki jih mora vsak 'katoliški
kristijan verovati, se ne imenuje le zato apostolska vera,
ker obsega to, kar so apostoli sami verovali in druge učili,
ampak najbolj se imenuje apostolska vera, ker izvira od
apostolov ali ker so jo apostoli sestavili, preden so se po
povelju Gospodovem razkropili po svetu oznanjevat njegov
nauk. „Iz izročil naših prednikov", veli sv. Avguštin, „vemo,
da so učenci Jezusovi, ko so po vnebohodu našega Gospoda
in Vzveličarja k Očetu, razsvetljeni po prihodu sv. Duha vse
jezike govorili in se namenili ločiti, da bi šli oznanjevat
vsem narodom božjo besedo, najpoprej skupno določili pra¬
vilo, po katerem bi pridigovali, da bi po kraju ločeni se v
nauku ne ločili in ne razlikovali 1 ' (Sermo 59.).

Apostolska vera ima tri glavne dele, ki se prilegajo
skrivnosti presv. Trojice.

Prvi glavni del, ki obsega tudi prvi člen, govori o
prvi božji osebi, Bogu Očetu, vsemogočnem stvarniku;

drugi glavni del, ki obsega prihodnjih šest členov, se¬
znanja nas z drugo božjo osebo, z Bogom Sinom, in našim
odrešenjem;

tretji glavni del, ki obsega poslednjih pet členov, go¬
vori o tretji božji osebi v presveti Trojici, o Bogu sv. Duhu,
ki nas posvečuje in vodi sv. cerkev.

Apostoli, katerim je Kristus pred svojim vnebohodom
naročil: „Pojdite in učite vse narode. . . Učite jih izpolnje¬
vati vse, karkoli sem vam zapovedal" (Mat. 28, 19.) so go¬
tovo iz tega namena zložili apostolsko vero, da bi se je
verniki tudi naučili, kakor hitro se pameti zavedo. Sv. Leon
papež pravi: „Zapoved božja je, da vsaki kristijan, bodisi
moškega bodisi ženskega spola, zna apostolsko vero, ker
je kratka vsebina resnice,  ki jih je treba vedeti."
Sv. Tomaž pravi, da smrtno greši, kdor se ne nauči apo¬
stolske vere, in sv. Karol Boromej veli, da se mora tistim,
ki apostolske vere ne znajo, odveza odreči. Krščanski sta-
riši naj iz tega spoznajo, kako potrebno je, da učijo svoje
otroke že zgodaj apostolske vere, da si jo tako vtisnejo v

49

spomin za vse življenje, spoznajo pa tudi naj, kako težka
odgovornost jih čaka, ako zanemarjajo to dolžnost. Pa ne
le znati, ampak tudi razumeti je treba apostolsko vero. Za¬
radi tega imajo dušni pastirji sveto dolžnost, da razlagajo
apostolsko vero, kristijani pa imajo sveto dolžnost, da po¬
slušajo to razlaganje, ali z drugimi besedami, da pridno ho¬
dijo h krščanskim naukom, v katerih se razklada apostolska
vera. Pa tudi to bi še ne bilo dovolj, ampak treba jo je tudi
večkrat moliti. Sv. Avguštin piše: „Ne pozabite vere vsak
dan moliti, kadar vstanete in kadar se vležete spat. Večkrat
jo ponavljajte, ker tako ponavljanje je koristno in dobro, da
se kaj ne pozabi. Nikar ne recite: Včeraj sem jo molil, danes
sem jo molil, in jo tako vsak dan molim in obdržim. Vzbudi
na novo svojo vero in glej, da ti bo za naprej ogledalo.
Glej se v njem, ali vse veruješ, kar moliš, in veseli se vsak
dan svoje vere. To naj bo tvoje bogastvo, to tvoje duše vsak¬
danja obleka. Kaj, ali se ne oblečeš, kadar vstaneš? Ravno
tako imaš z molitvijo vere obleči svojo dušo, da ne bo za¬
voljo pozabljenja naga ostala" (De symb. I. 1.).

Prelep vzgled, kako je treba obujati apostolsko vero,
nam je sv. Peter mučenik, sin krivoverskih starišev. Ko ga
je sedemletnega dečka vprašal njegov stric, sam krivoverec,
kaj se je v šoli naučil, mu je Peter odgovoril, da apostolsko
vero in jo je ob enem lepo odmolil. Stric se je trudil na
razne načine, da bi Petra prepričal, da je hudobni duh ustvaril
svet, ali Peter je neprestano trdil: Verujem v Boga, Očeta
vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje. Tudi oče ga nikakor
ni mogel omajati v pravi veri. Pozneje je s svojimi pridigami
o apostolski veri spreobrnil prav mnogo krivovercev, ob enem
pa si nakopal veliko sovraštvo ostalih krivovercev. Najeli so
morivca, ki ga je na potu naphdel in s sekiro mahnil po
glavi. Na pol mrtev molil je še apostolsko vero, in ko ni
mogel več moliti, pomočil je prst v svojo kri in zapisal:
»Verujem v Boga Očeta. “ Ta vzgled naj nas vspodbode, da
tudi mi radi in pobožno molimo apostolsko vero.

39. Koliko delov ali členov ima apostolska
vera ?

Apostolska vera lina dvanajst delov ali
členov.

Ako si pogledate kako verigo, opazite na njej, da ima
mnogo členov, izmed katerih je vsak neka celota, vender pa

4

50

so med seboj zopet tako sklenjeni, da se veriga raz¬
trga, ako se eden člen odvzame ali stre. Tudi
posamezni stavki apostolske vere se imenujejo členi, ker
obsega vsak stavek kako posebno resnico, vender so te res¬
nice, ti stavki v tako tesni zvezi med seboj, da bi se sveta
vera popačila, ko bi le eden člen odvzeli.

Prvi člen apostolske vere.

40. Kako se glasi prvi člen apostolske vere?

Prvi člen apostolske vere se glasi: „Veru¬
jem v Boga, Očeta vsemogočnega, stvarnika
nebes in zemlje.“

Apostoli so ta člen vere postavili na prvo mesto, ker
se na resnico, da je Bog, opirajo kakor na podlago vse
druge resnice. Ko bi ne verovali v Boga, nam tudi drugih
resnic ne bi bilo treba verovati. Kakor je pri poslopjih pod¬
laga zelč imenitna, tako je tudi prvi člen apostolske vere,
ker je podlaga vseh drugih verskih resnic, najimenitnejši;
uči nas tudi prav mnogo.

41. Kaj nas uči prvi člen apostolske vere?

Prvi člen apostolske vere nas uči:

1. da je Bog.

Besede „Verujem v Boga“, pomenijo toliko, kakor za
resnico imam, da je Bog, da je neko bitje, ki je imenujemo
Boga. Prvi člen apostolske vere nas uči:

2. da se prva božja oseba imenuje Oče.

Tega nas učijo besede: Verujem v Boga Očeta. S temi
besedami je povedano, da se prva božja oseba imenuje Oče,
ker stoji na prvem mestu, in da je še več božjih oseb; zakaj
ko bi bila le ena, bi jej ne bilo treba dajati posebnega imena.
Prvi člen apostolske vere nas uči:

3. da je Bog ustvaril nebo in zemljo.

To je povedano z besedami: Verujem v Boga, Očeta
vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje. Kakor spoznate

51

iz te razdelitve, nas prvi člen apostolske vere prav mnogo
in prav imenitnih resnic uči. Vse te resnice pa je treba bolj
natančno razlagati. Govorili bomo torej:

1.0 Bogu.

42. Kaj je Bog?

Bog je Bitje, katero je samo od seBe in
neskončno popolno.

Izmed vseh vprašanj je vprašanje: Kaj je Bog? eno
najtežavnejših, na katero popolnoma odgovoriti ne moremo.
Pobožni Job pravi: „Glej, Bog je velik in presega našo mo¬
drost" (Job. 36, 26.) in sv. Pavel piše, da ..prebiva Bog v
nedosegljivi luči" (I. Tim. 6, 16.). Sv. Avguštin, največji cerk¬
veni učenik pa veli: „Bog je neizrekljiv; lažje je povedati,
kaj Bog ni, kakor pa, kaj je. Ne zemlja, ne morje ni Bog;
vse, kar se nahaja v morju, in kar v zraku, ni Bog. Vse,
kar se na nebu sveti, zvezde, solnce, mesec, ni Bog... Hočeš
vedeti, kaj je? Kar oko ni videlo, kar uho ni slišalo in kar
v srce človeško ni prišlo. Kako bi na jezik prišlo, kar v
srce ni prišlo?" (Enarrat. in ps. 85, 12.) Ako niti misliti ne
moremo, kaj je Bog, kako bi mogli to popolnoma ^z bese¬
dami povedati? Ni čudo, da je paganski modrijan Simonid,
ko ga je vprašal sirakuzanski kralj Hijeron, kaj je Bog,
prosil en dan odloga. Ko drugi dan pride pred kralja, prosi
dva dni odloga; po preteku dveh dni prosi štiri dni odloga
in potem vselej za polovico več kakor poprej. Ker se je
kralju zdelo, da modrijan vender le predolgo odlaša s svo¬
jim odgovorom, ga vpraša po uzroku. Modrijan pa odvrne:
■n Bolj ko to vprašanje premišljujem, tem temnejše se mi do¬
zdeva." Ako potemtakem pravimo: Bog je bitje, katero je
samo od sebe in neskončno popolno, nismo o Bogu povedali
v sega, kar bi se povedati moralo; mi smo se resnici samo
nekoliko približali, ali doseči je nikoli ne moremo, zakaj
kdor bi hotel Boga popolnoma spoznati, moral bi sam biti
Bog. Bog je pač prevelik za našo kratko pamet, zato ga
tudi ne moremo misliti ne izgovoriti. „Zdaj vidimo skozi
ogledalo, kakor v megli", pravi sv. Pavel, „takrat pa bomo
videli od obličja do obličja. Zdaj spoznam le nekoliko, takrat
Pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan" (I. Kor. 13, 12.).

52

— Kaj je Bog, spoznamo nekoliko iz ustvarjenih reči, na¬
tančneje iz božjega razodetja. „Kar je nevidljivega na njem
(Bogu), se od stvarjenja sveta sem po tem, kar je stvarjenega
spozna in vidi“ (Rimlj. 1, 20.). Sv. Vincencij Fereri imenuje
stvari ogledalo, v katerem se kaže stvarnik. Tako se n. pr.
iz lepote ustvarjenih reči spozna, koliko lepši mora še le on
biti, ki jih je ustvaril (Modr. 13, 1—3.). Iz velikosti in mno-
goštevilnosti ustvarjenih reči se da spoznati stvarnikova
vsemogočnost, iz lepega reda, ki je povsod opazovati, nje¬
gova modrost. Nekoliko torej spoznamo, kaj je Bog, iz
ustvarjenih reči, jasno pa ne, zakaj to ogledalo je megleno
(I. Kor. 13, 12.). Akoravno pa ne moremo popolnoma spo¬
znati, kaj je Bog, se nam ni treba zaradi tega žalostiti, zakaj
zadosti vemo o njem po njegovem razodetji, da mu lahko
zvesto služimo in tako v nebesa pridemo, kjer nam bode
dano gledati ga od obličja do obličja, in sicer tem natanč¬
neje, kolikor zvesteje smo mu tukaj služili.

Katekizem nam pove, da je Bog bitje, katero je samo
od' sebe in neskončno popolno. Bitje sploh se imenuje to,
kar je. Rastline, živali, ljudje, angeli so bitja, ker so. Tudi
Bog se imenuje bitje, ker je. Ko je Mojzes vprašal Boga, ki
se mu je prikazal v gorečem grmu, po njegovem imenu, je
odgovoril: „Jaz sem, ki sem“ (II. Mojz. 3, 14.). Ali bitja so
različna. Mi opazujemo, da so nekatera bitja na zemlji po¬
polnejša od drugih. Rastline so popolnejša bitja od kamnov,
živali so popolnejša bitja od rastlin, ljudje so popolnejša
bitja od živali. Ali kakšno bitje pa je Bog ? Bog je sam od
sebe in neskončno popoln.

43. Kaj pomeni: Bog je sam od sebe?

Bog je sam od sebe pomeni: Bog ni postal
in svojih popolnostij ni dohil od nobenega
drugega bitja.

Vsa druga bitja, bodisi v nebesih, bodisi na zemlji, ,
niso zmirom bila, ampak so postala, so začela enkrat biti,
in vsa druga bitja niso postala sama od sebe, ampak postala
so s pomočjo božjo, edino Bog ni postal, ni začel kedaj
biti, ampak on je zmirom bil, zato se imenuje bitje, ki je
samo od sebe. To nam povedo besede: „Jaz sem, ki sem“,
katere je Bog govoril Mojzesu, to je: jaz sem sam od sebe.
Ker so vsa druga bitja postala s pomočjo božjo, ali ker

53

imajo od njega svoj začetek, Bog edini je sam od sebe, zato
so vsa druga bitja v primeri z Bogom, kakor bi jih ne bilo,
kakor prazen nič. Kralj David je rekel: „Moje bitje je kakor
nič pred teboj (Ps. 38, 6.). Prerok Izaija pravi: „Vsi narodi
so pred njim, kakor da bi jih ne bilo, kakor nič in prazna
reč mu veljajo“ (Iz. 40, 17.). Ako pa vsi narodi niso nič v
primeri z Bogom, kakšno bitje mora torej on biti!? —Vsa
druga bitja imajo svoje popolnosti ali dobre lastnosti od
Boga, Bog jim jih je dal, ko jih je ustvaril, kakor spričuje
sv. Pavel: „Iz njega, in po njem, in v njem je vse“ (Rimlj.
11, 36.), edino Bog ni dobil svojih popolnostij od kakega
drugega bitja, ampak jih ima od samega sebe od vekomaj.

44. Kaj pomeni: Bog je neskončno popoln?

Bog je neskončno popoln, pomeni: Bog
ima vse dobre lastnosti v najvišji meri.

Popolno se imenuje ono bitje, kateremu ničesar tega
ne manjka, kar spada ali bi moralo spadati k njegovi na¬
ravi. Ako bi imel človek vse drugo, le ene roke ne, ne bil
bi popoln, ker mu nekaj manjka, kar spada k človeški na¬
ravi. Ali ko bi se mu pamet mešala, bi tudi ne bil popoln,
ker zdrava pamet spada k človeški naravi. Nekatera bitja
so od drugih popolnejša, kakor sem že omenil, vender celo
popolno ali neskončno popolno je le eno bitje, namreč Bog,
ki ima vse dobre lastnosti v najvišji meri. Vse, karkoli si
lepega, veličastnega, dobrega kdo misliti more, vse ima Bog,
in sicer ima to v najvišji meri, tako da se njegove dobre
lastnosti boljše kakor so že, misliti ne morejo, tudi ne zme¬
riti, Bog je tako popoln, da bolj popoln biti ne more.

Z vr š e t e k.

Ko bi kak otrok ne bil še nikoli videl svojega očeta,
oče pa bi mu iz tujine neprenehoma pošiljal mnogo lepih
darov, iz katerih bi lahko spoznal dobrotljivost in bogastvo
svojega očeta; razven tega bi mu še oče obljubil, da sme v
nekoliko letih k njemu priti in zmirom pri njem ostati, ali
bi ne bil tak otrok željan mnogo slišati o svojem očetu?
In ko bi otrok slišal, da je njegov oče mogočen kralj, ali
bi ne bil še bolj željan zvedeti kaj o svojem očetu ? Glejte,
dragi kristijani! mi vsi imamo takega Očeta, katerega še

54

nismo nikdar videli, kateri nas dan na dan obsiplje z dobro¬
tami, kateri nas ljubi od srca, katerega kraljestvo je vesoljni
svet, in kateri nas hoče prej ali slej poklicati k sebi. Ta
naš Oče je Bog sam. Ali niste tudi vi v radovedni slišati prav
mnogo o svojem nebeškem Očetu? Že danes ste nekoliko
slišali, ali še več bodete slišali, ko se vam začno razlagati
prelepe božje lastnosti. Pridite vsako nedeljo zaradi tega v
obilnem številu h krščanskim naukom, da bodete svojega
nebeškega Očeta bolj in bolj spoznali in se ga kot pridni
otroci ljubiti naučili. „To pa je večno življenje, da spoznajo
tebe, samega pravega Boga“ (Jan. 17, 3.). Amen.

9. Krščanski nauk.

Bog je bitje, katero je samo od sebe in neskončno po¬
polno. Ker je Bog neskončno popoln ali tako popoln, da
bolj popoln biti ne more, ima vse dobre lastnosti v najvišji
meri. Vseh lastnostij božjih ne moremo našteti in si jih za¬
pomniti, ker jih je brez števila veliko, zato pa moramo za¬
dovoljni biti samo z nekaterimi.

45. Katere lastnosti bo&je si moramo po¬
sebno zapomniti ?

Posebno si moramo zapomniti te-le last¬
nosti božje: Bog je zgolj duh, večen in nespre¬
menljiv, povsod pričujoč in vseveden, neskon¬
čno moder in vsemogočen, neskončno svet in
pravičen, neskončno dobrotljiv in usmiljen,
neskončno resničen in zvest.

Naštete lastnosti božje si moramo zaradi tega posebno
zapomniti, ker so najbolj imenitne in tudi sv. pismo največ¬
krat o njih govori. Da bomo pa te lastnosti božje, kolikor
mogoče, dobro razumeli, si moramo vsako posebej nekoliko
natančneje pogledati.

55

46. Kaj pomeni: Bog je zgolj duh?

IJog je zgolj (luh pomeni: Bog je bitje, ki
ima najpopolnejši um in najpopolnejšo prosto
voljo, telesa pa ne.

Duh sploh je nevidno, neumrljivo bitje, ki ima um in
voljo, telesa pa ne. Ko se je Jezus po svojem vstajenju pri¬
kazal svojim učencem pri zaprtih durih, so se prestrašili in
bali, ker so menili, da vidijo duha. On pa jim je rekel: „Kaj
ste prestrašeni, in take misli obhajajo vaša srca? Poglejte
moje roke in noge, da sem jaz sam; potipajte in poglejte,
saj duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jaz imam -1
(Luk. 24, 37 — 39.). Ako duh nima mesa in kosti, potem tudi
nima telesa. Naša duša je duh, ker ima um, s katerim misli,
reči spoznava, in ker ima voljo, da lahko kaj hoče ali pa
noče, vender naša duša ni zgolj duh, ker je združena s te¬
lesom; človek torej ima duha,  ali  duh  on  ni.
Zgolj duh je tisti, ki ni združen z nobenim telesom, kakor
so angeli. Angeli so zgolj duhovi, to je take stvari, ki imajo
um in prosto voljo, telesa pa ne. Angeli imajo mnogo bolj
razvit um in mnogo popolnejšo voljo, kakor ljudje, ali naj¬
popolnejšega uma in najpopolnejše proste volje angeli nimajo,
marveč le Bog, in sicer ima Bog tako popoln um in tako
popolno prosto voljo, da um in volja vseh ljudij in vseh
angelov skupaj ne doseže nikdar in nikoli uma in volje
božje; Bog vse najbolje spozna in hoče. — Da je Bog res
duh, spričuje nam sv. pismo stare, kakor nove zaveze. Modri
Sirah pravi: „Kdo je videl Boga, da bi ga mogel popisati.'"
(Sir. 43, 35.) Kristus sam pa naravnost pravi: „Bog je duh,
in kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu in v resnici"
(Jan. 4, 24.) Sv. Pavel veli: „Kralju večnemu, neumrljivemu,
nevidnemu, samemu Bogu, bodi čast in hvala vekomaj 14
(L Tim. 1, 17.). — Tako učijo tudi sv. cerkveni očetje:
»Bog je duh“, pravi sv. Ciril Jeruzalemski, „nobeden človek
ga^ še ni videl, niti ga more videti.“ „Bog je duh in nima
ničesar telesnega, marveč je zgolj duh“, piše sv. Ambrozij.

V sv. pismu sicer beremo, da se je Bog ljudem pri¬
kazal, kakor našim prvim roditeljem v raju, Noetu, Abrahamu,
ali iz tega še ne smemo sklepati, da ima Bog telo. Telo, v
katerem se je Bog ljudem prikazal, ni bilo resnično, ampak
le navidezno, katero je le tako dolgo imel, dokler je z ljudmi

56

vidno občeval. — Sv. pismo govori tudi o božjih očeh, uše¬
sih, rokah, nogah itd., ali to stori le zato, da bi nam bilo
bolj razumljivo. Mi si namreč ne moremo misliti, dokler smo
na zemlji, kako bi mogel kdo videti brez očij, slišati brez
ušes, govoriti brez ust, delati brez rok itd. Ako torej sveto
pismo govori o božjih očeh, nam hoče nekako po človeško,
po domače, naznaniti božjo vsevednost; če govori o božjih
ušesih, pomenja to njegova pripravljenost nam pomagati; če
govori o božjih rokah, pomeni to božjo vsemogočnost itd.
— Večkrat se slika Bog kot star mož, ki drži svet v svoji
roki. Ta podoba pomenja, da je Bog večen, da je vse ustva¬
ril, da vse ohranjuje in vlada.

Ker je Bog zgolj duh, ni zadosti, da ga samo po zu¬
nanje, rekel bi, s telesom častimo, kakor s poklekanjem, s
sklepanjem in povzdigovanjem svojih rok, z izgovarjanjem
sv. besedij, ampak mnogo bolj ga še moramo častiti po no¬
tranje, s pobožnimi mislimi, s svetimi željami. „Bog je duh,
in kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu in v resnici",
opominja Jezus (Jan. 4, 24.).

47. Kaj pomeni: Bog je večen?

Bog je večen pomeni: Bog je vselej bil,
je in bo vselej.

Večno je to, kar se ni nikoli začelo in se ne bo nikoli
nehalo. Ako potemtakem pravimo: Bog je večen, hočemo
reči: Bog se ni nikoli začel, on nikoli ne bo nehal biti, zaradi
česar se v razlago pristavljajo še besede: bil je vselej, je in
bo vselej. Ko bi se tudi milijone in milijone let prestavili v
preteklost, ne našli bi časa, ko Boga ni bilo. Svet in vse,
kar je na svetu, se je enkrat začelo, le Bog je brez začetka,
on je vselej bil. „Preden so bile gore, in preden je bila
zemlja, in preden je bil svet, si ti, o Bog, od vekomaj do
vekomaj" (Ps. 89, 2.). Vse, kar je na zemlji, ima tudi svoj
konec, kakor nas uči vsakdanja skušnja. Najmogočnejša
kraljestva, največja ljudstva, najimenitnejša mesta so izginila
s površja zemlje. Nebo, ki se nad nami razpenja, zdi se nam
vedno jednako; solnce vshaja in zahaja, po noči se prika¬
zujejo zvezde, mesec se spreminja, kakor nekdaj. Ravno tako
menimo, da je zemlja zmirom enaka. Ali to se nam samo
dozdeva. Nebo in zemlja se tudi starata, seveda bolj počasi
kakor človek, in bodeta nazadnje prešla. Učenjaki, ki se

57

mnogo pečajo z zemljo in obnebjem, so opazili že marsikako
spremembo, kakor postavim, da se je zemlja nekoliko ohla¬
dila, da se je morje nazaj pomaknilo, da so na nebu neka¬
tere zvezde izginile in se nič več niso prikazale. Vse bode
prešlo, vse bo imelo svoj konec, kakor je imelo svoj začetek.
„Nebo in zemlja bodeta prešla“, govori Kristus (Mat. 24, 35.)
,.le Gospod ostane vekomaj." Lepo pravi kralj David: „V za¬
četku si ti, Gospod, zemljo utrdil, in delo tvojih rok so ne¬
besa. One preidejo, ti pa ostaneš; in vse se starajo, kakor
obleka, in kakor oblačilo jih spreminjaš in so spremenjena;
ti pa si ravno tisti in tvoja leta se ne manjšajo" (Ps. 101,
26—28.). Daši ravno pa je Bog večen, se vender nič ne po¬
stara. Pri njem ni preteklosti, ker je vse preteklo pred nje¬
govimi očmi, kakor bi se zdaj le zgodilo, tudi ni prihod¬
nosti, ker je tudi vse prihodnje pred njim, pri Bogu je le
sedanjost. Sv. pismo pravi: „Tisoč let je pred teboj kakor
včerajšnji dan, ki je minil; in kakor straža po noči" (Ps. 89, 4.).
Bog je vselej bil, je in bo vselej, on je večen. Kako je
to mogoče, si mi s svojo slabo pametjo seveda ne moremo
misliti, vender moramo o tem trdno prepričani biti. Saj pa
tudi drugače biti ne more; zakaj, ker je Bog ustvaril svet,
je moral gotovo že biti pred svetom, drugače bi ga ne bil
mogel ustvariti. Ako bi bil kak čas, v katerem Boga ni bilo,
potem v tistem času nič ni bilo. Kjer pa nič ni, ali bi mogel
Bog sam od sebe in iz nič postati ? Ker je to nemogoče,
mora Bog večen biti. Tudi naša duša se ne bo nikdar nehala,
zakaj pa se potem ne imenuje večna? Zato, ker ima svoj
začetek; imenuje se le neumrjoča, ker nikdar ne umrje. Tudi
angeli niso večni, ker so se nekdaj začeli, pač pa so neumr-
joči, ker bodo zmirom živeli.

Ako primerjamo minljive reči z večnim Bogom, kaj
nas ta primera uči? Uči nas, da naj ne navezujemo svojega
srca na posvetno, ampak naj je darujemo Bogu, ki vekomaj
ostane. „Svet mine in njegovo poželenje, kdor pa stori voljo
Gospodovo, ostane vekomaj" (I. Jan. 2, 17.). Mine lepa po¬
stava, mine bogastvo in čast, mine posvetno veselje, zato v
posvetnih rečeh prave sreče najti ne moremo. Človeška
duša je neminljiva in hoče tudi neminljive sreče, kakeršno
najde le v Bogu, ki je večen. Najbolj moder je zato tisti,
ki išče Boga, in najbolj srečen, kdor se Boga drži in mu
stanovitno služi.

58

48 . Kaj pomeni: Bog je nespremenljiv P

Bog je nespremenljiv pomeni: Bog je sam
v seM od vekomaj do vekomaj vedno isti.

Nespremenljivo je to, kar vedno enako ostane, se ni¬
koli ne spremeni. Ako tedaj pravimo: Bog je nespremenljiv,
je sam v sebi od vekomaj do vekomaj vedno isti, hočemo
reči: Bog je zmirom takšen, kakeršen je bil pred tisoč in
tisoč leti, tudi še danes, in takšen bo ostal na vse večne
čase. Spreminja se nebo in zemlja, spreminjajo se letni časi,
spreminja se vreme, spreminjajo se ljudje. Ljudje postajajo
večji, starejši, močnejši, potem začnejo zopet slabeti; ljudje
so zdaj zdravi, zdaj bolni, zdaj pridni, zdaj hudobni; danes
so lahko tisti naši prijatelji, ki so bili pred kratkem naši
sovražniki in narobe. Bog edini je vedno enak, Bog edini
se ne spreminja. Po preroku Malahiju pravi Gospod: „Jaz
sem Gospod in se ne spreminjam 14  (Malah. 3, 6.) in sv. Jakob
apostol piše: „Pri Bogu ni spremenjenja, tudi ne sence kake
spremenljivosti" (Jak. 1, 17.). — Da je Bog v  nespremenljiv,
sledi že iz tega, ker je najpopolnejše bitje. Če bi se namreč
spremenil, bi moral postati ali popolnejši ali pa nepopol¬
nejši. Popolnejši Bog ne more postati, ker je že itak tako
popoln, da bolj popoln biti ne more, nepopolnejši pa tudi
ne more postati, ker bi potem ne bil najpopolnejše bitje,
bi torej ne bil več Bog. Tako nam spričuje zdrava pamet.

— Kakor božje bitje, tako se tudi različne lastnosti božje
nič ne spreminjajo. On je zmirom enako vseveden, neskončno
moder, vsemogočen, povsod pričujoč, neskončno svet itd.

— Ker je Bog nespremenljiv, zato tudi svoje volje, svojih
sklepov ne spreminja. Kar je enkrat hotel, to zmirom hoče,
kar je enkrat sklenil, zmirom ostane, in sicer zato, ker je
to, kar Bog hoče, kar Bog sklene, zmirom dobro, da, naj¬
boljše. Včasi se nam zdi, da Bog spreminja svoje sklepe, a
motimo se, ne spreminja jih. Mislimo si, da se je človek, ki
je bil včeraj še velik grešnik, danes skesano spovedal. Včeraj
ga je Bog sovražil, danes ga ljubi. Ali ni torej spremenil
svojega mišljenja, ko danes ljubi tistega, katerega je še včeraj
sovražil? Ne, nikakor ne. Bog od vekomaj sovraži greh in
ga kaznuje, ljubi pa tudi vekomaj dobro in je poplača. Včeraj
je bil človek z grehi obložen, in zato ni bil Bogu prijeten,
danes je skesanega in potrtega srca, danes je čist, in zato

59

ga Bog ljubi. Le človek se je spremenil, ker je postal iz
grešnika pravičnik, Bog pa se ni spremenil. Ogledalo ti
zmirom pokaže tisto podobo, kakeršen si takrat, kadar se
v nje pogledaš. Ako si zmirom čisto umit, ti bo ogledalo
zmirom pokazalo snažno podobo, ako si umazan, ko se po¬
gledaš, bo podoba umazana; drugačna bo podoba, če se jezen,
drugačna, če se vesel v ogledalo pogledaš. Se je li ogledalo
spremenilo ali tvoje lice? Ogledalo je ostalo nespremenjeno,
spremenilo se je tvoje lice. —• Ako sv. pismo pravi, da se
je Bog kesal, ker je človeka ustvaril, da se je jezil itd.,
govori tako le zaradi tega, da pomen besedi lažje umevamo.

Ker je Bog nespremenljiv, moramo tudi v njega naj¬
bolj zaupati; zakaj on ostane vedno naš vsemogočni zavetnik,
naš ljubeznivi oče.

49. Kaj pomeni: Bog je povsod pričujoč?

Bog je povsod pričujoč pomeni: Bog je
povsod, v nelbesili in na zemlji.

Povsod pričujoč je tisti, kateri je na vseh krajih ob
enem. Človek ne more biti ob enem na več krajih, še manj
more biti na vseh krajih, ampak le na enem kraju. Mi smo
zdaj v cerkvi, doma nas pa ni, in ti, ki so doma, ne morejo
ob enem in istem času biti v cerkvi ali kje drugje. Bog pa
je ob enem in istem času na vseh krajih, povsod. Ko bi kdo
prehodil vso zemljo, našel bi kraje, kjer ni ljudij, ne živalij,
kjer ne stoji nobena hiša, ne raste nobena travica, ali kraja,
kjer bi Boga ne bilo, nihče ne najde. Ko bi kdo mogel priti
na solnce, na mesec, na zvezde, in bi vse prehodil, bi tudi
tam ne našel kraja, kjer ni Boga. Ko bi šel na sredo zemlje,
ko bi se potopil na dno morja, kjer je najbolj globoko, tudi
tam je Bog. Po preroku Jeremiju govori tako-le Gospod:
»Meniš li, da sem jaz Gospod le v bližnjavi, pravi Gospod,
in ne tudi Bog v daljavi? Se bo li kdo v skrivni kraj skril,
da bi ga jaz ne videl, pravi Bog? Mar jaz ne napolnjujem
neba in zemlje ?“ (Jer. 23, 23. 24.). Lepo popisuje kralj David,
kako je Bog povsod pričujoč, ko pravi: „Kam pojdem pred
tvojim duhom ? In kam pobežim pred tvojim obličjem ? Ako
ki šel v nebo, si ti ondi; ako bi se podal v pekel, si ti tukaj.
Ako bi vzel zarijine peroti in bi prebival na kraji morja:
ki me tudi tja peljala tvoja roka in me držala tvoja desnica.
Tn ko bi rekel: Morebiti me bo tema pokrila; tudi tema bi

60

mi bila luč v mojih sladnostih; ker tema ni pred teboj temna,
in noč je svetla, kakor dan; tema je njemu kakor luč"
(Ps. 138, 7—12.). Vzrok torej, zakaj nas Bog povsod vidi,
je ta, ker je povsod pričujoč, kar potrjuje tudi sv. apostol
Pavel, pišoč: „(Bog) ni daleč od nobenega izmed nas. Zakaj
v njem živimo, se gibljemo in smo“ (Dej. ap. 17, 27.).

Misel, da je Bog povsod pričujoč, nas krepko odvra-
čuje od greha in vspodbuja k dobremu. Nobeden podložnik,
ki ve, da njegov gospod vsako hudobijo kaznuje, se ne pre¬
drzne grešiti vpričo njega; tako se moramo bati tudi mi gre¬
šiti pred obličjem povsod pričujočega Boga. „Bolje mi je
brez dejanja vama pasti v roke, kakor pa grešiti pred ob¬
ličjem Gospodovim", rekla je čista Suzana, ko sta jo dva
hudobna starca nagovarjala v greh (Dan. 13, 23,). O svetem
Efremu, cerkvenem učeniku, se pripoveduje, da je bil vi¬
soke rasti, lepe postave, pomenljivega obraza in prijazne
besede. Njemu nasproti je stanovala ženska, ki se je pogosto
ozirala po svetniku. Nekega dne se mu približa ter mu s
prilizljivimi besedami razodene svoje nagnjenje do njega.

Efrem jo pelje na trg in pravi: ..Tukaj-.“ Kaj tukaj.

ko naju vidi toliko ljudij? „Tedaj se ti sramuješ ljudi, da
ne bi videli tvojega grdega dejanja; zakaj te pa pred Bogom
ni sram, ki vse vidi in vse ve in te obsodi za tako pre¬
grešno dejanje v večno trpljenje?" Te besede presunejo srce
nesramnice, ki pade pred svetnika na kolena in ga prosi,
naj jej pomaga na pot poboljšanja. Tudi vi, predragi, se spo¬
minjajte večkrat, da je Bog povsod pričujoč. Ta misel vas
bo odvračevala od greha in vas spodbadala k dobremu, po¬
sebno kadar se vam je vojskovati zoper razne skušnjave.

Z v r š e t e k.

Preljubljeni v Gospodu! Slišali smo danes, da je Bog
zgolj duh, večen, nespremenljiv in povsod pričujoč. Te last¬
nosti božje imajo za naše življenje prelepe nauke. Ker je Bog
zgolj duh, molimo ga po naročilu Kristusovem „v duhu in v
resnici", ker je večen, iščemo le v njem prave, neminljive
sreče, ker je nespremenljiv, stavimo le v njega svoje zaupanje,
in ker je povsod pričujoč, ne žalimo ga nikjer z nobenim
grehom in storimo kolikor mogoče, mnogo dobrega. — Spomin,
da je Bog povsod pričujoč, naj nas tolaži in osrčuje v nadlogah
in težavah, kakor kralja Davida, ki je rekel: „Ako bi ravno
po smrtni senci hodil, se ne bom bal hudega, ker si ti (o
Bog) z menoj" (Ps. 22, 4.). Amen.

61

10. Krščanski nauk.

V zadnjem krščanskem nauku razložil sem vam štiri
prve lastnosti božje, namreč da je Bog zgolj duh, večen,
nespremenljiv in povsod pričujoč. Iz teh lastnosti ste že ne¬
koliko spoznali božje bitje, še bolj je bote spoznali, ko vam
razložim še druge imenitne lastnosti božje. S pričujočnostjo
božjo povsod je v tesni zvezi božja vsevednost.

50. Kaj pomeni: Bog je vseveden?

Bog je vseveden pomeni: Bog ve vse; pre¬
teklo, sedanje in prihodnje; ve tudi naše naj-
skrivnejše misli.

Ljudje marsikaj vedo, kar se je zgodilo, ali to je le
malo in nepopolno, tudi marsikaj vedo, kar se godi sedaj,
ali tudi tega je malo, in kaj lahko zopet pozabijo. Kar pa
bo v prihodnosti, tega celd nič ne vedo, razven če kaj slu¬
tijo. Glejte! kako daleč presega vednost božja človeško ved¬
nost! Na svetu se ničesar ne zgodi, kar bi Bog ne vedel;
tudi las nam ne pade z glave, tudi vrabec ne pade s strehe
brez vedenja božjega (Mat. 10, 29.). Bog ve vse preteklo,
kar se je zgodilo od začetka sveta do današnjega dne, in
sicer ve to tako natančno, kakor bi se zdaj-le godilo, ker
ničesar ne pozabi; Bog ve vse sedanje, kar se godi po ve¬
soljnem svetu, da ve celo vse, kar se bo še le zgodilo v
prihodnosti. Da še več! Bog vidi in ve tudi naše najskriv-
nejše misli; on ve, če kaj dobrega, on ve, če kaj pregreš¬
nega mislimo.

Resnico, da je Bog vseveden, nam spričuje sv. pismo
na neštevilnih mestih. Pobožni Job pravi: „Bog vidi na po¬
krajine sveta in ogleduje vse, kar je pod nebom' 1  (Job. 28, 24.).
David govori: »Gospod gleda iz nebes in vidi vse člo¬
veške otroke. Iz svojega stanovanja se ozira na vse, ki pre¬
bivajo na zemlji" (Ps. 32, 13—15.). Modri Sirah pravi: „Vsa
dela ljudij so pred Bogom kakor na solncu in njegove oči
so neprenehoma obrnjene na njih pota" (Sir. 17, 14.). In
zopet pravi: „Človek, ki prelomi zakonsko zvestobo (zani-

62

čuje svojo dušo) in sam pri sebi pravi: Kdo me vidi? Okoli
mene je temno, stene me zakrivajo, in nihče me ne opazuje:
koga se bom bal? — Pa ne pomisli, da Gospodovo oko vse
vidi, in ne spozna, da so Gospodove oči svetlejše od solnca
in da ogledujejo vsa človeška pota in brezna globočine in
da gledajo najskrivnejše kote človeških src“ (Sir. 23, 25—29.).
Sveti Pavel pa piše: „Nobena stvar ni nevidna pred njim,
ampak vse je golo in odgrnjeno pred njegovimi očmi, kate¬
remu nam bo treba dajati odgovor“ (Hebr. 4, 13.). Jezus je
poznal misli svojih sovražnikov. Ko je mrtvoudnemu grehe
odpustil, so nekateri farizeji mislili v svojih srcih: „Kaj tako
govori? Preklinja! Kdo more grehe odpuščati, kakor sam
Bog?“ Jezus pa je spoznal, da sami pri sebi tako mislijo in
je rekel: „Kaj to mislite v svojih srcih ?“ (Mark. 2, 7. 8.)
Da Bog ve tudi vse prihodnje, pove nam sv. pismo na pre¬
mnogih mestih. Bog je vedel, kaj se bo zgodilo z Abrahamom
in njegovim zarodom; on je vedel, da se bo Faraonovo srce
zakrknilo, in da ne bo izpustil izraelskega ljudstva, kakor
le po hudih stiskah primoran. Jezus je vedel, kaj bo moral
trpeti in je isto prerokoval svojim učencem; vedel je, da ga
bo Judež izdal, Peter zatajil, vsi učenci zapustili itd. Bog
tedaj ve vse, preteklo, sedanje in prihodnje; ve tudi naše
najskrivnejše misli.

Dragi kristijani! Kakor misel na povsod pričujočega
Boga, tako nas tudi misel na vsevednega Boga prav krepko
odvrača od greha. Da bi nas pač ta misel neprenehoma
spremljala, potem bi gotovo toliko hudega ne mislili, ne že¬
leli, še manj pa storili. „Živi tako“, opominja vsakega sveti
Alfonz, „kakor bi razven tebe in Boga nikogar ne bilo na
svetu. Božje oko te povsod vidi; če greš ven te vidi; če se
vrneš, te vidi; če luč gori, te Bog vidi; če se ugasne, te
vidi; zatorej boj se,- njega, ki vse vidi, ali si pa poišči kak
kraj, kjer te Bog ne vidi, in ondi počenjaj, kar se ti poljubi. 44

51. Kaj pomeni: Bog je neskončno moder?

Bog je neskončno moder pomeni: Bog
urejuje vse tako, da vselej doseže svoje naj¬
svetejše namene.

Namen ali namera je to, zavoljo česar kdo kaj stori
ali opusti, ali to, kar kdo doseči misli, ako kaj stori ali

63

opusti. N. pr. če kdo pobožno moli, ima namen Boga častiti,
ga kaj prositi, v se mu zahvaliti. Namen utegne biti dober ali
pa hudoben. Če kdo v mladosti pridno dela in si tudi kaj
prihraniti skuša, da bi na stare dni imel kaj jesti, se s čim
oblačiti, in bi mu ne bilo treba beračiti ter ljudem delati
nadlego, ima dober namen, ter modro ravna. Ko bi pa kdo
pridno delal, da bi mogel potem pijančevati, svoji meseni
poželjivosti streči, ima slab namen, in ne ravna modro, am¬
pak nespametno. Bog je najpopolnejše bitje, gotovo je tudi,
da so njegovi nameni najboljši, najsvetejši. Ker je Bog vse¬
veden, ve tudi vse tako urediti ali uravnati, da vselej doseže
svoje najsvetejše namene. „Kako veličastna so tvoja dela, o
Gospod 11 , pravi kralj David, „vse si v modrosti naredil 14
(Ps. 103, 24.). In res, modrost božja se nam najbolj razodeva,
če premišljujemo čudovita dela božja. Kako modro je ustvaril
nebo! Brez števila zvezd je na nebu, in vsaka ima svojo do¬
ločeno pot tako, da nikdar druga ob drugo ne trči. Kako
veličastno je vse, kar je na zemlji! Kako lepe so marsikatere
cvetlice! Kako čudovito so ustvarjene tudi najmanjše živali,
katerih s prostim očesom niti opaziti ne moremo! In ako
hočete iz ustvarjenih reči posebno lepo spoznati modrost
božjo, oglejte si natančneje človeka, gospodarja zemlje! Člo¬
vek je ustvarjen po koncu, da more neprenehoma gledati
proti nebesom, kamor ima priti, in da se že po vnanje spozna
kot gospodar sveta. Možgane, ki so zelo nežne in občutljive,
ter se dado lahko poškodovati, so obdane z močno črepinjo,
da se to ne more kaj lahko zgoditi. In kako čudovito je
ustvaril naše oči! Oči so v jamicah, okoli in okoli zavaro¬
vane z močnimi kostmi; zgoraj so obrvi in potem trepalnice,
da pot in prah ne moreta lahko do njih, in če bi le še prišla,
dajo se zapirati in odpirati. Da nam je mogoče gledati na
'eč strani, ne da bi glavo ganili, dado se gibati itd. Tako
bi vam mogel našteti še mnogo čudovito lepega pri človeku,
kar nam vse pravi o modrosti božji. Marsikaj na svetu se
nam zdi nepotrebno, vender pa ni tako. Kar je Bog storil,
je vse dobro storil, čeprav mi tega ne sprevidimo. Sveto
pismo pravi, ko govori o stvarjenju sveta: „In Bog je videl
vse, kar je bil storil, in bilo je jako dobro 11  (I. Mojz. 1, 31.).

Neki kraljevič ni mogel trpeti muh in pajkov in je
večkrat sam pri sebi dejal: „Čemu je Bog ustvaril vse to?
Ta mrčes vender ni človeku v nobeno korist! Ko bi mogel,
vse bi pokončal. 11  Nekdaj pa je moral kraljevič bežati pred

64

sovražniki. Ves truden in onemogel pribeži v gozd, se vleže
pod drevo in zaspi. Kar se priplazi do njega sovražen vojak
in že potegne meč, da bi ga umoril. V tem trenotku prifrči
muha in piči kraljeviča tako hudo, da se vzbudi. S strahom
zagleda sovražnega vojaka, zgrabi meč in skoči po koncu.
Sovražni vojak se zdaj sam prestraši in zbeži. Na to gre
kraljevič globokeje v gozd in se skrije v neki brlog. Pajek
po noči vse s pajčevino prepreže. Zjutraj ga iščeta dva so¬
vražna vojaka in prideta tudi do tistega brloga. „Tu notri
bo skrit“, pravi eden. „Tukaj ga ne bo“, odvrne drugi, „zakaj
notri grede bi bil gotovo pretrgal vso pajčevino. 14  To rekši
odideta. Zdaj povzdigne kraljevič roke in pravi: »Zahvalim
te, o Bog! Včeraj si mi rešil življenje po muhi, danes po
pajku. O kolika je tvoja modrost, in vse, kar si storil, je
prav in dobro! 11

Modrost božja se nam kaj lepo kaže v življenju ljudij.
Spomnite se egiptovskega Jožefa! Bog ga je hotel poplačati
za njegovo pridnost, njegovega očeta in brate pa rešiti la¬
kote. Ali kako je to uredil? Pripustil je, da so Jožefa nje¬
govi bratje prodali; v Egiptu je pripustil, da je bil Jožef po
krivem zatožen in v ječo vržen. Nam se dozdeva, da je Bog
Jožefa s tem kaznoval, ne pa poplačal; vendar ni tako. Ko
bi ne bil Jožef v Egipt prodan in v ječo vržen, ne bi bil
postal kraljev namestnik, ne bi bil mogel rešiti lakote svo¬
jega očeta, svojih bratov in mnogo drugih. Zato je rekel
Jožef svojim bratom, ko se jim je dal spoznati: „Bog me je
poslal pred vami, da bote ohranjeni na zemlji, in da morete
dobivati jedi v živež. Nisem poslan sem po vašem naklepu,
ampak po volji Boga 11  (I. Mojz. 45, 7. 8.). „Vi ste z menoj
hudo mislili; Bog pa je tisto obrnil v dobro, ker me je po-
vikšal 11  (I. Mojz. 50, 20.). — Tudi z nami ima Bog najboljše
namene; on hoče, da bi mu služili in nekdaj v nebesa prišli.
Da bi ta namen dosegli, je storil Bog, da smo rojeni od ka¬
toliških starišev, da dobivamo potreben poduk, da prejemamo
sv. zakramente. Tudi bolezni, nadloge, trpljenje nam Bog po¬
šilja, da bi dosegel svoj namen, ker bi se marsikateri pogubil,
ko bi mu vse zmirom šlo po njegovi volji. Ali ni to modro ?

Ker je Bog neskončno moder, ker urejuje vse tako,
da vselej doseže svoje najsvetejše namene, ne smemo nikdar
grajati božjih naredb, četudi so nam nerazumljive. Posne¬
majmo pa tudi modrost božjo in imejmo pri vseh svojih delih
dober namen.

65

52. Kaj pomeni: Bog je vsemogočen?

Bog je vsemogočen pomeni: Bog je ustva¬
ril nebo in zemljo in vse, kar je; storiti more
vse, kar hoče.

Kdor veliko storiti more, imenuje se mogočen. Kralji
in cesarji morejo mnogo, kar je drugim nemogoče storiti,
zato se imenujejo mogočneži. Kolikor več kdo more, toliko
mogočnejši je; kdor pa more vse storiti, kar hoče, je vse¬
mogočen. Vse storiti more le Bog, zato se tudi le on imenuje
vsemogočen. Nadangel Gabrijel je rekel Mariji: „Pri Bogu ni
nemogoča nobena reč“ (Luk. 1, 37.). „Jaz sem vsemogočni
Bog“, je rekel Gospod sam Abrahamu (I. Mojz. 17, l.j. Kri¬
stus nagovoril pa je nebeškega Očeta na Oljski gori tako-le:
„Oče! tebi je vse mogoče“ (Mark. 14, 36.). Več ko na sedem¬
desetih mestih govori sv. pismo o božji vsemogočnosti. Božjo
vsemogočnost pa nam spričuje najlepše stvarjenje sveta.
Nekdaj ni bilo ne nebes, ne zemlje, ne angelov, ne ljudij,
ne solnca, ne lune, ne zvezd, sploh ničesar razven Boga. In
glejte! Vesoljni svet z vsem, kar je na njem, je Bog ustvaril
s samo besedo. Le rekel, le hotel je, pa je bilo. Bog pa ni
le vesoljni svet ustvaril, on ga tudi ohranjuje in vlada. Kakor
hitro bi Bog odtegnil svojo roko od sveta, takoj bi razpadel
v prejšnji nič. Če hoče kak človek kaj napraviti, se mora
mnogo truditi, Bogu pa ni treba drugega kakor hoteti, in že
je vse storjeno. Kakor je Bog iz ničesa vse naredil, ravno
tako tudi vse razdene; nič se ne more ustavljati njegovi
moči. Le nekaj ne more Bog, namreč tega, kar hoteti ne
more, ker nasprotuje njegovim neskončnim popolnostim. Tako
Bog ne more storiti nič grešnega, ker ne more nič takega
hoteti, ko je neskončno svet; on ne more poplačati kaj hu¬
dega in kaznovati kaj dobrega, ker je neskončno pravičen;
ravno tako Bog ne more storiti nič neumnega, ker je ne¬
skončna modrost.

Božja vsemogočnost nas vspodbuja, da stavimo nanj
vse svoje zaupanje. Ako nam nobeden človek več pomagati
ne more, Bog nam še ostane, on nam lahko zmirom pomaga;
on nas lahko reši iz najhujše nesreče, on lahko stori, da
vidimo zopet srečne, vesele dni, on nas lahko reši cel6
smrti. Ako nas napadajo skušnjave, zaupajmo v Boga, on
nas podpira, in ako imamo le resno voljo, jih bomo pre-

5

66

magali. „Vse premorem v njem, ki me močnega dela“, rekel
je sv. Pavel (Filip. 4, 33.). — Vsemogočnost božja pa nas
naj tudi napolnjuje s sv. strahom pred Bogom, pred grehom.
Ako se nam tudi ni bati ljudij zavoljo kake hudobije, ne
pozabimo, da vsemogočna roka Gospodova doseže prej ali
slej vsakega hudodelnika. „Ne bojte se jih, kateri telo
umore", pravi Kristus, „duše pa ne morejo umoriti; temveč
bojte se veliko bolj tistega, kateri more dušo in telo po¬
gubiti v pekel“ (Mat. 10, 28.).

53. Kaj pomeni: Bog je neskončno svet?

Bog je neskončno svet pomeni: Bog lioče
in Jjubi samo dobro in sovraži vse hudo.

Svet sploh se imenuje tisti, ki hoče in ljubi dobro in
sovraži hudo. Tisti ljudje, ki so dobro zelo ljubili in so hudo
zelo sovražili, se zato imenujejo tudi svetniki. Dasiravno so
zelo ljubili dobro in sovražili hudo, vender niso zmirom
enako ljubili in delali dobrega in sovražili hudega ter so
večinoma v grehe padli. Še bolj kakor ljudje ljubili so dobro
in sovražili hudo angeli, četudi ne vsi. Marija je med vsemi
angeli in ljudmi vse svoje življenje ljubila dobro najbolj in
sovražila tudi hudo najbolj, ker ni storila nikdar nobenega
greha, zato pa tudi njena svetost presega svetost vseh an¬
gelov in svetnikov. Ali svetost vseh prekosi svetost božja,
zakaj neskončna je. Bog ljubi samo dobro tako zelo, da je
bolj ljubiti ne more, sovraži pa tudi vse hudo tako zelo, da
je bolj sovražiti ne more. Sv. pismo svetost božjo mnogo¬
krat oznanjuje. Prerok Izaija pravi, da serafini pred Bogom
zakrivajo svoj obraz in mu kličejo: „Svet, svet, svet si ti,
Gospod, Bog vojskinih trum, nebo in zemlja sta polna tvoje
časti" (Iz. 6, 3.).

Ker je Bog neskončno svet, hoče, da bi v  bili vsi ljudje
dobri in sveti, da bi hrepeneli po čednosti. Že izraelskemu
ljudstvu je Bog rekel: „Bodite sveti, ker sem jaz svet, Go¬
spod, vaš Bog“ (III. Mojz. 19, 2.). Da Bog hoče dobro, po¬
kazal je že s tem, ker nam je dal vest, katera nas hvali,
kolikorkrat kaj dobrega storimo, graja pa, ako delamo hudo.
To je pokazal tudi z vsemi zapovedmi, ki jih je dal v sta¬
rem in novem zakonu. Ker je Bog neskončno svet, ljubi
neizmerno pred vsem samega sebe, neskončno dobroto. On
pa ljubi tudi vse dobro nad svojimi stvarmi. Največje veselje

67

ima nad svetostjo svojih angelov in izvoljenih v nebesih, ter
nad nedolžnostjo, čistostjo in svetostjo dobrih ljudij na
zemlji. Tudi grešnikom ne odtegne, dokler na zemlji živijo,
popolnoma svoje ljubezni, ker je tudi nad njimi še tu in tam
kaj dobrega in ker še lahko dobri postanejo, če se pobolj¬
šajo. Sv. pismo pravi: „Ljubiš vse, kar je, in nič tega ne
sovražiš, kar si ustvaril, ker nisi nič iz sovraštva ustvaril
ali napravil 1 ' (Modr. 11, 25.). Le hudobnih duhov in zavrženih
ljudij Bog ne ljubi, ker na njih ni nič več dobrega, ampak
vse hudobno, in ker ne morejo več dobri postati. — Ker
Bog ljubi samo dobro, sledi že iz tega, da vse hudo sovraži,
da hudega noče. Kako Bog sovraži vse hudo, nam spričuje
sv. pismo na mnogih mestih. „Ti si Bog, ki nočeš krivice.
Hudobni ne prebiva zraven tebe in krivični ne ostane pred
tvojimi očmi. Sovražiš vse, ki hudo delajo" (Ps. 5, 5—7.).
„Pot hudobnega je Gospodu gnusoba" (Modr. 14, 9.). Kako
Bog sovraži hudo, pokazal je nad napuhnjenimi angeli. Bili
so najlepše stvari, katere je neizrečeno ljubil, a ni jim pri¬
zanesel, ko so se zoper njega spuntali. Rad je imel Adama in
Evo, a zapodil ju je iz raja, ker sta storila hudo. Sv. pismo
je polno vzgledov, ki nam pričajo, da Bog sovraži vse hudo.

Kaj nas uči svetost božja? Da tudi mi hočemo in lju¬
bimo samo dobro, da pa sovražimo vse hudo, da postanemo
sveti. „Bodite sveti, ker sem jaz svet, Gospod, vaš Bog"
(III. Mojz. 19, 2.) govori Gospod tudi nam. Sv. Pavel pa
pravi: „To je volja božja, vaše posvečenje" (I. Tes. 4, 3.)
Dobro pa je to, kar Bog zapoveduje, hudo, kar on prepove¬
duje, in to je greh. Greh moramo torej sovražiti iz dna svo¬
jega srca. Sv. Edmund škof je rekel: „Ko bi stala na moji
desnici ognjena apnenica, na moji levici pa greh, bi raje v
ogenj skočil, kakor pa v greh privolil.“ Tako so govorili,
pa tudi ravnali svetniki božji. Posnemajmo svetnike!

Z v r š e t e k.

Zopet smo spoznali, predragi, štiri prelepe lastnosti božje,
namreč božjo vsevednost, modrost, vsemogočnost in svetost.
Ker je Bog vseveden, bojmo se ga žaliti tudi v mislih, željah
in na skrivnem; ker je neskončno moder, udajmo se v vseh
rečeh v njegovo sveto voljo; ker je vsemogočen, zaupajmo v
njega, a bojmo se tudi njegovih kaznij; ker je neskončno svet,
prizadevajmo si, da mu postanemo podobni, ljubimo dobro
nad vse, sovražimo pa nad vse tudi greh. Amen.

5 a

68

11. Krščanski nauk.

V zadnjem krščanskem nauku smo premišljevali vse¬
vednost, neskončno modrost, vsemogočnost in neskončno
svetost božjo, in nauke, kateri iz teh lastnostij božjih za
nas sledijo; danes pa hočemo še nekoliko prevdariti poslednje
štiri lastnosti božje, katere si moramo posebno zapomniti.

54. Kaj -pomeni: Bog je neskončno pra¬
vičen ?

Bog je neskončno pravičen pomeni: Bog
plačuje d o liro in kaznuje hudo, kakor kdo
zasluži.

Pravičnega imenujemo tistega, kateri vsakemu da, kar
si zasluži, torej njemu, ki dobro dela, plačilo, njemu, ki hudo
dela, zasluženo kazen. Ljudje ne plačujejo dobrega, kakor
kdo zasluži, ker ne znajo njegovih dobrih del prav ceniti,
ker mnogokrat nočejo ali pa ne morejo dati primernega
plačila. Ravno tako je s kaznijo. Roditelji bi mnogokrat mo¬
rali kaznovati svoje otroke, ali ker so predobri, jim mar¬
sikaj spregledajo, kar bi spregledati ne smeli. Pri Bogu je
vse drugače. Bog natanko presodi, kaj kdo zasluži in koliko
bodisi plačila ali kazni, on tudi nič ne gleda na veljavo
ljudi (Rimlj. 2, 11.) marveč le na zasluženje. Kdor torej dela
dobro, tistega poplača, kdor dela hudo, tistega kaznuje, in
sicer ravno tako, kakor zasluži. Sv. Pavel pravi: „Bog bo
povrnil vsakemu po njegovih delih; tistim sicer, ki po sta¬
novitnosti dobrega dejanja iščejo slave in časti in nestroh-
Ijivosti, večno življenje; tistim pa, kateri so prepirljivi in
nepokorni resnici, vdani pa krivici, jeza in srd“ (Rimlj. 2,
6—8.). Kdor obilno dobrega stori, prejme obilno plačilo,
kdor stori le malo dobrega, prejme majhno plačilo; ravno
tako bode kazen hudobnih primerna hudobnim delom. „Kdor
pičlo seje“, piše sv. Pavel, „bo tudi pičlo žel, in kdor seje
v obilnosti, bo tudi v obilnosti žel“ (I. Kor. 9, 6.). Bog bo
plačal kupico, mrzle vode v njegovem imenu podeljene
(Mat. 10, 42.), terjal pa bo tudi odgovor od vsake prazne
besede (Mat. 12, 36.). Bog bode pri plačilu ali kazni gledal

69

tudi na to, koliko milostij je kdo od njega prejel. ^Komurkoli
je veliko dano, se bo veliko hotelo od njega" (Luk. 12, 48.).

Bog pravične večkrat že na tem svetu poplača, kakor
postavim Noeta, Abrahama, egiptovskega Jožefa itd. In če
tudi na tem svetu nimajo drugega plačila kakor mirno vest,
je že to mnogo vredno. — Bog pa kaznuje tudi krivične
dostikrat že na tem svetu. Kaznoval je Adama in Evo, kaz¬
noval grozovitega trinoga Antijoha, hudobnega Heroda in
mnogo drugih; on kaznuje še sedaj. Otroke postavim, ki s
svojimi stariši grdo ravnajo, kaznuje navadno s tem, da po¬
zneje njihovi otroci ravno tako grdo ali pa še grše ž njimi
ravnajo. Ako pa jih Bog na tem svetu še ne kaznuje tako,
kakor zaslužijo, vender niso tukaj popolnoma brez kazni,
zakaj pekoča vest jih neprestano spremlja. „Bridkost in
stiska (pride) nad vsako dušo človeka, kateri hudo dela“
(Rimlj. 2, 9.). — Popolno plačilo prejeli bodo pravičniki, in
popolno kazen hudobneži še le v večnosti. Dostikrat se celo
zgodi, da pravične na tem svetu tlačijo razni križi, medtem
ko imajo grešniki vsega v izobilji, kakor imamo vzgled nad
bogatinom in ubogim Lazarjem. A po smrti je bil Lazar
nesen od angelov v Abrahamovo naročje, bogatin pa je bil
pokopan v pekel (Luk. 16, 22.).

Strah pred svetno pravico zadržuje marsikaterega hu¬
dobneža od greha. Ali nas ne bo strah pred večno pravico
še bolj zadrževal od hudega? Kazen, katero svetni sodnik
prisodi, traja le nekaj časa; kazen, katero prisodi večni sod¬
nik, traja vekomaj; svetnej pravici človek lahko uide, svoje
hudobije zakriva ali taji, večnej pravici se ne da nič pri¬
kriti, nič utajiti, pred njo ni mogoče pobegniti, zato pa se
varujmo vsakega greha. In ker Bog tudi vse dobro poplača,
opravljajmo dobra dela, če mogoče na skrivnem, in nebeški
Oče, ki na skrivnem vidi, nam bo povrnil.

55 . Kaj pomeni: Bog je neskončno do¬
brotljiv?

Bog je neskončno dobrotljiv pomeni: Bog
je poln ljubezni do svojih stvarij, vse dobro
imamo od njega.

Dobrotljiv se imenuje tisti, ki drugim dobro hoče in
jim dobrote skazuje. Ljudje nam včasi skazujejo dobrote, da
bi od nas ali drugih bili hvaljeni, da bi se nam prikupili in

70

potem kako drugo morebiti večjo dobroto od nas prejeli,
včasi pa nam delijo dobrote, ker nas ljubijo. Le tisti je prav
za prav dobrotljiv, ki nam dobro hoče in dobro stori, ker
nas ljubi, kdor pa le zavoljo sebe dobrote deli, je sebičen.
Bog nam dobro hoče in dobrote skazuje, ker nas ljubi, ker
je poln ljubezni do nas, zato se po pravici imenuje neskončno
dobrotljiv. Bog sam pravi po preroku Jeremiju: ,,Z večno
ljubeznijo te ljubim 44  (Jerem. 31, 3.). V knjigi modrosti pa
beremo: „Ljubiš vse, kar je, in ničesar ne sovražiš, kar si
ustvaril“ (Modr. 11, 25.). Kakor pa se ljubezen sploh raz¬
odeva po dobrotah, tako se razodeva tudi božja ljubezen. Vse
dobro imamo od Boga. „Oči vseh upajo v tebe, o Gospod,
in ti jim daješ jed o pravem času 44  (Ps. 144, 15.). In Jezus
pravi: „Poglejte ptice pod nebom, ker ne sejejo in ne žanjejo
in ne spravljajo v žitnice in vaš Oče nebeški jih živi"
(Mat. 6, 26.). Brezštevilne so živali na svetu, vender za vsako
žival Bog skrbi. On živi mogočnega leva v puščavi, boječo
veverico, brezskrbnega vrabca in velikanskega kita, on živi
vse ptice pod nebom in vse ribe v vodi, za vse je pogrnena
njegova miza. Največ dobrega pa stori Bog nam ljudem.
„Vsak dober dar in vsako popolno darilo je od zgoraj, ki
prihaja od Očeta svetlobe 44 , piše sv. Jakob (1, 17.). Vse, kar
smo in imamo, smo in imamo od Boga. Nad nami je razpel
prelepo nebo in je obsejal z neštevilnimi zvezdami, ki nam
svetijo in oznanjujejo božjo slavo. Kdo je ustvaril različne
živali, katere nam dajejo hrano ali obleko ali nam pomagajo
pri delu? Ali ne dobrotljivi Bog? Kdo daje zemlji rast, da
nam ne primanjkuje potrebnega živeža? Ali ne dobrotljivi
Bog? Za koga je ustvaril zlato, srebro, železo in druge ko¬
vine, kakor za nas? Da, lahko rečemo: božjih dobrot je to¬
liko, da jih nikdar ne moremo prešteti. In kdo je nam dal
življenje, zdravje, ravne ude, oči, ušesa, jezik? Kdo nam je
dal neumrjočo dušo ž njenimi zmožnostmi, pamet, prosto
voljo, spomin ? Ali ne dobrotljivi Bog ? Da, še več je za nas
storil! Ko je človek zapravil s svojo nepokorščino nebesa,
poslal je svojega edinorojenega Sina, da bi rešil človeški rod.
„Tako je Bog ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina,
da vsak, ki vanj veruje, se ne pogubi, temveč ima večno
življenje" ( Jan. 3, 16.). Vidite, tako dobrotljiv je Bog do nas,
res neskončno dobrotljiv.

„Kaj pa imaš, kar bi ne bil prejel? In če si prejel,
kaj se hvališ, kakor da bi ne bil prejel? 44  (I. Kor. 4, 7.)

71

piše sv. Pavel. Premišljujmo večkrat besede sv. Pavla in
spoznavali bomo čedalje bolj dobrotljivost božjo. Tako pre¬
mišljevanje bo vnemalo v naših srcih hvaležnost, pa tudi
ljubezen do tako dobrotljivega Boga. Ko so Japonci prvokrat
slišali, kaj je Bog storil za nas, kako je za nas trpel in
umrl. so vskliknili: „0 kako velik, kako dober in kako
ljubezniv je Bog kristijanov!“ Ko so pa slišali, da so kri¬
stijani, ki Boga ne le nič ne ljubijo, ampak ga žalijo, pre¬
klinjajo, so vsi razjareni zaklicali: „0 hudobni ljudje! o
nehvaležna srca! Ali je mogoče, da so kristijani tako hu¬
dobni? Na katerem kraju zemlje prebiva to brezsrčno in
brezpametno ljudstvo ?“ Tako so govorili pagani, kaj pravite
pa vi, ki ste kristijani ? Ali ste vselej premislili, kaj delate,
ako žalite dobrotljivega Boga? Menda ne; ker drugače bi
bilo nemogoče, da bi ga žalili. Zaradi tega pa v prihodnje
večkrat premišljujte dobrotljivost božjo, in ne bodite več
nehvaležni, ampak hvaležni.

56. Kaj pomeni: Bog je neskončno usmi¬
ljen?

Bog je neskončno usmiljen pomeni: Bog
je pripravljen in voljan, odpustiti nam grehe
in odvrniti hudo od nas.

Usmiljenje je ljubezen dobrohoteča, katero vzbuja v nas
nesreča bližnjega človeka, ali nekako sočutje ž njegovo ne¬
srečo, tako da imamo njegovo nesrečo za svojo nesrečo.
Usmiljenje je torej sad ljubezni. Mnogo nesrečnežev je na
svetu, kakor postavim bolniki, reveži, jetniki, vender naj¬
večji nesrečneži so grešniki, ker je greh edino hudo ali
zlo na svetu. Vsevednemu Bogu je znano, da so grešniki
največji nesrečneži in zato ima tudi ž njimi sočutje, usmi¬
ljenje. Ker jih Bog želi rešiti njihove nesreče, zato je tudi
pripravljen in voljan, odpustiti jim njihove grehe, in hudo
°d njih odvrniti, ki so je zaslužili s svojimi grehi. „Kakor
resnično jaz živim“, pravi Gospod, „nočem smrti hudobnega,
temveč da se hudobni vrne s svojega pota in živi“, beremo
Pri preroku Ecehijelu (33, 11.). In da bi nobeden grešnik ne
obupal, ko bi bili njegovi grehi še toliki, pravi Gospod:
»Ako bi bili vaši grehi kakor škrlat, bodo beli kakor sneg;
in ako bi bili rudeči kakor bager, bodo beli, kakor volna“

72

(Iz. 1, 18.). Sin božji, Jezus Kristus, je sam rekel, da je prišel
iskat in vzveličat, kar je bilo izgubljenega; primerjal se je
z dobrim pastirjem, ki tako dolgo išče izgubljeno ovčico,
dokler je ne najde, z ženo, ki s prižgano lučjo išče izgub¬
ljeni denar. Rekel je tudi, da je večje veselje nad enim greš¬
nikom, ki se spokori, kakor nad devetdeseterimi pravičnimi,
ki pokore ne potrebujejo. In kaj nam je hotel pokazati v
priliki o izgubljenem sinu drugega kakor usmiljenje božje
do grešnikov? — Bog odpusti vsem grešnikom. Odpustil je
očitni grešnici Mariji Magdaleni, sv. Petru, ki ga je zatajil,
sv. Pavlu, ki je preganjal cerkev božjo, Samaritanki pri Ja¬
kobovem studencu, desnemu razbojniku na križu. Ali le tedaj
odpušča Bog grehe, ako se resnično poboljšamo. Sv. pismo
namreč pravi: „Ako pa hudobni pokoro dela za vse svoje
grehe, katere je storil, in vse moje zapovedi izpolnjuje, in
prav in po pravici ravna, naj živi in naj ne umrje!"
(Eceh. 18, 21.). Kdor pa se noče poboljšati, nima pričako¬
vati nobenega usmiljenja, kakor Kristus sam pravi: „Ce se
ne spokorite, bodete vsi enako poginili" (Luk. 13, 6.).

Svoje usmiljenje do grešnikov kaže Bog tudi s tem,
da je pripravljen odvrniti hudo od njih. Ni li bil pripravljen
na priprošnjo Abrahamovo prizanesti Sodomljanom in Go-
morijanom, ki so bili toliki grešniki, da so njihove pregrehe
vpile v nebo za maščevanje, ko bi le bilo deset pravičnih ?
Ninivljani so po pridigi preroka Jona delali pokoro, in Bog
ni pokončal njihovega mesta, kakor je zapretil. In ne pravi
li sam: „Kakor resnično živim, nočem smrti hudobnega,
temveč, da se . . . vrne s svojega pota in živi ?“ (Eceh. 33, 11.).
In kako potrpežljivo čaka in prenaša grešnike! Spomnite
se, kako dolgo je prenašal pred vesoljnim potopom hudobijo
ljudij, kako dolgo je prenašal trdovratne Jude! O kolikokrat
je tudi z nami v  že imel potrpljenje, ko smo ga tolikokrat
znova žalili! Če tudi Bog grešniku pošilja včasi nesrečo,
nadloge in trpljenje, dela to iz usmiljenja, ker hoče, da bi
grešnik spoznal svoj žalostni stan, ter se rešil mnogo hujše,
večne nesreče.

Ker je Bog do nas tako usmiljen, moramo tudi mi biti
usmiljeni do svojega bližnjika, kakor nas Kristus opominja:
„Bodite usmiljeni, kakor je vaš Oče v nebesih usmiljen"
(Luk. 6, 36.) in: ,,Blagor usmiljenim, ker bodo dosegli usmi-
ljenja“ (Mat. 5, 7.). In kakor Bog skazuje svoje usmiljenje
s tem, da nam odpušča grehe in odvrača hudo od nas, tako

73

tudi mi iz srca odpuščajmo svojim razžalnikom, in če so v
potrebi, prihitimo jim tudi na pomoč. Glejmo pa tudi, da ne
bomo zlorabili božjega usmiljenja v greh in nespokornost.
Bog je neskončno usmiljen, ali ne zato, da bi ga smeli ža¬
liti, kolikor se nam zljubi, ampak zato, da bi, ako smo gre¬
šili, ne obupali; Bog je neskončno usmiljen, pa ne zato, da
bi odlagali pokoro od leta do leta, ampak zato, da bi se
zaupaje v njegovo neskončno usmiljenje hitreje spokorili in
poboljšali.

57. Kaj 'pomeni: Bog je neskončno resni¬
čen in zvest?

Bog je neskončno resničen in zvest po¬
meni: vse, kar Bog reče, je res, in kar ok¬
ljuki ali zažuga, gotovo izpolni.

Resničen je, kdor nikdar ne laže, ampak vselej govori
resnico. Ljudje ne govorijo vselej resnice, ali zato ne, ker
je ne vedo, ali pa jo nalašč prikrivajo. Ako nam torej kak
človek pove neresnico, se ali moti, ali pa laže. Bog pa vselej
resnico govori, ali vse, kar Bog reče, je res, in zato se ime¬
nuje neskončno resničen. Vse, kar Bog reče, je res zato,
ker je vseveden in se zmotiti ne more, in ker je neskončno
svet, torej lagati ne more in noče. V Mojzesovih bukvah
beremo: „Bog ni ko človek da bi lagal; tudi ne ko sin člo¬
vekov, da bi se spreminjal. Rekel je, in ne bi storil ? Go¬
voril je, in ne bi izpolnil ?“ (IV. Mojz. 23, 19.). Sv. Pavel
pa pravi: „Nemogoče je, da bi Bog lagal“ (Hebr. 6, 18.).
Ker je Bog neskončno resničen, moramo tudi za trdno in
gotovo resnico imeti vse, kar je razodel, dasiravno nam je
la ali ona resnica nerazumljiva.

Z resničnostjo božjo je v najtesnejši zvezi zvestoba
božja. Zvest je tisti, ki izpolni, kar je obljubil. Vojak je
zvest, ako ne prelomi svoje prisege, in ko bi moral dati
svoje življenje; hlapec je zvest, ako vse stori, kar je ob¬
ljubil, ko je bil v službo sprejet. Ljudje ne izpolnjujejo vselej
svojih obljub, ali zato, ker nočejo, ali pa ne morejo. Bog
ničesar ne obljubi na videz, ker sovraži vsako hinavščino.
„Beseda Gospodova", veli kralj David, „je prava, in vsa
pjegova dela so v zvestobi" (Ps. 32, 4.). Bog tudi lahko vse
izpolni, kar je obljubil, ker je vsemogočen. Bog je obljubil

74

prvima roditeljima Odrešenika in ga je tudi poslal ob odlo¬
čenem času. Abrahamu je obljubil, da se bo njegov zarod
silno pomnožil in dobil v last kanaansko deželo, in zgodilo
se je; starčku Simeonu je obljubil, da ne bo videl smrti,
dokler ne bo videl Odrešenika sveta, in res ga je videl. Bog
je obljubil, da nam bo odpustil grehe, ako jih resnično ob¬
žalujemo; da nas bo vzel v nebesa, ako izpolnjujemo njegove
zapovedi, in to obljubo bo tudi izpolnil. Izpolnjujmo natančno
zapovedi božje in cerkvene, izpolnjujmo zvesto dolžnosti
svojega stanu, potem bo tudi Bog izpolnil vse, kar je ob¬
ljubil. — Kakor Brg gotovo izpolni vse, kar je obljubil,
tako tudi gotovo izpolni vse, kar je zažugal ali zagrozil.
Bog je zapretil Adamu in Evi, da bosta umrla, ako jesta od
prepovedanega sadu, in res sta umrla, ko sta prelomila pre¬
poved Božjo; Bog je zažugal, da bo pokončal ljudi v vesolj¬
nem potopu, ako se ne poboljšajo, in storil je tako; on je
zažugal Izraelcem, da bode prišle nad nje razne nadloge, ako
ne bodo izpolnjevali njegovih zapovedij, in res, ako jih niso
izpolnjevali, poslal jim je kugo, lakoto, vojsko in druge nad¬
loge, bili so večkrat premagani in v sužnost odpeljani. Bog
je zažugal grešnikom, ako se ne poboljšajo, večno pogub¬
ljenje, in bo tudi gotovo izpolnil. Nekateri grešniki si do-
mišljujejo, da jih Bog ne bo tako hudo kaznoval, kakor sli¬
šijo v pridigah in krščanskih naukih; oni si domišljujejo, da
se jim z večnimi kaznimi v peklu samo žuga, da bi se bolj
bali greha, da jim Bog ne bo zaklical: „Poberite se spred
mene, vi prokleti! v večni ogenj", ali s takim domišljevanjem
sami sebe slepijo. Kako? „Bog, večna resnica, je to rekel, in
ne bi storil? Govoril je, in ne bi izpolnil ?“ „Nebo in zemlja
bodeta prešla", govori Kristus, „moje besede pa ne bodo
prešle" (Mat. 24, 35.). Kakor torej trdno pričakujemo, da bo
Bog vse izpolnil, kar je obljubil, tako se nam je treba tudi
bati, da bo izpolnil vse, kar je zažugal.

Z v r š e t e k.

Preljubljeni v Gospodu! Božje lastnosti, katerih razla¬
ganje sem zdaj zvršil, nam dajejo obilo lepih naukov. Vspod-
badajo nas k trdni veri, češčenju in ljubezni božji, navdajajo
nas s strahom in zaupanjem, opominjajo nas, da bi jih tudi
posnemali in tako postali popolni, kakor je naš Oče v nebesih
popoln, po katerega podobi smo ustvarjeni. Premišljujmo jih
večkrat in jemljimo si k srcu nauke, katere nam dajejo. Amen.

75

12. Krščanski nauk.

Na svetu so se skoraj zmirom nahajali ljudje, ki so
tajili Boga, in takih ljudij je dandanašnji zelo veliko. Mi,
ki smo katoliški kristijani, verujemo, da je Bog, zato bi
lahko rekli, da je nepotrebno vam to resnico razlagati, ali,
da se bolj potrdite v sv. veri in da veste takim ljudem, ki
tajijo Boga, dati pameten odgovor in jim pokazati, da so
neumneži, kakor pravi sv. pismo: „Neumnež pravi v svojem
srcu: Ni BogaP (Ps. 13, 1.) vam hočem, kakor je tudi v
katekizmu, razložiti:

'58. Is česa spoznamo, da je Bog, in kakšne
lastnosti da ima?

Da je Bog, in kakšne lastnosti da ima,
spoznavamo:

1. iz vidnega sveta.

Z očmi ne moremo videti Boga, ker je, kakor smo že
slišali, zgolj duh, ali spoznavamo ga iz vidnega sveta. Po¬
glejte nekoliko okoli sebe, kadar ste zunaj! Nad vami se
razpenja neizmerno nebo, na nebu je žarno solnce, svetli
mesec in brez števila blestečih zvezd, ki že leta in leta te¬
kajo svoja pota in ne krenejo nikoli s pravega tira. Kdo jih
je na nebo postavil ? Kdo jim je prižgal luč, da razsvetlju¬
jejo in ogrevajo zemljo, pa je ne sežgejo? Poglejte visoke
gore in globoke doline, polja in gozde, vode in neizmerno
morje! Poglejte živali po vodah in po morjih, kako čudno
so ustvarjene! Nekatere živali so tako majhine, da jih s pro¬
stim očesom niti videti ne moremo, vender pa imajo glavo,
noge, želodec in vse druge ude. Kdo je vse to ustvaril? Ali
je samo od sebe nastalo? Kdo bi se upal trditi, da je tukaj¬
šnja cerkev rastala sama od sebe? daje  ura v zvoniku sama
postala? Samo od sebe nič ne more postati, in kdor kaj
takega trdi, je neumnež, da je malo tacih na svetu. Če pa
ničesar ne more postati samo, kako bi postal ves vidni svet ?
Ali pa so morebiti ljudje vse to napravili? Ljudje so morali
sami ustvarjeni biti. Ali so angeli svet ustvarili? Tudi ne,

76

ker so sami stvari. Kdo je potem ustvaril vidni svet? Gotovo
nekdo, ki je od vekomaj, in tega imenujemo Boga. Ako po¬
gledamo torej nebo, ako pogledamo zemljo, sploh ves vidni
svet, nam vse priča, da je Bog. „Nebesa pripovedujejo božjo
slavo in dela njegovih rok oznanjuje firmament* (Ps. 18, 1.)
pravi kralj David. Potrpežljivi Job pa opominja človeka, naj
se gre učit k neumni živini, da bo spoznal Boga. »Vprašaj
živino in te bo učila; ptice pod nebom, in ti bodo povedale;
ogovori zemljo, in ti bo odgovorila; in ribe v morji ti bodo
pripovedovale, da vse to je naredila roka Gospodova“
(Job 12, 7—9.). Sv. Pavel pa uči, da bi bili pagani lahko
spoznali Boga iz vidnega sveta. Tako-le piše: „Kar je ne¬
vidnega na njem (na Bogu) se od ustvarjenja sveta sem
spoznava in vidi po tem, kar je ustvarjenega, tudi njegova
večna moč in božanstvo, tako da (pagani) nimajo izgovora*
(Rimlj. 1, 20.). Sv. Avguštin pa pravi: »Travica ob potu,
cvetlica na vrtu mi kliče: Popotnik, obstoj in opazuj nas!*
In potem opazuj milijone in milijone travic in cvetlic in dreves
in sadja, povzdigni svoje oči milijone in milijone milj nad
svojo glavo k blestečim zvezdam, katere so kakor cvetlice
na polju po obnebju posejane. Vse ti kličejo: Nismo se mi
ustvarile, on nas je ustvaril. Sv. Atanazij pa pravi: „Vse
stvarstvo kaže s svojim redom in soglasjem kakor s črkami
na svojega Gospoda in stvarnika* (Adv. pag. cap. 34.). To
so spoznali tudi pagani. Ciceron piše: „Ko bi kdo bil pod
zemljo živel, pa bi naenkrat potem zagledal nebeški obok,
solnce, morje itd. takoj bi verjel, da je Bog* (De nat. deor.).

Da je Bog, in kakšne lastnosti da ima, spoznavamo:

2. iz glasu svoje vesti.

Vsak človek čuti v notranjem neki glas, kateri mu
pravi: To stori, to je prav, onega ne stori, ker je hudo. Če
storimo, kar nam veleva notranji glas ali, če dobro delamo,
nas ta glas hvali, če pa tega ne storimo, ali pa storimo kaj
takega, kar nam prepoveda kot hudo, nas graja. Ta notranji
glas ali notranja postava se imenuje vest. Sv. Pavel imenuje
vest v srcih zapisano postavo, ko piše o paganih: „Oni ka¬
žejo, da je delo postave zapisano v njihovih srcih, ker jim
o tem pričuje njihova vest* (Rimlj. 2, 15.). Pagan Ciceron
imenuje vest „splošno, nespremenljivo, večno postavo* (De
republ.). Kjer je postava, mora biti poprej postavodajalec.

77

Kdo pa je tisti postavodajalec, ki je zapisal v srce postavo
knezu kakor beraču, olikancu kakor neolikancu, njim, ki so
živeli pred nami, in, ki zdaj žive? Ali si je človek sam to
postavo dal? O ne! marsikateri človek bi se rad iznebil tega
glasu, ker ga moti v njegovih hudobijah, ga povsod spremlja
in mu pokoja ne da, ali ne more se ga iznebiti. Glas vesti
je vsadil v srce človekovo neskončno pravični Bog, ki tako
daje na znanje, da je.

Ker nam vidni svet in glas vesti spričujeta, da je Bog,
zato je tudi vera v Boga pri vseh narodih. Če tudi pravega
Boga nimajo, če tudi ne vedo, kaj je Bog. ali je eden, ali
jih je več, vender vsa ljudstva verujejo, da je nad nami neko
višje bitje. Prav je imel učeni pagan Plutarh, ko je pisal:
„Ko bi prehodil ves svet, našel boš mesta brez zidovja, brez
kralja, brez pisem, ali mesta brez svetišč, brez bogov, kjer
bi se ne molilo, kjer bi se ne opravljale daritve . . . nihče
ne najde.“ Kar pa vsi ljudje verujejo, mora vender le res biti.
Da je Bog, in kakšne so njegove lastnosti, spoznavamo:

3. zlasti iz nadnaravnega razodetja.

Da bi nihče ne dvomil nad Bogom, se je on tudi sam
razodel, kakor nam priča skoraj vsaka stran sv. pisma. Bog
se je razodel, kakor nam poroča Mojzes, prvima roditeljema,
s katerima je v raju ljubeznivo občeval, kakor oče s svo¬
jimi otroci. Ko sta grešila, razodel se jima je kot pravični
sodnik, ko ju je kaznoval, ob enem pa tudi kot usmiljeni
Bog, ker ju ni zavrgel, ampak jima obljubil Odrešenika. Bog
se je razodel Noetu, očakom Abrahamu, Izaku in Jakobu,
razodel se je Mojzesu in na gori Sinaj vsemu izraelskemu
ljudstvu, razodeval se je po mnogih prerokih. Nazadnje se
je razodel po svojem Sinu Jezusu Kristusu. „Velikokrat in
po mnogih potih je nekdaj Bog govoril očakom po prerokih,
Poslednjič te dni nam je govoril po (svojem) Sinu“, piše
sv. Pavel (Hebr. 1, 1. 2.). Jezus Kristus nam je najbolj na¬
tančno razodel, kaj je Bog, kakšen je in druge imenitne res¬
nice „Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, kateri je
v  Očetovem naročji; on je oznanil“, beremo pri sv. Janezu
(Jan. 1, 18.).

Dasiravno je nemogoče tajiti Boga, so se vender na
svetu skoraj vedno nahajali bogatajci. In veste, kaj zapelje
človeka v tako zmoto, da misli, da ni Boga ali pa vsaj nad

78

njim dvomi? V to zmoto zapelje človeka največkrat hudo¬
bija. „Nihče ne taji Boga“, pravi sv. Avguštin, „razven tisti,
kateremu bi bilo ljubše, če bi ne bilo Boga.“ Kdor prav
živi, se veseli resnice, da je Bog, plačevalec njegovih dobrih
del; kdor pa hudobno živi, se boji Boga, maščevalca grešnih
del, in želi, da bi Boga ne bilo, da bi kazni ušel. Kar pa
človek želi, rekel je že slavni Demosten, tudi rad verjame.
Hudobneži želijo, da bi Boga ne bilo, zato slepijo sami sebe,
da ga res ni. Vender imamo mnogo vzgledov, da so tudi
bogatajci v smrtni nevarnosti, ali ko jim je stopila strašna
večnost pred oči, očitno spoznali vero v Boga, in, da niso
bili nikoli o tem prepričani, kar so tajili. Bogatajec Volney
vozil se je nekdaj s svojimi tovariši po morju, kar nastane
tolik vihar, da je bila ladija kakih dvajsetkrat v nevarnosti
se potopiti. Vse je začelo moliti. Volney iztrga neki ženi
rožni venec iz rok ter ga prav pobožno moli, dokler se ne
poleže vihar. Ko nevarnost mine, pravi eden tovarišev v šali:
„Dragi gospod! meni se je pa zdelo, kakor bi bili vi molili!
Na koga ste se pa obrnili, ko pravite, da ni Boga ?“ „0
ljubi prijatelj!“ odvrne osramočen modrijan, „ako se mirno
doma pri mizi uči, se Bog taji, a ne ob morskem viharju“
(Miiller, Riickkehr zu Gott.).

Dragi kristijan! Veseli se neskončne popolnosti božje
in ljubi Boga nad vse; samo on more osrečiti tvoje srce.
Kaj imam v nebesih, in kaj ljubim na zemlji, kakor tebe?...
Bog mojega srca, in delež moj je Bog vekomaj “ (Ps. 72, 25. 26.).

2. O tReh božjih osebah.

59. Ali je več, kakor en Bog?

Le en Bog je.

S pričetka verovali so vsi ljudje le v enega Boga. Ker
pa je^ Bog nevidljiv, začeli so pravega Boga pozabljati, in
ker človek brez Boga biti ne more, si bogove izmišljevati
Nekateri so mislili: Solnce je tako svetlo, daje na vse kraje
blagoslov in rast, in začeli so solnce imeti za Boga in je
po božje častiti. Solnce se po noči ne vidi, ampak le mesec
in zvezde, ki tudi lepo razsvitljujejo zemljo, zato so pozneje
imeli tudi te za bogove, toda za manjše. Drugi zopet so si

79

začeli sami narejati bogove iz lesa, kamna in drugih snovi,
večjidel v človeški podobi. Kolikor več takih podob se je s
časom naredilo, toliko več bogov so imeli. Te podobe ime¬
nujemo malike v . tiste, ki jih molijo malikovalce, njih vero pa
malikovanje. Se drugi so začeli živali po božje častiti, po¬
sebno take, katere so jim mnogo koristile, pa tudi take, ka¬
tere so jim mnogo škodovale, ker so se jim hoteli s tem
prikupiti, da bi jim še več koristile, oziroma ne škodovale.
Sv. Pavel piše o malikovalcih: „Modre so se imenovali in
so neumni bili. In so spremenili veličastno neminljivega Boga
v podobo minljivega človeka, in ptic, in štirinogatih in la¬
zečih živalij" (Rimlj. 1, 22. 23.) Malikovanje je bilo tako
razširjeno, da je paganski zgodovinar Hezijod, ki je živel
kakih 800 let pred Kristusom, naštel 30.000 malikov, katerim
so pagani skazovali božjo čast. Vstali so sicer tudi med pa-
gani možje, ki so vsaj slutili, da je le en Bog, kakor n. pr.
Sokrat, ali popolnega prepričanja niso imeli. Vera v edino
pravega Boga ohranila se je le pri Judih, ki so pa tudi več¬
krat zabredli v malikovanje. Bog jim je zato pošiljal pre¬
roke, ki so jim oznanjevali enega pravega Boga in jih od-
vračevali od malikovanja, in če to ni pomagalo, jih je Bog
kaznoval, dokler se niso znova obrnili k njemu. Tudi dan¬
danes nahaja se še mnogo malikovalcev na svetu, ali njih
število se vedno krči, ker se krščanska vera bolj in bolj
razširja, katera nas uči, da je le en Bog.

Zdrava pamet sama nam že pravi, da mora le en Bog
kiti; zakaj če bi bilo več bogov, bi bili ali vsi jednaki ali
pa^ nejednaki. Ako bi bili vsi jednaki, bi nobeden ne bil naj¬
višje in najpopolnejše bitje, torej tudi ne Bog; ako pa bi bili
nejednaki, bil bi tisti Bog, ki je med vsemi najvišji in naj-
popolnejši, drugi pa bi ne bili bogovi. Kakor namreč v enem
kraljestvu ne moreta dva kralja na enem prestolu sedeti, ali
v eni hiši dva gospodarja zapovedovati, tako tudi ne moremo
misliti, da bi z Bogom vred še kdo drugi sedel na prestolu
njegovega veličastva. Tako je n. pr. sv. Barbara, ko še ni
kila kristijana, spoznala iz vidnega sveta nevidnega Boga, in
ker je tam vselej zmešnjava, kjer jih več zapoveduje, je tudi
spoznala, da mora le en sam biti, kateri je ustvaril vse tako
modro in v tako lepem redu, kateri vse ohranjuje in vlada.
Pomenljivo je tudi to, da malikovalci ob času nevarnosti, v
nesrečah ali potrebah niso klicali na pomoč svojih malikov,
ampak kakor mi kristijani, klicali so: »Dobri Bog! Veliki

80

Bog! pomagaj!" To nam spričujejo jasno Tertulijan, sv. Ci-
prijan in drugi cerkveni očetje, ki so med pagani živeli in
od njih samih to slišali. Iz tega tudi sprevidimo, da mali¬
kovanje ne izvira iz pameti, ampak iz izprijenega, od strastij
popačenega srca.

Jasno nam spričuje to resnico sv. pismo. V bukvah
Mojzesovih beremo: „Ne imej tujih bogov zraven mene"
(II. Mojz. 20, 3.). To je bila prva zapoved, ki jo je Bog dal
izraelskemu ljudstvu na Sinajski gori, in se dandanes glasi:
„Veruj v enega samega Boga.“ To resnico je Bog po svojih
prerokih Izraelcem, ki so bili k malikovanju nagnjeni, po-
gostoma klical v spomin, ter potrjeval s čudeži. V bukvah
kraljev se pripoveduje, kako je prerok Elija hudobnemu
kralju Ahabu in izraelskemu ljudstvu čudežno pokazal, da
Bal, katerega so oni po božje častili, ni bog, ampak, da je
le en Bog, katerega je Elija častil (III. Kralj. 28.). Po pre¬
roku Izaiju pa je Bog tako-le govoril: „Jaz sem prvi in po¬
slednji, in zunaj mene ni Boga“ (Iz. 44, 6.) in: „Jaz sem
Gospod in ni drugega več; razven mene ni Boga“ (Iz. 45, 5.)
in zopet: „Jaz sem Bog in sicer ni nobenega boga več, in
tudi meni ni nihče enak“ (Iz. 46, 9.). Sv. Pavel piše: „Vemo,
da nobenega Boga ni razven enega; akoravno so oni, kateri
so bogovi imenovani, ali na nebu ali na zemlji 14  (I. Kor. 8,
4. 5.). Naš Vzveličar pa pravi: „To pa je večno življenje, da
spoznajo tebe, edino pravega Boga 11  (Jan. 17, 3.). Za resnico,
da je en Bog, so nešteti mučenci prelili svojo kri in tako-
rekoč pogasili ogenj, ki je gorel na malikovalskih oltarjih.
— Poslušajmo en vzgled, kako so mučenci umirali za to
resnico. Sv. Arkadija so zatožili, da je kristijan, in ga po¬
klicali pred paganskega sodnika. Ko ga vprašajo po imenu
njegovega Boga, odvrne: „Kjer je več bogov, potrebujejo
imen, da se razločujejo. Mi pa imamo le enega Boga; čemu
bi torej potreboval posebnega imena? 11  Potem so ga grozo¬
vito mučili, tako da so celo paganski gledalci iz usmiljenja
do njega pretakali solze. Tem zakliče sv. mučenec: poslu¬
šajte in k srcu si vzemite opomin umirajočega. Zapustite,
zarotim vas, svoje lažnjive bogove, in verujte v enega pra¬
vega Boga, za katerega jaz tukaj svojo kri prelivam in svoje
truplo mesariti dajem. Kdor za-nj umrje, dobi večno življenje,
in trpljenje za-nj poplača z večnim veseljem. Zato, o bratje,
obrnite hrbet svojim malikom, ki nič niso, in verujte z menoj
vred v enega Boga nebes in zemlje. 11  In tako je izdihnil

81

svojo junaško dušo, ko je še poslednje trenotke svojega
življenja porabil v oznanjevanje enega pravega Boga. Kakor
je sv. Arkadij svoje življenje daroval za Boga, tako se mo¬
ramo mi darovati Bogu; darovati mu moramo vse svoje
misli, vse svoje želje, vse svoje besede in dejanja. Kdor kako
drugo reč bolj ljubi, kakor Boga, on je še malikovalec. Kdor
je jezi udan, njegov malik je jeza; kdor ima pregrešno znanje
s kako osebo, je ona njegov malik; kdor nespametno ljubi
lepo obleko in se zaradi nje povišuje, je obleka njegov bog;
kdor preveč ljubi vino, je ono njegov malik itd. Obrnite
hrbet takim krivim bogovom in imejte le enega Boga, ka¬
terega ljubite nad vse; zakaj tudi nam kliče Gospod: „Jaz
sem Gospod, tvoj Bog... Ne imej ptujih bogov zraven mene...
Ne moli jih in ne časti jih“ (II. Mojz. 20, 2. 3. 5.).

Zvršetek.

Ljubljeni v Gospodu! Slišali smo danes, da je Bog, ker
nam to spričuje vidni svet, glas vesti in nadnaravno raz¬
odetje božje. Spoznali smo tudi, da ni več bogov, kakor le
eden. Tega Boga molimo, njega častimo, njemu služimo zvesto
vse svoje dni. Ako bomo to storili, bomo srečni v življenju,
mirno bomo lahko zatisnili oči ob smrtni uri, saj vemo, da
nas v prihodnjem življenju, ako zvesto služimo Bogu, čaka
neminljiva sreča. Amen.

13. Krščanski nauk.

Bog je, in sicer le eden. To resnico nam spričuje lastna
pamet, jasno nam jo razodeva sv. pismo, ki povsod govori
le o enem Bogu. To resnico spoznava sv. cerkev s tem, da
nas uči v prvi božji zapovedi: „Veruj v enega samega Boga.“
V prvem členu apostolske vere pa ne pravimo samo: „Ve¬
rujem v Boga“, ampak pravimo: „Verujem v Boga Očeta.“
S tem besedami hočemo povedati, da je Bog naš Oče, kakor
govori prerok Malahija: „Ni li en oče nas vseh? Nas ni li
en Bog ustvaril ?“ (Malah. 2, 10.) Bog se imenuje naš Oče,
ker nas je ustvaril, še bolj pa, ker nas je zavoljo zasluženja
Jezusa Kristusa posinovil, sprejel za svoje otroke in dediče

6

82

nebeškega kraljestva. Zato piše sv. Janez: „Glejte! kakšno
ljubezen nam je Oče skazal, da se otroci božji imenujemo
in smo“ (I. Jan. 3, L). „Ako pa otroci“, piše sv. Pavel, „(smo)
tudi deleži; deleži sicer božji, sodeleži pa Kristusovi^ (Rimlj.
8, 17.). Z besedami: „Verujem v Boga Očeta“, pa hočemo
tudi povedati, da ima Bog Oče tudi pravega Sina, da je v
enem Bogu več oseb, izmed katerih se prva imenuje Oče.

60. Koliko oseb je v Bogu?

X  Bogu so tri oselie.

Vsak človek je za se le ena oseba; tudi v vsakem an¬
gelu je le ena oseba. V Bogu pa so tri osebe, to se pravi:
v Bogu so trije,  ki imajo um in voljo, in ker je Bog naj¬
popolnejše bitje, zato so v enem Bogu trije, ki imajo naj¬
popolnejši um in najpopolnejšo prosto voljo. Resnica, da je
en Bog, v katerem pa so tri Božje osebe, je ena največjih
skrivnostij naše vere, katero moramo verovati, ker nam jo
je razodel neskončno resnični Bog, katere pa nikdar ne mo¬
remo razumeti, ker je naša pamet za to preslaba. Sv. Avgu¬
štin, največji cerkveni učenik, ki si je mnogo belil glavo,
da bi razumel to skrivnost, je neki hodil nekdaj ob morskem
obrežji, premišljevaje, kako je to, da je en Bog, v katerem
pa so tri osebe. Kar zagleda malega dečka, ki je s črepinjo
zajemal morsko vodo in jo vlival v malo jamico. Ko ga
sv. Avguštin vpraša, kaj počenja, mu deček odgovori, da
hoče spraviti celo morje v tisto jamico. Avguštin mu reče,
da je to nemogoče. Deček pa odvrne: „Poprej bom jaz spravil
celo morje v to jamico, preden boš ti razumel troedinega
Boga.“ Po teh besedah je deček izginil. Dasiravno te skriv¬
nosti ne moremo umeti, jo moramo vender trdno verovati,
ker nam jo je Bog sam razodel.

V starem zakonu je Bog to resnico samo nekoliko na-
značil, ni je popolnoma razodel. Preden je človeka ustvaril,
je dejal: »Naredimo človeka po svoji podobi in podobnosti*
(I. Mojz. 1, 26.). Množina se takrat rabi, kadar jih je več.
Ko bi bila v Bogu le ena oseba, bi bil Bog menda rekel:
»Naredil bom“, ali: „Narediti hočem“, ker pa je dejal: »Na¬
redimo^ je najbrž hotel dati na znanje, da jih je več, ki
imajo božjo naravo. Ko je Adam grešil, je Bog rekel: „Glej,
Adam je kakor kateri izmed nas,  ki ve dobro in

83

hudo 11  (I. Mojz. 3, 22.). V bukvah psalmov pa se nahajajo
te-le besede: „Po Gospodovi besedi so nebesa utrjena in po
duhu njegovih ust vsa njih lepota“ (Ps. 32, 6.). Po splošni
misli sv. cerkvenih očetov je v teh besedah naznanjena
skrivnost, da so v enem  Bogu tri osebe. „Gospod“ po¬
meni Boga Očeta, „beseda“ Boga Sina, kakor ga tudi sveti
Janez imenuje v začetku svojega evangelija, „duh njegovih
ust“ pomeni Boga sv. Duha. Bog je Judom samo nekako
namignil, da so v enem Bogu tri osebe, popolnoma pa jim
te resnice ni razodel, ker so bili zelo k malikovanju nagneni,
in bi bili utegnili misliti, da so trije bogovi. Kar pa je Bog
v starem zakonu le nepopolnoma razodel, razodel je jasno v
novem zakonu. — „Ko je bil Jezus krščen", piše sv. evan¬
gelist Matevž, „je zdajci šel iz vode, in glej! nebesa so se
mu odprla in je videl duha božjega kakor goloba doli iti in
na njega priti. In glej! glas iz nebes rekoč: „To je moj ljubi
Sin, nad katerim imam dopadenje 11  (Mat. 3, 16. 17.). Pri krstu
Jezusovem so se razodele vse tri božje osebe; Bog Oče je z
nebes govoril včlovečeni Bog Sin je stopil iz reke Jordana,
Bog sv. Duh je prišel v golobji podobi nad Jezusa. Ko je
Jezus še na zemlji živel, je večkrat govoril o svojem Očetu
kot Bogu, tako tudi o sebi, da je eno z Očetom, in o sve¬
tem Duhu, katerega bodeta z Očetom poslala na svet. Preden
pa se je na Oljski gori vzdignil v nebesa, je ukazal svojim
učencem: ,,Pojdite in učite vse narode in krščujte jih v imenu
Očeta in Sina in sv. Duha“ (Mat. 28, 19.). Jezus pravi: „Y
imenu 11 , ne pa „v imenih", da bi pokazal, da je le en Bog, v
katerem pa so osebe: Oče, Sin in sv. Duh. — Da so tri osebe
v  enem Bogu, so razločno učili tudi apostoli. Sv. Janez piše:
..Trije so, kateri pričujejo v nebesih: Oče, Beseda in sv. Duh;
in ti trije so eno“ (I. Jan. 5, 7.). Tako piše tudi sv. Pavel:
Milost Gospoda našega Jezusa Kristusa, ljubezen Božja (Oče¬
tova) in deležnost sv. Duha bodi z vami vsemi“ (II. Kor. 13, 13.).
Ta nauk so sv. mučenci stanovitno spoznavali med najgrozo¬
vitejšimi mukami in prelivali za-nj svojo kri, ta nauk so sveti
cerkveni učeniki z besedo in pismom nam izročili; nekateri,
kakor sv. Hilarij, sv. Avguštin so po več bukev samo o tej skriv¬
nosti napisali. Sv. katoliška cerkev branila je to skrivnost
Proti krivovercem, ki so jo hoteli popačiti, in se trudila, da
ki si verniki globoko v srce vtisnili to resnico. Verujmo jo
trdno tudi mi, saj pravi Kristus: „Blagor njim, kateri niso
videli in so verovali 14  (Jan. 20, 30.).

6 *

84

61. Kako se imenujejo tri bo&je osebe?

Tri božje osebe se imenujejo: prva Oče,
druga Sin, tretja sveti Duli.

Imena treh božjih oseb nam je razodel Jezus Kristus
sam, ko je naročil pred svojim vnebohodom apostolom:
»Pojdite in učite vse narode in krščujte jih v imenu Očeta
in Sina in svetega Duha" (Mat. 28, 19.). Kristus je torej
ravno tista imena treh božjih oseb povedal, kakor jih ima
katekizem, in tudi v tistej vrsti. Imena treh božjih oseb, ka¬
tera in kakor jih je Kristus razodel, nahajamo večkrat tudi
v listih apostolov in v spisih sv. cerkvenih učenikov. Dasi-
ravno pa se imenuje Oče prva oseba, Sin druga, sv. Duh
tretja, vender ne smete misliti kakor bi bil Oče starejši od
Sina kakor pri ljudeh, ali Sin starejši od sv. Duha, ampak
vsi trije so od vekomaj en Bog. To tudi ne pomeni, kakor
bi bil Oče mogočnejši ali več kakor Sin in sv. Duh, ampak
vse tri osebe so enako vsemogočne. S tem se hoče zazna¬
movati samo red, po katerem izhaja ena oseba od druge,
kakor bomo še slišali.

62. Ali je vsaka bošja oseba pravi Bog?

Vsaka božja oseba je pravi Bog: Oče je
pravi Bog, Sin je pravi Bog, sveti Duh je pravi
Bog; in vender je le en Bog.

V atanazijanski veroizpovedi, uči sv. katoliška cerkev:
„Oče je Bog, Sin je Bog, sv. Duh je Bog; vender pa niso
trije bogovi, ampak le en Bog.“ Namesto tega se lahko reče:
Oče je ena božja oseba, Sin je ena božja oseba, sv. Duh je
ena božja oseba, torej so tri božje osebe. Ne smeli bi pa
reči: Oče je en Bog, Sin je en Bog, sv. Duh je en Bog;
zakaj potem bi bili trije bogovi, in trije bogovi ne morejo
biti en Bog. Pač pa je mogoče, da so tri božje osebe en Bog.

Da je Oče pravi Bog, nad tem nihče ne dvomi, kdor
sploh veruje v Boga. Razven tega pravi o njem Jezus Kri¬
stus: »Kakor ima Oče življenje sam v sebi, tako je tudi Sinu
dal imeh življenje v samem sebi“ (Jan. 5, 26.). Tudi pravi:
„Aba, Oče! tebi je vse mogoče“ (Mark. 14, 36.). To se more
reci le o Bogu. Naravnost pa je imenoval Očeta Boga, ko

85

je rekel učencem povedati po Mariji Magdaleni: „Grem k
svojemu Očetu in k vašemu Očetu, k svojemu Bogu in k
vašemu Bogu“ (Jan. 20, 17.).

Sin je pravi Bog. Sv. evangelist Janez piše: „V začetku
je bila Beseda, in Beseda je bila pri Bogu, in Bog je bila
Beseda“ (Jan. 1, 1.). Beseda pomeni Sina božjega. Ako je
torej Sin bil „v začetku 0 , je večen; ako je bil „pri Bogu“,
namreč Očetu, je od njega različna oseba; ako je bil „Bog“,
ima gotovo božje bitje, je torej pravi Bog. To bo se natan¬
čneje razložilo v 2. členu apostolske vere.

Tudi sv. Duh je pravi Bog. Ko se je Ananija zlagal
sv. Petru, rekel mu je ta: »Zakaj je satan skušal tvoje srce,
da si lagal sv. Duhu ? . . . Nisi lagal ljudem, ampak Bogu“
(Dej. ap. 5, 3. 4.). Razven tega se pripisujejo sv. Duhu v
sv. pismu božje lastnosti, božja dela, božja čast. O tem bomo
več slišali pri 8. členu apostolske vere, ko je o sv. Duhu
posebej govor. — Dasiravno pa je vsaka božja oseba pravi
Ik)g, je vender le en Bog.

63. Zakaj so tri božje osebe le en Bog?

Tri božje osebe so le en Bog, ker imajo
vse tri le eno in isto nerazdeljivo bistvo in
naravo ali naturo in zato tudi iste božje last¬
nosti.

Beseda bistvo pomeni isto kar narava ali natura, rabita
P a v  se obe besedi, da se krepkejše izrazimo, kakor če n. pr.
rečemo stan in poklic, cilj in konec. To vam hočem neko¬
liko pojasniti. Narava in bistvo človeka je to, kar k človeku
spada, kar stori človeka. K človeku spada telo in duša s
svojimi zmožnostmi, ali človek je iz telesa in iz neumrjoče
Juse, to je njegova narava in njegovo bistvo. Vsak človek
je iz telesa in iz neumrjoče duše, torej imajo vsi ljudje sicer
enako ali podobno naravo in bistvo, ali vsi ljudje nimajo
enega in istega bistva in narave, ampak vsak ima svoje
luštno bistvo in naravo. Ker ima vsak človek svoje lastno
bistvo in naravo, zato je toliko različnih ljudij, kolikor je
različnih z dušo združenih teles. Pri božjih osebah pa je
drugače. Vse tri božje osebe imajo eno in isto božje bistvo
ln  naravo, ne pa vsaka svojo posebno, kakor ljudje ali an¬
geli, zato pa so vse tri božje osebe le en Bog. Božje bistvo

86

in božja narava pa ni med božje osebe razdeljena, kakor bi
vsaka oseba en del imela, ampak vse tri imajo eno in isto
nerazdeljivo, popolno bistvo in naravo. Ker imajo vse tri
božje osebe eno in isto nerazdeljivo bistvo in naravo, zato
pa imajo tudi vse tri iste božje lastnosti. Oče ima isti um,
isto vsevednost kakor Sin in sv. Duh; Sin nima druge volje,
kakor Oče in sv. Duh; sv. Duh ima isto modrost, svetost,
dobrotljivost itd. kakor Oče in Sin. t

Da so vse tri božje osebe le en Bog, vemo iz razodetja
božjega. Sv. Janez piše: „Trije so, ki spričujejo v nebesih:
Oče, Beseda in sveti Duh, in ti trije so eno“ (I. Jan. 5, 7.).
Jezus pa je rekel: „Jaz in Oče sva eno“ (Jan. 10, 30.). Kako
je to mogoče, da so tri božje osebe, pa le en Bog, mi raz¬
umeti ne moremo, zato imenujemo tudi to resnico nerazum¬
ljivo skrivnost.

Dasiravno imajo vse tri božje osebe eno in isto božje
bistvo in naravo, se vender razločujejo med seboj.

64. Kako se razločujejo tri božje osebe
med seboj ?

Tri božje osebe se razločujejo tako med
seboj: Oče je sam od sebe od vekomaj ; Si n je
rojen od Očeta od vekomaj; sveti Duh izhaja
zajedno od Očeta in Sina od vekomaj.

Oče je sam od sebe od vekomaj pomeni: Oče ni od
nikogar, njega ni nihče vstvaril, rodil, on ni od nobenega
izešel. Bog sam je rekel Mojzesu : „Jaz sem, ki sem“

(II. Mojz. 3, 14.) to se pravi: Jaz sem tisti, ki nimam bitja in
življenja od koga drugega, ampak sam od sebe. To nam po¬
trjuje Kristus, ko pravi: „Oče ima življenje sam v sebi“
(Jan. 5, 26.), on je torej vir vsega neskončnega življenja.

Sin je rojen od Očeta od vekomaj. To beremo v sve¬
tem pismu: „Gospod mi je rekel: Moj sin si ti, danes sem
te rodil“ (Ps. 2, 7.). V sv. evangeliju tudi beremo: „Tako
je Bog ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina“
(Jan. 3, 16.). Kristus tudi pravi: „Kakor ima Oče življenje
sam v sebi, tako je tudi Sinu dal imeti življenji v samem
sebi" (Jan. 5, 26.). Sv. Avguštin pripomni k tem besedam:
„Oce ima življenje od sebe, ne od Sina; Sin ima življenje v
sebi, toda od Očeta.“ Sin je rojen od Očeta od vekomaj.

87

„Iz sebe sem te rodil pred zgodnjo danico" (Ps. 109, 3.),
Te besede obračajo nekateri sv. očetje, sv. Hijeronim in
Avguštin, na večno rojstvo Sina božjega iz večnega bistva
Očetovega pred vsem stvarjenjem. Oče torej ni nikdar bil
brez Sina; kakor je Oče od vekomaj, tako je Sin od njega
rojen od vekomaj. S tem, da je Oče Sina rodil od vekomaj,
pa ni ničesar izgubil od svojega bistva, kakor učitelj ne
izgubi svojega znanja, če isto svojemu učencu podeli (Kle¬
ment Aleks.), kakor baklja ne izgubi svoje luči, ako se na
njej druga baklja prižge (Tacijan.).

Sv. Duh izhaja zajedno od Očeta in Sina od vekomaj.
Kristus sam tako-le govori: „Kadar pa pride Tolažnik, ka¬
terega vam pošljem od Očeta, Duh resnice, kateri izhaja od
Očeta, on bo pričeval o meni" (Jan. 15, 26.). Da izhaja sveti
Duh zajedno od Očeta in Sina, spoznamo iz tega, ker Kri¬
stus pravi, da bo Oče poslal sv. Duha (Jan. 14, 26.), drugo-
krat pa pravi, da ga bo poslal sam (Jan. 15, 26. 16. 7.) Od
vekomaj izhaja sv. Duh od Očeta in Sina, tako, da nista bila
nikdar brez njega. S tem, da izhaja sv. Duh od Očeta in
Sina od vekomaj, pa ona ničesar ne izgubita od svojega
histva, kakor Oče ničesar ni izgubil, ko je Sina od vekomaj
rodil. — Nobena izmed treh božjih oseb ni poprej, ni sta¬
rejša od druge, ker so vse tri večne, brez začetka. Kako je
to mogoče, naj vam nekoliko pojasni primera. Poglejte si
ogenj! Ogenj sveti in greje. Kaj je poprej, ogenj ali svetloba,
ah gorkota? Vse je ob enem, isti čas; ko je ogenj, že tudi
Jaje svetlobo in gorkoto. Ko bi torej imel večni ogenj, bi
imel tudi od vekomaj svetlobo in gorkoto. To je slaba primera
0  Bogu. Tako je Sin rojen od Očeta, tako izhaja sveti Duh od
Očeta in Sina od vekomaj, da nobena oseba ni prej od druge,
ampak vse tri so od vekomaj. „Sin je svetloba večne luči"
(Modr. 7, 26.) „svetloba časti Očetove" (Hebr. 1, 3.), sv. Duh lju¬
bezen, ki izhaja od Očeta in Sina (Sv. Avg. Tom. Akv.sv. Anzelm).

65. Katera dela se prilastujejo posameznim
6ožjim osebam ?

Posameznim božjim osebam se prilastujejo
ta-le dela: Očetu stvarjenje, Sinu odrešenje,
svetemu Pubu posvečenje.

Očetu se prilastuje ali pripisuje stvarjenje, ker je vse
ustvaril, vse ljudi, vse živali in vse drugo, kar je na nebu

88

in na zemlji, kakor nam pove sv. pismo: „V začetku je Bog
ustvaril nebo in zemljo“ (I. Mojz. 1, 1.). To spoznava sveta
cerkev, ko nas v apostolski veri uči moliti: „Verujem v
Boga, Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje.“ —
Sinu se prilastuje odrešenje, ker se je on, ne pa Oče ali sveti
Duh, včlovečil, za nas trpel in umrl in nas rešil večnega
pogubljenja ter nas vzveličal. — Sv. Duhu se prilastuje po¬
svečenje, ker nas je posvetil že pri sv. krstu in nas posve¬
čuje, kadar vredno prejmemo kak zakrament. Sv. Pavel piše
naravnost: ,,Ljubezen božja je vlita v naša srca po sv. Duhu,
kateri nam je bil dan“ (Rimlj. 5, 5.).

Vender, če pravimo, da se Očetu prilastuje stvarjenje,
Sinu odrešenje, sv. Duhu posvečenje, nočemo s tem reči,
kakor da bi bila vsaka božja oseba to, kar se ji prilastuje,
popolnoma sama storila; zakaj ker so tri osebe le en Bog,
imajo tudi le eno voljo in pri vseh delih sodelujejo, marveč
s tem hočemo le reči, da je Oče v posebnem pomenu stvar¬
nik, Sin odrešenik, sv. Duh posvečevalec.

66. Kako se imenujejo tri bošje osebe
skupaj ?

Tri božje osebe skupaj se imenujejo pre¬
sveta Trojica.

Ker so tri božje osebe le en Bog, imamo za to po¬
sebno ime; imenujemo jih z eno besedo presveta Trojica
ali presveto Trojstvo. Kadar to besedo izgovorimo, mislimo
na enega Boga v treh osebah. Sv. cerkev postavila je na
čast presveti Trojici poseben praznik, ki se obhaja prvo
nedeljo po binkoštih, da bi se takrat hvaležno spominjali
prevelikih dobrot, katere prejemamo od treh božjih oseb,
in da bi jih tudi spodobno častili.

Z v r š e t e k.

Nauk o presveti Trojici ali o enem Bogu v treh osebah
je ena največjih skrivnostij naše sv. vere, kakor ste danes
spoznali. Čeravno ne moremo s svojo slabo pametjo raz¬
umeti te resnice, ohranimo vender ponižno in trdno vero v
presveto Trojico. Ko bomo na smrtni postelji, molili bodo
duhovnik: „Usmili se, o Gospod, usmili se te duše, ki si jo

89

s svojo krvjo odkupil, in ne spominjaj se grehov njenega
pretečenega življenja. Ako je tudi grešila, vender ni zatajila
Očeta, Sina in sv. Duha, ampak je vero ohranila in zvesto
molila Boga, stvarnika vseh rečij.“ Nobeden se še ni kesal
na smrtni postelji, da je trdno veroval vse, kar nam sveta
katoliška cerkev zapoveduje verovati, pač pa seje že mar¬
sikateri kesal, da je zavrgel zaklad sv. vere. Častite tudi
presveto^ Trojico, posebno z znamenjem sv. križa in z bese¬
dami: „Čast bodi Očetu in Sinu in svetemu Duhu, kakor je
bilo v začetku, zdaj in vselej in na vekomaj. Amen.“

14. Krščanski nauk.

Doslej so se vam iz prvega člena apostolske vere raz¬
lagale besede: „Verujem v Boga, Očeta vsemogočnega. 14  Raz¬
ložiti je še treba besede: „Stvarnika nebes in zemlje." Pri
razlaganju teh besed bomo govorili: O stvarjenju, ohranjenju
in vladanju sveta, o angelih in o človeku. Najprej

3. O stvarjenju, ohFanjenju in vladanju sveta.

67. Zakaj imenujemo Boga ..stvarnika nebes
in zemlje" ?

Boga imenujemo »stvarnika nebes in zem¬
lje ker je ustvaril ves svet: nebo in zemljo
Bi vse, kar je.

Resnico, da je Bog ustvaril ves svet: nebo in zemljo,
in vse, kar je, nam spričuje sv. pismo takoj v prvem stavku,
zakaj sv. pismo se začne z besedami: „V začetku je Bog
ustvaril nebo in zemljo" (I. Mojz. 1, 1.). Pred stvarjenjem ni
bilo nobene reči razven Boga, in ker Boga ne veže in ne
oklepa čas, tudi ni bilo časa, predno ni Bog ustvaril sveta.
Začetek je bil, ko je Bog ustvaril svet Da je Bog ustvaril
yes svet, potrjuje sv. Pavel, ko piše: „V njem je vse stor¬
jeno v nebesih in na zemlji, vidno in nevidno" (Kol. 1, 16.1.
bog ni imel nobenega pomočnika, ko je ustvaril svet, ampak

90

ga je sam ustvaril. Pri preroku Izaiju namreč pravi Gospod:
„Jaz sem Gospod, ki sam nebesa razpenjam, in nihče ni z
menoj“ (Iz. 44, 24.). Krivo je bilo torej mnenje nekaterih
paganov in krivovercev, ki so trdili, da sta dva bogova vse
ustvarila, bog luči vse dobro, bog teme vse hudo. Tudi pa-
ganski Slovenci bili so te misli, dokler jih ni razsvetila luč
sv. vere. Boga nebes so imenovali stari Slovenci belega boga,
hudobo pa črnega boga, ter mislili, da je med njima vedna (
vojska, in da zdaj ta, zdaj oni premaga. Ako pravimo: Bog
je ustvaril nebo in zemljo in vse kar je, hočemo s tem po¬
vedati, da je Bog ustvaril vidno nebo ali obnebje, pa tudi
vse, kar je na njem, solnce, mesec in zvezde, ustvaril je pa
tudi nevidno nebo ali nebesa, in vse, kar je v nebesih. Zemlja
ne pomeni samo prsti, ampak sploh vse, kar je na zemlji:
ljudi, živali, rastline, rudo, in kar je pod zemljo, skrito
našim očem.

Bog je ustvaril nebo in zemljo. „Zemlja“, tako nada¬
ljuje sv. pismo, „pa je bila pusta in prazna, in tema je bila
nad brezdnom, in Duh božji se je razprostiral nad vodarni' 1
(I. Mojz. 1, 1.). Kar je Bog ustvaril v začetku, imenujemo
prvo stvarstvo. Iz prvotnega sveta je Bog naredil veliki,
lepi in urejeni svet, kakeršnega imamo pred očmi. To božje
delo imenujemo drugo stvarjenje. Bog je dovršil to delo v
šestih dneh, in sicer je naredil vsak dan kaj lepšega in po¬
polnejšega: najpopolnejše pozemeljsko bitje — človeka — je
naredil naposled.

Prvi dan je ustvaril Bog svetlobo. Svetloba ne prihaja
samo od solnca in zvezd, ampak je neka moč vseh stvarij.
Bog je storil, da imajo stvari to moč, da svetijo. Zaradi tega
ni prav nič čudno, če je bilo svetlo že prvi dan, četudi je
svetilo solnce zemlje še-le četrti dan. Ker je Bog ustvaril
že prvi dan svetlobo, pokazal je, kako imenitna je za ve¬
soljni svet. — Drugi dan je Bog naredil nebes ali obnebje,
to se pravi: vse to, kar vidimo nad seboj ali v zraku: ob¬
lake, megle, modro nebo. — Tretji dan so se razločile po-
zemske vode, da je nastala zemlja in se je zbralo morje. Na
suhi zemlji je Bog ustvaril rastline, ki so pokrile njeno po¬
vršino. Suha zemlja brez rastlinstva je pusta in prazna, rast¬
line pa jo oživljajo in lepšajo. — Četrti dan je Bog ustva¬
ril solnce, mesec in zvezde ter jim določil stalni red, po
katerem naj svetijo zemlji. — Peti dan je Bog ustvaril razne
živali v vodi in v ozračju, t. j. ribe in ptice. — Šesti dan

91

je ustvaril Bog živali na suhem, in naposled človeka po svoji
podobi in sličnosti (podobnosti).

Gotovo bi bil Bog lahko vse to, kar je dovršil v šestih
dneh, naredil na jeden mah, hipoma, kakor je hipoma ustvaril
vesoljni svet. A modrost njegova je hodila po daljši poti, in
sicer tako, da se je kazala lepša dan na dan. Iz vsega tega
spoznamo, da je Bog ustvaril svet po gotovem načrtu. On je
ustvaril najpoprej tiste stvari, ki so bile poznejšim k živ¬
ljenju potrebne, n. pr. je ustvaril najprej rastline, potem še-le
živali, ki se žive od rastlin. Najpozneje je Bog ustvaril člo¬
veka, najimenitnejše bitje na zemlji. Če pride v kako mesto
kralj, pošlje pred seboj vse služabništvo, da pripravi vse za
njegov prihod. Tako je tudi Bog ustvaril najprej to, kar je
odločeno človeku v službo, in potem človeka samega (Sveti
Kriz.). V prvih treh dneh je Bog razločil vse ustvarjene reči,
v sledečih treh dneh ozaljšal je vse, kar je ustvaril. Stvarjenje
prvih treh dnij se lepo vjema s stvarjenjem drugih treh dnij;
zakaj 1. dan je ustvaril svetlobo, 4. dan pa solnce, mesec in
zvezde, ki nam svetijo; 2. dan je razločil zemljo od obnebja,
ali spodnje od zgornjih voda, 5. dan pa je napolnil vodo in
ozračje s prebivalci, vodo z ribami, ozračje s pticami; 3. dan
je naredil suho zemljo, 6. dan pa ji je dal prebivalce, živali
in ljudi.

,,Sedmi dan je Bog počival od vsega dela, katero je
bil naredil" (I. Mojz. 2, 2.). Ne smete pa misliti, da jc Bog
tako počival kakor kak delavec po trudapolnem delu, ampak
to le pomeni, da je nehal ustvarjati nove stvari. Prav za
prav pa Bog nikdar ne počiva, saj Kristus sam pravi: „Moj
Oče do zdaj dela" (Jan. 5, 17.). Božja delavnost se kaže v
jem, da ves svet od stvarjenja sem do sedaj ohranjuje
in vlada.

Mnogi razlagalci sv. pisma menijo, da dnevi, v katerih
je Bog vse ustvaril, niso bili taki, kakeršne mi imamo, ampak,
da so bili ti dnevi dolge dobe, ki so morebiti trajale po več
tisoč let. Besedo „dan“ je Mojzes izbral, ker so šestere dobe,
v  katerih je Bog vse ustvaril, predpodoba naših tedenskih
dnij. Ni pa treba misliti, da je Bog ponehal od dne do dne,
°d dobe do dobe, kakor gre človek po noči počivat, ampak,
v se stvarjenje se je godilo neprenehoma naprej, kakor se
dan druži z dnem. Kar nam najbolj pravi, da ni treba ume-
yati svetopisemskih dnij v pravem pomenu, to je sobota (po¬
čitek), ki se je začela konec stvarjenja, ki traje še vedno in

92

ne bo nehala do konca sveta. Saj nam govori sv. pismo
samo o jednem božjem tednu, in v tem jednem tednu imamo
sedaj sedmi dan, sedmo dobo.

68. Kaj pomeni beseda „ustvariti“ ?

Beseda ustvariti 4  pomeni: iz nič kaj na¬
rediti.

Če hoče kak človek kaj narediti, potrebuje raznih rečij, 1
kakor n. pr. zidar potrebuje kamenje, opeko, mavto, razno
orodje, treba mu je mnogo časa in truda. A pri Bogu ni
tako; Bog je vse iz nič naredil, on je le hotel, pa je že
bilo. Ko pripoveduje sv. pismo stvarjenje sveta, pravi, da je
Bog samo rekel, in je bilo. „Bodi svetloba. In bila je svet¬
loba. .. Bodi trdina sredi voda in loči vode od voda. In Bog
je storil trdino in ločil vode, ki so bile pod trdino, od voda,
ki so bile nad trdino. In zgodilo se je tako“ (I. Mojz. 1, 2. 3.).
Torej, ko je Bog ustvarjal svet, ničesar ni imel. Ko je ma¬
kabejska mati nagovarjala svojega najmlajšega sina, naj umrje
mučeniške smrti za postavo Gospodovo, mu je mej drugim
rekla: „Prosim te, dete, ozri se v nebo in na vse, kar je
ondi, in spoznaj, da je Bog te reči in človeški rod iz nič
ustvaril" (II. Mak. 7, 28.). Cerkveni pisatelj Herma pa pravi:
„Od vseh resnic veruj najprej, da je le en Bog, ki je vse
ustvaril in iz nič naredil." In sv. cerkev uči v IV. lat. cerkv.
zboru, da je Bog s svojo vsemogočnostjo hkrati od začetka
oboje stvarstvo ustanovil iz nič, duševno in telesno; namreč
angelsko in zemeljsko in potem človeško." Ker je Bog iz
nič vse ustvaril, se po pravici imenuje vsemogočen.

„In Bog je videl vse, kar je bil storil, in bilo je jako
dobro" (I. Mojz. 1, 31.). Vse je bilo prav dobro; kar je po¬
zneje postalo slabo, postalo je slabo, ker so stvari zlorabile
svojo prosto voljo.

Ako premišljujemo svet in vse drugo, kar je na svetu,
vsiljuje se nam pač vprašanje:

v

69. Čemu je Bog ustvaril svet?

Bog je ustvaril svet:

1. v svojo čast.

Ce kdo kaj lepega, umetnega napravi, spoznamo lahko
iz tega, recimo njegovo nadarjenost, njegov dober okus; nje-

93

govo delo nam to razodeva. Vidite, dragi kristijani, tudi Bog
je razodel svoje neskončno veličastvo po svojih delih. Ne¬
izmerno nebo, ki je nad nami, žarno solnce, mesec in brez¬
številne zvezde, zemlja, na zemlji velikanske gore, brezšte¬
vilne rastline in živali, neizmerno morje, in kar je v njem,
vse, vse nam govori, nam pripoveduje o časti, o slavi božji.
Sv. pismo pravi: „Nebesa pripovedujejo božjo slavo in dela
njegovih rok oznanjuje firmament“ (Ps. 18, 2.) Ko je kralj
David premišljeval ustvarjene reči, je vskliknil: „Ko gledam
tvoje nebo, delo tvojih prstov; luno in zvezde, ki si jih
ustvaril; kaj je človek, da se ga spominjaš; ali sin človekov,
da ga obiskuješ?... Gospod, naš Gospod! kako čudovito je
tvoje ime po vsi zemlji" (Ps. 8, 4 5. 10.). Sv. Anton puščav-
nik pa je rekel: „Svet so velike in čudovito lepe bukve, v
katerih je z velikanskimi črkami zapisano, kako veličasten
je Bog.“ Sv. pismo tudi naravnost pravi: „Vse je Gospod
zavoljo samega sebe naredil (Preg. 16, 4.). Vse ustvarjene
reči, dasiravno nimajo ust, da bi govorile, delajo Bogu čast
s svojo lepoto, s svojo velikostjo itd., nam pa stavijo pred
oči takorekoč vse božje lastnosti, posebno njegovo vsemo¬
gočnost, modrost in dobrotljivost, ter nas učijo, da bi tako
modrega, tako dobrotljivega, tako mogočnega Boga ljubili,
mu služili, ga častili, saj je tudi nas ustvaril v svojo čast.
Po preroku Izaiju govori namreč Gospod: „Pripelji moje
sinove z dalje, in moje hčere od pokrajin zemlje, in vsacega,
kateri kliče moje ime. K svoji časti sem ga ustvaril, ga
upodobil in ga naredil" (Iz. 43, 6. 7.). Ako že posveten kralj
po pravici sme zahtevati, da ga njegovi podložniki častijo,
koliko bolj sme in mora to zahtevati, vsemogočni stvarnik,
kralj nebes in zemlje? Zato pravi po preroku Malahiju: ,,Sin
spoštuje očeta, in hlapec svojega gospoda; če sem tedaj jaz
oče, kje je moja čast? In če sem jaz Gospod, kje je moj
strah ?“ (Malah. 1, 6.) Boga častimo, ako večkrat nanj mi¬
slimo, njegovo veličastvo občudujemo, zahvaljujemo za ska-
zane dobrote ter ga hvalimo; Boga častimo, ako zjutraj in
zvečer pobožno molimo, kakor tudi pred jedjo in po jedi,
ako se vsako nedeljo in zapovedan praznik s spodobno po¬
božnostjo udeležujemo zapovedane službe božje. Pa ne le z
u stmi moramo Boga častiti, ampak vse naše dejanje in ne¬
hanje mora biti Bogu v čast, kakor nam naroča sv. Pavel,
rekoč; „Ali tedaj jeste ali pijete, ali kaj drugega delate, vse
k časti božji delajte“ (I. Kor. 10, 31.). Ker pa se z grehom

94

silno žali in zaničuje neskončno veličastvo božje ter se kaže
nesramna nehvaležnost do Boga, našega najboljšega Očeta,
moramo se pred vsem ogibati greha. „To molim“, je pisal
sv. Pavel,. .. „da ste čisti in brez spodtikljeja v dan Kri¬
stusov, napolnjeni s sadom pravičnosti po Jezusu Kristusu v
čast in hvalo Bogu“ (Filip. 1, 9—11.). Da si bodete pa tem
rajši prizadevali z vso gorečnostjo Boga častiti in hvaliti,
pomislite, da je Bog ustvaril svet

2. v blagor stvarem.

Bog sveta in vsega drugega, kar je na svetu, ne po¬
trebuje za sebe samega, saj je sam v sebi neskončno srečen
in vir vsake prave sreče. Ako je tedaj ustvaril svet, ga je
ustvaril v blagor stvarem, posebno v blagor ljudem. To jasno
spoznamo iz besed, katere je Bog govoril, preden je ustvaril
človeka. „Naredimo človeka po svoji podobi in podobnosti:
in gospoduj ribam morja, in pticam neba, in zverinam, in vsej
zemlji, in vsej laznini, ki se giblje na zemlji" (I. Mojz. 1, 26.).
Kralj David pa pravi o človeku: „Le malo si ga (o Bog)
znižal pod angele; s slavo in častjo si ga ovenčal ter si ga
postavil črez dela svojih rok. Vse si podvrgel njegovim
nogam, ovce in goveda vsa, vrh tega še drobnico polja;
ptice neba in ribe morja, ki pohajajo po morskih potih“
(Ps. 8, 6—9.). „Vse nam je dano v nekako korist 11 , piše
sv. Bernard, „nekaj v hrano, nekaj v poduk, in slednjič ne
malo v poboljšanje." Vse je ustvarjeno v blagor človeku. V
njegbvo korist je ogenj, ki ga greje, mu sveti, mu kuha
hrano, mu pomaga topiti kovine in izdelavati iz njih razno¬
vrstne reči; za njega je prekoristna voda; za njega so rast¬
line, ki mu rastejo v hrano, zdravilo, obleko; za njega so
živali, ki mu dajejo živež, obleko in mu pomagajo pri delu;
sploh vse je za človeka. Zato pa je rekel sveti Avguštin:
„Moj Bog! kar vidim na zemlji in nad njo, vse mi pravi,
da si ustvaril iz ljubezni do mene.“ Ako je sveta Marija
Magdalena Paciška ugledala kako cvetlico, je vskliknila:
,.Torej je Bog iz ljubezni do mene od vekomaj mislil ustva¬
riti to cvetlico.“

Pa ne samo vidni svet je ustvaril Bog nam v blagor,
ampak tudi nevidni svet, nebesa. Zato bo zaklical Kristus
pii poslednji sodbi svojim izvoljenim: „Pridite, blagodarjeni
mojega Očeta, posedite kraljestvo, katero vam je pripravljeno

95

od začetka sveta“ (Mat. 25, 34.). In da bi lažje dosegli večno
vzveličanje v nebesih, je Bog odločil vsakemu človeku enega
izmed nebeških duhov kot angela variha, da ga spremlja po
vseh njegovih potih. „Glej, jaz pošljem svojega angela, da
hodi pred teboj, in te varuje na potu, in te pripelje v kraj,
katerega sem pripravil“ (II. Mojz. 23, 20.). Sveti Pavel pa
pravi: „Ali niso vsi služabni duhovi v strežbo poslani zavoljo
tistih, kateri bodo prejeli delež vz Veličan ja ?“ (Hebr. 1, 14.).

Zvršetek.

Vesoljni svet, nebo in zemljo, in vse, kar je v nebesih
in na zemlji, je Bog iz nič ustvaril, ustvaril sebi v čast in
v blagor stvarem. O koliko hvale, koliko časti smo pač
dolžni Bogu! Imeniten učenjak in zvezdoslovec Newton je
imel tako spoštovanja do Boga, da se je vselej odkril in
globoko priklonil, kadar je izgovoril besedo Bog ali slišal
koga drugega jo izgovoriti. Predragi kristijani! Mi uživamo
vsaki dan brezštevilne dobrote božje, vesoljno stvarstvo, ki
je imamo vedno pred očmi spominja nas božje ljubezni in
dobrotljivosti, bodimo zaradi tega hvaležni vsemogočnemu
Bogu, bodimo njegovi pridni otroci in živimo vselej tako, da
bomo delali čast svojemu dobremu nebeškemu Očetu. Amen.

15. Krščanski nauk.

Vsemogočni Bog je ustvaril iz nič nebo in zemljo in
v se, kar je, in sicer je vse ustvaril v svojo čast in v
blagor stvarem. „Dovršena sta bila torej nebo in zemlja in
v se njuno lepotičje“, pravi sv. pismo. „In dokončal je Bog
sedmi dan svoje delo, katero je bil storil, in je počival
sedmi dan, od vsega dela, katero je bil naredil 11  (I. Mojz. 2,
1- 2.). Ne smemo pa misliti, kakor bi bil Bog svet samo
ustvaril, zdaj pa se nič več zanj ne briga, ampak on še dela
zmirom, in sicer se kaže njegova delavnost v tem, da skrbi
za ustvarjeni svet.

96

70. Kako skrbi Bog sa ustvarjeni svet?

Bog skrbi za ustvarjeni svet tako, da ga
neprenehoma ohranjuje in vlada.

Ko bi kdo kako hišo postavil, potem pa bi se za njo
nič več ne brigal, bi nekaj časa stala, potem bi se morebiti
najpoprej poškodovala streha, začelo bi v njo deževati, s
časoma bi dobila razpokline, začela bi razpadati in nazadnje ^
bi se razsula. Hiša, ki jo je zidar postavil, stala bi vsaj
nekoliko let, ako bi se tudi nihče za njo ne brigal, a svet
bi ne mogel obstati niti en trenotek, ko bi Bog za-nj ne
skrbel, ko bi ga neprenehoma ne ohranjeval in ne vladal.

71. Kaj pomeni: Bog ohranjuje svet?

Bog ohranjuje svet pomeni: Bog stori z
svojo vsemogočnostjo, da obstoji ves svet in
vsaka stvar, dokler on hoče.

„Ne smemo misliti", pravi rimski katekizem, „da bi
po dovršenem stvarjenju moglo to, kar je Bog naredil, brez
njegove vsemogočnosti obstati; zakaj kakor je vse po naj¬
višji moči, modrosti in dobrotljivosti božji iz nič postalo,
tako bi zopet v nič razpadlo, ko bi njegova previdnost ne
bila z ustvarjenimi rečmi in bi jih tudi ne ohranjevala tista
moč, ki jih je od začetka naredila" (Cat. Rom. p. I. cap. !•)•
Sv. pismo naravnost pravi: „Kako bi moglo kaj obstati, ako
bi ti ne hotel, ali se ohraniti, ako bi ti ne veleval ?“
(Modr. 11,. 26.) Sv. apostol Pavel tudi piše o Bogu Sinu:
„Vse je po njem in v njem ustvarjeno. In on je pred vsemi
in vse v njem obstoji" (Kol. 1, 16. 17.). Da Bog vse ohranjuje,
nam je najlepši dokaz, da svet že tako dolgo obstoji. Kar
ljudje napravijo, in naj bi bilo še tako lepo, tako močno, se
spremeni s časoma v prah in pepel, svet pa, ki ga je Bog
ustvaril, obstoji, dokler on hoče. Solnce vshaja in zahaja,
razsvetljuje in ogreva zemljo, kakor nekdaj, zemlja se vsako
spomlad na novo ozeleni, kakor pred tisoč in tisoč leti,
morje buči in šumi, kakor ob stvarjenju sveta, ptice v zraku
in ribe v vodi se ravno tako veselijo življenja, kakor pred
tisočeri in tisočeri leti. Kdo jim daje vedno novo življenje?
kdo jih ohranjuje? Vsemogočni stvarnik sveta. Kakor svet

97

sploh, tako bi tudi ljudje niti en trenotek ne mogli živeti,
ko bi jih Bog ne ohranjeval, ko bi svojo roko od njih od¬
tegnil. Ker Bog vse ohranjuje, pravi sv. pismo: „On zagrinja
nebo z oblaki, in pripravlja zemlji dež; On daje, da trava
raste po gorah in zelišče ljudem v službo; On daje živež
živini in mladim vranam, ki ga kličejo" (Ps. 146, 8. 9.).
Kristus sam pravi: „Poglejte ptice pod nebom, one ne sejejo
in ne žanjejo in ne spravljajo v žitnice, in vaš nebeški Oče
jih živi... Poglejte lilije na polji, kako rastejo; ne delajo in
ne predejo: pa vam povem, da še Salomon v vsi svoji časti
ni bil tako oblečen, kakor njih ena“ (Mat, 6, 26. 28. 29.).
Za nobeno stvar pa tako Bog ne skrbi, kakor za človeka
Kakor hitro se človek rodi, da mu angela variha, da ga
varuje na vseh njegovih potih na duši in na telesu; starišem
vsadi v srce ljubezen do otrok; on daje rast, da imajo ljudje
kaj jesti in se s čim oblačiti; on daje moč in zdravje, da
morejo ljudje delati in si skrbeti za to, kar jim je k živ¬
ljenju potrebno. Ker Bog nas ljudi ohranjuje in vse drugo
zavoljo nas, bodimo mu za vse iz srca hvaležni vsaki čas,
spominjajmo se pogosto njegovih dobrot in zaupajmo vanj,
kakor nas opominja sv. Peter: „Vso svojo skrb nanj zvrnite,
ker njemu je skrb za vas" (I. Petr. 5, 7.).

72. Kaj pomeni: Bog vlada svet?

Bog vlada svet pomeni: Bog vodi in obrača
yse na dobro; nič se ne zgodi, če on noče, ali
če on ne pripusti.

V sv. pismu beremo o božji modrosti: „Ona z močjo
se ga od kraja do kraja in vse prijetno urejuje" (Modr. 8, 1.).
*tog stori, da je vse v najlepšem redu. On stori, da solnce
y zhaja in zahaja, da zvezde tekajo svoja pota, da se menjata
noč in dan, da zdaj dežuje, zdaj solnce sije, da je zdaj mrzlo,
z daj toplo, da se menjajo spomlad, poletje, jesen in zima.
H og vodi usodo celih kraljestev in narodov, pa tudi po¬
sameznih ljudij. Sv. pismo pravi: „Gospod vodi človeku
stopinje" (Ps. 36, 23.). In res je tako. Pregovor sam pravi:
Plovek obrača, Bog pa obrne. To pomeni: Človek hoče zdaj
to, zdaj ono storiti, Bog pa vse tako obrne, kakor se njemu
najbolje zdi. „Človekovo srce si izmisli svojo pot, Gospod
Pa njegove stopinje vodi" (Preg. 16, 9.). Jožefovi bratje so

7

98

se hoteli Jožefa, katerega so sovražili, iznebiti s tem, da so
ga v tujo deželo za sužnja prodali, da, Bog je celo pripustil,
da je bil Jožef po krivem tožen in v ječo vržen. A kako je
Bog vse to na dobro obrnil! Jožefa je povišal v kraljevega
namestnika, Egipčani so bili po njem rešeni lakote, ravno
tako njegov oče in bratje. Izraelovim otrokom, ki so bili
odpeljani v babilonsko sužnost, pa je rekel stari Tobija:
„ Hvalite Gospoda, otroci Izraelovi, in vpričo nevernikov ga
častite; ker zato vas je razkropil med nevernike, ki ga ne
poznajo, da vi oznanjujete njegova čuda, in jim dajete spo¬
znati, da ga ni druzega vsemogočnega Boga razven njega 1 '
(Tob. 3, 4.). Savel se je napotil v Damask, da bi kristijane
preganjal, ali na potu tja ga je napravil Gospod Pavla, naj-
gorečnejšega oznanjevavca krščanske vere (Dej. ap. 9.). Cesar
Nero in njegovi nasledniki so preganjali kristijane in hoteli
potrebiti krščansko vero, a zgodilo se je ravno nasprotno,
zakaj srčnost in stanovitnost mučenikov je nevernikom po¬
kazala, da je krščanska vera prava vera, tako da je res bila
„krv mučenikov seme kristijanov“ (Tertulijan). Na Nemškem
so redovnike pregnali, a ti so šli kot misijonarji med pa-
ganske narode in jih učili spoznavati pravega Boga. Na
Francozkem so prisilili bogoslovce, da morajo biti tri leta
vojaki, da bi se pri vojakih popačili in izgubili veselje do
duhovskega stanu. A kaj so dosegli s to sv. cerkvi sovražno
postavo? Bogoslovci s svojim lepim vzgledom mnogo pri¬
pomorejo, da se drugi vojaki poboljšajo. Zato pa se tudi
veri sovražni časniki strašno jezijo nad to postavo, kakor
poročajo katoliški časniki. Morebiti je marsikdo izmed vas
že sam skusil, da se mu je zgodilo ravno nasprotno od tega,
kar je on nameraval, in bil je morebiti v začetku zaradi
tega nejevoljen, a pozneje je moral spoznati, da je bilo to
zanj zelo dobro, da je Bog vse prav obrnil.

Nič se ne zgodi, če Bog noče, ali če on ne pripusti.
Zato pa pravi Kristus: „Ali se ne prodasta dva vrabca za
en vinar? In ne eden izmed njiju ne pade na zemljo brez
vašega Očeta. Vaši lasje na glavi pa so vsi prešteti"
(Mat. 10, 29. 30.). Ako Bog skrbi za vrabce, ki so tako
malovredni, da se dva prodasta za en vinar, ako nam niti
las ne pade z glave brez volje božje, kako bi se moglo kaj
zgoditi, ako bi Bog ne hotel ali ne pripustil ? — Ako vodi
in obrača Bog vse na dobro, — utegnil bi kdo vprašati:

99

73. Ali vodi in obrača Bog tudi hudo in
trpljenje na dobro?

Bog vodi in obrača tudi hudo in trpljenje
na dobro: hudobne hoče s tem kaznovati in
poboljšati, dobre pa skušati in jim povečati
zasl oženje za nebesa.

Mnogo hudega in trpljenja si ljudje sami nakopljejo,
a mnogo jim ga pošilja tudi Bog, in sicer grešnikom, kakor
pravičnikom. S tem, da Bog grešnikom pošilja hudo in trp¬
ljenje, jih hoče kaznovati in poboljšati, ker „noče smrti
grešnika, ampak, da se spreobrne in živi“ (Eceh. 33, 11.).
Mnogo je grešnikov, ki se nočejo spreobrniti, dokler jim vse
po volji gre. Nič ne pomaga glas vesti, ki jih grize, nič ne
pomagajo opomini in dobri vzgledi pobožnih kristijanov, nič
ne pomagajo pridige in spovednikovo svarjenje. Ako pri
otrocih nič ne izdajo opominjevanja in lepi nauki, da bi se
poboljšali, primejo stariši za šibo in kaznujejo, da bi se
otroci poboljšali. Tako ravna tudi Bog, najboljši Oče. Ako
' T si opomini k pokori nič ne izdajo pri grešnikih, prime Bog
za šibo, pošilja grešnikom hudo in trpljenje, in to dostikrat
pomaga, če tudi vselej ne. Ko je egiptovski Jožef s svojimi
brati, kateri ga pa niso poznali, na videz ostro govoril in
trdo ž njimi ravnal, spoznali so še-le svojo hudobijo. „Po
zasluženji to trpimo“, so drug drugemu rekli, „ker smo se
pregrešili nad svojim bratom; videli smo bridkost njegove
duše, ko nas je prosil, in ga nismo uslišali; zato je prišla
nad nas ta nadloga" (I. Mojz. 42, 21.). — Izraelci so v pu¬
ščavi godrnjali nad Bogom in Mojzesom. „Zaradi tega je Go¬
spod poslal med ljudstvo žgoče kače; od njih pičeni so
umrli mnogi." Zdaj so spoznali Izraelci svojo pregreho.
»Prišli so k Mojzesu in rekli: Grešili smo, ker smo govorili
zoper Gospoda in tebe: prosi, da vzame od nas kače“
(IV. Mojz. 21, 6. 7.). — Manases, judovski kralj, je pozabil
Pravega Boga, storil mnogo hudega ter zapeljal ljudstvo v
malikovanje. Zaman je Gospod njega in njegovo ljudstvo
opominjal k pokori. Kar napadejo Asirci deželo in peljejo
Manaseta uklenjenega v Babilon. Zdaj je šel v se, delal po¬
koro in goreče molil k Bogu. Gospod je uslišal njegovo
molitev in ga pripeljal zopet v Jeruzalem, kjer je bil ljud¬
stvu v vzgled čednosti in pobožnosti (II. Kron. 33.). •—

100

Izgubljeni sin, dokler je imel denar, je dobro jedel in pil ter
razuzdano živel, ni pa mislil na svojega očeta. Ko pa ga
je začela lakota hudo stiskati, ko ni imel niti otrobov, s
katerimi bi nasitil svoj lačni želodec, spomnil se je svojega
očeta in dejal ves skesan: „Vzdignil se bom ter pojdem k
svojemu očetu in mu porečem: Oče, grešil sem zoper nebesa
in zoper tebe. Več nisem vreden tvoj sin imenovan biti;
stori me kakor enega svojih najemnikov. In se je vzdignil
in prišel k svojemu očetu" (Luk. 15, 18—20.). Tudi grešnik,
dokler se mu dobro godi, ne misli na svojega nebeškega
Očeta, kateremu je nehvaležno obrnil hrbet, a ko pride
nadenj hudo, trpljenje, se ga zopet spomni, prične premišlje¬
vati svoj žalostni stan, svojo dušno revščino, začne zopet
moliti, svoje grehe obžalovati in sklene se poboljšati. Ko bi
mu Bog nesreče ne poslal, bi morebiti v svojih grehih
dalje živel, v grehih umrl in se pogubil. Pri grešnikih torej
Bog vodi in obrača hudo in trpljenje na dobro.

Pa tudi pri pravičnikih vodi in obrača Bog hudo in
trpljenje na dobro, ker jih hoče s tem skušati in povečati
njih zasluženje za nebesa. „V ognji se skuša zlato in srebro,
ljubčeki božji pa v peči poniževanja“ (Sir. 2, 5.) in: lon¬
čarsko posodo peč poskusi, pravične ljudi pa skušnjava
bridkosti" (Sir. 27, 6.) pravi sv. pismo. Tako je Bog skušal
Abrahama, kateremu je zapovedal, naj daruje svojega sina
Izaka; tako je skušal Jožefa, katerega so njegovi bratje pro¬
dali v sužnost, kateri je bil po nedolžnem dalje časa zaprt
v ječi. Job, ki je vedno bogaboječe živel, izgubil je vse svoje
velikansko premoženje, vse svoje otroke, svoje zdravje, in
moral poslušati zasmehovanje svoje žene. Pobožni Tobija je
skazoval svojim rojakom duhovna in telesna dela usmiljenja,
vender pa mu je poslal Bog mnogo hudega. Vzeli so mu
njegovo, premoženje; kralj je zapovedal ga umoriti; moral je
bežati s svojo ženo in s sinom. Ko se je smel vrniti, je
oslepel. Pa je li godrnjal? Ne, ostal je pravičen in je še
hvalil Boga za poslano trpljenje. Dokler človeku sije solnce
sreče, dokler se mu steljejo na pot njegovega življenja le
rožice, ni težko pobožno živeti. A pobožno živeti, kadar za¬
temni solnce sreče, kadar se nastelje na pot našega življenja
trnje trpljenja, in reči v največji nesreči s potrpežljivim
Jobom: ,.Gospod je dal, Gospod je vzel; kakor je Gospodu
dopadlo, tako se je zgodilo. Gospodovo ime bodi češčeno“
(Job. 1, 21.) to je prava bogaboječnost in pobožnost. Taki,

101

ki skušnjo prestoje, si pridobijo mnogo zasluženja za nebesa,
ker se morajo vaditi v različnih čednostih, kakor v poniž¬
nosti, potrpežljivosti itd. ter zadostijo z voljnim prenašanjem
svojega trpljenja tudi za časne kazni. „Malo so stiskani, ali
mnogo dobrega jim bo došlo; ker Bog jih poskuša in jih
najde sebe vredne“ (Modr. 3, 5.). Kristus sam blagruje take,
ki morajo na svetu mnogo trpeti, ko pravi: ,,Blagor vam,
kadar vas bodo kleli in preganjali in vse hudo zoper vas
lažnjivo govorili zavoljo mene; veselite se in od veselja po¬
skakujte, ker je vaše plačilo obilno v nebesih“ (Mat. 5, 11. 12.).

74. Zakaj pripušča Bog tudi grehi

Bog pripušča tudi greli, ker noče vzeti
človeku proste volje, in ker more tudi na¬
sledke greha okrniti na dobro.

Bog je neskončno svet in zaradi tega sovraži vsak
greh, hoče, da bi greha ne bilo, vender pa greh pripušča
ali ga ne zabrani vselej, ker je človeku dal prosto voljo,
katere mu noče vzeti: „Bog v je v začetku ustvaril človeka
> n  mu pustil prosto voljo... Človek ima pred seboj življenje
in smrt (dobro in hudo), kar hoče, mu bo dano“ (Sir. 15,
H. 18.). Ker ima človek prosto voljo, si lahko izbere na¬
mesto dobrega hudo, in Bog mu tega ne brani, ker ga noče
siliti k dobrim delom, zakaj, ako bi človek le po sili delal
dobro, ne imel bi nobenega zasluženja od svojih dobrih del.

Bog pripušča greh tudi zato, ker more nasledke greha
obrniti na dobro. Jakobovi sinovi so svojega brata Jožefa v
Egipt prodali. Bog je to pripustil, dasiravno je bilo to zelo
Pregrešno, vender pa je to obrnil v dobro. Jožefa je povišal
do kraljevega namestnika, brate njegove pa poboljšal in
lakote rešil. Zato je rekel Jožef svojim bratom: „Vi ste z
jnenoj hudo mislili, Bog pa je tisto obrnil v dobro, ker me
je povikšal, kakor zdaj vidite, da je otel veliko ljudstva 11
(E Mojz. 50, 20.). — Bog je pripustil, da so Judje Sina bož¬
jega samega križali, kar je bilo gotovo grozno hudodelstvo,
a] i Bog je to obrnil na dobro, ker je bil Kristus s tem po¬
veličan, in vesoljni svet rešen.

Skrb, s katero Bog vse ohranjuje in vlada, ima po¬
sebno ime.

102

75. Kako imenujemo skrb, s katero Bog
vse ohranjuje in vlada?

Skrb, s katero Bog vse ohranjuje in vlada,
imenujemo previdnost božjo.

Beseda previdnost prihaja od prevideti, poprej videti.
Ker Bog že naprej vidi in ve, kaj se bo zgodilo, in vse tako
uravnava in obrača, da je v korist njegovim stvarem, se po >
pravici njegova skrb za vesoljni svet imenuje previdnost.
Pota previdnosti božje so nam nerazumljiva, zaradi tega
nikdar ne presojajmo božjih naredb; zakaj, kar Bog stori,
vse prav stori, četudi nam se prav ne zdi.

Z v r š e t e k.

Nauk o previdnosti božji, dragi poslušalci, nam pravi,
da naj stavimo vse svoje zaupanje v Boga, ker njemu je
skrb za vse, kar je na svetu. Ta nauk pa nas tudi spodbada,
da se udajmo vselej, posebno pa v nadlogah in trpljenji po¬
polnoma v voljo božjo. Trpljenje, — smem trditi — je več
vredno od dragih biserjev, zakaj z dragimi biseri ne moremo
priti k poboljšanju, ne moremo zadostiti za svoje grehe, si
ne moremo kupiti nebes, pač pa s trpljenjem, ako je voljno
prenašamo; zakaj po besedah sv. Pavla, „pripravlja nam naša
sedanja kratka in lahka nadloga neizmerno visoko, večno
čast, katera vse preseže" (II. Kor. 4, 17.). Amen.

16. Krščanski nauk.

Bog je ustvaril ves svet, nebo in zemljo, in vse kar je.
Neštevilne so stvari božje, zato pa ni mogoče o vsaki božji
stvari posebej govoriti, ampak le o najimenitnejših.

76. Katere so najimenitnejše stvari božje.''

Najimenitnejše stvari božje so angeli.

Angel je grška beseda in pomeni po naše toliko, kakor
poslanec. Poslanci se zato imenujejo, ker jih Bog pošilja na
zemljo, da bi po njih oznanil ljudem svojo voljo, jim skazal

103

kako dobroto ali jih tudi kaznoval. Sv. Pavel piše o angelih:
„Ali niso vsi služabni duhovi v strežbo poslani zavoljo tistih,
kateri bodo prejeli delež vzveličanja ? “ (Hebr. 1, 14.) Kedaj
je Bog angele ustvaril, nam sv. pismo ne pove; sploh se
meni, da so bili ustvarjeni pred vidnim svetom. Akoravno
pa nam sv. pismo ne poroča, kedaj so bili angeli ustvarjeni,
vender ne smemo in ne moremo dvomiti, da so angeli, ker
sv. pismo tolikokrat o njih govori. V Mojzesovih bukvah
beremo, da je angel opominjal Abrahamovo deklo Agaro,
naj se vrne k svoji gospodinji (I. Mojz. 16.); angel je za-
branil, da Abraham ni zaklal svojega sina Izaka (I. Mojz. 22.);
očak Jakob je gledal v sanjah lestvo, po kateri so angeli
božji gori in doli hodili (I. Mojz. 28.); dva angela sta izpe¬
ljala Lota in njegovo družino iz Sodome in Gomore (I.Mojz. 18.).
^ Davidovih psalmih se mnogokrat omenjajo angeli: „Svojim
angelom je (Bog) zapovedal zavoljo tebe, da naj te varujejo
na vseh tvojih potih. Na rokah te bodo nosili, da kje s svojo
nogo v kamen ne zadeneš" (Ps. 90, 11. 12.). Judita, ki je
asirskemu poveljniku Holofernu glavo odsekala v sovražni¬
kovem taboru, je rekla: „Kakor resnično Gospod živi, me
je njegov angel varoval, ko sem od tod šla, in tam bila, in
se od ondot sem vrnila (Judit. 13, 20.). V bukvah Tobijevih
se natančno pripoveduje, kako je nadangel Rafael spremljal
mladega Tobija. ga varoval na potu in mu preskrbel ženo.
Takih mest, v katerih je govorjenje o angelih, je v sv. pismu
stare zaveze prav mnogo; spričujejo nam, da so Judje trdno
verovali v angele. Jezus je to vero potrdil, ker je sam več¬
krat govoril o angelih. „Glejte, da ne zaničujete nobenega
teh malih; zakaj povem vam, da njih angeli v nebesih vedno
gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih" (Mat. 18, 10.).
Apostoli govorijo v svojih spisih večkrat o angelih. Kakor
apostoli, tako jih tudi sv. cerkveni očetje večkrat omenjajo
v svojih molitvah. Sv. Avguštin veli: „Če tudi angelov ne
vidimo, nas vender vera uči, da so angeli, in beremo v sve¬
tem pismu da so se prikazali mnogim ljudem" (In. ps. 102.).
Da so angeli, verovali so celo pagani Tako piše neki pa-
ganski modrijan: „Ako se zakleneš v svojo izbo in napraviš
temo, nikar ne reci: zdaj sem sam. Nisi sam, ampak duh,
ki te spremlja je s teboj, in ne potrebuje luči, da vidi, kaj
delaš" (Seneka).

Angeli se imenujejo najimenitnejše stvari božje, ker jim
Je Bog dal mnogo večji um in boljšo voljo, kakor ljudem,

104

in jih obdaroval z mnogimi popolnostmi. Kristus pravi o |
sodnjem dnevu: „Tistega dneva pa in ure nihče ne ve, tudi
ne angeli nebeški, ampak sam Oče“ (Mat. 24, 36.). Iz teh
besed spoznamo, da angeli vedo mnogo več od ljudi.

Koliko je Bog angelov ustvaril, tudi sv. pismo ne pove,
nli da jih je prav mnogo, sklepati smemo iz besed preroka j
Danijela, ki pravi govoreč o angelih okoli prestola božjega: ;
^Tisočkrat tisoč mu jih je streglo, in desettisočkrat stotisoč
jih je stalo okoli njega“ (Dan. 7, 20.). Kristus sam je dejal *
sv. Petru v vrtu Getzemani, ko je ta potegnil meč: „Meniš,
da ne morem prositi svojega Očeta in bi mi poslal več ko
dvanajst legijonov angelov ?“ (Mat. 26, 53.) t. j. 72.000.
Število angelov presega v  število vseh ljudi, ki so živeli, ži¬
vijo in bodo živeli. „Stevilo angelov“, pravi sv. Dijonizij
Areopagata, „je večje kakor število zvezd na nebu, kakor
peska v morju, kakor listja na drevju.“

Angeli niso vsi enaki, ampak nekateri so višji, imenit-
nejši, popolnejši od drugih. Kakor imajo posvetni vladarji
različne višje in nižje služabnike za različna opravila, tako
ima tudi vladar vseh vladarjev — po človeško rečeno ■—
razne višje in nižje služabnike. Angeli so razdeljeni v tri
vrste, in vsaka vrsta ima tri rede ali kore, da je torej vseh
angelskih redov devet, ki se imenujejo: Angeli — nadangeli
— moči — poglavarstva — kneštva (prvaštva) — gospod-
stva — prestoli — kerubimi — serafini. Najbližji božjemu
prestolu so serafini t. j. goreči, ker takorekoč gorijo v lju¬
bezni do Boga; potem so kerubimi, ki imajo posebno veliko
spoznanje. Po imenu so nam znani trije nadangeli, namreč:
Mihael, Gabrijel, Rafael.

77. Kaj so angeli?

Angeli so zgolj (luliovi, to je take stvari,
ki imajo um in prosto voljo, telesa pa ne.

Da so angeli zgolj duhovi, vemo po sv. pismu. Sv. Pavel
piše: „Ali niso vsi (angeli) služabni duhovi ?“ (Hebr. 1, 14.)
Duh pa po besedah Jezusovih nima mesa in kosti (Luk. 24, 39.)
torej tudi ne telesa, in ker so angeli duhovi, nimajo telesa.
Sv. Gregor imenuje angele breztelesna bitja (Gregor. Nac.)
Sv. Gregor Veliki pa pravi: „Angeli imajo le duha, ljudje pa
imajo duha in telo ob enem." Angeli imajo um, pomeni: oni
morejo misliti, spoznavati, kakor mi, samo da je angelski

105

um mnogo popolnejši od našega, in zato je tudi njihovo
spoznanje večje od našega. Angeli imajo prosto voljo po¬
meni, da lahko kaj hočejo ali nočejo. Tudi volja angelska
je mnogo popolnejša od človeške.

Ako so angeli zgolj duhovi, zakaj pa nam jih pred-
očujejo podobarji v človeški podobi? Zato, ker so se največ¬
krat prikazali v človeški podobi, kakor postavim: Abrahamu,
Lotu, Tobiju, Mariji prečisti Devici, sv. Jožefu itd. Vender iz
tega ne smemo sklepati, da imajo angeli resnična telesa, ne,
ampak ta telesa so bila le navidezna; angeli so jih privzeli,
da so se mogli pokazati ljudem v vidni podobi. Nadangel
Rafael je sam rekel staremu in mlademu Tobiju: „Zdel sem se
sicer, kakor bi bil z vami jedel in pil; toda jaz imam nevid-
ljivo jed in pijačo, ki je ljudje ne morejo videti" (Tob. 12, 19.).
Angeli se slikajo navadno kot lepi, čvrsti mladeniči, kar
nam naznanja njihovo veliko moč, večno mladost in neumr¬
ljivost. Perutnice se jim pridevajo v znamenje, da voljo božjo
radovoljno in kar najhitreje izpolnjujejo. Slikajo se tudi an¬
geli z otročjo glavico in perutnicami, kar pomeni, da so ne¬
dolžni, kakor otroci, in da ne poznajo strasti in poželenja,
ki imata svoj sedež v telesu, ampak da jih vodi in nagiblje
edino le um in volja, ki imata svoj sedež v glavi.

Kakor ima sploh vsaka stvar svoj namen, tako ga
imajo tudi angeli, najimenitnejše stvari božje.

78. Cernu je Bog ustvaril angele ?

Bog je ustvaril angele, (la ga molijo in
ljubijo, mu služijo in ljudi varujejo.

Angeli imajo zelo razvit um, gledajo tudi neprenehoma
božje obličje, zato pa tudi spoznavajo Boga kot najvišjega
Gospoda ter mu skazujejo tisto češčenje, katero mu gre kot
najvišjemu Gospodu, ali oni ga molijo. Prerok Izaija, ki je
videl Boga v sredi nebrojnih serafinov, pravi, da mu vtop-
ijeni v božje veličastvo neprenehoma kličejo: „Svet, svet,
svet si ti, o Gospod vojskinih trum; zemlja je polna tvoje
slave“ (Iz. 6, 3.). Sv. Janez evangelist tudi pravi: „In sem
videl in slišal glas veliko angelov okrog sedeža 11  (Skriv. raz.
5, 11.). „In vsi angeli so stali okrog sedeža... in so padli
Pred sedežem na svoja obličja in so molili Boga, rekoč:
Amen! Hvala in slava, in modrost in zahvala, čast in kre-_
Post in moč bodi našemu Bogu od vekomaj do vekomaj

106


Amen 11  (Skriv. raz. 7, 11. 12.). — Angeli spoznavajo s svojim
bistrim umom neskončno lepoto in dobrotljivost božjo, zato
ga pa tudi neprenehoma ljubijo, ali oni imajo nad Bogom
največje veselje, največjo všečnost. — Ker angeli spoznavajo
Boga kot najvišjega Gospoda, ker ga neizmerno ljubijo, zato
mu tudi služijo s tem, da radovoljno in z največjim veseljem
izpolnjujejo njegovo voljo. ,,Hvalite Gospoda vsi njegovi an¬
geli; ki, mogočni v moči, izpolnjujete njegovo voljo, ki po¬
slušate glas njegovega govorjenja 14  (Ps. 102, 20.). Ker angeli '
v nebesih A r selej natanko in z veseljem izpolnjujejo voljo
božjo, zato nas je Jezus v tretji prošnji očenaša učil prositi
milosti, da bi ravno tako izpolnjevali tudi mi voljo božjo. —
Bog je angele tudi ustvaril, da ljudi varujejo. „Svojim an¬
gelom je zapovedal zavoljo tebe, naj te varujejo na vseh
tvojih potih 11  (Ps. 90, 11.). Sv. Avguštin pravi: „Angeli pa¬
zijo na nas, revne popotnike; imajo usmiljenje z nami in
nam prihajajo po božjem povelju na pomoč, da pridemo en¬
krat v skupno domovino. 11  Kako angeli čujejo nad ljudmi,
da se jim ne pripeti kaj hudega bodisi na duši in na telesu,
sta nam vzgled Lot, katerega sta dva angela izpeljala iz
Sodome in Gomore (I. Mojz. 19.), ter Tobija, katerega je
nadangel Rafael spremljal in varoval v podobi lepega mla¬
deniča (Tob. 5. nasl.).

79. Kakšni so bili angeli, ko jih je Bog
ustvaril?

Ko je Bog angele ustvaril, bili so dobri in
srečni; obdarjeni so bili s posvečujočo milostjo
božjo in z mnogimi popolnostmi.

Vse, kar je Bog ustvaril, je bilo dobro, gotovo je torej,
da so bile dobre tudi najimenitnejše stvari božje, angeli. Bili
so čisti, pravični, lepi, tako, da ni bilo nič graje vrednega
nad njimi. Ljubili so Boga, mu služili, pa tudi Bog jih je
ljubil. — Bili so srečni, zakaj niso poznali nobene bolečine,
nobene žalosti, niso poznali nobenega pomanjkanja, ampak
so imeli vse, kar si kdo dobrega misliti ali želeti more. —
Bili so obdarjeni s posvečujočo milostjo božjo, to je z onim
nadnaravnim darom, ki jih je delal svete in Bogu všečne,
ki jih je storil zmožne uživati ono vzveličanje, ki je v gle¬
danji Boga. — Razven tega so bili še obdarjeni z mnogimi

107

popolnostmi. Imeli so zelo velik razum. Najnižji angel več
ve, ko vsi ljudje skupaj. Ko je neka žena hotela pohvaliti
modrost kralja Davida, mu je rekla: „Ti pa, moj Gospod,
kralj, si moder, kakor je moder angel božji in razumeš vse
na zemlji“ (II. Kralj. 14, 20.). Angeli so imeli dobro voljo,
da so hoteli to, kar je Bogu všeč. Angeli so tudi silno močni.
„Pred angelovim glasom beže ljudstva", govori prerok Izaija
(37, 36.). Eden angel je pomoril v enej noči vse prvorojence
v Egiptu (II. Mojz. 12, 29.); dva angela sta pokončala mesti
Sodomo in Gomoro ter vse njune prebivavce (I. Mojz. 9.);
eden angel je pomoril v enej noči 185.000 mož kralja Sena-
heriba (Iz. 37, 36.). — Angeli so neumrljivi, kakor je ne¬
umrljiva človeška duša, in vsi bi bili uživali neizrečeno bla¬
ženost vekomaj, ko bi bili ohranili milost božjo.

. 80 . Ali so vsi angeli ohranili milost bošjo?

Angeli niso vsi ohranili milosti hožje:
mnogi so jo izgubili z grehom napuha.

Da bi angeli pokazali svojo zvestobo, hvaležnost in
ljubezen do Boga in vsaj nekoliko zaslužili večno srečo,
odločil jim je Bog nekoliko časa za poskušnjo. Vsi niso
prestali te skušnje. Ko so angeli videli svoje velike popol¬
nosti, so se prevzeli. „Nad zvezdami božjimi bom povišal
svoj prestol... Pojdem na višavo oblakov, in enak bom Naj¬
višjemu" (Iz. 14, 13. 14.) govoril je Lucifer, vodja prevzetnih
angelov. Napuh je torej prvi greh, kakor spričuje tudi sveto
Pjsmo: „Začetek slehernega greha je napuh" (Sir. 10, 15.).
Napuh je vir mnogim grehom, zaradi česar svari Kristus
pred njim, rekoč: „Kdor se povišuje, bo ponižan" (Luk. 18,14.).

81 . Kako je Bog kamioval napuhnene an¬
gele ?

Bog je kaznoval napuhnene angele s tem,
<la jih je vekomaj zavrgel in pahnil v pekel.

Kdor greh stori, zasluži kazen. Tudi angele je Bog
kaznoval, kakor so zaslužili s svojim grehom. Ker so izgu¬
bili milost božjo ter postali hudobni, ostudni, se je Bog tudi
s  studom od njih obrnil, jih zavrgel, da ne smejo več pred

108

njegovo obličje, in jih je pahnil v pekel. Sv. Peter piše:
„Bog tudi angelom, ki so grešili, ni zanesel, temveč jih je
s peklenskimi vrvmi v brezdno potegnil in jih izročil v
trpljenje“ (II. Petr. 2, 4.). Za čast božjo se je potegnil nad¬
angel Mihael z drugimi dobrimi angeli. „In nastal je velik
boj v nebesih. Mihael in njegovi angeli so se bojevali z
drakonom in drakon se je bojeval in njegovi angeli. In niso
premagali, in njih mesto se tudi ni več našlo v nebesih“,
piše sv. Janez (Skriv. raz. 12, 7. 8.).

Neizrečeno lepi, dobri, srečni angeli so se izpremenili
v najostudnejše, najhudobnejše, najnesrečnejše peklenske po¬
šasti; ljubljenci božji so postali božji sovražniki. Le eden
greh, ki so ga storili napuhneni angeli, jih je tako spremenil,
v takšno nesrečo pahnil. Kako strašno zlo mora potemtakem
biti greh. ker ga je neskončno usmiljeni pa tudi neskončno
pravični Bog tako strogo kaznoval nad svojimi angeli, ka¬
tere je poprej neizrečeno ljubil! O varujmo se greha, da nas
Bog ne zavrže vekomaj kakor napuhnene angele!

82. Kako -pravimo zavrženim angelom?

Zavrženim angelom pravimo hudobni du¬
hovi ali hudiči.

Zavrženi angeli se imenujejo duhovi, ker so bili kot
zgolj duhovi ustvarjeni in so tudi po storjenem grehu ohra¬
nili svojo naravo; izgubili so samo nadnaravne darove. Hu¬
dobni duhovi se imenujejo, ker s svojim umom le hudo mi¬
slijo, s svojo voljo le hudo hočejo, so torej popolnoma
hudobni. Zavrženi angeli imenujejo se tudi hudiči ali vragi.
Najvišji ali knez med zavrženimi angeli je Beelcebub, ki je
bil poprej eden najvišjih angelov, Lucifer imenovan. Imenuje
se tudi vojvoda tega sveta ali vojvoda teme.

Nezveste, hudobne angele je Bog kaznoval, dobre
poplačal.

83. Kako je Bog poplačal dobre angele?

Dobre angele je Bog poplačal z večnim
vzveličanjem v nebesih.

Kristus sam pravi o dobrih angelih: „Njih angeli v
nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih"

109

(Mat. 18, 10.). V tem gledanju uživajo neizrekljivo srečo.
Zato pravi Kristus, ko popisuje blaženost ostalih izvoljenih:
„Nič več ne bodo mogli umreti; angelom so namreč enaki,
in so otroci božji, ker so otroci vstajenja" (Luk. 20, 36.).
S svojo zvestobo in stanovitnostjo so si večno srečo zaslužili.
Bog je zveste angele tudi tako potrdil v dobrem, da ne
morejo več grešiti, da bodo v dobrem vedno stanovitni ostali
in tudi za las ne bodo odstopili od volje božje. In, vi¬
dite, tudi to je veliko plačilo, če Bog koga v dobrem tako
potrdi, da več grešiti noče, ne more, ker mu ljubezen do do¬
brega in stud do greha brani storiti kaj božji volji nasprot¬
nega. Prosimo tudi mi Boga za milost stanovitnosti!

Z v r š e t e k.

Ljubljeni v Gospodu! „Mi se bojimo priti v družbo za¬
vrženih angelov, zato pa se varujmo vsakega greha, posebno
pa napuha, ki je začetek slehernega greha“ (Sir. 10, 15.).
Mi si želimo, da bi uživali kedaj v družbi dobrih angelov
ono blaženost, katero ti uživajo. Ker pa v nebesa priti ne
moremo, ako ne ostanemo v dobrem stanovitni, čisti, po¬
snemajmo dobre angele, in prizadevajmo si z božjo pomočjo,
da se obvarujemo vsakega greha, zakaj, ,.blagor njim, ki so
čistega srca, Boga bodo gledali" (Mat. 5, 8.). Amen.

17. Krščanski nauk.

Brezštevilne angele je Bog ustvaril; vsi so bili dobri
in srečni, obdarjeni s posvečujočo milostjo božjo in z mno¬
gimi popolnostmi Vsi angeli bi uživali neizrečeno večno
srečo v nebesih, ko bi bili ohranili milost božjo, ali mnogi
so jo izgubili z grehom napuha. Napuhnene angele je Bog
vekomaj zavrgel in pahnil v pekel, dobre pa je poplačal z
večnim vzveličanjem v nebesih. Ker Bog angelov ni ustvaril
le zavoljo sebe, ampak tudi v strežbo ljudem (Hebr. 1, 14.),
treba nam je še premišljevati.

110

84. Kakšni so dobri angeli do nas?

Dobri angeli so nam blagohotni: nas lju¬
bijo in varujejo na duši in na telesu, opo¬
minjajo k dobremu in prosijo za nas.

Dobri angeli so nam blagohotni ali naklonjeni, to se
pravi, oni nam hočejo in želijo vse dobro za dušo in za
telo, oni nam želijo časno in večno srečo, so torej naši naj¬
boljši prijatelji. Ker so nam dobri angeli blagohotni, zato
nas ljubijo. Dobri angeli Boga nad vse ljubijo. Naša duša
pa je ustvarjena po božji podobi, zato pa tudi nas ljubijo,
in sicer tembolj, čem čistejša je naša po božji podobi ustvar¬
jena duša. Dobri angeli nas ljubijo, ker vedo, da smo vsi
otroci enega Očeta in da smo ustvarjeni za to, da bi enkrat
v last prejeli tiste sedeže v nebesih, katere so izgubili za¬
vrženi angeli. Kdor drugega ljubi, kaže mu svojo ljubezen s
tem, da mu skazuje razne dobrote. Tudi dobri angeli nam
skazujejo mnogotere dobrote, izmed katerih je posebej ome¬
niti, da nas varujejo na duši in na telesu.

Angeli dobro vedo, da je naša duša, za katero je Jezus
Kristus prelil svojo kri, neskončne cene. Ako torej hudobni
duhovi nas v greh zapeljujejo, in pogubiti skušajo, prihitijo
nam na pomoč dobri angeli in varujejo našo dušo. „Naša
slabost namreč“, pravi sv. Hilarij, „bi se velikej in mnogo-
terej zvijačnosti hudobnega duha težko mogla ustavljati, ko
bi nas ne varovali dobri angeli" (In ps. 134 n. 17.). Dobri
angeli nam odkrivajo zanjke hudobnega duha, in ako se nam
vzbujajo razne pregrešne misli, navdajajo nas z dobrimi.
,,Angel Gospodov se bo vstopil okrog njih, ki se ga boje,
in jih bo otel“ (Ps. 33, 3.). Junaška vdova Judita, ki je re¬
šila mesto Betulijo s tem, da je sovražnikovemu vojskovodju,
Holofernu, odsekala glavo, je odkritosrčno spoznala: „Kakor
resnično Gospod živi, me je njegov angel varoval, ko sem
od tod šla, in tam bila, in se od ondot sem vrnila, in Go¬
spod ni pripustil svoje dekle oskruniti, temveč me je brez
omadeževanja z grehom k vam nazaj poklical“ (Judit. 13, 20.)-

Kako nas varujejo dobri angeli na telesu, nam priča
premnogo izrekov in vzgledov iz sv. pisma. „Hudo“, pravi
lepo kralj David, „ne bo do tebe prišlo, in šiba se ne bo
približala tvojemu šotoru. Ker svojim angelom je zapovedal

111

zavoljo tebe, da naj te varujejo na vseh tvojih potih Na
rokah te bodo nosili, da kje s svojo nogo ob kamen ne
zadeneš“ (Ps. 90, 10 — 12.). Naj človek spi ali bedi, dobri
angel čuje nad njim; kjerkoli je, povsod ga spremlja. Dva
angela, ki sta imela na povelje Gospodovo pokončati mesti
Sodomo in Gomoro, sta opominjala Lota, naj odide; potem
sta ga silila rekoč: »Vstani, vzemi svojo ženo in dve hčeri,
ki ji imaš, da tudi ti ne pogineš s pregrešnim mestom vred.
Ker pa se je še obotavljal, sta prijela za roko njega in nje¬
govo ženo in njegovi dve hčeri... in sta ga ven peljala in
postavila zunaj mesta“ (I. Mojz. 19, 15—17.). Nadangel Ra¬
fael rešil je večkrat mlademu Tobiju življenje (Tob. 6,  2—4.

8, 3.). Angel je varoval tri mladeniče v ognjeni peči. »Pahnil
je plamen iz peči in napravil v sredi peči, kakor da bi veter
pihljal ob rosi; in ogenj se jih celo nič ni dotaknil, ter jim
ni nič žalega in težavnega storil“ (Dan. 3, 49. 50.). Angel
je rešil sv. Petra iz ječe, kakor je ta sam povedal: „Zdaj
vem res, da je poslal Gospod svojega angela in me je otel
od Herodove roke ££  (Dej. ap. 12, 11.). Tudi vsakdanja skušnja
nas uči, da pomagajo angeli v telesnih nevarnostih. V ko¬
likih nevarnostih so včasi mali otroci! Koliko bi jih padlo
v vodo, koliko bi bilo povoženih, od konjev pomandranih
ali drugače poškodovanih, ko bi jih ne varovali dobri *
angeli!

Dobri angeli nas opominjajo. Ko je Agara, Abrahamova
dekla ostavila svojo službo in se jej je hudo godilo, opo¬
minjal jo je angel: „Vrni se k svoji gospodinji in ponižaj
se pred njo“ (I. Mojz. 16, 9.). Mladega Tobija je učil nad¬
angel Rafael, kako naj v strahu božjem nastopi zakonski
stan, kako naj Boga moli in hvali (Tob. 6, 12.). Rimskemu
stotniku Korneliju je angel svetoval, naj pokliče sv. Petra in
se da od njega podučiti v krščanski veri (Dej. ap. 10.)-
Angel je celo pripravljen kaznovati, ako se njegovi opomini
ne poslušajo. Ko se je prerok Balaam napotil na neko goro,
da bi preklel izraelsko ljudstvo, postavil se mu je angel s
potegnenim mečem nasproti rekoč: ,.Jaz sem prišel tebi na¬
sprotovat, ker je tvoja pot krivična in meni nasprotna"
(IV. Mojz. 22, 32.). Tudi nas opominja dobri angel in nas
svari pred hudim, ne sicer z besedami, pač pa s tem, da
razsvitljuje naš um, da vzbuja našo vest, da vliva v naša
srca veselje do dobrih del in nas navdaja s takimi mislimi,
ki naj bi nas odvračevale od greha.

112

Dobri angeli za nas prosijo, naše molitve Bogu daru¬
jejo in vzdržujejo svoje prošnje z našimi. Prerok Caharija
pripoveduje, kako srčno je molil angel, kateremu je bilo
izročeno v varstvo mesto Jeruzalem in druga mesta v Judeji:
„Gospod vojskinih trum", tako je molil, „doklej se ne boš
usmilil Jeruzalema in Judovih mest, nad katerimi si se srdil?“
(Cahar. 1, 12.). Rafael pa je rekel staremu Tobiju: „Kadar
si s solzami molil. .. sem jaz tvojo molitev pred Gospoda
nosil“ (Tob. 12, 12.), kar pomeni po mislih razlagalcev sve- *
tega pisma: „Jaz sem združil pred božjim prestolom svoje
molitve s tvojimi, jih podpiral s svojo priprošnjo.

Ko je Kristus na Oljski gori potil krvavi pot in je bila
njegova duša žalostna do smrti, je prišel angel z nebes in
ga potolažil; ubogega Lazarja dušo so nesli angeli v naročje
Abrahamovo. Tudi nam bodo ob smrtni uri dobri angeli ob
strani, in kakor bodo hudobni duhovi napenjali vse moči, da
bi nas pogubili, tako si bodo prizadevali dobri angeli, da bi
rešili našo dušo in jo spremili pred večnega sodnika.

85. Kako pravimo angelom, katere je Bog
posebno odločil, da nas varujejo?

Angelom, katere je Bog posebno odločil,
da nas varujejo, pravimo angeli vari hi.

Vsak človek ima svojega angela variha. Kristus pravi:
„Glejte, da ne zaničujete nobenega teh malih; ker povem
vam, da njih angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega
Očeta, ki je v nebesih 11  (Mat. 18, 10.). Iz teh besed se da
sklepati, da imajo otroci svoje angele varihe, pa tudi od¬
rasli, ker so nevarnosti, v katerih se ti nahajajo, ravno to¬
like, ali pa še večje. To učijo razločno cerkveni očetje. Že
učeni Origen je pisal: „Vsakemu izmed nas, ki smo v Kri¬
stusovi cerkvi, stoji ob strani angel Gospodov. 1 ' Sv. Bazilij
pravi: ,.Vsakemu, ki veruje v Gospoda, stoji angel ob strani,
ako ga ne prežene s svojimi hudobijami. 11  Sv. Hijeronim pa
je vskliknil: „0 velika vrednost človeških duš, ker ima vsaka
že od rojstva nebeškega angela za spremljevavca 11  (In Matth.
cap. 18.). Sv. Brnard tudi naravnost pravi: „Vsaka duša, ko
se združi s telesom, se izroči angelu v varstvo" (De consid.
lib. 5. cap. 4.). Pa ne samo posamezni ljudje, ampak tudi celi
narodi, cela kraljestva imajo svoje angele varihe, kakor učijo

113

cerkveni učeniki. Sv. katoliška cerkev ima za svojega va-
riha nadangela Mihaela, ki je bil poprej varih judovskega
ljudstva.

Ker nam angeli varihi skazujejo mnogotere dobrote na
duši in telesu, imamo do njih tudi dolžnosti.

86. Kakšno dolžnost imamo do svojih an¬
gelov varihov ?

Do svojih angelov varihov imamo dolž¬
nost, da jih častimo in na pomoč kličemo,
<la poslušamo njihove opomine in smo jim
hvaležni.

Da angele varihe pobožno častimo, zahteva že njihova
svetost in popolnost, pred katero moramo spoštovanje imeti.
Ko se je nadangel Rafael razodel staremu in mlademu To-
biju, „sta trepetaje na tla padla na svoj obraz" (Tob. 12, 16.).
Tudi mi imejmo spoštovanje pred angelom varihom in ne
mislimo, ne želimo, ne govorimo, posebno pa ne storimo
nikdar kaj takega vpričo svojega angela variha, česar bi se
morali sramovati. Ako se že vpričo poštenega človeka ne
drznemo storiti kaj pregrešnega, ali se ne bomo mnogo bolj
bali storiti kaj takega vpričo svojega angela variha? „Na
vsakem kraju", opominja sv. Brnard, „in v vsakem kotu
imej spoštovanje pred angelom varihom; zakaj angeli so pri
tebi.“ Krščanski stariši! vcepite svojim otrokom veliko spo¬
štovanje do angela variha!

Angele varihe moramo na pomoč klicati. Ako hočemo,
da nam kak človek skaže kako dobroto, nam pomaga-, ati
da nam Bog kaj dobrega stori, za to prosimo. Ravno tako
moramo se priporočati angelu varihu, da nam nakloni svojo
Pomoč. Vsako jutro, vsak večer in večkrat čez dan ga pro¬
simo, da bi odvračal od nas vse, kar bi nam na duši ali
klesu škodovati utegnilo.

Angele varihe moramo dalje poslušati, kadar nas opo¬
minjajo. Bog sam pravi: „Glej, jaz pošljem svojega angela,
da hodi pred teboj in te varuje na potu. . Glej nanj in po¬
slušaj njegov glas in nikar ga ne zaničuj" (II. Mojz. 23,
20. '21.). Ako torej angel varih vzbuja našo vest, ako nas po
n Jej opominja k dobremu in odvrača od hudega, poslušajmo
ta  glas, saj nam le dobro hoče. Gorjč nam, ako ne bomo

8

114

poslušali glasu svojega angela variha, zakaj potem se nam
je bati, da ne bode pred Kristusovim sodnjim stolom naš
zagovornik, ampak naš tožnik.

Angelom varihom moramo slednjič biti hvaležni. Nič
ni bolj spodobno kakor večkrat zahvaliti se za prejete do¬
brote, katerih velikost in število nam je neznano. „V vseh
rečeh se zahvalite", pravi sv. Pavel (I. Tes. 5, 18.). Od an¬
gelov varihov prejemamo toliko dobrot, da jih ne moremo
prešteti. Zmirom in povsod so nam na strani, ponoči in po¬
dnevi, ali spimo, ali bedimo, ali delamo, ali počivamo, vedno
čujejo nad nami. Ako molimo, nosijo naše molitve pred sedež
božji, ako smo v dobrem leni, nas prijazno opominjajo, pred
hudim svarijo; ali nismo potemtakem dolžni, zahvaljevati se
njim? Ali ne bomo rekli, kakor mladi Tobija: „Kakšno pla¬
čilo naj mu damo, ali s čim naj njegove dobrote, kakor za¬
služi, povrnemo? (Tob. 12, 2.)

Zdaj, ko smo zvedeli, kakšni so do nas dobri angeli
in kaj smo jim dolžni, pomislimo še:

87. Kakšni so hudobni duhovi proti nami

Hudolini duhovi so nam sovražni: črtijo
in zavidajo nas ter nas napeljujejo v greli;
žele nam škodovati na duši in na telesu ter
nas večno pogubiti.

Hudobni duhovi so nam sovražni ali zlovoljni, to je:
oni nam želijo nesrečo, trpljenje, sploh zlo. Njih vedenje
proti nam je ravno nasprotno vedenju dobrih angelov. Oni
nas črtijo, to pomeni: mi smo jim zoprni, ne morejo nas
nikakor trpeti. A zakaj ? Hudobni duhovi sovražijo, črtijo
Boga, ker jih je vekomaj zavrgel in pahnil v pekel. Ker pa
je naša duša ustvarjena po božji podobi, črtijo tudi nas, in
sicer tembolj, čem čistejša, čem nedolžnejša je naša duša,
ker je takrat bolj podobna Bogu.

Hudobni duhovi nas zavidajo, se jeze, ne le, ker se
nam bolje godi kakor njim, ampak tudi zato, ker nas je
Bog ustvaril za sv. nebesa, katera so oni zapravili z grehom
napuha.

Ker nas hudobni duhovi črtijo, ker nam ne privoščijo
sv. nebes, zato nas napeljujejo v greh ali vabijo nas va-nj-
Sv. Peter piše: „Vaš zopernik hodi okoli kakor rujoveč lev

in išče, koga bi požrl“ (I. Petr. 5, 8.) in sv. Pavel: „Ni se
nam vojskovati zoper meso in kri, ampak zoper poglavarstva
in oblasti, zoper gospodovavce tega temnega sveta, zoper hu¬
dobne duhove v podnebji" (Efez. 6, 12.). Hudobni duh nas
vabi v greh s tem, da v nas vzbuja pregrešne misli in želje,
da nas odvrača od dobrih del, da nam jemlje stud in strah
pred grehom, ter nas zapeljujejo po slabih naukih in vzgle¬
dih svojih pomagačev, hudobnih ljudij. Nihče ni varen pred
njegovim zapeljevanjem. Skušal je naše prve stariše in jih
zapeljal v greh, tudi Judeža je po spričevanji sv. pisma za¬
peljal, da je izdal svojega učenika (Jan. 13, 27.); Ananija je
preslepil, da je lagal sv. Petru. Celo Sina božjega je trikrat
skušal, kakor vemo iz sv. evangelija. Posebno nadleguje hu¬
dobni duh s svojimi skušnjavami pobožne kristijane. Prav
primerno piše sv. Frančišek Sal: „Psi ne napadajo domačih,
ampak le ptuje ljudi; ravno tako hudi'sovražnik ne napada
več njih, ki so že njegovi. Ako torej kako srce zalezuje, je
to znamenje, da še ni njegovo; in koliko večja je člove¬
kova čednost, toliko hujših napadov ima pričakovati od
hudiča."

Hudobni duhovi nam z zapeljevanjem v greh žele ško¬
dovati na duši, zakaj po grehu izgubi duša posvečujočo mi¬
lost božjo in ž njo božjo ljubezen in pi-avico do nebes, iz¬
gubi vse zasluge za nebesa in postane nesposobna pridobivati
s ' novih zaslug za nebesa, postane tudi vredna večnega po¬
gubljenja. Na duši nam hudobni duh ne more škodovati, ako
sami nočemo v greh privoliti; on nas ne more siliti v greh.
Zato govori sv. Avguštin: „Hudič je podoben priklenjenemu
psu; on ne more nobenega obgrizti, razven tistega, ki se mu
lahkomišljeno in predrzno bliža."

Hudobni duhovi žele nam škodovati na telesu in res
tudi škodujejo s pripuščenjem božjim. Job je bil zelo pre¬
učen, pa tudi bogaboječ mož. Hudobni duh pa mu je pobral
v se njegovo premoženje, mu pomoril sedem sinov in tri
hčere in ga udaril slednjič s hudo boleznijo od podplata do
temena. Pri sv. Lukežu beremo o ženi, katera je bila po
v plivu hudobnega duha osemnajst let sključena in se nikakor
mogla skloniti. Jezus je roke na njo položil in jo ozdravil
(Luk. 13, 11.). V sv. evangeliju tudi beremo, da je hudobni
Juh nekatere ljudi napravil gluhe in mutaste. Do nekaterih
tjudi je dobil hudobni duh toliko oblast, da jih je obsedel,
Za to nam sv. evangelij večkrat pripoveduje, da je Jezus iz

8 *

116

obsedencev izganjal hudiče. Tudi sv. očetje poročajo, da so
hudobni duhovi večkrat obsedli ljudi, in v življenju svetnikov
beremo o izganjanju hudobnih duhov. Kristus je strl moč
hudobnega duha, zato dandanes ni več toliko obsedencev, a
se še tudi nahajajo, ker bo moč hudobnega duha še le na
koncu sveta popolnoma strta. Ne smete pa misliti, da ima
hudobni duh oblast do vsakega človeka in da mu lahko
škoduje, kolikor se mu zljubi; ne, ampak le toliko, kolikor
mu Bog pripusti. Največ oblasti ima do tistih, ki so udani
raznim pregreham, posebno nečistosti in preklinjevanju. Nad¬
angel Rafael je rekel Tobiju: „Poslušaj me, in ti bom po¬
vedal, kdo so, čez katere ima hudič oblast. Oni so namreč,
ki tako v zakon stopijo, da Boga od sebe in svojega srca
odženo, in svoji poželjivosti tako strežejo, kakor konj in
mezeg, ki pameti nimata; čez take ima hudič oblast*' (Tob. 6,
16. 17.).

Hudobni duhovi nas žele večno pogubiti. Ako je hu¬
dobni duh koga v greh zapeljal, ve, da je tako dolgo dedič
večnega pogubljenja, dokler se ne poboljša in ne spokori.
Ravno zaradi tega ga odvračuje od pokore. Kaže mu pre¬
grešno življenje kot prijetno, spokorno kot zoperno; obeta
mu dolgo življenje in da se pozneje lahko spokori, preslepi
ga, da se preveč zanaša na usmiljenje božje, in če vender
le k spovedi gre, da bi tam svojo dušo očistil, vrne mu
sramežljivost, katero mu je poprej odvzel, (sv. Krizostom)
ali pa ga zapelje v obup.

Ako vse to prevdarimo, spoznamo, da je hudobni duh
največji sovražnik naših duš, in da se je treba na vso moč
ustavljati njegovemu zalezovanju.

88. Kako se ustavljajmo zalezovanju hu¬
dobnih duhov?

Zalezovanju hudobnih duhov se ustavljajmo
tako, da eujemo in molimo in se stanovitno
bojujemo zoper njihove skušnjave.

Mi vsi smo in moramo biti vojaki, zakaj „vojska je
človeško življenje nazemlji**, pravi Job (7, 1.). Dobri vojaki
čujejo, pazijo, da se kje sovražnik nenadoma ne približa, in
celo takrat, kadar ni sovražnika blizo, postavijo stražo, da
so bolj varni. Cujmo tudi mi, kakor nas opominja Kristus:

117

„Cujte, da v skušnjavo ne padete“ (Mat. 26, 41.) in sveti
Peter: „Bratje! Bodite trezni in čujte; ker hudič, vaš zoper-
nik hodi okolij kakor rujoveč lev in išče, koga bi požrl“
(I. Petr. 5, 8.). Cujmo na svoje počutke, jezik, oči, ušesa, da
nam hudi sovražnik ne vrine skozi nje v srce grešnih misli
in želj; čujmo, pazimo na različne kraje, čase, osebe, ki bi
nam utegnile biti priložnost v greh.

Molimo tudi, zakaj Jezus Kristus ni le rekel: „Čujte“,
ampak: „Cujte in molite, da v skušnjavo ne padete*, in v
očenašu nas je učil moliti: „Ne vpelji nas v skušnjavo.*
Molitev je najboljše orožje, s katerim skušnjavca zapodimo
v beg. „Rujovenje levovo ne preplaši tako divjih zverij",
pravi sv. Krizostom, „kakor molitev hudobne duhove.“ Dobro
je tudi izgovarjati sladko ime Jezus in Marija, se pokrižati,
se poškropiti z blagoslovljeno vodo, se priporočati angelu
varihu, izgovarjati kratke vzdihljaje.

Slednjič se moramo stanovitno bojevati zoper skušnjave
hudobnih duhov. „Hudiču se ustavljajte in bo bežal od vas“,
piše sv. Jakob (4, 7.) in sv. Peter: „Temu se ustavljajte
trdni v veri“ (I. Pet. 5, 8.). Ako nas hoče kdo kam vleči,
kamor ne smemo iti in nočemo, se mu upremo. Tako se
moramo upirati tudi, bojevati, ako nas hudobni duh hoče
potegniti v greh, in sicer koj v začetku, dokler je skuš¬
njava še majhina in se lahko premaga.

Z v r š e t e k.

Mnogo dobrega, krščanski poslušavci, nam storijo dobri
angeli, ker nas ljubijo in varujejo na duši in na telesu, opo¬
minjajo k dobremu in prosijo za nas. Spoštujmo jih, pripo¬
ročajmo se jim, poslušajmo njihove opomine in bodimo jim
hvaležni, da bodo še skrbneje nad nami čuli in nas srečno
Pripeljali v sv. nebesa. Ker pa je hudobni duh zaprisežen
s 9 v ražnik naših duš, nas črti, zavida in v greh zapeljuje, da
hi nas pogubil, ustavljajmo se stanovitno njegovim napadom.
Bojujmo se kakor dobri vojaki Jezusa Kristusa (II. Tim. 2, 3.),
bomo ž njim obhajali enkrat večno zmago v nebesih.
Amen.

118

18. Krščanski nauk.

Najimenitnejše stvari božje so angeli. Najimenitnejše
stvari se imenujejo, ker so bili pred vsemi drugimi stvarmi
obdarjeni z mnogimi popolnostmi, kakor z zelo bistrim
umom in dobro voljo, z veliko močjo, posebno pa s posve¬
čujočo milostjo božjo. Danes hočemo premišljevati drugo
stvar božjo, ki je prva za angeli, ki je za angeli najimenitnejša.

89. Katera je sa angeli najimenitnejša
stvar božja ?

Za angeli je človek najimenitnejša stvar
božja.

Na zemlji je človek najimenitnejša stvar božja, in za
angeli sploh najimenitnejša stvar. Sv. pismo samo pravi:
„Ponižal si ga malo pod angele, s slavo in častjo si ga
ovenčal" (Ps. 8, 6.). Da je človek imenitnejši kakor druge
stvari na zemlji, sprevidimo iz tega, kako je Bog ustvaril
človeka. Ko je ustvarjal druga bitja, ukazal je samo: ,,Bodi!'‘
in zgodilo se je tako; ko pa je ustvaril človeka, se je tako-
rekoč sam s seboj posvetoval, ko je rekel: „Naredimo člo¬
veka po svoji podobi in sličnosti" (I. Mojz. 1, 26.). Da je
človek imenitnejši od drugih stvarij, spoznamo tudi iz tega,
ker ga je Bog nazadnje ustvaril, ko je poprej pripravil
zemljo za njegovo prebivališče in ker ga „je postavil črez
dela svojih rok“ (Ps. 8, 6.). Da je človek imenitnejši od
drugih stvarij, nam pravi tudi lastna pamet. Res, da neka¬
tere živali v kakej posebnosti prekose človeka. Tako n. pr.
so mnoge živali večje in močnejše od človeka, nekatere
bistreje vidijo, nekatere tanje slišijo, spet nekatere bolje
vohajo, tudi nekatere učakajo bolj visoko starost; vender
ima človek marsikaj, kar ga visoko povzdiguje nad vse
živali. Poglejte le človekovo telo! Dasiravno je človekovo
telo iz prsti, vender ga zemlja ne vleče toliko k sebi, kakor
druge živali, ki imajo navadno k tlom pripogneno glavo.
Človek nosi glavo po koncu in gleda proti nebu z lepim
jasnim obrazom. Še nekaj človeka po zunanjem posebno
loči od živalij, to je jezik, to je govor. V tem je naša po-

119

sebno velika prednost, da si moremo s pomočjo govora raz¬
odeti svoje misli, svoje skušnje itd.

90. Is česa je človek?

Človek je iz telesa in neumrjoče duše, ki
je po svoji naravi ali naturi podoba božja.

To bomo spoznali, ko si pogledamo, kako je Bog
ustvaril človeka. Nekateri brezbožneži so med drugimi kri¬
vimi nauki trdili tudi to, da je človek nastal iz živalij, in
sicer iz opic, ker so te najbolj podobne človeku. A raz¬
odetje božje nas drugače uči. Sv. pismo naravnost pripove¬
duje, da je Bog ustvaril človeka, ko pravi: „Izdelal je torej
Gospod Bog človeka iz ila zemlje in je vdihnil v njegovo
obličje duha življenja, in človek je bil živa stvar" (I. Mojz. 2, 7.).
Ustvarjen je človek najprej po telesu, telo mu je narejeno iz
prsti ali zemeljske tvarine; a glavni del mu je Bog dal sam
naravnost, namreč dušo, katero mu je vdihnil. Ker si ne
moremo tega vidno staviti pred oči, zato pravi sv. Duh, da
je Bog vanj „vdihnil“ tako, kakor bi kdo vdihnil človeku
sapo v obraz. Ta sapa božja je prava človeška živa duša,
ustvarjena po podobi božji, in ta daje človeku življenje.
Brez duše je človek mrtva stvar, samo kup prsti. Toda duša
nam daje ne samo življenje, temveč tudi, da mislimo in ho¬
čemo, ker um in volja sta v duši. — Kakor je pa Bog na¬
ravnost vdihnil dušo v prvega človeka, tako jo vdihne v
vsakega človeka posebej, ker duša ni iz prsti, ampak od
Boga zato je tudi nihče drug ne more dati človeku, kakor
Bog sam. Tako je Bog »oče naših duš“ (Hebr. 12, 9.) kakor
imamo zemske očete po telesu. (Dr. Fr. Lampe, Zgodbe
40 str.). Človeška duša je neumrjoča. To nas uči sv. pismo
z razločnimi besedami. „Bog je človeka ustvaril neumrlji-
vega“, je zapisano v bukvah modrosti (2, 23.). V sv. pismu
beremo tudi: „Prah se v svojo prst povrne, iz katere je bil,
duh pa se vrne k Bogu, kateri ga je bil dal" (Prid. 12, 7.).
Kristus pa pravi: „Ne bojte se teh, kateri telo umorijo, duše
Pa ne morejo umoriti; bojte se marveč njega, ki more telo
in dušo pogubiti v pekel“ (Mat. 10, 28.). Neumrjočnost člo¬
veške duše spričuje nam tudi lastna pamet. Pravičnost božja
zahteva, da prejme vsak človek ali zasluženo plačilo ali za¬
služeno kazen. Na tem svetu ne prejme pravični vselej za¬
služenega plačila, niti hudobnež zaslužene kazni, da, dosti-

120

krat se hudobnežu na tem svetu dobro godi, pravičnega pa
tarejo razni križi. Ko bi ne bilo po tem življenju nobenega
drugega življenja, bi morali v tacih slučajih reči, da Bog
plačuje hudo, kaznuje pa dobro. Kakšna pravičnost bi to
bila? Kakor gotovo je torej Bog neskončno pravičen, tako
gotovo je tudi človeška duša neumrjoča. Dasiravno nam
božje razodetje, kakor tudi zdrava pamet spričuje, da je člo¬
veška duša neumrjoča, se vender nahajajo ljudje, ki trdijo,
da je s smrtjo vse pri kraju, da po tem življenju ni več no¬
benega življenja. Kdor taji neumrjočnost duše, slepi samega
sebe in se ponižuje pod najsurovejše paganske ljudi, zakaj
nobenega paganskega naroda še dosehmal niso našli, ki bi
bil tajil neumrjočnost duše in ne veroval v prihodnje živ¬
ljenje, v katerem bo človek prejel plačilo ali pa kazen,
kakor si je zaslužil. Sv. pismo pravi, da hudobneži tajijo
neumrjočnost duše in živijo tako, kakor bi bila njihova duša
umrjoča. Sv. pismo pristavlja: „Tako mislijo in se motijo;
zakaj njih hudobija jih je oslepila 44  (Modr. 2, 21.).

Človeška duša je po svoji naravi ali naturi podoba
božja, to se pravi: Bog je človeško dušo že tako ustvaril,
da mu je podobna; podobnost ali sličnost božja spada torej
k naravi ali naturi človeške duše, kakor spada k njeni na¬
ravi um in prosta volja. Bog sam je rekel, preden je človeka
ustvaril: „Naredimo človeka po svoji podobi in podobnosti 11
(I. Mojz. 1, 26.) in potem še pravi sv. pismo: „In Bog je
ustvaril človeka po svoji podobi; po podobi božji ga je
ustvaril 44  (I. Mojz. 1, 27.). Telo človekovo ni popolna podoba
božja; zato, ker je Bog duh in nima telesa. Vender pa se
kaže podoba božja nekoliko tudi na telesu človekovem,
zakaj v telesu prebiva duša in se zato tudi razodeva po te¬
lesu, kakor n. pr. misel v besedah. Ker smo ustvarjeni po
podobi božji, zato smo božja last, kakor je denar cesarjev,
ker ima vtisnjeno podobo cesarjevo.

91. Zakaj je človeška duša po svoji naravi
podoba božja?

Človeška duša je po svoji naravi podoba
božja, ker je neumrjoe duli ter ima um in
prosto voljo.

.jjBog je duh 44 , pravi Jezus, „in kateri ga molijo, g a
morajo moliti v duhu in resnici' 4  (Jan. 4, 24.). Tudi človeška

121

duša je duh, kakor spoznamo iz teh-le besed svetega pisma:
„Prah se v svojo prst povrne, iz katere je bil, duh pa se
vrne k Bogu, kateri ga je bil dal“ (Prid. 12, 7.). „In Marija
je rekla: Moja duša poveličuje Gospoda, in moj duh se ve¬
seli v Bogu, mojem Vzveličarju" (Luk. 1, 46. 47.). Bog je
duh, naša duša je tudi duh, Bog je večen, naša duša je ne-
umrjoča, torej je Bogu podobna. Naša duša je z umom ob¬
darjen duh, ali duh, ki ima um. Naša duša more misliti,
spoznavati, ločiti pravo od nepravega, prevdarjati to in ono.
Naša duša je obdarjena s prosto voljo, da lahko kaj hoče
ali noče, da lahko hoče to ali ono, da se lahko odloči za
dobro ali pa za hudo. „Bog“, pravi modri Sirah, „je v  v za¬
četku ustvaril človeka in mu pustil prosto voljo. . . Človek
ima pred seboj življenje in smrt (dobro in hudo) kar hoče
mu bo dano“ (Sir. 15, 14. 18.). Bog ima najboljši um, naša
duša tudi ima um; Bog ima najboljšo prosto voljo, tudi naša
duša ima prosto voljo, je torej Bogu podobna. Ako človek
ze po svojem telesu daleč nadkriljuje vse živali, jih še mnogo
bolj po svoji duši, tako da se po pravici imenuje za angeli
najimenitnejša stvar božja.

Predragi kristijani, pomislimo večkrat, da je naša duša
podoba božja, da smo podobni Bogu, kakor otroci svojemu
očetu, da je to za nas brezmejna čast; zato pa tudi skrbimo,
da ne bomo nikdar z nobenim grehom skrunili podobe božje,

'— svoje duše.

92. ('emu je Bog ustvaril človeka ?

Bog je ustvaril človeka, da ga spoznava
in časti, ga ljubi in um služi, ter se tako večno
vzveliča.

Čemu je Bog človeka ustvaril, o tem so že mnogi pre¬
mišljevali. Eni so mislili, da je Bog človeka ustvaril zato,
da bi si človek pridobival pri ljudeh čast in slavo. Kako
napačno je to mnenje! Mi vsi bi radi srečni bili, in sicer
tako srečni, da bi naši sreči ničesar ne manjkalo, bili bi
ra di popolnoma srečni. To hrepenenje po popolnej sreči je
v sakemu človeku prirojeno. Ali pa more čast in slava, ka¬
tero uživa človek pri ljudeh, storiti ga popolnoma srečnega ?
Nikakor ne, zakaj čast in slava je delež le malo ljudij in je
razven tega minljiva, torej ne more storiti človeka popolnoma
srečnega. Drugi so mislili, da je človek zato na svetu, da

122

bi si pridobil posvetno premoženje in v njem našel popolno
srečo. Ali tudi za to ni Bog človeka ustvaril; zakaj skušnja
nas uči, da posvetno premoženje si pridobi le malo ljudij,
in da tisti, ki si je pridobijo, niso popolnoma srečni, ker si
vedno več v  želijo, razven tega pa jim smit vse pobere, kar
so imeli. Se drugi so mislili, da je človek ustvarjen za raz¬
veseljevanje, ali tudi razveseljevanje tega sveta je delež le
malo ljudij, drugi pa imajo tuge in trpljenje; pa tudi tisti,
ki uživajo marsikatero veselje, morajo spoznati, da je v kupo
veselja primešanega tudi mnogo pelina, mnogo grenkosti, in
da tudi veselje tega sveta le malo časa trpi. Popolne, ne¬
skaljene sreče torej tukaj ne učaka zemljan. Popolno, ne¬
skaljeno srečo bomo uživali še le onkraj groba, pa le tedaj,
če se bomo vzveličali, v nebesih. Da se pa vzveličamo, je
pred vsem potreba, da spoznavamo Boga. Sv. Pavel piše:
„Bog hoče, da bi bili vzveličani vsi ljudje in bi prišli k
spoznanju resnice" (I. Tim. 2, 4.). Jezus Kristus pa je rekel:
„To pa je večno življenje, da spoznajo tebe, samega pravega
Boga, in Jezusa Kristusa, katerega si poslal“ (Jan. 17, 3.).
Ako bomo Boga spoznali in njegove lastnosti, ga moramo
tudi častiti kot najvišjega Gospoda. „Vsakega, ki kliče moje
ime, k svoji časti sem ga ustvaril" (Iz. 43, 7.) govori Go¬
spod. Mi moramo Boga ljubiti, saj je to prva in najimenit¬
nejša zapoved božja. „Ljubi Gospoda, svojega Boga iz vsega
svojega srca, in iz vse svoje duše in iz vse svoje misli"
(Mat. 22, 37.). Ljubezen do Boga pa moramo kazati z izpol¬
njevanjem zapovedij božjih, zakaj Gospod pravi: „Kdor moje
zapovedi ima in izpolnjuje, tiste je, ki me ljubi." Kdor pa zapo¬
vedi božje izpolnjuje, tisti tudi Bogu služi, saj s tem kaže svojo
pokorščino do Boga, s tem kaže, da hoče to, kar Bog hoče.

93. Ali se more človek vzveličali s svojimi
naravnimi močmi?

Človek se. ne more vzveličati s svojimi na¬
ravnimi močmi; ker vzveličanje, za katero je
od Boga namenjen, je nadnaravno in se torej
more doseči le z nadnaravnimi pripomočki
svete vere in milosti božje.

Kdor hoče^ kaj doseči, mora se posluževati k temu pri¬
mernih pripomočkov. Hoče doseči kaj naravnega, zadoščujejo

123

mu naravni pripomočki, hoče doseči kaj nadnaravnega, to
je: kaj takega, kar ne spada k njegovi naravi, marveč jo
presega, treba mu je tudi nadnaravnih pripomočkov. Večno
vzveličanje v nebesih je nekaj nadnaravnega, ker ne spada
k človekovi naravi, in človek še le po veri spozna, da je
namenjen za nadnaravno vzveličanje v nebesih. Sv. vera mu
še le pove, da, ako hoče vzveličan biti, za kar je od Boga
ustvarjen, mora Boga spoznavati in častiti, ga ljubiti in mu
služiti. Ako pa človek niti ne spozna brez nadnaravnega
pripomočka sv. vere svojega večnega namena, ga toliko manj
more doseči, zato pa so mu potrebni nadnaravni pripomočki
sv. vere in milosti božje. Sv. Pavel pravi: „Ne premoremo
sami iz sebe kaj (dobrega) misliti, ampak naša zmožnost je
iz Boga“ (II. Kor. 3, 5.). Kristus pa govori: „Brez mene“, to
je: brez moje milosti, „ne morete nič delati“ (Jan. 15, 5.).
Ako pa brez milosti božje ne moremo nič dobrega misliti
ne delati, kako bi mogli brez nje doseči svoj nadnaravni
namen, večno vzveličanje v nebesih ? Milost božja nam je
torej neobhodno potrebna.

94. Kako je bilo ime prvima človekoma?

Prvima človekoma je kilo ime Adam in
Eva, ki sta prva roditelja vsega človeškega
rodu.

Prvega človeka je Bog imenoval Adama, to je: moža
iz prsti, ker ga je iz prsti naredil. Stvarjenje prve žene po¬
pisuje nam sv. pismo tako-le: „Reče tudi Gospod Bog: Ni
dobro človeku biti samemu, naredimo mu pomoč njemu jed-
nako . . . Poslal je torej Gospod Bog Adamu trdno spanje;
ko je bil pa zaspal, vzame jedno izmed njegovih reber in
napolni z mesom njegovo mesto. In Gospod Bog je iz rebra,
katero je bil vzel iz Adama, naredil ženo in jo privedel k
Adamu. In reče Adam: To je sedaj kost iz mojih kostij, in
Meso iz mojega mesa: imenovala se bo možinja, ker je vzeta
iz moža“ (I. Mojz. 2, 18-23.). Bog je vzel tovarišico Ada¬
movo iz njega samega, da bi jo tembolj in trdneje ljubil,
Privedel jo je sam k njemu, da bi jo spoštoval kot sebi
jednako, kot dar božjih rok, kot podobo svojo in podobo
kozjo. „Adam je klical ime svoje žene Eva, zato, ker je mati
Jseh živih“ (I. Mojz. 3, 20.). Sv. Tomaž lepo razlaga, zakaj
je Bog naredil ženo iz moškega rebra: 1. zato, ker mora biti

124

med možem in ženo tesna zveza; 2. ker ne sme žena vladati
moža, in zato ni narejena iz glave; 3. ne sme pa mož ž njo
ravnati kakor s sužnjo, da bi jo tlačil in teptal, zato ni vzeta
iz njegove noge.

Adam in Eva sta prva roditelja vsega človeškega rodu,
ali, od nju izhajajo vsi ljudje. Sv. Pavel pravi: „In (Bog) je
ustvaril iz enega (človeka) ves človeški rod, da prebiva po
vsi zemlji“ (Dej. ap. 17, 26.). Ker vsi ljudje od Adama iz¬
virajo, zato tudi pravi sv. Pavel, da „v Adamu vsi umrjejo"
(I. Kor. 15, 22.). To resnico spričuje tudi veda.

Z v r š e t e k.

V današnjem krščanskem nauku smo se učili, da je
človek za angeli najimenitnejša stvar božja, imeniten že po
svojem telesu, še imenitnejši po svoji neumrjoči duši, ki je
ustvarjena po podobi božji. Lepšajmo svojo dušo, podobo
božjo, s cvetlicami krščanskih čednostij, in glejmo, da ne
zgrešimo svojega večnega namena, nadnaravnega vzveličanja
v nebesih, za katero smo ustvarjeni. In ker vsi od Adama
in Eve izhajamo, ker vsi istega Očeta v nebesih imamo, lju¬
bimo se med seboj kakor bratje in sestre ter pospešujmo
časno, še bolj pa večno srečo drug drugega. Amen.

19. Krščanski nauk.

Bog ; ,hoče, da bi bili vzveličani vsi ljudje in bi prišli
k spoznanju resnice 1 ' (I. Tim. 2, 4.) piše sv. Pavel. Da bi se
ljudje vzveličali, morali bi na zemlji Boga spoznavati in ča¬
stiti, ga ljubiti in mu služiti. To ni bilo za prva človeka nič
težavnega. To bomo spoznali, ako prevdarimo:

95. Kakšna sta bila prva človeka, ko ju j e
Bog ustvaril?

Ko je Bog ustvaril prva človeka, Bila sta
dobra in srečna.

Prva človeka sta imela lepe naravne darove, lepe last¬
nosti, da sta bila boljša in mnogo popolnejša od vseh stvarij

125

na zemlji. Ona pa sta prejela od Boga tudi nadnaravne da¬
rove, take darove, ki ne spadajo k človeški naravi, katere
jima je Bog nekako navrgel, in brez katerih bi človek še
vedno človek ostal. Nadnaravni darovi so storili prva člo¬
veka dobra in srečna. Da sta bila prva človeka dobra in
srečna, sklepamo lahko iz besed: „In Bog je videl vse, kar
je bil storil, in bilo je jako dobro 44  (I. Mojz. 1, 31.). Ako je
bilo vse jako dobro, sta bila dobra gotovo tudi prva člo¬
veka; bila sta lepa, nedolžna, pravična, bila sta srečna: ve¬
selila sta se življenja, veselila Stvarnika, veselila sama sebe.
Ali poglejmo si nadnaravne darove, katere sta prejela Adam
in Eva bolj podrobno, in spoznali bomo, da sta bila prva
človeka dobra in srečna;

ker:

1. imela sta posvečujočo milost božjo, bila
sta sveta in pravična in tako nadnaravno
Bogu podobna.

Posvečujoča milost božja stori človeka svetega in pra¬
vičnega, Bogu dopadljivega. Sv. pismo nas uči, da je Bog
ustvaril človeka v milosti božji ali pravičnosti in svetosti.
»Ponovite se v duhu svojega uma in oblecite novega člo¬
veka, kateri je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in resnični
svetosti 44  (Efež. 4, 23. 24.). Iz teh besed sv. Pavla sledi, da
Je bil Adam ustvarjen v milosti božji, ker drugače bi ne
mogel sv. Pavel reči, naj bi oblekli novega človeka, ki je
Po Bogu ustvarjen v pravičnosti in resnični svetosti. Isto
uči sv. Pavel še drugje. »Slecite starega človeka ž njegovimi
čeli, in oblecite novega, njega, ki se ponovi v spoznanju po
Podobi tistega, ki ga je ustvaril 44  (Kol. 3 ,  9. 10.). Tudi modri
Pravi: „Samo to sem našel, da je Bog ustvaril človeka pra¬
vičnega 44  (Eccl. 7, 30.)

Tudi cerkveni očetje jednoglasno tako učijo, ko raz¬
lagajo besede: „Naredimo človeka po svoji podobi in slič¬
nosti. 44  Oni pravijo, da podoba pomeni naravno, sličnost pa
nadnaravno podobnost z Bogom. Sv. cerkev sama pa narav¬
nost uči v tridenškem zboru, da je bil prvi človek »postav¬
ljen v pravičnosti in svetosti 44  (Seja V. kan. 1.).

Ker je bil človek v milosti božji, bil je v posebnem
Prijateljstvu z Bogom, Bog ga je neizrečeno ljubil; pa tudi
človek Boga. Bog je imel toliko veselje in všečnost nad

126

človekom, kakor je ne more imeti nad nobeno drugo ustvarjeno
rečjo. Ker milost božja stori človeka pravičnega in svetega,
bil je Bogu, ki je neskončen svet in pravičen, še bolj po¬
doben, ali bil mu je nadnaravno podoben, ker je tudi milost
božja, ki ni iz narave, ampak edino le od Boga, nadnaravna.

2 .  Mia sta otroka kozja in imela sta pra¬
vico do nadnaravnega vzveličanja v
nebesih.

Posvečujoča milost božja se imenuje nadnaravno živ¬
ljenje duše. Kakor se človek imenuje otrok svojih starišev,
ker ima od njih svoje naravno življenje, tako postane oni,
ki prejme od Boga nadnaravno življenje ali posvečujočo mi¬
lost božjo, otrok božji. ,,Katerikoli so po Duhu božjem gnani :l ,
piše sv. Pavel, „ti so otroci božji 11  (Rimlj. 8, 14.). Ker sta
Adam in Eva imela posvečujočo milost božjo, bila sta otroka
božja; Bog ju je ljubil, kakor ljubi ljubeznivi oče svoje
otroke, in je za nju skrbel, jima vsega v obilnosti dal, kakor
skrben oče svojim otrokom. — Kot otroka božja sta imela
Adam in Eva tudi pravico do nadnaravnega vzveličanja v
nebesih, ali pravico nebesa podedovati, kakor imajo otroci
pravico podedovati premoženje svojih starišev. „Ako pa smo
otroci“, piše zopet sv. Pavel, „smo tudi deleži; deleži sicer
božji, sodeleži pa Kristusovi" (Rimlj, 8, 17.). Kolike ceneje
pač posvečujoča milost božja, ki stori človeka pravičnega in
svetega; Bogu podobnega, otroka božjega in dediča nebeškega
kraljestva! Kaj sta še imela prva človeka?

3. imela sta globoko spoznanje in voljo
nagneno k dobremu.

Sirah pravi: „Ustvaril jima je učenost duha, z občut¬
ljivostjo je njuno srce napolnil in jima je pokazal dobro in
hudo 14  (Sir. 17, 6). Po milosti božji razsvetljena, sta dobro
spoznala Boga in njegove lastnosti, spoznala sta svoj začetek
in svoj namen. Sv. pismo tudi pravi, da je Bog privedel
pred Adama vse živali. „In Adam je imenoval ž njihovim)
imeni vse živali in vse ptice neba in vse zverine zemlje)
(I. Mojz. 2, 20.). Tako je pokazal človek svojo umnost, zakaj
ime je povedalo to, kar je bila žival v resnici. —- Voljo sta
imela prva človeka nagneno k dobremu, to se pravi: ona

127

sta prav lahko dobro delala, ker nista poznala poželjivosti;
in nista imela mesenih izkušnjav. Božja milost ju je tako
napolnjevala, božja volja ju je tako močno vodila, da niso
prihajale v njuno srce napačne misli (in zato se nista sra¬
movala). Lepo govori o tem sv. Janez Zlatousti: „Dokler
nista grešila prva človeka, bila sta kakor angela v raju.
Poželjivost v njiju ni gorela, druge strasti ju niso nadlego-
vale“ (Hom. XV. in Gen. 4.).

4. živela sta v raju, prosta vsakeršuega
trpljenja in neuinrjoea tudi po telesu.

„Zasadil pa je Gospod Bog raj veselja od začetka in
je postavil vanj človeka, katerega je bil naredil. In Gospod
Bog je dal iz zemlje rasti mnogo drevje, lepo za pogled in
sladko za jed; tudi drevo življenja v sredi raja, in drevo
spoznanja dobrega in zlega. In reka je tekla iz kraja ve¬
selja, da je namakala raj, in od tod se je delila v štiri glavne
reke. . . Vzel je torej Gospod Bog človeka in ga je postavil
v  raj veselja, da bi ga obdeloval in varoval“ (I. Mojz. 2,
8—10. 15.). Tako nam popisuje sv. pismo raj. Da je bil ta
kraj neizrekljivo lep, pravi nam ime: raj veselja ali „para-
diž“, kar pomenja velik lep vrt za veselje. V tem raju je
rastlo različno drevje s sladkim sadjem. Bilo je tukaj po¬
sebno še drevo življenja sredi raja in drevo spoznanja do¬
brega in zlega. Dve drevesi torej sta bili najimenitnejši.^ O
drevesu spoznanja dobrega in zlega bomo pozneje slišali
več; kaj pa je bilo drevo življenja, in čemu je Bog zasadil
to drevo, nam ni znano Nekateri razlagalci sv. pisma mi¬
slijo, da bi bil dal Bog jesti sad tega drevesa človeku, ko
bi mu bil ostal zvest; to drevo bi mu bilo dalo pravo in
srečno življenje, kakor mu je drugo drevo dalo smrt in ne¬
srečo (Dr. Fr. Lampe, Zgodbe str. 40.). Prvi človek naj bi
si z delom sladil svoje dneve in uril svojo moč. Za delo je
človek namenjen in tudi pred grehom ni bil brez dela. A
) e daj ni bilo težko in mučno, kakor je po grehu, ampak pri¬
jetno. — V raju sta bila prva človeka prosta vsakeršnega
trpljenja. Tam ni bilo boleznij, bolečin, nadlog, ne lakote, ne
že je, ne vročine, ne mraza, ne žalosti, ne utrujenosti. Ko go¬
vori sv. Janez v skrivnem razodetji o sreči vzveličancev v
nebesih, gotovo se ozira na raj, ko pravi: „Ne bodo več ne
tečni, ne žejni; tudi solnce jih ne bo več peklo, ne kaka

128

vročina 11  (Skriv. raz. 7, 16.). — Bila sta neumrjoča tudi po
telesu, toda ne iz narave, zakaj človekovo telo je po svoji
naravi umrjoče, kakor vsaka druga stvar, ki se rodi, ki raste,
ki potrebuje živeža, in se torej polagoma tudi postara, ampak
po telesu sta bila neumrjoča iz posebne milosti božje. Da je
bil človek pred grehom neumrjoč tudi po telesu, sledi že iz
tega, ker mu je Bog zapretil telesno smrt kot kazen za greli.
,,Kateri dan koli boš jedel od njega (od drevesa spoznanja
dobrega in zlega), umreš smrti 11  (I. Mojz. 2, 17.). Da je Bog
tukaj mislil na telesno smrt, ne pa samo na dušno, se raz¬
vidi iz tega, ker je po storjenem grehu rekel: „Prah si in
v prah se povrneš 11  (I. Mojz. 3, 19.). Da je bil človek ne¬
umrjoč po telesu, sv. pismo tudi naravnost pove: „Bog je
človeka ustvaril neumrljivega ... Po nevoščljivosti hudičevi
pa je prišla smrt na svet 11  (Modr. 2, 23. 24.). Ko bi prva
človeka ne bila grešila, bi bila nekaj časa na zemlji živela,
potem pa bi ju bil Bog vzel v nebesa, ne da bi bila obču¬
tila bridkosti smrti.

Če premišljujemo nekoliko življenje naših prvih rodi¬
teljev pred grehom, moramo reči, da je bilo to res lepo,
rajsko življenje. Sreča, katero sta uživala Adam in Eva, je
bila tolika, da je nista mogla nikdar pozabiti. Pripovedovala
sta po storjenem grehu otrokom svojim o tej sreči, in ti so
pripovedovali zopet svojim otrokom. Tako je šel spomin od
roda do roda. Pri vseh narodih skoro se nahajajo sporočila
o tem srečnem stanu: po Aziji in Evropi, celo v daljni Ame¬
riki so dobili sledove takih sporočil (Dr. Fr. Lampe, Zgodbe 44.).

96. Ali sta prva človeka od Boga podeljena
darove prejela samo sase?

Prva človeka od Boga podeljenih darov
nista prejela samo zase, temveč tudi za svojo
potomce, ki hi jili bili po njih podedovali.

Adam je oče vesoljnega človeštva, tako, da lahko re¬
čemo: v Adamu je bilo celo človeštvo, kakor je celo drevo
v malem semenu. Sv. Avguštin pravi: „V Adamu smo bili
vsi jeden človek (De peccat. meritis lib. 3. cap. 7.). Kar je
torej Bog podelil darov Adamu in njegovi ženi Evi, jima je
podelil za vse njene potomce, za ves človeški rod, katere
bi bili po njima podedovali, kakor podedujejo otroci p°

129

roditeljih, kar so ti imeli. Tega nas uči tridentinski cerkveni
zbor, ki pravi, da „je Adam od Boga prejeto svetost in pra¬
vičnost izgubil ne samo zase, ampak tudi za nas“ (Sess. 5.
de pecc. orig. 2.). Ako pa je Adam prvotno svetost in pra¬
vičnost izgubil tudi za nas, je gotovo, da jo je tudi za nas
prejel. Ko bi potemtakem Adam bil ohranil od Boga pode¬
ljeno svetost in pravičnost, bi se vsak njegov potomec rodil
v stanu posvečujoče milosti božje, svet in pravičen in tako
nadnaravno Bogu podoben; vsak bi bil otrok božji in bi imel
pravico do nadnaravnega vzveličanja v nebesih; vsak bi imel
globoko spoznanje in voljo nagneno k dobremu; vsak bi bil
prost vsakeršnega trpljenje in neumrjoč tudi po telesu. Te
nadnaravne darove bi vsak potomec Adamov prejel, ne sicer
po svoji naravi, pač pa po posebni milosti in dobroti božji.
Takšna je bila volja in naredba božja. O kako lepo dedščino
bi nam bila zapustila Adam in Eva, ko bi bila ostala dobra!

97. Ali sta prva človeka ostala dobra in
srečna ?

Prva človeka nista ostala dobra in srečna,
hudo sta se pregrešila in sta tako postala ne¬
srečna na duši in na telesu.

Bog je vstvaril vse ljudi, Adama in njegove potomce
za časno in večno srečo. Ali Bog je hotel, da bi bil človek
tistih darov, ki so ga delali časno srečnega in bi ga imeli
storiti tudi večno srečnega, vreden, da bi jih nekako zaslužil
'n potem izročil vsem svojim otrokom, vesoljnemu človeš¬
kemu rodu. Seveda človek ne more teh darov nikdar zaslu¬
žiti, toda nekoliko zasluge je v tem, da smo vredni kakega
daru. In to je imel pokazati Adam; pokazati je moral s svojo
ženo vred, ali res ljubi Boga, ali mu je res volja božja
dražja kakor vse drugo, ali hoče res pokoren biti in služiti
v  vseh rečeh Bogu kot svojemu Gospodu in dobremu očetu.
Bog mu je zato dal sledečo zapoved: „Od vsega drevja raj¬
skega jej; od drevesa spoznanja dobrega in zlega pa nikar
n e jej! Zakaj kateri dan koli boš jedel od njega, umreš
smrti“ (I. Mojz. 2, 16. 17.). To je bila prav lahka prepoved,
ne jesti od enega drevesa; zakaj Adam in Eva nista pogre¬
šala v raju nobene reči, vse sta imela v obilnosti, kamor¬
koli sta pogledala. Imela sta tudi bister razum, trdno k

9

dobremu nagneno voljo, in nista poznala poželjivosti; vse to
ju bi bilo lahko obvarovalo greha. Vendar pa sta se hudo
pregrešila, smrtno pregrešila in sta tako postala nesrečna
na duši in na telesu.

98. S čim sta se prva človeka hudo pre¬
grešila ?

Prva človeka sta se s tem liudo pregre¬
šila, da sta, zapeljana od hudobnega duha,
jedla sad drevesa, ki ga jima je bil Bog pre¬
povedal.

Hudobni duh ni mogel gledati človekove sreče, ki je
imel nedolžno dušo in toliko naravnih in nadnaravnih darov.
Zlasti pa ga je peklo, da je imel človek namen priti v ne¬
besa, od koder je on pahnil samega sebe. Sovraštvo in zavist
sta ga gnala, da je sklenil človeški rod pahniti v nesrečo.
V ta namen poslužil se je kače. „Kača pa je bila bolj pre-
kanjena“, govori sv. pismo, »kakor vse živali zemlje, katere
je bil storil Gospod Bog. Ta je rekla ženi: Zakaj vama je
Bog zapovedal, da ne bi jedla od vsega drevja v raju? Od¬
govorila je žena: Sad dreves, ki so v raju, jeva; sadu dre¬
vesa pa, ki je v sredi raja, zapovedal nama je Bog nikar ne
jesti in ne se ga dotakniti, da kako ne umrjeva. Kača pa
reče ženi: Ne bodeta umrla smrti, ne. Bog namreč ve, da
kateri dan koli bodeta jedla od njega, odpro se vama oči in
bodeta kakor bogova, in spoznala dobro in zlo“ (I. Mojz. 3,
1—5.). To ni bila samo kača, ki je govorila, ampak hudobni
duh ž njo. Tako uči sv. pismo in sv. cerkev. Kakor satan
obsede človeka, tako tudi žival, in tukaj je obsedel kačo.
Eva se je najbrž približala prepovedanemu drevesu, na ka¬
terem je menda bila kača, in je je radovedno ogledovala. Zelo
prebrisano se kača loti Eve. Najpoprej jej prekanjeno vzbuja
nezaupnost do Boga, ko pravi: „Zakaj vama je Bog zapo¬
vedal, da ne bi jedla od vsega drevja v raju?" potem stavi
naravnost Boga na laž, ko reče: „Ne bodeta umrla smrti,
ne.“ Kača podtika Bogu tudi sebičnost, rekoč: „Bog namreč
ve, da, kateri dan koli bodeta jedla od njega, odpro se vama
oči^ in bodeta kakor bogova, in spoznala dobro in zlo.“ Bog
noče, da bi mu bila jednaka, da bi bila kakor bogova, ker
se boji za svojo oblast. Tako je hudobni duh vzbudil v Evi

131

nezaupnost in nezadovoljnost, vzbudil ji je poželjivost in
sladkosnedenost, pred vsem pa močan napuh. In Evi se je
zdelo vse tako resnično, zdelo se ji je, da se vse tako lepo
vjema, češ, čemu bi bil sicer Bog to prepovedal ? Zakaj bi
pa ne jedla še tega, če smeva jesti vse druge sadove? Vse
te misli so rojile Evi po glavi, in gledala je čim dalje ver-
neje sad tega drevesa. „Videla je torej žena“, pravi dalje
sv. pismo, „da je drevo dobro za jed in lepo za oči in za
pogled prijetno: zatorej je vzela od njegovega sadu in je
jedla, in je dala svojemu možu, ki je (tudi) jedel “ (I. Mojz. 3, 6.).
Zena že ni prav storila, da se je približala prepovedanemu
drevesu, še manj, da se je spustila v pogovor s kačo. Ona
bi bila lahko takoj spoznala, da je vse lažnivo, kar govori
kača, spoznala pa tudi, da jo hoče prevaliti in zapeljati. Saj
je čutila gotovo glas vesti: „Beži, nevarno je, nikar ne po¬
slušaj/' Toda misel, da bi postala kakor Bog in zvedela vse,
zdela se ji je mikavna, da je želela pomuditi se v njej. Eva
torej ni bežala; ona misel je bila vedno močnejša, kakor
vsaka misel, če se v njej mudimo dalje časa; žena se je mu¬
dila v napačni in grešni misli, in tako jo je potem pregrešna
stvar tudi mikala ali veselila. In — pozabila je Gospodovo
ostro prepoved, privolila je v greh, stegnila je roko po pre¬
povedanem sadu, ga utrgala in jedla — in tako je bil storjen
prvi veliki greh na zemlji. Pa ne le žena je jedla, ampak
tudi mož je jedel. Kako sta govorila, ne pove sveto pismo;
skoro gotovo je prigovarjala žena možu tako, kakor je
ženi poprej kača. Mož je poslušal — in greh je bil zopet
storjen.

Prva človeka sta storila neizrekljivo velik greh v raju.
Getudi se zdi, da je mala reč, jesti sad kakega drevesa, ven-
der pomislimo, da jima je bil Bog ostro in s hudo kaznijo
to prepovedal, torej sta vedela oba, da to ni nikakor maj¬
hna stvar. Pomislimo potem, kako lahko bi bil človek slu-
šal Boga, ker je imel bistro pamet in dobro voljo, kako
malo vzroka je imel, da bi grešil, ker je bilo v raju zadosti
drugega sadja, morda še boljšega; pomislimo, kako malo se
je človek menil za prepoved božjo, kako verno pa je po¬
slušal hudobnega duha; pomislimo, kako hudo kazen je na¬
kopal tudi na ves človeški rod; če vse to pomislimo, vi¬
dimo, da je bil ta greh zares velik greh. Tudi je v tem
grehu nepokorščine več drugih grehov: napuh, poželjivost,
Nevoščljivost in nezaupnost do Boga, celo umor, tako smemo

9 *

132

reči, zakaj umorila sta po duši in telesu sebe in tudi ves
človeški rod. (Glej Dr. Fr. Lampe, Zgodbe.)

Z v r š e t e k.

Kaj se učimo, krščanski poslušalci! iz zgodovine pr¬
vega velikega greha na zemlji? Učimo se, kako previden,
kako pazljiv mora biti vsakdo, da ne zabrede v greh, ko
sta celč prva človeka, ki sta imela toliko spoznanja in voljo
nagneno k dobremu, padla. Učimo se, da se moramo ogibati
grešnih priložnostij, da se moramo skušnjavi, ki nas vabi v
greh, ustavljati koj v začetku, ker drugače nas premaga
skušnjava, kakor je premagala prva dva človeka Molimo
pa tudi, da bi nas skušnjava ne premagala, saj nam je
Jezus sam nasvetoval: „Čujte in molite, da ne pridete v
skušnjavo" (Mat. 26, 41.). Amen.

20. Krščanski nauk.

Silno srečna sta bila prva dva človeka v raju, in to
srečo bi bila uživala, dokler bi ju ne bil Bog vzel v nebesa,
ne da bi umrla. Da bi si pa prva človeka svojo časno m
večno srečo nekoliko zaslužila, jima je Bog prepovedal jesti
od drevesa spoznanja dobrega in zla. Vender sta prva člo¬
veka, zapeljana od hudobnega duha, jedla sad drevesa, ki ga
jima je bil Bog prepovedal in sta se s tem hudo pregrešila.
Vsled svojega greha sta postala nesrečna na duši in na telesu.

99. Kako sta postala prva človeka vsled
svojega greha nesrečna na duši in na telesu-

Prva človeka sta postala vsled svojega
greha nesrečna na duši in na telesu tako-le:

1. izgubila sta posvečujočo milost božjo,
in zato tudi nista bila več nadnaravno Bogo
podobna.

Bog je ustvaril prva človeka „v pravičnosti in resnični
svetosti" (Efež. 4, 24.) ali v stanu posvečujoče milosti bolj e r

133

po kateri sta bila Bogu nadnaravno podobna. Kakor hitro
pa sta storila greh, izgubila sta posvečujočo milost božjo,
nehala sta biti pravična in sveta, postala sta grešnika. „In
obema so se odprle oči, in ko sta bila spoznala, da sta naga,
spletla sta figovo listje in si naredila krila“ (I. Mojz. 3, 7.).
Cerkveni očetje pravijo, da besede: Spoznala sta, da sta naga,
ne pomenjajo samo telesne nagote, ampak tudi: Spoznala sta,
da je njuna duša naga, ker je oropana posvečujoče milosti
božje, svetosti, pravičnosti in nedolžnosti, in sta se sramo¬
vala tudi zaradi tega, ker ni bilo nič dobrega nad njima.
Ako sta se že drug drugega sramovala, kako sram ju je
moralo biti še le pred obličjem najsvetejšega Boga! Sramota,
strah in trepet ju je obšla torej pred Bogom. „In ko sta sli¬
šala glas Gospoda Boga, ki je hodil ob hladu popoldne po
raju, skrila sta se Adam in njegova žena pred obličjem Go¬
spoda Boga med drevje raja“ (I. Mojz. 3, 8.). Pred grehom
je bilo njuno največje veselje občevati, pogovarjati se z Bo¬
gom, njunim ljubeznivim očetom, zdaj sta se prestrašila že
njegovega glasu, bala se njegove pričujočnosti.

2. Nehala sta hiti otroka ho/ja, izgubila
sta pravico (lo večnega vzveličanja, in zasluzila
sta večno pogubljenje.

Posvečujoča milost božja stori človeka, otroka božjega
in dediča večnega vzveličanja. Ko sta pa prva človeka izgu¬
bila po grehu posvečujočo milost, se razume, da sta nehala
biti otroka božja; in ker nista bila več otroka božja, izgubila
sta tudi pravico do nebeškega kraljestva, pravico do več¬
nega vzveličanja. O kolika izguba! A to še ni vse. Ker sta
se s svojo nepokorščino zelo hudo pregrešila, je njuna duša
torej bila zelč omadeževana, ostudna, nista bila samo mrtva
za nebesa, ampak sta zaslužila tudi večno pogubljenje. Kako
grozna kazen! Še več je škodoval prvi greh.

3. Njuno spoznanje je oslabelo, in njuna
volja se je nagnila k hudemu.

Pred grehom sta imela prva človeka globoko spoznanje,
Po grehu je oslabelo ali otemnelo, da nista več tako dobro
spoznala Boga, njegovih lastnostij, njegovih del. „Adam in
njegova žena sta se skrila pred obličjem Gospoda Boga med

134

drevje raja.“ Njuna pamet je bila torej vsa zmedena, ker sta
mislila, da se lahko skrijeta pred obličjem vsevednega Boga.
— Pred grehom je bila volja človekova nagnena k dobremu,
tako, da je lažje delal kaj dobrega, kakor pa kaj hudega;
po grehu pa sta lažje delala prva človeka hudo kakor pa
dobro, ker se je njuna volja nagnila k hudemu. Poprej nista
imela poželjivosti; ko sta pa po grehu zapravila milost božjo,
začutila sta to poželjivost in zato sta se sramovala drug dru¬
gega. Pomagala sta si hitro s tem, da sta spletla figovo listje
in si zakrila nagoto. Popačenost volje se je pokazala tudi v
tem, ker nista iskala Boga, kakor po navadi, ampak sta be¬
žala pred njim. „In Gospod Bog je poklical Adama in mu
je rekel: Kje si? On odgovori: Slišal sem tvoj glas v raju
in zbal sem se zato, ker sem nag, pa sem se skril. In (Bog)
mu reče: Kdo neki ti je povedal, da si nag, razven. ker si
jedel od drevesa, od katerega sem ti prepovedal jesti? Adam
pa reče: Zena, katero si mi dal za tovarišico, dala mi je od
drevesa in sem jedel. In Gospod Bog reče ženi: Zakaj si
storila to? Ta odgovori: Kača me je prevarila in sem jedla"
(I. Mojz. 3, 9—13.). Vidite, tudi vedenje Adamovo in Evino
spričuje nam popačenost njune volje. Bog ni klical Adama,
kakor bi ne vedel, kje je, marveč, da bi Adam spoznal svoj
greh in prosil Boga odpuščanja. Namesto da bi svoj greh
skesano spoznal, se po ovinkih izgovarja in zvrača krivdo
na ženo, žena pa na kačo. Ponehala je torej tudi medsebojna
ljubezen med Adamom in njegovo ženo. Kazni, o katerih
smo govorili do sedaj, zadele so dušo; a človek je postal vsled
svojega greha nesrečen tudi na telesu. Kako?

4. Izgnana sta bila iz raja, morala sta
mnogo trpeti in nazadnje umreti.

Najprej je izrekel Bog kazen nad kačo ali nad hudob¬
nim duhom. „Ker si to storila", je Bog rekel kači, „pro-
kleta si med vsemi živalmi in zveromi zemlje; po trebuhu
se boš plazila in prst jedla vse dni svojega življenja. So¬
vraštvo bom postavil med teboj in ženo, med tvojim zarodom
in njenim zarodom, ona ti bo strla glavo, ti pa boš zalezo¬
vala njeno peto" (I. Mojz. 3, 14. 15.). Kdo ne ve, da je prav
nad kačo v resnici to prokletstvo? Ona se plazi po tleh ter
se živi od tega, kar dobi na tleh. Boji se je človek in strese
se, če kaj zašumi in se prikaže — četudi majhina — kača.

135

Človek jo preganja in sovraži, ubije jo, kjer jo more. Zares,
sovraštvo je med človekom in med kačo. Posebej pa še
veljajo te besede satanu, pravemu zapeljivcu. Satan je proklet
in pahnen v večno pogubljenje; toda odslej je še huje pro¬
klet in vreden sovraštva, ker je tudi človeka hotel treščiti
v jednako nesrečo in prokletstvo, v kakeršnem je sam.
Hudobni duh je mislil, da dobode človeka na svojo stran.
Res se je človek z grehom nagnil na stran hudobnega duha,
ker je poslušal bolj njega, kakor Boga. Bog sam pa ni hotel,
da bi človek ostal v oblasti satanovi in se pogubil, marveč
hotel je, da ga prav človek premaga, ker je on premagal
človeka. Zato je obljubil Bog tako veselo, tako veliko zmago:
žena bo zmagala hudobnega duha in mu popolnoma strla vso
njegovo moč. Ta žena je Marija, prečista Devica; zakaj med
njo in satanom je bilo popolno sovraštvo, ker se Marija
nikdar ni udala nobenemu grehu in torej ni imela s satanom
nič opraviti; Marija mu je strla glavo, ker je rodila Jezusa,
ki je premagal in razdrl vso oblast hudobnega duha.

Ko je Bog napovedal kazen kači, obrnil se je k Evi
rekoč: „Veliko boš trpela s svojimi otroki, in pod oblastjo
boš moževo, in on bo tebi gospodoval." v

Adamu pa je rekel: „Ker si poslušal glas svoje žene
in jedel od drevesa, od katerega sem ti prepovedal jesti,
bodi prokleta zemlja v tvojem delu; v trudu se boš od nje
živil vse dni svojega življenja. Trnje in osat ti bo lodila, in
zelišče polja boš jedel. V potu svojega obraza boš užival
kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, iz katere si vzet. zakaj
Prah si in v prah se povrneš ....  Tudi je naredil Gospod
Bog Adamu in njegovi ženi suknji iz kož in ju je oblekel...
In pahnil ga je Gospod Bog iz vrta veselja, da bi obdeloval
zemljo iz katere je vzet. In je izgnal Adama, m je postavil
Pred raj veselja keruba z ognjenim in švigajocun mečem,
varovat pot k drevesu življenja 14  (I. Mojz. 3, 16 24.). Raj¬
skega življenja je bilo sedaj konec. Bog je oba pahnil iz
raja in postavil predenj angela, ki je branil \sakomui vsto¬
piti v raj. — Zemljo je Bog proklel, ona torej nima vec
tistega blagoslova, katerega ji je bil dal Bog izprva. Poprej
rajska in srečna zemlja se je premenila v trnjevo in pusto
solzno dolino v kateri je moral človek delati v potu svo¬
jega obraza za potrebni kruh. Razven^ tega je telo postalo
bolehno, in prišle so nad nju razne težave in nadloge, tako,
d a sta zares morala mnogo trpeti. — Pred grehom je bil

136

človek neumrjoč tudi po telesu, po storjenem grehu pa ga
je zadelo, kar mu je Bog zagrozil: ,,Kateri dan koli boš jedel
od njega^ (od drevesa spoznanja dobrega in zlega) umreš
smrti.“ Četudi Adam in Eva nista umrla tisti dan, ko sta
grešila, vender sta zapadla smrti, ker odslej je imela smrt
z vsemi težavami, boleznimi in mukami oblast nad človeškim
rodom. Smrt, posebno dušna, je najhujši nasledek Adamovega
greha, zato jo imenujemo grenko, bridko, ter se je najbolj
bojimo med vsemi nadlogami.

100. Ali je Adamov greh škodoval samo
prvima človekoma?

Adamov greli ni škodoval samo prvima
človekoma, s svojimi hudimi nasledki je prešel
tudi na nas, ki smo Adamovega rodu.

Kakor prva človeka od Boga podeljenih darov nista
prejela samo zase, temveč tudi za svoje potomce, ki bi jih
bili po njih podedovali, tako tudi Adamov greh ni škodoval
samo prvima človekoma, ampak je prišel tudi na nas, pre¬
selil se je takorekoč na ves človeški rod. Adam je bil nam¬
reč v raju namesto vsega človeškega rodu, on je bil njegova
korenina. Ako pa se zastrupi korenina, zastrupi se celo drevo
in sad, ki raste na drevesu. Adam, korenina človeškega rodu,
je bil od hudobnega duha zastrupljen z grehom. Kakor pa iz
korenine prehaja strup v sad, tako je prešel strup greha iz
Adama na nas, ki smo njegovega rodu. Da je Adamov greh
prešel na nas, razločno uči sv. pismo. „Kdo more očistiti
spočetega iz nečistega semena ?“ vprašuje Job (14, 4.). ,A
hudobiji sem spočet in v grehih me je spočela moja mati',
tožil je kralj David (Ps. 50, 7.). Sv. Pavel pa piše: „Po na¬
ravi smo bili otroci jeze“ (Efež. 2, 3.) in zopet piše: „Kakor
je po enem človeku greh prišel na svet in po grehu smrt,
in tako je nad vse ljudi prišla smrt, ker so vsi v njem gre -
šili“ (Rimlj. 5, 12.). Tudi ustno izročilo nam potrjuje, da je
prešel Adamov greh tudi na nas. Sv. Justin piše: „Človeški
rod je z Adamom vred zapadel smrti.“ Učeni Tertulijan p a
veli: „Hudič je izprva prekanil človeka, da je prelomil za¬
poved božjo; ker je pa ves zarod iz njegovega semena, prišlo
je tudi njegovo pogubljenje nadenj.“ Sv. cerkev je izrekla
na cerkvenem zboru v Orangi: „Kdor trdi, da je Adamor

137

greh škodoval le njemu samemu, ne pa tudi njegovim mlaj¬
šim, ali pa, da je telesna smrt, ki je kazen za greh, ne pa
tudi greh, ki je smrt duše, po enem človeku prišel na ves
človeški rod, bode Bogu padel v roke, ker ugovarja
apostolu.”

Pa ne samo Adamov greh, ampak tudi hudi nasledki
Adamovega greha so prešli na nas. Kakor sta Adam in Eva
vsled svojega greha izgubila posvečujočo milost božjo, tako
se vsak rodi v nemilosti božji, in treba ga je krstiti, da se
■očisti greha in prejme posvečujočo milost božjo. To nam
pove Kristus sam rekoč: „Kdor ni prerojen iz vode in iz
svetega Duha, ne more iti v božje kraljestvo. 14  (Jan. 3, 5.).

Adam in Eva sta vsled svojega greha nehala biti otroka
božja, izgubila sta pravico do večnega vzveličanja, in zaslu¬
zila sta večno pogubljenje, in prav tako je z vsakim člo¬
vekom. Zato piše apostol Pavel: „Bili smo po naravi otroci
jeze“ (Efež. 2, 3.) in: „Kakor (je) po pregrešenji enega (prišlo)
nad vse ljudi obsojenje, tako (pride) tudi po pravičnosti
enega (namreč Kristusa) nad vse ljudi opravičenje življenja"
(Rimlj. 5, 18.)

Adamovo in Evino spoznanje je vsled greha oslabelo,
in njuna volja se je nagnila k hudemu. Tudi naše spoznanje
je oslabljeno, tako da ne spoznamo več dobro ljubega Boga,
njegove volje, namena našega življenja in zabredemo prav
lahko v mnogotere zmote, kakor nam spričuje zgodovina
človeškega rodu. In kako smo nagneni k hudemu! „Cut in
misel človeškega srca sta nagnena k hudemu od njegove
mladosti 11  (I. Mojz. 8, 21.). Sv. apostol Pavel pa piše: „Čutim
Pa drugo postavo v svojih udih, katera se bojuje zoper po¬
stavo mojega duha, katera me deva v sužnost pod postavo
greha, katera je v mojih udih 11  (Rimlj. 7, 23.). Drugje pa
Piše: „Meso poželi zoper duha 11  (Gal. 5, 17.). Posebno pa se
vzbujajo v nas zaradi greha naših prvih roditeljev tista na-
gnenja, katera je vzbudil hudobni duh v srcu Evinem: lahko-
mišljenost, napuh, poželjivost. Od Eve, ki je radovedno ogle¬
dovala prepovedan sad, l<i se je začela po nepotrebnem
nagovarjati s kačo, ki je hotela prva biti, kakor Bog, po¬
dedovale so njene hčere radovednost, jezičnost in nečimernost.

Ko sta Adam in Eva bila izgnana iz raja, sta morala
mnogo trpeti in nazadnje umreti. To je tudi naš delež v
solzni dolini. Zato pravi sv. pismo: „Veliko težav je vsem
'judem prisojenih, in težek jarem leži nad Adamovimi otroci,

138

od dneva njih rojstva do dneva njih pokopa v mater vseh
ljudij. Njih misli in skrbi srca so obrnene v premišljevanje
prihodnosti in v dan smrti, od njega, ki sedi na častitljivem
sedežu, do tega, ki je v prah in pepel ponižan; od njega, ki
je oblečen v višnjevo oblačilo in nosi krono, do tega, kije
pokrit s hodnikom 1 ' (Sir. 40, 1—4.). Eva je morala mnogo
trpeti s svojimi otroci, in li ne trpijo matere še dandanes
največ s svojimi otroci ? Koliko mora mati trpeti, preden se
otrok rodi; koliko, kadar se rodi! Koliko noči mora prečuti!
Kolikokrat mora vstati, da postreže svojemu otroku, ga na¬
siti; ga zaziblje v sladko spanje! Adam je moral po storje¬
nem grehu trdo delati in vender mu je zemlja prinašala
dostikrat trnje in osat. Ali je sedaj drugače? O kolikokrat
si mora obrisati mož potno čelo, ko služi in prideluje sebi
in svojim vsakdanjega kruha; vender pa še mora dostikrat
stradati s svojo družino vred. — Nad prva človeka je prišlo
še mnogo drugih nadlog in težav. Kje je dandanes kak člo¬
vek, kateremu bi se ne pripetilo nič neprijetnega, kateri bi
ne imel te ali one nadloge, katerega bi ne tlačila ta ali ona
bridkost? Nazadnje pride nad nas bridka smrt. „Človek, od
žene rojen, malo časa živi, in je z mnogimi nadlogami obdan.
Kakor cvetlica on izhaja in se potepta 11  (Job. 14, 1. 2.).

101. Kako se pravi grehu, ki je prišel od
prvih starišev tudi na nas?

Grehu, ki je prešel od prvih starišev tudi
na nas, pravi se izvirni ali podedovani greh,
ker ga nismo storili sami, temveč smo ga tako-
rekoč podedovali.

Temu grehu se pravi izvirni ali prirodni greh, ker ga
imamo po izviru ali rodu. Izvirni se tudi imenuje, ker vsi
drugi grehi, sploh vse hudo, ki je prišlo nad človeški red,
izvira iz tega greha. Tudi podedovani greh se mu pravi.
Zakaj pač? Mislite si človeka, katerega cesar ali kralj po-
vzdigne v grofovski stan in mu da obilno premoženja. Ko
grof umrje, podedujejo njegovi otroci po njem grofovsko
čast in vse premoženje. Ko bi se pa tudi človek, ki je bil
povzdignjen k grofovski časti, zoper kralja spuntal, pa bi
mu ta za kazen vzel grofovsko čast in njegovo premoženje,
ali bi še mogli otroci dobiti grofovsko čast in premoženje

139

kot dedščino po svojem očetu? Nikakor ne, ampak po tako
nesrečnem očetu podedovali bi le revščino, siromaštvo. Naši
prvi stariši so se spuntali zoper nebeškega kralja in si na¬
kopali s svojo nepokorščino greh in obilno časnih kazni.
Njihov.greh je prešel na nas s svojimi hudimi nasledki vred
kot dedščina, in zato se mu pravi podedovani greh.

Z v r š e t e k.

Neizmerno hudo je prinesel izvirni greh našim prvim
roditeljem in vsemu človeškemu rodu. Učimo se iz kazni,
ki jih je povzročil izvirni greh, skrbno ogibati se vsakega
greha; zakaj, kakor je prvi greh človeka spravil v nesrečo,
tako nas greh še sedaj nesrečne dela, nam vzame ali vsaj
oslabi posvečujočo milost božjo, zaslepljuje naš um in po¬
hujšuje našo voljo, in nas trešči v večno pogubo. Kolikor
y eč grehov kdo stori, toliko hujši so tudi časni in večni
hudi nasledki greha. Opominjam vas torej z besedami mo¬
drega Siraha, ki pravi: „Beži pred grehi, kakor pred kačo;
ako se jim bližaš, se te bodo lotili. Njih zobje so levovi
zobje, in človeku dušo umore. “ (Sir. 21, 2. 3.). Amen.

21. Krščanski nauk.

Greh, katerega sta storila v raju prva dva človeka,
ni le njima škodoval, ampak je prešel s svojimi hudimi
nasledki tudi na nas, ki smo Adamovega rodu. ,,Bili smo
P° naravi otroci jeze“, piše sv. Pavel (Efež. 2, 3.). Neka-
ter i cerkveni učeniki, kakor sv. Ambrozij, sv. Atanazij,
rnenijo, da sta bila prerok Jeremija (Jerem. 1, 5.) in sveti
Janez Krstnik (Luk. 1, 15.) rojena brez izvirnega greha;
a  spočeta sta bila tudi ta dva v grehu in še le pred
r °jstvom posvečena. Ali torej ni bilo nikogar, ki bi bil
Popolnoma obvarovan izvirnega greha, to je: ne samo
rojen, ampak tudi spočet brez izvirnega greha? Le ena
l e  bila med vsemi ljudmi popolnoma obvarovana izvirnega
greha.

140

102. Kdo edini je bil obvarovan isvirnega
greha ?

Blažena Devica Barija edina je bila ob¬
varovana izvirnega greha, in to po posebni
milosti božji z ozirom na zaslužen j e Jezusa
Kristusa.

Da je tako, uči nas sv. pismo, kakor tudi ustno izro¬
čilo. Ko je Bog napovedal kazen kači, ki je prevarila Evo,
je dejal: „Sovraštvo bom postavil med teboj in ženo, med
tvojim zarodom in njenim zarodom: ona ti bo strla glavo,
ti pa boš zalezovala njeno peto“ (I .Mojz. 3, 15.). Tista žena,
ki naj bi kači, to je: hudobnemu duhu strla glavo, je bla¬
žena Devica Marija, kakor trdijo vsi razlagalci sv. pisma.
Ako bo sovraštvo med ženo in satanom, ne bo ona nikdar
podložna njemu, torej bo ona žena prosta vsakega tudi iz¬
virnega ali podedovanega greha, ker greh je sužnost sata¬
nova. To sledi tudi iz besed: „Ona ti bo strla glavo <£ , te
popolnoma premagala. Ker je vsak, ki ima greh nad seboj,
pod satanovo oblastjo, ga torej tudi ne more premagati, sledi
iz tega, da je bila Marija prosta vsakega greha, ker drugače
bi ne mogla premagati hudobnega duha. Marija mu je strla
glavo, ker je rodila Jezusa, ki je premagal in razdrl vso
oblast hudobnega duha. Sv. cerkev obrača tudi na Marijo
te-le besede visoke pesmi: „Vsa si lepa, prijateljica moja,
in madeža ni na tebi“ (Vis. pes 4, 7.). Tudi te besede nam
jasno pričajo, da je Marija bila brez vsakega dejanskega, p a
tudi izvirnega greha, ker bi se drugače ne mogla imenovati
„vsa lepa“, bi se ne moglo o njej reči: „in madeža ni na
tebi.“ „Kakor lilija med trnjem, tako je moja prijateljica
med hčerami“, beremo zopet v visokej pesmi (2, 2.). Kakoi
je lilija bela in podoba nedolžnosti, tako je tudi Marija bila
nedolžna, brez greha med hčerami sveta. Nadangel Gabrijel
pozdravil je Marijo, ko jej je prišel oznanit, da bo postala
mati božja: „Češčena, milosti polna, Gospod je s teboj, bla¬
goslovljena si med ženami!“ (Luk. 1, 18.). Nadangel je ime¬
noval Marijo „milosti polno", kar bi pa ne mogel reči, ko
bi Marija ne bila prosta vsakega greha. „Gospod je s teboj >
rekel je dalje nadangel. Ko bi bila Marija omadeževana^
kakim grehom, bi tega ne rekel, ker Bog studi in sovraži
vsaki greh. Kako bi mogel Gabrijel imenovati Marijo blago-

141

slovljeno med ženami, ko bi, kakor druge žene, bila udana
izvirnemu grehu?

Cerkveni učeniki skoraj enoglasno učijo, da je bila
Marija spočeta brez izvirnega greha. Tako piše učeni Ori-
gen: „Marija je bila spočeta v milosti in strupeni dih greha
se je ni nikdar dotaknil." „Marija“, veli sv. Ciprijan, „se
razlikuje od vseh drugih ljudij; ona je imela človeško na¬
ravo, ni pa imela njihovega greha.“ Sv. Efrem imenuje Ma¬
rijo »neomadežano, neoskrunjeno, vsakega grešnega madeža
čisto Devico in nevesto božjo, svetejšo kot serafimi in vsa
nebeška v vojska“ (Orat.de s. Dei Genit.). Sv. Anzelm veli pa
tako: »Čistost presv. Device je tolika bila, da je bila ob¬
varovana izvirnega kakor tudi vsakega osebnega greha.“
Sv. cerkveni zbor tridentinski je zoper protestante obnovil
katoliški nauk o izvirnem grehu; in pri tej priliki so zbrani
škofje posebe povdarili: kjer je govor o izvirnem grehu,
nikakor ne mislijo na prečisto Devico Marijo. Potem ko je
več ko šest sto katoliških škofov pismeno pričalo, da oni
in njih skrbi izročeni verniki verujejo in spoznavajo, da je
bila častitljiva Devica in Mati božja Marija brez madeža iz¬
virnega greha spočeta, ter so skoraj vsi na znanje dali svojo
željo, naj bi sveti Sedež to resnico proglasil za versko res¬
nico, je sveti Oče papež Pij IX. nauk, da je bila Marija
Devica po zasluženju Jezusa Kristusa svojega Sina vsega
omadežanja po izvirnem grehu obvarovana, razglasil za versko
resnico 8. decembra 1854. leta ter ob enem postavil praznik
brezmadežnega spočetja Marije Device.

Resnico tega nauka je Bog potrdil tudi s čudeži. L. 1617.
zbrali so se v mestu Sevilji na Španskem šolski otroci in
zapeli pesem na čast brezmadežnemu spočetju Marijinemu.
Do leg je bila tudi mati z detetom, katero je še dojila. Vsa
ginjena reče svojemu dojencu: „Kako, moje dete! zakaj ne
Prepevaš hvale brezmadežni Materi božji ?“ In glejte! pri
Priči je začelo dete peti in pelo tako milo in lepo, da je vse
ljudstvo strmelo in hvalilo Boga, „ki si iz ust otrok in do¬
jencev napravlja hvalo“ (Ps. 8, 3.). V Lurdu na Francozkem
Pa je rekla Marija sama ubogi deklici Bernardiki: „Jaz sem
brezmadežno spočetje!“ In da je to res, potrjujejo nam ču¬
deži, ki se godijo na priprošnjo Marijino v Lurdu.

Blažena Devica Marija je bila obvarovana izvirnega
greha po posebni milosti božji z ozirom na zasluženje Jezusa
Kristusa ali zavoljo zasluženja Jezusa Kristusa.

103. Zakaj je bila blašena Devica Marija
obvarovana izvirnega greha?

Blažena Devica Marija je Bila obvarovana
izvirnega greha, ker je bila izbrana za mater
Sinu božjemu.

To prednost je zahteval visoki in častitljivi poklic Ma-
idjin. Marija je bila od vekomaj izbrana za mater Onemu,
„v čigar imenu se priklanja vsako koleno teh, ki so v ne¬
besih, na zemlji in pod zemljo“ (Filip. 2, 10.) pred čegar
veličastvom nebeške trume angelov na svojih obrazih ležijo
in z velikim spoštovanjem kličejo: „Vredno je jagnje, katero
je bilo zaklano, prejeti moč in bogastvo in modrost in kre¬
post in čast in hvalo“ (Skriv. raz. 5, 12.) bila je izbrana za
mater Onemu, ki je imel streti glavo stari kači, hudobnemu
duhu, bila je izbrana za mater Sinu božjemu. Zares, nikakor
bi se ne bilo spodobilo, da bi bil mater takega sinu kedaj
omadeževal kak greh, da bi bila blažena Devica Marija le
eden trenotek pod oblastjo in v sužnosti hudobnega duha;
prav zato jo je Bog obvaroval izvirnega greha.

Veselimo se, da je Marija Devica bila vsa lepa, da je
bila spočeta brez madeža izvirnega greha, ter tako vredna
postala biti mati Sina božjega, ki nam je odvzel prekletstvo,
v katero nas je treščil Adamov greh, ter nam prinesel
blagoslov.

104. Kaj je Bog storil, da bi se ljudje tudi
po grehu prvih starišev mogli v zveličati?

Da bi se ljudje tudi po grehu prvih sta¬
rišev mogli vzvelieati, se jih je Bog usmilil
in je obljubil Odrešenika že prvima človekoma*

Vsled svojega greha sta zaslužila prva človeka večno
pogubljenje, in se sama nikakor ne bi bila mogla rešiti, ker
si nista mogla pridobiti izgubljene svetosti in pravičnosti.
Kakor namreč mrlič ne more samega sebe obuditi k živ¬
ljenju, tako tudi duhovno mrtev — in taka sta bila Adam
in Eva po storjenem grehu — ne more iz lastne moči vstati
k novemu duhovnemu življenju. Sv. Avguštin pravi: „Ako
že človek pravičnosti, ki jo je bil prejel, ni mogel ohraniti

brez milosti božje, kako bi si jo mogel znova pridobiti, ko
jo je bil izgubil?" — Sv. Avguštin imenuje greh prvih ro¬
diteljev ,,neizrekljivo velik“ (Lib. 1 c. Jul. c. 105.). Adam in
Eva torej nista mogla dati razžaljenemu Bogu takega povra¬
čila, ki bi bilo zadoščevalo božji neskončnosti, zakaj povra¬
čilo bi moralo biti tudi neskončno, kakeršnega pa človek ni
zmožen. Prva človeka si torej nikakor nista pomagati mogla.
Vender Bog ju ni kaznoval po zajsluženju, kakor prevzetne
angele, ampak se ju je usmilil. Človeka se je Bog usmilil,
ker ni imel tako globokega spoznanja, kakor angeli, ker je
bil zapeljan, in ker Bog ni hotel zavoljo greha dveh zavreči
vsega človeškega rodu. Usmiljeni Bog je obljubil Odrešenika
že prvima človekoma, in sicer s temi le besedami: „Sovraš-
tvo bom postavil med teboj in ženo, med tvojim zarodom in
njenim zarodom: ona ti bo strla glavo, ti pa boš zalezovala
njeno peto“ (I. Mojz. 3, 15.). Te besede je Bog govoril kači,
katere se je poslužil hudobni duh, da bi zapeljal človeka.
Slišali smo že, da je žena, o katerej je tukaj govor, prebla¬
ga devica Marija, in da te besede ne veljajo samo kači,
ampak najprej in najbolj hudobnemu duhu. Bog je hotel reči,
da bo med Marijo in hudobnim duhom nasprotje in sovraš¬
tvo, in da bo ona po svojem zarodu hudobnemu duhu strla
glavo, mu vzela moč in oblast, katero si je pridobil vsled
greha nad človekom. Po pravici torej učimo, da je s temi
besedami Bog prvič napovedal ali obljubil Odrešenika. Adam
'n Eva sta verovala v obljubljenega Odrešenika, obžalovala
svoj greh in se zanj pokorila ter se tako vzveličala. Bog ni
takoj poslal obljubljenega Odrešenika, pač pa je svojo ob¬
ljubo večkrat ponovil. Tako je obljubil Abrahamu, ko mu
Je zapovedal, naj zapusti svojo domovino: „V tebi bodo bla¬
goslovljeni vsi rodovi zemlje“ (I. Mojz. 12, 3.). Ko je Abra¬
ham na povelje božje hotel darovati svojega sina Izaka, mu
Je Bog še bolj natančno obljubil: „Blagoslovljeni bodo v
tvojem zarodu vsi rodovi zemlje" (I. Mojz. 22, 8.). Izaku in
Jakobu je Bog obljubil isto in kakih tisoč let pozneje kralju
Bavidu. Pozneje je Bog pošiljal izraelskemu ljudstvu preroke,
ki so na povelje božje opominjali ljudi k pokori in pri
'Judeh ohranjevali vero v prihodnjega Odrešenika, o katerem
?° mnogokaj prerokovali. Zaradi obljubljenega Odrešenika
Je Bog dajal ljudem mnogotere milosti, da so mogli živeti
P? postavi Gospodovi in se zaupajoč v prihodnjega Odreše¬
na vzveličati.

144

Bog je opominjal ljudi k dobremu in odvračal od hu¬
dega po njihovi vesti in notranjem razsvetljenji; spoznavati
se jim je dajal po raznovrstnih dobrotah, katere jim je ska-
zoval; obujal in pošiljal je tudi pobožne može, ki so učili
ljudi spoznavati pravega Boga in mu služiti. Vkljub vsemu
temu so ljudje pozabili pravega Boga. Že Adamov sin, Kajn
se je hudo pregrešil, ko je ubil svojega brata, pobožnega
Abela. Tudi Kajnovi mlajši so, kakor njihov oče, brezbožno
živeli in sčasoma zapeljali tudi pobožne, tako da je bilo na
zadnje vse izprijeno. »Popačilo je vse meso svojo pot na
zemlji“ (I. Mojz. 6, 12.). Ob času Noetovem je bila hudobija
ljudij tolika, da je Bog sklenil pokončati človeški rod. „Ko
je pa Bog videl, da je hudobija ljudij na zemlji velika, in
da je vsa misel srca obrnena vsak čas v zlo, bilo mu jo
žal, da je ustvaril človeka na zemlji, in srčna žalost ga je
znotraj prevzela. Rekel je: „Potrebil bom človeka, katerega
sem ustvaril, z obličja zemlje, od človeka do živalij, od laz¬
nine do ptičev pod nebom, zakaj žal mi je, da sem jih ustva¬
ril" (I. Mojz. 6, 5—7.). V vesoljnem potopu »pokončal je
Bog vse stvari, ki so bile na zemlji, od človeka do živalij,
laznino in perutnino neba, vse je bilo potrebljeno z zemlje.
Ostal je pa sam Noe in kateri so bili ž njim v ladiji"
(I. Mojz. 7, 23.). Pa tudi na to grozovito kazen so ljudje
kmalu pozabili in v nekoliko stoletjih so bili prav tako
brezbožni kakor pred vesoljnim potopom. Od pravega Boga
so se obrnili k stvarem, in namesto Boga so molili solnce,
mesec in zvezde, živali, podobe iz lesa in kamna, ter poče¬
njali pri svojih daritvah grozne hudobije. Da bi se vera v
enega pravega Boga in upanje v prihodnjega Odrešenika
ohranila, izbral si je Bog posebno ljudstvo. Abrahama, ki J e
v sredi med spačenim svetom pobožno živel, izvolil je za
očeta tega ljudstva. To ljudstvo se imenuje izvoljeno ljud¬
stvo, ker je je Bog izvolil izmed drugih ljudstev, da ohrani
vero v pravega Boga in zaupanje v prihodnjega Odrešenika
med ljudmi. Izvoljeno ljudstvo se imenuje tudi izraelsko
ljudstvo po očaku Jakobu, ki je prejel od Boga priimek
Izrael t. j. borilec z Bogom. Po Judu, sinu očaka Jakoba,
katerega rodu je prišel Odrešenik sveta, se pravi izvoljenemu
ljudstvu judovsko ljudstvo.

Z izraelskim ljudstvom je Bog sklenil zavezo (II. Mojz. 24.)-
Bog je obljubil Izraelcem, da jim hoče dati v last lepo m
rodovitno deželo Kanaan, da jih hoče varovati v vseh ne-

145

varnostih in braniti zoper vse sovražnike, posebno pa jim je
obljubil, da bo iz njihovega rodu izšel Odrešenik sveta. Iz¬
raelci pa so morali obljubiti Bogu, da bodo njega edinega
pravega Boga spoznavali in častili ter zvesto izpolnjevali
vse njegove zapovedi. Izraelci niso vselej tako živeli, kakor
so obljubili, marveč so večkrat odpadli od pravega Boga in
malikovali. Bog jim je zaradi tega pošiljal od časa do časa
preroke, ki so jih opominjali k pokori in jim pretili z bož¬
jimi kaznimi, ter vedno bolj razločno napovedovali Odreše¬
nikov prihod.

Bog je dajal tudi paganom k vzveličanju potrebne pri¬
pomočke. Sv. pismo nam povč, da jih je opominjal po njih
vesti (Rimlj. 2, 15. 16.), po svojih dobrotah in kaznih; po¬
šiljal je k njim može, ki so bili vneti za božjo čast, in jim
svetili s svojim lepim življenjem, kakor Job Arabcem. Da¬
nijel Babiloncem, egiptovski Jožef Egipčanom. Bog je raz¬
kropil Izraelce med pagani, da bi se ti od onih učili spo¬
znavati pravega Boga. Tako je rekel stari Tobija: „Hvalite
Gospoda Izraelovi otroci, in vpričo nevernikov ga častite;
ker zato vas je razkropil med nevernike, ki ga ne poznajo,
da vi oznanjujete njegova čuda, in da jim dajete spoznati,
da ga ni druzega vsemogočnega Boga razven njega" (Tob. 13,
3- 4-). Dostikrat se je Bog dajal nevernikom spoznati tudi
po angelih (Korneliju, rimskemu stotniku), sanjah (Nabuho-
donozorju) in čudovitih prikaznih. On je potemtakem skrbel,
da so ga lahko spoznavali, izpolnjevali njegovo voljo, ter
se rešili.

105. Kdaj je prišel obljubljeni Odrešenik
na svet?

Obljubljeni Odrešenik je prišel na svet
kakih štiri tisoč let potem, ko je Bog ustvaril
prva dva človeka.

Ljudje so morali dolgo čakati na obljubljenega Odre¬
šenika, zakaj štiri tisoč let je zelo dolga doba. Bog je imel
razne vzroke, zaradi katerih ni poslal takoj Odrešenika, ko
§ a  je obljubil, ampak šele po dolgem času.

10

146

106. Zakaj Bog Odrešenika ni-poslal takoj,
ko ga je obljubil?

Bog Odrešenika zato ni poslal takoj, ko
ga je obljubil, ker je hotel, da bi ljudje spo¬
znali vso nesrečo greha, da M hrepeneli po
Odrešeniku in ga radi sprejeli.

Človek, ki nikdar ni bil bolan ali pa je bil le kratko
časa bolan, ne zna prav ceniti zdravja in ni za dar zdravja
Bogu posebno hvaležen, tisti pa, ki je cele mesece ali more¬
biti cela leta trpel najhujše bolečine, iri je zopet okreval,
dobro zna ceniti zdravje in je tudi za nje hvaležen. Prav
tako je z odrešenjem. Ko bi bil Bog kmalu po grehu prvih
roditeljev poslal Odrešenika, bi ljudje milosti odrešenja ne
vedeli prav ceniti, ker bi ne bili imeli prilike spoznati vse
nesreče greha. V teku štiri tisoč let pa so se nasledki greha
pokazali, in ljudje so spoznali grozno nesrečo, v katero jih
je treščil greh. Pri paganih je vera in zvestoba izginila in
cel6 na prisege se ni bilo več zanašati. Mogočnejši so stis¬
kali svoje podložnike po svojej volji. Vse je skoraj bilo
udano požrešnosti, nečistosti in drugim grozovitim pregreham.
Rimski modrijan Seneka je rekel: „Vse je napolnjeno z brez-
božnostjo in hudobijami.' 4  Modrejši med pagani so sami spre¬
videli, da se tako ne sme in ne more dalje živeti, in začeli
so hrepeneti po obljubljenem Odrešeniku. Rimski pesnik Ho¬
racij je rekel: „Pridi vender, ti sin prevzvišene device,
ostani dolgo med svojim ljudstvom, in vrni se pozno v ne¬
besa, naj ti bo všeč tukaj oče in knez imenovan biti."

Judje so sicer poznali pravega Boga, a niso imeli pra¬
vega strahu božjega in ljubezni božje. Zaradi tega so tako
brezbožno in nesramno živeli, da je rekel judovski zgodo¬
vinar Jožef Flavij: „Jeruzalem je druga Sodoma/ Farizeji,
ki so vam znani iz svetega evangelija, so bili napuhnjeni,
lakomni in hinavski, ter so vsacega sovražili, ki ni bil nji¬
hovega mišljenja. Saduceji, ki so živeli o Kristusovem času,
niso imeli nobene vere. Ker so tajili neumrjočnost duše in
vstajenje mesa, so hoteli imeti nebesa že na zemlji in so
zelč razuzdano živeli. Ali se nam je potemtakem čuditi, ako
so boljši Judje vzdihovali po Odrešeniku, kakor nekdaj pj e '
rok Izaija: „Rosite ga, nebesa, od zgorej, in oblaki dežite

147

pravičnega; odpre naj se zemlja in naj rodi Vzveličarja" ?
(Iz. 45, 8.) Njihovo hrepenenje je bilo še tem večje, ker so
spoznali iz starih prerokovanj, da je vedno bliže čas, ko
ima priti. In prišel je.

107. Kdo je obljubljeni Odrešenik ?

Obljubljeni Odrešenik je Jezus Kristus.

Jezus Kristus je obljubljeni Odrešenik, katerega so
željno čakali vsi narodi (I. Mojz. 49, 10.), kateri je „Zaže-
Ijeni vsem narodom“, kakor pravi prerok Hagej (2, 7.), on
je tisti, v katerega imenu smemo in moremo upati večno
vzveličanje. „ln v nikomur drugem ni vzveličanja“, pravi
sv. Peter. „Zakaj nobeno drugo ime pod nebom ni dano lju¬
dem, v katerem bi mogli vzveličani biti“ (Dej. ap. 4, 12.). O
Jezusu Kristusu bomo več slišali v naslednjih členih apo¬
stolske vere.

Z v r š e t e k.

Preljubljeni v Gospodu! Kralji in cesarji ter brezšte¬
vilni druge ljudje so želeli videti in slišati, ali vsaj poznati
obljubljenega Odrešenika sveta, milijoni in milijoni ljudij še
do sedaj nič niso slišali o njem. Kako srečni smo mi v pri¬
meri s temi ljudmi, zakaj mi poznamo obljubljenega Odre¬
šenika, Jezusa Kristusa, poznamo njegove nauke, njegove
prekrasne vzglede, njegove čudeže, mi smo njegovi učenci.
Kako moramo biti Bogu iz srca hvaležni za to dobroto!
Živimo pa tudi tako, kakor nas je učil Jezus Kristus z be¬
sedo in vzgledom, da nam ne bo vera Kristusova v še večjo
pogubo, ampak, da nam bo luč, ki nam sveti v večno živ¬
ljenje. Amen.

22. Krščanski nauk.

V prvem členu apostolske vere smo govorili o Bogu
s Ploh in posebej o Očetu, prvej božji osebi. Slišali smo,
kako je Bog ustvaril svet, kako skrbi za-nj s tem, da ga
ohranjuje in vlada; spoznali smo natančneje najimenitnejše
stvari božje, angele. Učili smo se tudi, kako je vstvaril Bog

10 *

148

človeka, za angeli najimenitnejšo stvar božjo, svetega in pra¬
vičnega, in kako je človek zapravil prvotno svetost in pra¬
vičnost s svojo nepokorščino ter si zaslužil večno pogubljenje.
Ali Bog se ga je usmilil in mu obljubil Odrešenika, kateri
pa je prišel še le kakih štiri tisoč let potem, ko je Bog
ustvaril človeka. O obljubljenem Odrešeniku govore natanč¬
neje naslednji členi apostolske vere. Poglejmo si sedaj:

Drugi člen apostolske vere.

108 . Kako se glasi drugi člen apostolske
vere?

Drugi člen apostolske vere se glasi: „In
y Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega,
Gospoda našega.

Z besedami: „In v Jezusa Kristusa", hočemo reči, dav
njega prav tako verujemo, kakor v Boga Očeta; zakaj po
vezniku „in“ si moramo misliti besedo „verujem“ tako, da
bi se glasil drugi člen apostolske vere prav za prav tako-le:
„In verujem v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Go¬
spoda našega. “ S tem členom spoznavamo, da nam je vera
v Jezusa Kristusa edinorojenega Sina božjega prav tako
potrebna, kakor vera v Boga Očeta, ako se hočemo vzve-
ličati. Jezus Kristus namreč govori: „Kdor v Sina veruje,
ima večno življenje; kdor je pa Sinu neveren, ne bo videl
življenja, temveč jeza božja ostane nad njim“ (Jan. 3, 36.).
To potrjuje sv. Pavel, ko piše: „Ker pa vemo, da človek ni
opravičen iz dela postave, ampak po veri Jezusa Kristusa;
tudi mi verujemo v Kristusa Jezusa, da smo opravičeni iz
vere Kristusove 14  (Gal. 2, 16.). Sv. Pavel uči s temi bese¬
dami, da tisti, ki izpolnjuje Mojzesovo postavo, se ne opra¬
viči, marveč tisti, ki veruje v Jezusa Kristusa. Ako bi potem¬
takem kdo sicer veroval v Biga, pošteno živel, storil
marsikaj dobrega, v Jezusa Kristusa pa ne bi veroval, bi se
ne mogel vzveličati. Seveda je razven vere v Jezusa Kri¬
stusa k vzveličanju tudi potrebno, da tako živimo, kakor
vera zahteva. „Ne vsak, kateri mi pravi: Gospod, Gospod!
pojde v nebeško kraljestvo, ampak kateri stori voljo mojega
Očeta, ki je v nebesih, tisti pojde v nebeško kraljestvo".

149

govori Kristus (Mat. 7, 2].). Ko bi torej kdo še tako trdno
veroval v Jezusa Kristusa, pa bi po veri ne živel, se bi prav
tako pogubil, kakor Judje in pagani, ki ne verujejo v Jezusa
Kristusa.

109. Kaj nas uči drugi člen apostolske
vere ?

Drugi člen apostolske vere nas uči, daje
Jezus Kristus:

1. edini Sin Boga Očeta,

2. Bog in človek skupaj,

3. naš Gospod.

Tri prav imenitne resnice uči nas drugi člen apostolske
vere o Jezusu Kristusu, zato pa jih je treba natančneje raz¬
ložiti, da prav spoznamo bistvo Jezusa Kristusa.

Ko se je dopolnil čas, ob katerem je imela priti Beseda
božja na svet, tedaj je prišlo najprej ime Jezus z neba kot
poroštvo našega odrešenja (Walser, Večna mol.) Poglejmo si:

110. Kaj pomeni ime „yesus“ ?

Ime Jezus pomeni Odrešenik ali Tzveličar.

Očaki in preroki starega zakona, ki so napovedovali
prihodnjega Odrešenika, dajali so mu prav različna imena.
Imenovali so ga »Zaželjenega vsem narodom", „velikega
kralja", »Gospoda svetov", »čudovitega svetovavca“, »viso¬
kega učenika" itd. Vsa ta imena so za našega Odrešenika
jako primerna, vender nobeno ime ni tako primerno, kakor
ime Jezus. Jezus je hebrejska beseda in pomeni po naše
Odrešenik ali Vzveličar. Ime Jezus samo nam torej naznanja
že njegov poklic, zato pa je gotovo zelč primerno. Sam Oče
nebeški je izbral to ime svojemu Sinu. „Glej“, tako je go¬
voril poslanec božji, nadangel Gabrijel blaženi Devici Mariji,
„glej spočela boš v svojem telesu in rodila Sina, in imenuj
njegovo ime Jezus" (Luk. 1, 31.). Sv. Jožefu pa je rekel angel
Gospodov: „Imenuj njegovo ime Jezus; on bo namreč odrešil
sy oje ljudstvo njih grehov" (Mat. 1, 21.). Ako pa je Bog
sam, najsvetejši in najčastitljivši, izbral to ime, in ga ni na¬
znanil po kakem človeku, ampak po enem izmed naj mogoč-

150

nejših nebeških duhov, mora gotovo biti sveto in častitljivo.
— Ime Jezus je sveto in častitljivo tudi zato, ker on, ki je
ima, ni samo človek, ampak tudi pravi Bog. Ako pa so za
nas častitljiva že imena naših roditeljev, učenikov in dobrot¬
nikov, imena svetnikov in svetnic božjih, koliko bolj mora
biti častitljivo še le ime našega Boga. — Da je Sin božji
prejel to ime, moral je zapustiti lepa nebesa in priti na
zemljo v hlapčevski podobi, moral je tri in trideset let pre¬
našati revščino, zasramovanje, zaničevanje, preklinjanje in
nazadnje preliti svojo kri na lesu sv. križa. Sv. Pavel piše:
„Ponižal je sam sebe in je bil pokoren do smrti, smrti pa
na križu. Zato ga je tudi Bog povišal in mu dal ime, katero
je čez vsa imena, da se v imenu Jezusovem pripogne vsako
koleno teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo, in da
vsak jezik spričuje, da je Gospod Jezus Kristus v časti Boga
Očeta” (Fil. 2, 8—11.). Ako si je moral Sin božji pridobiti
za tako drago ceno ime Jezus, kdo bi mogel še dvomiti, da
je to ime častitljivo? Ker je ime Jezusovo sveto in častit¬
ljivo, ne skrunimo ga nikoli s tem, da bi je po nemarnem
izgovarjali ali celo v kletev vpletali, marveč imejmo je
vsikdar v časti.

Ime Jezus je sladko, ljubeznivo ime. Kako rad sliši
človek imena tistih, ki so mu skazali kako dobroto, postavim
ime oče, ime mati, ime dobrega prijatelja! On se vzradosti,
ako sliši tako ime. Kdo nam je več dobrot skazal, kakor
Jezus naš Odrešenik ? Kdo nas je bolj ljubil kakor on, ki je
zapustil zavoljo nas neskončno veličastvo svojega Očeta v
nebesih in prišel v solzno dolino iskat in vzveličat, kar je
bilo izgubljenega ? Ime Jezus je sladko za vse, posebno pa
za grešnike, saj ved6, da se v tem imenu rešijo največjega
zla, greha, saj vedo, da jim je prav z imenom Jezus zaslužil
Sin božji odpuščenje grehov. „Imenuj njegovo ime Jezus;
on bo namreč odrešil svoje ljudstvo njih grehov“ (Mat. 1, 21.)-
Sv. Pavel je tako ljubil sladko ime Jezus, da je je v svojih
listih več kakor dvastokrat zapisal, in sv. Avguštin je rekel:
,,Moj Jezus! ko sem pričel izgovarjati tvoje sveto ime, ob¬
čutil sem v svojem srcu čudovito spremembo in v svojih
ustih nadzemeljsko sladkost.” Apostoli so šli veseli od ju¬
dovskega zbora, ker so bili vredni zavoljo Jezusovega imena
tr P e Jj preganjanje (Ap. dej. 5.). Mučeniki so šli v najgrozo¬
vitejše muke kakor na največjo veselico, izgovarjaje sladko
ime Jezus. Ljubimo tudi mi sladko Jezusovo ime in izgovar-

151

jajmo je radi, saj nas ono spominja, kako zelo in goreče nas
je ljubil Sin božji, koliko je za nas storil, koliko za nas
pretrpel!

Ime Jezusovo je tudi silno mogočno ime. Kako močno
bo to ime, naznanil je Jezus svojim učencem tako-le: „V
mojem imenu bodo izganjali hudiče, govorili nove jezike,
prijemali kače; in ako pijejo kaj strupenega, jim ne bo ško¬
dovalo; in na bolnike bodo pokladali roke, in bodo zdravi“
(Mark. 16, 17. 18). Drugokrat je rekel: „Ako bote Očeta
kaj prosili v mojem imenu, dal vam bo“ (Jan. 16, 23.). Kar
je obljubil Jezus, se je do pičice izpolnilo. Sv. Peter in Janez
sta šla v tempel molit. Pri vratih ju poprosi miloščine revež,
ki je bil hrom od svojega rojstva. Zlata in srebra nista
imela, da bi mu ga dala, ali naj bi kar tako mimo šla? Ne!
Peter se spomni obljube Jezusove in reče: „Srebra in zlata
nimava, kar pa imam, to ti dam. V imenu Jezusa Kristusa
Nazareškega vstani in hodi! In ga je prijel za njegovo desno
roko in ga je vzdignil, in brž so se utrdila njegova stegna
in podplati. In je poskočil, vstal in hodil“ (Dej. ap. 3, 6—8.).
Sv. Pavla sreča v mestu Filipi od hudobnega duha obsedena
deklica. Sv. Pavel zapovč hudobnemu duhu iti iz nje. „Za-
povem ti v imenu Jezusa Kristusa iti iz nje! In je izšel tisto
uro“ (Dej. ap. 16, 18.). O sv. Janezu evangelistu se pripo-
jeduje, da so mu dali nekaj strupa piti. On pa napravi križ
in izgovori ime Jezus, in nič mu ni škodovala strupena
Pijača. Da, lahko trdimo: Ime Jezusovo je bilo edino orožje,
katero so imeli apostoli in njih nasledniki, ko so se raz¬
kropili po širnem svetu, da bi podvrgli vse ljudi sladkemu
jarmu Kristusovemu. S tem imenom so stopali pred kralje
in cesarje ter narode sveta oznanjevaje edino pravega Boga.
Kakor svitlo solnce prežene temo, tako je pregnalo Jezusovo
močno ime črno temo nejeverstva, zmot in dvomov. V tem
imenu so se godili nezaslišani čudeži. V prah in pepel rušili
s o se marmeljnati templi paganski, v prah in pepel drobili
so se darilniki in maliki paganski. Po moči tega imena od¬
pirale so se slepcem oči, gluhim ušesa, mutastim se je raz¬
vozlal jezik, hromim so se ozdravljali udje, oživljala trupla
mrtvim, pred tem imenom so zbežali hudobni duhovi.

Da bi se Jezusovo ime spodobno častilo in zaupno
klicalo na pomoč, postavila je sv. cerkev praznik presvetega
imena Jezusovega, ki se obhaja II. nedeljo po razglašenju
Gospodovem. Kličimo tudi mi na pomoč močno ime Jezusovo,

posebno v skušnjavah, da bomo stanovitni ostali v dobrem.
„Ako se v imenu Jezusovem bojujemo zoper hudobnega duha“,
pravi sv. Justin mučenec, „bojuje se Jezus sam za nas, z
nami, v nas, in sovražniki morajo pobegniti, kakor hitro
zaslišijo ime Jezus.“

111. Zakaj se imenuje Jezus Odrešenik
ali V zveličar ?

Jezus se imenuje Odrešenik ali Vzveličar,
ker nas je grelia in pogubljenja odrešil in
nam prinesel milost in vzvelieanje.

Greh je pravo in edino zlo, največje zlo, ki si je mi¬
sliti moremo, zakaj on nas oropa posvečujoče milosti božje
in ž njo božje ljubezni in pravice biti otroci božji; vzame
nam vse zasluge za nebesa, katere smo si že pridobili; stori
nas nesposobne, pridobivati si novih zaslug za nebesa; na¬
koplje nam božje kazni in na zadnje večno pogubljenje.
Take žalostne nasledke ima osebni greh. Da je imel tudi
izvirni greh prav take in še žalostnejše nasledke, smo že
slišali. Človek se sam ni mogel rešiti greha, to je mogel
storiti le kdo, ki je Bog in človek skupaj; Bog in človek
skupaj pa je Jezus Kristus. Da nas bo on odrešil greha, po¬
vedal je že angel sv. Jožefu, ko mu je rekel: »Imenuj nje¬
govo ime Jezus; on bo namreč odrešil svoje ljudstvo njih
grehov“ (Mat. 1, 21.). Greha nas je odrešil Jezus Kristus s
svojo smrtjo na križu. „V Kristusu imamo odrešenje po nje¬
govi krvi, odpuščenje grehov po bogastvu njegove milosti 1 ',
piše sv. Pavel (Efež. 1, 7.). „Kri Jezusa Kristusa nas očisti
vsega greha“, piše sv. Janez (I. Jan. 1. 17 ). Večno pogub¬
ljenje je nasledek greha. Ker pa nas je Kristus odrešil greha,
odrešil nas je s tem tudi pogubljenja. Ali se potemtakem ne
imenuje po pravici Odrešenik?

Jezus nam je prinesel milost in vzveličanje. Milost
božja je dar neprecenljive vrednosti, več vredna kakor ve¬
soljni svet. In kaj bi tudi ne bila, saj nas popolnoma pre-
stvari in prenovi; ona nas stori iz grešnikov svete in pra¬
vične, iz sovražnikov božjih ljubljene otroke božje in dediče
nebeškega kraljestva, s kratka, prerodi nas v novo, nad¬
naravno življenje. Ta neprecenljivi dar nam je prinesel Jezus
in z milostjo božjo vred nam je vrnil tudi po grehu izgub-

153

Ijeno pravico do večnega vzveličanja. Po pravici je rekel o
samem sebi: „Sin človekov je prišel iskat in vzveličat, kar
je bilo izgubljenega" (Luk. 19, 10.). Sv. Krizostom pa veli:
„0n nam je zopet odprl raj in pripeljal človeški rod, ki je
bil že na kraju pogube, v nebeško kraljestvo/ 1  Mu li potem¬
takem ne pristoja ime Vzveličar ?

Dragi kristijani! Kako hvaležni bi bili človeku, ki bi
nas rešil iz goreče hiše gotove smrti in nas bogato obda¬
roval. Li ne bomo še bolj hvaležni Jezusu, ki nas je odrešil
večne smrti in nam prinesel obilo milostij in večno vzve-
ličanje ?

Jezus ima tudi ime Kristus.

112. Kaj pomeni ime „Kristus“ ?

line „Kristus“ pomeni tisto, kar ime 3Ie-
sija, namreč: Maziljenec.

„Kristus“ je grška beseda in pomeni slovenski mazi¬
ljenca; hebrejski se imenuje maziljenec Mesija. Ime „Kristus“
je torej tisto, kar ime Mesija. Sv. evangelij nam poroča, da
so obljubljenega Odrešenika nazivali tako. Herod „je izpra¬
ševal, kje bi imel Kristus rojen biti" (Mat. 2, 4.); Samari¬
tanka je rekla pri Jakobovem studencu: „Vem, da Mesija
pride" (Jan. 4, 25.); veliki duhovniki in pismarji pa so rekli
Jezusu: „Ali si ti Kristus, povej nam?" (Luk. 22, 66.)

113. Zakaj se imenuje jfessus Maziljenec?

Jezus se imenuje Maziljenec, ker se je v
stari zavezi naj višja čast in oblast podeljevala
z  maziljenjem, in ker ima Jezus vso čast in
oblast kot naš najvišji učenik, duhovnik in
kralj.

V stari zavezi so mazilili preroke, ki so bili ob enem
učeniki, duhovnike in kralje. Preroku Eliju je Bog zapovedal:
"Elizeja mazili za preroka namesto sebe" (III. Kralj. 19, 16.).
Mojzesu je Bog velel: „Arona in njegove sinove mazili in jih
Posveti, da mi opravljajo duhovsko službo" (II. Mojz. 30,30.).
Samuel je mazilil na povelje božje Savla za izraelskega
kralja (I. Kralj. 10, L), in ko je Gospod zavrgel Savla zaradi

154

njegove nepokorščine, mazilil je Samuel Davida (I. Kralj. 16,13.).
Maziljenje je torej bilo znamenje najvišje časti in oblasti.
Ako torej Jezusa imenujemo Maziljenca, se hoče s tem po¬
vedati, da ima on vso čast in oblast kot naš naj višji učenik,
duhovnik in kralj. Ime Kristus se po vsej pravici prideva
Jezusu, zakaj on je bil v resnici najvišji prerok in učenik.
On je prerokoval prihodnje reči, opominjal k pokori, delal
čudeže, razodeval skrivnosti božje in nas učil z besedo in
vzgledom, kaj moramo storiti, da bomo časno srečni in
večno vzveličani. Judovsko ljudstvo je tudi spoznalo Kri¬
stusa za preroka, katerega je Bog obljubil, ko je reklo: „To
je resnično prerok, ki ima na svet priti ££  (Jan. 6, 14.).

Jezus je dalje najvišji duhovnik, in sicer presega vse
velike duhovnike stare zaveze, zakaj ti so darovali živali,
Jezus pa je daroval na lesu sv. križa samega sebe nebeškemu
Očetu in se mu še zdaj dan na dan daruje pri sv. maši pod
podobama kruha in vina. Zato pravi o njem kralj David: „Ti
si duhovnik vekomaj po redu Melkizedekovem" (Ps. 109,4.)
ki je tudi daroval kruh in vino.

Jezus je slednjič najvišji kralj. Po svoji človeški na¬
ravi izhaja iz rodu kralja Davida, je torej v resnici, četudi
v revščini rojen, kraljev sin. Kot kralja ga je naznanil Ma¬
riji nadangel Gabrijel, ko je rekel: „In Gospod Bog mu bo
dal sedež Davida, njegovega očeta, in bo kraljeval v hiši
Jakobovi vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca"
(Luk. 1, 33.). Jezus je tudi zaradi tega kralj, ker je ustanovil
sv. cerkev, kraljestvo, ki je razširjeno po vsem svetu, in
katero bo trajalo do konca dnij na svetu in tudi še po sod-
njem dnevu kot duhovno kraljestvo na vse večne čase.
Jezus Kristus je kot pravi Bog tudi najvišji kralj nebes in
zemlje. Ko ga je Poncij Pilat vprašal: „Tedaj si ti kralj ?'
je Jezus odgovoril: „Ti praviš, da sem jaz kralj ££  (Jan. 18, 37.)-

Jezus pa ni bil po zunanje maziljen z oljem od kakega
človeka kakor drugi, ampak njegovo maziljenje je notranje,
duhovno. Sv. Duh namreč je izlil polnost svoje milosti nad
njegovo človeško dušo, kakor sam pravi: „Duh Gospodov
je nad menoj; zato me je on mazilil in me je poslal evan¬
gelij oznanjevat ubogim, ozdravljat te, kateri so potrtega
srca“ (Luk. 4, 18.). Sv. Peter pa je dejal: „Vi veste, kako
je Jezusa iz Nazareta Bog mazilil s sv. Duhom in z močjo
(Dej. ap. 10, 38.).

155

Z v r š e t e k.

Slišali ste, predragi! v današnjem krščanskem nauku,
kaj pomeni ime Jezus, kaj ime Kristus, in da oboje ime naj¬
bolj pristoja našemu Vzveličarju. „Nobeno drugo ime pod
nebom ni dano ljudem, v katerem bi mogli vzveličani biti“
(Dej. ap. 4, 12.). Imejmo v časti to ime, saj imamo tudi mi
Kristijani od Kristusa svoje ime, ono bodi naša tolažba, naša
moč v življenju in ob smrtni uri. Amen.

23. Krščanski nauk.

V zadnjem krščanskem nauku smo se učili, kaj pomeni
ime »Jezus", namreč Odrešenik ali Vzveličar. Jezus se ime¬
nuje Odrešenik ali Vzveličar, ker nas je greha in pogubljenja
odrešil in nam prinesel milost in vzveličanje. Ime „Kristus“,
ki se prideva imenu Jezus, pomeni tisto, kar ime Mesija,
namreč: Maziljenec. Jezus se imenuje Maziljenec, ker se je
v stari zavezi najvišja čast in oblast podeljevala z mazilje¬
njem, in ker ima Jezus vso čast in oblast kot naš najvišji
učenik, duhovnik in kralj. Jezus Kristus — uči nas katekizem
je edini Sin Boga Očeta.

114. Zakaj se imenuje jfemis „edini“ Sin
bošji?

Jezus se imenuje „edini“ Sin božji, ker je
samo on pravi božji Sin.

Ljudje se v sv. pismu večkrat imenujejo otroci božji,
ker jih je Bog ustvaril in ker skrbi za nje, kakor oče za
svoje otroke. Posebno pa se imenujejo otroci božji tisti, ki
So  bili prerojeni v zakramentu sv. krsta. Tako piše sveti
Janez: „Kolikor pa jih ga (Jezusa Kristusa) je sprejelo, jim
je dal oblast božjim otrokom biti, njim, kateri verujejo v
njegovo ime“ (Jan. 1, 12.). Zopet piše: „Poglejte, kakšno
ljubezen nam je skazal Oče, da se božji otroci imenujemo
in smo“ (I. Jan. 3, L). Akoprav pa se otroci božji imenu¬
jemo in smo, vender nismo otroci božji v istem pomenu

156

kakor je Jezus božji Sin; zakaj med Jezusom in nami je
pač velika razlika. Mi nismo po svoji naravi otroci božji,
ampak smo le iz milosti sprejeti za otroke božje ali smo
posinovljeni, kakor spričuje sv. Pavel: »Kadar je pa prišlo
izpolnjenje časa, je Bog poslal svojega Sina... da prejmemo
posinovljenje“ (Gal. 4, 4. 5.). Jezus Kristus in le on, pa je
pravi Sin božji, po svoji naravi, ne samo posinovljen kakor
mi. To razločno uči sv. pismo. „Boga ni nikoli nihče videl,
edinorojeni Sin, kateri je v Očetovem naročji, on je oznanil"
(Jan. 1, 18.) piše sv. Janez. „Bog je tako ljubil svet, da je
dal svojega edinorojenega Sina“, zopet piše (Jan. 3, 16.) in
še drugje: „V tem se je skazala ljubezen božja do nas, da
je Bog svojega edinorojenega Sina poslal na svet, da bi po
njem živeli" (I. Jan. 4, 9.). Da je Jezus Kristus edini Sin
božji, je sv. katoliška cerkev vedno učila in tiste, ki so to
tajili, izobčila.

Ker je Jezus Kristus edini Sin božji, presega njegova
čast čast vseh angelov in nadangelov, in pred njim moramo
imeti tudi največje spoštovanje. — Katekizem nas uči, da je
Jezus Kristus Bog in človek skupaj.

115. Zakaj pravimo: jfemis Kristus je Bog
in človek skupaj ?

Jezus Kristus je Bog in človek skupaj,
pravimo zato, ker je od vekomaj Bog in si je
v času privzel tudi človeško naravo, to je dušo
in telo, ter se je tako včlovečil.

Da je Jezus Kristus Bog od vekomaj, bomo pozneje
slišali. On pa je ob enem tudi človek, ker si je v času pri'
vzel človeško naravo, to je dušo in telo, ter se je tako včlo¬
večil. Sv. Janez piše v začetku svojega evangelija: „In Be-
seda (t. j. Sin božji) je meso postala (je človek postal) j n
je med nami prebivala" (Jan. 1, 14.). Sveti Pavel pa piše:
»Kristus Jezus, ... ko je bil v božji podobi, ni v rop štel
Bogu enak biti, pa je sam sebe v nič storil, ko je podob 0
hlapca na se vzel, človekom se upodobil, in po vnanje®
najden bil kakor človek" (Filip. 2, 5—7.). Tisti Kristus torej,
ki je bii v božji podobi, ki je imel božjo naravo in božje
bistvo, tako, da je bil enak Bogu Očetu in sam Bog, si j e
pnvzel podobo hlapca, naravo človeško, tako, da je bil enak

157

ljudem in sam človek. Bog je bil od vekomaj, kakor Oče,
včlovečil pa se je v času. Jezus se je sam večkrat imenoval
sina človekovega zaradi tega, ker ni samo pravi Bog, ampak
tudi pravi človek. Da je pravi človek, je pokazal tudi s tem,
ker je jedel, pil, se utrudil, spal, jokal in umrl, kakor drugi
ljudje, imel je torej razne človeške potrebe. Človek je iz
duše in iz telesa. Ker si je Jezus privzel človeško naravo,
imel je tudi pravo človeško telo, ne pa samo navidezno,
kakor angeli, kadar so se prikazali ljudem. Ko se je svojim
učencem po svojem vstajenji prikazal, jim je rekel: po¬
glejte moje roke in noge, da sem jaz sam; potipajte in po¬
glejte, saj duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jaz
imam" (Luk. 24, 39.). Ako pa je imel roke in noge, meso
in kosti, imel je gotovo tudi pravo človeško telo. Kristus
je imel tudi pravo človeško dušo. Na Oljski gori je rekel:
»Moja duša je žalostna do smrti“ (Mat. 26, 38.). On sam
torej govori o svoji duši, katero obhaja žalost. Pred svojo
smrtjo „je Jezus zavpil z velikim glasom: „Oče! v tvoje roke
izročim svojo dušo. In ko je to izrekel, je dušo izdihnil”
(Luk. 23, 46.). Ako pravimo: Sin božji se je včlovečil, s
tem ne mislimo, da je nehal biti Bog, ali da se je njegova
božja narava spremenila v človeško naravo, nikakor ne,
ampak, kar je bil, namreč Bog, to je še ostal; kar pa poprej
še ni bil, namreč človek, to je postal; on se torej po pra¬
vici imenuje Bog in človek skupaj.

116. Koliko narav je v jfezusu Kristusu ?

V Jezusu Kristusu ste dve naravi: božja
111  človeška.

Ko je Jezus Kristus človek postal, se ni njegova božja
narava zmešala s človeško in iz teh dveh nastala tretja na-
rav a, kakor postavim, če se zmešata vino in voda, ampak
jsaka narava je ostala popolnoma nespremenjena. Sv. pismo
imenuje Kristusa zdaj Boga, zdaj človeka. Ko bi se pa bili
božja in človeška narava Kristusova zmešali in se v tretjo
spremenili, bi se ne moglo reče niti, da je Bog ali Sin božji,
niti, da je človek ali sin človekov. Ker je Kristus Bog ostal,
zato je v njem božja narava; ker je razven tega privzel še
človeško naravo, je v istem Kristusu tudi človeška narava;
»zakaj kakor je umna duša in meso eden človek, tako je
Jl0 g in človek eden Kristus" (Symb. Athanas.)

158

Ker ste v Jezusu Kristusu dve naravi: božja in člo¬
veška, ste tudi dve volji: božja in človeška. Da nima samo
božje volje, ampak tudi človeško, je Kristus sam večkrat
naznanil. „Ne iščem svoje volje, ampak voljo njega, kateri
me je poslal“ (Jan. 5, 30.) in: „Z nebes sem prišel, ne da
bi delal svojo voljo, ampak voljo tistega, kateri me je po-
slal“ (Jan. 6, 38.). Na Oljski gori pa je molil: „Moj Oče,
ako je mogoče, naj gre od mene ta kelih; pa vender ne
kakor jaz hočem, ampak kakor ti“ (Mat. 26, 39.). Iz teh
besed sledi, da je Kristus imel od svojega Očeta različno
voljo, in sicer človeško; zakaj kot Bog je imel z Očetom
eno in isto voljo.

117. Koliko oseb je v jfesusu Kristusu?

V Jezusu Kristusu je le ena oseba, in sicer
božja, ki združuje v sebi božjo in človeško
naravo.

Ker so v Kristusu dve naravi in dve volji, božja in
človeška, trdili so neke vrste krivoverci, nestorijanci, da so
v Kristusu tudi dve osebi, božja in človeška oseba, da sta
torej dva Kristusa, eden božji in eden človeški, in da je Bog
Kristus v človeku Kristusu kakor v kakem templu prebival.
Ta nauk je sv. cerkev zavrgla in slovesno razglasila kot
versko resnico na cerkvenem zboru v Efezu 1. 431., da je
v Jezusu Kristusu le ena oseba, in sicer božja. Da je tako,
uči nas sv. pismo. „Beseda je meso postala in je med nami
prebivala“ (Jan. 1, 14.). „Beseda“ je druga božja oseba. Druga
božja oseba je meso postala ali se je včlovečila. Beseda se
ni spremenila v človeško naravo, se je morala torej na kak
drug način ž njo združiti in sicer tako, da je v resnici bila
tudi človek. To bi pa ne bilo mogoče, ko bi v človeški na¬
ravi kakor v templu prebivala, zakaj če Bog v templu pre-
biva, še ni zaradi tega tempel. Da je „Beseda“ ali Sin božji
ob enem Bog in človek, je le mogoče, če ima v resnici
božjo in v resnici človeško naravo, če ena božja oseba zdru¬
žuje v sebi obe naravi, ali če ste obe naravi v edinosti božje
osebe neločljivo zedinjeni. Sveti Pavel tudi piše: „Kristus
Jezus ••• je sam sebe v nič storil, ko je podobo hlapca na
se vzel, človekom se upodobil, in po vnanjem najden bil
kakor človek“ (Filip. 2, 5—7.). Te besede nam povedo, da

159

je Sin božji hlapčevsko podobo ali človeško naravo tako
privzel, da je bil v resnici človek Iz tega sledi, da razven
božje osebe v Kristusu ni bilo nobene človeške osebe, ker
tisti Kristus, ki je bil od vekomaj Bog, prav tisti je v času
postal človek. Ker Kristusova božja oseba združuje v sebi
božjo in človeško naravo, ker je bil Kristus ob enem Bog in
človek, zato lahko pravimo: Bog je za nas trpel, Bog je za
nas umrl, ali: Človek Jezus je vsemogočen, vseveden i. t. d.
Četudi namreč Kristus ni po svoji božji naravi za nas trpel
in umrl, in četudi ni po svoji človeški naravi vsemogočen
in vseveden, vender ostane resnica, da tisti, ki je za nas
trpel in umrl, ki je vsemogočen in vseveden, je eden in isti
Kristus.

118. Čemu se je Sin bošji učlovečil?

Sin božji se je včlovečil, da bi nas s svojo
smrtjo na križu odrešil in večno vzveličal.

Sin božji je užival v nebeškem kraljestvu neizrečeno
srečo; videl pa je neizrečeno nesrečo ljudij, ker so od Boga
odpadli. On je sklenil nas rešiti in nam pokazati s svojim
Ogledom pot proti nebesom. Človek se je uprl Bogu, človek
naj bi mu tudi s svojo ponižnostjo, pokorščino dal popolno
zadoščenje za nečast, katera se mu je storila z grehom. Po¬
polno zadoščenje pa je mogel dati le kdo, kateri ni samo
človek, ampak tudi Bog, katerega zadoščenje je neskončno.
Ker Jezus Kristus po svoji božji naravi ni mogel trpeti ne
umreti, da bi nas odrešil in vzveličal, privzel si je človeško
naravo, da bi mu bilo to mogoče. On je Jagnje, ki odjemlje
grehe sveta“, (Jan. 1, 29.) „on je sprava za naše grehe; ne
samo pa za naše, ampak tudi za (grehe) vsega sveta“
(!• Jan. 2, 2.).

119. Zakaj se imenuje jfesus Kristus „naš

Gospod 11 ?

Jezus Kristus se imenuje „naš Gospod u ,
ker je Bog in naš Odrešenik in smo torej mi
Popolnoma njegova last.

Bog je naš najvišji Gospod. Jezus Kristus, četudi je v
hlapčevski podobi na zemljo prišel, od svoje časti kot pravi

160

Bog ničesar ni izgubil. Vse stvari so mu bile pokorne.
„Angeli so pristopili in so mu stregli 44  (Mat. 4, 11.); hudobni
duhovi so mu bili pokorni, ker so na njegovo besedo za¬
pustili obsedene in se ne več prikazali; apostoli so mu bili
pokorni, ker so vse zapustili in za njim šli, ko jim je rekel:
„Hodite za menoj!“ Jezus Kristus je tudi naš Gospod, saj
on sam pravi: „Vse, kar ima Oče, je moje“ (Jan. 16, 15.).

Jezus Kristus je naš Gospod tudi zato, ker nas je od¬
rešil. Mi vsi smo vzdihovali v sužnosti hudobnega duha.
Kristus pa nas je odkupil, in sicer za drago ceno. „Veste“,
piše sv. Peter, „da niste rešeni s strohljivimi rečmi, z zlatom
ali srebrom . . . ampak z drago krvjo Kristusa, kakor ne-
omadežanega in nedolžnega Jagnjeta" (I. Petr. 1, 18. 19.). Ako
kdo druzega odkupi iz sužnosti, postane Gospod odkuplje¬
nega in on je popolnoma njegova last. Kristus nas je od¬
kupil iz naj hujše sužnosti, mi smo torej popolnoma njegova
last. Prav piše sv. Pavel: „Ali ne veste, da niste svoji?
Zakaj odkupljeni ste za drago ceno. Častite in nosite Boga
v svojem telesu“ (I. Kor. 6, 19. 20.).

120. Odkod verno, da je jfemis Kristus Sin
bo&ji in pravi Bog?

Da je Jezus Kristus Sin božji in pravi
Bog, vemo:

1. ker je to pričeval nebeški Oče.

Da bo Odrešenik sveta Sin božji in pravi Bog, napo¬
vedali so že preroki: „Glej, devica bo spočela in rodila
sina, in njegovo ime se bo imenovalo Emanuel, to je: Bog
z nami“, rekel je prerok Izaija (7, 14.). Drugokrat je rekel:
,,Dete nam je rojeno in Sin nam je dan, in na njega rami
je poglavarstvo in imenuje se Prečudni, Svetovalec, Bog,
Močni, Oče prihodnjih časov. Poglavar miru“ (Iz. 9, 6.>
Zopet je rekel: „Bog sam pride in nas bo rešil“ (Iz. 35, 4.)-
Ko je Jezus Kristus res prišel, pričeval je nebeški Oče sam
isto. Pri krstu Jezusovem in njegovem spremenjenji seje
oglasil: „Ta je moj ljubi Sin, nad katerim imam dopadenje
(Mat. 3, 17. 17. 5.). Na to spričevanje nebeškega Očeta skli'
cuje se sv. Peter, ko dokazuje, da je Kristus pravi Bog)
pišoč: »Mi smo bili priče njegovega veličastva. Zakaj preje'

161

je od Boga Očeta čast in slavo, ko je prišel takšen glas
nadenj iz prečastitega veličastva: „Ta je moj ljubi Sin,
nad katerim imam dopadenje; njega poslušajte' 4  (II. Petr. 1,
16. 17.).

Da je Jezus Kristus Sin božji in pravi Bog, vemo:

2 .  ker je to zatrjeval Jezus Kristus sam.

Jezus ni nikdar koga drugega imenoval svojega Očeta,
kakor le Boga. Judom je naravnost povedal, da je Bog, rekoč:

»Jaz in Oče sva eno“ (Jan. 10, 30.). Judje so tudi prav

dobro razumeli, da je hotel reči: Kakor je Oče pravi Bog,
tako sem tudi jaz. „Judje so tedaj pobirali kamnje, da bi ga
kamnjali. Jezus jim je odgovoril: Veliko dobrih del sem vam
pokazal od Očeta, zavoljo katerega teh del me kamnjate?
Judje so mu odgovorili: „Zavoljo dobrega dela te ne kam-
njamo, ampak zavoljo bogokletstva, in ker se Boga delaš,
ki si človek. 44  Ali Jezus jih ni zavrnil, da so ga napačno
razumeli, marveč je še dalje trdil, da je Bog, rekoč: „Ako
n e delam del svojega Očeta, mi nikar ne verjemite; ako jih
pa delam, in ako meni nočete verjeti, verjemite delom, da
spoznate in verujete, da je Oče v meni in jaz v Očetu 44

(Jan. 10, 30—38.). Ko mu je sv. Peter rekel: „Ti si Kristus,

Sin živega Boga 44  (Mat. 16, 16.) in sv. Tomaž: „Moj Gospod
'n moj Bog! 44  (Jan. 20, 28.) je potrdil njune besede in blag¬
roval sv. Petra, da mu je razodel to Oče nebeški. Kratko
Pred njegovim trpljenjem in njegovo smrtjo mu je rekel
Kajfa, veliki duhovnik: „Zarotim te pri živem Bogu, da nam
Poveš, ali si ti Kristus, Sin božji? Jezus mu reče: Ti si
rekel. Pa povem vam: Posehmal bo te videli Sinu človeko¬
vega sedeti na desnici moči božje in priti v oblakih neba.
Tedaj je veliki duhovnik raztrgal svoja oblačila rekoč: Pre¬
klinjal je (Boga); kaj potrebujemo še prič? Oni pa so od¬
govorili in rekli: Smrti je vreden 44  (Mat. 26, 63—66.). Ako-
ravno so Jezusa k smrti obsodili, vender ni preklical svojih
besedij, ampak zapečatil je svoje spričevanje z najsramot-
n ejšo in najgrozovitejšo smrtjo.

Da je Jezus Kristus pravi Bog, nam spričuje svetost
njegovega življenja, njegovi nauki, čudeži in razna preroko-
Van ja, o katerih bomo pa več slišali v naslednjih krščanskih

naukih.

u

162

Da je Jezus Kristus pravi Bog, vemo:

3. ker so to ličili apostoli.

Apostoli so tri leta občevali z Jezusom, poslušali nje¬
gove nauke, videli njegove čudeže, opazovali natančno nje¬
govo življenje, in vsi enoglasno spričujejo, da je Sin božji
in pravi Bog. Sv. Janez, ki je na starost spisal svoj evan¬
gelij prav zato, da bi proti krivovercem branil božestvo
Kristusovo, pravi takoj v začetku svojega evangelija: „»
začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu, in Bog
je bila Beseda. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je po
nji storjeno in brez nje ni nič storjenega, kar je storjenega"
(Jan. 1, 1—3.). Tukaj naravnost trdi sv. Janez, da je Kristus
Bog. Še drugje pa piše: „Vemo, da je Sin božji prišel m
nam dal razumnost, da spoznamo pravega Boga in smo J
pravem Sinu njegovem. Ta je pravi Bog in večno življenje"
(I. Jan. 5, 20.). Sv. Pavel piše: „Kristus... je čez vse, Bog,
hvaljen vekomaj* (Rimlj. 9, 5.) in: „V njem (v Kristusu'
prebiva vsa polnost božestva telesno" (Kol. 2, 9.). — AP°'
stoli pripisujejo Kristusu božje lastnosti in dela. „V njem]®
vse ustvarjeno v nebesih in na zemlji, vidno in nevidno
(Kol. 1, 16.). Apostoli pravijo, da se Kristusu spodobi božje
češčenje. „V imenu Jezusovem naj se pripogne vsako kolen)
teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo" (Fil. 2,

„In vsi angeli božji naj ga molijo" (Hebr. 1, 6.). Da (°
apostoli resnico govorili, potrjeval je Bog z mnogimi čudežu
katere so delali v imenu Jezusovem. Največji čudež pa P
da so apostoli, ki so bili revni, neučeni ribiči, spreobrni 1
svet, akoravno so jim nasprotovali najmogočnejši vlada)])
in akoravno so napovedali vojsko najbolj razširjenim P’ e
greham. V potrjenje, da je Jezus Kristus Sin božji in P ra '
Bog, so umrli razven sv. Janeza vsi apostoli — mučeniS' L
smrti.

Da je Jezus Kristus Sin božji in pravi Bog, vemo.

4. ker to vedno uči katoliška cerkev.

Da je katoliška cerkev vedno učila božestvo J ezU ^
Kristusa se samo ob sebi razume, saj je ta nauk eden P
glavitnih naše sv. vere, na katerega se opira premnO?
drugih naukov, vsa služba božja, vse naše obljube, sp .
vse, kar se tiče našega vzveličanja. Ko je brezbožni -
začel učiti, da je Kristus sicer večji, kakor vsi ange* 1

163

ljudje, vender pa ni Bog, zbralo se je 318 katoliških škofov
v Niceji (1. 325.) ki so Arijev nauk zavrgli in slovesno
razglasili, da je Jezus Kristus z Očetom in sv. Duhom vred
enega in istega bistva in narave, da je pravi Bog.

Zvršetek.

Jezus Kristus je prišel na svet, „da bi življenje imeli“
(Jan. 10, 10.) in sicer večno življenje. Iz ljubezni do nas je
človek postal, iz ljubezni do nas je vse storil, kar je storil.
Ali v današnjih časih si mnogi, ki so sami izgubili sv. vero,
prizadevajo iztrgati jo iz src tudi drugih ljudij, in zaradi
tega tajijo zlasti božestvo Jezusa Kristusa. Mi, dragi kristi-
jani, pa imejmo za trdno resnico, da je Jezus Kristus pravi
Bog, saj vemo: „Kdor v Sina veruje, ima večno življenje;
kdor je pa Sinu neveren ne bo življenja videl“ (Jan. 3, 36.).
Amen.

24. Krščanski nauk.

Sveti evangelist Janez piše o Jezusu Kristusu tako-le:
„Na svetu je bil, in svet je po njem storjen, in svet ga ni
spoznal. V svojo lastnino je prišel, in njegovi ga niso spre¬
jeli" (Jan. 1, 10. 11.). Štiri tisoč let so čakali ljudje na ob¬
ljubljenega Odrešenika, a ko je prišel, ga po grehu oslep¬
ljeni in v svet zamaknjeni, niso spoznali vsi ljudje, in zlasti
so ga zavrgli Judje, ker so pričakovali posvetnega odreše¬
nika, ki jih bo rešil tujega jarma in obnovil nekdaj mogočno
judovsko kraljestvo, ne pa odrešenika, ki jih bo rešil greha.
Mi spoznavamo, da je Jezus Kristus od Boga obljubljeni,
tako željno pričakovani Odrešenik, ki nas je greha in po¬
gubljenja odrešil in nam prinesel milost in vzveličanje.

121. Odkod vemo, da je Jezus Kristus ob¬
ljubljeni Odrešenik?

Da je Jezus Kristus obljubljeni Odrešenik,
vemo odtod, ker se je v Jezusu Kristusu iz¬
polnilo vse, kar so o Odrešeniku napovedovali
Preroki, in naznanjale pred pod obe.

Izraelskemu ljudstvu je Bog pošiljal od časa do časa
Preroke, razsvetljene može, ki so ljudi opominjali k dobremu

u*

164

in odvračali od greha ter napovedovali prihodnje reči. po¬
sebno mnogo pa so napovedovali o Odrešeniku. Popisali pa
so ga tako natančno, kakor bi bili živeli o njegovem času,
in da ga je mogel, ko je prišel Odrešenik sveta, vsakdo
spoznati, kdor ni bil popolnoma zaslepljen. Napovedbe o
prihodnjem Odrešeniku imenujejo se mesijanske prerokbe.
Te prerokbe so zelo stare, zakaj že očak Jakob je govoril
o prihodnjem Odrešeniku. Zelo stare so prerokbe, ki se na¬
hajajo v psalmih; preroka Ozej in Joel sta živela kakih
800 let pred Kristusom, in zadnji prerok Malahija je živel
okoli leta 450. pred Kristusom.

Predpodoba je kaka oseba, reč, dejanje ali dogodek,
ki naznanja vsled svoje podobnosti kako drugo osebo, rec,
dejanje ali dogodek. Mesijanske predpodobe so torej tiste
osebe, reči, dejanja ali dogodki, ki so naznanjale prihod¬
njega Odrešenika v njegovem življenju, delovanju, trpljenju
in poveličanju.

Vse, kar so preroki napovedovali o Odrešeniku, kar
so naznanjale predpodobe stare zaveze, izpolnilo se je v
Jezusu Kristusu. Zato je rekel Jezus sam Judom: „Vi p( e '
iskujete pisma, ker menite, da imate v njih večno življenje;
in ona so, ki pričujejo o meni“ (Jan. 5, 39.). Svojim učen¬
cem pa je dejal: „Glejte! gremo gori v Jeruzalem, in vsese
bo dopolnilo, kar je pisano o Sinu človekovem po prerokih
(Luk. 18, 31.). Da bomo pa spoznali, da se je res v Jezusu
Kristusu vse izpolnilo, kar so napovedovali preroki in n a '
znanjale predpodobe, moramo vedeti:

122. Kaj so preroki napovedovali o Odre¬
šenika ?

Preroki so napovedovali o Odrešeniku:

1. kdaj ko prišel na svet, in kje se 1)0
rodil.

Očak Jakob je na smrtni postelji tako-le prerokoval <j
Odrešenikovem prihodu: „Kraljeva palica ne bo vzeta 0
Juda, in vojvoda od njegovega ledja, dokler ne pride, ki i®
poslan biti, in njega čakajo narodi a  (I. Mojz. 49, 10.)> .
tem prerokovanji bi imel Odrešenik priti takrat, ko l ud |
ne bodo imeli več kralja iz svojega rodu. In res, ko jeJ eZ

165

prišel na svet, niso imeli Judje kralja iz svojega rodu, ampak
so bili pod rimsko oblastjo, in njihov kralj je bil Herod
Idumejec. To prerokovanje se je torej izpolnilo v Jezusu
Kristusu. — Prerok Danijel (9, 22—27.) je natančno povedal
leto, ko bo Odrešenik sveta očitno nastopil. On je namreč
prerokoval, ko so bili Judje v sužnosti, da bo od časa, ko
bo dal neki kralj povelje, naj se Jeruzalem in tempel zopet
sezida, pa do očitnega nastopa Odrešenikovega preteklo
69 letnih tednov, to je 483 let. Napovedal je, da bo v po¬
lovici 70. letnega tedna Odrešenik umorjen, da bo prišlo
tuje ljudstvo s svojim vojvodom, ki bo razdejalo mesto Je¬
ruzalem, da bo judovsko ljudstvo premagano in razkropljeno,
in da se bodo nehale daritve stare zaveze. To prerokovanje
se  je do pičice izpolnilo v Jezusu Kristusu. Ko je minilo
^83 let, odkar je dal perzijanski kralj Artakserks povelje,
(II. Erdr. 2.) naj se Jeruzalem in tempel zopet sezida, je
Jezus Kristus očitno nastopil, in v polovici 70. letnega
tedna, ko je dobra tri leta učil, je bil na križu umorjen.
Prišli so Rimljani s svojim vojvodom Titom, so razdejali
Jeruzalem in tempel in razkropili Jude, kolikor jih je še
ostalo po svetu. Prenehale so tudi daritve stare zaveze.

Prerok Mihej je napovedal, da bo obljubljeni Odrešenik
rojen v Betlehemu (5, 2.). Rojstni kraj Jezusov je res Bet¬
lehem; zaradi tega pa so rekli veliki duhovniki in pismarji,
ko jih je Herod izpraševal, kje bi imel Kristus rojen biti:
»V Betlehemu na Judovskem; zakaj tako je pisano po pre¬
roku; In ti, Betlehem, zemlja Judova, nisi nikakor najmanjši
me d vojvodi Judovimi; zakaj iz tebe pride vojvoda, kateri
ho vladal moje ljudstvo Izrael“ (Mat. 2, 4—6.). — Preroki
So  napovedali, da bo Odrešenik iz Davidovega rodu, da bo
rojen iz Device. Prerok Izaija je rekel: „Glej, devica bo
spočela in Sinu rodila, in njegovo ime se bo imenovalo
K®anuel“ (to je: Bog z nami) (Iz. 7, 14.). David je prero¬
koval, da bodo prišli tuji kralji, mu prinesli darov in ga
golili, rekoč: „Kralji s Tarsa in otoki mu bodo dajali daril;
Kralji Arabljanov in s Sabe prinašali darov. In molili ga
bodo vsi kralji zemlje; vsi narodi mu bodo služili (Ps. 71,
P- H.). Ta in še mnoga druga prerokovanja so se natančno
' z Polnila v Jezusu Kristusu; zakaj iz sv. evangelija vemo,
p je Jezus iz Davidovega rodu, da je njegova mati blažena
, v ica Marija, in da so prišli sv. trije kralji iz Jfutrove de-
Ze l e ; ga molili in mu darovali zlata, kadila in mire. — Pre-

166

roka Izaija in Malahija govorita o možu, ki bo pripravljal
pot prihodnjemu Odrešeniku. Prerok Izaija imenuje pred¬
hodnika Odrešenikovega „glas vpijočega v puščavi" (ki
kliče): „Pripravite pot Gospodu, ravne naredite v puščavi
steze našemu Bogu“ (Iz. 40, 3.) Malahija pravi: »Glej, jaz
pošljem svojega angela (poslanca) in bo pripravljal pot pred
mojim obličjem" (Malah. 3, 1.). Mari se ni to izpolnilo v
Jezusu Kristusu ? Imel je človeka, ki mu je pripravljal pot,
sv. Janeza Krstnika. — Preroki so napovedali o Odrešeniku:

2. da lio čudeže delal, trpel in umrl.

Pri preroku Izaiju beremo to-le: „Recite malosrčnim:
Utolažite se in nikar se ne bojte: glejte, vaš Bog bo pri¬
pravil maščevanje s povračilom: Bog sam bo prišel in vas
bo rešil. Tedaj se bodo slepim oči odprle, in ušesa gluhih bodo
odmašena; tedaj bo kruljevi skakal, kakor jelen, in jezik
mutastih bo razrešen" (Iz. 35, 4—6.). Vse te čudeže in še
druge je delal Jezus vpričo izraelskega ljudstva, in zato je
tudi rekel dvema učencema, katera je poslal sv.Janez Krst¬
nik ga vprašat: „Si ti, kateri ima priti, ali drugega čakamo?^
tako-le: „Pojdita in povejta Janezu, kar sta slišala in videla:
Slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobovi se očiščujejo,
gluhi spreslišujejo, mrtvi vstajajo in ubogim se evangelij
oznanjuje" (Mat. 11, 45.).

Trpljenje in smrt Odrešenikovo so preroki tako na¬
tančno popisali, kakor bi bili gledali njegovo trpljenje-
Prerok Izaija pravi: »Darovan je, ker je sam hotel in ne
odprč svojih ust; kakor ovca je poslan v zaklanje, in kakor
jagnje, ki molči pred njim, ki ga striže, in ne odpre svojih
ust" (Iz. 53, 7.). »Svoje telo sem dal njim, ki so me bili, in
svoja lica njim, ki so pulili (brado); svojega obličja nisem
obrnil od njih, ki so me zasramovali in zapljevali" (Iz. 50, 6.)-
Trpljenje Odrešenikovo na križu popisuje kraljevi prerok
David s temi besedami: „Bog, moj Bog! ozri se na me;
zakaj si me zapustil ? . . . Jaz pa sem črv in ne človek, za¬
sramovanje ljudij in izvržek izmed ljudstva. Vsi, ki me vi-
dijo, me zasmehujejo; z ustnicami gibljejo in z glavo majejo-
\ Gospoda je zaupal, naj ga reši; otmč naj ga, ker ga ljubi---
Kakor voda sem razbit (vse moje moči so me zapustile))
in vse moje kosti so se razklenile. . . Moja moč se je usu-
sila, kakor črepinja, in moj jezik tiči na mojem nebu. • •

167

Moja oblačila so si razdelili in za mojo suknjo so vadljali"
(Ps. 21, 1—9.). »Dajejo mi žolča v jed in v moji žeji me
napajajo s kisom“ (Ps. 68, 22.). Kralj David je živel tisoč
let pred Kristusom, a tako natančno je popisal trpljenje
njegovo, kakor bi bil sam pričujoč pri njegovi smrti; zakaj
prav tako je trpel Jezus Kristus. — Prerok Amos je napo¬
vedal, da bo ob smrti Odrešenikovi solnce otemnelo. „Tisti
dan, govori Gospod, bo solnce opoldne zašlo in temno bom
naredil zemljo ob belem dnevu“ (Am. 8, 9.). Pri Jezusovi
smrti je resnično solnce opoldne otemnelo in je bila tema
po vsej zemlji tri ure, kakor nam sporoča sv. evangelij in
paganski zgodovinarji. — Preroki so napovedovali dalje o
Odrešeniku:

3 . da 1)0 od mrtvili vstal in v nebesa šel.

Kralj David govori o vstajenju Odrešenikovem: „Ne
boš pustil moje duše v peklu in tudi ne boš pripustil svo¬
jemu svetemu videti trohnobe" (Ps. 15, 10.). Najstarejši raz-
lagavci sv. pisma obračajo to prerokovanje na Jezusa Kri¬
stusa, katerega duša ni ostala v predpeklu, kakor duše onih
pobožnih, ki so pred njim umrli; katerega truplo ni strohnelo
v grobu, ker je tretji dan vstal od mrtvih. O grobu Vzveli-
carjevem pravi prerok: „Njega bodo narodi molili, in njegov
grob bo častitljiv" (Iz. 11, 10.). Jezus je bil častitljivo po¬
kopan v nov v skalo vsekan grob, kamor še nihče ni bil
Položen. Njegov grob je še sedaj v visoki časti in leto na
leto gre obilo romarjev v sv. deželo molit na grob Jezusa
Kristusa.

O vnebohodu Vzveličarjevem pravi kralj David: „Greš
n a višavo, vzameš seboj vjete" (Ps. 61,  19.). Sv. Pavel sam
razlaga te besede o vnebohodu Kristusovem, kateri je seboj
v ^el tiste, ki so bili vjeti v predpeklu" (Efež. 4, 8.). — Pre¬
roki so napovedovali o Odrešeniku:

4 . da 1)0 ustanovil sveto cerkev, katera
nikdar ne ko prenehala.

Prerok Izaija govori o Odrešenikovem kraljestvu:
»Njegovo kraljestvo se bo razširjalo in miru ne bo konec;
na Davidovem sedežu in v njegovem kraljestvu bo sedel, da
ga utrjuje in podpira s sodbo in pravico od zdaj na vekomaj"

168

(Iz. 9, 7.). Lepo govori o sv. cerkvi prerok Danijel: „Tiste
dni...  bo nebeški Bog obudil kraljestvo, katero ne bo raz¬
dejano na vekomaj“ (Dan. 2, 44.) in drugje pravi isti prerok:
„On (Bog) pa mu je dal oblast in čast in kraljestvo; in vsa
ljudstva, rodovi in jeziki mu bodo služili, njegova oblast je
večna oblast, ki ne bo vzeta; in njegovo kraljestvo ne bo
razdejano" (Dan. 7, 14.). Kralj David napoveduje, kako se bo
Mesijevo kraljestvo povsod razširjalo. „In bo gospodoval od
morja do morja, in od reke do pokrajin zemlje... In molili
ga bodo vsi kralji zemlje, vsi narodi mu bodo služili"
(Ps. 71, 8. 11.). Kdo more dvomiti, da so se ta prerokovanja
izpolnila v Kristusovi cerkvi, katera je razširjena po vseh
delih sveta in se še vedno razširja, dasiravno so jo prega¬
njali, grozovito preganjali, od njenega početka sem, do da¬
našnjega dne? Narodi so prišli in prešli, cerkev je stala pri
njihovi zibeli in njihovem grobu; ona ni prešla. Novi rodovi
so prišli, novi časi so napočili; vse je prešlo, cerkev še
stoji. Kolikokrat so si domišljevali njeni sovražniki, da je
ugonobljena, da kmalu izgine s površja zemlje, a vselej je
kakor prerojena zopet vstala.

Ta in še mnogotera druga prerokovanja o prihodnjem
Odrešeniku se v nobenem drugem niso izpolnila, kakor v
Jezusu Kristusu, zato pa tudi po pravici sklepamo, da je on
obljubljeni Odrešenik.

Tudi to, kar so naznanjale predpodobe o Odrešeniku,
izpolnilo se je v Jezusu Kristusu.

123. Katere so najimenitnejše predpodobe
Odrešenika ?

Najimenitnejše predpodobe Odrešenika so:
Abel, Jlelhizedek in Izak, egiptovski Jožef in
Jona; velikonočno jagnje in bronasta kača.

T Pravičnega Abela je ubil njegov brat Kajn iz sovraštva
m nevoščljivosti. On je torej predpodoba Jezusa Kristusa,
katerega so Judje, njegovi bratje po rodu, iz sovraštva iu
nevoščljivosti umorili. Na polji je prelil Kajn Abelovo kri:
zunaj mesta trpel je Kristus in umrl. Abelova kri vpije J
nebo za maščevanje, Kristusova kri za odpuščenje, a Judje
sami so rekli: „Njegova kri naj pride na nas in na naše
o roke. Kakor begun, ki se potika v daljnih krajih, bival

169

je Kajn v deželi prognanstva: med vse narode razkropljeni
potikajo se Judje, morilci Sina božjega, po svetu.

Predpodoba Kristusovega duhovstva je bil Melhizedek.
Melhizedek pomeni: kralj pravičnosti, Kristus je pravičnost
sama. Melhizedek je bil kralj Salerna, to je: miru; Kristusa
imenujejo preroki „kralja miru“. Melhizedek je bil ob enem
duhovnik Najvišjega in je daroval Bogu kruh in vino, tako
je tudi Kristus, najvišji duhovnik, pri zadnji večerji daroval
in še vedno daruje pri sv. maši po mašnikovih rokah pod
podobama kruha in vina svoje telo in svojo kri nebeškemu
Očetu.

Izak, edini „sin obljube 0  očaka Abrahama, je moral
sam nesti drva na goro Morijo, na katerih je imel zgoreti
kot žgavni dar; on je torej predpodoba Jezusa Kristusa
tolikokrat obljubljenega, edinorojenega Sina božjega, kateri
je moral sam nesti na goro Kalvarijo les križa, na katerem
je bil za nas darovan.

Prelepa podoba Jezusova je egiptovski Jožef. Njega^ so
bratje, ker je bil očetov ljubljenec, nedolžen in pravičen,
zavidali, sovražili, prodali za 20 srebrnikov in izročili pa-
ganom; Judje so nedolžnega in pravičnega Jezusa, ljubljenega
Sina božjega, zavidali, sovražili, za 30 Srebrnjakov prodali
in izročili nevernikom, da so ga križali. Jožef je bil večkrat
skušan, ali je premagal skušnjavo, tudi Jezus je bil trikrat
skušan, pa je skušnjavca odpodil. Nedolžni Jožef je bil v
ječi med dvema hudodelnikoma, velikim točajem in velikim
pekom, od katerih je bil prvi pomiloščen, drugi umorjen;
Jezus je bil križan med dvema razbojnikoma, od katerih je
bil desni rešen, levi pogubljen. Jožef je bil povišan in je
rešil svoje brate in mnogo drugih ljudij časne smrti, tudi
Jezus, ki je rešil človeški rod večne smrti, je bil povišan
desnico božjo.

Predpodoba Kristusovega vstajenja je prerok Jona. Da
bi se drugi rešili potopa, vrgli so Jona v morje, in vihar se
je polegel; da bi mi bili rešeni večnega pogina, bilje Jezus
y smrt izdan. Jona je bil tri dni v ribjem trebuhu, pa je zopet
živ in zdrav prišel iz njega, Kristus je bil tri dni v krilu
zemlje, pa je tretji dan neumrljiv in častitljiv vstal iz groba.
Zato tudi Kristus sam imenuje Jona svojo predpodobo rekoč:
»Kakor je bil Jona v trebuhu morskega soma tri dni in tri
n °či, ravno tako bo Sin človekov v srcu zemlje tri dni in
tr i noči“ (Mat. 12, 40.).

170

Predpodoba Kristusove smrti je velikonočno jagnje.
Velikonočno jagnje je moralo biti brez madeža, je moralo
biti zaklano, kosti pa se mu niso smele streti. In brez¬
madežni Kristus ? Tudi on je bil zaklan na lesu sv. križa,
a kosti mu niso strli, „da bi se pismo dopolnilo: Nobene
kosti mu ne strite“ (Jan. 19, 36.). Po krvi velikonočnega
jagnjeta, s katero so morali Izraelci v Egiptu namazati pod¬
boje duri, bili so rešeni časne smrti po morilnem angelu,
kri Kristusova pa nas reši večne smrti.

Bronasta kača je predpodoba rešilne smrti Kristusove
na križu. Izraelci so v puščavi godrnjali zoper Boga, in Bog
je poslal med nje strupene kače, katere so jih veliko pičile
in so umrli. Ker pa so se kesali svoje pregrehe, je Mojzes
na povelje božje naredil bronasto kačo in jo obesil na kol.
Vsak Izraelec, ki je bil pičen od strupene kače, pa se je
zaupljivo in skesano ozrl na bronasto kačo, je ozdravil.
Kristus je bil razpet na križ, in on nas ozdravi smrtnih ran,
katere zada naši duši kača peklenska s tem, da nas v greh
zapelje. Zato govori Kristus: „Kakor je Mojzes povišal kačo
v puščavi, tako mora povišan biti Sin človekov, da kdor
koli vanj veruje, se ne pogubi, temveč ima večno življenje 11
(Jan. 3, 14. 15.).

To so najimenitnejše predpodobe Odrešenikove. Imamo
pa še druge predpodobe, kakor postavim: barka Noetova
predpodoba svete cerkve, prehod skozi rudeče morje pred¬
podoba sv. krsta, mana v puščavi predpodoba sv. Rešnjega
Telesa i. t. d. Vse, kar so predpodobe naznanjale o Odre¬
šeniku, izpolnilo se je v Jezusu Kristusu; zato pa biga bili
Judje, ko bi bili hoteli, lahko spoznali kot Odrešenika
sveta, kakor ga spoznamo mi.

Zvršetek.

Dragi krščanski poslušalci! „Bog je svet tako ljubil,
da je dal svojega edinorojenega Sinu, da, kdor koli vanj
veruje, se ne pogubi, temveč ima večno življenje 11  (Jan. 3, 16.)-
Obžalovanja vredni so Judje, ker niso hoteli spoznati Jezusa
Kristusa za obljubljenega Odrešenika, katerega so že tako
dolgo in tako željno pričakovali, v katerem se je vse izpol¬
nilo, kar so napovedovali o Odrešeniku preroki in nazna-
njale predpodobe; zakaj Bog jih je zaradi tega zavrgel
Koliko srečnejši smo mi, ker spoznavamo Jezusa Kristusa

171

za obljubljenega Odrešenika in smo prepričani, „da nobeno
drugo ime pod nebom ni dano ljudem, v katerem bi mi
mogli vzveličani biti“ (Dej. ap. 4, 12.). Skrbimo le, ako
nočemo zavrženi biti, da ne bomo le vero v Jezusa Kristusa
imeli, ampak tudi po njej živeli. Amen.

25. Krščanski nauk.

V drugem členu apostolske vere smo spoznali ime na¬
šega Odrešenika, ime Jezus Kristus, in njegov pomen, slišali
smo, da je Jezus Kristus pravi Bog, ker ima z Očetom in
sv. Duhom vred eno in isto nerazdeljivo bistvo in naravo,
slišali smo, da je on od Boga obljubljeni Odrešenik, ker se
je v njem izpolnilo vse, kar so o Odrešeniku napovedovali
preroki in naznanjale predpodobe, učili smo se, da je Jezus
Kristus naš Gospod, ker je Bog in mu je torej dana vsa
oblast v nebesih in na zemlji (Mat. 28, 20.), in ker nas je
odkupil iz sužnosti hudobnega duha za drago ceno svoje krvi.
0 Jezusu Kristusu pa ne govori samo drugi člen apostolske
vere, ampak še več členov. Danes pričnemo premišljevati:

Tretji člen apostolske vere.

124. Kako se glasi tretji eten apostolske
vere ?

Tretji člen apostolske vere se glasi: „Ka-
teri je bil spočet od svetega Duha, rojen iz
Marije Device.

V drugem členu premišljevali smo Jezusa Kristusa kot
Boga, po njegovi božji naravi, v tretjem členu pa bomo
Premišljevali natančneje njegovo včlovečenje, njegovo roj¬
stvo, njegovo mladost, premišljevali in spoznavali ga bomo
kot učenika božjih naukov, katere spričuje s čudeži in
Prerokbami.

172

125. Kaj nas uči tretji člen apostolske vere?

Tretji člen apostolske vere nas uči, kako
se je Sin božji včlovečil.

Sv. Janez piše v začetku svojega evangelija: „V za¬
četku je bila Beseda, in Beseda je bila pri Bogu, in Bog je
bila Beseda“ (Jan. 1, 1.). S temi besedami nam pove, da je
Sin božji, ki se imenuje v sv. pismu večkrat Beseda, pravi
Bog. Sv. Janez pa še pristavi: „In Beseda je meso postala
in je med nami prebivala 14  (Jan. 1, 14) ter nam s tem da
na znanje, da se je Sin božji včlovečil, da si je v času pri¬
vzel človeško naravo, to je dušo in telo. Vse to se vam je
razložilo že v drugem členu apostolske vere. Nismo pa še
slišali, kako se je zgodilo včlovečenje Sina božjega. Zato
pa nam tretji člen pove, nas uči:

126. Kako se je včlovečil Sin božji ?

Sin božji se je včlovečil tako, (la je ču¬
dežno, z močjo svetega Duha, si privzel člo¬
veško naravo.

Ko se je približal čas, katerega je odločil večni Oče,
da odreši rod človeški, tisti čas, ki so ga vsi pravičniki
željno pričakovali, in preroki natančno napovedali, živela je
v mestecu Nazaretu Marija, devica iz rodu kralja Davida.
Zaročena je bila z ubogim tesarjem Jožefom. Ona ni imela
posvetnega blaga, ali imela je toliko več bogaboječnosti in
svetosti. Hrepenela je, kakor drugi pobožni, polna zaupanja
po božjem Odrešeniku. Nekega dne, ko je Marija, kakor se
sploh misli, prav goreče molila v svoji hišici v Nazaretu,
stopil je k njej poslanec božji naznanit ji, da je ona tista
izvoljena devica, ki ima postati mati Odrešenikova. Sv. Luka
nam to oznanjenje popisuje: „Angel Gabrijel je bil od Boga
poslan v mesto Galileje, ki mu je ime Nazaret, k devici,
zaročeni možu, kateremu je bilo ime Jožef, iz hiše Davidove,
in devici je bilo ime Marija. In angel je prišel k njej in je
rekeh Ceščena, milosti polna, Gospod je s teboj, blažena si
med ženami! Ko je pa to slišala, se je prestrašila nad nje¬
govim govorjenjem in je mislila, kakšno bi bilo to pozdrav-
ljenje. In angel ji je rekel: Ne boj se, Marija! ker milost si
našla pri Bogu. Glej, spočela boš v svojem telesu in rodila

173

Sina, in imenuj njegovo ime Jezus. Ta bo velik in Sin Naj¬
višjega imenovan, in Gospod Bog mu bo dal sedež Davida
njegovega Očeta, in bo kraljeval v hiši Jakobovi vekomaj;
in njegovemu kraljestvu ne bo konca. Marija pa je rekla
angelu: Kako se bo to zgodilo, ker ne spoznam moža? In
angel je odgovoril in ji rekel: Sveti Duh bo prišel v te, in
moč Najvišjega te bo obsenčila; in zavoljo tega bo Sveto,
ki bo rojeno iz tebe, imenovano Sin božji.“ Ko je Marija
od nadangela zvedela, da bo ostala devica tudi potem, ko
bo postala mati, privolila je v to, za kar jo je Bog izbral,
in je rekla: „Glej! dekla sem Gospodova; zgčdi se mi po
tvoji besedi" (Luk. 1, 26—38.). V tistem hipu, ko je Marija
te besede izgovorila, spočela je po moči sv. Duha Sina bo¬
žjega, zaradi česar pravi tretji člen: „Kateri je bil spočet od
sv. Duba.“ To spočetje je bilo celo drugačno kakor pri
drugih ljudeh, to spočetje je bilo čudežno; ono je za nas
velika, nerazumljiva skrivnost, ki se imenuje skrivnost včlo-
večenja Sina božjega. Da si je Sin božji z močjo sv. Duha
privzel človeško naravo, povedč nam te-le besede: „Sv. Duh
bo prišel v te (Marija), in moč Najvišjega te bo obsenčila."
Dasiravno pa si je Sin božji z močjo svetega Duha privzel
človeško naravo, ne smemo misliti, da je sv. Duh oče Jezusa
Kristusa, zakaj spočetje Sina božjega se je zgodilo — kakor
že rečeno — celo drugače kakor pri drugih ljudeh, pripisuje
pa se sv. Duhu, ker je on Duh ljubezni, včlovečenje Sina
božjega pa je največje delo božje ljubezni.

V spomin skrivnosti včlovečenja Sina božjega postavila
je sv. cerkev poseben praznik, imenovan praznik Marijinega
oznanjenja 25. marca. Te skrivnosti spominja nas tudi „an-
gelovo češčenje“, katero moramo vsaki dan zjutraj, opoldne
in zvečer pobožno moliti, pa tudi prva skrivnost veselega
dela sv. rožnega venca: „Katerega si Devica od sv. Duha
spočela." Spominjajmo se radi in hvaležno te skrivnosti, po¬
sebno še z molitvijo angelovega češčenja.

127. Koga ima Je mi s Kristus kot človek
<sa mater?

Jezus Kristus ima kot človek blaženo De¬
vico Marijo za mater.

Kot Bog je Jezus Kristus rojen od svojega Očeta od
vekomaj, kot Bog torej nima matere, pač pa ima očeta. Kot

174

človek ima blaženo Devico Marijo za mater, ker si je iz
najčistejšega telesa Marijinega privzel svojo človeško naravo.
Ne bil bi Sin človekov, kakor se sam večkrat imenuje v
sv. evangeliju, ne bil bi Sin Davidov po svoji človeški na¬
ravi, ko bi ne bil prejel svoje človeške narave iz Marije, ki
je bila iz rodu Davidovega. Da bo prejel svojo človeško
naravo iz Marije, napovedal je že prerok Izaija, rekoč: „Glej,
devica bo spočela in Sina rodila, in njegovo ime se bo ime¬
novalo Emanuel“ (Iz. 7, 14.). Isto je naznanil nadangel Ga¬
brijel, ko je rekel Mariji: „Glej, spočela boš v svojem telesu
in rodila Sina, in imenuj njegovo ime Jezus“ (Luk. 1, 31. 32.).
Sv. Pavel pa je rekel: „Kadar je pa prišlo spolnjenje časa,
je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene“ (Gal. 4, 4.).
Ako pa je Marija rodila Jezusa, je gotovo on njen pravi Sin
po svoji človeški naravi, Marija pa je njegova prava mati.

128. Zakaj se imenuje Marija „Mati
bošja“ ?

Marija se imenuje „Mati lbožja“, ker je
rodila Jezusa Kristusa, ki je Bog in človek
skupaj.

Marija je sicer Jezusa Kristusa rodila po njegovi člo¬
veški naravi, vender pa se po pravici imenuje „Mati božja",
ker je Jezus Kristus Bog in človek skupaj v eni božji osebi
Namesto Mati božja pravimo tudi božja porodnica Da je
Marija Mati božja, porodnica božja, nas jasno uči sv. pismo-
Nadangel Gabrijel je rekel Mariji, kakor smo že poprej sli¬
šali: „Rodila boš Sina in imenuj njegovo ime Jezus. On bo
velik in Sin Najvišjega imenovan“, potem je še pristavil-
„Sveto, katero bo rojeno iz tebe, bo imenovano Sin božji
(Luk. 1, 31. 35.). Tukaj se On, katerega bo Marija spočela
in rodila, razločno imenuje Sin Najvišjega, Sin božji, pravi
Bog. Ako pa je Marija spočela in rodila Njega, ki je pravi
Eog, je tudi v resnici Mati, porodnica božja. Prav tako uči
sv. Pavel, če piše: „Kadar je pa prišlo spolnjenje časa, j e
Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene“ (Gal. 4, 4.). Ako
l e  P a  Sin božji rojen iz žene, iz Marije, je gotovo tudi Mati
božja. Kot Mater božjo je pozdravila Marijo njena teta Eli¬
zabeta, ki je vprašala: „Od kod to meni, da pride mati mo¬
jega Gospoda k meni“ (Luk. 1. 43.).

175

Sv. cerkveni učeniki učijo enoglasno, da je Marija Mati
božja. Sv. Ciril vpraša: „Ako je naš Gospod Jezus Kristus
Bog, kako bi ne bila sv. Devica, ki ga je rodila, božja po¬
rodnica ? ££  Sv. Gregor Nacijancenški pravi: „Kdor ne veruje,
da je Marija božja porodnica, je izključen iz kraljestva
božjega." Tako globoko je bila vera, da je Marija Mati
božja, vkoreninjena pri prvih kristijanih, da se je vse za¬
vzelo, ko je začel brezbožni carigrajski patrijarh Nestorij
trditi, da se Marija ne sme imenovati Mati ali porodnica
božja, ampak samo mati Kristusova. Nihče ni hotel več po¬
slušati njegovih pridig, vsakdo se ga je izogibal in ga imel
za krivoverca. Okoli 200 škofov zbralo se je v mestu Efezu,
ki so Nestorijevo trditev zavrgli in izobčili vsakega iz
cerkve, ki ne spozna, „da je Marija Mati Božja". Ko je
ljudstvo, ki je bilo ves dan zbrano okoli hiše, kjer so zbo¬
rovali škofje, slišalo, da je Nestorijev nauk zavržen, Marija
pa slovesno razglašena za Mater božjo, je veselja vriskalo:
„Sovražnik častite Device je vržen na tla; živela častita,
velika, veličastna božja porodnica!"

„Kakor je umna duša in meso eden človek; tako je
Bog in človek eden Kristus", pravi Atanazijeva veroizpoved.
Mater imenuje vsakdo tisto, od katere je prejel telo. Druge
matere, dasiravno ne dajo otroku duše, ker jo Bog naravnost
ustvari, se ne imenujejo matere samo telesa, ampak celega
človeka, ki je iz neumrjoče duše in iz telesa. Sin božji,
pravi Bog, je prejel svoje človeško telo iz Marije, je torej
ona Mati božja, božja porodnica; ne samo Mati njegovega
telesa, ampak mati celega Kristusa, ki je Bog in človek
skupaj, kakor so druge matere, matere celega človeka. To
izprevidi naša pamet.

Kako velika je čast Marije Device, ker je Mati božja!
„Bog bi bil lahko ustvaril večji svet, večja nebesa", pravi
sv. Bonaventura, „ali večje, častitljivejše matere, kakor je
Mati božja, ni mogel ustvariti". Marija zato presega po svoji
časti vse angele in svetnike; zakaj ti so samo prijatelji,
služabniki božji, Marija pa je Mati božja. Koliko mora po¬
temtakem biti naše spoštovanje, naše zaupanje do blažene
Device Marije! Ako že priprošnje angelov in svetnikov
premorejo mnogo pri Bogu, ker so prijatelji in služabniki
božji, koliko več bo še le premogla priprošnja Matere
božje! Ker je Jezus Kristus Marijin Sin s tem, da se je
včlovečil, postal ob enem naš brat, zato je Marija tudi naša

176

mati, mi pa njeni otroci. Ljubimo zato Marijo kot svojo
mater, spoštujmo jo, priporočajmo se nji, posnemajmo njen
vzgled, da ji postanemo podobni; zakaj drugače bi se nam
utegnilo zgoditi, kakor nekemu človeku, ki jo je sicer častil
in se ji priporočal, poleg tega pa pregrešno živel. „Pokaži“,
tako je molil grešnik, „da si moja mati.“ Marija pa mu je
odgovorila: „Pokaži poprej, da si moj otrok."

129. Zakaj se imenuje Marija „blašena
Demca“ ?

Marija se imenuje „lblažena Devica 44 , ker
je ostala vedno devica in jo moramo staviti
nad vse device.

Čeprav je Marija postala mati, vender svojega devištva
ni izgubila ne pred rojstvom, ne ob rojstvu, ne po rojstvu
Jezusa Kristusa, ampak je ostala vedno devica. Da bo Ma¬
rija ostala devica, akoravno bo spočela in rodila, je napo¬
vedal prerok Izaija že pred več kakor 700 leti. „Glej, de¬
vica bo spočela in Sina rodila" (Iz. 7, 14.). Na te prerokove
besede se sklicuje tudi sv. evangelist Matevž, ko piše: Kri¬
stusovo rojstvo pa je tako bilo: Ko je bila njegova mati
Marija Jožefu zaročena, se je, preden sta vkup prišla, znašla
noseča od svetega Duha. Jožef pa, njen mož, ker je bil pr 3 '
vičen, in je ni hotel razglasiti, jo je hotel skrivaj zapustiti-
Kadar je pa to mislil, glej! se mu je angel Gospodov v
spanji prikazal, rekoč: Jožef, Davidov sin! ne boj se (k sebi)
vzeti Marije, svoje žene; zakaj, kar je v nji rojeno, je od
svetega Duha. Rodila pa bo sina, in imenuj njegovo ime
Jezus; on bo namreč odrešil svoje ljudstvo od njih grehov.
To se je pa vse zgodilo, da se je dopolnilo, kar je bilo re¬
čeno od Gospoda po preroku, kateri pravi: Glej! devica bo
spočela in rodila sina" (Mat. 1, 18—23.). Marija je ostala
devica, ko je spočela Jezusa, ker je spočela na čudežu 1
način, tako, da njeno devištvo ni nič trpelo. Zato je Marij 3
vprašala, ko ji je angel oznanil, da bo postala Mati božja-
„Kako se bo to zgodilo, ker ne spoznam moža“, ali z dru¬
gimi besedami: Ker hočem devica ostati? Še le potem, ko
je angel rekel, da bo prišel v njo sv. Duh in bo z njegovo
močjo spočela, je privolila postati Mati božja (Luk. 1, 37, 38-)-
a je Marija ostala devica ob rojstvu Jezusa Kristusa raz-

177

ločno učijo tudi sv. očetje. Tako pravi sv. Avguštin: „Kakor
solnčni žarki prešinejo steklo in ga vender ne zdrobijo in
celo nič ne pokvarijo, tako je bil Kristus, solnce pravice,
rojen od Marije, ne da bi poškodoval njeno devištvo." Ma¬
rija je tudi po rojstvu Jezusa Kristusa vedno ostala devica,
kar nas sv. cerkev neprenehoma uči. „Se tudi ne dd mi¬
sliti", pravi sv. Ambrozij, „da bi ona, ki je v svojem telesu
rodila Boga, pozneje sprejela v to svetišče po izvirnem
grehu omadežanega človeka.“

Nobena žena, ne poprej ne poznej, ni prejela od Boga
te milosti, da bi bila ob enem mati in devica, kakor Marija.
Po pravici jo je torej imenoval nadangel Gabrijel in njena
teta Elizabeta „blaženo med ženami“, najsrečnejšo med že¬
nami, in Marija sama je dejala: „Odslej me bodo blagrovali
vsi narodi“ (Luk. 1, 48.). Da, tudi mi jo moramo zaradi te
prednosti, katero ima Marija pred vsemi ženami, slaviti,
blagrovati bolj, kakor vse druge žene, vse druge device.

Marija bi raji ne bila postala Mati božja, kakor pa, da
bi izgubila svoje devištvo, menijo cerkveni učeniki. Vzemite
si za vzgled Marijo, krščanski mladeniči in dekleta, in be¬
žite pred vsem, kar bi utegnilo kakorkoli oskruniti vašo
čistost. Ljubite samoto, kakor Marija, in čujte, skrbno čujte
nad svojimi mislimi, željami, besedami in dejanji.

130. Ali ima Jesus Kristus kot človek
očeta ?

Jezus Kristus kot človek nima očeta, Jožef,
ženin Marijin, je bil samo rednik Jezusa Kri¬
stusa.

Jezus Kristus je Bog in človek skupaj v eni božji
°sebi. Če premišljujemo Jezusa Kristusa kot Boga, je imel
°četa, in sicer Boga nebeškega Očeta, kakor se bere v bukvah
Psalmov, kjer pravi psalmist o osebi Vzveličarjevi: „Gospod
m ' jc rekel: Aloj Sin si ti, danes sem te rodil“ (Ps. 2, 7.),
kot človek pa nima Jezus Kristus očeta, ker si je privzel
svojo človeško naravo le iz Marije z močjo svetega Duha.
Judje, ki niso poznali skrivnosti včlovečenja Sina božjega,
So  imeli sicer Jožefa za Jezusovega očeta, (Luk. 3, 23.) ali
9® je bil kot mož Marijin samo rednik ali krušni oče Jezusa
Kristusa. Čeprav je bil sv. Jožef samo rednik Jezusa Kristusa,

12

178

je vender njegova čast zelo velika. Že to je bila za svetega
Jožefa velika čast, da je bil mož Marije, Matere božje; še
večja čast pa je bila, da je bil oskrbnik in rednik božjega
deteta. Kakor čast, tako je tudi moč sv. Jožefa zelo velika.
Kako bi mogel Jezus odreči sv. Jožefu kako prošnjo, ko je
vender, četudi sam reven in preprost tesar, po očetovsko
skrbel za Jezusa in njegovo mater? Jezus je bil sv. Jožefu
na zemlji pokoren, ne bo li tudi zdaj v nebesih rad storil,
ako ga sv. Jožef kaj prosi? Sv. Terezija, goreča častilka
sv. Jožefa, naravnost pravi: „Ne spominjam se, da bi bila
kedaj kaj prosila sv. Jožefa, pa bi ne bila prejela.“ Da bi
sv. Jožefa pobožno častili in se priporočali njegovi mogočni
priprošnji, postavila je sv. cerkev poseben praznik na čast
sv. Jožefu, ki se obhaja 19. sušca, ter ga izbrala za variha
sv. katoliške cerkve, da bi jo s svojo priprošnjo v nebesih
prav tako varoval, kakor je varoval na zemlji Jezusa Kri¬
stusa. Sv. Jožef se časti kot poseben pomočnik v časnih
potrebah, ker je skrbel za časne potrebe Jezusove in Mari¬
jine; časti se kot poseben priprošnik ob smrtni uri, ker je
umrl srečne smrti v naročji Jezusovem in Marijinem. On je
prelep vzgled vsem gospodarjem in krščanskim očetom.

Zvršetek.

Jezus Kristus si je prevzel človeško naravo, čudežno,
z močjo sv. Duha, iz Marije preblažene Device, ki se p°
pravici imenuje Mati božja, ker je njen Sin Bog in človek
skupaj. Marija se imenuje blažena Devica, ker je ostala
vedno devica ob spočetji, ob rojstvu in po rojstvu Jezusa
Kristusa. Božje rojstvo Jezusa Kristusa od Boga Očeta in
njegovo včlovečenje v času iz blažene Device Marije je za
nas velika, nerazumljiva skrivnost, katero pa moramo trdno
verovati. Častimo blaženo Devico Marijo nad vse drugo
device, ker jo je Bog izvolil med vsemi ženami za mater
svojemu Sinu, in priporočajmo se njeni priprošnji; častim 0
pa tudi sv. Jožefa, deviškega ženina blažene Device Marije
m rednika Jezusovega, in prosimo ga, da nam izprosi srečno
smrt, kakor je on srečno umrl v naročji Jezusovem in Ma¬
rijinem. Amen.

179

26 . Krščanski nauk.

Ko je nadangel Gabrijel Mariji oznanil, da bo postala
Mati božja, ji je ob enem tudi rekel: »Elizabeta, tvoja teta,
je tudi spočela sina v svoji starosti, in ta mesec je že šesti
tiste, ki je imenovana nerodovitna. Ker pri Bogu ni nemo¬
goča nobena reč“ (Luk. 1, 36.). Marija, čeprav je ljubila
tiho samoto, se je vender jaderno vzdignila in šla v gore
obiskat svojo teto Elizabeto, da bi jej srečo voščila in ji,
kakor se sploh misli, ponižno in ljubeznivo stregla. Po
trimesečnem bivanju v hiši svoje tete Elizabete vrnila se je
v Nazaret. Vender Jezusa Kristusa ni porodila v Nazaretu,
ker je že zdavnej prerok Mihej napovedal drug rojsten
kraj Odrešenika sveta.

131. Kje je bil 'Je sms Kristus rojen?

Jezus Kristus je bil rojen v Betlehemu v
hlevu.

Rimski cesar Avgust je zapovedal, naj se popiše vsa
dežela. Vsak je moral iti tja, kamor je pripadal po svojem
r odu. Marija in Jožef sta bila iz rodu Davidovega, kateri je
Prebival v Betlehemu, in zato sta se morala napotiti iz Na¬
zareta v tri do štiri dni hoda oddaljeni Betlehem. Njuna
Prva skrb je najbrž bila, da bi si dobila v Betlehemu pre¬
nočišče, zakaj za Marijo „so se dopolnili dnevi, da bi po¬
godila" (Luk. 2, 6). „Pač sta potrkala na marsikatera vrata
*n prosila, da bi ju sprejeli, ali za nju ni bilo prostora v
biši“ (Luk. 2, 7.). Marija in Jožef sta zato šla ven iz mesta
' n  sta našla zapuščen hlev, kjer sta potem prenočila, in kjer
i e  bil rojen naš Vzveličar Jezus Kristus. „In je porodila
svojega prvorojenega Sina in ga je v plenice povila in po¬
ložila v jasli“, piše sv. Luka (2, 7.). Jezus bi bil že ob
svojem rojstvu lahko rekel, kar je rekel pozneje: „Lisice
jmajo jame, in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima,
kamor bi položil glavo“ (Mat. 8, 20.).

Jezus Kristus, drugi božji Adam, bi bil lahko prišel na
® v et kot popoln mož, kakor prvi Adam, vender tega ni
kotel, ampak je prišel na svet kot slabo, revno dete, da bi
Postal nam enak. Sv. Pavel piše: „On je moral v vseh rečeh

12 *

180

svojim bratom enak biti, da bi bil usmiljen in zvest velik
duhovnik pri Bogu, da bi zadobil ljudstvu odpuščenje gre-
hov“ (Hebr. 2, 17.). Ker je torej Kristus hotel nam v vseh
rečeh enak biti razven greha, zato se je rodil kakor drugi
ljudje, kot otrok; zavili so ga v plenice, kakor druge
otroke, on je jokal, on je svoje nezmožne rokice stegoval
po materi, kakor drugi otroci. — Človeški rod je bil po¬
pačen po grehu, treba ga je bilo popraviti, poboljšati z
drugačnim, svetim življenjem. To pa se ni moglo zgoditi le
z nauki, le z besedami; zakaj svet hoče imeti vzgledov, ki
nam to, kar se z besedami uči, jasno stavijo pred oči. Jezus
je torej človek postal in preživel detinsko, mladeniško in
moško dobo, torej vse dobe človeškega življenja, da bi ne
bil samo naš učitelj, ampak tudi naša predpodoba, kateri bi
naj skušali postati jednaki. „Glej, pričo ljudstvom sem ga
dal“, govori prerok Izaija, „vojvoda in učenika narodom"
(Iz. 55, 4.). Kakor je Bog pokazal Mojzesu podobo, po ka¬
teri naj napravi sv. šotor, tako je poslal svojega Sina v
podobi grešnega človeka, da bi učil vse ljudi, otroke, mladino
in odrasle, sveto živeti z besedo in vzgledom. Ker je torej
Jezusovo življenje živa podoba njegovega nauka, se tudi lahko
vsigdar oziramo na to podobo in jej jednaki postati skušamo.

Jezus Kristus bi bil lahko prišel na svet v kraljevi
palači, saj je bil kralj sveta, kralj vseh kraljev, vender se
je rodil v največji revščini in zapuščenosti, da bi nam koj
ob svojem prihodu na zemljo pokazal, da nas ne more rešiti
posvetno bogastvo, posvetna čast in posvetno veselje, saj
je vse to vir novih grehov, novih posvetnih skrbij, saj vse
to človeka ne vodi k ljubezni božji, ampak od nje odvrača,
ampak ponižanje, zatajevanje samega sebe, trpljenje. Hočemo
biti njegovi pravi nasledovalci, ga moramo prav v teh čed¬
nostih posnemati. — V revščini se je rodil, da bi koj v
začetku svojega življenja pokazal se kot Odrešenika, da bi
pokazal, da je prišel za nas trpet, za naše grehe zadoščevat.
Jaslice so njegova postelj, plenice njegova odeja, sapa živali)
njegova toplota v mrzlej zimskej noči; v jaslicah prelival je
zavoljo nas solze, na križu kri.

Ze v jaslicah nam kaže torej Jezus Kristus svojo lj u '
bežen, že v jaslicah nas uči, že v jaslicah za nas trpi. »Lju¬
bimo dete‘‘, opominja nas sv. Frančišek Asiški, „katero nam
je dalo toliko dokazov svoje ljubezni, da bi si pridobil 0
naša srca; ljubimo je, skazujmo mu ljubezen za ljubezen.

181

brezmejno ljubezen za njegovo neskončno ljubezen. “ Častimo
tudi božje dete Jezusa, posebno na Božič, ko praznujemo
spomin njegovega rojstva, saj je to dete tudi pravi Bog.

Ako se rodi kakemu kralju ali cesarju sin, se njegovo
rojstvo slovesno oznani podložnikom in sosednim vladarjem.
Tudi rojstvo Jezusa Kristusa, Sina nebeškega kralja, se je
oznanilo.

132. Kdo je oznanil rojstvo Jezusa Kri¬
stusa?

Rojstvo Jezusa Kristusa so oznanili:

1. angeli pastirjem.

Ne daleč od tam, kjer je bil Jezus Kristus rojen, so
ubogi pastirji čuli pri svojih čedah. „In glej! angel Gospodov
je stal pri njih, in svetloba božja jih je obsvetila, in so se
silno bali. In angel jim je rekel: Ne bojte se; zakaj glejte!
oznanjam vam veliko veselje, katero bo vsemu ljudstvu; ker
danes vam je rojen Vzveličar, kateri je Kristus Gospod, v
mestu Davidovem. In to vam bodi znamenje: Našli boste
dete v plenice povito in v jasli položeno. In zdajci jih je
bilo pri angelu množica nebeške vojske, kateri so Boga
hvalili in rekli: Čast Bogu na visokosti, in mir na zemlji
ljudem dobre volje“ (Luk. 2, 9—14.). Tako so peli angeli v
znamenje, da je rojen Vzveličar, kateri bo vrnil Bogu čast,
katero mu je greh odvzel, ljudem pa mir, ki so ga izgubili
Po grehu. — Bog ni oznanil rojstva Jezusa Kristusa najprej
imenitnikom tega sveta, ker ti gledajo le bolj na zunanji
blišč in bi morebiti ne bili hoteli spoznati revnega deteta
za obljubljenega Odrešenika, ampak oznanil je je ponižnim
in pobožnim pastirjem, kateri so imeli za tako oznanilo bolj
vsprejemljiva srca. Kristus je tudi zahvalil za to svojega
nebeškega Očeta rekoč: „Zahvalim te, Oče, Gospod nebes in
zemlje! da si to skril modrim in razumnim in razodel
Malim“ (Mat. 11, 25.). — Rojstvo Jezusa Kristusa je oznanila:

2 .  zvezda modrim v jutro vi deželi.

Prerok Balaam je takrat, ko so šli Izraelci v obljub¬
ljeno deželo, prerokoval: „Zvezda izhaja iz Jakoba, in žezlo
se vzdiguje iz Izraela“ (IV. Mojz. 24, 17.). To prerokovanje

182

in morda tudi druga prerokovanja o Odrešeniku sveta so
bila najbrž znana trem modrim; in zakaj tudi ne, saj so bili
Judje že takrat razkropljeni vsaj nekoliko med neverniki.
Kakor nam sporoča ustno izročilo, je bilo trem modrim ali
sv. trem kraljem ime: Gašpar, Melhijor in Baltazar, in so
prebivali v jutrovi deželi. Ko se je torej prikazala nenavadna
zvezda, so precej spoznali, da oznanja ona rojstvo velikega
judovskega kralja in Odrešenika sveta. Rojstvo Jezusa Kri¬
stusa so potem oznanili:

3. modri kralju Herodu in jpismarjem.

Kakor hitro so modri po zvezdi, ki se jim je pri¬
kazala, spoznali, da je rojen Vzveličar sveta, napotili so se
v Jeruzalem, glavno mesto na Judovskem, in so tam vpra¬
šali po novorojenem kralju rekoč: „Kje je kralj Judov, ki
je rojen? Zakaj videli smo njegovo zvezdo na Jutro vem in
sme ga prišli molit“ (Mat. 2, 2.). Tako so oznanili modri
rojstvo Jezusa Kristusa kralju Herodu in pismarjem. Herod
se tega oznanila seveda ni razveselil, ker se je bal za svoje
kraljestvo, prestrašili so se ga pa tudi prebivavci Jeruza¬
lema, ker so najbrž slutili, da bode Herod počenjal nove
grozovitosti. Sv. pismo pravi: „Herod, kralj pa, ko je to
slišal, se je prestrašil in ves Jeruzalem z njim. In je sklical
vse velike duhovne in pismarje ljudstva, in jih je izpraševal,
kje bi imel Kristus rojen biti. Oni pa so mu rekli: V Be¬
tlehemu na Judovskem; zakaj tako je pisano po preroku:
In ti, Betlehem, zemlja Judova, nisi nikakor najmanjši med
vojvodi Judovimi; zakaj iz tebe pride vojvoda, kateri bo
vladal moje ljudstvo Izrael. Tedaj je Herod modre skrivaj
poklical in jih je skrbno izpraševal za čas, v katerem se
jim je zvezda prikazala" (Mat. 2, 3—7.). Herod je hotel po
času, v katerem se je modrim prikazala zvezda, določiti
starost novorojenega kralja, da bi ga lažje našel in ugonobil.
„In jih je poslal v Betlehem, ter je rekel: Pojdite in skrbno
povprašujte po detetu; in kadar je najdete, pridite mi nazaj
povedat, da tudi jaz grem in je molim" (Mat. 2, 8.). Rojstvo
Jezusa Kristusa je oznanil:

■A. sveti I)uli starčku Simeonu in prero¬
kinji Ani v Jeruzalemu.

Po Mojzesovi postavi morala je vsaka mati, ako j e
poiodila dečka, štirideseti dan priti v tempe!, da bi bila

183

očiščena; tudi je bilo zapovedano, da se morajo darovati
Gospodu vsi prvorojenci v spomin na to, da so bili prvo¬
rojenci Izraelcev ohranjeni tisto noč, ko je angel Gospodov
pomoril prvorojence Egipčanov. Tudi Marija je izpolnila to
postavo Mojzesovo in prinesla Jezusa v jeruzalemski tempel.
„In glej! bil je človek v Jeruzalemu, kateremu je bilo ime
Simeon; in ta človek je bil pravičen in bogaboječ, in je
čakal oveseljenja Izraelovega, in sv. Duh je bil v njem. In
mu je bilo razodeto od sv. Duha, da ne bo videl smrti,
dokler ne vidi Gospodovega Kristusa. In je prišel v duhu v
tempel. In ko so prinesli otroka Jezusa njegovi stariši, da
bi storili zanj po šegi postave, ga je tudi on vzel na svoje
naročje, ter je hvalil Boga in rekel: Zdaj spustiš svojega
hlapca, Gospod! po svoji besedi v miru; ker so videle moje
oči tvoje vzveličanje, katero si pripravil pred obličjem vseh
narodov, luč v razsvitljenje nevernikom, in v čast Izraelu,
svojemu ljudstvu" (Luk. 2, 25 — 32.). „In je bila prerokinja
Ana, Fanuelova hči, iz Aserjevega rodu: ta je bila zelo v
letih, in je po svojem devištvu živela s svojim možem sedem
let. In ta vdova je bila pri štiri in osemdesetih letih, katera
ni šla od templa, in je s postom in molitvami noč in dan
Bogu služila. In ona je ravno tisto uro tja prišla in je Go¬
spoda častila" (Luk. 2, 36—38.). Tako je sv. Duh sam raz¬
odel rojstvo Jezusa Kristusa starčku Simeonu in prerokinji
Ani v Jeruzalemu. Potem sta je oznanila:

5. Simeon in Ana ljudstvu v templu.

Kar je sveti Duh oznanil Simeonu in Ani, to sta ona
oznanila ljudem, ki so prišli v tempel. O prerokinji Ani
Pravi sv. pismo: „In je o njem (o Gospodu Vzveličarju)
govorila vsem, kateri so čakali Izraelovega odrešenja"
(Luk. 2, 38.). Tako je Bog skrbel, da so zvedeli rojstvo
Odrešenikovo reveži in bogatini, nizki in imenitniki, duhov¬
niki in celo neverniki.

133. Kaj vemo K Jezusovih otroških let?

Iz Jezusovih otroških let vemo to-le:

1. osmi dan po rojstvu je dobil pri o)»re¬
žo vanju ime Jezus.

Po postavi Mojzesovi je moral vsak deček osmi dan
P° rojstvu obrezan' biti (II. Mojz. 17, 12—14.). Obreza je

184

bila znamenje zaveze, katero je Bog sklenil z Abrahamom
in njegovim zarodom, ob enem pa je bilo dete po obrezi
Bogu posvečeno in očiščeno, ter je dobilo ime. Kristusa ta
postava ni vezala, saj je bil Sin božji in ni potreboval no¬
benega očiščevanja, ker je bil najsvetejši, vender pa se je
pustil tudi on obrezati. Sv. Lukež sporoča: „In ko je bilo
osem dnij dopolnjenih, da je bil otrok obrezan, mu je bilo
dano ime Jezus, katero je bilo imenovano od angela, preden
je bil spočet v materinem telesu" (Luk. 2, 21.). Jezus se je
pustil obrezati iz pokorščine do Mojzesove postave, pa tudi
iz ponižnosti, ker ni hotel pokazati, da je nad Mojzesovo
postavo, da je pravi Bog; in slednjič iz ljubezni do nas, ker
je že pri obrezovanju prelil nekoliko svoje dragocene krvi,
katero je prelil pozneje do zadnje kaplje na sv. križu. V
spomin na ta dogodek je postavila sv. cerkev „Praznik ob¬
rezovanja Gospodovega", ki se praznuje na novega leta dan.

2. štirideseti dan ga je Marija darovala v
tempi u.

Omenil sem že, da je morala vsaka mati, ako je po¬
rodila dečka, štirideseti dan, ako je porodila deklico, osem¬
deseti dan priti v tempel, da bi bila očiščena, in da so
morali vse prvorojence darovati Gospodu. Marija sicer ni
bita dolžna izpolniti te postave, ker je spočela Jezusa Kri¬
stusa od sv. Duha in je bila popolnoma čista, vender pa je
prišla v tempel, da bi nam zapustila vzgled, kako naj tudi
to storimo, česar nismo dolžni, da se vadimo v ponižnosti
in pokorščini. „In ko so bili dopolnjeni dnevi njenega
očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem
in so ga postavili pred Gospoda (kakor je pisano v postavi
Gospodovi: Vse prvorojeno moškega spola bodi posvečeno
Gospodu) in da so dar opravili, kakor je rečeno v postavi
Gospodovi, dve grlici ali dva mlada goloba" (Luk. 2, 22—24.).
Marija je svojega edinega Sina darovala v znamenje, da ga
popolnoma izroči Bogu, ona je že takrat, kakor pravijo
cerkveni učeniki, privolila v njegovo smrt, ker je od svetega
Duha razsvetljena vedela, da bo moral kot Odrešenik sveta
trpeti in umreti. Kako ljub je pač moral biti nebeškemu
Očetu Marijin dar! V spomin na darovanje Jezusovo se
obhaja v sveti cerkvi 2. svečana praznik, ki ima različna
imena. Imenuje se „Svečnica“, ker je takrat obhod z gor e '

185

cimi svečami, ki se ta dan blagoslovijo, „Praznik darovanja
Gospodovega 1 ' in „Praznik očiščevanja Marije Device".

3. modri iz jutro ve dežele so ga prišli
molit in so mu darovali zlata, kadila
in mire.

Ko so trije modri slišali, da ima Vzveličar v Betle¬
hemu rojen biti, „so šli; in glej! zvezda, katero so videli na
Jutrovem, je pred njimi šla, dokler ni prišla in zgorej ob¬
stala, kjer je bilo dete. Kadar so pa zvezdo ugledali, so se
silno obveselili. In so šli v hišo in so našli dete z Marijo,
njegovo materjo, ter so (predenj) padli in ga molili; in so
odprli svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire"
(Mat. 2, 9—11.). Cerkveni učeniki pravijo, da so modri po
božjem razsvetljenji v Jezusu spoznali včlovečenje Sina
božjega, in so mu zato tudi skazali božjo čast, ko so pred
njega padli in ga molili. V znamenje svojega spoštovanja so
mu darovali zlata kot kralju, kadila kot Bogu in velikemu
duhovniku in mire kot človeku. „In ko so v spanji odgovor
Prejeli se ne vračati k Herodu, so se po drugem potu vrnili
v  svojo deželo" (Mat. 2, 12.). Modri so Jezusa kot Boga in
kralja razglasili, zato se imenuje v spomin na to postavljeni
Praznik „Praznik razglašenja Gospodovega" ali „Praznik
sv - treh kraljev" 6. prosinca. Kaj pa se je zgodilo po od¬
hodu treh modrih?

4. Herodovemu zalezovanju je ušel v Egipt,
po Herodovi smrti sta ga pa Jožef in
Marija pripeljala v Nazaret.

Grozoviti Herod je sklenil, ko so mu modri sporočili,
da so prišli molit novorojenega kralja judovskega, božje
dete umoriti, ker se je bal za svoj prestol. Ali Bog, kateri
duje nad svojimi, je preprečil njegov hudobni naklep. »Kadar
So  bili (modri) odšli, glej! se je angel Gospodov Jožefu v
s Panji prikazal, rekoč: Vstani, vzemi dete in njegovo mater
JU beži v Egipt, in bodi tam, dokler ti ne porečem: zakaj
Merod bo dete iskal, da bi je končal. In je vstal in vzel
dete in njegovo mater po noči in se je umaknil v Egipt. In
bil ondi do Herodove smrti, da se je dopolnilo, kar je

186

Gospod govoril po preroku, ki pravi: Iz Egipta sem po¬
klical svojega Sina (Ozej 11, L). Ko je tedaj Herod videl,
da je od modrih zapeljan, se je silno razsrdil, in je poslal
in pomoril vse fantiče, kar jih je bilo v Betlehemu in v
vseh njegovih pokrajinah po dve leti in manj starih, po
času, ki ga je bil izprašal po modrih“ (Mat. 2, 13—16.).
Herod je menil: Ako pomorim vse fantiče v Betlehemu in
okolici, bo gotovo tudi Jezus med njimi, ali motil se je;
Jezusa ni bilo več v Betlehemu, zato ga tudi ni zadela
njegova hudobna roka. — God nedolžnih otročičev, ki
so prvi za Jezusa prelili svojo kri, se praznuje 28. de¬
cembra.

Kako dolgo je živel Jezus v Egiptu, nam sv. pismo
natančno ne pove. „Kadar je bil pa Herod umrl, glej! se je
angel Gospodov v spanji prikazal Jožefu v Egiptu, rekoč:
Vstani in vzemi dete in njegovo mater in pojdi na izraelsko
zemljo, zakaj pomrli so, kateri so detetu stregli po živ¬
ljenju. In je vstal in vzel dete in njegovo mater in je
prišel na izraelsko zemljo. Ko je pa slišal, da Arhelaj kra¬
ljuje v Judeji namesto Heroda, svojega očeta, se je bal tja
iti; in v spanji opomnjen se je uganil na Galilejsko. In je
prišel in prebival v mestu, kateremu je ime Nazaret, da se
je dopolnilo, kar je govorjeno po prerokih, da bo Nazarejec
imenovan* (Mat. 2, 19—23.).

Sv. družina v Nazaretu — Jezus, Marija in Jožef
je prelep vzgled, je uzor vsem krščanskim družinam. Da bi
jo posnemale vse krščanske družine, uvedel se je „praznik
sv. družina", ki se obhaja 3. nedeljo po razglašenju Gospo¬
dovem, in posebna bratovščina sv. družine, katero so sveti
Oče Leon XIII. vsem priporočili.

Z v r š e t e k.

Dragi kristijani! Sin božji je človek postal, da bi W|
postali otroci božji; neskončno bogati je postal ubog, da bi
mi obogateli na milostih; neskončno srečni je postal ne¬
srečen, da bi mi dosegli večno srečo; on nam je zapusti
vzgled, da hodimo po njegovih stopinjah; on je živel i fl
delal le za naše vzveličanje. Bodimo mu za vse to iz srca
hvaležni in delajmo po njegovem vzgledu za svoje vzveh-
Čanje. Iščimo najpoprej božjega kraljestva. Amen.

187

27. Krščanski nauk.

Po odhodu treh modrih iz jutrove dežele, ki so bili
prišli molit novorojenega Vzveličarja in mu darovali zlata,
kadila in mire, zbežal je sv. Jožef na božje povelje z Jezusom
in Marijo v Egipt, od koder se je po Herodovi smrti vrnil,
in sicer zopet na božje povelje, v Nazaret in je ondi pre¬
bival. Kaj se je zgodilo z Jezusom od njegovega prihoda
iz^ Egipta v Nazaret, pa do njegovega tridesetega leta, ko je
očitno nastopil in pričel oznanjevati svoj nauk, je zavito v
gosto temino. Evangelisti nam tega niso sporočili, ker ni v
tesni zvezi z našim odrešenjem in vzveličanjem. Edino, kar
vemo iz Jezusove mladosti, je to, kar poroča sv. Luka, in
za kar mu moramo biti prav hvaležni, zakaj isto malo ima
mnogo podučljivega za nas vse.

134. Kaj vemo is Jezusove mladosti?

Iz Jezusove mladosti vemo to-le:

1. ko je bil dvanajst let star, šel je s svo¬
jimi stariši k velikonočnemu prazniku
v Jeruzalem in je tam zaostal; tretji
dan pa so ga našli v templu.

Trikrat v letu morali so iti Judje v Jeruzalem, in sicer
0  veliki noči v spomin na izhod iz Egipta, o binkoštih v
s Pomin, da so prejeli na gori Sinaj božjo postavo, in o praz¬
niku šotorov v spomin, da so prebivali v šotorih, ko so šli
s kozi puščavo v obljubljeno deželo. Tako je velevala Moj¬
zesova postava (II. Moj. 23, 14—17.). Le starčki, žene in
UMi otroci niso bili dolžni ob teh praznikih iti v Jeruzalem.
^ e ne so se večkrat pridružile možem iz pobožnosti, dečki
morali po izpolnjenem dvanajstem letu hoditi v Jeruzalem.
Tudi Marija in Jožef, ki sta natančno izpolnjevala postavo
Gospodovo, sta hodila v Jeruzalem vsako leto, kakor piše
Sv - Luka: „Njegovi stariši so vsako leto v Jeruzalem hodili

188

o velikonočnem prazniku. In ko je bil (Jezus) dvanajst let
star, so šli njegovi stariši v Jeruzalem po navadi praznika."
(Luk. 2, 41. 42.). Dvanajstletni Jezus je napravil trideset ur
dolgo in težavno pot iz Nazareta v Jeruzalem, da bi nam
dal vzgled, kako moramo tudi mi radi prihajati v cerkev,
čeprav je pot dolga in težavna, vreme neugodno. Sedem dni
so trajali velikonočni prazniki. Ko so minili, sta se Marija
in Jožef z drugimi popotniki vred vrnila domov; zakaj dolga
pot je menda ob enem bila tudi nevarna, je bilo torej treba,
da je hodilo po več ljudij skupaj. Jezus pa je zaostal v Je¬
ruzalemu. „In ko so dnevi pretekli, in so se vrnili, je ostal
mladenič Jezus v Jeruzalemu, in njegovi stariši tega niso
vedeli. Menili so pa, da je pri druščini, in so šli dan hoda,
in so ga iskali med sorodniki in znanci. In ko ga niso našli,
so se vrnili v Jeruzalem in so ga iskali. In prigodilo se je,
da so ga tretji dan v tempiu našli sedečega v sredi učenikov,
ki jih je poslušal in popraševal. Vsi pa, kateri so ga slišali,
so se čudili njegovemu umu in njegovim odgovorom. In ko
so ga ugledali, so se zavzeli in njegova mati mu je rekla:
Sin, kaj si nama tako storil? Glej! tvoj oče in jaz sva te
z žalostjo iskala. In jima reče: Kaj je, da sta me iskala:
Nista li vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?
In ona nista umela besede, katere jima je govoril.“ (Luk. 2,
43—50.). Zakaj je Jezus tako dolgo ostal v templu in kaj
je tam delal? Gotovo je to storil v naše podučenje. Pozneje
je sam rekel: „Moja hiša je hiša molitve.“ Gotovo je j
templu molil, da bi tudi mi po njegovem vzgledu radi pri;
hajali v cerkev molit, da bi se radi mudili v hiši Gospodovi.
Jezus ni potreboval nobenega nauka, saj „so bile v njem
vse zaloge modrosti in znanja skrite“ (Kol. 2, 3.), vender p a
je poslušal pismarje, da bi imeli vzgled, kako moramo, zlasti
v mladosti, radi poslušati besedo božjo, ki se razlaga v pri¬
digah in krščanskih naukih. Kdor ne posluša rad besed 6
božje, ne posnema Jezusa, on kaže, da mu ni mari za božje
nauke. Krščanski stariši! Marija in Jožef sta Jezusa seboj
vzela v tempe!, v hišo njegovega nebeškega Očeta. Vaš(
otroci so tudi otroci nebeškega Očeta, zato pa jih rad*
puščajte v njegovo hišo, jemljite jih seboj v cerkev in j j"
tako navadite, da bo cerkev njihovo največje veselje. — ^
Jezusove mladosti vemo še:

189

2. bil je pokoren svojim starišem, rastel
je v starosti, modrosti in milosti pri
Kogu in pri ljudeh, in živel je nepoznan,
dokler ni začel javno učiti.

Od 12. do 30. leta bi se bilo dalo gotovo mnogo lepega
povedati iz Jezusovega življenja, a sv. evangelist nam pove
le par besedij. „In je ž njima šel in prišel v Nazaret in
jima je bil pokoren." (Luk. 2, 51). „Kdo je bil pokoren?
in komu?“ vpraša sv. Bernard, in potem odgovarja: „Sin
božji, stvarnik nebes in zemlje. Pokoren je ljudem, katere
je daleč, daleč presegal po svoji velikosti, mogočnosti in
modrosti." (Missus est I. serm.). Kako dolgo je bil pokoren?
Do svoje smrti, zakaj sv. Pavel piše: „Bil je pokoren do
smrti, smrti pa na križu." (Fil. 2, 8.). „Otroci“, opominja
sv. Hijeronim, „ učite se svojim starišem pokorni biti." Kako
osramoti Jezus tiste otroke, ki svojim starišem odrekajo po¬
korščino, se proti njim surovo ali trmasto vedejo in hočejo
skoraj več biti, kakor oče in mati, ter jim tako napravljajo
žalost in skrb. Kako tolažbo pa daje tudi dobrim, pokornim
Urokom, saj si lahko pravijo, da so podobni Jezusu! Krščanski
°froci! ali vas ne bo vzgled Sina božjega nagnil, da bodete
kjdi vi pokorni svojim starišem z vso ponižnostjo in spošt¬
ljivostjo in vselej pripravljeni izpolniti njihovo voljo?

„In Jezus je rastel v modrosti in starosti, in v milosti
Pji Bogu in pri ljudeh" (Luk. 2, 52.), pravi dalje sv. evangelij,
kot Bog Jezus ni mogel rasti v starosti, modrosti in milosti,
kot človek je mogel rasti v starosti, ne pa v modrosti in
®ilosti, ker je imel že koj v začetku svojega življenja vso
®odrost in vso milost, zato, ker je bila njegova božja in
Joveška narava združena v eni, božji osebi, in je njegova
človeška narava prejela od božje vso modrost in vso milost.
Ali Jezus ni takoj razodel svoje modrosti in milosti ljudem,
a ®pak le sčasoma. Ako torej sv. evangelij pravi, da je rastel
starosti, modrosti in milosti, hoče s tem reči, da se je na
2u naj kazal ljudem čim starejšega, tem modrejšega in sve¬
tejšega. Tudi v tem moramo posnemati Jezusa. Sv. Peter
P’še: „Rastite pa v milosti in spoznanji Gospoda našega in
‘zveličarja Jezusa Kristusa" (II. Petr. 3, 18.). Da bomo rastli
x ’  spoznanju Jezusa Kristusa, moramo pridno poslušati besedo
°žjo, o kateri pravi kralj David: „Razlaganje tvojih besedij

190

razsvetljuje in daje spoznanje mislim 14  (Ps. 118, 130.). Sv. Kri-
zostom pa piše: „Kar je telesu živež, to je duši razlaganje
besede božje. 44  Z leti moramo pa rasti tudi v milosti, v sve¬
tosti. Kakor se trudijo tisti, ki služijo posvetnim kraljem,
da bi si pridobili vedno več milosti, tako mora tudi kristijan
gledati, da raste v milosti pri nebeškem kralju.

Jezus je živel nepoznan, dokler ni začel javno učiti.
A kaj je delal Jezus do svojega tridesetega leta na skrivnem?
On je bil tesar (Mark. 6, 3), kakor njegov rednik sv. Jožef.
S celo navadnim delom si je torej služil vsakdanji kruh;
njegove roke so bile od težkega dela žuljave, lice zagorelo
od solnčnih žarkov, njegovo čelo od truda dostikrat potno.
Komur se torej njegovo delo težko zdi, naj se spomni na
Jezusa, ki si je tudi s težkim delom služil vsakdanji kruh.
Kot tesarjev sin (Mat. 13, 55.) je skrival svojo božjo modrost
in veličastvo in svetost, in prebivavci Nazareta niti slutili
niso, da „so v njem skrite vse zaloge modrosti in znanja 14
(Kol. 2, 3.). Ko je začel javno učiti, niso vedeli drugega o
njem, kakor da je iz Nazareta sin Jožefa in Marije. Celo
Natanael, ki je bil iz Kane, poldrugo uro od Nazareta, ni
ničesar slišal o njem. — S svojim skritim življenjem najt
je dal Jezus Kristus vzgled, kakšno naj bi bilo vsakdanje
življenje kristijanov. Vsak kristijan naj bi natančno izpol¬
njeval zapovedi božje in cerkvene, v katerih se nam razodeva
volja božja; naj bi bil pokoren z vso ponižnostjo in uda-
nostjo njim, ki so mu na zemlji božji namestniki; naj bi se
posvečeval z molitvijo in z delom, s katerim je mogoče se
spokoriti za grehe, se greha obvarovati in si nabirati za ne¬
besa večnega zasluženja. Kar je Jezus Kristus pozneje učil,
to je poprej sam izpolnjeval, da bi ne le z nauki, ampak še
bolj z lastnim vzgledom prenovil človeško družbo. Posne¬
majmo njegov prekrasen vzgled, ravnajmo se po njegovih
naukih, in postali bomo popolni. „Boga se boj in izpolnjuj
njegove zapovedi, ker to dela človeka popolnega" (Prid. 12,13.)-

135. Kdaj je načel jfenus javno učiti?

Jezus je začel javno učiti, ko je kil tri¬
deset let star.

Mojzesova postava (IV. Mojz. 4.) je velevala, da n a J
bo tisti, ki hoče nastopiti kot očiten učenik, trideset let star.
Po tej postavi ravnal se je tudi Jezus Kristus. Sv. evangelis

191

Luka piše: „In on, Jezus, kadar je začel (učiti), je bil pri
tridesetih letih" (Luk. 3, 23.). Ko je torej imel postavno
starost, zapustil je svoje tiho bivališče v Nazaretu, poslovil
se je od svoje svete in ljubljene matere, s katero je živel
toliko let, in napotil se je v svet sam, nepoznan, reven, da
bi ustanovil svoje kraljestvo, sv. cerkev, da „bi iskal in iz-
veličal, kar je bilo izgubljenega" (Luk. 19, 10.). Predno pa
je začel oznanjevati svoj nauk, se je še marsikaj zgodilo,
kar nam je treba razložiti.

136. Kaj seje zgodilo, predno je začel Jezus
učiti ?

Predno je začel Jezus učiti, se je zgo¬
dilo to-le:

1. Janez Krstnik je oznanjeval pokoro in
pričal, da je Jezus jagnje kozje, ki od¬
jemi je grehe sveta.

Janez Krstnik, sin duhovnika Caharija in njegove žene
Elizabete, tete Marijine, je bil od Boga izbran, da bi pri¬
hodnjemu Odrešeniku pripravljal pot. Da bi se prav pripravil
Za  svoj imenitni poklic, je šel v puščavo že v zgodnji mla¬
dosti. „Otrok pa je rastel", piše o njem sv. Luka (1, 80.),
jpn močan prihajal v duhu; in je bil v puščavi do tistega
dne, da se je prikazal Izraelu/ V samoti je Janez zelo ostro
! n  spokorno preživel svoja mladostna leta. „On, Janez pa
J e  imel oblačilo iz kameljnih dlak, in usnjat pas okoli svo¬
jca ledja; njegova jed pa je bila: kobilice in divji med“
(Mat. 3, 4.). V petnajstem letu vladanja rimskega cesarja
Tiberija, ko je bil v Judeji deželni oblastnik Poncij Pilat,
J e  začel pripravljati ljudi na prihod Odrešenikov, in sicer
tem, da je opominjal ljudi k pokori z lastnim spokornim
življenjem, pa tudi z besedami rekoč: „Delajte pokoro, zakaj
nebeško kraljestvo se je približalo" (Mat. 3, 5. 6.). Pripravljal
P a  je pot Odrešeniku s tem, da jim je povedal, da je Od¬
rešenik že blizu, da je večji in močnejši od njega, ko je
rekel: „Jaz vas sicer z vodo krščujem, pride pa močnejši,
kakor jaz, kateremu nisem vreden jermena njegovih čevljev
odvezati; on vas bo krščeval v sv. Duhu in v ognji" (Luk. 3,
iS.). Ko je Janez videl Jezusa, da pride k njemu, je rekel:

„Glej, Jagnje božje, glej, katero odvzame greh sveta! Ta je,
o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, kateri je bil pred
menoj, zakaj on je bil poprej, kakor jaz“ (Jan. 1, 29. 30).

2. Jezus je bil krščen od Janeza Krstnika
v reki Jordan.

Jezus je izpolnjeval vso postavo Mojzesovo in ker je
hotel biti kakor eden izmed ljudstva, je prišel iz Galileje
k Janezu, da bi bil od njega krščen, kakor so prihajali drugi
,Janez pa mu je branil rekoč: Meni je potreba od tebe
krščenemu biti, in ti prideš k meni ? Jezus pa je odgovoril in
mu rekel: Pusti za zdaj; zakaj tako se nam spodobi izpol¬
niti vso pravico. Tedaj mu je pustil" (Mat. 3, 13—15.).
Zakaj se je dal Jezus krstiti? Je-li bil njemu krst pokore
potreben? Nikakor ne, zakaj bil je brez greha, svetost sama.
Ali dasitudi je bil sam na sebi čist in svet, je vender kot
Jagnje božje vzel na se grehe sveta, da bi za nje zadostil
m nas spravil z razžaljenim Bogom; z našimi grehi obložen
je tedaj prišel pred Janeza in prejel je krst pokore v zna¬
menje, da hoče za naše grehe zadostiti. — Krstiti se je dal
tudi iz ponižnosti. Kar so ljudje s svojim napuhom zagre¬
šili, to je hotel Jezus popraviti s svojo ponižnostjo. Skrival
je svoje božje bistvo, da, celo svojo človeško svetost in se
postavil med grešnike ter prejel, kakor oni krst pokore. —;
Slednjič se je dal Jezus krstiti, da bi posvetil vodo, da bi
bila pripravljena očistiti nas grehov v zakramentu sv. krsta
in nam podeliti milost božjo.

Spomin rojstva sv. Janeza Krstnika, katerega je Jezus
sam imenoval največjega izmed rojenimi od žen (Mat. 11, ll-)>
se obhaja v sv. cerkvi 24. junija. Kralj Herod ga je dal za¬
preti, ker je Janez očitno grajal njegovo pohujšljivo življenja
in pozneje na zahtevanje hčere Herodijadine obglaviti. Praznil'
obglavljenja sv. Janeza Krstnika je 29. avgusta.

3. Pri krstu se je prikazal sveti Duh v go¬
lobji podobi nad Jezusom, in Bog Oče s<‘
je oglasil: Ta je moj ljubi Sin, nad ka¬
terim imam dopadenje.

„Ko je bil Jezus krščen, je zdajci šel iz vode, in g' e J;
nebesa so se mu odprla in videl je Duha božjega, kak<u

193

goloba, doli iti in nad njega priti“ (Mat. 3, 16.). Nebesa so
se Jezusu odprla, v znamenje, da je prišel na svet s tega
namena, da bi nam odprl po grehu Adamovem zaprta nebesa.
Sv. Duh je prišel nad njega v znamenje, da je bil Jezus že
v prvem hipu svojega včlovečenja poln sv. Duha, zaradi
česar je že prerok Izaija rekel: „Gospodov duh bo na njem
počival, duh modrosti in razumnosti, duh sveta in moči, duh
vednosti in pobožnosti, in duh strahu božjega ga bo napolnil“
(Iz. 11 , 2. 3.). Sv. Duh je prišel v golobji podobi, ker je golob
podoba čistosti in nedolžnosti, da bi s tem pokazal, da Jezus,
če tudi je prejel, od Janeza krst pokore, ni grešnik, ampak
da je svetost in 'pravičnost sama. — Bog Oče se je oglasil:
»Ta je moj ljubKSin, nad katerim imam dopadajenje“ (Mat. 3,
17.). S temi besedami je Oče nebeški spričal, da je Jezus
Kristus njegov edinorojeni Sin, katerega ljubi, da je poslan
iz nebes nas učit in oznanjevat voljo svojega nebeškega Očeta.

Krst Kristusov je predpodoba našega krsta. Kar se je
pri Kristusu zgodilo vidno, godi se pri zakramentu sv. krsta
nevidno. Pri Jezusovem krstu se je sv. Duh prikazal vidno
nad njim, ako mi prejmemo zakrament sv. krsta, izlije sv. Duh
i hnvidno* svojo jnilost v našo dušo; nebeški Oče je Jezusa,
j Ko je bil kršpen, slovesno razglasil za svojega sina; tudi
mi postanemo pri sv. krstu otroci nebeškega Očeta; pri
krstu Jezusovem so se nebesa odprla, in mi postanemo pri
sv. krstu dediči nebeškega kraljestva, dobimo pravico do nebes.

4; Po nagibu svetega Duha je šel Jezus v
t  puščavo, kjčr se je postil štirideset dnij
j| in štirideset nočij; potem ga je hudobni

duh skušal, in angeli so um stregli.

Kristus se je hotel za svoj imenitni poklic še posebej
• Pripraviti s postom in molitvijo in zato je šel v puščavo
jer se je tam postil štirideset dnij in štirideset nočij. „ Jezus
poln svetega Duha, se je vrnil od Jordana in je bil od
buha v puščavo gnan“, piše sv. Lukež, „in ni nič jedel tiste
?hi“ (Luk; 4, 1. 2.). Naposled je postal lačen. „In skušnjavec
J e  k njemu stopil in rekel: Ako si Sin božji, reci, da naj
fi kamni kruh bodo. On pa je odgovoril in rekel: Pisano
le: Človek ne živi le od kruha, ampak od vsake besede, ki
P f ide iz ust božjih. Tedaj ga vzame hudič seboj v sveto

13

194

mesto in ga postavi na vrh templa in mu reče: Ako si Sin
božji, vrzi se doli; zakaj pisano je: Svojim angelom je za¬
povedal zavoljo tebe, in na rokah te bodo nosili, da kje s
svojo nogo ob kamen ne zadeneš. Jezus mu je rekel: Spet
je pisano: Ne skušaj Gospoda, svojega Boga. Spet ga hudič
vzame seboj na silno visoko goro in mu pokaže vsa kra¬
ljestva sveta in njih veličastvo in mu reče: Vse to bom tebi
dal, ako (pred me) padeš in me moliš. Tedaj mu reče Jezus:
Poberi se, satan! zakaj pisano je: Gospoda, svojega Boga
moli in njemu samemu služi. Tedaj ga je hudič popustil;
in glej! angeli so pristopili in mu stregli 41  (Mat. 4, 3—11.)-
Jezus, Najsvetejši, se je pustil skušati od hudobnega duha,
ker je zato prišel na svet, da bi se vojskoval zoper greh
in zoper satana ter ju premagal, pa tudi zato, da bi se s tem
ponižal in samega sebe v nič storil, nas pa rešil. Jezus je
drugi Adam, duhovni oče človeškega rodu, in zato je hotel
skušan biti, kakor prvi Adam, da bi zadostil za njegov greh
Skušati pa se je dal tudi zato, da bi nam pokazal, kako s-
naj ustavljamo raznim skušnjavam in jih premagujemo, de
bi nas osrčil in potolažil. »Nimamo namreč velikega dua
hovnika, kateri bi ne mogel imeti usmiljenja z našimi sla¬
bostmi, ampak enega v vseh rečeh (nam) enako skušanega-
razven greha 11  (Hebr. 4, 15.). >

Z v r š e t e k.

Sv. Peter piše: „Kristus vam je zapustil vzgled, da ho¬
dite po njegovih stopinjah 11  (I. Petr. 2, 21.). Nam vsem J e
Kristus zapustil vzgled, otrokom, mladini in odraslim ljudem,
kakor smo spoznali v današnjem krščanskem nauku, za¬
pustil nam je tak vzgled, kakeršnega nam nihče drugi za¬
pustiti ne more. Vsi pravi kristijani so si prizadevali in S1
še prizadevajo, da bi posnemali, da bi si prisvojili njegovo
sveto življenje. Storimo, predragi poslušalci, tudi mi tako.
Ako bomo na tem svetu živeli, kakor je Jezus živel, prim. 1
bomo za njim v nebesa, kakor sam pravi: „Ako kdo meni
služi, naj za menoj hodi; in kjer sem jaz, tam bo tudi moj
služabnik" (Jan. 12, 26.). Amen.

195

28. Krščanski nauk.

Ko je starček Simeon v jeruzalemskem templu držal
v svojem naročju Vzveličarja sveta, imenoval ga je „luč v
razsvetljenje nevernikom" (Luk. 2, 32.) in Jezus sam je rekel:
„Jaz sem luč sveta; kdor hodi za menoj, ne hodi po temi,
ampak bo imel luč življenja" (Jan. 8, 12.). Kakor nam sveti
luč, da hodimo po pravem potu, tako je življenje Jezusovo,
ako je hočemo posnemati, naša luč na potu proti nebesom.
»In življenje je bilo luč ljudij“ (Jan. 1, 4.). Jezusovo živ¬
ljenje je naša luč, naša luč pa so tudi njegovi nauki. Kdor
njegove nauke posluša in izpolnjuje, ni v zmoti, v grehu in
večni smrti, temveč ima resnico in pravo čednost, in bo prejel
večno življenje.

137. Kako je Jezus učil?

Jezus je tako-le učil:

1. hodil je po svoji domovini od kraja do
kraja, in je povsod dobrote skazoval,

Jezus Kristus je sam rekel: „Nisem poslan, kakor le
k izgubljenim ovcam izraelove hiše“ (Mat. 15, 24.). Kristus
je prišel na svet, da bi odrešil in vzveličal vse ljudi, ne samo
J L| de, ampak tudi nevernike, saj je bil luč v razsvetljenje
n evernikom, a on sam je učil samo v svoji domovini, v Ju¬
dovski deželi, v kateri je bil rojen. Judom, ki so bili nje¬
govi bratje po krvi, je pred vsem oznanjeval svoj nauk, zato
je rekel, da je „poslan le k izgubljenim ovcam izraelove
hiše", nevernike učit pa je razposlal apostole, ko jim je na-
i°čil: „Pojdite in učite vse narode” (Mat. 28, 19.). Jezus pa
v svoji domovini ni učil samo na enem kraju, ampak je
bodil od kraja do kraja, in kjerkoli se mu je ponudila
Prilika, tam je učil. Učil je v templu, v molivnicah ali shod-
nieah, na gori, po vaseh, v puščavi, na morskem obrežji, v
c °lnu, pri Jakobovem studencu itd., da, celč na križu je učil,
P r - sovražnikom odpustiti in za nje moliti, za svoje stariše
skrbeti. Vidite, s koliko gorečnostjo je on pridigoval. Pri
sv °jih pridigah je tako govoril, da so ga lahko razumeli,

13 *

196

s priprostimi besedami, kakor oče s svojimi otroci, pojas¬
njeval je svoje nauke z različnimi prilikami iz življenja, iz
narave in z raznimi znamenji. Vsi, kateri so ga poslušali,
so lahko spoznali, da mu njegove besede prihajajo iz srca,
iz predobrega srca in da jim le dobro želi, le dobro hoče.
Ni torej čuda, da je veliko množic hodilo poslušat njegove
pridige, da so šli ljudje za njim celo v puščavo in pozabili
na jed in pijačo (Mat. 15, 32.). Ko so hlapce, katere so
farizeji poslali nekdaj, da bi Jezusa vjeli, vprašali, zakaj tega
niso storili, so ti odvrnili: »Nikoli ni noben človek tako
govoril, kakor ta človek" (Jan. 7, 46.).

Sv. Peter je rekel o Jezusu: „Hodil je okoli dele do¬
brote" (Dej. ap. 10, 38.), in res je povsod dobrote skazoval,
kamorkoli je prišel, telesne in duhovne. Ni ga bilo nesreč¬
neža, s katerim bi on ne imel usmiljenja. On se je jokal
nad smrtjo Lazarjevo in nad mestom Jeruzalemom, on je
ozdravljal bolnike, tolažil žalostne, nasičeval lačne, obujal
mrtve. Vsakemu, ki seje zaupljivo k njemu zatekel, je pomagal.
Največje usmiljenje pa je skazoval največjim nesrečnežem,
grešnikom. On ni čakal, da bi ga grešniki poiskali, ampak
jih je sam poiskal (Jan. 4, 6.); osrčeval jih je v svojih pri¬
digah z najbolj ganljivimi prilikami (Luk. 15. 1), ljubeznivo
jih je sprejemal (Jan. 8, 10.), nježno ž njimi izpraševal vest,
(Jan. 4, 16.), svaril jih je prijazno (Jan. 5, 14. 8, 11. Luk. 7,
50.), in ko so se spreobrnili, so bili njegovi prijatelji, katere
proti drugim brani in zagovarja (Luk. 7, 40.) Glejte! kako
lep vzgled nam je zopet zapustil božji Vzveličar! Tudi dan¬
danes je mnogo nesrečnežev, mnogo pomoči potrebnih na
svetu, ki pričakujejo naše pomoči. Kjerkoli nam je torej
mogoče, pomagajmo, kolikor je v naših močeh, na ta al l
oni način.

2 .  Sprejemal je učence in izmed njih si
izbral dvanajst apostolov.

Da bi se božje kraljestvo na zemlji širilo in nadalje¬
valo, kadar bi Jezusa ne bilo več na svetu, sprejemal J e
učence. Izmed učencev pa si je izbral dvanajst apostolov',
kateri so ga potem spremljevali na vseh njegovih potih,
slišali vse njegove nauke, in videli vsa njegova dela ter
njegovo sveto življenje. Apostole ali poslance imenoval J e
te učence zaradi tega, ker jih je razposlal križem sveta, da

197

bi oznanjevali njegov nauk ne le judom, ampak tudi never¬
nikom, rekoč: „Pojdite in učite vse narode, in krščujte jih
v imenu Očeta in Sina in sv. Duha; učite jih izpolnjevati
vse, karkoli sem vam zapovedal" (Mat. 28, 19.).

3 . Učil je resnice, katere moramo vero¬
vati, in čednosti, katere si moramo
pridobivati.

Pagani niso poznali pravega Boga ter so služili ma¬
likom; Judje so sicer poznali pravega Boga, ali njihovo
spoznanje je bilo nepopolno in nezadostno. Jezus nas je učil,
da je en Bog v treh osebah: Oče, Sin in sveti Duh, kateri
je vse ustvaril, kateri tudi skrbi za ustvarjeni svet s tem,
da ga neprenehoma ohranjuje in vlada. Jezus nas je učil,
da so vsi ljudje skupaj ena velika družina, katere Oče je
Bog, da so vsi ljudje ustvarjeni za nebesa, katera bodo pre¬
jeli kot dedščino, ako si bodo prizadevali biti dobri otroci
svojega nebeškega Očeta, da bo vsakdo prejel plačilo po
svojih delih. — Judje in pagani so pričakovali Odrešenika,
pa vedeli niso, kdo bode in kaj bode storil v naše odrešenje.
Jezus pa je ljudem razodel, da je on obljubljeni Odrešenik,
da je Bog in človek skupaj, ima torej božjo in človeško
naravo, kateri pa ste v edinosti božje osebe neločljivo zdru¬
ženi, da je kot Bog nebeškemu Očetu enak, da mu gre božja
čast, da se je kot človek silno ponižal, da bo za nas trpel
in umrl ter nas tako rešil večnega pogubljenja. Vse to so
imenitne resnice, katere moramo verovati, o katerih pa v
starej zavezi cel6 nič niso vedeli, ali pa le prav malo.
Kristus je zato v resnici „luč, ki je prisvetila sedečim v
smrtni senci“ (Mat. 4, 16.), luč, katera razsvetli vsakega
človeka, ki pride na ta svet“ (Jan. 1, 9.).

Kristus nas je učil tudi čednosti, katere si moramo
Pridobivati. Prvo, kar je zahteval, je ljubezen do Boga in
do bližnjega. „Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svo¬
jega srca, iz vse svoje duše in iz vse svoje misli. Ta je
največja in prva zapoved. Druga pa je tej enaka: Ljubi
svojega bližnjega, kakor sam sebe“ (Mat. 22, 37.). Pismarji
'n farizeji so imeli za svojega bližnjika le svoje sorodnike,
dobrotnike in prijatelje, svoje sovražnike pa so sovražili,
Jezus pa je zapovedal, da moramo ljubiti tudi svoje sovraž¬
nike (Mat. 5, 43—48.). Posebej priporočal je Jezus Kristus

198

še te-le čednosti: Ponižnost, krotkost, potrpežljivost, pokor¬
ščino, čistost, usmiljenje; torej same take čednosti, ki so
poprej malo znane bile. Kot pripomočke čednostnega živ¬
ljenja je priporočal posebno molitev, prejemanje sv. zakra¬
mentov, katere je postavil, in udeležbo pri službi božji. Kako
priprosti, resnični, vzvišeni, tolažljivi in lahki so ti nauki!
Cel6 bogotajci, ki tajijo božjo naravo Jezusa Kristusa, pripo-
znavajo, da taki nauki za življenje, kakor so Jezusovi, se
ne nahajajo v nobenih bukvah. Ko bi ljudje hoteli živeti
po Kristusovih naukih, lahko trdimo, da bi imeli že na zemlji
mala nebesa. Take nauke oznanjevati mogel je le On, ki
z božjim očesom pregleduje vse kote človeškega srca, ki
pozna vse njegove potrebe, vse njegove namene, take nauke
mogel je dajati le Bog.

Da bi ljudje njegove nauke verovali, posebno pa, da
bi verovali, da je on od Boga obljubljeni Odrešenik, pa je
Jezus tudi spričal resnico svojega nauka.

138. S čim je Jesus spričal resnico svo¬
jega nauka?

Jezus je spričal resnico svojega nauka:

1. s svetostjo svojega življenja.

Ako prebiramo življenje največjih in naj plemenitejših
mož, ne najdemo nobenega, ki bi bil brez napak. Celo naj¬
večji svetniki, ki so se neprenehoma ozirali na Jezusov vzgled
in ga skušali posnemati, se daleč daleč razlikujejo od njega.
Njegovo življenje je bilo nebeško, njegovo življenje je bile
božje. Sv. Peter pravi o Jezusu: „On ni greha storil, tudi
ni bila najdena goljufija v njegovih ustih. On, ko je bil
preklinjan, ni klel; ko je trpel, ni pretil“ (I. Petr. 2, 22. 23.).
„On ni greha poznal“, pravi sv. Pavel (II. Kor. 5, 21.)
In Oče nebeški se je oglasil pri krstu Jezusovem in po¬
zneje pri njegovem spremenjenji: „Ta je moj ljubi Sin, nad
katerim imam dopadenje" (Mat. 3, 17.). Vzrok, da je imel
nebeški Oče dopadenje nad Jezusom, je bila njegova svet-
tost. „Kdo izmed vas me bo greha prepričal ?“ (Jan. 8, 46.)
lo vprašanje je stavil Jezus svojim najhujšim sovražnikom,
ki so pazili natančno na njegovo življenje, ki so zasledovali
vse njegove stopinje, a nihče izmed njih mu ni mogel ka)
očitati, vsi so molčali. Kdo je bil ponižnejši kakor Jezus'

199

On, pravi Bog, je hlapčevsko podobo na se vzel, opravljal
najnižja dela, umrl najsramotnejše smrti na Križu. Kako
čudovita je bila njegova krotkost! Že preroki so ga pri¬
merjali jagnjetu, ki v mesnico peljano ne odpre svojih ust
(Iz. 53, 7.). Imel je potrpljenje s slabostmi ljudij, potrpljenje
s pregreški svojih učencev, potrpljenje s svojimi zlobnimi
sovražniki. Preklinjali so ga, zaničevali, zasramovali, obre¬
kovali, in koliko drugih krivic so mu še storili, a na križu
viseč prosi za svoje morilce: „Oče! odpusti jim, ker ne vedo,
kaj delajo“ (Luk. 28, 34). Kolika je bila njegova pokorščina!
Do svojega tridesetega leta je bil pokoren Mariji in Jožefu.
„In je ž njima šel in prišel v Nazaret in jima je bil pokoren 11
(Luk. 2, 51.). Pokoren je bil duhovski gosposki in plačal
je tempelski davek, kakor drugi Izraelci (Mat. 17, 23—26.);
pokoren je bil deželski gosposki, in ko so ga obsodili k
smrti, ni oporekal, ampak „bil pokoren do smrti" (Filip. 2,
8- 9.). —- Kako je bil šele pokoren svojemu nebeškemu
Očetu! „Ne iščem svoje volje, ampak voljo njega, kateri me
je posla 1“ (Jan. 5, 30.), je rekel, in zopet: „Z nebes sem
prišel, ne da bi delal svojo voljo, ampak voljo tistega, ka¬
teri me je poslal" (Jan. 6, 38.). Kakor drugemu jed, tako
potrebno se mu zdi, da izpolni voljo svojega Očeta. „Moja
jed je, da izpolnim voljo tega, kateri me je poslal, in da
dopolnim njegovo delo" (jan. 4, 34.) in: ,,Jaz vselej to delam,
kar je njemu dopadljivo" (Jan. 8, 29.). — Kako vnet je bil
z a čast svojega Očeta! „Jaz ne iščem svoje časti", je rekel
Judom (Jan. 8, 50.), dasiprav bi jo bil lahko iskal. On je
delal in se potil, trpel lakoto in žejo, prenašal preganjanje,
zasramovanje, obrekovanje, preklinjevanje, sovraštvo, da bi
v fnil Očetu čast, katera mu je bila z grehom odvzeta, in da
bi mu pridobil pravih častilcev. On, ki je bil drugače krotek
j n  potrpežljiv, kakor Jagnje, razvnel se je v sveti jezi, ko
je šlo za čast njegovega Očeta, napravil je, kakor tepežnico iz
Vf vic in zapodil oskrunjevavce hiše božje (Jan. 2, 15.), tako
da „so se njegovi učenci spomnili, da je pisano: „Gorečnost
za tvojo hišo me izjeda" (Ps. 68, 10.). Za čast svojega Očeta
je slednjič umrl na križu. Kako je častil svojega Očeta z
molitvijo! On je molil veliko, stanovitno, goreče! Dvanajst
tet star, napravi trideset ur dolgo pot iz Nazareta v Jeru¬
zalem, da bi v templu molil; v puščavi se je postil, molil
štirideset dnij in štirideset nočij, molil je na skrivnem, molil
1° očitno, da, dostikrat je prečul cele noči v molitvi. Ker je

200

Jezus tako sveto živel, je s tem pokazal, da je svet tudi
njegov nauk, da je resničen, da je božji, ker je bilo njegovo
sveto življenje samo izpolnjevanje njegovega nauka. — Jezus
je spričal resnico svojega nauka:

2. z dokazi svetega pisma.

Že v drugem členu apostolske vere smo slišali, da so
preroki mnogo napovedali o obljubljenem Odrešeniku, da bi
ga mogli ljudje, kadar pride, spoznati na tem, da se bodo
ta prerokovanja izpolnila nad njim. Ta prerokovanja o pri¬
hodnjem Odrešeniku so zapisana v sv. pismu, med drugimi
je tudi prerokovanje Mojzesovo, ki je rekel Izraelcem to-le:
„Preroka jim bom obudil izmed njih bratov, tebi enacega;
ter bom položil svoje besede v njegova usta, in jim bo go¬
voril vse, kar mu bom zapovedal* (V. Mojz. 18, 18.). Tukaj
pravi Gospod po Mojzesu, da bo položil svoje besede v usta
prihodnjega preroka, prihodnjega Odrešenika, bo torej gotovo
učenik resnice. Judje so dobro poznali prerokovanja o pri¬
hodnjem Odrešeniku in lahko bi bili iz njih spoznali, da je
Jezus pravi Odrešenik in učenik resnice, ako bi bili hoteli,
ker so se v njem ta prerokovanja izpolnila. Zaradi tega jim
je Jezus rekel: „Vi preiskujete pisma, ker menite, da imate
v njih večno življenje, in ona so, ki o meni pričujejo'
(Jan. 5,  39.). Jezus je hotel reči: Iz prerokovanj sv. pisma,
katera so se o meni izpolnila, lahko spoznate, da sem ob¬
ljubljeni Odrešenik, da sem Sin božji, ker ta prerokovanja
o meni pričajo. Ako pa je Kristus od Boga obljubljeni Od¬
rešenik in učenik, mora tudi res biti, kar je on učil, ker
Bog ne more lagati, ker je neskončno resničen, pa se tudi
ne motiti, ker je vseveden in neskončno moder. — Jezus je
spričal resnico svojega nauka:

3. s čudeži in prerokbami.

Kaj so čudeži in prerokbe, bomo natančneje slišali v
prihodnjem krščanskem nauku, kakor tudi, kakšne čudeže
je delal Jezus, in kaj je prerokoval. V čudežih se razodeva
božja vsemogočnost, in zaradi tega se je Jezus skliceval
večkrat na svoje čudeže, da bi ljudje, ki so njegove čudeže
videli ali o njih vsaj slišali, spoznali, da je vsemogočen, da
je torej Bog, in da je njegov nauk resničen. Tako je rekel
Judom: »Dela, katera jaz delam, pričujejo o meni, da me J e

201

Oče poslal“ (Jan. 5, 36.). Drugokrat pa jim je rekel: „Ako
ne delam del svojega Očeta, mi nikar ne verjemite, ako jih
pa delam, in ako meni nočete verjeti, verjemite delom, da
spoznate in verujete, da je Oče v meni in jaz v Očetu“
(Jan. 10, 37. 38.). Ko je sv. Janez Krstnik poslal k Jezusu
dva učenca, da jima pove, ali je on obljubljeni Odrešenik,
jima Jezus ni rekel: Jaz sem, skliceval se je na svoja dela,
rekoč: „Pojdita in povejta Janezu, kar sta slišala in videla.
Slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobovi se očiščujejo, gluhi
spreslišujejo, mrtvi vstajajo in ubogim se evangelij oznanjuje"
(Mat. 11, 4. 5.). Jezus je hotel reči: Čudeži, katere jaz delam,
vama pričajo, da sem obljubljeni Odrešenik, da sem pravi
Bog, da je moj nauk resničen. S čudežem je tudi potrdil,
da ima oblast odpuščati grehe (Mark. 2, 10.). Ljudstvo je tudi
iz čudežev Jezusovih spoznalo resnico njegovih naukov, in
zato je reklo: „Kakšen nov uk je to, da z oblastjo tudi ne¬
čistim duhovom zapoveduje in so mu pokorni?" (Mark. 1, 27.).
Jezus je moral ce!6 s čudeži spričati resnico svojega nauka,
ker je prerok Izaija (35, 5.) napovedal, da bode Mesija delal
čudeže, in ker je vedel, da mu je pri mnogih mogoče do¬
seči vero le s čudeži.

Tudi s prerokbami prihodnjih reči je Jezus Kristus
spričal resnico svojega nauka. Kakor se namreč s čudeži
razodeva božja vsemogočnost, tako se s prerokovanjem raz-
odeva božja vsevednost. Vseveden pa je le Bog. Ako pa
je bil Kristus Bog, je gotovo resnico govoril.

Z v r š e t e k.

„Tvoja beseda“, tako govori psalmist Gospodu, »tvoja
heseda je svetilo mojim nogam in luč mojim stezam" (Ps. 118,
(05.). Nauki Jezusa Kristusa, krščanski poslušalci! so sve¬
tilo našim nogam na potu proti nebesom. Nauki Kristusovi
na j nam bodo dražji, kakor tisoči srebra in zlata (Ps. 118, /2.).
Laj bi nam tudi pomagalo, ko bi si tukaj pridobili tudi naj-
Ve čje bogastvo, saj nas ono vzveličati ne more? Vzveličati
na s morejo le nauki Jezusa Kristusa, Sina božjega, zato pa
si nje pridobivajmo, njih se učimo, po njih se ravnajmo.
»Blagor tistim, kateri božjo besedo poslušajo in ohranijo"
(Luk. n, 28.) govori Kristus, in drugokrat pravi: -Moja
j^ti in moji bratje so ti, kateri božjo besedo poslušajo in
spolnjujejo" (Luk. 8, 21.). Amen.

202

29. Krščanski nauk.

„Ako meni ne verjamete, verjemite delom, da spoznate
in verujete, da je Oče v meni in jaz v Očetu", rekel je Jezus
Judom (Jan. 10, 38.), ki niso hoteli verovati njegovim bese¬
dam. Ze v zadnjem krščanskem nauku smo slišali, da je Jezus
Kristus spričal resnico svojega nauka s svetostjo svojega
življenja, z dokazi svetega pisma, s čudeži in prerokbami.
Čudeži so tista dela Kristusova, na katera se je skliceval,
da bi svoj nauk potrdil, čudeži naj bi takorekoč prisilili
Jude, da bi verovali njegovim besedam.

139 , Kaj so čudeši?

Čudeži so taka izredna dela, katerih ne
morejo izvršiti naravne moči, temveč samo
božja vsemogočnost.

Čudeži se imenujejo izredna ali nenavadna dela/ Izredna
dela se čudeži zaradi tega imenujejo, ker prekoračijo na¬
ravni red, ker presegajo naravne moči, ker jih naravne
moči izvršiti ne morejo; izvršiti jih ne morejo naravne moči,
ker takih močij v naravi sploh ni, ali pa ker se čudeži zgo¬
dijo celč proti naravnim postavam. Obuditi mrtvega k živ¬
ljenj u je čudež, zakaj v celi naravi ni nobene take moči, ki
bi mogla mrtveca k življenju obuditi; zapovedati solncu in
luni, naj obstojita na nebu, kakor je storil Jezus (10, I2j,
je čudež, ker je to proti naravnim postavam. Čudež pa utegne
biti tudi tako delo, ki se more sicer izvršiti tudi z narav¬
nimi močmi, vendar ne v istem času, na isti način, kakor
po čudežu, n. pr. bi bil čudež, ako bi bil kdo hipoma ozdrav¬
ljen bolezni, katero morajo ozdraviti sicer tudi naravne moči,
P a  le polagoma. Čudeže izvršiti more le vsemogočnost božja
ali čudeže delati more le Bog in pa tisti, komur Bog V°'
ma 8 a  s svojo vsemogočnostjo. Čudeži se godijo po volj'
božji le iz tega namena, da se spriča, da je kdo od Bog a
poslan in da resnico govori, ali da se spriča svetost ka¬
kega umrlega človeka, ali da se pokaže božja dobrotljivost
in pravičnost. Nikdar pa Bog ne pripusti kakega čudeža v
potrjenje laži.

203

140. Kakšne čudeže je jfesus delal?.

Jezus je delal raznovrstne čudeže, spre¬
menil je na primer vodo v vino in nasitil
dvakrat na tisoče ljudi z malo krulii in ribami,
izganjal hudobne duhove in pomiril vihar na
morju, ozdravljal samo s svojo besedo vsako¬
vrstne bolnike, obujal mrtve in sam veličastno
vstal od mrtvih.

Dela, katera je Jezus Kristus delal, so res izredna dela,
katerih ne morejo izvršiti naravne moči, ampak le vsemo¬
gočnost božja, so res čudeži v pravem pomenu besede. Ka¬
tera naravna moč more vodo v vino spremeniti ali malo
kruhov in rib tako pomnožiti, da se ž njimi nasiti več tisoč
ljudij, potem pa še več ostane, kakor je poprej bilo ? Katera
naravna moč more zapovedati hudobnim duhovom, pomiriti
vetrove in valove? Katera naravna moč more hipoma ozdra¬
viti raznovrstne, tudi neozdravljive bolezni, obuditi celo mrt¬
veca v življenje? Čudeži, katere je Jezus Kristus delal, pa
niso vsi zapisani v sv. pismu, zakaj sv. Janez evangelist na¬
ravnost pravi: „Je pa tudi še mnogo drugega, kar je Jezus
storil, in ko bi se to vsako posebej popisalo, menim, da bi
na ves svet ne šle bukve, katere bi bilo pisati.“ (Jan. 21, 25.)
Kristus je delal čudeže iz svoje lastne moči. Da je Jezus
Kristus delal čudeže iz lastne moči, spoznamo iz besed, ka¬
terih se je posluževal. On ni klical kakor svetniki Boga na
pomoč, ampak je kar naravnost rekel pri mladeniču v Kajimu:
»Mladenič! rečem ti, vstani!" (Luk. 7, 14.) Gobovemu je rekel:
-Hočem, bodi čist!" Besede: ,.Rečem ti“, „hočem u  nam spri-
cujejo njegovo vsemogočnost. (Mat. 8, 3) Ker pa čudeže de-
Hti more samo Bog ali komur Bog pomaga, sledi iz tega,
da  je bil Kristus pravi Bog. Ko bi Kristus ne bil pravi Bog,
a nipak samo človek, bi tudi z božjo močjo ne mogel delati
čudežev, ker bi mu Bog ne bil pomagal delati čudežev v po¬
denje laži. Kakor je Bog po čudežih, katere so delali z
njegovo pomočjo Mojzes in preroki, pokazal, da so od njega
Poslani in da govorijo resnico, prav tako je pokazal po ču-
Hežih, katere je delal Kristus, da resnico govori, če pravi,
da  je Sin božji in pravi Bog. Iz čudežev Jezusovih so res
tudi ljudje spoznali, da je od Boga poslan. Nikodem, ki je bil

204

na skrivnem Jezusov učenec, je rekel božjemu Vzveličarju:
„Učenik! vemo, da si učenik od Boga prišel; zakaj nihče
ne more delati teh čudežev, katere ti delaš, če Bog ni ž
njim“ (Jan. 3, 2.). Sleporojeni, kateremu je Jezus oči odprl,
je rekel Judom: „Vemo, da grešnikov Bog ne usliši, ampak
če kdo Bogu služi in njegovo voljo stori, njega usliši Kar
svet stoji, se ni slišalo, da bi bil‘kdo sleporojenemu odprl
oči. Ko bi ta ne bil od Boga, bi ne bil mogel nič storiti"
(Jan. 9, 31—33.). Jezusovi najbolj zagrizeni sovražniki, farizeji
sami, so rekli: „Kaj hočemo storiti, ker ta človek veliko
čudežev dela? Ako ga tako pustimo, bodo vsi vanj vero¬
vali" (Jan. 11, 47. 48.). A kako je to, da se farizeji, pis-
marji niso spreobrnili? da niso v Jezusa verovali? Njihova
hudobija jih je oslepila, njihova strast je zadušila glas vesti.
Vera je milost, katero lahko človek sprejme ali pa zavrže.
Zato pa tudi čudeži vere vzbuditi ne morejo, če je človek noče.
Saj se tudi dandanes zgodi še mnogo čudežev, postavim''
Lurdu na Francozkem, vender pa ostanejo tudi taki brez¬
verci, ki jih vidijo, brezverci, ker verovati nočejo.

Tudi nas morajo čudeži Jezusovi v veri potrditi, kakor
so potrdili njegove učence in druge ljudi, ki so vanj vero¬
vali! Kako lepo pa se tudi ujemajo Jezusovi čudeži ž nje¬
govimi nauki! Imenoval se je luč sveta, in res je čudežno
dal spregledati slepim; imenoval se je kruh življenja, in res
je dvakrat pomnožil čudežno kruhe; imenoval se je življenje
in vstajenje, in res je čudežno ozdravljal bolnike ter obujal
mrtve.

Jezus pa svojih čudežev ni delal samo iz tega namena,
da bi ž njimi spričal resnico svojega nauka, ampak tudi zato,
da bi ž njimi pokazal svojo dobrotljivost, svojo ljubezen ) n
svoje usmiljenje do ljudi. Zaradi tega je storil največ takih
čudežev, s katerimi je ljudem pomagal v raznih potrebah.
Kadar že nihče več pomagati ni mogel, pomagal je Jezus.
Ta dobrotljivost njegova mora vzbuditi v naših srcih veliko
zaupanja do njega pa tudi veliko ljubezen. Kdo bi ne ljubil
Jezusa, kateri je pomagal s čudeži zato, ker je ljubil?

Jezus je tudi delal čudeže, da bi bili nekake predpo;
dobe in prerokbe prihodnjih naprav v sv. cerkvi. Nekateri
čudeži, kakor ozdravljenja obsedencev, gluhcev, mutcev iu
slepcev, so  predpodobe sv. krsta; ozdravljenja kruljevih, g°'
bovih in oživljenja mrtvih so predpodobe zakramenta sv. P°'

205

kore, spremenjenje vode v vino, pomnoženje kruhov so pred-
podobe sv. Rešnjega Telesa.

Razven s čudeži spričal je Jezus Kristus resnico svo¬
jega nauka tudi s prerokbami.

141. Kaj so prerokbe?

Prerokbe so določne napovedbe takih pri¬
hodnjih rečij, katerih ne more noben drug ve¬
deti, ko sam Bog.

Prerokovati se pravi napovedovati natančno ali določno
take prihodnje reči, katerih ne more nihče drug vedeti, kakor
le Bog. Ako kak vremenski prerok pravi, videč, kako se
kopičijo oblaki, »jutri dobimo dež", še ni prerokoval, ker
se to da sklepati iz naravnih prikaznij, in pa, ker ni gotovo,
da bo deževalo, ker se bodo morda oblaki razpršili in bo
še prav lepo jasno vreme. Ali če kdo pravi o kakem raz-
trošniku: „ta človek, če tudi precej ima, bo še beračil",
tudi ni prerokoval, ampak je to le slutil, ker je beraštvo
lahko naravna posledica raztrošnosti, in ker ni popolnoma go¬
tovo, da bo še tisti človek beračil; on se namteč še lahko
poboljša in prav marljiv postane. Prerokuje le tisti, ki kot
gotovo napovč take prihodnje reči, ki se ne dad6 spoznati
' z  raznih naravnih vzrokov, ampak jih more vedeti samo
vsevedni Bog; zaradi tega pravi katekizem, da so prerokbe
določne napovedbe takih prihodnjih rečij, katerih ne more
uoben drug vedeti, ko sam Bog. Prerokovati more torej tudi
le Bog in tisti, kateremu Bog razodene skrivne prihodnje
feči. Tako je v stari zavezi mnogo razodel pobožnim možem,
Posebno prerokom o Odrešeniku sveta, da so to napovedovali
ljudem pred Kristusom in tako ohranili med njimi vero v
obljubljenega Odrešenika, ljudi po Kristusu pa prepričali o
r esničnosti krščanske vere in jih v njej potrdili. Po Noetu
Jo Bog napovedal vesoljni potop, da bi poboljšal razuzdane
ljudi. Preroki so zvedeli prihodnje reči po notranjem raz¬
svetljenji ali po prikaznih ali po angelih.

Tudi Jezus Kristus je napovedal mnogo prihodnjih rečij,
katerih ne more noben drug vedeti, ko le Bog, in je s tem
spričal, da je pravi Bog in da je njegov nauk resničen.

206

142. Kakšne prihodnje reči je jfesus na¬
povedal?

Jezus je napovedal, da ga bo Juda izdal
in Peter zatajil; kako bo umrl, in da bo vstal
od mrtvih; da bo šel v nebesa in poslal sve¬
tega Duha, da bo Jeruzalem razdejan, in še
mnogo drugih rečij.

Jezus je že vedel, da ga bo Juda izdal, preden je ta
sam na to mislil. Zato je rekel: „Ali vas nisem jaz dva¬
najst izvolil? In eden med vami je hudič 11  [moj zoperniki
(Jan. 6, 71.). „Menil je pa“, razlaga sv. Janez, „Judeža Simo¬
novega, Iškarijota, zakaj ta ga je potlej izdal, akoravno je
bil eden iz dvanajsterih 1 ' (6, 72.). Pri zadnji večerji pa je
Jezus rekel: „Resnično, resnično vam povem. Eden izmed
vas me bo izdal.“ In ko ga je sv. Janez vprašal: »Gospod!
kdo je?“ odgovoril je Jezus: „Tisti je, kateremu bom jaz
pomočeni kruh podal. 11  In je pomočil kruh in ga dal Judežu
Iškarijotu Simonovemu" (Jan 13, 21—26.). „Judež pa, kateri
ga je izdal, je odgovoril, rekoč: Učenik, ali sem jaz? Mu
reče: Ti si rekel 11  (Mat. 26, 25.). Za izdajstvo Judeževo
mogel je vedeti le Bog, ki preiskuje srca in obisti, ki gleda
v srca najskrivnejše kote. Ko bi torej Kristus ne bil ne¬
skončno resnični Bog, kako bi mogel to vedeti ? Izdajstvo
Judeževo je napovedal, da bi svoje učence v veri potrdil,
kakor je sam rekel: „Zdaj vam to povem, preden se zgodi:
da kadar se zgodi, verujete, da sem jaz 11  (Jan. 13, 19.).

Jezus je napovedal, da ga bo Peter zatajil. Kdo bi si
bil mogel misliti, da Peter ne bo hotel Jezusa poznati, ko
gaje vendar Jezus izbral za prvega v svoji cerkvi in mu ob¬
ljubil ključe nebeškega kraljestva, ko je vender Peter tako
slovesno zatrjeval Jezusu: »Da bi se prav vsi pohujšali nad
teboj, jaz vendar ne“ (Mark. 14, 29.) in: „Gospod, s teboj
sem pripravljen v ječo in v smrt iti 11  (Luk. 22. 33.)? A Jezus
mu je popolnoma določno in naravnost rekel: »Resnično ti
povem, da nocoj to noč, predno bo petelin dvakrat zapel,
me boš trikrat zatajil 11  (Mark. 14, 30.). Da bo Peter Jezusa
zatajil, je zopet mogel vedeti le vsevedni Bog, pred kateri®
je odkrita tudi prihodnost.

207

Zelo natančno je popisal Vzveličar svoje trpljen e, smrt
in vstajenje. „Glejte!“ tako je rekel svojim učencem, „gremo
gori v Jeruzalem, in Sin človekov bo izdan velikim duhov¬
nom in pismarjem, in ga bodo obsodili k smrti. In ga bodo
izdali nevernikom v zaničevanje, bičanje in križanje, in tretji
dan bo [od mrtvih] vstal“ (Mat. 20, 18. 19.). Ali more kdo,
ki je samo človek, napovedati mnogo časa poprej, kdaj, kje
in kako bo umrl, in da bo celo od mrtvih vstal? Ne, to
more le kdo, ki ni samo človek, ampak tudi Bog.

Jezus je napovedal, da bo šel v nebesa in poslal sve¬
tega Duha, Da pojde v nebesa, je Jezus večkrat napovedal
(Jan. 6, 63; 16, 26. 28.), posebno pa, ko se je po svojem
vstajenju prikazal Mariji Magdaleni. Tej je rekel: „Pojdi k
svojim bratom in povej jim! Grem k svojemu Očetu in k
vašemu Očetu, k svojemu Bogu in k vašemu Bogu 11  (Jan. 20,
17.'. Tudi sv. Duha je večkrat obljubil poslati. Tako je rekel
apostolom: „Jaz bom Očeta prosil, in vam bo dal drugega
Tolažnika, da ostane vekomaj pri vas, Duha resnice 1 ' (Jan. 14,
16. 17.) in: „Tolažnik pa, sveti Duh, katerega bo poslal Oče
v mojem imenu, on vas bo vse učil in vas opomnil vsega,
karkoli sem vam povedal 11  (Jan. 14, 26.).

Tezus je napovedal, da bo Jeruzalem razdejan: „In ko
se  je približal (Jeruzalemu) in je ugledal mesto, se je zjokal
nad njim rekoč: Da bi bilo spoznalo tudi ti, in zlasti ta svoj
Jan, kar je v tvoj mir! Zdaj pa je skrito pred tvojimi očmi.
Ker prišli bodo dnevi nad te, in tvoji sovražniki te bodo
obdali z zasipom, in te bodo oblegli in stiskali od vseh strani;
in bodo v tla pomandrali tebe in tvoje otroke v tebi, in ne
bodo pustili v tebi kamna na kamnu, zato ko nisi spoznalo
časa svojega obiskanja 11  (Luk. 19, 41-44.). — Jezus je na¬
povedal še mnogo drugih rečij, kakor postavim, da se bo
njegov evangelj oznanjeval po vsem svetu, da bo njegova
cerkev zmagala vse nasprotnike in bo neminljiva.

Vse, kar je Jezus napovedal, se je natačno izpolnilo
'n se izpolnjuje še sedaj, na primer: razširjanje sv. cerkve.

6 prerokbami je Jezus pokazal svojo vsevednost in tako
s Pričal, da je pravi Bog, da je torej tudi njegov nauk

resničen.

208

143. Ali so vsi verovali v Jezusa?

Niso vsi verovali v Jezusa, zlasti veliki
duhovni, pismarji in farizeji so ga sovražili
zavoljo njegovega nauka in ga skušali umoriti.

Ker je Jezus Kristus spričal resnico svojega nauka s
svetostjo svojega življenja, z dokazi svetega pisma, s čudeži
in prerokbami, so tudi mnogi verovali njegovim besedam, a
vsi vender ne. Mnogi se niso dali prepričati, in med temi
so bili zlasti veliki duhovni, pismarji in farizeji. Ti se niso
dali prepričati, ker so bili hudobni. „Sleherni namreč, ka¬
teri dela hudo“, pravi Kristus, „sovraži luč, in ne pride k
luči, da niso svarjena njegova dela“ (Jan. 3, 20.). Ker so
videli, da ga ljudstvo spoštuje in veruje njegove nauke,
vzbudila se je v njihovem srcu strupena zavist, tako da ga
niso mogli videti živega. Njihovo sovraštvo se je še pomno¬
žilo, ker je Jezus Kristus razkril njihovo hinavščino ter jih
imenoval pobeljene grobove“ (Mat. 23, 27.) in otroke liudob-
nega duha (Jan. 8, 44.). Večkrat so ga zaradi tega skušali
umoriti. V tempiu so ga hoteli kamnati (Jan. 8, 59. 10, 31.),
v Nazaretu so ga hoteli suniti raz goro, stavili so mu zvita
vprašanja, imenovali so ga šuntarja in oskrunjevalca so¬
bote itd. Oni niso mirovali, dokler niso dosegli svojega
hudobnega namena.

Z v r š e t e k.

„jaz sem pot, in resnica in življenje. Nihče ne pride
k Očetu drugače, kakor po meni“, je dejal naš Vzvelicai
(Jan. 14, 6.). Jezus Kristus je resnica, zato moramo vero-
vati, kar je on učil, ker drugače zabredemo v zmote. Jezus
Kristus je pot, on nam kaže s svojimi nauki in vzgled',
kako imamo priti v nebesa, zato pa moramo živeti, kakor
nas uči z besedo in vzgledom. Jezus Kristus je življenje, to
je, le po njem prejmemo duhovno življenje svoje duše, posve¬
čujočo milost božjo, in večno življenje, zato pa se moramo
posluževati tistih pripomočkov, katere je on postavil, da p rl '
demo v nebesa. Dragi kristijan! Zahvali Boga, da se je lZ
ljubezni do tebe včlovečil, trdno se drži njega in njego ve g a
nauka in hodi za njim! On ti kliče: ,Jaz sem pot in resnica m
življenje. Nihče ne pride k Očetu, razven po meni“ (Jan. 14 ,6J
Amen.

209

30. Krščanski nauk.

Jezus Kristus je hodil tri leta po svoji domovini od
kraja do kraja skazovaje ljudem dobrote. Ni ga bilo
dneva, da ne bi bil storil ljudem kaj dobrega. Učil je nevedne,
tolažil žalostne, odpuščal grešnikom grehe, izganjal iz ob¬
sedencev hudiče, ozdravljal bolnike, obujal k življenju mrtve.
Mnogi so ga ljubili, a mnogi so ga tudi sovražili, zlasti
veliki duhovni, pismarji in farizeji. Večkrat so ga skušali
umoriti, a ga niso mogli, ker še Jezusovega trpljenja ura ni
prišla in se jim je zaradi tega na ta ali oni način odtegnil. Ko
je Jezus svojega prijatelja Lazarja, kateri je bil že štiri dni
v  grobu, obudil od mrtvih in je vsled tega čudeža mnogo
Judov vanj verovalo, so se zbrali in posvetovali, kaj jim je
storiti. „Kaj hočemo storiti, ker ta človek veliko čudežev
dela? Ako ga tako pustimo, bodo vsi vanj verovali" (Jan. 11,
47. 48.). „Od tistega dne tedaj so se posvetovali, da bi ga
umorili 11  (Jan. 11, 53.). Jezus bi bil seveda lahko preprečil
n jih hudobni naklep, a tega ni hotel, ker je prišla njegova
ura, da bi šel iz tega sveta k Očetu 44  (Jan. 13, 1,). O trpljenju
Kristusovem govori

četrti člen apostolske vere.

144. Kako se glasi četrti člen apostolske vere?

Četrti člen apostolske vere se glasi: „Trpel
1 * ( mI  Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in v
«rob položen."

Ta člen apostolske vere nam pove, da je Jezus resnično
j 1  Pel, kdaj in kako je trpel in umrl, in kako je bil pokopan.
Jezus je ves čas svojega življenja mnogo trpel. On je že
tr pel v mrzlej zimskej noči v Betlehemskem hlevu, on je
’ r Pel, ko je bil osmi dan po postavi obrezan, ko je moral
v e žati pred grozovitim Herodom v Egipt. Ko je začel učiti,
ZlVe l je od miloščine dobrih ljudij. „Lisice imajo jame in

14

210

ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi naslonil
svojo glavo“, je sam dejal (Luk. 9, 58.). Hodil je kakor dobri
pastir za izgubljeno ovco čez hribe in doline, trpel večkrat
lakoto in žejo ter druge nadloge. In kadar se je dostikrat
trudil ves božji dan, umaknil se je zvečer na kako goro in
prečul v molitvi vso noč. Koliko neprilik so mu prizadeli
njegovi sovražniki, ki so ga obrekovali, zmerjali, preganjali.
Koliko je pač trpela njegova duša, ko je videl, da ves njegov
trud pri mnogih brezbrižnih ljudeh tako malo izda, da mu
njegovo ljubezen povračujejo z nehvaležnostjo in da se bo
toliko trdovratnih grešnikov pogubilo. Koliko bridkih solz
je pač on pretočil zaradi tega! Ako torej četrti člen
apostolske vere pravi, da je trpel pod Poncijem Pilatom,
noče s tem reči, da je še le takrat ob koncu svojega
življenja začel trpeti, ampak s tem hoče reči, da je pod
Poncijem Pilatom prestal svoje zadnje in največje trpljenje,
ki je bilo toliko, da se poprejšnje ž njim niti primerjati ne da.

145. Ali je Jezus trpel kot Bog ali kot človek?

Jezus Kristus je trpel le kot človek; zakaj
kot Bog ni mogel trpeti.

V Jezusu Kristusu ste dve naravi: božja in človeška,
pa le ena oseba, in sicer božja, ki združuje v sebi božjo
in človeško naravo. Obe naravi ste sicer neločljivo združeni
v edinosti božje osebe, vender pa ne zmešani Iz tega sledi,
da je Jezus Kristus mogel trpeti po svoji človeški naravi
ali kot človek, ne da bi bila morala trpeti tudi njegova božja
narava. Kot Bog Jezus Kristus ni mogel trpeti, seveda tudi
ne umreti, ker je Bog nespremenljiv, ker je neskončno srečen
in večen. Čeprav pa je Jezus Kristus trpel in umrl le kot
človek, pravimo vender: ,,Bog je za nas trpel, Bog je za
nas umrl“ zato, ker je tisti, ki je za nas trpel in umrl kot
človek, ob enem tudi Bog.

Ali pa je Jezus moral trpeti? Jezus ni moral, ni bn
primoran trpeti, ampak je prostovoljno trpel, ker je sam
hotel. Ze prerok Izaija je napovedal o njegovem trpljenji.
,,Darovan je, ker je sam hotel 14  (Iz. 53, 7.). Jezus sam pa 1®
dejal: „Nihče mi življenja ne vzame, ampak jaz je sam od
sebe dam“ (Jan 10, 18.). Da bi mu nihče ne mogel vzeti

211

življenja, ko bi sam ne hotel, je večkrat pokazal. Kolikokrat
so ga zalezovali, da bi ga umorili! Peljali so ga na visoko
skalo, da bi ga z nje sunili, vzdigovali so kamenje, da bi ga
kamnjali, vender mu niso mogli nič storiti, kakor zadržani
od nevidne moči. On je poprej vedel za svoje trpljenje, lahko
bi se mu torej bil izognil, ako bi bil hotel, ali tega ni hotel
iz usmiljenja in ljubezni do nas, ker bi drugače ne bili rešeni.
,,Kristus nas je ljubil in za nas se dal v dar in klavščino
Bogu v prijeten duh“, piše sv. Pavel (Efez. 5, 2.).

146. Kaj je 'Jezus Kristus trpel?

Jezus Kristus je trpel neizrekljivo velike
bolečine na duši in na telesu.

Jezus Kristus je imel dušo in telo kakor vsak človek,
in kakor vsak človek lahko trpi na duši in na telesu, tako
je tudi Jezus Kristus resnično trpel na duši in na telesu. On
je trpel neizrekljivo velike bolečine, to je: tolike bolečine,
da noben človeški jezik tega izreči, popisati, dopovedati ne
more. Četudi pa so bile bolečine Jezusa Kristusa neizrekljivo
velike, nam vender katekizem pove vsaj nekoliko, kar je
lr pel na duši in na telesu.

147. Kaj je trpel Jezus na duši?

Ka duši je Jezus trpel veliko bridkost in
žalost, zaničevanje in zasramovanje, obreko¬
vanje in druge krivice.

Jezus je v vsem svojem življenju trpel veliko bridkost
'n žalost, vender največjo bridkost in žalost je trpel na
Oljski gori. Ko je na veliki četrtek zvečer jedel s svojimi
učenci velikonočno jagnje, postavil zakrament sv. Rešnjega
Telesa in vzel slovo od svojih učencev, je vstal in se napotil
1  njimi na Oljsko goro. Oljska gora se imenuje, ker je tam
'aslo v prejšnjih časih mnogo oljk. Na Oljski gori bil je
'Jt Getzemani. V tisti vre je šel Jezus in vzel seboj tri svoje
nčence, Petra, Jakoba in Janeza. Prišedši tja jim je dejal:
»Bedite tukaj, da grem tja in molim.“ In je začel žalosten in

14 «

212

otožen prihajati. Tedaj jim je rekel: Moja duša je žalostna
do smrti; ostanite tukaj in čujte z menoj.“ Tako pripoveduje
sv. evangelist Matej (26, 36—38.). Sv. Marko pa pravi: „In
začne prestrašen in otožen biti“ (Mark. 14, 33.). ,,In je malo
dalje šel in padel na svoj obraz, in je molil rekoč: Moj
Oče, ako je mogoče, naj gre od mene ta kelih (to bridko
trpljenje); pa vender ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.
In pride k svojim učencem in jih najde speče, in reče Petru:
Tako niste mogli eno uro z menoj čuti? Čujte in molite, da
ne pridete v skušnjavo. Duh je sicer voljan, meso pa slabo.
Spet je vdrugič šel in molil rekoč: Oče moj ! ako ne more
ta kelih mimo mene iti, kakor da ga pijem, naj se zgodi
tvoja volja. In je spet prišel in jih našel spijoče; njih oči
namreč so bile dremotne. In jih je popustil in spet šel in
vtretjič molil in ravno tiste besede govoril“ (Mat. 26, 39 44.).
.,Prikazal se mu je pa angel z nebes, kateri ga je potrdil
In ko so ga smrtne težave obšle, je dalje molil Njegov pot
pa je bil kakor krvave kaplje tekoče na zemljo 14  (Luk. 22,
43. 44.). Predragi poslušavci, kaj je pač moral Jezus takrat
trpeti, ker je njegov pot bil, kakor krvave kaplje, tekoče
na zemljo, in je moral priti angel z nebes, kateri ga je
potrdil! Kadar človek umira, ga začne obhajati smrtni strah.
Ta strah mu napravljajo grehi pretečenega življenja, spomin
na večnost, o kateri ne vč, ali bo srečna ali nesrečna, ta
strah prihaja od tod, ker se duša brani ločiti se od telesa.
Jezusu Kristusu niso napravljali smrtnega strahu grehi, saj
je bil najsvetejši, tudi ne spomin na večnost, saj je vedel, da
pojde k svojemu Očetu, pač pa misel na ločitev duše od
telesa. Vender krvavi pot, katerega je pri tem potil, ni
prihajal iz strahu pred smrtjo, ampak iz boja, katerega je
imel, da bi smrtni strah premagal. Strah, posebno pa smrtni
strah, žene kri k srcu, ne iz srca. zato pa je človek vsled
strahu bled, ne pa rdeč. Kristusov krvavi pot je torej prihajaj
iz velikanskega napora, s katerim se je trudil, da bi premagal
smrtni strah. Kako velikansk je moral biti ta trud, ki J e
Kristusovo kri, katero je smrtni strah nagnal v srce, zopet
iz srca gnal v telo, in sicer s toliko močjo, da je v krvavih
kapljah pritekla, si mi nikakor misliti ne moremo. Jezusova
srčna kri kaplja na zemljo, tolika je njegova smrtna bridkos
in žalost.

.. . Kaj je bilo vzrok tolike bridkosti in žalosti Jezusove-

Življenje dati je za vsacega človeka nekaj zelo težkega in

213

bridkega, posebno ako je kdo v najlepših letih, pri najboljšej
moči. In glejte, Jezus je bil v najlepših letih in pred oči mu
je stopilo vse njegovo trpljenje in njegova smrt. V duhu je
gledal, kako ga bodo vjeli, po krivem tožili, zasramovali,
obrekovali, bičali, s trnjem kronali, na križ pribili, sploh
vse trpljenje, ki ga je čakalo od takrat, ko ga bodo vjeli,
pa do njegove smrti na križu. Pri pogledu na to krivično,
sramotno in tako silno trpljenje in smrt zgrozila, prestrašila
se je njegova človeška narava tako, da se je začel tresti,
težko sopsti, da so se mu krčile prsi in da se je s prestra¬
šenimi očmi oziral zdaj v nebo, zdaj na zemljo, zdaj na
učence, kakor umirajoči s prestrašenimi očmi išče in pogleduje
okoli stoječe.

Neizrekljivo bridkost in žalost je občutila Kristusova
duša tudi zavoljo nehvaležnosti njegovih učencev. Eden, Judež
Iškarijot, je bil ravno na potu, ko ga je prodal za trideset
srebrnikov, da bi ga izdal s poljubom, znamenjem ljubezni,
njegovim sovražnikom; drugi, Peter, gaje imel čez malo ur
trikrat zatajiti, vsi drugi pa so malomarno pospali. A idel je
v  duhu milijone in milijone kristjanov, katere je odrešil s
svojo krvjo sužnosti satanove, katere je nasičeval z lastnim
mesom, napajal z lastno krvjo, da mu bodo plačevali njegove
neštevilne dobrote z nehvaležnostjo. Z Davidom bi bil lahko
rekel: „Ptuj sem postal svojim bratom, neznan otrokom
svoje matere .. . Pričakoval sem ga, da bi me miloval, pa
ga ni; in da bi me tolažil, pa ga ne najdem' 1  (Ps. 68, 9. 21.).

Tretji vzrok Jezusove bridkosti in žalosti so bili grehi
vseh ljudij od Adama do zadnjega zemljana. Vse grehe je
moral na sebe vzeti in za nje zadostiti. In koliko je število
grehov! Zdaj živi na svetu primeroma 1400 —1500 milijonov
ljudij. Koliko grehov že ti storijo! Vsakih 30--40 let se
jih ravno toliko narodi. Koliko grehov so storili ljudje v
6000 letih in koliko jih bodo še storili do konca sveta.
^se je moral nase vzeti. Pač je lahko rekel s psalmistom.
»Smrtne bolečine so me obdale, in potoki hudobije so me
Prestrašili 1 ' (Ps. 17, 5.), Zdaj pa pomislite to-le: Ako so
imeli nekateri svetniki tolik stud pred grehom, da so omedleli
^li da jim je postalo slabo, kadar so kaj grdega samo slišali,
1'Olik stud je moral imeti še le Jezus, Najsvetejši, ko so mu
stopili pred oči vsi grehi, neizmerno veliki grehi, ki so se
Kodaj storili in se še bodo storili, kolik stud je moral
] ®eti On, ki je natančno spoznal vso hudobijo, vso ostudnost.

214

vse zaničevanje, vso nehvaležnost, ki tiči v vsakem grehu!
Tudi naši grehi so bili krivi Jezusove bridkosti in žalosti
na Oljski gori, zato pa jih srčno obžalujmo in prosimo
Jezusa odpuščanja, ker smo mu tudi mi prizadeli toliko
žalosti.

Slednjič je občutila Jezusova duša toliko bridkost in
žalost, ker je vedel, da brezštevilnim ljudem ne bode njegovo
trpljenje nič koristilo, da se bodo brezštevilni ljudje pogubili
po lastni krivdi. Kako hudo je materi pri srcu, ako ve, da
bo njen srčno ljubljeni otrok nesrečen, da bo moral umreti
grozovite smrti! Neskončno bolj, kakor mati svojega otroka,
ljubi Jezus vsakega človeka, ker za vsakega je prelil svojo
dragoceno kri, za vsakega je dal svoje življenje. Ko bi si
bil mogel reči: ,,Jaz bom moral trpeti sicer strašne muke.
bom moral umreti najgrozovitejše in najsramotnejše smrti na
križu, ali s tem bom rešil vse ljudi brez razločka", bi bilo
to utolažilo njegovo žalostno dušo, ali reči si je moral,
kakor je prerokoval že Izaija: „Zastonj sem se trudil, brez
potrebe in za nič sem potratil svojo moč“ (Iz. 49, 4.), reci
si je moral: „Toliko bom trpel, vso svojo kri bom prelil, ali
le malo jih bom rešil." Ta misel je dušo Jezusovo napol¬
njevala z neizrekljivo bridkostjo in žalostjo. Da bi pač med
nami nobenega ne bilo, zaradi katerega bi Jezus zastonj bil
trpel, ampak da bi vsem pomagalo njegovo trpljenje v
dosego večnega življenja!

Jezus je trpel na duši zaničevanje in zasramovanje.
Judje so Jezusa zaničevali ali ga tako imeli, kakor bi on
nič ne bil, in se tudi zaničljivo proti njem vedli; tako tudi
vojaki. Peljali so Jezusa na dvorišče in mu tam mnogo
zaničljivega storili. „Tedaj se mu pljuvali v obraz, in so g a
za uho bili; drugi pa so ga v obraz s pestmi bili rekoč:
Prerokuj nam, Kriste ! kdo te je udaril?" (Mat. 26, 67.). S
pljuvanjem v obraz in raznimi udarci niso prizadeli muk le
njegovemu telesu, ampak tudi njegovi duši. Ko je Poncij
Pilat postavil Jezusa in cestnega razbojnika Baraba skupaj?
ter vprašal, katerega naj jim izpusti, je množica na pri_g°'
varjanje velikih duhovnikov in starešin zavpila: „Preo s
tem in izpusti nam Baraba" (Luk. 23, 18.). Pomislite, koliko
zaničevanje je bilo za najsvetejšega Jezusa, ko so ga m an l
cenili, kakor cestnega roparja in razbojnika! — Jezusa
so zasramovali ali zasmehovali z besedami in v dejanj 1 -
Zasramovali so ga stražniki, ko so mu zavezali oči in g a

215

za uho bili; zasramoval ga je kralj Herod s svojimi vojaki,
ko ga je oblekel v belo oblačilo kakor norca (Luk. 23, 11.);
zasramovali so ga z bičanjem. Bičanje je bilo zelč sramotno,
zakaj pri Rimljanih so bičali navadno le sužnje, katere so
imeli za izvržek človeškega rodu, Jezus pa ni bil samo
kraljevega rodu, ampak Sin Kralja vseh kraljev, Sin božji.
Zasramovali so Jezusa s tem, da so ga s trnjem kronali.
Vojaki so slišali, da se je Jezus imenoval kralja. Kralj, so
si mislili, mora imeti krono, mora biti v škrlat oblečen,
mora imeti v roki žezlo ali kraljevo palico. Kaj so tedaj
storili? Sv. pismo pravi: „In so ga slekli in mu škrlatast
plašč ogrnili. In so spletli krono iz trnja, in so mu jo na
glavo dejali in trst v njegovo desnico, in so pred njega
poklekovali in ga zasramovali rekoč: Zdrav bodi, kralj
judovski! In so vanj pljuvali in trst jemali in tolkli po
glavi« (Mat. 27, 27—30.). Še takrat, ko je že na križu visel
in bil že blizu smrti, niso nehali ga zasramovati. „Ti pa, ki
so memo hodili«, piše evangelist Matevž, „so ga preklinjevali
>n s svojimi glavami zmajevali in so rekli: Aha, ki tempelj
božji poderaš in ga v treh dneh zopet sezidaš, pomagaj sam
sebi! Če si Sin božji, stopi s križa! Prav tako so ga
zasramovali .tudi veliki duhovni s pismarji in starešini vred
'n so rekli: Drugim je pomagal, sam sebi ne more pomagati.
Ako je izraelski kralj, nai stopi zdaj s križa, in verujemo
vanj. V Boga je zaupal, naj ga zdaj reši, če ga rad ima. Saj
je rekel: Sin Božji sem.“ (Mat. 27, 39-43.). Zasramoval ga
je tudi levi razbojnik, rekoč: „Ako si ti Kristus, pomagaj
sam sebi in nama!« (Luk. 23, 39.)

Jezus je trpel obrekovanje in druge krivice. Njegovi
sovražniki so pravili o njem reči, o katerih so vedeli, da
niso resnične. Tako so rekli Pilatu: „Tega smo našli, da
zapeljuje naš narod, in da brani cesarju davke dajati, in
Pravi, da je on Kristus kralj" . . . „Ljudstvo šunta, kei uči
Po vsi Judeji, začenši od Galileje do sem“ (Luk. 23, 2. 5.).
To je bilo grdo obrekovanje, ko so imenovali Jezusa
zapeljivca, šuntarja in puntarja, ko je vender ljudi le resnico
neil, se branil, ko so ga hoteli napra\iti kralja in naravnost
zapovedal: „Dajte cesarju, kar je cesarjevega« (Mat. 22, 21.).

’ Se druge krivice je trpel, tako n. pr. so si njegovo
obleko pred njegovimi očmi razdelili in za njegovo
suknjo vadljali ga kakor v zasmeh napajali s kisom in
ž °lcem itd.

216

Z v r š e t e k.

Dragi kristijani! Ako premišljujemo bolečine Jezusove
na njegovi duši, moramo pač pripoznati, da so bile neizrekljive.
Kdo, vprašam vas, bi ne ljubil Jezusa, ki je iz gole ljubezni
do nas toliko trpel na svoji duši? Prav ima sv. Pavel, ako
o tistem, ki Jezusa ne ljubi, piše: „Ako kdo neljubi našega
Gospoda Jezusa Kristusa, bodi odločen' 1  (I. Kor. 16, 22.) iz
cerkvene družbe, bodi prekletstvu izdan. Premišljujmo
večkrat Jezusovo dušno bridkost in žalost, da se v naših
srcih vname prava ljubezen do Jezusa. Amen.

31. Krščanski nauk.

Jezus Kristus je trpel neizrekljivo velike bolečine na
duši m na telesu. Na duši je trpel veliko bridkost in žalost,
zaničevanje in zasramovanje, obrekovanje in druge krivice.
Trpljenje Jezusovo na duši smo že premišljevali. Poglejmo
si torej danes:

148. Kaj je trpel jfesus na telesu?

Aa telesu je Jezus trpel mnogo muk, udar¬
cev in hudih ran; hil je bičan, strnjeni kro¬
nan in križan.

Ko je Jezus na Oljski gori odmolil, prišel je vtretjic
k svojim učencem in jim dejal: „Glejte, približala se je ura,
in Sin človekov bo izdan grešnikom v roke. Vstanite, p°J'
dimo, glejte približal se je, kateri me bo izdal. In še je go¬
voril, in glej! Judež, eden dvanajsterih, je prišel, in ž njim
velika množica z meči in kolmi poslana od velikih duhov¬
nikov in starešin ljudstva. Njegov izdajavec pa jim je hil
dal znamenje, rekoč: Katerega koli bom poljubil, tisti j e i
njega primite. In brž je k Jezusu stopil in je rekel: Zdra'
bodi, Učenik! in gaje  poljubil" (Mat. 26, 45—49.) Koga
pozdraviti pomenja: mu vse dobro želeti, koga poljubiti J e
znamenje ljubezni in prijateljstva. A Judež je s pozdravom
in poljubom izdal svojega Učenika. Jezus se mu je dal p°'

217

ljubiti, mu vrnil poljub, ki pa je bil res prijateljski, in mu
rekel ob onem: „Prijatelj! čemu si prišel?“ (Mat. 26, 50.)
Judež! s poljubom izdajaš Sinu človekovega?" (Luk. 22, 48.)
Te besede, v katerih je izražena velika kratkost in ljubezen,
je Jezus govoril Judežu, da bi mu pokazal, da vse ve, in da
bi ganil njegovo hudobno srce. Ali trdosrčnež se ni zmenil
za ljubeznivo svarjenje Gospodovo. Potem je stopil Jezus k
druhali in vprašal: ,.Koga iščete?" Odgovorili so mu: Je¬
zusa Nazareškega!" Ko jim je Jezus rekel: Jaz sem", so
popadali na tla, kakor od strele zadeti. S tem je pokazal
Jezus, da bi mu nič ne mogli, ako bi sam ne hotel trpeti.
Ko so se osvestili, jih zopet vpraša: „Koga iščete?" Ko mu
odvrnejo: ..Jezusa Nazareškega", jim pravi: „Povedal sem
vam že, da sem jaz; ako tedaj mene iščete, pustite te (učence)
Ki...“ „Straža tedaj in poglavar in hlapci Judov so Jezusa
popadli in so ga zvezali" (Jan. 18, 4—12) Druhal je peljala
zvezanega Jezusa z Oljske gore k velikemu duhovniku Anu.
Na tem potu je pretrpel Jezus mnogo telesnih muk. zakaj
Kil je zvezan, in surova druhal ga je najbrž bila, suvala in
sem ter tja vlačila. Pri Anu ga je čakala nova muka, zakaj
tukaj ga je eden služabnikov za uho udaril, ker se mu je
zdelo, da Jezus ne odgovarja primerno. (Jan. 18. 22.) -Ana
je poslal zvezanega h Kajfu, velikemu duhovniku" (Jan.
18) 24.), za Jejusa torej nova telesna muka. Pri Kajfu so ga
obsodili v smrt. Potem so ga peljali vojaki na dvorišče in
ga tam čuvali, stražili. Pa kako? ..Tedaj so mu pljuvali v obraz,
in so ga za uho bili, drugi pa so ga v obraz s pestmi tol-
Kli. rekoč: »Prerokuj nam, Kriste! kdo te je udaril.-" (Mat.
26, 67. 68.) Jezus je bil oslabljen, ker je na Oljski gori
Prelil tolikanj krvi, utrujen, ker so ga hudo mučili in sem-
'ertja vlačili, a namesto počitka prejemati je moral nove
fituke, nove udarce, nova zasramovanja. Tako se je izpolnilo
Prerokovanje, ki je beremo o Vzveličarju pri preroku Izaiju:
i)Svoje telo sem dal njim, ki so me bili in svoja lica njim,
so mi pulili (brado); svojega obličja nisem obrnil od njih,
K' so me zasramovali in zapljuvali" (Iz. 50, 6.). A to je bil
le začetek Jezusovega telesnega trpljenja, zakaj največ
m uk, udarcev in hudih ran je pretrpel, ko je bil bičan, s
tr njem kronan in križan.

Bičanje je bilo zelo sramotno, zakaj bičali so navadno
na jvečje hudodelnike. razbojnike in sužnje. Bičanje pa je bilo
tu di silno, silno boleče. Ko so onega, ki je bil k tej kazni

218

obsojen, do ledja slekli in ga tako trdo k stebru privezali,
da se ni mogel več ganiti, so ga šesteri močni možje bičali
ali šibali s trnjevimi palicami, šibami, z volovskimi žilami,
z železom prepletenimi biči, z verižicami, na kojih konceh
so bili železni kremplji, da se je koža bičanega razmesarila
in se trgali kosci mesa iz njegovega telesa. Dostikrat je
kaznenec že med bičanjem umrl, ali pa je bil pohabljen za
vse življenje. Tako so bičali tudi Jezusa. Slekli so ga, pri¬
vezali k stebru in dva mučitelja začela sta udrihati po njem,
in ko sta se utrudila, sta nastopila dva druga in nato še
tretja. Nežna in občutljiva koža Vzveličarjeva je od udarcev
zardela, se razpočila, zatekla, prikazale so se krvave kaplje
in začele teči na zemljo, tako da je Jezus kmalu stal v svoji
lastni krvi. Kako skeleče, pekoče bolečine je pač moral ob¬
čutiti Jezus, ko so ga bičali! Ko so njegovo kožo z biča¬
njem popolnoma razmesarili, so ga odvezali; oslabljeni Vzve-
ličar se je zgrudil na pol mrtev v svojo lastno kri. Ko je
ležal v svoji krvi, šibali so ga po sporočilu nekaterih cer¬
kvenih očetov še na tleh, da so bili razmesarjeni tudi oni
deli njegovega telesa, katere je poprej steber zakrival. Pn
bičanji Jezusovem so se pač izpolnile do pičice besede pre¬
rokove: „Na hrbtu so mi kovali grešniki" (Ps. 128, 3.) ' n
besede: „Od podplatov do temena ni nič zdravega na njem;
rana in proga in otekla bula ni ne obvezana, ne z zdravilom
zdravljena, ne z oljem omečena" (Iz. 1 , 6.) in: „Nima je ne
podobe ne lepote; in videli smo ga . . . zaničevanega in naj-
zadnjega med ljudmi, moža bolečin ... in kakor zakrito je
bilo njega obličje" (Iz 53, 1—4.).

Zakaj se je pustil Jezus Kristus bičati? Zato, da bi za¬
dostil za vse nečiste grehe ljudij, za grehe paganov, za grehe
kristijanov, za grehe otrok, mladeničev in deklet, za grehe
zakonskih, za grehe starčkov, za grehe v mislih, željah, b e '
sedah in dejanjih. Na razbičanem, razmesarjenem Jezusu m
na njegovih krvavečih ranah naj bi spoznavali ljudje, kale
šen greh je nečistost, naj bi spoznavali nečistniki, kakšne
kazni jih čakajo v peklu, ako se ne spokorijo.

Glava Jezusova menda še ni bila ranjena, zato so si
vojaki izmislili novo muko, kronali so ga. Sv. pismo pravi;
..In so ga slekli in so mu škrlatast plašč ogrnili. In so spleu 1
krono iz trnja, in so mu jo na glavo dejali, in trst v nje¬
govo desnico, in so pred njega poklekovali in ga zasramo¬
vali rekoč: „Zdrav bodi, kralj judovski! In so vanj pljuval'

219

in trst jemali in ga tokli po glavi“ (Mat. 27, 27—30.). Marija
je razodela sv. Birgiti o kronanji Jezusovem: „Nato so pri¬
tisnili trnjevo krono na njegovo glavo, ki je tako hudo pre¬
bodla častitljivo glavo mojega Sina, da je tekoča kri zalila
njegove oči, napolnila ušesa, in bila od tekoče krvi vsa
brada skažena“ (Lib. I. revel. c. X.). „In potem so pritisnili
zelo trdo na njegovo glavo trnjevo krono, ki je segala do
srede čela, in premnogi potočki krvi so se vlili vsled zabo¬
denih trnov po lici in napolnili lase, oči in brado, tako da
se mi je vse samo krv zdela“ (Lib. IV. c. LXX.). Kdo bi
mogel popisati, koliko skelečih bolečin je občutil Jezus, ko
so se mu trni zapičili v glavo, v čelo in silno občutljive
sence! Jezus se je dal s trnjem kronati, da bi zadostil za vse
grehe, katere v mislih in željah storimo, on je torej trpel
zavoljo naših prevzetnih in nečimernih mislij, zavoljo po¬
svetnih mislij, zavoljo brezsrčnih mislij, zavoljo neštevilnih
nečistih mislij in želj. Kdo bi mogel prešteti vse trne, ki
jih je od svoje mladosti do današnjega dne zabodel v Je¬
zusovo glavo s svojimi pregrešnimi mislimi? O da bi jih z
resničnim kesanjem izdrli iz njegove glave!

»In potem, ko so ga zasramovali, so mu slekli plašč
'n ga oblekli v njegova oblačila in ga peljali, da bi ga kri¬
žali (Mat. 27, 31.). Križanje je bila najsramotnejša smrt,
zakaj le sužnje, cestne roparje, zavratne morilce in puntarje
so križali. Križanje pa je bilo ob enem najhujša smrt. Ko
so mu oblekli njegova oblačila, položili so mu na rame
križ, na katerem je imel križan biti. Križ je bil napravljen
'z neobtesanega lesa in je bil po spričevanji sv. Bonaventure
petnajst čevljev dolg, povprek pa je meril osem čevljev. To
je bila gotovo velika teža za oslabljenega \ zveličarja, ven-
der je z veseljem vzel križ na svoje ranjene rame. Ko ga
je nekaj časa nesel, obšla ga je taka slabost, da je začel
omahovati in se je slednjič zgrudil pod težo križevo. Tri¬
krat je padel pod križem. Vojaki so sprevideli, da ne bo
mogel sam prinesti križa na kraj križanja, zato so prisilili
Simona iz Cirene, da mu je gomagal križ nositi. „In kadar
s ° bili prišli na mesto, ki se imenuje mesto mrtvaških glav,
s ° tam križali njega in hudodelnika, enega na desni in enega
mi levi strani" (Luk. 23, 33.). Kako grozne so pač morale
kiti bolečine Jezusove, ko so ga križali! Križali so na dvo¬
jen način. Navadno so postavili najprej križ, privezali nanj
kaznenca za roke in noge in potem jih pribili, ali pa so

220

najpoprej pribili kaznenca na križ, ki je ležal na tleh, in
potem so še le postavili križ Navadno se misli, da so Je¬
zusa križali na drugi način. Iztrgali so ž njega obleko, kar
mu je prizadelo gotovo silne bolečine, ker se je obleka ran
prijela, potem so ga položili na križ, ali kakor se sploh
misli, se je sam vlegel na križ, da bi se daroval za nas.
Zdaj so pribili njegove roke, tiste roke, ki so le blagoslov
in dobrote delile ljudem. Tako je moral Jezus zadostiti za
one grehe, ki jih ljudje storijo z rokami, za grehe, katere
storijo, ko segajo z rokami po ptujem blagu, za grehe, ki
jih storijo s tem, da zlorabijo svoje roke v umor in uboj, da
jih zlorabijo k nečistim dejanjem. Potem so pribili njegove
svete noge, s katerimi je hodil okoli po judovski deželi deleč
duhovne in telesne dobrote. Kdo se ne spomni, ako vidi
pribite noge Vzveličarjeve, grehov, ki jih storijo ljudje s tem,
da hodijo po prepovedanih potih ? Kako nas zaskeli, ako se
nam zabode kak trnek v kožo, a Jezus je bil pribit za roke
in noge z debelimi žreblji, da se nikakor ganiti ni mogel.
Zdaj so vzdignili križ, da bi ga postavili. Ako vzdigujejo
kako drevo, da bi je po koncu postavili v zemljo, kako se
porivajo semtertja, a na križu, ko so ga vzdignili, je visel
Jezus pribit. Kako so se pač raztegnile njegove rane, ko so
križ z vso silo vzdignili in v zemljo zasadili! Kolika muka
za sveto glavo, ko se je trnjeva krona zadela z vso močjo
ob križ! Vzveličar sveta je visel med nebom in zemljo, od
svojega ljudstva zavržen, med dvema razbojnikoma. Glava
se mu je sklonila pod trnjevo krono, v oči kapljala je kri-
prsi so bile raztegnene, roke razpete, iz raznih ran pa J e
tekla kri na zemlji'. Kdo bi mogel popisati bolečine, ki ji' 1
je občutilo Jezusovo telo, ko je moral tako viseti na križu
tri dolge ure? In vsem tem mukam pridružila se je grozna
žeja, ker je izgubil toliko krvi in se gotovo močno potil, ko j e
nesel križ. A s čim so ga napajali v njegovi žeji? Z žolčem
in jesihom. Tako je zadostil za našo nezmernost in požrešnost.

149. Kdo je obsodil ^esusa v smrt na kriMi '

Poncij Pilat, oblastnik Judeje, je obsodil
Jezusa v smrt na križu, in sicer iz strahu
pred Judi.

Rimsko cesarstvo je bilo zelo veliko, zato so moral'
imeti rimski cesarji v raznih pokrajinah svoje namestnik 12

221

ali deželne oblastnike. Oblastnik Judeje je bil za časa Kri¬
stusove smrti Poncij Pilat. On je bil zelo grozovit in krvo¬
ločen mož, ki je storil Judom mnogo krivic. Po Kristusovi
smrti je bil zaradi svojih grozovitosti v Rimu zatožen in v
Galijo pregnan, kjer se je neki sam usmrtil. K Ponciju Pi¬
latu so pripeljali Judje Jezusa, ker ga sami niso mogli k
smrti obsoditi. Poncij Pilat ga je izpraševal in se prepričal,
da je popolnoma nedolžen. On sam je večkrat povdarjal
Jezusovo nedolžnost proti njegovim tožiteljem. „Nič krivega
ne najdem nad tem človekom. 1 ' (Luk. 23, 4.) in: „Nič smrti
vrednega ne najdem na njem 11  (Luk. 23, 22 ). Pilat se je dolgo
ustavljal križanju Jezusa in bi ga bil rad izpustil. Ali Judje
so vpili: „Ako tega izpustiš, nisi cesarjev prijatelj, zakaj
vsak, kateri se kralja dela, cesarju zoper govori 11  (Jan. 19,
12.) Ko je Pilat te besede slišal, se je bal, da ga bodo pri
cesarju zatožili in bo ob svojo čast in službo, in omahljiv in
bojazljiv, kakor je bil, je sedaj privolil v križanje. Dal je
še enkrat priplejati Jezusa in rekel Judom: „Glejte! vaš
kralj! Oni pa so vpili: Preč ž njim, križaj ga! Pilat jim reče:
Vašega kralja bom križal? Veliki duhovni so odgovorili:
kimamo kralja razven cesarja. Takrat tedaj jim gaje izdal,
da bi bil križan" (Jan. 19, 14 — 16.) Preden pa so ga križali,
j e  Pilat še enkrat spoznal očitno nedolžnost Jezusovo. Vzel
J e  vode in si je roke umil vpričo ljudstva rekoč: ,.Jaz sem
nedolžen nad krvjo tega pravičnega, vi glejte! In vse ljud¬
stvo je odgovorilo in reklo: Njegova kri pridi na nas in na
naše otroke" (Mat. 27, 24. 25.). Jezusova obsodba je bila pač
najkrivičnejša, kar jih svet spozna, zakaj njegov sodnik
l J ilat je štiri do petkrat spričal njegovo nedolžnost, vender
Pa ga je obsodil v smrt, in sicer v najsramotnejšo in naj¬
grozovitejšo smrt, v smrt na križu. Kaj pač stori vse strah
Pred ljudmi!

150. Kdo je tožil Jezusa Pilatu?

Veliki duhovni in pismarji so iz sovraštva
1,1  zavisti Jezusa po krivem tožili Pilatu, ces,
da je Boga preklinjal, in da je hotel postati
Judovski kralj.

Veliki duhovniki so imeli precejšno oblast. Nadzoro-
' a k so službo božjo in tempelski zaklad ter so imeli pii

višjem sodišču prvo mesto. Zaradi te visoke službe so bili
v veliki časti pri ljudstvu in vladi. — Pismarji so se mnogo
bavili s sv. pismom in je razlagali ljudstvu, katero jih je
zelo spoštovalo.

Veliki duhovni in pismarji so bili torej najimenitnejši
med Judi. Jezusa pa so hudo sovražili, ker je razkril njihovo
hinavščino in druge hudobije, grajal njihovo življenje in jim
pretil z božjimi kaznimi, zavidali pa so ga zaradi tega, ker
ga je ljudstvo ljubilo in spoštovalo, ker so se bali pri ljud¬
stvu za svojo veljavo. Sovraštvo in zavist jih je torej vo¬
dilo, ko so Jezusa tožili. Oni so natančno opazovali življenje
Jezusovo, da bi našli nad njim kako krivdo, a tega niso
mogli, ker je bil Jezus najsvetejši, zato pa so ga tožili po
krivem. Izbrali pa so posebno dve krivdi, o katerih so ve¬
deli, da se kaznujejo s smrtjo. Po Mojzesovi postavi so
vsakega, ki je Boga preklinjal, kaznovali s smrtjo. Ko je
bil torej Jezus pred judovskim velikim zborom, ga je Kajf
slovesno vprašal: »Zarotim te pri živem Bogu, da nam poveš,
ali si Kristus, Sin božji? Jezus mu reče: Ti si rekel .. •
Tedaj je veliki duhovnik raztrgal svoja oblačila rekoč: Pre¬
klinjal je (Boga); kaj potrebujemo še prič? Glejte! zdaj ste
slišali preklinjevanje. Kaj se vam zdi? Oni pa so odgovo¬
rili in rekli: Smrti je vreden." (Mat 26, 65—66.) Pred judov¬
skim velikim zborom so torej obsodili Jezusa k smrti, ker
so ga po krivem obdolžili bogokletja. Drugače pa so g a
tožili pred Pilatom. Ko so Jezusa privedli k Pilatu, so ga
tožili: „Tega smo našli, da zapeljuje naš narod, in da brani
cesarju dajati davke, in pravi, da je on Kristus, kralj.“ Ko
je Pilat spoznal nedolžnost Jezusovo in očitno izrekel: „Nic
krivega ne najdem nad tem človekom", so še bolj silili, re¬
koč: »Ljudstvo šunta, ker uči po vsi Judeji, začenši od Ga¬
lileje do sem." Zakaj pa so ga pred Pilatom tožili, da se
kralja dela, da cesarju ugovarja? Zato, ker so se po rimski
postavi uporniki, puntarji s smrtjo kaznovali. Tudi ta.za-
tožba je bila popolnoma krivična, zakaj, ko so ga hoteli po
sili vzeti, da bi ga storili kralja, je zbežal na goro (Jan. 6, 15-)
in cesarju dajati davke ni le nikakor branil, ampak je celo
zapovedal: „Dajte cesarju, kar je cesarjevega" (Mat. 22, 21)-
Poglejte, dragi kristijani, kam privede človeka sovraštvo,
zavist in hudobija! Varujte se sovraštva in zavisti, ker iz njo
prihaja toliko hudega, kakor vidimo pri velikih duhovnih
in pismarjih!

223

Z v r š e t e k.

Kristusovo trpljenje na telesu je bilo toliko, da se ni¬
kakor popisati ne da, in kar vam o njem pravimo, ni niti
senca njegovega trpljenja. Pad bi bil mogel reči s prerokom:
»0 vi vsi, ki memo greste po potu, pomislite in glejte, če
je kaka bolečina, kakor bolečina moja" (Zal. pes. 1, 12.).
Sv. Peter pravi: »Kristus je za nas trpel in vam zapustil
vzgled, da hodite po njegovih stopinjah. On ni greha storil,
tudi ni bila najdena goljufija v njegovih ustih“ (I. Petr. 2,
21. 22.). Mi smo grehe storili, zato pa hodimo po Jezusovih
stopinjah in ne branimo se trpljenja, da se spokorimo za
svoje grehe in bomo deležni Kristusove slave. Kristus sam
nam pravi: „Ako kdo hoče za menoj priti, naj zataji sam
sebe, naj zadene svoj križ in hodi za menoj" (Mat. 16, 24.)
Amen.

32. Krščanski nauk.

Na telesu jejezus trpel mnogo muk, udarcev in hudih
r anj bil je bičan, s trnjem kronan in križan. \ smrt na
križu ga je obsodil Poncij Pilat, oblastnik Judeje, in sicer
> z  strahu pred Judi, kateri so mu ga iz sovraštva in zavisti
Po krivem tožili, češ, da je Boga preklinjal in da je hotel
Postati judovski kralj.

151. Kje je bil jfesus križan?

Jezus je 1)il križan na gori Kalvariji, blizu
Jeruzalemskega mesta, in je na križu umrl,
se je njegova duša ločila od telesa.

Gora Kalvarija ali Golgata je majhen grič blizu Jeru¬
zalemskega mesta. Beseda Kalvarija pomeni po slovensko
>:mesto mrtvih glav". To ime je dobila gora od tod, ker je
Popolnoma gola ter ima podobo mrtvaške glave. Zaradi
te §a pravi evangelist: „In kadar so bili prišli na mesto, ki
Sc  imenuje mesto mrtvaških glav, so ga tam križali"
'kak. 23, 33.). Kristus je visel na križu tri dolge ure. Oni,

224

ki so bili na gori Kalvariji, so njegovi sovražniki, ki mu
privoščijo njegovo trpljenje in ga še v trpljenji zasramujejo.
Vse, kar njegovo uho sliši, je bridko žaljenje. Oni, ki so
mu zvesti ostali, mu ne morejo dati nobene tolažbe, ampak
s svojo žalostjo še pomnožujejo njegove dušne bolečine. Tako
trpi njegovo duša. In telo? Ono je razpeto na trdi les križa;
pleča in rane so odprte; v vsaki roki in nogi tiči debel
žrebelj in žge kakor ogenj; mnogoštevilni trnji se zadirajo
v njegovo glavo. Vse njegove kite in žile so pretegnene, da
se kri ne more več redno po njih pretakati, težko se vzdi¬
gujejo prsi, v katerih se krči njegovo srce. Od podplatov
do temena ni nič zdravega na njem; celo truplo je ena velika
rana. Tako visi na križu Jagnje božje tri ure. Drugi, ki so
bili kedaj križani, so navadno obupali zavoljo prevelikih
bolečin, in potem preklinjali Boga, nebesa in zemljo, sami
sebe, uro svojega rojstva, preklinjali svoje sodnike in
mučitelje, pljuvali na gledavce, a drugače Kristus. Kakor bi
bil pozabil na svoje grozovite bolečine, misli le na svoje
sovražnike in druge ljudi. Za svoje sovražnike prosi: „Oče,
odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo“ (Luk. 23, 34.); skesanemu
razbojniku obljubi raj, rekoč: „Resnično ti povem, danes
boš z menoj v raji“ (Luk. 23, 43.); svojo mater Marijo je
priporočil svojemu učencu Janezu, ko je rekel Mariji: ,,Žena!
glej, tvoj sin!“ in Janezu: „Glej, tvoja mati!“ (Jan. 19, 26.)
Ko je Jezus prosil za svoje sovražnike, obljubil desnemu
razbojniku raj in preskrbel svoji materi varuha in pomočnika,
misli še le na sebe. Zaklical je: „Moj Bog! moj Bog!
zakaj si me zapustil? 14  (Mat. 27, 46.), da bi naznanil svojo
popolno zapuščenost. „Potem, ker je Jezus vedel, da je vse
dokončano, da se je dopolnilo pismo, je rekel: Žejen sem? 1
(Jan. 19, 28.). A s čim so ga napojili, ko se je pritožil čez
svojo žejo? So mu dali morda krepilnega vina? ali hladilne
vode? Ne, marveč ponudili so mu jesiha. „Kadar je bil
tedaj Jezus jesiha vzel, je rekel: „Dopolnjeno je!“ (Jan. 19, 30 )
Oče nebeški je poslal svojega Sina na svet nas učit, da bi
Boga prav spoznali in njemu lepo služili. Ta namen je Jezus
dopolnil, zakaj tri leta je hodil po judovski deželi od kraja
do kraja ter učil ljudi z besedo in z vzgledom. Oče nebeški
§ a Jp poslal na svet za nas trpet in umret, da bi bili otroci
božji vekomaj vzveličani. Tudi to je skoraj že popolnoma
dopolnil, zakaj vse svoje življenje je mnogo trpel, posebno
pa zdaj, ko se mu je bližala smrt. Njegovo oko je začelo

225

ugašati, njegovo lice bolj in bolj bledeti, njegovo srce
počasneje biti, njegovo telo se je jelo nategovati. Le še eno
je bilo potreba, da bi bilo vse dopolnjeno, namreč umreti.
»InJezus je zavpil z velikim glasom in rekel: Oče, v tvoje
roke izročim svojo dušo! 11  (Luk. 23, 46.) Po teh besedah
»je glavo nagnil in dušo izdihnil 14  (Jan. 19, 30.). Ako kdo
viseč umrje, najpoprej umrje, in potem se glava nagne, pri
Kristusu pa se je zgodilo ravno nasprotno, zakaj on je
najprej glavo nagnil in potem še le umrl, v znamenje, da je
njegova smrt prostovoljna, kakor je sam rekel: „Nihče
mi življenja ne vzame, ampak jaz je sam od sebe dam“
(Jan. 10, 18.). Jezus je izdihnil svojo dušo, ona se je torej
od telesa ločila, on je v resnici umrl, saj je smrt ločitev
duše od telesa; umrl je na veliki petek ob treh popoldne.

152. Ali se je pri jfeuusovi smrti bo&ja
narava ločila od človeške?

Pri Jezusovi smrti se božja narava ni lo¬
čila od človeške, ampak ostala je združena z
dušo in s telesom.

Jezus Kristus si je privzel človeško naravo, to je dušo
jn telo, in sicer za zmirom. Tudi mrtvo telo Jezusa Kristusa
je bilo in ostane telo Sina božjega, in od telesa ločena
duša Jezusa Kristusa je ostala duša Sina božjega, ali kakor
Pravi katekizem: Pri Jezusovi smrti se božja narava ni ločila
od človeške, ampak ostala je združena z dušo in s telesom.
Po svoji božji naravi je namreč Jezus povsod pričujoč, in
tako je bilo mogoče, da je njegova božja narava ostala
združena z njegovo dušo in z njegovim telesom, čeprav se
je pri smrti duša od telesa ločila. Da je res tako, spoznamo
°d tod, ker se pravi v apostolski veroizpovedi, da je bil
»Sin božji v grob položen 11 , da „je šel pred pekel 11 , kar bi
se ne moglo reči, ko bi ne bilo telo, katero so v grob
Položili, ostalo združeno z božjo naravo; ko bi duša Jezusova,
ki je šla pred pekel, ne bila ostala združena z božjo naravo.
Ker je božja narava Jezusova ostala združena s človeško
naravo tudi po smrti Jezusovi, sledi iz tega, da bi se smelo
Jezusovo telo v grobu ležeče moliti, ali da bi se mu smelo
skazovati tisto češčenje, ki gre edino le Bogu kot naj¬
višjemu Gospodu.

15

226

153. Kateri čudeži so se godili ob Jezu¬
sovi smrti?

01) Jezusovi smrti so se godili ti-le čudeži:
Solnce je oteninelo, pregrinjalo v templu se
je pretrgalo, zemlja se je tresla, skale so
pokale, grobi so se odpirali, in vstalo je
mnogo mrtvili.

„Tisti dan“, govoril je Gospod po preroku Amozu’
„bo solnce opoldne zašlo, in temno bom naredil zemljo ob
belem dnevu“ (Am. 8, 9.). To prerokovanje se je izpolnilo
pri smrti Jezusovi. Sv. evangelist Matevž piše : „Od šeste
ure pa se je tema storila po vsi zemlji do devete ure"
(Mat. 27, 45.) ali po našem računu: od poldne do treb. To
otemnenje solnca se ni moglo zgoditi po naravnem potu,
kakor če solnce mrkne; zakaj velika noč se obhaja ob
času polne lune, ko solnce nikdar ne mrkne, in dalje, če
solnce tudi mrkne, ne traja mrknenje tri ure in tema ni po
vsej zemlji, ampak le na enem kraju ali delu sveta. To
otemnenje solnca je bilo čudežno, in tema je bila tolika, da
pravi Flegon, paganski Grk, da o tako gostej temi nobeno
sporočilo ne govori. Cerkveni pisatelj Tertulijan je rekel
Rimljanom govoreč o čudežnem otemnenju solnca pri Kri¬
stusovi smrti: „Vi sami ste oznanjevali ta svetovni dogodek
v svojih letopisih.“ Tudi kitajski zvezdoslovci so t°
otemnenje solnca zaznamovali v svojih spisih. Ko je grški
učenjak Dijonizij opazil nenavadno otemnenje solnca, pa tudi
spoznal, da se ni zgodilo po navadnem potu, je vskliknil:
„Ali trpi Bog narave, ali pa se svet podira.“ Ko se je
Kristus rodil, prikazala se je čudežna zvezda in oznanila
njegovo rojstvo, otemnenje solnca je oznanjalo njegovo smrt.
Solnce se je skrilo, ker je ugasovala duhovna luč sveta,
temna noč je pokrila Kristusovo nagoto, ker je ljudje niso
hoteli in so Vzveličarju samo ledja nekoliko zagrnili- Judje
so zahtevali od Jezusa večkrat kakega znamenja, zdaj pa so
je prejeli. Drugače daje Bog svojemu solncu sijati na dobre
in hudobne, ali ko je umiral Kristus, odtegnil je solnce tud 1
dobrim;^ da bi pokazal grozno hudodelstvo, katero so stori* 1
Judje. Ko so opazili ljudje otemnenje solnca, polastila se J 111
je neznana groza, in tisti, ki so še ravnokar zasramovan
Vzveličarja, so začeli prestrašeni na prsi trkati.

227

Nadaljne čudeže ob smrti Jezusovi popisuje sv. Matej
tako-le : „In glej! zagrinjalo v templu se je pretrgalo na
dvoje od vrha do tal; in zemlja se je potresla in skale so
pokale, in grobi so se odpirali, in veliko teles svetnikov,
kateri so spali, se je obudilo. In so šli iz grobov po
njegovem vstajenju, in so prišli v sveto mesto, in so se
mnogim prikazali" (Mat. 27, 51—53.). Kakor sporočajo
judovski zgodovinarji, je bilo zagrinjalo v templu štirideset
vatlov dolgo in dvajset vatlov široko, tkano iz zlata in
škrlata ter dlan debelo. Zagrinjalo je najsvetejše v templu,
v katero je smel samo veliki duhovnik enkrat v letu, in
sicer ob prazniku sprave, da je opravil spravno daritev. To
zagrinjalo se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal pri
Vzveličarjevi smrti. Kakor je Jakob nekdaj raztrgal svoje
oblačilo, ko se mu je povedalo, da je divja zver raztrgala
njegovega sina Jožefa, tako se je raztrgalo zagrinjalo v
templu zavoljo hudodelstva brezbožnih Judov. Pretrgalo se
je zagrinjalo v znamenje, da je pri Kristusovi smrti se
raztrgala stara zaveza in začela nova, da je v prihodnje
vsem ljudem dovoljen vstop v najsvetejše, v sveto cerkev,
da Bog ni več samo Bog Judov, ampak Bog vseh narodov
sveta. — Zemlja se je potresla v znamenje žalosti in groze,
ker so umorili njenega stvarnika, pa tudi v znamenje veselja,
kakor pravi sv. Ignacij v svojih duhovnih vajah, da je
Jezus s svojo smrtjo na križu zmagal in strl moč hudobnega
duha. — Skale so pokale, in na gori Kalvariji so nastale
velike razpokline. Skale so pokale v znamenje, da se bodo
odslej srca trda kakor kamen omehčala, razvnela od ljubezni
božje. — Grobi so se odpirali, to se pravi: grobi, ki so
kili vsekani v skale in zadelani s kameni ali kamenitimi
Ploščami, so se odpirali, tako da so se videla trupla
Pokopanih. Grobi so se odpirali v znamenje, da je
Jezus Kristus s svojo smrtjo premagal smrt in da bo
vse meso vzbudil od mrtvih. — ■ Mrtvi pa niso vstali
ta koj po smrti Kristusovi; zakaj ne bilo bi dostojno,

ko bi se bile duše nekaterih v predpeklu združile s
telesi in bivale v Jeruzalemu prav tisti čas, ko je šla
duša Jezusova v predpekel in bivala tam do njegovega

■vstajenja. To nam pove sveti Matevž, ko piše: „In ve-
kko teles svetnikov, kateri so spali, se je obudilo. In

sli so iz grobov po njegovem (Kristusovem) vstajenju,
ln  so prišli v sveto mesto, in so se mnogim prikazali 11

15 *

228

(Mat. 27, 52. 53.). Mnogo mrtvih je vstalo in se pri¬
kazalo, da bi se vstajenje Kristusovo temraje in trdneje
verovajo.

Čudeži, ki so se godili ob Jezusovi smrti, naj bi Jude
in pogane prepričali, da je bil Jezus Kristus pravi Bog in Sin
božji. To so res mnogi tudi spoznali. „Stotnik pa, in kateri
so ž njim bili in Jezusa varovali, ko so videli potres, in
kar se je zgodilo, so se silno zbali in so rekli: Resnično,
ta je bil Sin božji !“ (Mat. 27, 54.) „In vsi ljudje, kateri so
se bili sošli to gledat, kadar so videli, kar se je zgodilo,
so trkali na svoje prsi in se vrnili“ (Luk. 23, 48.). Ljudje
so trkali na svoje prsi, ker so spoznali svojo grešnost,
zlasti, da so krivi smrti Kristusove. Tudi mi smo sokrivi
smrti Kristusove, zaradi tega trkajmno tudi mi skesano na
svoje prsi, kadar se pri sveti maši ponavlja daritev Kristusova
na križu, in vračajmo se od sv. daritve s pobožnimi čustvi.

154. Kdo je pokopal jfesmsovo telo?

Jožef Arimatejec in Mk odeni sta pokopala
Jezusovo telo; položila sta ga v nov, v skalo
vsekan grob, kamor še nihče ni bil položen.

Jezus je umrl na veliki petek ob treh popoldne, toraj
prav ob tisti nri, ob kateri se je zaklalo velikonočno jagnje,
ki je bilo njegova predpodoba. Prihodnji dan, velika sobota,
je bil pri Judih velik praznik. Ta dan niso smeli križani na
križu viseti, pa tudi ne pokopani biti. Zato so Judje prosili
Pilata, naj bi se trupla križanih s križev snela in pokopala.
Na Pilatovo povelje so prišli vojaki in razbojnikoma, ki sta
še živela, strli kosti in jih tako umorili. „Ko so pa prišli do
Jezusa, so videli, da je že mrtev, in mu niso strli kosti; ampak
eden vojakov je s sulico odprl njegovo stran, in zdajci je tekla
km in voda iz nje.“ (Jan. 19, 33. 34.) Jezus je že takrat, ko so
ga bičali, s trnjem kronali in križali, izgubil silno mnogo
krvi; zdaj pa, ko so mu odprli stran, vzeli so mu tudi nje'
govo srčno kri, tako da je v resnici prelil za nas vso svojo
kri do zadnje kapljice.

Križane so pokopali navadno tam, kjer so bili križanj-
Tudi Jezusa so najbrž mislili tam zagrebsti v zemljo, ali Oce
nebeški je odvrnil to sramoto; saj je že prerok Izaija napo'

229

veda], da „bo njegov grob častitljiv" (Iz. 11, 10.). Jožef Ari-
matejec, bogat in imeniten mož, ud velikega zbora, ki pa je
bil pravičen in torej tudi drugih mislij, kakor veliki zbor,
ni privolil v Jezusovo smrt; saj je bil tudi njegov učenec
na skrivnem. Ta je šel k Pilatu in ga prosil, da bi smel
sneti Jezusovo truplo. In Pilat je dovolil. Prišel je tedaj in
snel Jezusovo telo. Prišel je pa tudi Nikodem ... in je pri¬
nesel zmesi mire in aloe okoli sto liber. Vzela sta tedaj
Jezusovo telo in je zavila v tančico z dišavami vred, kakor
je pri Judih šega pokopavati. Bil je na tistem kraju, kjer je
bil križan, vrt, in na tistem vrtu nov grob, v katerega še
nihče ni bil položen. (Jan. 19, 38—41.) Tisti grob je bil v
skalo vsekan in je bil Jožefa Arimatejca (Mat. 27, 60.). Tam
sta tedaj zavoljo dneva r pripravljanja Judov, ker je grob bil
blizu, položila Jezusa“ (Jan. 19, 42.). Zavoljo velike sobote,
ki je imela nastopiti s solnčnim zahodom, niso mogli Jezuso¬
vega trupla popolnoma maziliti in pokopati. In žene so res
Prvi dan po soboti prišle Jezusa mazilit. ,,K durim groba je
Jožef iz Arimateje zavalil velik kamen“ (Mat. 27, 60.). Jezu¬
sovo truplo je torej počivalo v grobu, a veliki v  duhovni, pis¬
oarji in farizeji mu niti zdaj niso dali pokoja. .Sli so k Pilatu
in rekli: „Gospod, spomnili smo se, da je ta zapeljivec, ko
je še živel, rekel: Čez tri dni bom vstal. Ukaži tedaj grob
obvarovati do tretjega dne, da kje ne pridejo njegovi učenci
jn ga ne ukradejo, in ne rek6 ljudstvu: Od mrtvih je vstal;
'n poslednja zmota bo hujša od prve. Pilat pa jim je rekel:
Imate stražo; pojdite, obvarujte, kakor veste. Oni pa so šli in
obdali grob z varuhi in zapečatili kamen“ (Mat. 27, 63—66.).
Glejte, koliko so se trudili zaslepljeni Judje, da bi zabranili
vstajenje Gospodovo; a prav njihovo prizadevanje je pripo¬
moglo, da se je pozneje Gospodovo vstajenje razglasilo tem
hitreje in gotoveje.

Z v r š e t e k.

Najhujša kazen, ki nas je zadela vsled izvirnega greha,
) e  pač smrt, in zato se smrti najbolj bojimo. A dragi kristi-
lani! Odkar je Kristus umrl, odkar je smrt premagal, ona
nima več svojega žela, ona ni več tako strašna. Krščanska
smrt, smrt v milosti božji, je draga v očeh Gospodovih.
Ničesar se nam ni bati, zakaj s svojo smrtjo nam je Kristus
Za služil srečno smrt. Njegov poslednji vzdihljaj: „Oče! v tvoje
r °ke izročam svojo dušo!“ bodi tudi naš poslednji vzdihljaj!

230

S svojo časno smrtjo nam je zaslužil Jezus večno življenje.
Živimo po njegovih naukih in njegovem vzgledu in zaupajmo
trdno na njegovo neskončno zasluženje, potem se nam ne bo
treba bati smrti, potem ne bo imela za nas nič bridkega. Pro¬
simo tudi večkrat preblaženo Devico Marijo, da bi bila, kakor
je bila pri smrti svojega Sina, tudi pri naši smrti, da bi bila
naša tolažnica, naša priprošnica pri svojem Sinu. Amen.

33. Krščanski nauk.

Jezus Kristus, edini Sin Boga Očeta, sam pravi Bog,
je trpel neizrekljivo velike bolečine na duši in na telesu,
umrl je najsramotnejše in zajedno najgrozovitejše smrti na
križu. Jezus ni bil primoran trpeti. »Darovan je, ker je sam
hotel“, napovedal je že prerok Izaija (53, 7.) Jezus sam pa
je rekel kratko pred svojim trpljenjem: „Nihče mi življenja
ne vzame, ampak jaz je sam od sebe dam, in je imam oblast
dati, in je imam oblast spet vzeti“ (Jan. 10, 18.)

155. Zakaj je hotel Jezus trpeti in umreti ?

Jezus je hotel trpeti in umreti:

1. da hi za nas popolnoma zadostil hožji
pravičnosti.

Vsak greh, ki ga človek stori, je dolg pred Bogom,
zakaj z grehom vzame Bogu čast, katera mu gre, mu odreče
dolžno ljubezen, ker stori to, kar Bog prepoveduje. Grešnik
je torej dolžnik božji. Kakor mora tat ali ropar ali kak
drug dolžnik vrniti, kar ni njegovega, ali poplačati svoj
dolg, tako mora tudi grešnik dati Bogu neko povračilo za
nečast, katero mu je z grehom storil, ali mora zadostit’
božji pravičnosti. Povračilo, zadoščenje mora biti primem 0
zadolženju; kolikor večje je zadolženje, -tolikor večje mo’ a
tudi biti [zadoščenje. Dolg, ki si ga človek pri Bogu na-
koplje z grehom, pa je neskončno velik. Koliko višji je nam¬
reč tisti, kogar kdo razžali, toliko večje je tudi razžaljeni 0 ;
Večje je razžaljenje, če kdo razžali očeta, kakor če razžah
brata, večje je razžaljenje, če kdo razžali cesarja, kakor °°
razzali berača. Bog pa je Kralj vseh kraljev, Gospod vscq

231

gospodov, neskončno popolno bitje. Nečast, katera se Bogu
stori z grehom, je torej tudi neskončna. More li človek, slaba,
končna stvar, dati Bogu primerno, popolno zadoščenje? Ni¬
kakor ne, ker človekovo zadoščevanje ne more nikdar enako
biti razžaljenju neskončnega božjega veličastva. „Človek“,
pravi psalmist, „ničesar ne more dati Bogu za spravo, in
(ne more dati) odkupila za svoje življenje, četudi bi se trudil
vedno, da bi živel do konca“ (Ps. 48, 9. 10.). Le kaka božja
oseba je mogla popolnoma zadostiti božji pravičnosti. Jezus
Kristus je zaradi tega trpel in umrl, da bi za nas popolnoma
zadostil božji pravičnosti. Sv. Pavel piše: „Ko smo bili so¬
vražniki, bili smo spravljeni z Bogom po smrti njegovega
Sina“ (Rimlj. 5, 10.). Sveti Janez pa veli: „Kristus je sprava
za naše grehe; pa ne samo za naše, ampak tudi za (grehe)
ysega sveta" (I. Jan. 2, 2). Kaj je za otroka hujšega, kakor
ce živi v jezi s svojimi stariši in ne sme pred njihovo obličje!
Absalom, sin Davidov, ni smel stopiti pred obličje očetovo.
To mu je bilo tako hudo, da je rekel kraljevemu vojsko¬
vodju Joabu: „Prosim tedaj (stori), da vidim kraljevo obličje!
Ako se pa še spominja moje hudobije, naj me umori."
(II. Kralj. 14, 32.). In glejte, mi smo bili sovražniki dobrega
nebeškega Očeta, Kristus pa nas je ž njim spravil, ko je za
nas zadostil. O kolika dobrota je to, da smemo zopet ime¬
novati Boga svojega ljubega Očeta! Ne zamerimo se mu
nikdar več! — Jezus je hotel trpeti in umreti:

2. da bi nas odrešil greha, sužnosti hu¬
dobnega duha in večnega pogubljenja.

S svojim trpljenjem in s svojo smrtjo nas je Jezus
odrešil greha. Ta resnica je jasno spričana v sv. pismu.
Trerok Izaija pravi: „On pa je bil ranjen zavoljo naših gre¬
hov in potrt zavoljo naših hudobij; pokorjenje je bilo nad
njim zavoljo našega miru, in z njegovimi ranami smo bili
ozdravljeni" (Iz. 53, 5.). Še preden se je Jezus rodil, je rekel
an gel sv. Jožefu: „Imenuj njegovo ime Jezus; on bo namreč
odrešil svoje ljudstvo njih grehov" (Mat. 1, 20). Sv. Janez
Krstnik je rekel zagledavši Jezusa: „Glej, Jagnje božje, glej,
Katero odjemlje greh sveta" (Jan. 1, 29.). Sv. Janez evange¬
list pa veli: „Kri Jezusa Kristusa nas očisti vsega greha"
(h Jan. 1, 7.) in: „On nas je ljubil in nas opral naših gre¬
hov v svoji krvi“ (Skriv. raz. 1, 5.). Ako pa pravimo, da

232

nas je Kristus odrešil greha, nečemo reči, kakor bi zdaj ne
bilo več nobenega greha na svetu ali kakor bi zdaj ljudje
ne mogli več grešiti, ker nas sv. vera uči, da se vsak člo¬
vek rodi z izvirnim grehom in tudi sam lahko dejanski
greši, ako prelomi zapovedi božje in cerkvene, ampak tiste
besede pomenijo, da se zavoljo zasluženja Jezusa Kristusa
moremo očistiti izvirnega greha in vseh osebnih grehov.
Zaradi Kristusovega zasluženja je Bog pripravljen odpustiti
nam naše grehe; Kristusovo zasluženje je takorekoč denar,
s katerim plačamo dolgove, ki smo si jih z grehi nakopali
Greh je pravo in edino zlo, največje zlo. Ako nas je torej
Kristus odrešil greha, odrešil nas je največjega zlega. O ko¬
lika mora biti naša hvaležnost do njega!

S svojim trpljenjem in svojo smrtjo nas je Jezus odrešil
sužnosti hudobnega duha. Ljudje so se dali hudobnemu duhu
zmotiti in zapeljati v greh ter so zapadli njegovi sužnosti
„Zakaj od kogar je kdo premagan, tistega je tudi suženj",
piše sv. Peter (II. 2, 19.). Satan si je podorgel skoraj vse
ljudi, ker jih je zapeljal, da niso več služili Bogu, svojemu
stvarniku, ampak njemu, da niso delali več tega, kar jim je
Bog zapovedal, ampak to, kar jim je veleval hudobni duh.
Te sužnosti nas je odrešil Kristus. Sam je dejal pred svo¬
jim trpljenjem: „Zdaj bo vojvoda tega sveta izvržen“ (Jan.
12, 31.). Sveti Pavel pa piše: „In je pobral orožje pogla¬
varstvom in oblastem, in jih je srčno peljal, in je očitno
zmago čez nje obhajal sam v sebi" (Kol. 2, 15.). Poglavar¬
stva in oblasti so hudobni duhovi, katerih moč je Kristus
strl, in ljudem zaslužil milost, da se ž njeno pomočjo
lahko ustavljajo zalezovanju hudobnih duhov. Nekaj mod
še hudobni duh vedno ima nad ljudmi, a premagati jih
vender ne more, ako sami nočejo in se zatečejo pod mo¬
gočno obrambo Jezusovega križa in imena v zaupni molitvi-

S svojim trpljenjem in s svojo smrtjo nas je odresu
Jezus Kristus večnega pogubljenja. Ker se rodimo z izvir¬
nim grehom, ker sami večkrat prelomimo zapovedi božje,
božji pravičnosti pa sami popolnoma zadostiti ne moremo,
čakalo nas je večno pogubljenje. Jezus pa nas je rešil več¬
nega pogubljenja. „Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega
edinega Sina, da, kdorkoli vanj veruje, se ne pogubi, temveč
ima večno življenje" (Jan. 3, 16.). Sv. Pavel pa pravi: „N lC
obsojenja vrednega ni nad tistimi, kateri »o v Kristusu Je¬
zusu, kateri ne žive po mesu" (Rimlj. 8, L). Z besedami:

233

„Kristus nas je odrešil večnega pogubljenja", pa ni rečeno,
kakor bi se nihče ne mogel pogubiti, ampak s tem je samo
rečeno, da se zdaj lahko rešimo večnega pogubljenja po za-
služenju Kristusovem, kar bi drugače ne mogli, ko bi storili
še toliko dobrega. Bežimo pred grehom, zakaj greh je, ki
nas oropa večnega življenja, ki nas izroči v sužnost hudob¬
nega duha in nas trešči v večno .pogubljenje!

Jezus Kristus je hotel trpeti in umreti:

3. (la M nam zaslužil mnogo milostij in
večno vzveličanje.

Malo bi nam koristilo, da nas je Jezus Kristus spravil
z nebeškim Očetom, da nas je odrešil sužnosti hudobnega
duha in večnega pogubljenja, ko bi ne imeli tudi milostij, ki
so nam potrebne, da otroci božji ostanemo in se vzveličamo.
Tudi mnogo milostij nam je Kristus zaslužil. „Od njegove
polnosti smo vsi prejeli, tudi milost za milost", piše sveti
Janez (1, 16). Sv. Pavel pa pravi: „Bog pa, kateri je bogat
v usmiljenju, nas je zavoljo svoje prevelike ljubezni, s ka¬
tero nas je ljubil,... oživil s Kristusom vred (s čegar milostjo
ste odrešeni) . .., da bi skazal v prihodnjih časih obilno bo¬
gastvo svoje milosti po dobrotljivosti proti nam v Kristusu
Jezusu" (Efež. 2, 4—7.). Obilne milosti, ki nam jih je Kristus
zaslužil, delijo se nam v sv. zakramentih, katere je postavil
v naše posvečenje. S svojim trpljenjem in s svojo smrtjo
nam je zaslužil tudi še druge milosti, postavim, da prema¬
gujemo raznotere skušnjave in ostanemo v dobrem stanovitni,
da Bog sliši in uslišuje naše molitve, da so naša dobra dela
zaslužljiva za večno življenje.

Adamov greh je nebesa zaprl vsem ljudem, in bila bi
vekomaj zaprta, ako bi Kristus ne bil zadostil za grehe
sveta. V stari zavezi je bilo mnogo pravičnih, ki so zvesto
služili Bogu, ali v nebesa niso mogli priti, ker so njihove
duše bile še omadeževane z izvirnim grehom. Jezus pa je s
svojo smrtjo na križu zaslužil vsem ljudem pravico do nebes
ali do večnega vzveličanja v nebesih. Sv. Pavel pravi: „Imamo
tedaj, bratje! upanje, priti v svetišče (v nebesa) po Kristu¬
sovi krvi" (Hebr. 10, 19.). „Dokler ni bilo križa", veli lepo
sveti Avguštin, „ni bilo lestve v nebesa; zato pa ni mogel
niti Abraham, niti Jakob, niti David, niti kak drug človek
tja priti. Zdaj pa je lestva postavljena, križ je postavljen, in

234

pot v nebesa odprta.“ Ker nam je Jezus zaslužil večno vzve-
ličanje, zato piše sv. Pavel, da smo otroci božji, in potem
pravi: „Ako pa otroci, (smo) tudi deleži; deleži sicer božji,
sodeleži pa Kristusovi; če le ž njim trpimo, da bomo ž njim
tudi poveličani 11  (Rimlj. 8, 16. 17.). Sveti Leon pa pravi:
„Po neizrekljivi milosti Jezusa Kristusa smo mnogo več in
večje reči dobili, kakor smo po zavisti satanovi izgubili.“

Da, po trpljenju in po smrti Kristusovi nam je došlo
vse dobro, zato pa zvršuje tudi sv. cerkev vse molitve z be¬
sedami: Po Kristusu Gospodu našem. Amen.

156. Zakaj je mogel jfezus za nas popol¬
noma -zadostiti?

Jezus je mogel za nas popolnoma zado¬
stiti, ker ni samo človek, temveč tudi Bog,
in ker ima torej njegova smrt neskončno
vrednost.

Vrednost dobrih del je odvisna od veljavnosti osebe,
ki opravi dobro delo; zakaj vsako dejanje je takorekoč
nekak del osebe, se udeležuje njene veljavnosti. Ako kak
človek opravi kako dobro delo, ima isto dobro delo človeško
vrednost; ako kaka božja oseba opravi kako dobro delo,
ima ono božjo vrednost. Ker pa je Bog neskončen, so tudi
njegova dela neskončne vrednosti. Jezus Kristus je sicer
trpel in umrl po svoji človeški naravi ali kot človek, ven-
der pa ima njegova smrt neskončno vrednost, ker je bila
njegova človeška narava^ neločljivo združena z božjo naravo
v edinosti božje osebe. Človeška narava v Kristusu je bila
nekako orodje njegove božje osebe, katerega se je poslužila,
da bi za nas zadostila s trpljenjem in smrtjo. Ker je božja
oseba v Kristusu neskončne vrednosti, je tudi njeno zado¬
ščenje neskončne vrednosti. Zato pravimo, da je mogel Jezus
Kristus za nas popolnoma zadostiti.

Motili pa bi se, ako bi mislili, da je moral Jezus toliko
trpeti, da bi za nas popolnoma zadostil božji pravičnosti.
Ena kapljica Kristusove krvi bi bila zadoščevala v naše
odrešenje, vendar, da bi nam pokazal, kako zel6 nas ljubi,
trpel je Jezus neizrekljive bolečine na duši in na telesu. Kaj
bi rekli, a ko bi kraljevi sin zavoljo kakega berača trpel
revščino? ko bi celo namesto njega umrl? Kaj ne, rekli bi-

235

Ta kraljevič ima najboljše, najljubeznivejše srce? In glejte!
Jezus ni le zapustil nebesa, prenašal tri in trideset let rev¬
ščino na zemlji, ampak je tudi na lesu sv. križa prelil za
nas svojo kri do zadnje kaplje. Ali more imeti kdo večjo
ljubezen? Ali ga ne bomo ljubili tudi mi?

Jezus Kristus je hotel dalje toliko trpeti, da bi nam
pokazal, kako strašno zlo je greh. Kdo izmed nas bi mogel
imeti greh še za kaj malega, ako pomisli, koliko je sin
božji pretrpel zavoljo greha ? Kdo izmed nas bi se ne ogi¬
bal greha, ako pomisli, da je nebeški Oče zavoljo tujih gre¬
hov dal svojega edinega ljubljenega Sina v takšno trpljenje
in smrt? Premišljujmo radi trpljenje in smrt Gospodovo; to
premišljevanje nas bo prepričalo, da je greh največje zlo na
svetu.

Slednjič je hotel Jezus toliko trpeti, da bi ljudje bolj
potrpežljivo nosili svoje križe in težave. In res nam ne more
ničesar toliko olajšati našega trpljenja, kakor premišljevanje
trpljenja in smrti Jezusa Kristusa. Ako je naš Gospod toliko
trpel, kako bi se mogli pritoževati nad križi njegovi hlapci ?
Ako je najnedolžniši kelih trpljenja izpraznil do dna, kako
bi se grešniki branili nekoliko kapljic iz keliha trpljenja?
Ako je Jezus po križevem potu šel v svojo čast, kako ho¬
čemo mi po drugem potu hoditi v nebesa? Trpeči Vzveličar
naj nam bode zaradi tega večkrat pred očmi, in lažje bomo
prenašali svoje trpljenje.

157. Ali se morejo po jfeuusovem saslu-
&eiiju vsveličati vsi ljudje?

Po Jezusovem zasluženju se morejo vzve-
ličati vsi ljudje, ee store, kar je potrebno, da
se ga udeleže.

Jezus je umrl za vse ljudi. Sv. Janez piše: „On je
sprava za naše grehe; pa ne samo za naše, ampak tudi za
(grehe) vsega sveta" (I. Jan. 2, 2.). Ker je Jezus sprava za
grehe vsega sveta, je gotovo, da se morejo po njegovem
zasluženju vzveličati vsi ljudje, toda le tedaj, če store, kar
je potrebno, da se ga udeležč. Kakor preide Adamov greh
na one, ki so njegovega rodu, tako preide tudi zasluženje
Kristusa, drugega Adama, našega duhovnega očeta, le na
°ne, ki so duhovno prerojeni in ž njim v zvezi vsled tega

236

prerojenja. Kristus je trta in daje življenski sok le onim
mladikam, ki so ž njim združene. Da pa postane kdo mla¬
dika te trte ali da postane ud duhovnega telesa, katerega
glava je Kristus, in se udeležuje Kristusovega zasluženja,
mora vse verovati, kar je Bog razodel, mora v Boga upati,
ga nad vse ljubiti ter izpolnjevati njegove zapovedi, mora
prejemati sv. zakramente nam v vzveličanje postavljene in
slednjič mora biti krščansko pravičen. Kdor se bo torej
pogubil, se bo pogubil zato, ker ne stori vsega, kar je po¬
trebno, da se udeleži zasluženja Kristusovega, katero nam
je pridobil s svojim trpljenjem in s svojo smrtjo; pogubil
se bo po lastni krivdi.

Kristusovega trpljenja spominja nas večkrat sv. cer¬
kev, tako veliki teden, ko obhajamo spomin velikih in sve¬
tih skrivnostij njegovega trpljenja prav posebej. Na krvavi
pot Kristusov na Oljski gori spominja nas zvonenje ob če¬
trtkih, na Kristusovo smrt zvonenje ob petkih ob tretji
uri popoldne. Božji grob, ki se napravi na veliki četrtek in
se izpostavi sv. Rešnje Telo vernikom v češčenje, nas spo¬
minja Kristusa v grobu ležečega. Ker je s Kristusom vred
trpela tudi njegova Mati Marija, priporoča sv. cerkev češče¬
nje žalostne Matere božje, kateri na čast je postavila dva
praznika, in sicer v petek pred cvetno nedeljo in tretjo nedeljo
v mesecu septembru. — Križev pot je pobožnost, pri kateri
v duhu spremljamo božjega Odrešenika ob štirinajstih po¬
stajah, odtlej, ko je bil k smrti obsojen, dotlej, ko je bil v
grob položen, ter ob enem premišljujemo njegovo bridko
trpljenje in smrt. — Najdenje sv. križa ki se obhaja tret¬
jega majnika, nam kliče v spomin, kako je pobožna cesa¬
rica Helena našla križ Kristusov, povišanje svetega križa
14. septembra pa, kako je bil križ Kristusov, kije  bil oropan
od perzijanskega kralja, bil znova pridobljen in postavljen
v cerkvi, ki so jo sezidali nad svetim grobom.

Tako skrbi sv. cerkev, da se Kristusovega trpljenja prav
pogosto spominjamo, kakor tudi milostij, katere nam j e
Kristus na križu zaslužil.

Z v r š e t e k.

Kristusovo trpljenje in smrt, dragi kristijani, nam naj¬
bolje kaže, koliko so vredne naše duše, ker se samemu
Sinu božjemu ni prevelika cena zdela darovati zanje svoje
življenje. Naš Vzveličar je vse storil, kar je bilo treba, da

237

se vzveličamo, zadostil je božji pravičnosti, odrešil nas je
greha, sužnosti hudobnega duha in večnega pogubljenja,
zaslužil nam je mnogo milostij in odprl zaprta nebesa. Da
se bomo pa udeležili Kristusovega zasluženja in iž njega
izvirajočega večnega življenja, storimo tudi sami, kar nam
je storiti treba, zakaj: „On ki nas je ustvaril brez nas“,
veli sveti Avguštin, „nas ne bo vzveličal brez nas“, brez
našega sodelovanja. Spominjajmo se večkrat križanega Je¬
zusa in recimo si: „Glej, jagnje božje, glej, katero odjemlje
greh sveta“ (Jan. 1, 29.). Spominjajmo se večkrat ljubezni
Očetove! „Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinega
Sina, da, kdorkoli vanj veruje, se ne pogubi, temveč ima
večno življenje" (Jan. 3, 16.). Premišljujmo večkrat Jezusa
na križu! „Vse kaže ljubezen", pravi sv. Avguštin: „glava
je nagnena, da bi te poljubila, roke so razprostrte, da bi te
objele; srce je odprto, da bi te sprejelo v se.“ „Za vse je
umrl Kristus", kliče nam sv. Pavel, da tudi, kateri živč, ne žive
več sebi, ampak njemu, kateri je za nje umrl" (II. Kor.
5, 15.) Amen.

34. Krščanski nauk.

,.Jezus je zavpil z velikim glasom in rekel: Oče, v tvoje
roke izročim svojo dušo" (Luk. 23, 46.). Po teh besedah
„je glavo nagnil in dušo izdihnil" (Jan. 19, 30.). Truplo Je¬
zusovo sta pokopala Jožef Arimatejec in Nikodem, dva boga¬
boječa moža, položila sta je v nov, v skalo vsekan grob,
kamor še nihče ni bil položen. Kje pa je bila duša Jezu¬
sova, ko je njegovo truplo počivalo v grobu? Kaj se je z
njo zgodilo? To nam pove:

Peti člen apostolske vere.

158. Kako se glasi peti člen apostolske
vere ?

Peti člen apostolske vere se glasi: ..Šel
pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal.“

Peti člen apostolske vere ima dva dela, izmed katerih
nam prvi pove, da je šla duša Jezusova pred pekel, ali da
ju šel Jezus Kristus pred pekel, kakor se tudi lahko reče,

238

ker se njegova božja narava ni ločila od njegove duše, ka¬
kor tudi od telesa ne, tako da je ena in ista božja oseba v
Kristusu bila zajedno v predpeklu kakor v grobu, tukaj ne¬
ločljivo združena s truplom, tam neločljivo združena z dušo.
Drugi del petega člena apostolske vere pa nam pove, da je
Jezus Kristus tretji dan združil svojo dušo zopet s telesom
in je vstal od mrtvih.

159. Kaj pomenijo besede: „sel predpekeV ?

Besede: „šel pred pekel“ pomenijo, daje
šla Jezusova duša po smrti v predpekel.

Da je duša Jezusova res šla v predpekel, uči sv. pismo.
V bukvah psalmov beremo, da pravi prerok v imenu
Vzveličarjevem: „Ne boš pustil moje duše v peklu“ (Ps. 15,
10.). Sv. Peter pravi: ,,Kristus ... je bil umorjen po mesu,
oživljen pa v duhu, v katerem je prišel tudi k duhovom,
ki so bili v ječi, in jim oznanjeval" (I. Petr. 3, 18. 19.)
Tudi sv. Pavel uči to resnico, ko pravi: „Sel je na visoko
in vjete peljal jetnike ... Da je pa gori šel, kaj je druzega,
kakor da je poprej tudi doli šel v spodnje kraje zemlje )
(Efež. 4, 8. 9.). To resnico potrjujejo latinski, kakor tudi
grški cerkveni očetje. Sv. Irenej pravi: „Gospod se je mudil
do tretjega dne v notranjščini zemlje ... ko je šel v smrtno
senco, kjer so bivale duše rajnih (Adv. haer. 1. 5. cap. 31.).
Isto uči večkrat Origen, Tertuljan; sv. Avguštin meni, da le
kak brezverec more nad tem ovomiti (Ep. 99. ad Evod.)

160. Kaj je predpekel?

Predpekel je kraj, kjer so duše pravičnih
pred Kristusom umrlih mirno in krez bolečin
pričakovale Odrešenika.

Greh Adamov je zaprl nebesa ne samo njemu, ampak
vsem ljudem. Če je torej kak pravičnik stare zaveze umrl,
ni mogel priti v nebesa, ampak je prišel, ako je veroval v
obljubljenega Odrešenika, upal vanj ter živel po zapovedih
božjih, v predpekel, to je skrit kraj, ki se imenuje tudi Abra-

239

hamovo naročje. Na tem kraju so čakale duše pravičnih,
pred Kristusom umrlih Odrešenika. Duše v predpeklu so za
gotovo vedele, da pojdejo v nebesa, kakor hitro pride Odre¬
šenik sveta, zato pa so ga mirno lahko čakale, saj jih je
tolažilo sladko upanje, da se bolj in bolj približuje čas nji¬
hovega odrešenja. Tudi trpele niso nič duše v pred¬
peklu, le obličja božjega niso mogle gledati. Njihovo
hrepenenje po odrešenju se je končno izpolnilo na veliki
petek, ko je prišla duša Kristusova združena z božjo na¬
ravo k njim.

161. Zakaj je šel jfesus pred pekel?

Jezus je šel pred pekel, da je oznanil du¬
šam pravičnih njihovo odrešenje.

Ko je Jezus prišel v predpekel, oznanil je dušam pra¬
vičnih, da je njihovo odrešenje dovršeno z njegovim trplje¬
njem in njegovo smrtjo, da ne bodo več jetniki v predpeklu,
in da pojdejo kmalu v nebesa. Koliko je pač moralo biti
veselje duš v predpeklu, ko je Jezus v svojem božjem veli¬
častvu stal v njihovi sredini in jim povedal, da je njihov
Odrešenik! Ko je perzijanski kralj Cir Izraelcem oznanil, da
se smejo po sedemdesetletnej sužnosti vrniti v sv. deželo in
zopet sezidati jeruzalemski tempel, so se silno obveselili in
so rekli: „Ko je Gospod obrnil sijonske jetnike, bili smo
kakor potolaženi. Tedaj je napolnil naša usta z veseljem, in
naš jezik z radostjo" (Ps. 125, 1. 2.). Koliko večje je moralo
biti še le veselje pravičnih v predpeklu, izmed katerih so
mnogi tisoč in še več let čakali odrešenja, ko jim je Jezus
rekel: ,Jaz sem vaš Odrešenik; vaše jetništvo se zdaj neha;
nebesa so odprta; kmalu pojdete v večni mir, kmalu bodete
gledali Boga iz obličja v obličje!"

Šel je pa Jezus pred pekel tudi zato, da bi tudi tam
oznanil svojo moč in svoje veličastvo kot kralj in prema-
galec in da bi se mu skazala božja čast, o katerej govori
sv. Pavel, pišoč: „V imenu Jezusovem naj se pripogne vsako
koleno teb, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo" (Filip.
2, 10.). — Duša Jezusova je ostala v predpeklu do tretjega
d ne, ko je Jezus od mrtvih vstal, o čemur govori drugi del
Petega člena apostolske vere.

240

162 . Kaj p omenijo bo sede: „od mrtvih
vstal ?“

Besede „od mrtvih vstal'* pomenijo, daje
Jezus Kristus z lastno močjo svojo dušo zopet
združil s telesom, in da je neumrjoe in častit
prišel iz zaprtega groba.

Tretji dan po Kristusovi smrti, tako nam pripovedujejo
evangelisti, je vstal velik potres. Zakaj angel Gospodov je
prišel z nebes, in je pristopil ter kamen odvalil in nanj se¬
del. Njegovo obličje pa je bilo kakor blisk, in njegovo
oblačilo kakor sneg. Od straha pa pred njim so varihi stre-
petali, in so bili kakor mrtvi. Ko so se zopet zavedli, so se
vzdignili in zbežali, da bi v mestu sporočili, kaj se je zgo¬
dilo. Pobožne, žene, ki so prišle zgodaj zjutraj, da bi mazi¬
lile Jezusovo truplo, so našle kamen odvaljen, grob pa pra¬
zen. (Mat. 28, 1. Luk. 24, 1—3.). Takoj je hitela Marija
Magdalena apostolom oznanit, da je grob prazen, druge žene
pa so notri šle, zagledale dva angela in zvedele od nju, da
je Jezus vstal. Potem so hitele tudi one sporočit učencem,
kar se je zgodilo. Med tem sta prišla Peter in Janez h grobu,
našla tam mrtvaške prtove in se takoj vrnila. Marija Magda¬
lena se je vrnila k Jezusovemu grobu, ko je oznanila nje¬
govo vstajenje, in videla najpoprej dva angela, potem pa se
jej je Gospod sam prikazal in jej naročil, naj oznani nje¬
govo vstajanje učencem (Jan 20, 11—18.). Tako seje vsta¬
jenje Jezusovo razglasilo med njegovimi učenci. Jezus Kristus
je vstal od mrtvih, ali kakor pravi katekizem, združil svojo
dušo zopet s telesom po lastni moči. Tudi pred Jezusom so
ljudje že od mrtvih vstali, kakor Jairova hčer, mladenič v
Naimu, Lazar, ali ti niso združili svoje duše s telesom p°
lastni moči, ampak Bog je to storil s svojo vsemogočnostjo,
Jezusu pa ni nihče drug pomagal, ampak združil je svojo
dušo zopet s telesom po lastni moči, ker je bil sam p raV1
Bog in je njegova božja narava tudi po njegovi smrti ostala
združena ž njegovo dušo in telesom. Jezus Kristus je že pred
svojo smrtjo rekel: ,,Jaz svoje življenje dam in je spet vza¬
mem. Nihče mi ga ne vzame, ampak jaz je sam od sebe dam,
in imam oblast dati je in imam oblast spet vzeti je“ (Jan-
10, 17. 18.). To je storil, ko je od mrtvih vstal. Jezus J c
vstal neumrjoč, to se pravi, on ne more več trpeti in umreti-

241

»Verno", piše sv. Pavel, „da Kristus, ko je vstal od mrtvih,
več ne umrje, smrt več ne bo nad njim gospodovala" (Rimlj.
6, 9.). Jezus je vstal častit, to se pravi, njegovo telo je bilo
po vstajenju silno lepo in veličastno. ,Jezus Kristus bo pre-
menil“, piše sv. Pavel, „naše revno telo, ker je bo upodobil
svojemu častitemu telesu" (Filip. 3, 21.). Jezus je prišel ne-
umrjoč in častit iz zaprtega groba, ne da bi bil kamen, s
katerim je bil grob zadelan, odvaljen, zakaj angel je šele
po njegovem vstajenju kamen odvalil.

Dasiravno je Jezus častit od mrtvih vstal, je vender
še obdržal svoje rane. On je hotel obdržati svoje rane, da
bi nihče ne dvomil, da je res v svojem telesu, katero je
bilo ranjeno, od mrtvih vstal. Tako je rekel Tomažu: „Vloži
svoj prst semkaj, in poglej moje rane; in podaj semkaj svojo
roko in položi jo v mojo stran, in ne bodi neveren, ampak
veren “ (Jan. 20, 27.). Jezus je obdržal svoje rane v znamenje,
da je premagal smrt in hudobnega duha, da pa je moral
zato silno trpeti; obdržal jih je, da bi Oče nebeški z ozirom
na nje imel z nami usmiljenje in nam tem rajši odpustil
naše grehe. Slednjič je obdržal Jezus petere rane, da jih bo
pokazal na sodnji dan pravičnikom v tolažbo, grešnikom v
osra močenj e.

V spomin na Kristusovo vstajenje obhajamo veliko
noč, največji in zajedno najveselejši praznik v cerkvenem letu.

163. Kdo spričuje, da je jfesms Kristus
r es od mrtvih vstal?

Da je Jezus Kristus res od mrtvih vstal,
»pričujejo apostoli, ki so ga po njegovem vsta¬
jenju večkrat videli in se ga dotikali, ž njim
govorili in jedli ter celo dali svoje življenje
za resničnost njegovega vstajenja.

Vsta enje Jezusovo od mrtvih je največji čudež in na
njega so se apostoli sklicevali in opirali, da bi dokazali
resničnost Kristusovega nauka. Ali pa se niso apostoli mo¬
tili morebiti? To je nemogoče, zakaj Kristus jim je dal
tako jasne dokaze svojega vstajenja, da bi morali slepi biti,
ko bi tega ne bili spoznali. Zato pa so tudi apostoli najgo-
tovejše priče njegovega vstajenja. Apostoli so namreč Jezusa

16

242

večkrat videli po njegovem vstajenju, ker se jim je prikazal
o raznih prilikah. Prikazal se je dvema učencema gredočima
v trg Emavs in jima razkladal pisma (Luk. 24, 13—31.),
prikazal se je Simonu Petru (Luk. 24, 34.), prikazal se je
na veliko noč razven Tomažu vsem apostolom in osem dni
pozneje, ko je bil tudi Tomaž zraven, se jim je spet pri¬
kazal in se pustil sv. Tomažu do akniti (Jan. 20, 19—31.).
Nekedaj, ko je nenadoma stal v sredi med svojimi učenci,
in so se prestrašili meneč, da duha vidijo, jim je rekel: kaj
ste prestrašeni, in take misli obhajajo vaša srca? Poglejte
moje roke in noge, da sem jaz sam; potipajte in poglejte,
saj duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jaz imam. In
ko je bil to rekel, jim je pokazal roke in noge Ker pa še
niso verovali od veselja, in so se čudili, je rekel: Imate kaj
jesti tukaj? Oni pa so mu ponudili kos pečene ribe in sat
medu. In je vpričo njih jedel“ (Luk. 24, 36—43.). Pri gene-
zareškem jezeru se je zopet prikazal vsem apostolom in
izročil sv. Petru višjepastirsko službo (Jan. 21.). Lahkoverni
tudi niso bili apostoli, zakaj ko so jim žene oznanile vsta¬
jenje Gospodovo, so se jim njih besede zdele, kakor prazne
marnje; in jim niso verjeli" (Luk. 24, 11). Verjeli so šele,
ko so se sami prepričali o resničnosti Jezusovega vstajenja.

Morebiti pa so si apostoli sami izmislili, da je Gospod
vstal, in to potem oznanjevali kot resnico? To ni mogoče,
zakaj apostoli se nam kažejo povsod kot resnicoljubne može.
Razven tega bi si od take laži morali obetati kak dobiček,
ali tega ni bilo, ampak s tem, da so oznanjevali Gospodovo
vstajenje, so si nakopali sovraštvo, preganjanje, mnogo trp¬
ljenja in smrt. Kdor pa umrje za resničnost kakega nauka,
mora gotovo o njem biti trdno prepričan. Pa ko bi tudi bili
hoteli preslepiti ljudi, da je Jezus od mrtvih vstal, bi se jim
to ne posrečilo; ako bi res ne bil vstal, bi se bili vzdig;
nili zoper nje vsi sovražniki Jezusovi ter bi jih razglasili
kot največje sleparje: ali tega niso storili, marveč so jim samo
prepovedali o tem kaj več govoriti.

Veliki duhovni, pismarji in farizeji so sami pričali vsta¬
jenje Jezusovo, ker so vojake, kateri so jim je oznanili, pod¬
kupili z denarjem in jih pregovorili, naj rečejo, „da so nje¬
govi učenci prišli ponoči in ga ukradli, ko so spali“ (M 3 . 1,
28, 13.). Ko bi sovražniki ne bili sami prepričani, da J e
Kristus res od mrtvih vstal, bi bili tožili vojake, ker so J e ;
zusov grob tako slabo stražili. In kako bi vojaki, ako bi

243

bili res spali, mogli vedeti, da so učenci Jezusovo truplo
ukradli, jih menda vendar niso v spanji videli? In če bi bili
učenci res to storili, zakaj jih pa niso pred sodbo poklicali
in kaznovali ? Tako so sovražniki Jezusovi sami priče nje¬
govega vstajenja.

164. Kaj nam dokazuje vstajenje jfesmsa
Kristusa ?

Vstajenje Jezusa Kristusa nam dokazuje:

1. da so se izpolnile napovedbe prerokov
in Kristusove lastne napovedbe.

Več sto let pred Kristusom je napovedal kral David
vstajenje Odrešenikovo, ko je rekel v njegovem imenu: „Ne
boš pustil moje duše v peklu, in tudi ne boš pustil svojemu
Svetemu videti trohnobe (Ps 15, 10.). Kristus je tudi sam
večkrat napovedal, da bo umrl tretji dan, pa vstal od mrtvih.
Judom, postavim, je rekel: „Poderite ta tempe!, in v treh
dneh ga bom postavil ... On pa je govoril o templu svojega
telesa “ (Jan 2, 19. 21.). Drugokrat je dejal: „Kakor je bil
Jona v trebuhu morskega soma tri dni in tri noči, ravno
tako bo Sin človekov v srcu zemlje tri dni in tri noči“
(Mat. 12, 40.). Sovražniki Jezusovi so se sami spomnili, da
J e  napovedal svoje vstajenje, ker so rekli Pilatu: „Gospod!
spomnili smo se, da je ta zapeljivec, ki je še živel, rekel:
Čez tri dni bom vstal“ (Mat. 27, 63.). Jezus je res vstal od
mrtvih tretji dan; njegovo vstajenje nam torej dokazuje, da
so se izpolnile napovedbe prerokov in njegove lastne napo¬
vedbe. Ona pa nam tudi dokazuje:

2. da je Jezus Kristus res Bog, in da je
njegov nauk resničen.

Kar svet stoji, še ni bilo slišati, da bi kdo z lastno
močjo svojo dušo zopet združil s telesom, zakaj to more
storiti le vsemogočni Bog. Jezus je vstal z lastno močjo od
mrtvih, je torej moral biti to, kar je sam trdil, namreč Sin
k°žji, pravi Bog. Ako pa je Jezus pravi Bog, mora tudi nje-
§?v nauk biti resničen in božji, ker Bog, neskončna res¬
ica in modrost, ne more goljufati, ne goljufan biti. Ker je
Jezus Kristus s svojim vstajenjem dokazal, da je res Bog, in

16 *

244

da je njegov nauk resničen, so tudi apostoli, prej v veri
omahljivi, zdaj trdno verovali, in ravno s tem, da so spričali
ljudem Kristusovo vstajenje, so jih največ spreobrnili k nje¬
govi veri. „Tega Jezusa (katerega ste vi križali) je Bog
obudil, česar smo mi vsi priče", pridigoval je sv. Peter Ju¬
dom. „Ko so pa to slišali, jih je v srce zbodlo, in so rekli
Petru in onim apostolom: Kaj nam je storiti, možje, bratje?
Peter pa jim je rekel: Spokorite se, in daj se krstiti slehern
izmed vas v imenu Jezusa Kristusa v odpuščenje svojih gre-
hov“ (Dej. ap. 2, 32. 37. 38.). In res se jih je še tisti dan
dalo krstiti 3000 Sv. Pavel se je tudi skliceval na
Kristusovo vstajenje, da bi potrdil njegov nauk. „Ako pa Kri¬
stus ni vstal, tedaj je prazno naše oznanjevanje, prazna tudi
vaša vera" (I. Kor. 15, 14.). Ker je Jezus Kristus s svojim
vstajenjem neovrgljivo dokazal, da je Bog in da je njegov
nauk resničen, so milijoni mučencev in mučenk prelili svojo
kri za njegov nauk. Ko je sv. Marjeto, mučenico v Antijo-
hiji, paganski sodnik Olibrij vprašal, kakšne vere je, odgo¬
vorila je odločno in srčno, da je kristijana. „Kako". pravi
sodnik razjarjen, „ali se ne sramuješ biti kristijana? Ali si
še tako nespametna, da imaš za Boga človeka, ki je kot
hudodelnik med dvema razbojnikoma na križu končal svoje
življenje?" „Odkod pa veš", vpraša plemenita devica, ..daje
bil Jezus Kristus, katerega molim kot svojega Boga, na kriz
razpet?" „To spričujejo vaši evangeliji, sam sem to bral",
odvrne Olibrij. „Res je", odgovori Marjeta; „ali beri dalje.
Tista knjiga, ki sporoča trpljenje in smrt mojega Vzveličarja
na križu, sporoča tudi, da je tretji dan od mrtvih vstal in z
lastno močjo šel v nebesa, kjer sedi na desnici Boga, svo¬
jega Očeta. Vam se je treba sramovati, ki vidite na Jezusu
Kristusu, mojem Vzveličarju in Bogu, le kar je sramotnega,
za njegovo poveličanje in božjo slavo pa ste slepi. Jaz ve '

rujem, da je Jezus Kristus Bog, ne zato, ker je trpel in

umrl,

ampak ker je z lastno močjo vstal iz groba. Zato je moje
srce njegovo, in ko bi imela tisoč življenj, rada bi jih zanj
žrtvovala." Tako je govorila junaška devica. Vsi pričujoč)
so se čudili, razjarjeni sodnik pa jo je zapovedal hudo mucih
m potlej obglaviti. — Vstajenje Jezusa Kristusa nam dokazuje:

3. da liodemo vstali tudi mi.

Jezus Kristus je rekel: „Ura pride, ob kateri bodo
ki so v grobeh, slišali glas Sinu božjega. In bodo pr> s11 ’

245

kateri so dobro delali, v vstajenje življenja, kateri so pa
hudo delali, v vstajenje obsojenja" (Jan. 5, 28. 29.). Ker je
Jezus sam obljubil, da bomo od mrtvih vstali, zato tudi trdno
pričakujemo, da se bo tako zgodilo. Ker pa je Jezus sam
od mrtvih vstal, ki je naša glava, moramo še bolj gotovo
upati, da bomo vstali tudi mi, ki smo njegovi udje. Kristu¬
sovo vstajenje od mrtvih je predpodoba našega vstajenja, je
zagotovilo, je dokaz, da bomo vstali tudi mi. Sv. Pavel pravi:
„Zdaj pa je Kristus vstal od mrtvih, prvina spečih: ker po
človeku je smrt, in po človeku vstajenje mrtvih. In kakor
v Adamu vsi umrjejo, tako bodo v Kristusu vsi oživeli"
(I. Kor. 15, 20—22.). Trdno prepričanje, da bomo nekdaj od
mrtvih vstali, naj nas tolaži in osrčuje v bridkostih seda¬
njega življenja, „ker vemo, da bo on, ki je Jezusa obudil,
tudi nas z Jezusom obudil" (II. Kor. 4, 14 ).

Z v r š e t e k.

Predragi! Vsi bomo od mrtvih vstali; skrbimo le, da
bomo vstali v vstajenje življenja. V vstajenje življenja bomo
vstali le tedaj, ako že zdaj od greha vstanemo. „Kakor je
Kristus vstal od mrtvih po veličastvu Očetovem, tako hodimo
tudi mi v novem življenju . . . Vemo, da Kristus, ko je vstal
°d mrtvih, več ne umrje; smrt več ne bo nad njim gospo¬
dovala" (Rimlj. 6, 4. 9.). Tako si prizadevajmo tudi mi, ko
smo enkrat grehu odmrli, da več ne živimo grehu, ampak,
da v dobrem stanovitni ostanemo. „Resničen je nauk, ako
namreč ž njim umi jemo, bomo tudi ž njim živeli; ako ž njim
trpimo, bomo tudi ž njim kraljevali" (II. Tim. 2, 11. 12.).
Amen.

35. Krščanski nauk.

Naš Vzveličar bi bil lahko precej po svojem vstajenju
šel v nebesa z dušo in telesom, vender pa je še ostal na
2e mlji štirideset dni, da bi popolnoma prepričal svoje učence
o resničnosti svojega vstajenja in jim dal še različne nauke.
Jezus pa ni bil po svojem vstajenju vedno pri svojih učen¬
ih, ampak prikazoval se jim je od časa do časa. Pri takih
Prikazovanjih jim je razlagal sv. pismo ter govoril ž njimi
0  kraljestvu božjem (Ap dej. 1, 3.) to se pravi: on jim je

246

razlagal, kako naj sv. cerkev uredijo in vladajo. Dal je apo¬
stolom oblast deliti sv. zakramente in vladati vernike; svetega
Petra je postavil za svojega namestnika na zemlji in za po¬
glavarja cele cerkve, ko mu je naročil: „Pasi moja jagnjeta
— pasi moje ovce“ (Jan. 21, 15 17.). Da bi se apostoli po¬
tolažili, kadar bi se ločil od njih, jim je obljubil še sv. Duha,
ki jih ima razsvetljevati in potrjevati, da bodo mogli vse
storiti, kar jim je naročil (Ap. dej. 1, 8.). Ko je vse potrebno
ukrenil, se je zgodilo to, kar nam pripoveduje

šesti člen apostolske vere.

165. Kako se glasi šesti člen apostolske
vere?

Šesti člen apostolske vere se glasi: „Šel
v nebesa, sedi na desnici Boga, Očeta vsemo¬
gočnega.

Jezus je svoj vnebohod večkrat napovedal. Ko je ob¬
ljubil učencem, da jim bo dal jesti svoje meso in piti svojo
kri, niso nekateri hoteli verovati in so godrnjali. Jezus pa
jim je rekel: „To vas pohujša? Kaj tedaj, kadar bote videli
Sinu človekovega gori iti, kjer je poprej bil?“ (Jan. 6, 62.
63.). Ali bodete potem še tudi dvomili nad resnico mojih
besedij? Drugokrat je rekel učencem: „Še malo časa sem
pri vas, in grem k njemu, kateri me je poslal“ (Jan. 7, 33.)
in zopet: „Izšel sem od Očeta in sem prišel na svet; spet
zapustim svet in grem k Očetu" (Jan. 16, 28.). Kar je Jezus
obljubil, to je izpolnil, kakor nam pove šesti člen apostolske
vere, ki nas uči, da je Jezus res šel v nebesa, in kakšno
čast in slavo sedaj uživa pri svojem Očetu v nebesih.

166. Kdaj je šel jfemis v nebesa?

svnif ezU 8 J? v. nebesa štirideseti dan po
svojem vstajenju.

niikrat ^t S6ti i dan  ?.° SV0 J em  vstajenju se je Jezus posled-
roči! mf np 3Za  aA V0J ™ u ^ encem  v Jeruzalemu ter jim na-
> J gredč od tam, ampak čakajo na prihod svetega

247

Duha. „Vi pa ostanite v mestu, dokler ne bote navdani z
močjo iz visokosti" (Luk. 24, 49.). „Prejeli bote moč svetega
Duha, kateri bo v vas prišel, in mi bote priče v Jeruzalemu,
in po vsi Judeji in Samariji in do kraja sveta“ (Dej. ap. 1, 8.).
Jezus Kristus je šel v nebesa po svoji človeški naravi, zakaj
kot Bog, ki je povsod pričujoč, ni nebes nikoli zapustil. On
pa ni šel sam v nebesa, ampak je vzel seboj duše pravič¬
nih, ki so bile v predpeklu. „Sel je na visoko 1 ', piše sveti
Pavel, „in vjete peljal jetnike" (Efez. 4, 8.).

167. Kako je šel jfemts Kristus v nebesa?

Jezus Kristus je šel z lastno močjo, z
dušo in telesom, vpričo svojih učenčev, z Olj¬
ske gore v nebesa.

Ko je dal Jezus Kristus svojim učencem zadnje opo¬
mine, napotil se je ž njimi na Oljsko goro. Tam „je svoje
roke vzdignil in jih blagoslovil. In prigodilo se je, ko jih
je blagoslovil, se je od njih ločil in je v nebo šel" (Luk.
24, 50. 51.). „Vzdignil seje vpričo njih in oblak ga je vzel
izpred njih oči“ (Dej. ap. 1, 9.). Z lastno močjo je šel Jezus
Kristus v nebesa, ne kakor prerok Elija, ki se je peljal na
gorečem vozu, ali kakor pojdejo pravičniki s pomočjo božjo;
2  lastno močjo je šel v nebesa, ker ni bil samo človek, am¬
pak tudi Bog. Lepo piše o tem sv. Gregorij Veliki: „0 na¬
šem Odrešeniku beremo, da se ni na vozu ali od angelov
nesen vrnil v nebesa; zakaj on, ki je vse ustvaril, je bil po
lastni moči nad vse povzdignen“ (Hom. 29. in evang.). Nje¬
gov vnebohod je bil torej čudežen. — Z dušo in s telesom je
šel v nebesa, to se pravi: s tisto dušo in s tistim telesom, ka¬
tera je pri svojem vstajenju od mrtvih združil; s tistim telesom
v katerem se je svojim učencem večkrat prikazal, v katerem
je šel ž njimi na Oljsko goro. —Jezus je šel v nebesa
v Pričo svojih učencev, tako da so ga lahko videli. „Vzdig-
nil se je vpričo njih in oblak ga je vzel izpred njih oči"
(Dej. ap. 1, 9.). Kristus seje vzdignil v nebesa vpričo svojih
učencev, da bi jih v veri potrdil, da bi z večjim prepriča¬
njem oznanjevali njegov vnebohod in da bi tem rajši prena¬
šali razno trpljenje, ki jih je čakalo pri oznanjevanji njego-
Ve ga nauka, ko se bodo spominjali, da tudi njih čaka večna

248

čast in slava v nebesih. — Z Oljske gore je šel Jezus v
nebesa. Tam je začel svoje trpljenje, ko je krvavi pot potil
(Mat. 26, 36—39.), tam ga je Judež izdal s poljubom, tam so
ga njegovi sovražniki vjeli in zvezali (Luk. 22, 47. 54.).
Kjer je začel svoje trpljenje, tam je začel tudi svojo slavo.
Na Oljski gori se še zdaj pozna kraj, kjer je Jezus stal,
predno se je vzdignil v nebesa; vtisnil je namreč v kamen
svoje stopinje, kakor poroča sv. Hijeronim in mnogi romarji,
ki so videli vtisnene stopinje z lastnimi očmi. Kakor se da
spoznati iz stopinj, imel je Jezus svoje obličje obrneno
proti Evropi, kjer se je njegova vera najhitreje in najbolj
razširila.

168 . Zakaj je šel fesus Kristus z> nebesa ?

Jezus Kristus je šel v nebesa:

1. da je prejel tudi kot človek zasluženo
čast.

Kot Bog je Jezus Kristus vžival v nebesih večno čast,
ki nikdar ni prenehala. Pa tudi kot človek naj bi jo vžival,
saj si jo je pošteno zaslužil. Mislite na njegovo neprestano
poniževanje in zatajevanje od rojstva v Betlehemskem hlevu
do smrti na križu, mislite na vse njegovo trpljenje, na nje¬
govo pokorščino in druge njegove čednosti, in recite, ali si
ni zaslužil časti nebeške? Spravil ie Boga s človeškim ro¬
dom, premagal je smrt in pekel, odrešil je rod človeški, ali
ni zaslužil nebeške časti? Kakor torej kralj po slavno dob¬
ljeni zmagi gre v slovesnem sprevodu v novo pridobljeno
kraljestvo, tako se je spodobilo, da je šel tudi Jezus, Kralj
vseh kraljev, in premagavec smrti in hudobnega duha, v slo¬
vesnem spremstvu v nebeško kraljestvo, da je tudi kot člo¬
vek prejel zasluženo čast. Ko sta se dva učenca v Emavs
gredoča čudila, da je Kristus toliko trpel, jima je rekel-
»Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to trpel in tako šel J
svojo čast?“ (Luk. 24, 26.) „Za prestol križa dal mu je Oce
prestol veličastva, za mučeniško krono dal mu je kro$°
slave, za družbo razbojnikov postavil je okoli njega vrste
angelov, za preklinjevanje divjih Judov razveselil ga je s če-
scenjem vzveličanih duhov“, pravi pobožni Ludovik de Ponte
(p. 5. med. 19.). — Jezus Kristus je šel v nebesa:

249

2. da je poslal svoji cerkvi svetega Duha.

Sveti Duh je imel priti, da bi apostole razsvetlil, da bi
nauke Jezusove prav spoznali. „Sveti Duh, tolažnik pa, ka¬
terega bo poslal Oče v mojem imenu, on vas bo učil in vas
opomnil vsega, karkoli sem vam povedal" (Jan. 14, 26), je
rekel Jezus. Sveti Duh je imel biti tolažnik apostolom, kakor
je spet rekel Jezus: „Jaz bom Očeta prosil, in vam bo dal
drugega Tolažnika, da ostane vekomaj pri vas, Duha res¬
nice" (Jan. 14, 16. 17.). Sveti Duh pa ni mogel priti, dokler
so imeli še Jezusa pri sebi, zato pa je Jezus sam rekel: „Za
vas je dobro, da jaz grem. Zakaj ako ne, Tolažnik ne bo
k vam prišel; ako pa grem, vam ga bom poslal" (Jan. 16, 7.).
— Jezus Kristus je šel v nebesa:

3. da v nebesih pri Očetu za nas posre¬
duje in prosi.

Srednik se imenuje oni, ki si prizadeva napraviti med
dvema, ki si nista v prijateljstvu, spravo, mir, ali, ki si
prizadeva od koga pridobiti za drugega kako dobroto, mi¬
lost, dar. Tako dostikrat posreduje mati med očetom in
otroci ter za nje prosi. Jezus Kristus je posredoval med
nami in svojim Očetom ves čas svojega življenja na zemlji,
n zdaj, ko je šel v nebesa, prosi takorekoč pred prestolom
svojega Očeta. Sv. Pavel pravi: „On vedno živi, da za nas
prosi" (Hebr. 7, 25.). Jezus Kristus ne posreduje in ne prosi
za nas kot Bog, ampak kot človek, kakor piše sv. Pavel:
»En Bog je, tudi en srednik med Bogom in ljudmi, človek
Kristus Jezus" (I. Tim. 2, 5.). Kako mogočna pač mora biti
priprošnja Jezusa Kristusa za nas! Ko pokaže svoje rane
nebeškemu Očetu, ko ga spominja, kaj je zaslužil s svojim
življenjem, s svojim trpljenjem in s svojo smrtjo, kako bi
niu mogel kako prošnjo odreči? Kakor je veliki duhovnik
enkrat v letu opravil spravno daritev in potem stopil v naj¬
svetejše, da bi prosil Boga milosti za ljudstvo z ozirom na
darovano kri, tako prosi Jezus Kristus Boga milosti z ozi¬
rom na svoje rane za nas. Zaradi tega piše sv. Pavel: „Je-
zus namreč ni šel v svetišče z rokami storjeno, ki je podoba
pravega (svetišča); ampak v nebesa, da se zdaj za nas kaže
obličju božjemu" (Hebr. 9, 24.). Ko bi torej tudi naši grehi
Wli rudeči kakor škrlat in nešteti kakor pesek ob morji,

250

ne smemo obupati, ker imamo takega srednika, ki za nas-
prosi. Vzemimo si k srcu besedejezusovega ljubljenca svetega
Janeza, ki piše: „Moji otročiči! to vam pišem, da ne grešite,
Ako je pa kdo grešil, imamo besednika pri Očetu, Jezusa
Kristusa, Pravičnega" (I. Jan. 2, 1. 2.). — Jezus Kristus je
šel v nebesa:

4. (la nam je odprl nebesa in nam tam
pripravil prebivališče.

Adamov greh je nebesa zaprl vsem ljudem. Kristusovo
trpljenje in njegova smrt na križu je takorekoč ključ do
sv. nebes. „Kristus je za nas umrl. Veliko bolj bomo tedaj
zdaj, ko smo opravičeni v njegovi krvi, rešeni od jeze po
njem" (Rimlj. 5, 9.) in: „V Kristusu imamo odrešenje po
njegovi krvi, odpuščenje grehov po bogastvu njegove mi¬
losti" (Efez. 1, 7.). Ker je Kristusovo trpljenje ključ do nebes,
je pred nami šel v nebesa, da bi nam jih odprl, pa tudi, da
bi nam tam pripravil prebivališče. On sam je rekel: „V hiši
mojega Očeta je mnogo prebivališč. . . grem, vam mesto pri¬
pravit. In ko odidem in vam mesto pripravim, bom spet
prišel in vas bom k sebi vzel, da bodete tudi vi, kjer sem
jaz“ (Jan. 14, 2. 3.). Kako tolažilna je ta resnica za nas!
Kako mirno in zadovoljno lahko zdaj živimo, ker vemo, da
nam je Jezus nebesa odprl in tam pripravil prebivališče!
Prav to prepričanje je bilo vzrok, da so zvesti služabniki
Kristusovi po smrti hrepeneli, da bi brž ko brž s Kri¬
stusom združeni bili, kakor sv. Pavel, ki je pisal: „Kristus
je meni življenje, in smrt dobiček . . . Želje imam, razvezan
in s Kristusom biti" (Fil. 1, 21. 23.). Delajmo zmirom to,
kar je prav in dobro, in tudi nam se ne bo treba bati smrti,
zakaj upati smemo, da bo Kristus tudi nam pripravil vsaj
majhen prostorček v nebesih.

Sesti člen apostolske vere nam pove. da sedi Jezus v
nebesih na desnici Boga, Očeta vsemogočnega. To nam poroča
tudi sv. pismo na mnogih mestih. „In Gospod Jezus", piš®
sv. Marko . . ., „je bil v nebo vzet in sedi na desnici božji"
(Mark. 16, 19.). Jezus sam pa je dejal velikim duhovnikom:
„Povem vam, posihmal bote videli Sinu človekovega sedeti
na desnici moči božje" (Mat. 26, 64 .). Sveti Pavel pa je pisal:
„Ako ste vstali s Kristusom, iščite, kar je gori, kjer je Kristus
sedeč na desnici božji" (Kol. 3, 1.).

251

169. Kaj se pravi: fes:us v sedi na desnici
Boga, Očeta vsemogočnega u  ?

Jezus „sedi na desnici Boga, Očeta vse¬
mogočnega" se pravi: Jezus ima tudi kot člo¬
vek najvišjo oblast in čast nad vsem v nebesih
in na zemlji.

Bog je zgolj duh, ki nima trupla, torej tudi nima des¬
nice ali levice. Ako potemtakem pravimo: ,Jezus sedi na
desnici Boga, Očeta vsemogočnega", ne smemo teh besedij
tako razumevati, kakor so govorjene; zakaj to je povedano
v podobi, ki je vzeta iz človeškega življenja. Imenitnejši
ljudje, posebno pa kralji in cesarji, imajo navado, ako ho¬
čejo koga počastiti, da ga posadijo na svojo desnico. Tako
vemo o kralju Salomonu, da je, ko je prišla k njemu nje¬
gova mati Betzabeja, dal prinesti za njo prestol, in „je se¬
dela na njegovi desnici" (III Kralj 2, 19.). Ta navada se je
ohranila do današnjega dne. Jezus „sedi na desnici Boga
Očeta vsemogočnega" torej pomenja, da uživa v nebesih tudi
kot človek prav posebno čast, večjo čast kakor vsi angeli
in svetniki, da ima tudi kot človek najvišjo oblast in čast
nad vsem v nebesih in na zemlji. Zato piše sv. Pavel: „Bog
ga je (Kristusa) od mrtvih obudil in ga posadil na svojo
desnico v nebesih nad vse poglavarstvo, in oblast, in moč,
in gospodstvo, in vsako ime, ki se imenuje ne le na tem
svetu, ampak tudi v prihodnjem, in vse je podvrgel njego¬
vim nogam" (Efež. 1, 20—22.). Drugokrat pa piše sv. Pavel:
»Ponižal je samega sebe in bil pokoren do smrti, smrti pa
na križu. Zato ga je Bog tudi povišal in mu dal ime, katero
je nad vsa imena, da se v imenu Jezusovem pripogiba vsako
koleno teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo, in da
vsak jezik spričuje, da je Gospod Jezus Kristus v časti Boga
Očeta" (Filiplj. 2, 8—11.).

Z v r š e t e k.

Gotovo ima vsakdo izmed nas, dragi kristijani, srčno
željo, da bi prišel v nebesa in deležen bil časti in slave
Kristusove. Kdor pa hoče v nebesa priti, ne sme iskati ne¬
bes že na tem svetu v prijetnem življenju in razveseljevanju,
ampak mora kakor Kristus, hoditi po križevem potu. „Ali

252

ni bilo potrebno, da je Kristus to trpel in tako šel v svojo
čast?“ (Luk. 24, 26.) Ali hočeš ti priti v nebesa brez trp¬
ljenja? Ali ni Kristus rekel: „Ako kdo hoče za menoj priti,
naj zataji sam sebe, in vsak dan svoj križ zadene, in naj
gre za menoj?“ (Luk. 9, 23.) Oziraj se, krščanski posluša¬
lec, v boju in trpljenju kvišku proti nebesom, kjer je tudi
tebi pripravljeno prebivališče. ..Iščite, kar je gori, kjer je
Kristus, sedeč na desnici božji; hrepenite po tem, kar je
zgoraj, ne pa po tem, kar je na zemlji." (Kol. 3, 1. 2.) Raz-
ven tega stori toliko dobrega, kolikor ti je mogoče, po opo¬
minu sv. Petra, ki pravi: „Bratje! prizadevajte si bolj in bolj,
da po dobrih delih svoj poklic in svoje izvoljenje ugotovite;
ako namreč to storite, ne bote nikdar grešili. Zakaj tako
vam bo obilno dano, da pojdete v večno kraljestvo Go¬
spoda našega in Vzveličarja Jezusa Kristusa" (II. Petr. 1, 10.
11.). Amen.

36. Krščanski nauk.

Ko se je Jezus na Oljski gori vpričo svojih učencev z
dušo in telesom vzdignil v nebesa, so apostoli za njim še
gledali, ko „ga je že oblak vzel izpred njih oči. In ko so
ga gledali v nebo iti, glej! dva moža (angela) sta stala pri
njih v belih oblačilih, in sta rekla: Možje Galilejci! kaj sto¬
jite in gledate v nebo? Ta Jezus, kateri je bil vzet od vas
v nebo, bo tako prišel, kakor ste ga videli iti v nebo" (Dej.
ap. 1, 9—11.). Da bo Jezus zopet prišel, je sam večkrat na¬
povedal, in tega nas tudi uči razločno

sedmi člen apostolske vere.

170. Kako se glasi sedmi člen apostolske
z) er e?

Sedmi e len apostolske vere se glasi: „0d
ondot ko prišel sodit žive in mrtve. “

Sesti člen apostolske vere nas uči, kako je Jezus v
nebesa šel, kjer ima naj višjo čast in oblast nad vsem, v ne¬
besih in na zemlji; sedmi člen apostolske vere pa nam pove,

253

da bo „od ondot“, namreč z nebes, zopet prišel, toda ne kot
Odrešenik, ampak kot sodnik, prišel bo sodit žive in mrtve.
„In (Oče) mu je dal oblast tudi sodbo delati, ker je Sin člo-
vel<ov“ (Jan. 5, 27.).

171. Kdaj bo jfesus sope! prišel?

Jezus 1)0 zopet prišel z nebes sodnji dan,
to je ob koncu sveta, z veliko močjo in ve¬
ličastvom.

Da pride sodit enkrat vse ljudi, je Bog oznanjal vse
čase. Že Henoh, sedmi za Adamom, je prerokoval: „Glejte,
Gospod pride s tisoči svojih svetih sodit vse in pokorit vse
hudobne zavoljo vseh njihovih hudobnih del“ (jud 14, 15.).
Po preroku Izaiju je napovedal Gospod: „Glejte, Gospodov
dan pride, grozoviten in poln nejevolje in jeze in srda, spre¬
menit deželo v puščavo in njene grešnike ž nje pregnat"
(Iz. 13, 9.). Najbolj jasno pa je povedal Jezus sam, da pride
z nebes sodit vse ljudi, ko je rekel: „Sin človekov pride v
veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat povrne
vsakateremu po njegovih delih“ (Mat. 16,27 ). To resnico je
Jezus lepo razjasnil v priliki o ljuljki med pšenico, katero
je sovražnik vsejal. Ko je namreč zelenje zrastlo, prikazala
se je tudi ljuljka. Hlapci so stopili h Gospodu in ga vpra¬
šali, ali naj porujejo ljuljko? Gospod pa jim reče: „Nikar,
da kje ljuljko pobiraje ž njo vred ne porujete tudi pšenice.
Pustite oboje rasti do žetve, in ob času žetve porečem ženj-
cem: Poberite prvič ljuljko in povežite jo v snopke, da se
sežge, pšenico pa spravite v mojo žitnico" (Mat. 13, 24—30.).
Učenci so prosili Jezusa, naj jim raztolmači to priliko. On
pa je odgovoril in jim rekel: „Kateri dobro seme seje, je
Sin človekov. Njiva pa je svet; dobro seme pa so otroci
kraljestva (pravi kristijani, živi udje svete cerkve), ljuljka pa
so otroci hudobe. Sovražnik pa, kateri jo je vsejal, je hudič;
žetev je konec sveta, ženjci pa so angeli. Kakor se tedaj
ljuljka pobere in v ognju sežgč, tako bo ob koncu sveta.
Sin človekov bo poslal svoje angele in bodo pobrali iz nje¬
govega kraljestva vse pohujšanje, in tiste, kateri delajo kri¬
vico in jih bodo vrgli v peč ognja“ (Mat. 13, 36—42.). Sveti
Pavel pa piše: „Vsi se moramo pokazati pred sodnjim sto¬
lom Kristusovim, da prejme sleherni v svojem telesu, kakor

254

je storil, ali dobro ali hudo“ (II. Kor. 5, 10.). Gotovo je
torej, da Jezus Kristus zopet pride z nebes sodnji dan; „za-
kaj Oče nikogar ne sodi, temveč je vso sodbo Sinu dal“
(Jan. 5, 22.).

Kdaj bode sodnji dan, tega razven Bog nihče ne ve.
,,Tistega dne pa in ure nihče ne ve, tudi ne angeli nebeški,
ampak sam Oče“ (Mat. 24, 36.). Kristus kakor tudi njegovi
apostoli so napovedali nekatera znamenja, iz katerih se bo
dalo sklepati, da se bliža sodnji dan. Nekatera znamenja sod-
njega dneva vam hočem našteti.

1. Sveti evangelij se bo oznanjeval po vsem svetu.
-Evangelij kraljestva bo oznanjevan po vsem svetu", govori
Jezus, „v pričevanje vsem narodom, in tedaj pride konec“
(Mat. 24, 14.). Dokler se torej na svetu nahajajo še ljudje, ka¬
terim še ni bil oznanjevan Kristusov nauk, ne bo sodnjega
dneva.

2. Kraljestvo antikristovo in odpad od sv. vere. Antikrist
bo človek, ki se bo delal Kristusa in bo s pomočjo hudob¬
nega duha delal navidezne čudeže ter zapeljal mnogo ljudij.
Da pride antikrist, to je: nasprotnik ali zopernik Kristusov
pred koncem sveta, nam jasno priča sv. pismo. Sv. Pavel
namreč piše: „Ne dajte se nikomur nikakor ne zapeljati;
zakaj poprej bo prišel odstop, in se bo razodel človek greha,
sin pogubljenja, kateri se bo ustavljal in se bo vzdigoval
nad vse, kar se Bog imenuje, ali kar se po božje časti, tako
da bo v templu božjem sedel in se skazoval, kakor da bi
bil Bog ....  Tedaj se bo razodel tisti hudobni, katerega bo
Gospod Jezus umoril s sapo svojih ust (kakor bi pihnil)
in bo pokončal s svitlobo svojega prihoda njega, katerega
prihod bo po delanju satanovem z vso močjo in z znamenji
in z lažnivimi čudeži in z vsem hudobnim zapeljevanjem za
te, kateri se pogubč, zato ker n so ljubezni resnice sprejeli,
da bi bili vzeličani“ (II. Tes. 2—4. 9. 10.). Predhodniki anti¬
kristovi so krivoverci in zapeljivci. Ob antikristovem času
jih bo posebno mnogo odstopilo od Kristusa in njegove cer¬
kve, ker jih bo zapeljal antikrist z znamenji in lažnivimi
čudeži, katere bo delal s pomočjo satanovo. Tudi s tem
jih bo mnogo pridobil, ker se bo vojskoval s svojimi hu¬
dobnimi privrženci zoper pravičnike in svetnike. Pobožnost
bode izginila, širila pa se bode brezbožnost. Kristus govori:
„In takrat se jih bo mnogo pohujšilo, in se bodo med se¬
boj izdajali in med seboj sovražili. In mnogo krivih prero-

255

kov bo vstalo in jih bodo mnogo zapeljali. In ker bo hudo¬
bija obilno rastla, bo ljubezen pri mnogih omrznila" (Mat.
'24, 10—12.). Ali kraljestvo antikristovo ne bo dolgo trajalo,
njegovega vladanja dnevi bodo prikrajšani zavoljo izvoljenih
(Mat. 24, 22.).

3. Prihod Elija in Henoha. Zadnji med preroki stare
zaveze, Malahija, pravi: „Glej, jaz vam bom poslal preroka
Elija, preden pride Gospodov dan, veliki in strašni" (Mat.
4, 5.). Prihod Elijev napoveduje tudi Kristus, rekoč: „Elija
bo prišel in bo vse poravnal" (Mat. 17, 11.). O prihodu He-
nohovem pa beremo v bukvah Sirahovih to le: „Henoh je
bil ljub Bogu in je bil v raj prestavljen, da bi (ob koncu
sveta) narode opominjal k pokori" (Sir. 44, 16.). Henoh in
Elija bota govorila zoper antikrista in se potegovala za Je¬
zusa in njegov nauk.

4. Pred koncem sveta se bodo tudi Judje spreobrnili h
Kristusovi veri, največ po pridigah preroka Elija Prerok
Malahija namreč pravi o njem: „In bo obrnil srce očetov k
sinovom, in srce sinov k njih očetom" (Malah. 4, 6) Elija
bo s svojim podukom spreobrnil Izraelce, da bodo takih
mislij, kakor so bili njih očaki; obudil bo v njih vero, ka¬
tera je bila najlepša lastnost njih očetov. Spreobrnenje Judov
je napovedal tudi prerok Ozej, rekoč: „Mnogo dnij bodo Izra¬
elovi otroci ostali brez kralja in brez poglavarja in brez
daritve in brez oltarja .. . Potem pa se bodo spreobrnili Iz¬
raelovi otroci in bodo iskali Gospoda, svojega Boga, in Da¬
vida svojega kralja (Mesija) in se bodo strahoma približali
Gospodu in njega dobrotam poslednje dni“ (Ozej 3, 4. 5.).
To je hotel menda napovedati tudi Kristus, ko je govoreč o
poslednji sodbi rekel: „Resnično, vam povem, da ta rod (ju¬
dovsko ljudstvo) ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi"
(Mat. 24, 34.).

5. Znamenje, da je blizu konec sveta, bo tudi to, da
bodo vojska, kuga, lakota, potresi in druge nadloge trle
človeški rod. Kristus govori: ^Vzdignil se bo narod nad
narod, kraljestvo nad kraljestvo, in kuga in lakota in po¬
tresi bodo po mnogih krajih. Potlej vas bodo izdajali v
bridkost in vas bodo morili; in bote sovraženi od vseh na¬
rodov zavoljo mojega imena" (Mat. 24, 7—9.). Da se bliža
sodnji dan, pričala bodo tudi znamenja na nebu. Tako-le go¬
vori zopet Kristus: „Kmalu po stiski tistih dnij (ki jo bo na¬
pravil antikrist in njegovi privrženci) pa bo solnce otemnelo

256

in luna ne bo dajala svoje svetlobe, in zvezde bodo padale
z neba in moči nebeške se bodo gibale“ (Mat. 24, 29.) „in
ljudje bodo koprneli strahu in čakanja tistega, kar ima priti
nad ves svet“ (Luk. 21, 26.). Ko se približa dan, katerega
je Bog od vekomaj odločil, prišel bo Jezus z veliko močjo
in veličastvom. „In takrat se bo prikazalo znamenje Sinu
človekovega na nebu; in tedaj se bodo jokali vsi rodovi na
zemlji, in bodo videli Sinu človekovega priti v oblakih neba
z veliko močjo in veličastvom 14  (Mat. 24, 30.), kakor je na¬
povedal že prerok Izaija: »Glejte, Gospod Bog pride z močjo,
in njegova roka bo gospodovala in njegovo plačilo je ž njim"
(Iz. 40, 10.). Z Jezusom bodo prišli vsi angeli. »Sin človekov
bo prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli" (Mat.
16, 27.). O kako različen bo drugi prihod Kristusov od
prvega! Prvokrat je prišel na svet kot revno dete, preganjan
od grozovitega Heroda, drugokrat pa pride kot kralj vesolj¬
nega sveta; prvokrat je prišel iskat in vzveličat, kar je bilo
izgubljenega, drugokrat pa pride? To nam pove katekizem
v prihodnjem vprašanju.

172. Cernu bo 'Jezus sodnji dan zopet
prišel?

Jezus bo sodnji dan zopet prišel sodit vse
ljudi: žive in mrtve, dobre in hudobne.

Jezus bo sodnji dan sodil vse ljudi. ,.In bo poslal svoje
angele s trobento in velikim glasom, in bodo zbrali njegove
izvoljene od čveterih vetrov od konca do konca neba" (Mat
24, 31.), pravi Jezus, in zopet: „Kadar pa pride Sin človekov v
svojem veličastvu in vsi angeli ž njim, takrat bo sedel na se¬
dežu svojega veličastva. In zbrali se bodo pred njim vsi
narodi 11  (Mat. 25, 30. 31.). Sveti Pavel pa piše: »Mi vsi se
moramo pokazati pred sodnjim stolom Kristusovim, da prejme
vsakdo v svojem telesu, kakor je storil ali dobro ali hudo
(II. Kor. 5, 10.). Vsi ljudje torej, od prvega človeka Adama
do zadnjega zemljana, knezi in berači, otroci in starčki, ne¬
verniki in verniki, grešniki in pravičniki, da, ne samo ljudje?
ampak tudi vsi angeli, dobri in hudobni, se bodo prikazali
pred sodnjim stolom Kristusovim. Jezus bo sodil, to se pravi,
preiskal, ali je kdo dobro ali hudo delal, ali je plačila ah
kazni vreden. On bo sodil žive ali dobre, pravične, ki s0

2d7

umrli v posvečujoči milosti božji, in torej imajo nadnaravno
duhovno življenje; sodil bo mrtve ali hudobne, grešnike,
ki so umrli v smrtnem grehu in so torej mrtvi za nebesa.
„Ukazal nam je ljudstvu oznanjevati in pričevati, da je
on tisti, katerega je Bog postavil sodnika živih in mrtvih“,
govorili so apostoli o Kristusu sodniku (Dej. ap. 10, 42.).

173. Kako imenujemo sodbo sodnjega dne?

Sodbo sodnjega dne imenujemo poslednjo,
splošno ali vesoljno sodbo, ker je ta sodba
zadnja, in ker bo ta dan Jezus Kristus sodil
vse ljudi celega sveta.

Sodba sodnjega dne ima torej več imen. Imenujemo
jo poslednjo sodbo, ker je ta sodba zadnja, ker za to sodbo
ne bode nobene več; imenujemo jo tudi splošno ali vesoljno
sodbo, ker pri tej sodbi ne bode sojen vsak človek posebej,
ampak bodo vsi ljudje celega sveta skupaj sojeni, kakor
smo ravnokar slišali To sodbo lahko imenujemo tudi očitno,
ker se ne bo vršila na skrivnem, ampak očitno vpričo vseh
angelov in svetnikov.

174. Kako bo Jemts Kristus sodnji dan
ljudi sodil?

Jezus Kristus bo sodnji dan ljudi tako
sodil:

1. ločil bo dobre od hudobnih.

Sodnik sveta, Jezus Kristus, se bo vsedel na sedež svo¬
jega veličastva. ,.Kadar pa pride Sin človekov v svojem ve¬
ličastvu, in vsi angeli ž njim, takrat bo sedel na sedežu
svojega veličastva “ (Mat. 25, 31.). O kakšen trenotek! Na
sodnjem stolu bo sedel vsemogočni sodnik, kateremu se ni
Mogoče ustavljati, ne ubežati; najvišji sodnik, katerega sodba
s e nikakor ovreči ne dd; vsevedni sodnik, katerega oči so
svetlejše kakor solnce, kateri gleda v človeškega srca naj-
skrivnejše kote, katerega varati ni mogoče; najsvetejši sod¬
nik, ki greh nad vse sovraži in studi; najpravičnejši sodnik,
ki ne gleda na zunanjo veljavo in se nikakor podmititi ne
d a. Pred njim pa bodo stali vsi narodi sveta. Jn zbrali se
kodo pred njim vsi narodi in jih bo narazen ločil, kakor

17

258

pastir loči ovce od kozlov. In bo ovce postavil na svojo
desnico, kozle pa na levico" (Mat. 25, 32. 33.). Angeli bodo
na Kristusovo povelje ločili dobre od hudobnih. „Angeli poj¬
dejo venkaj in bodo odločili hudobne iz srede pravičnih 14
(Mat. 13, 49.). Pri tej ločitvi se ne bode gledalo na visoki
stan, ne na visoko čast, ne na premoženje, ne na lepoto,
ampak edino le na dobra dela. Takrat bo ločen oče od sina,
hči od matere, brat od sestre, žena od moža, sosed od so¬
seda. Oče pride na desnico, mati morda na levico; stariši na
desnico, otroci morda na levico; sestra na desnico, brat na
levico; ali pa narobe, kakor si je kdo zaslužil. Kdor pride
na levico, ne more več na desnico; kdor pride na desnico,
ne more več na levico; ločitev trajala bo vekomaj. Kdo bi
ne prosil, ako premišljuje to ločitev: „K ovcam deni me
ovčico (Izmed kozlov sirotico). Me zakliči na desnico!" Bodi
zdaj, ko še živiš, verna ovčica Kristusova; poslušaj glas svo¬
jega dobrega pastirja; bodi ponižen, pohleven, potrpežljiv in
nedolžen, bodi podoben Jagnjetu božjemu, potem gotovo pri¬
deš na njegovo desnico, potem boš med pravičniki, „ki
bodo tedaj", kakor pravi sv. Duh, „stali z veliko srčnostjo
pred njimi, kateri so jih stiskali in jim jemali dela." Krivič¬
niki pa, „ko bodo to videli, bodo zbegani po groznem strahu
in se bodo začudili zavoljo naglosti vzveličanja (pravičnih),
in bodo sami pri sebi rekli, ter se bodo kesali in zavoljo
dušne bridkosti izdihovali: Ti so, ki smo jih nekdaj imeli v
smeh in zasramljiv pregovor. Mi neumneži smo njih življenje
imeli za nespamet in njih konec za nečast! Glej, kako so
zdaj šteti med otroke božje, in njih del je med svetniki.'
(Modr. 1, 1—5). — Kaj bo sedaj storil Jezus?

2. razkril bo pred vsem svetom, kar so
ljudje storili dobrega in hudega.

Sveti Janez piše: In sem videl mrtve, velike in mak
stati pred sedežem in bukve so se odprle (t. j. vest se je
vsakemu razodela, da je mogel vse dobro in hudo, kar je
storil, kakor v odprtih bukvah brati) in druge bukve so se
odprle, katere so bukve življenja; in mrtvi so bili sojeni po
tem, kar je bilo zapisano v bukvah, po svojih delih" (Skrn-
raz. 20, 12.). Kristus sam pa pravi: „Nič ni skritega, kar 1
se ne razodelo, in skrivnega, kar bi se ne zvedelo." (™ a  '

259

10, 26.). Tudi sv. Pavel piše: „Kadar Gospod pride, razsvetil
bo, kar je v temi skritega in bo misli src razodel 4 ' (I. Kor.
4, 5). „Dobro ali zlo, očito ali skrito, besede ali misli, vse
skupaj bo razodeto, da bodo mogli slišati vsi angeli in
ljudje", veli sv. Bazilij (Ad virg. laps. in append.). Zemeljski
sodniki ne morejo preiskati človekovih mislij, ker so jim
popolnoma neznane, ne besedij, katere je kdo govoril na
skrivnem, ne dejanj, katera je storil na skrivnem. Večni
sodnik pa ve tudi najskrivnejše misli in želje in besede in
dejanja, jih bo torej lahko razkril. „Misli hudobneževe bodo
preiskane, in glas njegovih besedij bo prišel pred Boga, da
prejme kazen za svoje hudobije" (Modr. 1, 9.). Kakor misli
hudobneževe, tako bodo preiskane njegove besede. „Povem
vam", govori Kristus, „da za vsako prazno besedo, katero
bode ljudje govorili, bodo odgovor dajali sodnji dan" (Mat.
12, 36.). Ako bodo preiskane vse misli, želje in besede, bodo
gotovo preiskana še bolj vsa dejanja in opuščenja. „Vsi se
moramo pokazati pred sodnjim stolom Kristusovim", veli
sv. Pavel, „da prejme vsakdo v svojem telesu, kakor je
storil, ali dobro ali hudo" (II. Kor. 5, 10.). Kristus sam pa
pravi: „Sin človekov ... bo povrnil vsakateremu po njego¬
vih delih" (Mat. 16, 27.) Pravi tudi: -„In prišli bodo, kateri
so dobro delali v vstajenju življenja, kateri so pa delali
hudo, v vstajenje obsojenja" (Jan. 5, 29.). Jezus Kristus bo
odgrnil vest vsakega, da bode on sam in vsi drugi, angeli
in svetniki, hudobni duhovi in zavrženci, videli in spoznali,
kar je kdo od svoje mladosti do poslednjega trenutka svo¬
jega življenja mislil, želel, govoril, storil in opustil. Kako
se bodo pač morali sramovati na sodnji dan grešniki, ko se
bodo njih hudobije, katere so tukaj na zemlji znali prikri¬
vati, razkrile pred vesoljnim svetom! „Njih obličje", pravi
prerok, „bo zagorelo (sramote) (Iz. 13, 8.) in sv. Janez veli,
da bodo rekli goram in pečevju: „Padite na nas m zakrijte
nas pred obličjem njega ki sedi na sedežu in pred jezo
Jagnjetovo" (Skriv. raz. 6, 16.). Da se tudi nam ne bode treba
sramovati sodnji dan, ogibajmo se greha, ako pa smo grešili,
izbrišimo svoje grehe z resnično pokoro. „Tvoji grehi", piše
sveti Janez Krizostom, „so zaznamovani v veliki računski
knjigi; tvoje solze pa so enake mokri gobi, s katero moreš
vse te črne črke izbrisati; prelivaj solze, in tiste bukve bodo
čiste." — Ko bo Jezus Kristus razkril pred vsem svetom,
kar so ljudje storili dobrega in hudega,

17 »

260

3. sprejel Ibo dobre v nebesa, hudobne pa
pahnil v pekel.

Jezus je sam povedal, kako bo rekel pravičnikom, kako
hudobnežem pri poslednji sodbi. „Takrat poreče kralj tistim,
kateri bodo na njegovi desnici: Pridite, blagodarjeni mojega
Očeta, posedite kraljestvo, katero vam je pripravljeno od
začetka sveta" (Mat. 25, 34.). O srečni izvoljenci, kako se
bodo obveselili, ko bodo zaslišali take besede iz Jezusovih
ust! „Hodite za menoj!“ jim je Jezus večkrat klical, ko so
še na zemlji bivali, po svojih služabnikih. Poslušali so ta
klic, hodili so za Jezusom, posnemali so njegovo sveto živ¬
ljenje, in zdaj slišijo veseli glas: „Pridite .. . posedite kra¬
ljestvo !“ Da bodo pa vsi zvedeli, zakaj jih sprejme Jezus v
nebesa, naštel bode še posebej nekatera njihova dobra dela.
„Zakaj lačen sem bil, in ste mi dali jesti; žejen sem bil, in
ste mi dali piti; ptujec sem bil, in ste me pod streho vzeli;
nag sem bil, in ste me oblekli; bolan sem bil, in ste me
obiskali; v ječi sem bil, in ste k meni prišli. Tedaj mu bodo
pravični odgovorili, rekoč: Gospod! kdaj smo te videli lač¬
nega, in smo te nasitili? ali žejnega, in smo te napojili?
Kdaj smo te pa videli 'ptujega, in smo te pod streho vzeli ?
ali nazega, in smo te oblekli? Ali kdaj smo te videli bol¬
nega, ali v ječi, in smo k tebi prišli? In kralj bo odgovoril
in jim rekel: Resnično, vam povem, kar ste storili kateremu
teh mojih najmanjših bratov, ste mene storili. Potlej poreče
tudi tisim, kateri bodo na levici: Poberite se izpred mene,
prekleti! v večni ogenj, kateri je pripravljen hudiču in nje¬
govim angelom." O grozne besede, ki bodo pretresle zavr-
žencem kosti in mozeg! „Poberite se izpred mene“, zavrženi
ste izpred mojega obličja, „v večni ogenj", iz katerega ni
nobene rešitve. Kristus pa bo tudi povedal, da so zavrženi
zavoljo pomanjkanja dobrih del. „Zakaj lačen sem bil, in
mi niste dali jesti; žejen sem bil, in mi niste dali piti; ptuJ
sem bil, in me niste pod streho vzeli; nag sem bil, in me
niste oblekli; bolan in v ječi, in me niste obiskali. Tedaj
mu bodo tudi oni odgovorili, rekoč: Gospod! kdaj smo te
videli lačnega, ali žejnega, ali ptujega, ali nazega, ali bol¬
nega, ali v ječi, in ti nismo postregli ? Takrat jim bo od¬
govoril, rekoč: Resnično, vam povem, kar niste storili ka¬
teremu teh najmanjših, tudi meni niste storili. In ti pojdejo v
večno trpljenje; pravični pa v večno življenje" (Mat. 25,35—45.)-

261

Z v r š e t e k.

Dragi kristijan! Jezus, ki je kot Odrešenik prišel ubo-
žen na svet in prebiva med nami skrit v najsvetejšem za¬
kramentu, pride zopet slaven kot oster sodnik. — Kam bo
obsodil tebe? Tega ne vem, ali to vem, da je postavil tudi
pred tebe večno življenje in večno trpljenje. Bog je ustvaril
vsakega človeka za nebesa in hoče, da bi se vsi vzveličali,
ali ljudje se sami pehajo v večno trpljenje, ker prav ne
živijo. „Presuni moje meso s svojim strahom; ker tvojih
sodeb se bojim", molil je kralj David. (Ps. 118, 120.). Pro¬
simo tudi mi Boga, da bi s strahom presunil naša srca, da
bi se bali njegove sodbe, da bi njegovo sodbo večkrat pre¬
mišljevali ter se iz tega premišljevanja učili ogibati se
greha in delati dobro, da ne pojdemo v večno trpljenje, am¬
pak v večno življenje. Am en.

37. Krščanski nauk.

Jezus bo zopet prišel z nebes sodnji dan, to je ob
koncu sveta, z veliko močjo in veličastvom, sodit vse ljudi:
žive in mrtve, dobre in hudobne. Jezus Kristus bo sodnji
dan ločil dobre od hudobnih, kakor loči pastir ovce od
kozlov; razkril bo pred vsem svetom, kar so ljudje storili
dobrega in hudega; sprejel bo dobre v nebesa, hudobne pa
pahnil v pekel.

Ta sodba, ki se bo vršila sodnji dan, imenuje se poslednja
sodba, ker za to sodbo ni nobene več, je torej zadnja, ime¬
nuje se tudi splošna ali vesoljna sodba, ker bo ta dan Jezus
Kristus sodil vse ljudi celega sveta.

175. Ali jerasven splošne še posebna sodba?

Razven splošne je še posebna sodba, pri
kateri Bog -  takoj po smrti sodi dušo vsakega
človeka.

Kakor hitro se duša loči od telesa,^ prikaže se pred
svojim sodnikom. Sorodniki in prijatelji še morebiti molijo
in jokajo okoli mrtvaške postelje, duša pa je pred sodbo.
Ta sodba se imenuje posebna, ker bo Jezus sodil dušo

262

vsakega človeka posebej, ne pa vkupaj, kakor pri poslednji
sodbi, z drugimi dušami; imenuje se tudi skrivna, ker šene
vrši vpričo vsega sveta, ampak na skrivnem, med Bogom
in človekom samim. Da bo res vsak človek takoj po smrti
sojen, naravnost uči sv. pismo. „Bogu“, pravi sv. Duh, je
lahko smrtni dan vsakemu povrniti po njegovih delih.“ (Sir. 11,
28.) Po teh besedah sv. pisma prejel bo vsakdo smrtni dan plačilo
ali pa kazen. Če pa kdo prejme plačilo ali kazen, je potrebno,
da se poprej sodi, zakaj soditi se pravi: preiskati in dolo¬
čiti, ali je kdo dobro ali hudo delal, in ga potem po nje¬
govih delih poplačati ali pa kaznovati. Sv. apostol Pavel pa
piše: „Želje imam razvezan in s Kristusombiti.“ (Filiplj. 1,23.)
Apostol torej upa plačilo takoj po svojej smrti, se mu mora
torej plačilo takoj po smrti tudi prisoditi. Da se plačilo ali
kazen prisodi takoj po smrti, sklepamo lahko tudi iz besed
Kristusovih. Desnemu razbojniku je rekel: „be danes boš
z menoj v raju“ (Luk 23, 43.), v pripovesti o bogatinu in
ubogem Lazarju pa govori: „Prigodilo se je pa, da je umrl
ubogi in je bil nesen od angelov v Abrahamovo naročje.
Umrl je pa tudi bogati, in je bil pokopan v pekel. “ (Luk. 16,22.)
Usoda teh dveh se je morala takoj po smrti odločiti, ker je
eden prejel plačilo, drugi pa kazen. Da je takoj po smrti
sodba, priča še bolj jasno sv. Pavel, ko pravi: „Ljudem je
odločeno, enkrat umreti, potem pa sodba.“ (Hebr. 9, 27.)
Tako učijo tudi sv. očetje. Sv. Ambrozij veli: „Vsem ljudem
je odločeno enkrat umreti, in takoj po smrti prejel bo vsak
po svojih delih.“ Sv. Janez Krizostom pa piše: „Vsaka duša
bo po svoji ločitvi postavljena pred ono strašno sodbo.)
Isto je sv. katoliška cerkev vedno učila. To resnico sprevidi
tudi naša lastna pamet. „Človekovi dnevi so kakor najem¬
nikovi dnevi“, pravi sv. pismo. Ako pa Bog prepoveduje
pridržavati plačilo najemnikom, je bo mar on sam pridržal
človeku, ki „kakor najemnik željno čaka konca svojega
dela?“ (Job 7, 1. 2.) Tako globoko je zaradi tega vkore-
ninjen • pri vernikih prepričanje o posebni sodbi, da pra¬
vijo tisti, ki so pričujoči pri smrti kakega človeka, kakor
hitro zadnjikrat izdihne: „Je že na sodbi, je že sojen “

Kraj, kjer bo posebna sodba, je po nauku in mnenju
večine cerkvenih učenikov tam, kjer človek umrje; zakaj
ker je Bog povsod pričujoč, ima tudi povsod lahko svoj
sodnji stol. Kako lahko se potemtakem zgodi, da bo človek
sojen tam, kjer je delal dobro ali hudo, če namreč umrje


263

pri dobrem delu ali pri grehu. Duša bo pri posebni sodbi
čisto sama. Ona bo ločena od telesa, ločena od vsega
posvetnega, kar je morda v življenju ljubila, ločena od
starišev, bratov in sester, znancev in prijateljev se prikazala
pred Jezusom Kristus m, „kateremu je Oče izročil vso sodbo"
(Jan. 8. 22.). Kristus torej, kateri je poprej kot dober pastir
iskal dušo z vso ljubeznijo in skrblji ostjo, bo sedaj njen
sodnik, ki ne bo gledal na osebo, ampak sodil vsakega po
njegovih delih, in mu prisodil kazen, ako si je zaslužil
kazen, plačilo pa, ako si je zaslužil plačilo. Krščanski
poslušalec! premisli večkrat oni trenotek, ko se boš moral
prvokrat prikazati pred svojim sodnikom, kateri bo prav
tako pravičen, oster in neizprosljiv, kakor je bil poprej
usmiljen, dobrotljiv in prizanesljiv. Od posebne sodbe je
odvisna naša večna sreča ali večna nesreča; sodba, ki se
bo izrekla, ostane vekomaj neizpremenjena. „Ce drevo pade
proti jugu ali severju, kamorkoli že pade, tam obleži“, pravi
sv. Duh (Frid. 11, 3.). Kakor posekano drevo obleži na mestu,
kamor pade, tako ostane človek, ko ga smrt poseka, ali v
stanu milosti božje ali pa v stanu zavrženja, kamor je bil
pri posebni sodbi obsojen. Ako pa se bo že pri posebni
sodbi odločila naša večna osoda, vprašamo se lahko:

176. Čemu bo rasven posebne sodbe še
splošna?

ltazven posebne sodbe bo še splošna:

1. da se pokaže pred vsem svetom božja
moč in pravičnost, ljubezen in modrost.

Sv. Anton puščavnik premišljeval je nekdaj naredbe
bož e, ali razumeti jih ni mogel. Vzdihnil je torej k Bogu
ter dejal: „Gospod! kako je to, da nekateri ljudje umrjejo
že v zgodnji mladosti svojega življenja, drugi pa dosežejo
visoko starost? In zakaj so nekateri revni in siromašni,
drugi zopet imajo preveč bogastva? In kako je to, da so
krivičniki dostikrat bogati ter imajo vsega obilo, pravičniki
pa so dostikrat z revščino in potrebami preobloženi? 1 ' In
slišal je glas z nebes, ki mu je rekel: »Antonij! to so
skrivne sodbe božje; ne pristoja ti, jih poznati; ti glej na
samega sebe! Kakor sv. Antonu, tako se godi tudi nam,
ako premišljujemo naredbe božje. Marisikateri živi pobožno,


264

krščansko, izpolnjuje vsigdar zvesto zapovedi božje, ali
nesreča ga neprenehoma spremlja kakor senca njegovega
telesa. Poleg njega pa živi morebiti brezbožnež. ki se ne
meni za Boga in njegove zapovedi, vender pa mu sije
solnce sreče na vse poti njegovega življenja. Prevzetno
morebiti pogleduje na reveža in se posmehuje njegovej
pravičnosti in pobožnosti. Ali se bomo potem čudili, če
začno vstajati temne misli v reveževem srcu in če začne
vpraševati: Kje je božja moč in pravičnost, božja ljubezen
in modrost? Tam zopet joka in vzdihuje oseba, katero so
po nedolžnem spravili ob dobro ime. Kakor težek kamen,
katerega ne more odvaliti, leži obrekovanje na njeni duši,
njen sovražnik pa, ki jej je vkradel dobro ime, njen obre¬
kovalec in zatiralec pa je spoštovan in čislan pri vseh
ljudeh ter se posmehuje ubogi siroti, ko zahteva od njega,
da jej vrne poštenje. Ali se bomo čudili, če s solznimi očmi
vzdihuje: Zakaj Bog ne kaznuje mojega obrekovalca, zakaj
pripušča, da se mi krade moje poštenje. Ali se bomo čudili,
če druvi, ki to opazujejo, se nad tem spodtikajo in pravijo:
Ali je Gospodova roka prikrajšana? Ali ne vidi, kako se
krivica šopiri, nedolžnost pa zatira? Zakaj to pripušča?
Ali se bomo čudili, če brezbožniki, ki ne razumejo božjih
skrivnih naredb in sklepov, celč pravijo: „Ni Boga!“ ali:
„Bog se za ljudi ne briga ! :<

Zaradi tega je Bog takorekoč dolžen, razkriti svoje
naklepe in ljudem pokazati, da so njih misli in sodbe
popolnoma napačne in krive, da se je moralo vse tako
zgoditi, kakor se je zgodilo, da je tako zahtevala njegova moč in
pravičnost, njegova ljubezen in modrost. To bo Bog razkril
ljudem na sodnji dan. Zaradi tega bo Bog sodnji dan razodel vse
dobro in vse hudo, da, celo najskrivnejše misli vsakega človeka,
pa tudi vse milosti, katere je vsakemu podelil O, kako bode mar¬
sikateri, ki se je na svetu hlinil in katerega bodo iskali na
desnici, postavljen na levico, ko bode Bog razodel njegove
skrivne hudobne misli in dela, marsikateri pa, ki je bil
tukaj zaničevan in obrekovan, bo stal na desnici, ko bode
Bog razodel njegova .skrivna dobra dela, njegove molitve,
njegovo spokorno življenje. Takrat bode spoznal vsak človek,
vernik in nevernik, grešnik in pravičnik, da je Gospod
močen in pravičen, ljubezniv in moder, in da je vse prav
obrnil. Vsak bode moral reči s Tobijem: „Pravičen si,
Gospod, in vse tvoje sodbe so pravične, in vsa tvoja pota

265

so milost in resnica in pravica." (Tob. 3, 2.) Ne segajmo
nikdar v sodbe božje, ne presojajmo njegovih naredb, rav¬
naje se po opominu sv. Pavla, ki pravi: „Ne sodite pred
časom, dokler Gospod ne pride, kateri bo razsvetlil, kar je
v temi skritega in bo misli src razodel; in takrat bo vsak
hvalo od Boga imel.“ (I. Kor. 4, 5.) — Raz ven posebne
sodbe bo še splošna:

2 .  (la vsi ljudje priznajo in poveličajo
Jezusa Kristusa.

Celo življenje Jezusa Kristusa na zemlji je bilo nepre¬
stano ponižanje. V revnem pastirskem hlevu se je rodil
kot revno dete. Revno je bilo njegovo ležišče — jasli, revna
njegova odeja — plenice. Reven je bil njegov krušni oče,
revna njegova mati. Že kot otroku stregli so mu po življenju,
da je moral bežati pred svojimi sovražniki na Egiptovsko.
Svojo mladost je preživel v neznatni hišici v Nazaretu in
pomagal sv. Jožefu pri tesarskem delu. Ko je začel učiti, ga
je večina ljudij na Judovskem sovražila in preganjala. Ali
ni bilo torej njegovo življenje polno poniževanja? A največje
ponižanje in osramočenje so mu prizadeli, ko so ga obsodili
v najsramotnejšo in najgrozovitejšo smrt na križu. „Ponižal
je sam sebe in bil pokoren do smrti, do smrti pa n-> križu.“
(Filiplj. 2, 8.) Od ljudi zaničevan, preklinjan, obrekovan in
zavržen, od nebes zapuščen, je visel tri dolge ure v groznih
bolečinah na sramotnem lesu križa, dokler ni med glasnim
klicem izdihnil svoje duše. Pa so ga li samo v njegovem
življenju zasramovali? Ne, tudi po njegovi smrti. Sv. apostol
Pavel je pisal: „Mi oznanjujemo Kristusa križanega, ki je
Tudom pohujšanje, narodom pa nespamet “ (I. Kor. 1, 23.)
Judje so pričakovali Mesija v posvetni mogočnosti in časti,
zato jim je bil nauk o križanem Jezusu v spodtikljej,
nevernikom pa se je ta nauk zdel nespameten, ker jim je
bil križan Bog in <  lovek neumnost. Kristusa pa niso zavrgli
samo mnogi Judje in pagani ampak njega zaničuje tudi
mnogo kristijanov, namreč vsi tisti, ki nočejo živeti po
Jezusovem nauku in kateri z novega križajo Jezusa s svojim
hudobnim življenjem. Jezusa zaničujejo vsi tisti, ki preganjajo
njegovo cerkev, pravoverne kristijane. Kristus je namreč
glava sv. cerkve, vsi pravoverni kristijani pa so njegovi
ndje. Kdor torej preganja in zaničuje pravoverne kristijane,
Preganja in zaničuje v njih Jezusa Kristusa. Ali bode vedno

266

tako? Ali bodo zmirom Kristusa zaničevali, zasramovali,
preganjali? Ne, zmirom ne bo tako; pride dan, ko se bode
prikazal v svojem božjem veličastvu, da ga bodo vse stvari,
angeli in ljudje, spoznali in priznali za pravega Boga in ga
tudi po dolžnosti častili in molili. To se bo zgodilo pri
poslednji sodbi. „In videli bodo Sina človekovega priti v
oblakih neba z veliko močjo in veličastvom." (Mat. 24, 30.)
Takrat bo razodel Jezus Kristus svoje božje veličastvo,
takrat bodo spoznali vsi, da je on edinorojeni Sin Boga
Očeta, da je on Odrešenik sveta, pa tudi, da je sodnik vseh
živih in mrtvih, takrat bodo pred Kristusom ležali na zemlji
vsi ljudje in ga častili, tudi tisti, ki ga v življenju niso
hoteli, ampak so ga zasramovali; sploh vsi, ki so v nebesih,
na zemlji in pod zemljo, bodo pripogibali pred njim svoja
kolena „in spričevali, da je Jezus Kr. v časti Boga Očeta."
(Filiplj. 2, 10, 11.) Takrat se bodo jokali vsi rodovi na
zemlji, ker niso hoteli priznati Sina božjega in mu skazovati
časti, katera mu gre. Da, takrat bo obhajal nepopisljiv strah
one, ki so se ustavljali Jezusu in njegovi sv. postavi.
Prepričanje, da so Kralja vseh kraljev, Gospoda vseh
gospodov zaničevali, in kakor najhujšega hudodelnika pribili
na križ, jih bo silno osramotilo, in strah, kijih  bo navdajal,
bi jih uničil, ko bi jih ne ohranila pravičnost božja, da
prejmejo zasluženo kazen. Zato pa, preljubljeni v Gospodu,
skazujmo zdaj v življenju Jezusu zasluženo čast, da nas ne
bo nekdaj osramotilo njegovo veličastvo, da nam ne bode
v strah in grozo, ampak v tolažbo. — Razven posebne sodbe
bo še splošna:

3. da prejmejo pravični zasluženo čast,
brezbožni pa zasluženo sramoto.

„Glejte, da svojih dobrih del ne delate pred ljudmi, da
bi vas videli; sicer ne bote imeli plačila pri svojem Očetu,
ki je v nebesih." (Mat. 6, l.) Spominjaje se teh besed
Gospodovih so svetniki, sploh vsi pravi kristijani, opravljali
in opravljajo svoja najimenitniša dobra dela večinoma na
skrivnem, ker so se bali, da bi izgubili svoje plačilo, ako
bi jih ljudje častili in hvalili zavoljo njihovih dobrih del
Sv. Pavel, prvi puščavnik, živel je nad sto let v puščavi.
Kruh je bil njegov vsakdanji živež, voda njegova pijača,
palmovo perje njegova obleka. Koliko je ta svetnik dobrega

267

storil v sto letih, ni bilo nikomur znano, kakor le Bogu,
in ko bi ga ne bil sv. Anton obiskal na božje povelje
kratko pred njegovo smrtjo, bi ničesar o njem ne vedeli.
Sv. Aleš, ki se je vsemu odpovedal, da bi laglje služil
Bogu, živel je sedemnajst let nepoznan v hiši svojega očeta
pod stopnicami v nekem zaboju, je molil, se postil, premiš¬
ljeval, prejemal sv. zakramente. Služabniki so ga imeli za
bebca, se ž njim šalili, vanj pljuvali, ga s pomijami polivali
in mu, kar so le mogli, zoprnega storili. A Aleš, dasiravno
njihov pravi gospodar, je trpel vse to mirno in brez
godrnjanja. Ko bi Bog sam ne bil razodel njegove svetosti
po njegovi smrti, bi bil popolnoma neznan. In koliko
drugih ljudij obojega spola je zel6 sveto živelo in še živi?
Komu so znane njihove čednosti, njihova dobra dela, razven
Bogu, ki na skrivnem vidi? Razven tega se čednosti in dobra
dela na tem svetu ne le prezirajo, ampak le premnogokrat
naravnost zaničujejo in zasmehujejo. (Modr. 2. 6 — 12.) Kakor
čednosti in dobra dela mnogokrat ostanejo skrita, prav
tako ostanejo skrite pred svetom premnoge hudobije, da,
hudobneži so podobni nekdanjim farizejem in pismarjem, ki
so bili pri ljudeh v časti in veljavi, katere je pa vsevedni
Jezus imenoval „pobeljene grobove, kateri se od zunaj
ljudem lepi zde, od znotraj pa so polni mrtvaških kostij in
vsake gnusobe." (Mat. 23, 27.) Ali bo zmirom pravičnost v
zasmeh ljudem, hudobija pa v časti in veljavi? Ne, zakaj
na sodnji dan prejeli bodo pravični zasluženo čast, brezbožni
zasluženo sramoto, ker bo neskončno pravični sodnik razkril
pred vsem svetom čednosti in dobra dela pravičnih ter jih
poveličal, razkril pa bo tudi skrivne hudobije brezbožnežev
ter jih osramotil. „Nič namreč ni skritega, kar bi se ne
razodelo, in nič skrivnega, kar bi se ne zvedelo." (Mat. 10, 26.)
0 brezbožnežih pravi Gospod po preroku: „Odgrnil bom
tvoj sram pred tvojim obličjem in bom narodom pokazal
tvojo nagoto, in kraljestvom tvojo sramoto." (Nah. 3, 5.)
Ko bo Jezus razkril in počastil pravične, „se bodo svetili
kakor solnce v kraljestvu svojega Očeta", (Mat. 13, 43.) in
tedaj bodo pravični z veliko srčnostjo stali pred njimi,
kateri so jih stiskali in jim jemali dela Jih ovirali v dobrem)
(Modr. 5, L). Kaj pa brezbožneži, ko bodo razkriti njihovi
skrivni in očitni grehi pred vsem svetom? Tukaj na zemlji
vzame hudobni duh nekaterim grešnikom sramežljivost, tako
da se prav nič ne sramujejo, četudi govorijo in počenjajo

268

zelo nesramne reči, a tam bo storil večni sodnik, da se
bodo prav zelo sramovali. „Krč in bolečine jih bodo prijele",
pravi prerok, „kakor porodnica bodo imeli bridkosti, vsak
bo strmel nad svojim bližnjim, njih obličje bo zagorelo
(sramote) (Iz. 13, 8.).

Zvršetek.

Kaj si ljudje bolj želijo, kakor časti in slave, in česa
se bolj bojijo, kakor osramočenja? Preljubljeni v Gospodu!
Večna čast in slava nas čaka na onem svetu, ako pravično
živimo; večno osramočenje, ako se grehom udajamo, v njih
živimo in umrjemo. Koliko se ljudje trudijo, da si pridobe
posvetno minljivo slavo! Kako beže pred vsakim osra-
močenjem! Prizadevajmo si tudi mi, da ubežimo večnej
sramoti, in si pridobimo večno čast. Ne zaničujmo njih,
kateri „pobožno živijo v Kristusu Gospodu" (II. Tim. 3, 12.),
ampak pridružimo se jim, če nas bi tudi svet zaradi tega
zasmehoval. Potem smemo pričakovati, da bomo v družbi
pravičnih tudi sodnji dan, in da bo tudi nam zaklical večni
sodnik: »Pridite, blagodarjeni mojega Očeta, posedite kra¬
ljestvo, katero vam je pripravljeno od začetka sveta (Mat.
25, 34.) Amen

38. Krščanski nauk.

Jezus Kristus nam je s svojim trpljenjem in s svojo
smrtjo odprl nebesa, katera je zaprl Adamov greh vsem
ljudem; on nam je s svojimi božjimi nauki in s svojim
svetim življenjem pokazal pot proti nebesom. Da torej v
nebesa pridemo, moramo pot, ki tja vodi, odločno nastopiti
in stanovitno po njem hoditi. Tudi k temu nam je treba
pomoči in milosti božje. „Ne premoremo iz sebe kaj misliti,
kakor iz sebe, ampak naša zmožnost je iz Boga" veli sveti
Pavel (II. Kor. 3, 5.) in „Bog je, kateri dela v vas hoteti in
dopolniti po (svoji) dobri volji." (Filiplj. 2, 13.) Milost božjo
zaslužil nam je Jezus Kristus v obilnej meri, treba jo je ' e
vsakemu posebej podeliti; zakaj, ako se nam ne podeli, nam
more prav tako malo pomagati k večnemu življenju, kakoi
bolniku zdravila, ko bi bila še tako dobro pripravljena, ako

269

se mu ne podajo, ako jih ne vživa. Milosti, katere nam je
Jezus Kristus zaslužil v naše posvečenje nam podeljene, nam
naklanja sv. Duh, o katerem govori posebej

osmi člen apostolske vere.

177. Kako se glasi osmi člen apostolske
vere?

Osmi člen apostolske vere se glasi: „ Verujem
v svetega Duha.“

V prvem členu apostolske vere smo se učili o Bogu
Očetu, prvej božjej osebi, in o presvetej Trojici, o stvarjenju,
ohranjenju in vladanju sveta; v drugem, tretjem, četrtem,
petem, šestem in sedmem členu smo slišali najimenitnejše
resnice o drugej božjej osebi, Bogu Sinu; v osmem členu
pa se bomo učili najpotrebnejše resnice o tretji božji osebi,
o sv. Duhu, v katerega moramo prav tako verovati, kakor
v  Boga Očeta in v Boga Sina.

178. Kdo je sveti Duh?

Sveti Duli je:

1. tretja božja oseba.

Sv. Duh je od Očeta in Sina različna oseba, kar sledi
besed Jezusovih, ki je rekel: ,Jaz bom Očeta prosil, in
'am bo drugega Tolažnika dal, da pri vas ostane vekomaj,
Duha resnice.“ (Jan. 14, 16.) Tu imamo tri različne osebe,
Sina, ki prosi, Očeta, ki se prosi, sv. Duha, ki ima poslan
biti. Tudi pri krstu Jezusovem se nam kaže sv. Duh kot
°d Očeta in Sina različna oseba. „Sveti Duh je v telesni
Podobi, kakor golob, nad njega prišel; in glas se je od
n ebes slišal: Ti si moj ljubi Sin, nad teboj imam dopadenje. -1
(Luk. 3 22.) Da je sv. Duh tretja božja oseba, spoznamo iz
izrekov sv. pisma, ki imenujejo sv. Duha na tretjem mestu.

Ko je Jezus Kristus naročil apostolom, naj gredč po
v sem svetu in oznanjujejo njegov nauk, je rekel: »Pojdite
'n učite vse narode in krščujte jih v imenu Očeta in Sina
sv. Duha.“ (Mat. 28, 19.) Sv. Janez pa piše : »Trije so,
Lateri pričujejo v nebesih: Oče, Beseda in sveti Duh; in ti

270

trije so eno.“ (I. Jan. 5. 7.) Sv. Duh pa se ne imenuje tretja
božja oseba, kakor bi bil pozneje ali manj kakor Oče in
Sin, zakaj ti trije so eno, vsi enako večni, enako mogočni
itd., ampak tretja božja oseba se imenuje, ker izhaja zajedno
od Očeta in Sina od vekomaj. To smo slišali že v prvem
členu apostolske vere, ko smo govorili o presveti Trojici,
(Glej XIII. Kršč. nauk) — Sv. Duh je.

2 .  pravi Bog.

To nam spričuje sv. pismo, ki imenuje sv. Duha
večkrat Boga. Ko se je Ananija zlagal sv. Petru, poglavarju
sv. cerkve, rekel mu je ta: „Zakaj je satan skušal tvoje
srce, da si lagal sv. Duhu?. . Nisi lagal ljudem, ampak
Bogu." (Dej. ap. 5, 3. 4.) Sv. Peter je hotel reči, da je
Ananija s svojo lažjo, ko je vedel, da so apostoli od svetega
Duha razsvetljeni, se pregrešil proti sv. Duhu, da je hotel
nalagati Boga. Sv. Pavel piše: „Ali ne veste, da ste tempel
božji, in da Duh božji v vas prebiva?“ (I. Kor 3, 16)
Drugokrat piše: „Ali ne veste, da so vaši udje tempel
svetega Duha? . . . Častite in nosite Boga v svojem telesu."
(I. Kor. 6, 19. 20.) Iz teh dveh izrekov sv. Pavla more
vsakdo spoznati, da je sv. Duh pravi Bog. Kako bi sicer
mogel reči apostol kristijanom, da so tempel božji zato,
ker sv. Duh v njih prebiva?

Sv. Duhu se pripisujejo v sv. pismu božje lastnosti,
kakor postavim vsevednost. „Duhvse preiskuje, tudi globokosti
božje;... kar je božjega, nihče ni spoznal, kakor le Duh
božji.“ (I. Kor. 2, 10. 11.) Sv. Duh je vsemogočen „Enemu
je dano delanje čudežev 14 , pravi sv. Pavel, „enemu prero¬
kovanje itd. . . . Vse to pa dela eden in ravno isti Duh,
kateri deli slehernemu, kakor hoče.“ (I. Kor. 12, 10. H)
Sv. Duh je povsod pričujoč. „Gospodov Duh vesoljni svet
napolnjuje, in njemu, ki vse obsega, je znan vsaki glas.'
(Modr. 1, 7.) Sv. Duh je neskončno resničen. Jezus Kr. pravij
„Kadar pa pride on, Duh resnice, vas bo učil vso resnico
(Jan. 16, 13.) Ker je sv. Duh vseveden, vsemogočen, povsod
pričujoč in neskončno resničen, sledi iz tega, da ima tud'
druge božje lastnosti, ker se te ne dadč razdružiti. Ako p a
ima sv. Duh božje lastnosti, je gotovo pravi Bog.

Sv. Duhu se pripisujejo dobra dela. On je razsvetljeva
preroke, da so napovedovali prihodnje reči, katerih ne moi e
noben drug vedeti, kakor samo Bog (Joel 2, 28.), po m° cl

271

sv. Duha je Marija Jezusa spočela (Luk. 1, 3. 5.); sv. Duh
prerodi in posvečuje človeka v sv. zakramentih. (Jan. 3, 5.;
I. Kor. 6, 11.) Vsa ta dela so božja dela, katerih ne more
razven Boga nihče izvrševati, torej je sv. Duh pravi Bog.

Sv. Duhu gre božja čast. Kristus je dejal: „Pojdite in
učite vse narode in krščujte jih v imenu Očeta in Sina in
svetega Duha.“ (Mat. 28, 19.) Po sv. krstu se posvečujejo
kristijani, da sv. Duha ravno tako časte, kakor Očeta in
Sina. „Milost Gospoda našega Jezusa Kristusa in ljubezen
božja in deležnost svetega Duha bodi z vami vsemi. Amen.“
(II. Kor. 13, 13.) S temi besedami je blagoslovil sv. Pavel
Korinčane. Ljudstvo se je smelo blagosloviti le po klicanju
božjega imena. Sv. Pavel, ki je dobro poznal postavo, je v
blagoslovu imenoval tudi sv. Duha; sv. Duh mora torej,
ker mu gre božja čast, Bog biti. To je sv. katoliška cerkev
vedno verovala in učila. Ko je torej Macedonij, carigrajski
patrijarh, začel trditi, da sv. Duh ni Bog, je bil njegov
brezbožni nauk zavržen in preklet na vesoljnem cerkvenem
zboru v Carigradu 1. 381. po Kr. — Sveti Duh je:

3. Tolažnik, katerega je obljubil Jezus
Kristus poslati svoji cerkvi.

»Mnoge so stiske pravičnih 14 , rekel je že kralj David.
(Ps. 33, 20.) Kristus sam je rekel apostolom: „Na svetu
bote bridkost imeli." „Kateri hočejo pobožno živeti v Kristusu
Gospodu, bodo preganjanje trpeli." (II. Tim. 3, 12.) In kdo
ne ve iz lastne skušnje, da so razne nadloge in bridkosti
na tem svetu naš delež? Tudi apostole in zlasti prve kri-
stijane, pa tudi poznejše čakalo je mnogo preganjanja, mnogo
obrekovanja, zasmehovanja in drugih nadlog. Da bi pa
apostoli in sploh verniki ne bili brez tolažbe v raznih
nadlogah, obljubil jim je Jezus Kristus Tolažnika. Predno
se je ločil od sveta, je rekel učencem: »Vaše srce naj se
ne prestraši in naj se ne boji. 11  (Jan, 14, 27.) In zakaj jim je tako
rekel? Saj so vender imeli vzroka dovolj žalostiti se zaradi
Jezusove ločitve? Zato jim je tako dejal, ker jim je nameraval
poslati drugega Tolažnika namesto sebe. „Jaz bom Očeta prosil,
invambo dr uzega Tolažnika dal,da privas ostane vekomaj, Duha
resnice." (Jan. 14, 16.) In res, sv. Duh je apostole, ki so
bili zavoljo ločitve Jezusove vsi žalostni in potrti, tako
potolažil, da so z veseljem prenašali težave in preganjanja
Pri oznanjevanju Kristusovega nauka. „Poln sem tolažbe",

272

je pisal sv. Pavel, „preobilno veselje imam pri vsi naši
nadlogi.“ (II. Kor. 7, 4.) Sv. Duh tolaži še sedaj vse pobožne
kristijane v raznih nadlogah, da jih ne le potrpežljivo in
stanovitno, marveč celo z veseljem prenašajo. V cerkveni
zgodovini beremo, da so mnogi mučeniki, ko so trpeli
najhujše muke, zahvaljevali Boga, mu prepevali hvalne pesmi
in tako veseli šli na morišče, kakor na gostovanje. „Nam
pa se ni treba nad tem čuditi", pravi sv. Avguštin, „zakaj
sv. Duh je bil v njih.“

179. Zakaj se imenuje tretja bošja oseba
n sz>eti“ Duh?

Tretja božja oseba se imenuje „sveti“ Duh,
ker nas posvečuje, in ker iz nje izhaja vsa
svetost.

Vsaka božja oseba je duh, saj pravi Kristus: „Bog je
duh, in kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu in v
resnici" (Jan. 4, 24.), vender pa imenujemo tretjo božjo osebo
zlati „Duha“, da jo tako razločujemo od Očeta in Sina, in
da pokažemo, da nam tretja božja oseba podeljuje duhovno
življenje. „Svetega Duha imenujemo tretjo božjo osebo ne
zaradi tega, kakor bi Oče ali Sin ne bil tudi svet, ampak
zato, ker nas sv. Duh posvečuje s tem, da nam deli milost
božjo in nas tako očiščuje grehov ter stori pravične in
svete. Zato je sv Pavel v svojem listu Korinčanom rekel,
ko je naštel nekatere zelč velike grešnike: „In taki (grešniki)
ste sicer nekateri bili; ali oprani ste, ali posvečeni ste, ak
očiščeni ste v imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa in v
Duhu našega Boga.“ (I. Kor. 6, 11.) Iz sv. Duha izhaja vsa
svetost, to se pravi: sv. Duh nam podeljuje, naklanja vse
milosti, katere nam je Kristus zaslužil, in nam pomaga, da
opravljamo dobra za nebesa zash.žljiva dela ter se bolj ' n
bolj posvečujemo. Sv. Pavel piše o samem sebi: „Po milosti
božji pa sem to, kar sem, in njegova milost v meni ni bila
prazna, ampak sem več ko vsak njih (apostolov) delal;
toda ne jaz, ampak milost božja z menoj.“ (I. Kor. 15, 10.)
Kakor sv. Pavlu, tako mora tudi nam pomagati sv. Duh z
milostjo božjo, ker drugače ne moremo nobenega za nebesa
zaslužnega dobrega dela opraviti. Iz lastne moči ne moremo
prav verovati, ne izpolnjevati zapovedij božjih; iz lastne

273

moči se ne moremo vsem hudim skušnjavam stanovitno
ustavljati in se vsakega greha ogibati; iz lastne moči ne
moremo v dobrem do konca stanovitni ostati Z. aebesa
zaslužljiva dela so takorekoč sad milosti sv. Duha v nas.
„Sad Duha pa je : ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, milo¬
srčnost, dobrotljivost, prizanesljivost, krotkost, zvestoba, zmer¬
nost, zdržnost, čistost 44 , piše sv. Pavel. (Gal. 5, 22. 23.) Kakor
vidimo, so sadovi sv. Duha bogoljubna dela, katera oprav¬
ljamo s pomočjo sv. Duha, in katera obsegajo vse krščansko
življenje. Po pravici lahko rečemo: Kakor moramo pripiso¬
vati gibanje telesa duši, ki telo oživlja, tako moramo pri¬
pisovati svoja dobra dela sv. Duhu, ki nas oživlja s svojo
milostjo.

180. Kdaj je poslal Jezus Kristus svoji
cerkvi svetega Duha?

Jezus Kristus je poslal svoji cerkvi svetega
Duha deseti dan po svojem vnebohodi!, to je
binkoštni praznik, ko so se nad glavami apo¬
stolov prikazali goreči jeziki.

„Vi pa ostanite v mestu, dokler ne bote navdani z
močjo iz visokosti 44 , naročil je Jezus apostolom, predno je
šel v nebesa. (Luk. 24, 49.) Pokorni naročilu Gospodovemu
so ostali apostoli v Jeruzalemu in so se pripravljali s stano¬
vitno molitvijo na prihod sv. Duha. (Dej. ap. 1, 14.) „Ko je
bilo petdeset dni dopolnjenih 44  — odkar je Jezus od mrtvih
vstal ali deset, odkar je v nebesa šel — so bili vsi vkupaj
na tistem mestu In vstal je nanagloma z neba šum, kakor
Prihajajočega silnega piša, in je napolnil vso hišo, kjer so
sedeli. In so se jim prikazali razdeljeni jeziki kakor ognja
in je sedel na njih slehernega. In so bili napolnjeni vsi s
svetim Duhom. 44  (Dej. ap. 2, 1-4.) To se je zgodilo na
binkoštni praznik, ko so obhajali Judje spomin da so prejeli
na  gori Sinaj postavo Gospodovo. Sv. kato’ ,r ti cerkev je
pbdržala binkoštne praznike v spomin na prihod sv. Duha,
'n da bi v tem času sv. Duha spodobno častili in se mu še
Posebej zahvaljevali za prejete milosti.

18

274

181. Kaj je storil sv. Duh v apostolih?

Sveti Duh je

1. apostole posvetil.

Pred prihodom sv. Duha so imeli apostoli marsikatere
napake, tako da jih je moral sam Jezus večkrat posvariti.
Bili so častilakomni, jezljivi, hrepeneli so po maščevanji; po
prihodu sv. Duha pa so bili ponižni, pohlevni, ljubeznivi;
sv. Duh jih je predrugačil s tem, da jih je posvetil. Sv. Duh je
prišel nad apostole v podobi ognja v znamenje, da, kakor
ogenj očiščuje in uniči, kar je slabega, tako očiščuje
sv. Duh grehov in stori človeka pravičnega in svetega. —
Sv. Duh je torej apostole posvetil, pa tudi

2. jih razsvetlil in potrdil.

Jezus Kristus je sam učil apostole v preprostih, lahko
umljivih besedah, kakor oče svoje otroke, kakor učitelj
svoje učence, pa vender ga niso prav umeli ter bili malo¬
verni. On je tudi naravnost rekel apostolom; „Se veliko
vam imam povedati; toda zdaj ne morete nositi. Kadar pa
pride on, Duh resnice, vas bo učil vso resnico.“ (Jan. 16.12.13.)
Drugokrat pa je rekel: „Tolažnik sveti Duh pa, katerega
bo poslal Oče v mojem imenu, on vas bo učil vse in vas
opomnil vsega, karkoli sem vam rekel. (Jan. 14, 26.) In res,
ko je prišel sveti Duh nad apostole, jih je tako razsvetlil, da
so Jezusove nauke natančno spoznali in postali pripravni
učeniki sveta. Tudi zaradi tega je prišel sv. Duh nad nje v
podobi ognja, ki ima to svojstvo, da razsvetljuje.

Sv. Duh je apostole potrdil. Kako so bili poprej
plašljivi in boječi! Dasitudi so srčno ljubili Jezusa in nw
zatrjevali še pri zadnji večerji, da so pripravljeni ž njim
umreti, so takrat, ko je bil Jezus vjet, vsi plaho pobegnili-
Po smrti Jezusovi so se iz strahu pred Judi zaprli, da bi
jih kot učence Jezusove ne vrgli v ječo. Po prihodu
sv. Duha pa so koj na binkoštno nedeljo srčno stopi H P ret
Jude, jim očitali njih hudobijo, ker so umorili Sina božjega
ter jih opominjali k pokori. Veliki zbor jih je dal v je c0
vreči, jih pretepsti, jim prepovedal še kaj več o Jezusu
govoriti. Apostoli pa so neprestrašeno odgovorili: „Boga J e

treba bolj slušati, kakor pa ljudi.“ (Dej. ap. 5, 29.) Sv. Duh
jih je torej tako potrdil, da se po njegovem prihodu prav
nič niso bali in so šli tudi v smrt v potrjenje naukajezusovega.

Kaj je še storil sv. Duh v apostolih? On je

3. jim podelil dar, da so govorili razne
jezike, delali čudeže in nezmotljivo
oznanjevali sveti evangelij.

Sv. pismo pravi: „In so bili napolnjeni vsi s svetim
Duhom in so začeli govoriti v mnogoterih jezikih, kakor
jim je sveti Duh dajal izgovarjati. 4 ' (Dej. ap. 2, 4.) Sv. Duh
je podelil apostolom dar jezikov, da so mogli izvršiti naročilo
Jezusovo: „Pojdite in učite vse narode. 44  (Mat. 28, 19.) Kar
začeli so govoriti mnogotere jezike, in se niso samo med seboj
umeli, ampak tudi drugi so jih razumeli. (Dej. ap. 2, 6.)
Zmota in greh sta zadolžila mnogotere jezike, da se ljudje
niso več med seboj umevali in so se zato ločili in razkropili.
(I. Mojz. 11, 6.) Duh resnice in milosti je sicer še pustil
mnogotere jezike, kakor tudi druge nasledke prvega greha
nam v ponižanje; storil je pa to, da so se ljudje, čeprav so
govorili v mnogoterih jezikih, med seboj umeli.

Sv. Duh je podelil apostolom dar čudežev. ,,Tudi veliko
čudežev in znamenj se je godilo po apostolih v Jeruzalemu 1 "
(Dej. ap. 2, 43). Dar čudežev je podelil sv. Duh apostolom,
da so ž njimi dokazali resnico Jezusovega nauka in tem
hitreje in tem več ljudij pridobili zanj.

Sv. Duh je podelil apostolom tudi dar nezmotljivosti,
to se pravi: on jih je tako razsvetlil in jim pomagal, da se
niso mogli motiti pri oznanjevanji Jezusovega nauka. Tudi
zdaj še ima sv. cerkev dar nezmotljivosti, in sicer škutje
skupaj s papežem, in papež sam, kadar kot najvišji učenik
in pastir odločuje za vso cerkev o verskih in nravnih naukih.
Od apostolov pa je prejel vsak posamezni ta dar, kei so
bili posamezni od sv. Duha na vidni način navdihnem in
odposlanci božji, ki so imeli sprva  oznanjevati krščansko
vero narodom sveta in so se morali raziti po vsem s\etu,
med tem ko imajo njih nasledniki v apostolski službi z e
sprejeto  vero ohraniti, in so stalno nameščeni pri določenih
cerkvah.

276

Z v r š e t e k.

Krščanski poslušalci! Mi moramo vse razodete resnice
sv. vere trdno verorati, tako tudi, da je sv. Duh pravi Bog.
Ker je sv. Duh pravi Bog, moramo ga tudi kot Boga moliti
in mu skazovati prav tisto češčenje, kakor Očetu in Sinu.
Priporočajmo se tudi sv. Duhu in prosimo ga, da bi nas
posvečeval v sv. zakramentih, nam razsvetljeval naš um in
nagibal našo voljo, da bomo pravično živeli in do konca
stanovitni ostali. Amen.

39. Krščanski nauk.

Sv. Duh, učili smo se v zadnjem krščanskem nauku,
je tretja božja oseba, pravi Bog, Tolažnik, katerega je obljubil
Jezus Kristus poslati svoji cerkvi. Tretja božja oseba se
imenuje „sveti“ Duh, ker nas posvečuje, in ker iz nje izhaja
vsa svetost. Jezus Kristus je poslal svoji cerkvi svetega
Duha deseti dan po svojem vnebohodu, to je binkoštni
praznik, ko so se nad glavami apostolov prikazali goreči
jeziki. Sveti Duh je apostole posvetil, jih razsvetlil in potrdil,
jim podelil dar, da so govorili razne jezike, delali čudeže
in nezmotljivo oznanjali sveti evangelij. To je storil sv. Duh
v apostolih, da bi mogli po Jezusovem vnebohodu njegovo
delo nadaljevati in izpolniti njegovo naročilo: „Pojdite in
učite vse narode. . . Učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem
vam zapovedal.“ (Mat. 28, 19. 20.) Apostoli, katere je sv. Duh
na binkoštno nedeljo v vidni podobi posvetil, razsvetlil in
potrdil, pa so umrli Njihovo službo opravlja zdaj sv. cerkev,
in sicer učeča cerkev, rimski papež, pravi naslednik sv. Petra,
in pravi nasledniki drugih apostolov, škofje, kateri so s
papežem v zvezi. Tudi njim je potreben sv. Duh, da morejo
prav izvrševati svojo službo. In Jezus je res obljubil učeči
cerkvi vedno pomoč sv. Duha, ko je rekel apostolom in
njih naslednikom v apostolski službi: ,,Jaz bom Očeta prosil,
in vam bo dal drugega Tolažnika, da ostane vekomaj pri
vas, Duha resnice.“ (Jan. 14, 16. 17.)

277

182. Kaj dela sveti Duh v sveti cerkvi?

Sveti Duli

i. uči in vodi sveto cerkev.

Sv. Duh uči sv. cerkev, ker razsvetljuje, kakor je
razsvetlil apostole, papeža in škofe, da nauke Jezusove kot
resnico božjo spoznavajo in jih umevajo. Kar je Kristus
rekel apostolom : „Tolažnik sveti Duh pa, katerega bo poslal
Oče v mojem imenu, on vas bo učil vse, in vas opomnil
vsega, karkoli sem vam rekel" (Jan. 14, 26.) to velja tudi
o njihovih naslednikih. Sv. Duh pa tudi razsvetljuje učenike
sv. cerkve, da prav oznanujejo in razkladajo vernikom evan¬
geljske resnice. Evangeljske resnice niso same na sebi tako
jasne, da bi jih mogel vsakdo razumeti. Kako napačno so
dostikrat ljudje umevali in še umevajo resnice, ki ne prese¬
gajo človeškega razuma, kaj pa še le one, katerih naš razum
unieti, sprevideti ne more, ki naš razum presegajo! Zato je
nastalo v raznih časih toliko krivih ver, ker so si mnogi
evangeljske resnice po svoji volji tolmačili. Evangeljske
nauke je treba vernikom razlagati, pojašnjevati. Da pa se
razlagaje in pojašnjevaje verske resnice na zmotijo in ne
učijo vernikov kaj napačnega, je učenikom sv. vere potrebno
razsvetljenje od zgoraj. Razsvetljuje pa jih sv. Duh. „Niste
namreč vi, kateri govorite, ampak Duh vašega Očeta je, ki
v  vas govori" (Mat. 10, 20.) je rekel božji Vzveličar. Sv. Duh
govori po učenikih sv. cerkve, kakor je na binkoštno nedeljo
govoril po apostolih. „Kakor veter goni oblake, tako priganja
sv. Duh oznanjevalce sv. evangelija in jih navdihuje, kaj
naj govore", veli sv. Gregorij Veliki, in sv. Bazilij piavi:
»Kakor pero piše, kar pisalec hoče, tako govorijo oznanje¬
valci sv. evangelija ne iz sebe, ampak, kar jim sv. Duh

navdihne.“

Sv. Duh vodi sv. cerkev. Rimski papež in škofje, vodi¬
telji kraljestva božjega na zemlji, voditelji neumrjočih duš,
uiorajo dajati vernikom različne postave, po katerih so se
čolžni ti ravnati, kakor podložniki po postavah posvetnega
Sadarja. Da pa dajejo pastirji sv. cerkve vernikom res take
Postave, ki jih vodijo po potu vzveličanja, ne pa po potu
Pogubljenja, razsvetljuje in vodi jih sv. Duh. Zato je lekel
sv - Pavel škofom mesta Efeza: ,,Pazite nase in na vso

i

278

čedo, v kateri vas je sveti Duh postavil Škote, vladati cerkev
božjo, ki jo je pridobil s svojo krvijo." (Dej. ap. 20, 28.)
Kar je torej duša v telesu, to je sv. Duh v duhovnem telesu
Kristusovem, v sv. cerkvi, katero vodi. — Kaj še dela sveti
Duh v sveti cerkvi? On

2.  deli po njej svoje milosti.

Sv. Duh deli po sv. cerkvi svoje milosti, se pravi: s
pomočjo sv. Duha očiščuje sv. cerkev ljudi grehov in jih
posvečuje. Ko govori Kristus o prerojenju v sv. krstu, pravi
tako-le: „Ako kdo ni prerojen iz vode in iz svetega Duha,
ne more iti v božje kraljestvo 11  (Jan. 3, 5.). Sv. Pavel pravi :
„In taki (grešniki) ste sicer nekateri bili; ali oprani ste, ali
posvečeni ste, ali opravičeni ste v imenu Gospoda našega
Jezusa Kristusa in v Duhu našega Boga 11  (I. Kor. 6, 11)
in: „Po svojem usmiljenju nas je vzveličal v kopeli prero-
jenja in ponovljenja svetega Duha 11  (Tit. 3, 5.). Vsi ti izreki
nam spričujejo, da je sv. Duh tisti, ki nam deli po sv. cerkvi
svoje milosti, da se greha očistimo in se posvetimo. Ako pa
izgubimo milost božjo, se nam znova podeli pri zakramentu
sv. pokore, toda po moči sv. Duha. „Prejmite svetega Duha -1 ,
dejal je Jezus apostolom. „Katerim bote grehe odpustili, so
jim odpuščeni." (Jan. 20, 22. 23.)

183. Kaj dela sveti Ihih v nasP

Sveti Duh dela v nas to-le:

1. posvečuje nas s posvečujočo milostjo
Božjo.

Vsak človek se rodi z izvirnim ali podedovanim grehonb
on je po besedah sv. Pavla že „po naravi otrok jeze božje'
(Efez. 3, 2.), nad katerim Bog'"ne more imeti nobenega dopa-
denja. Sv. Duh pa ga — kakor smo v poprejšnjem vprašanju
slišali — očisti izvirnega greha in, če je odrasel, tudi vseh
pred sv. krstom storjenih grehov, ter ga posveti s posveču¬
jočo milostjo, to je: z nadnaravno, duši trajno podeljeno
milostjo, ki nas prerodi v novo, nadnaravno življenje. „Lju-
bežen božja je izlita v naša srca po svetem Duhu, kateri nam
je bil dan," (Rimlj. 5, 5.) Posvečujoča milost božja, drag*

279

kristijani, je neprecenljiv dar, zakaj ona nas popolnoma
prestvari, prerodi, ker nas očisti vseh grehov ter nas stori
svete in Bogu dopadljive. Po svojem naravnem rojstvu
postanemo ljudje, prejmemo naravno življenje, po posveču¬
joči milosti božji prejmemo novo, nadnaravno življenje,
postanemo otroci božji. Sv. Janez naravnost pravi: „Glejte,
kakšno ljubezen nam je Oče skazal, da se otroci božji
imenujemo in srno." (I. Jan. 3, 1) „Dal jim je oblast božjim
otrokom biti “ (Jan. 1, 12.) Sv. Pavel imenuje prav zaradi
tega, ker postanemo otroci božji, nas „enake podobi njego-
govega Sina, da je on prvorojeni med mnogimi brati“.
(Rimlj. 8, 29.) Jezus Kristus je po svoji naravi Sin božji,
ker je rojen od Očeta od vekomaj, mi pa postanemo božji
otroci po posvečujoči milosti božji. V koliko čast si štejejo
oni, ki so otroci kakega imenitnega gospoda ali celo kralja,
a nas je povzdignila milost sv. Duha iz stanu sužnosti k
nadnaravni časti otrok božjih, k časti otrok Kralja vseh
kraljev, Gospoda vseh gospodov ! Ako ostanemo otroci božji,
so nam nebesa zagotovljena, zakaj s tem, da nas je sv. Duh
posvetil v otroke božje, naredil nas je dediče nebeškega
kraljestva. Otroci so dediči svojih starišev; ako pa smo
mi otroci božji, sledi iz tega, da smo tudi dediči božjega
kraljestva, sv. nebes. To nam spričuje sv. Pavel, ko piše:
„Ako pa smo otroci, smo tudi dediči, dediči sicer božji,
sodediči pa Kristusovi." (Rimlj. 8, 17.) Kdo bi se ne veselil
biti dedič nebeškega kraljestva? Ako se že človek veseli,
ce podeduje večjo svoto denarjev ali kako lepo posestvo,
koliko bolj se moramo veseliti in srečne imenovati mi, ki
nas je posvetil sv. Duh, ker smemo pričakovati, da bodo
tista nebesa naš delež, o katerih je pisal sv. Pavel: »Oko
ni videlo, uho ni slišalo, in v nobeno človeško srce ni prišlo,
kar je Bog njim pripravil, kateri ga ljubijo." (I. Kor. 2, 9.)

V duši, katero je sv. Duh posvetil, potem on prebiva.

„Ali ne veste, da ste tempel božji, in da Duh božji v vas
prebiva?" piše sv. Pavel. (I. Kor. 6, 13.) Sv. Duh piebiva
tako dolgo v duši, dokler ga človek s smrtnim grehom iz
nje ne prežene. „Sveti Duh beži od hinavca in se odtegne
mislim, ki so nespametne, in pridereča hudobija ga prežene. “
(Modr. 1, 5.) Grozna je nesreča tistega človeka, ki je pregnal
s smrtnim grehom sv. Duha iz svoje duše, in v njej napravil
sedež hudobnemu duhu. Podoba božja je v njej potrupljena,
tempel božji razdrt, namesto čednosti šopiri se v njej plevel

280

smrtnega greha. Vsa dobra dela, ki si jih je človek nabiral
leta in leta, so izgubljena, on ni več zmožen storiti za
nebesa kaj zaslužnega, on si ne more več sam pomagati,
njegov delež je zdaj večna poguba. Kdo 'mu more zdaj
pomagati? Sv. Duh, zakaj ž njegovo močjo odpušča sv. cerkev
po sv. krstu storjene grehe v zakramentu sv pokore ter
mu podeli zopet posvečujočo milost. Kako malo cenijo ljudje
to dobroto! Ako bi kdo bil na smrtni postelji in bi vedel,
da bo gotovo umrl, pa bi prišel svet mož in mu izprosil
zdravje s svojimi molitvami, o kako bi mu bil hvaležen!
Bodimo hvaležni tudi sv. Duhu, zakaj kolikorkrat je bil kdo
izmed nas v smrtnem grehu, pa je opravil vredno sv. spoved,
je sv. Duh njegovo dušo vzbudil k novemu življenju in jo
rešil večne smrti v peklu —■ Kaj še dela v nas sv. Duh?

2. pomaga nam z dejansko milostjo.

Dejanska milost je nadnaravna, duši samo začasno
podeljena milost, ki nam pomaga opravljati dobra dela, to
je taka dela ali dejanja, ki služijo za večno vzveličanje. S
tako milostjo nam pomaga sv. Duh, ko nas razsvetljuje.
Dvema učencema, ki sta šla v Emavs. je Jezus rekel: „0 vi
nespametni in kesnega srca, verovati vse, kar so govorili
preroki!" (Luk. 24, 25 ) Tako bi se lahko reklo tudi nam,
zakaj četudi se nam je ta ali ona resnica že mnogokrat
povedala, postavim: Kako moramo ljubiti Boga. kakobližnjika,
kako moramo sovražiti greh, ker je najve je zlo, se nas
vender ni nič prijelo, ker je nismo prav in popolnoma raz¬
umeli. Ali ni potemtakem potreba, da nas kdo razsvetli, da
prežene s svojo lučjo temo naše duše? Gotovo, in glejte,
tisti je sv. Duh To nam pove Jezus, rekoč: „Tolažnik pa
sv. Duh, katerega bo poslal Oče v mojem imenu, on vas bo
vse učil. (Jan 14, 26.) — Kakor nam je treba razsvetljenja,
da prav spoznamo resnice sv. vere, prav tako nam ga je
treba, da se teh resnic o pravem času spominjamo. In vidite,
zopet je sv. Duh, ki nas opomni vsega, karkoli nam je
Kristus povedal.“ (Jan. 14, 26) Ali niste to že sami poskusili-''
Ali se niste v hudih skušnjavah včasi hipoma spomnili:
„Kaj pomaga človeku, če ves svet pridobi, na svoji duši pa
škodo trpi?“ (Mat. 16, 26.) Ali vam nikoli ni stopila večnost
pred oči, ko ste nameravali storiti kaj grešnega? Ali _se
niste nikoli spomnili, ko ste bili v kakem samotnem kraju,

281

pa vas je huda skušnjava vabila v ta ali oni greh? Bog me
tudi na skrivnem vidi ali kaj enakega? Vse to so razsvet¬
ljenja sv. Duha, ki nam prav ob času skušnjave predoči kako
versko resnico, ki naj bi nas odvrnila od greha. — Sv. Duh
nas dalje razsvetljuje, da spoznamo svoj pravi dušni stan.
Koliko je takih kristijanov, ki sami pri sebi mislijo, da so
najpoštenejši, najboljši ljudje, ker jim napačna ljubezen do
samega sebe prikriva mnogo pregreškov. Mnogoteri, ki samo
o veliki noči, ali pa še takrat k spovedi ne gre, si misli:
Ko bi se tu in tam ne razjezil in ne zaklel, saj bi še nobe¬
nega greha ne imel, bi mi še k spovedi ne bilo treba iti; a
popolnoma pozabi, da nima nikakor darežljivih rok, da si
včasi tudi po krivici kaj pridobi, da slabo dela, pa si dobro
plačati pusti itd O kako slep je včasi človek glede na svoj
dušni stan! Gotovo je potem treba, da nam sv. Duh da
spoznati naš dušni stan. Sv. Duh nas razsvetli včasi nana-
gloma, včasi polagoma, kakor se mu primerno zdi. Nekateri
spoznajo svoj nevarni dušni stan hipoma, kakor bi treščilo
v nje (sv. Magdalena, sv. Marjeta Kortonska, sv. Ignacij),
drugim zopet se tako spoznanje le polagoma razvija, a vselej
je sv. Duh, ki jih razsvetljuje. Zahvalimo sv. Duha, ker nam
da spoznati, v kaki nevarnosti se nahaja naša duša, prosimo
ga pa tudi večkrat razsvetljenja.

Sv. Duh nam pomaga z dejansko milostjo, da to, kar
smo za dobro spoznali, tudi v dejanju izvršujemo, ker nam
nagiblje in krepi voljo, da dobra dela pričenjamo, nadalju¬
jemo in dovršujemo, on torej stori, da smo pripravljeni, da
hočemo to storiti, kar Boe’ hoče, in da hočemo to opustiti,
kar Bog noče; z eno besedo, da imamo voljo, hudega se
varovati in dobro delati: „Bog je‘ ! , pravi sv. Pavel, ,.kateri
dela v vas hoteti in dopolniti po (svoji) dobri volji." (hiliplj.
2 , 13.) „On (sv. Duh)“ veli sv. Peter Damijanov, ,,razsvetljuje,
da spoznamo, nagiblje, da hočemo; krepi, da dobro, kar
hočemo, lahko izvršujemo/ 1  (Serm. 21.) Sv. Duh nam pomaga,
da v dobrem stanovitni ostanemo ter srčno premagujemo
yse ovire našega vzveličanja. Sv. Duh nas tolaži, da nepii-
jetnosti, zopernosti in težave, ki jih imamo pri izpolnjevanji
volje božje, z udanostjo v voljo božjo in potrpežlji\o pte-
našamo. Obračajmo se zaradi tega v zaupni molitvi do
sv. Duha, da nas krepča in tolaži, in lahko bomo tekli s
sv. Pavlom: .,Vse premorem v njem, kateri me krepča -
(Filipij. 4, 13.) — Kaj še več dela v nas sv. Duh?

282

3, deli nam svoje darove.

Vse milosti, ki nam jih deli sv. Duh, bi smeli imeno¬
vati njegove darove, ker jih ne moremo sami zaslužiti, ampak
nam jih sv. Duh podari zavoljo zasluženja Jezusa Kristusa;
tako bi tudi razne čednosti, katere vlije sv. Duh v dušo,
ki je v posvečujoči milosti božji, da nas stori trajno spo¬
sobne in voljne, da delamo to, kar je po volji božji, lahko
imenovali darove sv. Duha, vender darovi svetega Duha, o
katerih tukaj govorimo, pomenjajo še nekaj posebnega.
Poglejmo si zato:

184. Katere darove posebno imenujemo
„darove svetega Duha“?

„Darove svetega Duha“ posebno imenujemo
take darove, s katerimi nas stori sveti Duh
voljne, da radi sprejemamo njegove svete in opo
mine ter tako popolneje izvršujemo krščanske
čednosti.

„Pojdite in učite vse narode £; , naročil je Jezus Kristus
apostolom,. . . „učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam
zapovedal/' (Mat. 28, 19. 20.) Obljubil jim je sv. Duha, kateri
jih bo učil vse in jih opomnil vsega, karkoli jim je povedal.
(Jan. 14, 26.) Kakor apostole, tako uči sv. Duh tudi nas in
nas opominja na vse, kar je v vzveličanje naše duše, s tem,
da nas navdaja z dobrimi mislimi in nas nagiblje k dobremu;
to so njegovi sveti in opomini. Lepo govori o tem sv. Ciril
Jeruzalemski: „Ako se kaka dobra misel vzbudi v vas, J?
sv. Duh, ki vam jo vdihne; ako ljubite čistost in čutite neko
nagnenje do čistosti in zdržnosti, je sv. Duh, ki vzbudi v
vas to misel, to željo. Kolikokrat se je zgodilo, da se J e
kako mlado dekle, ki se je ravnokar nameravalo po mnenju
sveta dobro zaročiti, tej nameri krotko odreklo in izvolilo
za svojega ženina Jezusa Kristusa! Sv. Duh jo je takorekoc
podučil, ganil in navdihnil, naj Jezusa Kristusa nad vse cent
in na zemlji angelsko čisto živi. Koliko oseb je zapustilo
svetno slavo, bliščeče palače in šlo v puščavo! Sv. Duh jih
je peljal tja.“ (Kat. 16.) Ker pa se človek svetom in opo¬
minom sv. Duha lahko ustavlja, jih celo zametuje, podeli mn

283

sv. Duh svoje darove, s katerimi ga stori voljnega, priprav¬
ljenega, da rad sprejema njegove opomine in svete ter tako
popolneje izvršuje krščanske čednosti, in tako postaja vedno
svetejši in pravičnejši. Ti darovi torej, ki storijo, da človek
z nekako lahkoto, z veseljem, z nekako pripravnostjo dela
to, kar je v prid njegovej duši, se posebno imenujejo „darovi
sv. Duha“. Svoje darove podeli sv. Duh le onemu, ki ima
posvečujočo milost božjo.

Z v r š e t e k.

Sv. Avguštin, ki je bil do 33. leta krivoverec, pripisuje
svoje spreobrnenje milosti sv. Duha, in se mu tako-le zahva¬
ljuje: „Sveti Duh! ti resnična svetost in naj večja radost
mojega srca, ti si pregnal iz mene vse pregrešne strasti
mesa, in namesto njih si se sam pri meni naselil, slajši,
kakor vsaka slast!“ Tudi nas je sv. Duh posvetil s svojo
milostjo in se v nas naselil. „Ali ne veste“, pravi sv. Pavel
(I. Kor. 3, 16 ), „da ste tempel božji, in da Duh božji v vas
prebiva?“ Uči se odtod, dragi kristijan, da si tudi ti tempel
in bivališče svetega Duha, in ohrani svoje srce vedno čisto
in brezmadežno. Kliči tudi sv. Duha pri vsakem važnem
opravilu na pomoč in rad poslušaj njegove opomine. »Kate¬
rikoli so namreč po Duhu božjem gnani, ti so otroci božji.'
(Rimlj. 8, 14.) Amen.

40. Krščanski nauk.

Sv. Duh posvečuje nas s posvečujočo milostjo, pomaga
nam z dejansko milostjo, deli nam svoje darove. „ Darove
svetega Duha“ posebno imenujemo take darove, s katerimi
nas stori sveti Duh voljne, da radi sprejemamo njegove
svete in opomine ter tako popolneje izvršujemo krščanske
čednosti. Darovi svetega Duha so nam potemtakem zelo
koristni, da, naravnost potrebni, da tem lažje in gotoveje
dosežemo večno vzveličanje v nebesih.

284

185. Kateri so darovi svetega Duha ?

Darovi svetega Duha so:

1. dar modrosti,

2 .  dar umnosti,

3. dar sveta,

4. dar moči,

5. dar učenosti,

6. dar pobožnosti,

7 .  dar strahu božjega.

Teh sedem darov svetega Duha našteva že prerok
Izaija, ko napoveduje o božjem Vzveličarju: „In Gospodov
duh bo na njem počival, duh modrosti in razumnosti, duh
sveta in moči, duh vednosti in pobožnosti, in duh strahu
božjega ga bo napolnil." (Iz. 11, 2. 3.) Darovi svetega Duha
naj bi pomagali človeku čednostno živeti in v dobrem bolj
in bolj napredovati, zaradi tega se nanašajo na dve pogla¬
vitni dušni moči, na pamet in voljo. Dar modrosti, umnosti,
sveta in učenosti podpira in spopolnjuje našo pamet, dar
moči, pobožnosti in strahu božjega pa podpira našo voljo
in jo nagiblije k čednostnim delom. Poglejmo si, kako nam
pomaga vsak dar posebej.

186. Kaj nam pomaga dar modrosti?

Dar modrosti nam pomaga spoznavati,
občudovati in ljubiti Boga naravnost v njegovi
slavi in popolnosti ter vse presojati in ceniti
po tem spoznanju in tej ljubezni.

„Gospod je kralj, oblečen je z veličastvom, oblečen in
opasan je Gospod z mogočnostjo", pravi psalmist. (Ps. 92, 1.)
Dokler na tem svetu živimo, ne moremo slave in veličastva
božjega popolnoma spoznati, to nam bo mogoče še-le v
večnosti: „Nekoliko le spoznamo.... Zdaj vidimo skozi
zrcalo kakor v megli." (I. Kor. 13, 9. 12.) Dar modrosti pa
nas podpira v spoznavanji Boga, on nam pomaga spoznavati
Boga naravnost v njegovi slavi in veličastvu, on stori, da

285

spoznavamo Boga kot največjo dobroto. Iz tega spoznanja
izvira potem občudovanje slave in veličastva božjega, iz
njega se rodi ljubezen do Boga, največje dobrote in neskončne
lepote. Ker človek vsled daru modrosti spozna, da je Bog
neskončna dobrota, spozna tudi, da je vse drugo nečimerno,
razven Boga ljubiti in v njem iskati prave, neskaljene sreče,
ali on presoja in ceni vse drugo po spoznanju in ljubezni
božji. Tako je rekel sv. Pavel: „Vse imam za izgubo
proti visokemu spoznanju Jezusa Kristusa, Gospoda mojega,
za katerega voljo sem vse izgubil, in imam za blato, da
Kristusa pridobim.“ (Filip. 3, 8.) V primeri s spoznanjem
božjim se je sv. Pavlu vse drugo ničvredno zdelo. „Kako
se mi studi zemlja, če premišljujem nebesa! 0  rekel je sv. Ignacij
Lojolanski. In res, ako se človek vtopi v Boga in njegovo
veličastvo, odtegne bolj in bolj svoje misli od posvetnega,
se čuti srečnega le v ljubezni do Boga in v njegovi službi.
Lepo pravi pisalec knjige modrosti: „Više sem jo cenil
(modrost), kakor kraljestva in kraljeve sedeže, in bogastvo
sem štel ko nič v primeri ž njo . . . Ljubše mi je bila, ko
zdravje in lepota, in za luč sem si jo izvolil." (Modr. 7, 8. 10.)
Dar modrosti odvrača človeka od greha, zakaj tisti, ki ima
največje dopadenje nad Bogom, ne more imeti nobenega
dopadenja nad grehom. Zato zopet lepo pravi modri: „Vsi,
kateri so tebi, o Gospod! dopadli od začetka, so bili rešeni
po modrosti." (Modr. 9, 19.) Dar modrosti človeka tudi
dokaj podpira, da napreduje v čednosti, zakaj dar modrosti
stori, da se nam čednost prikupi, da nas takorekoč objame
in popolnoma dobi v oblast. Zaradi tega nam je tudi lahko
premagovati vse ovire in težkoče, ki nas ovirajo v dobrem,
one izginejo pred veseljem, ki nam je napravlja čednost.
Zato je rekel psalmist: „Tvoje postave so mi pesmi na
kraju mojega potovanja." (Ps. 118, 54.) Priče tega so nam
apostoli, mučenci, puščavniki, ki so bili napolnjeni z vese¬
ljem in tolažbo, četudi so imeli mnogo nevarnostij, težav,
trpljenja in preganjanja prenašati. Tako olepšuje dar modi osti
naše sedanje življenje in nam daje nekako piedokušati
nebeško veselje. Da nam sv. Duh podeli dar modrosti,
Prosimo ga zanj. „Ako pa kdo izmed vas potrebuje modrosti,
naj je prosi od Boga, kateri daje vsem obilno." (jak. 1, 5.)

286

187. Kaj nam pomaga dar umnosti?

Dar umnosti nam pomaga natančneje spo¬
znavati pomen verskih resnic.

Krščanska vera je nadnaravna, od Boga vlita čednost
po kateri imamo zaradi resničnosti božje za resnico vse
kar je Bog razodel in nam po katoliški cerkvi zapoveduje
verovati; je potrebno, da jasno in natančno spoznamo in
razumemo, kar je Bog hotel povedati, posebno pri tistih
resnicah, ki presegajo našo pamet in so same na sebi
nejasne in nerazumljive. To pa stori sv. Duh z darom
umnosti. Ta dar nas razsvetli, da spoznamo natančno pomen
besedij, iz katerih je sestavljena kaka verska resnica, da
dobimo neko zagotovilo, da je Bog hotel to in samo to
povedati, nič drugega. Ker nam torej dar umnosti razjasni,
razsvetli pomen te ali one verske resnice, tudi stori, da jo
rajši verujemo in drugim pojasnjujemo. Dar umnosti je torej
posebne važnosti za tiste, ki imajo dolžnost drugim verske
resnice oznanjevati in razlagati. Ako kdo natančno spozna
pomene verskih resnic s svojo od sv. Duha razsvetljeno
pametjo, vpljiva to spoznanje prav močno na njegovo voljo,
da tudi hoče po njej živeti, vpljiva sploh na vse njegovo
mišljenje, dejanje in nehanje. Odkod sploh prihaja naša
neodločnost, naša mlačnost, da, rekel bi, naše polovičarstvo
pri izpolnjevanji verskih resnic? Odtod, ker jih dostikrat le
na pol, nejasno spoznavamo. Ako bi jih natančno, jasno
spoznali, bi tudi bolj gotovo po njih ravnali. Da bomo ta
tako imeniten dar umnosti od sv. Duha prejeli, prizadevajmo
si, da bomo vedno v stanu posvečujoče milosti božje, pre¬
mišljujmo večkrat resnice sv. vere, in prosimo sv. Duha, da
nas razsvetljuje.

188. Kaj nam pomaga dar sveta?

Dar sveta nam pomaga v dvomili in te-
žavnih rečeh se odločevati za to, kar je Bogu
ljubo.

Premnogokrat se nam zgodi v življenju, da smo '
zadregi, ali bi storili to ali ono; da ne vemo, ali je to ah
ono Bogu ljubo. Kakorkoli že reč premišljujemo, zmir onl

287

nam ostane še kak dvom, kaj bi počeli. V takih posameznih
slučajih je sicer dobro in koristno vprašati za svet kakega
razumnega, poštenega človeka, kakor je opominjal že Tobija
svojega sina, rekoč: „Išči vselej sveta pri modrem“ (Tob.4,19.);
ali ljudje, četudi so morebiti zelo razumni, ostanejo vender
zmotljivi, in lahko varajo sebe kak r nas, meneč, da nam
dajo dober svet, pa nam dajo slabega. Le eden svetovalec
je nezmotljiv, le eden svetovalec vselej ve, kar je prav in
dobro, in tudi vselej hoče prav svetovati, namreč sv. Duh.
On nam pomaga z darom sveta, kadar v dvomih in težavnih
rečeh ne vemo, kaj bi storili, da se odločimo za to, da si
izvolimo to, kar je Bogu ljubo, nam pa koristno za dušo.
„Dober svet te bo obvaroval in razumnost te bo branila,
da boš obvarovan hudobne poti.“ (Preg. 2, 11. 12.) Dar sveta
je velike važnosti za vsakega človeka, posebno pa in zlasti
še za predstojnike in dušne pastirje, ki imajo druge voditi
po potu vzveličanja. Zato pa opominjam vsakega: „Prosi
Najvišjega, da vodi tvoje stopinje po resnici 1 ' (Sir. 37, 19.)
zanašaje se na obljubo Jezusovo, ki je rekel: „Ako tedaj vi,
ki ste hudobni, veste dobre darove dajati svojim otrokom;
koliko bolj bo vaš Oče z nebes dal dobrega duha tem,
kateri ga prosijo! 11  (Luk. 11, 13.)

189. Kaj nam pomaga dar moči?

Dar moči nam pomaga premagati težave,
hi nas ovirajo na potu vzveličanja.

„Nebeško kraljestvo silo trpi, in le silni je na se
potegnejo 11 , pravi božji Vzveličar (Mat. 11, 12.) in hoče s
tem reči, da imamo premagati na zemlji mnogo ovir, da
srečno pridemo v nebesa. Težave, ki nas ovirajo na potu
našega vzveličanja, so različne, kakor: dolgotrajne in hude
skušnjave, bodisi da prihajajo iz hude poželjivosti, ali od
hudobnih ljudij, ali od hudobnega duha, dušna suhota,
neveselje do molitve in drugih dobrih del, zasmehovanje,
obrekovanje, preganjanje — sploh vse težave, ki jih moramo
Premagati, vse trpljenje, ki je moramo prenašati. „Bog
Pa je zvest 11 , pravi sv. Pavel „kateri vas bo potrdil in
obvaroval hudega. 11  (II. Tes. 3, 3.) Sv. Duh podeli onim.
ki se resno trudijo za svoje vzveličanje, dar moč), ki
jim pomaga premagati vse težave na potu vzveličanja.

288

Apostoli so nam priče tega, apostoli, kateri so stanovitno
oznanjevali Kristusa križanega, četudi so jih povsod sprem¬
ljale raznotere zapreke. Priče tega so nam mučenci j
otroci, mladeniči in device, možje in žene, sivi starčki
in Stariče, sploh ljudje vseh stanov so z veseljem dali
svoje življenje, da bi se vzveličali. Priče tega so nam
mnogoteri drugi svetniki in svetnice, ki so imeli včasih
tolike ovire, da bi jih premagati ne mogli, akobijih sv. Duh
ne bil potrjeval. Sv. Frančiška Santalska je po smrti svojega
moža spoznala, da jo kliče Bog v redovni stan; sklenila je
slušati klic božji. A koliko ovir se jej je stavilo na pot!
Njen oče in tast, njeni otroci in drugi sorodniki — vsi so
se ji upirali. Ko njen petnajstletni sin s solzami in prošnjami
ni mogel odvrniti matere od njenega sklepa, vlegel se je na
prag, čez katerega je morala stopiti. Presenečena mati je
nekoliko časa pomišljevala in s solznimi očmi gledala na
svojega sina, a spomnila se je Jezusovih besedij: „Kdor ljubi
očeta ali mater bolj ko mene, ni mene vreden 14  (Mat. 10, 37.)
osrčila se in stopila čez ljubljenega otroka. Kaj je slabotno
ženo. iskreno ljubečo mater tako osrčilo? Sv. Duh jej je
podelil dar moči, da ni gledala na kri in meso, ampak vse
premagala, kar je spoznala božji volji nasprotno.

Nobeden dar skoraj nam ni tako potreben, kakor dar
moči, zakaj brez njega ne more kristijan svojemu stanu
primerno živeti. Zato prosimo sv. Duha zlasti še za ta dar,
da bi mogli vselej in povsod izvrševati svoje dolžnosti po
volji božji in se tako vzveličati.

190. Kaj nam pomaga dar učenosti?

Dar učenosti nam pomaga doseči trdno
prepričanje, da so razodete resnice verodo¬
stojne, in spoznati, kaj naj storimo ali opustimo.

Dar učenosti se razlikuje od daru umnosti tako-le:
Dar umnosti nam pomaga natančneje spoznavati pomen
verskih resnic, dar učenosti pa stori nekoliko več, zakaj on
nas prepriča, da so razodete resnice verodostojne ali verjetne,
ker nam razjasni njihovo primernost, njihovo soglasje .z
ustvarjenim redom, n pr. če spoznamo, da Bog pripušča
greh, ker noče vzeti človeku proste volje. Dalje nam pomaga

289

spoznati, kaj naj storimo ali opustimo, ker nam razkriva
lepoto in vzvišenost čednostij in njihovo primernost z našo
od Boga ustvarjeno naravo. Dar učenosti nas tako potrjuje
v veri, in nam pomaga, da verske resnice lažje vsajamo v
srca drugih ljudij, jih pojasnjujemo in proti napadovalcem
branimo, da druge vspešno napeljujemo k čednostnemu življenju.
Učenost se po pravici imenuje dar sv. Duha, ker si je ne more
nihče pridobiti z lastnimi močmi. Pač more človek z učenjem,
branjem in premišljevanjem pridobiti si obširno znanje v
verskih resnicah, ne more pa si sam pridobiti globokejšega
prepričanja o verjetnosti razodetih resnic, pa jih tudi ne
drugim tako oznanjevati in razlagati da jih popolnoma jasno
razumejo in z vernim srcem sprejmejo. Zato pa je potreba,
da nam sv. Duh pomaga do trdnega prepričanja o verjetnosti
razodetih resnic, in da nam pomaga druge s pridom poduče-
vati. Sv. Vincencij Fererij je pridigoval z velikim vspehom.
Nekdaj pa je imel pridigovati vpričo kralja, in se je zaradi
tega dalje časa pripravljal in učil. Vender s to pridigo ni
toliko dosegel, kakor s prihodnjo, pri kateri se je popolnoma
Bogu prepustil. Ko so ga vprašali po vzroku, je odgovoril:

,,Včeraj je Vincencij pridigoval, danes pa sv. Duh.“ Prosimo
iskreno sv. Duha, da tudi nam podeli dar učenosti.

191. Kaj nam pomaga dar pobožnosti?

Dar pobožnosti nam pomaga gojiti vedno
otroško mišljenje do Boga.

Po milosti božji, katero prejmemo pri zakramentu
S V- krsta, ali če smo jo izgubili s mrtnim grehom, z novega
pridobimo v zakramentu sv. pokore, smo postali božji otroci,
kakor smo že slišali v poprejšnjem krščanskem nauku.
Gotovo se potem spodobi, da gojimo otroško mišljenje do
Boga, našega Očeta. A kaj se to pravi: gojiti otroško
mišljenje do Boga? To se pravi, o Bogu, kakor otrok o
svojih stariših, le vse dobro misliti, da je namreč nad vse
dober in skrbljiv za nas, da je vse, kar on stori, prav
storjeno, četudi v svoji preprostosti tega ne sprevidimo, da
n am bo on pomagal v naših potrebah, da je tudi hudo, kar
n am pošilja, nam v korist, ker zna vse obrniti v dobro, da
n am bo odpustil milostljivo naše grehe itd. Tako mišljenje do

19

290

Boga je otroško. Kdor je takega mišljenja, se rad pogovarja
v molitvi s svojim nebeškim Očetom, on mu z veseljem
služi, on ga časti in spoštuje, on se boji ga žaliti, ker ga
ljubi, in če ga je vender razžalil, to bridko obžaluje. Ker
so tudi vsi drugi otroci nebeškega Očeta, jih kot svoje brate
in sestre ljubi, ima sočutje ž njihovimi nadlogami, in jim po
svoji zmožnosti skuša olajšati njih revo; on časti tudi
svetnike kot svoje vzveličane brate, skazuje usmiljenje vernim
dušam v vicah. „Pobožnost pa je za vse koristna, in ima
obljubo sedanjega in prihodnjega življenja' 1 , piše sv. Pavel.
(I. Tim. 4, 8.) Dar pobožnosti je nam vsem potreben, ako
hočemo popolni postati, kakor je volja božja, zato pa pro¬
simo sv. Duha tudi za ta dar in urimo se v pobožnosti.
(I. Tim. 4, 7.)

192 . Kaj nam pomaga dar strahu božjega?

Dar strahu božjega nam pomaga, iz spo¬
štovanja (lo božjega veličastva izogibati se
vsega, kar bi utegnilo biti Bogu neprijetno.

Strah 'je zelo različen. Ako se bojimo kakega zla,
katero s pomočjo sv. vere spoznamo kot zlo, n. pr. ako se
bojimo greha ali kazni za greh, je to nadnaravni strah. Ako
se kdo boji pekla, pa tako, da bi še grešil, ko bi pekla ne
bilo, je njegov strah „hlapčevski“, in ne pomaga človeku
k vzveličanju, ker v tem strahu ni niti iskrice ljubezni do
Boga. Ako se kdo greha boji in tudi svojo voljo od greha
odvrne, ker se boji kazni božjih, je to „samo hlapčevski
strah, in je k vzveličanju koristen, ker studi greh kot raz-
žaljenje božje in ima vsaj začetek ljubezni. Najboljši in
najpopolnejši strah pa ima tisti, ki se greha boji samo zato,
ker se ž njim Bog žali, in bi tudi ne grešil, ko bi nobene
kazni za greh ne bilo, in tak strah se imenuje otroški strah.
Strah božji, ki je dar sv. Duha, pa bi lahko imenovali neko
spoštovanje do Boga, katero se vzbudi v nas, ako premiš¬
ljujemo svojo ničnost in si živo predočujemo božje veličastvo.
Ako ima kdo toliko spoštovanje do koga, da si takorekoc
v njegovi pričujočnosti niti dihati ne upa, se bo gotovo še
manj drznil ga žaliti. Ako pa ima kdo spoštovanje do
veličastva božjega, se gotovo tudi ne bo drznil grešiti, zato

291

pravi katekizem, da nam dar strahu božjega pomaga iz
spoštovanja do božjega veličastva izogibati se vsega, kar bi
utegnilo biti Bogu neprijetno. Sv. pismo pravi: „Gospodov
strah sovraži hudo.“ (Pre/. 8, 13) „Strah Gospodov greh
prežene." (Sir. 1, 27.) Kdor se Boga boji, tudi na skrivnem
ne bo storil nič hudega tudi ne v mislih in željah, ker se
boji žaliti veličastvo božje. Egiptovski Jožef se je kar
zavzel, ko ga je nagovarjala Putifarjeva žena v greh, in je
rekel: „Kako bi mogel to hudobijo storiti in grešiti zoper
svojega Boga.“ (I. Mojz. 39, 9) Ravno tako čista Suzana.
(Dan. 13, 23.) „Strah Gospodov je začetek modrosti" (Sir. 1,16.),
je podlaga drugih darov božjih, on napeljuje pot vsem
čednostim v naša srca. Zato pravi sv. Duh: „Boga se boj
in izpolnjuj njegove zapovedi, ker to dela človeka popolnega"
(Prid. 12, 13) Ta dar sv. Duha nam je vselej potreben,
posebno še pri molitvi, da bomo s toliko večjim spošto¬
vanjem govorili z Bogom. Prosimo sv. Duha, da s strahom
božjim napolni, da, presune naše srce ž njim, da bomo bolj
in bolj se bali žaliti neskončno veličastnega Boga.

Zvršetek.

Krščanski poslušalci! V današnjem nauku smo se
prepričali, kako nam pomagajo darovi sv. Duha, da popol¬
neje izvršujemo krščanske čednosti. Cenimo vsigdar darove
sv. Duha, kakor zaslužijo. Hrepenite po teh darovih, prosite
za te darove. Ohranite si vselej čisto srce, zakaj le v čistem
srcu prebiva sv. Duh in deli svoje darove. Amen.

41. Krščanski nauk.

,,Vidimo, da ima človek eno dušo in eno telo, pa raz¬
pne ude. Prav tako je katoliška cerkev eno telo, ki ima
različne ude, duša pa, ki oživlja to telo, je sveti Duh“,
govori angelski učenik, sv. Tomaž Akvinski. Ker je torej
sv. Duh duša cerkve, katero uči in vodi, po kateri deli
svoje milosti, je prav primerno, da sledi za naukom o

19 *

292

sv. Duhu, ki smo ga slišali v osmem členu apostolske vere,
nauk o sv. cerkvi, katerega nam razlaga

deveti člen apostolske vere.

193. Kako se glasi deveti člen apostolske
vere?

Deveti člen apostolske vere se glasi: ..Sveto
katoliško cerkev, občestvo svetnikov.“

Deveti člen apostolske vere ima dva dela. Prvi del
govori o kraljestvu božjem na zemlji ali o sv. katoliški
cerkvi, lahko bi tudi rekli: o kraljestvu Kristusovem na
zemlji. Kraljestvo Kristusovo na zemlji pa je le en del
vesoljnega kraljestva Kristusovega, katero ne obsega samo
pravovernih kristijanov na zemlji, marveč tudi svetnike v
nebesih in verne duše v vicah; zaradi tega govori drugi del
tega člena o občestvu svetnikov.

194. Kaj je katoliška cerkev?

Katoliška cerkev je vidna družba vseli
pravovernih kristijanov, ki verujejo iste nauke,
prejemajo iste zakramente in imajo rimskega
papeža za svojega vidnega poglavarja.

Beseda „cerkev“ je grškega izvira in pomeni po naše:
„hiša Gospodova 41 . Ako izgovorimo besedo cerkev, si torej
navadno mislimo zidano poslopje, ki je bilo od škofa
posvečeno ali ž njegovim privoljenjem od kakega mašnika
blagoslovljeno, in kamor se kristijani shajajo k službi božji.

V devetem členu apostolske vere pa ima beseda cerkev
drugačen pomen: tu pomeni družbo ali zbor kristijanov.
Ako bi postavim rekel: Cela cerkev se je jokala, cela
cerkev je pobožno molila, nih ne bo mislil, da se je
poslopje jokalo, molilo, ampak kristijani, v cerkvi zbrani.

V tem pomenu je tudi Kristus mislil sv. cerkev, ko je rekel
sv. Petru: „Ti si Peter, in na to skalo bom zidal svojo
cerkev 11  (Mat. 16, 18.). Kristus ni imel v mislih zidanega
poslopja, zakaj sv. Peter ni bil kamen, ampak človek, imel
je marveč v mislih družbo kristijanov. Katoliška cerkev se

293

imenuje „družba“. ker je mnogo posameznikov združenih v
eno skupino; „vidna" družba se imenuje katoliška cerkev,
ker se njeni posamezni udje, verniki, lahko vidijo. Katoliška
cerkev se imenuje družba „kristijanov“, ker morejo le kri-
stijani v tej družbi biti, „pravovernih“ kristijanov se pravi,
ker so tudi taki kristijani, ki nimajo prave vere in zaradi
tega ne spadajo h katoliški cerkvi. Pravoverni kristijani so
le tisti, ki verujejo iste nauke, namreč tiste, katere je Jezus
Kristus oznanjeval, in po njegovem vnebohodu njegovi
apostoli in njih nasledniki, in katere še zdaj oznanjuje
katoliška cerkev; pravoverni kristijani so tisti, ki prejemajo
iste zakramente, namreč prav tiste sedmere zakramente,
katere je Kristus postavil in jih katoliška cerkev deli; pra¬
voverni kristijani so tisti, ki imajo rimskega papeža za
svojega vidnega poglavarja, zakaj rimski papež je pravi
naslednik sv. Petra, katerega je postavil Jezus sam za vidnega
poglavarja svete cerkve in za svojega namestnika na zemlji.

1. k^ako je bila sveta eet*kev ustanovljena
in kako je uravnana.

195. Kdo je ustanovil sveto cerkev?

Jezus Kristus je ustanovil sveto cerkev.

Jezus Kristus nas je učil nebeške resnice in nam pri¬
dobil milost božjo. Da bi pa vsi ljudje do konca sveta in
povsod spoznali njegove nauke in postali deležni njegovih
milostij, ustanovil je sv. cerkev. Da jo bode ustanovil, je
poprej obljubil, rekoč sv. Petru: „Ti si Peter, in na to
skalo bom zidal svojo cerkev." (Mat 16, 18.) Svojo obljubo
je Jezus izpolnil, kakor nam povč prihodnje vprašanje.

196. Kako je ustanovil Jesus Kristus sveto
cerkev ?

Jezus Kristus je ustanovil sveto cerkev
tako-le:

1. zbiral je vernike krog sebe.

Ko je začel Jezus javno učiti, hodil je po svoji domo¬
vini okoli tri leta od kraja do kraja, in kjerkoli se mu je

294

prilika ponudila, je oznanjal svoj božji nauk, kakor smo
slišali pri tretjem členu apostolske vere. Ker je spričal
resnico svojega nauka s svetostjo svojega življenja, z dokazi
sv. pisma, s čudeži in prerokbami, so mnogi sprejeli njegove
nauke z vernim srcem, in ti so se imenovali verniki. —

2 .  izbral je izmed njih dvanajst apostolov
in jim izročil trojno svojo službo: uče-
liiško, duhovniško in kraljevsko.

Izmed vernikov je Jezus izbral najprej dva in sedem¬
deset učencev in izmed teh je izvolil dvanajst apostolov,
po naše poslancev. Izvolitev apostolov nam popisuje sv. evange¬
list Luka tako-le: „Zgodilo se je pa tiste dni, da je na goro
šel molit, in je prenočil v molitvi. In ko je bil dan, je
poklical svoje učence, in jih je iz njih dvanajst izvolil,
katere je tudi apostole imenoval: Simona, ki ga je tudi
Petra imenoval, in Andreja, njegova brata, Jakoba in Janeza,
Filipa in Jerneja, Matevža in Tomaža, Jakoba Alfejevega, in
Simona, ki se imenuje Gorečnik, in Juda Jakobovega, in
Judeža Iškarijota, kateri je bil izdajavec.“ (Luk. 6, 12—16.)
Apostoli so potem bili njegovi spremjevalci na vseh njegovih
potih in so mogli tako slišati vse, kar je učil, in videti
vse, kar je storil. Apostolom je izročil Jezus trojno svojo
službo; učeniško, duhovniško in kraljevsko Dokler je na
zemlji živel, je to službo sam opravljal. On je učil, kaj
imajo vsi ljudje verovati in kaj storiti, da se vzveličajo;
odpuščal je skesanim grešnikom grehe, kakor Mariji Mag¬
daleni, mrtvoudnemu človeku in drugim, dal je svojim učencem
pri zadnji večerji presv. Rešnje Telo, blagoslavljal otroke;
dajal je postave, razpošiljal učence. Trojno službo, katero je
na zemlji živeč sam opravljal, izročil je svojim namestnikom
apostolom, ko jih je bil poprej dobro izučil, da bi bili za
trojno službo pripravni. Apostolom je rekel: „Kakor je O e
mene poslal, tako jaz vas pošljem.^ (Jan. 20,21.) On je hotel reči:
Kakor je nebeški Oče mene poslal, da učim, posvečujem in vodim
ljudi na pot vzveličanja, tako jaz vas pošljem, da nadaljujete
moje delo. S temi besedami jim je sploh izročil svojo službo.
Kar se tiče učeniške službe posebej, jim je rekel pred
svojim vnebohodom: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in
na zemlji. Torej pojdite in učite vse narode in krščujte jih
v imenu Očeta in Sina in svetega Duha; učite jih izpolnje-

295

vati vse, karkoli sem vam zapovedal/ (Mat. 28, 19, 20.)
Ker je Jezus svojim učencem izročil učeniško službo, so
imeli pravico, pa tudi dolžnost, razširjati njegov nauk po
vsem svetu, zavračati krive nauke, razsojati v verskih pre¬
pirih in zahtevati, da vsi ljudje le to verujejo, kar bodo
oni učili. — Duhovniško službo posebej izročil je Jezus
apostolom, ko jim je n. pr. rekel: „Pojdite in učite vse
narode, in krščujte jih v imenu Očeta in Sina in svetega
Duha“ (Mat. 28, 19.) ali, ko je po svojem vstajenju v nje
dihnil in rekel: „Prejmite svetega Duha; katerim bote grehe
odpuščali, so jim odpuščeni; in katerim jih bote zadržali,
so jim zadržani/ (Jan. 20, 21.) Še večjo oblast je dal Jezus
apostolom, ko je pri zadnji večerji spremenil kruh in vino
v svoje telo in svojo kri, ter jim naročil: „To delajte v
moj spomin.“ (Luk. 22, 19.) Tako jim je dal oblast spre¬
minjati kruh in vino v njegovo telo in kri ter deliti zakra¬
ment presv. Rešnjega Telesa. — Tudi kraljevsko službo je
Jezus apostolom posebej izročil, ko jim je dal oblast vladati
vernike, rekoč: „Resnično vam povem, karkoli bote zave¬
zali na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih, in karkoli bote
razvezali na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih/ (Mat. 18,18.)
Prav iste besede je govoril sv. Petru. (Mat. 18, 19.) Besedi
»zavezati" in „razvezati“ pomenite postave dajati in postave
ovreči, preklicati. Postave dajati in zopet razveljavljati pa
sme in more le vladar, torej so apostoli prejeli oblast vla¬
dati vernike, ah kraljevsko oblast. In da bi verniki tem raje
poslušali povelja apostolov, jim je še rekel: „Kdor vas
posluša, mene posluša; in kdor vas zaničuje, mene zani¬
čuje; kdor pa mene zaničuje, zaničuje njega, kateri je mene
poslal/ (Luk. 10, 16.)

Da bi apostoli učeniško, duhovniško in kraljevsko
službo z večjo srčnostjo nastopili in lažje opravjali, obljubil
jim je svojo vedno pomoč, rekoč: „Glejte, jaz sem z vami
vse dni do konca sveta." (Mat. 28, 20.)

3. postavil je mesto sebe apostola Petra
za vidnega poglavarja svete cerkve, sam
pa je ostal njen nevidni poglavar.

Vsaka večja družba mora imeti enega ali več pred¬
stojnikov, ki jo vodijo; ako nima vodje, razpade. Zato pa
vidimo, da je v vsaki družini, v vsaki občini, v vsaki deželi

296

kak predstojnik, ki ima oblast in pravico drugim zapove¬
dovati. podložniki pa imajo dolžnost ga poslušati. Sv. cerkev
je velikansko kraljestvo, in sicer vidno kraljestvo, zato pa
mora tudi imeti vidnega poglavarja. Dokler je Jezus živel
še na zemlji, je bil sam vidni poglavar sv. cerkve kot njen
ustanovitelj, njen začetnik. Da bi pa sv. cerkev po njegovem
vnebohodu ne bila brez vidnega poglavarja, postavil je mesto
sebe apostola Petra za vidnega v  poglavarja sv. cerkve, sam
pa je ostal njen nevidni poglavar. Ze preroki so napovedovali, da
bo obljubljeni Odrešenik velik kralj, katerega kraljestvo bo
trajalo vekomaj (Ps. 2). Isto je napovedal nadangel Gabrijel
Mariji njegovi Materi. (Luk. 1, 33.) Kristus je seveda potem¬
takem še sedaj pravi poglavar sv. cerkve in bo tudi vedno
ostal. Sv. Pavel pravi: „ Kristus je glava cerkve." (Efež. 5,23.)
Ker pa ga ne vidimo in ker nevidno vodi sv. cerkev po
sv. Duhu, imenuje se njen nevidni poglavar.

197. S katerimi besedami je postavil Jenus
Kristus apostola Petra na vidnega poglavarja
svete cerkve ?

Jezus Kristus je postavil apostola Petra
za vidnega poglavarja svete cerkve s temi-le
besedami: „Ti si Peter (to je skala), in na to
skalo bom zidal svojo cerkev, in peklenska
vrata je ne bodo premagala. In tebi bom dal
ključe nebeškega kraljestva. In karkoli boš
zavezal na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih;
in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razve¬
zano tudi v nebesih 44 . (Mat. 16, 18. 19.) — Pasi
moja jagnjeta ... pasi moje ovce. 44  (jan. 21,15,17.)

Ta dva izreka iz sv. evangelija nam povesta, da je
Jezus Kristus apostolu Petru najpoprej obljubil, da bode
poglavar sv. cerkve, po svojem vstajenju pa ga je res tudi
postavil za njenega vidnega poglavarja. O tem poroča
sv. Matej: „Prišel je pa Jezus v kraje Cezareje Filipove in
je vprašal svoje učence rekoč: Kdo, pravijo ljudje, da je
Sin človekov? Oni pa so rekli: Nekateri, da je Janez
Krstnik, nekateri pa, da Elija, nekateri pa, da Jeremija ali

297

prerokov kdo. Jezus jim reče: Vi pa, kdo pravite, da sem?
Je odgovoril Simon Peter in rekel: Ti si Kristus, Sin
živega Boga. In Jezus je odgovoril in mu rekel: Blagor ti,
Simon, Jonov sin! ker meso in kri ti nista tega razodela,
ampak moj Oče, ki je v nebesih. Pa tudi jaz povem tebi:
Ti si Peter (to je skala, skalar) in na to skalo bom zidal
svojo cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. In
tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva. In karkoli boš
zavezal na zemlji, zavezano bo tudi v nebesih; in karkoli boš
razvezal na zemlji, bo razvezano tudi vnebesih. 4 -(Mat. 16,13—19.)
Tukaj primerja Jezus Kristus svojo cerkev s hišo. Kadar
se hiše zida, se mora zemlja globoko izkopati in potem se
vložijo v zemljo veliki, trdi kamni. To je podzidje ali glavni
zid, fundament. Na to podzidje se napravi drugo zidovje.
Podzidje je silno imenitno. Ako je podzidje trdno, močno,
ima drugo zidovje dobro podlago in trdno stoji, ako pa
podzidje ne stoji trdno, tudi drugo zidovje ne bo, marveč
bo dobilo sčasoma razpokline in se bo zrušilo. Podzidje je
torej prvo in najimenitnej-e. Ako torej Kristus pravi Petru,
da bo on takorekoč podzidje njegove cerkve, mu s tem
obljubi, da bo prvi, da bo najimenitejši v njegovi cerkvi,
da bo njen poglavar. — Tudi z besedami: „Tebi bom dal
ključe nebeškega kraljestva 14 , hoče Kristus povedati, da bo
Peter poglavar njegove cerkve. Kdor ima ključe od hiše,
ima nad hišo oblast, ima oblast zapovedovati ali v svojem
ali v imenu svojega gospoda, je torej prvi v hiši. Ako torej
obeta Kristus Petru, da mu bo dal ključe nebeškega kra¬
ljestva, sv. cerkve, mu hoče na znanje dati, da bo Peter
prvi v njegovi cerkvi, da bo imel oblast v njej zapovedovati
in jo vladati. — Višjepastirsko službo je Kristus obljubil
Petru tudi, ko mu je rekel: „Karkoli boš zavezal na zemlji,
bo zavezano tudi v nebesih; in karkoli boš razvezal na
zemlji, bo razvezano tudi v nebesih. 44  Take besede je govoril
Jezus sicer tudi drugim apostolom skupaj, a prvemu in še
posebej jih je povedal sv. Petru. Ako pa je Petru prvemu
izročil kraljevsko službo, postavil ga je izvestno za pogla¬
varja sv. cerkve.

Kar je Jezus apostolu Petru obljubil, izpolnil je po
svojem vstajenju Ko so namreč apostoli neke.a dne v
tiberijaškem morju lovili ribe, se jim je Gospod prikazal in
rekel Simonu Petru: „Simon, Jonov sin! me ljubiš bolj kakor
ti-le? Mu reče: To je da, Gospod! ti veš, da te ljubim. Mu

298

reče: Pasi moja jagnjeta! Mu reče spet: Simon, Jonov sin!
me ljubiš? Mu reče: To je da, Gospod! ti veš, da te ljubim.
Mu reče: Pasi moja jagnjeta! Mu reče v tretjič: Simon,
Jonov sin! me ljubiš? Peter je bil žalosten, ker mu je v
tretjič rekel: Me ljubiš? in mu je rekel: Gospod! ti vse
veš; ti veš, da te ljubim. Mu je rekel: Pasi moje ovce.“
fjan. 21, 15—17.) Vpričo vseh apostolov je rekel Jezus
Petru: „Pasi moja jagnjeta . . . pasi moje ovce!" Iz teh besed
sledi, da mu je izročil višjepastirsko službo nad vso cerkvijo,
nad verniki in nad duhovniki. Kakor pastir vodi in vlada
vso čredo, tako naj bi vodil in vladal Peter vso čredo
Kristusovo, in kakor morajo vsa jagnjeta in vse ovce
poslušati glas pastirjev, tako naj bi vsi verniki in duhovniki
poslušali glas svojega višjega pastirja, Petra. Ker je Kristus
sam postavil apostola Petra za vidnega poglavarja sv. cerkve,
zato se tudi v sv. pismu imenuje »prvak apostolov" (Mat. 10,2.).
Kot poglavar cerkve Kristusove se je apostol Peter tudi
vedno vedel. Ko je bilo treba namesto Judeža izdajavca
izvoliti drugega apostola, je sv. Peter vodil izvolitev, na
binkoštno nedeljo je prvi začel oznanjevati sv. evangelij, on
je prvi sprejel pagane v cerkev Kristusovo; on je predse¬
doval na jeruzalemskem cerkvenem zboru itd. Tako nam
sv. pismo dovolj jasno spričuje, da je sv. Peter za vidnega
poglavarja sv cerkve od Kristusa bil postavljen. Prav to
nam spričujejo tudi sv. cerkveni očetje. Cerkveni pisatelj
Origen piše v 2. stol. po Kr: „Petru je bila dana najvišja
oblast nad čredo, in na njega, kot skalo, cerkev sezidana."
»Edino na njega (Petra) je Kristus sezidal svojo cerkev,
njemu je izročil svoje ovce, da jih pase", pisal je sv. Ciprijan
v 3. stoletju. Sv. Janez Zlatousti piše v 4. stol.: »Sin božji
je napravil ribiča (Petra) za pastirja in poglavarja cerkve,
da bi v tolikih viharjih nepremično stala.“

Sv. Peter od začetka ni imel stalnega kraja, od koder
bi vladal sv. cerkev, ampak je hodil od kraja do kraja.
Najprej je bil v Jeruzalemu in potem je prišel v mesto
Antijohijo ter bil tam nekaj časa škof krščanske občine.
Odtod se je napotil v Rim, glavno mesto rimskega cesarstva,
in je tam umrl kot rimski škof za časa rimskega cesarja
Nerona, ki je bil eden najkrvoločnejših rimskih cesarjev in
prvi grozoviti preganjalec kristijanov. Pripoveduje se, da je
hotel sv. Peter, preden so ga vjeli, zapustiti Rim. Pri mestnih
vratih pa mu Kristus sam nasproti pride. Peter ga vpraša:

299

»Gospod!^ kam greš?“ Kristus odgovori: „V Rim, da bom
znova križan.“ Iz teh Gospodovih besed je Peter spoznal, da
se je približal čas, ko bo moral za Kristusa trpeti, in takoj
se je vrnil. Kmalu nato so ga vjeli in vrgli v mamertinsko
ječo, kakor tudi sv. Pavla. Po osemmesečnej ječi je bil
sv. Peter križan, in sicer z glavo navzdol, ker se je za
nevrednega imel po koncu, kakor njegov Gospod, križan
biti. To se je zgodilo 29. junija 1. 67. po Kristusu.

Zvršetek.

Sv. Peter piše: »Bili ste kakor izgubljene ovce; zdaj
pa ste se obrnili k pastirju in škofu svojih duš.“ (I. Petr. 2,25)
Kakor izgubljene ovce brez pastirja bi bili tudi mi, ako bi
ne bil Kristus ustanovil sv. cerkve, ako bi ne bil izročil
apostolom trojne svoje službe: učeniške, duhovniške in
kraljevske, da vse ljudi učijo, jim delijo sv. zakramente in
jih vodijo po potu vzveličanja. Udje smo katoliške cerkve,
prištevamo se k pravovernim kristijanom. Bodi zato naša
skrb, da bomo živi udje na telesu Kristusovem, ki je
sv. cerkev, da bomo po smrti tudi udje Kristusovega kra¬
ljestva v nebesih. Amen.

42. Krščanski nauk.

Jezus Kristus je zbiral .vernike krog sebe; izbral je
izmed njih dvanajst apostolov in jim izročil trojno svojo
službo: učeniško, duhovniško in kraljevsko; postavil je
ntesto sebe apostola Petra za vidnega poglavarja svete
cerkve, sam pa je ostal njen nevidni poglavar. Tako je
ustanovil katoliško cerkev', ki je vidna družba vseh pravo¬
vernih kristijanov, ki verujejo iste nauke, prejemajo iste
zakramente in imajo rimskega papeža za svojega vidnega
poglavarja.

198. Kdaj so začeli apostoli opravljati
trojno Kristusovo službo ?

Apostoli so začeli opravljati trojno Kri¬
stusovo službo po prihodu svetega Duha, ko

300

je Peter vstal v sredi apostolov, oznanjeval
nauk Jezusa Kristusa, zbiral vernike krog sebe
in jih kršceval.

Jezus Kristus je pred svojim vnebohodom rekel apo¬
stolom: * Prejeli bote moč svetega Duha, kateri pride v vas,
in mi bote priče v Jeruzalemu in po vsi Judeji in Samariji
in do kraja sveta.“ (Dej. ap. 1, 8.) Deseti dan po Kristusovem
vnebohodu je prišel sv. Duh nad apostole v podobi gorečih
jezikov in je napolnil nje in druge vernike, ki so bili ž
njimi zbrani. Nevstrašeno je stopil zdaj sv. Peter z drugimi
apostoli vred pred judovsko množico in je začel govoriti o
Jezusu Kristusu, ki je vstal od mrtvih. Na njegove besede
se je še tisti dan spreobrnilo tri tisoč ljudij in so se dali
krstiti. (Dej. ap. 2, 41.) »Gospod pa je vsak dan množil
število teh, kateri so imeli vzveličani biti. 44  (Dej. ap. 2, 47.)
Na drugo pridigo apostola Petra se jih je zopet mnogo
spreobrnilo, in bilo je število mož pet tisoč.“ (Dej. ap. 4, 4.)
To je bila prva krščanska občina. Apostoli pa niso učili
samo v Jeruzalemu, ampak so se razkropili po judovski
deželi, oznanjevali Kristusov nauk in ustanavljali krščanske
občine. Potem so se napotili k paganom in prehodili vse
takrat znane dežele po naročilu Kristusovem: „Pojdite in
učete vse narode, in krščujte jih v imenu Očeta in Sina
sv. Duha.“ (Mat. 28, 19.) Ker sami niso mogli povsod biti
poglavarji krščanskih občin, so izbrali v veri in čednosti
utrjene starejše možč, jih posvetili v škofe in jim dali oblast
učiti, sv. zakramente deliti in vladati vernike. Tudi so jim dali
oblast, ustanavljati nove krščanske občine in postavljati škofe in
mašnike. Apostol Pavel, ki je na otoku Kreti zasejal seme
krščanske vere in postavil Tita za poglavarja in škofa tiste

krščanske občine, mu je pisal: »Zavoljo tega sem te popustil

na Kreti, da to, kar manjka, napraviš, in postaviš po mestih
mašnike, kakor sem ti tudi zapovedal/ 4  (Tit. 1, 5)

Kristus je izročil apostolom učeniško službo. To so
res opravljali s tem, da so se razšli po takrat znanem svetu
ne boje se neštevilnih nevarnostij, preganjanj, trpljenja,^ da
celč smrti ne. Oni so tudi vse krive nauke zavračali,
razsojali prepire, ki so v tej ali onej krščanskej občini
nastali v verskih resnicah, in zahtevali, da vsi le to verujejo,
kar oni učijo. Sv. Pavel je pisal Galačanom: „Pa ko bi tudi
mi ali angel z nebes vam drugače oznanjeval, kakor smo vam
oznanjevali, bodi preklet. 44  (Gal. 1, 8.)

301

Tudi duhovniško službo so apostoli zvesto opravljali:
„Bili so vsak dan stanovitno v enem duhu v templu in so
lomili po hišah kruh in so uživali jed z veselim in pre¬
prostim srcem.“ (Dej. ap. 2, 46.) Te besede pomenjajo po
razlaganju sv. očetov: Apostoli in verniki so se zbirali
vsaki dan v templu, da bi molili Boga, potem pa so se
zbirali, ker še niso imeli cerkev, v hišah, kjer se je oprav¬
ljala krščanska služba božja. Apostoli so služili sv. mašo in
delili navzočim vernikom sv. obhajilo. In zopet beremo:
„Bili so stanovitni v nauku apostolov, in združeni v lom¬
ljenji kruha in molitvah." (Dej. ap. 2, 42.) Bili so stanovitni
v nauku apostolov se pravi: Bili so stanovitni pri poslušanju
in izpolnjevanju njih naukov; bili so stanovitni, združeni v
lomljenju kruha, pomenja, da so se udeleževali sv. maše in
sv. obhajila. Besede „lomiti kruh" pomenjajo služiti sv. mašo,
ker je Jezus Kristus pri zadnji večerji razlomil kruh in ga
spremenjenega v svoje Telo dal svojim učencem, kakor še
zdaj mašnik pri sv. maši pred zavživanjem razlomi podobo
kruha. Tudi druge zakramente so delili apostoli. Krščevali
so verne ljudi v imenu Očeta in Sina in sv. Duha, delili s
pokladanjem rok in maziljenjem zakrament sv. birme,
odpuščali skesanim grešnikom grehe; če je bil kdo bolan,
so naročili, da jih pokliče. ,Je kdo med vami bolan", pisal
je sv. Jakob, „naj pošlje po cerkvene mašnike, in naj molijo
nad njim in naj ga mazilijo z oljem v imenu Gospodovem.)
(Jak. 5, 14.) Ker so apostoli po povelju Gospodovem delili
vernikom sv. zakramente, zato tudi piše sv. Pavel: „T:iko
naj nas ima vsak ko služabnike Kristusove in delivce božjih
skrivnostij." (I. Kor. 4, 1.)

Apostoli so opravljali kraljevsko službo. Ko so bili
zbrani v Jeruzalemu, zapovedali so vernikom, da se moiajo
zdržati malikom darovanega in krvi in zadušenega, rekoč.
»Dopadlo je svetemu Duhu in nam nobenega bremena več
vam ne nakladati, kakor te-le potrebne reči: da se zdizite
darovanega malikom in krvi in zadušenega in nečistosti,
ako se tega zdržite, bote prav storili." (Dej. ap. 15, 28. 29.)
O sv. Pavlu se bere: „Pavel je hodil po Siriji in Ciliciji in
je potrjeval cerkve in je zapovedoval izpolnjevati postave
apostolov in starašin." (Dej. ap 15, 41) Apostoli so nepo-
k( rneže in prestopnike postav tudi kaznovali. Tako je
sv . Pavel izobčil iz cerkve nekega Korinčana, ki se je pre¬
grešil s krvoskrunstvom. (I. Kor. 5, 3—5.)

302

199. Kako dolgo mora trajati sveta cerkev ?

Sveta cerkev mora po volji Jezusa Kristusa
trajati vedno, do konca sveta.

Sveta cerkev mora po volji Jezusa Kristusa trajati
vedno, do konca sveta, ali ona mora biti neminljiva. To so
napovedovali že preroki, kjerkoli so govorili o kraljestvu
Kristusovem. Prerok Izaija pravi: „Njegovo kraljestvo se bo
razširjalo in miru ne bo konec; na Davidovem sedežu in v
njegovem kraljestvu bo sedel, da je utrjuje in podpira s
sodbo in pravico od zdaj na vekomaj." (Iz 9, 7.) Prerok
Danijel govori: „Tiste dni..  . bo nebeški Bog obudil kra¬
ljestvo, katero ne bo razdejano vekomaj." (Dan 2, 44.) in:
„On pa mu je dal oblast in čast in kraljestvo; in vsa
ljudstva, rodovi in jeziki mu bodo služili; njegova oblast je
večna oblast, ki ne bo vzeta; in njegovo kraljestvo ne bo
razdejano." (Dan. 7, 14.) Ako pogledamo sv. pismo novega
zakona, spričuje nam isto. Ko je prišel nadangel Gabrijel
Mariji oznanit, da bo postala Mati Sina božjega, je rekel:
„Ta bo velik in Sin Najvišjega imenovan; in Gospod Bog
mu bo dal sedež Davida, njegovega očeta, in bo kraljeval
v hiši Jakobovi vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo
konca.“ (Luk. 1, 32. 33.) Kristus sam pa je rekel apostolom,
pred vsem sv. Petru: „Ti si Peter, in na to skalo bom
zidal svojo cerkev, in peklenska vrata je ne bodo prema¬
gala." (Mat. 16, 18.) Peklenska vrata pomenjajo peklensko
moč. Ako torej pravi Kristus, da je peklenska vrata ne
bodo premagala, hoče s tem naznaniti, da bo vedno trajala.
Preden je šel z Oljske gore v nebesa, je zatrdil svojim
učencem in njih naslednikom: „Glejte, jaz sem z vami vse
dni, do konca sveta.“ (Mat. 28, 20.) Ako je Kristus, večna
resnica, sam to obljubil, kdo bi se bal, da bi sovražniki
kedaj premagali in uničili sv. cerkev?

Sv. cerkveni očetje potrjujejo to resnico z različnim)
izreki. Sv. Janez Krizostom pravi: „Lažje je solnce ugasnit),
kakor cerkev ugonobiti." Drugokrat pravi: „Nič ni močnej¬
šega kakor cerkev, o človek; nehaj se vojskovati, svoje
moči zapravljaš. Ne vojskuj se z nebom! Ako se s člo¬
vekom vojskuješ, boš premagal, ali pa boš premagan: ako
se vojskuješ zoper cerkev, premagati ne moreš, zakaj
močnejši kakor vsi je Bog.“ Sv. Hijeronim piše: „Na skalo

303

sezidana cerkev ne bo od nobenega preganjanja razdrob¬
ljena, od nobenega viharja in piša razdejana“, in sv. Avguštin
veli: „Ne bo premagana cerkev, ne bo razdejana, ne bo
padla, ako še take skušnje pridejo nad njo, dokler ne pride
konec sveta. 11  Drugi sv. očetje primerjajo cerkev ladiji, v
katero se zaganjajo večkrat valovi in viharji, pa se vender
ne more nikdar potopiti, ker jo vodi sv. Duh, ker jo čuva
Oče nebeški.

Da bo cerkev trajala vedno, do konca sveta, pa spo¬
znamo, ko bi Kristus tudi ne bil obljubil tega, spoznamo,
pravim, iz namena, iz katerega jo je Kristus ustanovil. Kristus
je ustanovil sv. cerkev, da vodi ljudi k večnemu vzveličanju
s tem, da z božjo pomočjo opravlja trojno službo Jezusa
Kristusa, namreč njegovo učeniško, duhovniško in kraljevsko
službo. Da je pa sv. cerkvi to mogoče, mora tako dolgo
trajati, dokler bodo ljudje na svetu, torej do konca sveta.

Neminljivost sv. cerkve, katero nam sv. pismo starega
in novega zakona spričuje, katero nam spričujejo izreki
sv. cerkvenih učenikov in zdrava pamet, nam še bolj potrjuje
cerkvena zgodovina. Ko je Jezus od svojih učencev jemal
slovo, jim je rekel te-le besede: „Ako vas svet sovraži, vedite,
da je mene poprej sovražil, ko vas ... Spomnite se besed,
katere sem vam jaz govoril. Hlapec.ni večji, kakor njegov
gospod. Ako so mene preganjali, bodo tudi vas preganjali. 1 '
(Jan. 15, 18. 20.) Kakor so Kristusa hudobni, posvetni ljudje
preganjali, tako že preganjajo nad osemnajst sto let njegovo
cerkev. Komaj je bila sv. cerkev ustanovljena, preganjali so
jo Judje, in ko so ti izgubili svojo moč, preganjali so jo
pagani. Navadno se šteje deset velikih preganjanj, ki so
trajala z malimi prenehljaji blizu 300 let. Karkoli so si mogli
izmisliti kruti preganjalci grozovitega, so poskušali, da bi
zatrli in spravili s površja zemlje sv. cerkev. Jemali so
kristijanom premoženje, visoke službe, pošiljali so jih v
pregnanstvo, obsojali so jih k najtežavnejšim in najnevarnejšim
delom v kamnolomih in rudokopib, zapirali so jih v ječe,
razpenjali so jih na tezavnice, da so se udje izmaknili iz
sklepov, dostikrat so jih bičali tako dolgo, da so dušo
izdihnili, oblivali so jih s smolo in potem zažgali, da so jim
svetili namesto plamenic; ščipali so jih z železnimi razbelje¬
nimi kremplji, jim porezali ud za udom, jim vlivali v usta
vrelo smolo, olje, svinec; šivali so jih v kože divjih zverij
in potem naščuvali nad nje pse, da so jih raztrgali; metali

304

so jih zverinam, da so jih požrle, sežigali so jih na grmadah,
sekali so jim glave, in sicer včasi tolikim, da so se krvniki
sami že utrudili, in so se jim skrhali meči.

Pagani pa niso nabrusili le mečev in sekir, da bi
zatrli sv. cerkev, ampak nabrusili so si tudi jezike in peresa
ter kristijane tako obiskovali in teptali v blato njihovo
poštenje in dobro ime, kakor bi bili kristijani v resnici
izvržek človeškega rodu. Dolžili so jih. da so bogatajci,
da so sovražniki cesarjev in države; dolžili so jih razno¬
terih ostudnih hudobij, kakor n. pr. da koljejo otroke in
jedo, da žive v krvoskrunstvu, da molijo oslovsko glavo itd.
Če je bila v kakem kraju lakota, če je nastala kje kaka
kužna bolezen, ako so bili potresi, vsega tega so bili krivi
samo kristijani. Razven tega, da so s takimi obrekovanji
razglasili kristijane kot ničvredne ljudi, ki so nevarni celi
človeški družbi, so si paganski modrijani prizadevali v
svojih spisih osmešiti nauke sv. cerkve pred ljudmi in jih
odvrniti od krščanske vere. Ako vsa preganjanja premislimo,
ako premislimo obrekovanja in zaničevanja, ki so se pri¬
zadela sv. cerkvi, pa je vender le niso mogla zatreti,
moramo pritrditi Kristusovim besedam, da peklenska vrata
ne bodo premagala sv. cerkve.

Sv. cerkev pa ni imela samo od vnanjih sovražnikov
mnogo trpeti, ampak tudi od notranjih. Začeli so namreč
vstajati razni krivoverci, ki so trosili med ljudi Kristusovi
veri nasprotne nauke. Iz krivih ver se je pozneje izcimila
nevera, ker so nekateri krivoverci učili, da ni treba poslušati
cerkve. Z besedo in pismom so napadali sv. vero, zlasti na
Francozkem in Angleškem. Nevera je rodila francozko pre-
kucijo, v kateri so ljudje divjali drug proti drugemu hujše
kakor zveri. Dvanajst tisoč nedolžnih ljudij je bilo pomor¬
jenih, med njimi štiri sto duhovnikov, kralj in kraljica
francozka. Cerkev so preganjali od njenega početka do
današnjega dne. Kako je bila v zatirana katoliška cerkev
zadnja desetletja na Nemškem! Škofe so zapirali, cerkvene
redove pregnali, prepovedali deloma deliti sv. zakramente itd.
In ali ne vstajajo vedno novi sovražniki proti cerkvi? P a
jo bodo li premagali? Nikdar in nikoli. Kadar je sv. cerkev
v naj večji potrebi, pomaga ji Jezus ali s čudeži ali s tem,
da obudi v njej navdušene in nevstrašene zagovornike, k 1
jo branijo. »Cerkev Kristusova", pravi sv. Hijeronim, „j e
podobna čolnu Petrovemu; kadar je vihar najhujši, se Gospod

305

vzbudi iz spanja in zahteva mir.“ Da, kar je še posebno
čudno, je to, da bolj ko cerkev preganjajo, tem lepše se
razcvita. „Kri mučenikov je seme kristijanov", pisal je v
2. stol. po Kr. cerkveni pisatelj Tertulijan, kakor bi hotel reči:
Bolj ko nas preganjate, več nas je. — Preganjanje cerkev
tudi čisti. Preganjanja so podobna vetrovom, ki pleve
odnašajo, zrnje pa puščajo, ki otresajo z drevesa sv. cerkve
gnjilo sadje in suhe veje, puščajo in krepijo pa dobro sadje
in zelene veje. Ako torej tudi ob času preganjanja ta ali
oni odpade od sv. cerkve, jej to ne škoduje, marveč koristi,
ker se tako iznebi svojih nevrednih udov. Sovražniki
sv. cerkve jej sicer napravljajo rane, jo ovirajo v njeni rasti,
ali ugonobiti je ne morejo.

Zvršetek.

Več kakor osemnajst sto let je že, odkar je Kristus
rekel sv. Petru: „Ti si Peter, in na to skalo bom zidal
svojo cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala."
(Mat. 16, 18.) Te besede Gospodove so se do današnjega
dne natančno izpolnjevale. Mogočna kraljestva so nastala v
teku teh stoletij, zopet so se zrušila in izginila s površja
zemlje, a sv. cerkev, kraljestvo Kristusovo na zemlji, še
traja. Besed Gospodovih: „Ti si Peter, in na to skalo bom
zidal svojo cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala",
spominjalo se je na milijone kristijanov ob raznih časih
preganjanja, ki se je vzdignilo zoper sv. cerkev, in zajemalo
iz njih tolažbo in moč. „Ti si Peter, in na to skalo bom
zidal svojo cerkev, in peklenska vrata je ne bodo prema-
gala", te besede so tudi naša tolažba in naše upanje, te
besede bodo vlivale tolažbo in moč v srce vernikov do
konca sveta. Amen.

43. Krščanski nauk.

„Ti si Peter, in na to skalo bom zidal svojo cerkev,
p peklenska vrata je ne bodo premagala." (Mat. 16, 18.)

0  teh besedah Kristusovih trajala bo sv. cerkev vedno, do
,'°nca sveta. Dokler kaka hiša stoji, mora imeti podlago,
ln  vsaka čeda potrebuje pastirja. Tudi sv. cerkev mora

20

306

ohraniti svojo podlago, mora imeti svojega pastirja. Zato pa
je moral po smrti sv. Petra kdo drugi postati poglavar
sv. cerkve, in po smrti tega zopet drugi itd. do konca sveta.
Vidni poglavar je bil cerkvi tembolj potreben, ker je bilo
tudi število vernikov vedno večje in ker so se tudi sovraž¬
niki sv. cerkve množili in postajali močnejši.

200. Kdo je po smrti apostola Petra vidni
poglavar svete cerkve?

Po smrti apostola Petra je rimski papež
vidni poglavar svete cerkve.

Beseda „papež“ pomeni toliko, kakor „oče“. Oče se
imenuje vidni poglavar sv. cerkve, ker je skupni duhovni
oče vseh kristijanov, ki so ena družina, ker ljubi vse kri-
stijane kot svoje duhovne otroke in skrbi za to, da se vsem
kristijanom lomi kruh Kristusovih naukov in se jim delijo
sv. zakramenti, ker ga morajo vsi kristijani pr slušati kakor
otroci svojega očeta. „Sveti“ oče se pravi rimskemu papežu,
ker nas napeljuje k svetosti in ker ima kot namestnik
Kristusov zel6 sveto službo. „Rimski £ ' papež pa se imenuje,
ker ima v mestu Rimu svoj sedež. Da so od prvih krščan¬
skih časov po smrti sv. Petra vsi pravi kristijani do
današnjega dne pripoznavali rimskega papeža za vidnega
poglavarja sv. cerkve, nam spričuje cerkvena zgodovina.
Sv. Ignacij, učenec apostolov in škof v mestu Antijohiji
imenuje rimsko cerkev „predsednico ljubezenske zveze“.
(Ep. ad Rom.) Se pred koncem prvega stoletja nastal je v
cerkvi mesta Korinta neki prepir. Daši tudi je takrat
sv. apostol in evangelist Janez še živel, se predstojniki
korinške cerkve niso obrnili do njega, da bi poravnal prepir,
ampak do rimskega papeža Klementa. Sv. Irenej sporoča,
da se niso samo radovoljno podvrgli razsodbi rimskega
papeža, ampak tako čislali njegov list, da so ga še več let
brali pri službi božji vernikom. Cerkveni pisatelj Tertulijan
imenuje v 2. stol. po Kr. papeža višjega duhovnika, škofa
škofov.“ (De pud. 1.) Sv. Irenej, ki je živel v istem stoletju,
pravi o rimski cerkvi, „da se mora ž njo zaradi njene
odlične prednosti strinjati vsaka cerkev t. j. vsi verniki, ker
se je v njej pred vsemi ohranilo apostolsko izročilo.“

307

(Adv. haer. 1. 3. c. 3.) Sv. Ciprijan imenuje v 3. stol. rimsko
cerkev „materino cerkev, korenino in vir resnice, drevo, ki
čez vse dežele razprostira svoje veje; solnce, ki na vse
strani izliva svoje žarke." (De unit. eccl.) Tudi vesoljni
cerkveni zbori spričujejo prednost rimske cerkve pred vsemi
drugimi (kakor v Carigradu 1. 381, v Kalcedonu 1. 451.)
Ko so rimski cesarji nehali preganjati cerkev, se je veljava
in moč rimskega papeža na zunaj pomnožila in ukrepila.
Iz vseh krajev sveta so prihajali verniki k skupnemu očetu
kristijanov, da bi ga prosili sveta in pomoči, da bi slišali
njegove razsodbe. To se je godilo vedno do današnjih časov,
in nam spričuje, da je po smrti sv. Petra rimski papež vidni
poglavar sv. cerkve.

Ker je rimski papež namestnik Kristusov, vidni poglavar
Kristusovega kraljestva na zemlji, sv. cerkve, morajo ga vsi
Kristijani visoko spoštovati in kakor svojega očeta poslušati.
Kdor sv. Očeta zaničuje, zaničuje Kristusa samega, ki je
postavil sv. Očeta za svojega namestnika. „Kdor vas posluša,
mene posluša; in kdor vas zaničuje, mene zaničuje; kdor
pa mene zaničuje, zaničuje tistega, ki me je poslal" (Luk.
10,16.) govori Kristus. Da sv. Očeta res spoštujemo, da jih
ljubimo, pokažimo pa tudi dejansko. Molimo radi za sv. Očeta,
naj jim Bog dd zdravje, da bi mogli obilo dobrega storiti
v naše in v vzveličanje vseh kristijanov, podpirajmo jih pa
tudi z radovoljnimi denarnimi doneski, da bodo mogli razpo¬
šiljati več misijonarjev križem sveta oznanjevat sv. vero.

201. Zakaj je rimski papež vidni poglavar
svete cerkve?

Rimski papež je vidni poglavar svete cerkve,
ker je apostol Peter umrl kot rimski škof in
je torej rimski papež njegov pravi naslednik.

Naslednik v kaki službi ima tisto oblast, tiste pravice,
kakor njegov prednik. Ako umrje cesar, ima njegov naslednik
prav tisto oblast, kakor njegov prednik, je torej prav tako
cesar, kakor oni; ako umrje škof, ima njegov naslednik
tudi škofove pravice, kakor jih je imel njegov prednik, je ima
tudi škof. Sv. Peter je bil rimski škof blizu pet in dvajset
let Kot rimski škof je tudi umrl. Sv. Peter pa je bil tudi

20 e ’

308

zajedno vidni poglavar sv. cerkve. Ker pa je rimski papež
njegov naslednik, mora imeti tudi tisto oblast, kakor njegov
prednik, mora tudi biti vidni poglavar sv. cerkve, kakor je
bil apostol Peter. Od apostola Petra je prešla višjepastirska
oblast na njegovega naslednika, sv. Lina, ki je bil rimski
škof in poglavar vesoljne cerkve, od tega je prešla na
sv. Kleta, Linovega naslednika, od Kleta na sv. Klementa
itd. do današnjega papeža Leona XIII.

Novoizvoljeni papež spremeni svoje ime v znamenje,
da se hoče popolnoma posvetiti svoji vzvišeni službi; od
10. stoletja sem prevzemajo si novoizvoljeni papeži le imena
svojih prednikov, od katerih se razlikujejo po pridejanem
številu. Na glavi ima papež tijaro, to je s trojno krono
ovenčana kapa, ki zaznamenuje najvišjo učeniško, duhovniško
in kraljevsko službo. Papeževa palica ni zakrivljena kakor
pri škofih, ampak ima na vrhu križ. Papež nosi talar iz bele
svile. On je popolnoma neodvisen od vsake svetne oblasti,
zakaj ne bilo bi spodobno, ako bi bil najvišji pastir sv. cerkve
in namestnik Kristusov na zemlji podložen kakemu svetnemu
vladarju. Dolgo časa so imeli papeži tudi svojo državo,
takoimenovane papeževe dežele. Sedemnajstkrat so izgubili
papeži svoje dežele, a so se jim vselej vrnile. L. 1859. je
papežu bila razven Rima po sili oropana njegova država.
L. 1870. so mu vzeli tudi Rim in mu pustili le še Vatikan.
Papeževa država je prinašala sv. cerkvi dokaj koristi; zakaj
zagotavljala je njenemu vidnemu poglavarju neodvisnost,
pomnoževala njegovo veljavo med vladarji in mogočniki
sveta, razven tega je priskrbljevala papežu potrebni denar,
da je mogel razširjati sv. evangelij in prav voditi vesoljno
cerkev. Dandanašnji dajejo verniki rimskemu papežu pro¬
stovoljne darove, ki se imenujejo „Petrov penez“.

202. Kako se imenuje katoliška cerkev,
ker ima rimskega papeša s a svojega pogla¬
varja?

Ker ima katoliška cerkev rimskega papeža
za svojega poglavarja, imenuje se tiuli rimsko¬
katoliška.

Rimska cerkev se imenuje ona krščanska občina, katere
škof so rimski papež. Kakor namreč imajo drugi škofje

309

natančno odmerjene škofije, v katerih opravljajo učeniško,
duhovniško in kraljevsko službo, tako ima tudi rimski papež
svojo posebno, rimsko škofijo. Ker pa je rimski papež
zajedno poglavar cele katoliške cerkve, se tudi ta lahko
imenuje rimska cerkev ali še boljše se imenuje rimsko¬
katoliška, ker je po vsem svetu razširjena.

203. Kateri so rasven papeža pravi na¬
sledniki apostolov ?

Razven papeža so pravi nasledniki apo¬
stolov škoije, kateri so s papežem v zvezi.

Že za časa apostolov je bilo toliko krščanskih občin,
da niso mogli apostoli sami vseh oskrbovati, zlasti še zato
ne, ker so morali iti tudi še v druge kraje oznanjevat
Kristusov nauk. Da bi torej od apostolov ustanovljene občine
imele pastirja, ki bi jih z vzveličalnimi nauki potrjeval v veri,
jim delil sv. zakramente ter vodil po potu vzveličanja,
izbrali so apostoli v sv. veri utrjene čednostne možč, jih
posvetili v škofe in jim izročili oblast, katero so sami imeli;
napravili so jih tako za svoje namestnike ali naslednike.
Tako vemo iz sv. pisma, da je apostol Pavel postavil za
škofa na otoku Kreti svojega učenca Tita ter mu naročil,
da tudi on posvečuje druge. „Zavoljo tega sem te popustil
na Kreti, da to, kar manjka, napraviš, in postaviš po mestih
mašnike, kakor sem ti tudi zapovedal.“ (Tit. 1, 5.) V mestu
Efezu je postavil za škofa svojega učenca Timoteja; prav
tako so storili drugi apostoli v krščanskih občinah, katere
jo ustanovili, preden so se napotili ustanavljat še druge.
Škofje, katere so posvetili in postavili apostoli, so postavili
za svoje naslednike druge škofe, in tako se je godilo do
današnjega dne. Sv. Klement, četrti papež, ki je bil še učenec
apostolov, pravi: „Apostoli so postavili škofe za svoje
naslednike in so za prihodnost določili pravilo nasledovanja,
da, kadar bi ti umrli, bi drugi skušeni možje nastopili cer¬
kveno službo mesto njih.“ Sv. Irenej pravi: „Mi lahko vse
naštejemo, ki so bili od apostolov postavljeni za škofe in
so postali njih nasledniki do sedaj. £ ‘ (Adv. haer. 3. n. I.)
5! Prizadevati si moramo“, piše sv. Ciprijan, škof, „da ohra-

310

nimo od Gospoda in po apostolih nam kot naslednikom
izročeno edinost.“ Da je kak škof pravi naslednik apostolov,
mora pravilno biti posvečen, to se pravi: on mora biti v
škofa posvečen od kakega drugega pravega škofa. Razven
tega mora biti z rimskim papežem v zvezi, to se pravi: on
mora priznavati rimskega papeža za poglavarja sv. cerkve in
ga poslušati v rečeh, ki se tičejo sv. cerkve, kakor so tudi
apostoli priznavali sv. Petra za poglavarja sv. cerkve. Ko
bi torej kak škof ne hotel več priznavati rimskega papeža
za poglavarja sv. cerkve in ga poslušati, bi nehal biti
naslednik apostolov in bi izgubil pravico vladati vernike
svoje škofije, verniki pa bi ne smeli več prejemati od njega
sv. zakramentov in poslušati njegovih ukazov.

Rimski papež ima oblast nad vso cerkvijo, škof pa
ima oblast nad tistim delom vesoljne cerkve, katerega mu
papež v izroči, in ki se imenuje navadno škofija ali vladiko-
vina. Škofje opravljajo v svojih škofijah učeniško, duhov¬
niško in kraljevsko službo. Škofje sprejemajo in izrejajo
bogoslovce za duhovsko službo, ustanavljajo in podeljujejo
župnije, podeljujejo pravico spovedovanja, pravico verouka,
odobravajo verske knjige, določujejo poste itd. Opravila
škofovske duhovniške službe so zlasti, da podeljujejo zakra¬
menta sv. birme in sv. mašniškega posvečenja, si pridržu¬
jejo grehe, posvečujejo cerkve, oltarje, sv. olje itd. — Na
vesoljnih cerkvenih zborih dajejo škofje skupaj z rimskim
papežem razna določila, imajo torej odločilen glas. Škofje
torej niso papeževi pomočniki, ampak pravi voditelji cerkve,
zato še tudi imenujejo vladike, cerkveni knezi. Šv. Pavel
naravnost pravi, da „jih je sveti Duh postavil škofe, vladati
cerkev božjo.“ (Dej ap. 20, 28.) Dasiravno so škofje pravi
voditelji cerkve, so vender rimskemu papežu kot poglavarju
vesoljne cerkve podrejeni in pokorščino dolžni. Rimski papež
jih prizna, potrdi in jim izroči pastirsko oblast, njemu morajo
od časa do časa osebno poročati o stanju svojih škofij. Čast
škofov je zelo velika, večja kakor kraljev. (Sv. Ambr.) Iz
tega po tudi sledi, da se jim dostojna čast skazovati mora
kot naslednikom apostolov, kot višjim pastirjem njihovih
škofij, da se jim mora skazovati tudi dolžna ljubezen in
pokorščina.

311

204. Kako imenujemo pape&a in škofe
skupaj ?

Papeža in škofe skupaj imenujemo učečo
cerkev, tla se razlikujejo od drugih vernikov,
ki se imenujejo poslušajoča cerkev.

Papež in škofje skupaj se imenujejo učeča cerkev
zlasti zato, ker imajo od Kristusa oblast pa tudi dolžnost
učiti. Kristus je namreč naročil sv. Petru in drugim apo¬
stolom : „Pojdite in učite vse narode in krščujte jih v imenu
Očeta in Sina in svetega Duha. Učite jih izpolnjevati vse,
karkoli sem vam zapovedal." (Mat. 28, 19 .  20.) Rimski papež
so pravi naslednik apostola Petra, škofje so pravi nasledniki
drugih apostolov, njim skupaj torej veljajo iste besede Jezu¬
sove, katere je govoril apostolom; oni se imenujejo učeča
cerkev. Po tem imenu se razlikujejo od drugih vernikov,
ki se imenujejo poslušajoča cerkev, ker morajo, ako se
hočejo vzveličati, poslušati in storiti, kar učijo po naročilu
Gospodovem papež in škofje ali učeča cerkev.

205. Kdo pomaga škofom v njihovi slu&bi?

Škofom pomagajo v njihovi službi zlasti
mašniki, ki so jim podrejeni.

Vsaka škofija je razdeljena v več župnij ali far. Ker
pa škof ne more v vsaki župniji posebej sam pridigovati,
maševati, krščevati, spovedovati in drugih sv. zakramentov
deliti, potrebuje pomočnikov, da mu pomagajo v njegovi
službi. Pomočniki škofov so zlasti mašniki. Že apostoli so
razven škofov posvečevali tudi mašnike, da so pomagali
opravljati njihovo službo. To pa so storili po vzgledu Jezusa
Kristusa, kateri je izvolil dva in sedemdeset učencev, ,,in jih
je poslal po dva pred svojim obličjem v vsako mesto in kraj,
kamor je on imel priti.“ (Luk. 10, 1.) Duhovniki so takoiekoč
duhovni sinovi svojega škofa. Sinovi nimajo samostojnih
pravic v očetovi hiši, ampak so očetu podrejeni in morajo
izvrševati njegova naročila. Tudi mašniki so podrejeni svo¬
jim škofom ter pomagajo škofom pod njihovim vodstvom \
duhovski službi Mašniki morajo na župnijah, h katerim so

poslani od svojega škofa, ob nedeljah in praznikih oznanje¬
vati v pridigah in krščanskih naukih vernikom evangeljske
resnice, razlagati morajo krščanski nauk po šolah, ter opo¬
minjati ljudi, da izpolnjujejo natančno zapovedi božje in
cerkvene. Oni morajo služiti sv. mašo za žive in mrtve,
krščevati, spovedovati, deliti zakrament presv. Rešnjega Telesa
in sv. poslednjega olja ter blagoslavljati zakone. Le birmo-
vati (razven v posebnih slučajih s papeževim dovoljenjem)
in mašnike posvečevati ne morejo. Mašniki so torej tudi
dušni pastirji od škofa jim izročenih ovčic, zato pa jih
morajo verniki poslušati. „Namesto Kristusa smo tedaj poslani",
piše sv. Pavel, „kakor da bi Bog po nas opominjal."
(II. Kor. 5. 20.) — Mašniki so prvi in najimenitnejši pomoč¬
niki škofov v njihovi službi, zaradi česar pravi katekizem,
da škofom zlasti mašniki pomagajo, vender pa niso edini
pomočniki. Škofom pomagajo tudi dijakoni, subdijakoni in
še druge duhovne osebe. Mašniki, dijakoni, subdijakoni in
druge duhovne osebe so vsi podrejeni ali podložni svojim
škofom in smejo le tam in le tisto službo opravljati, katero
jim škof odloči.

Kakor vidite, krščanski poslušalci, je v sv. cerkvi vse
lepo urejeno. Verniki morajo poslušati svojega župnika in
njegove pomočnike, ki jim v škofovem imenu in po nje¬
govem naročilu oznanjujejo, kaj imajo verovati in storiti,
da se vzveličajo; verniki s svojimi dušnimi pastirji vred
morajo poslušati svojega škofa; verniki vesoljnega sveta s
svojimi dušnimi pastirji in škofi vred morajo poslušati rim¬
skega papeža, najvišjega poglavarja sv. cerkve. Tako je vsak
kristijan ud velike družbe, ud enega telesa, katerega vidna
glava je sv. Oče.

Z v r š e t e k.

Krščanski poslušalci! Globoko spoštuj in slušaj rad
svetega Očeta papeža in ž njim združene škofe in mašnike;
o apostolih in njihovih naslednikih velja namreč beseda
Gospodova: „Kdor vas posluša, mene posluša; in kdor vas
zaničuje, mene zaničuje." (Luk. 10, 16.) Sv. Pavel piše:
„Mašniki, kateri so dobri predstojniki, naj se dvojne časti
vredni štejejo; posebno, kateri se trudijo v besedi in podu-
čevanji." (I. Tim. 5, 17.) Ne posnemaj tistih, kateri pri vsaki
priliki sramotijo duhovnike, podtikajo njihovim dobrim delom

313

slabe namene ter jim z obrekovanjem in opravljanjem kra¬
tijo dobro ime. — Ljubite tudi svoje dušne pastirje, ker vam
storijo mnogo dobrega s tem, da vas podučujejo v verskih
resnicah, vam delijo sv. zakramente ter vas vodijo po potu
vzveličanja. Molite tudi za svoje dušne pastirje, da bi bili
dobri, goreči pastirji in da bi breme svoje službe, katera je
angelskim ramam strašna, lahko in voljno nosili. Potem
bodete poslušne in dobre ovčice svojih dušnih pastirjev,
kateri vas bodo lahko pripeljali k najboljšemu pastirju,
Jezusu Kristusu, v sveta nebesa. Amen.

44. Krščanski nauk.

Kako je bila sveta cerkev od Jezusa Kristusa ustanov¬
ljena in kako je uravnana, smo že slišali. Ker pa se
razven katoliške cerkve nahajajo na svetu še druge cerkve,
kakor anglikanska, kalvinska, luteranska, ruska in druge,
in ker vse trdijo, da so prave od Kristusa ustanovljene
cerkve, dasitudi si v verskih resnicah močno nasprotujejo,
nam je treba poznati še:

Znamenja svete cerkve,

da bomo mogli ločiti pravo cerkev Kristusovo od drugih
nepravih cerkev, ki niso ustanovljene od Jezusa Kristusa.

206. Je-li več, kakor ena prava cerkev?

Le ena prava cerkev je, ker je Jezus
Kristus ustanovil samo eno cerkev.

Jezus Kristus je ustanovil samo eno cerkev. Ta resnica
je tako gotova, da se nikakor ovreči ne da. Jezus Kristus
je večkrat govoril o cerkvi, a samo o eni, nikdar in nikoli
ne o več cerkvah. „Imam še druge ovce“, je rekel, „katere
niso iz tega hleva, tudi tiste moram pripeljati, in bodo moj

314

glas poslušale, in bo en hlev in en pastir/ (Jan. 10, 16.)
Tukaj primerja Kristus svojo cerkev hlevu in njenega pogla¬
varja pastirju, ter razločno pravi, da bo le en hlev, ena
cerkev, ne pa več. „Kdor cerkve ne posluša“, je rekel
drugokrat, „naj ti bo kakor nevernik in očitni grešnik/
(Mat. 18, 17.) Tudi tukaj govori samo o eni cerkvi, katero
je treba poslušati, zakaj ko bi bilo več cerkev, ki si naspro¬
tujejo v Kristusovem nauku, ne vedeli bi, katero naj poslu¬
šamo. „Ti si Peter 11 , dejal je Kristus prvaku apostolov, „in
na to skalo bom zidal svojo cerkev, in peklenska vrata je
ne bodo premagala/ (Mat. 16, 18) Kristus je obljubil, da bo
le eno cerkev zidal, in tisto imenuje svojo. In kaj pravijo
apostoli? Poslušajte sv. Pavla! Korinčanom piše: „Prosim
pa vas, bratje! v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa,
da vsi govorite eno in, da naj ne bodo med verni razpori,
bodite pa popolni v enem duhu in v eni misli/ (I. Kor. 1,10.)
Galačanom pa piše: „Ko bi tudi mi ali angel z nebes vam
oznanjeval kaj drugega, kakor smo vam oznanjevali, bodi
preklet/ 1  (Gal. 1, 8.) Tu priporoča sv. Pavel, da naj vsi eno
govorijo, da naj ne bodo razpori, da je le ena resnica. Ako
pa je le ena resnica, je tudi samo ena prava cerkev, ki uči
to resnico. Kar nam spričuje o cerkvi sv. pismo, potrjuje
nam cerkvena zgodovina. Ono govori samo o eni cerkvi,
pripoveduje nam, da, če je nastala kje kaka kriva vera, so
se zbrali škofje in drugi učeni ter pobožni možje, preiska¬
vah, ali se strinja z naukom ene prave cerkve, in ako so
spoznali, da ne, so jo zavrgli in krivovercem zatrdili, da
morajo vsi le tako učiti, kakor cerkev uči. Za eno pravo
cerkev je na tisoče in tisoče krščanskih junakov žrtvovalo
kri in življenje, in ko so že blizu smrti bili, so še srčno
spoznavali svojo vero v eno pravo cerkev.

Da je ena prava cerkev, sprevidi naša lastna pamet.
Jezus Kristus je izročil razodete resnice sveti cerkvi, da vse
nepokvarjene ohrani, vse ljudi uči in jim zapoveduje, kaj
morajo verovati in storiti; da se vzveličajo. Kristus pa ni
učil danes ta, jutri zopet drugačen nauk, ampak vedno
istega. Ako pa je hotel, da morajo vsi eden in isti nauk
verovati, ne pa eni tega, drugi zopet temu nasprotnega, je
tudi hotel, da spadajo vsi tudi samo k eni cerkvi.

315

207. Po čem spoznamo pravo Kristusovo
cerkev ?

Pravo Kristusovo cerkev spoznamo po zna¬
menjih, katera je Kristus dal svoji cerkvi.

Znamenje sploh se imenuje to, po čemur se dd ta ali
ona reč spoznati, po čemur se od druge reči razločuje. Tako
se dado nekateri stanovi spoznati in ločiti od drugih stanov
po obleki; n. pr. vojaki, duhovniki. Obleka je torej to, po
čemur se da vojak, duhovnik spoznati in ločiti od drugih
ljudij, ali obleka je znamenje, po katerem se da spoznati in
ločiti od drugih. Prav tako je dal Jezus Kristus svoji cerkvi
nekatera znamenja, po katerih spoznamo pravo Kristusovo
cerkev in jo razločujemo od drugih nepravih cerkev, ki
tudi trdijo, da so od Kristusa ustanovljene. Znamenja prave
cerkve Kristusove morajo biti očividna, morajo se dati
lažje spoznati, kakor cerkev sama pravi, zato, ker nam
morajo nekako pokazati pravo cerkev. Morajo biti lastna
samo pravi cerkvi, ne pa tudi nepravim, morajo biti pre¬
pričevalna. Nekatera znamenja prave cerkve so posebno
imenitna in pomenljiva, ker nam zelo razločno in jasno
kažejo, katera je prava cerkev, katera pa ne, zato se ta
znamenja imenujejo poglavitna znamenja.

208. Katera poglavitna znamenja je dal
Kristus svoji cerkvi?

Kristus je dal svoji cerkvi ta-le pogla¬
vitna znamenja:

1. da je edina.

Prava cerkev mora biti edina ali zložna, zakaj ako bi
ne bila edina, bi se mogla in morala razcepiti v več raz¬
ličnih cerkev, in potem bi ne bila več ena cerkev, katero
je ustanovil Kristus. Ako bi ne bila edina, bi morala raz¬
pasti, kakor govori Kristus: „Vsako kraljestvo, katero je
samo zoper sebe razdeljeno, bo razdejano. 4 ' (Luk. 11, 17.)
Prava cerkev pa ne more nikdar razdejana biti, ker jo je
Kristus sezidal na skalo in obljubil, da je peklenska vrata
ne bodo premagala. Edina pa mora biti prava cerkev v tem,

316

da ima skupnega poglavarja, kakor je Kristus postavil
skupnega poglavarja; njeni udje morajo verovati iste nauke,
katere je Kristus učil, in prejemati morajo iste zakramente,
katere je Kristus postavil v naše vzveličanje. Katera cerkev
pa ni edina, ni prava cerkev.

Poglavitno znamenje, katero je dal Kristus svoji cerkvi, je:

2. (la je sveta.

Prava cerkev mora biti sveta, zakaj ona nadaljuje delo
Kristusovo, „kateri je dal sam sebe za nas, da bi nas rešil
vse krivice, in sebi očistil prijetno ljudstvo, vneto za dobra
dela.“ (Tit. 2, 14.) „Kristus je cerkev ljubil, in sam sebe za
njo dal, da bi jo posvetil, ker jo je očistil v kopeli vode z
besedo življenja; da bi napravil sam sebi častito cerkev,
katera nima ne madeža, ne grbe, ali kaj drugega takega,
temveč je sveta in neomadežana." (Efez. 5, 25—27.) Svetost
cerkve se mora razodevati v tem, da so sveti njeni nauki,
da napeljuje svoje ude k svetosti z najkrepkejšimi pripo¬
močki, zlasti s svetimi zakramenti; da žive v njej vedno
svetniki, katerih svetost spričujejo tudi čudeži. „Kateri pa
verujejo, pojdejo ta znamenja za njimi: v mojem imenu bodo
hudiče izganjali, nove jezike govorili, kače prijemali; in
ako kaj strupenega pijejo, jim ne bo škodovalo; in na
bolnike bodo pokladali roke, in bodo zdravi." (Mark. 16,17.18)

Poglavitno znamenje, katero je dal Kristus svoji cerkvi, je:

3. da je katoliška ali vesoljna.

Jezus Kristus je sveto cerkev ustanovil, da vodi ljudi
k večnemu vzveličanju, kakor se da spoznati iz njegovega
naročila: „Pojdite in učite vse narode in krščujte jih v
imenu Očeta in Sina in svetega Duha. Učite jih izpolnjevati
vse, karkoli sem vam zapovedal; in glejte, jaz sem z vami
vse dni do konca sveta." (Mat. 28, 18—20) Cerkev mora
torej biti katoliška ali vesoljna, to je: Za vse ljudi vseh
krajev in časov. Vesoljna pa je, ako traja od Jezusa Kristusa
sem vse čase; ako je sposobna pridružiti si vse narode, in
si za to tudi vedno prizadeva; ako je razširjena po vseh
delih sveta in se razširja še vedno dalje. Cerkev, katera je
pozneje nastala, ali katera je le za eden kraj, le za eno
ljudstvo, ne more biti prava, ker ni vesoljna.

317

Zadnje poglavitno znamenje, katero je dal Kristus svoji
cerkvi, je:

4. da je apostolska.

Ako bi bila tudi kaka cerkev edina, sveta, da, celo ve¬
soljna, pa bi ne bila apostolska, ne more biti prava Kristusova
cerkev. Sv. Pavel pravi: „Vzidani ste na stalo apostolov in
prerokov, in poglavitni vogeljni kamen je sam Kristus
Jezus." (Efez. 2, 20.) Da pa se more reči o kaki cerkvi:
ona je apostolska, morajo njeni predstojniki: papež in škofje,
biti pravi nasledniki apostolov; učiti mora prav tisto, kar
so učili apostoli; deliti mora iste zakramente, ki so jih
delili apostoli.

Poglavita znamenja prave cerkve, katera smo našteli,
nahajajo se že v nicejski veroizpovedi, kjer se pravi:

■ Verujem v eno, sveto, katoliško in apostolsko cerkev. 1 '
Ce torej kaka cerkev le v  enega teh znamenj nima, ni, ne
more biti prava cerkev. Štiri poglavitna znamenja je dal
Kristus svoji cerkvi, da bi jo po njih vsakdo mogel spo¬
znati, se je okleniti ter se v njej in po njej vzveličati. Štiri
poglavitna znamenja Kristusove cerkve more imeti samo
ena cerkev, ker je Jezus Kristus ustanovil samo eno cerkev.

209. Katera cerkev ima štiri poglavitna
-znamenja Kristusove cerkve?

Štiri poglavitna znamenja Kristusove cerkve
ima le riinsko-katoliška cerkev.

Ta odgovor nam pove dvoje, namreč: da ima rimsko¬
katoliška cerkev, to je tista, ki ima rimskega papeža za
svojega vidnega poglavarja, štiri poglavitna znamenja Kri¬
stusove cerkve, in, da jih ima le ona, pa nobena druga.

Da je res tako, se more vsakdo lahko prepričati, mora
vsakdo spoznati, ki se prepričati hoče in odkritosrčno išče
resnice. „Kdor išče, najde" (Luk. 11, 10.) pravi Kristus sam.
Kdor išče, pravo cerkev, jo bo tudi našel.

318

210. Po čem spoznamo, da je rimsko¬
katoliška cerkev edina?

Da je rimsko-katoliška cerkev edina, spo¬
znamo po tem:

1. ima skupnega poglavarja.

Rimsko-katoliška cerkev ima skupnega poglavarja, se
pravi, vsi katoliški kristijani vseh krajev in časov prizna¬
vajo rimskega papeža, naslednika apostola Petra, za svojega
poglavarja, za svojega najvišjega učenika in duhovnika, za
namestnika Kristusovega na zemlji, in so mu pokorni v vseh
rečeh, ki se tičejo vzveličanja njihovih duš. Dokler je Jezus
Kristus na zemlji bival, je bil on središče, okoli katerega
so se zbirali verniki; ko je šel v nebesa, zbirali so se okoli
njegovega namestnika rimskega papeža, svojega skupnega
poglavarja. Prvi kristijani, verniki kakor njih dušni pastirji,
so priznavali in poslušali sv. Petra kot svojega vidnega
poglavarja, po njegovi smrti pa njegovega naslednika, sv. Lina,
za tem sv. Kleta, sv. Klementa itd. do današnjega naslednika
sv. Petra Leona XIII. Ako pa katera krščanska občina ni
priznavala rimskega papeža za skupnega poglavarja, je bila
od prave cerkve odcepljena. Sv. Ambrozij pripoveduje o
svojem bratu Satiru, ki je bil še katehumen, da se je s
plavanjem rešil, ko se je ladija, na katerej se je vozil,
potopila ; v  iz hvaležnosti do Boga se je hotel dati takoj
krstiti. Sel je v bližnjo cerkev in vprašal, ali je „njen škof
s katoliškimi škofi, to je z rimsko cerkvijo, združen. 4 ' Ko
je pa zvedel, da ni združen z rimsko cerkvijo, je še odložil
svoj krst na poznejši čas. (De excessu fratis Satyri.) Ker je
papež, ki ima svoj škofijski sedež v Rimu, skupni poglavar
vseh katoliških kristijanov, se imenuje tudi rimska cerkev
glava vseh drugih cerkev in središče cerkvene edinosti. Vsi
kristijani sveta in vsi škofje morajo z rimskim papežem ali
rimsko cerkvijo biti združeni, ako hočejo biti udje prave cerkve

Da je rimsko-katoliška cerkev edina, spoznamo po tem:

2. njeni udje verujejo iste nauke in pre¬
jemajo iste zakramente.

Kar je rimsko-katoliška cerkev pred več kakor osem¬
najst sto leti učila, isto uči še dandanes, in kar so verovali

319

kristijani pred več kakor osemnajst sto leti, isto verujejo
še dandanes. Preiščite vse knjige in spise preteklih stoletij,
preglejte cerkvene spomenike, na katerih so resnice sv. vere
takorekoč v kamne vdolbene in izklesane, povsod bote našli
iste nauke. Primerjajte francozke, laške, nemške in še druge
katekizme s slovenskim katekizmom, in prepričali se bodete,
da se razlikujejo po jeziku, ne pa po nauku, v nauku pa
so edini. Kar vas tukaj učimo, prav isto učijo katoliški
duhovniki v Aziji, Afriki, Ameriki, Avstraliji, sploh povsod,
kjer je kaka katoliška občina. Vsi katoliški kristijani torej,
naj si bodo bogati ali ubogi, učeni ali neučeni, kralji ali
berači, verujejo iste nauke. In če kedaj slišimo o ljudeh, ki
ne verujejo vsega, kar rimsko-katoliška cerkev verovati
veleva, tisti niso več katoličani, ampak so veje, ki so se
odkrhnile od debla rimsko-katoliške cerkve. Lepo piše o
edinosti naukov v rimsko-katoliški cerkvi sv. Irenej tako-le :
„Ceprav po vsem svetu razkropljena, ohranjuje vender cerkev
zvesto oznanjevani vzveličanski nauk, kakor bi prebivala v
eni hiši, in veruje isto, kakor bi imela v  eno dušo, uči
jednoglasno, kakor bi imela le ena usta. Četudi so jeziki
različni, je vender moč izročila ena in ista. Ne v Germaniji
ustanovljene cerkve ne verujejo in ne učijo drugače, ne v
Hiberiji ali Galiji, ali na Jutrovem, ali v Egiptu, ali v Libiji,
ali v sredi sveta; ampak kakor je solnce na celem svetu
eno in isto, tako sveti luč, oznanilo resnice, povsod in
razsvetljuje vse ljudi, ki hočejo priti k spoznanju resnice.“
(Adv. haer. 1. 1. c. 10.)

Udje rimsko-katoliške cerkve prejemajo tudi povsod
iste zakramente. Kjerkoli je kaka katoliška občina, tam se
delijo in prejemajo isti sedmeri zakramenti, ki jih je Jezus
Kristus postavil v naše posvečenje. Četudi se obredi, to je
zunanja dejanja in znamenja, katera rabi sv. cerkev, kadar
deli sv. zakramente, včasi nekoliko razlikujejo, bistvo
zakramenta pa je isto, kakor tudi učinki. Da je rimsko¬
katoliška cerkev sedmere zakramente kakor sedaj, tudi že
v prvih časih krščanstva delila, nam ne spričujejo samo
učeniki katoliške cerkve, ampak tudi one cerkve, ki so se
že pred več stoletij ločile, odcepile od rimsko-katoliške
cerkve, pa so še ohranile sedem zakramentov. Povsod, kamor
pridete, se tudi služi sv. maša, ako so tam katoliški kristi¬
jani. In ko bi prišli v kak kraj, kjer so vam neznani ljudje,
neznan jezik, neznane šege in navade, našli bodete morebiti

320

vender nekaj znanega, namreč daritev sv. maše, ki vas bo
tolažila in osrčevala v tujini.

Nobena druga cerkev izmed tistih, ki trdijo, da so
prave, nima prvega poglavitnega znamenja, namreč edinosti.
Druge cerkve nimajo skupnega poglavarja, zakaj pri njih
je deželni vladar zajedno tudi najvišji cerkveni poglavar,
naj si bo te ali one vere, naj si bo možki ali ženska.
Druge cerkve nimajo istih naukov, saj nekatere učijo tako,
druge zopet drugače; da, pri luterancih je taka zmešnjava,
kakor njih pristaši sami priznavajo, da se en in isti nauk
v eni in isti cerkvi popolnoma različno tolmači, se celč
zajedno taji in zatrjuje. Tudi zakramentov nimajo druge
cerkve istih; zakaj eden pravi, da so trije zakramenti, drugi,
da sta dva, tretji, da je eden, četrti pa zametuje vse zakra¬
mente. Ker torej nimajo edinosti, ne morejo biti prave cerkve.

Z v r š e t e k.

Dragi kristijani! Jezus Kristus je ustanovil samo eno
cerkev ter ji dal štiri poglavitna znamenja. Prvo poglavitno
znamenje, edinost, pristoja, kakor smo se danes prepričali,
samo rimsko-katoliški cerkvi, ker ima edino ona skupnega
poglavarja, ker edino njeni udje verujejo iste nauke in pre¬
jemajo iste zakramente. Iz tega že smemo sklepati, da je
rimsko-katoliška cerkev prava, od Kristusa ustanovljena
cerkev. A žalibog, da še mnogo ljudij tava v zmoti ločenih,
odcepljenih od prave cerkve. Kristus je prosil svojega
nebeškega Očeta, „da bi bili vsi eno.“ (Jan. 17, 21.) Prosimo
ga tudi mi, da bi vse ljudi privedel k edinosti sv. cerkve,
in dajajmo onim ki še niso udje prave cerkve Kristusove,
lepe vzglede, da se bodo prej ko prej izpolnile želje Jezu¬
sove, da bi bil en hlev, ena cerkev, in en pastir, skupni
poglavar vseh. Amen.

45. Krščanski nauk.

Jezus Kristus je dal svoji cerkvi štiri poglavitna zna¬
menja, po katerih jo je mogoče spoznati in razločevati od
nepravih cerkev, in ta poglavitna znamenja so: da je edina,
da je sveta, da je katoliška ali vesoljna, in da je apostolska.

321

Štiri poglavitna znamenja Kristusove cerkve ima le rimsko¬
katoliška cerkev. Da je rimsko-katoliška cerkev edina, smo
se že prepričali; zakaj ona ima skupnega poglavarja, in
njeni udje verujejo iste nauke in prejemajo iste zakramente.
Da je rimsko-katoliška cerkev tudi sveta, katoliška ali
vesoljna in apostolska, bomo skušali spoznati v današnjem
krščanskem nauku.

211. Po čem spoznamo, da je rimsko-kato¬
liška cerkev sveta?

Da je rimsko-katoliška cerkev sveta, spo¬
znamo po tem:

1. sveti so njeni nauki.

Nauki, katere oznanjuje in razlaga rimsko-katoliška
cerkev, so uprav tisti, katere je oznanjeval Jezus Kristus,
pravi Bog, svetost sama in vir vse svetosti. Nauki Jezusa
Kristusa so tako vzvišeni, tako popolni, tako sveti, da brez¬
verci sami, ki tajijo božjo naravo Jezusa Kristusa, prizna¬
vajo, da takih naukov, kot on, ni nihče oznanjeval; da taki
nauki se nikjer drugje ne nahajajo, kakor v sv. pismu in
ustnem izročilu sv. cerkve. Po vzgledu božjega Vzveličarja
uči rimsko-katoliška cerkev ljubiti Boga nad vse, bližnjika
pa kakor samega sebe, ona uči sovražnikom in razžalnikom
iz srca odpuščati in za nje moliti, hudo z dobrim povrače-
vati, ona opominja k zatajevanju samega sebe, k pokori,
ponižnosti, potrpežljivosti, ona daje evangeljske svete, stavi
za vzgled Jezusa Kristusa, katerega sveto življenje naj bi
posnemati skušali; sploh vsi njeni nauki in opomini merijo
na to, da bi postali bolj in bolj popolni in sveti. Kdor iz
tega ne spozna, da so nauki rimsko-katoliške cerkve sveti,
mora slep biti.

Da je rimsko-katol. cerkev sveta, spoznamo po tem, ker

2. napeljuje svoje ude k svetosti z najkrep¬
kejšimi pripomočki, zlasti s svetimi za¬
kramenti.

„To je volja božja, vaše posvečenje“, piše sv. Pavel.
(I. Tes. 4, 3.) Ker je volja božja, da se posvetimo, napelje-

21

322

vala je in napeljuje rimsko-katoliška cerkev svoje ude k
svetosti. Pripomočki, katere rabi, so jako mnogovrstni. Prvi
pripomoček je nauk, kakor smo že slišali. Sv. cerkev opo¬
minja nas k molitvi, nam pravi, da naj raje umrjemo, kakor
pa v greh privolimo, da naj se spovemo svojih grehov in
opravljamo dobra dela. Da bi lažje ubrzdali svoja huda
nagnenja, ki nas vabijo v greh, in se lažje spokorili za
storjene grehe, zaukazuje postiti se določene dni; da bi
odvračala naše misli od posvetnosti, jih obračala k Bogu,
in vnemala v nas resnično pobožnost in srčno ljubezen do
Boga, zapoveduje nam udeleževati se ob nedeljah in zapo¬
vedanih praznikih službe božje itd. Vse to so pripomočki,
s katerimi nas napeljuje k svetosti. Najkrepkejši pripomočki
pa so zlasti sveti zakramenti, v katerih se nam posvečujoča
milost božja z novega podeljuje ali pa pomnožuje. Z izvirnim
grehom se rodimo, a v zakramentu svetega krsta se naša
duša očisti in posveti; sovražniki našega vzvehčanja ne
mirujejo, so tudi mnogobrojni in močni, a sv. cerkev nas
ohrabri za ta boj v zakramentu sv. birme. Ako izgubimo s
smrtnim grehom posvečujočo milost božjo in postanemo
sovražniki božji, vrne se nam v zakramentu sv. pokore,
zopet se spravimo z Bogom; in da bi na potu proti nebesom
ne obnemagali, pokrepča nas cerkev v zakramentu sv. Reš-
njega Telesa s „kruhom močnih“. Na smrtni postelji, ko nam
bolezen prizadeva toliko težav, ko imamo toliko hudih
skušnjav, podeli nam cerkev zakrament sv. poslednjega olja,
ki nas osrčuje v trpljenju in skušnjavah, zlasti v smrtnem
boju. Cerkev posvečuje v zakramentu sv. mašniškega posve¬
čenja mašnike ter jim podeljuje oblast, da smejo opravljati
daritev sv. maše, nam deliti sv. zakramente in nas voditi z
besedo in z vzgledom po potu vzveličanja. Da morejo
zakonski zvesto izpolnjevati razne težke dolžnosti svojega
stanu, prejmejo posebno milost v zakramentu sv. zakona.
Rimsko-katoliška cerkev torej vse stori, da bi se njeni udje
posvetili.

Da je rimsko-katol. cerkev sveta, spoznamo po tem, ker

3. žive v njej vedno svetniki, katerih sve¬
tost sprieujejo tudi čudeži.

Rimsko-katoliška cerkev se sme imenovati mati svet¬
nikov, ker v njej živč vedno svetniki od prvih časov

323

krščanstva do sedanjih dnij. V rimsko-katoliški cerkvi so
živeli apostoli, prvi oznanjevalci Kristusovega nauka, v njej
so živeli tisočeri in tisočeri mučenci in mučenke, ki so po
svetem življenju v najgrozovitejših mukah prelili svojo kri
za Kristusa; v njej so živeli sv. cerkveni očetje, ki se
svetlijo po svoji svetosti in učenosti, kakor zvezde nebeške,
v njej je živelo brez števila spoznavalcev in devic, pravih
nevest Jezusa Kristusa, v njej še sedaj živč svetniki, in zato
se tudi vsako leto kdo prišteje svetnikom. Svetost svetnikov
spričujejo čudeži. Kdo ne ve iz sv. pisma, koliko čudežev
so delali apostoli ? Koliko nevernikov se je spreobrnilo po
čudežih, ki so se godili ob smrti mučencev! Kolike čudeže
so delali nekateri svetniki, kakor sv. Anton Padovanski,
sv Vincencij Fererij, sv. Frančišek Ksaverij in drugi! Sploh
sv. cerkev nikogar ne prišteje svetnikom, katerega svetost
ni popolnoma dopričana po čudežih, ki so se godili na
njegovo priprošnjo. Ako pa na drevesu rimsko-katoliške
cerkve raste tako sadje, mora drevo samo biti dobro, sveto.
Pač so tudi v rimsko-katoliški cerkvi hudobni ljudje; a
zaradi tega ostane cerkev še vedno sveta, ker vse napeljuje
k svetosti, in ker so tisti, ki so hudobni, hudobni po lastni
krivdi in proti volji sv. cerkve. Sam božji Vzveličar je
primerjal svojo cerkev z njivo, na kateri raste ljuljka med
pšenico, z mrežo, v katero se vjamejo dobre in slabe ribe.

Rimsko-katoliška cerkev ima torej tudi drugo pogla¬
vitno znamenje Kristusove cerkve, li ni potem prava cerkev?
So li tudi druge cerkve svete? Nikakor ne, zakaj njihovi
nauki ne morejo biti sveti, ker so nasprotni Kristusovim
naukom, svojih udov ne morejo napeljevati k svetosti, ker
nimajo za to pripravnih in dovolj krepkih pripomočkov, in
zaradi tega seveda tudi nimajo svetnikov, katere bi Bog
poveličeval s čudeži.

212. Po čem spoznamo, da je rimsko-kato¬
liška cerkev vesoljna?

Da je rimsko-katoliška cerkev vesoljna,
spoznamo po tem:

1. traja otl Jezusa Kristusa sem vse čase.

Jezus Kristus je ustanovil sveto cerkev, da bi se v
njej in po njej vzveličali vsi ljudje vseh časov. „Pojdite in

21 *

324

učite vse narode", je naročil apostolom. (Mat. 28, 18.) Apo¬
stoli so po prihodu sv. Duha govorili v raznih jezikih v
znamenje, da se morajo v cerkvi Kristusovi združiti narodi
vseh jezikov. Prava Kristusova cerkev mora zaradi tega
trajati od Jezusa Kristusa sem vse čase do konca sveta
Rimsko-katoliška cerkev res traja od Jezusa Kristusa sem
vse čase, ker je od njega samega ustanovljena. Vedno je
imela od sv. Petra do današnjega dne skupnega poglavarja,
rimskega papeža; vedno je imela katoliške škofe in mašnike,
ki so učili pravo vero, katero še dandanes imamo, ki so
delili sv. zakramente, kateri se še sedaj delijo; vedno so
bili katoliški kristijani, ki so isto verovali, kar mi verujemo,
ki so prejemali iste zakramente, katere mi prejemamo, ki so
poslušali rimskega papeža in škofe, kakor jih mi poslušamo.
Vse druge cerkve so pozneje nastale, tako grško-razkolniška
pred kakimi 900 leti, luteranska pred polčetrtim stoletjem.
Ker torej edino rimsko-katoliška cerkev traja od Jezusa
Kristusa sem vse čase, vse druge pa so se od nje odcepile
v poznejših časih, mora biti ona prava cerkev. Rimsko-ka¬
toliška cerkev ne traja le od Kristusa sem vse čase, ampak:

2 .  sposobna je, pridružiti si vse narode,
in si za to tudi vedno prizadeva.

Nauki, katere oznanjuje rimsko-katoliška cerkev, so
primerni za vsakega človeka, naj si bo tega ali onega stanu,
naj si bo te ali one starosti, naj si bo bogatin ali revež, in
prav zato je sposobna pridružiti si vse narode. Pridružila si
je olikane Grke, vladoželjne Rimljane in njih podložnike,
sploh najrazličnejše narode, ki so nastopali v zgodovini.
Ona pa si za to tudi še vedno prizadeva. Besede Gospodove:
»Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsi stvari"
(Mark. 16, 15.) se še vedno izpolnjujejo, zakaj rimsko-kato¬
liška cerkev razpošilja leto za letom oznanjevavce Kristu¬
sovega nauka k raznim narodom, da bi razsvetlili te, „kateri
še sede v temi in smrtni senci". (Luk. 1, 79.) Kakor skrbna
mati, ako zaide njen otrok v grozno puščavo, kjer ga zale¬
zujejo strupene kače in roparske zveri, razpošlje svoje slu¬
žabnike, da ga poiščejo in zopet privedejo v hišo očetovo,
tako razpošilja skrbna mati, rimsko-katoliška cerkev svoje
služabnike križem sveta, da bi uboge paganske narode, ki
sami ne morejo najti pota v Očetovo hišo, sv. nebesa,

325

poiskali in jim pokazali pravo pot v našo pravo domovino.
Tudi v najnovejšem času razpošiljajo se oznanjevalci sv. vere
v razne kraje sveta, tako da je dandanes podobna nekdaj
majhna cerkev bolj ko kedaj poprej gorčičnemu drevesu,
ki izraste iz najmanjšega vseh semen.

Druge cerkve niso sposobne pridružiti si vseh narodov
sveta, ker so ustanovljene le bolj za posamezne narode,
tudi ne razpošiljajo toliko in tako gorečih oznanjevalcev
besede božje in tudi nimajo tistih vspehov, kakor rimsko¬
katoliška cerkev.

Da je rimsko - katoliška cerkev vesoljna, spoznamo
po tem:

3. razširjena je po vseh delili sveta in se
razširja še vedno dalje.

V vseh delih sveta, tudi na najbolj oddaljenih in
odljudnih otokih, se nahajajo katoliški kristijani, katoliške
cerkve, katoliška služba božja. Samo v Evropi je okoli
160 milijonov katoliških kristijanov, na celi zemlji pa okoli
260 milijonov, ali kakor sporočajo drugi (Andrče, Neher),
okoli 320 milijonov. Razna misijonska sporočila nam pričajo,
da se rimsko katoliška cerkev širi še vedno dalje in vedno
hitreje, ker ima vedno več delavcev v vinogradu Gospo¬
dovem, in širila bi se še bolj, ko bi je ne ovirale v njenem
delovanju druge cerkve. Tudi to je veselo znamenje, da se
vračajo mnogi iz drugih krščanskih cerkev v naročje rimsko¬
katoliške cerkve, zlasti na Angleškem.

Druge cerkve niso razširjene po vseh delih sveta, si
tudi toliko ne prizadevajo, da bi se razširjale vedno dalje,
zato pa se nobena izmed njih ne more imenovati vesoljna,
in ker nobena ni vesoljna, tudi nobena ne more biti prava.
Rimsko-katoliška cerkev je vesoljna, zato pa lahko trdimo,
da je prava. Da, nasprotniki rimsko-katoliške cerkve sami
nam to spričujejo, ker jo imenujejo katoliško ali po naše
vesoljno. „Držati se moramo a , pisal je že sv. Avguštin,
»krščanske vere in občestva tiste cerkve, ki je katoliška
in se katoliška imenuje, ne le pri svojcih, temveč tudi pri
vseh nasprotnikih." (De vera rel. c. 7.)

326

213. Po čem spoznamo, da j e rimsko-kato-
liška cerkev apostolska ?

Da je rimskokatoliška cerkev apostolska,
spoznamo po tem:

1. njeni predstojniki: papež in škofje, so
pravi nasledniki apostolov.

Rimski papež je naslednik apostola Petra, katerega je
postavil Jezus Kristus sam za vidnega poglavarja svete
cerkve. Sedanji rimski papež Leon XIII. je 263. (La Gerarchia
cattolica) in kakor nam je znano ime sedanjega papeža, tako
vemo imena in čas vladanja vseh njegovih prednikov do
sv. Petra. Vrsta papežev je namreč nepretrgana, ker so
vsakokrat hitro po smrti enega izvolili drugega. Kar je
nekdaj rekel sv. Avguštin, to lahko sedaj reče vsakdo
izmed nas: „Kar me veže na katoliško cerkev, je nepre¬
trgana vrsta škofov od onega apostola, kateremu je Kristus
izročil svojo čredo, do sedanjega papeža.“

Kar se tiče drugih škofov, ne poznamo sicer in ne
moremo poznati vseh njih imen, ali to vemo, da katoliška
cerkev ni priznala nobenega škofa, ki bi ne bil pravilno
posvečen od kakega drugega škofa, tisti pa od kakega
prejšnjega itd. dokler ne pridemo do kakega škofa, ki je
bil posvečen od katerega izmed apostolov. Gotovo je tedaj,
da so predstojniki rimsko-katoliške cerkve: papež in škofje,
pravi nasledniki apostolov, kar pa se ne more reči o pred¬
stojnikih drugih cerkva, zakaj njih vrsta sega k večjemu
do njihovega ustanovitelja, potem pa se pretrga.

Da je rimsko-katoliška cerkev apostolska, spoznamo
po tem:

2. uči prav tisto, kar so učili apostoli.

Jezus Kristus je učil samo po judovski deželi, apo¬
stolom pa je zapovedal raziti se po vsem svetu in oznanje¬
vati njegov nauk. Apostoli so izvršili Gospodovo povelje.
„Oni pa so šli in so učili povsod.“ (Mark. 16, 20.) Delo
apostolov nadaljuje rimsko-katoliška cerkev in uči prav
tisto, kar so učili apostoli, ker ima načelo, da se ne sme

327

nič novega učiti, ampak le to, kar se je vedno učilo. Pač
se smejo nauki, ki so se vedno in povsod učili, natančneje,
vednostno pojasnjevati, razlagati, a kaj novega učiti se ne
sme. Ko bi bila rimsko-katoliška cerkev kedaj odstopila
od nauka apostolov, bi morali vedeti tudi čas, kraj, kjer
se je to zgodilo, pa tudi nauk, od katerega je odstopila.
Nasprotniki so si sicer že mnogo prizadevali, da bi kaj
takega dognali, a ni se jim posrečilo; spoznati so morali,
da je rimsko-katoliška cerkev vedno to učila, kar so učili
apostoli. Druge cerkve ne morejo imeti tistega nauka, kate¬
rega so oznanjevali apostoli, ker so prav ta nauk zavrgle in
oznanjale nasprotnega.

Da je rimsko-katoliška cerkev apostolska, spoznamo
po tem:

3. deli iste zakramente, ki so jih delili
apostoli.

Apostoli so delili sedem sv. zakramentov, to nam
spričuje sv. pismo, spisi cerkvenih učenikov in cerkveni
spomeniki. Cerkveni spomeniki se nahajajo večinoma v
katakombah, to je v podzemeljskih hodnikih in kapelicah,
kjer so se prvi kristijani ob času preganjanja zbirali k
službi božji in pokopavali svoje mrliče. V katakombah se
nahajajo mnogoteri napisi in podobe, ki nam še dandanes
pričajo, da so se delili že takrat tisti sedmeri zakramenti,
katere še sedaj deli rimsko-katoliška cerkev. Ruska cerkev, ki
seje odcepila od rimsko-katoliške, in nekatere druge razkolne
cerkve so sicer obdržale sedmere zakramente, druge cerkve
pa, zlasti luteranska, obdržale so samo nekatere. Ker je
rimsko-katoliška cerkev ohranila sedmere zakramente, katere
so prejemali že prvi kristijani, kakor nam spričujejo napisi
in podobe v katakombah, se je že večkrat zgodilo, da so
se protestanti, ki so obiskali katakombe, spreobrnili h kato¬
liški veri, ker so si rekli: Samo tista cerkev je prava, ki
ima še dandanes tisti nauk, tiste zakramente, kakor prvi
kristijani, saj so ti prejeli svojo vero naravnost od apo¬
stolov. Ker pa to nahajamo samo pri rimsko-katoliški cerkvi,
mora ona edina biti prava cerkev.

328

214. Kaj spoznamo iz tega , da ima le
rimsko-katoliška cerkev poglavitna znamenja
Kristusove cerkve?

Iz tega, (la ima le rimsko-katoliška cerkev
poglavitna znamenja Kristusove cerkve, spo¬
znamo, da je le ona prava, od Jezusa Kristusa
ustanovljena cerkev.

Jezus Kristus je ustanovil samo eno cerkev in tej je
dal štiri poglavitna znamenja, da bi se mogla spoznati po
njih izmed vseh drugih cerkva kot njegova cerkev. Rimsko¬
katoliška cerkev ima štiri poglavitna znamenja Kristusove
cerkve, zakaj ona je edina, sveta, katoliška ali vesoljna in
apostolska. Druge cerkve nimajo teh znamenj. Iz tega lahko
vsakdo spozna, da je rimsko-katoliška cerkev, in sicer
edino ona, prava, od Kristusa ustanovljena cerkev, druge
pa so neprave, napačne. Rimsko-katoliške cerkve se mora
torej vsakdo okleniti, njo mora imeti za svojo duhovno
mater, da bo imel tudi Boga za svojega očeta.

Zvršetek.

Dragi kristijani! Rimsko-katoliška cerkev je štela ob
Kristusovem vnebohodu komaj 120 duš in je bila zbrana v
enej hiši v Jeruzalemu, dandanes pa je razširjena po vseh
delih sveta in šteje okoli 260—320 milijonov udov. Tudi
mi smo otroci rimsko-katoliške cerkve. Zahvalimo za to
Boga in prizadevajmo si biti njeni dobri otroci. Molimo pa
tudi pogostoma za spreobrnenje razkolnikov, krivovercev in
nevernikov, da se pridružijo pravi cerkvi, da bomo imeli
vsi skupaj eno duhovno mater in enega skupnega Očeta v
nebesih. Amen.

46. Krščanski nauk.

Jezus Kristus je ustanovil sveto cerkev, je gotova res¬
nica Vse, kar je Jezus Kristus storil za nas, storil je iz
ljubezni do nas, storil je iz dobrega, da, najboljšega namena.
Ako je torej ustanovil sveto cerkev, lahko iz tega vsakdo
sklepa, da jo je ustanovil iz dobrega namena.

329

Namen svete cerkve

hočemo zaradi tega premišljevati v današnjem krščanskem
nauku, da spoznamo, koliko dobroto je skazal Jezus Kristus
ljudem, ko je ustanovil sveto cerkev.

215. Čemu je Jezus Kristus ustanovil sveto
cerkev ?

Jezus Kristus je ustanovil sveto cerkev,
<Ia vodi ljudi k večnemu vzveličanju.

„Bog hoče, da bi bili vzveličani vsi ljudje in bi prišli
k spoznanju resnice" (I. Tim. 2, 4.) piše sv. Pavel. Jezus
sam pa je rekel: „Ni volja vašega Očeta, kateri je v ne¬
besih, da bi se teh malih kateri pogubil." (Mat. 18, 14.) Sin
božji je zato sam prišel na svet „iskat in vzveličat, kar je
bilo izgubljenega." (Luk. 19, 10.) On je ljudi učil spoznavati
Boga, ga častiti, ljubiti, mu služiti ter se tako večno vzve-
ličati. Kot dobri pastir je dal za nje svoje življenje in jim
zaslužil obilne milosti, da bi se mogli vzveličati. Da bi se
pa po njegovem vnebohodu oznanjeval njegov nauk vsem
ljudem, da bi se vsem ljudem naklanjale, delile milosti,
katere nam je zaslužil, da bi se vodili vsi ljudje k večnemu
vzveličanju, ustanovil je sveto cerkev. Zato je rekel apo¬
stolom: „Kakor je Oče mene poslal, tako jaz vas pošljem."
(Jan. 20, 21.) On je zapovedal učiti vse ljudi. „Pojdite in
učite vse narode. Učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem
vam zapovedal." (Mat. 28, 18—20.) Tiste^ ki bodo verovali
na besedo oznanjevalcev sv vere, je naročil sprejeti v cerkev
po sv. krstu. „Kdor veruje in bo krščen, ko vzveličan."
(Mark. 16, 16.) Verne ovčice naj bi sv. cerkev kot dobra
pastirica vodila z vzveličavnimi nauki in zapovedmi po potu
vzveličanja. Zato je rekel sv. Petru: „Pasi moja jagnjeta.
pasi moje ovce.“ (Jan. 21, 15, 17.) Voditi vse ljudi k več¬
nemu vzveličanju je torej namen sv. cerkve, katerega si ona
prizadeva vestno izvrševati

330

216. Kako vodi sveta cerkev ljudi k več¬
nemu v zveličanju?

Sveta cerkev vodi ljudi k večnemu vzve-
ličanju tako, da z božjo pomočjo opravlja
trojno službo Jezusa Kristusa, namreč njegovo
učeniško, duhovniško in kraljevsko službo.

Jezus Kristus je izročil apostolom in njih naslednikom
trojno svojo službo, kakor smo se že učili: učeniško, du
hovniško in kraljevsko, iz tega namena, da vodi ljudi k
večnemu vzveličanju. Da bi cerkev izvršila dano jej nalogo
in privedla vse ljudi k Bogu v nebesa, res tudi opravlja
trojno službo po volji Jezusa Kristusa. Ker pa je ljudi voditi
k večnemu vzveličanju nadnaravno opravilo, potrebuje sveta
cerkev, rimski papež in škofje, tudi nadnaravne pomoči od
zgoraj, zato pravi katekizem, da opravlja trojno službo Jezusa
Kristusa s pomočjo božjo.

217. Kako opravlja sveta cerkev učeniško
službo Jezusa Kristusa?

Sveta cerkev opravlja učeniško službo Je¬
zusa Kristusa tako, da njegove nauke vedno čiste
in nepokvarjene ohranja, oznanjuje in razlaga.

Jezus Kristus je oznanjeval svoj nauk za vse ljudi
vseh krajev in časov, on je hotel, da se njegov nauk ohrani
vedno tak, kakor ga je on oznanjeval, da se ohrani čist in
nepokvarjen do konca sveta. Kristusov nauk obsega mnogo
resnic, katere more umeti vsak pameten človek, a obsega
tudi mnogo verskih skrivnostij, ki presegajo tudi najbolj
razvit in razsvitljen um, in vender je treba tudi te verovati.
Bati se je torej bilo, da bodo ljudje njegove nauke pačili,
kvarili, spreminjali, zlasti take, kateri se ne prilegajo nji¬
hovim strastem, kar se je res tudi zgodilo, kakor nam dovolj
jasno pričajo razne krivovere. Rimsko-katoliška cerkev pa
ohranja Kristusove nauke čiste in nepokvarjene, to se pravi:
ona pazi, da se Kristusovim naukom ničesar ne primeša, ne
doda, kar k njim ne spada, pa tudi, da se ničesar ne od¬
vzame, ne poizgubi, ne spremeni, kar k njim spada. Rimsko¬
katoliška cerkev ni nikdar spreminjala verskih naukov, ni

331

nikdar zavrgla, kar je poprej sprejela in razglasila kot
versko resnico, in nikdar ni razglasila kot versko resnico,
kar je poprej zavrgla kot krivo vero. Ako je kdo pričel
učiti kak nov nauk, je sveta cerkev presodila, ali sc vjema
s Kristusovim naukom ali ne, in če je spoznala, da je na¬
pačen, kriv, ga je zavrgla.

Sveta cerkev opravlja učeniško službo Jezusa Kristusa
dalje tako, da njegove nauke vedno oznanjuje. O apostolih
pravi sv. pismo: „Oni pa so šli in učili povsod.“ (Mark. 16, 20.)
Učili so najpoprej v svoji domovini, ko pa so jih od tam
pregnali, so se razkropili križem sveta, prejadrali morja,
prehodili mnogo dežel in premagali vse ovire, ki so se jim
stavile pri oznanjevanji Kristusovega nauka. Njjh delo so
nadaljevali njihovi nasledniki do današnjega dne. Se dandanes
se oznanjuje Kristusov nauk tistim, ki so ga že sprejeli, po
papeževih okrožnicah, po škofijskih pastirskih listih, v pri¬
digah in krščanskih naukih. Sveta cerkev pošilja pa tudi
vedno misijonarje v tuje dežele, da bi spreobrnili nevernike
h Kristusovi veri in jih privedli v krilo prave Kristusove cerkve.

Sveta cerkev opravlja učeniško službo Jezusa Kristusa
slednjič tako, da njegove nauke vedno razlaga Evangeljski
nauki niso tako jasni, da bi jih vsakdo lahko umeti mogel.
To je bilo tudi vzrok, da so nastale razne krive vere, ker
so si ljudje evangeljske nauke po svoje tolmačili in tako
sami zabredli v zmote in druge zavedli v zmote. Sveta cerkev
zaradi tega pojasnjuje, razlaga, kar je v evangeljskih naukih
nejasnega, pove, kako gre umevati Kristusov nauk.

Ker sveta cerkev Kristusove nauke vedno čiste in nepo¬
kvarjene ohranja, oznanjuje in razlaga, mora vsakdo priznati,
da zvesto opravlja učeniško službo Jezusa Kristusa.

218 . Kateri dar je -prejela sveta cerkev od
Jezusa Kristusa, da more opravljati njegovo
učeniško službo ?

Da more sveta cerkev opravljati učeniško
službo Jezusa Kristusa, prejela je o<l njega
dar nezmotljivosti, tako da se v verskih in
nravnih naukih nikdar ne more motiti.

Nezmotljiv se imenuje oni, ki se nikdar motiti ne more,
ki ne more nikdar kaj napačnega, neresničnega izjaviti kot

332

resnico. Bog edini je brezpogojno nezmotljiv, to se pravi:
on edini se ne more nikdar motiti, ne more nikdar kaj na¬
pačnega, neresničnega izjaviti kot resnico, ker je neskončno
moder in vseveden, ker je neskončno resničen in svet. Člo¬
veški um sam sebi prepuščen pa je zdaj zmotljiv, zdaj zopet
nezmotljiv. Nezmotljiv je človeški um v spoznavanju neka¬
terih navadnih preprostih resnic, kakor postavim: „ Celota
je večja, kakor njeni posamezni deli.“ V spoznavanju takih
resnic je človeški um nezmotljiv, ker so same na sebi že
tako očividne, tako jasne, da se v njih nikakor ne more
motiti. Zmotljiv pa je človeški um v spoznavanju resnic, ki
niso same na sebi tako jasne in očividne, da bi se ne mogel
motiti, zlasti pa je zmotljiv v spoznavanju resnic, ki ga
presegajo. Tudi mnoge verske resnice niso tako jasne in
očividne, da bi jih mogel človek umeti. Sv. cerkev — rimski
papež in škofje — ima od Jezusa Kristusa nalogo učiti vse
ljudi do konca sveta čisto resnico, zakaj ko bi učila kaj
napačnega, neresničnega, potem bi zavedla ljudi v zmoto,
in bi jih ne vodila več po pravem potu. Ker pa so rimski
papež in škofje sami sebi prepuščeni zmotljivi ljudje, prejeli
so od Jezusa Kristusa dar, ki jih podpira, da se ne morejo
motiti, da ne morejo nič krivega učiti, pa tudi ne zapovedati,
in ta dar se imenuje dar nezmotljivosti. Ako pa pravimo,
da so rimski papež in škofje nezmotljivi, ne smete tega
tako umevati, kakor bi se sploh nikdar v nobenej reči, tudi
v posvetnih rečeh, ne mogli motiti. Rimski papež in škofje
se n. pr. lahko motijo v kakem računu, lahko tudi grešijo,
lahko mislijo, da so sveti in pravični, četudi morda niso.
Rimski papež in škofje, ki so ž njim v zvezi, so nezmotljivi
le takrat, kadar nastopajo kot učeniki vesoljne Kristusove
cerkve, kadar učijo, kar imajo vsi katoliški kristijani verovati,
da se vzveličajo, ali oni so nezmotljivi v verskih resnicah.
Nezmotljivi so tudi takrat, kadar zapovedujejo, kaj imajo
vsi katoliški kristijani storiti, kaj opustiti, da se vzveličajo,
in to se lahko reče z drugimi besedami: oni so nezmotljivi
v nravnih resnicah. Nravne ali dejanske resnice so namreč
tiste, ki nam povedč, kaj smemo storiti, česar ne smemo,
kaj moramo opustiti in česar ne smemo, da bo naše živ¬
ljenje po volji božji.

333

219. Odkod vemo, da je prejela sveta cer¬
kev od fesu s a Kristusa dar n esm o lij iv o s ti ?

Da je prejela sveta cerkev od Jezusa Kri¬
stusa dar nezmotljivosti, vemo iz njegovih be¬
sed, s katerimi ji je obljubil svojo in svetega
Duha vedno pomoč.

Sovražniki svete cerkve se spodtikajo nad naukom, da
so rimski papež in škofje, ki so ž njim v zvezi, kadar na¬
stopajo kot učeniki vesoljne cerkve, nezmotljivi v vseh ver¬
skih in nravnih naukih. Ako bi ta nauk ti Ml, da ^nezmot¬
ljivi sami ob sebi, bi imeli pač pravico se spodtikati, a tega
ne trdi, ampak učeča cerkev je nezmotljiva le s pomočjo
Jezusa Kristusa in svetega Duha. Kakor s pomočjo svoje
pameti spoznavamo nezmotljivo nekatere navadne resnice,
tako je sveta cerkev nezmotljiva s pomočjo od zgoraj v spo¬
znavanju naukov, katere jej je izročil Jezus Kristus in apo¬
stoli. Vsevedni sveti Duh jo razsvetljuje, da jasno spoznava,
kateri je nepokvarjeni, pristni Jezusov nauk, on jo obvaruje
pred vsako zmoto, da ničesar drugega ne veleva katoliškim
kristijanom verovati in storiti, kakor le to, kar je Bog razodel.
Prav zato, ker je sveta cerkev z božjo pomočjo nezmotljiva,
imenuje jo sv. Pavel »steber in podlago vse resnice". (I. Tim.
3, 15.) Kakor se na stebre in podlago naslanja poslopje, da
se ne zruši, tako je oprt na rezmotljivo učečo cerkev nauk
Kristusov, da vedno ostane čist in nepokvarjen.

220. S katerimi besedami je obljubil fesu s
Kristus svoji cerkvi vedno pomoč?

Jezus Kristus je obljubil svoji cerkvi vedno
pomoč s temi besedami: „ Glejte, jaz sem z
vami vse dni, do konca sveta. “ (Mat. 28, 20.)
— „Jaz bom Očeta prosil in vam bo dal dru¬
gega Tolažnika, da ostane vekomaj pri vas,
Duha resnice.“ (Jan. 14, 16. 17.)

Kdaj je govoril Jezus Kristus apostolom: „Glejte, jaz
sem z vami vse dni, do konca sveta ?“ Takrat, ko jim je
izročil učeniško službo. Preden se je namreč vzdignil v ne-

334

besa, jim je dejal: »Pojdite in učite vse narode ....  Učite
jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal; in glejte,
jaz sem z vami vse dni, do konca sveta. Jezus je torej apo¬
stolom obljubil svojo pomoč pri oznanjevanju njegovega nauka.
Neskončno resnični in zvesti Jezus izpolni vse, kar je ob¬
ljubil. Ako jim je torej obljubil, da jim bo pomagal pri ozna¬
njevanju njegovega nauka, se izvestno niso mogli motiti, ker
drugače bi se moralo reči, da jim je pomagal pri zmoti, kar
ni mogoče. Apostoli niso mogli oznanjevati Kristusovega
nauka do konca sveta, ker so umrli. Ako pa je Kristus
obljubil: „Jaz sem z vami vse dni, do konca sveta“, je hotel
s tem povedati, da bode tudi z nasledniki apostolov, ki bodo
za njimi opravljali učeniško službo do konca sveta, da bodo
nezmotljivi tudi ti.

Jezus Kristus pa je obljubil svoji cerkvi tudi vedno
pomoč svetega Duha, rekoč: „Jaz bom Očeta prosil in vam
bo dal drugega Tolažnika, da ostane vekomaj pri vas, Duha
resnice.' 4  (Jan. 14, 16, 17.) Obljubil je tudi: „Kadar pa pride
on, Duh resnice, vas bo učil vso resnico." (Jan. 16, 13.)
S temi besedami je Jezus obljubil apostolom, da bo sveti
Duh vekomaj ostal pri njih, torej ne le pri njih, ker so imeli
umreti, ampak tudi pri njihovih naslednikih. Ako je pa Jezus
obljubil, da bo sveti Duh učil apostole in njih naslednike
vso resnico, kako bi se potem učeča cerkev mogla motiti
v verskih in nravnih naukih, kako bi mogla kaj napačnega
učiti ali vernikom kaj takega zapovedati ?

Kristus je rekel apostolu Petru: „Ti si Peter (to je
skala) in na to skalo bom zidal svojo cerkev, in peklenska
vrata je ne bodo premagala." (Mat. 16, 18.) Tukaj zatrjuje
Jezus, da se hudobnemu duhu in njegovim privržencem ni¬
kdar ne bo posrečilo prema j  ati cerkve, ki je zidana na skalo.
To je pa le tedaj mogoče, če je cerkev v nauku Kristu¬
sovem nezmotljiva. Ako bi se namreč kedaj zmotila, kako
laž učila, bi nehala biti cerkev Kristusova in bi postala pod
ložna hudobnemu duhu.

Nezmotljivost svete cerkve učijo tudi enoglasno cer¬
kveni učeniki, potrjujejo jo neštevilni čudeži, ki so se godili
v katoliški cerkvi v vseh stoletjih, kar obstoji. Ko bi namreč
sveta cerkev učila kedaj kako zmoto, bi čudeži takoj nehali,
ker Bog, večna resnica, ne more s čudeži podpirati laži in
zmote. Ko bi torej nobenega drugega dokaza ne imeli za

335

nezmotljivost cerkve, kakor samo čudeže, ki se v njej go¬
dijo, bi že to zadoščevalo.

Iz razodetih resnic more tudi zdrav razum sklepati, da
mora sveta cerkev v nauku Kristusovem biti nezmotljiva.
Kristus je ustanovil cerkev, da vodi ljudi k večnemu vzve-
ličanju. To pa bi bilo nemogoče, ko bi se sveta cerkev
mogla motiti v verskih in nravnih naukih, zakaj potem bi
tudi vernike zavedla v zmoto. — Da se človek vzveliča,
mora imeti trdno vero; bi pa li kdo mogel imeti trdno vero,
ako bi bila cerkev zmotljiva? Nikakor ne, ker bi si lahko
mislil: Cerkev se morebiti moti v Kristusovem nauku, ne
morem torej trdno verovati, kar me ona uči. Vidite, tudi iz
tega, da Kristus zahteva od nas trdno vero, sledi, da je
moral ustanoviti nezmotljivo cerkev, ker bi drugače ne
mogel od nas terjati trdne vere. Tako nas uči tudi zdrav
razum nezmotljivost svete cerkve.

Zvršetek.

Sveto pismo, cerkveni učeniki, čudeži, ki se godč v
katoliški cerkvi, in naša zdrava pamet nam spričujejo, da
je sveta cerkev v Kristusovem nauku nezmotljiva. Zaradi
tega moramo vse, kar nas ona uči, imeti za trdno in gotovo
resnico, odobravati, kar ona odobrava, zametavati, kar ona
zametava. Ne poslušajte tistih brezbožnežev, ki zametavajo
nekatere resnice, katere uči sveta cerkev, zakaj zametavajo
jih zato, ker so njihovim grehom na poti. Taki ljudje so
sovražniki božji in sovražniki Kristusove cerkve ter hodijo
po potu pogubljenja. „Kdor cerkve ne posluša, naj ti bo
kakor nevernik in očitni grešnik", pravi naš Vzveličar. (Mat.
18, 17.) Verujmo zaradi tega trdno vse, kar nam sveta cerkev
zapoveduje verovati, storimo tudi vse, kar nam storiti zapo¬
veduje, da bomo poslušni otroci svoje skrbne duhovne
matere. Amen.

47. Krščanski nauk.

Jezus Kristus je ustanovil sveto cerkev, da vodi vse ljudi
k večnemu vzveličanju tako, da z božjo pomočjo opravlja
trojno službo Jezusa Kristusa, namreč njegovo učeniško,
duhovniško in kraljevsko službo. Sveta cerkev opravlja

336

učeniško, službo Jezusa Kristusa tako, da njegove nauke
vedno čiste in nepokvarjene ohranja, oznanjuje in razlaga.
Da more sveta cerkev opravljati učeniško službo Jezusa
Kristusa, prejela je od njega dar nezmotljivosti, tako da se
v verskih in nravnih naukih nikdar ne more motiti.

221. Kdo ima dar ne smo tlj Kosti?

Dar nezmotljivosti ima:

1. papež skupaj s škofi.

Papež skupaj s škofi se imenuje učeča cerkev. Apo¬
stolom je namreč Jezus Kristus izročil učeniško službo,
rekoč: „Pojdite in učite vse narode.“ (Mat. 28, 19.) Apostoli
pa niso bili sami za se učeča cerkev, ampak skupaj s
sv. Petrom, katerega je postavil Jezus Kristus za poglavarja
ne samo vernikom, ampak tudi apostolom, ko mu je rekel:
„Pasi moja jagnjeta . .. pasi moje ovce.“ (Jan. 21, 15. 17.)
Po smrti apostolov je prešla učeniška služba na njihove
naslednike, na papeža skupaj s škofi. Zaradi tega se imenuje
papež skupaj s škofi učeča cerkev. Učeči cerkvi je dal
Jezus Kristus dar nezmotljivosti, in kakor je učeniška služba
prešla od apostolov na njihove naslednike, tako tudi dar
nezmotljivosti, da morejo opravljati učeniško službo. Papež
skupaj s škofi ima torej dar nezmotljivosti.

Nezmotljivo odločuje učeča cerkev o verskih in nravnih
naukih zlasti na vesoljnih cerkvenih zborih, katere papež
skliče in potrdi. Vesoljni cerkveni zbori so tisti, na katere
skliče papež vse škofe sveta. Na takih zborih, h katerim
mora priti večina škofov, se posvetujejo o stvareh, ki se
tičejo vesoljne cerkve, zavržejo in prekolnejo slovesno krive
nauke, razglasijo nauke, ki so se sicer že verovali kot
verske resnice, katere mora vsakdo verovati, odpravljajo
razne razvade itd. Sklepi vesoljnih cerkvenih zborov so
nezmotljivi, kolikor zadevajo sv. vero, ako jih rimski papež
odobri in potrdi. Kristijani morajo zaradi tega sklepe vesolj¬
nih cerkvenih zborov imeti za golo resnico, in morajo vse
storiti, kar od papeža potrjeni vesoljni cerkveni zbori
odločijo. Sv. Ambrozij je rekel, da je pripravljen raje umreti,
kakor da bi odstopil od razsodeb kakega vesoljnega cer¬
kvenega zbora.

Sv. cerkev je nezmotljiva, kadar škofje, tudi po svetu
razkropljeni, v zvezi s papežem o verskih in nravnih naukih

337

odločujejo. Tako so — zlasti v prvih časih krščanstva — ne
da bi se sešli, škofje po svetu razkropljeni v zvezi s papežem
obsodili in zavrgli mnoge krive nauke, ki so se začeli
trositi med verniki. — Dar nezmotljivosti ima:

2. papež tudi sam, kadar kot naj višji
učenik in pastir odločuje za vso cer¬
kev o verskih in nravnih naukih.

Škofje se ne morejo zbrati vsakokrat na enem kraju,
kadar je treba razsoditi kak prepir, zavreči kak krivi nauk,
odločiti o kaki verski resnici, tudi se ne more vprašati vsak
škof posebej za svoje mnenje; zakaj ko bi morali tako
dolgo čakati, da bi vsak škof kak nauk presodil in izrekel
o njem svojo sodbo, bi se krivi nauk lahko zelo razširil in
pogubilo bi se mnogo duš. Zato pa je zelč dobro in koristno,
da nima le papež skupaj s škofi, ampak papež tudi sam dar
nezmotljivosti. A kedaj je nezmotljiv papež tudi sam? Vselej
in v vseh, tudi popolnoma posvetnih rečeh? Ne, ampak le
takrat, kadar odločuje kot najvišji pastir in učenik; kaj
imajo vsi kristijani verovati in kaj storiti, da se vekomaj
vzveličajo, ali kakor pravi katekizem: kadar odločuje kot
najvišji učenik in pastir za vso cerkev o verskih in nravnih
naukih. Papež pa ni nezmotljiv sam na sebi, ampak s pomočjo
sv. Duha, to se pravi: sv. Duh ga razsvetljuje in vodi, da
nič krivega, Kristusovemu nauku nasprotnega, ne uči, ampak
le čisto resnico.

222. Od kod vemo, da ima dar nezmot¬
ljivosti papež tudi sam?

Da ima dar nezmotljivosti papež tudi sam,
vemo iz besed, ki jih je Jezus govoril Petru
in njegovim naslednikom: „Ti si Peter (to je
skala), in na to skalo bom zidal svojo cerkev,
in peklenska vrata je ne bodo premagala."
(Mat. 16, 18.) — „Jaz sem prosil zate, da ne
neha tvoja vera, in ti nasprotno potrdi svoje
brate.“ (Luk. 22, 32.) - „Pasi moja jagnjeta...
pasi moje ovce.“ (Jan. 21, 15, 17.)

22

338

Ko je sv. Peter slovesno spoznal, da je Jezus Kristus
Sin živega Boga, mu je rekel božji Vzveličar: „Ti si Peter
(to je skala) in na to skalo bom zidal svojo cerkev, in
peklenska vrata je ne bodo premagala." (Mat. 16, 18.)
Kristus primerja v teh besedah svojo cerkev s poslopjem,
njenega vidnega poglavarja, apostola Petra in njegove nasle¬
dnike pa s podlago, na kateri sloni poslopje. On spremeni
poglavarju sv. cerkve ime Simon v ime Peter (to je skala,
skalar) v znamenje, kako trdno bo stal, ter zajedno obljubi,
da njegove na to skalo sezidane cerkve ne bode nikdar
premagala peklenska moč. Ali ne sledi iz te obljube Jezu¬
sove, da bo temelj njegove cerkve, rimski papež, vedno
trdno stal in da bo tudi ohranil sv. cerkev v pravi veri?
Iz tega pa tudi sledi, da bode rimski papež nezmotljiv,
kadar odločuje kot najvišji učenik in pastir za vso cerkev
o verskih in nravnih naukih. Ko bi se namreč mogel motiti
v nauku Kristusovem, bi se ne mogel imenovati skala, ki
ne omahuje, marveč trdno stoji. Kristus pravi dalje, da
peklenska vrata ne bodo premagala cerkve. S temi besedami
uči razločno, da njegova cerkev zato ne bode premagana
od peklenskih vrat, ker bo slonela na temelju trdnem kakor
skala. Iz teh besed zopet sledi, da mora papež biti nezmot¬
ljiv. Ko bi namreč bil zmotljiv, bi tudi cerkvi lahko veleval
verovati kaj krivega, storiti kaj napačnega; potem pa bi
bila premagana od peklenske moči.

Apostolu Petru je Kristus tudi rekel: „Simon, Simon!
glej, satan vas je hotel imeti, da bi vas presejal, kakor
pšenico. Jaz pa sem prosil zate, da ne neha tvoja vera, in
ti nasprotno potrdi svoje brate." (Luk. 22, 31. 32.) Kristus
je tukaj apostolu Petru naznanil, da ga bode hudobni duh
skušal, kakor tudi druge apostole in vernike, da bi odstopili
od prave vere, ali on je še posebej prosil za njega, da ne
neha njegova vera, da nikdar ne odstopi od nje Kristus je
torej za apostola Petra in njegove naslednike v višjepa-
stirski službi posebej molil, da bi bil nezmotljiv, da bi sam
ne veroval kaj krivega in tudi drugih ne učil kaj krivega.
Kar pa velja o Petru, velja tudi o njegovih naslednikih,
papežih. — Gospod je dejal apostolu Petru, da naj potrdi
svoje brate v veri, kar je pa le tedaj mogoče, če sam ne
omahuje v veri, če sam ohrani pravo vero. Torej tudi iz
tega sledi, da more poglavar sv. cerkve biti nezmotljiv, ker
drugače ne more potrjevati drugih v veri.

339

Po svojem vstajenju je rekel Kristus apostolu Petru:
5 )Pasi moja jagnjeta .. . pasi moje ovce." (Jan. 21, 15. 17.)
S temi besedami je napravil apostola Petra in njegove
naslednike za poglavarje vse cerkve. Papež ima oblast pasti
celo čredo Kristusovo, to se pravi: on ima oblast učiti,
voditi in vladati vse vernike. Vernikom pa je Kristus naložil
dolžnost, da se morajo poglavarju sv. cerkve dati podučiti,
voditi in vladati. Iz tega zopet sledi, da mora papež biti
nezmotljiv. Ko bi ne bil, bi lahko zapovedal vernikom vero¬
vati ali storiti kaj napačnega, in bi jih ne vodil k večnemu
vzveličanju, ampak v pogubo. Kdo pa bi bil tega kriv? Ali
ne Kristus, ki je naročil vernikom poslušati poglavarja
sv. cerkve? Kdo pa bi mogel reči, da je naš Vzveličar sam
kriv, ako bi nekateri zgrešili pravo pot in se pogubili ?
Ker je Kristus postavil papeža za poglavarja sv. cerkve,
mu je moral tudi dati dar nezmotljivosti, da more svojo
službo prav opravljati.

Nezmotljivost papeževo učijo tudi razločno cerkveni
očetje. Origen piše: „Glej, kakšno moč in oblast ima ta
skala, na katero je sezidana cerkev Kristusova, da imajo
določila, ki prihajajo od nje, tako moč in veljavo, kakor bi
bil Bog sam govoril." Ali se more z bolj jasnimi besedami
povedati nezmotljivost papeževa, kakor stori Origen, ki
pravi, da imajo določila papeževa tako moč in veljavo,
kakor bi bil Bog sam govoril? Sv. Ciprijan, škof, pa piše:
„Le zaradi tega nastajajo krive vere, le od tod razprtije,
ker niso ubogali duhovnika Boga najvišjega, in ker niso
mislili na onega duhovnika, ki je ob enem sodnik na mesti
božjem? Duhovnik, ki je postavljen sodnik namesto Boga,
ki se v določilih, katera se tičejo vere, ne more motiti,
kakor tudi Bog ne, je rimski papež.

Nezmotljivost papeževo spričujejo tudi vesoljni cerkveni
zbori, spričuje zgodovina. Ako je namreč v verskih rečeh
kje nastal prepir, obrnili so se katoliški škofje do rimskega
papeža, da je razsodil prepir. Že takrat, ko je živel še
sv. evangelist Janez, se niso kristijani v Korintu obrnili do
njega, da bi pomiril neki prepir, ampak do sv. Klementa,
ki je bil takrat poglavar sv. cerkve. S tem, da so se
obračali kristijani do rimskega papeža, ako se je vnel kak
verski prepir, so pokazali, da ga imajo za nezmotljivega,
ker drugače bi se obrnili drugam. Nauk, da je papež
nezmotljiv, kadar odločuje kot najvišji učenik in pastir za

22 !>

340

vso cerkev o verskih in nravnih naukih, razglasil se je za
versko resnico na vesoljnem cerkvenem zboru v Rimu
1. 1870. Vender zaradi tega ne smemo misliti, da je ta nauk
morebiti nov, ne, ta nauk je že star, saj ga je Kristus učil,
kristijani so ga vedno za resnico imeli, kar sv. cerkev stoji;
le za versko resnico še ni bil razglašen.

Veliko dobroto nam je skazal Jezus Kristus, ker je dal
sv. cerkvi nezmotljivega poglavarja. Ko bi še toliki prepiri
nastali v sv. cerkvi, vemo, komu se moramo pridružiti,
koga se moramo okleniti, da prave poti ne zgrešimo in
nebes ne izgubimo. Držimo se vedno, držimo se zvesto
naukov rimskega papeža, izpolnjujmo pa jih tudi v dejanju,
potem se bomo gotovo vzveličali.

223. Kako opravlja sveta cerkev duhov¬
niško slu&bo jfemisa Kristusa?

Sveta cerkev opravlja duhovniško službo
Jezusa Kristusa tako, da daruje daritev svete
maše, in da deli svete zakramente; da posve
euje in blagoslavlja, in da moli za vse ljudi.

Opravljaje učeniško službo Jezusa Kristusa, kaže sveta
cerkev človeku pot v večno življenje Ker pa človekove
naravne moči ne zadoščajo, da bi z njihovo pomočjo dosegel
nadnaravno vzveličanje v nebesih, prihiti mu sv. cerkev na
pomoč z nadnaravnimi pripomočki, katere nam je Kristus
obilno zaslužil s tem, da opravlja duhovniško službo Jezusa
Kristusa. Duhovniško službo Jezusa Kristusa opravljajo papež,
škofje in mašniki, ki so prejeli mašniško oblast v zakra¬
mentu sv mašniškega posvečenja. Najimenitnejše opravilo
duhovniške službe je daritev sv. maše, s katero se nepre¬
nehoma ponavlja daritev Jezusa Kristusa na križu. Na križu
nam je Jezus Kristus zaslužil vse milosti, ki so nam k
vzveličanju potrebne, pri daritvi sv. maše pa se nam nakla-
njajo sadovi njegove daritve na križu, zlasti pa zadobimo
milost kesanja in pokore in odpuščenje kaznij za greh. Zato
se je od apostolskih časov sem v katoliški cerkvi vedno
opravljala daritev sv. maše. — Sv. cerkev deli sv. zakra¬
mente, ki so takorekoč sedmeri vrelci, iz katerih nam pri¬
tekajo od Kristusa zaslužene milosti. V sv. zakramentih

341

prejema človek posvečujočo milost božjo ali pa nje pomno-
žitev, če jo že ima, ter se tako ukrepi njegovo duhovno
življenje. Zato pa sv. cerkev deli sv. zakramente ter nujno
opominja vernike, da bi jih pogosto in vredno prejemali v
vzveličanje svoje duše. — Sv. cerkev posvečuje osebe in
stvari, ter jih tako odločuje za službo božjo, kakor postavim
sv. olja, cerkve, altarje itd. ali za kako drugo pobožno rabo.
— Sv. cerkev blagoslavlja osebe in reči, kakor n. pr. bolnike,
umirajoče, porodnice, hiše, polja, mostove, jedila, pijačo itd.,
da jim izprosi blagoslova božjega in jih očiščuje preklet¬
stva onega, katero jih je zadelo po grehu prvih starišev.
(I. Mojz. 3, 17.) — Sv. cerkev moli za vse ljudi pri sveti
maši, pa tudi drugače, zlasti, ker vsem tistim, ki so prejeli
višje redove, strogo zapoveduje opravljati v njenem imenu
brevijar ali vsakdanje dnevnice. Tako opravlja sv. cerkev
duhovniško službo Jezusa Kristusa, da bi tem lažje privedla
ljudi v sv. nebesa.

224. Kako opravlja sveta cerkev kra¬
ljevsko službo femtsa Kristusa?

Sveta cerkev opravlja kraljevsko službo
Jezusa Kristusa tako, da opominja vse vernike
k bogolj ubil emu življenju, da daje ukaze in
zapovedi, da sodi in kaznuje.

Brez bogoljubnega življenja na tem svetu ni večnega
življenja v prihodnjem, zaradi tega pa tudi sv. cerkev pri
vsaki priliki opominja k bogoljubnemu življenju. To dela
zlasti pri pridigah in krščanskih naukih, ko razlaga zapo¬
vedi božje in cerkvene, pa tudi v spovednici in pri drugih pri¬
ložnostih, ravnaje se po opominu sv. Pavla, ki je pisal
Timoteju: „ Oznanjuj besedo, ne jenjaj, bodisi priložno ali
nepriložno; prepričuj, prosi, svari." (II. Tim. 4, 2.)

Sv. cerkev je kraljestvo, ki sega od morja do morja, od
reke do pokrajin zemlje." (Ps. 71, 8.) Kakor se mora vsako
kraljestvo, vsaka družba vladati po postavah, tako tudi
sv. cerkev. Zaradi tega je tudi sv. cerkev vedno dajala in
še daje časom in vernikom primerne ukaze in zapovedi, da
bi vodila ljudi k večnemu vzveličanju. — Da se dane postave
prav izvršujejo, je tudi treba presojati, ali se one izpolnju-

342

jejo, in prestopnike je treba kaznovati. Tako ravna tudi
cerkev. Ona sodi, ali se božje in njene zapovedi izpolnjujejo
ali ne, in če spozna, da se prelamljajo, kaznuje upornike.

225. Kako kaznuje sveta cerkev?

Sveta cerkev kaznuje zlasti tako:

1. odreka svete zakramente.

Vsak dober kristijan ima pravico terjati od sv. cerkve,
da mu deli sv. zakramente, katere je postavil Jezus Kristus
v naše vzveličanje Kdor pa se ustavlja ukazom in zapo¬
vedim sv. cerkve, izgubi to pravico, ker postane nevreden
ud sv. cerkve. Ona ga zaradi tega kaznuje s tem, da mu
odreka svete zakramente. Nobeden duhovnik ne sme takega,
kateremu sv. cerkev prepoveda prejemati sv. zakramente,
spovedati, nobeden obhajati, ko bi ga pa vender le spovedal,
se hudo pregreši, in odveza je neveljavna.

Sveta cerkev kaznuje:

2. izobčuje iz cerkvene družbe ter od¬
vzema s tem vse cerkvene milosti in
duhovne dobrote.

Žalostno je in le bolj poredkoma se zgodi, ako morajo
stariši kakega hudobnega otroka zavreči in zapoditi iz hiše,
a še žalostnejše je, ako je cerkev, tako skrbna mati, pri¬
morana izobčiti kakega trdovratnega nepokorneža iz cer¬
kvene družbe. Tisti, katerega zadene ta kazen, neha biti
otrok sv. cerkve, je od nje ločen, kakor nevernik, ki ne
spada k cerkvi. Ker ni več ud sv. cerkve, odvzamejo se mu
z izobčenjem vse cerkvene milosti in duhovne dobrote; on
se ne vdeležuje več cerkvenih molitev, ne dobrih del in
zasluženja vernikov, ne sme prejeti nobenga sv. zakramenta,
ne sme slišati nobene sv maše. Na smrtni postelji, ako se
poprej ne spravi s cerkvijo, ne pride noben duhovnik
podelit mu sv. zakramentov za umirajoče, in ako umrje
nespravljen s cerkvijo, pokopljejo ga brez duhovnika na
neposvečenem kraju, in nobena sv. maša se ne sme zanj
služiti.

343

Sveta cerkev kaznuje:

3. prepoveduje cerkveni pogreb.

Cerkveni pogreb zaslužijo le taki, ki so bili verni in
pokorni otroci sv. cerkve, kdor pa zavrže sv. vero in je
cerkvenim zapovedim nepokoren do konca svojega življenja,
ni vreden cerkvenega pogreba. Ta kazen zadene nespo-
korjene grešnike, samomorilce, dvobojevnike in izobčence.
Huda je taka kazen, a sv. cerkev je primorana tako ravnati.

Z v r š e t e k.

„Poslušaj, moj sin! nauk svojega očeta in ne puščaj v
nemar postave svoje matere.“ (Preg. 1, 8.) Poslušaj, dragi
kristijan, nauk nezmotljivega očeta, rimskega papeža, pre¬
jemaj vredno sv. zakramente, katere ti deli sv. cerkev, poslušaj
in izpolnjuj zapovedi božje, pa tudi zapovedi svoje matere svete
cerkve. Potem se bo zgodilo, ko pride naš Vzveličar iz nebeških
visočin sodit vse ljudi po njihovih delih, da te bo postavil na
desnico k svojim ovcam, in te vzel seboj v sv. nebesa, kjer
boš prejel zasluženo plačilo. „Poslušaj, moj sin! nauk svo¬
jega očeta in ne puščaj v nemar postave svoje matere, da
se ti dd lišp na glavo in verižica krog tvojega vratu.“ Amen.

48. Krščanski nauk.

Jezus Kristus je ustanovil sveto cerkev, da vodi ljudi
k večnemu vzveličanju. Ta svoj namen izvršuje vsigdar
sveta cerkev, ker oznanjuje nezmotljivo Kristusov nauk in
nam kaže pot v nebesa, ker deli sv. zakramente, v katerih
prejemamo potrebne milosti, da lahko stanovitno hodimo po
potu vzveličanja, ker nas napeljuje k bogoljubnemu življenju
s svojimi opomini, ukazi in zapovedmi, da bi ne zgrešili
prave poti. Ali ni velika, da, največja sreča za nas, da je
Jezus Kristus ustanovil sveto cerkev, ki tako vestno izpol¬
njuje dano jej nalogo? Sveta cerkev ima dolžnosti do nas,
pa tudi mi jih imamo do svete cerkve.

344

226 . Kakšno dolžnost imamo do svete
cerkve?

I)o svete cerkve imamo dolžnost, biti njeni
udje, verovati, kar uči, in izpolnjevati, kar
ukazuje.

Ako bi kdo zvedel za družbo, katera pomaga vsakemu
do velike časne sreče, kateri se da v njo zapisati in živi'
po njenih postavah, kaj ne, da bi ljudje kar vreli v tisto
družbo, in kdor bi za njo ne vedel, bi jo tako dolgo iskal,
da bi jo našel. Krščanski poslušalec! Pred teboj je večno
življenje in večna smrt, večna sreča in večna nesreča. Jezus
Kristus je v svoji veliki ljubezni do nas ustanovil družbo,
sv. cerkev, katera nam more pomagati popolnoma gotovo do
večne sreče, ker ima vse k temu potrebne pripomočke, ako
smo le njeni udje, ako le verujemo, kar uči, in izpolnjujemo,
kar zapoveduje, kar ukazuje. Ker je naš Vzveličar sveto
cerkev ustanovil, da nas vodi k večnemu vzveličanju. je
naša sveta dolžnost, da smo udje svete cerkve. Ni torej vse
eno, ali je kdo ud katoliške cerkve ali ne, ampak on mora
biti njen ud, ako se hoče vzveličati. Ud sv. cerkve pa po¬
stane človek po zakramentu sv. krsta. Sv. Peter je rekel
na binkoštno nedeljo Judom, ki so bili na njegovo pridigo
kar potrti, in so ga vprašali, kaj jim je storiti: »Spokorite
se, in daj se krstiti slehern izmed vas . . . Kateri so tedaj
njegov nauk sprejeli, so bili krščeni; in pridružilo se je
(namreč v krščansko cerkev) tisti dan okoli tri tisoč duš“
(Dej. ap. 2, 37—41.) Ni pa še dovolj, da je kdo ud svete
cerkve, ampak mora tudi verovati, za resnico imeti vse, kar
uči sv. cerkev v imenu božjem. „Kdor veruje in bo krščen,
bo vzveličan." (Mark. 16, 16.) Ker pa je vera iz poslušanja,
mora kristijan seveda tudi poslušati nauke sv. cerkve. „Kdor
vas posluša, mene posluša", je rekel Jezus; „in kdor vas
zaničuje, mene zaničuje; kdor pa mene zaničuje, zaničuje
tistega, ki me je poslal.“ (Luk. 10, 16.) Prav tako mora
vsakdo izpolnjevati vse, kar cerkev ukazuje. Jezus Kristus
pravi: „Ce pa (tvoj brati cerkve ne posluša, naj ti bo kakor
nevernik in očitni grešnik." (Mat. 18, 17.) Neverniki, ki ne
spadajo k sveti cerkvi, in očitni grešniki, ki brez vsega
strahu prelamljajo vpričo drugih zapovedi božje, se ne morejo
vzveličati, dokler trdovratno ostanejo v neveri ali v nespo-

345

kornosti. Ako torej Kristus primerja one, ki cerkve ne po¬
slušajo. nevernikom in očitnim grešnikom, hoče s tem reči,
da so tako dolgo na potu v večno pogubo, dokler so nepo¬
korni ukazom sv. cerkve.

Tisti kristijani, ki verujejo, kar sveta cerkev uči, in
izpolnjujejo, kar ukazuje, ter so v stanu posvečujoče milosti
božje, se imenujejo živi udje sv. cerkve; kateri pa so v stanu
smrtnega greha, in ne izpolnjujejo njenih ukazov, so mrtvi
udje sv. cerkve, so suhe veje na drevesu sv. cerkve. Kdor
je mrtev ud sv. cerkve, še more postati njen živ ud, ako
se, resnično spreobrne in poboljša, ako pa tega ne stori,
ako v smrtnih grehih ostane, bo po svoji smrti vekomaj
ločen od Kristusove cerkve, ker se bo pogubil. Prizadevajmo
si zato biti živi udje Kristusove cerkve, da nas privede v
večno življenje!

227. Ali se more naveličati, kdor ni ud
katoliške cerkve?

Kdor iz lastne krivde ni ud katoliške cerkve,
se ne more vzveličati, ker je Jezus Kristus
edino katoliško cerkev določil kot redno pot,
ki naj vodi ljudi k vzveličanju.

Iz lastne krivde ni ud katoliške cerkve, kdor ve, da
je ona prava cerkev, pa vender iz lahkomišljenih, sebičnih
vzrokov izstopi iz nje, postavim, da bi stopil v zakon s kako
osebo, ki je druge vere, ali da bi lažje dobil kako imenitno
službo, da bi si pridobil lažje večje premoženje i. t. d. Iz
lastne krivde ni ud katoliške cerkve, kdor spozna, da je
ona prava cerkev, pa ne vstopi v njo iz strahu pred ljudmi
ali iz kakega sebičnega vzroka. Tudi taki niso iz lastne krivde
udje katoliške cerkve, ki po pravici dvomijo, je-li njihova
cerkev prava ali ne, vender pa iz lahkomišljenosti ali iz
strahu, da bi utegnila katoliška cerkev prava biti, tega ne
preiskujejo in zato v zmoti ostanejo. Taki ljudje višje cenijo
časne dobrote kakor neminljivo dobroto, Boga, in svojo
večno srečo, taki ljudje „bolj ljubijo temo, kakor luč“ (Jan. 3,19.),
in taki se vzveličati nikakor ne morejo. Taki se ne morejo
vzveličati, ker je Jezus Kristus edino katoliško cerkev določil
kot redno pot, ki naj vodi ljudi k vzveličanju. „En Bog je“,

346

pravi apostol Pavel, „tudi en srednik med Bogom in ljudmi,,
človek Kristus Jezus, kateri je dal sam sebe v rešilo za
vse.“ (I. Tim. 2, 5.) Ker je Kristus edini mogel zadostiti za
grehe sveta in je tudi preobilno zadostil, zato ni čuda, da
ni človeštvu v nobenem drugem odrešenja in vzveličanja. „V
nobenem drugem ni vzveličanja . . . nobeno drugo ime pod
nebom ni dano ljudem, v katerem bi mi mogli vzveličani
biti." (Dej. ap. 4, 12.) Kristus je luč sveta; on je pot, resnica
in življenje; nihče ne pride k Očetu, kakor le po njem.
(Jan. 14, 6.) Brez Kristusa blodi človeštvo v temi, brez
Kristusa ne ve rešne poti; brez Kristusa ne more najti res¬
nice, ne življenja. Kristus je ustanovil sv. cerkev, da bi po
njegovem vnebohodu nadaljevala njegovo delo do konca
sveta in naklanjala vsem ljudem milosti odrešenja; njej je
izročil trojno svojo službo, učeniško, duhovniško in kra¬
ljevsko. Kristus pa je ustanovil le eno cerkev, kakor smo
že slišali, in ta je rimsko-katoliška. Nobena druga razven
rimsko-katoliške cerkve ne uči, ne deli sv. zakramentov,
ne zapoveduje v imenu Jezusovem, in zato tudi nobena druga
cerkev ne more voditi ljudi k večnemu vzveličanju. Ker je
torej katoliška cerkev edino redna pot, ki naj vodi ljudi k
večnemu vzveličanju, sledi iz tega, da se nihče, ki iz lastne
krivde ni ud sv. cerkve, vzveličati ne more. „Boga ne more
imeti za Očeta“, piše sv. Ciprijan, „kdor nima cerkve za
mater ... En Bog je in Kristus eden in cerkev ena. Kar
se loči od matice cerkve, ne more za-se živeti, ampak izgubi
življenje." (De unit. Eccl. c. 6. 23.) „Nihče“, pravi sv. Avguštin,
„ne bode vzveličan, če ni ud Kristusov; a zopet nihče ni ud
Kristusov, če ni ud cerkve, zakaj Kristus je glava, a cerkev
telo Kristusovo." (De unit. Eccl c. 9.)

228 . Kako se imenuje katoliška cerkev, ker
je ona edina redna fot, ki naj vodi Ijvidi k
vzveličanju ?

Ker je katoliška cerkev edina redna pot,
ki naj vodi ljudi k vzveličanju, imenuje se
edino vzvelieavna cerkev.

Jezus Kristus je prišel na svet „iskat in vzveličat, kar
je bilo izgubljenega." (Luk. 19, 10.) Edino on nas torej more
vzveličati, in pa tisti, komur je on izročil k temu potrebne

347

pripomočke. Te pripomočke prejela je edino katoliška cerkev,
zato pa se po vsej pravici ona in le ona sme imenovati
edino vzveličavna, druga nobena. Henrik IV. francoski kralj
je bil protestant. Na nekem zborovanju v St. Denis razprav¬
ljali so vpričo kralja katoliški in protestantski učenjaki verska
vprašanja. Ko je eden izmed protestanskih učenjakov rekel,
da je tudi v katoliški cerkvi mogoče se vzveličati, poseže
kralj v besedo in reče: „Kako, vi priznavate, da je v rimski
cerkvi mogoče delati za svoje vzveličanje ?“ Na to vprašanje
odvrne učenjak, da ni dvomiti o tem, ako le človek pošteno
živi. „In vi, moji gospodje", pravi na to kralj katoliškim
učenjakom, „mislite li, da morem delati za svoje vzveličanje,
če ostanem protestant ?“ „Povedati vam moramo", odgovorili
so ti, „da, ko ste spoznali pravo cerkev, je vaša dolžnost
vstopiti v njo, in da v protestantski cerkvi ni vzveličanja
za vašo dušo". Na to pravi kralj: „Pamet torej zahteva, da
spoznavam katoliško, ne pa protestantske vere, zakaj v oni
mi je mogoče po mnenju obeh strank najti svoje dušno
vzveličanje, v tej pa le po mnenju ene stranke; pamet mi
torej veleva, da si izvolim, kar je gotovejše, varnejše". In
kralj se je vrnil v katoliško cerkev. Da, le v pravi cerkvi
je mogoče vzveličati se, in ker je prava cerkev Kristusova
samo katoliška, je tudi ona edino-vzveličavna.

Z besedami: „Katoliška cerkev je edino-vzveličavna'*,
pa ni rečeno, da bo vsak katoliški kristijan vzveličan, in
vsak nekatoličan pogubljen, ampak je samo rečeno, da ima
edino katoliška cerkev vzveličevavne pripomočke. Katoliška
cerkev stori vse, kar je treba, da bi se ljudje vzveličali;
ona uči, deli sv. zakramente, daje zapovedi. A vender se ne
bodo vzveličali vsi katoličani. A tega ni kriva sv. cerkev,
ampak katoličani sami, kar po lastni krivdi nočejo rabiti v
vzveličanje svoje duše tistih pripomočkov, katere jim po¬
nuja sv. cerkev.

Poprej smo slišali, da kdor iz lastne krivde ni ud ka¬
toliške cerkve, se ne more vzveličati. A kaj je pa z onim,
ki brez lastne krivde ni ud katoliške cerkve? Takih je
ogromno veliko število, ki živijo zunaj prave cerkve brez
lastne krivde. Ali bodo vsi ti zavrženi?

348

229. Ali se more vsveličati, kdor brez lastne
krivde ni ud katoliške cerkve?

Kdor brez lastne krivde ni ud katoliške
cerkve, se sicer more vzvelieati na izreden

način,

če odkritosrčno išče resnice in vestno

izpolnjuje božjo voljo, tako, kakor jo spoznava;
veuder pa pogreša mnogo pripomočkov, s ka¬
terimi bi se lažje in goto vej še vzveličal.

Brez lastne krivde ni ud katoliške cerkve, kdor je
zunaj katoliške cerkve rojen in izrejen, in kateremu vse
življenje nikdar ne pride na misel, da ni morda v pravi
cerkvi, ampak je prepričan, da je v pravi cerkvi. Tak se
ne more vzvelieati po redni poti, ki je katoliška cerkev,
pač pa se more vzveličati na izreden način, po nenavadni
poti. Znano nam je, da je zakrament sv. krsta neobhodno
potreben, ker se brez njega nihče, cel6 otrok ne more vzve¬
ličati. A če zakramenta sv. krsta ni mogoče prejeti, more
se nadomestiti tudi s krstom želja, to je z resnično željo
in resno voljo, prejeti sv. krst, ali če se o krstu ničesar ne
ve, storiti vse, kar je Bog zaukazal, da se doseže vzveličanje.
Krst vode pridruži človeka cerkvi dejansko, krst želja pri¬
druži ga cerkvi z duhovno vezjo želja Kdor torej ne ve za
pravo Kristusovo cerkev, vender pa odkritosrčno išče resnice,
m je pripravljen, kakor hitro bi jo našel, jo sprejeti in vstopiti
v pravo cerkev, in razven tega vestno izpolnjuje voljo božjo
tako, kakor jo spoznava s svojo pametjo, in se varuje greha,
sploh želi vse izpolniti, kar Bog od ljudij zahteva, želi tudi
obenem dejansko pridružiti se cerkvi. Ta želja je vez, ki
ga duhovno zjedini s pravo Kristusovo cerkvijo, in vsled te
duhovne vezi se razlijejo tudi v njegovo žejno srce živo-
tvorne vode milosti in usmiljenja božjega. Če torej kdo živi
daleč, daleč od edino-vzveličavne cerkve, če živi med pagani
v kraju, kamor še nikdar ni stopila noga katoliškega misi¬
jonarja, pa živi, kakor mu veleva pamet, ni dvoma, da
mu bode „Bog, ki hoče, da bi bili vsi ljudje vzveličani
in da bi prišli k spoznanju resnice“ (I. Tim. 2, 4.) kakorkoli
razodel resnico in tudi on se bo duhovno združil s cerkvijo
in v tem združenju z edino-zveličavno cerkvijo zadobi! odre¬
šenje in posvečenje. Tudi Judje, kateri natančno živijo po

349

svoji veri, ker mislijo, da je prava, in tudi želje imajo v
pravi veri živeti in umreti, se morejo vzveličati. „V resnici
spoznam^, je rekel sv. Peter, „da Bog ne gleda na osebo;
ampak med vsakim narodom, kdor se ga boji in dela pravico,
mu je prijeten.“ (Dej. ap. 10, 34. 35.) Papež Pij IX. pa je
rekel: „Nam in vam je znano, da morejo oni, katerim je
popolnoma neznana naša vera, če žive po naravnih zakonih,
ki jim jih je Bog vtisnil v srce, in so poslušni Bogu, z
močjo božje luči in milosti doseči večno življenje." (Encycl.
10. avgusta 1863.) Ce kdo ni dejanski ud vidne cerkve Kri¬
stusove, mora biti ž njo združen vsaj z duhovno vezjo želja,
da se bo vzveličal, in to je vsakemu mogoče. Ako pa kdo
ne išče odkritosrčno resnice ter nima nobenega hrepenenja
združiti se vsaj po duhovno s pravo cerkvijo, tudi ne iz¬
polnjuje naravnega zakona, ki je zapisan v njegovo srce,
ter smrtno greši, je sam kriv, ako se ne bo vzveličal. —
Tak človek, ki je združen z duhovno vezjo s sv. cerkvijo,
se more vzveličati na izreden način, vender pa pogreša mnogo
pripomočkov, s katerimi bi se lažje in gotovejše vzveličal;
zakaj on ne pozna ali vsaj prav ne pozna evangeljskih
naukov, on se ne more udeleževati sv. maše, ne more pre¬
jemati sv. zakramentov, kateri pomagajo nam, ki smo de¬
janski udje katoliške cerkve, da se lažje in gotovejše vzve-
ličamo. Kolika sreča je za nas, da smo udje katoliške cerkve,
katera je edino-vzveličavna!

230. Ali zadostuje, da je kdo samo po
zunanje ud katoliške cerkve?

Ne zadostuje, da je kdo samo po zunanje
ud katoliške cerkve, ampak mora biti ž njo
zvezan tudi po notranje: z živo vero, zvesto
pokorščino in prisrčno ljubeznijo.

Mnogo je dandanes katoliških kristijanov — na žalost
se mora reči — kateri so samo po zunanje udje katoliške
cerkve, ki imajo samo imč, da so kristijani, v resnici pa
živijo tako, kakor bi kristijani ne bili. Samo zunanji udje
katoliške cerkve so tisti, ki ne živijo po naukih, katere jim
oznanjuje in razlaga sv. cerkev, ki ne prejemajo zakramentov,
katere bi jim sveta cerkev rada delila, ki prelamljajo brez

350

strahu njene zapovedi in ukaze. O takih kristijanih veljajo
besede, katere beremo v skrivnem razodetji. (3, 1.) „Ime
imaš, da živiš, in si mrtev“. Takim kristijanom ne bo ime
kristijanovo k vzveličanju nič pomagalo. Sam Kristus pravi:
„Ne vsak, kateri mi pravi: Gospod, Gospod! pojde v ne¬
beško kraljestvo; ampak, kateri stori voljo mojega Očeta,
ki je v nebesih, tisti pojde v nebeško kraljestvo." (Mat. 7, 21.)
Kdor hoče, da bo pravi ud katoliške cerkve, mora biti ž njo
zvezan tudi po notranje, on mora imeti živo vero, ali mora
tako živeti, kakor vera zahteva; on mora biti pokoren otrok
svoje matere ter zvesto izpolnjevati vse njene zapovedi in
ukaze, zakaj, kdor cerkve ne posluša, je kakor nevernik in
očitni grešnik (Mat. 18, 17); on mora cerkev kot svojo du¬
hovno mater prisrčno ljubiti, braniti in zagovarjati jo proti
obrekovalcem in nasprotnikom, biti vnet za njeno čast in
njeno blaginjo.

Z v r š e t e k.

Dragi krščanski poslušalec! Sv. katoliška cerkev je
tvoja duhovna mati. V zakramentu sv. krsta te je prerodila
za svojega otroka in otroka božjega, ona te hrani in krepča
s kruhom božjih naukov in s kruhom angelskim v zakra¬
mentu sv. Rešnjega Telesa; ona te izreja v strahu božjem,
ko te tolikokrat odvrača od hudega, opominja in spodbuja
k dobremu; ona zdravi tvoje dušne rane v zakramentu svete
pokore in ti vrača srčni mir, katerega si izgubil z urehom;
ona te tolaži ob smrtni uri kazaje ti večno plačilo v nebesih;
ona te bo krepčala za zadnji hudi boj z zakramentom sve¬
tega poslednjega olja; ona bo za te molila še po tvoji smrti,
ako se boš moral pokoriti v čistilnem ognju vic. Sv. cerkev
je v resnici dobra mati, ki vse stori, da bi osrečila svoje
otroke v tem in v prihodnjem življenju. Zato pa si priza¬
devaj, dragi kristijan, da bodeš tudi ti njen dober otrok.
Časti in ljubi sv. cerkev kot svojo mater; zakaj „nihče ne
more imeti Boga za očeta, kdor nima cerkve za mater."
(Sv. Ciprijan.) Udeležuj se njenega veselja in trpljenja; iz¬
polnjuj vestno njene zapovedi in določbe; oklepaj se pri
srčno svetega očeta in škofov, in sploh se daj voditi le
katoliškim načelom tako v javnem, kakor v zasebnem živ¬
ljenju. Le tako si pravi katoličan, in boš dedič svetih
nebes. Amen.

351

49. Krščanski nauk.

Predno je Kristus zapustil svet, ustanovil je sv. cerkev,
da bi po njej postali vsi ljudje deležni sadov njegovega
odrešenja. Kdor torej noče biti kakor nevernik in očitni
grešnik (Mat. 18, 17.), mora biti ud katoliške cerkve, mora
vstopiti v edino pravi ovčji hlev božjega pastirja. Vrata
va-nj so sv. krst. Po njem se ne združimo le po zunanje s
telesom sv. cerkve, marveč postanemo njeni otroci in udje
onega telesa, katerega glava je Kristus. Živi udje sv. cerkve
ostanemo tako dolgo, dokler ne uničimo s kakim smrtnim
grehom duhovnega življenja, katero se nam je podelilo pri
sv. krstu. Iz tega sledi, da sega ta zveza onkraj tega živ¬
ljenja; smrt je ne razdere, temveč jo celč spopolni, in to
tembolj, čem tesneje nas združi s Kristusom. Smrt razdere
le telesno zvezo med udi sv. cerkve, duhovna zveza pa še
ostane. Zveza med pravovernimi kristijani, katere tudi smrt
razdreti ne more, se imenuje

občestvo svetnikov.

231. Kdo je v občestvu svetnikov?

V občestvu svetnikov so:

1. verniki na zemlji, ali vojskujoča cerkev.

Verniki na zemlji se imenujejo tudi vojskujoča cerkev.
A zakaj? „Vojska je človeško življenje na zemlji 11 , pravi
Job (7, 1.) Človek mora biti res vojak, in sicer od zibele
do groba; sovražniki pa, zoper katere se mora vojskovati,
so razne skušnjave, ki ga vabijo v hudo in katere prihajajo
ali iz hude poželjivosti, ali od sveta, ali pa od hudobnega
duha. Ker se morajo torej verniki na zemlji neprenehoma
vojskovati s sovražniki svojega vzveličanja, so v resnici
vojskujoča cerkev. — V občestvu svetnikov so:

2. svetniki v nebesih, ali zmagoslavna
cerkev.

Ako je zlasti v poprejšnjih časih kak poveljnik zmagal
v vojski, so ga vračajočega se iz vojske slovesno in z

352

velikim veseljem sprejeli, in z zmagovalnim vencem okrašen
je šel v glavno mesto. Tak slovesen vhod se je imenoval
zmagoslavje. Tudi svetniki so slavno premagali raznovrstne
sovražnike svoje duše, in so bili od nebeščanov slovesno
in z veseljem sprejeti in venčani s krono večnega življenja,
kakor spričuje sv. Jakob: „Blagor človeku, kateri pretrpi
skušnjavo; ker skušen bo prejel krono življenja." (Jak. 1, 12.)
Oni se torej vesele svoje zmage v nebesih na vse večne
čase, so torej izvestno zmagoslavna cerkev. — V občestvu
svetnikov so:

3. duše v vicah, ali trpeča cerkev.

Kdor se mora dolgo in hudo vojskovati, bo težko
ostal brez ran, zlasti, ako ima mnogotere močne sovražnike.
Duše v vicah so se sicer hrabro vojskovale in so premagale
sovražnike svojega vzveličanja, ni se jim treba več vojsko¬
vati, a v tej vojski so prejele vender marsikatero rano,
katero si morajo ozdraviti, predno jim je mogoče iti obhajat
zmago v nebesih, morajo še trpeti, morajo se še pokoriti v
čistilnem ognju vic za male in morebiti v kazen za velike
grehe, in zato se imenujejo trpeča cerkev.

Ako govorimo o vojskujoči, zmagoslavni in trpeči cerkvi,
ne smemo misliti, da so to tri različne cerkve, ampak to
je samo ena cerkev, katere udje pa se nahajajo v trojnem
stanju. Da bodete to lažje razumeli, mislite si vojsko. En del
vojske je že zmagal sovražnika in se že veseli svoje zmage,
drugi del vojske je sicer tudi že zmagal, ali njegovi vojaki
še trpijo vsled ran, ki so se jim zadale v vojski, in se še
ne morejo prav veseliti svoje zmage, dokler se jim rane
popolnoma ne zacelijo, nekateri vojaki pa se še vojskujejo
s sovražnikom. Vidite, kakor tisti vojaki, ki se še vojsku¬
jejo, in tisti, ki so sovražnika premagali, pa še trpijo vsled
dobljenih ran, in oni, ki se že veselijo zmage, spadajo vsi
k enej vojski, tako spadajo verniki na zemlji, duše v vicah
in svetniki v nebesih k enej cerkvi.

353

232. Zakaj se imenuje vojskujoča, -zmago¬
slavna in trpeča cerkev skupaj občestvo svet¬
nikov ?

Vojskujoča, zmagoslavna in trpeča cerkev
skupaj se imenuje občestvo svetnikov, ker so
vsi udje tega občestva po svetem krstu posve¬
čeni in poklicani k svetosti, mnogi so pa že
tudi dosegli popolno svetost.

Vsi udje občestva ..svetnikov 1 ' so po sv. krstu posve
ceni. „ Oprani ste ...,  posvečeni ste . . , opravičeni ste v
imenu Gospoda našega, Jezusa Kristusa, in v Duhu našega
Boga.“ (I. Kor. 6, 11.) Vsi so torej bili po sv. krstu posve¬
čeni, ker so vsi prejeli posvečujočo milost božjo. Po sv. krstu
pa so dobili pravico še do vseh drugih zakramentov, ki so
vir vseh milostij, ki so ljudem potrebne, da svetost, ki so
jo prejeli pri sv. krstu, ne le ohranijo, ampak še pomnožijo
in od dneva do dneva popolnejši postajajo — Vsi so tudi
poklicani k svetosti. Sv. Pavel piše: „To namreč je volja
božja, vaše posvečenje 11  (I. Tes. 4, 3.) in sv. Peter: „Po
njem, ki vas je poklical in je svet, tudi vi v vsem svojem
vedenju sveti bodite; ker pisano je: Sveti bodite, ker sem
jaz svet." (I. Petr. 1, 15. 16.) Tudi veliki grešniki, ki še na
zemlji živijo, so poklicani k svetosti in se res lahko še
posvetijo v zakramentu sv. pokore ter napredujejo v sve¬
tosti po vrednem prejemanju drugih svetih zakramentov. —
Mnogi so pa že tudi dosegli popolno svetost. Svetniki v
nebesih so že dosegli popolno svetost, ker drugače bi ne
bili mogli iti v nebesa, kamor „ne pojde nič nečistega".
(Skriv. raz. 21, 27.) Tudi duše v vicah se smejo svete ime¬
novati, zakaj mali grehi ne uničijo duhovnega življenja duše,
posvečujoče milosti božje, torej tudi ne vzamejo pravice do
svetih nebes, kakor tudi ne še zaostale časne kazni za že
odpuščene grehe, katere morajo še trpeti v čistilnem ognju
vic, one le zakasnijo za nekoliko časa vstop v nebesa.

23

354

233. V čem se kaše občestvo svetnikov ?

Občestvo svetnikov se kaže v tem:

1. vsi so tesno združeni med seboj, kakor
udje enega telesa, katerega glava je
Kristus.

Ako pogledamo svoje telo, opazimo na njem različne
ude, kakor oči, ušesa, roke, noge itd. Vsi ti udje se razli¬
kujejo drug od drugega, vender pa niso ločeni, ampak tesno
združeni med seboj v eno telo. Kakor vsi udje enega in
istega telesa spadajo skupaj, ali kakor so različni udje eno
telo, tako so verniki na zemlji, svetniki v nebesih in duše
v vicah tesno združeni med seboj v eno duhovno skriv¬
nostno telo, katerega glava je Kristus. To nam potrjuje
sv. Pavel, ko piše: „V enem Duhu smo mi vsi krščeni v
eno telo“ (I. Kor. 12, 13.) in ko piše: „Kakor imamo venem
telesu veliko udov, vsi udje pa nimajo uprav istega opravila,
tako nas je veliko eno telo v Kristusu, posamezni pa smo
drug drugega udje." (Rimlj. 12, 4, 5.) Kristus je glava
vernikov na zemlji, ker je glava cerkve" (Efež 5, 23), on
je glava svetnikov v nebesih, ker ima najvišjo oblast nad
vsem v nebesih in na zemlji, on je glava duš v vicah, ki
se nahajajo v stanju očiščevanja in so ž njim združene v
ljubezni. Zato piše zopet sv. Pavel: „On (Bog) ga je (Kri¬
stusa) obudil od mrtvih in ga posadil na svojo desnico v
nebesih nad vse p glavarstvo, in oblast, in moč, in gospodstvo,
in vsako ime, ki se imenuje ne le na tem svetu, ampak
tudi v prihodnjem, in je vse podvrgel njegovim nogam in
ga je postavil glavo nad vso cerkev, katera je njegovo telo.“
(Efež. 1, 20—23.) Duhovna vez pa, ki nas tesno druži v
eno telo, katerega glava je Kristus, ste vera in ljubezen. Po
veri in ljubezni smo združeni z glavo, z Jezusom Kristusom
in on z nami; po veri in ljubezni smo združeni s svetniki
v nebesih in z dušami v vicah in oni z nami; po veri in
ljubezni smo tudi združeni z vsemi katoličani, ki prebivajo
po širnem svetu, čeprav nismo nikdar videli njihovega
obličja, nikdar slišali njihovega imena

355

Občestvo svetnikov se kaže v tem:

2. vsi so deležni duhovnih dobrot tega
občestva, to je njegovih milostij in
zaslug, njegovih molitev in dobrih del.

Vsi udje enega telesa nimajo uprav istega opravila:
noge hodijo, roke delajo, oči gledajo, ušesa poslušajo itd.
Kar pa eden ud dela, ne dela le za-se, ampak za vse ude,
za celo telo. Da, tako tesno so združeni med seboj udje
enega telesa, da v tistem hipu, ko občuti eden ud kaj pri¬
jetnega ali neprijetnega, vsi udje ž njim sočutijo. Kakor udje
enega telesa nimajo uprav istega opravila, tako imajo tudi
udje sv. cerkve, ki so tesno združeni med seboj kakor udje
enega telesa, prav različna opravila. Eni se pečajo z molit¬
vijo in premišljevanjem, drugi s podučevanjem in vzgoje-
vanjem mladine, tretji z oznanjevanjem besede božje, četrti
s strežbo bolnikov, peti opravljajo zdaj to, zdaj ono dobro
delo itd. Kar pa dela eden ud sv. cerkve, ne dela le za-se,
ampak za vse druge, in vsi drugi delajo za njega. Kakor v
kaki družbi uživajo vsi udje tiste družbe skupne pravice in
koristi, kakor v državi državniki, tako se udeležujejo tudi
v sv. cerkvi vsi udje dobrot občestva svetnikov. Vse daritve
sv. maše, vse milosti, ki se delijo, vse zasluge, ki si jih
pridobijo udje sv. cerkve, vse molitve in druga dobra dela,
ki jih opravljajo, pridejo vsem v korist. Daritev sv. maše
se služi za žive in mrtve ter svetnikom v čast, molitve in
posti se lahko darujejo za žive in mrtve, odpustki se dobi¬
vajo tako, katerim je podlaga neizmerni zaklad zasluženja
Jezusa Kristusa, preblažene Device Marije in svetnikov. Ker
vsi udje sv. cerkve drug drugemu pomagajo, ker so vsi
deležni duhovnih dobrot občestva svetnikov, zato se tudi
največji grešnik lažje spreobrne, ki je še ud katoliške
cerkve, kakor pa kak izobčenec; in katoliški kristijan sme
upati, da bo poprej rešen iz čistilišča, kakor pa kateri drugi

Kako smo srečni, da spadamo h katoliški cerkvi!
Kako veličastno in vzvišeno, kako koristno in tolažljivo je
vender to občestvo! „Kako veličastno podobo nam podaja
to neizmerno kraljestvo duhov s svojimi tremi v vednem
vzajemnem občevanju nahajajočimi se oddelki! Vojskujoči
svet podaja eno roko trpečemu in z drugo prijema ono
zmagoslavnega. Zahvalne in prosilne molitve, zadoščevanja,

23 “

356

pomoč, osrčevanja; vera, upanje, ljubezen: vse se steka
kakor hladilni studenci iz drugega v drugega.“ (Grof de
Maistre, Večerne ure iz Petrograda.) -— Poglejmo si še zdaj
posebej:

234. V čem se kaše občestvo vernikov na
zemlji?

Občestvo vernikov na zemlji se kaže v
tem, da so vsi deležni dobrot, ki prihajajo iz
daritve svete maše, iz molitev in drugih dobrih
del vse cerkve.

Jezus Kristus se je s svojo smrtjo na križu daroval
za vse ljudi svojemu nebeškemu Očetu. Njegova daritev na
križu pa se neprenehoma ponavlja z daritvijo svete maše.
Sadov, dobrot, ki prihajajo iz daritve svete maše, so torej
deležni vsi ljudje sploh, zlasti pa vojskujoča cerkev in
trpeča. Zaradi tega moli mašnik, ki služi sveto mašo, za žive
in mrtve, kakor nam spričuje zlasti molitev pri darovanju
kruha in vina. — Verniki na zemlji so deležni dalje dobrot,
ki prihajajo iz molitev vse cerkve. Kdor moli, ne moli le
za-se, ampak za vse vernike. Zato molimo v Očenašu: „Oče
naš . . . pridi k nam tvoje kraljestvo . . . Daj nam danes naš
vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge ... ne vpelji nas
v skušnjavo, temveč reši nas hudega", ne pa: Oče moj . .
pridi k meni tvoje kraljestvo . . . Daj mi danes moj vsak¬
danji kruh itd. Ker moli vsak za vse in vsi za vsakega,
opominja nas sv. Jakob: „Molite drug za drugega, da bote
ohranjeni; veliko namreč premore stanovitna molitev pra¬
vičnega." (Jak. 5, 16.) Sv. cerkev naroča še posebej duhov¬
nikom, da molijo v njenem imenu vsaki dan brevir za vse
vernike. In kako bi Kristus ne uslišal molitev svoje cerkve,
za katero je sam sebe daroval, katera mu je vzgojila toliko
svetnikov, toliko junaških mučencev, toliko nedolžnih devic,
toliko čednostnih spoznavalcev! „Ne moreš", pravi zato sveti
Ambrozij, „ne moreš oprati svojega hudodelstva s svojimi spo¬
kornimi solzami, naj jokaza-te tvoja mati, cerkev, katera enako
vdovi materi (v Naimu) prosi za vsakega posameznika, kakor
'/a svojega edinega otroka." (In Luc. 1. 5. n. 92.) — Verniki
na zemlji so slednjič deležni dobrot, ki prihajajo iz drugih
dobrih del vse cerkve. Ako postavim, kak misijonar gre v

357

tuje dežele in tam med največjimi težavami in nevarnostmi
oznanjuje nevernikom sv. evangelij, morda celo prelije svojo
kri, imamo od njegovega dobrega dela tudi mi nekak delež.
Če kaka usmiljena sestra noč in dan streže bolnikom,
izgubi svoje zdravje in si tako skoplje rani grob, tudi nam
to pomaga. Če kdo meseca in leta hudo, pa tudi voljno
trpi in vse svoje trpljenje daruje Bogu, če se kdo ostro
posti, zatajuje, miloščino deli in še druga dobra dela
opravlja, je tudi nam v korist

Dobra dela koristijo seveda pred vsem onim, ki jih
opravljajo, a ker smo vsi tesno med seboj združeni kakor
udje enega telesa, koristijo tudi vsem drugim. Bog nam
zavoljo takih dobrih del morebiti odpusti časne kazni,
katere smo zaslužili za svoje grehe, nas obvaruje časnih
nezgod, nam daje mnogotere milosti.

Ali pa se tudi grešniki udeležujejo duhovnih dobrot
sv. cerkve? Grešniki so mrtvi udje telesa, katerega glava
je Kristus, sv. cerkve. Med tem, ko so pravičniki popolnoma
združeni s Kristusom po veri, upanju in ljubezni, so greš¬
niki, v katerih je ljubezen umrla, le še nepopolnoma ž njim
združeni po veri in upanju. Zaradi tega ne morejo imeti
tistega deleža od duhovnih dobrot svete cerkve, kakor pra¬
vičniki, pač pa nekoliko. Oni imajo še pristop do zakra¬
menta sv. pokore, po katerem se jim duhovno življenje duše,
posvečujoča milost božja, znova podeli, nimajo pa pristopa
do zakramentov živih, po katerih se pomnožuje posvečujoča
milost božja, ker morajo tisti, ki jih prejemajo, biti na
duši živi, to je imeti morajo posvečujočo milost božjo. Pri¬
prošnje in zasluženje pravičnikov jim pač morejo pridobiti
milost spreobrnenja, ali ker tako dolgo, dokler v grehih
živijo, ne morejo prinašati nobenega sadu za večno življenje
in nimajo posvečujoče milosti božje, se jim ona tudi ne
more pomnožiti po priprošnji pravičnikov, kakor tudi ne
nebeška slava, oni so torej oropani največjih koristij. Četudi
pa so grešniki oropani največjih dobrot sv. cerkve, ki pri¬
hajajo pravičnikom iz daritve sv. maše, iz molitev in drugih
dobrih del vse cerkve, so vender še na boljem, kakor tisti,
ki so od sv. cerkve popolnoma ločeni, zakaj ti se ne morejo
udeleževati njenih dobrot, grešniki pa vender še mnogoterih.
Sv. cerkev tudi ne jenja moliti za spreobrnenje grešnikov,
da bi postali zopet njeni živi udje ter se znova mogli ude¬
leževati njenih dobrot.

358

Zvršetek.

„Mi smo otroci svetnikov", rekel je mladi Tobija.
(Tob. 8, 5.) Ta misel je mladega Tobija napeljevala k
pobožnemu, bogoljubnemu življenju. Tudi nas imenuje sv. Pavel
„meščane svetnikov, domačine božje, vzidane na stalo apostolov
in prerokov." (Efež. 2, 19. 20.) Ako pa smo meščani svet¬
nikov, domačini božji, ne smemo sramote delati svojemu
imenu z nekrščanskim življenjem. Vsi smo otroci sv. cerkve,
v eno telo nas združuje duhovna vez, vez ljubezni krščanske.
Ljubimo se zaradi tega kakor se spodobi bratom in sestram
v Kristusu Jezusu. „Glejte, kako se ljubijo med seboj!"
rekali so začudeno pagani, ko so opazovali medsebojno
ljubezen prvih kristijanov. Ljubimo se tudi mi s pravo
krščansko ljubeznijo, kakor prvi kristijani, pospešujmo dušno
vzveličanje drug drugega z lepimi vzgledi, z molitvami in
drugimi dobrimi deli, da se nam pomnožuje posvečujoča
milost božja, in da tem gotovejše in tem večjo slavo dose¬
žemo v nebesih. Amen.

50. Krščanski nauk.

Verniki na zemlji, ali vojskujoča cerkev, svetniki v
nebesih, ali zmagoslavna cerkev in duše v vicah, ali trpteča
cerkev se imenujejo skupaj občestvo svetnikov, in sicer
zato, ker so vsi udje tega občestva po sv. krstu posvečeni
in poklicani k svetosti, mnogi so pa že tudi dosegli popolno
svetost. Občestvo svetnikov sploh se kaže v tem, da
so vsi tesno združeni med seboj, kakor udje enega telesa,
katerega glava je Kristus, in da so vsi deležni duhovnih
dobrot tega občestva, to je njegovih milostij in zaslug,
njegovih molitev in dobrih del. Občestvo vernikov na zemlji
posebej se kaže v tem, da so vsi deležni dobrot, ki pri¬
hajajo iz daritve svete maše, iz molitev in drugih dobrih
del vse cerkve.

359

235. V čem se kaše naše občestvo s svet¬
niki v nebesih?

]Naše občestvo s svetniki v nebesih se kaže
v tem, da svetnike častimo in na pomoč kli¬
čemo, svetniki pa za nas pri Bogu molijo.

„Cast, komur čast“, veli sv. Pavel (Rimlj. 13, 7.). Svet¬
niki v nebesih so vredni naše časti, ker so si pridobili s
svojim čednostnim življenjem, s svojimi trudi in trpljenji
visoko stopnjo popolnosti; oni so vredni naše časti, ker jih
Bog sam časti kot svoje prijatelje, kakor spričuje Kristus:
„Ako kdo meni služi, naj hodi za menoj; in kjer sem jaz,
tamkaj bo tudi moj služabnik. In ako kdo meni služi, ga
bo moj Oče počastil." (Jan 12, 26.) Svetniki so vredni naše
časti, ker so nam najlepši vzgledi, kako naj živimo, da
dosežemo svetost. Svetnike častimo s tem, da premišljujemo,
spoštujemo, in občudujemo v svojih mislih njihove vrline,
da jih hvalimo z besedami, da jim kažemo svoje notranje
spoštovanje tudi v dejanji, kakor n. pr. ako njim na čast
obhajamo praznike, v cerkev gremo ob njihovih praznikih,
prejemamo sv. zakramente, venčamo njihove kipe in podobe
itd. -— Svetnike tudi na pomoč kličemo, ker so ljubljenci,
ker so prijatelji božji, in zaradi tega tudi njihova priprošnja
mnogo premore pri Bogu. Da bi svetnike v nebesih dostojno
častili in se priporočali njihovi priprošnji, postavila je
sv. cerkev svetnikom na čast mnogotere praznike, zlasti
praznik vseh svetnikov.

Svetniki v nebesih molijo za nas pri Bogu. Svetniki
so naši prijatelji, naši bratje in sestre, ki nas srčno ljubijo,
saj ljubezen nikoli ne mine (I. Kor. 13,8.). Svetniki v nebesih
vedo iz lastne skušnje, v kolikih nevarnostih se nahaja naša
duša, kako se nam je treba vojskovati, da jo rešimo, oni
„gledajo v Bogu vse, kar se na zemlji godi, kakor v ogle¬
dalu" (sv. Terezija), zato pa prosijo z nami, ako se pripo¬
ročamo njih priprošnji. Da svetniki res tudi za nas molijo
pri Bogu, nam spričuje sv. pismo. Ko se je Juda Makabejec
imel vojskovati z mnogo številnejšim sovražnikom, videl je
v sanjah umrlega velikega duhovnika Onija, kako je molil
z razprostrtima rokama za judovsko ljudstvo Potem se je
prikazal tudi drugi mož, zavoljo starosti in slave čudovit,
in z veliko lepoto obdan. Onija pa je spregovoril rekoč:

360

Ta je prijatelj bratov in Izraelovega ljudstva; ta je, ki
veliko moli za ljudstvo in za vse sveto mesto, Jeremija,
prerok božji.“ (II. Mak. 15, 12—14.) Ako pa so svetniki že
takrat, ko so še na zemlji živeli, mnogo dosegli s svojimi
molitvami pri Bogu, mari ne bodo še več sedaj, ko so v
nebesih? Al nam ne spričujejo tega različni čudeži, ki so
se godili in se še godijo na priprošnjo svetnikov? Pridno
se jim zaradi tega priporočajmo, zlasti pa radi molimo lita¬
nije vseh svetnikov in pa lavretanske litanije, zakaj v prvih
prosimo pomoči vse svetnike skupaj, v drugih pa kraljico
vseh svetnikov.

236. V čem se kaše naše občestvo s dušami
v vicah?

Naše občestvo z dušami v vicah se kaže
v tem, da jim pomagamo z molitvijo in do¬
brimi deli, z odpustki in posebno z daritvijo
svete maše, duše v vicah pa, kakor upamo, za
nas Boga prosijo.

Duše v vicah trpe neizmerno žalost, ker še ne morejo
gledati Boga, po katerem tako željno hrepene, trpe še razne
druge muke, katere jim je prisodila božja pravičnost. Dolžni
smo torej iz krščanske ljubezni do bližnjika, pomagati dušam
v vicah. Pomagamo pa jim z molitvijo Sv. pismo samo pri¬
poroča molitev za mrtve, ko pravi: „Sveta in dobra je misel
moliti za mrtve, da bi bili rešeni grehov.' 4  (II. Mak. 12, 46.)
Največjo moč ima skupna molitev za verne duše. Kristus
namreč pravi: „Še vam povem, da ako se dva izmed vas
zjedinita na zemlji, se jima bo, za katero reč koli prosita,
zgodila od mojega Očeta, kateri je v nebesih. 44  (Mat. 18, 19.)
Sv. cerkev je molila v skupni molitvi za sv. Petra, in angel
je prišel z nebes v ječo, razbil njegove verige in ga peljal
iz ječe. (Dej. ap. 12.) Tako stopa angel božji z nebes v vice
in vodi iz njih duše v rajsko veselje, ako sv. cerkev v
skupnih molitvah prosi za nje usmiljenja božjega. Pa tudi
molitev posameznikov prinaša dušam v vicah tolažbo, polaj-
šanje in okrajšanje njihovih muk. Molitev se vzdiguje v
nebesa, z nebes pa se spušča usmiljenje božje v vice. —
Druga dobra dela, s katerimi lahko pomagamo dušam v

361

vicah, so raznovrstna. Med prvimi je miloščina. Sam sv. Duh
pravi: „Radodarnost je vsem živim prijetna, pa tudi mrtvemu
milosti ne odreci“ (Sir. 7, 37.) in: „Miloščina reši smrti, in
ona je, ki izbrisuje grehe in pomaga najti milost in večno
življenje." (Tob. 12, 9.) Sv. Ambrozij pa piše: „Vse, kar
storimo in porabimo v korist mrtvih, se nam zaračuni v
zasluženje, in nam bo nekdaj po smrti povrneno stoterno."
Kaj lepo pravi sv. Birgita: „Grehi na svetu so različni in
tako so tudi muke v vicah različne. Kakor pa se veseli
lačni jedi, ki pride do njegovih ust, žejni pijače, nagi obleke
in bolnik postelje, v katero se položi, tako se vesele duše
in se vdeležujejo dobrega, ki se stori na svetu zaradi njih.
Še druga dobra dela, katera moremo opravljati v korist
dušam v vicah, so post, voljno prenašanje vsakdanjih križev
in težav, odpuščenje krivic, božja pota storjena iz tega
namena itd. — Dušam v vicah pomagamo z odpustki. Iz
nauka o odpustkih vam je znano, da so nekateri odpustki
taki, ki jih moremo obrniti ali v lastno korist, ali pa dušam
v vicah v prid. In res, če pomagajo dušam v vicah, s kate¬
rimi nas druži vez sv. vere in ljubezni, naše molitve in
druga dobra dela, kako bi jim ne pomagalo še mnogo bolj
zasluženje Jezusa Kristusa, preblažene Device Marije in
svetnikov, katero jim naklanjamo, kadar jim darujemo
dobljene odpustke? Ali ni to zasluženje božjemu srcu nad
vse drago? Mu ga li ne ponudi sv. cerkev, ljubljena nevesta
Kristusova? Včasi prejmete na dan lahko po več popolnih
odpustkov; darujte od njih dušam v vicah. „Zdaj naj vaša
obilnost pomaga njih pomanjkanju, da bode tudi njih obilnost
vaši potrebi k pomoči." (II. Kor. 8, 14.) — Posebno pa
pomagamo dušam v vicah z daritvijo svete maše. S svojo
smrtjo na križu je zadostil Jezus Kristus za grehe vsega
sveta. (I. Jan. 2, 2.) Sv. maša pa je ponavljanje Kristusove
daritve na križu, mari ne bo pomagala dušam v vicah, ako
se za nje opravi? Z daritvijo sv. maše so kristijani že od
nekdaj pomagali dušam v vicah, kakor to spričujejo razni
cerkveni očetje Sv. Antonin pa naravnost pravi: „Najsve-
tejši altarni zakrament, v katerem se neprenehoma ponavlja
trpljenje Jezusa Kristusa, je sam na sebi prvi in najboljši
pripomoček za rajne v čistilišču; je palica, s katero se
slednjič vzdignejo v nebesa in se konečno utolažijo." Kdor
torej hoče dušam v vicah najbolje pomagati, naj da služiti,
ako mu je mogoče, za nje sv. maše, ako mu pa to ni mogoče,

362

naj bo pri njih s spodobno pobožnostjo in naj jim daruje
sv. obhajila.

Ako pomagamo dušam v vicah, prosijo one, kakor
upamo, Boga za nas. Mnogi učeniki sv. cerkve, med njimi
sv. Alfonz, Belarmin, trdijo, da verne duše za nas prosijo,
dokler so še v čistilišču. Sv. cerkev se sicer o tem ni
izrekla, vender pa se ta nauk opira na prav tehtne razloge,
posebno na to, da so duše v vicah, ker so v milosti božji,
prijateljice božje, in torej morejo za nas prositi. Verne duše
prosijo gotovo za nas, kadar so rešene, ker jih k temu
nagiblje hvaležnost. Zato pravi Rihard od sv. Viktorja:
„Iz vic otete duše neprenehoma prosijo za one, s katerih
pomočjo so bile otete, in Bog jim ničesar ne odbije. 44

Sv. cerkev nas vsaki dan o večni luči opominja, zlasti
pa na dan vseh vernih duš, da bi jim pomagali. Zato vam
kličem s sv. Avguštinom: „Ne pozabite mrtvih in hitite za
nje moliti! 44  S tem napravljate Bogu veliko veselje, oprav¬
ljate dela krščanskega usmiljenja, pripravljate pa tudi sebi
največjo korist, ker vam bodo iz vic otete duše s svojo
priprošnjo pri Bogu stoterno poplačale vašo pomoč. Molimo
drug za drugega, da bomo ohranjeni (Jak 5, 16.); priporo-
čujmo se vsak dan priprošnji svetnikov in radi pomagajmo
vernim dušam v vicah.

237. V čem se kaše občestvo svetnikov v
nebesih s dušami v vicah?

Občestvo svetnikov v nebesih z dušami v
vicali se kaže v tem, da pomagajo svetniki
vernim dušam vicali s svojo priprošnjo pri
Bogu.

Svetniki v nebesih, ki gledajo Boga neprestano od
obličja do obličja, lahko najbolje presojajo neizmerno žalost,
katero trpe duše v vicah, ker še ne morejo gledati Boga,
po katerem tako željno hrepene; oni vedo, kolike so še
razne druge muke, katere je prisodila božja pravičnost dušam
v vicah, in ker so tudi ž njimi združeni po krščanski lju¬
bezni, prosijo za nje pri Bogu, da bi bile brž ko brž rešene
Ako Bog uslišuje naše priprošnje za duše v vicah, kako bi
ne uslišal priprošnje svetnikov, ki so njegovi posebni pri-

363

jatelji? Zlasti pa reši kraljica angelov in svetnikov, prebla-
žena Devica Marija, ki je po besedah sv. Birgite tudi kra¬
ljica in mati vernih duš, premnoge iz vic, posebno ob svojih
praznikih in ob sobotah, ki je njej posebno posvečena.
Priporočajmo zaradi tega tudi duše v vicah priprošnji Marije
Device in priprošnji drugih svetnikov, da, kar naša pripro¬
šnja za duše v vicah ne premore, bo premogla priprošnja
večno srečnih nebeščanov.

Slišali smo že, da so kristijani, kateri živijo v smrtnih
grehih, pa so še ohranili pravo krščansko vero, sicer še
udje sv. cerkve, toda mrtvi, zato pa se tudi ne morejo ude¬
leževati njenih duhovnih dobrot tako, kakor pravičniki. Ko
bi vedno ostali v smrtnih grehih, bili bi tudi vedno mrtvi
udje, in njih delež po smrti bi bilo večno pogubljenje. „Ako
kdo v meni ne ostane, bo venkaj vržen, kakor mladika, in
vsahne, in jo bodo pobrali in venkaj vrgli in zgori", govori
Jezus. (Jan. 15, 6.) Vender Bog, ki noče smrti grešnika,
ampak, da se spreobrne in živi 1 " (Eceh. 33,11.), ki „hoče, da
bi bili vsi ljudje vzveličani" (I. Tim 2, 4.), je v svojem
neskončnem usmiljenju dal grešnikom sredstvo, po katerem
morejo postati znova živi udje sv. cerkve. Tega nas prepriča

deseti člen apostolske vere.

238. Kako se glasi deseti člen apostolske
vere ?

Deseti člen apostolske vere se glasi: »Odpu¬
ščanje greliov.“

Nihče drugi ne more odpustiti razžaljenja, kakor tisti,
ki je bil razžaljen, nihče drugi ne more izbrisati dolga,
kakor tisti, pri katerem se je napravil dolg. Kdor greši,
prelomi zapoved božjo, razžali Boga, se pri njem zadolži.
Nihče drugi nam torej ne more odpustiti grehov, kakor le
Bog, katerega smo z grehom razžalili, katerega dolžniki
smo po grehu postali. „Jaz sem, jaz sam sem, ki izbrisujem
tvoje krivice' 4  (Iz. 43, 25.) govori Gospod. Vender Bog lahko
komu drugemu da oblast, da namestu njega, v njegovem
imenu odpušča grehe, in to je storil tudi Jezus Kristus. Da
in komu je dal to oblast, nam pove deseti člen.

364

f

239. Kaj nas uči deseti člen apostolske
vere ?

Deseti člen apostolske vere nas uči, da je
Jezus Kristus svoji cerkvi dal oblast, odpuščati
grehe.

Dokler je Jezus Kristus na zemlji bival, je sam odpuščal
grehe. Tako je odpustil grehe očitni grešnici Mariji Magdaleni,
rekoč: „Odpuščeni so ti grehi“ (Luk. 7, 48.) ali mrtvoudnemu,
ko mu je dejal: „Zaupaj, sin! odpuščeni so ti tvoji grehi"
(Mat. 9, 2.) ali Caheju in drugim grešnikom. Ko pa se je
ločil iz tega sveta, je izročil oblast, katero je do takrat sam
izvrševal, sv. cerkvi. Po svojem vstajenju je namreč dihnil
v apostole in rekel: „Prejmite svetega Duha: katerim boste
grehe odpustili, so jim odpuščeni; katerim jih boste zadržali,
so jim zadržani. 11  (Jan. 20, 22 23.) Od apostolov je prešla
oblast grehe odpuščati na prave naslednike apostolov, rim¬
skega papeža in škofe ter njihove pomočnike v duhovski
službi, mašnike. Iz tega sledi, da ima le katoliška cerkev
redno oblast, odpuščati grehe, kar nam potrjuje ta-le izrek
sv. Avguština: „V njej (v katoliški cerkvi) se odpuščajo
grehi; zunaj nje pa se ne odpuščajo. 4 '

240. Ali se morejo odpustiti vsi grehi?

Vsi grehi, tudi uajvečji, se morejo odpu¬
stiti, ako se grešnik resnično spokori.

Rimski katekizem pravi: „Nikakor ne smemo misliti,
da je oblast odpuščati giehe v cerkvi omejena le na neko
vrsto grehov; zakaj nobeno še tako ostudno dejanje se ne
more storiti, ali misliti, da bi ga cerkev ne mogla odpustiti,
kakor tudi nihče ne more tako brezbožen in zloben biti, da
bi ne mogel več upati odpuščanja, ako resnično obžaluje
svoje hudobije. Ta oblast cerkve pa tudi ni tako omejena,
da bi se mogla izvrševati le v gotovem času; zakaj katero
uro koli se hoče grešnik vrniti k vzveličanju, naj se ne
zavrne." (Ad art. rem. pecc.) Bog sam pravi po preroku
Izaiju: „Ako bi bili vaši grehi kakor škrlat, bodo beli
kakor sneg, in ako bi bili rudeči kakor bager, bodo beli,

365

kakor volna.“ (Iz. 1, 18.) Po preroku Jeremiju pravi Gospod:
„In jih bom očistil vse njih krivice, s katero so grešili
zoper mene; in odpustil jim bom vse njih pregrehe, s kate¬
rimi so se zoper mene pregrešili in me zaničevali.“ (Jerem.
33, 8 ) Kristus pa je rekel apostolom : „Resnično, vam povem,
karkoli bote zavezali na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih;
in karkoli bote razvezali na zemlji, bo razvezano tudi v
nebesih“ (Mat. 18, 18.) in: „Katerim bote grehe odpustili,
so jim odpuščeni." (Jan. 20, 23.) Tukaj ni Kristus nobenega
greha in nobenega grešnika izvzel, je torej gotovo, da je
dal oblast apostolom odvezavati od vseh grehov in vse
grešnike.

Da se pa morejo grehi odpustiti, se mora grešnik
resnično spokoriti; to se pravi: on mora svoje grehe studiti,
se jih kesati, spovedati in zadoščevati za nje. „Ce pa kri¬
vični za vse svoje storjene grehe dela pokoro 14 , govori
Gospod po preroku Ecehijelu „in vse moje zapovedi dopol¬
njuje, in prav in po pravici ravna, naj živi in naj ne umrje!
Nobene njegovih hudobij se ne bom spomnil. 11  (Eceh. 18, 21,22.)
Po preroku Jeremiju pa opominja: ..Spreobrnite se, otroci,
in vrnite se, in ozdravil bom vašo nepokorščino. 11  (Jerem. 3,22.)
Ko je Jezus začel javno učiti, je opominjal k pokori. „In
odslej je začel Jezus pridigovati in govoriti: Delajte pokoro!
zakaj nebeško kraljestvo se je približalo. 11  (Mat. 4, 17.)
Nespokornikom pa je klical : „Ce se ne spokorite, bote vsi
uprav tako poginili." (Luk. 13, 3.) Sv. Peter je opominjal
k pokori, ko je na binkoštni praznik rekel: „Spokorite se,
in daj se krstiti slehern izmed vas v imenu Jezusa' Kristusa
v odpuščenje grehov. 11  (Dej. ap. 2, 38.) Da se resničnim
spokornikom res odpustijo vsi grehi, povč nam sv. Janez rekoč:
„Ako se spovemo svojih grehov, je Bog zvest in pravičen,
da nam odpusti naše grehe in nas očisti vse hudobije. 11
(I. Jan. 1. 9.) Vsi grehi se morejo odpustiti, in ko bi bili
številni kakor pesek ob morji. Le o grehih zoper sv. Duha
pravi Kristus, da se ne odpuste ne na tem, ne na onem
svetu (Mat. 12, 31.), pa ne zato, kakor bi jih Bog ne hotel
odpustiti, ampak ker tak grešnik uprav tega ne stori,
kar je potrebno za odpuščanje grehov, ter vzveličavne pri¬
pomočke do konca svojega življenja hudobno zametuje in
zaničuje.

366

241. Kaj je postavil jfesus Kristus kot
posebno sredstvo sa odpuščanje grehov ?

Kot posebno sredstvo za odpuščanje greliov
je postavil Jezus Kristus zakrament svetega
krsta in svete pokore.

Dva zakramenta je torej postavil Jezus Kristus v
odpuščanje naših grehov. „Kdor ni prerojen iz vode in iz
s v vetega Duha, ne more iti v božje kraljestvo. 41  (Jan 3, 5.)
Človek pa se prerodi, ker postane iz grešnika pravičnik s
tem, da mu sveti krst izbriše izvirni greh in vse pred svetim
krstom storjene grehe. Da se odpuščajo pri svetem krstu
grehi, spričuje nam sv. Peter, ki je rekel: „Spokorite se, in
daj se krstiti slehern izmed vas v imenu Jezusa Kristusa v
odpuščanje grehov. 11  (Dej. ap. 2, 38.) Ananija pa je rekel
Savlu poznej Pavlu apostolu: „Vstani in se daj krstiti, in
klicaje v njegovo (Jezusovo) ime operi svoje grehe. 11  (Dej.
ap. 22, 16.) Ko je postavil zakrament sv. pokore, je rekel
apostolom: „Prejmite svetega Duha; katerim boste grehe
odpustili, so jim odpuščeni; katerim jih boste zadržali, so
jim zadržani. 11  (Jan. 20, 22. 23.) Torej je gotovo, da se pri
zakramentu sv. pokore odpuščajo grehi, in sicer po svetem
krstu storjeni.

Z v r š e t e k.

Ničesar ne stori človeka tako nesrečnega kakor greh,
zato pa tudi za njega ne more biti večje tolažbe, kakor
prepričanje, da se greha lahko očisti in zadobi mir srca.
„Zaupaj, sin, odpuščeni so ti tvoji grehi 11 , tako je govoril
marsikateremu grešniku božji Odrešenik, ko je še hodil po
zemlji; pa tudi tebi veljajo te tolažilne besede, kršč. poslu¬
šalec, kolikorkrat vredno prejmeš zakrament svete pokore.
Zahvali božjega Vzveličarja, da je postavil zakrament svetega
krsta in svete pokore za odpuščanje grehov! Prizadevaj si
ohraniti krstno nedolžnost, ako pa si jo po grehu izgubil,
očisti zopet svojo dušo v zakramentu sv. pokore, da boš
srečno umrl in nekdaj srečno od mrtvih vstal. Amen.

367

51. Krščanski nauk.

„Človeku je odločeno enkrat umreti“, piše sv. apostol
Pavel. (Hebr. 9, 27.) Po svoji naravi je človek umrljiv, le
po posebni milosti božji bi bil ostal neumrljiv tudi po telesu,
ako bi ne bil grešil. Ker pa je grešil, izgubil je neumrljivost
telesa. Smrt je torej kazen za greh. Smrt je največja sovraž¬
nica človeškega rodu, smrti se človek najbolj boji. Pa tudi
ta sovražnik bo nekdaj premagan in strta njegova moč.
„Smrt bo prekucnil na vekomaj, in obrisal bo Gospod Bog
solze s slehernega obraza", napovedal je prerok Izaija (25, 8.).
„Zadnji sovražnik", piše sv. Pavel, „zadnji sovražnik, ki bo
končan, je smrt." (I. Kor. 15, 26.) Da se bo to zgodilo,
pove nam

enajsti člen apostolske vere.

242. Kako se glasi enajsti člen apostolske
vere P

Enajsti člen apostolske vere se glasi: „Vsta¬
jenje mesa.“

Kadar človek umrje, se loči duša od telesa in se pri¬
kaže pred večnim sodnikom, in precej po sodbi se razsodba
izvrši na duši, ki pride ali v vice ali v pekel ali pa v
nebesa, truplo pa se pokoplje v zemljo, iz katere je vzeto,
in tam strohni ter razpade v prah in pepel. „Prah se povrne
v svojo prst, iz katere je bil, in duh se vrne k Bogu, kateri
ga je bil dal." (Prid. 12, 7.) Ali bode vedno tako ostalo?
Ali bo naše truplo vedno v zemlji počivalo? Brezbožneži,
ki trdijo, da je s smrtjo vse pri kraju, da človek kakor
živina pogine, seveda tudi trdijo, da ne bode naše truplo
nikdar več vstalo, a drugače nas uči enajsti člen apo¬
stolske vere.

368

243. Kaj nas uči enajsti člen apostolske
vere ?

Enajsti člen apostolske vere nas uči, da
bo Jezus Kristus sodnji dan obudil naše truplo,
to je dušo zopet združil s telesom.

Da bomo nekdaj vstali od mrtvih, da bode Bog obudil
naše truplo, to je, dušo zopet združil s telesom, od katerega
se je ločila ob smrti, so ljudje verovali že v starem zakonu.
Ko je Job menil, da ne bo več okreval od svoje hude bolezni,
ampak umrl, rekel je svojim prijateljem: „Vem, da moj
Odrešenik živi, in poslednji dan bom vstal iz zemlje; in
zopet bom obdan s svojo kožo in v svojem mesu bom videl
svojega Boga.“ (Job 19, 25. 26.) Pri preroku Danijelu pa
nahajamo zapisane te-le besede: „Veliko izmed teh, ki spijo
v prahu zemlje, se bo vzbudilo; eni k večnemu življenju,
in eni k osramočenju, ki je bodo večno gledali “ (Dan. 12, 2.)
Drugi izmed sedmerih makabejskih bratov, katere.je dal
brezbožni kralj Antijoh grozovito mučiti in potlej umoriti,
ker niso hoteli jesti svinjskega mesa, je zaklical temu tri¬
nogu : Ti, prehudobnež, nas sicer v pričujočem življenju
moriš; ali Kralj sveta nas bo, ker umrjemo zavoljo njegovih
postav, ob vstajenju obudil k večnemu življenju." (II. Mak. 7, 9 )
Podobne besede je govoril tudi tretji in četrti. — Kar so v
starem zakonu tako trdno verovali, o tem nas prepričuje
še bolj sv. pismo novega zakona. Jezus Kristus je rekel:
„Ura pride, ob kateri bodo vsi, ki so v grobeh, slišali glas
Sina božjega. In prišli bodo, kateri so dobro delali, v vsta¬
jenje življenja, kateri so pa hudo delali, v vstajenje obso-
jenja.“ (Jan. 5, 28, 29.) Kar Kristus, to učijo tudi apostoli.
„Po enem človeku 14 , piše sv. Pavel, „je smrt in po enem
vstajenje mrtvih. In kakor v Adamu vsi umijejo, tako bodo
tudi v Kristusu vsi oživeli.“ (I Kor. 15, 21. 22.) Kristus je
glava odrešenega človeštva, kakor je Adam glava propadlega
človeštva, in kakor je po Adamu prešla smrt na vse ljudi,
tako preide po Kristusu življenje na vse ljudi. O vstajenju
mrtvih je sv. Pavel prav pogosto govoril v svojih pridigah
in listih, tako tudi drugi apostoli.

Kaj pa učč o vstajenju mrtvih sv. očetje? Cerkveni
očetje so vstajenje mrtvih vedno povdarjali in nekateri
spisali o njem cele knjige. Kako lepo piše sv. Ciril: „Žito,

369

ali kakšno seme si bodi se vseje Seme umrje in segnije; pa
segnjito se zopet ozeleni, in iz posajenega malega priraste
veliko, /uta pa in druga semena so zavoljo nas in v našo
porabo ustvarjena. Ako se pa stvari zavoljo nas ustvarjene,
četudi že segnjijejo, zopet ožive, mari mi, zavoljo katerih
so stvari tukaj, po smrti ne bomo obujeni? Mladike in
vinske trte in veje drugih dreves odrezane in drugam pre¬
sajene se ožive in prinašajo sad, človek pa, zavoljo čegar
so tukaj, zakaj da ne bi vstal? Po zimi, kakor vidiš so
zelišča in drevesa kakor v smrtno spanje zazibana, ali
kadar napoči nova spomlad, jim je znova vdihnjen dih živ¬
ljenja. Bog torej videvši tvojo nevero ti je na vidnih stvareh
dal vsako leto podobo vstajenja, da pri živih stvareh toliko
bolj veruješ, kar nad mrtvimi vidiš.“ Drugi cerkveni uče¬
niki primeroma pravijo: Truplo je duši dano za tovariša in
po združenji obeh je postal človek, duša torej ne more za
vselej od tega svojega tovariša ločena ostati. Prepričanje,
da bomo nekdaj od mrtvih vstali, je bilo tudi vzrok, da se
je Kristusov nauk tako hitro širil na vse strani, dasitudi so
povsod preganjali spoznovalce Kristusove vere, to prepri¬
čanje je osrčevalo tisočere in tisočere mučenike, da so
najgrozovitejše muke stanovitno in potrpežljivo prenašali,
ker so vedeli, da bode njihovo trpinčeno truplo častitljivo
od mrtvih vstalo.

Jezus Kristus bo obudil naše truplo sodnji dan. Lazar¬
jeva sestra Marta je rekla Jezusu: „Vem, da bo (moj brat)
vstal ob vstajenji, poslednji dan.“ (Jan. 11, 24.) Solnce bode
takrat otemnelo, luna ne bo dajala svoje svetlobe, zvezde
bodo padale z neba in moči nebeške se bodo gibale. Potem
bodo na trobento angelov mrtvi vstali. „In bo poslal svoje
angele s trobento in z velikim glasom, in bodo zbrali nje¬
gove izvoljene od čveterih vetrov, od konca do konca neba“
(Mat. 24, 31.) veli Kristus. Cerkvena pesem pa peva: „Glasno
bo trobenta pela. (Mrtvim po grobeh donela.) K sodbi
vstanite! velela".

Vstali bomo z istimi telesi, katera smo imeli v življenju.
Jezus Kristus je predpodoba našega vstajenja. On je vstal z
istim telesom, katero je imel na zemlji bivajoč. To nam
spričujejo njegove prikazni po vstajenju in zlasti besede,
katere je govoril apostolom pri neki prikazni: „Poglejte
moje roke in noge, da sem jaz sam; potipajte in poglejte,
saj duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jaz imam. In

24

370

ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge.“ (Luk. 24, 39. 40.)
Ako je Kristus, „prvina spečih“ (I. Kor. 15, 20.) predpodoba
našega vstajenja, vstal v svojem telesu, bomo tudi mi.
V potrdilo so nam besede Jobove: Vem . . ., da bom zopet
obdan s svojo kožo in v svojem mesu bom videl svojega
Boga.“ (Job 19, 26.) Tretji izmed sedmerih makabejskih
bratov je rekel z zaupanjem: „Z nebes imam te ude, pa
zavoljo božjih postav jih zdaj zaničujem, ker jih upam od
njega spet dobiti." (II Mak. 7, 11.) Četudi bomo vstali s
prav tistimi telesi, katera smo imeli v življenju, vender ne
smemo misliti, da se naše telo cel6 nič ne bo spremenilo
in da bo imelo tiste hibe in nedostatke kakor v življenju.
Ne smemo misliti, da bodo tisti po vstajenju tudi slepi,
hromi, brez rok itd. ki so sedaj slepi, hromi, brez rok,
ampak telesa vstalih bodo popolna, kakor je bilo popolno
telo prvega človeka.

244. Zakaj bo pemis Kristus obudil naše
truplo ?

Jezus Kristus bo obudil naše truplo:

1 . da 1)0 tudi truplo deležno plačila ali
kazni, kakor se je v življenju udele¬
ževalo dobrih ali hudili del.

Ako človek stori kaj dobrega ali hudega, ne stori tega
duša sama, ampak telo ji pomaga; telo je njeno orodje, s
katerega pomočjo izvršuje svoje misli in sklepe. Se hočem
n. pr. podučiti v krščanskih resnicah, potrebujem ušes, ki
poslušajo krščanske resnice, potrebujem oči, da prebiram
podučne knjige; hočem druge učiti, mi je treba jezika; se
postim, bedim, molim, mi pomaga telo; hočem miloščino
deliti, bolnikom streči, svoje stanovske dolžnosti izpolnjevati,
mi morajo pomagati roke in noge. Tako se naše truplo
udeležuje dobrih del, pa tudi hudih. Oči gledajo prepovedane
reči, berejo prepovedane spise, vzbujajo v duši premnogo
hudobnih misel in želj; ušesa poslušajo obrekovanja, oprav¬
ljanja, nespodobne pogovore; jezik laže, obrekuje, podpihuje,
prepeva nesramne pesmi; roke se stegujejo po krivičnem
blagu, počenjajo pregrešna dejanja; noge hodijo po prepo-

371

vedanih potih itd. Ker se torej truplo udeležuje v življenju
dobrih ali hudih del, se tudi spodobi, da bo z dušo vred
deležno plačila ali kazni na onem svetu, ker v tem življenju
ne prejme niti primernega plačila, niti primerne kazni. Zato
piše sv. Pavel: „Mi vsi se moramo pokazati pred sodnjim
stolom Kristusovim, da prejme slehern v svojem telesu,
kakor je storil, ali dobro ali hudo.“ (II. Kor. 5, 10.) Te
besede razlaga sv. Janez Krizostom: „Kar je bilo orodje
čednosti ali greha, ne ostane izključeno od plačila ali kazni;
ampak z dušo vred bo tudi truplo prejelo ali muko ali
plačilo.“

Jezus Kristus bo obudil naše truplo:

2 .  da l>o zmaga Jezusa Kristusa nad gre¬
hom in smrtjo popolna.

Po grehu Adamovem so zapadli vsi ljudje časni in
večni smrti; greh je torej rodil smrt. Kristus pa se je
včlovečil, da bi nam s svojo smrtjo zopet pridobil, kar nam
je zapravil Adamov greh, on je prišel na svet, da bi pre¬
magal greh, pa tudi smrt, njegovo hčer. To je napovedal
prerok Ozej, po katerem pravi Gospod: „Smrti iz rok jih
bom otel, smrti Jih bom rešil; o smrt! jaz bom tvoja smrt.“
(Ozej 13, 14.) Če je po pregrešenji enega smrt kraljevala
po enem; bodo mnogo bolj oni, ki prejmejo obilnost milosti
in darila in opravičenja, v življenji kraljevali po enem Jezusu
Kristusu" (Rimlj. 5, 17.), piše sv. Pavel. Drugokrat pa piše:
„Po človeku je smrt in po človeku vstajenje mrtvih. In
kakor v Adamu vsi umrjejo, tako bodo tudi v Kristusu vsi
oživeli. Zadnji sovražnik pa, ki bo končan, je smrt.“ (I. Kor.
15, 21. 22. 26.) Kristus je premagal greh, ker nam je res
zaslužil v obilnej meri vse tiste milosti, katerih nas je greh
oropal, on je slavno premagal smrt, ko je sam častitljivo
vstal od mrtvih, a popolnoma bodeta premagana greh in
smrt, ko se bodo duše zopet združile s trupli, od katerih
se morajo zavoljo greha ločiti, ko bodo mrtvi vstali v novo
brezkončno življenje. Zato piše sv. Pavel: „Kadar bo pa to
umrljivo obleko obdal« neumrljivost, takrat se bodo izpolnile
besede, katere so pisane: Požrta je smrt v zmagi. Smrt!
kje je tvoja zmaga? Smrt! kje je tvoje zelo?“ (I. Kor.
15, 54. 55.)

24 *

372

245. Ali bodo vstali vsi ljudje?

Ysi ljudje bodo vstali, dobri in hudobni.

Resnico tega nam spričujejo besede Jezusove: „Pride
ura, ob kateri bodo vsi, ki so v grobeh, slišali glas Sina
božjega. In prišli bodo, kateri so dobro delali, v vstajenje
življenja, kateri pa so hudo delali, v vstajenje obsojenja.“
(Jan. 5, 28.) Sv. Pavel tudi zatrjuje: „Vsi bomo vstali"
(I. Kor. 15, 51.) in: „Mi vsi se moramo pokazati pred
sodnjim stolom Kristusovim. 14  (II. Kor. 5, 10.) Pri vesoljni
sodbi bo Jezus ločil dobre od hudobnih, kakor pastir loči
ovce od kozlov (Mat. 25, 32.), torej bodo tudi vsi vstali,
dobri in hudobni. V Atanazijevi veroizpovedi pa uči sv. cerkev:
„In pri njegovem (Kristusovem) prihodu (k sodbi) bodo
morali vstati vsi ljudje s svojimi telesi in dati odgovor od
svojih dejanj. 44  Prepričanje, da bodo sodnji dan vsi od
mrtvih vstali, je tudi nagibalo sv. cerkev, da je skrbno
ohranjevala in čuvala ostanke svetnikov, in da je pokopa¬
vala in pokopava trupla mrtvih s svetimi obredi na posve¬
čena pokopališča, katera morajo vsi v časti imeti kot „njivo
božjo 44 , kamor so vsejana takorekoč trupla rajnih, da se
obude nekdaj k novemu življenju. Ker bomo vsi od mrtvih
vstali, so tudi kristijani zmatrali smrt za spanje in so ime¬
novali rajne v Kristusu, v Gospodu zaspale.

246. Ali bodo telesa vstalih vsa enaka?

Telesa vstalih ne bodo vsa enaka, telesa
hudobnih bodo neizrekljivo ostudna, telesa
dobrih pa neizrekljivo lepa in poveličana.

Te besede nam povedd, da bode velika razlika med
telesi izvoljencev in zavržencev. Sv. Pavel piše: „Glejte!
skrivnost vam povem: Vsi bomo sicer vstali, toda spre¬
menjeni ne bomo vsi. 44  (I. Kor. 15, 51.) To pomenja: Vsi
bodo sicer vstali, dobri in hudobni, toda vsi ne bodo oble¬
čeni z veličastnim telesom. Trupla hudobnih bodo po vsta¬
jenju neizrekljivo ostudna, kakor je ostudna duša, ki bode
v njih prebivala, in sicer bodo toliko ostudniša, kolikor več
grehov so storili, pa se za nje niso spokorili. Zlasti pa je
ena pregreha, ki napolnjuje pekel z zavrženci, ostudna pre-

373

greha nečistosti. Ker tisti, ki počenja nečistost, zlorabi in
skruni svoje telo; ista se bo tudi ob vstajenju še posebno
poznala in truplo delala ostudno. — Telesa dobrih bodo
neizrekljivo lepa in poveličana. Sv. Pavel piše: Kristus bo
premenil naše revno telo, ker je bo vpodobil svojemu časti¬
tljivemu telesu.“ (Filiplj 3, 21.) Sv. apostol Pavel našteva
posebno štiri svojstva poveličanih teles. Telesa pravičnikov
bodo po vstajenju nestrohljiva, neumrljiva. „Seje se v trohlji¬
vosti, vstalo bo v nestrohljivosti." (I. Kor. 15, 42.) „In mrtvi
bodo vstali nestrohljivi in mi se bomo spremenili. To trohljivo
mora namreč obleči nestrohljivost, in to umrljivo mora obleči
neumrljivost “ (I. Kor. 15, 52. 53.) Je že Adamovo telo pred
grehom po posebni milosti bilo neumrljivo, bodo še bolj
telesa pravičnih, ko se bodo zopet združila z dušo. To
potrjuje tudi sv. Janez, ko piše: „Bog bo obrisal vse solze
od njih oči in smrti ne bo več.“ (Skriv. raz. 21, 4.) —
Telesa pravičnikov bodo častitljiva, svitla. Zopet pravi
sv. Pavel: „Seje se (telo) v nečasti, vstalo bo v časti."
(I. Kor. 15, 43.) Telesa pravičnikov bodo torej silno lepa,
popolna, ker izginile bodo vse hibe, vse nespodobe na njih,
in se bodo svetila v nebeškem svitu. „Takrat se bodo pra¬
vični svetili kakor solnce v kraljestvu svojega Očeta", pravi
tudi Jezus (Mat. 13, 43.). — O telesih pravičnikov pravi
dalje sv. Pavel: „Seje se (telo) v slabosti, vstalo bo v
trdnosti" (I. Kor. 15, 43.) to se pravi: Pokoplje se slabotno,
leno telo, vstalo bo pa močno, urno, gibčno telo. Urna,
gibčna bodo torej telesa vstalih, tako da se bodo mogla
hitro kakor blisk gibati s kraja v kraj. — Slednjič bodo
telesa vstalih pravičnikov duhovna, ne, kakor da bi se v
duha spremenila, ampak ker bodo duši popolnoma podložna,
in ker se bodo mogla naglo kakor duh premikati in pre¬
šiniti druge reči. „Seje se živalsko telo, vstalo bo duhovno
telo", veli zopet sv. Pavel (I. Kor. 15, 44.).

Čeprav se bodo vsa telesa pravičnikov spremenila in
postala neizrekljivo lepa in poveličana, vender ne bodo vsa
enaka, ampak bolj pobožno in sveto, ko je kdo živel,
tembolj častitljivo bode tudi njegovo telo Sv. Pavel namreč
pravi: „Druga je svetloba solnca, druga svetloba lune, in
druga svetloba zvezd; zvezda se namreč od zvezde razloči
po svetlobi. Tako bode tudi vstajenje mrtvih." (I. Kor.
15, 41, 42).

374

Z v r š e t e k.

Dragi kristijani! vsi bomo vstali, ali kako? Ako zlo¬
rabimo svoje telo in njegove ude v hudo in v grehih
umrjemo, bomo vstali, ali grehi nam bodo vstisneni kot
znak naših hudobij; ako pa svoja telesa rabimo v dobra
dela, se ustavljamo njihovemu grešnemu nagnenju, jih usuž-
njujemo, bodo vstala poveličana k večnemu življenju. „Kar
človek seje, to bo tudi žel“, piše sv. Pavel „Kdor seje
tedaj v svojem mesu (poželjivosti streže) bo od mesa tudi
žel pogubljenje; kdor pa seje v duhu (po zapovedih duha
živi) bo od duha žel večno življenje.' 4  (Gal. 6, 8.) Uči se naj
vsakdo iz tega, da mora svoje telo imeti v časti in je
nikdar ne zlorabljati v pregrehe. Tvoje oči, krščanski poslu¬
šalec ! so ustarjene, da bi nekdaj gledale Boga od obličja
do obličja, ne pasi jih torej po pregrešnih, nesramnih rečeh!
Tvoj jezik je odločen, da bi nekdaj v nebesih prepeval
hvalo trojedinemu Bogu, ne zlorabljaj ga torej v kletev,
zmerjanje, obrekovanje, laž, nesramno govorjenje, marveč
navadi ga moliti in hvaliti Boga že na tem svetu! Tvoja
ušesa so ustvarjena, da bi poslušala nekdaj angelsko petje,
ne nastavljaj jih torej pregrešnim pogovorom! Ohrani sploh
svoje telo neomadežano vsake pregrehe, da ne bo nosilo ob
vstajenju mrtvih na sebi znamenj pogubljenja, ampak zna¬
menja vzveličanja. Amen.

52. Krščanski nauk.

Enajsti člen apostolske vere nas uči, da bo Jezus Kri¬
stus sodnji dan obudil naše truplo, to je dušo zopet združil
s telesom. „Ura pride, ob kateri bodo vsi, ki so v grobeh,
slišali glas Sina božjega. In prišli bodo, kateri so dobro
delali, v vstajenje življenja, kateri so pa hudo delali, v vsta¬
jenje obsojenja. 44  (Jan. 5, 28. 29) Po vstajenju mrtvih bo
poslednja ali vesoljna sodba. „In zbrali se bodo pred njim
vsi narodi 44 , govori Kristus, „in jih bo narazen ločil, kakor
pastir loči ovce od kozlov. In bo ovce postavil na svojo
desnico, kozle pa na levico 44 . (Mat. 25, 32. 33.) Ko bode
sodnik preiskal vse, kar je kdo storil dobrega ali hudega,

375

izrekel bo sodbo. Pravičnikom bo zaklical: „Pridite, blago-
darjeni mojega Očeta, posedite kraljestvo, katero vam je
pripravljeno od začetka sveta.“ (Mat. 25, 34.) Grešnikom bo
pa zagrmel: Poberite se izpred mene, prekleti, v večni ogenj,
kateri je pripravljen hudobnemu duhu in njegovim angelom“.
(Mat. 25, 41.) Precej po poslednji sodbi se bo razsodba
izvršila, kakor smo se učili že pri sedmem členu apostolske
vere. Kaj bode potem, pove

dvanajsti člen apostolske vere.

247. Kako se glasi dvanajsti člen apo¬
stolske vere?

Dvanajsti člen apostolske vere se glasi:
„In večno življenje . 44

Navadno razlikujemo trojno življenje. Prvo je časno
ali telesno življenje, ki traja do takrat, da nastopi telesna
smrt, ko se duša loči od telesa. — Drugo življenje je
duhovno ali nadnaravno življenje duše, ki traja tako dolgo,
dokler je človek v stanu posvečujoče milosti božje, katera
oživlja dušo za nebesa. Duhovno življenje neha takoj, ko
človek stori smrtni greh, in zdaj nastopi dušna smrt. Ako
človek od dušne smrti ne vstane po resnični pokori k
novemu duhovnemu življenju, bo njegov delež večna smrt,
smrt brez smrti, kakor pravijo cerkveni učeniki. Kdor si
ohrani posvečujočo milost božjo, duhovno življenje svoje
duše, ali si je zopet pridobi, ako je je izgubil, po resnični
pokori in potem ohrani do konca svojega telesnega življenja,
tistega delež bo potem večno življenje.

248. Kaj nas uči dvanajsti člen apostolske
vere ?

Dvanajsti člen apostolske vere nas uči, da
1)0 po kratkem zemeljskem življenju drugo
brezkončno življenje, v katerem bodo pravični
popolnoma srečni.

„Dolgost življenja našega je kratka“ (Prešeren). Ko je
stal očak Jakob od starosti upognem pred kraljem Faraonom,

376

in ga je ta vprašal po številu njegovih let, odgovoril je Jakob :
„Sto in trideset let je mojega popotovanja, malo jih je.“ (I. Mojz.
47, 9.) (Človek, od žene rojen, malo časa živi... Kakor cvetlica
on izhaja in se potepta, in beži kakor senca“, pravi Job
(14, 1. 2.) „Vse meso je seno, in vsa njegova slava kakor
cvetlica na polji“, pravi prerok Izaija. (40, 6.) „Kaj je vaše
življenje", povprašuje sv. Jakob in odgovarja: „Dim je, kateri
se za malo časa prikaže in potlej izgine.“ (4, 15.) Po krat¬
kem zemeljskem življenju, ki bi moralo biti le priprava za
življenje po smrti, bo drugo brezkončno življenje, večno
življenje, ki se ne bode nikdar nehalo. Da je po kratkem
zemeljskem življenju res drugo brezkončno življenje, je
Kristus večkrat povedal. „Pravični (pojdejo) v večno živ-
ljenje.“ (Mat. 25, 46.) Sv. Janez pa piše: „To je obljuba,
katero nam je (Kristus) obljubil, večno življenje." (I. Jan.
2, 25.) V večnem življenju bodo pravični popolnoma srečni,
to se pravi, tako srečni, da ne bo njihovi sreči ničesar
manjkalo, da si večje sreče ne bodo želeli. To nam spriču-
jejo različni izreki sv. pisma. „Pravični bodo vekomaj živeli,
in pri Gospodu je njih plačilo in skrb za nje pri Naj višjem,
čegar kraljestvo nima konca", beremo v bukvah modrosti
(5, 16.). Kristus sam pravi: „Veselite se in od veselja poska¬
kujte, ker je vaše plačilo obilno v nebesih." (Mat. 5, 12.) Kdor
veselja poskakuje, njega sreča pač mora biti tolika, da si
večje ne želi. Sv Peter piše: „Veselili se bote z neizrek¬
ljivim in častitljivim veseljem, ko bote prejeli konec svoje
vere, vzveličanje duš * (I. Petr. 1, 8. 9.) Sv. apostol Pavel,
ki je bil zamaknjen v tretje nebo, ni mogel popisati nebeške
sreče, ampak rekel je samo: „Oko ni videlo, uho ni slišalo,
in v srce človekovo ni prišlo, kar je Bog pripravil tem, ki
ga ljubijo." (I. Kor. 2, 9.) „Veliko srečo je izvestno užival
prvi človek v raju, v vrtu veselja" (I. Mojz. 28.); vender pa
se njegova sreča z nebeško srečo še primerjati ne da; zakaj
vrt veselja je bil kraj poskušnje, sv. nebesa pa so kraj
plačila za prestano poskušnjo; v vrtu veselja svetilo je
solnce in mesec, nebesa pa „ne potrebujejo ne solnca ne
lune, da bi svetila v njih, zakaj veličastvo božje jih razsvit-
ljuje." (Skriv. raz. 21, 23.)

377

249. Kaj bode delalo pravične popolnoma
srečne?

Pravične hode delalo popolnoma srečne
to, da Ibodo Boga vekomaj gledali, ga ljubili
in v njem uživali vse veselje in vso blaženost.

Največja sreča in blaženost je za pravične, da Boga
vekomaj gledajo, ljubijo in uživajo. Na tem svetu ne moremo
Boga prav spoznati, mi smo kakor slepi otroci. Slepega
otroka njegovi roditelji živijo, oblačijo, varujejo, vender
otrok jih ne vidi. On pač večkrat ž njimi govori in jih
kliče: oče, mati, ali kakšni so, ne ve. Nekoliko jih pač
spoznava po tem, kar mu storijo dobrega, a prav spoznati
jih ne more. Tudi mi imamo ljubeznivega, dobrotljivega Očeta
v nebesih; on nas živi, nas oblači, nas vodi in varuje na
našem zemeljskem popotovanju, mi se ž njim pogovarjamo
v molitvi, ko pravimo: „Oče naš, kateri si v nebesih“, ali
njegovega obličja ne vidimo, njegovega veličastva ne poznamo,
njegove lepote ne slutimo. Resnično, kakor slepi otroci smo,
ki ne vidijo svojega očeta! Sv. Pavel pravi: „Nekoliko le
spoznamo . . . Sedaj vidimo skozi zrcalo kakor v uganjki
(v megli)." (I. Kor. 13, 9. 12.) Mi spoznavamo Boga le
nepopolno, mi ga spoznavamo v zrcalu njegovih stvarij.
Ako namreč premišljujemo stvari božje, nebo in zemljo in
vse, kar je na njiju, ako premišljujemo njihovo velikost, lepoto,
si moramo pač reči: Ako je že to, kar je Bog ustvaril,
tako lepo, tako veličastno, kako lep, veličasten, mogočen,
dobrotljiv in moder mora še le Bog biti. Nekoliko torej
spoznavamo Boga kakor v megli, a kadar pridemo v nebesa,
bode ta megla izginila, potem ga ne bomo gledali le v
zrcalu njegovih stvarij, ampak kakor pravi sv. Pavel: „Takrat
ga bomo videli iz obličja v obličje. Sedaj spoznam le neko¬
liko, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.' 4
(I. Kor. 13, 12.) Kakor človeka najbolj spoznamo, ako ga
gledamo iz obličja v obličje, tako bomo tudi Boga spozna¬
vali. Ljubljenec Jezusov pa piše: „Preljubi! zdaj smo otroci
božji; in ni še očitno, kaj da bomo. Vemo, da bomo, kose
prikaže, njemu podobni, ker ga bomo videli, kakeršen je. 44
(L Jan, 3, 2) Da bomo mogli gledati Boga, kakeršen je, ali
z drugimi besedami, spoznavati njegovo bistvo, razsvetljevala
bo naš um posebna luč — luč slave — in nam kazala veli-

378

častvo božje. Pogled na veličastvo in lepoto božjo bo pra¬
vične tako prevzel, da bodo kakor zamakneni zrli v njega
ter si ne bodo ničesar več želeli. Bog pa ne bo dal dušam
pravičnih samo zmožnosti spoznavati ga v njegovej veli-
častnej lepoti, ampak pravični bodo tudi Bogu podobni. Naj
revček na svetu gleda še tako veličastnega kralja, ostane
vender le revček, naj gleda grd človek še tako lepo lice,
on ostane vender, kakeršen je bil. Drugače je v nebesih.
„Mi pa vsi“, piše sv. Pavel, „z odgrnenim obličjem gledamo
veličastvo Gospodovo, in smo vsi od svetlobe do svetlobe
kakor od duha Gospodovega v uprav tisto podobo spre¬
menjenih (II. Kor. 3, 18.) Tako pravični že na tem svetu
vedno čistejše, vedno popolnejše spoznavajo veličastvo božje,
bistvo božje, še bolj pa v nebesih, kjer bodo Bogu podobni.
(I. Jan. 3, 2.) Kakor železo v ognju izgubi svojo črno barvo
in postane žareče in rudeče, ker je ogenj popolnoma prešine,
takorekoč postane deležno narave ognja, tako postanejo po
besedah sv. Petra pravični deležni narave božje. Spozna¬
vanje bistva božjega že torej dela pravične popolnoma srečne.

Pravični v nebesih Boga brezmejno ljubijo. Že na tem
svetu bi morali po besedah Kristusovih Boga ljubiti nad
vse drugo, iz vsega svojega srca, iz vse svoje duše in iz
vse svoje misli, a na svetu ga ne ljubimo tako popolno, ker
ne spoznamo dovolj njegove lepote, njegove neskončne
dobrote. V nebesih pa, ko bomo gledali Boga iz obličja v
obličje, ko ga bomo gledali, kakeršen je, bomo tudi spo¬
znali, da je vse ljubezni vreden, in iz tega gledanja in spo¬
znavanja bo izvirala neskončna ljubezen do njega. Kot se
tista stvar, ki se nahaja blizu velikanskega ognja, mora ob
njem ogreti, se navzeti vročine, tako se vname tudi duša,
ko spoznava neizmerno ljubezen božjo, v ljubezni do Boga,
ga mora ljubiti, ne more drugače.

Pravični bodo Boga uživali. Kaj pa se to pravi? Ako
vidimo ali slišimo kaj lepega, občutimo nad tem neko zado¬
voljnost, neko veselje. Naše oko, naše uho uživa to lepoto,
se nad njo veseli in raduje, in čem lepše je to, kar vidimo
ali slišimo, tem večkrat, tem dalje bi tudi radi uživali to
lepoto. Božja lepota, dobrota, božje veličastvo, katero pra¬
vični gledajo, pa je neskončno, zato pa bodo tudi nad tem
imeli največje veselje in zadovoljstvo, in neprenehoma bodo
želeli vse to uživati in bodo uživali. V spoznavanji, ljubezni
in uživanji božjem imeli bodo pravični vso srečo in blaže-

379

nost. Hrepenenje po uživanji božjem je izrazil kralj David,
ko je rekel: „Kakor hrepeni jelen po studenčni vodi, tako
hrepeni moja duša po tebi, o Bog! Mojo dušo žeja po
močnem, živem Bogu; kdaj bom prišel in se prikazal pred
božje obličje?" (Ps. 41, 2. 3.) Rekel je tudi: „Nasičen bom,
ko se prikaže tvoja sla\a“ (Ps. 16, 15), popolnoma bom
srečen.

Pravični v nebesih bodo obvarovani za zmiraj vsa¬
kega, tudi najmanjšega hudega. „Bog bo obrisal vse solze
od njih očij, in smrti ne bo več; tudi ne bo več ne žalo¬
vanja ne vpitja ne bolečine; ker poprejšnje je minulo."
(Skriv. raz. 21, 4.) Pravični bodo imeli vekomaj vse dobro
na duši in na telesu; zakaj „oko ni videlo, uho ni slišalo
in v srce človekovo ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim,
kateri ga ljubijo." (I. Kor. 2, 9.) O tem pa bodete še več
slišali v nauku o štirih poslednjih rečeh.

Ko še sv. Adrijan ni bil kristijan, se ni mogel dovolj
načuditi stanovitnosti in potrpežljivosti, s katero so mučenci
prenašali najgrozovitejše muke. Vprašal je torej nekega
mučenca: „Odkod zajemljete, vi kristijani, to neizmerno
potrpežljivost in udanost?" Mučenec pa je pokazal s prstom
kvišku rekoč: „Tam gori je vir, ki krepča našo moč in
hladi pekoče bolečine naših muk, tam je naše plačilo, kate¬
rega veličastvo ni gledalo nobeno oko, katerega sladkost
ni občutilo nobeno človeško srce “ Te besede so napolnile
Adrijanovo srce z nepremagljivim hrepenenjem po mučeniški
smrti, katero je tudi kmalu potem dosegel. (Schmid, Zgod.
katol.) Misel na večno življenje v nebesih, katero čaka tudi
nas, ako bomo na tem svetu pravično živeli, naj krepča
tudi nas, da bomo voljno prenašali vse križe in težave,
katere nahajamo v službi božji.

250. Ali bodo večno šiveli tudi hudobni?

Tudi hudobni bodo večno živeli; toda
njihovo življenje bo najnesrečnejše, ker bodo
morali za svoje grehe trpeti večne kazni v
peklu.

Hudobni, ki so umrli v smrtnem grehu, bodo večno
živeli, saj jim bo večni sodnik zaklical: „Poberite se izpred
mene, prekleti, v večni ogenj, kateri je pripravljen hudobnemu

380

duhu in njegovim angelom ... In ti pojdejo v večno trpljenje."
(Mat. 25, 41. 46.) A življenje hudobnih na onem svetu se
bolj prav imenuje večna smrt, večno umiranje, kakor večno
življenje; zakaj to življenje po smrti je najnesrečnejše, ker
morajo za svoje grehe trpeti večne kazni v peklu. In kako
neizrekljivo grozne so te kazni! Najhujša kazen, ki jo
trpijo zavrženci v peklu, je izguba Boga. Vsak človek je
ustvarjen za Boga in za večno vzveličanje v nebesih. „Za-se
(o Bog) si nas ustvaril", veli sv. Avguštin, „in nemirno je
naše srce, dokler v tebi ne miruje." (Conf. 1, 9.) Na tem
svetu seveda ne spoznamo, kolika je ta izguba, ali po smrti,
ko bomo sprevideli, da je Bog neskončna dobrota in lepota,
bomo tudi sprevideli, da je ta izguba neskončna. — Izguba
božja je za zavržence sicer naj večja, toda ne edina kazen.
Posebno huda kazen je pekoča vest, ki jih neprestano muči.
„Njih črv ne umrje, in njih ogenj ne ugasne.“ (Mark. 9,42.)
Vest jih bo pekla, ko bodo pomislili, da so si za kratko
grešno veselje na svetu nakopali večno trpljenje, ko bodo
spoznali, kako lahko bi se bili vzveličali, ko bi bili hoteli
porabljati milosti božje, dokler je bil še čas. — V peklu
trpijo še veliko drugih kaznij, katere primerja sv. pismo z
neugasljivim ognjem. Jezus sam pravi: „Ako te pa tvoja
roka ali tvoja noga pohujša, odsekaj jo in vrzi jo od sebe;
bolje ti je hromemu ali kruljevemu iti v življenje, kakor
dve roki ali dve nogi imeti, pa vrženemu biti v večni ogenj.
In ako te tvoje oko pohujša, izderi je in vrzi je od sebe;
bolje ti je z enim očesom iti v življenje, kakor dve očesi
imeti, pa vrženemu biti v peklenski ogenj.“ (Mat. 18, 8. 9.)
Peklenski ogenj se razlikuje od našega ognja. Naš ogenj se
da pogasiti, peklenski ne, naš ogenj je svetel, peklenski
teman, naš ogenj žge in sežge, peklenski žge, pa ne sežge,
naš ogenj je vstvarjen v korist, peklenski v kazen. „V pri¬
meri s tem ognjem", govori sv. Avguštin, „je naš ogenj
samo kakor bi bil naslikan/ 1  Ker je peklenski ogenj temen,
primerja sv. pismo kaznij v peklu z večno temo, kjer bo jok
in škripanje z zobmi. Človeku, ki ni prišel v svatovskem
oblačilu na ženitnino, rekel je kralj: „Zvežite mu roke in
noge in vrzite ga v skrajno temo, ondi bo jok in škripanje
z zobmi/ 1  (Mat. 22, 13.)

Vse te kazni bodo trpeli hudobni v družbi zavrženih
duhov vekomaj brez upanja kakega polajšanja ali odrešenja.
Da, to je najstrašnejše, ker peklenske kazni trajajo vekomaj.

381

„In ti (hudobni) pojdejo v večno trpljenje.“ (Mat. 25, 46)
Po pravici se mora torej reči, da bo življenje hudobnih na
onem svetu najnesrečnejše, in sicer tembolj nesrečno, čem
več so storili hudega.

251. S katero besedo sklepamo apostolsko
vero ?

Apostolsko vero sklepamo s hebrejsko be¬
sedo: „Amen.“

Razne molitve, ki jih opravljamo, zvršujemo navadno
z besedo: „Amen“, tako tudi apostolsko vero. Ta beseda je
vzeta iz hebrejskega jezika, katerega so nekdaj govorili
Judje, ki so se imenovali tudi Hebrejci.

252. Kaj pomeni beseda „Amen“ ?

Beseda „Ainen“ pomeni: „tako je“, če kaj
potrjujemo, ali: ..tako bodi“, ee želimo, da se
kaj zgodi.

Z besedo „Amen“ torej nekaj potrjujemo, in takrat
pomeni: „tako je“, „resnično.“ To besedo je v potrjenje
svojih izrekov večkrat rabil Jezus Kristus, zlasti, kadar je
hotel kaj slovesno zatrdit : »Resnično, resnično, vam povem“,
slišite mnogokrat v sv evangeliju, kadar Jezus govori. Tudi
mi imamo navado, da to, kar smo povedali, pa nam more¬
biti kdo noče prav verovati, še s kako besedo potrdimo,
postavim: „To je gotovo resali:  „resjetako.“ Isti pomen
ima beseda „Amen“. Ako pristavimo besedo „Amen“ na
konec kake molitve, pa pomeni: „tako bodi“, da bi izrazili
svojo željo, naj bi se zgodilo, za kar smo prosili. Zadnji
pomen ima beseda „Amen“ na koncu Gospodove molitve.

253. Zakaj sklepamo apostolsko vero s
besedo „Anien u  ?

Apostolsko vero sklepamo z besedo „Amen“
ali „tako je“, da potrdimo, da resnično veru¬
jemo vse, kar nas uči.

Beseda „Amen“ torej ni brez razloga na koncu apo¬
stolske vere, zakaj ž njo hočemo reči: Kar smo sedaj molili,

382

to imamo za trdno in gotovo resnico, nad tem nikakor ne
dvomimo; po naukih apostolske vere hočemo tudi živeti in
umreti, ker smo prepričani, da ako tako živimo, ne bomo
zgrešili pota, ki vodi v nebesa, in ako pota tja ne zgrešimo,
. tudi gotovo v nebesa pridemo.

Zvršetek.

„V vseh svojih delih spominjaj se svojih poslednjih
reči in vekomaj ne boš grešil", opominja sv'. Duh (Sir. 7. 40.).
Spominjaj se pri vsem, kar misliš storiti, da pride za
sedanjim življenjem smrt, za smrtjo sodba, za sodbo pa
najsrečnejše ali pa najnesrečnejše življenje, ki bo trajalo
vekomaj. Spomin na večno življenje v nebesih naj te odvrača
od hudega in napeljuje k dobremu, naj te krepča v zoper-
nostih tega življenja, da jih prenašaš z udanostjo v voljo
božjo. Ako pa te ne gane večna sreča, ki je pripravljena v
nebesih pravičnim, da bi se greha varoval in zvesto služil
Bogu, naj te nagne k temu vsaj strah pred večno nesrečo
v peklu Koga bo še mikalo delati hudo, če premisli, da
mu kratko časno veselje prinese na onem svetu večno
trpljenje? In kdo bi se branil na tem svetu nekoliko trpeti,
če pomisli, da ga za kratko trpljenje čaka večno nepopis-
ljivo veselje? Kaj vse prenesejo ljudje, da bi uživali neko¬
liko časnega veselja, mari ne bomo ničesar storili, da si
pridobimo večno veselje? Zato, dragi kristijan! ne išči svoje
sreče v posvetnem veselju; „saj nimamo tukaj stalnega
mesta, temveč iščemo prihodnjega." (Hebr. 13, 14.) Blagor
ti, če živiš tukaj v ponižni veri; tam se ti vera spremeni
v blaženo gledanje. Amen.

O. A. M. D. G.

KAZALO

Prvo poglavje:

O veri in apostolski veroizpovedi.

1. Krščanski nauk: vpr. 1 do 5

Stran

1

7

14

20

27

33

40

47

54

61

68

75

81

89

95

102

109

118

124

132

139

22. Krščanski nauk:

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42
43.

44

45.

46.

47.

48.

49.

50.

51.

52.

99

99

99

99

99

99

99

99

99

99

99

99

99

99

99

99

99

99

99

99

99

99

99

99

99

99

99

99

99

99

vpr. 108 do 113.
„ „ 120.
„ 121 „ 123.

„ 124 „ 130.

„ 131 „ 133.

„ 134 „ 136.

„ 137 „ 138.

„ 139 „ 143.

* 144 „ 147.

„ 148 „ 150.

, 151 „ 154.

„ 155 „ 157.

„ 158 „ 164.

„ 165 „ 169.

„ 170 „ 174.

„ 175 „ 176.

„ 177 „ 181.

„ 182 „ 184.

„ 185 „ 192.

„ 193 „ 197.

„ 198 „ 199.

„ 200 „ 205.

„ 206 „ 210.
„ 211 „ 214.

„ 215 „ 220.

„ 221 „ 225.

„ 226 „ 230.

„ 231 „ 234.

„ 235 „ 241 .

„ 242 „ 246.

„ 247 „ 253.

Stran

147

155

163

171

179

187

195

202

209

216

223

230

237

245

252

261

268

276

283

291

299

305

313

320

328

335

343

351

358

367

374

KATOLIŠKA TISKARNA, LJUBLJANA.



•ig

' )

.