Hl‘. j *JL T3& u*.n^.: • «j$Uj £Vy>*^Y-,>K >f vS^t ->V JvcV*^* * * > . H r .■&* * ^ N. •-~ j r*V • \r *V ** * * jj ' \ ts f> |j *vr . v ^ £ y^2 j ■ l >*v. • „ ^ * -?;>! M','k^i sbs5S,XXi nas Bog po smrti sprejel v ne¬ beško kraljestvo. Na tem svetu prave sreče najti ne moremo, ker je zemlja le solzna dolina, in če bi tudi mislili, da jo imamo, se nam večkrat kar nepričakovano izmuzne, ali pa pride 5 66 smrt, ki razdere vso našo namišljeno srečo. Vender človek bi bil rad srečen, in sicer tako srečen, da bi njegovej sreči ničesar ne manjkalo, tako srečen, da bi njegove sreče nihče ne mogel razdreti. Taka popolna sreča nas čaka v nebesih; Bog nam jo je obljubil za plačilo čednostnega življenja. „ Pravični pa bodo vekomaj živeli“, beremo v knjigi modrosti, „in pri Gospodu je njih plačilo in skrb za nje pri Naj višjem. Zato bodo prejeli častitljivo kraljestvo in lepo krono iz roke Gospodove." (Modr. 5, 16. 17.) Da bi nas Bog po smrti sprejel v nebeško kraljestvo, o katerem piše sv. Pavel: „Oko ni videlo, uho ni slišalo in v nobeno človeško srce ni prišlo, kar je Bog njim pripravil, ki ga ljubijo (I. Kor. 2, 9.), za to še posebno prosimo v drugi prošnji očenaša, ko pravimo: „Pridi k nam tvoje kraljestvo/' Pa ne le moliti moramo, da bi nas Bog po smrti sprejel v nebeško kraljestvo, ampak se moramo tudi po svojih močeh truditi, tako živeti, da bomo dosegli nebesa, moramo za nebesa tudi kaj trpeti; zakaj „nebeško kraljestvo silo trpi, in le silni je nase potegnejo." (Mat. 11. 12.) Ako bomo za nebesa prosili, za nebesa živeli, smemo pričakovati, da nam bo Gospod zaklical: „Pridite, blagodarjeni mojega Očeta, posedite kraljestvo, katero vam je pripravljeno od začetka sveta." (Mat. 25, 34.) Tudi druga prošnja očenaša je jako imenitna, in če se uresniči, se po njej izpolnjuje tudi že prva prošnja, zakaj nikjer se Bogu ne skazuje tista čast, kakor v duši, v kateri on vlada z vero, upanjem in ljubeznijo, kakor v sv. cerkvi in v nebesih; tu se mii služi, kakor on hoče, tudi se on ljubi, kakor zasluži. In kaj si more prositi človek boljšega, koristnejšega, kakor milost, kakor razširjanje kraljestva božjega na zemlji, kakor nebeško kraljestvo? Ljudje si na tem svetu ne morejo misliti večje sreče, kakor če je kdo kralj, vladar, ker menijo, da tisti vse ima, karkoli poželi njegova duša. A kaj je časna sreča v primeri z večno, kaj pozemeljsko kraljestvo v primeri z nebeškim? Zvršetek. V prvi prošnji očenaša prosimo, da bi se božje ime nikdar ne onečeščevalo ali sramotilo, temveč častilo in hvalilo; da bi vsi ljudje spoznavali Boga s pravo vero in ga pove¬ ličeval 1 ! s krščanskim življenjem. V tej prošnji pozabimo na same sebe in mislimo le na božjo čast in slavo, zato pa je 67 tudi ta prošnja najbolj vzvišena. Pa tudi druga prošnja, v kateri prosimo, da bi vladal Bog v nas z vero, upanjem in ljubeznijo, da bi se razširjalo in utrjevalo božje kraljestvo na zemlji, da bi nas Bog sprejel po smrti v nebeško kraljestvo, je zelo imenitna. Kristus sam je rekel: „Iščite najpoprej božjega kraljestva in njegove pravice.“ (Mat. 6, 33. > Ako torej prosimo: „Pridi k nam tvoje kraljestvo", izpolnjujemo zvesto, kar nam je Kristus naročil. Posvečujmo božje ime, iščimo božje kraljestvo v tem življenju, da bomo v prihodnjem vekomaj častili Boga v nebeškem kraljestvu. Amen. 62. Krščanski nauk. „Oče naš, kateri si v nebesih!" nagovarjamo Boga v Gospodovi molitvi. S temi besedami spoznavamo Boga za svojega očeta, sebe za njegove otroke. Dober, ljubeč otrok mora najpoprej prositi tega, kar je očetu v čast, zato pro¬ simo tudi mi najpoprej: „Posvečeno bodi tvoje ime!“ Ko smo po¬ skrbeli za očetovo čast, smemo in moramo misliti tudi na lastno blaginjo, in sicer na najboljše, kar smemo in mo¬ remo pričakovati od svojega nebeškega Očeta, na nebeško kraljestvo. „Ako pa otroci, smo tudi dediči." (Rimlj. 8, 17.) Zato prosimo v drugi prošnji očenaša: „Pridi k nam tvoje kraljestvo." 292. Kako se glasi tretja prošnja očenaša ? Tretja prošnja očenaša se glasi: ..Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji.“ Ako hoče prejeti otrok dedščino po svojem očetu, si jo mora poprej nekako zaslužiti s tem, da zvesto izpolnjuje v vseh slučajih očetovo voljo, četudi mu je včasih prav težko. Prav tako mora kristijan, otrok božji, izpolniti voljo božjo, ako hoče vsprejet biti v nebeško kraljestvo. Kristus naravnost pravi: „Ne vsak, kateri mi pravi: Gospod! Gospod! pojde v nebeško kraljestvo", ampak kdor stori voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, pojde v nebeško kraljestvo" (Mat. 7, 21.) Zaradi tega je prav umestno in spodobno, da sledi za prošnjo: „Pridi k nam tvoje kraljestvo", takoj tudi prošnja: „Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji." 68 293. Česa prosimo v tretji prošnji oče- naša? V tretji prošnji oeeuaša prosimo milosti: 1. (la bi izpolnjevali božjo voljo na zemlji vselej tako natanko in z veseljem, ka¬ kor jo izpolnjujejo angeli in svetniki v nebesih. Volja božja je zapisana v deseterih božjih zapovedih, katere je Bog dal ne le za izraelsko ljudstvo, ampak za nas vse. V deseterih božjih zapovedih so natančno povedane dolžnosti, katere imamo do Boga, do samega sebe in do bližnjika. Bog nam je dalje svojo voljo razodel po svojem Sinu Jezusu Kristusu in nam jo še sedaj razodeva po sveti katoliški cerkvi. Ne moremo se torej izgovarjati, da nam je volja božja neznana. Volja očetova mora vsakemu otroku biti draga, sveta. Naš božji Vzveličar je rekel: „Moja jed je, da storim voljo tega, kateri me je poslal." (Jan. 4, 34.) Kar je jed in pijača za telo, to je bilo za našega Vzveličarja izpolnjevanje volje nebeškega Očeta. Zopet drugokrat je rekel: „Z nebes sem prišel, ne da bi delal svojo voljo, ampak voljo tistega, kateri me je poslal' 4 (Jan. 6, 38.) Mi smo učenci Kristusovi, kar poveda že naše ime kristijan, zato pa mo¬ ramo, kakor on, izpolnjevati voljo božjo; mi se imenujemo njegovi bratje in sestre, kar pa smo le tedaj, ako po nje¬ govem vzgledu izpolnjujemo voljo njegovega in našega Očeta, kakor je sam rekel: »Kdorkoli stori voljo mojega Očeta, kateri je v nebesih, tisti je moj brat, sestra in mati" (Mat. 12, 50.) Voljo božjo izpolnjevati je naše najimenitnejše opra¬ vilo na zemlji, zakaj volja božja je pravilo vse svetosti in popolnosti. Dasitudi vemo, da je naša najimenitnejša dolžnost izpolnjevati v vseh rečeh voljo božjo, se vendar le kaj rado zgodi, da ne ravnamo po volji božji, ampak po svoji trmi, ker se je vsled izvirnega greha naša volja nagnila k hudemu. Ali ni torej potrebno, da prosimo Boga, naj nam pomaga s svojo milostjo, da bomo vselej izpolnjevali njegovo voljo? To pa še ni dovolj, da sploh izpolnjujemo voljo božjo, ampak izpolnjevati jo moramo tudi natanko, kar se zgodi, ako smo zvesti tudi v malem, ako se tudi malih prestopkov zoper božje in cerkvene zapovedi skrbno ogibljemo. Božjo 69 voljo izpolnjevati moramo tudi z veseljem, radovoljno, iz spoštovanja in ljubezni do Boga, ne pa zato, ker se bojimo njegovih kaznij; zakaj veselega darovalca ljubi Bog “ (II. Kor. 9, 7.) Natanko in z veseljem izpolnjujejo voljo božjo angeli in svetniki v nebesih. „Hvalite Gospoda vsi angeli njegovi, močni junaki, ki storite njegovo povelje, ki slušate glas njegove besede. Hvalite Gospoda vse vojne trume nje¬ gove, služabniki njegovi, ki storite voljo njegovo. 1 ' (Ps. 102, 20, 21.) Ta psalm kaže, da se v nebesih natanko izpolnjuje volja božja. Tudi volja svetnikov se popolnoma sklada z voljo božjo, tako, kakor bi bili le ene volje, tako, da se nič ne razlikuje od volje božje. ,,Kdor se drži Go¬ spoda 11 , piše sv. Pavel, „je en duh 11 (ž njim) (I. Kor. 6, 17.), misli, hoče in dela, kakor Gospod hoče. Angeli in svetniki nam dajejo najlepši vzgled, kako naj tudi mi natanko in z veseljem izpolnjujemo voljo božjo, zato pravimo: Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji. — V drugi prošnji očenaša še prosimo milosti: 2. da bi se vdali v voljo božjo tudi v trpljenju in bridkostih. „Dobro in hudo, življenje in smrt, uboštvo in bogastvo je od Boga 11 (Sir. 11, 14.) beremo v Sirahovih bukvah. Mar¬ sikatero trpljenje in marsikatera bridkost prihaja od Boga, mnogo trpljenja in bridkosti si zakrivimo sami, a mnogo trpljenja in bridkosti nam napravljajo tudi brezsrčni ljudje, kakor zaničevanje, zasramovanje, obrekovanje in druge kri¬ vice. V trpljenju in bridkostih, katere nam Bog pošilja, po¬ sebno pa v takih, katere nam napravljajo brezsrčni ljudje, nam je težko, zelo težko vdati se v voljo božjo: neradi drugim odpuščamo, težko potrpimo krivice, itd. V takih slučajih se moramo spomniti, da Bog sicer naravnost noče brezsrčnosti ljudij, vender pa jo iz tehtnih razlogov dopušča, ali zato, da bi nam dal priložnost vaditi se v potrpežljivosti, v po¬ nižnosti in v drugih krščanskih čednostih, ali pa zato, da bi nas časno kaznoval zavoljo naših hudobij, v večnosti pa nam prizanesel. Vsigdar nas mora tolažiti misel: Bog to do¬ pušča, je to gotovo zame dobro, zato pa hočem vse potrpež¬ ljivo sprejeti in prenašati ter tako izpolniti njegovo sveto voljo. Prelep vzgled vdanosti v voljo božjo nam je sveto¬ pisemski Job. Imel je deset otrok in silno veliko premoženje. 70 Z dopuščenjem božjim pa je izgubil svoje premoženje, svoje otroke, in končno so se mu izpustili po vsem životu od podplata do temena hudi tvori. Na gnojišču sedeč si je strgal s črepinjo gnoj iz svojih ran. A kako se je vedel v svoji nesreči? Je li godrnjal? Nikakor ne, ampak ves vdan v voljo božjo je rekel: „Gospod je dal, Gospod je vzel; kakor je Gospodu dopadlo, tako se je zgodilo; bodi češčeno Go¬ spodovo ime.“ (Job 2, 21.) Jezus Kristus je molil na Oljski gori: ,,Moj Oče! ako je mogoče, naj gre od mene ta kelih", a pristavil je takoj: „pa vender ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.“ (Mat. 26, 39.) Ko so sv. mučenca Epikteta in Atona mučili z železnimi kremplji in z gorečimi plameni¬ cami, sta v enomer ponavljala besede: „Gospod! naj se zgodi nad nama tvoja sveta volja.“ Ako tudi nad nas pride kako trpljenje, kaka bridkost, mislimo si: Gospodova volja je to! ter vdano in pobožno recimo: „Zg6di se tvoja volja!“ 294. Kako se glasi četrta prošnja očenaša ? Četrta prošnja očenaša se glasi: „l)aj nam danes naš vsakdanji kruli.“ Bog sicer ve, da potrebujemo vsakdanjega kruha, zato nam je tudi Kristus rekel: „Ne skrbite tedaj, rekoč: Kaj bomo jedli, kaj bomo pili, ali s čim se bomo oblačili? Saj ve vaš Oče nebeški, da vsega tega potrebujete" (Mat. 6, 31.), a vender nas je učil moliti: „Daj nam danes naš vsakdanji kruh." Zakaj pač? Ne zato, kakor bi ne bil že sam nebeški Oče voljan nam podeliti vse, česar potrebujemo, ampak, da bi nas opomnil, da vse dobro, kar je nam treba za dušo in telo, prihaja od nebeškega Očeta. „Vsak dober dar in vsako popolno darilo je od zgoraj, ki prihaja od Očeta svetlobe" (Jak. 1, 17.) 295. Česa prosimo z> četrti prošnji očenaša ? V četrti prošnji očenaša prosimo, da M nam Bog dal vsega, česar vsak dan potrebu¬ jemo za dušo in telo. Beseda „kruh“ v četrti prošnji očenaša ne pomeni samo tega, kar mi v vsakdanjem življenju imenujemo kruh, ampak sploh vse, kar potrebujemo za dušo in telo. Človek ima dvojno 71 življenje, namreč telesno in duhovno življenje; oboje si mora ohraniti, pred vsem pa duhovno življenje duše, posvečujočo milost božjo. Zato je rekel Jezus: „Delajte ne za jed, katera mine, ampak za jed, katera ostane v večno življenje, katero vam bo dal Sin človekovi (Jan. 6, 27.) Dušni živež, dušni kruh je zlasti milost božja, dejanska kakor posvečujoča; dušni kruh je beseda božja, ki se razlaga v pridigah in krščanskih naukih. Kristus pravi: „Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz ust božjih." (Mat. 4, 4.) Najboljši dušni živež pa je sv. Rešnje Telo, ki se imenuje navadno nebeški kruh, kruh življenja. O njem pravi Kristus: „Kruh, katerega vam bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta“, in: „Moje meso je res jed, in moja krv je res pijača." (Jan. 6, 52. 56.) Ta kruh smemo še prav posebno imenovati „naš" kruh, ker ga smejo le tisti uživati, ki so po milosti postali otroci božji, smemo ga tudi imeno¬ vati „vsakdanji" kruh, ker bi ga po vzgledu prvih kristijanov vsak dan morali uživati. Ker potrebujemo dušni kruh tako nujno, da si ohranimo duhovno življenje, prosimo v četrti prošnji, da bi nam Bog svojih milostij, da bi nam besede božje nikdar ne odtegnil in nam milostno dodelil toliko srčno čistost, da bi vredno in pridoma prejemali sv. Rešnje Telo. Ako prosimo: „Daj nam danes naš vsakdanji kruh“, prosimo tudi za vse ono, česar nam je treba za telo, kakor: živež, pijača, stanovanje, obleka itd. Za kruh nas je učil Jezus prositi v znamenje, da naj le za take reči prosimo, ki so nam k življenju neobhodno potrebne, kakor kruh, ne pa za nepotrebne. „Ako pa imamo živež in obleko, bodimo s tem zadovoljni", pisal je sv Pavel. (I. Tim. 6, 8.) Bogastvo kakor velika revščina lahko človeka v grehe zapelje. Modri je zaradi tega molil: „Ne dajaj mi ne uboštva, ne bogastva; podeli mi le kolikor je v živež treba, da kje presit ne bom napeljevan te tajiti, in ne rečem: Kdo je Gospod? ali da po revščini prisiljen ne kradem, in krivo ne prisegam pri imenu svojega Boga" (Preg. 30, 8. 9.), da bi ušel svetni kazni. Prosimo tudi mi, da bi nas Bog obojega varoval, bogastva in revščine. — Mi prosimo: „Daj“, v znamenje, da sami od sebe nič nimamo, ampak da vse pričakujemo le od dobrot¬ ljivosti božje. — Mi ne prosimo: „Daj mi", ampak: „Daj nam", da bi se spominjali, da smo bratje in sestre med seboj, da moramo vsakdanji kruh drug drugemu iz srca privoščiti, 72 in od tega, kar več imamo, ubožnejšim deliti. — „Daj nam danes“, prosimo zato, ker moramo spoznavši revščino vsak dan prositi Boga, in se vsak dan spominjati, da nam vse dobro vsigdar le od njega prihaja. Tako mora moliti revež in bogatin, ker tudi največje bogastvo v malo urah lahko izgine, kakor vidimo pri Jobu, ki je bil zjutraj še bogat knez, zvečer pa oropan vsega svojega premoženja. — „Daj nam danes naš kruh“, prosimo v znamenje, da nismo tujega kruha željni, katerega bi si pridobili po nepoštenem potu, postavim, z goljufijo, odrtijo, tatvino, z zvijačami ali kako drugače, ampak, da bi radi le tisti kruh, ki si ga pridobimo na pravičen in pošten način s tem, da pridno delamo z ro¬ kami ali z glavo. — Slednjič nas je Kristus učil moliti za „vsakdanji kruh“, nam v opomin, da ne smemo preveč skrbeti za prihodnjost, da naj si ne nabiramo zakladov, kar bi nam le škodovalo, ker bi zaradi posvetnih skrbi zanemarjali svoje vzveličanje. „Ne skrbite tedaj za jutri 11 , opominja Vzve- ličar; „zakaj jutrišnji dan bo sam zase skrbel 11 (Mat. 6, 34.) S tem seveda ni rečeno, da bi ne smeli skrbeti za prihodnost, marveč je to zelo dobro in hvalevredno, da, celo dolžnost, le gledati moramo, da se preveč ne zarijemo v posvetne skrbi, da pri takih skrbeh ne pozabimo na Boga in na svojo dušo. 296. Kako se glasi peta prošnja očenaša? Peta prošnja oeenaša se glasi: „Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom / 1 Oče, ki je že sam na sebi vse časti vreden, ki je pri¬ pravil svojim otrokom prelepo dedščino in vrhutega skrbi za vse potrebe svojih otrok, da bi lažje izpolnjevali njegovo voljo in dosegli obljubljeno dedščino, tak oče bi se pač nikdar in na nikak način tudi v kakej mali reči ne smel žaliti, ampak vsikdar bi se mu morala skazovati dostojna čast, ljubezen in pokorščina. A premnogokrat se dogaja baš nasprotno. Kakor se pozemeljskim očetom ne skazuje vsikdar dolžno spoštovanje, ljubezen in pokorščina, tako se tudi Bogu ne, marveč se dostikrat prav nehvaležno žali. Kristus nas je zaradi tega učil moliti: „Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. 11 Beseda dolg pomeni 73 grehe.Tonam spričujejo besedeJezusove: „Ako ljudem odpustite njih grehe, bo tudi vam vaš Oče nebeški odpustil vaše pregrehe/' (Mat. 6, 14.) Sv. Avguštin pravi: „Kaj je dolg drugega kakor greh?" Grehi se imenujejo dolgovi,ker se z grehi odreka Bogu dolžna čast, ljubezen in pokorščina, ker je grešnik dolžan dati Bogu neko zadoščenje za nečast, katero mu je storil z grehom, in ker je dolžan pretrpeti kazen, ki si jo je z grehom nakopal. v 297. Česa prosimo v peti prošnji očenaša? V peti prošnji očeiiaša prosimo, da M nam Bog odpustil naše grehe tako, kakor tudi mi iz srca odpuščamo tistim, ki so nas razžalili. Noben človek ne more reči o sebi, kar je rekel Kristus : „Kdo izmed vas me bo prepričal greha?" (Jan. 8, 46), ker vsakdo več ali manj greši. „Ako pravimo, da greha nimamo, sami sebe zapeljujemo, in resnice ni v nas“, piše sv. Janez. (I. Jan. 1, 8.) „V mnogem se pregrešimo vsi“, piše sv. Jakob (3, 2.). Ker smo vsi grešniki in ker je greh največje zlo in vir vsega zlega, potrebujemo tudi vsi odpuščenja, in zato moramo tudi vsi moliti: „Odpusti nam naše dolge", odpusti nam grehe in kazni za greh. Mi prosimo, da bi nam Bog odpustil naše grehe tako, kakor tudi mi iz srca odpuščamo tistim, ki v so nas razžalili, in tega ne prosimo brez tehtnega vzroka. Že v starem zakonu je opominjal modri: »Odpusti svojemu bližnjiku, ako te je razžalil; in tedaj bodo tudi tebi, ako prosiš, grehi odpuščeni." (Sir. 28, 2.) In kaj pravi Kristus? „Odpuščajte, in vam bo odpuščeno... S kakeršno mero namreč boste merili, s tako se vam bo odmerjalo." (Luk. 6, 37. 38.) Drugje pa pravi: „In kadar se molit vstopite, odpustite, ako kaj čez koga imate, da tudi vaš Oče, kateri je v nebesih, vam odpusti vaše grehe. Ako pa vi ne odpu¬ stite, tudi vaš Oče, kateri je v nebesih, vam ne bo odpustil vaših grehov." (Mark. 11, 26. 27.) In kaj je tudi bolj spo¬ dobno, kakor da mi iz srca odpuščamo svojim razžalnikom? Ali bi ne bila brezmejna predrznost, ko bi hoteli, naj nam Bog odpusti^naše grehe, mi bi pa ne hoteli odpustiti? Ali je naše razžaljenje morda večje od razžaljenja božjega? Kdor noče odpustiti, tudi sam nima upati odpuščenja; zakaj kadarkoli moli: ,,Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi 74 odpuščamo svojim dolžnikom' 4 , pravzaprav prosi, naj mu Bog ne odpusti, kakor tudi on noče odpustiti. „Kdor noče odpustiti", pravi sv. Krizostom, „dela to, kar oni, ki brusi meč, ne da bi ga rabil proti svojemu sovražniku, ampak da bi prebodel lastno truplo." Odpustiti pa moramo iz srca, to se pravi, ne samo delati se, kakor bi odpustili, ampak biti moramo dobri tudi v srcu svojemu razžalivcu. Odpustiti moramo vsakemu, in sicer tolikokrat, kolikorkrat nas razžali. Apostol Peter je nekdaj Jezusa vprašal: „Gospod ! kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, ako greši zoper mene: ali sedemkrat?" Peter je mislil, da bi bilo to že silno veliko¬ dušno. Toda Jezus mu odgovori: „Ne rečem ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat." (Mat. 18, 21. 22.) Isto je zahteval, ko je rekel: „Ako (tvoj brat) sedemkrat na dan greši zoper tebe, in se sedemkrat na dan povrne k tebi rekoč: Žal mi je; odpusti mu.“ (Luk. 17, 4.) Tudi hitro moramo odpustiti, zakaj sv. Pavel piše: „Ce se jezite, nikar ne grešite; solnce naj ne zaide v vaši jezi." (Efež. 4, 26.) Da odpuščamo svojim razžalivcem, zahteva Gospod zato, ker imamo skupnega Očeta v nebesih, in moramo torej po bratovsko ljubiti svojega bližnjika, ne le tistega, ki nam je naklonjen, ampak tudi onega, ki nam je sovražen, ker je tudi on otrok nebeškega Očeta. Z v r š e t e k. „Odloži svojo voljo, in pekla ni več", rekel je neki duhovni učenik. Odložimo svojo voljo, dragi kristijani, in prosimo Boga, da bi mogli v vseh rečeh izpolnjevati natanko in z veseljem njegovo voljo, vdajmo se v voljo božjo tudi v trpljenju in bridkostih, potem smo na potu popolnosti, na potu v nebesa. Prosimo zaupno od Boga vsega, česar potre¬ bujemo za dušo in telo, da nam bo mogoče izpolnjevati prav njegovo voljo, delajmo pa tudi sami pridno, da nam ne bo primanjkovalo, kar je za življenje potrebno. Ker pa vsled prirojenih slabostij tolikokrat pademo v grehe, prosimo ga tudi vsak dan odpuščenja, in da nam bo rajše odpustih odpustimo tudi mi iz srca vsem, ki so nas razžalili. „Kako dobro in kako prijetno je, ako bratje skupaj prebivajo." (Ps. 132, 1.) Amen. 75 63. Krščanski nauk. Greh je edino in največje zlo in vir vsega zlega. V greh silno lahko zabrede človek, ker je že od svoje mla¬ dosti nagnen bolj k hudemu, kakor pa k dobremu. „Čut in misel človeškega srca sta nagnena k hudemu od njegove mladosti. 14 (I. Mojz. 8, 21.) Modri Salomon je rekel: „Ni človeka, da bi ne grešil.“ (III. Kralj. 8, 46.) Ker smo vsi grešniki, učil nas je Jezus Kristus moliti: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. 11 Komur prihaja ta prošnja iz resnično skesanega srca, bo tudi trdno sklenil, da ne bo več žalil ljubega Boga. A on ve, da se je težko obvarovati greha, in zaradi tega prosi pomoči v šesti prošnji očenasa. 298. Kako se glasi šesta prošnja očenaša ? Šesta prošnja očenaša se glasi: ,,in nas ne vpelji v skušnjavo/* Skušnjava se sploh imenuje vsako napeljevanje in vabljenje v greh. Ako nas kdo kam vabi, kamor nas ni baš volja iti, prav lepo in sladko govori, popisuje, kako bo tam prijetno, veselo itd., da bi vzbudil v nas neko hrepenenje tja iti in slednjič nagnil našo voljo, dobil naše privoljenje. Prav tako dela tudi skušnjava. Predočuje nam prijetnosti greha, kak časen dobiček, ki nam priraste iz greha, kako čast, ki jo bomo dosegli s pomočjo greha, da bi se nam vzbudilo hrepenenje po tistem in bi končno privolili v greh. Skušnjave nas nadlegujejo vse življenje od zibeli do groba. „Vojska je človeško življenje na zemlji 11 , pravi pobožni Job. (7, 1.) Ta vojska je tem hgjša, čem bolj si kdo prizadeva zvesto služiti Bogu. „Sin“, govori sv. Duh, „ko stopiš v službo božjo, pripravi svojo dušo za skušnjavo/ 1 (Sir. 2, 1.) Naj¬ svetejši Tezus sam je bil skušan, in največji svetniki so * dostikrat imeli tudi najhujše skušnjave. Skušnjava, ki nas vabi v greh, ne prihaja nikdar od Boga, ker je neskončno svet in zaradi tega greh sovraži nad vse. „Nihče“, tako piše sv. Jakob, „ko je skušan, ne reci, da je od Boga skušan; zakaj Bog se ne da skušati v hudo, in tudi nikogar ne skuša/ (Jak. 1, 13.) Ker Bog nikogar ne skuša, pomenijo besede: 76 „vpeljati v skušnjavo 1 ' toliko, kakor skušnjavo pripustiti. Skušnjave imeti, skušnjave čutiti ni greh, ako je le človek sam ne zakrivi; greh se še le stori, ako se skušnjavi takoj odločno in resno ne ustavljamo, ampak v njo privolimo. Da se obvarujemo skušnjav in jih premagamo, imamo več pri¬ pomočkov, kakor: čuječnost, delavnost, vojskovanje, beg, pogosto in vredno prejemanje sv. zakramentov itd., vender najpripravniši pripomoček je molitev.Jezus sam jo je poleg čuječnosti zlasti priporočil, rekoč: „Cujte in molite, da ne pridete v skušnjavo. 11 (Mat. 26, 41.) Kakor hitro pričneš moliti, nehaš grešiti; in ko skleneš roke k molitvi, izgine skušnjava iz srca“, rekel je sv. Avguštin. Sv- Frančišek Salezij pa veli: „Kakor hitro začneš občutiti skušnjavo, stori, kakor bojazljivi mali otroci, kateri takoj pribežijo k očetu in materi ali jih kličejo vsaj na pomoč, kadar zagledajo kako divjo zver; tako zateci se tudi ti k Bogu in prosi ga pomoči." To storimo, če prosimo: ,.In nas ne vpelji v skušnjavo." 299. Česa prosimo v šesti prošnji očenaša? T šesti prošnji očenaša prosimo, da M nas Bog obvaroval skušnjav ali nam dal vsaj mi¬ lost, premagati je. Pred vsem prosimo torej v šesti prošnji očenaša, da bi se nam skušnjava ne bližala, da bi skušnjav ne imeli, da bi jih Bog zabranil, nas pred njimi obvaroval; prosimo pa tudi, da bi nam Bog dal vsaj milost, premagati skušnjave; ako za nas ni koristno, da bi popolnoma izostale. Gospod resnično pomaga tistim, ki ga zaupljivo prosijo pomoči zoper skuš¬ njave. Sv. Peter piše: „Gospod ve pobožne rešiti iz skuš¬ njave." (II. Petr. 2, 9.) Da Gospod ppmaga v skušnjavah, nam pričajo premnogi vzgledi iz sv. pisma, kakor iz živ¬ ljenja svetnikov. Egiptovski Jožef, čista Suzana, sv. Pavel, so imeli silno hude skušnjave, a z milostjo božjo so jih premagali; sv. Anton puščavnik, sv. Tomaž Akvinski, sveti Frančišek in drugi so v zaupni molitvi prosili v skušnjavah pomoči božje in bili so uslišani. Prosimo pomoči tudi mi! „Bog pa je zvest, ki vas ne bo pustil skušati bolj, kakor premorete, temveč bo storil s skušnjavo tudi izid, da jo zmagate." (I. Kor. 10, 13.) 77 300. Odkod prihajajo skušnjave? Skusil j ave prihaj aj o: 1. iz liude poželjivosti. Huda poželjivost je žalosten nasledek izvirnega greha in ostane v človeku tudi še potem, ko se mu odpusti izvirni greh pri sv. krstu. Huda poželjivost ima svoj sedež v našem mesu, zaradi česar beseda meso pomeni večkrat isto, kar beseda huda poželjivost. Naš Gospod in Vzveličar Jezus Kristus pravi: „Duh je voljan, ali meso je slabo.“ (Mat. 26, 41.) Sv. Pavel pa piše: „Meso poželi zoper duha, duh pa zoper meso; ta dva sta namreč drug drugemu nasprotna.“ (Gal. 5, 17.) „Vsak pajeskušan“, piše sv. Jakob, „kadar je od svojega poželjenja vabljen in vlečen." (Jak. 1, 14.) Sv. apostol in evangelist Janez našteva trojno pože¬ ljenje, ko pravi: „Vse, kar je na svetu je poželjenje mesa, in poželjenje oči, in napuh življenja." (I. Jan. 2, 16.) Poželjenje mesa vzbuja v nas nečiste misli in želje, želje po nezmernem uživanji jedi in pijače; poželjenje oči vzbuja nam lakomne misli, hrepenenje po bogastvu; napuh življenja vzbuja nam prevzetne misli po prednosti, nečimerne misli po časti in slavi. Huda poželjivost je eden izmed najhujših sovražnikov naše duše, in sicer je tem hujši in nevarnejši, ker se je nikdar iznebiti ne moremo, ker smo prisiljeni jo neprenehoma seboj nositi od rojstva do groba. Sam sv. Pavel, velik apo¬ stol Kristusov, ki je tri svoje meso, da bi ga ne zapeljalo v grehe, toži: „Imam dopadenje nad božjo postavo po notranjem človeku; čutim pa drugo postavo v svojih udih, katera se bojuje zoper postavo mojega duha, katera me deva v sužnost pod postavo greha, katera je v mojih udih. Jaz nesrečen človek! kdo me bo rešil telesa te smrti"? (Rimlj. 7, 22—24.) O, koliko grehov se stori, ker človek bolj posluša hudo poželjivost, kakor pa zdravi razum! Zdravi razum pravi človeku: M61i, pojdi v cerkev! meso pa je za to preleno in se ustavlja. Zdravi razum pravi: Ne pijančuj, ker je to škodljivo za dušno in telesno zdravje! mesu pa pijančevanje ugaja. Zdravi razum pravi: Ne nečistuj, ker nečistost skruni dušo in telo, a poželjivo meso ima nad najgršim grehom največje veselje. Ker človeka njegovo meso napeljuje v toliko grehov, so je imeli svetniki za najhujšega sovražnika, in je krotili, kakor so le mogli, da bi jih ne zapeljalo v grehe. 78 Tudi mi ne pozabimo, da ni naše meso gospodar, ampak da je naša duša gospodinja, in zato glejmo, da bo naše meso vselej duši pokorno, ako pa noče biti, je kaznujmo, da ne postane preoblastno, da se duši preveč ne bo upiralo. — Skušnjave prihajajo: 2 . od sveta, to je od liudobnih ljudij. Kristus pravi, da so otroci tega sveta modrejši v svo¬ jem rodu, kakor pa otroci luči“ (Luk. 16, 8.), da so jako prebrisani in spretni v zapeljevanju. Hudobni ljudje vabijo nedolžne duše z ozkega pota, ki pelje v življenje, na široko pot, ki pelje v pogubljenje, pred vsem se svojimi nauki. Take pogubljive nauke daje hudobni svet zlasti neizkušeni mladini. „Mladost je norost“, slišimo večkrat govoriti; ,,človek le enkrat živi. in to življenje je treba uživati, dokler je čas“; „cvetlic je treba trgati, dokler ne zvenejo“; „dokler si na svetu, moraš tudi s svetom živeti.“ Tako in enako govori dandanašnji svet, in neizkušena mladina, kateri so taki nauki silno všeč, ker se prilegajo njeni poželjivosti, njenim strastim, ne pomišlja dolgo, so li taki nauki tudi pravi ali ne, se ne vprašuje ali so koristni ali škodljivi, ampak začne kar lahkomišljeno po njih živeti, ter se pogrezne v strašne pre¬ grehe, iz katerih se pozneje silno težko, ali celo ne izkoplje — Hudobni ljudje vabijo v greh tudi s slabimi vzgledi. „Besede mičejo, vzgledi pa vlečejo“, pravi že latinski pre¬ govor. Zakaj se mnogotere pregrehe dandanes ljudem ne zdijo več strašne in ostudne? Zato, ker vidijo ali slišijo, da je tem pregreham udanih silno mnogo ljudij, tudi takih, ki bi morali svetiti drugim z najlepšimi vzgledi, ki so pred svetom v visoki časti, ker le prepogostokrat slišijo, da se nekateri s svojimi hudobijami še celo hvalijo. Ker je torej svet tolik sovražnik naših duš, ali ni potrebno, da se hrabro ustavljamo njegovemu zapeljevanju? „Ne ravnajte se po tem svetu“, opominja nas sv. Pavel.“ (Rimlj. 12, 2.) — Skušnjave prihajajo: S. od hudobnega dulia. Hudobni duh je zaprisežen sovražnik naših duš. Sv. Tomaž Akvinski pravi: »Zavist,' katera navdaja hudiča vsled tega, da ima iz zemlje narejena stvar zasesti njegovo mesto v nebesih in uživati obličje božje, mu de huje, kakor smolnati 79 in žvepleni plameni peklenski."- (In (Juodlibeticis 9. 8.) Iz zavisti nas torej hudobni duh zalezuje in pogubiti skuša. On je skušal in zapeljal naša prva roditelja, Adama in Evo, da sta jedla sad prepovedanega drevesa; on je zalezoval potrpežljivega Joba, zalezoval je apostole, da bi jih presejal, kakor pšenico (Luk. 22, 31.), da, drznil se je celo stopiti pred Kristusa in ga je trikrat skušal; preslepil je Judeža Iškarijota, da je izdal svojega Gospoda, premotil je Ananija in Satiro, da sta lagala sv. Petru, on sploh zalezuje vsakega človeka vzbujaje v njem poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja. Jezus sam imenuje hudobnega duha „morivca od začetka* zato, ker si prizadeva umoriti naše duše za večno življenje. Sv. Peter pa primerja tega našega dušnega sovraž¬ nika rujovečemu levu, ko piše: „Bratje! bodite trezni in čujte; zakaj vaš zopernik, hudobni duh, hodi okoli, kakor rujoveč lev, in išče, koga bi požrl. (I. Petr. 5, 8.) Sv. Pavel pravi: „Oblecite božje orožje, da morete obstati pred zalezo¬ vanjem hudobnega duha; ker se nam ni vojskovati zoper meso in kri, ampak zoper poglavarstva in oblasti, zoper gospodovavce tega temnega sveta, zoper hudobne duhove v podnebju." (Efez. 6, 11. 12.) Ker nam hudobni duh napravlja toliko hudih skušnjav, da bi po besedah sv. Lavrencija Justinijanovega ,,noben človek ne bil vzveličan, ako bi mu Bog prepustil vso oblast, se po pravici imenuje v sv. pismu kar naravnost „skušnjavec“. „In skušnjavec je k njemu stopil." (Mat. 4, 3.) 301. Zakaj Bog pripušča skušnjave? Bog pripušča skušnjave, da nas ohrani ponižne in euječe, da nas skuša in nam po- množuje zaslužen j e. Sv. pismo pravd: „Začetek vsakega greha je napuh." (Sir. 10, 15.) In res, napuh je bil kriv, da so se pregrešili nekdaj tako srečni in dobri angeli (Iz. 14, 13. 14.), napuh je bil kriv, da sta se pregrešila naša prva roditelja, Adam in Eva, ter pahnila sebe in ves svoj zarod v brezmejno nesrečo, in napuh je še dandanes oče premnogih grehov 7 . Napuh stori, da se marsikdo povzdiguje nad svoje vrstnike zavoljo prednosti, ki mu jih je Bog podelil; napuh vzbuja v marsikom misli, da se iz lastne moči lahko varuje greha itd. 80 Da bi Bog to zabranil in nas ohranil ponižne, pripušča skuš¬ njave. V skušnjavi človek spozna, da nima vzroka povzdi¬ govati se nad druge, se za boljšega imeti, dobro sebi pri¬ pisovati, ker prebiva v njem toliko hudih nagnjenj, ki ga vabijo v greh; v skušnjavi spozna, kako lahko pade iz visočine čednostij v brezdno pregreh, kako lahko postane iz ljubljenega otroka božjega otrok jeze božje, iz dediča večnega vzveličanja dedič večnega pogubljenja; v skušnjavi spozna, kako je slab, in da je med duhovnim življenjem in duhovno smrtjo le en korak. Reči si mora s psalmistom: „Ako ne bi pomagal mi Gospod, skoro bi prebivala moja duša pred peklom(Ps. 93, 17.) Tako spoznanje pa ohrani človeka ponižnega, kakor nam je priča apostol narodov, sv. Pavel. On je več delal, več trpel, kakor vsak drug apostol, delal je največje čudeže in bil zamaknen v tretje nebo. Kako bi ga vse to moglo storiti prevzetnega! A da bi se to ne zgodilo, porinil je Gospod pred vrata njegovega srca nekak zapah — skušnjavo. On sam piše: „In da se zavoljo velikega razodetja ne prevzamem, mi je dano želo v moje meso, angel satanov, da me bije. Zategavoljo sem trikrat prosil Gospoda, da bi odstopil od mene; pa mi je rekel: Dovolj ti je moja milost, zakaj moč se v slabosti spopolnjuje.“ (II. Kor. 12, 7—9.) — Kdor ve, da ga povsod zalezujejo sovražniki, da ni nikjer varen pred njimi, skrbno pazi, da kateremu v roke ne pride, ali pa, če mu je prišel, se mu skuša izmuzniti ali ga premagati. Skušnjave so naši dušni sovražniki, ki nas povsod zalezujejo. Kdor je o tem prepričan, je tudi čuječ in se brez potrebe ne bliža skuš¬ njavi; ako ga napade skušnjava, se brzo ustavlja, da ga pre¬ magati ne more, ravnaje se po opominu sv. Pavla, ki pravi: »Bratje! glejte, kako bi varno hodili“ (Efež. 5, 15.) „on gleda, da ne pade" (I. Kor. 10, 12.), on s strahom in trepetom dela za svoje vzveličanje." oe bolj čuječ postane človek, ako ga je ta ali ona skušnjava že kedaj v greh zapeljala, kakor nam kaže vzgled apostola Petra. Včasi Bog pripušča skuš¬ njave v kazen za našo prejšnjo nezvestobo. Sveta Marija Egipčanska je šla v puščavo pokorit se za svoje grehe, Bog pa je pripustil, da so jo sedemnajst let mučile silno hude skušnjave zoper sv. čistost, in sicer zato, ker je po sporo¬ čilu sv. Cozima sedemnajst let v Egiptu nečisto živela. Bog jo je torej kaznoval prav s tem, s čemur ga je poprej žalila, in sicer so skušnjave trajale toliko let, kolikor je poprej pregrešno živela. ■ 81 Beseda skušati ne pomeni le „vabiti v greh", ampak tudi poskušati. Tako n. pr. skuša učitelj učenca, da bi se prepričal, se je li kaj učil ali ne-. Tudi Bog nas skuša ali poskuša pripuščaje skušnjave. Vse naše časno življenje je poskušnja za večno življenje. Večno življenje v nebesih namreč ni le nezaslužena milost božja, ampak je tudi plačilo, katero podeli Bog le onemu, ki si je je v boju tega živ¬ ljenja pošteno zaslužil. Bog je skušal angele, da bi si nekako zaslužili večno slavo v nebesih, on je poskušal naše prve stariše, on poskuša vsakega človeka, da pokaže svojo zve¬ stobo. Ako ni vojske ako ni nobenega sovražnika, ne morejo vojaki pokazati svoje hrabrosti, svoje spretnosti in zvestobe. Prav tako bi kristijan ne mogel pokazati svoje zvestobe do Boga, ko bi skušnjav ne bilo. Bog nam je podelil razne dušne in telesne moči, in vse se morajo poskusiti v skušnjavi. Vsaki čednosti stoji nasproti kaka pregreha, kakor v vojski sovražnik sovražniku. Bog poplača zvestobo dostikrat že na tem svetu, kakor nam priča življenje svetnikov. Sv. Tomaž Akvinski se je srčno ustavil neki zapeljivki in jo odpodil; v plačilo za to zvestobo je bil za zmirom rešen nečistih skušnjav. Pravo plačilo pa čaka vojake Kristusove, ki skušnjave premagajo, na onem svetu. Vojaki, ki so v resnici hrabri, se veselijo vojske, ker upajo, da bodo v vojski pokazali svojo hrabrost in si pridobili boljše plačilo in večjo čast. Tudi kristijan ima upati v nebesih tem večje plačilo in tem večjo čast, čem več skušnjav premaga na tem svetu, in tudi iz tega namena Bog pripušča skušnjave. Zato pravi sv. Jakob: „B!agor človeku, ki pretrpi skušnjavo; ker skušen bo prejel krono življenja, ki jo je Bog obljubil tistim, ki ga ljubijo“ (Jak. 1, 12.) in: „V veliko veselje si štejte, moji bratje! kadar padete v mnogotere skušnjave.“ (Jak. 1, 2.) Sv. Avguštin pravi: „Nihče ne more biti kronan, če ni zmagal; nihče ne more zmagati, če se ne bojuje; nihče se ne more bojevati, če nima sovražnikov in skušnjav." Sv. Frančišek Salezij piše v svoji lepi knjigi „Filoteja“: „Bodi prepričana, da se bo vsaka zmaga, ki si jo pridobimo nad sovražniki svojega vzveličanja, svetila kot novi biser v veličastni kroni katero nam je Bog prihranil v nebesih." (Filot. 4, 8.) Skuš¬ njave, ki jih Bog pripušča, so nam torej zelč koristne, in Bog nam ž njimi le dobro hoče. Dasitudi so skušnjave za nas koristne, jih vender ne smemo sami iskati, si jih sami povzročevati, češ, da si pri- 6 82 dobimo ž njimi večje zasluženje; zakaj „kdor nevarnost ljubi, bo v njej poginil", govori sv. Duh. (Sir. 3, 27.) Le tedaj, če pridejo skušnjave nad nas brez naše krivde, jih Bog pri¬ pušča in nam pomaga premagati je; ako pa si jih sami povzročujemo, ker se ne izogibljemo grešnih priložnostij in nevarnostij, je znamenje, da ljubimo greh, da se predrzno zanašamo na lastno moč, in tedaj nas Bog zapusti in mi zabredemo v grehe. Zvršetek. „Kdor premaga”, govori Gospod, „mu bom dal sedeti z menoj na mojem sedežu; kakor sem tudi jaz premagal in se usedel s svojim Očetom na njegov sedež.” (Skriv. raz. 3, 21.) Da bomo premagali skušnjave, moramo storiti, kar nam je Kristus naročil: Čujte in molite, da ne zaidete v skušnjavo.” (Mat. 26, 41.) „Ko bi bili še tako modri, še tako močni, še tako krepostni, če nam nedostaje božja pomoč, tudi v majhini skušnjavi ne moremo obstati”, veli sv. Krizostom. Ako pa je Bog z nami, kdo nas bo premagal? Molimo zaradi tega zaupno: „In nas ne vpelji v skušnjavo”, in lahko bo rekel vsakdo s sv. Pavlom: „Vse premorem v njem, ki me dela močnega” (Filiplj. 4, 12.) Amen. 64. Krščanski nauk. V šesti prošnji očenaša prosimo, da bi nas Bog obva¬ roval skušnjav ali nam dal vsaj milost, premagati je. Skuš¬ njave prihajajo iz hude poželjivosti, od sveta, to je od hudobnih ljudij, in od hudobnega duha. Skušnjave so naši dušni sovražnild, vender pa jih Bog pripušča, da nas ohrani ponižne in čuječe, da nas skuša in nam pomnožuje zaslu¬ ženje. Četudi so torej skušnjave nekaj hudega, ker nas vabijo v § re h> so nam vender tudi jako koristne, ako se jim z božjo pomočjo stanovitno in srčno ustavljamo. „Bog pa je zvest, ki vas ne bo pustil skušati bolj, kakor premorete, temveč bo storil s skušnjavo tudi izid, da jo zmagate.” d-vKor. 10, 13.) Vsega tega smo se učili že v zadnjem krščanskem nauku. Razložiti je še treba sedmo prošnjo očenaša. 83 302. Kako se glasi sedma prošnja očenaša ? Sedma prošnja očenaša se glasi: „Temveč reši nas hudega.“ „Hudo“ ali „zlo“ imenujemo vse to, kar nam je nepri¬ jetno, škodljivo, težavno." Hudo zadeva ali telo ali pa dušo. Telesno hudo je to, kar je telesu neprijetno in škodljivo; telesno hudo se imenuje tudi časno hudo, ker traja le nekaj časa, kakor n. pr. revščina, draginja, lakota, bolezni, nesreče itd. Dušno hudo, dušno zlo je ono, ki škoduje duši, bodisi da ji vzame mnogo milostij, ki bi jih bil Bog podelil, bodisi, da nas celo oropa posvečujoče milosti in nas loči od Boga. Dušno zlo škoduje za vso večnost, in to zlo je greh in pa smrt v grehih, katere žalostni nasledek je večno pogubljenje. k' 303. Česa prosimo z> sedmi prošnji očenaša? V sedmi prošnji očenaša prosimo: 1. da hi nas Bog obvaroval naj večjega zla, namreč greha in večnega pogubljenja. Vse časno hudo, ki je moramo prenašati v sedanjem življenju, nam more pomagati k vzveličanju, ako je pre¬ našamo z vdanostjo v voljo božjo in stanovitno; da, časno hudo je mnogokrat za nas potrebno ali vsaj koristno, da se spreobrnemo k Bogu, od katerega smo se odvrnili z grehom, da se spokorimo in si pridobivamo večje zasluženje za nebesa. Pravo hudo je samo to, kar nas odvrača od Boga, kar nas more vekomaj ločiti od Boga, največje dobrote. To je greh, in sicer že mali greh, ker žali Boga, ker nam vzame mnogo milostij, ki bi nam jih sicer Bog podelil, ker nam nakoplje mnogo kaznij in ker nas sčasoma pripelje v smrtne grehe. Se večje, da največje zlo pa je smrtni greh, ker nas oropa posvečujoče milosti in ž njo božje ljubezni in pravice, biti otroci božji, ker nam vzame vse zasluge za nebesa, katere smo si že pridobili; ker nas stori nesposobne, pridobivati si novih zaslug za nebesa; ker nam nakoplje božje kazni in na zadnje večno pogubljenje. Zavoljo Adamovega greha je prišlo nad ves človeški rod brezmejno gorja, in greh je tudi še sedaj, ki dela narode nesrečne. Četudi smo potemtakem že v šesti prošnji prosili, da bi nas Bog obvaroval skušnjav, 6 - 84 ki nas vabijo v greh, ali pa nam dal vsaj milost, premagati je, še vender vsled svoje slabosti in vnemarnosti večkrat grešimo. Po pravici zato še enkrat prosimo Boga, da bi nas varoval največjega zla, namreč greha, ali pa, če smo grešili, da bi ne umrli v grehu, ampak da bi nam dal milost pra¬ vega kesanja in pokore, da bi tako ušli večnemu pogubljenju. V sedmi prošnji očenaša pa tudi prosimo: 2. da M nas Bog varoval tudi časnih nesreč, če je to dohro za našo dušo. Nekateri kristijani molijo sedmo prošnjo tako-le: „Tem- več reši nas vsega hudega 11 , ali tako nas Kristus ni učil moliti, ampak učil nas je samo moliti: „Temveč reši nas hudega 11 , in sicer zaradi tega, ker bi ne bilo dobro za našo dušo, ako bi nas Bog rešil tudi vseh časnih nesreč. Kdor torej moli: „Reši nas vsega hudega 11 , popravlja po svoje Gospodovo molitev, kar izvestno ni prav; najbolje je, da ravno tako molimo, kakor nas je Kristus učil. Kdor bi naravnost prosil, da bi ga Bog rešil vseh časnih nesreč, bi zahteval, naj ga Bog prestavi iz solzne doline kar v nebesa, kjer ne bo več nobenega zla. Ker so nam časne nesreče koristne za dušno vzveličanje, prosimo Boga, da jih odvrne od nas le tedaj in take časne nesreče, ako je to dobro, za našo dušo. Prepustimo popolnoma Bogu, ali nas hoče rešiti časnih nesreč ali ne, ker ne vemo, ali je naši duši v prid ali na k var, če nas varuje časnih nesreč; Bog bode že tako vse uredil, da bode dobro za našo dušo. Ako nas Bog ne bo varoval vseh časnih nesreč, vlil bo v našo dušo veliko tolažbo, da jih bomo potrpežljivo prenašali, ali pa jih bo spremenil, obrnil v kaj zelo dobrega, kakor je storil egip¬ tovskemu Jožefu. 304. Zakaj sklepamo očenaš s besedo „Amen“? Očenaš sklepamo z besedo „Amen“, to je: „tako bo ki sicer nad vse čislajo Boga in njegovo ljubezen, vender tako, da studijo in sovražijo nad vse samo smrtni greh, ki je božji ljubezni ravno nasproten, in so pripravljeni rajše vse žrtvovati, kakor s smrtnim grehom Boga žaliti. To stopnjo popolne ljubezni do Boga mora imeti vsak kristijan, ki se sploh vzveličati hoče. — Drugo, boljšo stopnjo po¬ polne ljubezni imajo oni, ki ne studijo in ne sovražijo samo vsak smrtni greh, ampak tudi vsak mali greh, ter so pri¬ pravljeni rajše vse žrtvovati, kakor tudi z najmanjšim pro¬ stovoljnim grehom žaliti Boga. To stopnjo popolne ljubezni do Boga naj bi si prizadeval pridobiti vsak kristijan in se, 123 kolikor je mogoče, ogibal tudi malih grehov, zakaj tudi mali grehi žalijo Boga, katerega moramo nad vse ljubiti, in ker nam mali grehi vzamejo mnogo milostij, ki bi nam jih sicer Bog podelil, ker nam nakopljejo mnogo kaznij in nas sča¬ soma pripeljejo v smrtne grehe. — Tretjo in naj višjo stopnjo popolne ljubezni do Boga imajo oni, katerih ljubezen je tako močna, da si prizadevajo vselej in povsod storiti to, kar je Bogu bolj dopadljivo in kar jih božjemu Vzveličarju dela najbolj podobne. To stopnjo popolne ljubezni do Boga so dosegli nekateri veliki svetniki in svetnice, kakor sveti Alojzij, sv. Alfonz Liguori, sv. Terezija in mnogi drugi. Kdor hoče, da mu ogenj, ki ga je napravil, ne ugasne, mora ga neprenehoma netiti. Tudi ogenj božje ljubezni, ki plamti v naših srcih, je treba netiti, ali z drugimi besedami, obujati popolno ljubezen. Popolno ljubezen do Boga obujamo, ako se veselimo neskončnih popolnostij božjih ali, da je Bog razodel svoje popolnosti v svojih delih, n. pr. da je vse ustvaril, da vse ohranjuje in vlada, da je odrešil rod člo¬ veški itd.; popolno ljubezen obujamo, ako resno želimo, da bi vsi ljudje Boga spoznali, častili, ljubili, in ako po svojih močeh pospešujemo čast božjo. Popolno ljubezen obujamo lahko v mislih ali pa tudi v besedah, ako namreč Bogu za¬ trjujemo, da ga ljubimo, n. pr. če rečemo: „0 moj Bog! Ljubim te nad vse, ker si največja dobrota in neskončno popoln in torej zavoljo samega sebe vreden vse ljubezni.' 4 Sveti evangelist Janez piše: „Kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu in Bog v njem." (I. Jan. 4, 16.) Te besede sv. Janeza nam pričajo, da nam popolna ljubezen prijateljstvo božje pridobi in je ohrani. Kadar se namreč kesamo greha iz popolne ljubezni do Boga, to je, ker smo razžalili Boga, najpopolnejšo in najljubeznivejšo dobroto, imamo popoln kes; s popolnim kesom pa dosežemo odpuščenje grehov takoj, kakor hitro ga obudimo, in še predno smo se jih spovedali, da le imamo voljo obtožiti se jih pri prvi prihodnji spovedi. Marija Magdalena je iz popolne ljubezni do Jezusa obžalo¬ vala svoje grehe, in Jezus je rekel: „Veliko grehov ji je odpuščenih, ker je veliko ljubila. Komur se pa manj odpusti, manj ljubi." (Luk. 7, 47.) Popolna ljubezen in iz nje izvira¬ joči popoln kes nas torej reši grešnih vezij, nas stori iz sovražnikov božjih prijatelje božje, nas iztrga iz oblasti hu¬ dobnega duha ter nam pridobi pravico do nebes. Kako ko¬ ristno in potrebno je zaradi tega, da obudimo popolno lju- 124 bežen in popoln kes, ako smo tako nesrečni bili, da smo smrtno grešili. Obujanje popolne ljubezni je jako koristno tudi zato, ker nas ohrani v božji ljubezni, jo v nas pomno- žuje ter nas priganja k dobrim delom. 6 popolni ljubezni zlasti veljajo besede v visokej pesmi: „Močna kakor smrt je ljubezen." (Vis. pes. 8, 6.) Kakor se smrti ne more nihče vstavljati, tako tudi ljubezni ne. Ker je tako koristno obujati popolno ljubezen, so jo svetniki vse svoje življenje skoraj neprestano obujali in so nekateri celo prosili Boga, da bi mogli pretrgati svoje spanje s kratkim obujanjem popolne ljubezni. Obujajmo tudi mi večkrat popolno ljubezen do Boga, da se obvarujemo greha, da napredujemo v dobrem in sta¬ novitni ostanemo do konca. Razven popolne ljubezni do Boga imamo tudi še ne¬ popolno. 331. Kdaj je naša ljubezen do Boga ne¬ popolna? Xaša ljubezen (lo Boga je nepopolna, če ga ljubimo sicer nad vse, toda ne zavoljo njega samega, temveč zavoljo dobrot, ki jili imamo in upamo od njega. Učenec ljubezni, sv. Janez, piše: »Ljubimo tedaj mi Boga, ker nas je Bog prej ljubil." (I. Jan. 4, 19.) A s kakšno lju¬ beznijo nas je Bog ljubil in nas še ljubi? To nam je raz¬ odel po preroku Jeremiju, rekoč: „Z večno ljubeznijo te ljubim, zato te iz usmiljenja k sebi vlečem." (Jerem. 31, 3.) Prvo ljubezen, kolikor se moremo spominjati, so nam ska- zovali naši roditelji, toda še le tedaj, ko smo bili že rojeni, ko so nas na rokah nosili. Bog pa nas je ljubil od vekomaj, še predno je ustvaril vidni in nevidni svet, on nas tudi ne bo nikdar ljubiti nehal, ako le ne bomo napravljali njegovi ljubezni nobenih ovir. Iz gole ljubezni nas je Bog ustvaril po svoji podobi, nam vdihnil neumrjočo dušo ž njenimi ču¬ dovitimi zmožnostmi, iz ljubezni do nas je ustvaril vse drugo, on vse ohranjuje in vlada. Največjo ljubezen nam je skazal Bog s tem, da je dal za nas svojega edinorojenega Sina. Naši prvi stariši so grešili in njihov greh smo podedovali tudi mi. Ker je Bog neskončen,Je neskončno tudi razžaljenje, ki se mu je storilo z grehom. Človek, reven črviček zemlje, 125 bi torej nikoli in nikakor ne mogel zadostiti razžaljeni pra¬ vičnosti božji in bi moral vekomaj zavržen biti. Vender Bog, kateri „ni prizanesel angelom, ki so grešili, temveč jih s peklenskimi verigami potegnil v brezdno in jih izdal v trp¬ ljenje, da se prihranijo sodbi", (II. Petr. 2, 4.) je prizanesel ljudem ter sklenil rešiti jih. A kako jih je sklenil rešiti? On ni za nas dal sveta, ne kakega človeka, ne kakega an¬ gela, ampak — kdo bi kaj takega pričakovati mogel ? — dal je svojega edinorojenega Sina. „Tako je Bog ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da vsak, ki va-nj veruje, se ne pogubi." (Jan. 3, 16.) Le enega pravega Sina je imel Oče nebeški, pa še tega je poslal na zemljo, da bi odrešil spačeni rod nehvaležnih ljudij. In kako je Bog dal svojega edinorojenega Sina? V najsramotnejšo in najgrozo¬ vitejšo smrt na križu. „Večje ljubezni od te nima nihče 11 , govori Kristus, „da kdo da svoje življenje za svoje prija¬ telje. 11 (Jan. 15, 13.) In glejte! preljubljeni v Gospodu! mi nismo bili prijatelji božji, ko je Kristus za nas umrl, ampak njegovi sovražniki, ker veliki grešniki. „Pokaže pa Bog svojo ljubezen proti nam, ker je, ko smo še grešniki bili, Kristus za nas umrl 11 , veli sv. Pavel (Rimlj. 5, 8. 9.) Pri rojstvu nam je brat postal, Pri jedi v hrano da se nam, Za vse nas se je v smrt podal, Plačilo bo nam v raju sam. (Hymn. Verb. supernum.) Mislite si človeka, ki se je spuntal zoper svojega kralja. Sedaj vzdihuje v ječi pričakovaje najhujšo smrtno kazen. Ko bi sedaj kralj, zoper katerega se je spuntal, poklical svojega edinega sina in mu rekel: „Moj sin! ti tolažba mo¬ jega življenja, ti upanje mojega ljudstva, glej v temni ječi vzdihuje nesrečen hudodelnik; on se je zoper mene spuntal, kakor veš, in mora po naših deželnih postavah umreti. Ali jaz ga ljubim in ga rešiti želim. Moj ljubljeni sin, reši ga in pretrpi smrtno kazen namestu njega. 11 Sin, pokoren volji svojega očeta, gre v ječo in naznani jetniku njegovo rešitev, rekoč: „Moj oče in jaz sva se te usmilila; ti si prost, pojdi, kamor ti drago, jaz hočem namestu tebe umreti. In da ne boš pomanjkanja trpel, podarim ti tukaj mošnjo zlatov. 11 In potem se dd dobri sin dobrega očeta umoriti ter izdihne svojo dušo v najgrozovitejših bolečinah. Kaj ne, vi bodete rekli, da kaj takega bi nihče ne storil, in prav bi imeli. Ali kar bi ne storil noben človek za druzega, to je storil za nas 126 edinorojeni Sin božji. On je umrl za nas najgrozovitejše smrti in nam pridobil preobilne milosti, da bi mogli na tem svetu srečno živeti in doseči večno vzveličanje. Ali si morete misliti večjo ljubezen, kakor je ljubezen božja do nas? Ni je, nikjer je večje ni! Razven te neizmerno velike dobrote, katero nam je skazal Oče nebeški, da e dal v smrt svojega edinorojenega Sina, nam skazuje še dan za dnevom brezšte¬ vilne dobrote. On nas živi, on nas varuje vsak hip raznoterih nevarnostij in nesreč; vse, karkoli je nad nami in pod nami, je ustvaril iz ljubezni do nas v našo porabo. Ne zasluži li tolika ljubezen do nas, da ga ljubimo tudi mi? Lepo pravi sv. Bernard: „Ako ljubimo tega, ki nam vrne izgubljeni vid ali sluh, ali nam ozdravi hromo nogo ali mrtvoudno roko, kako bi ne ljubil Boga, ki nam je te ude iz nič sestavil in nam jih dal ? Ako ljubimo onega, ki se za nas postavi v nevarnost, kako bi ne ljubili Boga, ki se za nas ni postavil le v nevarnost, temveč celo umrl najsramotnejše smrti ? O človek, nisi li dolžen, ljubiti Njega, ki je ustvaril angele, da te varujejo, solnce, mesec in zvezde, da ti svetijo, zemljo, da na nji bivaš, se živiš in veseliš, vse živali v zraku, na zemlji in v vodi, da te redijo ?“ Vsem dobrotam in milostim, ki nam jih je Bog v svoji veliki ljubezni že podelil in nam jih še vedno podeljuje, pa hoče v svoji neskončni radodarnosti pridejati še največjo, namreč samega sebe in neminljivo blaženost v nebesih, ka¬ tero upamo od njega. Jezus Kristus, ki nas je storil otroke božje, hoče, da bi bili tudi dediči njegovega kraljestva v ne¬ besih. „Kdor premaga, mu bom dal sedeti z menoj na mojem sedežu; kakor sem tudi jaz premagal, in se usedel s svojim Očetom na njegov sedež." (Skriv. raz. 3, 21.) „Bog naš Vzve- ličar... hoče, da bi bili vsi ljudje vzveličani." (I. Tim. 2, 4.) Bog je vreden vse naše ljubezni zavoljo svojih neskončnih popolnostij, on pa je tudi vreden vse naše ljubezni zavoljo dobrot, ki jih imamo in jih še upamo od njega, in ako ga ne ljubimo zlasti zavoljo njega samega, ljubimo ga vsaj za¬ voljo njegovih neštetih dobrot. Kdor Boga nad vse ljubi, pa ne zavoljo njega samega, ampak zavoljo dobrot, ki jih ima in upa od njega, ima še vedno dobro ljubezen, vender ta ljubezen je nepopolna, ker je nagib, iz katerega ga ljubimo, nepopoln, namreč naša lastna korist. Nepopolna ljubezen je torej zajedno ljubezen do Boga in do nas, ker ga ljubimo zavoljo dobrot, ki nam prihajajo od njega. 127 Boga pa lahko nad vse ljubimo zavoljo njega samega, ob enem pa tudi zavoljo dobrot, ki jih imamo in upamo od njega, tako da se popolna in nepopolna ljubezen združite. Sledeči dogodek naj vam to resnico pojasni. Neka revna žena je postala mati, a zaradi prevelike revščine ni mogla otroka prerediti. Da bi mu rešila življenje, ga je položila pred vrata nekega bogatina upaje, da se bo otroka usmilil. Zgodilo se je tako. Zdaj se je ubogi ženi znova vzbudila materina ljubezen, obžalovala je svoje dejanje in s pomočjo neke druge osebe je dosegla, da jej je bogatin otroka v rejo izročil in ji obljubil primerno plačilo. Uboga žena je sedaj iz dveh nagibov prav ljubeznivo in skrbno izrejala svoje dete, in sicer: ker je bila njegova mati, in ker je za svoj trud pričakovala plačilo. Ona je torej združila nesebično materino ljubezen s sebično ljubeznijo za plačilo najete red- nice. Tako tudi mi lahko združimo popolno ljubezen do Boga z nepopolno tako, da ga ljubimo zavoljo njega samega nad vse, pa tudi zavoljo dobrot, ki jih imamo in upamo od njega. 332. Kaj naj storimo, da la&je obudimo popolno ljubezen ? Da lažje obudimo popolno ljubezen, pre¬ mišljujmo : 1. Kako neskončno nas je Bog najprej ljubil, ker nas je ustvaril, po svojem Sinu odrešil in nam delil neštevilnili dobrot. Naše srce je ustvarjeno za ljubezen, in če nima, kar bi ljubilo, čuti se prazno, nesrečno. Najprej pa se vname v našem srcu ljubezen do tistih, ki nam kažejo svojo naklo¬ njenost, svojo ljubezen z raznimi dobrotami. Naša ljubezen je tem popolnejša, čem višji je tisti, ki nas ljubi, čem večje in obilnejše dokaze svoje ljubezni nam daje. Kje pa najdemo kako ljubezen, ki bi bila večja, kakor je ljubezen neskonč¬ nega Boga do nas? Da bomo torej obudili popolno ljubezen do Boga, premišljujmo razven njegovih neskončnih popol- nostij zlasti, kako neskončno nas je Bog najprej ljubil, ker nas je ustvaril. Milijone in milijone drugih bitij bi lahko Bog ustvaril, pa jih ni, nas pa je ustvaril, nam podaril čudovite 128 dušne in telesne zmožnosti. „Z večno ljubeznijo te ljubim, zato te iz usmiljenja k sebi vlečem' 1 , govori tudi nam Go¬ spod po preroku. (Jer. 31, 3.) Kaj bi nam pomagalo, da nas je Bog ustvaril, ako bi nas ne bil tudi po svojem Sinu od¬ rešil? A tudi to je storil. „V tem se je skazala ljubezen božja do nas, da je Bog svojega edinorojenega Sina poslal na svet, da bi po njem živeli. V tem je ljubezen: ne kakor da bi bili mi Boga ljubili, temveč, da nas je on pred ljubil, in da je poslal svojega Sina v spravo za naše grehe. 11 (I. Jan. 4, 9. 10.) Bog se je dal križati za nas le zato, ker nas je ljubil. Ali ne bo taka ljubezen vzbudila tudi v nas ljubezen do Boga? Mi žalimo Boga, se mu nehvaležno ustav¬ ljamo, vendar pa nas ohranja pri življenju in nam neprene¬ homa podeljuje neštevilne dobrote za dušo in za telo in bi nam jih še več podelil in še večjih, ko bi se jih bolje po¬ služevali in v svoj prid obračali. Ali moremo še malomarni in neobčutljivi biti za toliko ljubezen ? Mislite si otroka ka¬ kega berača! Oče nima za svojega ubogega otroka kruha, kadar je lačen, ne obleke, kadar ga mrazi, vender pa ga otrok spremlja lačen in mraza drgetajoč zvesto od hiše do hiše, spremlja ga zopet na dom, kjer ne najde drugega, kakor kupček trde slame za svoje ležišče. Dasiravno od očeta ni drugega prejel kakor revščino, trpljenje in bedo, vender ljubi svojega očeta in mu vse dobro želi, je pripravljen za njega trpeti, ker je njegov oče in ker ve, da ga ljubi z očetovsko ljubeznijo. Ne bomo li mi ljubili svojega nebeškega Očeta, ki nam daje neštevilne dokaze svoje ljubezni? Ljubimo ga pa ne toliko zavoljo dobrot, ki jih imamo od njega, ampak mnogo bolj zavoljo njegove ljubezni, ki se nam razodeva po njegovih dobrotah, potem bo naša ljubezen do njega popolna. Da lažje obudimo popolno ljubezen, premišljujmo: 2. Kako popoln, dober in ljubezniv je torej Bog, sam v sebi, ker nas ljubi tako nesebično. Ljudje nas mnogokrat ljubijo, ker pričakujejo od nas kak časen dobiček, njihova ljubezen torej ne izvira iz čistih, iz popolnih nagibov, ampak je sebična, ker hočejo dobro bolj sebi, kakor pa nam. Drugače pa je z ljubeznijo božjo. Bog nas ne potrebuje, mi ne moremo pomnožiti njegove ne¬ skončne blaženosti, v ničemur mu ne moremo koristiti; Bog 129 je vedel razven tega, da bomo njegove milosti in dobrote malo čislali, da, jih nehvaležno celo zlorabili v grehe. In vender nas je ustvaril, vender je poslal svojega edinoroje- nega Sina v naše odrešenje, vender nas ohranja in čuva, kakor zenico svojega očesa, je prizanesljiv in dobrotljiv, nam odpušča tisočkrat in tisočkrat naše hudobije. Ali ne spoznamo iz tega, da je ljubezen božja do nas nesebična, ker Bog ž njo noče pomnožiti svoje lastne sreče in blaže¬ nosti, ampak hoče osrečiti samo nas? Ako pa nas Bog ljubi tako nesebično, da želi le naše sreče, ali nam to ne kaže, kako popoln, dober in ljubezniv mora Bog sam v sebi biti, kako vreden največje, najpopolnejše ljubezni? Ko bi kak podložnik slišal, da ga njegov mogočni kralj tako zelo ljubi, da s svojimi prvimi služabniki in dvorniki le na njega misli, le o njem govori, le njegove sreče in blaginje išče, bi sprva kar ne mogel in ne hotel verjeti, da je mogoča tolika lju¬ bezen in dobrotljivost. Ko bi se pa pozneje sam prepričal, da je vse res, kar je slišal, ali bi se v srcu takega podlož¬ nika ne vzbudila tudi iskrena ljubezen do tako ljubeznivega kralja? Dragi kristijani! Vsak izmed nas si mora reči: Ne¬ skončno popolni, trojedini Bog, Kralj vseh kraljev in Gospod vseh gospod me ljubi z večno ljubeznijo, on vsigdar na mene misli, on želi me tukaj na zemlji, in enkrat v nebesih storiti večno srečnega, ali nas ne bo tako premišljevanje nagnilo, da bomo tudi mi popolno ljubili Boga? „Ljubimo tedaj mi Boga, ker nas je Bog pred ljubil.“ (I. Jan. 4, 19.) Z v r š e t e k. „Jaz ljubim nje, kateri mene ljubijo 14 , govori božja modrost. (Preg. 8, 17) Bolj ko bomo Boga ljubili, tembolj bo tudi Bog nas ljubil, bolj ko bomo Boga ljubili, tem manj bomo ljubili posvetno in tem manj bomo čutili težave službe božje. Obudimo večkrat ljubezen do Boga, zlasti vsako jutro in vsak večer, obudimo jo, kadar nas skušnjave nadlegujejo in motijo, kadar imamo težko delo, kadar nas tlačijo skrbi in težave. Ljubezen nas bo osrčila, umirila, potolažila. Kadar se nam vsiljuje kaka huda skušnjava in nam predočuje pri¬ jetnost greha, recimo iskreno: O moj Bog! ljubim te, in ker te ljubim, mi je tvoja ljubezen nad vse; rajše umrjem, kakor pa da bi s kakim grehom izgubil tvojo ljubezen in prija¬ teljstvo. Kadar nas obiščejo križi in težave, recimo zopet: 9 130 O moj Bog! ljubim te, in ker te ljubim, se popolnoma vdam v tvojo sveto voljo. Ako nam je težko izpolnjevati stanovske dolžnosti, recimo: O moj Bog! ljubim te, in ker te ljubim, se ti popolnoma darujem in posvetim. Večkrat ko bomo obujali v sebi popolno ljubezen do Boga, tem bolj se bo ukrepila in nas navdajala s sladkim upanjem, da pridemo kedaj v kraljestvo večne ljubezni. Amen. 70. Krščanski nauk. Krščansko ljubiti se pravi, Boga zavoljo njega samega nad vse, sebe in bližnjega pa zavoljo Boga ljubiti. Ljubezen do Boga sem vam že razlagal, in sicer smo si bolj natančno pogledali, kaj se pravi, Boga zavoljo „njega samega" ljubiti, namreč, ljubiti ga zato, ker je zavoljo svojih neskončnih popolnostij vreden vse naše ljubezni; slišali smo, kaj se pravi Boga „nad vse" ljubiti, namreč ga tako čislati, da smo pripravljeni, rajše vse žrtvovati, kakor s smrtnim grehom izgubiti ljubezen in prijateljstvo božje. Spoznali smo tudi, kako se razločujeti popolna in nepopolna ljubezen do Boga, in kaj naj storimo, da lažje obudimo popolno ljubezen. Krščanska ljubezen pa obsega tudi ljubezen do samega sebe. Razložiti vam še torej hočem, kaj je 2. Knšeanska ljubezen do samega sebe. Jezus Kristus nam je naročil: „Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe." (Mat. 22, 39.) Iz tega naročila Gospo¬ dovega spoznamo, da smemo, da moramo ljubiti tudi samega sebe; zakaj ljubezen do samega sebe nam je vzgled, kakšna naj bo naša ljubezen do bližnjega. „V zapovedi ljubiti bliž¬ njega", govori sv. Avguštin, ,,je vmes tudi zapoved ljubiti samega sebe." „Kdor sam sebi ni dober, bo li komu dru¬ gemu dober?" vprašuje tudi sv. pismo. (Sir. 14, 5.) Na vpra¬ šanje, zakaj nam Bog ni razločno zapovedal ljubiti samega sebe, kakor je razločno zapovedal ljubiti bližnjega, odgovarja sv. Avguštin tako-le: „Ni bilo treba še posebej zapovedovati, naj ljubimo same sebe, ker vsakdo ljubi samega sebe že po naravni postavi; zakaj po tej postavi ljubijo same sebe tudi živali." (Lib. I. de doctr. christ.) Samega sebe ljubiti se pravi, 131 samega sebe rad imeti, si dobro hoteti, skrbeti, da se nam dobro godi, da ne trpimo škode, da se nam ne pripeti nič hudega. Ljubezen do samega sebe je dobra, a postane lahko pregrešna, ako prekorači določeni red in določene meje in se sprevrže v svoje- ali samoljubje. Neredno ljubimo same sebe, ako to, kar hočemo in delamo, zavoljo samega sebe hočemo in delamo in ne zmene se za Boga in njegovo voljo, svojim nerednim nagnenjem streči skušamo. Iz neredne lju¬ bezni do samega sebe ali iz samoljubja se izcimi celo krdelo slabih nagnenj, ki nas vlečejo v grehe, kakor so: poželenje oči, poželenje mesa, napuh itd. tako, da postane samoljubje lahko vir vseh grehov. Kakor pravi kratko in dobro sveti Tomaž Akvinski: „Neredna ljubezen do samega sebe je vzrok slehernega greha." (1, 2. 9. 77, a. 5.) Samoljubje tudi uni¬ čuje zasluženje čednostnega življenja in dobrih del, ker stori, da se opravljajo iz sebičnih namenov. Prav ima pobožni Tomaž Kempčan, ko piše: „Sin . . . vedi, da ti nobena reč na svetu bolj ne škoduje, nego lastna ljubezen.” (Hodi za Krist. 3, 27. 1.) Neredna lastna ljubezen je največja sovra¬ žnica ljubezni do Boga, prave ljubezni do samega sebe in do bližnjega. Zato jej ne smemo pustiti, da bi v našem srcu kraljevala, ampak jo moramo zatreti, ugonobiti. Urejena lju¬ bezen do samega sebe, krščanska ljubezen do samega sebe se da voditi pameti, ki je razsvetljena z lučjo sv. vere, hrepeni po resničnih, duhovnih in svetnih dobrotah, ter se neprestano ozira na voljo božjo in na namen našega življenja. Krščanska je ljubezen do samega sebe, ako se ljubimo zavoljo Boga. 333. Kaj se pravi samega sebe ljubiti i.savoljo Boga 11 ? Samega sebe ljubiti „zavoljo Boga“ se pravi, ljubiti se zato, ker nas tudi Bog spozna za vredne svoje ljubezni, in ker lioee, da po¬ stanemo deležni njegove lastne blaženosti. Bog nas spoznava za vredne svoje ljubezni. To je pokazal Bog že s tem, da nas je po svoji podobi ustvaril, da je ustvaril vse drugo zavoljo nas, da neprenehoma skrbi za nas bolj, kakor najboljši oče za svoje otroke. „Z večno ljubeznijo te ljubim", nam pravi Gospod po preroku Jere¬ miju. (31, 3.) »Ljubiš vse, kar je“, pravi modri, „in ničesar 9 * 132 ne sovražiš, kar si ustvaril/ (Modr. 11, 25) Najbolj pa je pokazal Bog svojo ljubezen do nas, ko je poslal svojega Sina v naše odrešenje. „Tako je Bog ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina/ (Jan. 3, 16.) Ako nas ne¬ skončno modri, vsevedni Bog, ki se ne more motiti, spoznava za vredne svoje neskončne, večne ljubezni, je gotovo tudi, da smo je vredni, ker Bog ničesar nevrednega ljubiti ne more. Kar Bog ljubi, ljubiti moramo tudi mi. Ker nas torej Bog ljubi, je treba, da ljubimo tudi same sebe. To nam Bog zapoveduje s tem, ko nam naroča: „Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe (Mat. 22, 39.); zakaj ako bi ne ljubili same sebe, bi tudi ne mogli prav ljubiti svojega bližnjega. Bog tudi hoče, da postanemo deležni njegove lastne blaženosti. Vse, kar je Bog za nas že storil, in kar še vedno dela, storil je iz tega namena, da bi dosegli večno vzveli- čanje. „Hvaljen bodi Bog in Oče Gospoda našega Jezusa Kristusa, kateri nas je oblagodaril z vsem duhovnim blago- darom, z nebeškimi darovi v Kristusu; kakor nas je izvolil v njem pred stvarjenjem sveta, da bi bili sveti in brezma¬ dežni pred njegovim obličjem v ljubezni, kateri nas je poprej odločil za-se v posinovljenje po Jezusu Kristusu, po sklepu svoje volje“, (Efež. 1, 3 — 5.) piše sv. Pavel. Drugokrat piše: „Bog nas ni odločil v jezo (t. j. da bi bili pogubljeni), ampak v dosego vzveličanja“, (I. Pes. 5, 9.) in: „Bog hoče, da bi bili vsi ljudje vzveličani/ (I. Tim. 2, 4.) Ako pa bi še kdo dvomil, da nas Bog resnično hoče vzveličati, naj se samo ozre na Sina božjega in njegov dvom bo izginil kakor dim, katerega veter odnese. „Tako je Bog ljubil svet“, piše sv. Janez, „da je dal svojega edinorojenega Sina, da vsak, ki vanj veruje, se ne pogubi, temveč ima večno življenje. Bog namreč ni poslal svojega Sina na svet, da bi svet sodil, temveč, da bi bil svet po njem vzveličan/ (Jan. 3, 16. 17.) Lepa nebesa je zapustil Jezus in prišel v solzno dolino. Zakaj ? Da bi bil svet po njem vzveličan. Skril je podobo božjo in „hlapčevsko na se vzel/ (Filiplj. 2, 6.) Zakaj ? Da bi bil svet po njem vzveličan. Tri in trideset let je živel na zemlji v pomanjkanju in revščini. Zakaj ? Da bi bil svet po njem vzveličan. Bil je zaničevan, zasmehovan, zasramovan, obrekovan, preklinjam Zakaj ? Da bi bil svet po njem vzve¬ ličan. Potil je krvavi pot, bil bičan, s trnjem kronan, na križ pribit. Zakaj? Da bi bil svet po njem vzveličan. „Kristus Jezus“, piše sv. Pavel, „je dal sam sebe v rešilo za vse“, 133 (I. Tim. 2, 6.) in: „Za vse je umrl Kristus.' 4 (II. Kor. 5, 15.) Tridentinski cerkveni zbor pa pravi: „Nebeški Oče je po¬ slal Jezusa Kristusa, svojega Sina, da bi vsi ljudje bili spre¬ jeti za v otroke božje, in za vse je umrl Jezus Kristus. (Sess. 6.) Se več je storil Jezus Kristus. Predno je šel v nebesa, ukazal je svojim apostolom: ,,Pojdite in učite vse narode in krščujtejih v imenu Očeta in Sina in svetega Duha. Učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal." (Mat. 28, 19. 20.) Zakaj je razposlal Jezus svoje učence po vsem svetu, k vsem narodom ? Da bi se vsi vzveličali. „Katere koli naj¬ dete, pokličite jih na ženitnino." (Mat. 22, 9.) Jezus Kristus je postavil sedem sv. zakramentov, da bi po njih prejemali za vzveličanje potrebne milosti. Ali še moreš dvomiti, dragi kristijan, da nas Bog resnično hoče vzveličati, da hoče, da postanemo deležni njegove lastne blaženosti? Večno vzveli¬ čanje v nebesih je največja sreča, ki si jo misliti moremo, in to srečo nam hoče Bog podeliti iz gole ljubezni. Vsakdo čuti v svojem srcu hrepenenje po večnej, neminljivej sreči. Kdor želi sam sebi večno neminljivo srečo v nebesih, želi sam sebi dobro, samega sebe ljubi. Ker pa tudi Bog hoče, da bi dosegli večno blaženost v nebesih, katero sam uživa, je gotovo, da oni, ki to srečo doseči želi, katero nam Bog podeliti more in hoče, to želi, kar Bog hoče, se torej ljubi zavoljo Boga. 334. Kdaj ljubimo samega sebe zavoljo Boga? Samega sebe ljubimo zavoljo Boga, če pred vsem skrbimo za vzveličanje svoje duše. Jezus je obiskal nekdaj svojega prijatelja Lazarja. La¬ zarjeva sestra Marta mu je z vso skrbljivostjo stregla, druga sestra Marija pa je sedla k njegovim nogam in ga zvesto poslušala. Marta je tedaj pristopila in rekla: „Gospod, ti ni mar, da me moja sestra pusti samo streči? Reci ji tedaj, da naj mi pomaga!" In Gospod je odgovoril in je rekel: „Marta, Marta! skrbna si in si veliko prizadevaš. Pa le eno je po¬ trebno Marija je narboljši del izvolila, kateri ji ne bo od¬ vzet." (Luk. 10, 38—42.) Sv. cerkveni učeniki enoglasno razlagajo, da eno, kar je potrebno, je, da človek skrbi za vzveličanje svoje duše. Ali ni potrebno, da si skrbimo za jed in pijačo, za obleko, za stanovanje in druge potrebščine ? 134 Gotovo! Zakaj pa je potem Jezus rekel: „Le eno je po¬ trebno 11 , skrbeti za vzveličanje svoje duše? On je hotel s tem pokazati, da so vse druge skrbi, vse druge potrebe, ako jih primerjamo s skrbjo in potrebo vzveličati svojo dušo, kakor bi jih ne bilo, da je torej skrb za vzveličanje duše med vsemi skrbmi na tem svetu prva, najimenitnejša, naj¬ potrebnejša, najnujnejša. To nam potrjujejo še drugi izreki Jezusovi. „Iščite najpoprej božjega kraljestva in njegove pra¬ vice, in vse to (kar še drugače potrebujete) vam bo pri- vrženo.“ (Mat. 6, 33.) Kristus s temi besedami ni rekel, kakor bi nam za druge potrebne reči ne bilo treba skrbeti, tudi za druge reči smemo in moramo skrbeti, a najpoprej ne, ampak najpoprej moramo skrbeti za nebeško kraljestvo. Misli si, krščanski poslušavec, da je vesoljni svet tvoj; tebi so pokorni vsi kralji in cesarji sveta s svojimi narodi, tebe vsi častijo; tvoji so vsi zakladi sveta in ti si lahko napraviš vsako razveseljevanje, katero se ti zljubi. Kaj ne, ti bi se za srečnega imel ? Ali če bi pri tem pogubil svojo dušo, kaj ti vse to pomaga? Ali misliš, da vsi oni knezi in kralji, ki so bili obsojeni v pekel in tam jokajo in z zobmi škripljejo, čutijo kako olajšavo, če se spominjajo svoje časti, svoje mogočnosti, svojih veselic na zemlji? Ravno narobe! Zakaj večje ko je to, kar izgubimo, tim hujša je tudi izguba. „Kaj pomaga človeku, če ves svet pridobi 14 , pravi Kristus, „svojo dušo pa pogubi ? Ali kakšno menjo bo dal človek za svojo dušo? 11 (Mat. 16, 26.) Marsikatera škoda se nam utegne v posvetnih rečeh napraviti, ako smo neskrbni, ali skoraj vsaka se da nekako popraviti. Izgubljeno bogastvo je mo¬ goče, četudi ne vselej, zopet pridobiti, izgubljene prijatelje lahko z drugimi, morebiti boljšimi, nadomestiš, izgubljeno zdravje se ti lahko vrne; če pa svojo dušo po nemarnosti pogubiš, je za vselej pogubljena, in ta izguba se nikakor popraviti ne da. Kdor v kratkem minljivem življenju ne reši svoje duše, je pahnjen za vselej iz božjega kraljestva. Kdor torej bolj skrbi za telo kakor za dušo, bolj za posvetno srečo, kakor za večno, ne ljubi se zavoljo Boga, ker zane¬ marja svojo dušo in jo postavlja v nevarnost večnega po¬ gubljenja. Kako pa naj skrbi kristijan za svojo neumrjočo dušo? Sv. vera nas uči, da nič nečistega ne pojde v nebeško kra¬ ljestvo in da se vsi, ki umrjejo v smrtnem grehu, pogubijo. „Nikar se ne motite 11 , piše sv. Pavel; „Bog se ne pusti za- 135 smehovati. Zakaj kar človek seje, to bo tudi žel. Kdor seje tedaj v svojem mesu, bo od mesa tudi žel pogubljenje." (Gal. 6, 7. 8.) Ker je torej greh, ki nam zapre nebesa in odpre pekel, mora kristijan, ki resnično skrbi za svojo dušo, ogibati se pred vsem greha. „Beži pred grehi, kakor pred kačo," opominja Sirah; ako se jim bližaš, se te bodo lotili. Njih zobje so levovi zobje, in človeku dušo umore." (Sir. 21, 2. 3.) Kdor greh dela, ne ljubi svoje duše, marveč jo sovraži. „Kdor pa krivico ljubi, sovraži svojo dušo, (Ps. 10, 6.) pravi sv. pismo. In nadangel Rafael je rekel Tobiju: „Kateri pa delajo greh in hudobijo, so sovražniki svoje duše." (Tob. 12, 10.) Svetniki so zaradi tega rajše umrli, kakor pa grešili. O sv. Janezu Krizostomu je nekdo rekel: „Poznam tega moža; ničesar drugega se ne boji na svetu kakor le greha." Da bi se pač tudi o nas moglo tako reči! — Ni pa še dovolj, ako hočemo za svojo dušo prav skr¬ beti, da se ogibljemo samo greha, ampak ogibati se nam je skrbno tudi vsega, kar nas pripravi v veliko nevarnost, da grešimo, namreč bližnje priložnosti v greh. „Kdor nevarnost ljubi, bo v njej poginil", pravi sv. Duh. (Sir. 3, 27.) Vsak¬ danja skušnja nas uči, da se mnogi kristijani hudo pregre¬ šijo ter leta in leta v grehih živijo, ker se ne ogibljejo grešnih priložnostij. Ko bi kdo, ki ne zna plavati, skočil v globoko vodo, kaj ne, da bi trdosrčno ravnal proti samemu sebi, ker bi postavil v smrtno nevarnost svoje časno živ¬ ljenje? Ali pa ne ravna proti ljubezni do samega sebe mnogo bolj tisti, ki poišče grešno priložnost in postavi tako v smrtno nevarnost svojo neumrjočo dušo ? Ako torej samega sebe ljubite zavoljo Boga, ne občujte z osebami, ki so vam v spodtikljej, ne obiskujte krajev, kjer preti vaši duši smrtna nevarnost, ne udeležujte se veselic, ki so čednostim nevarne. Če pa je kdo tako nesrečen bil, da je iz človeške slabosti, ali hudobije smrtno grešil, mora, ako svojo dušo resnično ljubi, nemudoma pravo pokoro delati. Ako naše telo hudo zboli, hitro gremo ali pošljemo k zdravniku, ker se bojimo telesne smrti, ako pa duša zboli ter po smrtnemu grehu celo umrje za večno vzveličanje, ali ne bomo hiteli k dušnemu zdravniku, duhovniku, da nam dušo ozdravi ali vzbudi k novemu življenju milosti ? Ali ni duša več vredna kakor telo? Ali ni dušna smrt mnogo strašnejša od telesne? Kdor samega sebe resnično ljubi, pa ne bo že s tem zadovoljen, da se ogiblje greha in grešnih priložnostij, da se 136 po storjenem grehu hitro spx - avi z Bogom, ampak on bo tudi opravljal dobra dela; zakaj nebesa so plačilo, katero se bo le onemu izplačalo, ki pridno dela v vinogradu Gospodovem. „Zaradi tega, bratje“, opominjam vas z besedami sv. Petra, „prizadevajte si bolj in bolj, da po dobrih delih svoj poklic in svoje izvoljenje ugotovite; ako namreč to storite, ne boste nikdar grešili." (II. Petr. 1, 10.) Krščanska ljubezen do samega sebe pa nam naklada tudi dolžnost, da prav skrbimo za svoje telo. Telo je sicer mnogo manje vredno kakor duša, vender pa je tudi od Boga ustvarjeno in duši dano, da v njem prebiva in ž njegovo pomočjo dobro dela, je posvečeno po zakramentu sv. krsta in odločeno za večno vzveličanje. Zato ne sme človek svo¬ jega telesa nikakor zanemarjati, ampak za nje skrbeti, je hraniti, oblačiti, mu privoščiti potrebni počitek, in odvračati vse od njega, kar bi mu škodovati utegnilo. Pred vsem pa mora gledati na telesno zdravje, saj pravi sv. pismo: „Ni ga bogastva nad bogastvo telesnega zdravja. ££ (Sir. 30, 16.) Tudi za časno premoženje sme in mora človek skrbeti, ker je tudi ono dar božji in dober pripomoček za bogo- Ijubna dela. S premoženjem skrbimo lahko za lastne po¬ trebe in pomagamo svojemu bližnjemu. Koliko dobrega lahko stori bogatin, ako prav obrača svoje premoženje! Koliko solz lahko posuši, koliko bede lahko odvrne! Koliko dobrega lahko stori, če porabi svoje premoženje v dobrodelne na¬ mene, če je obrača v izrejo mladine, v spreobrnenje greš¬ nikov, krivovercev in nevernikov! Gotovo se pregreši zoper ljubezen do samega sebe, kdor lahkomišljeno raztroša svoje premoženje, ker si s tem nakopava revščino in bedo ter se oropa dobrega pripomočka, pomagati bližnjemu in si nabi¬ rati zaslug za nebesa. Kdor samega sebe krščansko ljubi, mora slednjič skr¬ beti za svojo čast in dobro ime. „Dobro ime je boljše, kakor obilno bogastvo“, beremo v sv. pismu. (Preg. 22, 1.) Kdor si pa hoče ohraniti pri ljudeh dobro ime, se mora ogibati vsega, kar bi mu na njegovem dobrem imenu škodovalo. Zaradi tega je skrb za dobro ime ob enem pripomoček, obvarovati se marsikaterega greha. Zvr šetek. Vsakdo mora ljubiti samega sebe, pa paziti mora, da se ne ljubi napačno, nespametno, ampak krščansko. Krščansko 137 pa ljubi samega sebe, ako se ljubi zavoljo Boga, ako skrbi za svoje telo, za svoje premoženje, dobro ime, pred vsem pa za vzveličanje svoje duše. Ker se le prerado zgodi, da ljudje vso skrb obračajo na svoje telo, dušo pa zanemarjajo, ali jo celo popolnoma pozabijo in v pogubljenje tirajo, zato nikoli ne pozabite Kristusovih besed: „Kaj pomaga človeku, če ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo trpi? Ali kakšno menjo bo dal človek za svojo dušo?" (Mat. 16, 26.) Skrbite pa za njo s tem, da se varujete greha in grešnih prilož- nostij, ako ste pa grešili, ne odlašajte h Gospodu spre¬ obrniti se in ne odkladajte od dneva do dneva.“ (Sir. 5, 8.) Ako rešite svoje duše, je vse dobljeno, jih pogubite, je vse izgubljeno. Amen. 71. Krščanski nauk. Z ljubeznijo do Boga in krščansko ljubeznijo do samega sebe je tesno združena krščanska ljubezen do bližnjega; lju¬ bezen do bližnjega izvira namreč iz prave ljubezni do Boga Kristus pravi: „Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše in iz vse svoje misli. Ta je naj¬ večja in prva zapoved. Druga pa je tej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.“ (Mat. 22, 37—39). To zapoved je Jezus Kristus večkrat ponovil: „To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem jaz vas ljubil." (Jan. 15. 12.) „V tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako bote imeli ljubezen med seboj." (Jan. 13, 35.) Komaj so prvi kristijani spoznali ljubezen božjo, začela se je med njimi tudi prava ljubezen do bližnjega. Ljudje, ki se niso morebiti nikdar po¬ prej videli, ki se niso drug za drugega zmenili, ljudje, ki so bili različnega rodu, stanu, ljudje, ki so bili drug drugemu nasprotni, so po sv. veri razsvetljeni spoznali, da so vsi udje ene družine, da so bratje in sestre med seboj, začeli so se ljubiti tako, da so bili vsi videti kakor enega duha, enega srca. Tudi v naših srcih bi morala kraljevati prava krščanska ljubezen do bližnjega, kakor so jo imeli prvi kristijani. Treba je zaradi tega, da jo dobro spoznamo. 138 3. krščanska ljubezen do bližnjega. 335. Kdo je naš bližnji? Naš bližnji je vsak človek, bodisi prijatelj ali sovražnik. Neki učenik postave je vprašal Jezusa: „Kdo pa je moj bližnji ?“ Jezus pa je odgovoril in rekel: Neki človek je šel od Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike, kateri so ga tudi obropali in z ranami obdali ter so šli in ga pustili na pol mrtvega. Primerilo se je pa, da je neki duhovnik šel po tistem potu, in ga je videl in je memo šel. Ravno tako je tudi levit, ko je prišel na to mesto, in ga videl, memo šel. Neki popoten Samarijan pa je prišel do njega, in ko ga je videl, se mu je v srce smilil In je pristopil in mu obvezal rane in vlil vanje olja in vina, in ga je posadil na svoje ži- vinče ter ga peljal v gostilnico in ga oskrbel. In drugi dan je vzel dva denarja in jih je dal gostilniku in je rekel: Skrbi zanj, in kolikor boš več izdal, ti jaz nazaj grede povrnem. Kateri teh treh se ti zdi, da je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike? On pa je rekel: Tisti, kateri mu je storil usmiljenje. In Jezus mu reče: Pojdi, in tudi ti tako stori“! (Luk. 10, 29-37.) V tej priliki je pokazal božji Vzveličar, da je naš bližnji vsak človek, bodisi prijatelj ali sovražnik. Oni, ki je padel med razbojnike, je bil tuj, Samarijanu po¬ polnoma neznan človek, bil je Jud. Judje pa so živeli s Sa¬ marijani v sovraštvu in niti kupice vode niso hoteli drug drugemu podeliti. Znano vam je, da je Samarijanka pri Jako¬ bovem studencu Jezusu, ko ji je rekel: „Daj mi piti“! od¬ vrnila: „Kako ti, ker si Jud, mene piti prosiš, ki sem sama¬ rijska žena“ ? (Jan. 4, 9.) Samarijan pa, o katerem Jezus govori, ni vprašal, ali je na pol mrtev človek njegov pri¬ jatelj ali ne, ampak, ko je videl, da je potreben pomoči, mu je pomagal. Kristus je na koncu svoje pripovesti pristavil: „Pojdi, in tudi ti tako stori“! S tem je hotel povedati, da je vsak človek naš bližnji, naj si bo kdorkoli. Naš bližnji torej ni le tisti, ki nas ljubi, nam dobro hoče, dobro stori, ampak naš bližnji je tudi naš sovražnik. Ker je vsak človek naš bližnji, moramo tudi vsakega ljubiti. A kedaj ljubimo bližnjega? Ako se mu prijazno smehljamo? Ako prijazno 139 ž njim govorimo? Ako iščemo njegove družbe? Toše niso znamenja prave ljubezni do bližnjega. Bližnjega ljubimo, ako smo mu iz srca naklonjeni, ako se veselimo prednostij in vrlin, ki jih ima, ako mu vse dobro iz srca privoščimo, ako smo pripravljeni in voljni mu po svojih močeh pomagati, vse nezgode od njega odvračati ali vsaj olajšavati, vse dobro mu ohraniti in pospeševati. Tako ljubezen je imel popotni Samarijan Njegova ljubezen je bila odkritosrčna. On je imel z ranjencem usmiljenje, je omiloval njegovo nesrečo, kar je pokazal s tem, da je obstal in k njemu stopil. Tudi naša ljubezen mora biti taka, mora prihajati iz srca. Ker je bila Samarijanova ljubezen odkritosrčna, bila je tudi de¬ janska. On ni samo omiloval ranjenca, ampak mu je tudi pomagal, kolikor je znal in mogel. Dejanska mora tudi biti naša ljubezen do bližnjika. Sv. Janez piše: „Otročiči moji! ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in v resnici. 44 (I. Jan. 3, 18.) Isto uči sv. Jakob, ko piše: „Ako sta brat ali sestra naga in potrebujeta vsakdanjega živeža, reče jima pa kdo izmed vas: Pojdita v miru, ogrejta in na¬ sitita se, in jima ne daste, kar je potrebno telesu, kaj bo to pomagalo 44 ? (Jak. 2, 15. 16.). Samarijanova ljubezen je bila splošna ali vesoljna. On je videl, da je ranjenec Jud, torej sovražnik njegovega ljudstva, a pozabil je sovraštvo in videl v ranjencu le pomoči potrebnega sobrata im mu je pomagal. Tudi za nas ni dovolj, da ljubimo le svoje sorod¬ nike, svoje prijatelje, svoje znance, svoje rojake, ampak vsa¬ kega človeka brez razločka. Ko bi le tiste ljubili, ki nas ljubijo, ki nam dobro hočejo, ki so naši bratje, zavrnil bi nas Kristus: „Ako tiste ljubite, kateri vas ljubijo, kakšno plačilo boste imeli? Ali ne delajo tega tudi cestninarji (greš¬ niki)? In ako pozdravljate le svoje brate, kaj storite več? Ali ne delajo tega tudi malikovavci ?“ (Mat. 5, 46. 47.) Sa¬ marijanova ljubezen je bila nesebična ali nesatno- pridna. Samarijan ni skazal ranjencu dobrote, ker je pri¬ čakoval od njega kakega dobička, saj so ga razbojniki po¬ polnoma oplenili, ampak iz gole ljubezni. Tudi mi ne smemo bližnjega zato ljubiti in mu dobrot skazovati, ker pričaku¬ jemo od njega kakega dobička, ali pa zaradi tega, da bi nas ljudje hvalili, častili, ker bi to bila neredna ljubezen do sa¬ mega sebe, samoljubje, sebičnost, ampak največ zavoljo Boga. Zato je rekel Jezus nekemu človeku, ki ga je povabil na kosilo to-le: „Kadar napraviš kosilo ali večerjo, ne vabi 140 svojih prijateljev, ne svojih bratov, ne sorodnikov, ne bo¬ gatih sosedov, da te morebiti tudi oni ne povabijo, in da se ti ne povirne. Temveč, kadar napraviš gostovanje, povabi uboge, hrome, kruljeve in slepe; in blagor ti bo, ker ti ni¬ majo povrniti; zakaj povrneno ti bo ob vstajenju pravičnih." (Luk. 14, 12-14.) 336. Kaj se pravi bližnjega ljubiti ..za¬ voljo Boga u ? Bližnjega ljubiti „zavoljo Boga“ se pravi, ljubiti ga zato, ker ga tudi Bog spozna za vred¬ nega svoje ljubezni, in ker lioče, da postane deležen njegove lastne blaženosti. Kakor tebe, dragi kristijan, spozna Bog za vrednega svoje ljubezni, tako tudi tvojega bližnjega. Tvojega bližnjega je namreč ustvaril ravno tisti Bog kakor tebe, in kakor ljubi tebe kot svojega otroka, tako tudi tvojega bližnjega z večno ljubeznijo; kakor ti nosiš nad seboj podobo božjo, tako tudi tvoj bližnji. Ko je Raguel o mladem Tobiju zvedel, čegav sin da je, se je veselja razjokal in rekel: »Blagor ti, moj sin; ker si sin dobrega in predobrega moža.“ (Tob. 7, 7.) Ako pogleda kristijan svojega bližnjega, mora si misliti, mora sam sebi reči: On je sin dobrega, da najboljšega očeta. Sv. Janez piše: »Vsak, kateri ljubi njega, kateri je rodil, ljubi tudi njega, kateri je bil rojen iz njega.“ (I. Jan. 5, 1.) Kdor ne ljubi svojega bližnjega, ki je otrok božji, tudi Boga ne ljubi. „Ako kdo reče“, piše zopet sv. Janez: -Ljubim Boga, in sovraži svojega brata, je lažnik. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, katerega vidi, kako more Boga ljubiti, katerega ne vidi?" (I. Jan. 4, 21.) Bog tudi naravnost od nas zahteva, da moramo bližnjega ljubiti. „Novo zapoved vam dam: da se ljubite med seboj, kakor sem jaz vas ljubil, da se tudi vi ljubite med seboj. V tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako bote ljubezen imeli med seboj.“ (Jan. 13, 34. 35.) Te zazpovedi ni Jezus Kristus samo en¬ krat dal, ampak velikokrat, da bi je učenci ne pozabili, ampak si jo prav globoko vtisnili v spomin in da bi jo oznanjevali tudi drugim. Bog hoče, da postane naš bližnji deležen njegove lastne blaženosti. Sv. Pavel piše: „Z vso ponižnostjo in krotkostjo, 141 s potrpljenjem prenašajte drug drugega v ljubezni, in skrbite ohraniti edinost duha v zvezi miru . . . kakor ste poklicani v eno upanje svojega poklica 41 (Efez. 4, 2 -4.), da bote nam¬ reč kdaj vzveličanje dosegli. „Bog hoče, da bi se vzveli- čali vsi ljudje. 41 (I. Tim. 2, 4.) Vsi smo torej poklicani, da bi podedovali nebeško kraljestvo, da bi vživali kedaj isto čast in isto blaženost na vse večne čase. Dokler smo na svetu, smo še na potu v sv. nebesa. Sopotniki, ki imajo isti cilj, se sprijaznijo na potu, četudi se poprej še niso nikdar videli. Mi vsi imamo isti cilj, sv. nebesa, li ne bomo drug drugega ljubili na potu, se podpirali, da srečno tja dospemo? Jezus Kristus je za vse ljudi prelil svojo kri, da bi se vsi vzveličali. Kako je torej čislal vsakega človeka, kako ga je ljubil! Ali ni naša dolžnost, da ljubimo tudi mi vse tiste, katere je Kristus ljubil? Ker je Bog ustvaril vse ljudi, jih posinovil, je Oče vseh. „Ni li en oče nas vseh ? Nas ni li en Bog ustvaril ? 44 vprašuje prerok Malahija (2, 10.) Sv. Janez pa piše: „Glejte, kakšno ljubezen nam je Oče skazal, da se otroci božji imenujemo in smo. 44 (I. Jan. 3, 1.) Ako pa smo vsi otroci enega Očeta, smo bratje in sestre med seboj. Kaj pa se bratom in sestram bolj spodobi, kakor medsebojna ljubezen? 337. Kako moramo bli&njega ljubiti za¬ voljo Boga? Bližnjega moramo tako ljubiti zavoljo Boga, kakor same sebe. Jezus Kristus sam nam je naročil, da moramo bližnjega ljubiti kakor same sebe, rekoč: „Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.“ (Mat. 22, 39.) Ljubezen, s katero mo¬ ramo ljubiti same sebe, je takorekoč vzorec, pravilo, kako naj ljubimo svojega bližnjega. Ljubiti bližnjega bolj kakor samega sebe, nam ni zapovedano, da, mi smemo same sebe bolj ljubiti kakor bližnjega, vender ljubezen do bližnjega mora biti podobna ljubezni, katero imamo do samega sebe. Nismo dolžni pomagati bližnjemu, ako bi vsled tega morali sami pomanjkanje trpeti. Petere pametne device niso dale svojega olja peterim nespametnim, ker so se bale, da bi olja potem obojim zmanjkalo. (Mat. 25, 9.) Sv. Bernard pravi: „Če imam sam le nekoliko olja, meniš li, da je moram tebi dati in sam pomanjkanje trpeti? Obdržim je zase in ga ne 142 oddam. Hočejo nekateri v me siliti, naj jim izročim svojo bet- vico olja, bodi jim odgovor: „Da ga kje ne zmanjka nam in vam! (Mat. 25, 9.) Kdor pa tudi takrat pomaga, četudi je vsled tega sam v potrebi, ima junaško ljubezen do svo- jepa bližnjega. Najvišja stopnja ljubezni do bližnjega pa je ta, da kdo, če je treba, ne da samo časti, premoženja in zdravja za svojega bližnjega, ampak tudi svoje življenje. „Večji ljubezni od te nima nihče, da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje", pravi Kristus. (Jan. 15, 13.) Tako je ljubil Kristus; tako ljubijo stoteri in stoteri misijonarji, usmi¬ ljeni bratje in sestre, ki postavljajo svoje življenje nepre¬ nehoma v nevarnost iz ljubezni do svojega bližnjega. 338. Kdaj ljubimo bližnjega kakor same sebe ? Bližnjega ljubimo kakor same sebe: 1. kadar mu vse storimo, kar si sami po pravici želimo, nič pa takega, česar sami po pameti nočemo imeti. „Vse, karkoli hočete, da bi vam ljudje storili, tudi vi njim storite 11 , pravi naš Vzveličar. (Mat. 7, 12.) Mi hočemo, želimo, da bi nas drugi ljudje spoštovali. Tudi mi moramo spoštovati svojega bližnjika, in to spoštovanje moramo ka¬ zati tudi po vnanje v vsem govorjenju in vedenju ter se va¬ rovati vsega, kar bi utegnilo kaliti spoštovanje, katero mo¬ ramo imeti v srcu do svojega bližnjika; zakaj prava lju¬ bezen se opira na spoštovanje. Zaradi tega piše sv. Pavel: „Z bratovsko ljubeznijo se ljubite med seboj; s spoštovanjem si pridite med seboj naproti. 11 (Rimlj. 12, 10.) — Mi želimo, da bi nam bili drugi ljudje blagohotni. Tudi mi moramo svojemu bližnjiku dobro hoteti, kar pokažemo s tem, da se iz srca veselimo njegove sreče in blaginje, da mu vse dobro iz srca želimo, da smo pripravljeni pospeševati po svojih močeh njegovo blaginjo ter odvračati od njega vse, kar bi mu škodovati utegnilo. Zlasti pa se moramo varovati vsake zavisti in škodoželjnosti, ki ste toliki nasprotnici krščanske ljubezni. ..Ljubezen je potrpežljiva, je dobrotljiva; ljubezen ni nevoščljiva 11 , lepo piše sv. Pavel (I. Kor. 13, 4.) — Mi želimo, da bi imeli drugi potrpljenje z našimi slabostmi, imejmo tudi mi potrpljenje s slabostmi drugih. To je tako 143 potrebno, da si brez njega prave ljubezni niti misliti ne mo¬ remo. Zato pa sv. Pavel tolikokrat opominja v svojih listih k potrpljenju. „Drug drugega bremena nosite, in tako boste dopolnili Kristusovo postavo." (Gal. 6, 2.) „Prosim vas tedaj, jaz jetnik v Gospodu, da spodobno živite po poklicu, h ka¬ teremu ste poklicani, z vso ponižnostjo in kratkostjo, s po¬ trpljenjem prenašajte drug drugega v ljubezni, in skrbite ohraniti edinost duha v zvezi miru.“ (Efez. 4, 1—3.) Drugo- krat zopet piše: „Prenašajte drug drugega, in odpuščajte si med seboj, če ima kdo čez koga pritožbo, kakor je Gospod vam odpustil, tudi vi." (Kol. 3, 13.) — Ako smo pomoči po¬ trebni, si želimo, da bi nam drugi pomagali. Isto storimo potrebnemu bližnjiku tudi mi, kakor nas zopet opominja sv. Pavel: „Dokler čas imamo, storimo dobro vsem, zlasti pa domačim po veri." (Gal. 6, 10.) Bližnjemu ne smemo storiti ničesar, kar sami po pa¬ meti nočemo imeti. „Kar nočeš, da bi kdo drugi tebi storil, glej, da ti nikdar drugemu ne storiš." (Tob. 4, 16.) Ta nauk, ki ga je dal stari Tobija svojemu sinu, moramo tudi mi iz¬ polnjevati. Mi nočemo po pameti, da bi kdo hudo o nas mislil, nas hudo sodil, zaničeval, se nespoštljivo vedel proti nam, nas obrekoval, opravljal, nam škodoval na premoženju ali kako drugače, zato pa tudi mi ne storimo ničesar takega bližnjiku, kar mu je neprijetno in škodljivo, zakaj to razdira medsebojno ljubezen. Bližnjega ljubimo kakor same sebe: 2. kadar pred vsem skrbimo za vzveličanje njegove duše. Kakor same sebe ljubimo zavoljo Boga, če pred vsem skrbimo za vzveličanje svoje duše, tako ljubimo tudi bliž¬ njega zavoljo Boga kakor same sebe, kadar pred vsem skr¬ bimo za vzveličanje njegove duše. Kako pa naj skrbimo za vzveličanje bližnjikove duše? S tem, da podučujemo nevedne. Iz nevednosti izvira premnogo grehov. Kdor torej nevednega poduči, skaže mu jako veliko duhovno dobroto, ker tako bolj spoznava Boga, se nauči ga ljubiti, se greha varovati in se tem gotoveje vzveliča. Za vzveličanje bližnjikovo skr¬ bimo, če ga prijazno posvarimo, kadar je treba. „Ako greši zoper tebe tvoj brat", naročil je Jezus, „pojdi in ga posvari med seboj in med njim samim. Ako te posluša, si pridobil 144 svojega brata." (Mat. 18,15.) Sv. Pavel piše: „Boljšajte drug drugega, kar tudi delate “ (I. Tes. 5, 11.) Sv. Jakob pa uči: .Bratje moji! ako kdo izmed vas zaide od resnice in ga kdo vrne naj ve, da kdor grešnika vrne od njegove krive poti, bo rešil njegovo dušo smrti in pokril veliko število grehov.“ (Jak. 5, 19. 20.) — Jako dober pripomoček skrbeti za vzve- ličanje bližnjikovo, je lep vzgled. Kdo ne ve, kako moč ima lep vzgled do drugih ljudij? Zato pa je rekel Jezus: „Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in hvalili vašega Očeta, ki je v nebesih.“ (Mat. 5, 16.) Med apostoli pa je zlasti sv. Pavel opominjal predstojnike, kakor vernike krščanskih občin, naj dajejo dobre vzglede. Tako je pisal svojemu ljubljencu Titu: „V vseh rečeh skazi sam sebe vzgled dobrih del, v nauku, v čistosti, v resnobnem vedenju." (Tit. 2, 7.) Vernikom v Rimu pa je pisal: „Priza¬ devajte si za dobro ne le pred Bogom, ampak tudi pred vsemi ljudmi . . . Vsak izmed vas naj svojemu bližnjemu do- pade k dobremu, k boljšanju." (Rimlj. 12, 17, 15, 2.) — Iz¬ prosimo slednjič bližnjemu pomoč in milost božjo s pobožno molitvijo, kar je vsakemu mogoče. Velikokrat nam spričuje sv. Pavel, kako je molil za vernike (Rimlj. 1, 9. Efež. 3, 14 — 17.) ter jih opominjal, naj molijo za vse, „da bi mirno in pokojno živeli v vsi pobožnosti in čistosti," (I. Tim. 2, 1—3.) ter samega sebe priporočal njihovi molitvi rekoč: „Prosim vas tedaj bratje! po Gospodu našem Jezusu Kristusu in po ljubezni svetega Duha, da mi pomagate v svojih mo¬ litvah zame pri bogu." (Rimlj. 15, 30.) „Molite drug za dru¬ gega, da boste ohranjeni", naroča tudi sv. Jakob. (5, 16.) Zvršetek. „Otročiči moji! ljubite se med seboj"! Te besede je ponavljal sv. apostol Janez vselej, kolikorkrat je od starosti upognen in na rame svojih učencev oprt, prišel med svoje vernike. Njegovi učenci, ki so se, rekel bi, že naveličali tega tolikokrat ponavljanega opomina, ga nekdaj vprašajo: „Učenik! zakaj vedno to praviš? Janez pa je dal odgovor vreden učenca ljubezni," kakor pravi sv. Hijeronim: „To je Gospo¬ dova zapoved; kdor to izpolni, zadosti stori." Glejte, pre¬ dragi! sv. Janez v svoji starosti ni mogel veliko govoriti, a to je priporočal vedno vernikom: „Otročiči moji! ljubite se med seboj." Tako vam tudi jaz kličem: „Ljubite se med seboj; to je Gospodova zapoved." Amen. 145 72. Krščanski nauk. „Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe“, zapovedal je Jezus Kristus. (Mat. 22, 39.) V priliki o usmiljenem Sama¬ rijanu je pokazal, da je naš bližnji vsak človek, bodisi pri¬ jatelj ali sovražnik, da moramo torej tudi vsakega človeka ljubiti. Ljubiti tiste, ki nas ljubijo, ki nam dobro želijo in storijo, je kaj lahko, zato pa tudi ljudje svoje prijatelje na¬ vadno ljubijo; a ljubiti tiste, ki so nam sovražni, ki nas črtijo, nam škodovati žele, je težko. Svet pravi, da naj lju¬ bimo svoje prijatelje, sovražimo pa svoje sovražnike ter se nad njimi maščujemo, hudo s hudim povračamo, in tako nam veleva tudi naše od strasti zaslepljeno srce. A dragi kristi- jani, ako hočemo biti pravi kristijani, ne smemo tako rav¬ nati, kakor nas napačno uči svet in kakor nam veleva samo¬ ljubje, ne smemo sovražiti svojih sovražnikov, ne smemo se maščevati nad njimi, ampak jih moramo ljubiti. „Slišali ste", je rekel Jezus Kristus farizejem, „slišali ste, da je bilo re¬ čeno: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam povem: Ljubite svoje sovražnike." (Mat. 5, 43.) Kar zapovč Kristus, to mora biti prav, ker je neskončno pravičen, kar on zapove, ne more biti pretežko, ker je ne¬ skončno moder, kar on zapove, nam ne more biti v sra¬ moto, ampak v čast, saj je neskončno svet. 339. Kdo nas najboljše tiči , kako moramo ljubiti tudi svoje sovražnike? Kako moramo ljubiti tildi svoje sovražnike, nas najboljše uči Jezus Kristus, ki je svojim sovražnikom odpustil in je zanje molil, ki je dal svoje življenje zanje in nam je ukazal, da moramo sovražnike ljubiti. Ako je kdo imel kdaj vzrok, ako je kdo kdaj imel pravico, znositi se nad svojimi sovražniki, bil je gotovo Jezus Kristus, kateri je pretrpel toliko krivic, kakor nihče pred njim in nihče za njim, četudi ni dal svojim sovražnikom nobenega povoda za to, ampak je skušal z dobrotami pri¬ dobiti si njihovo ljubezen, kateri ni bil samo človek, ampak 10 146 tudi pravi Bog. Vender Jezus se ni maščeval, ampak je iz srca odpustil. Judeža Iškarijota, svojega izdajavca, je poljubil in se mu poljubiti dal, in mu ni rekel, kakor pravi sv. Janez Krizostom: »Ti brezbožnež, ti izdajavec! ali je to zahvala za moje dobrote? ampak imenoval ga je prijatelja: »Prijatelj! čemu si prišel? Judež! s poljubom izdajaš Sinu človeko- vega“? (Mat. 26, 50. Luk. 22, 48.) Jezus ni samo iz srca odpustil svojim sovražnikom, ampak je prosil za nje tudi pri svojem Očetu, da bi jim še on odpustil. Ko je v groznih bolečinah visel na križu pričakovaje smrti, ko njegovi so¬ vražniki niti takrat niso jenjali ga preklinjati in zasramo¬ vati, (Mat. 27, 39 - 43.) je takorekoč pozabil na samega sebe, mislil le na svoje sovražnike, odprl svoja usta in molil: „Oče, odpusti jim; saj ne vedč, kaj delajo!" (Luk. 23, 34.) Jezus ni molil: „Gospod, odpusti jim!“ ampak: „Oče, od¬ pusti jim!“ On je kot sin prosil svojega nebeškega Očeta. Ako sin prosi očeta, ima to veliko večjo veljavo, kakor če hlapec prosi svojega gospoda. Jezus tudi ni molil: „Moj Oče, odpusti jim!" ampak: „Oče, odpusti jim!“ S tem je hotel reči, da Bog ni le njegov Oče, ampak Oče vseh ljudij, in da je on sam brat vseh drugih ljudij, da torej prosi za svoje brate. Abelova kri, katero je prelil njegov brat Kajn, je nekdaj vpila od zemlje do neba za maščevanje, kri Kristusova pa, katero so prelili Judje, njegovi bratje, ni vpila za maščevanje, ampak za odpuščenje. Judje sami so rekli: „Njegova kri naj pride nad nas in nad naše otroke", (Mat. 27, 25.) a Kristus tega ni hotel, ampak je prosil: „Oče, odpusti jim!“ In da bi njegov Oče še rajše odpustil, je hudobije svojih sovražnikov še izgovarjal, rekoč: „Saj ne vedč, kaj delajo." — Kristus ni le iz srca odpustil svojim sovražnikom in za nje molil, ampak je celč za nje umrl. On sam je rekel: ,,Večje lju¬ bezni od te nima nihče, če kdo dd svoje življenje za svoje prijatelje." (Jan. 15, 13.) In glejte! Jezus je dal svoje živ¬ ljenje za svoje sovražnike. „Kristus Jezus ... je dal samega sebe v rešilo za vse", piše sv. Pavel. (I. Tim. 2, 6.) Jezus, ki je z lastnim vzgledom pokazal, kako mo¬ ramo ljubiti sovražnike, pa je tudi razločno zapovedal, da moramo vsi isto storiti. „Jaz pa vam povem", je rekel: „Lju- bite svoje sovražnike, dobro storite tistim, kateri vas so¬ vražijo, in molite za tiste, kateri vas preganjajo in obreku¬ jejo, da bodete otroci svojega Očeta, ki je v nebesih, kateri daje svojemu solncu sijati na dobre in hudobne, in da dežiti 147 na pravične in krivične. Zakaj, ako tiste ljubite, kateri vas ljubijo, kakšno plačilo boste imeli? Ali ne delajo tega tudi cestninarji? In ako pozdravljate le svoje brate, kaj storite več? Ali ne delajo tega tudi malikovalci? Bodite tedaj po¬ polni, kakor je vaš Oče nebeški popoln. 11 (Mat. 5, 44—48.) Za kristijana torej ni zadosti, da ljubi svoje sorodnike, do¬ brotnike, prijatelje, zakaj tako ljubezen imajo tudi trdosrčni cestninarji in neverniki; kristijan mora storiti nekaj več, on mora ljubiti brez izjeme vse ljudi, naj si bodo znanci ali tujci, prijatelji ali sovražniki. Ko je Jezus v očenašu učil svoje učence moliti: „Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom‘ ; , je pristavil: „Zakaj ako ljudem odpustite njih grehe, bo tudi vam vaš Oče nebeški odpustil vaše pregrehe. Ako pa ne odpustite ljudem, tudi vaš Oče ne bo vam odpustil vaših pregreh." (Mat. 6, 14. 15.) Dokler kristijan v svojem srcu goji sovraštvo do svojega bližnjega, tako dolgo mu Bog ne odpusti njegovih grehov. Ako bi tudi kdo resnično obžaloval svoje grehe, se odkrito¬ srčno spovedal in obljubil, se resno poboljšati, ne sme do¬ biti odveze, ako sovražniku ne odpusti. Dokler v sovraštvu živiš, najlepše krščanske molitve, očenaša, prav moliti ne moreš; zakaj kolikokrat moliš: „Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom", vsakokrat lažeš. Nobena molitev, nobeden dar, nobeno dobro delo ni Bogu všeč, dokler človek v sovraštvu živi. j,Če tedaj svoj dar prineseš k altarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe; pusti ondi svoj dar pred altarjem, in pojdi poprej spravit se s svojim bratom in tedaj pridi in daruj svoj dar.“ (Mat. 5, 23. 24.) Zakaj zahteva Gospod, da se s svojim bližnjim poprej spravimo? Zato, ker mu drugače naš dar ne ugaja. Ljubezen Jezusovo do sovražnikov so posnemali in nje¬ govo povelje, sovražnike v ljubiti, so izpolnjevali od nekdaj vsi pravi Kristijani. Sv. Stefan je molil za svoje morivce: ,,Gospod, ne prištevaj jim tega greha." (Dej. ap. 7, 59.1 Sv. Pavel je hotel izbrisan biti iz knjige življenja za svoje preganjavce in je pisal o prvih kristijanih: „Kolnejo nas in jih blagoslavljamo; preganjani smo in prenašamo; preklinjajo nas, in molimo." (I. Kor. 4, 12. 13.) Kakor Kristus, tako je molilo brez števila mučenikov za svoje sovražnike: ,,Oče, od¬ pusti jim; saj ne vedč, kaj delajo!" Kdor prevdarja vzgled Kristusov in vzglede vseh pravih kristijanov, ki so najhujša io® 148 razžaljenja, največje krivice iz srca odpuščali, ne more več reči, da odpustiti ne more, ker je bil prehudo razžaljen. More¬ biti te je kdo z besedami razžalil, vender ni te krvavo bičal; morebiti ti je na časti škodoval, a s trnjem te nihče ni kronal; morebiti ti je vzel, kar je bilo tvojega, a življenje ti je pustil; tvoje lice ni opljuvano, tvoje roke in noge niso z žeblji na križ pribite, tvojih las ti niso populili, tvojega čela niso z ranami obdali. A, ko bi te tudi kdo bičal, ko bi te tudi kdo razmesaril, si morebiti to zavoljo svojih grehov zaslužil, Kristus pa je bil najnedolžnejši in najsvetejši. Kristus ni bil samo človek, kakor ti, ampak bil je tudi pravi Bog. Kakor je on odpustil, odpusti tudi ti. Vaša ljubezen, krščanski po- slušavci, pa mora prihajati iz srca, to se pravi, da morate vso jezo, vse sovraštvo odpraviti iz srca, mu v srcu dobri biti, mu dobro hoteti, ž njim tako biti, kakor bi vas ne bil razžalil. Ne pravim, da se razžaljenja ne smete več spomi¬ njati, ker to je nemogoče, pač pa se ga ne smete nalašč spomi¬ njati in se pri takih spominih muditi. Nekateri pravijo: V srcu že odpustim svojemu sovražniku, ali govoriti ž njim ne morem. Taki pač nimajo prave ljubezni do sovražnikov, zakaj z osebami, katerim smo v srcu dobri, govorimo. Če pa s kom nočemo govoriti, kažemo, da imamo do njega še neko mržnjo, da mu nismo popolnoma odpustili. Ni torej prav, ako greste mimo svojega razžalivca, ne da bi ga po¬ zdravili, ali če gledate v tla, na stran, se mu nalašč izog¬ nete. To je znamenje, da še svoje jeze niste pustili. Svojo ljubezen do sovražnikov morate pokazati tudi s tem, da zanje molite po naročilu Kristusovem: „Molite za nje, ki vas preganjajo in obrekujejo. 44 Ni sicer zapovedano za sovražnike opravljati kako posebno molitev, sploh zado¬ stuje, ako za svoje bližnjike molimo, naj si bodo naši pri¬ jatelji ali neprijatelji, pač pa je prepovedano, koga iz svoje molitve izključiti. Ko bi, postavim, kdo mislil: Za vse druge hočem moliti, le za onega ne, ki me je razžalil, bi bil to greh zoper ljubezen do bližnjega. — Ker pa je Kristus tudi rekel:: „Dobro storite tistim, kateri vas sovražijo 44 , morate svojim sovražnikom, če so v potrebi, tudi pomagati po svojih močeh, da, dostikrat je dobro, ako se sovražniku skaže še kaka posebna dobrota, da se sovraštvo in jeza ohladi in sčasoma popolnoma odpravi. „Ako je tvoj sovražnik lačen 44 , piše sv. Pavel, „daj mu jesti; ako je žejen, daj mu piti Zakaj če to storiš, mu boš žrjavico na glavo nosil (boš storil, da 149 bo sovražnika sram, da ga bo bolelo). Ne daj se hudemu premagati, ampak premagaj hudo z dobrim.“ (Rimlj. 12, 20. 21.) Kako ljubo je Jezusu, ako kdo po njegovem vzgledu iz srca odpusti svojim sovražnikom, nam spričuje življenjepis sv. Janeza Gvalberta. Janezu Gvalbertu, ki je bil poprej vojak, pozneje menih in svetnik, je neki žlahtnik umoril edinega brata. Janez je sklenil maščevati se nad bratovim morivcem. Dolgo je zaman iskal ugodne prilike. Na veliki petek gre po vojaško oborožen v mesto ter sreča bratovega morivca v tesnih ulicah. Morivec nikakor ni mogel uiti, pa se tudi ne braniti, ker je bil brez orožja. Ko ga Janez zagleda, po¬ tegne meč, da bi ga porinil v morivčevo srce. Ta v preve¬ likem strahu pade pred Janeza na kolena, sklene križema roke na prsi in prosi: „Iz ljubezni do Jezusa Kristusa, ka¬ teri je na današnji dan za nas umrl, te prosim: Zanesi mi! Pusti me zavoljo Jezusa še živeti!“ Janez Gvalbert se spomne, da je Jezus Kristus svojim največim sovražnikom iz srca odpustil, vrhu tega še zanje molil in umrl, pusti vso jezo, objame morivca in vzdigne, rekoč: „Ne morem ti odreči, za kar si me prosil v imenu Jezusovem. Pustim ti življenje, in kar si hudega storil, odpustim ti popolnoma.' 4 Ko se je Janez tako spravil s svojim sovražnikom, gre v bližnjo cerkev, poklekne pred podobo križanega Jezusa in prosi za odpu- ščenje svojih grehov. In ko tako moli, nagne križani Vzve- ličar svojo glavo, kakor bi ga hotel zahvaliti, da je v nje¬ govem imenu sovražniku odpustil, in mu naznaniti, da je njegova prošnja uslišana. Janeza to toliko gane, da zapusti svet, postane menih in svetnik. Krščanski poslušavci! Imejmo tudi mi pravo krščansko ljubezen do vsakega človeka, tudi do svojih sovražnikov. „Hočeš sodbi ubežati", pravi sv. Krizo- stom, „bodi pripravljen odpustiti v srcu, z ustmi in v de¬ janju; te kdo sovraži, ljubi ga iz srca; ti je kdo z ustmi škodoval, odpri svoja usta in pobožno zanj moli; te je kdo v dejanju razžalil, skazuj mu za to dobrote in dela lju¬ bezni." 340. Ali je krščanska ljubezen potrebna? Krščanska ljubezen je tako potrebna, da brez nje ne moremo doseči večnega vzveličanja. Tako potrebno je, da ljubimo Boga zavoljo njega sa¬ mega nad vse, sebe in bližnjega pa zavoljo Boga, da se brez 150 te ljubezni nikakor vzveličati ne moremo. Kristus sam ime¬ nuje zapoved ljubezni do Boga največjo in prvo zapoved, tej enako pa zapoved ljubezni do bližnjega (Mat. 22, 33.) Sv. Pavel pa piše: „Ko bi govoril človeške in angelske je¬ zike, ljubezni pa bi ne imel, bi bil kakor bučeč bron ali zvoneč zvonec. In ko bi znal prerokovati, in bi vedel vse skrivnosti, in imel vso učenost; in ko bi imel vso vero, tako da bi prestavljal gore, ljubezni pa bi ne imel, nič nisem. In ko bi razdal ubogim v živež vse svoje premoženje in ko bi svoje telo dal, tako da bi gorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne pomaga.“ (I. Kor. 13, 1—3.) Sv. Janez pa piše: „Kdor ne ljubi, ostane v smrti“, (I. Jan. 3, 14.) to se pravi: „Kdor nima prave krščanske ljubezni, nima nadnaravnega življenja, in kdor tega nima, je mrtev za nebesa, ne more v nebesa priti. Za hojo, meni sv. Avguštin, sta nam potrebni dve nogi; hočemo v nebesa iti in k Bogu priti, moramo imeti ljubezen do Boga in do bližnjega. Zmožnost ljubiti Boga zavoljo njega samega in bližnjega zavoljo Boga, prejme kristijan s posvečujočo milostjo vred s prva v zakramentu sv. krsta, in če jo po smrtnem grehu izgubi, z nova v zakramentu sv. pokore. „Ljubezen božja je izlita v naša srca po svetem Duhu, kateri nam je bil dan“, piše sv. Pavel. (Rimlj. 5, 5.) Z ljubeznijo božjo pa pride v naša srca ob enem ljubezen do bližnjega (sv. Av¬ guštin), zakaj ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega je pravzaprav ena in ista ljubezen, ker ima eden vir, namreč Boga, le predmet ji je različen. Ker je krščanska ljubezen k vzveličanju tako potrebna, vedeti tudi moramo: 341. Kako kažemo krščansko ljubezen? Krščansko ljubezen kažemo, če izpolnju¬ jemo božje in cerkvene zapovedi. Jezus Kristus tako-le govori: „Kdor ima moje zapo¬ vedi in jih izpolnjuje, tisti je, ki me ljubi.“ (Jan. 14, 21.) In zopet pravi: „Ako me kdo ljubi, bo moje besede izpolnjeval, in moj Oče ga bo ljubil, in bova k njemu prišla in pri njem prebivala. Ako me kdo ne ljubi, ne izpolnjuje mojih besed.“ (Jan. 14, 23.) Kakor Kristus, tako učijo tudi njegovi apo¬ stoli. Tako piše sv. Pavel: „Izpolnjenje postave je ljubezen. “ (Rimlj. 13, 10.) Učenec ljubezni pa pravi: „To je namreč lju- 151 bežen božja, da izpolnjujemo njegove zapovedi, in njegove zapovedi niso težke.“ (I. Jan. 5, 3.) Po delih, ne pa po be¬ sedah sodimo tudi mi, ali ima kdo pravo ljubezen do nas. Ako bi kak otrok še toliko zatrjeval svojim starišem, da jih ljubi, ako bi se jim še toliko sladkal in prilizoval, nihče ne bo veroval, da resnično ljubi svoje stariše, ako ne dela tega, kar je starišem všeč, ampak to, kar je proti njihovi volji; njegova ljubezen je ničeva, njegovo sladkanje in pri¬ lizovanje gola hlimba. Prav taka je s krščansko ljubeznijo. Ako kdo še toliko zatrjuje, da ljubi Boga, pa ne izpolnjuje njegovih zapovedij, je lažnjivec in licemerec. Izpolnjevati mora tisti, ki Boga ljubi, vse njegove zapovedi, ne samo nekatere, ki se mu ravno zljubijo. „Kdorkoli pa izpolnjuje vso postavo, se pa v enem pregreši, je vsega kriv. Zakaj kateri je rekel: ,Ne prešestuj - , je tudi rekel: ,Ne ubijaj! - Ako sicer ne prešestuješ, pa ubijaš, si prestopnik postave.“ (Jak. 2,10.11.) Tudi cerkvene zapovedi moramo izpolnjevati; zakaj to je izrečna volja Kristusova. „Kdor vas posluša", je rekel apostolom, „mene posluša, in kdor vas zaničuje, mene za¬ ničuješ (Luk. 10, 16.) Drugokrat je rekel: „Kdor cerkve ne posluša, naj ti bo, kakor nevernik in očitni grešnik." (Mat. 18, 17.) Jezus Kristus je rekel o samem sebi: „Z nebes sem prišel, ne da bi delal svojo voljo, ampak voljo tistega, ka¬ teri me je poslal", (Jan. 6. 38.) in: „Moja jed je, da storim voljo tega, kateri me je poslal", in da dopolnim njegovo delo." (Jan. 4, 34.) Jezus je gotovo ljubil svojega nebeškega Očeta nad vse, zato pa mu je bilo tudi izpolnjevanje njegove volje nad vse. Posnemajmo božjega Vzveličarja v tem in pokazali bomo najlepše, da resnično ljubimo Boga. 342. Kateri ste poglavitni zapovedi krščan¬ ske ljubezni? Poglavitni zapovedi krščanske ljubezni ste: „Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svo¬ jega srca in iz vse svoje duše in iz vse svoje misli. Ta je največja in prva zapoved. Druga pa je tej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.“ (Mat. 22 , 37—39.) »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca", to se pravi, z vso svojo voljo, katero udaj popolnoma Bogu, 152 „in iz vse svoje duše", to se pravi, z vso svojo pametjo, „in iz vse svoje misli", to je, z vsemi svojimi čustvi. To zapoved je Bog dal že izraelskemu ljudstvu (V. Mojz. 6, 5), Kristus pa jo je ponovil in potrdil. Ko ga je namreč učenik po¬ stave vprašal: „Učenik! katera je velika zapoved v postavi ?“ mu je Jezus odgovoril: „Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše in iz vse svoje misli. Ta je največja in prva zapoved. Druga pa je tej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe." Tudi drugo za¬ poved, v kateri zapoveduje Kristus ljubiti bližnjega kakor samega sebe, je Bog dal že v stari zavezi. (III. Mojz. 19, 18.) Kristus je še pristavil: „V teh dveh zapovedih je zapopa- dena vsa postava in preroki." (Mat. 22, 40.) Vse, kar obsega sv. pismo, le to hoče, da bi se izpolnjevali ti dve zapovedi, ki obsegate v sebi vse druge zapovedi Ti dve zapovedi vplivate na vse dušne moči človekove in jih vodite, namreč razum, voljo in čustva. 343. Kje ste poglavitni zapovedi krščanske ljubezni natančneje razloženi? Poglavitni zapovedi krščanske ljubezni ste natančneje razloženi: 1. v desetih božjih, 2. v petih cerkvenih zapovedih. Kar zapovedujete poglavitni zapovedi krščanske lju¬ bezni ob kratkem, isto se razlaga podrobno, natančneje v desetih božjih in petih cerkvenih zapovedih. To nam o ne¬ katerih zapovedih, ki se tičejo zlasti ljubezni do bližnjega, spričuje sam sv. Pavel, ko piše: „Nikomur ne bodite nič dolžni, razven tega, da se ljubite med seboj; zakaj kdor bližnjega ljubi, je dopolnil postavo. Zakaj to: Ne prešestuj, ne ubijaj, ne kradi, ne govori krivega pričevanja, ne poželi, in če je kaka druga zapoved, je v teh besedah obsežna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.“ (Rimlj. 13, 8. 9.) Zvršetek. Ko je Jezus nekega dne govoril množicam, so prišli njegova mati in sorodniki ter so želeli ž njim govoriti. 153 Rekel mu je pa nekdo: „Glej! tvoja mati in tvoji bratje stoje zunaj in te iščejo. On pa je tistema, kateri mu je bil povedal, odgovoril in rekel: Kdo je moja mati, in kdo so moji bratje? In je stegnil roko na svoje učence, rekoč: Glejte! moja mati in moji bratje. Zakaj kdorkoli stori voljo mojega Očeta, kateri je v nebesih, tisti je moj brat, sestra in mati. 11 (Mat. 12, 47—50.) Kdor tedaj stori voljo božjo, kdor izpolnjuje zapovedi božje, je Kristusu drag in ljub, kakor bi bil njegov brat, sestra in mati. Kdo izmed nas si ne želi, da bi ga Jezus ljubil s tako ljubeznijo? Izpolnjujmo torej zadovoljno in natančno vse zapovedi božje in cerkvene, ker s tem bomo najbolj pokazali, da Boga ljubimo, in s tem se bomo tudi vzveličali, saj pravi Jezus: „Ako pa hočeš v življenje iti, izpolnjuj zapovedi. 11 (Mat. 19, 17.) Amen. 73. Krščanski nauk. Krščanska ljubezen je tako potrebna, da brez nje ne moremo doseči večnega vzveličanja. „Kdor ne ljubi, ostane v smrti 11 , piše sv. Janez. (I. 3, 14.) Krščansko ljubezen ka¬ žemo, če izpolnjujemo božje in cerkvene zapovedi. „Kdor ima moje zapovedi in jih izpolnjuje, tisti je, ki me ljubi. 11 (Jan. 14, 21.) V božjih in cerkvenih zapovedih se natančneje razlaga, česa se nam je ogibati in kaj nam je storiti, da bomo prav ljubili Boga in svojega bližnjega. II. Oddelek. Deset božjih zapovedij 344. Kako se glasi deset bošjih zapovedij ? Deset božjih zapovedij se glasi: 1. Veruj v enega samega Boga. 2. Fe imenuj po nemarnem božjega imena. 3. Posvečuj praznik. 4. Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. 154 5. Se ubijaj. 6. > T e prešestuj. 7. Xe kradi. 8. Se pričaj po krivem zoper svojega bliž¬ njega, 9. Se želi svojega bližnjega žene. 10. Se želi svojega bližnjega blaga. Tako se glasi deset božjih zapovedij dandanes po po¬ glavitni vsebini; zakaj v sv. pismu se glasijo nekoliko dru¬ gače , namreč bolj obširno. Dasiravno so desetere božje zapovedi, kakor se sedaj glasijo, nekoliko okrajšane, obse¬ gajo vender vse to, kar one v sv. pismu. Cerkev jih je okrajšala, da si jih lažje zapomnimo. 345. Komu je dal Bog deset zapovedij ? Bog je dal deset zapovedij izraelskemu ljudstvu, ko je prišlo iz Egipta v puščavo in je bivalo pod goro Sinaj. Bog je ustvaril vsakega človeka in je zato vsakdo njegov služabnik. Služabnik pa mora vedeti voljo svojega gospoda, zato je Bog vsakemu človeku, ko ga je ustvaril, zapisal v srce svojo postavo, svoj zakon, ki se imenuje na¬ ravni ali naturni zakon, ker ga imamo že po svoji naravi. Tudi pagan zaradi tega ve, kaj je prav, kaj ne, kaj sme storiti, kaj ne, kaj mora opustiti, kaj pa ne. Naravni zakon pa so ljudje vsled svojih strastij sčasoma pokvarili, popačili, tako, da so dobro imenovali zlo, zlo pa dobro. Sveti Pavel piše: „Ko so bili spoznali Boga, ga niso kakor Boga častili, ali ga hvalili; temveč so se izgubili v svojih mislih in otem- nelo je njih nespametno srce .... Zavoljo tega jih je Bog prepustil željam njih srca.“ (Rimlj. 1, 21. 24.) Ker ljudje niso hoteli brati postave v srca zapisane, je Bog zarisal svojo postavo še na kameniti tabli, dal je še posebej deset zapovedij. Tretji mesec po izhodu iz Egipta je prišlo izraelsko ljudstvo v puščavo do gore Sinaj in je tam bivalo v šotorih. Mojzes gre na goro. Tu se mu Bog prikaže ter mu pravi: „Oznani otrokom Izraelovim: Sami ste videli, kaj sem storil 155 Egipčanom in kako da sem vas nosil na orlovih perotah in vas za svoje sprejel. Ako bote tedaj poslušali moj glas in izpolnjevali mojo zavezo, mi bote lastnina izmed vseh na¬ rodov; zakaj moja je vsa zemlja." (II. Mojz. 19, 3—5.) Mojzes pokliče ljudstvo in mu razloži vse Gospodove besede, in ljudstvo z enim glasom odgovori: „Vse, karkoli je govoril Gospod, bomo storili." (II. Mojz. 3, 8.) Potem gre Mojzes zopet na goro, in Gospod mu zopet govori. In Mojzes je stopil z gore k ljudstvu, in je posvetil ljudstvo, kakor mu je Bog zapovedal, rekoč: „Idi k ljudstvu in posvečuj jih danes in jutri, in opero naj svoja oblačila; in naj bodo pri¬ pravljeni na tretji dan; zakaj tretji dan bo Gospod prišel doli vpričo vsega ljudstva na sinajsko goro. In postavi ljud¬ stvu mejnike okrog in reci jim: Varujte se stopiti na goro in se dotakniti njenih mej!... Kadar bo jela bučati trobenta, naj gredč do gore ... In že je prišel tretji dan, in jutro je napočilo: in glej, slišalo se je, ko je jelo grometi in se blis¬ kati, in silno gost oblak je pokril goro in trobentin glas je čedalje bolj bučal, in balo se je ljudstvo, ki je bilo v šoto- rišču. In ko jih je bil izpeljal Mojzes iz šotorišča Bogu na¬ proti, so stali pod goro." (II. Mojz. 19, 10—12. 16. 17.) Tedaj je Bog dal deset zapovedij. Dal jih je slovesno ob gromu in blisku, da je pokazal, kako strogo in pravično bo kaznoval tiste, ki jih ne izpolnjujejo. Trepetaje je ljudstvo stalo pod goro in spoštljivo reklo: „Vse, kar je Bog zapo¬ vedal, hočemo izpolnjevati." Da bi ljudstvo potrdil v tem sklepu, postavi Mojzes pod goro altar in daruje. Potem vzame darilne krvi ter pokropi ž njo ljudstvo, rekoč: „To je kri zaveze, ki jo je Gospod sklenil z vami." (III. Mojz. 24, 6-8.) Deset božjih zapovedij je bilo zapisanih na dve kame- niti tabli, ki ste bili hranjeni v škrinji zaveze in pozneje, ko je kralj Salomon sezidal prekrasen tempel, ste se hranile tam v „najsvetejšem“, dokler ni kralj Nabuhodonozor raz¬ dejal templa. Da bi Izraelci tudi zapisane postave ne poza¬ bili, je Bog postavil binkoštni praznik, ki je spominjal Izraelce na slovesno prisego, s katero so se zavezali izpol¬ njevati zapovedi božje. 156 346. Ali smo tudi mi dolini izpolnjevati deset zapovedi ]', ki jih je Bog dal izraelskemu ljudstvu ? Tudi mi smo dolžni izpolnjevati deset za- povedij, ki jili je Bog dal izraelskemu ljudstvu, in sicer: 1. ker razlagajo samo naravni zakon ter zapovedujejo samo to, kar Bog vsakemu človeku razodeva že po njegovi vesti. Ker je Bog dal deset zapovedij izraelskemu ljudstvu pred Kristusom, ne pa nam, bi utegnil kdo misliti, da jih nam ni treba izpolnjevati. A tak človek bi se zelo motil. Vsak človek, bodisi Jud, kristijan ali pagan, je dolžen izpol¬ njevati deset božjih zapovedij. Vzrok pa je ta, ker razla¬ gajo naravni zakon. Naravni zakon je vsakemu človeku v srce zapisan že od njegovega rojstva. Da ima človek že po naravi neki zakon, tega se začne zavedati, kadar se začne zavedati svoje pameti in razločevati dobro od hudega. Vsakdo čuti v sebi nekaj, kar mu pravi, kaj sme storiti, kaj ne; ta notranji glas imenujemo vest. Vest nas torej opozarja na voljo božjo, na naravno postavo, ki jo je Bog vsakemu človeku v srce vsadil, zaradi česar mnogi svetniki imenujejo vest „glas božji“. Tako pravi sv. Tomaž Akvinski: „Vest je glas božji, ki se razodeva kot postavodajavec in sodnik.“ Da ima vsak človek v srce zapisan zakon, katerega mu kaže njegova vest, spričuje sveti Pavel, ko piše o paganih tako le: „Če pagani, kateri nimajo postave, po naravi to delajo, kar je po postavi, so oni, dasi nimajo postave, sami sebi postava; oni kažejo, da je delo postave zapisano v njih srcih, ker jim pričuje njih vest, in njih misli se med seboj ali tožijo ali tudi izgovarjajo." (Rimlj. 2, 14. 15.) Naravni zakon mora vsak človek izpolnjevati, in po tistem zakonu bodo sojeni tudi pagani. Zapovedi pa, ki jih je Bog dal izraelskemu ljudstvu, razlagajo, ako izvzamemo tretjo, samo naravni zakon ter zapovedujejo samo to, kar Bog vsakemu človeku razodeva že po njegovi vesti, n. pr. da je treba v Boga verovati, ga častiti, moliti, da je treba stariše spo¬ štovati, da se ne sme ubijati, prešestovati, krasti i. t. d., 157 zato jih mora vsakdo izpolnjevati S tem, da smo postali kristijani, nismo nehali biti ljudje, ki so vsi podvrženi na¬ ravnemu zakonu zapisanemu v njihova srca. Deset zapovedij, ki jih je Bog dal izraelskemu ljudstvu, pa smo dolžni izpolnjevati tudi: 2 . Ker jih je Jezus Kristus potrdil in za¬ povedal izpolnjevati. Jezus Kristus je božje zapovedi potrdil, ko je rekel: „Nikar ne mislite, da sem prišel razvezovat postavo ali preroke; ne razvezovat, ampak dopolnit sem jih prišel. 11 (Mat. 5, 17.) On sam je zvesto izpolnjeval zapovedi božje in je vsakemu strogo zapovedal, jih izpolnjevati. Ko ga je neki mladenič vprašal: „Dobri učenik! kaj naj storim dobrega, da zadobim večno življenje 1 ' ? mu je Jezus odgovoril: „Ako pa hočeš iti v življenje, izpolnjuj zapovedi. Mu reče: Katere? Jezus pa je rekel: Ne ubijaj, ne prešestuj, ne kradi, ne pričaj po krivem. Spoštuj očeta svojega in mater svojo, in ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. 11 (Mat. 19, 16—19.) Jezus je tudi rekel: „Ne vsak, kateri mi pravi: Gospod, Gospod! pojde v nebeško kraljestvo; ampak kateri stori voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, tisti pojde v nebeško kraljestvo. 11 (Mat. 7, 21.) Volja nebeškega Očeta pa je izra¬ žena v deseterih božjih zapovedih. Sv. cerkev pa uči v tri¬ dentinskem zboru: „Kdor trdi: desetere božje zapovedi ne zadevajo kristijanov, bodi izobčen 11 (21. seja). Izpolnjevati moramo vse zapovedi božje, ako se hočemo vzveličati, zakaj Kristus je naravnost naročil apostolom: „Učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal. 11 (Mat. 28, 20.) Ako torej kak mlačen kristijan pravi: Ne ubijam, ne kradem i. t. d., pa prelamlja druge zapovedi, je to slabo tolažilo. Ni pa še dovolj, ako izpolnjujemo vsako božjo zapoved, marveč izpolnjevati jo tudi moramo natančno v vseh njenih delih. Peta božja zapoved: „Ne ubijaj! 11 nam ne prepoveduje samo umor in uboj, ampak vsako poškodo¬ vanje samega sebe ali bližnjega, kakor tudi sovraštvo in ne¬ voščljivost, jezo in sumnivost, zmerjanje in preklinjevanje, pohujšanje. Ko bi tedaj tudi kdo nikogar ne poškodoval ali umoril pa bi se nad njim jezil, ga sovražil, pohujšal i. t. d., pregrešil bi se proti peti božji zapovedi. Ali sedma božja 158 zapoved: ,.Ne kradi!“ ne prepoveduje samo tatvino, ampak tudi rop, odrtijo, goljufijo, krivično pridržavanje tujega blaga i. t. d. 347. Alije mogoče izpolnjevati deset božjih zapovedij ? Deset božjih zaporedij izpolnjevati je mo¬ goče, ker Bog da svojo milost vsakemu, ki ga prosi za to. Nobeden pameten oče ne zapove svojim otrokom kaj takega, kar bi nikakor ne mogli izpolniti, nobeden pameten kralj ne more dajati svojim podložnikom pretežkih zapovedij. Kako bi si torej mogli misliti, da bi neskončno modri, pra¬ vični in dobrotljivi Bog nam slabim zemljanom dajal zapo¬ vedi, katerih bi nikakor ne mogli izpolnjevati? Jezus Kristus nas osrčuje: »Vzemite moj jarem nase... Moj jarem namreč je sladek in moje breme je lahko.“ (Mat. 11, 28—30.) Božje zapovedi so jarem, so breme, a ne pretežko. Sveti Janez pa tako-le piše: „To je ljubezen božja, da izpolnjujemo njegove zapovedi; in njegove zapovedi niso težke.“ (I.Jan. 5, 3.) Res je. da se nam zdijo božje zapovedi večkrat pretežke in da jih mnogokrat zaradi tega prelamljamo, ali temu je krivo to, ker je naša volja vsled podedovanega greha nagnena bolj k hudemu kakor pa k dobremu, in torej lažje delamo hudo, kakor pa dobro; vender zaradi tega še ne smemo misliti, da nam Bog naklada pretežko breme. Breme božjih zapovedij je težko, a Bog nam je pomaga nositi s svojo milostjo, ka¬ tero da vsakemu, ki ga prosi za to. Sv. Avguštin veli: „Ako ti Bog kaj zapovč, te opominja storiti, kar moreš, in za to prositi česar ne moreš, na kar pomaga, da moreš. “ (De nat. et grat. c. 44. n. 50.) Enako uči tridentinski cerkveni zbor, rekoč: „Bog ne zapoveduje nič nemogočega, ampak, če kaj zapove, opominja, da bi storili, kar nam je mogoče, in da bi za to prosili, kar nam ni mogoče, in pomaga, da nam je mogoče.“ (6. seja 11. pogl.) Če se nam torej kaka zapoved zdi zelo težka, prosimo Boga, naj nas podpira s svojo mi¬ lostjo. Bog nam gotovo ne bo odrekel svoje pomoči, ako ga za kaj takega prosimo, saj je že po preroku Ecehijelu ob¬ ljubil: „Svojega duha bom položil v vas in storil, da se boste ravnali po mojih zapovedih, in ohranili in izpolnjevali moje 159 pravice. “ (Eceh. 36, 27.) Sv. Pavel pa pravi: „Bog je, kateri dela v vas hoteti in dopolniti po svoji dobri volji“, (Filiplj. 2,13.) in: „Vse premorem v njem, kateri me krepča.“ (Filiplj. 4, 13.) Svetniki stare in nove zaveze nam kažejo, da je mogoče iz¬ polnjevati zapovedi božje. Svetniki so bili ljudje, kakor mi, iz mesa in krvi, so živeli mej spačenim svetom, kakor mi, so imeli iste in še večje skušnjave, kakor mi, a s pomočjo božjo so zvesto in natančno izpolnjevali vse zapovedi božje. Ako so ti mogli izpolnjevati zapovedi božje, zakaj bi jih mi ne? Oziraje se na vzglede svetnikov in svetnic božjih, je vskliknil sveti Avguštin: „Ako so mogli ti in te, zakaj ti Avguštin ne“ ? In res, tudi on jih je začel izpolnjevati. Ne tožimo torej, da so zapovedi za nas pretežke, tožimo rajše svojo lenobo in mlačnost v molitvi, ki ste krivi, da ne mo¬ remo prav izpolnjevati zapovedij božjih. 348. Kakšne dolžnosti obsega deset božjih zapovedij ? Prve tri božje zapovedi obsegajo dolžnosti do Boga, drugih sedem pa dolžnosti do nas in do bližnjega. Kdor ima krščansko ljubezen, mora ljubiti Boga, sebe in bližnjega, on ima torej tudi dolžnosti do Boga, do sebe in do bližnjega. Vse te dolžnosti obsegajo desetere božje zapovedi, in sicer v lepem redu. Prve tri božje zapovedi nam povedO, kako se nam je vesti do Boga, našega najvišjega Gospoda, obsegajo torej dolžnosti do Boga; drugih sedem zapovedij nam povč, kaj smo dolžni sebi in bližnjemu, obsega torej dolžnosti do nas in do bližnjega. Z v r š e t e k. Preden je Bog dal deset zapovedij izraelskemu ljudstvu, je rekel: „Jaz sem Gospod, tvoj Bog. ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti.“ (II. Mojz. 20, 2.) S temi besedami je Bog hotel opozoriti Izraelce, zakaj morajo iz¬ polnjevati zapovedi, katere jim misli dati. Preljubljeni v Go¬ spodu! On, ki je dal deset zapovedij, je tudi naš Gospod; spoštujmo ga tedaj izpolnjevaje njegovo voljo. On, ki je dal deset zapovedij, je tudi naš Bog; ljubimo ga tedaj izpolnje- 160 vaje njegove zapovedi. On, ki je dal deset zapovedij, je tudi nas rešil, ne iz egiptovske, marveč iz mnogo hujše, satanove sužnosti; bodimo mu zato hvaležni izpolnjevaje njegove za¬ povedi. Ako pa imamo do Boga samega premalo spoštovanja, ljubezni in hvaležnosti, da bi izpolnjevali njegove zapovedi, naj nas nagiblje k izpolnjevanju postave božje vsaj strah pred večnim pogubljenjem in upanje večnega plačila v ne¬ besih. Imejmo večkrat pred očmi goreče brezdno peklensko, kjer je jok in škripanje z zobmi, pa tudi prelepa nebesa, kjer je večna radost, večno veselje, in lažje nam bo izpol¬ njevati zapovedi božje. „Boj se Boga in izpolnjuj njegove zapovedi; ker to človeka dela popolnega." (Pridig. 12, 13.) Amen. 74. Krščanski nauk. „Ako hočeš iti v življenje, izpolnjuj zapovedi." (Mat. 19, 17.) Vsakdo mora izpolnjevati zapovedi božje, ako se hoče vzveličati, vsakemu je to tudi mogoče, ker Bog da svojo milost vsakemu, ki ga prosi za to. Božje zapovedi je treba izpolnjevati zvesto in natančno. To pa je nemogoče, ako ne vemo, kaj vsaka zapoved zapoveduje, kaj prepove¬ duje. Zaradi tega se vam bodo v naslednjih krščanskih naukih razlagale zaporedoma vse zapovedi božje. Prva Ibožja zapoved. 349. Kako se glasi prva božja zapoved? Prva božja zapoved se glasi: „Veruj v enega samega Boga.“ V sv. pismu se glasi ta zapoved božja tako-le: „Jaz sem Gospod, tvoj Bog", govoril je Gospod izraelskemu ljud¬ stvu, „ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše suž¬ nosti. Ne imej tujih bogov zraven mene. Ne delaj si izre¬ zane podobe, tudi nobene podobe od tega, kar je zgoraj na nebu, ne od tega, kar je spodaj na zemlji, ne od tega, kar je v vodi pod zemljo. Ne moli jih in ne časti jih; zakaj jaz sem Gospod, tvoj Bog, močen, goreč Bog, ki pokorim hudo¬ bijo očetov nad sinovi (ker so večinoma z enakimi hudob- 161 nimi nagnenji rojeni in posnemajo svoje roditelje) do tretjega in četrtega rodu nad njimi, ki me sovražijo; in skazujem milost do deset-stotega rodu tistim, ki me ljubijo in izpol¬ njujejo moje zapovedi". (II. Mojz. 2—6.) Kakor posvetni vla¬ darji, kadar dado kako postavo, zapišejo na čelo postave svoje ime in svoj stan, da bi imeli podložniki do postave večje spoštovanje, tako je tudi Bog, stvarnik in vladar nebes in zemlje, pričel svojo postavo, katero je dal Izraelcem, z besedami: „Jaz sem Gospod, tvoj Bog!“ naj bi se vedno spo¬ minjali, da so od Boga prejeli postavo in da morajo imeti do nje največje spoštovanje. Sveta cerkev je prvo zapoved božjo skrajšala v besede: „Veruj v enega samega Boga“, ki izražajo uprav isto, kar zapoved v sv. pismu. 350. Kaj zapoveduje prva božja zapoved? Prva božja zapoved zapoveduje, verovati v enega samega Boga, upati vanj, ga ljubiti in moliti. Da je Bog, spoznavamo iz vidnega sveta, iz glasu svoje vesti, zlasti pa iz nadnaravnega razodetja božjega. Nobeden pameten človek torej ne more Boga tajiti. „Neumnež pravi v svojem srcu: Ni Boga!“ (Ps. 13, 1.) Tudi to lahko spoznamo, da je le en Bog. Da bi pa vender nihče ne tajil Boga, da bi ne mislil, ker je več bogov, nam prva božja zapoved naravnost zapoveduje verovati v enega Boga, za trdno in gotovo resnico imeti, da je en Bog, en Gospod nebes in zemlje, pa tudi za resnico imeti vse, kar je Bog razodel. Vera v enega Boga nam je tako potrebna, da Kri¬ stus kar naravnost pravi: „Kdor ne veruje, bo pogubljen", (Mark. 16, 16.) in sv. Pavel pravi: „Brez vere je nemogoče d opasti Bogu; zakaj kdor hoče k Bogu priti, mora verovati daje, in da je tistim, ki ga iščejo, plačevavec.“ (Hebr. 11, 6.) Vera v enega Boga je začetek našega vzveličanja, je podlaga in korenina našega opravičenja, čednosti in popolnosti ter vsega zasluženja. Kakor se poslopje začne podirati in se končno prodre, ako nima prave podlage, kakor drevo hira in slednjič usahne, ako nima zdrave korenine, tako hira in gine bogoljubno življenje, če hira in gine vera. Vera v enega Boga je „luč, katera sveti na temnem mestu w , (II. Petr. 1, 19.) v temi sveta in našega srca, katera razsvetljuje vsako stopinjo, katero storimo na potu v večnost in nam kaže pravo vred- li 162 nost časnosti in večnosti. Kakor nas mora luč neprenehoma spremljati, dokler po kakem temnem kraju hodimo, tako nas bi naj spremljala luč sv. vere od jutra do večera, pri vseh naših opravilih, v trpljenju in veselju, v skušnjavah, v obče¬ vanju z Bogom in ljudmi. Sv. vera nam je palica, na katero se naj opiramo na potu v večnost, katera nam je toliko bolj potrebna, čem hujše so skušnjave. Vera v Boga nam bodi tudi ščit, (Efez. 6, 16.) s katerim odbijajmo vse sovražne napade na našo dušo. Po veri pripoznavamo resničnost božjo, ter podvržemo Bogu svoj razum. S tem pa se Bog časti. Ker nam je vera v enega Boga tako potrebna, ker se po veri Bog časti, nam prva zapoved po pravici zapoveduje verovati v enega Boga. Prva božja zapoved zapoveduje dalje v Boga upati. V Boga upamo, ako trdno in zanesljivo pričakujemo, da nam bo dal večno vzveličanje in pripomočke, da je dosežemo, kakor je obljubil zaradi zasluženja Jezusa Kristusa. Upanje v Boga se opira na njegovo vsemogočnost, neskončno do¬ brotljivost in zvestobo. Ker je Bog vsemogočen, nam lahko vse da, kar je obljubil; ker je neskončno dobrotljiv, nam tudi rad da, kar je obljubil, in ker je zvest v svojih obljubah, bo tudi gotovo vse dal, kar je obljubil. „V upanju se vzve- ličamo“, pravi sv. Pavel. (Rimlj. 8, 24.) Upanje v Boga ima zelo velik vpliv na vse naše duhovno življenje. Kdor upa v Boga, ne išče svoje sreče v posvetnih dobrotah, in zato tudi ne živi za svet, ampak za Boga in za vzveličanje svoje duše, ker le v Bogu pričakuje prave sreče. Posvetne dobrote ceni le toliko, v kolikor so mu potrebne ali koristne za dosego večnega vzveličanja. — Kdor upa v Boga, se vadi v poniž¬ nosti, zakaj on se ne zanaša na samega sebe, na svojo moč, na svoje zasluge in čednosti, ampak na Boga, na njegovo neskončno dobrotljivost in vsemogočnost. S tem spoznava, da brez pomoči božje ne more doseči večnega vzveličanja. „Ponižnim pa daje Bog svojo, milost.“ (I. Petr. 5, 5.) — Kdor upa v Boga, je stanoviten v boju z raznimi skušnjavami, v nadlogah in trpljenju, ker se ne zanaša na slabe, omahljive stvari, ampak na obljube vsemogočnega, neskončno dobrot¬ ljivega in zvestega Boga. S psalmistom lahko reče: „Ako bi tudi hodil sredi smrtne sence, ne bojim se zla, ker si ti (o Bog) z menoj.“ (Ps. 22, 4.) Ali ni torej primerno in potrebno, da nam prva božja zapoved zapoveduje upati v Boga ? 163 Prva božja zapoved zapoveduje ljubiti Boga. Bog je neskončna dobrota, on je naj lepši, najljubeznivši, naj popol¬ nejši sam na sebi, on je tudi najdobrotljivši do nas, ker vse, kar smo in imamo, smo in imamo od njega. Boga nad vse ljubiti zavoljo njega samega je vrhunec popolnosti. »Ljubezen Kristusova nas priganja", (II. Kor. 5, 14.) kaj naj storimo za čast božjo, ona nas krepča in vspodbada, da izvršujemo naj- težavniša dela iz ljubezni do Boga, ona nam olajša in oslajša vsako trpljenje in vsak trud, ki ga imamo pri izpolnjevanju božjih zapovedij. Zato pravi psalmist: „Kako velika je slad¬ kost tvoja, o Gospod, katero si prihranil tistim, ki se te boje!" (Ps. 30, 20.) Ker Boga in njegovih neskončnih popol- nostij s telesnimi očmi ne vidimo, v duhu pa tudi premalo gledamo, premalo premišljujemo Boga, njegovo lepoto in dobroto, zato kaj radi in lahko pozabimo Boga ljubiti. Za¬ radi tega zapoveduje prva božja zapoved še posebej ljubiti Boga. Prva božja zapoved slednjič zapoveduje Boga moliti. Kaj se pravi Boga moliti, razlaga katekizem pozneje v po¬ sebnem vprašanju. (Glej vprašanje 364.) Zdaj, ko smo spoznali, kaj zapoveduje prva božja za¬ poved, treba nam je še vedeti: 351. Kaj prepoveduje prva banja napoved? Prva božja zapoved prepoveduje vse grehe zoper vero, upanje in ljubezen božjo, kakor tudi vse grehe zoper eeščenje, katero smo dolžni Bogu. Grehi zoper vero, upanje in ljubezen božjo ter zoper češčenje, ki smo je dolžni Bogu, pa so jako različni. O teh grehih govori katekizem podrobno v posebnih vpra¬ šanjih. 352. Kateri so grehi no p er vero? Grehi zoper vero so: 1. nevera in krivoverstvo; 2. odpad od vere in zatajenje vere; 3. nebrižnost in malomarnost v veri; n* 164 4. prostovoljni dvomi o verskih resnicah; 5. protiversko govorjenje in rado volj no poslušanje takega govorjenja; 6. branje in razširjanje veri sovražnih knjig, časnikov in spisov. Kakor vidite, so grehi soper vero mnogoteri, in sicer so večinoma zelo veliki grehi, katerih se mora vsakdo ogi¬ bati. Prva pregreha zoper vero pa je nevera, ki se čedalje bolj širi med ljudmi in jih tira v časno in večno nesrečo. 353. Kdo greši s nevero? Z nevero greši, kdor iz lastne krivde ne veruje v Boga ali v to, kar je Bog razodel. Človek je lahko neveren, ker se mu niso nikdar razo¬ dele resnice sv. vere, kakor postavim pagani, h katerim še nikoli nobeden krščanski pridigar ni prišel oznanjevat svete vere. „Kako bodo vanj verovali, o katerem niso slišali? Kako pa bodo slišali brez oznanjevavca? . . . Vera tedaj je iz poslušanja, poslušanje pa po Kristusovi besedi.“ (Rimlj. 10, 14. 17.) Taka nevera, kakor je pri paganih, ki niso imeli prilike spoznati krščanske vere, ni pregrešna, ker ima svoj vzrok v nezadolženi ali nepremagljivi nevednosti. Ako pa je kdo neveren zaradi tega, ker se noče v krščanskih resnicah podučiti, dasitudi ima priliko, ali, ako resnice sv. vere pozna, da jih hudovoljno zametuje, da bi mu ne bilo treba po njih živeti, greši, zakaj vzrok njegove nevere je zadolžena nevednost ali pa spačenost srca. Nevera je zelo velika pregreha, zakaj Kristus pravi: „Kdor ne ve¬ ruje, bo pogubljen.“ (Mark. 16, 16.) Kdor ne veruje, kar je Bog razodel, zametuje prvi in najpotrebnejši pripomoček svojega vzveličanja, on od Boga ničesar ne pričakuje, on odreka Bogu dolžno ljubezen, on odreka Bogu dolžno čast, ga naravnost onečaščuje, ker ga noče pripoznati, ali noče pripoznati njegove neskončne resničnosti, vsevednosti in modrosti. Ne da se tajiti, da je dandanes mnogo nevernih ljudij na svetu. Kdo je temu vzrok? „Niso mari slišali? Saj je po vsi zemlji izšel njih glas (glas oznanjevavcev), in do po- 165 Krajin zemlje njih besede. (Rimlj. 10, 18.; Kjerkoli so krščanske dežele, se povsod oznanjuje beseda božja; ako so še ljudje vender neverni, so sami krivi. Nekateri so preleni, da bi hodili poslušat besedo božjo, drugi zopet se nočejo dati podučiti, da bi jim ne bilo treba živeti po resnicah sv. vere. Taki ljudje ne bodo imeli nobenega izgovora pred božjim sodnikom za svojo nevero, zakaj sodnik jim bo rekel: Ako si bil neveden, zakaj pa nisi hodil k pridigam in h krščan¬ skim naukom, da bi se bil podučil? Oznanjevavci sv. evan¬ gelija so morali dostikrat govoriti skoraj praznim cerkvam, ker ni bilo poslušavcev. — Drugi studenec, iz katerega izvira nevera, je napuhneno srce. Nekateri ljudje nočejo drugega za resnico imeti, kakor to, kar z očmi vidijo ali kar s svojo kratko pametjo razumejo. Kako so vender ljudje abotni! Saj ne sprevidijo in ne razumejo s svojo pametjo niti najbolj navadnih rečij, kakor n. pr. kako se zgodi, da seme, ki se v zemljo vseje in segnije, začne kaliti; vender pa hočejo umeti skrivnosti božje? O takih modrijanih narobe pravi sv. Pavel: »Izgubili so se v svojih mislih in otemnelo je njih nespametno srce. Modre so se imenovali, in so neumni bili." (RimljM. 21, 22.) — Največkrat pa je nevere krivo hudobno srce. Že veliki grški govornik Demosten je dejal: Kar človek želi, to rad verjame.“ Kdor pregrešno živi, tistemu pravi nje¬ gova vest, da ga čaka večno pogubljenje, a on si želi, da bi večnega pogubljenja ne bilo, in potem preslepi in omami svojo vest, da večnega pogubljenja ni. Njegova vest mu pravi, da je neskončno pravični Bog, ki plačuje vse dobro in kaznuje vse hudo, a on bi rad, da bi ne bilo Boga, kaz- novavca njegovih hudobij, zato pa tudi rad verjame, da Boga ni. Hočeš torej dragi kristijan ohraniti sv. vero, ohrani si čisto vest, kakor je priporočal sv. Pavel svojemu ljublje¬ nemu učencu Timoteju: „Ohrani vero in dobro vest, katero so nekateri zavrgli in od vere odpadli." (I. Tim. 1, 19.) (Jan. 3. 20, 21.) 354. Kdo greši s krivoverstvom? S krivoverstvom greši, kdor trdovratno ne veruje kake resnice, katero sveta cerkev zapoveduj e verovati. Krivoverstvo bi lahko imenovali neko vrsto nevere, ker krivoverec sicer ne vse, vender pa nekatere resnice svoje- 166 glavno zametuje ali pa jih napačno po svoji trmi tolmači. H krivovercem spadajo vsi tisti kristijani, ki so se ločili od edinovzveličavne katoliške cerkve, kakor luteranci, kalvinci in drugi. Krivoverstvo ima svoj izvir ali v nevednosti, ali v nebrižnosti, ali pa v hudobnosti. Ce krivoverstvo izvira iz nezadolžene nevednosti, — in to se zgodi mnogokrat — tedaj ni pregrešno; če izvira iz nebrižnosti, iz lenobe, je pregrešno, ker v rečeh, ki se tičejo našega dušnega vzve- ličanja, ne smemo biti nebrižni. Najbolj pregrešno pa je ono krivoverstvo, ki izvira iz hudobnosti, zakaj kdor se spoznani krščanski resnici trdovratno ustavlja, greši zoper svetega Duha. Kdor bi torej kakega nauka, katerega sveta katoliška cerkev uči kot versko resnico, recimo, nezmotlji¬ vosti papeževe, brezmadežnega spočetja preblažene Device Marije, ne hotel vsprejeti kot verske resnice, bil bi krivo¬ verec. 355. Kdo greši s odpadom od snete n er e? Z odpadom od svete vere greši, kdor se odpove krščanstvu. Krščanstvu se odpove, kdor zavrže Kristusov nauk in prestopi v kako drugo vero, n. pr. če postane j ud ali moha- medanec ali tudi krivoverec. Takega človeka, ki se odpove krščanstvu, imenujemo odpadnika. Iz zgodovine je posebno znan kot odpadnik cesar Julijan, ki se je odpovedal Kristu¬ sovi veri in postal pagan ter napenjal vse moči, da bi zatrl krščanstvo, povzdignil pa paganstvo. Odpadnik je tudi, kdor se izjavi za brezverca. Odpad od krščanstva je grozna pre¬ greha, ker odpadnik drzno zavrže najboljši in najplemeni¬ tejši dar, ki ga je prejel od Boga. O takih, ki se odpovedo krščanstvu, pač veljajo besede sv. Pavla: „Kateri so enkrat razsvetljeni bili, tudi okusili nebeški dar, in se udeležili sve¬ tega Duha, okusili tudi dobro božjo besedo in moči prihod¬ njega sveta; (božjo obljubo večnega vzveličanja) in so od¬ padli: takim je nemogoče, da bi se zopet ponovili k spre- obrnenju (dokler so trdovratni in se ustavljajo boljšemu spoznanju), oni, kateri zopet križajo sami sebi Sina božjega in zasramujejo. 4 ' (Hebr. 6, 4—6.) 167 356. Kdo greši s uatajenjem svete vere? Z zatajen jem svete vere greši, kdor hoče s svojim govorjenjem ali delovanjem vzlmditi misel, da ni katoliški kristijan. Sv. Pavel piše: „Ako pričaš s svojimi ustmi Gospoda Jezusa, in v svojem srcu veruješ, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš vzveličan. Ker s srcem se veruje v pravičnost, z ustmi se pa priča v vzveličanje." (Rimlj. 10, 9, 10.) Kdor torej v srcu sicer še veruje, pa kaj takega govori ali kaj takega stori, da drugi iz njegovega govorjenja ali delovanja lahko sklepajo, da ni katoliški kristijan, zataji sveto vero. Tako je zatajil Jezusa sv. Peter, ko je rekel: „Ne poznam tega človeka." (Mat. 26, 72.) Tako so zatajili za časa pre¬ ganjanja mnogi kristijani sveto vero z besedami in potem še darovali malikom, ker so se bali, da bi bili mučeni ali celo umorjeni. Tudi dandanes zataji marsikateri katoličan svojo vero, ker se sramuje moliti pred jedjo in po jedi, ker opušča zapovedano službo božjo, ker ne prejema sv. zakra¬ mentov, vživa ob zapovedanih postnih dneh mesene jedi, se sramuje poklekniti pred sv. Rešnjim Telesom itd., ali pa se celč udeležuje verskih vaj v krivoverskih cerkvah. Svojo vero zatajiti je toliko, kakor lagati v najimenitnejši reči ter je zel6 zel6 pregrešno. „Kdor pa mene zataji pred ljudmi“, govori Kristus, „ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih." (Mat. 10, 33.) Pravi tudi: „Kdor se mene sramuje in mojih besedij, tega se bo tudi Sin človekov sra¬ moval, kadar pride v svojem, Očetovem in svetih angelov veličastvu." (Luk. 9, 26.) Zvršetek. »Glejte, bratje!" tako nas vse opominja sv. Pavel, „da ne bo morebiti v kom mej vami hudobno srce nevere, da bi odstopili od živega Boga." (Hebr. 3, 12.) Kdor izgubi sveto vero, izgubi čednost, izgubi lepoto, veselje in mir svoje duše ter gre naproti večnej smrti. Zato pa se varujte nevere. Poslušajte pridno in zvesto pridige in krščanske nauke, molite kakor je treba, prejemajte sv. zakramente, bežite pred napuhom in drugimi pregrehami, da vam ne oslepijo pameti. Upajte v Boga in ljubite ga iz celega srca. Kadar je treba očitno spoznati sveto vero, ne sramujte se nikdar tega sto- 168 riti, zakaj Kristus pravi: »Kdorkoli bo mene spoznal pred ljudmi, ga bom tudi jaz spoznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih.“ (Mat. 10, 32.) Za tiste pa, ki so od prave vere odpadli, ali se nahajajo v nevarnosti odpasti, molite, da se spreobrnejo in zopet nastopijo pot vzveličanja. Amen. 75. Krščanski nauk. Prva božja zapoved prepoveduje vse grehe zoper vero, upanje in ljubezen božjo, kakor tudi vse grehe zoper če- ščenje, katero smo dolžni Bogu. Nekatere grehe zoper vero smo si že bolj natančno pogledali, namreč: nevero in krivo¬ verstvo, odpad od vere in zatajenje vere. Druge grehe zoper sveto vero pa si hočemo danes nekoliko pogledati, in sicer: nebrižnost in malomarnost v veri, prostovoljne dvome o verskih resnicah, protiversko govorjenje in radovoljno po¬ slušanje takega govorjenja, branje in razširjanje veri sovražnih knjig, časnikov in spisov. 357. Kdo greši u nebrišnostjo in malomar¬ nostjo v z)eri? Z nebrižnostjo in malomarnostjo v veri (z in(liferelitizmom) greši, kdor se za nolieno vero ne briga, ali kdor meni, da so vse vere enako resnične in dobre. Z nebrižnostjo in malomarnostjo, ki se v latinskem jeziku imenuje indiferentizem, greši, kdor se za nobeno vero ne briga, to se pravi, komur popolnoma nič ni mar, ali ima vero ali ne, ali pozna resnice sv. vere ali ne, ali po naukih svete vere živi ali ne. Tak človek navadno nič ne moli, ne hodi v cerkev, ali pa če gre, gre samo iz navade in brez pravega namena, ne prejema niti o veliki noči svetih zakra¬ mentov, se ne posti ob zapovedanih postnih dneh, on se seveda tudi nič ne briga, kako njegovi otroci, njegovi posli izpolnjujejo krščanske dolžnosti. Kar mu je na skrbi, so samo posvetne reči. Od nevernega človeka se nebrižni in 169 malomarni razločuje v tem, da pravi, da še vero ima, katera pa je seveda mrtva. Taka nebrižnost in malomarnost v veri je jako pregrešna, zakaj sv. vera je k vzveličanju neobhodno potrebna in zato je tudi neobhodno potrebno, da se človek pred vsem drugim za njo briga. Kdor se za vero malo ali nič ne briga, njemu veljajo besede, ki jih beremo v skrivnem razodetju: „Vem tvoja dela, da nisi ne mrzel, ne gorak; o da bi bil mrzel ali gorak! Ker si pa mlačen, in ne mrzel ne gorak, te bom izpljunil iz svojih ust.“ (Skriv. raz. 3, 15. 16.) V veri nebrižnih in malomarnih ljudij je sedaj zelo mnogo na svetu, zlasti po mestih, in njihovo število narašča od leta do leta. Nebrižnost in malomarnost v veri se sčasoma spre¬ vrže navadno v popolno nevero. Z nebrižnostjo in malomarnostjo v veri pa tudi greši, kdor meni, da so vse vere enako resnične in dobre. Taki ljudje, ki menijo, da so vse vere enako resnične in dobre, sicer pravijo, da človek mora imeti kako vero, a je vse eno, ali ima katoliško, ali luteransko, ali judovsko, ali turško i. t. d., in zato tudi pravijo, da človek ne sme spreminjati svoje vere, ampak naj ohrani tisto, v kateri je bil rojen in izrejen. To je, dragi kristijani, grozna zmota. Le ena vera je prava, je resnična, od Boga razodeta, kakor je tudi le en Bog. Ako pa je le ena vera resnična, je izvestno tudi le ena dobra. Njo bi morali poiskati, nje se držati, ako bi ne imeli že prave vere. Smešno je, če kdo meni, da je Bogu vse eno, ali častimo in molimo njega ali pa, kakor pagani, podobo iz lesa in kamna, ali imamo Jezusa Kristusa za pravega Boga ali pa, kakor Judje, za preklinjevavca božjega Čemu je sam Sin božji prišel na svet ljudi učit, čemu je ustanovil kato¬ liško cerkev, da nadaljuje njegovo delo, ako je vse eno, ima li človek to ali ono vero? Jezus Kristus naravnost pravi: „Jaz sem pot, in resnica, in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače, kakor po meni." (Jan. 14, 6.) Apostoli so rekli o Jezusu: „V nikomur drugem ni vzveličanja. Zakaj nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, v katerem bi mi mogli vzveličani biti.“ (Dej. ap. 4, 12.) Ako torej kak luteranec ali kak Jud spozna, da njegova vera ni prava, je njegova dolžnost, v pravo vero vstopiti, in ko bi trpel vsled tega tudi največjo časno škodo, zakaj prva in najimenitnejša skrb je skrb za vzveličanje neumrjoče duše. 170 358. Kdo greši s dvomi o verskih resnicah? Z dvomi o verskih resnicah greši, kdor privoli v misel, da hi mogel hiti neresničen kak nauk, katerega sveta cerkev zapoveduje verovati. Kdor si misli: Morebiti je to res, morebiti pa tudi ne, tisti dvomi. Kdor tako misli o resnicah, katere je Bog raz¬ odel in nam jih po katoliški cerkvi zapoveduje verovati, ima dvome o verskih resnicah. Tak verski dvom bi bil, n. pr. ko bi si kdo mislil: Morebiti je res, morebiti pa ne, da mašniki namestu Boga odpuščajo grehe, ali: Kako morejo biti tri božje osebe le en Bog? To pa menda ni mogoče. Dvomi o verskih resnicah lahko pridejo vsakemu, tudi naj- pobožnejšemu kristijanu. Ako nam pridejo verski dvomi brez naše volje, pa se jim ustavljamo, pa nočemo v nje privoliti, ampak se jih iznebiti skušamo, s tem, da si mislimo ali iz¬ govorimo: „Verujem, Gospod, pomagaj moji neveri", ali:. „Verujem in trdim vse, kar si ti, o Bog razodel ter nam po sveti katoliški cerkvi zapoveduješ verovati", ali kaj enakega, nimamo greha. Tudi nima greha, kdor resnice, o katerih mu prihajajo verski dvomi, natančno preiskuje z odkritosrčno željo, da bi se o resničnosti prepričal in še trdneje veroval, le z verskimi resnicami, ki naš um presegajo in nam boda tukaj vedno ostale nerazumljive, naj si preveč glave ne beli, ker se mu utegne zgoditi, da izgubi luč svete vere, kakor lahko izgubi luč očij, kdor predolgo gleda v solnce. Kdor si pa sam privabi verske dvome, recimo s prebiranjem brez¬ verskih knjig, ali kdor se radovoljno mudi in privoli v misel, da bi mogel biti neresničen kak verski nauk, se pre¬ greši, zakaj on s tem pokaže, da dvomi tudi nad vseved¬ nostjo in neskončno resničnostjo božjo. Zoper vero se greši tudi s protiverskim govorjenjem in radovoljnim poslušanjem takega govorjenja. Protiversko govori, kdor zabavlja čez vero sploh, ali napada posamezne verske resnice, jih smeši, zasmehuje sv. zakramente, obrede sv. cerkve. Tak človek hudo greši; zakaj on kaže, da je njegovo srce neverno, ali pa vsaj napuhneno, vrhu tega pa tudi druge pohujšuje, jim vzbuja verske dvome ter jih po¬ stavlja v nevarnost grešiti zoper sveto vero. Pa tudi tisti, ki protiversko govorjenje radovoljno, z dopadenjem posluša, 171 pritrjuje takemu govorjenju, se mu smeji itd., greši zoper sveto vero. Kdor pa ne posluša radovoljno takega govorjenja, kdor nima nad njim veselja, ampak ugovarja ter brani sveto vero, stori dobro delo. Najboljše je, ako človek tako di užbo zapusti, v kateri se govori zoper sveto vero, ako pa tega ne more storiti, naj protiversko govorjenje studi in pokaže, da ga ne odobrava, da noče ničesar o njem vedeti. Zoper vero se slednjič greši z branjem in razširjanjem veri sovražnih knjig, časnikov in spisov. Veri sovražne knjige so tiste, v katerih se nahajajo Kristusovemu nauku nasprotni nauki, v katerih se Kristusovi nauki smešijo, zasramujejo, v katerih se smešijo naprave sv. cerkve, v katerih se obreku¬ jejo duhovniki itd. Take knjige so spisane iz tega namena, da bi se v srcih vernikov uničila sv. vera, zakaj po prebi¬ ranju takšnih knjig se naselijo v dušo najpoprej verski dvomi, iz katerih se pozneje izcimi nevera. Na to delujejo tudi mnogi veri sovražni časniki in drugi spisi. Kdor take časnike in spise prebira, navzame se sčasoma, akoravno je bil poprej veren, tistega duha, v katerem so spisani časniki in drugi brezverni spisi, postane sam neveren. Seveda je tudi pregrešno veri sovražne knjige, časnike in spise razširjati, bodisi s spisovanjem, prodajanjem, posojevanjem, priporo¬ čanjem. Ker so veri sovražne knjige tako nevarne, jih je sveta cerkev že od nekdaj prepovedala in jih prepoveduje še dan¬ danes ter ostro kaznuje one, ki se ne menijo za njeno prepoved. Prva božja zapoved prepoveduje tudi vse grehe zoper upanje. 359. Kateri so grehi zoper upanje? Grehi zoper upanje so: 1. nezaupnost in obup; 2. predrzno zaupanje. Poglejmo si zdaj vsak posamezen greh zoper upanje posebej, da se ga bomo vedeli tembolj ogibati. 172 360. Kdo greši u nezaupnostjo ? / nezaupnostjo greši, kdor ne zaupa za¬ dosti trdno in zanesljivo v Boga. Od Boga moramo trdno in zanesljivo pričakovati večno vzveličanje in pripomočke, da je dosežemo, in sicer zato, ker nam je vse to sam obljubil, ki je vsemogočen, neskončno dobrotljiv in zvest, tako da more in hoče izpolniti vse, kar je obljubil. Kdor pa ne zaupa zadosti trdno in zanesljivo v Boga, v njegovo vsemogočnost, neskončno dobrotljivost in zvestobo, ne izgubi sicer vsega upanja, vender pa je zmanjša, on postane nezaupen, malosrčen in pobit. Nezaupnost bi se torej smela imenovati tudi omahljivo, dvomljivo zaupanje, malosrčnost. Nezaupni človek greši, ker dvomi nad vse¬ mogočnostjo, dobrotljivostjo in zvestobo božjo, ker pozablja na neskončno usmiljenje božje, katero se neprenehoma raz¬ odeva nad nami. Z nezaupnostjo so se pregrešili Izraelci v puščavi. Ko namreč niso imeli kaj jesti, so godrnjali, rekoč: „Nam bo li Bog mogel pripraviti mizo v puščavi ?“ (Ps. 77, 19.) Ali, ko so se vrnili ogledniki, katere je poslal Mojzes v obljubljeno deželo, in pravili, da je dežela sicer dobra, da pa so prebivavci toliki, kakor bi bili Izraelci proti njim kobilice, in da so tam močno obzidana mesta, so zopet godrnjali, rekoč: „0 da bi bili pomrli v Egiptu in da bi po¬ ginili v ti veliki puščavi, in da bi nas Gospod ne vodil v ono deželo, da bi ne bili z mečem končani, in da bi ne bile naše žene in naši otroci vjeti odpeljani! Ali ni bolje vrniti se v Egipt?“ (IV. Mojz. 14, 3.) V svoji malosrčnosti so si hoteli že izvoliti vojvoda, ki bi jih peljal nazaj v egiptovsko deželo, kakor bi bilo Bogu nemogoče peljati jih v obljubljeno deželo. V kazen za svojo nezaupnost so pomrli v puščavi. Mojzes je dvomil, bo li mogel pritrkati iz skale vodo, kakor mu je Bog naročil storiti, in v kazen za svojo malozaupnost je sicer videl obljubljeno deželo, vanjo pa ni smel iti. Tudi učenci Jezusovi so bili nezaupni. Ko je namreč nastal na morju, po katerem so se vozili, vihar, so vsi prestrašeni pri¬ stopili h Gospodu in klicali: „Gospod! otmi nas, poginjamo!“ (Mat. 8, 25) Jezus je njih nezaupnost pograjal, rekoč: „Kaj ste boječi, maloverni?" Ker se z nezaupnostjo Bog žali in onečaščuje, vojskujte se zoper njo, zlasti ker vas tudi še 173 ovira v bogoljubnem življenju, in ker se iz nje prav lahko poraja še mnogo hujša pregreha zoper upanje, namreč obup. 361. Kdo greši 8 obupom? Z obupom greši, kdor nič več ne zaupa v Boga in misli, da mu Bog ne more ali noče več pomagati ali odpustiti. Nezaupni ima še nekoliko upanja, seveda premalo; kdor pa obupa, nič več ne zaupa v Boga in misli, da mu Bog ne more ali noče več pomagati, da mu Bog noče ali ne more več odpustiti njegovih grehov, da bo torej gotovo pogubljen. Prvi, o katerem nam poroča sv. pismo, da je obupal, je bil bratomorivec Kajn. Ko mu je Gospod rekel: „Kaj si storil? Glas krvi bratove kliče k meni od zemlje. Zatorej boš sedaj proklet na zemlji, ki je odprla svoja usta in pila kri tvojega brata iz tvoje roke. Ko jo boš obdeloval, ne bo ti dala sadov svojih; potikal se boš in begal po zemlji. In Kajn je rekel Gospodu: Moja pregreha je večja, kakor da.bi bil vreden odpuščanja.” (I. Mojz. 4, 10—13.) Obupal je kralj Savel. Ko je v boju s Filistejci videl, da je stiskan od vseh strani, se je nasadil na lastni meč. (I. Kralj. 31, 4.) Obupal je tudi iz- dajavec Jezusov, Judež Iškarijot. ,,Grešil sem, ker sem izdal nedolžno kri“, je obupno zaklical, „ter je šel in se z vrvjo obesil”. (Mat. 27, 4. 5.) Kdor obupa se silno hudo pregreši, ker se popolnoma odvrne od Boga, ker taji vsemogočnost, neskončno dobrotljivost, usmiljenost in zvestobo božjo, kakor tudi neskončno vrednost Kristusovega zasluženja. Sv. Tomaž Akvinski meni, da je obup nevarnejša pregreha kakor nevera, kakor vsak drug greh. (2, 2. 9. 20. a. 3.) Sv. Izidor piše: „Storiti hudodelstvo se pravi, dušo umoriti; obupati se pravi v pekel iti.“ (De summo bono 1. 2.) Sv. Avguštin pa pravi: „Kdor nad usmiljenjem božjim obupa, zasramuje prav tako Boga, kakor tisti, ki dvomi, ali j e B o g.“ Sv. Hijeronim pa meni, da je Judež huje razžalil Boga, ko je obupal, kakor s tem, da je izdal Kristusa. Obup zavodi človeka v vsakršne pregrehe, zlasti v nespokornost. Misel, da se z Bogom ne more več spraviti in se vzveličati, rodi v njem mnenje: „Zdaj lahko grešim, kolikor hočem, saj sem tako pogubljen!*' in potem naklada greh na greh. Dostikrat se obupan človek 174 sam umori, kakor sta nam žalostna vzgleda kralj Savel in Judež Iškarijot. Obupajo lahko taki grešniki, ki so poprej lahkomišljeno in predrzno grešili, pa se malo menili za poboljšanje, ko jim stopi pred oči velikost in gnusoba njihovih pregreh. Nekemu mlademu nečistniku so večkrat prigovarjali, naj vender da slovo svojemu razuzdanemu življenju. On pa je odgovarjal: „Svetnica, ki je vsemogočna, se bo zame potegnila; ta svet¬ nica je usmiljenost božja“, in je naprej grešil zanašaje se na svojo vsemogočno svetnico. Ko je ležal na smrtni postelji, je dal poklicati duhovnika. Ko se je pa pripravljal na spoved in premišljeval vse brezštevilne in nagnusne grehe svojega življenja, je prestrašen zaklical: „Mojih grehov ni konca, ne kraja!“ je obupal in umrl, ne da bi se spravil z Bogom, Obupu uprav nasprotna pregreha je predrzno zaupanje. 362. Kdo greši s predrmtim zaupanjem? S predrznim zaupanjem greši, kdor se za¬ naša samo na Boga in ne stori tudi sam, kar ki mogel in moral storiti. Mi smemo in moramo upati od Boga večno vzveličanje in pripomočke, da je dosežemo, ali ne smemo se zanašati samo na Boga, ampak moramo sodelovati z Bogom. Bog nam je obljubil večno vzveličanje, ali le proti temu, da si je s pomočjo njegove milosti zaslužimo z dobrimi deli. Bog nam je obljubil odpuščenje grehov; pa le proti temu, da se jih resnično kesamo, odkritosrčno spovemo, zanje zadostu¬ jemo in se resno poboljšamo. Bog nam je obljubil pomagati s svojo milostjo, ali le proti temu, da se poslužujemo vzve- ličavnih pripomočkov, katere je postavil. Bog nam je obljubil tudi časne dobrote, ako so nam k vzveličanju potrebne ali vsaj koristne, pa le proti temu, da zanje prosimo. „Prosite, in se vam bo dalo, iščite in boste našli, trkajte, in se vam bo odprlo.“ (Mat. 7, 7.) „Upaj v Gospoda", pravi psalmist, „in delaj dobro." (Ps. 36, 3.) „Upaj tako“, pravi sv. Ignacij, „kakor bi bilo vse od Boga, in trudi se tako, kakor bi bilo vse od tebe samega odvisno." Kdor pa se zanaša samo na Boga, in ne stori tudi sam, kar bi mogel in moral storiti, greši s predrznim zaupanjem. Da, taki ljudje, ne le nič ne storijo za svoje vzveličanje, ampak vse storijo, da bi se ne 175 vzveličali. Oni upajo večno vzveličanje, vender pa trdovratno v grehih živijo, ki nam zaklepajo nebesa, in prav zaradi tega, ker je Bog usmiljen in prizanesljiv, nakladajo brez strahu greh na greh ter mislijo, da jim bo Bog odpustil še na zadnjo uro, kakor desnemu razbojniku. Kdor tako dela, zlo¬ rabi dobrotljivost in usmiljenost božjo, katera bi ga morala nagibati k ljubezni, ravna silno ostudno, zaslepljeno in pre¬ drzno. On ne pomisli, da Bog ni samo usmiljen, ampak tudi neskončno svet in pravičen, ter se ne pusti zasmehovati, on ne pomisli, da ga smrt vsak trenotek lahko zasači. On je podoben ljudem ob času vesoljnega potopa. Zastonj je Noe opominjal brezbožneže k pokori in poboljšanju življenja ter pretil z božjimi kaznimi; niso hoteli verjeti da bi dobrotljivi Bog tako strašno kaznoval. (I. Mojz. 6.) Ko je Lot ženina svojih hčera nagovarjal, da bi bežala ž njim iz Sodome, ker bode Bog pregrešno mesto pokončal, „zdel se jima je, kakor bi govoril v šali.“ (I. Mojz. 19, 14.) Kaj se je potlej zgodilo, veste. Pred predrznim zaupanjem nas svari sv. pismo tako-le: „Ne govori: Grešil sem, in kaj žalega se mi je zgodilo? Najvišji je namreč potrpežljiv povračevavec ... In ne reci: Usmiljenje Gospodovo je veliko, on se bo usmilil obilnih mojih grehov. Zakaj njegovo usmiljenje se sicer hitro pri¬ bliža, pa tudi njegova jeza, in v grešnike se njegov srd ozira.“ (Sir. 5, 4—8.) Sv. Pavel pa piše: „Ali zaničuješ bo¬ gastvo njegove dobrotljivosti in potrpežljivosti in prizanes¬ ljivosti? in ne veš, da te božja dobrotljivost napeljuje k pokori? Po svoji trdovratnosti pa in nespokornem srcu si nakopavaš jezo na dan jeze in razodetja pravične sodbe božje, kateri bo povrnil vsakemu po njegovih delih.“ (Rimlj. 2, 4—6.) Nikoli ne zaupajmo predrzno v Boga, ne zanašajmo se samo nanj, ampak sodelujmo pridno ž njegovo milostjo. Zvršetek. „Brez vere ni mogoče dopasti Bogu“, piše sveti Pavel. (Hebr. 11, 6.) Varujmo se zaradi tega grehov zoper sv. vero, nevere, krivoverstva, odpada od vere in zatajenja vere, va¬ rujmo se nebrižnosti in malomarnosti v veri, odganjajmo verske dvome, ne govorimo proti sv. veri in ne poslušajmo takih pogovorov, ne prebirajmo in ne razširjajmo veri so¬ vražnih knjig, časnikov in spisov. Zaupajmo v Boga, toda ne premalo, pa tudi ne preveč. „Moško ravnajte in ohrabrite si svoje srce — vi vsi, ki zaupate v Gospoda!“ (Ps. 30, 25.) Amen. 176 76. Krščanski nauk. V zakramentu sv. krsta se nam je vlila s posvečujočo milostjo vred čednost ljubezni, da bi bili zmožni Boga za¬ voljo njegove neskončne popolnosti in dobrote ljubiti nad vse, sebe in bližnjega pa zavoljo Boga. „Ljubezen je izlita v naša srca po svetem Duhu, kateri nam je bil dan“, piše sv. Pavel. (Rimlj. 5, 5.) Bog nas neprenehoma obsiplje z dobrotami ter nam po njih razodeva svojo ljubezen, da bi ga ljubili tudi mi, da bi mu vračali ljubezen za ljubezen. Dasitudi pa je Bog vse storil, da bi si pridobil našo lju¬ bezen, in še tudi zdaj ne neha dajati nam dokaze svoje lju¬ bezni, se vender uprav proti ljubezni božji silno velikokrat pregrešimo. Po pravici zaradi tega prepoveduje prva božja zapoved tudi vse grehe zoper ljubezen božjo. 363. Kateri so grehi zoper ljubezen božjo? Grehi zoper ljubezen božjo so smrtni grehi sploh, zlasti pa mržnja in sovraštvo (lo Boga. Otrok, ki svoje stariše resnično ljubi, kaže svojo lju¬ bezen do njih najbolj s tem, da zvesto in natančno izpol¬ njuje vse njihove ukaze. Otrok pa, ki noče izpolnjevati tega, kar mu stariši zapovedč, tudi ne ljubi starišev. Prav tako je s kristijanom. Četudi ne zatrjuje ven in ven, da ljubi Boga, smemo vender sklepati, da ga ljubi, če izpolnjuje nje¬ gove zapovedi, nasprotno pa, če jih ne izpolnjuje. Kristus je sam rekel: „Kdor ima moje zapovedi in jih izpolnjuje, tiste je, ki me ljubi. . .“ „Kdor me ne ljubi, ne izpolnjuje mojih besed. ££ (Jan. 14, 21, 24.) Kdorkoli tedaj prelamlja zapo¬ vedi božje, kdorkoli stori greh, se pregreši zoper ljubezen božjo, in kolikor večji je prestopek zoper kako zapoved božjo, tem večji je tudi greh. Kdor prelomi zapoved božjo v kaki važni reči, stori smrtni greh, zato pa so tudi zlasti smrtni grehi zoper ljubezen božjo. Greh zoper ljubezen božjo je zlasti mržnja do Boga. Boga ljubi tisti, ki ima nad njim dopadenje, veselje, ki ga rad ima, Boga ljubi, kdor mu želi vse dobro. Kdor se torej veseli, da je Bog sam v sebi tako mogočen, dober, moder, 177 usmiljen, s kratka tako neskončno popoln, kdor želi, da bi vsi ljudje spoznali Boga, ga ljubili in častili, kdor sam po svojih močeh pospešuje čast božjo, tisti ljubi Boga. A glejte, kdor ima mržnjo do Boga, ima do njega nekako nevoljc, on ne more o Bogu in božjih rečeh nič slišati, on ne govori o njem, vse mu je zoperno, kar ga spominja na Boga. Zaradi tega tak človek ne moli, ne zahaja k službi božji, ne pre¬ jema sv. zakramentov, ne more videti takih oseb, ki zvesto služijo Bogu. Tak človek, ki ima mržnjo do Boga, je ne¬ voljen nad božjimi naredbami, in se pritožuje zdaj čez to, zdaj čez ono. Da tak človek nima ljubezni do Boga, sami sprevidite. Tako mržnjo do Jezusa so imeli pismarji in fari¬ zeji, ki so o vsem, kar je Jezus dobrega storil, hudo sodili, ki so njegovim najboljšim delom podtikali slabe namene. Mržnja do Boga je torej božji ljubezni naravnost nasprotna, torej je tudi pregrešna. Najhujši greh zoper ljubezen božjo je sovraštvo do Boga. Kdor koga sovraži, ga ne more videti, noče o njem ničesar slišati, mu ne privošči nič dobrega, pač pa vse hudo, in če mu je mogoče, mu hudo tudi stori. Ako premišljujemo Boga in dobrote, katere je Bog skazal človeškemu rodu od za¬ četka sveta do sedaj, bi si mislili, da je nemogoče ljudem, Boga sovražiti, a vender so tudi taki ljudje na svetu, in sicer jih ni malo. Na svetu so taki ljudje, ki se jezijo, da je sploh Bog, ki se jezijo nad njegovo vsemogočnostjo, nad njegovim veličastvom, ki mu želijo vse hudo in bi ga tudi, ako bi jim mogoče bilo, ugonobili. Sovraštvo do Boga je edna najhujših pregreh, ki si jih moremo misliti, zakaj ono nasprotuje naravnost največji in prvi zapovedi: „Ljubi Go¬ spoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše in iz vse svoje misli.“ (Mat. 22, 37.) K tistim, ki so Boga sovražili, smemo, med Judi prištevati velike duhovnike, pismarje in farizeje. Četudi je Jezus Kristus dokazal svoje božestvo s svetostjo svojega življenja, z dokazi sv. pisma, s čudeži in prerokbami, ga vender niso mogli videti živega in niso poprej mirovali, dokler ga niso na križu umorili. Veliko sovraštvo do Boga je imel rimski cesar Julijan, s priimkom odpadnik. Bil je izrejen v krščanski veri, a s t pre- biranjem krščanski veri sovražnega govornika Libanija spisov in z občevanjem z nevernimi tovariši se je navzel tolikega sovraštva do krščanske vere, da je sklenil in si tudi na vso moč prizadeval zatreti Kristusovo vero, ko je cesar postal. 12 178 On je kratil kristijanom njihove pridobljene pravice, Judom pa se je kazal posebnega prijatelja. Da bi Jezusovo prero¬ kovanje o razdejanju Jeruzalemskega templa, ki ima trajati do konca sveta, osmešil in na laž postavil, je dovolil Judom tempel z nova sezidati. Komaj pa so bili vloženi prvi kamni, jih je hud potres izmetal iz globočine, in strašen vihar je razpihal in raznesel apno, pesek in drugo pripravo; ogenj je švigal iz tal in požigal delavce in orodje; nad mestom pa se je kazal svetel križ. Morali so prenehati z zidanjem templa. Tako spričuje sam paganski zgodovinar Amijan Marcelin. Slednjič je začel cesar Julijan vojsko s Perzijanci in je bil v boju od pušice smrtno zadet. Potegnil si je pušico iz rane, nastregel v roko krvi, ki mu je tekla iz rane in, da bi po¬ kazal svoje sovraštvo do Kristusa, je zagnal nastreženo krv proti nebesom in zaklical: „N vb.r^ac Ya/J.~/.uz“ — Zmagal si, Galilejec!“ in izdihnil svojo brezbožno dušo. Taki hudobneži, ki sovražijo Boga, nahajajo se tudi še dandanes na svetu in se bodo zmirom nahajali. Posebno veliko takih zapriseženih sovražnikov božjih je v Italiji, na Francoskem in v Belgiji; imenujejo se prostomisleci ali pro¬ stozidarji. V Belgiji so si napravili društvo, katerega udje si dado vžgati na podplate križ, da bi tako neprenehoma teptali križ s svojimi nogami. Ali ni to peklensko sovraštvo do Jezusa Kristusa? V Italiji imajo neki zastave, na katerih je naslikana podoba hudobnega duha, in pri neki pojedini so baje hudobnemu duhu cel6 napivali in „Živijo!“ klicali. Ako se vprašamo, kako more človek, ki ima pamet, zabresti tako globoko, da goji v svojem srcu sovraštvo do Boga, moramo odgovoriti, da so tega krivi smrtni grehi. Človek, ki leta in leta smrten greh na smrten greh naklada in nazadnje obupa nad milostjo božjo, se tako globoko po¬ grezne v hudobijo. Ker ne more iz svojega prehudobnega srca odpoditi strahu pred pravično sodbo božjo in zadušiti glasu pekoče vesti, se začne srditi nad neskončno svetim in pravičnim Bogom, želi, da bi ga ne bilo; on divja proti sv. veri in si prizadeva jo zatreti, divja proti vsemu, kar je božjega in svetega. Poglejte, predragi, kam človeka greh zapelje! Varujte se zaradi tega vsakega greha, nič naj vas ne loči od ljubezni božje! Ko sem vam razlagal, kaj zapoveduje prva božja za¬ poved, smo slišali, da nam zapoveduje, verovati v enega Boga, upati vanj, ga ljubiti in moliti. Da moramo v Boga 179 verovati, vanj upati in ga ljubiti, sem razložil, kakor tudi grehe, ki so zoper vero, upanje in ljubezen božjo. Razložiti vam je še treba: 364. Kaj se pravi, Boga moliti? Boga moliti se pravi, Bogu skazovati tisto češčenje, ki gre edino le njemu kot najvišjemu Gospodu. Koga častiti pomeni, pripoznavati njegove vrline, nje¬ gove dobre lastnosti. To se lahko zgodi ali samo v mislih, ali pa se more kazati tudi v besedah in dejanju. Navadno častimo tiste, ki nas presegajo po svoji časti, moči, po svojem stanu, po svojih vednostih in izkušnjah. Tako ča¬ stimo, spoštujemo svoje stariše, ker so nam namestniki božji in za Bogom naj večji dobrotniki, častimo duhovnike zavoljo njihove vzvišene službe, častimo deželsko gosposko i. t. d. Posebno še častimo angele in svetnike, pred vsem pa Marijo prečisto Devico. Kolikor višji je kdo, kolikor večje so nje¬ gove prednosti, in kolikor lepše njegove lastnosti, toliko bolj zasluži tudi naše češčenje, naše spoštovanje. Bolj častimo cesarja, kakor pa njegove ministre, bolj častimo papeža kakor pa škofe, bolj kakega svetnika, kakor kakega navad¬ nega krepostnega človeka. Sveta vera nas uči, da je Bog najpopolnejše bitje, ker ima vse dobre lastnosti v najvišji meri, ona nas uči, da je Bog naš stvarnik in naj višji Go¬ spod vseh stvarij, „Kralj kraljev, Gospod gospodovavcev." (I. Tim. 6, 15.) Ker ga ni višjega, popolnejšega od Boga, zato se mora tudi Bogu skazovati najvišje češčenje. Sv. pismo nas tudi večkrat spodbada k češčenju božjemu. „Jaz pa bom hvalil Gospoda po njegovi pravičnosti, in peval imenu Go¬ spoda najvišjega“, navduševal je kralj David samega sebe k češčenju božjemu. (Ps. 17, 18.) „Gospod, Gospod naš, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji! Zakaj veličastvo tvoje je vzvišeno nad nebesa.“ (Ps. 8, 2.) Pri preroku Malahiju pa beremo: „Sin spoštuje očeta, in hlapec svojega gospoda; če sem tedaj jaz Oče, kje je moja čast? in češem jaz Gospod, kje je moj strah? govori Gospod vojskinih trum.“ (Malah. 1, 6.) Če priznavamo Boga za najvišjega Gospoda svojega in vseh stvarij, če se mu kot svojemu najvišjemu Gospodu v vseh rečeh popolnoma podvržemo z dušo in s telesom, 12 * 180 skazujemo mu najvišje češčenje, ali, kakor pravi katekizem, Boga molimo. Tako najvišje češčenje je Bogu skazal potr¬ pežljivi Job. Ko je zvedel, da je izgubil svoje premoženje, svoje otroke, „je na zemljo padel in molil ter je rekel: . . . Gospod je dal, Gospod je vzel, kakor je Gospodu dopadlo, tako se je zgodilo, bodi češčeno Gospodovo ime.“ (Job. 1, 20. 21.) Vzgled najvišjega češčenja božjega v nam podaje sveti Janez v skrivnem razodetju, kjer piše: „Stiri in dvajseteri starešini so padli pred njega, ki je sedel na sedežu, ter so molili njega, ki živi vse vekomaj in so položili svoje krone pred sedež, rekoč: Vreden si, Gospod, naš Bog! prejemati slavo in čast in moč; zakaj ti si vse ustvaril in po tvoji volji je bilo, in je bilo ustvarjeno. 41 (Skriv. raz. 4, 10, 11.) Ker je samo Bog najvišji Gospod, zato gre tudi samo njemu najvišje češčenje, in nobenemu drugemu, ali edino Boga smemo in moramo moliti. Ko je hudobni duh torej rekel Jezusu, da naj pade na tla in ga moli, ga je Jezus zavrnil: »Poberi se, satan! zakaj pisano je: Gospoda, svojega Boga moli in njemu samemu služi.“ (Mat. 4, 10.) Ko bi kdo molil kako stvar, recimo, kakega angela ali človeka, bi silno žalil Boga, zakaj na ta način bi stavil stvar v jedno vrsto s stvarnikom, bi jo enako cenil, kakor Boga. Boga moramo moliti po znotranje in po zunanje, z dušo in s telesom; zakaj duša kakor telo sta ustvarjena od Boga, in zato morata tudi oba skazovati Bogu tisto češčenje, katero gre edino Bogu kot naj višjemu Gospodu. Po notranje molimo Boga z vero, upanjem in ljubez¬ nijo. Ako vse verujemo, kar je Bog razodel, priznavamo, da je Bog neskočno resničen, da mu moramo podvreči svoj razum, da moramo bolj za resnico imeti, kar je Bog razodel, kakor to, kar sprevidi naša pamet. — Ako od Boga upamo vse dobro za dušo in za telo, priznavamo s tem njegovo vsemogočnost, njegovo neskončno dobrotljivost, usmiljenost in zvestobo, ter se popolnoma izročimo njemu v skrb. — Ako Boga zavoljo njega samega ljubimo nad vse, prizna¬ vamo s tem, da je Bog neskončna dobrota in lepota, kateri darujemo vse svoje srce. Kdor hoče torej Boga moliti, kakor gre, si mora pred vsem prizadevati, da Boga bolj in bolj spozna, neprenehoma premišljuje božje neskončno veličastvo in lastno ničnost, božjo vsemogočnost in lastno revščino. Bogu skazujemo najvišje češčenje, katero mu gre s hvalno, zahvalno in prosilno molitvijo. Ako spravljamo’ 181 hvalno molitev, hvalimo, častimo njegovo neskončno popol¬ nost, ako opravljamo zahvalno molitev, ga zahvaljujemo kot dajavca vsega dobrega in naj višjega Gospoda; ako oprav¬ ljamo prosilno molitev, ga prav tako priznavamo kot da¬ javca vsega dobrega in najvišjega Gospoda, od katerega pričakujemo, kar nam je treba. Zlasti še Boga molimo, ako se popolnoma udarno v njegovo voljo, in sicer v vseh oko¬ liščinah, bodisi prijetnih ali neprijetnih, kakor nam je po¬ kazal Jezus z besedami in vzgledom. „Moja jed je“, dejal je svojim apostolom, „da storim voljo tega, kateri me je poslal, in da dopolnim njegovo delo.“ (Jan. 4, 34.) Drugokrat je rekel: „Z nebes sem prišel, ne da bi delal svojo voljo, ampak voljo tistega, kateri me je poslal." (Jan. 6, 38.) Na Oljski gori „je padel na svoj obraz in je molil, rekoč: Moj Oče! ako je mogoče, naj gre od mene ta kelih, pa vender ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.“ (Mat. 26, 39.) S svojo udanostjo je skazal Jezus svojemu nebeškemu Očetu ne¬ skončno čast. Tako moremo tudi mi Bogu skazovati naj¬ višje češčenje, ako se v vseh rečeh popolnoma udarno v njegovo voljo. Človeku je prirojeno, da to, kar čuti znotraj, kaže tudi po zunanje. Tudi znotranje češčenje božje moramo kazati na zunaj, in to se zgodi po zunanji službi božji. Po zunanje skazujemo Bogu naj višje češčenje na različne načine, in sicer z ustno molitvijo, ako znotranje češčenje do Boga izražamo tudi z besedami, s priklanjanjem, ker se prikla¬ njamo v znamenje spoštovanja, in ker se hočemo pred Bogom ponižati, da bi našli pri njem usmiljenje, s poklekanjem, ker poklekanje je znamenje največjega spoštovanja in če- ščenja, in ker ž njim spoznavamo, da smo prah in pepel, potrebni božje pomoči. Kadar molimo, povzdignjemo tudi roke in oči, naj bi ž njimi tudi svoje misli in želje povzdig¬ nili k Bogu in prav pobožno molili. „Hočem tedaj", pisal je sv. Pavel, „da možje molijo na vsakem mestu in da povzdigujejo čiste roke brez srda in prepira." (I. Tim. 2, 8.) Pri molitvi trkamo tudi na prsi, spoznavaje, da smo greš¬ niki, tepenja, kazni vredni. Cestninar, o katerem nam Kri¬ stus pripoveduje, je trkal na svoje prsi, rekoč: „Bog, bodi milostljiv meni grešniku!" (Luk. 18, 13.) Najbolj se Bog časti z daritvijo, katera je viden dar, ki ga darujemo Bogu, tako da ta dar uničimo ali spremenimo, ter s tem prizna¬ vamo Boga za naj višjega Gospoda. Daritev nove zaveze je 182 sv. maša. Kdor se torej pobožno udeležuje sv. maše, časti Boga, najvišjega Gospoda, na najvzvišenejši način. Po zu¬ nanji pobožnosti se vnema in pomnožuje notranja pobožnost, zato pa je prav dobro, če obojno združujemo. Ako pa zu¬ nanje češčenje bolj ovira kakor pospešuje notranje, postavim, kadar je človek močno utrujen, se sme zunanje češčenje tudi opustiti, ker tudi samo znotranjs češčenje je mnogo vredno pri Bogu. Nikdar pa ne molimo Boga samo po zu¬ nanje, zakaj tako češčenje ni nič vredno pri Bogu. Kdor pokleka, roke sklepa, na prsi trka, pa zraven na vse drugo misli, le ne na Boga, je hinavec, ker se na zunaj kaže dru¬ gačnega, kakor je v resnici. „Bog je duh“, pravi Kristus, „in kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu in v resnici. “ (Jan. 4, 24.) „Ne kaži nikoli pobožnosti, katere nimaš", pravi sv. Terezija, „tisto pa, katero imaš, smeš prikrivati." Kadar skazujemo Bogu zunanje češčenje, se moramo ogibati vsake pretiranosti, zlasti nenavadnih pobožnosti, ka¬ tere bi nas utegnile pred drugimi ljudmi osmešiti, n. pr. ako bi kdo molil, kar ni navada, vpričo drugih z razprostrtima rokama, ali se vrgel na svoj obraz i. t. d. Tudi ne smemo zaradi zunanjih pobožnostij zanemarjati svojih stanovskih dolžnostij. „Kdor izpolnjuje svoje stanovske dolžnosti z gorečnostjo in iz ljubezni do Boga, je v resnici pobožen in mož po srcu božjem", veli sv. Frančišek Šaleški. Zvršetek. Raznovrstni so grehi, katere prepoveduje prva božja zapoved, zlasti pa so težki grehi zoper ljubezen božjo, namreč vsi smrtni grehi in še posebej mržnja in sovraštvo do Boga, Varujmo se vsakega smrtnega greha, varujmo se mržnje in sovraštva do Boga, marveč ljubimo ga iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše in iz vse svoje misli. Skazujmo Bogu najvišje češčenje, ki mu gre kot najvišjemu Gospodu s tem, da ga v resnici priznavamo kot najvišjega Gospoda v mislih, besedah in dejanju. Ravnajmo se vselej in povsod po naročilu Kristusovem: „Gospoda, svojega Boga, moli in njemu samemu služi." (Mat. 4, 10.) „Pridite, molimo in pre¬ denj padimo, in jokajmo pred Gospodom, ki nas je ustvaril; ker on je Gospod, naš Bog in mi smo ljudstvo njegove paše in ovce njegove roke." (Ps. 94, 7.) Amen. 183 77. Krščanski nauk. „Vsakega, kateri kliče moje ime, sem ustvaril k svoji časti, ga upodobil, in ga naredil", govori Gospod po svojem preroku. (Iz. 43, 7.) Nas vse je Bog ustvaril k svoji časti, in sicer je njegova volja, da mu skazujemo najvišje češčenje, da ga molimo, ker je najvišji Gospod. Moliti smemo edino Boga, zakaj Kristus pravi: „Gospoda, svojega Boga moli in njemu samemu služi." (Mat. 4, 10 ) Zoper češčenje, ki gre edino le Bogu kot najvišjemu Gospodu, so ljudje od nekdaj mnogo grešili in grešijo še tudi sedaj. Da se tudi nič ne bomo pregrešili zoper češčenje božje, in če smo grešili, da je bomo poboljšali, treba je, da vemo: 365. Kateri so grehi zoper češčenje, ki gre edino le Bogu: Grehi zoper češčenje, ki gre edino le Bogu, so: 1. malikovanje; 2. vraže, vedeževanje in varovanje; 3. božji rop; 4. skušanje Boga; 5. zanemarjanje molitve in službe božje. Prvi, pa tudi največji greh zoper češčenje, ki gre edino le Bogu, je malikovanje. 366. Kdo greši z malikovanjem? Z malikovanjem greši, kdor skazuje kaki stvari božjo čast. Stvari, kakor postavim angele, svetnike in druge časti¬ vredne osebe, smemo častiti, saj se v njih zrcalijo popolnosti božje, a ne smemo jim skazovati božje časti, ne smemo jih moliti, jim darovati, jim služiti, zakaj s tem bi jih priznavali za bogove; to bi bilo malikovanje. Malikovali so zlasti pa- 184 gani, kateri so solnce, mesec in zvezde, ljudi in celo živali po božje častili; tudi so si narejali podobe iz lesa, kamna in raznih kovin — malike — ter so jih molili. Sv. Pavel piše o paganih: „In so spremenili veličastvo neminljivega Boga v podobo minljivega človeka, in ptic, in čveteronogatih in lazečih živalij ... In so častili in služili raji stvarem, kakor stvarniku, kateri je češčen vekomaj." (Rimlj. 1, 23. 25.) Tudi Judje so malikovali, ko so v puščavi molili zlato tele, (II. Mojz. 32.) in še pozneje večkrat. Malikovanje je silno nespametno početje, zakaj solnce, kaka žival, kaka podoba vender ne more biti najvišji gospod nebes in zemlje, ne more pomagati. Malikovanje je pa tudi zelo velika pregreha, ker malikovalec stavi stvar v jedno vrsto z Bogom, jo celo više ceni, kakor Boga. Pred malikovanjem je zaradi tega Bog večkrat svaril Izraelce po svojem služabniku Mojzesu in pozneje je prerokih, katere jim je pošiljal od časa do časa. Po Mojzesu je Bog zapovedal: „Ne delaj si izrezane podobe, tudi nobene podobe od tega, kar je zgoraj na nebu, ne od tega, kar je spodaj na zemlji, ne od tega, kar je v vodi pod zemljo. Ne moli jih, in ne časti jih; zakaj jaz sem Gospod, tvoj Bog." (II. Mojz. 20, 4 5.) Drugokrat je rekel: „Ne obračajte se k malikom, tudi si ne delajte zlatih bogov. Jaz sem Gospod, vaš Bog“. (III. Mojz. 19, 4.) Da je maliko¬ vanje silno velika pregreha, spoznamo iz tega, ker je Mojzes na povelje božje dal pomoriti eden dan 23.000 Izraelcev, ki so molili zlato tele. (II. Mojz. 32, 28.) Pozneje je Bog pošiljal Izraelcem hude kazni zaradi malikovanja. Tudi na¬ videzno malikovanje, če kdo na videz skazuje stvarem božjo čast, v srcu pa studi malikovanje, je zelč pregrešno. Navi¬ deznega malikovanja so bili krivi nekateri Judje v asirski in babilonski sužnosti, kjer so paganom na ljubo poleg pra¬ vega Boga molili tudi paganske malike. Tudi mnogi kristi- jani so za časa preganjanja iz strahu pred mukami in smrtjo darovali na videz malikom, za kar so morali pozneje, ako so se skesano vrnili v sv. cerkev, delati ostro pokoro. Malikovavcev jo še dandanes mnogo milijonov, zlasti v Aziji, Afriki, Ameriki in Avstraliji. V nekakem, četudi ne popolnoma pravem zmislu, so malikovavci tudi tisti kristijani, ki obračajo svoje srce od Boga k stvarem in svojim strastim. Taki so, n. pr. prevzet- niki, katerim je za njihovo čast in priznanje ljudij več, kakor za Boga; skopuhi, katere sv. Pavel naravnost imenuje mali- 185 kovavce, (Efež. 5, 5. Kol. 3, 5.) zakaj vse svoje misli in želje, svoje življenje in zdravje, sploh vse, posvečujejo de¬ narju; požrešneži in nečistniki, katerih bog je trebuh. (Filiplj. 3, 19.) Nekateri stariši ljubijo svoje otroke bolj, kakor Boga (Modr. 14, 15.) otroci so torej maliki njih srca. Kolikokrat se sliši in bere o zaljubljenih sanjačih, ki takorekoč obo- žavajo to ali ono osebo! Za tako osebo leta marsikateri, kamorkoli gre, na nje misli noč in dan, za njo žrtvuje spanje, svoje trude, svoje zdravje, taka oseba mu je vse, četudi je morebiti ničvredna, nečimerna, nečista; zavoljo kake osebe žali Boga z najostudnejšimi pregrehami. Ali ni to maliko¬ vanje? Poglejte tudi vi danes v svoje srce, ali ni tudi v njem morebiti kak malik, kateri vam je ljubši od Boga, in če ga najdete, odpravite ga iz srca, ter bodite resnični ča- stivci pravega Boga, najvišjega Gospoda nebes in zemlje. 367. Kdo greši s vražami? Z vražami greši, kdor pripisuje stvarem kako skrivno moč, katere jim Bog ni podelil. Ko je Bog vse ustvaril, podelil je stvarem razne moči. Tako imajo n. pr. nekatera zelišča zdravilno moč že po svoji naravi. Nekatere stvari imajo posebno moč po molitvi svete cerkve, n. pr. blagoslovljene reči, kakor blagoslovljena voda, blagoslovljen pepel. Kdor take reči pobožno rabi, tako kakor sv. cerkev hoče, sme pričakovati od Boga posebnega varstva, blagoslova. Te moči pa nimajo reči že po svoji naravi, ampak po molitvi sv. cerkve, to se pravi, sv. cerkev je prosila Boga, ko so bile reči blagoslovljene, še posebej, naj bi tiste, ki jih bodo prav rabili, varoval in blagoslovil. Ako pripi¬ sujemo stvarem moči, ki jih imajo že po svoji naravi, katere jim je torej Bog podelil, ali katere imajo po molitvi svete cerkve in pričakujemo od njih tej moči primerne učinke, to ni napačno, ampak prav; ako pa pripisujemo stvarem kako skrivno moč, katere nimajo po svoji naravi, ker jim je Bog ni podelil, je to praznoverno, pregrešimo se z vražami. Ko bi kdo menil, da zelišča po grobeh mrličev nabrana imajo posebno zdravilno moč, ali da izgubi solnčne pege, kdor se brž kopat gre, ko na veliki četrtek nehajo zvoniti, ali kdor se z roso umiva, kadar na binkoštno nedeljo zvoni juternico, in kar je še več takih neumnostij, bi grešil z vražami. Z vra- 186 žarni bi grešil, ko bi kako tiskano molitev nosil seboj in menil, da bo zavoljo tega gotovo vzveličan, ali, kdor bi nosil seboj kako blagoslovljeno reč, pa bi se trdno zanašal, da ga strela ne bo ubila, ali da ne bo utonil, če pade v vodo i. t. d. Vraže so pregrešne, da, dostikrat celo smrtno pregrešne, ker se pomoč, ki nam jo more dati samo Bog, pričakuje od ničevih rečij. Ker so vraže nespametne, tudi škodljive, gotovo pa pregrešne, se jih skrbno varujte. 368. Kdo greši s vedeževanjem ? Z vedeževanjem greši, kdor z besedo ali na kak drug način kliče na pomoč hudobnega duha, da bi zvedel skrivne reči. Z vedeževanjem bi se pregrešil, kdor bi iz stanja zvezd hotel zvedeti svojo prihodnjo usodo, ali iz kart, ali iz črt na rokah, ali iz sanj, ki nastanejo popolnoma naravno, ali iz letanja ptičev i. t. d. Te reči niso v nobeni zvezi z našo prihodnjo usodo, in zaradi tega se tudi iz njih nikakor ne da spoznati. Kdor bi torej hotel zvedeti svojo prihodnjo usodo iz teh rečij, bi jo hotel zvedeti le s pomočjo hudobnega duha, katerega bi klical na pomoč ali z besedo ali pa na kak drug način. Z vedeževanjem bi se tudi pregrešil, kdor bi vprašal kakega vedeževavca, ali bo v zakonu, ali v tem in onem podjetju imel srečo, kdo mu je ukradel to ali ono reč, kje se nahaja ta ali ona oseba, ali bo še dolgo živel i. t. d. Tudi take reči bi se mogle zvedeti le s pomočjo hudobnega duha, ako so mu sploh znane. Z vedeževanjem se pregreši tisti, ki drugim vedežuje, kakor tudi tisti, v ki vedeže povpra¬ šuje po skrivnih rečeh. Gospod pravi: „Človeka, kateri se obrne k vražarjem in vedežem . . . bom s srditim obličjem pogledal, in ga bom iztrebil izmed njegovega ljudstva.“ (III. Mojz. 26, 6.) Kdor se zateka k hudobnemu duhu, da bi mu pomagal, zaupa bolj v njega, kakor pa v Boga. Ko je izraelski kralj Ohozija zbolel, je poslal v Akaron vprašat malika Beelcebuba, ali bo okreval. Prerok Elija je šel na povelje božje poslancem naproti in jim rekel: „Pojdite in vrnite se h kralju, ki vas je poslal in povejte mu: To pravi Gospod: Mari, ker ni Boga v Izraelu, pošiljaš, da bi se vprašal Beelcebub, bog v Akaronu ? Zatorej ne boš vstal s postelje, na katero si se ulegel, temveč umrl boš, umrl.“ 187 (IV. Kralj. 1, 3—6.) In res je kmalu potem umrl. Tako kaznuje Bog vedeževanje. Ne skušajte torej nikoli zvedeti kako skrivno reč s pomočjo hudobnega duha. 369. Kdo greši s darovanjem? S čarovanjem greši, kdor hoče s pomočjo hudobnega duha storiti kaj čudovitega. Da so v resnici, zlasti pri paganih, bili čarovniki, ki so s pomočjo hudobnega duha storili marsikaj nenavadnega, navidezno čudovitega, se ne da tajiti, ker nam sv. pismo samo o njih poroča. Tako so ob Mojzesovem času egip¬ čanski čarovniki ponaredili nekatere čudeže, katere je delal Mojzes s pomočjo božjo. (II. Mojz. 7.) Kristus sam zago¬ tavlja, kakor tudi sv. Pavel, da bo delal satan po svojih privržencih različne, četudi lažnjive čudeže. »Vstali bodo“, tako govori božji Vzveličar, ,,krivi kristusi in krivi preroki, in bodo delali velika znamenja in čudeže, tako da bi bili zapeljani tudi izvoljeni (ko bi bilo mogoče). (Mat. 24, 24.) Sv. Pavel pa piše o antikristu takole: „In tedaj se bo razodel tisti hudobni . . . katerega prihod bo po delanju satanovem z vso močjo in z znamenji in lažnjivimi čudeži.“ (II. Tes. 2, 8. 9.) Sv. pismo nam tudi pripoveduje o nekem Simonu, ki je dolgo časa slepil ljudstvo v Samariji s svojimi nena¬ vadnimi deli. (Dej. ap 8, 10. 11.) Čeprav je torej mogoče, da kdo s pomočjo hudobnega duha stori kaj nenavadnega, kolikor Bog pripušča, moram vender opomniti, da ni že darovanje vse, kar nevedni in lahkoverni ljudje imajo za darovanje; zakaj mnogo se da storiti s spretnostjo in gibč¬ nostjo, mnogo s pomočjo naravnih močij, ki pa so neukim ljudem neznane. Čarovanje Bog hudo prepoveduje, ko pravi: »Človeka, kateri se obrne k vražarjem (čarovnikom) in vedežem . . . bom s srditim obličjem pogledal, in ga bom iztrebil izmed njegovega ljudsta“. (III. Mojz. 20, 6.) Kdor se peča s daro¬ vanjem, kdor pri hudobnem duhu išče pomoči, zametuje pomoč božjo in ne more pričakovati božjega blagoslova. 188 370. Kdo greši s božjim ropom? Z božjim ropom greši, kdor onečeščiije Bogu posvečene osebe, kraje ali reči; zlasti pa, kdor prejme po nevrednem kak sveti za¬ krament. Bogu posvečeno se imenuje vse, kar je še posebej odločeno za službo božjo, za češčenje božje, je torej še v posebnem pomenu božja last. Kdor torej kaj takega one- češčuje, bodisi, da s silo ali skrivaj kaj takega vzame, ali zlorablja, ali poškoduje, greši z božjim ropom. Bogu so posvečene osebe, kakor duhovniki, redovniki in redovnice. Te osebe se posvetijo popolnoma službi božji, in njihovo najimenitnejše opravilo je, Boga hvaliti in častiti ter tudi pri drugih pospeševati češčenje božje. Bogu posve¬ čene osebe bi onečastil, kdor bi jih pretepal, grdo ž njimi ravnal, jih hudo zasramoval, zlasti še, kdor bi se s tako osebo pregrešil zoper šesto božjo zapoved. Tako se je pre¬ grešil kralj Ozija, ki je hotel kakor duhovniki kadilo za¬ žigati Bogu, ko pa so mu duhovniki to zabraniti hoteli, se jim je s kadilnico v roki ustavil. Za kazen postal je gobov. Tako so se pregrešili tudi Judje, ki so dali apostole pretepsti. Onečeščevati Bogu posvečene osebe je Bog prepovedal že v stari zavezi. „Nikar se ne dotikajte mojih maziljencev, in mojih prerokov nikar ne žalite“! (I. Kron. 16, 22.) Jezus je rekel apostolom: „Kdor vas zaničuje, mene zaničuje; kdor pa mene zaničuje, zaničuje njega, kateri je mene poslal.“ (Luk. 10, 16.) Razven Bogu posvečenih oseb so še Bogu posvečeni kraji, kakor cerkve, kapele, molivnice, pokopališča. Na takih krajih se moli, se opravlja služba božja, se pokopajo trupla krščansko umrlih, ki bodo nekdaj častitljivo vstala. Bogu posvečeni kraji bi se onečastili, ko bi se kdo tam pretepal, kri prelival, vlomil v tak kraj, pokvaril oltarje in sv. po¬ dobe, ko bi se kdo hudo pregrešil na takem kraju zoper šesto božjo zapoved. Take kraje bi tudi onečastil, kdor bi jih zlorabil v posvetne namene, n. pr. tam prodajal, kupoval itd. Na ta način se Bogu posvečeni kraji odtegnejo svojemu na¬ menu, zato je to božji rop. Jezus sam je v sveti jezi s tepež- nico v roki izgnal iz templa njegove oskrunjevavce in rekel: „Ne delajte iz hiše mojega Očeta hiše kupčije!" (Jan. 2, 16.) 189 Bogu posvečene reči so one, ki so odločene za službo božjo, kakor sv. posode, cerkvena obleka, sv. olja, cerkveno premoženje, zlasti še sv. zakramenti. Kdor bi torej zlorabil sv. posode, cerkveno obleko v posvetne namene, kdor bi ukradel denar iz cerkvenih pušic, zlasti pa, kdor bi po ne¬ vrednem prejel kak svet zakrament, bi se pregrešil z božjim ropom. — Kralj Baltazar je napravil veliko gostijo. „Ko je bil že vinjen, je ukazal prinesti zlate in srebrne posode, katere je bil njegov oče Nabuhodonozor prinesel iz templa, ki je bil v Jeruzalemu, da bi pili iz njih kralj in njegovi velikaši in njegove žene“. (Dan. 5, 2.) V kazen za to hudo¬ bijo, ker je zlorabil svete posode, je bil še tisto noč pre¬ magan in umorjen. Božji rop je, kakor pove že samo ime, zelč velika pregreha, zato pa seje skrbno varujte, zlasti pa, da ne bodete po nevrednem prejemali sv. zakramentov, ki so postavljeni v naše posvečenje. 371. Kdo greši s skušanjem Boga? S skušanjem Boga greši, kdor predrzno zahteva ali pričakuje od Boga kakega čudeža. Kdor stori, kar Bog od njega zahteva, sme pričakovati, da mu bode Bog pomagal. Kdor pa stori brezmiselno, brez potrebe in vzroka kaj takega, kar mu je mogoče izvršiti le s pomočjo kakega čudeža, predrzno ravna, skuša Boga, ker zahteva ali pričakuje, da stori kaj takega, kar ni obljubil, da stori njemu na ljubo kak čudež. Tako bi skušal Boga, kdor bi skočil v globoko vodo, četudi plavati ne zna, pri- čakovaje, da ga Bog čudežno reši, ali ko bi ves štirideset- danski post ničesar ne zavžil, pričakovaje, da mu bo Bog čudežno ohranil življenje. Tako bi tudi skušal Boga, kdor bi v hudi bolezni ne hotel poklicati zdravnika ali jemati zdravil, češ, da mu bo Bog tudi brez njih pomagal. Kdor predrzno zahteva ali pričakuje od Boga kakega čudeža, hoče najvišjega Gospoda takorekoč prisiliti, da se ravna po njegovi volji- Ko so starešine mesta Betulije sklenili, da se hočejo v petih dneh Asirijanom podati, ako jim Bog ta čas ne pošlje pomoči, očitala jim je junaška vdova Judita, kako predrzno je to, da so Gospodu odmerili čas, v katerem se jih naj usmili. „Kdo ste vi“, jim je rekla, „da skušate Gospoda? 190 To ni govorjenje, ki naklanja usmiljenje, temveč še le jezo budi in srd vnema. Vi ste Gospodu odkazali čas usmiljenja in ste mu po svoji volji dan odločili.“ (Judit. 8, 11—13.) Ko je hudobni duh rekel Jezusu, naj se vrže z vrha templa doli, ga je Jezus zavrnil: „Ne skušaj Gospoda, svojega Boga “ (Mat. 4, 7.) Ne skušajte Gospoda, svojega Boga“, vam tudi jaz kličem, zakaj tako ravnanje je za človeka predrzno in pregrešno. Greh zoper češčenje božje je slednjič zanemarjanje molitve in službe božje. Vse naše življenje, da, vsak trenotek našega življenja bi morali porabiti Bogu v čast. Boga pa najlažje častimo z molitvijo. Moliti nam je tudi treba, ker si z molitvijo izpro¬ simo vse za naše vzveličanje potrebne milosti. Vendar pa so lcristijani, ki so tako zapleteni v posvetne skrbi, ki tako zelo pozabljajo na Boga, da opuščajo juterno in večerno molitev, molitev pred jedjo in po jedi, ki sploh malo, slabo, ali pa celč nič ne molijo. Tako zanemarjanje molih e je zoper češčenje božje, je pregrešno. Molite zaradi tega pobožno, ponižno in zaupno, vdano v voljo božjo in stanovitno, kakor se vam je priporočalo pri nauku o molitvi. Najprimernejše in najboljše skazujemo Bogu dolžno čast, ako se pridno in pobožno udeležujemo vsako nedeljo in vsak zapovedan praznik očitne službe božje. Kdor pa po lastni krivdi tega ne stori, krati Bogu dolžno čast, greši zoper lastno dušo in se postavlja v nevarnost izgubiti sveto vero in se pogubiti, raz ven tega pa daje svojemu bližnjiku namestu dobrih vzgledov pohujšanje in je tako kriv mnogo¬ terih tujih grehov. Z v r š e t e k. Ko so vprašali preroka Jona, kakšno je njegovo opra¬ vilo, od kod je in kam gre, je odgovoril: „Hebrejec sem in se bojim (t. j. častim) Gospoda Boga nebes in zemlje, kateri je ustvaril morje in suho.“ (Jon. 1, 8. 9.) Dragi kristijan! Reci tudi ti večkrat sam sebi: Kristijan sem in se bojim Gospoda nebes in zemlje, njega hvalim, njega častim. Boga častiti je tvoje prvo in najplemenitejše opravilo na zemlji. Glej, da se ne boš pregrešil zoper češčenje božje z nobenim izmed tistih grehov, katere sem danes razkladal. „Gospoda svojega Boga moli in njemu samemu služi." (Mat. 4, 10.) Ako boš na zemlji prav častil Boga, smeš upati, da ga boš častil tudi v nebesih. Amen. 191 78. Krščanski nauk. Nekatoliški kristijani očitajo katoličanom, da ne izpol¬ njujejo niti prve božje zapovedi, in sicer jim to očitajo zaradi tega, ker katoliški kristijani častijo razven Boga tudi angele in svetnike, ki z Bogom v nebesih kraljujejo. Ne¬ katoliški kristijani torej trdijo, da je češčenje angelov in svetnikov zoper prvo božjo zapoved. Kdo ima prav? Katoličani ali nekatoličani? 372. Ali ne grešimo zoper prvo božjo za¬ poved, ako častimo angele in svetnike? Ako častimo angele in svetnike, ne grešimo zoper božjo zapoved, ker jili ne molimo; še dobro in koristno je, da jih častimo in na pomoč kličemo. Svetnike imenujemo zlasti one izvoljence nebeške, ki so dosegli že na zemlji popolno svetost, in katere je sveta cerkev prištela svetnikom. Angele in svetnike častiti se pravi, priznavati njihove vrline, njihove čednosti, jih zaradi tega čislati in spoštovati. Angele in svetnike lahko častimo samo v mislih, ako premišljujemo njihove lepe lastnosti, jih občudujemo in v srcu spoštujemo. Ako to, kar v srcu o angelih in svetnikih mislimo in do njih čutimo, tudi z ustmi izrekamo, jih hvalimo, se njihovim prošnjam priporočamo, častimo jih z besedami. Slednjič lahko častimo angele in svetnike v dejanju, ako namreč kaj takega storimo, kar razodeva naše notranje spoštovanje do njih, postavim, ako obhajamo praznike v čast angelom in svetnikom, ako ob njihovih praznikih v cerkev gremo, njihove podobe v časti imamo, se pred njimi odkrivamo, jih venčamo i. t. d. Ako častimo angele in svetnike, kakor zaslužijo zavoljo svojih prednostij in mnogoterih čednostij, jih s tem ne priznavamo za najvišje gospode nebes in zemlje, kakršen Gospod je Bog, jih ne molimo. Ker pa jim ne skazujemo najvišjega češčenja, katero gre edino le Bogu kot najvišjemu Gospodu, ker jih ne molimo, tudi ne grešimo zoper prvo zapoved, katera prepoveduje razven grehov zoper vero, upanje in ljubezen, tudi vse grehe zoper češčenje, ki smo je dolžni Bogu. 192 Angele in svetnike častiti in na pomoč klicati ni samo nikakor pregrešno, marveč je še dobro in koristno. To je izrekla sv. cerkev na tridentinskem cerkvenem zboru, kjer je določila to-le: „Sveti cerkveni zbor zapoveduje vsem škofom in drugim dušnim pastirjem, da naj po navadi kato¬ liške in apostolske cerkve, sprejeti od prvih časov krščanske vere po enoglasnem nauku svetih cerkvenih očetov in po določbah svetih cerkvenih zborov, skrbno podučujejo vernike v tem, kar zadeva priprošnjo in iskanje pomoči pri svetnikih, češčenje ostankov in pravo rabo podob; naj jih uče, da svetniki, ki s Kristusom kraljujejo, za ljudij prosijo; in da je dobro in koristno jih ponižno klicati na pomoč in da, kadar hočemo doseči od Boga dobrote po njegovem Sinu Jezusu Kristusu, Gospodu našem, kateri je naš edini Odrešnik in Vzveličar, k njim pribežimo in jih poprosimo za pomoč in prošnjo“. (25. seja.) Ta nauk je sveta cerkev izrekla opiraje se na sveto pismo, na izreke svetih cerkvenih očetov in na starodavno navado svete katoliške cerkve svetnike častiti in na pomoč klicati. — Sv. pismo nam spričuje, da so očaki, sodniki, preroki častili angele in sv. može. Abraham, Lot, Jozuve so se do zemlje priklanjali pred angeli, so padali pred njimi na svoje obraze in jih častili. Abdija, o katerem pravi sv. pismo, da se je bal Gospoda, je padel pred prerokom Elijem na svoj obraz. (III. Kralj. 18, 7.) Sveto pismo stare zaveze nas tudi izrečno opominja, naj hvalimo in častimo slavne može. „Hvalimo sloveče može in naše očake v njih rodovinah . . . Njih trupla so v miru pokopana in njih ime živi od roda do roda. Njih modrost pripovedujejo ljudstva in njih slavo oznanjuje srenja“. (Sir. 44, 1. 14. 15.) Psalmist pa pravi: „Meni pa so prečastitljivi tvoji prijatelji, o Bog. Njih gospodstvo je zelo potrjeno“ (Ps. 138, 17.) in zopet pravi: „ H valite Gospoda v njegovih svetnikih". (Ps. 150, 1.) Da je angele in svetnike častiti dobro, nam kaže Bog sam, ker jih tudi on časti in ljubi. Kristus je naravnost rekel: „Ako kdo meni služi, naj za menoj hodi; in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. In ako kdo meni služi, ga bo moj Oče počastil“. (Jan. 12, 26.) Drugokrat je rekel: „Kdor pa mene ljubi, bo ljubljen od mojega Očeta“. (Jan. 14, 21.) V skrivnem razodetju beremo: „Kdor premaga, mu bom dal sedeti z menoj na mojemu sedežu“. (Skriv. raz. 3, 21.) Če torej Bog sam tako časti svetnike, nam li ne kaže s tem, da jih častimo tudi mi? — Da je svetnike častiti dobro, nam pričajo cer- 193 kveni učeniki. Sv. Polikarp piše v listu do smirniške cerkve: »Njega sicer (Jezusa Kristusa) molimo kot Sina božjega, mučence pa častimo kot učence in posnemovavce Gospodove". Sv. Hijeronim pravi: „Častimo služabnike, da čast služabnikov preide na Gospoda, ki pravi: „Kdor vas sprejme, mene sprejme“. —- Sveta cerkev priporoča češčenje svetnikov s tem, da je postavljala svetnikom na čast praznike, ob katerih morajo verniki počivati od hlapčevskih del in se udeželevati skupne službe božje; ker je služila že od nekdaj svetnikom na čast sv. maše, ker je zidala in posvečevala njim na čast oltarje, veličastne cerkve. Daje svetnike častiti dobro, potrjuje nam tudi zdrava pamet. „Čast, komur čast“ (Rimlj. 13, 7.), pravimo v narodnem življenju, in hočemo s tem povedati, da moramo tistega častiti, ki je češčenja vreden. Kdor se je odlikoval, bodisi kot umetelnik ali učenjak, bodisi kot moder vladar ali mogočen premagavec, bodisi kot dobrotnik, tega spomin živi in se slavi od roda do roda, od stoletja do stoletja Ako pa svet časti in slavi tiste, ki so časti vredni, je izvestno tudi prav in dobro, da častimo svetnike, ki so mnogo storili za Boga in njegovo kraljestvo, za sv. vero in njeno razširjenje, za čednostno krščansko življenje, ki so si pridobili s svojimi nauki in lepimi vzgledi nevenljivih zaslug za vse človeštvo, ki so se kot vojščaki Kristusovi hrabro vojskovali, in ki zdaj s Kristusom, Kraljem vseh kraljev, v nebesih kraljujejo. Angele in svetnike častiti je dobro in koristno, ker je nam v podučenje in spodbujo. Kdo ne ve, koliko moč ima vzgled? Že stari Rimljani so rekali: „Verba movent, evempla trahunt“, „besede mičejo, vzgledi vlečejo“. Tudi mi potre¬ bujemo, ako hočemo postati krščansko popolni, kakor je dolžnost vsakega kristijana, vzgledov, ki nas vabijo k po¬ snemanju. Sicer imamo nad Kristusom najlepši vzgled popol¬ nosti, ali on, ki ni le človek, ampak tudi pravi Bog, nam je prevzvišen. ker ne moremo doseči njegove popolnosti, lažje posnemamo svetnike, ki so bili samo ljudje. Svetniki nam takorekeč kličejo s sv. Pavlom: „Bodite moji posnemo- vavci, kakor sem jaz posnemovavec Kristusov". (I. Kor. 4, 6.) Lepo piše o tem sv. Janez Krizostom: „Kdo bi ne vedel, da krščanska ljudstva po božjem sklepu zato slovesno obhajajo spomin mučencev, da se njim skaže spodobna čast, nam pa se predočujejo vzgledi čednostij“? Sv. Avguštin pa pravi: „Ako častimo svete mučence, to nam koristi, ne njim; častiti 13 194 pa jih, ne da bi jih posnemali, ni nič druzega, kakor lažnjivo se jim približevati 41 . Kdor torej prav časti svetnike, si mora tudi prizadevati, da jih posnema, da hodi po njihovih sto¬ pinjah ; ako pa to stori, potem je gotovo češčenje svetnikov za njega prav koristno. Ako angele in svetnike pobožno častimo in kličemo na pomoč v dušnih in telesnih potrebah, si naklanjamo tudi njihovo priprošnjo pri Bogu, kar nam je zopet v veliko korist. 373. Zakaj angele in svetnike častimo in na 'pomoč kličemo? Angele in svetnike častimo in na pomoč kličemo: 1. ker so prijatelji božji. Naš Vzveličar Jezus Kristus je rekel: „Ako kdo meni služi, ga bo moj Oče počastil 11 . (Jan. 12, 26.) „Kdor ima moje zapovedi in jih izpolnjuje, tisti je, ki me ljubi. Kdor pa mene ljubi, bo ljubljen od mojega Očeta in jaz ga bom ljubil in se mu bom samega sebe razodel 11 . (Jan. 14, 21.) „Vi ste moji prijatelji, ako storite, kar vam jaz zapovem." (Jan. 15, 14.) Angeli spoznavajo s svojim bistrim umom, da je Bog neskončna dobrota in lepota, zato ga pa tudi ne¬ izrekljivo ljubijo; svojo ljubezen pa kažejo s tem, da natančno izpolnjujejo voljo božjo. „Hvalite Gospoda vsi angeli njegovi, močni junaki, ki storite njegovo povelje, ki slušate glas njegove besede. Hvalite Gospoda vse vojne trume njegove, služabniki njegovi, ki storite voljo njegovo." (Ps. 102, 20, 21.) Ako pa Kristus pravi, da so tisti prijatelji božji, ki ljubijo Boga in izpolnjujejo njegovo voljo, so izvestno angeli pri¬ jatelji božji. Prav isto pa se mora reči o svetnikih. Svetniki so že na zemlji ljubili Boga nad vse ter izpolnjevali iz ljubezni do njega kar najbolj natančno njegovo voljo, ko še ga niso gledali od obličja do obličja, so torej bili že na zemlji njegovi prijatelji. Svetniki pa gotovo zdaj še bolj ljubijo Boga, ko ne gledajo njegovega veličastva kakor v megli, ampak iz obličja v obličje, in gotovo tudi še zdaj izpolnjujejo voljo božjo, zato pa smemo sklepati, da so tudi zdaj še večji prijatelji božji. Kristus je rekel apostolom, katere je imenoval svoje prijatelje (Jan 15, 15.): „Kdor vas zaničuje, mene zaničuje. Kdor pa mene zaničuje, zaničuje njega, kateri me je poslal 11 . (Luk. 10, 16.) Te besede nam 195 pričajo, da tisti, ki zaničuje prijatelje božje, zaničuje Boga samega, da pa tudi tisti, ki časti božje prijatelje, časti Boga samega. Kristus je tudi rekel: „Karkoli ste storili kateremu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili". (Mat. 25, 40.) Če torej častimo angele in svetnike, ki niso najmanjši Kri¬ stusovih bratov, ampak njegovi izvoljeni prijatelji, li ne častimo s tem Boga samega ? Angele in svetnike častimo in na pomoč kličemo: 2 . ker nas ljubijo in za nas Iioga prosijo. Angeli nas ljubijo, ker ljubijo Boga, po čegar podobi smo ustvarjeni, in sicer nas ljubijo tembolj, čem čistejša je naša po božji podobi ustvarjena duša; angeli nas ljubijo, ker vejo, da smo vsi otroci enega Očeta, poklicani, da dobimo enkrat v last tiste sedeže, katere so izgubili napuhneni angeli. Ker nas angeli ljubijo, ker so nam vrhu tega za varihe dani, skazujejo nam mnogo dobrot, zlasti pa za nas Boga prosijo. Prerok Caharija nam pripoveduje, kako srčno je molil angel, kateremu je bilo v varstvo izročeno mesto Jeruzalem in druga mesta v Judeji. „Gospod vojskinih trum,“ je molil, „doklej se ne boš usmilil Jeruzalema in Judovskih mest, nad katerimi si se srdil?“ (Cahar. 1, 12.) Nadangel Rafael pa je dejal staremu Tobiju: „Kadar si s solzami molil in si poko¬ paval mrtve, in si popuščal svoje kosilo in si po dnevi v svoji hiši skrival mrtve, po noči pa pokopaval, sem jaz tvojo molitev pred Gospoda nosil". (Tob. 12, 12.) Da nas ljubijo svetniki, ni dvoma. Ko so svetniki bivali še na zemlji, je plamtelo njihovo srce čiste ljubezni do Boga in do bližnjega. Iz ljubezni do Boga in do bližnjega so pre¬ hodili mnogi svetniki cele države, da bi iztrebili paganstvo in zasejali seme Kristusove vere, iz ljubezni do Boga in do bližnjega so branili in ohranili sv. vero proti krivovercem, iz ljubezni do Boga in do bližnjega so premnogo trpeli, molili, pisali spodbudne knjige. Svetniki so sicer zdaj v nebesih, vender so še zmirom udje enega duhovnega telesa, katerega udje smo tudi mi, in katerega glava je Kristus. (I. Kor. 12, 27.) Četudi telesno ločeni od nas, so vender še naši bratje in sestre, in kakor so nas ljubili tukaj na zemlji in po svojih močeh delovali za naše duše blaginjo, tako nas ljubijo v nebesih še s čistejšo ljubeznijo, in nam še bolj pomagajo, saj vedo, v kolikih nevarnostih se nahaja naša duša, dokler na tem svetu živimo. „Nikar ne mislimo", pravi 13 * 196 sv. Bernard, „da je ljubezen, katero smo videli delavno na zemlji, v nebesih nehala, ali je uničena, kjer pijeje svetniki pri viru ljubezni, katere so okusili tukaj na zemlji le nekoliko kapljic. Ljubezen teh, ki so šli od nas skozi dolino smrtne sence, se ne more zmanjšati, zakaj ljubezen je močnejša kot smrt". (De obit. Malach.) Da svetniki v nebesih Boga za nas prosijo, razločno poroča sv. pismo. Tako poroča sv. pismo, da je prerok Jeremija mnogo molil za svoje brate Izraelce tudi po svoji smrti. „Ta je prijatelj bratov in izraelskega ljudstva; ta je, ki mnogo moli za ljudstvo in za vse sveto mesto, Jeremija, prerok božji. (II. Mak. 15, 14.) V skrivnem razodetju beremo tole: „Stiriindvajseteri starašini so padli pred Jagnjetom, in vsi so imeli citre in zlate kupe, polne kadila, kar so molitve svetnikov". (Skriv. raz. 5, 8.) Da svetniki v nebesih za nas prosijo, nam dokazujejo očividni čudeži, ki so se godili in se še godijo na priprošnjo svetnikov, kakor tudi hitra uslišanja molitev na njihovo priprošnjo. Ker svetniki za nas Boga prosijo, so se jim že od prvih časov krščanstva vedno priporočali. V katakombah, kjer so kristi- jani za časa preganjanja pokopavali svoje mrliče, se nad grobovi mučencev nahajajo napisi, kakor: ,,Prosi zame!" „Prosi za svoje brate !“ in enaki, kar nam spričuje vero in navado prvih časov, klicati na pomoč svetnike. Tudi sveti cerkveni očetje, kakor sv. Ciprijan, sv. Bazilij, sv. Hijeronim in drugi spričujejo isto. Sv. Bazilij pravi: „Jaz kličem svetnike, da bi mi po njih, to je po njihovi priprošnji, bil Bog milostljiv in bi dobil odpuščenja svojih grehov". Nasprotniki katoliške cerkve nam očitajo, da kratimo s češčenjem svetnikov Bogu dolžno čast, ker jo prenašamo na njegove stvari. Kako je to očitanje krivo, bomo spoznali, če premislimo: 374. Kako se ras H kuj e češčenje božje od češčenja angelov in svetnikov ? Češčenje božje se bistveno razlikuje od češčenja angelov in svetnikov; moliti smemo namreč edino le Boga, ker je najvišji Gospod, častiti pa se spodobi tudi angele in svetnike, ker so služabniki in prijatelji božji. Češčenje božje se tako zelo razlikuje od češčenja an¬ gelov in svetnikov, kakor se od njih razlikuje Bog, kakor 197 se razlikuje stvarnik od stvari. Boga častimo kot stvarnika nebes in zemlje, kot najvišjega Gospoda, kot začetnika vsega dobrega, ali mi ga molimo, kar gre edino le Bogu. Svetnikom pa skazujemo mnogo mnogo manjšo čast, zakaj mi jim ska- zujemo le tisto čast, ki gre stvarem, prijateljem in služabnikom božjim, častimo jih primeroma tako, kakor častimo zveste služabnike božje na zemlji, le bolj srčno. Boga častimo zavoljo neskončnih popolnostij, katere ima sam od sebe, svetnike častimo zavoljo prednostij, katere so prejeli od Boga. Kakor ne kratimo cesarju njegove časti, ako častimo tudi njegove služabnike in prijatelje, prav tako ne kratimo Bogu dolžne časti, ako častimo, kakor se spodobi, angele in svetnike, služabnike in izvoljene prijatelje božje. Kakor tisti, ki ljubi svojega bližnjika, zaradi tega nič manj, ampak še bolj ljubi Boga, tako tudi tisti, ki časti angele in svetnike nič manj, ampak še bolj časti Boga. Kako to? V svetnikih in angelih se zrcali svetost in popolnost božja, po milosti božji so angeli in svetniki, kar so. Če torej častimo angele in svetnike, častimo pravzaprav Boga, kateri je s svojo milostjo v njih in po njih deloval. Zato je rekel sv. Ambrozij: „Kdor časti svetnike, v časti Kristusa, kdor pa zaničuje svetnike, zaničuje Kristusa". Če pred podobami in kipi svetnikov po¬ klekamo, jih zaradi tega še ne molimo, kakor otrok ne moli starišev, ako jih klečč česa prosi. Tudi sv. maša se obhaja svetnikom v čast, vender se ne daruje njim, ampak daruje se Bogu v zahvalo za milosti, katere je skazoval svetnikom. 375. Kako se razlikuje molitev k Bogu od molitve k angelom in svetnikom? Molitev k Bogu se razlikuje od molitve k angelom in svetnikom tako: k Bogu molimo, da nam pomaga s svojo vsemogočnostjo; angele in svetnike pa kličemo na pomoč, da nam po¬ magajo s svojo prošnjo pri Bogu. Ako molimo k Bogu, prosimo naravnost njega, da nam pomaga s svojo vsemogočnostjo, ker nas sv. vera uči, da je on začetnik in vir vse dobrote, ki nam zaradi tega tudi vse dobro podeliti more. Ako molimo k angelom in svetnikom, ne prosimo, da bi nam oni pomagali iz lastne 198 moči, zakaj iz lastne moči ne morejo nič hudega od nas odvrniti, nam ne morejo skazati nobene dobrote, pač pa khko Boga prosijo, da nam pomaga s svojo vsemogočnostjo. Če torej molimo k angelom in svetnikom, prosimo pomoči pravzaprav Boga, toda ne naravnost, kakor pri molitvi k Bogu, ampak prosimo ga po priprošnji angelov in svetnikov. K Bogu molimo: ..Usmili se nas!“ k angelom in svetnikom pa: „Prosite za nas!“ da bi s svojo mogočno priprošnjo podpirali naše slabe prošnje, da bi bile tem preje in tem gotoveje uslišane. Tako je prosil sv. Pavel prve kristijane, da naj ga podpirajo s svojo priprošnjo pri Bogu, ko jim je pisal: „Prosim vas tedaj, bratje! po Gospodu našem, Jezusu Kristusu in po ljubezni sv. Duha, da mi pomagate v svojih molitvah zame pri Bogu“. (Rimlj. 15, 30.) Sv. Plijeronim je prosil sv. Pavlo: „Podpiraj s svojimi molitvami visoko starost svojega častivca; tvoja vera in tvoja dela te združijo s Kristusom, njemu blizu boš lažje dosegla, za kar prosiš“. (Epitaph. s. Paul.) Z v r š e t e k. Dobro in koristno je angele in svetnike častiti, ker so služabniki in prijatelji božji, ker nas tako češčenje vnema in spodbuja k posnemanju njihovih čednostij. Dobro in ko¬ ristno je angele in svetnike klicati na pomoč, ker je nji¬ hova priprošnja za nas silno močna. Častimo jih zaradi tega, kličimo pa jih tudi na pomoč v vseh dušnih in telesnih po¬ trebah, da pomore njihova moč naši slabosti. Posnemajmo pa tudi čednosti svojih nebeških prijateljev! „Svetniki morajo nekoliko svojih čednostij v nas najti, da prosijo za nas pri Bogu“, pravi sv. Avguštin. (Sermo 181 de temp.) Ako bodo svetniki podpirali našo slabost s svojimi priprošnjami, mi pa posnemali njihove čednosti, prišli bomo tudi v njihovo družbo v nebesa. Amen. 79. Krščanski nauk. Katoliški kristijani častijo in kličejo na pomoč vse angele in svetnike, ker so prijatelji božji, ker nas ljubijo in za nas Boga prosijo. Katoliški kristijani častijo razne vrste nebeških duhov; oni častijo očake, ki so v sredi med spa- 199 čenimi malikovavci ohranili vero v enega samega Boga in upanje na obljubljenega Odrešenika; oni častijo preroke stare zaveze, ki so napovedovali prihodnjega Vzveličarja ter z go¬ rečimi besedami in vzgledi ljudi svarili in opominjali; oni častijo sv. apostole, ki so se razšli po svetu oznanjevat Kristusov nauk in so ž njim predrugačili obličje zemlje; oni častijo neštevilne mučence, ki so žrtvovali svoje življenje za Kristusov nauk; oni častijo neštevilne trume spoznovavcev — cerkvenih očetov, škofov, mašnikov. redovnikov — ki so živeli le za Boga in bližnjega ter širili božje kraljestvo na zemlji; oni častijo sv. device, ki so ohranile lilijo deviške čistosti do konca svojega življenja neoskrunjeno. Vse angele in svetnike častimo in kličemo na pomoč, toda ne vseh enako. Druga je svetloba solnca, druga svetloba lune, in druga svetloba zvezd; zvezda se namreč od zvezde razloči po svetlobi“, piše sv. Pavel. (I. Kor. 15, 41.) Kakor se razli¬ kujejo zvezde nebeške po svoji svetlobi, tako se razlikujejo svetniki po svoji svetosti. Svetnike kateri so dosegli večjo svetost, in imajo torej v nebesih njihove priprošnje večjo moč, tudi bolj častimo in jih rajše kličemo na pomoč. 376. Koga pred vsemi angeli in svetniki posebno častimo in na pomoč kličemo? Pred vsemi angeli in svetniki posebno ča¬ stimo in na pomoč kličemo preblaženo Devico Marijo. Ko je Elizabeta pozdravila Marijo kot Mater božjo, za¬ pela je Marija prelepo zahvalnico, v kateri je tudi rekla: „Glej, odslej me bodo srečno imenovali vsi rodovi." (Luk. 1, 48.) Te Marijine besede so se do pičice izpolnile. Za Bogom častimo Marijo najprej in najbolj pred vsemi angeli in svet¬ niki. Marijo so častili, ko je še na zemlji živela. Počastil jo je na božje povelje nadangel Gabrijel: „Češčena, milosti polna, Gospod je s teboj, blažena si med ženami" (Luk. 1, 26.); enako jo je častila njena teta Elizabeta (Luk. 1, 42.), častil jo je Jezus Kristus, kakor časti vsak dober otrok svojo mater, častili so jo izvestno tudi Jezusovi učenci, častila jo je žena, ki je vskliknila: »Blagor telesu, katero je tebe no¬ silo, in prsim, katere si sesal!“ (Luk. 11, 27.) Še bolj pa častijo Marijo sedaj, ko kraljuje v nebesih s svojim Sinom, 200 Jezusom Kristusom. Mariji na čast se zida največ in naj¬ lepših cerkev in kapel, Mariji na čast se zlagajo najlepše pesmi in napevi, slikarji in kiparji narejajo Mariji na čast prelepe podobe in kipe, pridigarji, mnogoteri prazniki in bratovščine povzdigujejo in pospešujejo Marijino češčenje, v palačah knezov in bogatinov, kakor v ubornih kočah revežev se glasi Marijina čast in hvala od roda do roda. Saj pa imamo tudi vzrokov dovolj, da preblaženo Devico Marijo pred vsemi angeli in svetniki posebno častimo in na pomoč kličemo. 377. Zakaj preblaženo Devico Marijo pred vsemi angeli in svetniki posebno častimo in na ;pomoč kličemo ? Preblaženo Devico Marijo pred vsemi an¬ geli in svetniki posebno častimo in na pomoč kličemo: 1. ker je mati božja. To resnico nam je Bog oznanil po nadangelu Gabrijelu, ki je rekel Mariji: „Glej! spočela boš v svojem telesu in rodila Sinu, in imenuj njegovo ime Jezus. Ta bo velik in Sin Najvišjega imenovan. 14 (Luk. 1, 31, 32.) In dalje je rekel: „Sveti Duh bo prišel v te, in moč Najvišjega te bo obsen- čila; in zaradi tega bo Sveto, kar bo rojeno iz tebe, imeno¬ vano Sin božji. 11 (Luk. 1, 35) Elizabeta pa je pozdravila Marijo kot mater svojega Gospoda, rekoč: „Od kod to meni, da pride mati mojega Gospoda k meni?" (Luk. 1,43.) „Ako je naš Gospod Jezus Kristus Bog 11 , vprašuje sv. Ciril, „kako bi ne bila Devica, ki ga je rodila, božja porodnica?" Edino Marija sme in more imenovati Njega svojega Sina, katerega Oče je Bog, edino ona mu more reči, kakor Oče nebeški: „Moj sin si ti", (Ps. 2, 7.) jaz tvoja mati. Kolika čast je to! Velika čast je posvetnih vladarjev, katerim služi na tisoče in tisoče podložnikov, a večja je čast Marijina. Se večja, kakor čast posvetnih vladarjev, je čast angelov in svetnikov božjih, a večja je čast Marijina; zakaj angeli in svetniki, dasitudi so nebeški knezi, so vender samo služabniki in pri¬ jatelji božji in več ne morejo postati, Marija pa je mati Njega, katerega molijo neštevilna krdela angelov in svet¬ nikov kot Boga, kateri je Gospod gospodov, Kralj kraljev. 201 „Hočeš spoznati, kakšna je mati, uči se poprej spoznati, kakšen je Sin!“ pravi sv. Avguštin. „Le zavoljo tega, ker je Marija mati božja", pravi sv. Anzelm, „presega vso veli¬ kost, ki si jo za Bogom misliti ali imenovati moremo." „Marija je mati božja“, piše sv. Bonaventura, in s tem je dosegla neskončno čast. Bog bi bil sicer lahko ustvaril večji svet, kakor je sedanji; on bi bil mogel ustvariti večje nebo, kakor je ono nad nami, ali večje matere ne more ustvariti, kakor je mati božja.“ (In spec. c. 8.) Lepo pravi tudi sv. Peter Damijanov: „Kaj je večjega, kakor Devica Marija, ki je obsegala velikost neskončnega Boga v svojem telesu ? Poglej na seratine, in videl boš, da vse, kar je večje, je vender manjše, kakor Devica, katere ne presega nihče drugi, kakor On, ki jo je ustvaril." Marija sama pripisuje vso čast, katero ji bodo kedaj skazovali temu, da je mati božja, kakor nam spričuje njena zahvalnica, v kateri pravi: ,.Moja duša poveličuje Gospoda, in moj duh se veseli v Bogu, mojem Vzveličarju; ker se je ozrl na nizkost svoje dekle; zakaj glej! odsehmal me bodo srečno imenovali vsi narodi. Zakaj velike reči mi je storil On, ki je mogočen, in sveto njegovo ime." (Luk. 1, 46 — 49.) Uprav to, ker je Marija mati božja, je vzrok, da pravoverni kristijani Marijo bolj častijo, kakor vse angele in svetnike, da ne nehajo raz- glaševati in razširjati njene slave; zakaj kdor časti Jezusa Kristusa, častiti mora tudi njegovo mater, in kdor mater ne časti, tudi Sina ne časti. Kristijani častijo jaslice, v katerih je ležal Vzveličar sveta kot majhino dete, častijo obleko, katero je nosil, žreblje, ki so ga prebodli, križ, na katerem je visel; kristijani imajo v časti svete kraje, v katerih je Kristus bival, kako pa bi ne častili Marije, katera je Jezusa rodila in redila ? Za Bogom ima Marija prvo, pa tudi naj¬ večjo pravico do naše ljubezni in našega češčenja, ker je mati božja. Marija pa je tudi naša mati. Odkar je Jezus Kristus na gori Kalvariji rekel s križa svoji materi: „Žena, glej tvoj sin!“ in sv. Janezu: „Glej, tvoja mati!“ (Jan. 19, 7.) je po¬ stala Marija duhovna mati vseh kristijanov, zakaj sv. Janez je bil po mnenju sv. Avguština namestnik nas vseh. Marija je druga boljša Eva, druga boljša mati človeškega rodu, in kar je prva pokvarila s svojo nepokorščino, popravila je druga s svojo pokorščino. Marija skrbi, ker je naša mati, bolj za naše vzveličanje, kakor vsi angeli in svetniki. „Za 202 Kristusom", pravi sv. German, „nima nihče tolike skrbi za nas, kakor Marija“, Ako pa je Marija tudi naša mati, ki nas bolj ljubi in bolj za nas skrbi, kakor vsi angeli in svetniki, ali ni naša dolžnost, da jo pred vsemi angeli in svetniki po¬ sebno častimo in na pomoč kličemo? — To je treba tudi zaradi tega: 2 . ker po svoji milosti in svetosti presega vse angele in svetnike. Bog deli svoje milosti različno, kakor so vsakemu po njegovem stanu potrebne, v katerega ga je Bog poklical. Višji namreč, ko je kak stan, temvečje dolžnosti tudi ima. Ker pa Bog nobenih dolžnostij ne naloži, ne da bi dal tudi tiste milosti, ki so potrebne za izpolnjevanje stanovskih dolž¬ nostij, je gotovo, da višji ko je kak stan, tem večje so tudi milosti. Marijina čast pa presega čast vseh angelov, zato pa je tudi več milostij prejela, kakor vsi angeli. Zato je tudi rekel nadangel Gabriel: „Ceščena, milosti polna", ker je je prejela od Boga posvečujočo milost, kakor tudi druge dejanske milosti v najvišjej meri. Sv. Tomaž Akvinski pravi: „Preblažena Devica je prejela tako obilne milosti, da je da- javcu milostij najbližja; zato pa je tudi spočela njega, ki je poln milosti." Veliki bogoslovski učenik Suarez pa pravi: ,.Marija je v prvem trenotku svojega spočetja prejela več milostij in prednostij, kakor vsi angelski kori, ker jo je Bog tudi bolj ljubil, kakor vse . . . angelske duhove." Ako presega Marija po svoji milosti in svetosti vse angele, presega še bolj vse svetnike. Vsak svetnik je imel nad seboj izvirni greh, in vsak je moral reči, kakor kralj David: „Glej, v hudobiji sem spočet, in v grehih me je spo¬ čela moja mati", (Ps. 50, 7.) Marija pa je bila, kakor nas razločno uči sv vera, obvarovana izvirnega greha, in to po posebni milosti božji z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa. (Glej vpr. 102. katekizma.) Zaradi tega veljajo o njej besede: „Vsa si lepa, prijateljica moja, in madeža ni na tebi." (Vis. pes. 4, 7.) Eva je bila od Boga odločena za mater vseh živih, druga Eva, Marija, je bila odločena za mater božjo. Ako pa je Bog ustvaril mater vseh živih v stanu posvečujoče mi¬ losti, kako ne bi ustvaril Marije, matere božje in duhovne matere prenovljenega človeštva v stanu milosti? Ali ne spre¬ vidi že naša pamet, da mora tako biti ? Vsi svetniki, tudi 203 tisti, ki so ohranili krstno nedolžnost, so vender le imeli slabosti in male grehe, Marija pa ni nikdar omadeževala svoje duše niti z najmanjšim grehom. Kaj pa naj rečem o čed¬ nostih preblažene Device Marije? Sv. Frančišek Salezij pravi: »Življenje preblažene Device je bilo neprestano napredovanje od čednosti do čednosti." Ker na Mariji ni bilo nobene ne¬ popolnosti, in je zvesto sodelovala z milostjo božjo, se je tudi njena posvečujoča milost vedno pomnoževala. In če je Marija že v prvem trenotku svojega spočetja prejela več milostij, kakor vsi angeli in svetniki, kako sveta in pra¬ vična je morala biti še le ob koncu svojega življenja! Sv. To¬ maž iz Vilanove pravi: „Karkoli je imel kak svetnik po¬ sebnega, to je imela tudi Marija. Ona je bila potrpežljiva, kakor Job, pohlevna kakor Mojzes, verna kakor Abraham, čista kakor Jožef, ponižna kakor David, modra kakor Sa¬ lomon, goreča kakor Elija; v njej je bila čistost devic, po¬ gumnost mučenikov, pobožnost spoznovavcev, modrost uče¬ nikov, zaničevala je svet kakor puščavniki, imela je vse darove svetega Duha." Ako angeli in svetniki zaradi svojih milostij in sve¬ tosti zaslužijo, da jih častimo, koliko bolj zasluži še le Marija, ki presega po svoji milosti in svetosti vse angele in svetnike, dajo častimo! Kakor je Marijino srce bilo vneto čiste ljubezni do Boga, in mu je zaradi tega darovala vse svoje misli, želje in vsa svoja dejanja. Tako storimo tudi mi. Ohranimo si milost božjo, sodelujmo ž njo, kakor Marija, da bomo v dobrem napredovali in dosegli resnično svetost! Preblaženo Devico Marijo pred vsemi angeli in svet¬ niki posebno častimo in na pomoč kličemo: 3. ker njena priprošnja največ premore pri Bogu. Mnogo premorejo pri Bogu angeli in svetniki, ker so prijatelji božji, a več premore Marija, ker je mati božja. Če bi imeli prošnjo do kakega kralja, pa bi se obrnili do nje¬ gove matere, katero kralj presrečno ljubi, ali mislite, da ne bi uslišal njene priprošnje, ako bi mu bilo količkaj mogoče? Ali pa mislite, da Bog ne bo uslišal priprošnje Marijine, ka¬ tero gotovo presrčnejše ljubi, kakor vsak človek svojo mater. Ko je prišla Betzabeja k svojemu sinu Salomonu, „je kralj vstal in ji je šel naproti, ter si ji je globoko priklonil, 204 in je sedel na svoj prestol; in pristavil se je prestol kra¬ ljevi materi, ki je sedla na njegovo desnico. In mu je rekla: Majhino prošnjo imam do tebe; nikar ne osramoti mojega obličja! In kralj ji je rekel: Prosi, moja mati; zakaj, ne spo¬ dobi se, da bi odvračeval tvoje obličje 44 , (III. Kralj. 2, 19. 20.) (da bi te ne uslišal). Mnogo bolj kakor Salomon svojo mater čisla in ljubi Jezus Kristus Marijo. Ona sedi zdaj v nebesih na desnici svojega Sina kot kraljica angelov in svetnikov na častitljivem prestolu. Ako tedaj pri svojem Sinu za koga prosi, ali ne bo tudi on vstal iz svojega prestola in rekel z dostojno spoštljivostjo: „Prosi, moja ljuba mati, Sina za kar hočeš; zakaj ne spodobi se, da bi odvračeval od tebe svoje obličje in ti odrekel kako prošnjo? 44 „Brez dvoma 44 , piše sv. Bernard, „bo Sin uslišal mater, tak Sin tako mater." (De Nat. BMV.) Jezus Kristus je rekel: „Ako boste Očeta kaj prosili v mojem imenu, dal vam bo. 44 (Jan. 16, 23.) Sveti cerkveni učeniki pa pravijo, da karkoli bomo Jezusa prosili v Marijinim imenu, nam bo dal, in sicer zaradi tega, ker je Mariji, svoji materi prav tako pokoren zdaj, ko je v nebesih, kakor ji je bil pokoren, ko je še na zemlji živel (Luk. 2, 51.) Da, sv. Arzelin trdi celo, da včasi prej dosežemo od Boga, ako ga za kaj prosimo v imenu matere njegovega Sina, kakor v imenu sinovem, in sicer zaradi tega, ker je sicer Bog poln usmiljenja, ob enem pa tudi neskončno pra¬ vičen, in njegova pravičnost včasi zadržuje njegovo usmilje¬ nost, Marija pa je usmiljenost sama, katere ničesar ne ovira. Marija tudi zaradi tega največ premore, ker je za Bogom najsvetejša med vsemi nebeščani. Ako namreč svetniki mnogo premorejo pri Bogu s svojo priprošnjo, ker so si to zaslužili s svojo svetostjo, ali ne bo Marija mnogo več premogla, ker presega njena svetost, svetost vseh angelov in svetnikov? Kolikor večja je svetost, toliko večja je tudi moč priprošnje. Da, če Bog usliši spokornega grešnika, ki kliče k njemu, ali mislite, da Marije ne bo uslišal, ki je bila najsvetejša, najpravičnejša ? Ker Marija pri Bogu silno veliko premore s svojo priprošnjo, imenujejo jo cerkveni učeniki prosečo vsemogočnost. 44 Marija tudi rada pomaga. Ona je pomagala s svojo pri¬ prošnjo, ko je še na zemlji živela, ona rada pomaga sedaj, ko biva v nebesih. Kdo bi mogel prešteti bolnike, ki so okrevali na priprošnjo Marijino? Kdo jetnike, ki šobili po njej rešeni? Kdo bi mogel prešteti zmage, katere so si pri- 205 borili krščanski vojskovodje na priprošnjo Marijino? Koliko grešnikom je Marija izprosila resnično spreobrnenje in po- boljšanje? Koliko pravičnikom veliko zdržnost, zmago nad hudimi strastmi, popolnost in stanovitnost do konca? Ker je moč Marijine priprošnje tolika, in ker je Marija mati vsega usmiljenja, zato nas opominjajo sv. cerkveni učeniki, da bi se v vseh potrebah k njej zatekali. „V tvoji roki“, pravi sv. Peter Damijanov Mariji, „so vsi zakladi usmiljenja Gospodovega; zakaj bi te torej, o preblažena Devica ne ime¬ noval zakladnico nebeško“ ? Z vr š e t e k. Preljubljeni v Gospodu! Častite Marijo, saj je ona za Bogom vredna največje časti, ker je mati božja in ker pre¬ sega po svoji milosti in svetosti vse angele in svetnike. Priporočajte se Mariji, saj njena priprošnja pri Bogu največ premore, saj Marija tudi rada pomaga. Od deviške krščanske mučenice, ki je v prvih časih krščanstva prosila Marijo, naj ji izprosi milost premagati zalezovavce čistosti, do otroka, ki danes pred Marijinim oltarjem kleči ter prosi, da bi mu Marija s svojo priprošnjo varovala nedolžnost, do grešnika, ki jo prosi, da bi mu vrnila izgubljeno čednost, še ni bilo slišati, da bi Marija koga zapustila, ki je pod njeno var¬ stvo pribežal, nje pomoči prosil in se njeni priprošnji pri¬ poročal. Zato, predragi, priporočajte se ji vsi! Priporočajte se ji vi otroci, da bi ostali čisti in nepopačeni, priporočajte se ji vi mladeniči in dekleta, da bi premagali vse skušnjave, ki vas vabijo v greh, priporočajte se ji vi, krščanski sta- riši, da bi mogli prav izvrševati svoje težke dolžnosti in srečno vzveličati sebe in svoje otroke, priporočajte se ji vi, grešniki, s skesanim srcem, da bi vam izprosila milost spre- obrnenja in prave pokore, priporočajte se ji sploh vsi, da bi bila vaša priprošnica v solzni dolini in vas srečno pri¬ vedla k svojemu Sinu v sveta nebesa. Amen. 80. Krščanski nauk. Katoliški kristijani molijo Boga kot najvišjega Gospoda nebes in zemlje, častijo pa tudi angele in svetnike, ker so služabniki in prijatelji božji, a pred vsemi angeli in svetniki posebno častijo in kličejo na pomoč preblaženo Devico 206 Marijo, in sicer zato, ker je mati božja, ker presega po svoji milosti in svetosti vse angele in svetnike, in ker njena pri¬ prošnja največ premore pri Bogu. Razven tega se častijo v sv. katoliški cerkvi še svetinje in svete podobe. 378. Kaj so svetinje? Svetinje so: 1. ostanki trupel svetnikov. Ako se pokoplje mrtvo truplo, meso kmalu strohni, kosti pa se navadno dolgo časa ohranijo, zlasti ako se dobro shranijo. Tako so večkrat izkopali kosti svetnikov in jih shranili skrbno, da bi jih obvarovali trohnobe. Ostanki trupel svetnikov so torej zlasti kosti, bodisi celo skostje, ali kaka roka, noga, glava, ali tudi samo ena koščica, pa tudi drugi ostanki trupel, n. pr. kri, jezik, pepel i. t. d. Nahajajo se še tudi popolnoma nestrohnena trupla, ki še imajo isto meso, kakor v življenju, četudi se je posušilo. Tako je še nestroh- neno truplo sv. Frančiška Ksaverija, sv. Klare, sv. Marjete Kortonske in drugih svetnikov in svetnic. — Svetinje so: 2. reči, ki so bile v bližnji dotiki s Kri¬ stusom ali s svetniki, na primer sveti križ Kristusov. Reči, ki so bile v bližnji dotiki s Kristusom ali s svet¬ niki, so takorekoč po njih posvečene, zato pa se prištevajo tudi svetinjam. Take reči so na primer: križ Kristusov, na katerem je umrl za odrešenje sveta, in katerega je našla cesarica Helena; krona Kristusova, katero je pridobil sveti Ludovik, francozki kralj, za drage denarje in jo shranil v neki kapelici v Parizu; sulica, s katero je odprl vojak Kri¬ stusovo stran, in katera se sedaj nahaja v cerkvi sv. Petra v Rimu; suknja Kristusova, za katero so pri njegovi smrti vadljali, katera je sedaj v Trijeru; potni prt, katerega je po¬ dala sv. Veronika Vzeličarju, nosečemu križ na goro Kalva¬ rijo, kateri je v cerkvi sv. Petra v Rimu. Reči, ki so bile v dotiki s svetniki, je vse, česar so se svetniki posluževali, kakor postavim pri mučenikih razno mučilno orodje, pri drugih svetnikih njihova obleka, njihove knjige, posode, orodja i. t. d. 207 Svetinje ali sv. ostanke so v katoliški cerkvi vedno častili. Da so kristijani imeli v visoki časti reči, ki so bile v bližnji dotiki s Kristusom, spoznamo iz tega, ker so jih skrbno ohranili do današnjega dne, ker je sv. cerkev tem rečem na čast postavila posebne praznike, kakor na primer praznik najdenja in praznik povišanja sv. križa, praznik sv. Rešnje Krvi, praznik trnjeve krone, sulice in žrebljev i. t. d. Pa tudi svetinje svetnikov bile so vsigdar v katoliški cerkvi v visoki časti. Ko sta sv. Ignacija, škofa Antiohij¬ skega, raztrgala dva leva, so njegovi spremljevavci po noči skrbno pobrali ostale kosti in jih prenesli v Antijohijo. (Act. s. Ign. n. 6.) Kristijani, ki so bili priče smrti sv. Poli¬ karpa, katerega so zažgali na grmadi, so pobrali z grmade pepel in še ostale kosti ter jih shranili bolj skrbno, kakor drage bisere. S smrtno nevarnostjo so skušali prvi kristijani dobiti v roke trupla mučenikov ali vsaj kak drug ostanek, in zaradi tega so šli na morišče in nastregli mučeniško kri v kupice, steklenice, ali namakali v njo svoje robce, gobe ter z vso častjo pokopavali trupla mučencev. Svetinje so po- Ijubovali, k njim romali, jih nosili v slovesnih obhodih s kraja v kraj in služili nad njihovimi grobovi sv. mašo. Ko je nehalo preganjanje kristijanov, so začeli nad grobovi mučenikov zidati prekrasne cerkve. Dandanes morajo v vsak altar biti vzidane svetinje, da se na njem sme služiti sv. maša. Razven svetinj častijo katoliški kristijani tudi sv. po¬ dobe, ki nam predstavljajo Jezusa, ali Marijo, ali kakega angela, ali kakega svetnika, ali pa tudi kak dogodek iz živ¬ ljenja Jezusovega in njegovih svetnikov. Da so že v prvih časih krščanstva imeli in častili sv. podobe, nam spričuje zgodovina. Tako se pripoveduje, da je neki že evangelist Luka naslikal Mater božjo z detetom Jezusom; v katakombah se nahajajo na stenah podobe Matere božje in druge podobe. V 4. stoletju je bilo češčenje podob že splošno, tako da je sv. Gregorij Veliki pisal: „Slike se na stenah narejajo, da morejo ti, ki brati ne znajo, vsaj na stenah brati, kar v bukvah ne znajo.“ Trije grški cesarji so napenjali vse moči, grozovito mučili kristijane, da bi zatrli češčenje sv. podob, a ni se jim posrečilo. 208 379. Ali ne grešimo zoper prvo božjo za¬ poved, ako častimo svetinje in podobe svet¬ nikov ? Ako častimo svetinje in podobe svetnikov, ne grešimo zoper prvo božjo zapoved, kerjili ne molimo. Kakor češčenje svetnikov in svetnic božjih, tako gra¬ jajo drugoverci pri katoličanih tudi češčenje svetinj in svetih podob, a po krivici. Ljudje imajo v časti, kar so dobili od svojih prednikov, od starišev, znancev, prijateljev, na primer kako molitveno knjigo, rožni venec, križ, a jim vender ne bo nihče očital, da se pregrešijo zoper prvo božjo zapoved, da malikujejo. Kako bi potem bilo pregrešno, ako imamo v časti reči, ki so bile v bližnji dotiki s Kristusom ali s svet¬ niki, ako imamo v časti sv. ostanke, saj jih ne molimo ? Ako častimo svetinje, tudi ne pričakujemo od njih kake pomoči, ampak pomoč pričakujemo od Boga na priprošnjo onih, ka¬ terih svetinje imamo v časti. Priden otrok časti podobo svojih roditeljev, prijatelj podobo svojega prijatelja, dobri podložniki podobo svojega vladarja; najstarejši narodi so častili spomin slavnih junakov, modrijanov in državnikov s tem, da so jim stavili spominike na javnih krajih, in ta navada se je ohranila do današnjega dne. Svetniki so bili najhrabrejši junaki, ki so premagali same sebe, zapeljivi svet in zalezovanje hudobnega duha, zato pa gotovo tudi zaslužijo, da se njihov spomin časti in slavi v svetih podobah. Malikovavci so podobe, katere so si sami narejali. molili, po božje častili. Ker so Izraelci z ma¬ likovavci prišli večkrat v dotiko in so bili tudi še premalo izobraženi, je bila nevarnost, da bi se dali malikovavcem zapeljati in tudi izrezane podobe častili, velika, zaradi tega jim je tudi Bog prepovedal, delati si izrezane podobe, da bi jih molili. (II. Mojz. 20, 5.) Vender popolnoma Bog ni pre¬ povedal imeti podobe, zakaj iz sv. pisma vemo, da je dal Mojzes na božje povelje napraviti na škrinjo zaveze dva kerubima, katera so Izraelci s skrinjo zaveze vred, ki jih je spominjala pričujočnosti božje, pobožno častili; vemo tudi, da so častili bronasto kačo, predpodobo križanega Odreše¬ nika. Kristijani, ki so o Bogu bolje podučeni, kakor so bili Judje, ki niso tako v nevarnosti, da bi jih pagani zapeljali 209 v malikovanje, tudi niso v nevarnosti, da bi molili podobe, zato pa jim je dovoljeno podobe imeti in častiti. Med vsemi podobami je pri kristijanih najbolj v časti sv. razpelo, nekdaj znamenje sramote, zdaj znamenje našega odrešenja. Sv. križ se sveti na kronah kraljev in cesarjev, blišči na prsih škofov, podeljuje se kot znamenje posebnih zaslug, nahaja se v cerkvah, nahaja se v hišah plemenit- nikov in revežev. Zraven sv. križa opažamo pogosto po¬ dobe prečiste Device Marije in drugih svetnikov in svetnic božjih. 380. Zakaj častimo svetinje? Svetinje častimo: 1. ker je Bog ž njimi storil mnogo ču¬ dežev. Sv. pismo kakor tudi cerkveni očetje nam pripovedu¬ jejo o čudežih, katere je Bog delal po svetinjah. O preroku Elizeju pravi sv. pismo: „Nobena beseda ga (Elizeja) ni pre¬ magala, še celč njegovo mrtvo truplo ga je ko preroka ozna¬ njevalo. V svojem življenju je delal grozne reči in po smrti je delal čudeže.“ (Sir. 48, 14, 15.) Po njegovi smrti se je zgodilo to le: ,,Roparji so iz Moaba prišli v deželo tisto leto. Neki pa, ki so pokopali človeka, so videli roparje in vrgli so mrliča v Elizejev grob. In ko se je bil dotaknil Elize- jevih kostij, je oživel človek in je stal na svojih nogah“. (IV. Kralj 13, 20. 21.) O sv. Pavlu pripoveduje dejanje apo¬ stolov: „In čudeže ne majhine je delal Bog po Pavlovih rokah, tako da so tudi p6tne rute od njegovega života in pasove na bolnike pokladali; in bolezni so jih popustile, in hudobni duhovi so šli iz njih". (Dej. ap. 19, 11. 12) Sv očetje, kakor Epifanij, Bazilij, Gregorij Nacijancenski, Ambrozij, Avguštin in mnogi drugi govorijo v svojih spisih o čudežih, ki so se za njihovega časa godili po svetinjah. ,,Dan na dan se godijo taki čudeži", pisal je sv. Krizostom. »Kristus Gospod“, pravi sv. Janez Damaščan, „nam je odprl v svetih ostankih studence vzveličanja, iz katerih nam priteka mnogo dobrot . . . Bolniki se ozdravljajo, slepi spre¬ gledujejo, gobovi se očiščujejo, skušnjave in žalost izginjajo". Taki čudeži pa se niso godili le v prvih časih krščanstva, marveč v vseh časih, in se godijo še dandanes na krajih, 14 210 kjer se shranjujejo in pobožno časte sveti ostanki. Po čudežih je torej Bog pokazal, da mu je češčenje svetinj ljubo, nam pa koristno. — Svetinje častimo: 2 . ker so bila telesa svetnikov svetišča svetega Duha, so jim pomagala čedno- stno živeti ter bodo poveličana vstala. Človeško telo ni samo prebivališče neumrjoče, po božji podobi ustvarjene duše, ni samo njeno orodje, ampak je celo svetišče svetega Duha. Skoraj bi tega ne verjeli, ako bi nam sv. pismo samo tega ne potrjevalo. Sv. Pavel piše: „Ali ne veste, da ste tempel božji, in da Duh božji v vas prebiva? 1- ' (I Kor. 3, 16.) In kakor bi še ne bil dovolj jasno povedal te resnice, pravi še enkrat: „Ali ne veste, da so vaši udje tempel svetega Duha, kateri je v vas, katerega imate od Boga, in da niste svoji ?“ (I. Kor. 6, 19.) Po prejemanju sv. zakramentov se ne posveti samo človekova duša, ampak tudi njegovo telo, zakaj milosti, ki jih prejema duša, ji do¬ tekajo takorekoč skozi telo. Na našo glavo se izlije krstna voda, naše telo se mazili s svetim oljem in s sv. krizmo, na naš jezik se položi Jezus Kristus v podobi kruha in pre¬ biva tako dolgo v našem telesu, dokler podoba ni povžita in spremenjena. Telo kristijanovo je torej, ako ga ni oskrunil in omadeževal z grehi, častitljivo. Zaradi tega je sv. cerkev prepovedela zažigati mrliče, zaradi tega pokopava nje, ki so umrli krščansko, s sv. obredi v zemljo. Ako pa so že telesa pravičnih kristijanov sploh častitljiva, koliko bolj so še le časiitljiva trupla svetnikov, ki so se tako skrbno ogibali vsakega greha! Ako ima sv. cerkev trupla vernikov sploh v časti, kako bi ne častila še posebej trupla svetnikov? — Telesa svetnikov so pomagala njihovi duši čednostno živeti. Ako kdo moli, je seveda duša, ki na Boga misli, ki ga pri¬ znava za najvišjega Gospoda i. t. d., ali tudi telo, kakor usta, roke, kolena sodelujejo pri molitvi; ako se kdo posti, seveda duša na to misli, a pomaga ji telo, ki izvrši, kar mu duša veleva, ter se zdrži mesnih jedij, si pritrga pri jedi; ako kdo miloščino deli, seveda duša to sklene, a telo ji pomaga. Kako se mora razven duše zatajevati telo, ako si hoče človek ohraniti sveto čistost! Kakor vsakemu človeku pomaga telo čednostno živeti, opravljati razna dobra dela, tako je telo še posebej pomagalo svetnikom, med katerimi so mnogi kot 211 mučenci darovali svoje telo v smrt za Boga, ali pa s pokoro in drugimi čednostmi Bogu tako služili, da so dosegli po¬ sebno stopnjo popolnosti. Ali taka telesa ne zaslužijo, da se imajo v časti? — Bog poveličuje svetinje svetnikov že na tem svetu V življenju svetnikov namreč beremo, da je od mnogih trupel svetnikov po smrti izhajal prijeten duh, da so trupla mnogih svetnikov še nestrohnena, četudi je od njihove smrti preteklo že več sto let. Še bolj bodo poveličana trupla svet¬ nikov ob vstajenju mrtvih. ,Jezus Kristus“, piše sv. Pavel „bo premenil naše revno telo, ker je bo upodobil svojemu častitljivemu telesu." (Filiplj. 3, 21.) Drugje pa piše isti apo¬ stol o telesih ob vstajenju mrtvih: „Seje se v trohljivosti, vstalo bo v nestrohljivosti; seje se v nečasti (v podobi smrti), vstalo bo v časti; seje se v slabosti, vstalo bo v trdnosti. Seje se živalsko telo, vstalo bo duhovno telo." (I. Kor. 15, 42—44.) Ako pa Bog sam že na tem svetu poveličuje trupla svetnikov in jih bo ob vstajenju mrtvih poveličal še mnogo bolj, kdo bi mogel dvomiti, da je Bogu všeč, ako tudi mi častimo sv. ostanke? 381. Zakaj častimo svete podobe? Svete podobe častimo, ker nam predstav¬ ljajo nekaj častitljivega; čast pa, katero jim skazujemo, ni namenjena samo podobi, temveč v prvi vrsti temu, kar predstavlja podoba. Svete podobe nam predstavljajo nekaj častitljivega, po¬ stavim: Jezusa Kristusa, ali Marijo, ali kakega angela ali svetnika, ali kaj drugega častitljivega. Svete podobe nas torej spominjajo tega, kar predstavljajo, kakor spominja po¬ doba starišev otroka na stariše, one nam pomagajo, da si lažje napravimo v duhu podobo tega, kar predstavljajo. Ker nam torej svete podobe predstavljajo nekaj častitljivega, so s tistim v nekaki zvezi, zato jih častimo. Toda čast, katero jim skazujemo zaradi tega, ni namenjena samo podobi, ampak v prvi vrsti temu, kar predstavlja podoba. Ako kako podobo torej častimo, je ne stavimo v tisto vrsto, ji ne skazujemo tiste časti, kakor temu, kar predstavlja, ampak le nekoliko, ker je v zvezi s tem, kar predstavlja; pravzaprav pa čast skazujemo temu, kar predstavlja podoba. Ako imajo otroci kako podobo rajnih starišev, jo imajo v časti. S tem pa ni 14 » 212 rečeno, da imajo v časti popir ali barvo, iz katerih je po¬ doba narejena, ampak v časti imajo pred vsem očeta in mater, katera jim podoba predočuje. Prav tako tudi kristijani, ako kaki sveti podobi skazujejo čast, ne skazujejo tiste lesu ali kamnu ali popirju in barvi, iz katerih je podoba narejena,, ampak skazujejo čast temu, kar predstvalja podoba. Ako kristijan pred podobo svetega križa ali pred podobo kakega sAmtnika glavo prikloni ali se odkrije, predstavlja si v duhu Jezusa ali svetnika, katerega mu podoba kaže, in njega po¬ časti. Ker je čast, ki se skazuje svetim podobam namenjena v prvi vrsti temu, kar predstavlja podoba, je gotovo Bogu všeč, ako častimo svete podobe, ker mu je všeč, ako častimo Jezusa Kristusa, Marijo, angele in svetnike. To kaže Bog o tem, ker je tistim, ki so pobožno častili svete podobe, po¬ delil mnogotere milosti in čudovito hitro uslišal njihove prošnje. O Rimljanih in Grkih se pripoveduje, da so postavljali na javnih prostorih podobe svojih odličnih mož, da bi se mladeniči pri spominu na njih slavna dela navduševali za enako slavna dela. Kakor so se rimski in grški mladeniči pri pogledu na podobe slavnih mož navduševali, tako so za kristjane podobe svetnikov koristne in primerne, da se nav¬ dušujejo in vspodbujajo za pravo pobožnost. Ako postavim pri molitvi gledamo na sv. razpelo, lažje vzbujamo pobožne misli, se lažje varujemo raztresenosti, ker nas podoba vedno spominja na Jezusa, na katerega bi drugače utegnili pozabiti. Sv. podobe nas vspodbujajo k dobremu, ker nas spominjajo čednostij svetnikov, katere predstavljajo, ter nas spominjajo, da bi si prizadevali postati njim enaki. Tridentinski cerkveni zbor zato pravi, „da je češčenje svetih podob zelo koristno, ker se dajejo vernikom blagodejni vzgledi svetnikov ... da vravnavajo svoje življenje in vedenje po vzgledu svetnikov in se vspodbadajo Boga moliti in ljubiti ter hrepeneti po popolnosti". Z v r š e t e k. Dragi kristijan! Moli Boga kot svojega najvišjega Go¬ spoda in zahajaj pridno k službi božji. Pobožno časti ljube svetnike, rad prebiraj zgodbe njihovega življenja in posnemaj njihove čednosti. Imej v časti tudi svetinje svetnikov, ker so kosci tistih teles, v katerih so svetniki tako goreče služili Bogu, in skrbi, da bo tudi tvoje telo tempel svetega Duha. 213 V svojem stanovanju ne trpi nobene pohujšljive podobe, ka¬ tere se tolikokrat zlasti v današnjih dneh nahajajo po hišah, temveč olepšaj je s svetimi podobami; pred vsem nikakor ne pozabi na podobo križanega Jezusa in njegove preblažene Matere. Tudi podobo svojega krstnega patrona imej v svojem stanovanju, spominjaj se pri pogledu na njo njegovih lepih čednostij ter skušaj posnemati njegovo življenje, da bodeš ž njim vred nekdaj častitljivo vstal od mrtvih ter vžival večno srečo v nebesih. Amen. 81. Krščanski nauk. Sveto pismo pravi: ,.Dobro ime je boljše kakor obilno bogatstvo." (Preg. 22, 1.) Zaradi tega je dolžnost vsakega človeka, da se skusi za svoje dobro ime, ako mu je kdo krati. Tudi Bog se poteguje za svoje ime. Že v prvi božji zapovedi smo se učili, da moramo Boga častiti. Iz tega sledi, da smo dolžni častiti tudi njegovo presveto ime, ker tisti, ki ne časti imena božjega, tudi ne časti Boga. Bog pa je dal še posebno zapoved, v kateri se poteguje za čast svojega imena, in ta je med desetimi. Druga božja zapoved 382. Kako se glasi druga božja zapoved? Druga božja zapoved se glasi: „Xe imenuj po nemarnem božjega imena“. V svetem pismu se glasi druga božja zapoved: „Ne imenuj po nemarnem imena Gospoda, svojega Boga; zakaj Gospod ne bo štel nedolžnega, kdor bo imenoval njegovo imč po nemarnem." (II. Mojz. 20, 7.) Zoper to zapoved božjo se ljudje mnogokrat in zelo hudo pregreše, zaradi česar je potrebno, da se vam natančno razloži vse, kar ta zapoved prepoveduje in zapoveduje, da se bodete vedeli ogibati takih grehov. 214 383. Kaj prepoveduje druga bo&ja sapoved? Druga božja zapove*! prepoveduje, skru¬ niti božje ime. Božje ime pomeni vsako besedo, s katero zaznamujemo Boga, ali katero izmed treh božjih oseb, kakor postavim: Bog, Gospod, Troedini, Oče, Sin, sveti Duh. Gospod vojskinih trum, Kralj nebes in zemlje, Najsvetejši, Večni, Vsemogočni i. t. d. Sem spadajo tudi imena, katera dajemo včlovečenemu Sinu božjemu:' Jezus, Kristus, Mesija, Odrešenik, Vzveličar, Beseda. Božje ime pomeni tudi Boga samega, njegovo ne¬ skončno in večno veličastvo. Vsa imena, s katerimi kličemo Boga, so sveta, kakor pravi psalmist: „Sveto in strašno je njegovo ime.“ (Ps. 110, 9.) Ker je božje ime sveto, se mora tudi v časti imeti, ne sme pa se nikoli onečeščevati, zlorabiti, ali, kakor pravi kate¬ kizem, skruniti. Pa ne samo božje ime se ne sme skruniti, ampak sploh ničesar, kar je z Bogom v kaki zvezi, na primer: svetniki, svete reči, sveti kraji. 383. Kdo skruni bo&je ime? Božje ime skruni: 1. kdor je nespoštljivo izgovarja; 2. kdor Boga zaničuje; 3. kdor pregrešno prisega, ali kdor ne drži prisege, dasi mu je to mogoče; 4. kdor prelomi obljubo. Kaj pomeni vsako posebej, povč nam katekizem v na¬ stopnih vprašanjih in odgovorih. 385. Kdo izgovarja bošje ime nespoštljivo ? Božje ime izgovarja nespoštljivo, kdor ime božje ali imena svetnikov in svetih rečij iz¬ govarja lahkomišljeno ali v jezi, ali jih zlo¬ rablja v kletev. Božje ime izgovarja lahkomišljeno, kdor ga ne izgo¬ varja iz tega namena, da bi Boga častil, ga zahvalil, ga prosil 215 za kako dobroto, ampak popolnoma brez potrebe, v šali, iz navade, v začudenju i. t. d. Na primer reče včasi kdo: Moj Bog. kako je ta človek neroden, siten! Moj Bog, kako je to lepo! To je lahkomišljeno izgovarjanje božjega imena. Po¬ sebno mnogokrat se izgovarja lahkomišljeno ime, Jezus, ali Jezus in Marija, Jezus, Marija, Jožef. Tudi imena svetnikov in svetih rečij, kakor na primer: „Sveti križ božji!“ „Sakra- ment!“ se ne smejo izgovarjati lahkomišljeno. — Se bolj nespoštljivo izgovarja ime božje in imena svetnikov in svetih rečij, kdor jih izgovarja v jezi, ali če mu ne gre vse po volji, da bi svojo jezo potolažil, ohladil. Kdor božje ime izgovarja lahkomišljeno, kaže s tem, da nima do njega pravega spoštovanja, pa tudi ne do Boga. Kdor izgovarja božje ime ali imena svetnikov in svetih rečij lahkomišljeno ali v jezi, se zaradi tega vselej pregreši, če¬ tudi ne smrtno. Bog sam pravi: „Gospod ne bo štel nedolž¬ nega, kdor bo imenoval njegovo ime po nemarnem “ (II. Mojz. 20, 7.) Modri Sirah pa pravi: „Božje ime ti ne bodi vedno v ustih, (in imen svetnikov nikar ne mešaj k svojemu govorjenju; sicer ne boš zavoljo njih brez greha) (Sir. 23, 9. 10.) Kdor se je torej navadil lahkomišljeno izgovarjati sveta imena, naj se tega zopet odvadi, da ne bo žalil Boga. Ako pazimo že na praznično obleko, da jo preveč ne obra¬ bimo, tembolj moramo gledati, da imena božjega, ki je vse časti vredno, nepremišljeno ne zlorabljamo. Sami se odvadimo lahkomišljenega izgovarjanja svetih imen, odvaditi pa si pri¬ zadevajmo tudi druge. „Ako iz vsega srca ljubiš Boga, svo¬ jega Gospoda, in vidiš, da se njegovo ime skruni na naj¬ drznejši način, ne boš mogel tega z mirnim srcem prenašati 4 ', pravi sv. Bernard. — Božje ime izgovarja zlasti nespoštljivo, kdor je zlorablja v kletev. 386. Kaj se pravi kleti? Kleti se pravi, z besedami sebi ali drugim stvarem želeti kaj hudega; kar se velikrat godi z zlorabo svetih ali tudi hudobnih imen. Sv. Jakob pravi: »Človekova jeza ne dela pravice božje". (Jak. 1, 20.) V jezi človek marsikaj stori in reče, kar je pregrešno, zlasti pa se velikokrat zgodi, da kolne, da z be¬ sedami želi kaj hudega sebi, ali drugim ljudem, da cel6 ži- 216 valim in mrtvim stvarem Sebi so želeli hudo Izraelci v puščavi, ko so godrnjali zoper Boga in Mojzesa: „0 da bi bili pomrli v Egiptu, in da bi poginili v ti veliki puščavi!“ (IV. Mojz. 14, 3.) Ko je bil Jezus k smrti obsojen, so vpili: »Njegova kri pridi na nas in na naše otroke!" (Mat. 27, 25.) Samega sebe bi klel, kdor bi na primer rekel: Bog me po¬ gubi! Meni je vse eno, ako me danes strela ubije, ako me danes hudič vzame, ali kaj enakega. Zlasti velikokrat pa se kolne bližnji. Ako kak hlapec, kak otrok kaj prav ne stori, hočejo stariši, gospodarji svojo jezo nad njim izpustiti s tem, da mu želijo vse mogoče časno in večno hudo. Pri delu se velikokrat kolnejo živali, ki pomagajo pri delu, kolne se orodje, s katei-im se dela, kolne se zemlja itd. Ako bi se vse kletve izpolnile, koliko ljudij bi imelo polomljene ude, koliko bi jih bila že strela ubila, koliko bi jih bil že hu¬ dobni duh vzel! Kadar človek kolne, vpleta dostikrat božje ime, imena Jezus. v Marija, zakramente, sv. križ itd. pa tudi hudobna imena. Človek ne kolne samo v domačem jeziku, marveč tudi v tujih jezikih, kateri so mu sicer popolnoma neznani. Žalostno je posebno to, da je ta greh tako zelo razširjen. Kmet na polju, voznik na cesti, delavec pri svojem delu, stariši v svojih družinah, mladina pri svojih opravilih, da celo otroci, ki komaj govoriti znajo, skrunijo s kletvijo božje ime. O preklinjevavcih piše sv. Pavel: »Nikar se ne motite! . . . Preklinjevavci ... ne bodo posedli božjega kra¬ ljestva." (I. Kor. 6, 9. 10.) Kletev je greh zoper drugo božjo zapoved že zaradi tega, ker tisti, ki želi hudo, bodisi komur¬ koli, takorekoč zahteva, da bi Bog izpolnil njegove hudobne želje, da bi sodeloval pri tem, kar nareka človeku, jeza, so¬ vraštvo; pregreši pa se preklinjevavec zoper drugo božjo zapoved zato, ker vpleta med svoje hudobne želje sveta imena, jih zlorabi, onečeščuje. Kletev je zelo ostudna pregreha, ki nasprotuje narav¬ nost ljubezni, ki smo jo dolžni sebi in drugim. — Kletev je zelo neumna pregreha, ki nič ne koristi, ampak škoduje. — Kletev je zelo pohujšljiva pregreha, ki zapelje brez števila ljudij, da žalijo z isto pregreho Boga leta in leta. — Kletev je tudi za časno srečo zelo škodljiva pregreha, zakaj Bog kaznuje dostikrat preklinjevavca s tem, da se njegova kletev izpolni. Sv. Avguštin pripoveduje, da je v Egiptu živela vdova z deseterimi otroci. Po očetovi smrti zmerjal jo je starejši sin z grdimi besedami in jo celd udaril, ne da bi 217 drugi otroci to zabranili. Mati, silno razjarjena, je proklela sina, ki jo je udaril, pa tudi druge otroke, ker se niso za njo skusili, ter jim želela, naj begajo in se potikajo po svetu, kakor bratomorivec Kajn. Materina kletev se je izpolnila. Vsi otroci so se začeli tresti in niso imeli miru noč in dan. Mati je zavoljo tega obupala in se obesila, otroci pa so tavali ubogi in zapuščeni po svetu ter obiskovali razna božja pota, da bi bili rešeni svojega trpljenja. Trije od njih so našli po mnogih letih pomoč na grobovih sv. mučenikov, usoda sedmerih pa je neznana. Sv. Avguštin, ki je te nesrečne otroke sam videl, pravi, da so neprestano škripali z zobmi in se tresli, kakor bi imeli najhujšo mrzlico. Resnične so besede: „Očetov blagoslov otrokom hiše zida, materina kletev pa jih do tal podira.“ (Sir. 3, 11.) Neki plemenitaž je rekel sv. Ignaciju, ko ga je prosil miloščine: „Naj živ zgorim, če nisi zaslužil grmade." Zgodilo se mu je tako. Marsikateri kolne, ko orje in seje, ali je čuda, če njegove njive slabo rodijo? Marsikateri kolne svojo živino; ali je čuda, če nima sreče pri živini? „In je ljubil prekletstvo, in zato naj mu pride, in ni hotel blagoslova, zato naj bo daleč od njejga." (Ps. 108, 18.) Po govoru spoznamo, kje je kdo doma, ali na Sloven¬ skem, ali na Nemškem, ali na Laškem itd. Po govoru se tudi spoznajo otroci kraljestva božjega in otroci pogube. Kdor časti in hvali Boga, je otrok božji, kdor posnema po- gubljence v peklu in kolne, je otrok pogube. Cerkveni uče¬ niki menijo, da je navada kleti, znamenje pogubljenja. Kdor se je torej navadil kletve, naj se je zopet odvadi, da ne bo v navarnosti svojo dušo pogubiti. Kletve se je treba tem bolj varovati, ker se ž njo ne greši le zoper drugo, ampak tudi zoper peto božjo zapoved. „Ne povračujte hudega za hudo, ne kletve za kletev, temveč nasproti dobro voščite." (I. Petr. 3, 9.) 387. Kaj se pravi Boga zaničevati ? Boga zaničevati se pravi, zaničljivo govo¬ riti o Bogu, o njegovih svetnikih ali o svetih rečeh. Bog se zaničuje z vsakim grehom, zakaj kdor prelomi božjo postavo, pravi nekako Bogu: „Ne bom ti služil." (Jer. 2, 20.) „Ti se s postavo hvališ", piše sv. Pavel, „in s prelomljenjem postave Bogu nečast delaš." (Rimlj. 2, 23.) Zlasti pa Boga zaničuje, kdor zaničljivo, zasmehljivo, nedo¬ stojno govori o njem in njegovih lastnostih ali mu pripisuje kaj sramotilnega. Ko bi postavim kdo rekel: ..Bog ni pra¬ vičen, ni usmiljen Bog, se zame ne meni ali me prehudo kaznuje, Bog ne vlada prav sveta“ i. t. d., bi zaničeval Boga. Se bolj bi zaničeval Boga, kdor bi ga zmerjal, se proti njemu rotil, ga preklinjal. Kdor kaj takega stori, posoja svoj jezik hudobnemu duhu, ki ničesar bolj ne želi, kakor to, kako bi bolj pokazal svojo jezo do Boga „Da, tak je še hujši od hudobnega duha v peklu“, piše sv. Alfonz Liguori; „za kaj ta preklinja Boga, ker ga kaznuje, oni pa (bogokletnik), ker mu Bog skazuje dobrote." Boga zaničuje tudi tisti, ki o njem kaj zaničljivega radovoljno misli, ali kaj takega stori, kar razodeva njegovo zaničevanje do Boga, recimo, ako bi kdo pretil s pestjo proti nebu, proti sv. križu, ko bi kazal jezik proti nebu ali škripal z zobmi, ko bi križ z nogam teptal ali kaj takega. Boga tudi zaničuje, kdor zaničljivo govori o božjih svetnikih. Ako bi kdo trdil, da Marija ni ostala devica, da so bili svetniki nespametni, ker so tako sveto živeli, se iz ljubezni do Boga pustili mučiti, in druge temu enake reči govoril, bi zaničeval Boga v njegovih svetnikih. Prav tako bi grešil, kdor bi onečastil svetinje ali podobe svetnikov. Boga bi zaničeval, kdor bi zaničljivo govoril o sv. veri, njenih naukih, njenih obredih, kdor bi se norčeval iz svete maše, iz sv. zakramentov. Kdor Boga zaničuje, se silno hudo pregreši. To razvi- dimo iz kazni, ki so zadele bogokletnike. Asirski kralj Se- naherib, prevzeten zavoljo svoje mogočnosti, je zaničeval Boga in zahteval od Judov, naj mu izroče Jeruzalem, ker je njihov Bog preslab, da bi jih mogel rešiti. V kazen za to bogokletje je prišel v njegov tabor angel in je pomoril v enej noči 185.000 mož. Senaheriba samega pa so umorili lastni sinovi, ko se je sramotno vrnil iz vojske. Izraelcem je Bog zapovedal v Mojzesovi postavi: „Kdor preklinja Go¬ spodovo ime, naj smrti umrje; s kamenjem naj ga posuje vsa množica, bodisi rojak ali tujec." (III Mojz. 24, 16.) Go¬ tovo kristijan zasluži še večjo kazen, ako Boga zaničuje, ker ima večje spoznanje, ker je od Boga prejel več milostij in dobrot. Sv. Alfonz Liguori pravi: „Ne razumem, zakaj se pri vsakem bogokletju ne odpre zemlja, da bi požrla njega, 219 ki je izusti.“ To bi se pač zgodilo, ako bi Bog ne bil ne¬ skončno prizanesljiv in usmiljen, in zaradi tega s kaznijo odlaša, da bi zaničevavec božji utegnil se spokoriti in po¬ boljšati. Varujte se, krščanski poslušavci, tega greha in ne dajte se nikoli od jeze tako premagati, da bi zaničljivo go¬ vorili o Bogu, njegovih svetnikih in svetih rečeh, zakaj Bog se ne da zasmehovati. Akoprav ne kaznuje svojih zaniče- vavcev vselej že na tem svetu, v večnosti jim ne uide za¬ služena kazen, saj pravi sv. pismo: „Prokleti bodo, kateri bodo tebe zaničevali, in pogubljeni bodo vsi, kateri bodo tebe kleli. 11 (Tob. 13, 16.) 388. Kaj se pravi prisegati? Prisegati se pravi, Boga klicati na pričo, da govorimo resnico, ali da nas je volja izpol¬ niti svojo obljubo. Ako kdo kaj trdi, pa se mu noče verjeti, lahko po¬ kliče tega ali onega, ki je isto videl ali slišal, da potrdi njegovo trditev, on ga kliče na pričo. Ako pa tega nobeden človek ne ve, kar trdimo, pa pokličemo na pričo Boga, da govorimo resnico, ali da nas je volja izpolniti svojo obljubo, tedaj prisežemo. Ako bi kdo rekel: „Tako resnično, kakor je Bog v nebesih", ali „Boga kličem na pričo, da govorim resnico 11 , ali „Bog naj me kaznuje, če tega ne izpolnim .. .“ bi prisegel. Kdor Boga na pričo kliče, takorekoč pravi: Vse¬ vedni in povsod pričujoči, vsemogočni, neskončno resnični in zvesti, neskončno sveti in pravični Bog, ti veš, da resnico govorim in da hočem izpolniti svojo obljubo, zato me kaznuj, ako bom vedoma govoril neresnico ali ne bom izpolnil svoje obljube. Prisega bi tudi bila, ko bi kdo sicer ne imenoval naravnost Boga, pa bi prisegal pri Bogu posvečenih rečeh, na primer pri sv. nebesih, sv. zakramentih, svetinjah, na sv. evangelij, na sv. križ, na Mater božjo. Taka prisega je nenaravnostna, ki pa se mora vender izpolniti. Kristus namreč pravi: „Kdor priseže pri tempiu, priseže pri njem, in pri tistem, ki v njem prebiva. In kdor priseže pri nebu, priseže pri božjem sedežu, in pri tistem, ki na njem sedi.“ (Mat. 23, 21 . 22 ) Prisega je slovesna, če kdo priseže pri sodniji pred sv. razpelom, ki stoji mej dvema gorečima svečama. Goreči sveči naj bi onega, ki prisega, spominjali na večno luč, ki 220 bo v nebesih svetila zvestim in resnico-ljubnim ljudem, spo¬ minjali pa naj bi ga tudi na večni ogenj, ki bo delež tistih, ki krivo prisegajo. Sv. razpelo spominja na vsevednega, ne¬ skončnega svetega in pravičnega Boga, ki studi in kaznuje vsako laž. S tem, da oni, ki prisega, povzdigne tri prste, hoče reči: Troedinega Boga kličem na pričo, kateri naj me kaznuje, ako ne govorim resnice. Neslovesna je prisega, ako kdo Boga kliče na pričo, ne da bi bil pričujoč kak križ in goreče sveče. Tudi neslo¬ vesna prisega se mora izpolniti kakor slovesna. Ali je prisega dovoljena in potrebna? Ako bi bili vsi ljudje tako resnicoljubni, da bi se jim smelo vsikdar verjeti, kadar rečejo „da“ ali „ne“, bi bila prisega nepotrebna. Ker pa niso vsi ljudje tako resnicoljubni, je prisega dostikrat potrebna, zaradi tega pa tudi dovoljena Kristus je sicer rekel: „Jaz pa vam rečem, cel6 ne prisegati 44 , (Mat. 5, 3. 4.) a s tem ni rekel sploh ne prisegati, ampak prepovedal je pri¬ segati brez potrebe, in pa naznanil, da naj bi kristijani bili tako resnicoljubni, da bi bila prisega pri njih nepotrebna. Da je prisega dovoljena, kadar je potrebna, nam pričuje Jezus sam, ki je pred velikima duhovnikoma Anom in Kajfom slo¬ vesno prisegel, in sv. Pavel, ki večkrat piše v svojih listih: „Bog mi je priča." (Rimlj. 1, 9.) Da je prisega dovoljena, moramo tako priseči, kakor je Bog zapovedal po preroku Jeremiju: „Prisegal boš v resnici in v sodbi in po pravici: Kakor resnično Bog živi! 44 (Jer. 4, 2.) V resnici prisežemo, ako je to, zaradi česar Boga kličemo na pričo, resnično, ali ako nas je volja izpolniti svojo obljubo; v sodbi prisežemo, ako poprej dobro prevdarimo in presodimo, je-li vzrok, iz katerega prisežemo, imeniten, je-li priseči potreba itd. Po¬ trebna je prisega, ako jo zahteva deželska gosposka, ali če se samo s prisego more zabraniti velika škoda ali doseči velika korist. Po pravici prisežemo, ako je to, zaradi česar Boga kličemo na pričo, dovoljeno, pravično, ne pa pregrešno. Prisega je torej dovoljena, ako je to, zaradi česar se Bog kliče na pričo, resnično, imenitno, pravično. Zvršetek. Sv. apostol Pavel je pisal: „Ali jeste, ali kaj drugega delate, storite vse na čast božjo." (I. Kor. 10, 13.) Da bi si pač vsi ljudje te besede apostola narodov globoko vtisnili v 221 spomin, pa tudi ravnali po njih, potem bi bilo vse njihovo dejanje in nehanje posvečeno Bogu in ne skrunili bi nikoli njegovega imena. Napravite preljubljeni v Gospodu, trdni sklep, da nočete z nobenim grehom več onečeščevati božjega presvetega imena, ne z lahkomišljenim izgovarjanjem, ne s kletvijo, ne z zaničevanjem, ne s pregrešnim priseganjem; zakaj „Gospod ne bo štel za nedolžnega tistega, kateri bo imenoval po nemarnem njegovo ime.“ (II. Mojz. 20, 7.) Pri¬ segajte vselej v resnici in v sodbi in po pravici, s tem boste Boga častili. Amen. 82. Krščanski nauk. Druga božja zapoved prepoveduje, skruniti božje ime. Božje ime skruni, kdor je nespoštljivo izgovarja; kdor Boga zaničuje; kdor pregrešno prisega, ali kdor ne drži prisege, dasi mu je to mogoče, in slednjič, kdor prelomi obljubo. Kdo izgovarja božje ime nespoštljivo, kaj se pravi kleti, Boga zaničevati in prisegati, smo se že učili. Učili smo se tudi, da je prisega dovoljena, ako je reč, zavoljo katere Boga kličemo na pričo, imenitna, resnična, pravična. Mnogokrat pa je priseganje greh. 389. Kdaj je priseganje greh? Priseganje je greli: 1. ee prisegamo brez potrebe. Brez potrebe priseže tisti, ki zaradi kake malenkosti ali pa brez vsakega ali celo majhinega vzroka kliče Boga na pričo. Kakor se pregreši tisti, ki božje ime lahkomišljeno izgovarja, tako se pregreši, kdor brez vzroka, brez premi¬ sleka, kliče na pričo Boga. Brez potrebe je prisegel Ezav, ko je prodal prvenstvo svojemu bratu Jakobu za lečno jed; brez potrebe in tudi brez premisleka je prisegel kralj Herod, ko je Herodijadi, ker je tako lepo plesala, obljubil s prisego, da ji bo dal, karkoli bo zahtevala. Sv. pismo nas svari pred nepotrebnim priseganjem, rekoč: „Prisegati ne vadi svojih ust“; (zakaj v tem jih mnogo pade.) (Sir. 23, 9.) Pa ne le tisti se pregreši, kdor sam prisega brez potrebe, ampak tudi 222 'tisti, ki druge zapelje, da isto storijo. Kdor ima navado brez potrebe prisegati, kaže, da ima malo spoštovanja do Boga, maj višjega Gospoda. -— Priseganje je greh: 2 . če prisegamo po krivem. Po krivem priseže tisti, ki vedoma kaj neresničnega potrdi s prisego. Ko bi mu na primer kdo brez prič ali brez dolžnega pisma posodil svoto denarja, pozneje ga pa utaji, pa bi ga njegov upnik tožil, on, dolžnik pa bi prisegel, da mu ničesar dolžen ni, prisegel bi po krivem. Po krivem bi prisegel dalje tisti, ki bi kaj dvomljivega potrdil s prisego kot gotovo resnico; zakaj s tem se vedoma in prostovoljno postavi v nevarnost krivo priseči. Krivo bi slednjič prisegel, kdor bi Boga na pričo poklical, da bo kaj storil, čeprav ga nikakor ni volja izpolniti svoje obljube. Kriva prisega je ena največjih pregreh, zlasti pred sodnijo. Celo paganski narodi so to pregreho hudo kaznovali, in vsak pravi kristijan se strese pred njo. Bog ta greh že na tem svetu dostikrat hudo kaznuje. Kralj Sedecija je babilonskemu kralju Nabuhodo- nozorju prisegel zvestobo, pa prisego prelomil Zato mu je Bog po preroku Ecehijelu rekel: „Kakor resnično jaz živim, bom prisego, katero je zaničeval, in zavezo, katero je pre¬ lomil, njemu na glavo vrgel.... in v Babilon ga bom pri¬ peljal in tam ga bom sodil zavoljo pregrehe, s katero je mene zaničeval." (Eceh. 17, 19. 20.) Nabuhodonozor je kralja Sedecija vjel, mu oči iztaknil in zvezanega peljal v Babilon, kjer je umrl. (IV. Kralj. 25.) Kdor po krivem priseže, ško¬ duje bližnjemu dostikrat na premoženju, na dobrem imenu in še drugače, in mora, ako hoče, da se mu odpusti njegov greh, ne le ga srčno obžalovati, se ga spovedati, ampak tudi povrniti vso škodo, katero je napravil, kakor tudi to, kar si je s krivo prisego pridobil. — Priseganje je greh: 3. če prisegamo, da bomo storili kaj grešnega. Ako bi kdo prisegel, da se hoče znositi nad svojim sovražnikom, prisegel bi nekaj grešnega. Tako je priseglo štirideset Judov, da ne bodo ne jedli ne pili, dokler ne umore sv. Pavla. (Dej. ap. 23, 12.) Še bolj se pregreši, kdor tako prisego res tudi izvrši. Kralj Herod je nepremišljeno prisegel 223 Herodijadi: »Karkoli boš prosila ti bom dal.“ (Mark. 6, 23.) Ko je Herodijada zahtevala glavo sv. Janeza Krstnika, postala je prisega neveljavna, in Herod se je hudo pregrešil, ko jo je izpolnil. (Jefte.) Prav tako bi pregrešno prisegel, kdor bi prisegel, da hoče opustiti kaj dobrega. Ako bi na primer kdo ne dobil odveze, potem pa bi prisegel, da ne pojde več k spovedi, bi prisegel pregrešno. O tistem, ki krivo prisega, govori Gospod po preroku: »Prekletstvo bo prišlo v hišo onega, ki v mojem imenu po krivem prisega, in bo v sredi njegove hiše prebivalo ter jo pokončalo." (Cahar. 5, 4.) Tako govori Gospod, ker je kriva prisega silno velik greh. 390. Zakaj je kriva prisega silno velik greh ? Kriva prisega je silno velik greli: 1. ker ž njo človek kliče Boga, neskončno resnico samo, za pričo laži. Kdor priseže, reče: Vsevedni, neskončno resnični, sveti in pravični Bog mi je priča, da govorim resnico. Ako pa je njegova izjava ali obljuba laž, zahteva od Boga, naj potrdi njegovo laž. Kdo izmed vas bi se drznil kakemu veljavnemu in poštenemu možu reči, da naj pred sodnikom slovesno izjavi njegovo laž kot resnico? Vidite, kdor po krivem pri¬ seže pa tega ne zahteva od kakega človeka, ampak od ne¬ skončno svetega in neskončno resničnega Boga, kateri nad vse sovraži vsako laž. Da, on zahteva od neskončno pravič¬ nega Boga, da kaznuje njegovo predrznost. Ali ni to pre¬ drznost čez predrznost, ako človek, katerega bitje ni nič v primeri z Bogom, od Boga kaj takega zahteva ? Ali se nam je čuditi, če Bog to pregreho tako hudo, dostikrat očitno in nenadoma kaznuje? — Kriva prisega je silno velik greh: 2. ker ž njo človeška družba izgubi zadnje sredstvo, zvedeti resnico ter braniti pravo in pravico. Človeška družba ne more obstati, ako ljudje drug dru¬ gemu več ne verujejo, se drug na drugega več zanašati ne morejo. Kako bi se namreč zvedela resnica, kako bi se moglo 224 braniti pravo in pravica, ko bi ljudje vse križem lagali ? Vsaka laž je škodljiva človeški družbi. Ako pa se laž potrdi še s prisego, potem nima človeška družba več nobenega pripomočka v dvomljivih slučajih, zvedeti resnico ter braniti pravo in pravico; zakaj koga svetejšega, resničnejšega,pra¬ vičnejšega kakor Boga ni mogoče poklicati na pričo. Če se torej tudi takrat ne more in ne sme več verovati, kadar kdo priseže, kako se bo verovalo brez prisege? Kam zaide na ta način človeška družba? Ker vzame krivoprisežnik člo¬ veški družbi zadnje sredstvo, zvedeti resnico ter braniti pravo in pravico, kaznuje cerkev kakor država krivo prisego jako hudo. (S prisego tudi greši, kdor ne drži prisege, dasi mu je to mogoče. Ako bi torej kdo komu s prisego obljubil, da mu v toliko in toliko letih prepusti v last svoj travnik, pa bi tudi voljo imel izpolniti svojo obljubo v določenem času, pozneje pa iz skoposti ne izpolni svoje obljube, bi prelomil prisego in grešil tako, kakor krivoprisežnik.) 391. Kaj je obljuba? Obljuba je prostovoljen, Bogu storjen obet, s katerim se pod grehom zavežemo, storiti kaj Bogu dopadljivega. Da je mogoče kak obet imenovati obljubo, je potreba, da se res kaj obljubi. Ako bi si kdo mislil, da bi rad vstopil v kak samostan, ali potoval v sveto deželo, bi to še ne bila obljuba, ampak samo pobožna želja. Ali ko bi kdo rekel: „Trdno sklenem, da se hočem poboljšati", bi to ne bila ob¬ ljuba, ampak samo trden sklep. Ni pa potrebno, da se obljuba izrazi z besedami, ampak stori se lahko tudi samo v mislih. Da se kak obet more imenovati obljuba, se mora storiti Bogu, ne pa kakemu človeku, recimo očetu ali materi. Pač pa se more storiti obljuba tudi na čast kakemu svetniku, ker se takrat pravzaprav obljubi Bogu, da hoče obetavec storiti kaj na čast kakemu svetniku. —• Bogu storjen obet mora biti prostovoljen, to se pravi, storiti se mora s popolnim spoznanjem in s premišljeno voljo, da hočemo storiti, kar obetamo. Ako bi pa kdo kaj obljubil primoran po zunanji sili, ali ne s popolnim spoznanjem, recimo v poluspanju, v veliki zmedenosti, bi obljuba ne veljala. Bogoslovski učeniki pravijo, da je za obljubo treba tolikega spoznanja in premi- 225 sleka, kakor za smrtni greh. — Prostovoljen Bogu storjen obet je le tedaj obljuba, če se zavežemo pod grehom, da bomo obet izpolnili, tako da si mora človek misliti: Ako tega ne storim, se pregrešim. Pri obljubah se lahko zavežemo pod malim ali pa pod smrtnim grehom, ako obljubimo kaj velikega; pod malim grehom se zavežemo, ako obljubimo le kaj malega. Navadno se meni, ako obljubimo kaj velikega, da se hočemo zavezati pod smrtnim grehom. — Obljubiti se mora vselej kaj Bogu dopadljivega, kar mu je ljubše, kakor nasprotno od tistega- Ko bi kdo obljubil storiti kaj hudega ali opustiti kaj dobrega, ali storiti kaj dobrega, s čemur bi zabranil kaj boljšega, bi obljuba ne bila veljavna, ampak to bi bilo pregrešno. Obljubiti se sme in more tudi kaj takega, kar smo storiti dolžni; potem pa je dvojna dolžnost isto sto¬ riti, ker je zapovedano in ker je obljubljeno. Obljube so jako različne, in sicer so slovesne ali pre¬ proste (male), osebne, stvarne in mešane, pogojne in nepo¬ gojne, časne in dosmrtne. Slovesne obljube napravijo tisti, ki vstopijo v kak od sv. cerkve potrjen red, na primer: v kak red sv. Frančiška, sv. Benedikta itd., ter se ž njimi zavežejo za celo življenje. Te obljube se imenujejo slovesne, ker se napravijo s poseb¬ nimi od cerkve sprejetimi obredi. Vse druge obljube, ki niso združene s takimi obredi, se imenujejo neslovesne, preproste. Osebna obljuba je, ako se kdo zaveže, da hoče opra¬ viti kako dobro delo, postavim iti na kako božjo pot, ali opravljati dlje časa kako dobro delo, postavim vsak večer moliti sv. rožni venec, vsak mesec prejemati sv. zakramente. Osebne obljube mora vsakdo sam izvršiti. — Stvarna obljuba je, ako kdo obljubi Bogu darovati kako reč, postavim poda¬ riti kaki ubožni cerkvi kak kelih, kako mašno obleko, pod¬ pirati kakega reveža. Stvarne obljube preidejo na dediče, ako jih obetavec ni izpolnil. — Mešana obljuba je, ako se kdo zaveže, opraviti kako dobro delo in ob enem darovati kako stvar v dobre namene, postavim, če kdo obljubi, da pojde na to ali to božjo pot in ponese v dar kako reč. Pogojne so tiste obljube, ako kdo kaj obljubi s pogojem, ako se to in to zgodi. Ko bi mati obljubila, da pojde na božjo pot, ako njen otrok ozdravi, je to pogojna obljuba. Take obljube izpolniti je dolžnost le tedaj, ako se to zgodi, proti čemur smo storili obljubo. — Nepogojne obljube so 15 226 take, katere napravimo, ne da bi pristavili kak pogoj. Ako bi kdo obljubil, da se hoče postiti vsako soboto na čast Materi božji brez vsakega pristavka, je storil brezpogojno obljubo, katero mora vedno izpolnjevati. Časne obljube so one, pri katerih se zavežemo samo za nekaj časa storiti kaj Bogu dopadljivega, dosmrtne pa, pri katerih se zavežemo za vse življenje. Obljube so Bogu všeč, ker so one prostovoljni darovi, katere mu prinašamo, zato jih tudi sveta cerkev odobrava. „Delajte in opravljajte obljube Gospodu.“ (Ps. 75, 12.) Bogu storjene obljube izpolnjevati je sveta dolžnost. Dolžni smo izpolniti že to, kar obljubimo ljudem, koliko bolj še le, ako obljubimo kaj Bogu! „Kadar storiš obljubo Go¬ spodu, svojemu Bogu“, govoril je Mojzes Izraelcem, „ne od¬ lašaj dopolniti je; zakaj Gospod, tvoj Bog, jo bo terjal; in ako se obotavljaš, ti bo šteto v greh. Ako nič nočeš oblju¬ biti, si brez greha. Kar je pa enkrat prišlo iz tvojih ust, izpolni in stori, kakor si obljubil Gospodu, svojemu Bogu, in kakor si govoril po svoji volji in s svojimi ustmi.“ (V. Mojz. 23, 21 — 23.) Starozakonski pridigar pa pravi: „Ako si Bogu kaj obljubil, ne odlašaj izpolniti; ker nezvesta in nespametna obljuba mu ne dopade; ampak izpolni vse, kar si obljubil. Mnogo boljše je, ne obetati, kakor po obljubi ob¬ ljubljenega ne dati.“ (Prid. 5, 3. 4.) Kdor je obljubil kaj ime¬ nitnega, n. pr. slišati sv. mašo, prejeti sv. zakramente, napra¬ viti kako daljšo božjo pot itd., pa ne izpolni svoje obljube, se smrtno pregreši, ako se je zavezal pod smrtnim grehom; ako pa se je zavezal pod malim grehom, stori mali greh. Kdor bi obljubil kaj malega, n. pr. da hoče moliti par oče- našev, darovati vbogajme nekoliko vinarjev, obiskati za ne¬ koliko časa bližnjo cerkev, pa bi tega ne izpolnil, stori mali greh. Kdor določi tudi čas, kedaj hoče izpolniti svojo obljubo, se pregreši, ako je brez pravega vzroka ne izpolni v dolo¬ čenem času. Ako pa ni določil časa, naj jo izpolni brž ko je mogoče, zakaj kdor bi brez pravega vzroka odlašal, bi se pregrešil, da, ko bi odlašal izpolniti kako imenitno ob¬ ljubo, dve ali celo tri leta, bi storil smrten greh. Ako stor¬ jene obljube ni mogoče izpolniti, nimamo greha, zakaj Bog nič nemogočega od nas ne zahteva. Obljuba se lahko tudi razveljavi, in sicer jo sme raz¬ veljaviti tisti, komur je volja onega, ki je storil obljubo, 227 podvržena. Tako lahko razveljavi oče iz pravega vzroka obljube svojih nedoletnih otrok, samostanski predstojnik ob¬ ljube njemu podrejenih oseb. Dolžnost obljubo izpolniti tudi neha, ako se spremeni v kako boljše, ali enako, ali manj dobro delo. V kako boljše dobro delo more obljubo spremeniti vsakdo sam, ako ni pri¬ držana sv. Očetu; obljubo spremeniti v kako enako ali manj dobro delo pa more le duhovska gosposka, ako so za to tehtni vzroki —- Obljuba neha, ako jo škof ali papež iz tehtnih vzrokov spregledajo. Ker si tisti, ki stori obljubo, naloži dolžnost, katera se brez greha opuščati ne sme, zato naj nihče ne dela obljub lahkomišljeno, ampak dobro naj premisli, kaj si namerava naložiti. Nekateri kristijani obetajo, kadar so v zadregi, težke reči, katerih bi se pozneje radi iznebili, ako bi bilo mogoče. Kdor torej hoče napraviti kako težjo obljubo, naj vpraša poprej za svet svojega spovednika, naj dobro premisli razne okoliščine svojega življenja, in še le potem, ko je vse dobro prevdaril in se posvetoval s svojim duhovnim vodnikom, naj napravi obljubo. Posebno dobro mora prevdariti in se po¬ svetovati, kdor misli napraviti kako dosmrtno obljubo, zakaj kar se mu danes morebiti lahko dozdeva, se mu bo morebiti pozneje težko zdelo. Sveti Frančišek Salezij je napravil ob¬ ljubo vsak dan moliti sv. rožni venec. Ker pa je imel zelo mnogo opravil, je bil večkrat v zadregi zaradi te obljube. On je vse svoje življenje izpolnjeval storjeno obljubo, a drugim je odsvetoval delati take obljube. 392. Kaj zapoveduj e druga božja zapoved? Druga božja zapoved zapoveduje, posveče¬ vati božje ime. Božje ime je najsvetejše in zato ne more svetejše po¬ stati. Ako torej pravimo, da zapoveduje druga božja zapoved posvečevati božje ime, s tem ni rečeno, da je moramo sveto storiti, marveč, da je moramo imeti za sveto, častitljivo, da je moramo spoštovati in poveličevati, zakaj Gospod pravi po preroku: „Vsakega, ki kliče moje ime, k svoji časti sem ga ustvaril, ga upodobil in naredil." (Iz. 43, 7.) V prvi prošnji očenaša nas je učil Jezus Kristus moliti: ^Posvečeno bodi tvoje ime!“ 15 * 228 393. Kako posvečujemo bošje ime ? Božje ime posvečujemo: 1. če je spoštljivo izgovarjamo in zaupno kličemo na pomoč. Kakor tisti, ki božje ime izgovarja nespoštljivo, isto skruni, tako je tisti posvečuje, ki je izgovarja spoštljivo, to se pravi, tako izgovarja, da vsi, ki ga slišijo, morejo spo¬ znati, da ima spoštovanje do tega imena. Sv. apostol Pavel je v svojih listih več kakor dvastokrat zapisal imč Jezus; sv. Ignacij škof in mučenik je tisoč in tisočkrat izgovarjal ime Jezus z največjo spoštljivostjo, in ko so mu kratko pred njegovo smrtjo rekli, naj Jezusa zataji, je srčno odgovoril: „To ime ne more izginiti iz mojih ust, se ne da izbrisati iz mojega srca.“ Ko sta ga dva leva raztrgala, pustila sta srce celo; v srcu je bilo brati imč Jezus napravljeno iz modrih žilic. Veliki zvezdoslovec Newton se je vselej odkril in spoštljivo priklonil, kadar je slišal izgovarjati ime Bog ali je je sam izgovoril. Pobožni kristijani se spoštljivo prikla¬ njajo pri imenu Jezus. Božje ime posvečujemo, ako je zaupno kličemo na pomoč. Gospod sam naroča: „Kliči me na pomoč ob stiski; rešil te bom, in ti me boš hvalil." (Ps. 49, 15.) Klicaje Jezusovo ime so delali apostoli in svetniki poprej nezaslišane čudeže. Kličimo tudi mi zaupno Jezusa, ob vsaki stiski, zlasti ob smrtni uri, kakor sveti Stefan, ki je rekel: „Gospod Jezus! sprejmi mojo dušo." (Dej. ap. 7, 58.) Božje ime posvečujemo: 2. če Boga naravnost pred vsem svetom spoznavamo in smo vneti za njegovo čast. Boga spoznavamo naravnost pred vsem svetom, ako povsod, kjer je potrebno in koristno, brez strahu in obotav¬ ljanja izpovemo, da v Boga, najvišjega Gospoda in v njegovo razodetje verujemo ter ga hvalimo za njegove brezštevilne dobrote. Tako je delal kralj David. „Hvalil bom Gospoda vsak čas; vedno bo njegova hvala v mojih ustih . . . Pove¬ ličujte z menoj Gospoda, in povzdigujmo njegovo ime skupaj.“ (Ps. 33, 2. 4.) in: „Povzdigoval te bom, o Bog, moj kralj! in hvalil tvoje ime vekomaj. Vsak dan te bom hvalil in častil 229 tvoje ime vekomaj. 1 ' (Ps. 144, 1. 2.) Boga so naravnost spo¬ znavali pred vsem svetom apostoli, ki so rajše v ječo šli in se pustili bičati, kakor pa nehali oznanjevati Jezusov nauk. Enako so ravnali sveti mučeniki. Za božjo čast smo vneti, ako se sami skrbno ogibljemo vsakega greha, s katerim se onečeščuje božje neskončno veličastvo, pa tudi druge svarimo pred grehi, ako si sami prizadevamo, da bi bolj in bolj spo¬ znali Boga, pa tudi pri drugih pospešujemo njegovo spozna¬ vanje in češčenje. Plačilo tistih, ki Boga naravnost pred vsem svetom spoznavajo, naznanil je Kristus, rekoč: »Kdorkoli bo mene spoznal pred ljudmi, ga bom tudi jaz spoznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih." (Mat. 10, 32.) Božje ime posvečujemo: 3. če Boga s pravično prisego kličemo na pričo. Kdor s pravično prisego kliče Boga na pričo, spoznava svojo vero v vsevednost, neskončno svetost, resničnost in pravičnost božjo, in s tem ga časti. Zato je naročil Mojzes Izraelcem: „Gospoda, svojega Boga se boj, in njemu samemu služi in pri njegovem imenu prisegaj.“ (V. Mojz. 6, 13.) Psal¬ mist pa pravi: „Kdor svojemu bližnjemu ne prisega goljufno, taisti prejme blagodar od Gospoda, in usmiljenje od Boga, svojega Rešitelja." (Ps. 23, 4. 5.) Božje ime posvečujemo: 4. če zvesto izpolnjujemo Bogu storjene obljube. Ako Bogu prostovoljno kaj obljubimo in isto zvesto izpolnimo, storimo nekaj dobrega, kar nismo bili dolžni sto¬ riti, in s tem se gotovo Bog časti, kakor sploh z vsakim dobrim delom. O paganih, ki bodo po prihodu Odrešenikovem pristopali v njegovo cerkev, omenja prerok Izaija pohvalno tudi obljube, ko napoveduje: „In bodo Gospoda častili z da¬ ritvami in darili, in Gospodu bodo obljube delali in izpol¬ njevali." (Iz. 19, 21.) Očak Jakob „obljubil je obljubo rekoč: Ce bo Bog z menoj in me bo varoval na poti, po kateri hodimo ... in če se srečno povrnem v hišo svojega očeta, bo mi Gospod-Bog ... in od vseh rečij, katere mi boš dal, daroval ti bom desetino." (I. Mojz. 28, 20—22.) Bogu je bila 230 Jakobova obljuba všeč, blagoslovil ga je in ga srečno pri¬ vedel nazaj v njegovo domovino. Pobožna Ana, Elkanova žena, je storila obljubo, rekoč: Gospod vojskinih trum! ako se ozreš in pogledaš na nadlogo svoje dekle ... in daš svoji služabnici sinu; ga bom dala Gospodu vse dni njego¬ vega življenja.“ (I. Kralj. 1, 11.) Ta obljuba je bila Bogu tako ljuba, da je Ani res dal sina Samuela, in ko je zvesto izpolnila svojo obljubo, je dobila še tri sinove in dve hčeri. Ako torej storite Bogu kako obljubo, izpolnite jo vselej zvesto, in posvečevali boste njegovo ime. Božje ime posvečujemo: 5. če sploh vse delamo in darujemo Bogu v čast. „Nihče izmed nas ne živi sebi, in nihče ne umrje sebi. Zakaj, če živimo, Gospodu živimo; če umrjemo, Gospodu umrjemo. Ali tedaj živimo, ali tedaj umrjemo, Gospodovi smo.“ (Rimlj. 14, 7. 8.) Ker smo Gospodovi, moramo vse, karkoli mislimo, govorimo in storimo, Bogu darovati in vsako delo pričeti, nadaljevati in dokončati iz tega namena, da bi Boga hvalili in častili. „Ali tedaj jeste ali pijete, ali kaj drugega delate, vse k časti božji delajte. 11 (I. Kor. 10, 31.) Z vršetek. „Moje ime je veliko med ljudstvi", govoril je Gospod po preroku Malahiju. (1, 11.) Pred božjim imenom se klanja nebo in zemlja, pred njim padajo na svoje obraze angeli, se tresejo hudobni duhovi. Imejte zato, preljubljeni v Gospodu! v časti božje presveto ime sami, pa se tudi potegujte zanje pri drugih. „Ako slišiš katerega domačih 11 , piše sv. Janez Krizostom, „da skruni božje ime, udari ga s pestjo po ustih, in vedi, da bo tvoja roka po tem posvečena, ker si kaznoval zaničevavca božjega. 11 Skrbno se zlasti varuj, da se ne na¬ vadiš ostudnega preklinjevanja in priseganja. Pač pa kliči na pomoč zlasti v trpljenju in skušnjavah presveta imena Jezusa, Marije in svetega Jožefa, ki naj bodo tudi v smrtnem boju tvoje zadnje besede. Amen. 231 83. Krščanski nauk. Vse naše življenje, torej tudi vse dneve in ure našega življenja, bi morali posvetiti službi božji, saj je Bog ustvaril človeka, da ga spoznava in časti, ga ljubi in mu služi ter se tako večno vzveliča Ker pa morajo ljudje zavoljo greha svojih prvih roditeljev v potu svojega obraza skrbeti si za vsakdanji kruh in druge potrebščine in so zaradi tega silno zapleteni v posvetne skrbi, se kaj rado zgodi, da človek med tolikimi posvetnimi skrbmi pozabi, kar je dolžen Bogu in svoji duši. Da bi se to ne zgodilo, je Bog odločil eden dan v tednu za svojo službo. Tega nas uči tretja božja zapoved. 394. Kako se glasi tretja božja zapoved? Tretja božja zapoved se glasi: ,,Posvečuj praznik . 44 V sv. pismu se glasi ta zapoved: „Spomni se, da po¬ svečuješ sobotni dan.“ (II. Mojz. 20, 8.) Tako je Bog naročil izraelskemu ljudstvu na gori Sinajski. Ker pri nas kristi- janih sobote ni več treba posvečevati, je sv. cerkev spre¬ menila tretjo božjo zapoved: „Posvečuj praznik", ker naj bi bil prazen posvetnega dela. 395. Kaj zapoveduje tretja božja zapoved? Tretja božja zapoved zapoveduje posveče¬ vati Gospodov dan. Ko pripoveduje Mojzes ustvarjenje sveta v šestih dneh, zvršuje svoje poročilo tako-le: „In blagoslovil je (Bog) sedmi dan in ga je posvetil, ker je ta dan počival od vsega svojega dela.“ (I. Mojz. 2, 2.) Človek, ki je ustvarjen po podobi božji, mora si vzeti Boga za vzgled in kakor je Bog blagoslovil in posvetil sedmi dan, tako mora on posvečevati 232 Gospodov dan. Praznik se imenuje ..Gospodov dan“ ne zato, kakor bi drugi dnevi ne bili Gospodovi, ampak zato, ker mu je praznik posebej posvečen, posebej odločen za nje¬ govo češčenje. Sest dnij nam je Bog podaril v porabo za nas, za naša dela in opravila, zato se ti dnevi imenujejo de¬ lavniki, sedmi dan pa je pridržal popolnoma zase in za svojo službo, on mora biti prazen posvetnega dela, a poln dela nebeškega. 396. Kateri je Gospodov dan ? V novi zavezi je nedelja Gospodov dan; v stari zavezi pa je bila sobota. V novi zavezi je prvi dan v tjednu Gospodov dan, ka¬ terega mora posvečevati vsak kristijan, ako hoče biti res pravi kristijan, ne pa kristijan samo po imenu, in prvi dan v tednu se imenuje nedelja. Nedelja je že od apostolskih časov sem v naš praznik odločena, zakaj sv. pismo pripoveduje, da so se kristijani „prvi dan po soboti zbrali hruh lomit“, (Dej. ap. 20, 7.) to je: sv. mašo slišati in prejet sv. obhajilo. Sv.Janez piše: „Bil sem v duhu (zamaknen) Gospodov dan.“ (Skriv. raz. 1, 10.) „Gospodov dan“ pa so imenovali prvi kristijani nedeljo, kakor se da spoznati iz spisov sv. mučenikov. V stari zavezi je bila sobota Gospodov dan. Soboto, po naše dan počitka, je Bog blagoslovil in posvetil. (I. Mojz. 2, 2.) Ta dan je bil torej imenitnejši od vseh drugih dnij v tednu, ker je blagoslov božji razlit čez ta dan in ima moč, da po¬ svečuje človeka samega. Soboto so posvečevali torej že očaki. Ker se je ta šega v Egiptu najbrž opustila, je Bog Izraelcem naravnost zapovedal: „Spomni se, da posvečuješ sobotni dan . . . Zakaj Gospod je v šestih dneh ustvaril nebo in zemljo, in morje in vse, kar je v njih. in sedmi dan je po¬ čival: zato je blagoslovil sobotni dan in ga posvetil." (II. Mojz. 20, 8—10.) Sobotni dan je bil za Jude dan veselja, ker jih je Bog v soboto rešil iz Egiptovske sužnosti. Sobota je bila za nje posebno pripraven dan za češčenje božje, ker jih je spominjala velikih dobrot Gospodovih. Judje so tudi zelo strogo praznovali soboto in so opuščali tudi najmanjša dela; onečeščevavce sobote pa so kaznovali s smrtjo. 233 397. Zakaj je v novi zavesi nedelja Go¬ spodov dan? V novi zavezi je nedelja Gospodov dan: 1. ker je Jezus na nedeljo vstal od mrtvih. Sobota ni bila iz narave Gospodov dan, ampak na¬ ravnost iz volje božje. Zato je Bog tudi naravnost ukazal na sinajski gori, naj posvečujejo Izraelci ta dan. Ker sobota ni bila že po naravi Gospodov dan, so imeli apostoli pravico preložiti Gospodov dan od sobote na kak drug dan, in so res tudi takoj v začetku sv. cerkve ustanovili nedeljo za krščanski praznik. Da so pa to storili, so imeli več vzrokov. Prvi vzrok je bil ta, ker je Jezus na nedeljo vstal od mrtvih. „In ko je sobota minila“, poroča sv. Marko, „so Marija Magdalena in Marija Jakobova, in Saloma kupile dišav, da bi prišle in Jezusa mazilile. In prvi dan po soboti so prišle cel6 zgodaj h grobu, ko je solnce vzhajalo. In so rekle med seboj: Kdo nam bo odvalil kamen od dur groba? In so se ozrle in so vidile kamen že odvaljen; bil je namreč silno velik. In so šle v grob in so videle mladeniča sedečega na desni, ogrnenega z belim oblačilom, in so ostrmele. On pa jim reče: Nikar se ne ustrašite! Jezusa iščete nazareškega, križanega; vstal je, ga ni tukaj.“ (Mark. 16, 1—6.) Enako poročajo tudi sv. Matej, Luka in Janez. Ker je Jezus prvi dan po soboti, to je v nedeljo, vstal od mrtvih, premagal greh in smrt ter tako dovršil naše odrešenje, je tudi dan Gospodovega vstajenja vsakemu kristijanu častitljiv, in zato so ga apostoli določili za krščanski praznik. V novi zavezi je nedelja Gospodov dan ne le zato, ker je Jezus na nedeljo vstal od mrtvih, ampak tudi: 2. ker je na nedeljo poslal svetega Duha. „Ko je bilo petdeset dnij dopolnjenih" — to je na bin- koštno nedeljo — „so bili vsi skupaj na tistem mestu. In vstal je nanagloma z neba šum, kakor prihajajočega silnega piša, in je napolnil vso hišo, kjer so sedeli. In so se jim prikazali razdeljeni jeziki kakor ognja, in je sedel na njih slehernega. In so bili napolnjeni vsi s svetim Duhom." (Dej. ap. 2, 1—4.) Po moči sv. Duha so apostoli in njihovi na¬ sledniki prenovili obličje zemlje oznanjevaje sv. evangelij; 234 sv. Duh še zdaj vodi in vlada sv. cerkev in nam deli po njej tiste milosti, katere nam je zaslužil Jezus Kristus. Ker je torej Jezus Kristus poslal svetega Duha, po katerem nam prihaja toliko duhovnih milostij in dobrot, na nedeljo, so tudi iz tega vzroka ustanovili apostoli nedeljo za krščanski praznik. 398. Kako posvečujemo nedeljo? Nedeljo posvečujemo, če opuščamo hlap¬ čevska dela, se udeležujemo zapovedane službe božje in opravljamo bogoljubna dela. V nedeljo moramo, kakor nam pove že ime nedelja, opuščati hlapčevska dela, ki niso neobhodno potrebna. Ne¬ prestano in prenaporno delo utruja telo in je slabi, zato je treba, da človek vsaj eden dan v tednu počiva od telesnega dela in si nabira novih telesnih močij: „Sest dnij delaj in opravljaj vsa svoja dela“, naročil je Gospod že Izraelcem, »sedmi dan pa je sobota Gospoda, tvojega Boga; ne delaj nobenega dela, ne ti, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne tvoj hlapec, ne tvoja dekla, ne tvoja živina.“ (II. Mojz. 20, 9. 10.) Ako so morali že v stari zavezi, ki je bila samo predpodoba nove zaveze, posvečevati Gospodov dan z opuščanjem hlapčevskih del, je to gotovo še bolj potrebno v novi zavezi, ki je mnogo popolnejša od stare. Opuščati hlapčevska dela pa ni potrebno samo zaradi tega, da si telo odpočije, ampak da človek obrne svojega duha od posvetnih k nebeškim rečem, od zemlje k Bogu. Nedeljskega zvona glas je takorekoč glas z nebes, ki ga opominja, da naj pozabi za nekaj časa časno in misli le na večno, naj pozabi vse telesne skrbi, poskrbi pa za vzve- ličanje svoje duše, ki je več vredna kakor vesoljni svet. Za vzveličanje svoje duše skrbi, kdor se udeležuje zapovedane službe božje. Z nobenim dobrim delom ne moremo Boga tako častiti, za svojo dušo tako skrbeti, kakor z daritvijo sv. maše. Pri sv. maši daruje se sam Sin božji svojemu nebeškemu Očetu, on za nas Boga hvali in časti, ga zahvaljuje, za nas zadoščuje in prosi. Na to daritev gleda nebeški Oče z naj¬ večjim dopadenjem, kakor je gledal na daritev, katero je opravil Jezus Kristus na križu na gori Kalvariji. Ne bodi nam pa dovolj, da smo pobožno pri sv. maši, ampak da bomo prav posvečevali nedeljo, poslušajmo zvesto tudi pri¬ digo in krščanski nauk. »Pojdite in učite vse narode . . • 235 Učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal", (Mat. 28, 20.) je naročil Jezus Kristus svojim apostolom in njih naslednikom. Kakor je torej dolžnost duhovnikov, da božjo besedo oznanujejo in razlagajo, tako je dolžnost drugih ver¬ nikov, da besedo božjo poslušajo. Sv. Janez Krizostom ime¬ nuje nedeljo „dan razsvitljenja", ker se nam ob nedeljah ozna¬ njujejo verske resnice in se nam pojasnjujejo naše dolžnosti. Udeležujmo se tudi zvesto popoldanske službe božje, zakaj Bog ni rekel: „Spomni se, da posvečuješ dopoldan sobote", ampak: „Spomni se, da posvečuješ sobotni dan." Ves Gospodov dan moramo posvečevati, ne samo polovico, ker si je ves dan pridržal v svoje počeščenje. — Verniki naj bi ob nedeljah vredno prejemali zakrament sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa. Ob nedeljah se praznično oblečete, ko¬ liko bolj se še le spodobi, da ob nedeljah očistite svoje duše tistih madežev, ki so se čez teden nabrali na njej, da jo znova oblečete v svatovsko oblačilo posvečujoče milosti, ali če je v stanu milosti, da jo pomnožite in potem s toliko večjim pridom in zaupanjem prosite Boga njegovih dobrot in milostij, kolikor pravičnejši in Bogu prijetnejši ste. — Razven tega pa opravljajte še druga dobra dela. Prebirajte ob nedeljah duhovne knjige, katerih mej tednom ne uteg¬ nete; zakaj iz duhovnih knjig bodete zajemali obilo lepih naukov, ki bodo spopolnili to, kar slišite v pridigah in krščanskih naukih. V duhovnih knjigah boste našli tudi obilo lepih, posnemanja vrednih vzgledov, ki vam bodo kazali, kako naj Uravnavate svoje življenje, da bode Bogu prijetno. „Poslužuj se duhovnega berila kakor ogledala", piše sv. Av¬ guštin, „da bode gledala duša v njem svojo podobo, in bo to, kar je grdega, poboljšala, kar je pa lepega, še bolj okra¬ sila.“ Bogoljubno delo je tudi obiskovati bolnike, reveže in druge potrebne, jih tolažiti in jim pomagati. „Čista in pred Bogom in Očetom neomadežna pobožnost je ta: obiskovati sirote in vdove v njih nadlogi in neomadežanega ohraniti se pred tem svetom", piše sv. Jakob. (1,27.) Kdor bo tako pre¬ živel Gospodov dan, tisti ga bo res posvečeval, tisti bo res skrbel za svojo dušo po volji božji. 236 399. Kaj so hlapčevska dela P Hlapčevska dela so tista telesna dela, ki jih navadno opravljajo posli in dninarji, roko¬ delci in tovarniški ali drugi tem podobni de¬ lavci. Hlapčevska dela so tista, ki se opravljajo navadno z večjim ali manjšim telesnim naporom, ki telo utrujajo, in zato se imenujejo telesna dela. Ker taka dela opravljajo na¬ vadno posli, hlapci, dekle, imenujejo se na kratko hlapčevska dela, četudi jih ne opravljajo samo hlapci. K tem delom spa¬ dajo zlasti vsa kmetska dela na polju, njivah, gozdih i. t. d. Enaka dela kakor posli opravljajo tudi dninarji, to je ljudje, ki se za primerno plačilo, dnina imenovano, najmejo v delo za eden dan ali pa več dnij. Telesna dela opravljajo roko¬ delci, ker zlasti z rokami mnogo delajo, kakor so: kovači, ključarji, črevljarji, krojači, mizarji, tesarji i. t. d Telesna, dostikrat jako naporna dela imajo tovarniški in drugi tem podobni delavci, kakor na primer cestarji, delavci pri želez¬ nicah. Tudi dela na sejmih in v trgovini pripadajo hlapčev¬ skim delom, zato pa naj bi se ob dnevih Gospodovih tudi taka dela opuščala, ali pa, kjer je navada, da se prodaja in kupuje ob nedeljah, da bi se to opustilo vsaj med službo božjo. Z v r š e t e k. Ne pozabimo nikoli, krščanski poslušavci! da je naš namen na svetu Boga častiti in njemu služiti ter delati za večno srečo v nebesih. Skazujte zato vsak dan Bogu dolžno čast, delajte vsak dan za vzveličanje svoje duše. Ker pa imate ob delavnikih skrbeti tudi za svoje telesne potrebe, obrnite vsaj nedelje in zapovedane praznike popolnoma k časti božji in v prid svoji duši. „Praznujte moje sobote“, rekel je Bog Izraelcem, „in spoštujte moje svetišče. Jaz sem Gospod. Ako bote po mojih postavah živeli, in moje zapo¬ vedi izpolnjevali in se po njih ravnali, vam bom dajal dež ob svojem času, in zemlja bo rodila svoj sad, in drevje bo napolnjeno s sadjem . . . Svoj šotor bom postavil med vami, in moja duša vas ne bo zavrgla. Med vami bom hodil ter bom vaš Bog, vi pa boste moje ljudstvo. 14 (III. Mojz. 26, 2—4. 11. 12.) Praznujte, krščanski poslušavci, nedelje tako, 237 kakor smo se učili v današnjem krščanskem nauku, potem bodo one res Gospodovi dnevi, dnevi vzveličanja, potem si boste naklonili obilo blagoslova božjega za dušo in telo, naučili pa se bodete tudi prav živeti ob delavnikih, potem boste v resnici božje ljudstvo, kateremu je prihranjen večen počitek v sv. nebesih. Amen. 84. Krščanski nauk. Tretja božja zapoved zapoveduje, posvečevati Gospodov dan, ki je v novi zavezi nedelja. Namestu sobote, ki je bila v stari zavezi Gospodov dan, so namreč apostoli ustanovili že takoj v začetku sv. cerkve nedeljo za krščanski praznik, in sicer zato, ker je Jezus Kristus na nedeljo vstal od mrtvih in dovršil naše odrešenje, in ker je na nedeljo poslal sve¬ tega Duha. Nedeljo posvečujemo, če opuščamo hlapčevska dela, to je tista telesna dela, ki jih navadno opravljajo posli in dninarji, rokodelci in tovarniški ali drugi tem podobni delavci, se udeležujemo zapovedane službe božje in oprav¬ ljamo bogoljubna dela. Na devet in petdesetih mestih govori sv. pismo o posvečevanju sobote ter obeta onim, ki jo bodo zvesto posvečevali, božji blagoslov, oskrunjevavcem pa preti z mnogoterimi velikimi kaznimi. Da si tudi mi ne nakop¬ ljemo z oskrunjevanjem nedelj božjih kaznij, treba nam je vedeti, česa se nam je treba zlasti varovati, zato pa si po¬ glejmo sedaj: 400. Kaj prepoveduj e tretja božja zapoved? Tretja božja zapoved prepoveduje: 1. hlapčevsko delo oh nedeljah brez sile ali brez postavnega cerkvenega dovo¬ ljenja. „Kakor ptič za letanje, tako je človek ustvarjen za ti za svet, ampak edino le za službo božjo. Zdaj pa po¬ misli, moj sin! ali je tvoje dosedanje življenje primerno tvo¬ jemu poklicu" ? Te materine besede so napravile tolik vtis mi mladega Andreja, da je dal slovo svojemu lahkomišlje- nemu življenju, se spokoril in postal svetnik. Tudi vi, krščanski stariši, svarite svoje otroke, opominjajte jih z be¬ sedami sv. pisma: „Beži pred grehi kakor pred kačo; ako 286 se jim bližaš, se te bodo lotili; njih zobje so levovi zobje in človeku dušo umore." (Sir. 21, 2. 3.) Ako je treba, morajo stariši otroke kaznovati. Sveto pismo pravi: »Nespamet se dečkovega srca trdno drži; pa krotivna šiba jo prežene.“ (Preg. 22, 15.) Dostikrat pri otrocih ne pomagajo ne lepi nauki, ne svarila, ne prošnje, da bi se poboljšali. Takrat je treba za šibo prijeti. O velikem duhov¬ niku Heliju nam pripoveduje sv. pismo, da je imel dva si¬ nova, ki sta bila zelo hudobna. Heli ju je sicer svaril, a je bil premehek, da bi ju bil kaznoval. V kazen za to sta bila oba sinova eden dan v vojski umorjena, oče pa, ko je slišal žalostno poročilo, je padel znak s stola, si zlomil tilnik in umrl. S to kaznijo je Bog pokazal, da je treba hudobne otroke kaznovati, da se poboljšajo Bog je pa tudi naravnost zapovedal otroke kaznovati, in sicer mnogokrat. V bukvah pregovorov v beremo: „Strahuj svojega sina“, (Preg. 19. 18) in zopet: »Šiba in svaritev podeljujeta modrost; deček pa, ki je prepuščen svoji volji, dela sramoto svoji materi." (Preg. 29, 15.) Modri Sirah pa pravi: „Kdor ljubi svojega sina, ga vedno ima pod šibo, da se ga veseli na poslednje." (Sir. 30, 1.) „Komur se šibe škoda zdi, sovraži svojega sina; kdor ga pa ljubi, ga vedno strahuje." (Preg. 13, 24.) „Le gladi sina, in on te bo imel v strahu; le igraj se ž njim, in žalil te bo . . . Pripoguj njegov vrat v mladosti in daj mu po hrbtu, dokler je še otrok, da ne bode trdovraten." (Sir. 30, 9. 12.) Kako potrebna je krotitev otrok, vidite z last¬ nimi očmi. Kako je v hišah, kjer so šibo v zavrgli? kjer smejo otroci počenjati, kar se jim zljubi? Žalostno, jako žalostno, in utegne se zgoditi, da bodo otroci, ki se niso po potrebi kaznovali, izžemali starišem bridke solze in sami pretepali stariše, ker jih stariši niso. Taki stariši, ki otrok ne kaznujejo, niso le krivi, da so otroci s svojimi stariši vred nesrečni že na tem svetu, ampak oni tudi pogubijo lahko lastne in duše svojih otrok. „Stariši“, piše učeni Origen, „ki ne kaznujejo svojih otrok, izročajo njihove duše neugas¬ ljivemu ognju v pogubo; sami sebe pa treščijo v isto po¬ gubljenje." O Heliju, velikem duhovniku, pa pravi sv. Kri- zostom: „Ker je Heli svojim sinovom preveč prizanašal, jo treščil nje in sebe v večno pogubo." Kazen otrokova mora biti primerna njegovi pregrehi- Ce je otrok le kaj malega pregrešil, ga je treba tudi manj kaznovati, morebiti le z besedami, se je pregrešil hudo, bodi 287 tudi kazen ostrejša. Nekateri stariši kaznujejo svoje otroke z oštevanjem, zmerjanjem, s kletvijo, šibe pa se ne dotak¬ nejo; tako ravnanje je napačno, zakaj greh se ne more iz¬ gnati z grehom. — Da svojih otrok ne bodete preveč ka¬ znovali, kaznujte jih iz ljubezni in mirno, ne pa v jezi; zakaj sv. pismo pravi: „Jeza človekova ne dela pravice božje." (Jak. 1, 20.) Ako bodo otroci spoznali, da vam je ljubezen do njih potisnila šibo v roke, da jih kaznujete le zato, ker jim hočete dobro, bodo tudi kazen bolj voljno sprejeli in sklenili se poboljšati. Kadar kaznujete, ne smete gledati na osebo in enega zel6, drugega pa cel6 malo ali nič kazno¬ vati. Tudi vaš najljubši otrok, vaš srček, naj čuti šibo, kadar jo zasluži, in sicer ravnotako kakor drugi otroci, ako se je ravnotako pregrešil. Zelo nesprametno ravnajo tisti stariši, ki drug drugemu branijo otroke kaznovati. Oče hoče kaznovati včasi pored¬ nega otroka, mati pa ga skrije in potem očeta nalaže, da ne ve, kje se otrok nahaja; ali pa, če je oče začel že tepsti, ga prime za roko in mu skuša izviti šibo. Taka mati pač zasluži sama kazen, zakaj le razvaja otroka in mu vsiljuje misel, da je po nedolžnem kaznovan. Nespametno je tudi, če mati otroka, ki je bil od očeta kaznovan, začne gladiti, ga božati, mu praviti, kako je priden, oče pa hudoben, mu brisati solze, ali mu ponujati sladkarije, ker s tem podere, kar je oče s kaznijo sezidal. Se je vender že zgodilo, da je prinesel mali deček šibo očetu in mu rekel: „Prosim, oče, udarite me nekoliko!" ,,Zakaj pa? Saj zdaj nisi bil hudo¬ ben ?“ „Seveda ne“, odvrne deček, „ali če me vi nekoliko udarite, začnem prav glasno jokati, in potem me mati po¬ kličejo in mi dado sladkorja, da neham jokati. 1 ' Z v r š e t e k. V mestu Cezareji v mali Aziji sta živela dva pobožna zakonska, Bazilij in Emelija, ki sta imela deset otrok, izmed katerih je eden umrl kmalu po rojstvu. Ta krščanska za¬ konska sta že v zgodnji mladosti učila svoje otroke resnic svete vere, jih navajala k vsemu dobremu, jim vcepila velik strah pred grehom, ter jim z lepim krščanskim življenjem dajala dober vzgled. In kako obilno je bilo poplačano njuno Prizadevanje! Makrina, najstarejša hči, je umrla kot nuna v sluhu svetosti; trije sinovi, Bazilij, Gregorij in Peter so po- 288 stali škofje in imenitni cerkveni očetje; sv. cerkev jih časti kot svetnike. Pa tudi drugi otroci so prav lepo živeli, in ni dvomiti, da so tudi lepo umrli in se vzveličali. Vidite, kak sad prinaša dobra krščanska vzgoja. Tudi vi, krščanski stariši, izpolnjujte natančno vse dolžnosti do svojih otrok in vzgojujte jih tako, kakor ste slišali v današnjem krščanskem nauku, in dober sad ne bo izostal; zakaj, kar človek seje, to bode tudi žel. Amen. 91. Krščanski nauk. „Najlepša dedščina in največje bogastvo, ki se more otrokom zapustiti, je, da postanejo po dobri vzgoji pobožni kristijani", pravi sveti Karol Boromejski. Stariši vzgojujejo svoje otroke za pobožne kristijane, ako jih podučujejo v pravi veri in jih navajajo k vsemu dobremu, jih varujejo zapeljevanja in jim dajejo dober vzgled, jih svarijo in, ako treba, kaznujejo. Tega smo se učili v zadnjem krščanskem nauku. Ali imajo stariši še kakšno dolžnost do svojih otrok? Da, stariši imajo do svojih otrok dolžnost: 4. skrbeti tudi za njihovo časno srečo. Prva in najimenitnejša skrb starišev mora biti, da bodo otroci dosegli večno srečo, pa tudi njihove časne sreče ne smejo zanemarjati. Stariši morajo skrbeti otrokom za potrebno hrano. Koklja skrbi svojim piščetom za hrano, vrabec pre¬ živi svoje mladiče, dokler se sami ne morejo Ker si tudi otroci, zlasti v mlajših letih, ne morejo skrbeti za potrebni živež, rediti jih morajo stariši, in sicer jim morajo dajati dovolj hrane, da otroci ne bodo stradali, kar bi oviralo nji¬ hovo rast in jim škodovalo na zdravju. Pa tudi preveč jim ne smejo dajati jesti, jih ne siliti s preobilno hrano, ker je tudi to škodljivo, dela človeka lenega in ovira njegov du¬ ševni razvitek. Najbolj zdrava pijača za otroke kakor za odrasle ljudi, je voda. Vpijanljivih pijač, zlasti žganja, pa jim nikar ne dajati, ker je strup za otroke, za njihove telesne in duševne zmožnosti. — Vsakdo potrebuje obleke, da si pokriva svojo nagoto in ohranja primerno toploto, tako tudi 289 otrok. Paziti pa morajo stariši, da ne oblačijo otrok pre¬ toplo, jih preveč ne zavijajo, ker se s tem telo omehkuži, in potem mu škoduje vsaka mrzla sapica. Otroška obleka bodi preprosta in njihovemu stanu primerna. Ni potreba, da bi bili otroci zmerom oblečeni po najnovejši šegi in nališpani kakor kaka punčika, zakaj s tem se vsadi v srce otrokovo kal nečimernosti in spogledljivosti, kar .utegne imeti pozneje zle nasledke. — Stanovanje, kjer otroci prebivajo, naj bo zračno in suho; zato pa se morajo okna večkrat odpreti in soba prevetriti, da škodljivi sopari izpuhtijo, in se napolni hiša s čistim, zdravim vzduhom. Otroci, ki morajo prebivati v vlažnih, temnih in smradljivih sobah, začno hirati, in se ne morejo niti telesno niti duševno prav razvijati. — Stariši morajo skrbeti za zdravje svojih otrok, kar se zgodi, ako od otrok odvračajo vse, kar bi moglo škodovati njihovemu zdravju ali celo življenju. Kolikokrat se zgodi, da se kak otrok z nožem močno rani, da pade v kako mlako, kak ne- ograjen vodnjak, ali kako jamo in mora umreti žalostne smrti! Skrbite, krščanski stariši, da se ne bo kateri vaših otrok ponesrečil po vaši neprevidnosti in nepazljivosti. Ako pa kateri zboli, storite, kolikor je v vaših močeh, da zopet okreva. Za časno srečo svojih otrok skrbijo stariši, ako dadč svojega otroka učiti kaj koristnega, da si more pozneje sam kaj prislužiti; to je več vredno, kakor bogata dota, katero včasi stariši zapuste otrokom, kateri pa morebiti nič korist¬ nega in potrebnega ne znajo. Vender pa ne smejo stariši silili otroka v kak stan, do katerega nima poklica, ampak Pustijo naj mu, da si izbere stan, do katerega ima veselje, ako ima le zanj tudi potrebne zmožnosti, in ni nevaren dušnemu vzveličanju otrokovemu. Navadite, krščanski stariši, svoje otroke delati. »Človek je rojen za delo 44 , pravi sv. pismo, „in ptič za letanje. 44 (Job. 5, 7.) Stariši, ki svoje otroke zgodaj vadijo dela, bodo 'zredili iz njih delavne in koristne ude človeške družbe, otroci pa, ki se v mladosti navadijo pasti lenobo, jo bodo tudi pasli, kadar odrasejo ali pa bodo opravljali svoja dela samo površno in bodo človeški družbi na kvar. Da si taki °(roci, ki so navajeni le pohajkovati, ne bodo mogli prido¬ biti po poštenem potu toliko, v da bi živeli, je vsakomur jasno. Kaj bode iz takih otrok? Škof Slomšek pravi: „Lenega čaka strgan rokav, palica beraška, prazen bokal. 44 Vender 19 290 pa stariši ne smejo svojih otrok z delom preobkladati, ker bi jim to škodovalo, marveč opravljajo naj taka dela, ki so njihovi starosti in njihovim močem primerna. Tudi ne smejo otroci, ki še hodijo v šolo, zavoljo domačega dela zanemar¬ jati svojih šolskih dolžnostij, zakaj v takih slučajih je šola prva, potem šele delo. Tudi varčnosti je treba vaditi otroke, ker je tudi od nje zavisna njihova prihodnja sreča. Dovolj vzgledov imamo v vsakdanjem življenju, da so si otroci, ki so imeli le malo ali pa nobene dote, pridobili precejšnje premoženje, ker so se naučili od starišev prav obračati svoj zaslužek. Zopet drugi vzgledi pa nam kažejo, da so otroci bogatih starišev zatratili vse premoženje in prišli na beraško palico, ker se niso naučili varčevati. Ako pa pravim, da morate učiti otroke varčnosti, vas ob enem tudi svarim, da ne vzgojite iz njih skopuhov, kateri bolj ljubijo denar kakor Boga samega, in niti sebi, niti drugim ničesar ne privoščijo. Poučite jih, da ima denar le takrat pravo vrednost, ako se prav obrača; srca pa naj nikoli nanj ne navezujejo, zakaj s tistim mo¬ ramo ljubiti Boga. Slednjič naj skrbijo stariši za časno srečo svojih otrok s tem, da zapustijo svojim otrokom, če mogoče, kolikor toliko premoženja. Da jim bo pa to mogoče, naj bodo sami delavni. Delati mora vsakdo, saj je Bog to dolžnost naložil že Adamu, ko je bil še v raju. „Vzel je torej Gospod Bog človeka in ga postavil v raj veselja, da bi ga obdeloval in varoval." (I. Mojz. 2, 15.) Še bolj pridno kakor drugi ljudje pa morajo delati tisti, ki so si izbrali stan, v katerem jim ni skrbeti le zase, ampak tudi za druge, in taki so v prvi vrsti stariši. Ako torej stariši niso delavni, se pregreše zoper razločno zapoved božjo, ki naklada vsakemu človeku delo kot dolžnost, kakor tudi zoper svoje otroke, za katerih časno srečo jim je skrbeti. Pa ne le pridno delati je treba krščanskim starišem, marveč biti morajo tudi varčni, ako hočejo pripomagati svojim otrokom do časne sreče. Ali ravno v tem se pregreše mnogi z razsipnostjo. Oče morebiti po nepotrebnem zaje, zapije ali zaigra eno ali dve tretjini svo¬ jega zaslužka, doma pa sedi uboga žena s kopo malih otrok. Ta nima čevljev, drugi nima hlač, tretji je že ves raztrgan, kruha ni, soli je zmankalo, oče pa popiva pozno v noč, h 1 k° v se v potem privleče domov preklinjajoč in razgrajajoč, vrže ženi par krajcarjev, da bi oskrbela potrebno. Tak oče 291 je brezčuten oče, ki slabeje skrbi za svoje otroke, nego brezumne živali za svoje mladiče, in njemu pač veljajo besede sv. Pavla: „Kdor pa za svoje, zlasti za domače, nima skrbi, je vero zatajil in je hujši od nevernika (I. Tim. 5, 8 ) Enako kakor stariši morajo skrbeti za otroke namest¬ niki starišev, kakor na primer varihi, redniki in tem po¬ dobni. 418. Kakšno dolžnost imajo predstojniki do svojih podložnikov ? Predstojniki imajo do svojih podložnikov dolžnost, skrbeti zanje podobno, kakor skrbe stariši za svoje otroke. Kakor so stariši namestniki božji za svoje otroke, tako so predstojniki božji namestniki za svoje poldožnike, in prav zaraditega imajo predstojniki do svojih podložnikov starišem podobne dolžnosti Predstojniki morajo skrbeti za duše svojih podložnikov. V sedanjih časih, ko so ljudje tako vtopljeni v posvetnost, da skoraj popolnoma pozabljajo na večnost, pravi marisika- teri predstojnik: Kaj se jaz imam brigati za dušo svojega podložnika, da mi le s svojim telesom služi! Krščanski pred¬ stojniki! Podložniki so vaši služabniki, a biti morajo tudi zvesti služabniki božji; za to skrbeti je vaša dolžnost. Sveti apostol Pavel pravi podložnikom: „Bodite pokorni svojim prednikom in bodite jim podložni; zakaj oni čujejo kakor laki, kateri bodo za vaše duše dajali odgovor." (Hebr. 13, 17.) Te besede sv. Pavla, krščanski predstojniki, vam pri¬ čajo dovolj jasno, da vam mora biti na skrbi dušna blaginja vaših podložnikov, zakaj za vse grehe, katere store podlož¬ niki vsled gospodarjeve nebrižnosti in malomarnosti, katere bi bil mogel in moral zabraniti, pa jih je spregledal, bo ni o ral prav tako dajati odgovor, kakor bi jih bil stoiil on sam. Kako ostro bo ravnal Gospod s tistimi predstojniki, ki se ne brigajo za dušno vzveličanje svojih podložnikov pam zopet pove sv. Pavel, ko pravi: „Ako pa kdo za svoje, zlasti za domače, nima skrbi, je vero zatajil in je hujši od nevernika." (I. Tim. 5, 8.) Glejte zato, krščanski pred¬ stojniki, da bodo vaši podložniki dobri kristijani, da bodo 19 '» 292 redno zahajali k službi božji ob nedeljah in zapovedanih praznikih, opravljali vsakdanje molitve, prejemali vredno sv. zakramente itd. Ako bi vas tudi vaši podložniki vselej ne poslušali, storite vender svojo dolžnost, zakaj Bog vas ne bo vprašal, ali ste svoje podložnike poboljšali, marveč če ste se trudili jih poboljšati ali jih v dobrem ohraniti. Da bodo pa podložniki rajše izpolnjevali svoje krščanske dolžnosti, naj jim sveti njihov predstojnik z lepim vzgledom, ki mnogo več premore, kakor lepe besede. Kar se tiče telesa podložnikov in časne blaginje, naj predstojnik tudi za isto skrbi. Kdor hoče delati, mora imeti potrebno moč, moč pa mu daje živež in pijača. Kdor torej zahteva od svojega podložnika, da mu pridno dela, mu mora dajati tudi dovolj tečne in zdrave hrane, da ne onemore; „zakaj delavec je vreden svoje jedi“, pravi Kristus. (Mat. 10, 10.) Saj dajete tudi konju in volu jesti, da moreta vleči plug ali voz, kar pa privoščite živini, ne smete odrekati člo¬ veku. Kakor stariši svojih otrok, tako tudi predstojniki naj ne preobkladajo svojih poslov z delom, da si (Sir. 33, 29.) ne pokvarijo zdravja. Ako kateri podložnikov zboli, naj mu predstojnik preskrbi zdravnika in zdravila, in ako se je v njegovi službi postaral, naj gleda, da na stare dni ne bo zapuščen. — Podložniku je treba dajati tudi pravičnega pla¬ čila, to je takega plačila, ki je primerno njegovemu delu. Ako je delo bolj težko ali bolj nevarno, mora tudi plačilo biti večje. „Kdor ti kaj dela“, naročil je stari Tobija svo¬ jemu sinu, „mu brž daj plačilo, in plačilo tvojega najemnika naj nikdar ne zastaja pri tebi.“ (Tob. 4, 15.) Kristus pa pravi: „Delavec je vreden svojega plačila/ (Mat. 10, 7.) Hišni gospodar, o katerem nam poroča sv. evangelij, da je šel najemat delavcev v svoj vinograd, se je ž njimi pogodil, koliko jim hoče dati, in tistim, katere je pozneje najel, j e dejal: „Kar bo prav, vam bom dal." (Mat. 20, 4.) Tega hiš¬ nega gospodarja naj bi posnemali vsi krščanski gospodarji in naj bi se ogibali skrbno vnobovpijočega greha: „Delavcem in najemnikom zaslužek zadrževati ali utrgovati/ O takih gospodarjih, ki plačilo delavcem in najemnikom zadržujejo ali utrgavajo, piše sv. Jakob: „Glejte zdaj, bogatinci! jokajte in tulite zavoljo svojih nadlog, ki bodo prišle nad vas . . • Glejte, plačilo, ki ste je utrgali delavcem, kateri so poželi vaše polje, vpije; in njih vpitje je prišlo do ušes Gospoda vojskinih trum/ (Jak. 5, 1. 4.) — Predstojniki naj ravnajo 293 s svojimi podložniki pravično in ljubeznivo. „Ne žali hlapca, ki zvesto dela, tudi ne najemnika, kateri je tebi vdan", (Sir. 7, 22.) govori modri Sirah, in: „Ako imaš zvestega hlapca, ti bodi tako ljub, kakor si sam sebi; ravnaj ž njim, kakor z bratom . . . Ako ga po krivičnem grdo imaš, ti bo ubežal.“ (Sir. 30, 31. 32.) Sv. Pavel pa opominja: »Gospodarji! sto¬ rite hlapcem, kar je pravično in prav, ker veste, da imate tudi vi Gospoda v nebesih." (Kol 4, 1.) Ako se podložnik v čem pregreši — kdo se ne pregreši, ko smo tako slabi? — ga je pač treba posvariti, a zgodi naj se tako, kakor pravi sv. Pavel: »Bratje! ako je kdo od kakega greha prenagljen, takega vi, ki ste duhovni, poučite v duhu krat¬ kosti; in glej sam nase, da ne boš tudi ti skušan. Drug dru¬ gega bremena nositi, in tako boste dopolnili Kristusovo po¬ stavo “ (Gal. 6, 1. 2.) „Ako gospodar in gospodinja", piše sv. Hijeronim, „tako vladata svoje posle, da bodo v njiju bolj spoznavali očeta in mater, kakor pa svoja zapovednika, bodo posli natančneje izpolnjevali svoje dolžnosti; zakaj pokorščina iz ljubezni je boljša od pokorščine iz strahu." Znane so tudi besede sv. Frančiška Salezija, da se z betvico medu več muh vlovi, kakor s celim sodom kisa. 419. Kakšno dolžnost ima gosposka do svojih podložnikov ? Gosposka im a, (lo svojih podložnikov dol¬ žnost, hraniti jih v pravi veri, ravnati ž njimi, kakor veleva pravo in pravica, in sploh po¬ speševati njihovo srečo. Sv. Pavel pravi, da je oblast ,,božja služabnica tebi k dobremu “ (Rimlj. 13, 4.) Deželska gosposka je od Boga pred vsem zato postavljena, da pospešuje časno srečo svojih podložnikov, vender kadar je treba, mora pospeševati tudi njihovo večno srečo. To se zgodi, ako brani gosposka pod¬ ložnikom največje in najboljše blago, pravo vero. To pa stori deželska gosposka, ako podpira sv. cerkev, ki je^ usta¬ novljena od Jezusa Kristusa, da vodi vse ljudi k večnemu v zveličanju, ako njena prava, njeno lastnino, njene predstoj¬ nike in služabnike zoper silo in krivico brani, ako odstranja tiste zadržke, ki ovirajo njeno delovanje, ako vsem pravo- 294 vernim kristijanom pusti popolno prostost, da po naukih in zapovedih sv. cerkve žive Tudi iz hvaležnosti in sebi v prid naj deželska gosposka brani sv. vero in sv. cerkev, ker jej od cerkve prihaja jako mnogo dobrot. — Vsak pod¬ ložnik ima do gosposke dolžnosti, ima pa tudi svoja prava in svoje pravice. Zaraditega sme in more zahtevati od go¬ sposke, da ravna ž njim pravično, da ravna ž njim tako, kakor zahtevajo postave, da mu varuje njegova prava, in ga brani proti tistim, ki ga hočejo oškodovati na premo¬ ženju, poštenju ali kakorkoli. Kadar gosposke razsojajo med podložniki, se ne smejo nikdar ozirati na osebe, ampak le na pravico; se ne smejo nikdar dati podkupiti, da bi enemu na ljubo kršile pravice drugega. Se dandanašnji velja, kar je rekel judovski kralj Jozafat sodnikom: „ Glejte, kaj delate: zakaj vi ne sklepate človeške sodbe, ampak Gospodovo; in karkoli sodite, se bo na vas po vrače valo. Strah Gospodov bodi z vami, in delajte vse s skrbjo; zakaj pri Gospodu, našem Bogu, ni krivice, tudi ne oziranja na osebe, tudi ne želje po darovih.“ (II. Kron. 19, 6. 7.) — Gosposke morajo si sploh prizadevati, da pospešujejo srečo svojih podlož¬ nikov, ako bi tudi njihova lastna blaginja zaraditega škodo trpela, zakaj obča blaginja podložnikov ima prednost pred blaginjo posameznih gosposk, in ker niso podložniki zaradi gosposke, ampak gosposka je zaradi podložnikov. Zato ži¬ vijo podložniki pod oblastjo gosposke, da bi z njeno po¬ močjo dosegli to, kar sami doseči ne morejo Tako go¬ sposko, kateri je na skrbi obča blaginja podložnikov, ne pa lastni njen dobiček, bodo podložniki spoštovali, ljubili in ubogali. Z v r š e t e k. Kakor ste iz zadnjih dveh krščanskih naukov spoznali, krščanski poslušavci, naklada četrta božja zapoved zelo ime¬ nitne dolžnosti starišem, predstojnikom in gosposki. Kakor morajo otroci in podložniki natančno izpolnjevati dolžnosti, katere jim nalaga četrta božja zapoved, tako jih morajo iz¬ polnjevati tudi stariši, predstojniki in gosposke. Vsi ti naj gi vzamejo k srcu besede sv. Pavla, ki pravi: „Ako pa kdo za svoje, in zlasti za domače, nima skrbi, je vero za¬ tajil in je hujši od nevernika", (I. Tim. 5. 8.) vsi ti naj storč podložnikom, kar je pravično in prav, ker vedo, da 295 imajo tudi oni Gospoda v nebesih, kateri bo terjal od njih še ostrejši račun, kakor od podložnikov, zakaj „komur se je veliko izročilo, se bo tudi veliko od njega zahtevalo.“ Amen. 92. Krščanski nauk. Četrta božja zapoved, med zapovedmi, ki obsegajo dolž¬ nosti do bližnjika, prva — razlaga nam, kakšne dolžnosti imajo otroci do svojih starišev, in stariši do svojih otrok, podložniki do svojih predstojnikov in gosposk ter predstoj¬ niki in gosposke do svojih podložnikov. Ta zapoved obsega torej nekatere posebne dolžnosti, katere imamo le do onih ljudij, ki so nam kakršnikoli predstojniki, nastopnih šest zapovedij pa razlaga dolžnosti, ki jih imamo brez izjeme do vseh ljudij sploh. Peta božja zapoved. 420. Kako se glasi peta božja zapoved? Peta božja zapoved se glasi: e ubijaj.“ Med vsemi časnimi dobrotami na svetu je najboljše življenje, zakaj enkrat izgubljeno se ne more nikoli in nikakor več pridobiti. Za telesno življenje človek vse žrtvuje. „Vse, kar človek ima, bo dal za svoje življenje. 11 (Job. 2, 4.) Se dražje kakor telesno življenje, je nadnaravno življenje duše. Ker je dušno in telesno življenje tolike cene, zavaroval je je Bog s posebno zapovedjo, rekoč: Ne ubijaj! 421. Kaj prepoveduje peta bo&ja zapoved? Peta božja zapoved prepoveduje, sebi ali bližnjemu škodovati na duši ali na telesu. Krščanska ljubezen nam veleva, da moramo ljubiti samega sebe in bližnjega zavoljo Boga. Samega sebe ljubimo, ako skrbimo za svoje telo, a še bolj za svojo dušo, in prav ta ko ljubimo bližnjega, kadar pred vsem skrbimo za njegovo 296 dušo in kolikor nam je mogoče, tudi za njegovo telo. Kdor pa škoduje sebi ali bližnjemu na duši ali na telesu kakor¬ koli, greši zoper krščansko ljubezen do samega sebe in do bližnjega, in to prepoveduje peta božja zapoved. Sebi ško duje na duši vsakdo, ki greši. „Kateri pa greh in hudobijo delajo, so sovražniki svoje duše“, je rekel nadangelj Rafael. (Tob. 12, 10.) Svoji duši zlasti škoduje, kdor smrtno greši, zakaj s smrtnim grehom izgubi duša svoje nadnaravno živ¬ ljenje, to je posvečujočo milost božjo, ter si zasluži večno smrt. „Duša, ki greh stori, naj umrje", pravi Gospod. (Eceh. 18, 4.) V skrivnem razodetju sv. Janeza pa pravi Gospod o grešniku: „Vem tvoja dela; imč imaš, da živiš, pa si mrtev", (Skriv. raz. 3, 1.) mrtev za nebesa. Pa tudi z malim grehom se škoduje duši, zakaj, čeprav nas mali grehi ne oropajo posvečujoče milosti božje, vender nam vzamejo mnogo dejan¬ skih milostij, ki bi nam jih sicer Bog podelil, nam nakop¬ ljejo mnogo kaznij ter nas sčasoma zapeljejo v smrtne grehe. „Kdor je v malem nezvest, bo nezvest tudi v velikem 1 ', pravi Jezus. (Luk. 16, 10.) „Kakor bolezen nadeluje pot smrti", pravi pobožni Ludovik Granaški, „tako nadelujejo mali grehi pot velikim grehom", in s tem večnej smrti." Ker nam peta božja zapoved prepoveduje škodovati sebi na duši, na duši pa nam škoduje vsak greh, smemo reči, da nam peta božja zapoved prepoveduje vsak greh, naj si bo velik ali mal. 422. Kdo škoduje sebi na telesu? Sebi škoduje na telesu, kdor samega sebe umori ali si krajša življenje ali je brez potrebe postavlja v nevarnost. Kdor sam konča svoje življenje na kakršnikoli način, stori samomor. Kdor vedoma in prostovoljno umori samega sebe ali tudi samo skuša se usmrtiti, stori grozno veliko pregreho. Kdor pa samega sebe umori v blaznosti, v zme¬ denosti, nima greha, ker se ne umori vedoma in prostovoljno, ako le ni sam zakrivil svojo zmedenost, n. pr. s pijance; vanjem. Samega sebe je prostovoljno umoril izraelski kralj Savel. Ko je bil premagan in od sovražnikov hudo stiskan ter obkoljen od raznih stranij, „je zagrabil meč ter se i e nanj nasadil." (I. Kralj. 31, 4.) Samega sebe je prostovoljno 297 umoril izdajavec Jezusov, Judež Iškarijot. Ko je videl, „da je Jezus obsojen, se je skesal, in je nazaj prinesel trideset srebrnikov velikim duhovnikom in starešinam, rekoč: ,,Grešil sem, ker sem izdal nedolžno kri. Oni pa so rekli: Kaj je nam mar, ti glej! In je vrgel od sebe srebrnike v templu, se je vrnil, ter je šel in se z vrvjo obesil.“ (Mat. 27, 3—5.) Samomorivcev je zlasti v novejših časih zelo veliko. Sebi škoduje na telesu, kdor si krajša življenje ali si na zdravju tako škoduje, da mora pred časom umreti. Ljudje si krajšajo življenje s požrešnostjo. „Zavoljo pijanosti jih je že veliko pomrlo; kdor pa je trezen, si daljša življenje", pravi sv pismo (Sir. 37, 34.); zdravniki ter lastna skušnja nam potrjuje to resnico. — Tudi z nečistostjo si nakopavajo mnogi hude bolezni in si kopljejo zgodnji grob. „Kdor se drži nečistnic, je hudoben; gnjiloba in črvi se ga bodo pola¬ stili, ... in vržena bo njegova duša iz števila živih." (Sir. 19, 3.) Ta ostudna pregreha slabi telo in je mati mnogoterih nagnusnih boleznij ter grobarica mnogih ljudij. — Življenje se krajša s hudo jezo, nezmerno žalostjo in sploh z vsemi strastmi, ki razburjajo človeka. „Žalost“, pravi sv. pismo, ,,jih je veliko umorila in ona nič ne pomaga. Nevoščljivost in jeza dni krajšate, in skrbi pripeljejo starost pred časom." (Sir. 30, 25, 26.) — Mnogi si pokvarijo zdravje, ako raz¬ greti pijejo, preveč plešejo, letajo, se preveč zadrgujejo, kakor ženske, se pri delu preveč natvezujejo. Tudi taki se pregrešijo, ki v bolezni iz svojeglavnosti ali tudi iz skoposti nočejo poklicati zdravnika, niti si kupiti zdravil, ker zame¬ tujejo od Boga odločene pripomočke ozdravljenja. Sebi škoduje na telesu, kdor se brez potrebe postavlja v nevarnost, recimo iz lahkomišljenosti, iz baharije ali iz kakega drugega nespametnega vzroka. Koliko se jih pone¬ sreči pri kopanju, pri železnicah, ker so premalo previdni, Mi ob hudi uri, ako gredo vedrit pod drevesa, koliko se j'h ponesreči, kadar plezajo na visoka gorovja itd ! Kjer so nalezljive bolezni, naj se tisti, ki nimajo pri bolniku ničesar opraviti, ogibljejo njegovega bivališča, da si ne nalezejo bolezni in da ne okužijo tudi še drugih Na telesu si tudi škoduje, kdor si sam pohabi lahko- mišljeno svoje telo ali kak telesni ud iz kakršnegakoli vzroka, zakaj gospodarji čez naše telo in njegove ude nismo mi sami, marveč Bog, ki nas je ustvaril. Vsi udje od naj- ' e čjega do najmanjšega imajo svoj namen in so potrebni, 298 ali vsaj koristni Le tedaj bi bilo dovoljeno si dati odrezati kak ud, ako bi bilo to potrebno, da se reši življenje Tudi je dovoljeno, da, mnogokrat celo potrebno, da postavimo svoje zdravje ali cel6 življenje v nevarnost, ako namreč to zahteva čast božja, obči blagor, dolžnost stanu, recimo: zdravniki, duhovniki ob času kužnih bolezni), vojaki v vojski itd. 423. Kako greši, kdor umori samega sebe? Kdor umori samega sebe, silno liudo greši: 1. zoper Boga, ki je edini gospodar živ¬ ljenja in smrti. Bog je začetnik našega življenja, on je ohranjuje, on ima pravico je končati, kadar se njemu primerno zdi. »Glejte,... da ni drugega Boga razven mene; jaz umorim in jaz oživim “ (V. Mojz. 32, 39.) Samomorivec pa si sam prisvaja pravico čez življenje in smrt, on konča svoje živ¬ ljenje pred • tistim časom, ki mu ga je Bog odločil, sega torej v pravice božje; on zaničljivo zavrže najboljše, kar ima od Boga na tem svetu — življenje. Vsaka živa stvar se veseli življenja in se brani proti onemu, ki jej je hoče vzeti ali poškodovati, le človek postane svoj lastni krvnik- Bog je človeka postavil na svet, da bi njega častil, njemu služil in se tako večno vzveličal, samomorivec pa prepreči od Boga mu odločeni namen življenja. Ali torej ne sega v pravice božje? Samomorivec pa ne greši le silno hudo zoper Boga, ampak tudi: 2. zoper svojo dušo, katero pahne v večno pogubljenje. Vsak, še tolik grešnik ima še upanje, da se bo spo¬ koril in ušel večnemu pogubljenju, le samomorivec si sam zapre vrata do sv. nebes; zakaj on stori silno krivico Bogu, ker si konča življenje, katerega gospodar je edino Bog, on oropa Boga njemu dolžne časti in službe, in v tistem tre- notku, ko se umori, vzame samemu sebi čas spokoriti se in si zaslužiti nebesa; on pride pred večnega sodnika obložen 299 s strašno pregreho samomora in morda še z mnogimi dru¬ gimi velikimi grehi, za katere se ni spokoril. Li ne bo samo- morivčev delež večno pogubljenje? „Bolje bi mu bilo, da bi ne bil rojen tisti človek.“ (Mat. 26, 24.) Kdor umori samega sebe, silno hudo greši: 3. zoper druge ljudi, katerim daje slab vzgled ter jim napravlja žalost in škodo. Vsakdo je dolžen dajati drugemu dober vzgled ter s tem pospeševati njegovo dušno blaginjo, a kdor samega sebe umori, daje drugim slab vzgled, zakaj on se morebiti umori, da bi se odtegnil ltakej posvetnej kazni, on se umori, da bi se otresel nadležnih dolžnostij, katere mu naklada njegov stan, da bi se iznebil kake nadloge; vse to je drugim v pohujšanje. Kdor samega sebe umori, napravlja žalost sta- rišem, bratom in sestram, sorodnikom, znancem in prijateljem, ženi in otrokom. Ali ni žalostno, ako si morajo ostali reči: Nikdar več ne bomo videli svojega očeta, svojega brata, svoje matere; vekomaj bomo ločeni od njega ? Napravlja pa tudi samomorivec drugim škodo. Morebiti je bil komu kaj dolžen; kdo bo plačal njegov dolg? Morebiti je imel povr¬ niti tuje blago; kdo je povrne? Morebiti je imel skrbeti za onemogle štariše, za ženo in nedorasle otroke; kdo bo sedaj zanje skrbel? In li ni tudi za domače velika sramota, ako si morajo reči: Naših eden se je sam umoril? Ako se vprašamo, kaj pripravi človeka do tega, da umori samega sebe, moramo navesti več vzrokov. Mnogokrat je samomora kriva nevera. Kateri nimajo vero v Boga, v večnost in neumrjočnost duše, in menijo, da je s smrtjo vse Pri kraju, nimajo ničesar, kar bi jih zadrževalo od samo¬ mora, ako se jim življenje pristudi in zdi pretežavno — Drugi vzroki so nebrzdane strasti, kakor: žaljeni ponos in napuh, ljubosumnost, igroželjnost, zlasti pa nečistovanje in Pijančevanje, ki oslabi človekovega duha, ga poživini in mu vzame veselje do življenja, ker je zatratil vse premoženje in zdravje. Revščine in drugih nadlog tak človek ne zna pre¬ našati, zato pa misli, da bo s samomorom vsemu temu ušel. ~~ Dostikrat pa je vzrok samomoru obup, kakor pri Judežu Iškarijotu, malosrčnost zavoljo sramotnih hudodelstev in strah Pred kaznimi svetne pravice. S tem, da se samomorivci hočejo 300 odtegniti svetni sramoti in svetni pravici, pa si nakopljejo večno sramoto in se izročijo večni pravici Ker so razne pregrehe največkrat krive, da človek samega sebe umori, nas to uči, kako skrbno se je treba ogibati greha, posebno pa nevere, obupa in takih pregreh, iz katerih se rada izcimi nevera in obupnost. 424. Kdo škoduje bližnjemu na telesu? Bližnjemu škoduje na telesu, kdor ga po krivici umori ali rani, ali ga žali in trdo ž njim ravna ter mu s tem krajša življenje. Kdor drugega na kakršnikoli način umori, bodisi da ga ubije, ustreli, zakolje, zastrupi, zaduši itd. je morivec, ako stori to vedoma, prostovoljno in premišljeno. Tak mo¬ rivec je bil Kajn. Kdor pa drugemu vedoma, prostovoljno, toda nepremišljeno vzame življenje, n. pr. v jezi, je ubijavec. Morivec pa ni samo tisti, ki sam umori koga drugega, ampak tudi tisti, ki zapove ali svetuje kaj takega. David, ki je zapo¬ vedal svojemu vojskovodju Joabu, da naj postavi Urija v predno vrsto med bojevnike, da bo umorjen, se je ravno tako pregrešil, kakor če bi ga bil sam umoril. Veliki duhovni in pismarji, ki so Jezusa po krivem tožili Pilatu, so ravno tako njegovi morivci, kakor vojaki, ki so ga križali. Tudi zdrav¬ niki se utegnejo smrtno pregrešiti zoper telesno življenje svojega bližnjika, ako je namreč njihova nevednost, nepre¬ vidnost ali brezskrbnost kriva bolnikove smrti. Pregreše pa se zoper telo bližnjikovo tudi tisti, ki mu v smrtni ali skrajni sili ne prihite na pomoč, četudi bi lahko. Umor je strašna, vnebovpijoča pregreha. „Kaj si storil?' zaklical je Gospod bratomorivcu Kajnu. „Glas krvi tvojega brata vpije z zemlje do mene.“ (L Mojz. 4, 10.) In zakaj je ta greh tako grozen, da se že stresemo, ako samo slišimo besedo umor? Zato, ker se morivec pregreši zoper Boga, ki človeku življenje da in ima tudi edini pravico mu j e vzeti. Morivec stori najhujšo krivico svojemu bližnjiku, ker mu vzame najdražje in najboljše življenje. Tatvina, goljufija, obrekovanje in druge krivice se dado še kako popraviti, četudi popolnoma ne, a mrtvega v trupla ne more nobena člo¬ veška moč obuditi v življenje. Če je umorjenec v smrtnem grehu, vzame mu morivec s časnim življenjem vred tudi 301 večno in ga pahne v večno pogubo. — Morivec silno hudo greši zoper umorjenčeve sorodnike in zoper vso človeško družbo. Mnogokrat vzame nedoraslim otrokom očeta in red¬ nika, starišem edino podporo na stara leta. Vse solze, ki se pretakajo zaradi tega, vse pomanjkanje, ki se zaradi tega mora trpeti, in druge hude nasledke ima morivec na svoji vesti. — Ker je umor tako grozen greh, ni se nam čuditi, ako je Bog sam zapovedal morivce s smrtjo kaznovati. »Kdorkoli bo človeško kri prelil, njega kri bo prelita; zakaj po božji podobi je ustvarjen človek." (I. Mojz. 9, 6) Država kaznuje umor navadno s smrtjo, ali pa večletno, dostikrat dosmrtno ječo. Pa četudi morivec uide svetni pravici, vender ni na tem svetu brez vse kazni. Kakor je Kajna vest tako hudo pekla, da je ves obupan zaklical: „Moja pregreha je prevelika, kakor da bi zaslužil odpuščenje.“ (I. Mojz. 4, 13.), tako tudi morivca med vsemi pregrehami umor najhujše peče in mu ne da pokoja noč in dan; morivec nosi rabelja v svojem srcu. Na Nizozemskem je prosil neki delavec svo¬ jega predstojnika, naj ga da zapreti in sodniji izročiti. Pred sodnikom izpove, da je pred 12 leti umoril svojega tovariša. „Komaj sem storil to hudodelstvo, začela me je vest peči; ni mi bilo mogoče tega prenašati, tudi delati nisem mogel. Bežal sem iz tega kraja, in ker nisem našel nikjer miru in pokoja, sem stopil na barko in se odpeljal v Indijo, kjer sem stopil v vojaško službo. Pa tudi tukaj me je noč in dan preganjala umorjenčeva podoba, in ko sem bil iz službe izpuščen, me je neka nepremagljiva sila gnala nazaj v ta kraj, da bi pred sodnijo olajšal svojo vest. Naložite mi kazen, kakršno zahteva postava, in ako me tudi obsodite k smrti, bo vendar ta kazen lažja od muk, ki sem jih 12 let trpel noč in dan.“ Da, marsikateri morivec je v nesrečni za¬ slepljenosti umoril še samega sebe, ker se mu je zdelo ne mogoče še dalje prenašati pekočo vest Da čaka morivca, ako se resnično ne spokori in ne popravi, kolikor mu je mogoče, storjene krivice, tudi večna poguba, je vsakemu jasno, saj je umor eden največjih smrtnih grehov. „Ubijavci“, Piše sv. Janez, „bodo imeli svoj del v gorečem, ognjenem 'n žveplenem jezeru, kar je druga smrt." (Skriv. raz. 21, 8.) Ali ni torej nikdar dovoljeno umoriti kakega človeka ? Po krivici ne, a včasih je to potrebno. Tako ima državna oblast pravico koga k smrti obsoditi, in sicer od Boga sa- me ga. »Kdorkoli bo človeško kri prelil, njega kri bo prelita." 302 (I. Mojz, 9 , 6.) O oblasti piše sv. Pavel: „Ne nosi zastonj meča. Zakaj božja služabnica je maščevavka k strahovanju tistega, ki dela hudo." (Rimlj. 13, 4.) — Umoriti je dovo¬ ljeno sovražnika v vojski, kadar je treba braniti domovino, in kadar je kdo primoran braniti samega sebe, pa se dru¬ gače ubraniti ne more, kakor če napadovavca umori. Ako pa se more drugače ubraniti, postavim, da zbeži, da kliče j na pomoč, da napadovaveu izvije orožje ali pa ga toliko rani, da mu več ne more škodovati, ga ne sme umoriti. Prisiljena samoobramba je dovoljena, ker ima vsakdo pra¬ vico in dolžnost, braniti in ohraniti svoje življenje, dokler mu je mogoče, in ker nismo dolžni bolj ljubiti svojega bliž- njika, kakor same sebe, in ker je tak krivičen napadavec podoben divji zveri, zoper katero se je treba braniti. Bližnjemu škoduje na telesu, kdor ga po krivici rani. Stariši in vzgojitelji imajo sicer pravico poredne in uporne otroke kaznovati, saj pravi sv. pismo: „Ti ga boš (otroka) udaril s šibo, njegovo dušo pa boš rešil pekla,“ (Preg. 23, 14.) vender toliko jih ne smejo kaznovati, da bi jih ranili, ali jim škodovali na zdravju, drugi ljudje pa nimajo pravice bližnjega kaznovati, še manj pa raniti, ker ima vsakdo pra¬ vico ostati nepoškodovan. Hudo se torej pregreši, kdor na drugega preži, ga nabije ter razmesari, da skorej na pol mrtev obleži. Tako ravnanje ni človeško, ampak je zverinsko, zakaj zverina se med seboj kolje; še manj pa je krščansko. Kolikokrat pride od takega pretepa do uboja! Pa če se tudi to ne zgodi, dobi vender marsikateri toliko, da ima za vse življenje pokoro. Bližnjemu škoduje na telesu, kdor ga žali, bodisi z besedami, bodisi z grdim vedenjem. Mnogi otroci, ki se svojim starišem besedujejo, jim dajejo priimke, jih zmerjajo, so jim nepokorni, jim napravljajo sramoto, žalijo svoje sta- riše, jim ogrenijo življenje, ter so krivi, da si stariši želijo smrti in da res tudi pred časom umrjejo. Take sinove in hčere čaka pred Bogom težka odgovornost, ker krajšajo svojim največjim dobrotnikom življenje. — Na telesu tudi škoduje, kdor z bližnjim trdo ravna. Tako se večkrat zgodi, da trdo ravnajo stariši s svojimi otroci, gospodarji s svo¬ jimi posli, ker jim nalagajo pretežka dela, jim ne privoščijo potrebnega počitka, jim ne dadd dovolj in tečne hrane. Grdo ravnajo dostikrat otroci s svojimi stariši, ki so na prevžitku, ker jim ne dado izgovorjenega prevžitka, se su- 303 rovo vedejo proti njim, jih morebiti silijo k delom, ki so starišem pretežka. Grdo ravnanje škoduje telesu, kar pa škoduje telesu, krajša življenje. Zvršetek. „Nihče izmed nas ne živi sebi, in nihče ne umrje sebi. Zakaj če živimo, Gospodu živimo, če umrjemo> Gospodu umrjemo. Ali tedaj živimo ali umrjemo, Gospodovi smo. (Rimlj. 14, 7. 8) Bog je edini Gospod čez življenje in smrt, on ima torej določiti, kako dolgo naj kdo živi. Ne segajmo nikdar v pravice božje, ne s tem, da škodujemo na telesu sebi; ne s tem, da škodujemo na telesu svojemu bližnjiku. Da pa se bomo lažje ogibali grehov, ki jih prepoveduje peta božja zapoved, brzdajmo svoje grešne strasti, ki zava¬ jajo v take grehe in imejmo pravo krščansko ljubezen do samega sebe in do svojega bližnjika. „Ljubezen je potrpež¬ ljiva, je dobrotljiva ... se ne da razdražiti, ne misli hudega.“ (I. Kor. 13, 4.) Amen. 93. Krščanski nauk. Peta božja zapoved prepoveduje, sebi ali bližnjemu ško¬ dovati na duši ali na telesu. Sebi škoduje na telesu, kdor samega sebe umori, ali si krajša življenje ali je brez potrebe postavlja v nevarnost. Bližnjemu škoduje na telesu, kdor ga po krivici umori ali rani, ali ga žali in trdo ž njim ravna ter mu s tem krajša življenje. Vse torej, kar utegne škodo¬ vati nam ali našemu bližnjemu, je prepovedano v peti božji zapovedi. 425. Ali je v je ti bošji zapovedi prepovedan tudi dvoboj ? V peti božji zapovedi je prepovedan tudi dvoboj ali dogovorjeni boj med dvema osebama, ker se pri takem dvoboju navadno kdo rani in večkrat celo umori. Dvoboj ima svoje ime odtod, ker se dva med seboj bo¬ jujeta. Ako se dva v razjarjenosti spopadeta, kakor se pri 304 pijancih dogaja, se sicer tudi dva bojujeta, vender to ni dvo¬ boj v tem pomenu, kakor je v katekizmu označen. Dvoboj, o katerem govori katekizem, se imenuje tudi dogovorjeni boj med dvema osebama, ker se osebi, ki se spuščate v tak boj, zmenite ali dogovorite, kedaj, kje in s kakim orožjem se bodete bojevali. Ako izmed dveh sovražnih vojsk izbere vsaka enega bojevnika, da se namestu nju med seboj voj¬ skujeta, da bi se zabranilo nepotrebno prelivanje krvi, je tak dvoboj dovoljen, vendar vsigdar je prepovedan dvoboj, kakršen je dandanes v navadi, žal, tudi pri olikanih ljudeh. Ako se ta ali oni čuti razžaljenega na svoji časti, pozove svojega razžaljivca na dvoboj in ga skuša na dogovorjenem kraju, o dogovorjenem času in z dogovorjenim orožjem ugo¬ nobiti ali pa vsaj težko raniti, njegov razžaljivec pa ravno- tako njega. Ker se pri takem dvoboju navadno kdo rani in večkrat celo umori, kar se lahko zgodi tudi obema bojev¬ nikoma, je sv cerkev tak dvoboj strogo prepovedala. Dvo- bojevnik stori dvojen greh, zakaj on ima namen raniti ali umoriti svojega nasprotnika, ob enem pa samega sebe po¬ stavlja v smrtno nevarnost. Nobeden katoličan zaraditega ne sme sprejeti dvoboja, ko bi ga tudi vsled tega imeli za strahopetneža, ali ko bi tudi vsled tega izgubil kako časno službo. Sploh pa se čast, ki se je komu vzela, ne da po¬ praviti z orožjem, zakaj na ta način bi bil tisti, ki zna naj¬ bolje sukati orožje, tudi naj večje časti vreden, dasi tudi je nič¬ vrednež. Ako se je komu vzela čast, naj si išče pravice pri sodnijski gosposki, še bolje pa je, ako svojemu razžalivcu iz srca odpusti, kakor je storil božji Vzveličar, sv. Stefan in premnogi drugi svetniki, in imel bo zasluženje pri Bogu. Samomor in dvoboj sveta cerkev strogo kaznuje. 426. Kako kaznuje sveta cerkev samomor in dvoboj? Sveta cerkev kaznuje samomor in dvoboj s tem, da krivim te pregrehe odreka cerkveni pogreb; dvoboj še posebej s tem, da izobčujo vse udeležence iz cerkvenega občestva. Ker je samomor silno grozna pregreha, prepovedala je sveta cerkev pokopavati samomorivce v posvečeno zemljo, 305 da bi imeli verniki toliko večji stud in strah pred tako groznim dejanjem Ako pa se iz posebnih vzrokov vendar sme kak samomorivec pokopati v posvečeno zemljo, ne sme se pokopati slovesno. Ravno tako se ne smejo cerkveno pokopavati tisti, ki so padli v dvoboju, če bi tudi ne umrli precej v dvoboju in bi še pred smrtjo se kesali svojega dejanja in prejeli sveto odvezo. Dvoboj kaznuje cerkev še posebej s tem, da izobčuje vse udeležence iz cerkvenega občestva, torej tistega, ki koga pozove na dvoboj, tistega, ki sprejme dvoboj, da, tudi priče in cel6 tiste, ki prostovoljno gledajo dvoboj, ker ga s tem takorekoč odobravajo in častijo (Pij IX. 12. oktobra 1869.) 427. Ali se zoper peto bošjo zapoved greši samo z dejanjem? Zoper peto božjo zapoved se ne greši samo z dejanjem, temveč tudi s sovraštvom in ne¬ voščljivostjo, z jezo in sumnivostjo, z zmer¬ janjem in preklinjevanjem, sploh z vsem, kar more škodovati nam ali bližnjemu. Enako greši zoper peto božjo zapoved, kdor iz čmer- nosti ali obupnosti sebi ali drugim smrt želi. Kdor samega sebe umori ali se rani, kdor umori, rani svojega bližnjega, ali grdo ž njim ravna, greši z dejanjem zoper peto božjo zapoved. Vse to prepoveduje ta zapoved, kakor smo že slišali. Ona pa ne prepoveduje samo tega, ampak tudi vse, iz česar taka dejanja izvirajo, ali kar zapelje v (aka dejanja. V dejanja zoper peto božjo zapoved zapelje človeka zlasti sovraštvo in nevoščljivost. Sovraštvo je na¬ sprotno ljubezni, zakaj kakor tisti, ki bližnjega ljubi, njemu D dobro želi in mu po svojih močeh dobro storiti skuša, tako nasprotno oni, ki bližnjega sovraži, istemu hudo želi, se veseli, ako se mu hudo godi, in mu tudi hudo storiti skuša. Sovraštvo zapelje človeka h grozovitim in nečloveškim dejanjem, zlasti k umoru. Zato pravi po pravici sv. Janez: »Vsak, kdor sovraži svojega brata, je ubijavec.“ (I. Jan. 3,15.) Sv. Hijeronim razlaga te besede takole: „Ker uboj dostikrat lz vira iz sovraštva, zato je tisti, ki koga sovraži, četudi ga ni z mečem prebodel, vender v duhu njegov ubijavec.“ 20 306 (Ep. ad Čast.) Tudi nevoščljivost je zoper peto božjo zapoved, zakaj nevoščljivec je žalosten zaradi kake prednosti ali do¬ brote svojega bližnjega, ker noče, da bi mu bil ta enak ali celo več kakor on, in iz nje se izcimi sovraštvo do bližnjega, iz nje izvira veselje, če se mu slabo, žalost, če se mu dobro godi. Koliko hudega napravi sovraštvo in nevoščljivost, nam dovolj jasno priča sv. pismo. Hudobni duh, katerega Jezus imenuje „ubijavca od začetka,“ je iz sovraštva in nevoščlji¬ vosti zapeljal naše prve stariše in zakrivil njuno telesno in dušno smrt. „Po nevoščljivosti hudobnega duha je smrt prišla na svet.“ (Modr. 2, 24.) Kajn je bil nevoščljiv, ker se je Gospod ozrl na Abela in na njegove dari, na „Kajna in njegove dari pa se ni ozrl; in Kajn se je silno raz¬ srdil in obraz mu je upadel." (I. Mojz. 4.) Dasiravno ga je Gospod ljubeznivo posvaril je vender Kajn iz sovraštva in nevoščljivosti umoril svojega brata. — Izakov sin „Ezav je vedno sovražil Jakoba zaradi blagoslova, s katerim ga je bil blagoslovil oče, in je rekel v svojem srcu: Pridejo dnevi žalovanja mojega očeta, in ubijem brata Jakoba." (I. Mojz. 27, 41.) — Jakobovi sinovi so sovražili in zavidali svojega brata Jožefa, ker je bil očetov ljubljenec, in so skle¬ nili ga umoriti. (I. Mojz. 37, 21.) Ker je Ruben to preprečil, prodali so ga v sužnost. — Veliki duhovni in pismarji so celo Sina božjega iz sovraštva in zavisti (Mat. 27, 18.) P° krivem tožili Pilatu, na kar ga je obsodil v smrt na križu. O koliko hudega je že zakrivilo in še zakrivi sovraštvo in nevoščljivost! Komur se toraj vzbujajo take strasti v srcu, naj jih precej zatira, da ga ne bodo zapeljale v velike de¬ janske grehe zoper peto božjo zapoved. Zoper peto božjo zapoved se greši z jezo in sumni- vostjo Z jezo greši, kdor se po nepotrebnem in čez mero razburja, ter se želi maščevati. Z jezo človek škoduje rut zdravju samemu sebi, iz jeze pa tudi izvira nevolja do bliž¬ njega, sovraštvo, uboj in umor. „Človekova jeza ne dela pravice božje", pravi sv.Jakob (1, 20.). O koliko krvi seje že prelilo, ker ljudje premalo brzdajo svojo jezo! Kralj Aleksander Veliki je imel prijatelja Klita, ki mu je bil jako ljub, ker mu je rešil življenje. Jedel je zmirom pri kraljevi mizi. Nekedaj pa sta se sprla zaradi neke malenkosti. Ale¬ ksander je v svoji jezi pograbil nož in ga zasadil najboljšem 11 prijatelju v srce, da je pri priči umrl. Ob času Teodozij 3 Velikega so pomorili v mestu Tesaloniki nekoliko vojakov. 307 Cesar se je tako razsrdil, da je v prvi jezi dal pomoriti okoli 7000 ljudi vsakega stanu, vsake starosti, vsakega spola, ali so bili krivi ali nedolžni In kolikokrat se zgodi še sedaj, da človek v jezi rani ali celo umori svojega to¬ variša, svojega najboljšega prijatelja! Ker iz jeze izvira to¬ liko hudega, zato je rekel Kristus: »Slišali ste, da je bilo rečeno starim: Ne ubijaj; kdor pa ubija, bo sodbe kriv. Jaz pa vam povem, da vsak, kateri se jezi nad svojim bratom, bo sodbe kriv.“ (Mat. 5, 21, 22.) S sumnivostjo, ki navadno izvira iz nevoščljivosti in napačne ljubezni do samega sebe greši, kdor se žalosti' nad srečo ali kako prednostjo svojega bližnjega, kakor bi bila škodljiva njegovi lastni sreči in veljavi, to pa zaradi tega, ker bi vse dobro imel rad le zase, ker bi samo on rad bil veljaven. Tudi iz sumnivosti izvirajo razna pregrešna de¬ janja, ki jih prepoveduje peta božja zapoved. Spomnite se na kralja Savla! Ko je David umoril velikana Golijata in premagal Filistejce, se je jako priljubil izraelskemu ljudstvu. „Ko se je David vračal, pobivši Filistejce, šle so ženske iz vseh izraelskih mest pojoč in plešoč kralju Savlu na¬ proti z veselimi bobni in brenkljami. In ženske so igraje pele in rekale: Savel je pobil tisoč, in David deset tisoč. In Savel se je silno raztogotil in mu ni bila všeč ta beseda, in rekel je: Davidu so dali deset tisoč in meni tisoč? Kaj mi še ostaja, kakor samo kraljestvo? Savel ni torej gledal Davida s prijaznimi očmi od onega dne in naprej.“ (I. Kralj. 18, 6—9:) Večkrat je hotel Davida umoriti in ga je pre¬ ganjal do svoje smrti. Zoper peto božjo zapoved je tudi zmerjanje in pre- klinjevanje. Zmerja tisti, ki svojemu bližnjemu v obraz povč kaj poniževalnega, sramotilnega, mu oponaša njegove napake, s ' napake izmišljuje, ali pa tudi tisti, ki vpričo drugih kaj takega stori. Zmerjanje je zoper peto božjo zapoved, ker je nekak izraz sovraštva, ki je človek v svojem srcu kuha foper svojega bližnjega, ker to sovraštvo še bolj razvnema ’ n pripravlja na dejanske grehe zoper peto božjo zapoved. Naš Vzveličar je rekel: „Kdor pa svojemu bližnjemu reče raka Imalovrednež), bo kriv zbora; kdor pa reče norec (ti hudob¬ než), bo kriv peklenskega ognja.“ (Mat. 5, 22.) — Preklinja tisti, kdor svojemu bližnjemu z besedami želi kaj hudega, na primer, da bi ga strela ubila, da bi se mu pripetila kaka nesreča itd. Krščanska ljubezen zahteva, da sebi in bližnjemu 20 « 308 le dobro želimo. Tisti torej, ki preklinja, ki premišljeno in resno želi bližnjemu kaj zel6 hudega na duši ali na telesu, greši jako hudo zoper krščansko ljubezen in kaže, da v svojem srcu goji sovraštvo do svojega bližnjega, in zaradi tega ne greši le zoper drugo, ampak tudi zoper peto božjo zapoved. Zoper peto božjo zapoved se greši sploh z vsem, kar more škodovati nam ali bližnjemu, kakor so na primer prepiri, prostovoljne maščevalne misli in želje, iz katerih utegne izvirati kaka škoda nam ali bližnjemu. Zato je rekel Jezus: „Iz srca izhajajo hude misli, uboji . . . ., krive pričbe, preklinjevanja. To je, kar človega ognjusi.“ (Mat. 15, 19. 20.) Zoper peto božjo zapoved greši slednjič, kdor iz čmer- nosti ali obupnosti sebi ali drugim smrt želi. Smrt je na- sladek, in sicer eden najhujših nasledkov greha, in za telo največje zlo. Kdor torej samemu sebi ali drugim smrt želi iz čmernosti ali obupnosti, ker je premalo udan v voljo božjo, želi nekaj zel6 hudega. Če pa kdo hudo trpi, in si želi umreti, ako je Bogu tako všeč, on ne greši zoper peto za¬ poved. Kdor drugemu smrt želi, pač lahko zabrede tako daleč, da mu jo tudi pospeši in postane morivec, kdor pa samemu sebi smrt želi, si dostikrat tudi sam konča življenje, ako se mu njegove želje po smrti ne izpolnijo. S takimi željami po lastni ali po smrti drugih sega človek v pravice božje, ki je edini gospod življenja in smrti. Iz čmernosti ali obupnosti, ker imate mnogo trpljenja in nadlog, si dragi kristijani, nikdar ne smete želeti smrti, ampak se udati v voljo božjo in ga prositi pomoči, da bi mogli potrpežljivo prenašati svoje križe in težave; to je krščansko. Vender včasi si sme človek želeti smrt, namreč iz popolne ljubezni do Boga, da bi ga nič več ne žalil, da bi ga v nebesih po¬ polnoma ljubil in ga gledal iz obličja v obličje. Iz tega vzroka so mnogi svetniki prosili Boga, da bi umrli, kakor sv. Pavel, ki je rekel: „ZeIje imam razvezan in s Kristusom biti, kar bi bilo mnogo bolje.“ (Filiplj. 1, 23.) Vender, ker je popolna ljubezen do Boga na tem svetu jako redka, so tudi želje po smrti nevarne. Zvršetek. Preljubljeni v Gospodu! Svet slavi tiste, ki so prema¬ gali mogočne države, pred katerimi se svet v prahu zemlje 309 trese, a pri Bogu ima le tisti naj večjo veljavo, ki je pre¬ magal samega sebe, ki ve gospodovati nad svojimi strastmi. Kdor premaga samoljubje, kdor premaga sovraštvo in ne¬ voščljivost, jezo in sumnivost in druge strasti, se sme v resnici imenovati zmagovavec; on ne bo za kar si bodi grešil zoper peto božjo zapoved. Učimo se zato krotkosti od Jezusa Kristusa, ki je rekel: „Učite se od mene; zakaj jaz sem krotak in iz srca ponižen.“ (Mat. 11, 29.) Amen. 94. Krščanski nauk. Neprecenljiva dobrota je telesno življenje, a še mnogo večje cene je nadnaravno življenje duše, posvečujoča milost božja. Peta božja zapoved zaradi tega ne prepoveduje samo sebi ali bližnjemu škodovati na telesu, marveč prepoveduje tudi, škodovati na duši. 428. Kdo škoduje blišnjemu na duši? Bližnjemu škoduje na duši, kdor ga po¬ hujšuje. Beseda pohujšati pomeni toliko, kakor kriv biti, da kdo drugi postane hujši, hudobnejši, kakor je bil poprej, da postane iz pravičnika grešnik, ali vsaj večji grešnik, kakor bi bil, ako bi se mu pohujšanje ne dalo. Natančneje nam to razjasnuje nastopno vprašanje. 429. Kdo pohujšuje blišnjega? Bližnjega pohujšuje, kdor mu pregrešno, hodisi z besedo bodisi z dejanjem, daje povod, ( la greši, ali kdor ga celo namenoma zapeljuje v greh. Hlapec pride pozno na večer pijan domov. Gospodar ga resno posvari, da naj ne izostaja tako dolgo od doma, kur ima doma opraviti pri živini, in da naj ne zapravlja s pijančevanjem svojega zaslužka. Hlapec se nad posvarilom r azsrdi, se prične gospodarju besedovati, kleti, potem pograbi klobuk, se vrne v krčmo in dalje pije. Gospodar je dal 310 hlapcu povod, da je grešil z besedovanjem, kletvijo, da je še več pil. Ali ga je pohujšal? Ne, zakaj on mu ni dal pre¬ grešno povoda, da je grešil, ampak posvaril ga je iz do¬ bre namena, da bi svojih stanovskih dolžnostij ne zane¬ marjal, da bi ne pijančeval, ne zapravljal denarja. Pohujšuje le tisti, kdor pregrešno daje bližnjemu povod, da greši, da hudobnejši postane. To se lahko zgodi z besedami. »Malo¬ pridni pogovori," piše sv. Pavel, „skaže dobro zadržanje. 14 (I. Kor 15, 33) Mislite si očeta, ki zaradi vsake malenkosti, katera ga vjezi, začne kleti, se morebiti pridušati, božja imena po nemarnem izrekati, da bi si ohladil svojo jezo. Otroci ga slišijo. Seveda jim oče ne pravi, da morajo ravno tako kleti, on nima baš namena jih navaditi kletve. Ali kaj delajo otroci? Oni začnč posnemati očeta, se morebiti nehote navadijo kletve, pridušanja, izgubijo spoštovanje pred božjim imenom in svetimi rečmi. Kdo je tega kriv? Oče! Kakor stara tiča poje, tako uči tudi mlade svoje. Oče bi moral vedeti, kakor v spovednici in na prižnici dostikrat sliši: Če preklinjam vpričo otrok, bodo otroci izgubili stud in strah pred kletvijo, me bodo posnemali. Tak oče daje svojini otrokom povod, da grešijo s kletvijo in sicer z besedami. — Kak drug človek rad nespodobno govori, zbija vpričo drugih nespo¬ dobne šale. Njegovi poslušavci se ne naučijo le umazanogovoriti, marveč vzbujati se jim morda začnd nespodobne misli, in ker se v teh radovoljno mudijo, vzbudijo se jim take želje, in ker teh ne zatirajo, zabredejo celo v nespodobna dejanja in obleže v blatu najnagnusnejših pregreh. Kdo je tega kriv." On, ki je nespodobno govoril, dasiravno ni morebiti imel namena koga v greh zapeljati. Morebiti posluša tako govor¬ jenje tudi kak otrok, ki tega sicer še prav ne razume, vender nespodobne besede se mu vtisnejo v spomin, strupeno seme greha je zasejano v njegovo do tedaj še nepopačeno srce, in četudi še zdaj ne kali, pride vender čas, da bo začelo rasti in prinašati greha sad. Kdo je pohujšal nedolž¬ nega otroka? On, ki je grdo govoril. Drugim se daje povod, da grešijo z dejanjem, če se vpričo njih kaj grešnega stori, ali kaj dobrega opusti, kar smo storiti dolžni, ali če se stori hudo tako in opusti dobro tako, da drugi pozneje o tem zvedč. Poglejte na Adama- On je imel bolj bister um in mnogo boljšo voljo, kakoi sedanji ljudje, je torej bolje spoznal hudobijo greha in bi se mu bil lažje ognil, a je vender grešil. Zakaj? Ker J e 311 imel pred očmi slab vzgled svoje žene Eve, katera je pred njim jedla prepovedan sad. Oče, kateri pijančuje, krade, ali drugače krivico dela, opušča molitev, zanemarja službo božjo, prejemanje sv. zakramentov, bo vzgojil sebi podobne otroke. „Od vola se uči junček orati 44 , pravi latinski pre¬ govor Mati, ki se sama nečimerno oblači, ki sama lenobo pase, bo izredila nečimerne in lene hčerke. Starejši bratje in sestre, ki so neposlušni, svojeglavni, naučili bodo mlajše neposlušnosti in svojeglavnosti. Malopriden učenec bo navadil svoje tovariše malopridnosti. Takih in enakih vzgledov bi se dalo navesti brez števila. Zlasti pa pohujšuje druge tisti, kdor jih celč namenoma ali nalašč zapeljuje v greh. Nekdo spravi svojega tovariša v krčmo, ga ne pusti, ko hoče iti domov, ter ima veselje, ako se mu posreči njegovega druga toliko vpijaniti, da mu je široka cesta preozka. Kak oče zapovč otrokom, da kra¬ dejo v gozdu, na polju, kaka brezbožna mati pregovori svojo hčer, da začne grešno znanje, češ, da se bo lažje omožila, kak sosed pregovori svojega soseda, da v kaki pravdi njemu na korist krivo priseže. Vsi ti namenoma zapeljujejo v greh Kak lahkomišljen fantalin hoče zapeljati nedolžnega dekleta, zato se mu sladka, mu ponuja darove, obeta zlate gradove, je zvabi na skrivne kraje, je pregovori, da gre ž njim v krčmo, na ples, itd., da bi dosegel svoj namen. „Kaj se boš toliko trudil za nebesa", besedičijo včasi malopridni tovariši kakemu bogaboječemu mladeniču. „Kaj boš tolikokrat hodil k spovedi? Kaj se boš tako ogibal veselega življenja? Saj •ni tudi upamo doseči nebesa, četudi si mnogokaj privoščimo, kar je prepovedanega, da je le prijetno . 44 „E,“ misli si tak mladenič, „če bodo ti prišli v nebesa, zakaj bi pa jaz ne mogel? Zakaj bi pa ne potegnil ž njimi ? 44 On začne v dobrem omahovati, opuščati sv zakramente, in sčasoma postane enak svojim zapeljivcem. Kdor druge pohujšuje, ni le največji sovražnik tistih, katere v greh zapelje, ker jim umori dušo za večno življenje, ampak tudi sovražnik božji, zakaj on ogrdi podobo božjo. Po kateri je ustvarjena človeška duša, ter stori, da duša, ki bi morala hvaliti Boga, istega sovraži, da namestu Bogu, služi hudobnemu duhu, da namestu večnega veselja prejme v delež večno trpljenje. Kdor pohujša drugega, greši zoper Jezusa Kristusa, kakor piše sv. Pavel: „Ako pa se tako pre¬ grešite nad brati in ranite njih slabo vest, se nad Kristusom 312 pregrešite." (I. Kor. 8, 12.) Zakaj? Kristus je prelil svojo kri, da bi človeško dušo opral grehov, pohujševavec pa jo znova omadežuje in uniči delo božjega Sina. Pohujševavec greši zoper sv. Duha, kateri nas je pri sv. krstu posvetil v tempel božji, zakaj on sv. Duha izpodi, tempel božji razdere in ga spremeni v prebivališče hudobnega duha, katerega Kristus imenuje „ubijavca od začetka“ (Jan. 8, 44.), ker je zapeljal naše prve stariše in še zmiraj okoli hodi kakor rujoveč lev in išče koga bi požrl.“ (I. Petr. 5, 8.) Kakor je imel Kristus svoje pomočnike, ki so mu pomagali reše¬ vati duše, tako pomagajo pohujševavci hudobnemu duhu duše pogubljati. Sv. Krizostom zaradi tega imenuje pohujševavce lovske pse hudobnega duha. Kakor namreč lovski psi gonijo divjačino, da pride lovcu na muho, tako goni pohujševavec neumrjoče duše v satanove zanjke. Pohujševavec pa je kriv mnogega drugega hudega, ki se stori. Recimo, da zapelje kak nečistnik samo eno dekle v nečisti greh, koliko hudega že s tem stori! Ali ni to ne¬ izrekljivo hudo, da je ubogemu dekletu vzel venec nedolž¬ nosti, leskečo krono devištva, katere si ne more z nobenim kesanjem, z nobeno pokoro več pridobiti? Ali ni hudo, da mu je ukradel srčni mir in vsejal seme greha v njeno dušo, da mu je zaprl nebesa? Ali ni to hudo, če je spravi v ne¬ srečo in sramoto? To pa še ni konec. Ako zapeljana dalje greši in druge zapelje, in ako njeni nezakonski otroci prav tako delajo, kakor njihova mati, koliko hudega izvira iz enega pohujšanja zapeljivčevega! Kako se bo pohujševavcu godilo, kadar pride pred sodnji stol Kristusov, ki bo terjal od njega vse zapeljane duše? Ako bode moral vsakdo trepetati zavoljo lastnih grehov, kaj bo počel tisti, ki je bil zopernik božji, ki je bil po¬ močnik hudobnega duha, ki je mnogo ljudij zapeljal v smrtne grehe? Kakšna bo njegova sodba? Kristus nam to povč rekoč: „Kdor pa pohujša katerega teh malih, ki v me ve¬ rujejo, bi mu bilo bolje, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat in bi se potopil v globočino morja. Gorje svetu zavoljo pohujšanja!" (Mat. 18, 6, 7.) Neki Berengar je v 11. stoletju zatrosil krivo vero in jih mnogo zapeljal Pozneje je spoznal svojo zmoto, je preklical, obžaloval svoje grehe in se ostro pokoril Ko pa je ležal na smrtni postelji, obhajal ga je grozen strah. „Danes“, je rekel med strahom in upom, „danes bom gledal obličje svojega Gospoda." Ako premis- 313 ljujem pokoro, ki sem jo delal zavoljo svojega pohujšljivega nauka, upam, da mi bo njegovo obličje milostno; ako pa mislim na toliko duš, katere sem zapeljal na kriva pota s svojim slabim vzgledom, oh, kako se bojim, da bo to obličje jeze zagorelo nad menoj!“ Tak strah je obhajal na smrtni postelji moža, ki se je ostro pokoril zavoljo svojega po¬ hujšljivega nauka. 430. Kaj zapoveduje peta božja zapoved? Peta božja zapoved zapoveduje: 1. skrbeti za svoje življenje in svojo dušo. Naše življenje je dar božji, in sicer zelo imeniten dar, zakaj Bog nam je podelil življenje, da bi njega spoznavali in častili, ga ljubili in mu služili ter si s tem zaslužili večno življenje, katero je Bog obljubil kot plačilo za zaslužna dela. Vsakdo si mora bolj in bolj prizadevati, da po dobrih delih zagotovi svoj poklic in svoje izvoljenje.“ (II. Petr. 1, 10.) Ker pa je s smrtjo čas zasluženja pri kraju, kakor pravi Kristus: „Pride noč, ko nihče ne more delati", (Jan 9, 4.) ker bomo v večnosti želi, kar smo v življenju sejali, zato je vsakega dolžnost, da skrbi za svoje življenje. Za življenje skrbimo tedaj, ako storimo vse, kar je dovoljeno in potrebno, da si ohranimo zdravje in podaljšamo življenje. Skrbeti si moramo za zdravo hrano, potrebno obleko, primerno stano- yanje, zmerni moramo biti v jedi in pijači, pri delu in po¬ čitku, brzdati moramo zlasti razne strasti, ki spodkopavajo zdravje in krajšajo življenje. Ako pa zbolimo, moramo se Poslužiti tistih pripomočkov, ki jih je Bog odločil v zadob- Ijenje zdravja, o pravem času poklicati zvedenega zdrav- n 'ka in se ravnati po njegovih naročilih. „Spoštuj zdravnika zavoljo potrebe", pravi sv. pismo; „zakaj Najvišji ga je ustvaril. Naj višji je iz zemlje ustvaril zdravila, in razumen človek jih ne studi. . . Zdravnika ne puščaj od sebe, dokler njegove pomoči potrebuješ.“ (Sir. 38, 1. 4, 12.) Kolikor več je duša vredna od telesa, toliko bolj mo- 'amo skrbeti tudi za dušo in njeno nadnaravno življenje. 2a dušo skrbimo, ako si resno prizadevamo, da bi resnice svete vere bolj in bolj spoznavali in po njih uravnavali svoje življenje, ako se skrbno ogibljemo vsakega, zlasti pa smit- ne §a greha, s katerim izgubi duša nadnaravno življenje, to 314 je posvečujočo milost božjo, ter si zasluži večno smrt, pa tudi vsega, kar nas pripravi v veliko nevarnost, da grešimo, to je bližnje priložnosti v greh. Zatirajmo tudi huda nagnenja in strasti, ki nas vabijo v grehe. Da pa to lažje dosežemo, bodimo goreči v molitvi in službi božji, prejemajmo pogosto in vredno sv. zakramente, da si pridobimo potrebne milosti za bogoljubno življenje. Kakor v telesni bolezni poiščemo telesnega zdravnika, tako poiščimo tudi, ako zboli naša duša, dušnega zdravnika, da nam zaceli dušne rane in ne umrjemo večne smrti. Ako za smrt zbolimo, je naša dolžnost, ako nam je mar za našo dušo, da prejmemo sv. zakramente za umirajoče. „Ce je kdo bolan med vami, naj pošlje po maš- nike (svete) cerkve“, piše sv. Jakob, „in naj molijo nad njim, in naj ga mazilijo z oljem v imenu Gospodovem; in verna molitev bo otela bolnika, in Gospod mu bo polajšal, in ako je v grehih, mu bodo odpuščeni.“ (Jak. 5, 14. 15.) Peta božja zapoved zapoveduje: 2. živeti z bližnjim v miru in slogi. Jezus Kristus se imenuje „kralj miru“, zato pa je tudi njegova volja, da bi ljudje v miru in slogi med seboj živeli, in da bi iz njihove srede izginil vsak prepir, vsak razpor, vsa jeza in vsa grenkoba. „Mir vam bodi“, je želel apostolom, ko se jim je prikazal po svojem vstajenju. (Jan. 20, 19.) Sploh se sme reči, da jim ni ničesar skoraj tolikokrat pri¬ poročal, kakor mir in slogo in medsebojno ljubezen. „Mir vam zapustim, svoj mir vam dam.“ (Jan. 14, 27.) in: »To vam zapovem, da se ljubite med seboj,“ (Jan. 15, 17.) jj® je pred svojim trpljenjem rekel v slovo: „Kadar pa v hišo pridete, jo pozdravite rekoč: Mir bodi tej hiši!“ (Mat. 10,12.) Sv. Pavel tudi opominja: „Vsa grenkoba in jeza in srd m vpitje in preklinjevanje bodi daleč od vas z vso hudobijo vred. Bodite pa med seboj dobrotljivi, usmiljeni in zanašajte drug drugemu, kakor je tudi Bog po Kristusu vam zanesel. (Efež. 4, 31. 32.) Svojemu učencu Titu je pisal: ,,Opominjaj jih . . . nikogar naj ne kolnejo, naj ne bodo prepirljivi, ampak pohlevni in naj skažejo vso krotkost vsem ljudem.“ (Tit 3, 1. 2.) Rimljanom je pisal: „Ako je mogoče, kolikor je P rl vas, imejte mir z vsemi ljudmi." (Rimlj. 12, 18.) Imejmo mir tudi s tistimi, ki so nas razžalili. Pač se nam to težko zdi, a pretežko ni, ker drugače bi nam Bog tega ne zaukazal- Da bomo pa razžalnikom lažje odpustili, spominjajmo se, 315 kolikokrat tudi mi žalimo Boga, pa nam vender odpusti. „Odpustite, in vam bo odpuščeno. “ (Luk. 6, 37.) Včasi seveda ni v naši moči v miru in slogi živeti z vsemi ljudmi; „zakaj včasi“, veli sv. Tomaž Akvinski, „bi z nekaterimi ljudmi ne mogli drugače živeti v miru, kakor če bi pritrjevali nji¬ hovim hudobijam, kar pa bi bil nedopuščen mir.“ „Stori svojo dolžnost", pravi sv. Krizostom, „in ne dajaj nikomur povoda za kreg in prepir... in če bližnji v miru ne živi, ne raz¬ burjaj se prehudo v svojem srcu, ampak goji neprenehoma prijazno mišljenje do njega.“ Peta božja zapoved zapoveduje: 3. dajati vsakemu dober vzgled. Kakor se po slabih vzgledih drugi pohujšujejo, tako se po dobrih vzgledih odvračajo od hudega in navajajo k vsemu dobremu. Sv. Janez Krizostom pravi: „Čednostna dejanja prepričajo bolj, kakor čudeži." Paganski modrijani so dajali ljudem dostikrat zelo lepe nauke, a ker sami niso po njih živeli, niso prav ničesar dosegli; ko so pa pagani videli krepostno življenje kristijanov, njihovo zaničevanje sveta, njihovo ponižnost, potrpežljivost, ljubezen do bližnjega, nji¬ hovo čistost, so spoznali, da mora krščanska vera biti prava, božja vera, ker dela svoje spoznavavce tako čednostne, tako svete. Lahko pač rečemo, da se je na milijone paganov spreobrnilo h krščanski veri le zaradi tega, ker so jim kri- stijani prvih časov dajali tako lepe vzglede. Ker ima lep vzgled toliko moč do človeških src, zato je naročil Jezus Kristus: „Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in častili vašega Očeta, ki je v nebesih “ (Mat 5, 16.) Sv. Pavel pa je naročil svojemu učencu Titu in vsakemu izmed nas: „V vseh rečeh skaži sam sebe vzgled dobrih del, v nauku, v čistosti, v resnobnem obnašanju.“ (Tit. 2, 7.) Peta božja zapoved zapoveduje: 4. popraviti škodo, storjeno bližnjemu na duši ali na telesu. Kdor je bližnjega pohujšal, mu pač ne more popraviti škode na duši popolnoma, a vsaj nekoliko mora storiti, da jo popravi, kolikor se da. Naj opominja zapeljanega, da nič več naj ne stori greha, v katerega je vsled pohujšanja za- 316 bredel, naj se ga resnično kesa in odritosrčno spove. Ako pa ga pohujšani noče poslušati, ali če ga ne more opominjati, naj vsaj prosi Boga, da bi mu podelil milost spreobrnenja. Zlasti pa naj mu daje dober vzgled z lepim krščanskim živ¬ ljenjem. Kdor je drugemu pregrešno škodoval na telesu, mora mu plačati zdravnika, zdravila, kakor tudi to, kar bi si bil poškodovani zaslužil, ko se je zdravil. Ako pa je koga umoril, ki je imel skrbeti za stariše, za ženo in otroke, mora morivec skrbeti zanje podobno, kakor je skrbel zanje umor¬ jenec, kolikor in če mu je mogoče. Peta božja zapoved nam naklada tudi nekatere dolžnosti do živali. Ona prepoveduje živali brez potrebe ubijati, trpinčiti in pretepati. Živali ubijati, kadar je treba, ni prepovedano, ker so ustvarjene človeku v korist in živež. „Vse, kar se giblje in živi, vam bodi v jed.“ (I. Mojz. 9, 3.) Ubijati se smejo tudi škodljive živali, vender pa ne trpinčiti — Živali smemo rabiti tudi pri delu, jih priganjati z rahlimi udarci k hitrejšemu delu, ne sme pa se jim nalagati pretežko delo, ne sme se jih pustiti stradati in žejo trpeti, privoščiti se jim mora potrebni počitek. Kdor živali trpinči in pretepa, je neusmiljenega srca, in bo tudi z ljudmi trdo in neusmiljeno ravnal „Pravični“, pravi sv. pismo, „skrbi tudi za živino; hudobni pa je neusmiljenega srca.“ (Preg. 12, 10.) Popolno napačno pa je živali kakor ljudi ljubiti in jih oskrbovati kakor otroke, medtem ko morajo bližnjiki trpeti dostikrat lakoto in revščino. Z v r š e t e k. Krščanski poslušavec! Ne prizadeni bližnjemu nikdar nobene škode, ne na telesu, ne na duši. Varuj se tudi, da ne rotiš ali kolneš svojega bližnjega. Ako pa si komu ško¬ doval, popravi škodo, zlasti, ako si mu škodoval na duši, da rešiš svojo in bližnjikovo dušo. Kralj David je tudi grešil s pohujšanjem, a delal je pokoro in učil pohujšane pota Gospodova. „Obrni svoj obraz od mojih grehov, in vse moje hudobije izbriši. Čisto srce ustvari v meni, o Bog; in pravega duha ponovi v mojem osrčju . .. Hudobneže bom učil tvoja pota in brezbožni se k tebi povrnejo." (Ps. 50, 11. 12. 15.) Ako si torej posnemal kralja Davida v pohuj¬ šanju, posnemaj ga tudi v pokori. Amen. 317 95. Krščanski nauk. „Vpij, ne jenjaj, kakor trobenta povzdiguj svoj glas, in oznanjuj svojemu ljudstvu njegove hudobije ukazal je Gospod preroku Izaiju. (Iz. 58, 1.) Te besede veljajo vsakemu oznanjevavcu besede božje; on mora oznanjevati hudobije in pregrehe svojih poslušavcev ter kazati njihovo zlobnost in grdobo. Mnogo je hudobij in pregreh, katere je treba grajati, pred katerimi je treba resno svariti poslušavce, vender najbolj razširjena je med ljudmi pregreha, o kateri pravi sv. apostol Pavel, da bi se med kristijani niti imeno¬ vati ne smela (Efež. 5, 3.) in katera po besedah sv. Alfonza napolnjuje pekel z zavrženci, to je ostudna pregreha neči¬ stosti. Veselil bi se, ko mi ne bi bilo treba omenjati tega greha na prižnici. Ako bi se ta greh med kristijani res niti ne imenoval, bi tudi na prižnici ne bilo treba o njem go¬ voriti, ali ker je tako zelo razširjen in ker ima tako strašne nasledke že za sedanje, še bolj pa za ono življenje, ne smem 0 njem molčati, da mi ne bode treba kedaj vzdihovati: »Gorje meni, ki sem molčal.“ (Iz. 6, 5.) O tem grehu govori: Šesta božja zapoved. 431. Kako se glasi šesta božja zapoved? Šesta božja zapoved se glasi: „Nc pre- sestuj.“ Kakor v peti božji zapovedi beseda „ubijati“ ne po¬ toni samo vzeti komu življenje, ampak ima še več drugih pomenov, tako tudi beseda „prešestovati“ ne pomeni samo tistega nečistega greha, ki ga stori kaka zakonska oseba s kako drugo zakonsko ali s kako samsko osebo, ampak pomeni vse, kar je nečisto, nesramno, nespodobno. S peto kozjo zapovedjo je Bog zavaroval naše in bližnjikovo dušno 'n telesno življenje, s šesto zapovedjo je zavaroval še po¬ sebej čistost duše in telesa. Kakor si je pri peti zapovedi Bog izbral izraz: „Ne ubijaj!“ ker je uboj najhujša pregieha zoper na še in bližnjikovo življenje, tako si je pri šesti za- 318 povedi izbral izraz: „Ne prešestuj! ££ ker je prešestovanje ena najhujših pregreh zoper sveto čistost in ob enem tudi greh krivice. 432. Kaj prepoveduje šesta bošja napoved? Šesta božja zapoved prepoveduje: 1. vse, kar žali čistost ali sramežjivost. Ko popisuje Mojzes stvarjenje človeka, pravi: „Izdelal je torej Gospod Bog človeka iz ila zemlje in je vdihnil v njegovo obličje duha življenja.“ (I. Mojz. 2, 7.) Človeško telo je umetno delo božje. „Tvoje roke so v me naredile in upodobile 44 , pravi psalmist. (Ps. 118, 73) Človeško telo je prebivališče in orodje neumrljive, po podobi božji ustvarjene duše; človeško telo je tempel sv. Duha, kakor uči sv, Pavel, rekoč: „Ali ne veste, da so vaši udje tempel svetega Duha, kateri je v vas, katerega imate od Boga, in da niste svoji? 11 (I. Kor. 6, 19); človeško telo bo nekdaj častitljivo od mrtvih vstalo. Iz vsega tega sledi, da mora vsakdo svoje telo v časti imeti. „To je namreč volja božja 44 , piše sveti Pavel, „vaše posvečenje . . ., da vsak vas ve v svoje telo ohraniti v svetosti in časti. 44 (I. Tes. 4, 3. 4.) Še bolj v časti kakor telo je treba imeti dušo, ki je po svoji naravi podoba božja. Ker je torej človekova sveta dolžnost, da ohrani čistost duše in telesa, zato prepoveduje šesta božja zapoved” vse, kar žali čistost. — Čistost ima za varihinjo, za svojo zaščitnico sramežljivost. Sramežljivost bi smeli imenovati neki stud, neko bojazen pred vsem, kar je grešnega, zlasti pa, kar je nespodobnega. Ker se tam, kjer ni plota, posestvo ropa, in ker se tam, kjer ni sramežljivosti, lažje žali čistost, zato prepoveduje šesta božja zapoved tudi vse, kar žali sramež¬ ljivost. Šesta božja zapoved torej prepoveduje vse nečiste grehe. v Šesta božja zapoved pa tudi prepoveduje: 2. vse, kar napeljuje v nečistost. „Čut in misel človeškega srca sta nagnena k zlu od njegove mladosti. 44 (I. Mojz. 5, 21.) Ker je človek od svoje mladosti bolj nagnen k hudemu, kakor pa k dobremu, tudi lažje dela hudo, kakor pa dobro. Zlasti pa čuti v sebi nagnenje do mesenih grehov. Besede sv. Duha: „Kdor nevarnost ljubi, 319 bo v nji poginil", (Sir. 3, 27.) veljajo pač o vseh grehih. Kdor se bližnjim priložnostim in nevarnostim greha skrbno ne izogiblje, bo tudi v greh zabredel. Te besede pa še prav posebno veljajo o grehih zoper sv čistost, ne le zato, ker ima človek do teh erehov veliko nagnenje, ampak tudi zato, ker so nevarnosti, ki vodijo v nečistost, zelo vabljive, mi¬ kavne in goljufne. Kakor je torej v peti božji zapovedi prepovedano vse tisto, kar more privesti človeka do umora, tako prepoveduje tudi šesta božja zapoved vse, kar napeljuje v nečistost. Nastopno vprašanje nam pove: 433. Kaj šali čistost? Čistost žalijo: 1. prostovoljne nespodobne misli in želje. Prostovoljne nespodobne misli ima, kdor vedoma, rad in z grešnim dopadenjem kaj nespodobnega premišljuje, si je predstavlja,- in se v tem mudi. Nespodobne misli, katere se nam vzbujajo brez naše volje, nad katerimi imamo dopadenje in se jih iznebiti skušamo, niso prostovoljne, zaradi tega tudi niso pregrešne, čeprav jih ne moremo odpoditi tako brzo, kakor bi radi, čeprav se večkrat vračajo, ko smo jih odpodili. Kdor ima prostovoljne nespodobne misli, se pre¬ greši, in sicer celč smrtno, ako ima nad njimi res dopadenje. »Hudobne misli so Gospodu gnusoba." (Preg. 15, 26 ) Kdor se nespodobnim mislim sicer ustavlja, pa ne dovolj odločno, ima navadno mali greh. Ako nespodobnih mislij ne odbijamo, rodijo se nam iz njih nespodobne želje, katere še bolj žalijo čistost, kakor nespodobne misli. S prostovoljnimi nespodobnimi željami žali čistost, kdor želi kaj nespodobnega videti, govoriti, slišati, storiti itd. Ako imamo vedoma in prostovoljno nespodobne želje, ako v nje privolimo, se pregrešimo, akoravno se de¬ janje ne zgodi. ,,Jaz pa vam povem", je rekel Kristus, „da v sak, kateri pogleda ženo, da jo poželi, je že^ prešestoval ž njo v svojem srcu." (Mat. 5, 28.) — Čistost žalijo: 2. nespodobni pogovori, šale in pesmi. Z nespodobnimi pogovori žali čistost, kdor brez po¬ trebe o nespodobnih rečeh govori ali take pogovore z do- 320 padenjem posluša, se jim smeji, jim pritrjuje. Nekatere besede same na sebi niso morebiti še nespodobne, vender pa se dadč v govoru tako zavijati in obračati, da dobe popolnoma drugačen, nesramen pomen ter vzbujajo v poslušavcih ne¬ spodobne misli in želje. Z nespodobnimi šalami greši, kdor kaj nespodobnega pripoveduje, kaže, posnema iz tega namena, da bi se drugi smejali. Nespodobne šale vzbujajo zlasti ako so združene še s takimi znamenji, v poslušavcih nespodobne misli in želje. Čistost se žali z nespodobnimi pesmimi, ker se tudi po takih pesmih odkrivajo nespodobne reči in se vnema huda poželjivost, ki je že itak najhujša sovražnica čistosti. Pred nespodobnimi pogovori svari sv. Duh že v stari zavezi rekoč: „Razuzdanega govorjenja ne vadi svojih ust; zakaj ono je pregrešno." (Sir. 23. 17.) Sv. apostol Pavel piše: „Nobeno hudo govorjenje naj ne pride iz vaših ust." (Efež. 4, 29.) Drugokrat piše: „Nečistost in vsa nesramnost se še ne imenuj med vami, kakor se spodobi svetim, ali nesramnost, ali nespametne ali grde besede." (Efež. 5, 3. 4.) Nespodobni pogovori so večidel smrtno pregrešni, in kdor rad nespodobno govori, zbija nespodobne šale, prepeva take pesmi, razodeva s tem svoje izprideno srce, saj pravi božji Vzveličar: „Kar pa iz ust gre, to iz srca pride, in to ognusi človeka." (Mat. 15, 18) Pregovor tudi pravi: „Beseda tvoja je zrcalo tvoje duše. Zrcalo, ako se vanje pogledaš, ti kaže, kakšna je tvoja podoba; ako je tvoje nespodobno govorjenje zrcalo tvoje duše, nam ono spričuje, da je tvoja duša ne¬ čista. Žalostno, jako žalostno je, da se mej kristijani, mej katerimi bi se ne smela slišati nespodobna beseda, dandanes toliko nespodobnega govori, toliko nespodobnega prepoje Taki pogovori, šale in pesmi pohujšujejo brezštevilne ne¬ popačene ljudi, pospešujejo izpridenost mladine, razširjajo čedalje bolj splošno okuženost Ne poslušajte nikdar rado voljno in z dopadenjem ne¬ spodobnih pogovorov, šal in pesmi, da ne bodete tistih, ki tako govore, še osrčevali in spodbadali k takim pogovorom, da ne bodete omadeževali svoje duše in se sami navadili tako govoriti. „Zagradi s trnjem svoja ušesa; hudobnega jezika nikar ne poslušaj", opominja sv. Duh. (Sir. 28, 28) „Ne dajte se zapeljati", opominja tudi sv. Pavel: ^Malopridni pogovori skaže dobro zadržanje." (I. Kor. 15, 33.) Bežite 321 pred takimi, ki nespodobno govore, ako pa ne morete, za¬ vrnite jih odločno ali pokažite na kak drug način, da so vam taki pogovori zoperni. — Čistost žalijo: 3. nespodobni pogledi in vsa nespodobna dejanja. Z nespodobnimi pogledi žali čistost, kdor brez potrebe, radovoljno in z grešno poželjivostjo gleda kaj nespodobnega nad seboj, nad drugimi ljudmi, nad živalimi, ali kdor ogle¬ duje nespodobne podobe, kipe, nespodobna dejanja, ker mu utegnejo povzročiti nespodobne misli, predstave, želje. Kam, najmlajši sin Noetov, je nespodobno gledal svojega očeta, ko je razodet ležal v šotoru, in je imel nad tem grešno veselje. S tem je pokazal, da je pohoten in mesen človek, ki je obračal vse na slabo in poželjivo stran. S svojim ravnanjem nakopal je Kam sebi in svojim potomcem prokletstvo Noe¬ tovo, ki se še dandanašnji izpolnjuje. Ne glejte nikdar rado¬ voljno kaj spodtikljivega, ako pa ste primorani gledati, skrbite, da bodete odbijali nespodobne misli in želje, ki se vam morda vzbujajo. Najhuje pa se žali čistost z vsemi nespodobnimi dejanji. Sem spadajo vsa nespodobna obnašanja, ako se namreč kdo tako napravlja, giblje, da ni spodobno, da vzbuja hudo po- željivost. — Med nespodobna dejanja spadajo vsa nespo¬ dobna dotikanja, bodisi nad seboj, bodisi nad drugimi. Kdor samega sebe v vedoma in poželjivo nesramno dotika, stori smrtni greh. Še večji greh stori, kdor nesramno dotika druge osebe, zlasti osebe drugega spola, naj si bo tudi le iz šale a li lahkomišljenosti, in sicer je njegov greh še večji zaradi- tega, ker s takim dotikavanjem vzbuja še v drugih nespo¬ dobne misli in želje. Tudi objemovanja, poljubovanja, če se z godi iz mesene poželjivosti ali če je čistost v veliki nevar- n °sti, so smrtni grehi. Hudo greše tudi tiste osebe, ki se nespodobnemu dotikanju ne ustavljajo, ali ne ustavljajo resno. Zlasti hudo se žali čistost s prešestvom. S prešestvom greši, kdor prelomi zakonsko zvestobo. Kako velik greh je t0 > spoznamo nekoliko iz kazni, katero je Bog odločil v starej zavezi zanj. „Prešestnik in prešestnica^, je ukazal, „naj smrti umrjeta.” (III. Mojz. 20, 10.) Sv. Pavel stavi prešest- nika v isto vrsto kakor roparje in morivce. (I. Kor. 6, 10.) »Ali se nahaja med vsemi grehi pač večji od prešestva 1- ? 21 322 vprašuje sv. Klement. V prvih časih krščanstva so morali prešestniki petnajst let delati jako ostro pokoro. Prva štiri leta so taki spokorniki stali pred cerkvenimi vrati, kakor berači, ter so vzdihovaje in jokaje prosili vernike za njihove priprošnje; nastopna štiri leta so smeli sicer v cerkev vstopiti in biti pri pridigi, ne pa pri daritvi sv. maše. Ko je preteklo tako osem let, smeli so se udeležiti cele sv. maše, in sicer so morali med njo ves čas klečati, kar je trajalo zopet štiri leta. Po pretečenih dvanajstih letih so smeli prejemati svete zakramente, razven sv. obhajila, katero so smeli prejeti šele do dokončanej pokori. Iz te pokore morete spoznati ostud¬ nost in velikost tega greha. Zelo velik greh zoper sv. čistost store samske osebe različnega spola, ki nečistujejo med seboj. O takih piše sv. Pavel: „To namreč vedite in premislite, da noben ne¬ čistnik ... nima deleža v kraljestvu Kristusovem in božjem." (Efež. 5, 5.) Ta greh je še večji, ako kdo zapelje še nedolžno osebo ali celo zlorabi kakega otroka, ali posili kako osebo. Ženske, ki za denar prodajajo svojo čistost, smemo pač ime¬ novati izvržek človeškega rodu. Osebe slednjič, ki živijo v takoimenovanem divjem zakonu, si nakopavajo prokletstvo božje, in takim se ne sme dati odveza niti na smrtni postelji, razven ako se ločijo in pokažejo očitna znamenja spokornosti. Nadaljnja pregreha zoper sv. čistost je krvoskrunstvo ali krvosramnost. Ta greh storijo osebe različnega spola, ki so v sorodu ali pa v svaštvu, ako nečistujejo. Ta greh je tako grozen, da je sv. Pavel nekega kristijana v Korintu, ki je storil to hudobijo, izobčil iz cerkve. (I. Kor. 5, 1 — 5j Krščanski stariši! pazite na svoje otroke, da se ta strašni greh ne vgnezdi med njimi. Zelo ostuden greh, ki žali čistost, je mehkužnost ah samooskrumba. Ta greh stori, kdor sam nad seboj kaj « e ' sramnega počenja. Sv. Pavel stavi ta greh med one, ki oro¬ pajo človeka večnega življenja. „Mehkužni ne bodo posedli božjega kraljestva.' 4 (I. Kor. 6. 10.) Mehkužnost je dvojen greh, zakaj mehkužnež se pregreši zoper sv. čistost in zopei naravo. Mehkužnost ima silno žalostne nasledke; zakaj ona spodkopava zdravje, slabi telo in duha, rodeva razne bolezni, dela človeka čmernega in ga tira v obup. Tudi ni skoraj nobene pregrehe, katere bi se človek tako hitro navadil, kakor te. Kar dela otrok, to dela odrasli človek, in kar dela ta v cvetju svojih let, niti ne opusti sivi starec. Človek, ki 323 se je tega greha navadil, je pomilovanja in usmiljenja vreden. Vsakega, ki se je v tem pregrešil, prosim in rotim, naj ta greh takoj opusti, zakaj večkrat, ko ga stori, tem bolj se ga navadi, tem težje odvadi. Mnogi, ki so ta greh storili, so ga morda pri spovedih še zamolčali in božjeropno prejemali sv. zakramente; o spovejte se odkritosrčno! Opominjam tudi vse, ki so morda oskrunjali sami sebe, naj nikar tega ne uče še drugih, ker si s tem nakopavajo strašno odgovornost. Med najostudnejše grehe zoper sv. čistost spada tako- imenovani mutasti ali sodomski greh, ki se stori, ako osebe istega spola nečistujejo med seboj. Ta greh se imenuje mu¬ tasti, ker je tako ostuden, da se brez tehtnega vzroka ne sme imenovati, še manj razlagati, pa tudi zaraditega, ker se ta greh pri spovedih navadno zamolči ali se vsaj ne razode¬ nejo dovolj tiste okoliščine, iz katerih bi se dal spoznati. Mutasti greh se imenuje tudi sodomski, ker so ga počenjali prebivavci Sodome in Gomore. Kako strašen je ta greh, spoznamo lahko iz tega, ker se prišteva k vnebovpijočim grehom, pa tudi iz tega, ker je Bog dal zaradi tega greha deževati ogenj in žveplo na mesti Sodomo in Gomoro, po¬ končal razven Lota in njegove družine vse prebivavce, kakor tudi nekdaj cvetočo pokrajino. Najostudnejši greh zoper sv. čistost pa je tisti, katerega store oni, ki se tako daleč spozabijo, da nasitijo svoje meseno Poželjivost nad živino. Krive te pregrehe je v starem zakonu Bog zapovedal z živalijo vred umoriti. (III. Mojz. 20, 15.) Ta greh se tudi po državnih postavah strogo kaznuje. Z vrše tek. Sv. Afra je pred svojim spreobrnenjem lahkomišljeno in nečisto živela. Ko jo je sveti škof Narcis spreobrnil h krščanskej veri, je dala pregrešnemu življenju slovo. Ko je deželni oblastnik Gaj to zvedel, poklical jo je pred sodni s f°l in ji rekel: „Slišal sem, da si bila nečistnica, zdaj pa s i postala kristijana. Vaš Kristus ne bo imel nobenega hre¬ penenja po tebi, zastonj ga spoznavaš za svojega Boga; kri- s Pjana ne more biti nečistnica, daruj bogovom." O kako lepo ^Pričevalo je dal paganski sodnik prvim kristijanom: „Kri- stijana ne more biti nečistnica!“ O, da bi pač vsi kristijani d °bili stud in strah pred grdo pregreho nečistosti. Bežite zaraditega pred vsem, kar žali čistost. '\ ojskujte se zoper 21 » 324 nespodobne misli in želje, ogibajte se nespodobnih pogovorov, šal in pesmi, zlasti pa nespodobnih pogledov in vseh ne¬ spodobnih dejanj. Amen. 96. Krščanski nauk. Šesta božja zapoved: „Ne prešestuj!“ prepoveduje vse, kar žali čistost ali sramežljivost, to je: prostovoljne nespo¬ dobne misli in želje, nespodobne pogovore, šale in pesmi, nespodobne poglede in vsa nespodobna dejanja. Ker pa imamo zaklad čistosti v prstenih, zdrobljivih posodah (II. Kor. 4, 7.), ker se nam ta zaklad silno lahko ugrabi ali izgubi, ne pre¬ poveduje šesta božja zapoved samo to, kar žali čistost, ampak tudi vse, kar napeljuje v nečistost. 434. Kaj napeljuje v nečistost? V nečistost napeljujejo: 1. radovedni pogledi. Oko je duši okno, skoz katero ona po svetu in svet vanjo gleda, oči so vrata v trdnjavo našega srca v vojski zoper sovražnike našega vzveličanja. Kakor se skozi odprta okna in odprta vrata lahko vtihotapijo v hišo tatovi in roparji, tako se vtihotapijo skozi naše oči, ako jih rado¬ vedno in lahkomišljeno odpiramo in vse brez razločka videti hočemo, v našo dušo nespodobne misli in želje, katere kaj rade zapeljejo v nečista dejanja. Spomnite se na kralja Davida! Bil je pobožen, bil je čednosten, bil je mož po volji božji, tudi že precej v letih in dajal je svojim podložnikom pr e 7 lepe vzglede. Nespodoben pogled je bil kriv, da je pobožni David, ki je že toliko storil v čast božjo, postal prešestnik in morivec. Ker so torej radovedni pogledi za čistost tako nevarni, zato svari sv. pismo: „Ne oziraj se po poželjiv 1 ženski, da kje ne padeš v njene zadrge... Ne vpiraj svojih očij v devico, da se kje nad njeno lepoto ne pohujšaš . ■ • Ne zijaj okrog po mestnih ulicah in ne klati se po njegovih 325 cestah. Obrni svoj obraz od nališpane ženske in ne pogleduj po ptuji lepoti; zavoljo ženske lepote se jih je že mnogo pogubilo; in iz nje se poželjivost kakor ogenj vnema." (Sir. 9, 3 — 9.) Kdor si torej hoče ohraniti čistost srca, naj sra¬ mežljivo brzda svoje oči, kakor je delal potrpežljivi Job, ki je rekel: „Zavezo sem naredil s svojimi očmi, da bi celo ne mislil na devico." (Job 31, 1.) — V nečistost napeljujejo: 2. nespodobne podobe in prebiranja ne¬ nravnih knjig in spisov. Po knjigarnah se razstavljajo na ogled, na poslopja se stavijo in po knjigah se tiskajo zlasti v današnjih časih ne¬ spodobne, večidel gole podobe, ki vzbujajo v gledavcih ne¬ spodobne misli in želje, nespodobne predstave. Kdor torej zagleda tako podobo, ne sme radovedno pri njej obstati, si jo ogledovati, ampak hitro naj obrne strani svoje oči in na¬ daljuje svojo pot, da ne bode škode trpela njegova čistost. Tudi nenravne knjige in spisi, to so take knjige in spisi, v katerih se čistost smeši, nečistost poveličuje, odo¬ brava, zagovarja in hvali, v katerih se pripovedujejo ne¬ sramne zgodbe, napeljujejo v nečistost, ker vzbujajo kakor nespodobne podobe mnogotere slabe misli in želje, katere potem vodijo v dejanske grehe zoper čistost. Nenravne knjige in spisi so v nekaterem oziru še bolj nevarne kakor ne¬ sramni pogovori in nespodobni pogledi, zakaj nespodobna beseda mine, slab vzgled preneha, kar pa je tiskanega, ostane. Tudi take knjige, ki sicer niso naravnost nesramne, pa se y njih nahajajo zaljubljene povesti, lahko zapeljejo v ne¬ čistost, ker napolnjujejo dušo bravčevo z nespodobnimi mi¬ slimi, podobami itd. Sv. Terezija je v svoji mladosti, kakor sama pripoveduje, prebirala take knjige, in glejte! kmalu je Zgubila veselje do pobožnega življenja, začela je opuščati Pogostno obhajilo, začela je ljubiti svet, razveseljevanje, ne¬ zmernost. — V nečistost napeljuje: 3. nespodobnost v obleki. Čemu nam je obleka ? Obleka nam služi v to, da se obvarujemo mraza in prehude vročine in si tako ohranimo zdravje. Po obleki se tudi razločujejo spoli in razni stanovi, ^i prav, ako se mož obleče v žensko obleko, ženska pa v 326 moško. „Ženska", tako je ukazal Bog po Mojzesu, »ženska naj se ne oblači v moško oblačilo, tudi moški naj ne nosi ženskega oblačila, zakaj gnusoben je pred gospodom, kdor to dela. 44 (V. Mojz. 22, 5.) Obleka nam je slednjič v to, da si pokrivamo nagoto in si varujemo sramežljivost, in to je njen poglavitni namen. „Dokler prva človeka nista grešila", pravi sv. Krizostom, „bila sta kakor angelja v raju. Pože- Ijivost v njiju ni gorela ...; še celo oblačil nista potrebovala... Oblačilo ju je veličastvo, ki je od zgoraj, in zato se nista sramovala/ 4 Ko pa sta izgubila prvotno nedolžnost, spoznala sta, da sta naga, začela se jima je vzbujati poželjivost, in zato sta si naredila krila iz figovega listja. »Tudi je naredil Gospod Bog Adamu in njegovi ženi suknji iz kož in ju je oblekel." (I. Mojz. 3, 21.) Božja volja je torej, da se obla¬ čimo. Oblačiti pa se moramo spodobno, svojemu stanu pri¬ merno. Osebe, ki se oblačijo imenitneje, kakor zahteva njihov stan, ali pripušča njihovo premoženje, da bi veljale za bogate osebe, ki navešajo na svojo obleko vse mogoče lišpe, da bi pred svetom veljale za lepe, se pregreše, zakaj gizdava obleka je večidel združena z željo drugim dopasti, ter vzbuja razven tega v drugih poželjivost. Ako že gizdava obleka lahko vzbuja poželjivost, se to še bolj godi po nespodobni obleki, ki je tako narejena, da odkriva popolnoma ali vsaj deloma take dele telesa, katere vsak sramežljiv človek zakriva že pred lastnimi pogledi, še bolj pred pogledi drugih ljudij. Sv. očetje naravnost imenujejo nespodobno oblečene ženske orodje satanovo. Take osebe, ki so nespodobne v obleki, se ne morejo izgovarjati s šego ali nošo, zakaj kar je samo na sebi pregrešno ali vsaj napeljuje v greh, se z nobeno šego ne da zagovarjati. Bog nas tudi ne bo sodil po postavah šege, ampak po postavah sv. evangelija. — V nečistost na¬ peljuje: 4. predomače in preprijazno občevanje z osebami drugega spola in slaba tovari- v • • sija. Predomače in preprijazno občuje z osebami drugeg a spola, kdor jih pogosto, brez potrebe obiskuje, se v njihov 1 družbi dolgo mudi, se ž njimi kratkočasi, ž njimi hodi, J 1 ' 1 spremlja na potu domov in od doma, zlasti, ako je na same®' 327 Sv. Duh pravi v bukvah pregovorov: „More li skriti človek ogenj v svojih nederjih, da bi se njegovo oblačilo ne vnelo? ali po žrjavici hoditi, da bi se mu podplati ne ožgali ? Tako on, ki gre k ženi svojega bližnjega, ne bo čist/ (Preg. 6, 27—29.) Kakor je nemogoče nositi ogenj v nederjih, ne da bi se obleka vnela, kakor je nemogoče hoditi po žrjavici, ne da bi se človek opekel, ravnotako nemogoče je po be¬ sedah sv. Duha ohraniti čistost neomadežano, če kdo pre- domače in preprijazno občuje z osebami drugega spola. Če¬ tudi osebe različnega spola, ki predomače in preprijazno občujejo med seboj, nimajo ravno slabih namenov, jih pa ima hudobni duh, ki vedno preži, da bi slab namen o priličnem času navdihnil tudi še neomadežanim dušam. Predomače in preprijazno občujejo med seboj tiste osebe različnega spola, ki imajo takoimenovana znanja. Ako skle¬ neta mladenič in dekle zvezo z namenom, da hočeta kmalu stopiti v zakonski stan, ako to storita z vedenjem in pri¬ voljenjem svojih starišev in se vpričo njih ali drugih po¬ štenih ljudij včasi snideta, je to sicer tudi nevarno, ker se lahko pregrešita z nespodobnimi mislimi in željami, vender tako nevarno še ni, kakor tista znanja, ki se sklepajo tja v en dan, pri katerih se celo nič ne misli na zakon, ali ne resno, ali ne kmalu, ali ne iz čistega namena. O takih znanjih piše sv. Hijeronim: „Znanja so smrtni boj umirajoče nedolž¬ nosti, drevo greha in pik peklenske kače.“ Sv. h rančišek Šaleški piše: „Znanja privabijo brez števila skušnjav, raz- mišljenostij, ljubosumnih mislij in drugih sovražnikov duš¬ nega miru, da se srce popolnoma spridi in potepta. Sveti Alfonz Liguori pa pravi: „Lahko rečem, da oseba, ki ima znanje, se težko obvaruje bližnje priložnosti v greh. I udi skušnja uči, da jih je le malo, ki so imeli znanje, pa se niso omadeževali s smrtnimi grehi. v>etudi precej^ v začetku ne grešijo, vender sčasoma lahko padejo. V začetku govoiita iz prijaznosti, iz prijaznosti se izcimi strast, strast pa. ko se je vkoreninila, stori, da se neštevilnokrat greši z nečistimi mislimi, besedami in celo dejanji/ Deklica, ki si, sklenila znanje s kakim mladeničem, morebiti ne misliš nič hudega, a li vsaj v začetku nisi mislila, pa verjemi, kar pravi sveto Pismo o zapeljivcih: „Sovražnik sladko govori, v svojem srcu pa zalezuje, da bi te pahnil v jamo/ (Sir. 12, 15.) On hvali morebiti tvojo lepoto, tvojo pridnost, tvojo spretnost, celo tvojo pobožnost, on sploh govori, kar se da prijetno 328 slišati, in te tako polagoma zvabi s pravega pota na krivega. Kadar pa si enkrat krenila s prave poti, mu je pač lahko doseči njegov namen; tvoj največji zaklad, tvoja nedolžnost je izgubljena, da skoraj sama ne veš, kedaj. Tvoja duša potem ni več podoba božja, tvoje srce ni več prebivališče svetega Duha, ampak sedež hudobnega duha. Dekleta, ki ste nedolžnost izgubila, povejte odkritosrčno, ali ni to zgodovina vašega padca? V nečistost napeljuje slaba tovarišija. Sv. pismo pravi: »Prijatelj nespametnih bo njim enak.“ (Preg. 13. 20.) „Kdor za smolo prime, se osmoli“, veli pregovor. Kdor se pajdaši z nečistniki, postal bode sam nečist, zakaj „iz obilnosti srca usta govore“, (Luk. 6, 45.) in slabi tovariši in tovarišice res to govorijo, prepevajo, česar je polno njihovo srce, namreč kaj nespodobnega. „Malopridni pogovori skaze dobro za¬ držanje", pravi sv. Pavel. (I. Kor. 15, 33.) O koliko mlade¬ ničev je bilo že zapeljanih po pogovorih in vzgledih nečistih tovarišev, koliko nedolžnih deklet po pogovorih in vzgledih nesramnih tovarišic! Mladeniče še posebej svarim, naj se varujejo ponočevanja, zakaj ponočnjaki prepevajo navadno spodtikljive in pohujšljive pesmi, imajo nesramne pogovore, zbijajo nespodobne šale, hodijo okoli ter iščejo, koga bi zapeljali, ter tako pačijo nepokvarjene deviške duše. Zato, krščanski mladenič, ako hočeš čist ostati, poslušaj in izpol¬ njuj, kar ti pravi sv. Duh: „Moj sin! ako te grešniki vabijo, ne udaj se jim! Ako pravijo: Pojdi z nami, . . . nedolžnemu skrivaj nastavljajmo mrežo . . . moj sin! ne hodi ž njimi; zdrži svojo nogo od njih potov; zakaj njih noge v hudo tek6.“ (Preg. 1, 10. 11. 15. 16.) V nečistost napeljujejo: 5. nespodobni plesi, pohujšljive igre in predstave po glediščih in drugod. Ples sam na sebi, kolikor je le nekaka telesna vaja, ni pregrešen, in kot družbina veselica se lahko vrši tako, da ni nič napačnega ž njim sklenjenega Dandanašnji pa se plesi gode večidel tako, da so in ostanejo vseskozi bližnje priložnosti v greh. Na plesiščih se shajajo navadno mladi ljudje obojega spola, vsi polni strastij in hudega nagnenja, navadno nihče na nje ne pazi; sliši se godba, ki kri še bolj 329 razvnema, slišijo se nacikljivi, priliznjeni, predrzni in nespo¬ dobni pogovori, razuzdane pesmi, in ne manjka pohlepnih, nečistih pogledov. Bog nam je podaril sramežljivost kot krepko ozidje vsake čednosti in zlasti še čistosti, ter je sramežljivost v ženskem spolu še pomnožil, da bi ga tem krepkejše varoval, ker se sicer imenuje slabejši spol. Na plesu pa se to sveto ozidje predere in mnogokrat popolnoma razdene; pogledi, migljaji, približevanja, dotiki, katerih bi se pri drugih prilikah ogibali, je omajejo, in prepričanje, da drugi ravnotako delajo, je razdene. Ako pa je trdnjava či¬ stosti razdejana ali tudi samo prodrta, je sovražniku duše pač lahko vlomiti in odnesti zaklad čistosti. „Kjer ni plotu, se posestvo ropa“, pravi sv. Duh. (Sir. 36, 27.) Navadno se plesi vrše tudi ponoči, ko se še lažje snujejo skrivna znanja; k temu se pridružijo še močne pijače, in vse to pripomore, da začnejo venci devištva zvenjati in se grob koplje nedolž¬ nosti. Na plesišču, lahko rečemo, se postavlja podlaga po¬ znejšim razuzdanostim. Po pravici svari sv. Duh: „S ple- savko se ne pečaj, tudi je ne poslušaj, da kje ne pogineš po njeni zvijači." (Sir. 9, 4.) Sv. Avguštin pa pravi, da „dekle, ki gre na ples, nese nedolžnost prodajat, na plesu jo pro¬ daja, ko s plesa gre, jo proda." „Četudi nekateri telesno ne greše", piše sv. Bazilij, „se vender vsi na duši spridijo in omadežujejo." Znane so besede škofa Slomšeka: „Na plesu nedolžnost umira, na potu domov pa umrje." O koliko mla¬ deničev in deklet je, ki so na plesu lepi venec devištva iz¬ gubili in ki zdaj morebiti preklinjajo dan in uro, ko so prvikrat stopili na plesišče! Opominjam vas zaradi tega, da se varujete plesov, ako vam je mar, ohraniti si čisto srce in čisto telo. V nečistost napeljujejo igre in predstave po glediščih in drugod. Igre in predstave, ako so dostojne, ako se pri igranju in predstavljanju ne prekoračijo meje dostojnosti in nravnosti, so dovoljene, saj uplivajo blagodejno na človeško srce, je blažijo in spodbujajo k posnemanju čednostij, ki se Morda v igrah in predstavah predočujejo. Take so zlasti igre in predstave iz življenja in trpljenja Jezusa Kristusa, Marije Device, svetnikov, potem take, v katerih se poveličuje ta fii ona čednost, smešijo pa napake. A žal, da je takih iger in predstav jako malo, pač pa je mnogo takih, v katerih se čistost smeši, nečistost pa hvali, odobrava in poveličuje; nazven tega pa so tudi igrajoče osebe včasi nespodobno 330 oblečene. Take igre in predstave niso šola omike, ampak šola strastij, one ne vplivajo blagodejno na srce, pač pa po- hujšljivo, one ne spodbadajo k posnemanju čednostij, ampak k posnemanju pregreh. Takih iger in predstav se je treba zaradi tega jako skrbno ogibati, da ne bo čistost trpela škode. V nečistost napeljujejo: 6. lenoba in nezmernost v jedi in pijači. „Postopanje nauči mnogo hudega", pravi sv. pismo. (Sir. 33, 29.) Kdor pridno dela, kroti s tem uporno meso in ne utegne misliti na grešne stvari, kdor pa je brez dela, tistemu se vzbujajo mnogotere nespodobne misli in želje, pred oči mu stopajo nespodobne podobe, in vsemu temu, ako se resno ne ustavlja, sledijo nespodobna dejanja. Dokler je imel kralj David opraviti v vojski, bil je mož po volji božji, ko se je pa doma na strehi svoje hiše brez dela spre¬ hajal, postal je prešestnik. Kaj je zapeljalo prebivavce mesta Sodome in Gomore v tako ostudno nečistost? Mej drugimi tudi lenoba. „Glej“, pravi prerok Ecehijel nehvaležnemu Jeruzalemu, „to je bila hudobija tvoje sestre Sodome, napuh, kruha sitost, in obilnost, in nje in njenih hčer lenoba. 1 ' (Eceh. 16, 49.) Še bolj, kakor lenoba, napeljuje v nečistost nezmer¬ nost v jedi in pijači. Kdor nezmerno je, stori svoje že itak uporno meso še bolj uporno, zlasti pa dela to nezmerno pitje vina in drugih vpijanljivih pijač. „Vino dela nečistost' 1 , veli sv. Duh, „in pijanost hrup.“ (Preg. 20, 1.) Tudi svari: „Ne glej vina, kadar je rumeno, in kadar se njegova barva v kozarcu lesketa; gladko teče, toda na poslednje piči, kakoi kača, in strup razlije, kakor bazilisk. Tvoje oči bodo ptujkah gledale, in tvoje srce bo spačeno govorilo." (Preg. 23, 31—33,| Sv. Pavel pravi: „Nikar se ne upijanite z vinom, v katerem je nečistost." (Efez. 5. 18) Sv. Hijeronim pa pravi- „Nečistost se ne da ločiti od pijanosti", in: „Pijanca nikoh ne bom imel za čistega." Sv. Ambrozij piše: „Kjer je pijan¬ čevanje, tam je gotovo tudi nečistost doma." Dokler je Lot bil trezen, ohranil si je čistost med popačenimi Sodomija* 11 * ko pa se je upijanil, se je hudo pregrešil zoper njo. Da ne* zmerno pitje napeljuje v nečistost, vedeli so tudi pagani, ker so rekali: *Kjer je Bak (bog vina), tam je tudi Venera (b°' 331 ginja nečistosti)." In kdo ne sprevidi tudi sam, da pijanče¬ vanje napeljuje v nečistost? Ako ima že trezen človek mnogo skušnjav zoper sveto čistost in mu je treba raznih pripo¬ močkov, da si jo ohrani neomadeževano, kako se bo varoval nečistosti oni, ki s preobilnim pitjem še bolj razdraži hudo požeJjivost ? kateremu preobilno pitje otemni pamet, da skoraj več ne spozna ostudnosti nečistega greha, in mu oslabi voljo, da se ne more več krepko ustavljati, skušnjavam, ki ga vabijo v ta greh? Da, izkušnja uči, da se nikoli toliko ne¬ spodobnega ne govori, kakor v pijanosti da nihče toliko in tako nesramnih pesmi ne poje, kakor pijanci, da se v pija¬ nosti stori največ nečistih dejanj. 435. Kaj naj storimo, kadar dvomimo, je-li kaj s-op er šesto božjo napoved? Kadar dvomimo, j e-li kaj zoper šesto božjo zapoved, tega ne smemo storiti, temveč mo¬ ramo prositi stariše ali spovednika, da nas poduee. Če kdo dvomi, ali je to, kar misli storiti, pregrešno ali ne, tega ne sme storiti, zakaj on se postavlja v nevarnost grešiti, kar je tudi greh. Ko bi zagledal v omari kako teko¬ čino, o kateri misliš, da je morebiti strup, ali si boš mislil: Morebiti pa le ni strup, in bi jo popil? Ne, ako ti je kaj na tvojem zdravju in življenju, se boš poprej skušal prepri¬ čati, ali je tista tekočina zdrava ali strupena, in še le, kadar se prepričaš, da je zdrava, jo boš zavžil. Tako mora tudi kristijan, kadar dvomi, ali je kaj pregrešno ali ne, se poprej ° tem prepričati, in še le, ko se je popolnoma prepričal, da ni pregrešno, sme isto storiti. Ako to že sploh velja, je še posebno treba, da tako ravnamo, kadar dvomimo, je-li kaj zoper šesto zapoved. Če kaj takega dvomimo, moramo isto opustiti, ne pa si misliti: Najbrž da ni greh, zato bom pa k storil. Ko bi tudi nič ne bilo greh, se vender pregrešiš, če vkljub tvojemu dvomu isto storiš. Prosi svoje stariše, da 'e poduče, še bolje pa je, da vprašaš svojega spovednika, ki ti bode gotovo rad razvozlal tvoj dvom in ti povedal, ali smeš isto brez greha storiti, ali pa je moraš opustiti. 332 Z v r š e t e k. „Kdor misli, da stoji, naj gleda, da ne pade", opominja sv. Pavel. (I. Kor. 10, 12.) Ta opomin se da še posebno obračati na sveto čistost. Kdor je čist, naj pazi, da ne iz¬ gubi čistosti; skrbno naj pazi, zakaj mi smo slabi, nevar¬ nosti pa, po katerih se čistost lahko izgubi, so zelo hude in mnoge, kakor smo danes slišali. Komur je torej mar — in mar bi moralo biti vsakomur —, da si ohrani sv. čistost, naj brzda svoje oči, naj ne opazuje nespodobnih podob, naj ne prebira nenravnih knjig in spisov. Oblači naj se vsak, kakor je njegovemu stanu primerno, in naj se varuje gizdave, še bolj pa nespodobne obleke. Previden naj bo v občevanju z osebami drugega spola in naj se ogiblje slabih tovarišij. Ker so plesi, pohujšljive igre in predstave čistosti silno ne¬ varne, naj zadrži svoje stopinje od takih krajev, kjer se pleše, pohujšljivost pospešuje. Razven tega naj tudi pridno dela in zmerno živi, spominjaje se besed svetega Pavla, ki pravi: „Kakor po dnevu pošteno hodimo, ne v požreš¬ nosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti". (Rimlj. 13, 13.) Amen. 97. Krščanski nauk. Kar je hudo, tega se bojimo, tega se še varujemo, in sicer tembolj, čim večje hudo je. Največje hudo je greh, on je edino pravo zlo. Greh škoduje človeku na duši in na telesu, škoduje mu časno in večno, on je vir vseh nesreč in nadlog, ki tarejo človeški rod. „Greh dela ljudstva ne¬ srečna." (Preg. 14, 34.) Greha se moramo torej bolj bati in bolj varovati, kakor vsake druge nesreče. A nekaterih grehov se moramo še prav posebno varovati. Med tistimi grehi, ki se jih moramo prav posebno varovati; so tudi grehi zoper čistost. 333 436. Zakaj se moramo prav posebno va¬ rovati grehov soper čistost? Grehov zoper čistost se moramo prav po¬ sebno varovati: 1. ker so ti grehi, in sicer že same misli, ako so popolnoma prostovoljne, smrtni grehi. Nobene zapovedi božje skoraj ni, o katerej bi brez- božniki ne delali svojih opazk in zatrjevali, da to ali ono ni greh. Tako se nahajajo tudi taki ljudje, ki pravijo, da nečistost ni greh, da je naravna potreba, in še kaj hujšega. Taki ljudje res tudi tako brezskrbno počenjajo nečistost, kakor bi res ne bila greh. Ali, predragi, ne to, kar brez¬ božni nesrameži govorijo, ampak to je resnica, kar pravi neskončno sveti in neskončno resnični Bog, ki ima edini odločiti, kaj je greh in kaj ni. Vsi grehi zoper sv. čistost, ako se store vedoma in prostovoljno, da, že same misli, ako so popolnoma prostovoljne, so smrtni grehi. Tako učijo enoglasno vsi bogoslovski učeniki. Da je res tako, se pre¬ pričamo iz besed sv. pisma. Božji Vzveličar pravi: „Slišali ste, da je bilo rečeno starim: Ne prešestuj! Jaz pa vam povem, da vsak, kateri pogleda ženo, da jo poželi, je že prešestoval ž njo v svojem srcu“. (Mat. 5, 27.) „To namreč vedite", piše sv. Pavel, „da noben nesramnik, ali nečistnik ... nima deleža v kraljestvu Kristusovem in božjem.“ (Efež. 5, 5.) Drugokrat piše sv. Pavel: „Nikar se ne motite! Ne nesram- n 'ki,... ne prešestniki, ne mehkužni, ne nečisti s svojim spolom ... ne bodo posedli božjega kraljestva." (I. Kor. 6, 9. 10) S smrtnim grehom izgubi človek pravico do svetih nebes. Ako torej po nauku sv. Pavia noben nečistnik nima deleža v kraljestvu Kristusovem, vsakdo lahko sprevidi, da so nečisti grehi smrtni grehi. Kdor greši zoper sv. čistost, greši zoper presveto Trojico, in sicer: Zoper Boga Očeta, ki nas je ustvaril po svoji podobi ■n podobnosti. Kaj mislite, kaj bi se zgodilo človeku, ki bi v zel podobo cesarjevo, jo vrgel v blato in jo teptal z no¬ gami? In kaj stori nečistnik? On ne oskruni podobe kakega cesarja, ampak podobo božjo, po kateri je ustvarjena njegova 334 duša. Ali ni to največje zaničevanje božje? Nečistnik greši zoper Boga Sina, ki nas je odrešil s svojim bridkim trp¬ ljenjem in s svojo grenko smrtjo na križu. On je nosil za¬ voljo nečistih mislij in želj bodečo trnjevo krono, bil je zapijuvan v obraz zavoljo nesramnih pogovorov, bil je bičan zavoljo nečistih dejanj. Nečistnik ve, da je trpel Jezus vse to zaradi njega, vender pa ponavlja njegove bolečine, pri¬ tiska njegovo trnjevo krono še bolj na glavo, pljuje mu znova v obraz, kadar nečisto govori, prime takorekoč za bič in ga znova biča. Ali ni to naj nesramni ša nehvaležnost? — Nečistnik greši zoper Boga svetega Duha. Sveti Duh ga je posvetil pri sv. krstu s posvečujočo milostjo božjo in vlil v njegovo dušo svoje darove, olepšal jo je s krščan¬ skimi čednostmi, a nečistnik zavrže posvečujočo milost in vse druge darove svetega Duha kakor malovreden nič. Ali ni to največja zlobnost in predrznost? Ako torej tudi tisoč in tisoč nečistnikov trdi, da neči¬ stost ni pregrešna, ona je vender in ostane greh, in sicer eden naj večjih smrtnih grehov. Sicer pa tudi lastna vest pravi nečistniku, da je nečistost velik greh, čeprav je noče poslušati. Ker nečistnik sam spozna, kako ostuden je njegov greh, zato išče skritosti in teme, zato mu udari kri v lice, ako se zve za njegovo pregreho, ako ima še količkaj sra¬ mežljivosti. Tudi lažnik, tat, pijanec i. t. d. se mora sramo¬ vati svojih dejanj, vender najbolj nečistnik. Vzrok nam nove sv. Bernard. „Nečistost“, pravi on, „je živalski greh. Žival se da voditi svojim željam in nagonom, ona ne more dru¬ gače, ker nima pameti. Človek pa ima prosto voljo in pamet, ima Bogu podobno neumrjočo dušo, in ta bi morala gospo¬ dovati nad tem, kar je v človeku, v njegovem mesu žival¬ skega. Nečistnik pa se uda, kakor žival svojemu nagonu, svojemu poželenju in pusti svojo dušo voditi telesu." — Grehov zoper čistost, se moramo prav posebno varovati: 2 . lter ne skrunijo samo duše, temveč tudi človekovo telo, ki je tempe! svetega Duha. Z nečistostjo se skruni duša s svojimi močmi vred. Skruni se razum z nespodobnimi mislimi, domišljija z ne¬ spodobnimi predstavami, pomnež z nespodobnimi spomini, 335 volja z nespodobnimi željami. A ne samo duša se skruni z nečistimi grehi, marveč tudi tel6. „Vsak greh, ki ga človek stori, je zunaj telesa, kdor pa nečistuje, greši nad svojim lastnim telesom", piše sv. Pavel. (I. Kor. 6, 18.) Nečistnik skruni oči z nespodobnimi pogledi, jezik z nespodobnimi pogovori, šalami in pesmimi, ušesa s poslušanjem nespo¬ dobnih rečij, roke z nespodobnimi dotiki, noge, ki ga nosijo k nečistim dejanjem, sploh vse te!6. Po sv. krstu se ne po¬ sveti samo duša, ampak posveti se tudi telo v tempel sve¬ tega Duha, kakor nam pove sv. Pavel, rekoč: „Ali ne veste, da so vaši udje tempel svetega Duha, kateri je v vas, ka¬ terega imate od Boga, in da niste svoji ?“ (I. Kor. 6, 19) Ko prejme Kristijan zakrament sv. krsta, se sveti Duh pri njem naseli kakor v svojem templu na skrivnosten način, a nečistnik oskruni ta tempel, ga razdere in odpodi svetega Buha. „Ne bo ostal moj duh v človeku, ker je meso“, (I. Mojz. 6, 3.), ker je poželjivosti udan, je rekel Bog pred vesoljnim potopom. Torej ne samo zaraditega, ker je neči¬ stost smrtni greh, ki oskruni dušo, ampak tudi zaraditega, ker oskruni tudi telo, tempel svetega Duha, se je je treba Prav posebno varovati. „Ako pa kdo oskruni tempel božji", pravi sv. Pavel, „ga bo Bog končal; zakaj tempel božji je svet, kar ste vi.“ (I. Kor. 3, 17.) — Grehov zopet čistost se moramo prav posebno varovati: 3. ker ima silno strašne nasledke. „V čemur se kdo pregreši, v tem bode tudi kaznovan", Pravi sv. pismo. Te besede se skoraj nikjer ne vresničujejo tako natanko, kakor pri grehih zoper sveto čistost, zakaj k grehi imajo silno strašne nasledke. Nedolžnost je gotovo 2 a vsakega nepopačenega človeka, za vsakega vernega kri- stijana cenjen zaklad, njegova največja čast. Ako je tudi pbog, slabo oblečen, grde postave, od ljudij zaničevan, pa iffla še čisto dušo, neomadežano telo, katero še ni oskrunil 2 nobeno nečistostjo, on več velja pred Bogom, kakor naj- lepši kraljevi sin, kateri pa je izgubil svojo nedolžnost. Ne¬ dolžnost srca nam vzamejo sicer tudi drugi smrtni grehi, vender ker nečistost človeka najbolj poniža, najbolj oma¬ dežuje na duši in na telesu, se navadno pravi, da nam ona vzame nedolžnost, in sicer za vselej, zakaj prvotne nedolž- 336 nosti si človek ne more nikdar več pridobiti, ako bi tudi žrtvoval zanjo svoje življenje. Katekizem pa nam našteva še druge nasledke nečistosti. 437. Kateri so nasledki nečistosti P Nasledki nečistosti so: 1. mržnja do Boga in Ibožjili reči j. Vsak nečisti greh oropa človeka posvečujoče milosti in ž njo božje ljubezni in pravice biti otrok božji. Ker ne¬ čistnik ve, da ga Bog ne ljubi, ker ve, da bo Bog, ne¬ skončno sveti in pravični sodnik, strogo kaznoval njegov greh, se ga začne bati, in ta bojazen se potem sprevrže v mržnjo, ako ne celo v sovraštvo do Boga. Njemu je naj¬ ljubše, ako nič ne sliši o Bogu in o božjih rečeh. On izgubi veselje do molitve, do službe božje, do sv. zakramentov, zakaj kakšno zvezo ima molitev, služba božja z najostud- nejšim grehom ? Nečistnik pa tudi premišljeno skuša pozabiti Boga, ker mu misel na njega ne da pokoja v njegovih me¬ senih strastih. Ker nečistnik želi, da bi Boga ne bilo, stro¬ gega kaznovavca njegovih hudobij, zato tudi mnogokrat samega sebe slepi, da Boga ni, ter postane neveren. Kdor se nekoliko po svetu ozira, lahko razvidi iz neštevilnih vzgledov, da največ sedanjih nevernikov, ki so pa krščeni in med kristijani žive, ni izgubilo sv. vere zato, kakor bi ne hotelo sprejeti krščanskih resnic, ampak zato, ker noče izpolnjevati zapovedi o čistosti. Ako se torej nevera vedno bolj širi tudi med preprostim ljudstvom, tudi v najbolj od¬ daljene doline in najvišje hribe, moramo mnogokrat to pri' pisovati ostudni pregrehi nečistosti. Ako pa ljudje, ki so se udali nečistosti, tudi vse vere ne izgubijo, vender dostikrat od prave vere odpadejo. Cerkvena zgodovina nam poroča, da so možje, ki so poprej goreli za razširjanje sv. vere, ]0 branili proti krivovercem, pozneje od nje odpadli in jo pre¬ ganjali, ko so se udali nečistosti. — Nasledki nečistosti so: 2. oslepljen.!e razuma in otrpnenje volje« ,.Meseni človek ne razume, kar je duha božjega", pm e sv. Pavel. (1. Kor. 2, 14.) In res je tako. Nečistniku razum 337 tako oslepi, da ne spozna več ostudnosti svoje pregrehe, da ne spozna, kakšno sramoto si nakopava ž njo pred Bogom in pred ljudmi, da ne spozna, kakšne kazni si nakopava ž njo že na tem, še bolj pa na onem svetu. Ko govori sv. pismo o dveh hudobnih starcih, ki sta zalezovala čisto Suzano, pravi: „Vnela sta se v poželjenju do nje in prevrgla sta svoj um, ter odvrnila svoje oči, da nista videla neba in se ne spomnila pravičnih sodba. “ (Dan. 13, 8, 9.) O madeniču, ki lazi za zapeljivko, pa pravi sv. pismo: „Brž gre za njo, kakor vol, ki se v mesnico pelja, in kakor prešerno jagnje in ne¬ umnež ne ve, da ga v železje vleče.“ (Preg. 7, 22.) O kralju Salomonu pripoveduje sv. pismo: „Dal je Bog modrost Salo¬ monu in prav obilno razumnost in razširjeno srce kakor pesek, ki je ob bregu morja. In Salomona modrost je pre¬ segala modrost vseh Jutrovcev in Egipčanov; in je bil mo- drejši od vseh ljudij. (III. Kralj. 4, 29—31.) Ko pa je Salomon na svojo starost zabredel v nečistost, je postal zaslepljen. Sv. pismo pravi: „In ko je bil že star je bilo njegovo srce sprideno po ženah, da je hodil za ptujimi bogovi; in nje¬ govo srce ni bilo popolno z Gospodom, svojim Bogom, kakor srce Davida, njegovega očeta.“ (III. Kralj. 11, 4.) Sv. Hijeronim piše o njem: »Salomon je bil solnce učenosti, prebivališče modrosti. Po nečistosti pa je izgubil svojo mo¬ drost, čast in slavo, in kakor je poprej spisal bukve mo¬ drosti, bi bil pozneje lahko spisal bukve neumnosti." Z oslepljenjem razuma je v zvezi otrpnenje volje. Nobena pregreha ne pride človeku tako hitro v navado, kakor ne¬ čistost, in na to sledi otrpnenje volje. Sv. Tomaž iz Vila- nove pravi: „Nihče ni bolj trdovraten v grehu, kakor ne¬ čistnik". Sv. Frančišek Ksaverij je na svojih apostolskih potovanjih našel mnogo kraljev in poglavarjev, ki so radi Poslušali njegove pridige, dobro spoznali oznanjevane resnice jn tudi izjavili, da se jih hočejo poprijeti; ko jim je pa potem Frančišek razkladal, kaj terja krščanska vera zastran čistosti, imeli so preveč otrpneno voljo, da bi se odpovedali neči¬ stosti. To nam potrjuje vsakdanja izkušnja. Kolikokrat se nečistniki pri pridigah, krščanskih naukih, v spovednici opo¬ minjajo in svarijo, prosijo, ali kaj pomaga." Skoraj nič. Ne- cistnik noče pustiti grešnega znanja, noče se ogibati grešne Priložnosti, in četudi za kratek čas to stori, pozneje še bolj globoko pade. Saj imamo pa tudi svarilne vzglede, da so ne- 22 338 kateri nečistniki na smrtni postelji, malo trenotkov predno so izdihnili svojo dušo, počenjali še ostudnosti. Nasledki nečistosti so: 3. raznovrstne bolezni, sramota In rev¬ ščina. Nečistost okuži telo. Mladostna lepota in ljubeznivost pri nečistnikih nimate obstanka, ampak kmalu izginete; ne¬ čistniki se hitro postarajo in njihovo obličje dostikrat spri- čuje, kaj počenjajo ali kaj so počenjali. Nečistost slabi' telo, krajša življenje in rodeva razne bolezni, ki so dostikrat ne¬ ozdravljive. V večjih mestih se nahajajo v bolnicah cele dvo¬ rane takih bolnikov. Mnogi so še mladi ljudje, ki so bili poprej zdravi, cvetoči, močni; sedaj pa ležijo, truplo polno grdih ran in turov, ki razširjajo neznosen smrad, tako da se vsak boji bližati se jim. Nad takimi bolniki se izpolnjuje, kar govori sv. Duh: „Kdor se drži nečistnic, je hudoben; gnjiloba in črvi se ga bodo polastili, in v velik vzgled bo postavljen, in vržena bo njegova duša iz števila živih. 44 (Sir. 19, 3.) Neki oče, katerega sin je imel močno nagnenje do nečistih grehov, je peljal istega v neko bolnico, kjer so bili samo taki bolniki, ki so si nakopali svoje trpljenje s pre¬ grešnim življenjem. Ko je sin videl te oslabljene, ostudne bolnike z napol segnitimi udi, ki so ječali strašnih bolečin, je skoraj omedlel. Ta pogled in svarjenje očetovo, katero mu je dal vpričo teh bolnikov, je tako vplivalo na mlade¬ niča, da se je grehu odpovedal. Ko je pozneje vojak postal, je rajše prenašal zasramovanje svojih tovarišev, kakor p a da bi se pregrešil zoper čistost. Velikokrat se nečistniki, ki imajo neozdravljive bolezni, sami umore. „Dobro ime je“, po besedah sv. Pisma „boljše kakoi obilno bogastvo. 41 (Preg. 22, 1 .) Dobro ime pač vzame člo¬ veku vsako sramotno dejanje, a najbolj mu je vzame ne¬ čistost. „Kdo bo častil njega, ki sam nečast dela svoji duši (Sir. 8, 32.) in svojemu telesu? In ne stori li tega nečistnik' Sv. pismo pravi: „Kdor pa je prešestnik ... si nečast m sramoto nabira, in njegova grdoba se ne bo izbrisala. 44 (Pf e 8' 6, 32, 33.) Noben poštenjak ne spoštuje ljudij, ki nečisto živijo, nihče jim prav ne zaupa. In kolika sramota šele čaka take ljudi, ako se pokažejo očitni nasledki nečistosti? 339 prstom kažejo ljudje za njimi, in tak madež so jih drži vse življenje, ako se tudi morebiti pozneje poboljšajo. Nečistost prinaša mnogokrat revščino. Koliko mora marsikatera nezakonska mati trpeti lakote, koliko mraza s svojimi nezakonskimi otroci vred, ako jo zapeljivec zapusti! In nečistnik, li ne zapravi z razuzdanim življenjem dosti¬ krat vse svoje premoženje, vse, kar morebiti zasluži? Izgub¬ ljeni sin „je zapravil svoje premoženje z razuzdanim živ¬ ljenjem. Potem pa, ko je bil vse zapravil, je ostala velika lakota v tisti deželi; in on je začel pomanjkanje trpeti. In je šel in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele. In ta ga je poslal na svojo pristavo svinje past. In je želel napol¬ niti svoj trebuh z luščinami, katere so svinje jedle; in nihče mu jih ni dal.“ (Luk. 15, 13, 16) Ali ni mnog razuzdanec podoben izgubljenemu sinu? Ako se tudi dva, ki sta nečisto živela, pozneje vzameta, jima najbrž tudi ne bodo cvetele rožice v zakonskem stanu; zakaj izkušnja uči, da so za¬ koni, katere je napravil greh, mnogokrat nesrečni, vir obilih solz in trpljenja, ker takim, ki so ga žalili z najostud- nejširn grehom, Bog odteguje svoj blagoslov. — Nasledek nečistosti je: 4. večno pogubljenje. Zavoljo nečistosti pošilja Bog ljudem že na tem svetu z elč hude kazni. V vesoljnem potopu je Bog zavoljo neči¬ stosti pokončal raz ven Noetove družine vse drugi ljudi, kakor tudi vse druge stvari, ki so bile ustvarjene človeku v ko¬ rist. Pozneje nam zgodbe sv. pisma stavijo pred oči drugo sodbo božjo. Jordanska dolina je bila jako rodovitna in Jajskolepa, ali nečistost je okužila njene prebivavce v So¬ domi in drugih mestih. Kar se približa sodnik z grozo¬ vito šibo. Ko je ravno vzhajalo solnce nad prelepo pokra¬ jin 0 ) je Gospod deževal na Sodomo in Gomoro ogenj in žveplo, od Gospoda z nebes in je pokončal ti mesti in vso deželo okoli, vse prebivavce mest in vso zelenjavo po polju. I- Mojz. 19, 23—25.) Ob vesoljnem potopu je Bog pokončal nečistnike z vodo, sedaj pa z ognjem in žveplom. Kraj, kjer ? te stali hudobni mesti, je zdaj mrtvo morje, to je žvepleno ’n slano jezero, ki kuži zrak po vsi okolici. Vse žive stvari se ga ogibljejo. Ono je še dandanes očividna priča, kako str ašna pregreha mora biti nečistost, ker jo Bog tako kaznuje. 22 * 340 Tudi za časa Mojzesa je Bog poslal nečistnikom hude kazni. Ko je Mojzes 40 dnij in nočij molil in se postil na Sinajski gori, dokler ni prejel dveh kamenitih plošč z zapovedmi božjimi, je ljudstvo pod goro malikovalo in nečistovalo. Na povelje božje je dal Mojzes pomoriti 23.000 mož, in ko so se drugokrat dali zapeljati v te hudobije, dal jih je pomo¬ riti 24.000. Zaradi nečistosti je bil skoraj ves Benjaminov rod pokončan. David se je s tem grehom omadeževal, in zaradi tega mu je poslal Bog mnogo mnogo nadlog, dasiravno je svoj greh bridko objokoval. Zgodovina pa nam spričuje, da so štiri mogočna kraljestva pred Kristusovim rojstvom, asirsko, perzijansko, macedonsko-grško in rimsko, zaradi nečistosti propadla. Časne kazni, katere pošilja Bog nečistnikom, pa so le senca v primeri s kaznimi, katere jih čakajo v večnosti, ako se poprej ne spokorijo. „Nikar se ne motite. Ne kur- birji ... ne prešestniki, ne mehkužni, ne nečisti s svojim spolom ... ne bodo posedli božjega kraljestva" (I Kor. 6, 9. 10.) pravi sv. Pavel. Sv. Janez pa piše: „Nečistniki. • • bodo imeli svoj del v gorečem, ognjenem in žveplenem je¬ zeru; kar je druga smrt." (Skriv. raz. 21, 8.) V peklu bo vsak, ki se je smrtno pregrešil, hudo kaznovan; kaznovan bo pijanec, kaznovan bo skopuh, kaznovan bo goljuf i. t. d. ali najhujše bo kaznovan nečistnik, ker je skrunil svojo dušo in svoje telo. Z v r š e t e k. Ko je stari Tobija menil, da se mu bliža smrt, je po¬ klical svojega sina in mu dal obilo lepih naukov. Mej drugih mu je tudi dejal: „Varuj se, moj sin, vse nečistosti". (Tob. 4, 13.) Te besede Tobijeve vam kličem tudi jaz, krščanski poslušavci. „Varujte se vse nečistosti", v mislih, željah, be¬ sedah, zlasti pa v dejanju, ker ima ta greh silno strašne nasledke za dušo in za telo, za sedanje in za prihodnje živ¬ ljenje. O tem ste se prepričali lahko iz današnjega krščan¬ skega nauka. Bežite pred vsakim grehom, a zlasti bežite še pred nečistostjo. Bežite pred nečistostjo vsi, ki ste še nedolžni, da vam ne vzame naj dragocenejšega zaklada, ki ga imate, zapustite nečistost, kateri ste jej bili do sedaj udani, da se tudi pri vas ne bodo pokazali nje žalostni in strašni na¬ sledki. Amen. 34 L 98. Krščanski nauk. „0 kako lep je čist rod v svitlobi svoje čednosti; zakaj njegov spomin je večen, ker je spoznan pri Bogu in pri ljudeh. Ako je pričujoč, ga posnemajo; kadar pa se očem odtegne, po njem hrepenijo, in kronan vekomaj obhaja zmago, ker je zmagal boj za plačilo neomadeževanih." (Modr. 4, k 2.) Tako govori sv. Duh o čistih dušah. V skrivnem raz¬ odetju beremo, da „nič nečistega ne pojde v nebeško kra¬ ljestvo." (Skriv. raz. 21, 27.) Da bomo čisti ostali in srečno v nebesa prišli, ni dovolj, da se vsega tega ogibljemo, kar prepoveduje šesta božja zapoved, ampak izpolnjevati mo¬ ramo tudi to, kar zapoveduje. 438. Kaj napoveduje šesta bo&ja napoved ? Šesta božja zapoved zapoveduje: 1. da moramo biti spodobni in sramež¬ ljivi v mislili in pogledih, besedah in dejanjih. Navadno razlikujemo trojno čistost, namreč: deviško vdovsko in zakonsko čistost. Deviško čistost ohraniti zapo¬ veduje šesta božja zapoved vsem samskim osebam obojega spola; vdovsko čistost ohraniti morajo vdovci in vdove, ako ne sklenejo nove zakonske zveze; zakonsko čistost ohranijo Usti zakonski ki v zakonskem stanu tako živijo, kakor je volja božja in se vsega zdržijo, kar je Bog prepovedal. Naj¬ večje cene je deviška čistost, katero primerjajo bogoslovski “ceniki zlatu, za njo pride vdovska čistost, katero primer¬ jajo srebru, in za to pride zakonska čistost, katero primer¬ jajo železu . . . Vsakdo je dolžen ohraniti tisto čistost, katero zahteva ujegov stan; zakaj nič nečistega ne pojde v nebeško krar ljestvo.“ (Skriv. raz. 21, 26.) Da bo vsakdo ohranil tisto čistost, katero zahteva njegov stan, mora biti spodoben in 342 sramežljiv v mislih. „Blagor jim, ki so čistega srca, ker Boga bodo gledali." (Mat. 5, 8.) ..Hudobne misli ločijo od Boga“, (Modr. 1, 3.) pravi sv. Duh, in zopet: „Hudobne misli so Gospodu gnusoba." (Preg. 15, 26.) Kdor ljubi čistost, ne trpi v svojem srcu nobene nečiste misli, nobene nečiste pred¬ stave, nobene nečiste želje; on ne sanjari o ptuji lepoti, ampak, kakor hitro se mu vzbudi kaka nespodobna misel, pred stava, želja, se s studom od nje obrne in se trudi se je iz¬ nebiti. „Umori sovražnika, dokler je še majhen*, pravi sv. Hijeronim, „in dokler je še slab." „V neprevidnem srcu“, pravi sv Gregorij, „se vname nečistost, kakor ogenj v slami; ako se precej ne pogasi, nastane kmalu neugasljiv plamen." ..Zavrzite hudobno misel", veli sv. Bernard, „in zapustila vas bo, ali če vas ne zapusti, ne bode vas omadeževala, dokler jo studite. Misel, ako se ne odpodi, povzroči dopadenje; iz dopadenja nastane privoljenje; za privoljenjem sledi dejanje; iz dejanja, ako se ponavlja, nastane navada; iz navade se izcimi nekaka potreba, ki tira dušo v nespokornost in obup.“ Nikdar ne bo čist ostal, kdor se ne varuje nespodobnih mislij in predstav, kdor jih radovoljno goji v svojem srcu. Ker pa človek nekaj misliti mora, pa kaj naj misli ? Sveto pismo pravi: „Obračaj svoje misli v Boga." (Sir. 9, 23.) Misli na Boga, misli, kako bi bolj in bolj zvesto izvrševal svoje stanovske dolžnosti; misli, kako bi se varoval greha in kako bi si pridobil razne čednosti in dobra dela; misli na min¬ ljivost in kratkost vsega posvetnega, misli na prihodnje življenje, kateremu se vsak trenotek približuješ; misli na svojega Vzveličarja, kateremu si toliko dolžan; misli na dobre v ljudi, ki ti dajejo lepe vzglede. Šesta božja zapoved nam zapoveduje, da moramo biti spodobni in sramežljivi v pogledih. Job je rekel: „Zavezo sem naredil s svojimi očmi, da bi celo ne mislil na devico! Zakaj kakšen del bi imel Bog zgoraj v meni, in kakšen delež Vsemogočni z visokosti?" (Job. 31, 1, 2.) ako bi či¬ stosti srca ne imel? Angelski mladenič, sv. Alojzij, je tako skrbno zatajeval svoje oči, da nobeden človek ni vedel po¬ vedati, kakšne barve da so, in dasiravno je bil skozi pol drugo leto vsakdanji spremljevalec cesarice, vender ni vedel, kakšna je. Kralj David pravi: „V joku svojem sem se utrudil, vsako noč perem svojo posteljo, s svojimi solzami močirn svoje ležišče. Moje oko je zmedeno od tuge." (Ps. 6, 6, 7-) Zakaj je David cele noči prejokal ? zakaj je bilo njegovo 343 oko zmedeno od tuge? Ker ni bil poprej dovolj sramežljiv v svojih pogledih. „Svetilo tvojega telesa je tvoje oko. Ako je tedaj tvoje oko čisto, bo vse tvoje telo svetlo, pravi božji Vzveličar. (Mat. 6, 22.) Šesta božja zapoved nam zapoveduje, da moramo biti spodobni in sramežljivi v besedah. Od vsake nepotrebne be¬ sede bomo dajali odgovor sodnji dan. Prevdarimo zaradi- tega dobro vsako besedo, predno jo izgovorimo, zlasti pa pazimo na to, da bodo vse naše besede spodobne in sra¬ mežljive, da ne bodo drugim v spodtikljej, pazimo pa tudi, kaj in koga poslušamo, da tudi nam ne bodo v pohujšanje besede drugih ljudij. Spodobni in sramežljivi moramo biti v dejanjih. Cisti človek ne stori na svojem telesu ničesar nespodobnega, pa tudi ne pusti, da bi kdo drugi kaj takega storil na nje¬ govem telesu; njegova hoja, njegovo vedenje je spodobno, n aj si bo sam ali vpričo drugih. Šesta božja zapoved zapoveduje: 2. da moramo rabiti potrebne pripomočke, da si ohranimo čistost. »Čim dražji je kak zaklad, tim več roparjev ga zale- zuje“; pravi sv. Gregorij. Premislimo nekoliko, kako dra¬ gocen zaklad je čistost, da si bode vsakdo tim bolj priza¬ deval ohraniti si jo neomadežano. Sv. pismo pravi: „0 kako ]e P je čist rod v svitlobi svoje čednosti; zakaj njegov spo¬ min je večen, ker je spoznan pri Bogu in pri ljudeh.“ (Modr. ^ 1.) Kako resnične so te besede! Tisoč in tisoč let je že minilo, kar je živel egiptovski Jožef, a spomin na njegovo čistost je še ohranjen, ker je rajše prišel v zamero pri svojem gospodu, ker je rajše šel v ječo, kakor da bi oskrunil sv. čistost. Tisočera leta so že pretekla kar sta nagovar¬ jala v greh dva hudobna starca čisto Suzano, a spomin na n jeno stanovitno čistost še ni izbrisan, ker je hotela rajše umreti, kakor pa v greh privoliti in prelomiti zakonsko zvestobo. Komu ni znano imč sv. Neže, tega angela v člo- v eški podobi? Komu ni znano ime sv. Katarine, sv. Cecilije, sv. Lucije, sv. Agate, sv. Apolonije, sv. Barbare in sto in sto drugih devic? Kdo bi jih dandanes še imenoval, ako bi ne bile rajše šle v smrt, kakor pa nehale biti device? Ali 344 ni torej res, da je njihov spomin večen, ker so znane pri Bogu in pri ljudeh? Sv. pismo tudi pravi: „Čistost privede najbližje k Bogu.“ (Modr. 6, 20.) Bog je čisti duh, in kdor ljubi čistost, je Bogu najbolj podoben, pa tudi najljubši. Božji Vzveličar pa je rekel: »Blagor jim, ki so čistega srca; zakaj Boga bodo gledali". (Mat. 5, 8.) Kristus ni blagroval onih, ki so imenitnega stanu, ni blagroval bogatih, ni bla¬ groval njih, ki so bistre glave, ki so lepe postave, ampak blagroval je čiste duše. In kako je on imel v časti čiste duše že na tem svetu! Katera je bila vredna biti njegova mati? Marija, prečista Deviea! Koga si je izbral za svojega rednika, ki ga je smel pestovati, poljubovati, objemati? Sv. Jožefa, ki je bil sicer nizek reven, malocenjen pri ljudeh, ki pa je bil Bogu drag in ljub, ker je čisto živel! Kdo je bil vreden njemu pot pripravljati in. ljudem povedati, da se je približalo kraljestvo božje? Sv. mladenič Janez Krstnik, ki si je ločen od sveta ohranil čistost! Vse apostole je Jezus ljubil, a najbolj je ljubil sv. Janeza evangelista. A zakaj ga je najbolj ljubil ? Sv. Hijeronim pravi o njem: „Ta je, ka¬ terega je Jezus, čisti prijatelj devic, našel in izvolil kot de¬ vico, in kateri je zmiraj do svoje smrti ostal devica." De¬ viški Janez je smel pri zadnji večerji sloneti na Jezusovih deviških prsih, deviškemu Janezu je izročil, kar je imel naj¬ dražjega na svetu, svojo deviško mater Marijo. Na zemlji je Jezus deviške duše častil, še bolj pa jih časti v nebesih. Sv. Janez piše tako-le: „Glej! Jagnje je stalo na gori Sijonu in ž njim njih sto štiri in štirideset tisoč, kateri so imeli njegovo ime in ime njegovega Očeta zapisano na svojih čelih ... In so peli kakor nekako novo pesem pred se¬ dežem .. . , in nihče ni mogel peti pesmi razven onih sto štiri in štirideset tisoč, kateri so bili odkupljeni z zemljč. Ti so, kateri se niso ognusili z ženami; device namreč so. Ti hodijo za Jagnjetom, kamorkoli gre.“ (Skriv. raz. 14, 1—4.) vdste duše torej uživajo v nebesih posebno čast, katere drugi, ki niso ostali device, nimajo. Kako lepo pišejo cerkveni učeniki o deviški čistosti, vam povedati ne morem, ker so napisali nekateri o njej cele bukve, kakor: sv. Atanazij, Ambrozij, Avguštin, Bazilij, Kri- zostom, Hijeronim in drugi. Povedati vam hočem samo neka¬ tere izreke. Sv. Ignacij, mučenik, piše: „Tiste, ki žive v devi- štvu, častite kakor mašnike Kristusove." „Oni so pravi otroci Je¬ zusa Kristusa", piše sv. Ambrozij. Sv. Krizostom imenuje device 345 »angele božje na zemlji", in sv.Bernard povzdiguje jih še nad an¬ gele, ko pravi: „Deviški človek in angel se razločujeta v tem, da je angel čist po svoji naravi, človek po čednosti' 4 . Sveti Avguštin pa kliče devicam: „Veselite se, Bogu zax-očene device! Kaka čast in kaka sreča za vas, ker imate za ženina Njega, katerega je najčistejša Kraljica devic zaslužila imeti za svojega Sina. On vas sicer ne časti kot matere, pač pa vas ljubi kot neveste." Sv. Ciprijan imenuje device „najlepše cvetlice v vrtu svete cerkve, snežnobele ovčice Kristusove cede". Čistost je nekaj vzvišenega, zato pa imajo spoštovanje do nje cel6 taki ljudje, kateri sami ne žive baš čisto. V paganskem Rimu je moral na čast boginji Vesti zmirom goreti takoimenovani „sveti ogenj “. Ta ogenj so čuvale in netile vestaljke, duhovnice boginje Veste; morale so biti device. Rimljani so te duhovnice, ki so bile device, imeli v taki časti, da je moral senator, višji rimski uradnik, pred vestaljko vstati in se odkriti. Ako je vestaljka srečala hudodelnika, katerega so v smrt peljali, so ga morali pomi¬ lostiti, ako je zanj prosila. Čistost krasi dušo in telo. Oni, ki čisto živč, si ohra¬ nijo dalje časa svojo lepoto in svoje zdravje, si daljšajo živ¬ ljenje, si zaljšajo smrtno uro. ,,Mirno, kakor bister potoček, teče čistim življenje, in ko se jim približa zadnja ura, je še lepša, kakor življenje, kakor je večerna zarija lepša od solnca po dnevi.“ (Schmitt, Razi. kat.) Kdor si hoče ohraniti čistost, mora rabiti k temu po¬ trebne pripomočke. 439. Katere pripomočke moramo rabiti, da Sl ohranimo čistost? I)a si ohranimo čistost, moramo: 1. ogibati se nevarnostij in priložnostij, ki vodijo v nečistost. Nevarnosti, ki vodijo v nečistost, imenujemo vse to, kar nas utegne v nečistost zapeljati, kakor so radovedni Pogledi, nespodobne podobe in prebiranje nenravnih knjig 1,1 spisov, nespodobnost v obleki. Takih nevarnostij se je 346 treba vsakemu skrbno ogibati, kdor hoče čist ostati, zakaj sveti Duh veli: „Kdor nevarnost ljubi, bo v nji poginil.“ (Sir. 3, 27.) Pa ne le nevarnostij samih, ampak tudi vsega, kar nas pripravi v veliko nevarnost, da grešimo zoper čistost, to je: priložnosti] se moramo ogibati. Priložnostij, ki vodijo v nečistost, so zlasti predomače in preprijazno občevanje z osebami drugega spola in slaba tovarišija, nespodobni plesi, pohujšljive igre in predstave, lenoba in nezmernost v jedi in pijači. „Ako se jim (grehom) bližaš, se te bodo lotili",, pravi sveti Duh. (Sir. 21,2.) Bližati se grehom pomeni po¬ iskati grešno priložnost. Drugokrat pravi sveti Duh: „Ne hodi po nevarnem potu, in se ne boš spotaknil v kamen.“ (Sir. 32, 25.) A zakaj se je treba ogibati grešnih priložno¬ sti] ? Zato, ker se v takih priložnostih hudo nagnenje poveča in volja še bolj oslabi, tako da je skoraj nemogoče ustav¬ ljati se, razven tega pa nas take priložnosti tudi oropajo pomoči božje. „Kdor tedaj meni, da stoji, naj gleda, da ne pade“, opominja sv. Pavel. (I. Kor. 10, 12.) — Da si ohranimo čistost, moramo: 2. moliti za ohranjen j e čistosti in kar naj¬ večkrat mogoče prejemati svete zakra¬ mente. „Ko sem pa zvedel", pravi modri, „da ne morem dru¬ gače zdržljiv biti, kakor če da Bog,... sem stopil pred Go¬ spoda in ga prosil, ter sem govoril iz vsega svojega srca. 1 (Modr. 8, 21.) In kaj pravi Kristus? „Cujte in molite, da ne padete v skušnjavo; zakaj duh je sicer voljan, meso pa je slabo. (Mat 26, 41.) Ako je treba v vsaki skušnjavi moliti, koliko bolj je šele treba moliti v skušnjavah zoper sv. čistost, o katerih pravi sv. Avguštin: „Med vsemi skušnjavami, ki jih človek ima brez prestanka, niso nobene večje in nevarnejše, kakor boji, ki mu jih je prestati za sv. čistost." Ako pa so skušnjave zoper čistost največje in najnevarnejše, kdo se bo zanašal na svojo lastno moč in ne bo iz vsega srca prosil Boga pomoči, da si ohrani čistost? Moli, moli, krščanska mladina, za ohranjenje čistosti. Molite, vi otročiči, da bi vase nedolžne duše, ki so tako ljube Bogu, ne bile nikoli oma¬ deževane z nikakeršno nečistostjo, molite vi, mladeniči m dekleta, ki imate največje skušnjave, molite sploh vsi. 347 Prejemati je tudi treba kar največkrat mogoče svete zakra¬ mente. Večkratna spoved utrjuje dušo v milosti in zmanjšuje nagnenje h grehu, zelč pospešuje čistost in rahločutnost vesti. Sv. obhajilo tudi pomnožuje milost božjo in zmanjšuje nam hudo nagnenje ter nam potrjuje ljubezen do Boga; „ono nam vzame“, kakor uči sv. Krizostom, „kar je mesenega in nam dd, kar je duhovnega, ono „je žito izvoljenih in vino, iz katerega po¬ ganjajo device. “ (Caha rij a 9, 17.) Sv. Bernard pa pravi: „Ako kdo med vami ne čuti tako silnega nagnenja do nečistosti, naj se zahvali presvetemu telesu in krvi Jezusovi, katero je prejel.“ Da, nobeden pripomoček ni tako močan obvarovati človeka pred nečistostjo, kakor vredno sv. obhajilo. Zato pa vidimo, da so vsi, ki so hoteli čisto živeti, prav pogosto pristopali k mizi Gospodovi, in zato tudi tolikokrat opo¬ minjamo mladeniče in dekleta, da bi pogostokrat vredno zavživali kruh življenja, močnega Boga. — Da si ohranimo čistost, moramo: 3. skušnjavi se koj ustaviti in zaupno kli¬ cati Jezusa in Marijo na pomoč. Že paganski pesnik Ovid je opominjal: „V začetku se ustavljaj; prepozno se pripravi zdravilo, ako se je hudo vsled dolgega odlašanja ukrepilo.“ Hitro se ustavljati je posebno potrebno v skušnjavah zoper čistost. Ako se namreč nečista iskra koj ne pogasi, nastane iz nje ogenj. Kako težko je potem, ko začne že od vseh stranij goreti, ogenj pogasiti! Kazven tega neti še naš smrtni sovražnik neprenehoma ne¬ čisti ogenj vrivaje nam nečiste misli in želje; skušnjava Postaja, ako se precej ne ustavljaš, močnejša, ti pa slabejši. Zato opominjajo duhovni učeniki, ki so sami poskušali boj 8reha s čednostjo in ga opazovali pri drugih, kar najbolj nu jno, da se naj ustavljamo skušnjavi precej v začetku. "Ustavi se koj v začetku", veli sv. Ciprijan,^ „drugače rediš hačo, ki te bo požrla, ko si jo izredil“. „Hočeš“, pravi sveti Uijeronim, „hočeš kaki kači zabraniti luknjo, moraš zadize- 'ati njeno glavo; zakaj če z glavo prerije, sledi drugo truplo il, kadar bo skrajna sila nehala in bo kaj imel. V skrajni s 'li se namreč ne more misliti, da bi lastnik, ako ima le še količkaj usmiljenega srca, po pameti kaj imel proti temu. Isto velja, ako je v skrajni sili bližnjik. Ako pa je sila, potreba sicer velika, ne pa skrajna, se tuje blago skrivaj vzeti ne sme. S tatvino grešijo tisti, ki brez potrebe beračijo in tako pravim revežem jemljejo kruh. Sem spadajo taki berači, ki še sami imajo toliko, da bi se mogli preživeti, in taki, ki So še dovolj mladi in krepki, da bi si kaj prislužili in se Preživeli, pa so za to preleni. Da je tatvina greh, pravi človeku že zdrava pamet, se e°lj pa nas prepriča tega sv. pismo. Sv. Pavel uči: „Nikai ? e ne motite . .. Tatovi ... ne bodo posedli kraljestva bož- iega.“ (L Kor. 6, 9. 10) Tatvina je smrtni greh, ako je ukradena reč precejšnje vrednosti. Precejšnje vrednosti se po nauku bogoslovskih učenikov imenuje to, kar znaša toliko, a bi mogel od istega človek preživeti se eden dan. Ako rdo beraču kaj vzame, recimo nekoliko vinarjev, s kateiimi ! Se mogel preživeti eden dan, stori že smrtni greh. Ako bl kaj ukradel kakemu bolj premožnemu, bi bila tatvina 23 354 smrtni greh tedaj, če bi znašala ukradena reč toliko, kolikor dotičnik poprečno porabi zase vsak dan. Ako kdo ukrade kako reč neznatne vrednosti, stori mali greh. Ako bi se jih pa več skupaj pogovorilo in bi ukradli kaj velikega, stori vsak izmed njih smrtni greh, četudi je delež, ki ga eden dobi, le neznaten, in sicer stori vsakdo velik greh zaradi tega, ker je pripomogel, da se je bližnjiku storila velika škoda. Ker je tatvina greh, varujte se zlasti velikih tatvin, pa tudi malih, zakaj z malim se začne, z velikim se neha. Po¬ sebno še opominjam otroke, naj ne zmikajo svojim starišem; sv. pismo namreč pravi: „Kdor očetu ali materi kaj zmakne in pravi, da to ni greh, je ubijavčev tovariš/ 4 (Preg. 28, 24.) Varujte se tatvin tudi zaradi tega, ker tat ukrade samemu sebi dobro ime in si drugače škoduje na časnem imetju in časnej sreči. 444. Kdo greši s ropom? Z ropom greši, kdor s silo in po krivici vzame tuje Iblago. Tatvina in rop sta si podobna v tem, da se pri obeh po krivici vzame tuje blago, razločujeta pa se v tem, kako se vzame. Tat se polasti tujega blaga skrivaj, on pazi, da bi ga kdo ne zasačil, in če sluti kako nevarnost, odnese pete, če more; ropar pa se polasti tujega blaga pred lastnikovimi očmi in s silo. Roparji so bili tisti ljudje, ki so napadli člo¬ veka potujočega iz Jeruzalema v Jeriho, mu pobrali njegovo imetje, ga hudo ranili ter ga pustili na pol mrtvega. (Luk. 10, 30) Roparji so tisti, ki ob samotnih cestah in na samotnih krajih prežijo na popotnike, da bi jim s silo po¬ grabili njihovo premoženje, in tisti, ki priderejo včasi v hiše ter poberejo ljudem, kar imajo. Rop je hujša pregreha kakor tatvina, zakaj ropar ne poškoduje le tujega blaga, ampak mnogokrat škoduje lastniku tudi na telesu, bodisi da ga hudo rani in mu s tem okrajša življenje ali pa ga celo umom Da, če mu tudi nič hudega ne stori, že sam strah utegne lastniku zelč škodovati. Ropar torej greši zoper peto in sedmo božjo zapoved. Kakor o tatovih, tako pravi sv. Pavel še z večjim pravom o roparjih: „Roparji ne bodo posedli božjega kraljestva/ 4 (I. Kor. 6, 10.) 355 445. Kdo greši g odrtijo ? Z odrtijo greši: 1. kdor pri posojilih zahteva krivične obresti. Obresti imenujemo to, kar se plača za posojilo kake reči, zlasti za posojene denarje. Sveto pismo pravi: »Svojih denarjev mu (bratu) ne dajaj na obresti/ (III. Mojz. 25, 37.) Psalmist govori: „Gospod, kdo bo prebival v tvojem šotoru ali kdo bo počival na tvoji sveti gori? ... Kdor ne dd svo¬ jega denarja na obresti in ne sprejema daril zoper nedolž¬ nega/ (Ps. 14, 1. 5.) Kristus pa pravi: »Dobro storite in posodite, dasi nič od tega ne upate.“ (Luk. 6, 35.) Kakor sprevidite iz teh izrekov sv. pisma, bi se pri posojilih prav¬ zaprav nič ne smelo zahtevati, vender ker posojilcu iz po¬ sojila utegne prirasti kaka škoda, ali ker mu izgine kak dobiček, ali ker je posojeni denar v nevarnosti, ali ker se posojilo ne vrne ob določenem času, smejo se pri posojilih zahtevati pravične obresti, pri nas 4—6 goldinarjev na leto £d sto, kar pa je več, so previsoke, so krivične obresti, in hdor take obresti zahteva, je oderuh, se pregreši zoper sedmo božjo zapoved. Gospod naravnost pravi: „Ako komu izmed jnojega ljudstva posodiš denarjev, kakemu ubogemu, ki pri tebi prebiva, ne goni ga kakor terjavec in ne teri ga z obrestmi/ (II. Mojz. 22, 25.) Z odrtijo greši: 2. kdor nepošteno in z umetnimi pripo¬ močki podražuje živila ali blago nad njihovo pravo vrednost. Živila imenujemo vse to, kar nam je potrebno, da si ohranimo življenje Živila in drugo blago podraževal bi ne¬ pošteno nad njihovo pravo vrednost, kdor bi z lažjo in zvi¬ jačo preprečil, da bi se živila in blago ne uvažalo iz drugih kra Jev i z tega namena, da bi sam mogel dražje prodajati, a 1 bl doma iz istega namena raztrosil laž, daje bila drugod ? ab a letina i. t. d. Z umetnimi pripomočki bi se podraževala z ‘Vila in blago, ako bi kdo sam ali z drugimi pokupil žito m druga živila kakega kraja, da bi potem mogel zvišati ceno, 23 * 356 ali ko bi se jih več skupaj pogovorilo, da bodo vsi prodajali nad najvišjo ceno. Taka odrtija je tem večji greh, ker so po njej prizadeti večidel reveži. O takih odrtnikih govori prerok Amos: „Poslušajte to, ki tarete uboge in derete potrebne po deželi: Prisegel je Gospod: . . . Nikdar ne bom pozabil vseh njih del.“ (Am. 8, 4. 7.) Odrtija je tudi, če kdo svoje blago brezmejno hvali, da bi je lažje prodal nad njegovo pravo vrednost, ker s tem druge oškoduje, samega sebe pa bogati. Z odrtijo greši: 3. kdor zlorablja stisko bližnjega sebi v krivično korist ali dobiček. Neusmiljen in trdosrčen je, kdor bližnjemu v stiski ne prihiti na pomoč, kakor bi mogel in moral, a še mnogo bolj neusmiljen in trdosrčen je, kdor zlorablja celo stisko bliž¬ njega sebi v krivično korist ali dobiček. Tak oderuh bi bil oni, ki bi ne hotel bližnjemu v stiski pomagati, da bi mogel potem na dražbi dobiti njegovo lastnino po prav nizki ceni, ali ko bi bil kdo vsled revščine prisiljen prodati kako reč, on pa jo kupi zelč pod ceno, ker vč, da prodajavec drugje ne more dobiti potrebnega denarja; tak oderuh bi bil, kdor bi komu, ki ne pozna prave cene kake na prodaj ponujane reči, plačal mnogo manj zanjo, kakor vč, da je vredna. Ode¬ ruhi so tudi tisti bogati delodajavci, ki zlorabijo stisko svojih delavcev, in jim komaj toliko plačajo, da s silo preživč sebe in svoje, čeprav jim delavci prislužijo v potu svojega obraza tisoče in tisoče. Odrtija je grda že po svojem imenu, še grša je po svojem bistvu. Sv. očetje silno strogo obsojajo to pregreho- Sv. Bazilij pravi: „Tvoja dolžnost, odrtnik, bi bila hladiti, lajšati, zmanjševati revo stiskanega človeka. Ti pa mu jo še množiš, ker si od ubožnega človeka pridobivaš dobiček, kakor če bi zdravnik, ki je šel k bolnikom, namestu da bi jim vrnil zdravje, jim vzel še ostale moči." „Zato imaš denar, odrtnik 11 , pravi sv. Krizostom, „da bi revščini odpomogel, ne pa, da bi po revščini obogatel. 11 „Vsak dan, vsako uro, vsak trenotek, glodajo obresti odrtnikove reveževo imetje 11 , p> se sv. Bernardin „In še bolj čudno je, da ima vse odrtnikovo blago takorekoč zobe. Njegov denar ima zobe, njegovo žito, katero naj bi vender ljudje jedli, ima zobe, in vse njegovo 357 blago ima zobe, s katerimi požre hiše, obleko, denar, setev, polja in vse imetje revežev.“ Krščanski poslušavci! studite to pregreho, ki izvira iz lakomnosti, nad vse, in pazite skrbno, da ne pridete odrtnikom v roke, svarite pa tudi druge pred takimi ljudmi, in pomagajte rajši sami, ako vam je mogoče, da vaš bližnjik ne bode trpel škode. Bližnjemu se po krivici škoduje na njegovi lastnini z goljufijo 446. Kdo greši s goljufijo? Z goljufijo greši, kdor s prevaro ali zvi¬ jačo škoduje bližnjemu na njegovi lastnini. Tat se polasti tuje lastnine skrivaj, ropar se je polasti s silo, goljuf pa s tem, da zlorabi nevednost in neizkušenost drugih v to, da njim na kvar sam sebi opomore. To pa stori s prevaro, to se pravi s tem, da preslepi, premoti bližnjega tako, da ima za resnično, kar je samo navidezno, in pa z zvijačo, to se pravi s tem, da zna spretno in skrito upora¬ biti za svoje krivične namene nevednost svojega bližnjega, tako da se mu kaže prav poštenega. Z goljufijo se dan¬ današnji neštevilnokrat greši, tako da ni mogoče našteti vseh goljufij, vender najbolj navadne vam je treba povedati. Z goljufijo škoduje bližnjemu na njegovi lastnini, na primer: 1. kdor ga prevari s ponarejenim denarjem, s krivo mero in vago. Ponarejeni denar je brez vrednosti, in kdor tak denar izdaje za pravega, prevari ž njim bližnjega. Ako bi kdo po¬ narejeni denar prejel za pravega, ga ne sme, ako je prevaro spoznal, izdati zopet za pravega, zakaj to, da je bil sam pre- v arjen, mu ne daje pravice, prevariti tudi druge. S krivo mero in vago prevari bližnjega, kdor takrat, kadar kupuje od drugih, rabi večjo mero in večje uteže za nianjše; kadar pa prodaja drugim, rabi manjšo mero ali manjše uteže, kakor bi bilo treba. ,,Ne delajte nič krivičnega Pri vatlu in tehtnici in meri. Tehtnica naj bo pravična, uteži 358 pošteni, mernik pravičen in šestak primeren", govoril je Gospod po Mojzesu. (III. Mojz. 19, 35. 36.) Drugokrat je rekel: „Ne imej v svoji mavhi dvojna tehtnika, večjega in manjšega, tudi naj ga ne bo v tvoji hiši večjega in manjšega mernika. “ (V. Mojz. 25, 13 14.) V bukvah pregovorov pravi sv. Duh: „Dvojna tehtnica in dvojna mera, oboje je gnusoba pred Bogom." (Preg. 20, 10.) Z goljufijo greši: 2. kdor ponareja blago in živila ali za¬ molčuje bistvene napake kakega blaga. V sedanjih časih znajo ljudje ponarejati raznovrstne reči, kakor zlato, srebro, drage kamne i. t. d. Tudi živila se ponarejajo ali pa se jim primeša kaka druga dostikrat po¬ dobna, pa cenejša reč. Kdor ponarejeno blago prodaja kot pristno in ravno tako drago kot pravo, goljufa; goljufa tudi tisti, ki staro, preležano blago prodaja kot novo in dobro. Kdor proda kako blago, ki ima kako bistveno napako, to je tako, vsled katere je blago precej manj vredno, pa take napake zamolčuje, tudi goljufa. Če ima blago samo kako majhno napako, se mu mora cena primerno znižati. Tudi dobro blago se ne sme predrago prodajati. Z goljufijo greši: 3. kdor zahteva večje plačilo, kakor za¬ služi storjeno delo. Večje plačilo, kakor zasluži storjeno delo, zahtevajo dostikrat razni rokodelci, zlasti, ako so kaj naredili takim ljudem, ki ne vedo storjenega dela prav ceniti. Delavec je vreden svojega plačila, toda prevelikega plačila ne sme za¬ htevati, drugače je goljuf, četudi je morebiti sam ubožen, njegov plačnik pa premožen. Z goljufijo greši: 4. kdor si pridobi tuje blago s tem, da ponaredi listine, da pred sodiščem iz¬ pove neresnico ali pa podkupi priče. Listine bi ponaredil, kdor bi na primer ponaredil kako pobotnico, da bi mu ne bilo treba plačati kakega dolga, 359 kdor bi ponaredil kako dolžno pismo, kako pogodbo, ali bi v pogodbo pozneje kaj pripisal, kar ne spada v njo, na kvar svojemu bližnjemu, sebi pa v korist i. t. d. Tudi tisti, ki sebi ali komu drugemu kaj pridobi s tem, da pred sodiščem ali kje drugje izpove kot resnico, o čemur ve, da ni res, goljufa. Kdor podkupi priče, da bi njemu na korist krivo pričale, ali sodnike, da bi ne sodili, kakor zahteva pravo in pravica, je tudi goljuf. Z goljufijo greši, kdor prestavlja mejnike, in sicer je taka goljufija velika zlasti zato, ker lastnik morebiti za vselej izgubi svojo lastnino. Ta pregreha se Gospodu posebno studi, zato tudi pravi: „Ne jemlji in ne premikaj mejnikov svojega bližnjika, ki so jih postavili pradedi v tvojem posestvu." (V. Mojz. 19, 14.) Z goljufijo greši, kdor kako slabo poslopje sam zažge ali je zažgati naroči, da bi prejel zavarovalnino in si postavil lepše poslopje, dalje tisti, ki se pravda pred sodnijo za kako krivično reč. So tudi še druge goljufije, s katerimi ljudje obtežujejo svojo vest, a vseh našteti ni mogoče. 447. Kaj je treba pomniti o malih tatvinah in goljufijah? 0 malih tatvinah in goljufijah je treba pomniti, da se tudi ž njimi lahko smrtno greši, in sicer: 1. takoj, kakor hitro kdo začne po malem krasti ali goljufati z namenom, da hi si polagoma prisvojil znatno svoto. Dasiravno so male tatvine in goljufije mali ali odpust¬ ljivi grehi, se vender tisti, ki ima namen, da bi si z malimi tatvinami in goljufijami pridobil znatno ali precejšnjo svoto, smrtno pregreši takoj, kakor hitro začne iz tega namena po Malem krasti ali goljufati; in smrtno bi se pregrešd vselej, kolikorkrat pri svojih malih tatvinah in goljufijah ponovi svoj hudobni namen. Ako bi, postavim, kak krčmar vlil v vsak polovnjak med vino nekoliko litrov vode, ali svojim gostom nekoliko več računil, kakor se sme, ker si misli s 360 takimi goljufijami toliko pridobiti, da bo plačal svoje posle, ali ko bi kak trgovec pri meri in vagi kaj malega goljufal, ker je preračunil, da si s takimi malimi goljufijami pridobi na leto precejšnje premoženje, storil bi pri vsaki taki goljufiji smrtni greh, ker ima pri vsaki hudoben namen. Z malimi tatvinami in goljufijami se smrtno greši: 2. tedaj, kadar si je kdo z malimi tatvi¬ nami ali goljufijami pridobil znatno svoto, čeprav v začetku ni imel tega namena. Kdor po malem krade ali goljufa, pa nima zraven na¬ mena: S takimi malimi tatvinami in goljufijami si hočem pridobiti znatno svoto, stori vsakokrat mali greh, kolikor- krat kaj malega ukrade ali goljufa. A tedaj, kadar si je s takimi malimi tatvinami in goljufijami pridobil precejšnjo svoto, nastopi smrtni greh, se smrtno pregreši. Mislite si natakarico, ki si vsaki dan od tega, kar je skupila, pridrži deset krajcarjev. Te tatvine so mali grehi, ako nima namena pridobiti si ž njimi znatno svoto. A tedaj, ko si je s temi malimi tatvinami pridobila znatno svoto, stori smrtni greh. Ako kdo opazi, da si je z malimi tatvinami pridobil precej¬ šnjo svoto, pa še le dalje krade, stori z vsako malo tatvino smrten greh, ker z vsako tako tatvino pomnožuje svoto, ki zadostuje za smrtni greh. To si naj zlasti zapomnijo posli, ki po malem zmikajo svojim gospodarjem, da bi se ne opa¬ zilo, pa tudi vsi drugi, ki po malem kradejo ali goljufajo. -7 Le tedaj, če med posameznimi malimi tatvinami in goljufijami poteče daljši čas, ne narastejo do smrtnega greha. Zvršetek. Grehov zoper sedmo božjo zapoved se stori brez šte¬ vila veliko, a veliko je tudi takih ljudij, ki svoje krivde niti sprevideti nočejo, marveč jo še zagovarjajo. Bogatin, ki stiska reveža, pravi: „Saj ga ne silim, da si izposoja pri meni j ali potreba ga sili. Revež pravi, ako bogatinu kaj vzame- „On ima še dovolj; ne delam mu škode.“ Ako bi vsi tako govorili in delali, bi kmalu nič ne imel. Dragi kristijani• krasti, ropati, druge odirati in goljufati in kar je še vec 361 grehov zoper sedmo božjo zapoved, je vsigdar greh, če tudi krivičniki sami tega nočejo priznati. „Ali ne veste“, vprašuje sv. Pavel, „da krivičniki ne bodo posedli božjega kraljestva?" (I. Kor. 6, 9.) Varujte se zato skrbno vsake krivice, ter vze¬ mite si k srcu besede sv. Pavla, ki pravi: „To namreč je volja božja, vaše posvečenje ... da kdo predaleč ne stopa in svojega brata v nobeni reči ne goljufa, ker Gospod je maščevavec vsega tega." (I. Tes. 4, 3—6.) Amen. 100. Krščanski nauk. Sedma božja zapoved prepoveduje bližnjemu po krivici škodovati na njegovi lastnini. Bližnjemu se po krivici ško¬ duje na njegovi lastnini s tatvino in ropom, z odrtijo in go¬ ljufijo, s krivičnim pridržavanjem tujega blaga, s prostovoljnim in krivičnim poškodovanjem tuje lastnine. V zadnjem krščan¬ skem nauku smo spoznali, kdo greši s tatvino in ropom, z odrtijo in goljufijo, danes pa si hočemo še pogledati, kdo greši s krivičnim pridržavanjem tujega blaga, kdo s prosto¬ voljnim in krivičnim poškodovanjem tuje lastnine, kakor tudi, kdo postane sokriv grehov proti tuji lastnini. 448. Kdo greši s krivičnim fr idr čaranj em tujega blaga? S krivičnim pridržavanjem tujega blaga greši na primer: 1. kdor ne vrne najdenih, posojenih ali v hrambo mu izročenih rečij. Človek si pridobi lahko tuje blago vedoma ali neve- doma. Nevedoma si pridobi tuje blago, ako je kupi ali prejme v dar od krivičnega lastnika, ali je podeduje po njem. Dokler ne ve, da je blago tuje, je njegov pravičen posestnik, kakor hitro pa zve, da je tuje, pa si je vender še pridrži, J e krivičen posestnik. Vedoma si človek pridobi tuje blago a li po krivici, na primer s tatvino, ropom, odrtijo, goljufijo, 362 ali pa po pravici, ako je na primer najde, si je izposodi ali se mu v hrambo izroči. Kdor je našel kako tujo reč, in naj si bo karkoli, jo mora vrniti tistemu, ki jo je izgubil, zakaj s tem, da jo je izgubil, ni nehal biti njen pravi lastnik. Ako se lastnik iz¬ gubljene reči tudi po skrbnem poizvedovanju ne more nikakor najti, sme si najdnik prilastiti najdeno reč, kakor uči sveti Alfonz Liguori in drugi bogoslovci, ker je zmatrati kot pu- stolina. Ako pa bi se pozneje nepričakovano našel pravi lastnik, se mora vrniti, ako se še ni porabila. Se je pa po¬ rabila, bi se moralo zanjo le tedaj kaj vrniti, ako bi bil najdnik kaj obogatel po njej, ali zaradi nje štedil lastno premoženje. Reči, ki so se komu posodile, da jih rabi za določeni čas, se ne smejo rabiti dalje časa, ampak se vrniti ob dolo¬ čenem času. Kdor bi tega ne storil, bi kršil lastninsko pra¬ vico, ker bi pridrževal tujo reč. Tudi reči, ki so se komu izročile v hrambo ali oskrbo¬ vanje, se morajo vrniti, kadar lastnik to zahteva. Kdor bi jih o pravem času ne vrnil ali jih celč utajil, bi pridrževal tuje blago in zlorabil zaupanje, ki se je stavilo v njega- „Kdor se pregreši' 1 , naročil je Gospod po Mojzesu Izraelcem, „in z zaničevanjem Gospoda svojemu bližnjemu utaji shra¬ njeno, kar je bilo njegovi zvestobi zaupanega ... ali izgub¬ ljeno reč najde in po krivi prisegi še zraven utaji, . . • na i povrne vse popolnoma, karkoli je hotel po goljufiji obdržati-" (III. Mojz.6, 2-5.) S krivičnim pridržavanjem tujega blaga greši: 2. kdor ne plača o pravem času, kar je plačati dolžan. Sv. Pavel pravi: »Nikomur ne bodite nič dolžni, razve 0 tega, da se ljubite med seboj." (Rimlj. 13, 8.) A včasi po¬ mora človeka resnična potreba in sila, da dela dolgov®- Kdor dela dolgove upaje, da jih bo mogel plačati ob dolo¬ čenem času, pozneje pa vsled nesreče, ki je ni sam zakrivil; ne more plačati, nima greha, ker ne pridržuje po krivi® 1 tujega blaga. Ako si znova pridobi kako premoženje, nioru pozneje plačati dolgove. Ako pa si ne more nič več prido- biti, mora imeti vsaj voljo, da jih bo poplačal, če bode keda] 363 kaj imel. Kdor pa dolgove dela, četudi nima upanja, da jih bo kedaj mogel plačati, ali kdor tako slabo gospodari in zapravlja, da jih ne more plačati ali s plačilom nalašč od¬ laša na kvar svojemu bližnjemu, pridržuje si po krivici tuje blago. Isto se mora reči o onih, ki svojim poslom, dninarjem, rokodelcem i. t. d. ali nič ne izplačajo izgovorjenega plačila, ali ne vsega, ali ne o pravem času. „Naj ne ostaja plačilo tvojega najemnika pri tebi do jutra", je Gospod naročil Izraelcem. (III. 19,13.) Po preroku pa pravi Gospod: „Gorjč njemu, kateri zida svojo hišo v krivici in svoje zgornje po¬ hištvo v nepravici; kateri svojega prijatelja zastonj stiska in mu ne da njegovega zaslužka." (Jerem. 22, 13.) ^ »Glejte! plačilo, ki ste je utrgali delavcem, kateri so poželi vaša polja, vpije; in njih vpitje je prišlo do ušes Gospoda voj- skinih trum", pravi sv. Jakob. (5, 4.) Krščanski poslušavci! ne obtežujte svoje vesti z vnebovpijočim grehom, ampak pla¬ čajte o pravem času, kar ste plačati dolžni. „Grešnik vzame na posodo in ne vrne; pravičnik pa se usmili in podari", Pravi psalmist. (Ps. 36, 21.) 449. Kdo greši s prostovoljnim in krivič¬ nim poškodovanjem tuje lastnine ? S prostovoljnim in krivičnim poškodova¬ njem tuje lastnine greši na primer: 1. kdor zanemarja ali slabo opravlja delo, katero je dolžan storiti. Komur se izroči kako delo, obljubi in da se mu tudi Primerno plačilo, saj „je delavec vreden svojega plačila . (Mat. 10, 7.) Kdor da primerno plačilo, ima tudi pravico za¬ htevati, da se naročeno delo opravi tako, kakor on hoče, namreč o pravem času, zvesto in natančno. Ako pa se to ne 2 g°di, je gotovo, da plačnik trpi škodo. Delavec toiej,^ a sy ojega dela ne opravi o pravem času, zvesto in natančno, a mpak je zanemarja, je slabo opravlja, ni vreden oblju je- ne ga plačila, in če je vender sprejme, prostovoljno in kri¬ lno poškoduje svojega delodajavca. Tako se pregrešijo Posli in dninarji, ki delajo marljivo in zvesto le tako dolgo, 364 dokler je gospodar zraven, ko pa odide, pa začnč slabo, zaspano, površno delati, ali pa cel6 nič. Ali ni tak posel, tak dninar krivičen, ki se za ničvredno ali slabo delo pusti dobro plačati? Ali ne krade gospodarju denarja? „Karkolide¬ late, iz srca radi delajte, kakor Gospodu in ne kakor ljudem", opominja sveti Pavel. (Kol. 3, 24.) Na ta način greše mnogi rokodelci, na primer krojači, ki narejajo obleko iz starega, preležanega blaga in še to slabo sešijejo; črevljarji, ki ku¬ pujejo slabo usnje namestu dobrega; mizarji, ki napravljajo v njihovo stroko spadajoče reči iz črvivega lesa; zidarji, ki slabo zidajo, da bi prej dovršili svoje delo in prejeli poprej izgovorjeno plačilo i. t. d. Ali ne trpi vsled tega delodajavec škodo? Ali ni to krivično? S prostovoljnim in krivičnim poškodovanjem tuje last¬ nine greši: 2 . kdor bližnjemu z obrekovanjem odganja knpovavce ali mu sicer škoduje na nje¬ govem prislužku. Obrekuje tisti, ki pripoveduje o bližnjem kake izmis; Ijene napake ali povečuje njegove resnične napake, mu tore] vzame dobro ime. Že to je zelo huda krivica, zakaj sveto pismo pravi, da „je dobro ime boljše, kakor obilno bogastvo (Preg. 22, 1.) Dobro ime je podlaga, ali, rekel bi, studenec, iz katerega izvira časno premoženje. Kdor je na dobrem glasu, do tistega imajo ljudje zaupanje in radi pri njem ku¬ pujejo ali naročajo, kar jim je potrebno. Ako pa mu kdo vzame z obrekovanjem dobro ime, recimo s tem, da lažnjivo pripoveduje, da ima slabo blago, da nima pravične mere m tehtnice, da predrago prodaja, in kar je še več takega, za¬ dela takorekoč studenec njegovega blagostanja; zakaj do ta¬ kega izgubijo ljudje zaupanje in nočejo več kupovati. Ah m to krivično tako odganjati bližnjemu kupovavce? Ali ne trpi vsled tega časne škode? Kdor ima dobro ime, tistega ljudje radi jemljejo v delo ali ga priporočajo drugim. To mu p rl ; naša dober prislužek. Ako pa kdo obreče takega in počrni pred drugimi, n. pr. da ni pošten, da slabo opravlja svoj e delo, da je ta ali oni mnogo boljši, cenejši, mu škoduje na njegovem prislužku in spravi v revščino njega in njegoi° družino. Da je to zelč krivično, da je to krščanski ljubezni do bližnjega naravnost nasprotno, vsakdo sprevidi. 365 S prostovoljnim in krivičnim poškodovanjem tuje lastnine greši: 3. kdor namenoma s požiganjem uniči tujo lastnino ali jo drugače zlobno poškoduje. Zelč koristen in potreben nam je ogenj, a lahko po¬ stane silno škodljiv, zlasti poslopjem in gozdom. Ognja se zato med vsemi nesrečami silno bojimo ter zavarujemo pred njim hiše in druga poslopja. Kdor torej svojemu bližnjemu kaj požge namenoma ali nalašč, stori mu silno hudo krivico, zakaj on uniči bližnjemu to, kar mu je za življenje neobhodno potrebno, ali kar je potrebno njegovi živini. Skoda je toliko hujša, ker se dd ogenj težko pogasiti in omejiti ter utegne vpepeliti tudi taka poslopja, katerih požigavec ni nameraval sežgati. Kdor namenoma s požiganjem uniči tujo lastnino, pač kaže, da nima prav nič krščanske ljubezni, da je brezčuten človek, ki se dd voditi le strastnemu sovraštvu in škodo¬ željnosti. Ker se s požiganjem tuja lastnina zelo hudo poško¬ duje, zato je sedma božja zapoved še posebej prepoveduje. Tuja lastnina pa se more še drugače zlobno poškodovati, na primer, če kdo zlobno poreže poljske sadeže, če popase tuje travnike, popiplje ali drugače poškoduje drevesa, pobije okna, zastrupi živino in kar je še drugih različnih poškodovanj. Vse to je prepovedano v sedmi božji zapovedi. Bližnjemu pa ne škoduje samo tisti po krivici na nje- 8°vi lastnini, kdor sam krade in ropa, sam druge odira in goljufa, sam po krivici pridržuje tuje blago, sam prostovoljno * n krivično poškoduje tujo lastnino, ampak tudi tisti, ki na kakršen koli način vse to zakrivi in tako postane sokriv grehov proti tuji lastnini. 450. Kdo postane sokriv grehov proti tuji la stnini P Grehov proti tuji lastnini postane sokriv: 1. kdor ukazuje, svetuje ali pomaga bliž¬ njemu škodovati na njegovi lastnini. ,, Ukazati kaj hudega je zeld grešno, a še bolj grešno je, ‘ 0 kdo komu ukaže, bližnjemu škodovati na njegovi last- 366 nini. Tako bi grešili stariši, ki bi ukazali svojim otrokom krasti, goljufati; trgovci, ki bi velevali svojim pomočnikom prodajati preležano blago za dobro, posluževati se krivične mere in tehtnice in drugi. Bližnjemu škodovati na njegovi lastnini svetuje tisti, ki drugim pove, kako, kje, kedaj bi se dalo kaj ukrasti, go¬ ljufati, po sili vzeti, ki druge k temu nagovarja, osrčuje. Ko bi kdo krčmarju svetoval, naj vliva med vino vodo, naj daje vpičlo mero, da bo imel več dobička, ali ko bi kdo peku svetoval, naj primeša med moko druge tvarine i. t. d., bi grešil zoper sedmo božjo zapoved. Škodovati bližnjemu na njegovi lastnini pomaga, kdor sodeluje pri poškodovanju na kakršenkoli način. Tisti, ki na straži stoji ali lestvo drži, ko njegov tovariš krade, tisti, ki pomaga odnesti ukradene reči, je prav tako tat, kakor tisti, ki jih je ukradel. Grehov proti tuji lastnini postane sokriv: 2 . kdor sprejema, kupuje ali prikriva kri¬ vično blago. Krivično blago sprejema tisti, ki vzame kot dar, ali dedščino ali plačilo reči, ki se niso pridobile na pošten način, ampak krivično, bodisi s tatvino, ropom, odrtijo, goljufijo ali kakorkoli. Ako pa kdo nevedoma sprejme kako krivično blago, je mora vrniti, ako zve pravega lastnika, ali njegove dediče, ali pa je mora obrniti v dobre namene. Lep vzgled, kako se je treba varovati tujega, krivičnega blaga, nam je stari Tobija. Njegova žena Ana ga je preživljala s prejo. Nekega dne prinese domov kozlička, katerega je prejela kot nekak navržek za svoje delo. Ko ga je pa njen mož slišal meketati, je rekel: „Glejte, da bi kje ne bil ukraden! Dajte ga njegovemu gospodarju nazaj; ker kaj ukradenega ne smemo ne jesti, ne se dotakniti.“ (Tob. 2, 21.) Tudi tisti, ki vedoma kupujejo in prodajajo krivično blago, greše zoper sedmo božjo zapoved, na primer, če ku¬ pujejo od otrok, ki zmikajo svojim starišem, od poslov, ki zmikajo svojim gospodarjem. Da je kako blago krivično, s e dd včasi spoznati iz tega, da se prodaje pod ceno, na skriv¬ nem, po noči i. t. d. 367 Mnogi tatje in roparji bi ne mogli tako predrzno in brezskrbno krasti in ropati, ako bi nikogar ne bilo, ki bi prikrival krivično blago. A to se žalibog mnogokrat zgodi, da prikrivajo krivično blago ljudje, ki so med svetom na dobrem glasu, in vsled tega se tudi krivičnim poškodovavcem ne more priti lahko na sled. Tisti torej, ki prikriva krivično blago, greši jako hudo zoper sedmo božjo zapoved, ker s svojim ravnanjem spodbada poškodovavce k nadaljnjim kri¬ vičnim dejanjem. Grehov proti tuji lastnini postane sokriv: 3. kdor h grehom proti tuji lastnini molči ali jih ne zahrani, dasi hi jih mogel in moral naznaniti ali zahraniti. Krščanska ljubezen do bližnjega zahteva od nas, da ga varujemo, kolikor mogoče tudi časne škode. Kdor torej vč, da drugi grešč proti tuji lastnini, pa tega ne naznani, dasi- ravno bi lahko, postane sokriv grehov proti tuji lastnini. Ako na primer hlapec ve, da dekla krade gospodarju, ako sestra ve, da brat zmika očetu, pa molči, greši zoper sedmo božjo zapoved. Grehi proti tuji lastnini se lahko zabranijo tudi s tem, da se krivični poškodovavec odpodi, posvari, ali da se mu zapreti, ako ne bo nehal škodovati na tuji last- n 'ni, da bo zatožen. Kdor pa to opušča, se udeleži grehov Proti tuji lastnini. Zvr šetek. »Boljše je malo po pravici, kakor obilni prihodki po krivici 11 , pravi sv. pismo. (Preg. 16, 8.) Te besede si dobro Opomnite, krščanski poslušavci, in pazite, da si ne bodete Prilastili ničesar, kar ni vaše. Ne škodujte tudi nikdar svo¬ jemu bližnjemu na njegovi lastnini iz sovraštva, škodoželj- n °sti ali iz kakega drugega vzroka. Glejte tudi, da ne bodete sokrivi grehov proti tuji lastnini na kakršen koli način. »Kar nočeš, da bi kdo drugi tebi storil, glej, da ti nikdar drugemu ne storiš.“ (Tob. 4, 16.) Amen. 368 101. Krščanski nauk. Mnogo težkih bremen si nakladajo ljudje na svojo vest, katera bremena tudi le težko in neradi odkladajo, a skoraj najbolj težavna bremena so krivice. Ako je kdo storil kak greh, pa se ga resnično kesa, odkritosrčno spove ter ima resnično voljo poboljšati se in zadostovati zanj, se mu od¬ pusti. Kdor pa se je pregrešil zoper sedmo božjo zapoved, bodisi si s tatvino, ropom, odrtijo, goljufijo, pridržavanjem tujega blaga, s prostovoljnim in krivičnim poškodovanjem tuje lastnine, mora še nekaj več storiti. To bomo spoznali, če prevdarimo: 451. Kaj napoveduje sedma božja napoved? Sedma Ibožja zapored zapoveduje: 1. pustiti, dati in storiti vsakemu, kar mu gre. Vsakemu je treba pustiti, kar mu gre, kar je njegovega, da je v miru ohrani in uživa, in pospeševati njegovo časno blaginjo. „Karkoli hočete", pravi Jezus, „da bi vam storili drugi ljudje, tudi vi njim storite." (Mat. 7, 12.) Vsakdo izmed nas želi, da bi mu drugi pustili, kar mu gre, vsakdo se boji, da bi mu isto vzeli. Kar pa si želimo, da bi nam drugi pu¬ stili, pustimo tudi mi drugim. Vsakemu je treba dati, kar mu gre. Sveti Pavel piše: „Dajte vsakemu, kar ste dolžni; davek, komur davek, dac, komur dac . . . Nikomur ne bodite nič dolžni." (Rimlj. 13; 7. 8.) Plačati se mora državi postavni davek, dajati se mo¬ rajo cerkvi potrebni prispevki, plačati se mora rokodelcem storjeno delo, dati se mora poslom potrebna jed in pijača, primerno stanovanje in pravično plačilo, plačati se morajo za posojilo pravične obresti. Hišni gospodar, o katerem nam poroča sv evangelij, da je šel najemat delavcev v svoj vino¬ grad, jim je rekel: „Pojdite v moj vinograd, in kar je prav, vam bom dal.". . . Kadar se je pa večer storil, reče gospod 369 vinograda svojemu hišniku: Pokliči delavce, in daj jim pla- čilo.“ (Mat. 20, 1—-8.) Po vzgledu tega gospodarja bi moral vsakdo ravnati. Slednjič je treba vsakemu storiti, kar mu gre. Delavec, posel mora storiti svojemu gospodarju, kar mu gre, pa tudi gospodar poslu in delavcu, kar mu gre; podložniki morajo storiti predstojnikom, predstojniki podložnikom, kar jim gre. Ako vsakdo pusti, da in stori bližnjemu, kar mu gre, se izpolnjuje sedma božja zapoved vestno, in če se ta vestno izpolnjuje, je zadelan vir mnogim razprtijam, jezi in sovraštvu, pospešuje pa se medsebojna ljubezen, mir in edinost. Sedma božja zapoved zapoveduje: 2 . kar najhitreje vrniti krivično blago in, kolikor se da, popraviti storjeno škodo. Če se to ne more zgoditi na enkrat, mora se storiti polagoma; ali če nemo¬ goče najti lastnika ali njegovih dedičev, mora se krivično blago obrniti v dobre namene. Krivično blago se mora vrniti in storjena škoda po¬ praviti. To odločno zahteva božja postava. V bukvah Moj¬ zesovih beremo: „Ako kdo poškoduje njivo ali vinograd, in spusti svojo živino, da se popase ptuje; naj najboljše, kar ' ma na svoji njivi ali v vinogradu, po cenjeni škodi povrne." (H. Mojz. 22, 5.) Drugje beremo: „Kdor se pregreši in z zaničevanjem Gospoda svojemu bližnjemu utaji shranjeno, kar je bilo njegovi zvestobi zaupanega, ali mu kaj po sili v zame, ali ga v sramoto pripravi (z goljufijo) ali izgubljeno r eč najde, in po krivi prisegi še zraven utaji, ali kaj dru- § e ga izmed več takega stori, s čimur se ljudje pregrešč, ko ] e bil prepričan zadolženja, naj povrne vse popolnoma, kar¬ koli je hotel obdržati po goljufiji, in vrhutega še peti del gospodarju, kateremu je bil naredil škodo.“ (III. Mojz. 6,2 6.) k f erok Ecehijel pa pravi: „Ako hudobnež... povrne rop in ravna po zapovedih življenja in ne stori nič krivičnega, gotovo živel in ne bo umrl.“ (Eceh. 33, 15.) Tudi sveto 24 370 pismo novega zakona večkrat zahteva, da se mora vrniti tuje blago in popraviti storjena škoda. V priliki o neusmi¬ ljenem hlapcu pravi Jezus, da „se je gospod nad hlapcem razsrdil in ga izdal trinogom, dokler ne bo poplačal vsega dolga 44 . (Mat. 18, 34.) Ko je prišel Jezus v hišo nadcestni- narja Caheja, je rekel: „Danes je tej hiši došlo vzveličanje, ker je tudi on sin Abrahamov/ 4 (Luk. 19, 9.) A kdaj je Jezus to rekel? Takoj, ko je v hišo stopil? Ne, ampak šele potem, ko je rekel Cahej: „Glej! Gospod, polovico svojega premoženja dam ubogim, in, ako sem koga kdaj ogoljufal, povrnem čveterno. 44 Vsak greh se odpusti pri spovedi, naj si bo še tako velik. Ako bi bil kdo preklinjal Boga, ako bi kdo bil koga umoril, ako bi bil počenjal najostudnejšo ne¬ čistost, odpuščeno mu bo, ako se svojih grehov skesano spove in ima resno voljo se poboljšati in delati pokoro; ako pa kdo noče povrniti krivičnega blaga, dasiravno mu je to mogoče, mu Bog ne odpusti. Ako bi še tako goreče zdihoval k Bogu, ako bi pretočil potoke solza, ako bi se še tako ostro postil, dokler ne sklene vrniti tujega blaga, kakor hitro mu bo mogoče, mu vse nič ne pomaga. „Kdor tuje reči, zaradi katere ima greh, ne vrne, dasiravno bi jo mogel vr¬ niti, ne dela pokore, ampak jo le hlini; ako se pa resnično dela, ne bo greh odpuščen, dokler zaostaja s povračilom . piše sv. Avguštin. (Ep. 153.) Nobeden mašnik, nobeden škof, celo rimski papež ne more dati odveze tistemu, ki noče 'po¬ vrniti krivičnega blaga. Da se mora vrniti tuje blago in popraviti storjena škoda, zahteva tudi svetna postava; zakaj, ako bi tega n e bilo treba storiti, čemu bi kaznovala tatove, roparje, odr ruke, goljufe, krivične poškodovavce i. t. d. ? . Kaj pa pravi tvoja vest, o kristijan? Neki tat ukra e je sv. Medardu mlado kravo, na katere vratu je visel zvonec- Beljal jo je na dom, ali četudi se krava ni niti zmezila, J zvonec vendcr neprestano zvonil. Tat se je bal, da bi g a za ' sacili, in zato je zamašil zvonec z mrvo, toda ta je zvonil. Kaj naj’ bi zdaj storil? Vzel je kravi zvonec z vratu w ga zaklenil v škrinjo; pa tudi tam je neprenehoma zvonil- o 8 a Je zakopal v zemljo, pa tudi zdaj ni nehal zvoni • es prestrašen pelje tat ukradeno kravo nazaj sv. Medar 1 in takoj je nehal zvonec zvoniti. Vsako krivično blago i® f z Y on ec, ^ sicer ne zvoni na naša ušesa, pač pa na na vest, m tako dolgo zvoniti ne neha, dokler se ne vrne Kr vicno blago. 371 Koliko pa se mora vrniti? Vrniti se mora vse tuje blago, kakor tudi korist, katero je imel krivičen posestnik od tistega blaga, in škoda, katero je trpel pravi lastnik. Tudi tisti, ki je nevedoma dobil v last krivično blago, recimo, da je nevedoma kaj takega kupil ali se mu je podarilo, mora je vrniti, kakor hitro zve pravega lastnika; le škode, katero je trpel pravi lastnik mu ni treba poravnati, pač pa mora vrniti dobiček. Le tedaj, ako bi pravi lastnik umrl in ne zapustil nobenih dedičev, smel bi pravični posestnik kri¬ vično blago obdržati zase. Najboljše pa je, ako vpraša v takih slučajih za svet svojega spovednika in se natančno ravna po njem. Ako bi pravični lastnik, krivično blago že porabil, ko zvč, da je krivično, ni dolžen, je povrniti, razven tega, za kolikor je obogatel, ah, če je porabil le nekoliko, mora vrniti lastniku to, kar mu je še ostalo. Krivično blago se mora vrniti in storjena škoda se mora popraviti kar najhitreje, brez odlašanja, brž ko je mo¬ goče. Kdor tega ne stori, krati svojemu bližnjemu pravico do tega, kar mu gre, si krivično pridržuje tuje blago, kar Je v sedmi božji zapovedi prepovedano. Kdor ne more po vrniti tujega blaga na enkrat, mora to storiti polagoma; ako ne more vrniti vsega, naj vrne vsaj toliko, kolikor mu je mogoče, in naj si prizadeva po pravičnej poti pridobiti si toliko, da bo mogel vse povrniti. Kdor ne more ničesar vr- jriti, mora vsaj voljo imeti, da povrne, ako bo kedaj^ kaj 'mel, medtem pa naj moli za oškodovanega. Ako mu oško¬ dovanec dolg ali škodo na njegovo prošnjo ali priprošnjo v0 ga drugega odpusti, mu seveda ni treba vračevati. v Krivično blago se mora vrniti pravemu lastniku, ako Se živi in je mogoče ga najti. Ako ne živi več, vrniti mora njegovim postavnim dedičem, ako jih je mogoče na Jti. Ako tudi to ni mogoče, mora se krivično blago obr- v dobre namene, n pr. za reveže, sirote, za kako revno cer kev i. t . d. Kakor sprevidite iz tega, K krivičniki nalagajo Povračevanju krivičnega blaga, si ve ji sveti P u p j s 'lno težko breme, in zato po P ^j-jhodki po krivci. »Boljše je malo po pravici, kakor obilni priho ( Pf eg. 16, 8.) 24 * 372 452. Kdo je dolžan povrniti krivično blago in popraviti storjeno škodo ? Povrniti krivično blago in popraviti stor¬ jeno škodo so dolžni krivični poškodovavci in sicer po tej vrsti: 1. tisti, ki ima ali je porabil krivično blago ali to, kar je dobil zanje. Krivično blago kliče svojega gospoda, to se pravi, ono takorekoč zahteva priti iz rok krivičnega poškodovavca v roke poškodovanega lastnika. Kdor je torej krivičen po¬ sestnik kake reči, ali kdor je porabil tujo reč, tisti jo mora vrniti. Ako nima več tiste reči, mora vrniti to, kar je dobil zanjo. Tudi tisti, ki si je nevedoma pridobil krivično blago, recimo, po kupčiji, mora je vrniti lastniku, kakor hitro zve, da je blago krivično, vender pa sme od prodajavca zahtevati odškodnino. Povrniti krivično blago in popraviti storjeno škodo je dolžan: 2. tisti, ki je naročil napraviti škodo. Tisti, ki naroči napraviti škodo, je povzročitelj škode bližnjemu storjene, zakaj kar kdo stori po drugem, velja ravno tako, kakor bi storil sam. Gospodar, ki naroči svo¬ jemu hlapcu, naj napravi sosedu kako škodo, je dolžen, tisto škodo popraviti. Le tedaj, ko bi svoje naročilo preklical, hlapec pa bi škodo vender prizadel, je ni dolžan gospodar popraviti. Povrniti krivično blago in popraviti storjeno škodo je dolžan: 8. tisti, ki je dejanski prizadel škodo. Kdor je sam kaj ukradel, sam koga oropal, ga odiral, goljufal ali kako drugo škodo napravil, mora tudi sam P°' vrniti tuje blago in popraviti storjeno škodo. Ako bi b» 373 storil kaj takega po naročilu koga drugega, in ta noče po¬ vrniti krivičnega blaga in popraviti storjene škode, mora storiti to tisti, ki je dejanski prizadel škodo. Povrniti krivično blago in popraviti storjeno škodo so dolžni: 4. vsi tisti, ki so drugače sodelovali pri poškodovanju bližnjega ali niso zabra- nili ali naznanili škode, kakor so bili dolžni, in sicer je vsak dolžan vse po¬ vrniti, če tega ni storil nobeden izmed tistih, ki so bili pred njim to storiti dolžni. Božja volja je, da se vrne krivično blago pravemu lastniku. Ako pa tisti, ki si je pridobil krivično blago s tatvino, goljufijo, odrtijo, z ropom, ali kakorkoli, ne more ali noče povrniti krivičnega blaga, noče ali ne more popra¬ viti škode, ki jo je prizadel, dolžni so to storiti tisti, ki so sodelovali pri poškodovanju bližnjega. To pa so oni, ki so ukazali, svetovali ali pa pomagali škodovati bližnjemu na ujegovi lastnini; tisti, ki so sprejemali, kupovali ali prikri¬ vali tuje blago. Pa ne samo tisti, ki so dejansko pomagali Prizadeti škodo, so dolžni povrniti krivično blago in po¬ praviti storjeno škodo, marveč tudi tisti, ki so bili po pra¬ vičnosti dolžni škodo zabraniti ali naznaniti, na primer vsled svojega stanu, vsled kake pogodbe, pa so to opuščali. Tako so dolžni stariši popraviti škodo, katero so njihovi otroci bližnjemu prizadeli, ako so za to vedeli, pa je niso zabramli, ' v n so molčali. Oskrbnik, ki je vsled svoje pogodbe dolžan, c uvati gospodarjevo imetje je dolžan popraviti škodo, ki se J e vsled njegove nebrižnosti napravila gospodarju, ako tega store krivični poškodovavci. Enako dolžnost ima pose do svojega gospodarja, ako ve, da ga drugi oškodevajo, pa tega ne zabrani ali ne naznani. Ako tisti ne povrne tujega . . a ga, ki je ukazal napraviti škodo, povrniti je mora tisti, , k ! jo je prizadel; ako je ta ne povrne, povrniti jo mora on, 1 jo je pomagal napraviti; ako tudi ta tega ne stori, so je °lžni povrniti oni, ki škode niso zabranili, in sicer je vsa olžan vse povrniti, če tega ni storil nobeden izmed is i , te so bili pred njim to storiti dolžni. 374 Ako se jih je več pogovorilo, da hočejo skupno pri¬ dobiti tuje blago ali napraviti kako škodo, mora vsak toliko povrniti, kolikor si je pridobil ali kolikor je škodoval. Ako nekateri nočejo ali ne morejo tega storiti, morajo ostali vse povrniti. Tako se utegne zgoditi, da mora eden povrniti za vse, dasiravno je morda dobil najmanjši delež. Kdor je namreč sodeloval pri vsej škodi, mora tudi trpeti vso škodo, ako drugi poškodovavci nočejo ničesar vrniti. Ako bi se krivični poškodovavci ne pogovorili že poprej in bi se škoda bila napravila tudi tedaj, ako bi ta ali. oni ne bil sodeloval pri njej, dolžan je vsak toliko vrniti, kolikor je škodoval, četudi drugi nočejo ali ne morejo ničesar vrniti. Da bo vsakdo povrnil tuje blago, katero si je pridobil po krivici, in popravil storjeno škodo, naj pomisli, da je tuje blago večidel nerodovitno ter nima teka, ker ga ne spremlja božji blagoslov. Mnogi izreki sv. pisma nam to spričujejo. „Kdor krivico seje, bo nesrečo žel“, (Preg. 22, 8.) govori sv. Duh. In zopet beremo: „Kdor si hišo s tujim blagom zida, si kamenje za svoj grob nabira", in: premo¬ ženje krivičnih usahne kakor potok, in se poizgubi kakor velik grom v dežju.“ (Sir. 21, 9. 40, 13.) Prerok Habakuk govori: „Gorje njemu, kdor grabi, kar ni njegovega! Kako dolgo? On si grabi gosto blato. Gorje, kdor iz lakomnosti grabi krivično blago svoji hiši! 44 (Habak. 2, 6, 9.) To nam potrjujejo tudi vzgledi. Hudobni izraelski kralj Ahab je vzel na prigovarjanje svoje žene, ki je bila še hudobnejša od njega, po sili Nabotu njegov vinograd. Nedolžnega Nabota so ka- menali, in psi so lizali njegovo krv. Tri leta pozneje je bil Ahab v vojski ubit, in ko so umivali voz, na katerem se je vojskoval, so psi lizali tudi njegovo krv. Njegovo ženojeza- belo pa je dal njegov naslednik, Jehu, iz okna vreči. Mestni zid je bil poškropljen z njeno krvjo in konjska kopita so jo pomandrala, in psi so jedli njeno meso. Ko jo Jehu ukaže po¬ kopati, niso našli druzega, kakor črepinjo, noge in konce rok. Pa tudi dvainsedemdeset Ahabovih otrok je bilo eden dan pomorjenih. Tako je Bog kaznoval storjeno krivico. Tudi vsakdanja skušnja nam potrjuje, da tisti, ki se bogatijo s krivičnim blagom, nimajo božjega blagoslova. Jako rado se zgodi, da onemu, ki po tujem blagu stega svojo roko, domači zmikajo, in prav resnični so pregovori, ki so nastali med ljudstvom: „Krivično blago nima teka“, „en krivičen vinar požre deset pravičnih 44 , „kakor dobljeno, tako izgub- 375 ]jeno.“ Pa četudi krivičnika ne zadene že na tem svetu niti božja, niti svetna pravica, ter uživa sad svoje krivice do konca svojega življenja, naj pomisli, da mu bo smrt vse pobrala. Ko je egiptovski sultan Saladin ležal na smrtni po¬ stelji in mu je živo stopila pred oči nečimernost in minljivost vsega posvetnega, ukazal je mrtvaški prt, v katerega se je imelo v kratkem zaviti njegovo mrtvo truplo, obesiti na kol ter klicati vpričo cele vojske: „Glejte! to je vse, kar ponese Saladin, mogočni premagavec jutrove dežele, seboj." Tudi tebi, krščanski poslušavec, ne bodo drugega dali, kakor tvojo mrtvaško obleko, kadar te v grob poneso, „kar pa si spravil, čegavo bo?“ (Luk. 12, 20.) Vse boš moral pustiti nehvaležnim dedičem, ki morebiti komaj čakajo tvoje smrti, da bi pograbili in se pulili za imetje, katero si morebiti po krivici skupaj spravil, kateri ne bodo zate molili, ampak te morda še kleli. Kdor ima torej krivično blago, naj je nemu¬ doma vrne, ker smrt ne čaka, ampak pride, kakor tat po noči. Ako pa te tudi to ne gane, pomisli, da si s krivičnim blagom kupiš večno pogubljenje. „Ako že sodba brez usmi¬ ljenja čaka tistega, ki ni skazoval usmiljenja z lastnim pre¬ moženjem potrebnim revežem, koliko hujša sodba bo zadela šele tistega, ki je drugim jemal njihovo lastnino ?“ piše sv. Avguštin. Da, sv. Pavel naravnost pravi: „Ali ne veste, da krivični ne bodo posedli božjega kraljestva? Nikar se ne motite! ... Ne tatje, ne lakomniki ... ne roparji ne bodo posedli božjega kraljestva." (I. Kor. 6, 9. 10.) Ali vam je, vi krivičniki, ljubše nekoliko časnega blaga, ki vam zmirom dela nemir, ki vam ne prinese nobene sreče, katero morate ob smrti na vsak način zapustiti, ali vam je ljubše kakor vaša duša? Ali ste že kdaj pomislili besede Jezusove:^ „Kaj pomaga človeku, če ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo trpi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svojo dušo?“ (Mat. 16, 26.) Vidiš, moj kristijan, Kristus pravi, da je tvoja duša več vredna kakor ves svet, in da ni nobena cena pri¬ merna dušni ceni, ti pa je nočeš rešiti s tem, da povrneš tuje blago? Ako bi ti bil k smrti obsojen, pa bi mogel svoje življenje odkupiti z denarjem, kaj ne, ti bi dal vse svoje premoženje, četudi bi vsled tega morali stradati ti in tvoji otroci, da bi si nekoliko podaljšal kratko življenje ? Ne boš li tudi vrnil krivičnega blaga in popravil storjene škode, da rešiš svojo dušo za večno življenje? 376 Zvršetek. Božja in človeška postava, lastna pamet in pekoča vest zahteva, da se vrne krivično blago in se popravi storjena škoda. Povrni vsak, kar ni njegovega, da mu ne bode kri¬ vično blago vir časne in večne nesreče. »Plačaj, kar si dolžan!“ (Mat. 18, 28.) Plačaj onemu kupcu, kar si mu dolžan, plačaj delavcem, najemnikom, poslom, kar si jim po krivici utrgal od njihovega plačila, da ne bo tvoja pregreha vpila v nebo za maščevanje; plačaj onemu krčmarju, kar si zapil, plačaj svojemu upniku, vrni, kar ni tvojega; plačaj iz lju¬ bezni do Boga in svoje neumrjoče duše. „Nikomur ne bodite nič dolžni, razven tega, da se ljubite med seboj.“ (Rimlj. 13, 8.) Amen. 102. Krščanski nauk. »Jezik je sicer majhin ud“, piše sv. Jakob, »in vender napravi velike reči; in on je med našimi udi, kateri ognusi vse telo in zažge tek našega življenja." (Jak. 3, 5) Sv. Kri- zostom pa meni: „Ni ga na našem telesu uda, po katerem bi nas hudobni duh tolikrat in tako lahko mogel goljufat', kakor po nebrzdanim jeziku in neokovarjenih ustih.Z ] e ' zikom ljudje kolnejo, ž njim nespodobno govore, ž nji® jemljejo zlasti bližnjemu čast in dobro ime. Z jezikom kratit' bližnjemu čast in dobro ime, je Bog prepovedal v posebne] zapovedi, namreč v osmej. Osma božja zapoved. 453. Kako se glasi osma božja zapoved' Osma božja zapoved se glasi: „Ne pričaj po krivem zoper svojega bižnjega.“ Modri Salomon pravi: „Dobro ime je boljše, kakor obilno bogastvo." (Preg. 22, 1.) Ker je dobro imč boljs^ kakor obilno bogastvo, se nam ni čuditi, da je Bog, ki J 377 zavaroval s posebno zapovedjo bližnjega lastnino, zavaroval s posebno zapovedjo tudi to, kar je še mnogo več vredno, namreč dobro ime, čast. Bližnjemu se vzame čast in dobro ime s krivim pričevanjem, zato je isto v osmi božji zapovedi posebej imenovano, pa tudi z drugimi grehi, katere nam našteva nastopno vprašanje. 454. Kaj prepoveduje osma božja zapoved? Osimi božja zapoved prepoveduje: 1. krivo pričati; 2. lagati in se hliniti; 8. grešiti zoper bližnjega čast in dobro ime. Poglejmo si to, kar prepoveduje osma božja zapoved, v nastopnih vprašanjih podrobno, ker le na ta način moremo spoznati, kako veliki in škodljivi so grehi, katere je hotel Pog zabraniti z osmo zapovedjo. 455. Kdo krivo priča? Krivo priča, kdor pred sodnijsko ali drugo §°sposko vedoma izjavi kot resnico, kar ni res. Sodnijska ali kaka druga gosposka ima pravico po¬ klicati koga za pričo, da bi v kaki tožbi zvedela resnico j? P rav razsodila, zatoženca ali kaznovala ali pa opiosti a. kdor je poklican za pričo, mora govoriti vsikdar resnico ln to, kar ve kot gotovo, izjaviti kot gotovo, kar pa je dvomljivo, mora tudi kot tako označiti. Kdor pa pred sod- n hsko ali drugo gosposko, bodisi zato, da bi bi rivec ne dolžnim, bodisi zato, da bi bil nedolžni krivim spoznan, 'edoma izjavi kot resnico, kar ni res, tisti krivo P r ^- , riV0 sta pričala zoper čisto Suzano dva hudobna s ^ > k ° sta rekla, da sta jo videla grešiti z nekim mladeničem, f an - 13, 36—40.) krivo sta pričala zoper nedolžnega Na- r?. ta .dva človeka, ki sta trdila, da je Boga in kralja pre- ln Jal, na kar so ga kamenovali; (III. Kralj. , 378 krivo ste pričali zoper Jezusa dve priči, katere so Judje najeli; (Mat. 26, 59—61.) krivo so pričali Judje zoper svetega Stefana, ko so rekli: „Ta človek ne neha govoriti zoper sveto mesto in postavo"; (Dej. ap. 6, 13.) krivo se priča še dan¬ današnji neštevilnokrat, zlasti pred sodnijsko gosposko. Krivo pričevanje je vsikdar greh, in sicer navadno trojen. Krivo pričevanje je pred vsem laž, zato tudi pravi sv. pismo, da Bog sovraži krive priče, in ker je hudič oče laži, se imenujejo tudi tisti, ki krivo pričajo „otroci hudi¬ čevi." (III. Kralj. 21, 13.) Kriva priča stori tudi greh krivice, ker škoduje bližnjemu na dobrem imenu, in s tem morda na njegovem imetju in njegovih pravicah. Ker morajo priče to, kar so izrekle pred sodnijsko gosposko, navadno potr¬ diti še s prisego, postane kriva priča tudi krivoprisežnik. „Kriva priča", pravi sv. Izidor, „je trikrat škodljiva: Bogu, katerega žali s krivo prisego, sodniku, katerega prevari z lažjo, in bližnjemu, kateremu škoduje s krivim pričeva¬ njem." (Lib. 3. de summ. bon. cap. 55.) Ker je krivo pri¬ čevanje tolika pregreha, pravi tudi sv. pismo: „Lažnjiva priča pogine" (Preg. 21, 28.) V starem zakonu je Bog za¬ povedal krive priče tako kaznovati, kakor bi bil kaznovan tisti, zoper katerega so pričale, ako bi bilo njih pričevanje resnično. Ko sta torej dva hudobna starca krivo pričala zoper čisto Suzano, so ju kamenovali, kakor bi bili kame- novali Suzano, ako bi bilo njuno pričevanje zoper njo resnično. Krščanski poslušavec! Ako si torej kedaj poklican za pričo, povori vselej resnico in ne povej ne preveč, ne pre¬ malo. Ako bi tudi mogel s krivim pričevanjem koga, ki je kriv, rešiti smrtne kazni, ne smel bi krivo pričati, seveda še manj, ako bi bil kak nedolžni v nevarnosti, da bi g a obsodili. 456. Kdo laše? Laže, kdor redoma drugače govori, kakor misli. Kdor nevedoma kaj neresničnega kot resnico izjavi, ker sam pri sebi misli, da je res, tisti ne laže, ampak se le moti. Kdor pa vedoma drugače govori, kakor misli, to se 379 pravi, kdor misli, da je kaj neresnično, pa isto izjavi ve- doma in namenoma kot resnico, tisti laže. Tako se lahko zgodi, da kdo laže, četudi nevedoma pove resnico. Ako bi kdo kaj resničnega, kar pa po njegovih mislih ni resnično, izjavil kot resnično, bi lagal, zakaj on vedoma drugače go¬ vori, kakor misli, ker hoče druge prevariti. Laž ima torej svojo korenino v hudobiji človeškega srca. Laži so zeld raz¬ lične. Nekateri lažejo iz šale, za kratek čas, zlasti neved- nežem in lahkovernim ljudem, da bi se jim smejali. Ako je pri laži iz šale neresnica tako očividna, da jo vsak lahko spozna, da vsak lahko sprevidi, da se govornik samo šali, že ni več laž, ampak samo šala. — Drugi zopet lažejo iz dobičkarije, kadar si hočejo z lažjo opomoči ali se obvaro¬ vati kake škode. Tako lažejo dolžniki, ki ne plačajo o pravem času svojih dolgov, rokodelci, ki obetajo storiti kako delo, pa ne izpolnjujejo o pravem času svojih obljub, prodajavci, ki svoje blago prehvalijo, da bi je dražje mogli prodati itd. — Tretji zopet lažejo v hvali, da bi povzdignili same sebe, da bi pri drugih bili bolj veljavni. Takih lažnikov je zeld mnogo na svetu. Ženin se hvali in baha, koliko premore, četudi morebiti denar vzame na posodo, kadar gre v svate; rokodelec se lažnjivo hvali, kako vsakega prekosi; dekleta hodijo ošabno oblečene, da bi druge slepile in za premožne veljale. — Laž v sili je tista, ako se hoče ž njo človek ob¬ varovati kake časne škode, nesreče ali kazni, ali če hoče tega obvarovati svojega bližnjika. Otroci lažejo starišem in vzgojiteljem, ako se boje šibe; družina laže gospodarju in gospodinji, da bi ne bila oštevana; podložniki lažejo gosposki, kadar je treba plačati kako kazen; hudodelniki lažejo pri sodbi, da bi bili manj ali nič kaznovani; grešniki lažejo v spovednici, ker se bojijo svarjenja in ostre pokore. Iz do¬ bičkarije in v sili lagal je Giezi, Elizejev služabnik. Prerok Elizej je ozdravil sirskega vojskovodjo Naamana gob in ni hotel vzeti nobena darila. Elizejev služabnik, Giezi, pa je hitel za Naamanom, in ko ga je došel, se mu je zlagal, rekoč: »Moj gospod me je poslal k tebi, rekoč: Zdaj sta prišla k meni dva mladeniča iz Efrajmovega gorovja, izmed prero¬ ških sinov; daj njima talent srebra in dvoje prazničnih oblačil. In Naaman je rekel: Boljše je, da vzameš dva talenta." Giezi je darilo skrbno skril, ko se je vrnil domov. Elizej pa mu reče: „Od kod prideš, Giezi? „Inje odgovoril- Nikamur ni bil šel tvoj hlapec." V kazen so se ga prijele Naamove gobe. 380 (IV. Kralj. 5.) V sili se je zlagal tudi Peter, ko je na dvo¬ rišču velikega duhovnika zatajil Jezusa. — Laž je škodo¬ željna, če kdo laže iz tega namena, da bi bližnjemu škodoval. Jakob je lagal svojemu očetu očaku Izaku, da ja Ezav, njegov prvorojenec, in je temu odvzel očetov blagoslov; Aman je lagal kralju Asueru, da se hočejo Judje spuntati, da bi kralj zapovedal pomoriti Jude. Z lažjo se škoduje posameznim ljudem, da, vsej člo- veškej družbi. Laž mnogo škoduje Iažnjivcu samemu, posebno onemu, ki tako laže, da — kakor pravimo — samemu sebi verjame. Takemu človeku ljudje tudi takrat ne verujejo, kadar govori resnico, izgubijo do njega spoštovanje in za¬ upanje. Vsaka laž, bodisi tudi laž iz šale in v sili, je greh in zato prepovedana. „Lažnjive ustnice so pred Gospodom gnu¬ soba", veli sv. pismo (Preg. 12, 22.) „Grd madež je laž na človeku“, beremo v Sirahovih bukvah; „pa je vender vedno v ustih razuzdanih. Gorši je tat, kakor laži navajen človek; pogubljenje pa bota oba podedovala.“ (Sir. 20, 26—27) Modri tudi pravi, da šest rečij Gospod sovraži, ter omenja med tistimi rečmi „lažnjivi jezik“, „krivo pričo, ki lažnjivo govori “ (Preg. 6, 16—19.) Jezus Kristus imenuje hudobnega duha „očeta laži." (Jan. 8, 44.) Kateri ga torej posnemajo, so njegovi otroci. Jezus je iz raznih vrst grešnikov odbral koga za večno vzveličanje, na primer izmed lakomnikov Caheja, izmed razbojnikov Dizma, izmed razuzdanih žensk Marijo Magdaleno in Samaritanko, izmed preganjavcev svete cerkve Savla, nobenega pa ni izbral izmed lažnikov. Ker je namreč Kristus „resnica“, (Jan. 14, 6) mu je tudi laž silno zoperna. Avguštin, naj večji cerkveni učenik, ki je napisal zoper laž posebno knjigo, meni, da je resnicoljubnost k vzve- ličanju ravnotako potrebna kakor čisto mišljenje in vedenje; da, on celč pravi, da lagati ni dovoljeno, ako bi z lažjo mogli vzveličati kakega človeka ali vse ljudi. „Vsaka laz , pravi sv. Gregorij, „je greh, ker to, kar ni resnično, se^ ne more skladiti s pravicoljubnostjo.“ — Da je laž pregrešna, priča človeku lastna vest, zato mu udari kri v lice, kadar se zlaže ali ga kdo zasači na laži. Ker nam torej že naravni zakon, ki je zapisan v srce vsakega človeka, pravi, da J e laž greh, studili in sovražili so jo tudi pagani. Ker Bog laž tako studi in sovraži, studiti in sovražiti jo mora tudi človek, ki je ustvarjen po božji podobi. 381 Ni vsaka laž smrtni greh. Smrtni greh je laž tedaj, ako se Bog po njej zelč onečasti, kakor je to pri lažeh zoper sv. vero, cerkev, duhovnike. Laž je tudi smrtni greh, ako se ž njo napravi bližnjemu velika škoda na časti, do¬ brem imenu, na premoženju in drugače. Slednjič je laž, če bi tudi majhina bila, veliki greh, ako nastane vsled nje ve¬ liko pohujšanje. Drugače je sicer laž odpustljivi greh, vender eden izmed najbolj ostudnih. Kako Bog sovraži laž, spoznamo iz kazni, ki je doletela Ananija in njegovo ženo Zafiro, ka¬ tera sta radi majhine laži morala nenadoma umreti. (Dej. apo¬ stol. 5.) Svetniki so rajše umrli, kakor pa da bi lagali. Svetega Antima, škofa v Nikomediji, je iskalo nekdaj dvajset vojakov, ki so ga imeli privesti pred cesarja Maksiminijana. Ko so ga že dalje časa zaman iskali, prišli so naposled tudi v hišo, v kateri je prebival sv. Antim, a niso ga spoznali. Sv. Antim jim gre naproti in jih prijazno pogosti, da se vsem prikupi. Ko pa mislijo odriniti, stopi med nje in jim reče: „Jaz sem Antim, škof v Nikomediji, katerega že dolgo zaman iščete: vzemite me seboj in peljite me k cesarju.“ Vojaki, ginjeni vsled tolike odkritosrčnosti, ga nikakor ne morejo v smrt izročiti in mu rekč: „To se ne sme zgoditi; mi pojdemo k cesarju in mu porečemo, da smo sicer povsod iskali Antima, pa ga nismo mogli najti." „0 ne tako, moji bratje", pravi svetnik; „vedite, da noben kristijan ne sme niti sam lagati niti drugim lagati pripustiti. Peljite me le k cesarju, ako pa nočete, pojdem sam za vami in bom rajše pretrpel najgro¬ zovitejšo smrt, kakor pa pripustil, da bi lagali zaradi mene." Tako je ravnal sv. Antim in mnogi drugi mučeniki. V živ- ijenju sv. Tomaža Akvinskega se pripoveduje, da mu je 'ekel poreden tovariš, naj pogleda, kako vol po zraku leti. Tomaž mirno pogleda kvišku; seveda se mu vsi navzoči smejijo. Toda Tomaž ravnotako mirno reče: „Bolj verjetno se mi j e zdelo, da vol po zraku leti, kakor pa, da človek laže." Predragi kristijani! studite tudi vi laž in ljubite res¬ nico, ravnaje se po opominu sv. Pavla, ki piše: „Opustite laž, govorite resnico vsakateri s svojim bližnjim, ker smo u dje med seboj.“ (Efež. 4, 25.) Razven laži, ki se stori z besedami ali s pismom, 'mamo še drugačno laž, ki se stori v dejanju, to je hlimba jpi hinavščina, tudi potuha. O njej govori naslednje vpra¬ šanje. 382 457. Kdo se hlini? Hlini se, kdor se dela boljšega in polož¬ nejšega, kakor je y resnici. Ako kak hudobnež hoče pred ljudmi skriti svoje hu¬ dobije, da bi ga ne spoznali in ne kaznovali kod hudobneža, se zaraditega še ne hlini, ker se ne dela boljšega, kakor je v resnici, ampak le to, kar je slabega na njem, skriti škuša. Tudi tisti se ne hlini, ki opravlja svoja dobra dela iz tega namena, da bi ga ljudje hvalili, on je samo častilakomnež, ki nima pričakovati za svoja dobra dela nikakega plačila pri Bogu, ker jih ne opravlja iz ljubezni do njega. Hlini se le tisti, ki se pred svetom dela dobrega in pobožnega, čeprav je hudoben, ali pa se dela boljšega, in pobožnejšega, kakor je v resnici, potem tisti, ki je do drugih navidezno prijazen, v srcu pa jih sovraži, kakor pravi psalmist: „S svo¬ jimi usti blagoslavljajo in v svojem srcu kolnejo.“ (Ps. 61, 5.) Hlinil se je Kajn, ki je povabil svojega nič hudega slute¬ čega brata Abela: „Pojdiva ven!“ (I. Mojz. 4, 8.) kakor bi ga peljal na sprehod, v resnici pa ga je peljal na morišče. Hlinil se je hudobni kralj Herod, ko je rekel trem modrim: „Pojdite in skrbno povprašujte po detetu, in kedar je najdete, vrnite se mi povedat, da tudi jaz grem in je molim", (Mat. 2, 8.) ko je vender v srcu mislil na umor. Hlinil se je Judež Iškarijot, ko se je v vrtu Getzemani približal Gospodu in ga poljubil, rekoč: „Zdrav bodi, učenik!“ ter ga ravno s poljubom, znamenjem ljubezni, izdal njegovim najhujšim sovražnikom. (Mat. 26, 49.) Hinavci so bili pismarji in fari¬ zeji, ki so se pred ljudmi delali pobožne, v srcu pa so bili polni napuha, zavisti in malopridnosti. Kristus jim je zato tudi zapretil: „Gorjč vam, pismarji in farizeji, hinavci! ker ste enaki pobeljenim grobom, kateri se od zunaj ljudem zde lepi, od znotraj pa so polni mrtvaških kostij in vsake gnu¬ sobe. Tako se tudi vi ljudem sicer od zunaj pravične vi¬ dite, znotraj pa ste polni hinavščine in krivice." (Mat. 23, 27. 28.) Hinavščina je kakor laž ali smrtni ali pa odpustljivi greh. Smrtni greh je hlimba, ako bi se kdo boljšega in p°' božnejšega delal, kakor je v resnici, da bi zapeljal druge v 383 hudobije, v brezbožnost, ali da bi jim napravil veliko škodo, ali ko bi celo po nevrednem prejemal sv. zakramente, da bi veljal za pobožnega. Ako bi se pa kak berač delal po¬ božnega, da bi vzbujal večje usmiljenje pri ljudeh, bi storil samo odpustljiv greh. Hinavščina je nepretrgana laž, zakaj ona se nadaljuje tako dolgo, dokler hinavec ostane hinavec. Sv. pismo zato pravi: „Hinavci in potuhnjenci dražijo jezo božjo." (Job 36, 13.) Ker je hinavščina zelč ostudna pre¬ greha, glejte, da se ne bodete nikdar hlinili. Osemkratni gorje zagrozil je Jezus pismarjem in farizejem, (Mat. 23.) ker so bili hinavci, rekel jim je tudi: „Kače, gadja zalega! kako bodete ubežali sodbi pekla ?“ (Mat. 23, 32.) Te besede bi veljale tudi nam, ako bi se hlinili. Hlimbi nekako podobno je prilizovanje. Prilizuje se tisti, ki druge v lice hvali in jim pripisuje prednosti pred drugimi, akoravno vč, da hvale ne zaslužijo in da posebnih prednostij nimajo. Prilizovali so se Judje kralju Herodu Agripi, ko so mu rekli: „Božji glas je to, in ne človeški", ko jim je govoril oblečen v kraljevo oblačilo. (Dej. ap. 12, 21, 22.) Ljudje se prilizujejo navadno iz slabega namena, in sicer se hoče prilizovavec prikupiti in zase vjeti kak do¬ biček ali odvrniti kako škodo od sebe, ali pa hoče v greh zapeljati. Prilizovanje je zelo nevarno, ker prilizovavci ne povzdigujejo samo resničnih ali namišljenih prednostij, ampak tudi skrivajo ali zagovarjajo resnične napake in tako druge potrjujejo v hudobiji. Prerok Izaija pravi zato o prilizovavcih: „Gorjč vam, kateri imenujete dobro-hudo, hudo pa dobro, ki temi luč in luči tema pravite, ki grenko v sladko in sladko v grenko spreminjate!" (Iz. 5, 20.) Prilizovavci niso prija¬ telji, ampak so najhujši sovražniki. Prijatelj opozarja prija¬ telja na njegove napake, prilizovavec pa jih skriva in se n e meni za to, ali koristi ali škoduje, da je le njemu v Prid. Varujte se prilizovanja, pa tudi ne poslušajte prilizo- Vavcev, zakaj sv. pismo pravi: »Boljše je po modrem svar¬ jenemu, kakor po prilizovanju nespametnih goljufanemu biti." (Prid. 7, 6.) Z v r š e t e k. »Kdor hoče življenje ljubiti in videti dobre dni, naj brzda svoj jezik od hudega, in njegova usta naj ne govore goljufije", piše sv. Peter. (I. 3, 10) Krščanski poslušavci! 384 Brzdajde tudi vi svoje jezike od hudega, ne pričajte nikdar krivo, ne lazite, ne hlinite in ne prilizujte se. S pobožnim Jobom sklenite: „Dokler je sapa v meni in dihanje od Boga v mojih nosnicah, ne bodo govorile moje ustnice krivice, in moj jezik ne bo izmišljeval lažij.“ (Job. 27, 3. 4.) Amen. 103. Krščanski nauk. Osma božja zapoved prepoveduje krivo pričati, lagati in se hliniti, grešiti zoper bližnjega čast in dobro ime. Krivo priča, kdor pred sodnijsko ali drugo gosposko vedoma izjavi kot resnico, kar ni res; laže, kdor vedoma drugače govori, kakor misli; hlini se, kdor se dela boljšega in pobožnejšega, kakor je v resnici. Tega smo se učili v zadnjem krščan¬ skem nauku; nismo pa se še učili, s čim se greši zoper bliž¬ njega čast in dobro ime. Zoper bližnjega čast in dobro imč se pač greši s krivim pričevanjem in z lažjo, a so še neka¬ teri grehi, ki so takorekoč naravnost naperjeni proti časti in dobremu imenu bližnjega. 458. S čim se greši no p er bližnjega čast in dobro ime? Zoper bližnjega čast in dobro ime se greši*. 1. s krivim natolcevanjem in predrzno sodbo; 2. z obrekovanjem, opravljanjem in pod¬ pihovanjem; 3. z zasramovanjem. Čast in dobro ime bližnjega je v tem, da ga ljudje imajo za poštenega, značajnega, krepostnega človeka, da pri¬ znavajo njegove dobre lastnosti in vrline, ter ga čislajo, kakor zasluži. Dasiravno pomenja dobro ime dobro mnenje, ki je ljudje o kom imajo, čast pa izraz tega mnenja na zunaj, se vender v navadnem življenju na to razliko ne pazi, ampak se oba izraza skupno rabita. 385 Zoper čast in dobro ime moremo grešiti samo v mislih, ali rekel bi, sami pri sebi s krivim natolcevanjem in pre¬ drzno sodbo; zoper bližnjega čast in dobro imč moremo grešiti z besedami in vpričo drugih z obrekovanjem, oprav¬ ljanjem in podpihovanjem; zoper bližnjega čast in dobro ime moremo grešiti z besedami ali dejanji vpričo njega samega ali še tudi vpričo drugih z zasramovanjem. — Poglejmo si: 459. Kdo greši s krivim natolcevanjem? S krivim natolcevanjem greši, kdor brez zadostnega vzroka sumi o bližnjem kaj hudega. Kdor sumi o bližnjem kaj hudega, to se pravi, kdor si misli, komur se dozdeva, da je bližnji morebiti kaj hudega storil, da ima morebiti to ali ono napako, tisti natolcuje. Mislite si gospodarja, kateremu izgine petak iz njegove de¬ narnice. Ako si gospodar misli: Morebiti mi je hlapec izmaknil petak, ali za gotovo ne vem, mogoče je tudi, da je kdo drugi to storil, bi natolceval. Ako ima gospodar vzrok tako misliti, ker mu je znano, da si je hlapec že tu in tam kaj pri¬ svojil, kar ni bilo njegovega, potem ima vzrok tako misliti, potem je njegovo natolcevanje opravičeno; ako pa nima za¬ dostnega vzroka tako misliti, ker je hlapca poznal do takrat kot poštenega, potem je njegovo natolcevanje krivo, torej pregrešno. Krivo so natolcevali Jezusa farizeji. Ko je namreč rekel mrtvoudnemu: „Zaupaj sin! odpuščeni so ti tvoji grehi, so eni pismarjev sami pri sebi rekli: Ta preklinja. Jezus pa, ko je videl njih misli, jih je zavrnil, rekoč: „Zakaj mislite kudo v svojih srcih ?“ (Mat. 9, 3—5.) V življenju sv. Filipa Nerija se bere, da je prenočil pri njem sicer pobožen mož, ki je imel opraviti v Rigiu. Na večer je videl, kako se je svetnik z nekaterimi duhovniki veselo zabaval, šalil in smejal, in začel je dvomiti, je-li Filip res tako svet, kakor se govori. Drugo jutro se je spovedal svetniku, toda svojega natolcevanja kar nič ni omenil. Filip pa mu reče: „Varuj Se , da ne boš zamolčal niti kakega malega greha iz člo¬ veških ozirov! Zakaj se ne spoveš, da si sinoči o meni hudo sumil ?“ Spovedenec se je prestrašil in bil popolnoma pre¬ pričan, da je brez vzroka dvomil o svetosti Filipovi, kate¬ remu je Bog razodel tudi najskrivnejše misli. 25 386 Kdor brez zadostnega vzroka sumi o svojem bližnjem kaj hudega, greši zoper ljubezen, zakaj »ljubezen ne misli hudega“, (I. Kor. 13, 5.) pravi sv. Pavel. Natolcevavec pa greši tudi zoper pravičnost, zakaj bližnji ima pravico, da tako dolgo o njem dobro mislimo, dokler te pravice ni za¬ pravil. Iz krivega natolcevanja izvira marsikaj hudega; zakaj kdor o drugih sumi kaj hudega, izgubi do njih spoštovanje, zaupanje, ravna ž njimi mrzlo, trdo; natolcevanje se lahko sprevrže v predrzno sodbo in zavede človeka, da tiste sled¬ njič začne obrekovati, katere je sprva natolceval. Krivo na¬ tolcevanje je navadno samo odpustljiv greh, ker ž njim ne spodkopamo popolnoma dobrega mnenja, katero moramo imeti o bližnjem. Vender ako bi o kaki čislani osebi sumili popolnoma brez vzroka in dalje časa kaj zelo hudega, bi se tudi smrtno pregrešili: „Nobeden vas ne misli hudega v svojem srcu zoper svojega prijatelja 1 ', opominja Gospod po preroku. (Cah. 8, 17.) Mislite o svojem bižnjiku tako dolgo dobro, dokler se o nasprotnem niste prepričali. Četudi o bližnjiku brez zadostnega vzroka ne smete nič hudega sumiti, vender pa bodite previdni nasproti ljudem, katerih še prav ne poznate, da vas kateri kako ne prevari ali vam drugače ne škoduje. „Bodite razumni, kakor kače, in priprosti kakor golobje", pravi Jezus sam. (Mat. 10, 16.) Hujše, kakor s krivim natolcevanjem, greši se s pre¬ drzno sodbo. 460. Kdo greši s predrzno sodbo? S predrzno sodbo greši, kdor bližnjemu kaj hudega brez zadostnega vzroka prisoja kot gotovo in resnično. Predrzno sodi, kdor nepremišljeno, brez zadostnega vzroka misli, da je bližnji gotovo kaj hudega storil, da ima v resnici to ali ono pregreho na vesti. To je gotovo pre¬ drzno. Predrzna sodba se torej razlikuje od krivega natol¬ cevanja. Krivi natolcevavec o bližnjiku samo misli, da J e morebiti kaj hudega storil, predrzni sodnik mu pa hudo pri' soja brez zadostnega vzroka kot gotovo in resnično, je torej hujši od krivega natolcevavca. Nekateri vzgledi vam bodo to najbolje pojasnili. Takih vzgledov imamo obilno v svetem 387 pismu in v vsakdanjem življenju. Predrzno so sodili pobož¬ nega Joba njegovi prijatelji, ki so za gotovo mislili, da mora biti Job skriven grešnik, ker je Bog pripustil da je bil tako hudo kaznovan. Predrzno so sodili Judje Jezusa. Ko je šel v Cahejevo hišo, so rekli: ,,K grešnemu človeku je šel v hišo.“ (Luk. 19, .7) Jezus je res grešnike sprejemal, zahajal v njihovo družbo ter ž njimi jedel in pil, ali to je delal iz dobrega namena, da je podučeval in na pot vzveličanja vodil grešnike; farizeji pa so kar predrzno sodili, da mora Jezus sam biti grešnik, ker občuje z grešniki Ko so apostoli na binkoštno nedeljo po prihodu sv. Duha srčno in neostrašeno začeli v raznih jezikih oznanjevati Kristusov nauk, so jih obsodili nekateri: „Sladkega vina so ti polni." (Dej. ap. 2, 13.) Včasi se zgodi, da kdo dalje časa pri spovednici kleči. Drugi, ki to vidijo, si mislijo: Ta oseba mora gotovo mnoge in velike grehe imeti, ker tako dolgo ne konča svoje spovedi. To je predrzna sodba, ker se bližnjemu brez zadostnega vzroka hudo prisoja kot gotovo in resnično. Ali ni morebiti tista oseba zaraditega dalje časa pri spovednici ostala, ker je delala dolgo spoved, ali pa, ker je potrebovala daljšega poduka? Ali drugo osebo vidijo, da je bila pri spovedi, pa ne gre k sv. obhajilu. Aha! si mislijo, ta oseba gotovo ni dobila odveze, ker ne gre k sv. obhajilu. Taka sodba je tudi predrzna; zakaj dotična oseba morebiti ni šla k svetemu obhajilu, ker ni bila več tešča. Ako ima kdo opravičen vzrok bližnjemu prisojati kaj hudega kot gotovo in resnično, ne sodi predrzno. Mislite si, da sliši gospodar ponoči ropot v svoji hiši, vstane in najde tu¬ jega človega, ki se je skozi okno splazil v hišo. Gospodar ima gotovo zadosten vzrok soditi takole: Ta človek je go¬ tovo nameraval kaj ukrasti; on ne sodi predrzno. Ali če je hdo koga že večkrat na kaki laži zasačil, pa si misli: Ta olovek je resnično lažnjivec, ne sodi predrzno, ker ima za¬ dosten vzrok za svojo sodbo. Kdor brez zadostnega vzroka prisoja bližnjemu kaj hu¬ dega kot gotovo in resnično, se po pravici imenuje predrzen sodnik, ker si prilaščuje oblast, katere nima. Bog je naš edini in pravi sodnik, potem tisti, komur je Bog dal oblast soditi, to je sv. cerkev in država, drugi nihče. Sv. apostol Jakob piše: „Eden je postavodajavec in sodnik, kateri more Pogubiti in oteti. Kdo si pa ti, ki sodiš bližnjega." (Jak. 4, 12 - 13.) Da nima nobeden človek pravice lahkomišljeno 25 * 388 soditi drugih, sprevidimo jasno iz besed Kristusovih: „Ne sodite, da ne bote sojeni; zakaj s kakršno sodbo sodite, s takšno boste sojeni." (Mat. 7, 1.) Kdor torej druge predrzno sodi, sega v pravice božje in se pregreši. — Kdor druge predrzno sodi, greši tudi zoper dolžno ljubezen do bližnjega, katera zahteva, da svojega bližnjega imamo za dobrega, dokler se nismo prepričali o njegovej zlobnosti. Kdor pa v svojem srcu hudo sodi o bližnjem, mu v svojem srcu vzame čast in dobro ime. Kakor bi mi radi, da bi nas drugi tudi v srcu spoštovali, tako moramo tudi mi druge v srcu spo¬ štovati. Kje pa je sploh kak človek, ki bi bil brez napak? Ali ni na vsaki njivi med dobro pšenico tudi nekoliko ljuljke? Kdo bo posekal drevo, če najde na njem poleg zdravega sadja tudi kak črviv sad ? Kdo bo že obsojal svojega bliž¬ njega, če opazi na njem poleg dobrih lastnostij tudi nekaj napačnih? V Jutrovih deželah se pripoveduje to-le: Nekedaj je stalo pri mrtvem psu več ljudij. Vsak je povedal kaj sla¬ bega o njem. Eden je rekel: „Kako ta mrha smrdi!“ in si je nos zatisnil. „Poln je blata“, rekel je drugi in je vanj pljunil. „Nobene dlake ni več na njem“, pristavil je tretji. „Fej te bodi!“ pripregel je četrti in ga je brcnil. Mimo pa je prišel tudi naš Vzveličar Jezus Kristus in je rekel v svoji dobrosrčnosti: „Zobje tega psa so lepi in svetlobeli kakor biser. “ Ko so grajavci to slišali, jih je bilo sram, da so vi¬ deli na mrtvem psu le grdo, kar je lepega pa prezrli, ter so tiho odšli. Krščanski poslušavec! glej tudi ti na dobre lastnosti svojega bližnjega, in potem ga ne boš predrzno sodil, glej tudi na svoje lastne slabosti. In sodil boš druge mileje, In sodil boš sebe ostreje. (S. Gregorčič). 461. Kdo greši s obrekovanjem? Z obrekovanjem greši, kdor pripoveduje o bližnjem kake izmišljene napake ali pove¬ čuje njegove resnične napake. Pregrešno je brez zadostnega vzroka sumiti o bližnjem kaj hudega; še bolj pregrešno je mukaj hudega brez zadostnega vzroka prisojati kot gotovo in resnično, a še mnogo bolj pregrešno je, druge obrekovati. S krivim natolcevanjem 1° 389 predrzno sodbo vzamemo bližnjemu čast in dobro ime samo v svojem srcu, z obrekovanjem pa mu vzamemo čast in dobro ime tudi še pri drugih ljudeh. Obrekuje tisti, ki si kako na¬ pako o bližnjem popolnoma izmisli ter jo potem drugim pri¬ poveduje, kadar ga poleg ni, da bi ga počrnil. Obrekovala je malopridna Putifarjeva žena egiptovskega Jožefa proti svo¬ jemu možu in družini. Ker ni hotel privoliti v grdi greh, h kateremu ga je napeljevala, marveč je rajše popustil plašč in zbežal, rekla je nesramnica svojemu možu: „Hebrejski suženj, ki si ga pripeljal, je prišel k meni in mi je hotel hudo storiti. Ko me je pa slišal vpiti, je zapustil plašč, ki sem zanj držala, in je ven zbežal. Ko je gospod to slišal, in ko je besedam svoje žene preveč verjel, se je silno razsrdil in je vrgel Jožefa v ječo." (I. Mojz. 39, 17. seq.) Obrekovala sta dva hudobna starca, ki sta čisto in nedolžno Suzano obdolžila, da je grešila z nekim mladeničem. Suzana je bila obsojena v smrt, in bili bi jo kamenovali, da je ni rešil prerok Danijel. (Dan. 13.) Obrekovali so sovražni Judje, ki so tožili Jezusa Pilatu, rekoč: „Tega smo našli, da zapeljuje naš narod in da brani dajati davke cesarju“, (Luk. 23, 2.) akoravno je Kristus razločno učil: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega." (Luk. 20, 25.) Obrekuje tudi tisti, ki sicer pripoveduje resnične na¬ pake o svojem bližnjem, vender pa jih povečuje in — kakor pravimo — iz komarja napravi konja, iz pezdirja bruno, tako da dobijo poslušavci o obrekovanem popolno napačno mnenje. Ako bi se kdo enkrat močno napil, drugi pa bi o njem pravil, da je velik pijanec, bi ga obrekel; ako bi kdo enkrat kaj ukradel, drugi pa bi o njem trdil, da krade kakor sraka in da ničesar ni varno pred njegovimi dolgimi prsti, bi ga obrekel. Obrekujejo slednjič tudi tisti, ki dobrim delom svojega bližnjega podtikajo slabe namene. Tako so delali ob Jezu¬ sovem času farizeji, Jezus je prišel na svet iskat in vzveličat, kar je bilo izgubljenega. Ker je zaraditega šel tudi v hišo kakega grešnika, ž njim jedel in pil, imenovali so ga fari¬ zeji „požrešnika in pijanca, cestninarjev in grešnikov pri- jatelja.“ (Mat 11, 19.) Takih farizejev je še dandanes mnogo na svetu. Ako vidijo koga, da je pobožen, imenujejo ga hi¬ navca; ako ne zapravlja in si od tega, česar ne potrebuje, za slaba leta ali za stare dni kaj prihraniti skuša, je v njih 390 očeh skopuh, kdor se ogiblje slabih tovarišev, in bolj zase živi, da bi svoje nedožnosti ne zapravil, imajo ga za po- božnjaka. Kakšna pregreha je obrekovanje? Obrekovavec greši proti resničnosti, ker o bližnjem izmišljuje napake ali jih povečuje, je torej lažnjivec. Kako ostudna pregreha je laž, smo slišali že v zadnjem krščanskem nauku. — Obrekovavec greši proti ljubezni do bližnjega. Ničesar ni božji Vzveličar tolikrat in tako nujno priporočal in zapovedal, kakor med¬ sebojno ljubezen. „To je moja zapoved, da se ljubite med seboj.“ (Jan. 15, 17.) Kdor resnično ljubi svojega bližnjega, kakor je zapovedal Kristus, tisti skuša cel6 resnične napake bližnjikove pred drugimi prikriti, kdor pa si o bližnjem na¬ pake izmišljuje in drugim pripoveduje kot resnične, da bi ga pri njih počrnil, gotovo bližnjega ne ljubi, ampak je poln srda, sovraštva in novoščljivosti. Kdor druge resnično ljubi, si prizadeva s svojim bližnjim živeti v miru in zlogi, obre¬ kovavec pa razdira mir ter seje prepir in sovraštvo. — Obrekovavec greši tudi zoper pravičnost. „Krivica“, pravi sv. Tomaž Akvinski, „je tem večja, čim večja je prikrajšana ali oropana reč.“ Čast pa in dobro imč sta med časnimi do¬ brotami zelo visoke cene. Sv. pismo samo pravi: „Dobro ime je boljše kakor obilno bogastvo“, (Preg. 22, 1.) ali: »Skrbi si za dobro ime; zakaj to ti bo dalje ostalo, kakor tisoč drazih in velicih zakladov. Dnevi dobrega življenja imajo število, dobro ime pa ostane vekomaj.“ (Sir. 41,15. 16.) Ker je dobro ime toliko vredno, stori obrekovavec bližnjemu večjo krivico, kakor če bi mu ukradel obilno blaga in de¬ narja. Kralj David pravi o obrekovavcih: „Odprt grob je njih grlo, s svojimi jeziki delajo zvijače; gadji strup je pod njih ustnicami.“ (Ps. 13, 3.) Sv. Avguštin pa veli: „Huje so rane vsekane z jezikom, kakor pa z mečem; meč telč umori, duše pa ne.“ Obrekovanje je tim večja pregreha, čim večja je izmiš¬ ljena napaka, ki se o bližnjem pripoveduje, in čimbolj se poveča kaka resnična (mala napaka; čim imenitniša je oseba, katera se obrekuje, in čimbolj spoštovana in verodostojna je oseba, ki obrekuje, ker se taki osebi rajše veruje, kakoi kaki drugi, ki ne zasluži vere v istej meri. — Obrekovanje je dalje toliko večja pregreha, kolikor večja je škoda, ki bližnjemu iz obrekovanja priraste. Mnogokrat se namreč zgodi, da tisti, ki je bil obrekovan, izgubi razven dobrega 391 imena tudi svoj zaslužek, ako že ne popolnoma, pa vsaj de¬ loma. Na ta način se mu ne škoduje z obrekovanjem samo na časti in dobrem imenu, ampak tudi na časnem premo¬ ženju. — Obrekovanje je dalje tim večja pregreha, čim več in čim imenitniše so osebe, ki obrekovanje slišijo; zakaj na ta način se spodkoplje veljava tudi pred večimi in veljav- nejšimi osebami. — Obrekovanje je slednjič tim večja pre¬ greha, čim hudobnejši je namen obrekovavčev. Huje greši tisti, ki ima namen bližnjemu napraviti škodo, kakor tisti, ki brez vsega prevdarka obrekuje in nič ne pomisli na na¬ sledke, katere bi utegnilo imeti obrekovanje. Kdor nekoliko prevdarja obrekovanje, moro spoznati) da je obrekovanje resnično zelo hud in škodljiv greh za obrekovavca in obrekovanca, da, celo za tistega, ki posluša obrekovanje. Vsakdo tudi mora sprevideti, da se je treba nad vse ogibati obrekovanja. To zahteva tudi sv. pismo. »Boj se, moj sin!“ pravi sv. Duh, „boj se Gospoda in kralja, in ne združi se z obrekovavci; zakaj njih poguba naglo pride.“ (Preg. 24, 21. 22.) Sv. Jakob pa opominja: „Ne obre¬ kujte drug drugega, bratje! Kdor obrekuje brata ali kdor sodi svojega brata, govori proti postavi in sodi postavo. Ako pa sodiš postavo, nisi izpolnjevavec postave, ampak sodnik.“ (Jak. 4, 11.) Z v r š e t e k. Dragi krščanski poslušavci! Imejte resnično ljubezen do svojega bližnjega, kakor nam je Kristus zapovedal. Da se bode to res zgodilo, varujte se, da ne bodete brez zadost¬ nega vzroka sumili o bližnjem kaj hudega, varujte se kri¬ vega natolcevanja; še bolj se varujte, da ne bodete bližnjemu kaj hudega 'brez zadostnega vzroka prisojali kot gotovo in resnično, varujte se predrzne sodbe; zlasti pa se varujte, da n e bodete pripovedovali o bližnjem kakih izmišljenih napak nli povečevali njegovih resničnih napak, varujte se obrekovanja. »Ako nič dobrega o bližnjiku povedati ne vem, hočem rajše jnolčati“, pravi sv. Terezija. Malokedaj se človek kesa, da i e molčal, mnogokrat, da je govoril, zakaj od vsake prazne besede bo treba dajati odgovor. Amen. 392 104. Krščanski nauk. Razven krivega pričevanja, laži in hinavščine prepo¬ veduje osma božja zapoved tudi grešiti zoper bližnjega čast in dobro ime. Zoper bližnjega čast in dobro ime greši sam pri sebi, kdor bližnjega krivo natolcuje ali predrzno sodi. Vpričo drugih se zlasti greši zoper bližnjega čast in dobro ime z obrekovanjem, opravljanjem in podpihovanjem. Z obre¬ kovanjem greši, kdor pripoveduje o bližnjem kake izmišljene napake ali povečuje njegove resnične napake. 462. Kdo greši u opravljanjem? Z opravljanjem greši, kdor brez zadostnega vzroka razodeva resnične napake bližnjega. Iz tega odgovora spoznate, da opravlja tisti, ki razodeva resnične napake svojega bližnjega, ki pa še niso znane, kadar ga zraven ni, in sicer, ako jih razodeva brez potrebe ali brez zadostnega vzroka. Opravljivec se torej razlikuje od obrekovavca v tem, da ta pripoveduje izmišljene, oni pa resnične napake bližnjega. Ako kdo o kakem poštenem de¬ kletu pripoveduje, da ima grešno znanje, je obrekovavec, ker si je nekaj hudega o dekletu izmislil; če pa o kakem drugem dekletu, ki ima res tako znanje, to pripoveduje brez zadostnega vzroka, je opravljivec. Obrekovavec greši zoper resničnost, opravljivec ne. Zgodi se pa rado, da opravljivec povečuje resnične napake bližnjega, potem greši tudi zoper resničnost in se sprevrže v obrekovavca. Opravljivec pa greši, kakor obrekovavec zoper ljubezen do bližnjega, katera zahteva, da tega, česar nočemo, da bi nam drugi storili, tudi mi drugim ne storimo. On greši tudi zoper pravičnost, ker vzame bližnjemu čast in dobro ime pred drugimi, pri katerih je do takrat veljal še za poštenega. Opravljanje je torej greh, čeprav mnogi tega nočejo verjeti. Nekateri opravljivci pravijo: „Kar sem o bližnjem povedal, je resnica, resnico pa smem govoriti. “ Tako? Vselej? Ako pa resnica tam, kjer še ima bližnji dobro imč, isto vzame, tudi smeš govoriti? Tobak kaditi ni greh; če pa svojemu bližnjemu s tem zažgeš skedenj, morebiti tudi ni greh? Drugi 393 pravi: „Jaz nisem tako hudo mislil, sem le za kratek čas govoril.” Ali je tebi prav, ako drugi o tebi za kratek čas slabo govorijo ? — Tretji pravi: „Drugi tudi razodevajo resnične napake bližnjega; morda ne bo tak greh.“ Drugi tudi kradejo; ali zaraditega krasti ni greh? — Četrti pravi: „Jaz sem le svojemu naj¬ boljšemu prijatelju pripovedoval napake bližnjega. 11 Tisti dobri prijatelj pa ima morebiti še kakega drugega dobrega prija¬ telja, kateremu povč opravljive besede, ta tretjemu, tretji četrtemu, in tako zve hitro vsa vas kako bližnjikovo napako, prav kakor veli pregovor: „Ako ve eden, ne ve nobeden; ako vesta dva, ve pol sveta; ako ved6 trije, vedč vsi ljudje.“ Nobeden izgovor nič ne velja. Opravljanje je in ostane greh, ako bi to tajilo tudi tisoč in še več ljudij. Sv. pismo samo zelo hudo obsoja opravljanje. „Odpravi od sebe hudobna usta, in opravljive ustnice naj bodo daleč od tebe,” beremo v bukvah pregovorov. (Preg. 4, 24.) Modri Sirah veli: „Tepenje z bičem nareja proge; otepanje z jezikom pa zmelje kosti.“ (Sir. 28, 21.) To se pravi: opravljanje dela rane, ki se ne dado zaceliti. Pridigar pa pravi: „Kdor skrivaj opravlja, ne dela nič manj kakor kača, ki na tihem piči." (Prid. 10, 11.) Med cerkvenimi učeniki pravi sv. Janez Zlatousti: „Kdor se peča z opravljanjem, služi hudobnemu duhu“. Iz opravljanja izhaja jeza, sovraštvo, podpihovanje, prepir itd. Pa ko bi tudi v sv. pismu ne bilo zapisano, ko bi tudi sv. cerkev ne učila, da je opravljanje greh, bi to vsakomur povedala že njegova lastna pamet. Krasti je gotovo greh. Opravljivec pa je tat, in sicer hujši, kakor tisti, ki ukrade denar ali kaj drugega. Tvoj bližnjik ima tako pravico do dobrega imena kakor do svojega denarja. Kakor mu torej ne smeš ukrasti njegovega denarja, tako še manj dobrega imena, ki je boljše kakor obilno bogastvo“. (Preg. 22, 1.) Da, rečemo lahko, da je opravljanje v nekakem oziru bolj nevaren greh, kakor obrekovanje; zakaj, če smo z obrekovanjem vzeli komu čast in dobro ime, moremo obrekovanje preklicati in dobro ime Vrniti, ako pa smo opravljali, ne moremo preklicati svojih besedij, ker so bile resnične. Opravljanje ni vselej enako velik greh, ampak včasi je smrtni, včasi je odpustljivi greh, kakor obrekovanje. Opravljanje je tem večji greh, čim večja napaka se brez potrebe razodene, čim imenitnejša je oseba, ki se opravlja, kakor tudi, čim imenitnejša je oseba, ki opravlja, cim več oseb sliši opravljanje in čim večja škoda iz oprav¬ ljanja izvira, in čim slabši je namen, iz katerega se opravlja. 394 O opravljanju piše sv. Hijeronim: „Le prav malo jih je, ki bi se tega greha obvarovali... Huda razvada, druge grajati, se je tako polastila človeških src, da celč taki, ki so se drugih grehov odvadili, zabredejo v tega kakor v zadnjo zanjko hudičevo". Pazi, krščanski poslušavec, da tudi ti ne zabredeš v to zanjko hudičevo, zato pa svojim ustom napravi vrata in ključavnice" (Sir. 28, 28.) in govori le takrat, kadar je treba govoriti. 463. Kdaj smemo rasodeti napake bližnjega ? Napake bližnjega smemo in celo moramo razodeti, kadar je to potrebno, da se grešnik poboljša, ali da se zabrani kako še večje hudo. Smelo bi se razodeti precej znano hudodelstvo bližnjega osebi, ki še o njem ne ve, v tistem kraju, v katerem se je hudodelstvo izvršilo. Precej znano hudodelstvo je ono, ki se je izvršilo vpričo mnogih ljudij in se torej več prikrivati ne da, in pa ono, katero se je hudodelniku pred sodnijo dokazalo. Ako se o takem hudodelstvu, ki bo kmalu obče znano, govori z osebami, ki še o njem ne vedč, se ne greši zoper pravičnost, ker je tak očiten hudodelnik ali grešnik izgubil pravico do dobrega imena in se mu torej tudi ne stori velika škoda. V takem kraju pa, kjer se hudodelstvo ni izvršilo, in kamor se bržkone ne bode zvedelo ali pa šele črez dolgo časa, se ne sme razodeti. Skrivne napake bližnjega se smejo in celo morajo raz¬ odeti iz zadostnih, opravičenih vzrokov. Potreba razodeti napake bližnjega je pred vsem tedaj, ako je upati, da se bo grešnik poboljšal, če se njegov greh razodene. Največja lju¬ bezen, katero moremo skazati grešniku, je, če ga poboljšamo in spravimo na pravo pot. Njegov greh pa se mora naznaniti le takim osebam, ki ga poboljšati morejo, kakor starišem, predstojnikom, drugim pa ne. Ako kak otrok ve, da njegovi bratje ali sestre počenjajo skrivaj kaj hudega, na primer kradejo, mora to starišem povedati. To pa se seveda ne sme zgoditi iz sovraštva ali škodoželjnosti, ampak iz ljubezni. Tako je egiptovski Jožef „zatožil svoje brate očetu jako velike pregrehe", (I. Mojz. 37, 2.) kakor mu je velevala dolžnost, ne da bi hotel grditi brate, katere je ljubil. — Pregrehe 395 bližnjega se smejo in morajo razodeti tudi takrat, ako je treba s tem zabraniti kako še večje hudo. Nekatere pregrehe so take, da bi iz njih, ako bi se ne razodele, izvirala za nas ali za druge, morebiti celo za državo in cerkev, velika škoda. Ako bi se kak nedolžen človek ne mogel drugače opravičiti, kakor s tem, da naznani pravega krivca, bi ga smel nazna¬ niti. Goljufe, tatove, zapeljivce je treba naznaniti takim, ki morejo zabraniti njihovo kvarljivo početje; one pa, ki so v nevarnosti, da bi bili goljufani, ukradeni, zapeljani, je treba na nevarnost opozoriti. 464. Kaj naj storimo, ako moramo nehote 'poslušati obrekovanje ali opravljanje? Ako moramo nehote poslušati obrekovanje ali opravljanje, ne smemo takih govorov radi poslušati, temveč moramo kazati svojo nevoljo in je zabranjevati, kolikor mogoče. Zoper bližnjega čast in dobro ime ne greši samo tisti, ki sam obrekuje ali opravlja, ampak tudi tisti, ki obreko¬ vanje ali opravljanje radovoljno in z nekakim veseljem po¬ sluša, zakaj s tem spodbada in osrčuje obrekovavce in opravljivce, da še rajše obrekujejo in opravljajo. „Ako bi ne našli radovoljnih poslušavcev/ pravi sv. Ignacij, „bi tudi ne govorili o tujih napakah.“ „Nočem razsojati/ piše sveti Bernard, „kdo je bolj kazniv, ali tisti, ki skruni bližnjega oast s slabimi govori, ali tisti, ki posluša take govore; le ta razloček najdem: prvi ima hudiča na jeziku, drugi v ušesu.“ Kdor obrekovanje in opravljanje radovoljno posluša, pomaga takorekoč obrekovavcem in opravljivcem grešiti. Ljudje pra¬ vijo, da je tisti, ki drži tatu vrečo, ravno tak tat, kakor on, ki deva notri. Tisti, ki obrekuje ali opravlja, je tat dobrega imena, torej tudi njegov poslušavec. Kdor obrekovanje in opravljanje rad posluša, navadno to, kar je slišal, tudi še drugim pripoveduje ter postane sam obrekovavec in oprav¬ ljivec. — Zoper čast in dobro ime bližnjega tudi greši, kdor ne zabrani obrekovanja ali opravljanja, dasiravno bi je mogel in moral zabraniti. Ako bi kdo mogel zabraniti, da bi se bližnjemu ne zažgala hiša, pa bi tega ne storil, bi gotovo grešil; tako tudi tisti, ki more zabraniti obrekovanje ali oprav- 396 Ijanje, pa je prenemaren, preboječ, da bi to storil. — Tudi tisti, ki obrekovavce in opravljivce napeljuje na kakršen¬ koli način k obrekovanju in opravljanju, recimo z izpraše¬ vanjem, pritrjevanjem, škoduje bližnjemu na časti in dobrem imenu. Po pravici opominja sv. pismo: „Zagradi s trnjem svoja ušesa; hudobnega jezika nikar ne poslušaj.“ (Sir. 28, 28.) Ako mora torej kdo nehote poslušati obrekovanje in oprav¬ ljanje, ne sme kazati nad tem svoje veselje, ne sme ga rad poslušati, ampak pokazati mora svojo nejevoljo, zasukati mora govor na druge reči ali napraviti resen obraz. „Sever dež odžene in temen obraz opravljivi jezik“, pravi sveto pismo. (Preg. 25, 23.) Ako pa resen obraz ne pomaga, je treba obrekovavca ali opravljivca tudi posvariti, z resnimi besedami zavrniti. To morajo storiti zlasti predstojniki, ako slišijo obrekovati ali opravljati svoje podložnike, kjer nji¬ hovo svarilo mnogo več pomaga, kakor svarilo kakega drugega človeka. Dobro je tudi, če takrat, kadar bližnjega kdo obrekuje ali opravlja, povemo kako dobro lastnost, ki jo bližnji ima. Neki duhovnik iz benediktinskega reda, ki je bil sicer jako prijazen in ljubezniv, je postal vsikdar nevoljen, če se je kratilo bližnjemu dobro ime s slabimi pogovori. Nekedaj je obiskal sosednega župnika, ki je bil bolan. Na potu se mu pridruži neka žena, in ga vpraša, ce bi ga smela spremljati. „Seveda, dobra ženka“, reči ji pri' jazno. Komaj sta nekoliko pota skupaj storila, spoznal je menih, da ima žena prepolno srce, katero bi rada spraznila pred njim. »Častiti oče, ne morem vam popisati, kako hudobna ženska je moja soseda, saj jo poznate „Tako,“ ji i e hitro pater segel v besedo „potem pa hočeva en prav krepek rožni venec za njo zmoliti, da se spreobrne. V imenu Očeta in Sina in svetega Duha“. In zmolila sta vse tri dele rožnega venca. Ko sta končala, mislila sije žena zopet olajšati nekoliko svoje srce in začela je: „Gospod pater, mojo sosedo je komaj prenašati .“ „Tako,“ je hitro zopet rekel pater, »potem P a hočeva en rožni venec za vas moliti, da jo bodete lažje pre- našali. V imenu Očeta in Sina in sv. Duha“. In zmolila sta zopet vse tri dele. Dve tretinji pota sta že prehodila. Zdaj, misli si jezična žena, je še zadnji čas, da otresem svoje srce- Zopet je poskusila svojo srečo, rekoč: „Ne morete verjeti, gospod pater, kaj mora ubogi mož, naš sosed, pretrpeti od svoje^ žene . . .“ Dobri pater pa ji je takoj pristrigil besedo, rekoč:'„Da bodete videli, kako vam verjamem, moliva še 397 kar za trpečega soseda en prav izdaten rožni venec, da bo mogel potrpežljivo nositi svoj križ. V imenu Očeta" itd. Pri zadnjem „Amen“ dospela sta v kraj, kamor je bil pater namenjen. Ko sta se ločila, reče pater: „Tako, žena, ako bodete še drugokrat hoteli semkaj iti, me bo prav veselilo, danes ste prav pridno molili." »Častiti pater, z vami že ne grem nikdar več. Bog vas obvari!“ rekla je žena in si menda tudi zapomnila nauk, ki ga je dobila. 465. Kdo greši s podpihovanjem? S podpihovanjem greši, kdor hrez zadost¬ nega vzroka komu pove, kaj so drugi o njem slabega govorili, ter tako napravlja razpor. Medsebojna ljubezen, edinost in mir so dobrote, ki nam jih krščanska vera ne samo priporoča, ampak strogo zapo¬ veduje. S podpihovanjem pa se medsebojna ljubezen, mir in edinost razderejo. Podpihovavec ali prišepetavec je tisti, ki nalašč pazi, kaj bodo drugi o kom slabega govorili, nalašč pozveduje, kaj se je o kom slabega govorilo, ali kar na¬ ravnost napeljuje, da bi se o drugem slabo govorilo, da bi mu isto nesel na njegova ušesa, razdrl prijaznost, zasejal pa razpor. Ako n. pr. kdo reče drugemu: »Ti, nekaj ti imam povedati, la in ta je to-le čez tebe govoril. To ti je storil, tako s teboj ravna! Kdo bi si mislil, da ti bode tako plačal tvojo zaup¬ ljivost in prijaznost?" S takim in enakim govorjenjem seje Podpihovavec med ljudi, ki so si bili prej prijazni, jezo in Prepir ter zakrivi mnogo drugega hudega. Tako so že mnogi podpihovavci razdrli dolgotrajno prijateljstvo in ljubezen. Podpihovanje je hujša pregreha, kakor opravljanje, ker je medsebojna ljubezen več vredna, kakor dobro imč, razven lega se opravljanje zgodi večkrat iz lahkomišljenosti, pod¬ pihovanje pa večidel ali, rekel bi, vselej iz slabega namena. Sv. pismo zelo hudo obsoja podpihovanje. „Sest rečij je, ki jih Gospod sovraži, sedmo pa studi njegova duša, in tista sedma reč je podpihovanje, zakaj sveto pismo pravi dalje, m njega studi, ki med brati trosi razprtije". (Preg. 6, 16—19.) Drugej govori sv. Duh: „Preklet bodi podpihovavec in dvo- jezičnik; zakaj med mnogimi, ki v miru žive, napravi zmeš¬ njave. Tretji jezik (podpihovavčev) jih je že mnogo na- 398 dražiltrdna mesta bogatinov je razvalil in hiše mogočnikov podkopal . . . Kdor ga posluša nima pokoja, tudi nima prija¬ telja, na katerega bi se zanesel/ (Sir. 28, 15—20.) „Podpi- hovavec omadežuje svojo dušo in je črten/ (Sir. 21, 31.) Sv. pismo zato tudi vsakega opominja: „Ne pravi naj se ti podpihovavec, (da se ne vjameš v svoj jezik, in da ne boš osramočen); zakaj nad tatu pride zasramovanje (in pokorjenje) in najhujša sodba nad dvojezičnika, (na podpihovavca pa srd in sovraštvo in osramočenje). (Sir. 5, 16. 17.) Krščanski poslušavci! vzemite si k srcu opomine sve¬ tega Duha. Ne delajte s podpihovanjem razprtij in prepirov, marveč prizadevajte si ohraniti mir in edinost med vsemi ljudmi. Zvršetek. Sv. Pambo, puščavnik, slišal je nekdaj besede psalmi- stove: „Držal se bom svoje poti, da ne grešim s svojim jezikom/ (Ps. 38, 2.) To slišavši je rekel: „Zadosti sem slišal, drugo hočem slišati, ko se bom naučil to popolnoma izpolnjevati/ Ko so ga 49 let pozneje vprašali, se je li že popolnoma naučil izpolnjevati besede psalmistove, je odvrnil: „Se ne celo popolnoma/ O tem puščavniku, ki je živel 93 let, se pripoveduje, da ni nikoli lagal, nikoli slabo o drugih, sploh nikdar nič nepotrebnega govoril. Krščanski poslušavec! po¬ snemaj tega puščavnika in glej, da ne grešiš z jezikom, zlasti ne obrekuj, ne opravljaj in ne podpihuj. Ne poslušaj nikoli zadovoljno obrekovanja in opravljanja, ako si pa kaj slišal, obdrži zase. „Si kako besedo zoper svojega bližnjega slišal," pravi modri Sirah, „naj s teboj umrje; zanesi se, da te ne bo razgnala.“ (Sir. 19, 10.) „Kaj se pravi: Naj s teboj umrje? 1 vpraša sv. Krizostom. „To se pravi: Uniči jo, pokoplji jo, naj ne pride več iz tebe/ „Kdor hoče življenje ljubiti m videti dobre dni, naj zdrži svoj jezik od hudega/ (I- P etr - 3, 10.) Amen. 105. Krščanski nauk. Zoper bližnjega čast in dobro ime se greši s krivim natolcevanjem in predrzno sodbo, z obrekovanjem, oprav¬ ljanjem in podpihovanjem, in slednjič z zasramovanjem. krivim natolcevanjem in predrzno sodbo vzamemo bližnjemu 399 čast in dobro ime v mislih in samo pri sebi, z obrekovanjem, opravljanjem in podpihovanjem vzame se bližnjemu čast in dobro ime z besedami in vpričo drugih, z zasramovanjem se mu vzame čast in dobro ime vpričo njega samega. 466. Kdo greši z zasramovanjem? Z zasramovanjem greši, kdor Mižnjeinu ali sam ali po drugih v obraz pove kaj poni¬ ževalnega ali mu stori kaj takega. Zasramovanje se lahko zgodi na samem ali pa vpričo drugih ljudij; z zasramovanjem se lahko greši z besedami ali pa v dejanju. Ako kdo svojemu bližnjemu sam ali po drugih v obraz pove kaj poniževalnega, zasramuje ga z be¬ sedami. Tako bi zasramoval, kdor bi očital, oponašal bliž¬ njemu grehe njegovih roditeljev ali sorodnikov, njegov nizki stan, njegovo revščino, njegove telesne hibe, na primer, da je škiljast, gluh, kruljev, da jeclja i. t. d. Zasramoval bi, kdor bi bližnjemu očital njegove grehe, na primer, da je tat, goljuf, oderuh, nečistnik, pijanec i. t. d. Zasramoval bi tudi, kdor bi bližnjemu zaničljivo očital njegovo pobožnost, varčnost, ponižnost i. t. d. V dejanju greši z zasramovanjem, kdor bližnjemu ali sam ali po drugih stori kaj poniževalnega, na primer, ko bi ga udaril, sunil, v njega pljunil, ali kaj drugega takega storil, ali pa naročil komu drugemu, naj mu kaj takega stori. Zasramovavec greši zoper krščansko ljubezen in zoper Pravičnost, in sicer huje, kakor obrekovavec ali opravljivec, ker mu vzame čast in dobro ime vpričo njega samega, kakor tudi ropar huje greši, kakor tat. Pred to pregreho resno svari sv. Duh: „Ne zaničuj človeka, kateri se odvrne od greha, (in mu ne očitaj,) pomisli, da smo vsi svarjenja vredni. Ne zaničuj človeka v njegovi starosti; zakaj tudi izmed nas sc nekateri starajo. “ (Sir. 8,6. 7.) Ko so dečki iz mesta Betel zasramovali preroka Elizeja rekoč, „Pojdi gori, plešec! pojdi gori, plešec!" prišla sta iz gozda dva medveda in sta jih raz¬ trgala dva in štirideset. (IV. Kralj, 2, 23, 24.) In kaj pravi naš Vzveličar? „Kdor svojemu bratu reče raka (ti malo- v rednež), bo kriv zbora; kdor pa reče norec, bo kriv pe¬ klenskega ognja.“ (Mat. 5, 22.) Zasramovanje je torej zelč 400 pregrešno, in sicer tim bolj, čim večja je sramota in škoda, ki bližnjemu izvira iz zasramovanja, čim imenitniša je za' sramovana oseba, in čim hudobnejši namen ima zasramovana oseba, in čim hudobnejši namen ima zasramovavec. Zasramo¬ vanje utegne imeti zelo hude nasledke, zakaj iz njega izvi¬ rajo prepiri, pretepi, celč poboji, jeza, sovraštvo itd. Tudi zasmehovati se ne sme bližnji z zbadljivimi besedami, šalami, s smešnimi znamenji, ker se mu tudi s tem napravlja sra¬ mota vpričo drugih. Kak predstojnik pa bi smel očitati svojemu podložniku njegove napake, da bi ga s tem kaznoval ali pa poboljšal. Tako je Jezus očital pismarjem in farizejem njihovo hi¬ navščino, apostolom njih malovernost. Sv. Štefan je rekel Judom: „Trdovratni in neobrezani na srcih in ušesih, vi se vedno ustavljate svetemu Duhu, kakor vaši očetje, tako tudi vi!“ (Dej. ap. 7, 51.) Sv. Pavel je pisal Galačanom: „0 ne¬ spametni Galačani“! (Gal. 3, 1.) ker so se dali premotiti, da niso bili pokorni resnici. Tudi dušni pastirji so dostikrat primorani očitno grajati vernike, da bi jih poboljšali. Dovoljna je tudi kaka nedolžna šala, po kateri se bližnji ne sramoti in ne trpi nobene škode. 467. Kaj je dolšan storiti, kdor je škodo¬ val bližnjemu na njegovi časti in na njegovem dobrem imenu? Kdor je bližnjemu škodoval na njegovi časti in na njegovem dobrem imenu, je dolžan: 1. preklicati obrekovanje in zasramova¬ nega prositi odpuščenja. Vsaka škoda, ki se stori bližnjemu, se mora poravnati, ako je le mogoče, in sicer tembolj, čim večja je. Kdor je bližnjemu škodoval na njegovi časti in na njegovem dobrem imenu, mu je naredil večjo škodo, kakor če bi mu bil P°' kradel obilno bogastvo, ker je tudi dobro imč boljše, kakot obilno bogastvo.« (Preg. 22, 1.) Kakor bi torej tat ali ropar moral vrniti tuje blago, ako bi hotel dobiti odpuščenje grehov, ravnotako mora tat ali ropar dobrega imena isto vrniti, mora 401 zopet vzbuditi v drugih dobro mnenje, katero so poprej o bližnjem imeli. Kdor je vzel bližnjemu čast in dobro ime z obreko¬ vanjem, mora obrekovanje preklicati, to se pravi, mora po¬ vedati, da si je napake o bližnjem izmislil, ali če je njegove resnične napake povečal, mora povedati, da niso tolike, kakor je pravil. Ali s tem bi samega sebe osramotil, si misli mo¬ rebiti kak obrekovavec. Naj ima to v kazen za svoje obre¬ kovanje. Kaj pa če bi ljudje verjeli obrekovanje, ne pa pre¬ klica? V takem slučaju bi bil obrekovavec dolžan, tudi s prisego potrditi, da je prvokrat govoril neresnico, drugokrat pa resnico. Preklicati obrekovanje bi ne bila dolžnost, ako bi je bili ljudje že popolnoma pozabili, ako bi obrekovavec ne mogel drugače preklicati, kakor da postavi v nevarnost svoje življenje, ako bi bilo drugače nemogoče preklicati, ali ako bi obrekovani odpustil obrekovanje. Obrekovanje pre¬ klicati je zelč težko. Nekdaj so župljani neke župnije svo¬ jega župnika zelo hudo obrekli. Nehvaležnost in hudobija teh ljudij je tako užalostila dobrega župnika, da je začel bolehati. Zdaj so prišli prestrašeni obrekovavci, so padli župniku k nogam, ga prosili odpuščenja ter mu obljubili, vrniti čast in dobro ime. Župnik jim reče, da jim odpusti iz srca, vender pa pristavi, da mu njegovega dobrega imena vrniti ne morejo. Ko so le trdili, da mu je vrnejo, vzame župnik pernato blazino, jim reče, naj gredo vrh zvonika, prerežejo blazino in raztrosijo perje. Ko so to storili, jim v eli, naj raztrošeno perje zopet pobero! „To je nemogoče", odvrnejo, „ker je je veter raznesel na vse strani." „Ravno tako nemogoče je“, odvrne župnik, „da bi mi vrnili dobro ime, ker kakor veter perje, tako so ljudje raznesli na vse strani vaše obrekovanje, in nikakor ne morete vseh poznati in preklicati pred tistimi, ki so slišali obrekovanje." Kdor je svojemu bližnjemu škodoval na časti in dobrem imenu z opravljanjem, ne more preklicati svojih besedij, ker je hudo, katero je pripovedoval o svojem bližnjem, resnično, a vender mora nekoliko popraviti svojo krivico, da slabo mnenje o bližnjem pri ljudeh izgine. On lahko na primer reče: Ni bilo krščansko, da sem to in ono govoril o svojem bližnjiku; premalo sem premislil, kaj govorim; ne ozirajte Se na moje besede, ali kaj enakega. In da bo lažje izbrisal Pri ljudeh slabo mnenje, katero imajo o bližnjem vsled oprav- 26 402 ljanja, naj pripoveduje in hvali njegove dobre lastnosti, nje¬ gove napake pa, kolikor se sme in da, izgovarja. Dobro ime se mora vrniti pred tistimi, ki so obreko¬ vanje ali opravljanje slišali. Pred onimi, ki niso slišali obre¬ kovanja ali opravljanja neposredno od obrekovavca ali opravljivca samega, ampak od drugih, je dolžan obrekovavec ali opravljivec popraviti svojo krivico tedaj, ako je pripo¬ vedoval bližnjikove napake drugim iz tega namena, da bi jih tudi drugje pripovedovali. Ako pa ni imel namena, da bi se to, kar je govoril, zvedelo tudi drugod, naj popravi krivico pred tistimi, vpričo katerih je obrekoval ali opravljal. Ako bi skrivna pregreha bližnjega, katero je kdo ne¬ katerim razodel, pozneje na kak drug način postala očitna, bi se dobro ime ne moglo več vrniti, tudi bi opravljani zdaj ne imel več pravice do njega. Kdor je vzel drugemu čast in dobro ime z zasramo¬ vanjem, mora zasramovanega prositi odpuščenja ali mu dru¬ gače dati kako zadoščenje. Ako je zasramoval na samem, prositi ga mora odpuščenja vpričo njega samega, ako je za¬ sramoval koga vpričo drugih, mu mora tudi vpričo drugih dati zadoščenje. Ako je zasramovavec podložnik, zasramo¬ vani njegov predstojnik, naj podložnik vselej prosi odpu¬ ščenja, razven če mu predstojnik drugače odpusti; ako je zasramovavec predstojnik, zasramovani njegov podložnik, naj zasramovanemu kaže vsaj svojo naklonjenost in mu daje znamenja posebnega spoštovanja; ako sta zasramovavec in zasramovani jednaka, naj se zasramovavec opraviči, po¬ kaže, da se kesa svojega ravnanja ali kako drugače zadosti. Kdor je bližnjemu škodoval na njegovi časti in na nje¬ govem dobrem imenu, je dolžan: 2. v vseli slučajih po svoji moči popraviti šltodo, ki mu jo je storil na njegovi časti, na njegovem dobrem imenu in s tem morda tudi na drugem imetju. Dobro ime je podlaga, vir časnega blagostanja. Kdor torej vzame bližnjemu čast in dobro ime, podre podlago, zamaši vir njegovega blagostanja, njegove časne sreče. Dokler je bil egiptovski Jožef na dobrem glasu, mu je njegov go¬ spod vse zaupal, ko ga je obrekla malopridna gospodarjeva 403 žena, moral je za več let v ječo. (I. Mojz. 39.) Mislite si delavca, ki si s pridnim delom zasluži toliko, da pošteno živi sebe in svojo družino. Tega delavca počrni kak zlobnež pri njegovem delodajavcu. Delavec izgubi delo in drugje ga ne dobi. Kaj mora storiti obrekovavec? Ni dovolj, da pre¬ kliče obrekovanje, ampak če je slutil ali previdel, kakšno škodo bo delavec trpel, povrniti mu mora tudi škodo izvi¬ rajočo iz obrekovanja. Ali mislite si trgovca, ki je vseskozi pošten in uživa zaupanje svojih kupovavcev. V jezi pa mu kak hudobnež vpričo drugih v obraz očita, da se poslužuje krive mere in tehtnice, da prodaja slabo blago po visokej ceni, da sploh goljufa ljudi i. t. d. Pri tistem trgovcu se kmalu skrči število kupovavcev, in on trpi vsled tega pre¬ cejšnjo škodo. Kaj mora storiti zasramovavec ? On mora za¬ sramovanega prositi odpuščenja, da popravi škodo storjeno na časti in dobrem imenu, mora pa tudi povrniti po svojih močeh škodo, ki jo je trpel trgovec vsled zasramovanja, privabiti mu mora znova kupovavce, zakaj on bi moral po¬ misliti, da bo zasramovani trpel škodo. Vrniti čast in dobro ime je dolžan tisti, ki je je vzel, škodo pa, katera se je napravila z obrekovanjem, oprav¬ ljanjem ali na kak drug način, morajo povrniti tudi dediči tistega, ki je grešil zoper bližnjega čast in dobro ime. Ako bi ljudje večkrat premislili, kaka bremena si nalagajo, kadar greše zoper čast in dobro ime bližnjega, prepričan sem, da bi bilo mnogo manj obrekovanja, opravljanja, podpihovanja in zasramovanja. Tudi vi to dobro premislite, in gotovo vas bo to pripravilo do tega, da bodete skrbno pazili na svoje besede in brzdali svoj jezik od hudega. 468. Kaj zapoveduje osma božja zapoved? Osma božja zapoved zapoveduje: 1. povsod in vselej resnico govoriti in od¬ kritosrčen biti. Povsod in vselej govorimo resnico, ako na vsakem kraju in ob vsaki priložnosti, kadar je treba govoriti, tako govorimo, kakor mislimo. Povsod in vselej moramo resnico govoriti, ker nas je Bog, ki je večna resnica, ustvaril po 26 * 404 svoji podobi, in ker tudi odločno zahteva, da govorimo res¬ nico. „Ne lagajte 11 , je Bog ukazal že po Mojzesu. (III. Mojz. 19, 11.) ,,Opustite laž, govorite resnico vsakateri s svojim bližnjim, ker smo udje med seboj 11 , opominja sv. Pavel. (Efež. 4, 25.) Modri Sirah pa govori: „Po nobeni ceni ne govori zoper besedo resnice, in sramuj se, ako si se nepre- vidoma zlagal.“ (Sir. 4, 30.) Tako globoko mora v nas biti vkoreninjena ljubezen do resnice, da se moramo celo sra¬ movati, ako nam neprevidoma uide kaka laž. Dasiravno ni nikdar dovoljeno govoriti neresnice, se vender sme in mora resnica včasi zamolčati iz pravičnih vzrokov. Nadangel Rafael je rekel Tobiju, kateremu je hotel prikriti, kdo da je: „Jaz sem Azarija, sin velikega Ananija“ (Tob. 5, 18.), ker je bil po svoji zunanji postavi tak. Sv. Av¬ guštin pravi: „Ako bi bil tisti, ki se je Tobiju prikazal v podobi mladeniča, rekel: Jaz sem Rafael, bi bil vse s strme¬ njem napolnil, in bi ne bil mogel opraviti službe, ki mu jo je bil Bog naročil. Ker si je tedaj Tobija s svojo milosrčno ljubeznijo zaslužil, da bi njegov sin imel angela za sprem- Ijevavca, on sam pa ozdravljen bil, se mu je angel mogel prikriti. 1 ' Tudi Jezus govoreč o sodnjem dnevu, je rekel: „0 tistem dnevu pa ali uri nihče ne ve, tudi ne angeli v ne¬ besih, ne Sin, ampak le Oče.“ (Mark. 13, 32.) Jezus je pač vedel, kdaj bo sodnji dan, saj je bil pravi Bog, a je rekel, da ne vč, namreč za to, da bi to drugim razodel. Tudi svet¬ niki so dostikrat prikrivali resnico, če je bilo treba. Ko so vojaki cesarja Julijana iskali sv. škofa Atanazija, da bi ga umorili, se jim je Atanazij peljal po reki Nil naproti. Ko so ga vprašali, je-li Atanazij daleč proč, ni rekel: Jaz sem Atanazij, ampak odgovoril je: Ni daleč proč. Tako jim je ušel. Sv. Frančiška Serafinskega so vprašali roparji, ali je po potu, na katerem je ravno bil, kdo mimo šel. Sv. Fran¬ čišek pa je vtaknil roke v rokave svoje obleke in rekel: Tu skozi ni nihče šel. Resnica se mora zamolčati, ako je treba čuvati kako zaupano skrivnost ali če je kdo vsled svoje službe o kaki reči dolžan molčati, kakor spovedniki, zdravniki, uradniki, odvetniki, i. t. d. Resnica se sme za¬ molčati, ako bi odkritje resnice nič ne koristilo, marveč škodovalo, z molčanjem pa bi se škoda zabranila. Ako nas torej kdo vpraša po rečeh, katerih razodeti ne smemo, ne smemo sicer govoriti neresnice, pač pa se smemo kako izviti, ako na primer rečemo: „To mi nič ni mar 11 , za take 405 reči se ne brigam", ali kaj enakega. Ako bi si hotel kdo izposoditi denar, o katerem že naprej veš, da ti ga ne bode nikdar vrnil, bi mu smel reči, da nimaš denarja, namreč zanj, da bi mu ga posodil. Biti moramo tudi povsod in vselej odkritosrčni v ve¬ denju, to se pravi, vesti se moramo vselej tako, kakor je prav ter se ogibati vsake hlimbe. „Kristus“, piše sv. Peter, „je za nas trpel in vam je zapustil vzgled, da hodite po njegovih stopinjah. On ni storil greha, tudi ni bila najdena goljufija v njegovih ustih." (I. Petr. 2, 21. 22.) Osma božja zapoved zapoveduje: 2. varovati, spoštovati in braniti, kolikor mogoče, bližnjega čast in dobro ime. Bližnjega čast in dobro ime moramo varovati, to se pravi, paziti moramo, da mu dobro ime ohranimo kot nekaj zelč dobrega, da dobrega imena ne poškodujemo ne z be¬ sedami, ne z dejanji. Kadar iz opravičenih vzrokov ne mo¬ remo več prizanašati časti in dobremu imenu bližnjega, mo¬ ramo gledati, da mu ne škodujemo bolj, kakor je treba. — Dobro imč bližnjega moramo spoštovati, to se pravi, mi moramo prednosti in dobra svojstva svojega bližnjega pri¬ znavati, in to priznanje kazati tudi po zunanje, tako da drugi iz našega govorjenja, iz našega vedenja spoznavajo, da spo¬ štujemo bližnjega čast in dobro imč tudi v svojem srcu. — ^ast in dobro imč bližnjega moramo, kolikor mogoče bra¬ niti, to se pravi, mi moramo, ako slišimo, da se bližnji obre¬ kuje, opravlja, ako vidimo, da se zasramuje, potegniti se za njega, zabraniti obrekovanje in opravljanje. Kadar torej sli¬ šimo, da kdo vpričo nas grdi bližnjikovo imč, posvarimo ga, in če to ne pomaga, zavrnimo ga z resnimi besedami, zlasti če je nižjega stanu od nas. Ako je tisti, ki grdi bližnjikovo imč, kaka višja oseba, je dobro, ako povčmo kako dobro lastnost svojega bližnjika, ako skušamo zasukati govor na druge reči. Tudi naša lastna čast in dobro imč nam mora biti na skrbi. Sv pismo samo pravi: »Skrbi si za dobro imč; zakaj ono ti bo dalje ostalo, kakor tisoč drazih in velicih zakladov' 4 . (Sir. 41, 15.) Da si skrbimo za dobro imč, je treba že za- raditega, ker smo kristijani in otroci božji. Ako bi namreč 406 ne živeli tako, kakor se spodobi kristijanom in otrokom božjim, bi nečast delali Bogu in bi se nikakor ne ravnali po naročilu Kristusovem, ki je rekel: „Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in hvalijo vašega Očeta, ki je v nebesih." (Mat. 5, 16.) — Za dobro imč si moramo skrbeti zaradi ljudij. Kakor se namreč ljudje nad slabimi vzgledi, ki jih nad nami vidijo, spodtikajo in po¬ hujšujejo, tako se po lepih vzgledih vnemajo za dobro in se poboljšujejo. Zato pravi sv. Pavel: »Prizadevajte si za dobro ne le pred Bogom, ampak tudi pred vsemi ljudmi. 14 (Rimlj. 12, 17.) »Vsake sence hudega se zdržite 44 . (I. Tes. 5, 22.) Prav skrbi za čvojo čast in svoje dobro ime tisti, ki krščansko živi, in kadar mu kdo dobro ime krati, je zago¬ varja, brani. Tako je storil tudi Jezus Kristus, ko se mu je očitalo, da z višjim hudičev izganja hudiče 44 , (Mat. 12, 27.) ali ko ga je hlapec velikega duhovnika za uho udaril. (Jan. 18, 23.) Apostol Pavel je branil svojo čast pred velikim zborom, pred cesarskimi namestniki in pred cesarjem. Prvi kristijani, katere so jako hudo obrekovali, so se zagovarjali, in različni učeni možje so spisali cele knjige in v njih za¬ govarjali kristijane. Kadar se potegujemo za svojo čast in svoje dobro ime, ne smemo biti preobčutljivi, se ne smemo prenagliti, ampak poganjati se moramo za svojo čast brez srda in sovraštva. Popolno napačno bi bilo, ko bi kdo mislil, da njegova čast zahteva, naj se maščuje, naj hudo s hudim povrača, obrekovanje z obrekovanjem, opravljanje z oprav¬ ljanjem, zasramovanje z zasramovanjem itd., zakaj to nikakor ni krščansko. Z v r š e t e k. Krščanski poslušavci! Naš Vzveličar pravi: »Povem vam pa, da za vsako prazno besedo, katero bodo ljudje go¬ vorili, bodo odgovor dajali sodnji dan. Zakaj iz svojih be¬ sedij boš opravičen, in iz svojih besedij boš obsojen. 44 (Mat. 12, 36, 37.) Zapomnimo si dobro te besede Jezusove in pa¬ zimo, da nas hudobni duh s kakim grehom jezika kakor v zadnjo svojo zanjko ne vjame. „Veliko govoriti ni brez greha", (Preg. 10, 19.) zato pa se vadimo v molčečnosti, z ^sti takrat, kadar nas mika povedati, kaj slabega o svojem bližnjiku. Potem se nam ne bode treba bati, da bi bili iz svojih besedij obsojeni, saj »kdor se z besedo ne pregreši, je popoln mož. 44 (Jak. 3, 2.) Amen. 407 106. Krščanski nauk. Bog hoče, da bi ljudje ne storili nobenega greha. Bog pa ne bi bil dovolj zabranil greha, ko bi ne bil zamašil tudi virov, iz katerih grehi izvirajo. Viri greha so hu¬ dobne misli in želje, ako jih o pravem času ne zatiramo, človeški postavodajavci ne morejo zamašiti virov greha, ker ne vedo, kaj se v našem srcu godi, Bog pa, ki v srce vidi in ve, kaj človek v svojem srcu misli in želi, lahko zapoveduje tudi ali prepoveduje tudi notranje misli in želje. „Človek gleda na to, kar se vidi, Gospod pa gleda srce.“ (I. Kralj. 16, 7.) Poprejšnje zapovedi urejujejo naše besede in dejanja po volji božji, naše misli in želje pa urejuje Bog v dveh poslednjih zapovedih. Zadnji dve božji zapovedi. 469. Kako se glasi deveta božja zapoved? Deveta božja zapoved se glasi: „]Ne želi svojega bližnjega žene.“ Deveta božja zapoved je nekako dopolnilo šeste božje zapovedi. Šesta božja zapoved prepoveduje zlasti zunanje grehe zoper čistost, deveta zlasti vse notranje grehe, ki žalijo čistost. 470. Kaj prepoveduje deveta božja zapoved? Deveta božja zapoved prepoveduje vse pro¬ stovoljne nečiste misli in želje. Vsled izvirnega greha podedovali smo po prvih stariših tudi nagnenje k hudemu. „Čut in misel človeškega srca sta nagnjena k zlu od njegove mladosti." (I. Mojz. 8, 21.) Vsled prirojenega nagnenja k hudemu vzbujajo se nam kaj rade zlasti nečiste misli in želje; take misli in želje se nam vzbu¬ jajo, če slučajno kaj nespodobnega vidimo ali slišimo, ali 408 smo celo primorani kaj takega gledati, poslušati; nečiste misli in želje nam skuša vriniti hudobni duh, ki neprestano zalezuje našo dušo. Sv. Avguštin pravi: „Tako prostovoljen je greh, da ako ni prostovoljen, ni greh.“ To velja tudi o nečistih mislih in željah. Ako tisti, kateremu se vzbujajo nečiste misli in želje, kakor hitro se jih zavč, začne iste studiti, se jih skuša iznebiti, začne misliti kaj drugega, nima greha, ker jih nima prostovoljno, ampak ima celo zasluženje. O njem veljajo besede sv. Duha: „On bi bil lahko grešil, pa ni grešil; hudo storil, pa ni storil; zato je utrjeno nje¬ govo blago v Gospodu." (Sir. 31, 10. 11.) Trudil sem se, si misli morebiti ta ali oni, odpraviti nespodobne misli in želje, ali nisem jih mogel, še huje so me nadlegovale. Na to od¬ govarjam: Ako si precej, resno in odločno trudil odpraviti jih, pa nisi mogel, nisi grešil, in ko bi bile tiste misli še tako hude in dolgotrajne. Sv. Katarino Sijensko so nekdaj jako dolgo nadlegovale nečiste misli, predstave, želje, in sicer tako silno, da je mislila, da je njeno srce polno naj- grše gnusobe. Ko se jej je kmalu potem Vzveličar prikazal, mu je tožila, rekoč: „0 kje si bil, moj preljubljeni Gospod! ko sem bila stiskana od vseh strani ?“ „V tvojem srcu sem bil, moja hčer!“ odvrne Jezus. „Pa kako si mogel," mu reče Katarina, „prebivati v mojem srcu, ki je bilo tako polno najgrše gnusobe?" Gospod je odgovoril: „Povej mi, je-li so vzbujale te nečiste misli tvojega srca v tebi veselje ali žalost, bridkost ali dopadljivost ?“ „Oh, pregrozno bridkost in žalost," je odvrnila. „In kdo", pravi Gospod, „je razgrnil v tvojem srcu to veliko bridkost in žalost, ako ne jaz, ki sem pre¬ bival v sredi tvoje duše?* Tako se utegne tudi tebi zgoditi, krščanski poslušavec, da je tvoje srce polno nagnusnih mislij, pa vender nimaš greha, ako v tiste misli ne privoliš. Kdor pa se prostovoljno in premišljeno, tako da se tega zaveda, mudi v nečistih mislih in željah ter ima nad njimi dopajenje in si kar nič ne prizadeva odpraviti jih, stori smrtni greh, kar se lahko zgodi tudi v enem trenutku. Utegne pa se zgoditi, da se kdo v nečistih mislih in željah nepremišljeno mudi nekoliko časa, ker jih ni takoj opazil ali dovolj jasno spoznal, da so pregrešne; tedaj ima le odpustljivi greh. Od¬ pustljivi greh tudi ima, kdor se sicer takoj ustavlja nečistim mislim in željam, pa ne dovolj resno in dovolj odločno. Da so nečiste misli in želje, ako so prostovoljne, greh, nam jasno priča sv. pismo: „Hudobne misli so Gospodu 409 gnjusoba. 44 beremo v bukvah pregovorov. (15, 26) In Kristus razločno uči: „Slišali ste, da je bilo rečeno starim: Ne pre- šestuj. Jaz pa vam povem, da vsak, kateri pogleda ženo, da jo poželi, je že prešestoval ž njo v svojem srcu.“ (Mat. 5, 27. 28.) Sv. Avguštin pa veli: „Ako se duša veseli nad pre¬ povedanimi mislimi, katere bi morala takoj pregnati, ko se vzbujajo; ako jih obdrži v spominu in radovoljno pase, se brezdvoma pregreši, in sicer cel6 tedaj, kadar tudi ne sklene izvršiti tega; kar je mislila.“ Nečiste misli in želje so pre¬ grešne, ker tisti, ki se v njih prostovoljno mudi, kaže, da take reči odobrava, da se k njim nagiblje. Ker pa je ne¬ čistost smrtno pregrešna, je smrtno pregrešno tudi prosto¬ voljno dopadanje nad njo. Iz nečistih mislij in želj izvirajo nečista dejanja, kakor izraste drevo iz korenine. „Iz srca izhajajo hude misli, uboji, prešestva, kurbarije,“ pravi Jezus. (Mat. 15, 19.) Ako bi nečiste misli in želje ne bile prepove¬ dane pod smrtnim grehom, ampak le pod malim ali celo ne, bi se ljudje brez strahu udajali nečistim mislim, predstavam, željam, in to bi rodilo nečistih dejanj brez števila, ker so ljudje k njim tako zelo nagneni. Ako ljubite Boga, voj¬ skujte se zoper nečiste misli in želje, ker jih je Bog prepo¬ vedal. Ako pa tega ne storite iz ljubezni do Boga, storite to vsaj iz ljubezni do svoje neumrjoče duše, ker veste, da »nič nečistega ne pojde v nebeško kraljestvo. 44 (Skriv. raz. 21, 27.) 471. Kaj napoveduje deveta božja napoved? Deveta božja zapoved zapoveduje, ohraniti si čisto srce in varovati se vseli nečistih mislij in želja. Naše srce bi se lahko primerjalo vrtu. Kakor moder vrtnar ni zadovoljen, da poruje v vrtu plevel s koreninami vred, ampak zasadi tudi koristne rastline, tako tudi Bog ni zadovoljen, ako poruvamo iz srca samo korenine nečistih grehov, nečiste misli in želje, ampak hoče, da se čiste m isli in želje vkoreninijo v našem srcu, da si je tako ohra- nimo čisto in prinašamo sad krščanskih čednostij. „Bratje h 4 opominja sv. Pavel, „karkoli je resnično, karkoli sramež¬ ljivo, karkoli pravično, karkoli sveto... to mislite, 44 (Filiplj. 4, 8.) in zopet: „Hodite po duhu in ne boste izpolnjevali 410 želj mesa." (Gal. 5, 6.) Kristus pa blagruje one, ki so čistega srca, rekoč: „Blagor tistim, ki so čistega srca, ker Boga bodo gledali." (Mat. 5, 8.) —- Varovati se je treba tudi vseh nečistih mislij in želja. Kogar torej nadlegujejo nečiste misli in želje, naj se jim ustavlja precej v začetku resno in od¬ ločno. Eva se ni precej v začetku resno ustavljala kači, ampak jo nekaj časa poslušala, potem pa se dala preslepiti. Ako ti pade iskra na roko, pa jo takoj otreseš, se ne boš opekel; ako jo pa ne otreseš, se utegneš hudo opeči. Otresi takoj tudi nečisto iskro, zakaj če tega ne storiš, bo hudo ranila tvojo dušo. „Kateri so Kristusovi (ne le po imenu kristijani, ampak res pravi) so križali svoje meso z grehi in željami vred," piše sv. Pavel. (Gal. 5, 24.) Ker pa je človek sam slab, nečiste skušnjave pa so zelo hude, naj prosi tudi pomoči Boga. „Ko sem pa zvedel,“ pravi modri, „da ne morem drugače zdržljiv biti, kakor če Bog da,... sem pred Gospoda stopil in ga prosil, ter sem govoril iz vsega svojega srca." (Modr. 8, 21.) „Kadar občutiš kako skušnjavo v svojem srcu," piše sv. Frančišek Salezij v Fi- loteji (IV. knj. 7. pogl.), „tedaj se vedi tako, kakor mladi otroci, kadar volka ali medveda zagledajo na polju. Nana- gloma zbežijo v naročje svojega očeta ali v krilo svojo matere, ali ju vsaj kličejo na ves glas na pomoč in za varstvo. Beži ti ravnotako k Bogu in vzdihuj po njegovem usmiljenju in njegovi pomoči. To je pripomoček, katerega nas je Gospod učil rekoč: „Molite, da v skušnjavo ne padete/' Ako pa opaziš, da skušnjava vender ne preneha, ali da moč¬ nejša prihaja, tedaj v duhu hitro objemi križ, kakor bi videla križanega Jezusa pred seboj. Zatrdi mu, da v skušnjavo nikdar ne privoliš, in prosi ga pomoči zoper njo; dokler traja skušnjava, tako dolgo tudi zatrjuj, da ne boš nikdar privolila vanjo.“ 472. Kako se glasi deseta bo&ja zapoved? Deseta božja zapoved se glasi: „Xe želi svojega bližnjega blaga." Deseta božja zapoved je dopolnilo sedme. Deveta božja zapoved prepoveduje vse notranje grehe zoper čistost, deseta vse notranje grehe zoper bližnjega last. 411 473. Kaj prepoveduje deseta bo&ja napoved? Deseta božja zapoved prepoveduje, grešno poželeti, kar je bližnjega last. Ni vsaka želja po blagu bližnjega pregrešna. Ako želiš kupiti od svojega bližnjega živinče, ki ti je všeč, ako želiš zamenjati svojo njivo, ki ti je precej odročna, za sosedovo, ki je tebi bolj priročna, želiš si pridobiti tuje blago po pravičnej poti; to ni pregrešno. Pregrešno je pa, ako si kdo želi pridobiti bližnjega last po kivičnej poti, na primer s tatvino, goljufijo, ali kako drugače, če je bližnjemu na kvar. Zoper deseto božjo zapoved torej grešijo igravci, ki zavoljo dobička preveč strastno igrajo; trgovci, ki neradi vidijo, da razven njih še kdo drugi prodaja in kupuje, da bi mogli dražje prodajati in ceneje kupovati, ali ki žele draginjo in lakoto, da bi svojemu blagu zvišali ceno; zdravniki, ki želijo, da bi bilo mnogo ljudij bolnih, da bi več zaslužili; rokodelci, ki zavidajo drugim boljši zaslužek, boljšo službo; otroci in dediči, ki želijo smrt svojim starišem in sorod¬ nikom, da bi poprej dobili njihovo premoženje; sploh vsi tisti, ki želijo, da bi trpeli drugi pomanjkanje, oni pa si na ta način več pridobili. Zoper deseto božjo zapoved tudi greši, kdor neredno ljubi denar in premoženje, to je vsak lakomnik, Iz lakomnosti namreč ne izvira samo grešna želja Po ptujem blagu, ampak še mnogo drugih pregreh, kakor; zvijača in goljufija; krivičnost, izdajstvo in krive prisege; neusmiljenost in trdosrčnost. ,,Kateri hočejo obogateti,“ piše sv. Pavel, „padejo v skušnjavo in zadrgo hudobnega duha tn v mnogo nepridnih in škodljivih želja, katere potope človeka v pogubljenje in končanje. Korenina vsega hudega namreč je lakomnost. 4 ' (I. Tim. 6, 9. 10.) V kolike pregrehe zapelje človeka lakomnost, nam je žalosten vzgled izraelski kralj Ahab. Imel je v Jezrahelu prekrasno palačo. Tik nje l e imel neki mož, Nabot, svoj vinograd. Nekega dne mu re če Ahab: „Daj mi vinograd, da si iz njega naredim vrt, ker je tako blizu in tik moje hiše. Dam ti boljši vinograd zanj, ali če se ti pripravneje zdi, srebra, kolikor je vreden.“ Nabot pa mu odgovori: „Bog me varuj, da bi ti prodal ded- sčino svojega očeta.“ Po Mojzesovi postavi namreč je bilo Prepovedano prodajati očetovske dedščine. Ahab se nad tem 412 odgovorom razsrdi in razkači tako, da se vrže na svojo postelj, svoj obraz obrne v steno in nič ne jč. Jezabela, njegova žena, pride k njemu ter ga vpraša: „Kaj je to? Odkod je razžaljena tvoja duša? In zakaj nič ne ješ?" Ahab jej pove, zakaj. Ona pa mu posmehovaje reče: „Pač si velike veljave! Vstani in jej in dobre volje bodi! Nabotov vinograd ti bom že jaz dala.“ — Jezabela se vsede in piše list do starešin in viših v mestu. »Napravite dva hudobna moža, da bosta krivo pričala zoper Nabota, rekoč: Preklinjal je Boga in kralja. Na to ga izpeljite ter ga kamenjajte, da umrje." Storili so tako. Nedolžni Nabot je bil kamenovan, in psi so lizali njegovo kri. Ko Jezabela to zve, reče Ahabm »Vstani in vzemi v last vinograd Nabotov, zakaj on nič več ne živi." Ahab vstane in gre v vinograd Nabotov. Ali Elija mu na božje povelje naproti pride ter mu reče: „To pravi Gospod: Umoril si, in vrhu tega si tudi posedel." In potem pristavi: To pravi Gospod: Na tem mestu, kjer so lizali psi Nabotovo kri, bodo lizali tudi tvojo kri ... P S1 bodo snedli Jezabelo na Jezrahelskem polju." (III. Kralj. 21.) Tri leta pozneje se je vse to do pičice izpolnilo. 474. Kaj napoveduj e deseta boš; a zapoved? Deseta božja zapoved zapoveduje, privo¬ ščiti vsakemu svoje in zadovoljiti se s svojim- Ni še dovolj, da bližnjemu ne zavidamo, kar je njego- ve P’ a ’ v a ? 1 P a k krščanska ljubezen zahteva, da bližnjemu tudi privoščimo, kar mu je naklonila božja previdnost. To pa sto- tirno tedaj, ako želimo, da bi bližnji v miru ohranil in užival svoje, da bi si na pošten način še pomnožil svojo časno blaginjo, ako želimo, da bi mu vse po sreči šlo in bi ga ne zadela nobena časna nezgoda. — Deseta božja zapoved tudi zapoveduje, zadovoljiti se s svojim. S tem ni rečeno, da ne smemo kar nič želeti, naj bi se nam pomnožilo časno p 1 ^' mozenje, saj je ono, ako je prav obračamo, dober pripomoček, da si nabiramo zaslug za nebesa, ampak s tem je rečeno, naj grešno ne poželimo tega, kar ni naše, naj ne ljubimo preveč denarja in premoženja, ker take želje po posvetnem blagu zavodi jo človeka v mnogotere pregrehe. „Velik dobiček je pobožnost z zadovoljnostjo. Nič namreč nismo prinesli na 413 ta svet; gotovo je, da tudi nič ne moremo odnesti. Ako pa imamo živež in obleko, bodimo s tem zadovoljni", veli sveti Pavel. (L Tim. 6, 6—8.) Pravo srečo in zadovoljnost naha¬ jamo dostikrat v hišah revežev, ki imajo le to, kar jim je za življenje potrebno, a v palačah bogatinov vlada mnogo¬ krat nepokoj, nezadovoljnost, razpor. Sv. pismo samo pravi: »Življenje zadovoljnega delavca je posladkano, in v njem najdeš zaklad/ 4 (Sir. 40, 18.) Ako se te torej hočejo pola¬ stiti želje po tujem blagu, zatiraj jih, in bodi zadovoljen s svojim. 475. Kaj nas učite nadnji dve bo&ji na¬ povedi? Zadnji dve božji zapovedi nas učite, da je Bog gospodar tudi našiti src, in da se moramo torej ravnati po njegovi najsvetejši volji ne samo v svojih delih, ampak tudi v svojih mi¬ slih in željah. Bog nas je ustvaril, on nas ohranjuje, zato smo njegovi služabniki, on pa naš gospodar. Ker je Bog ustvaril tudi naša srca, je tudi njihov gospodar, mi pa smo tudi dolžni služiti mu s srcem v mislih in željah. „Kraljevo srce je v Gospodovi roki kakor vodotoki: kamorkoli hoče, ga obrne. Gospod tehta srca.“ (Preg. 21, 1. 2.) „rAovek gleda na to, kar se vidi, Gospod pa gleda srce. 44 (I. Kralj. 16, 7) Clo- veški postavodajavci ne morejo prepovedati, da človek ne sme nič hudega misliti in želeti, ker ne vedč, kaj se v našem srcu godi, Bog pa, pred katerim je odgrneno vse naše srce, ■nore tudi zapovedati, kaj naj mislimo in želimo, prepovedati Pa, česar misliti in želeti ne smemo. Ravno s tem pa je Bog Pokazal, da je tudi gospodar naših src. Pred ljudmi lahko kaj storimo samo po zunanje, na videz, a v srcu lahko dru¬ gače mislimo, pred Bogom tega ne moremo. Ako torej ho¬ čemo, da bodo naša dobra dela kaj veljala pred Bogom, Moramo ravnati po njegovi najsvetejši volji ne samo v svojih čelih, ampak tudi v svojih mislih in željah, to se pravi: iz ^sega srca moramo pripravljeni biti, da hočemo storiti vse, kar je zapovedal, in opustiti, kar je prepovedal. „Veselega čarovavca ljubi Bog 44 , piše sv. Pavel, (II. Kor. 9, 7.) to se 414 pravi: „Kdor to, kar stori, rad stori, in to, kar opusti, rad opusti, njega tudi Bog rad ima, in tak ima tudi pričakovati, da ga bode Bog poplačal. 476. Kaj je Bog obljubil tistim, ki ispol- njujejo njegove napovedi? Tistim, ki izpolnjujejo njegove zapovedi, je Bog obljubil mnogovrstnega Blagoslova in večno življenje. Upanje lepega plačila ima veliko moč do človeka; da z veseljem ali vsaj potrpežljivo prenaša največje trude. Upanje lepega plačila žene mornarja na nevarnosti polno morje, upanje lepega plačila žene vojaka v vojsko, kjer ga čakajo mnoge težave, kjer mu pretijo smrtne nevarnosti, upanje lepega plačila naj nagiblje tudi nas, da zvesto in na¬ tančno izpolnjujemo božje zapovedi. Ko bi tudi Bog ne bil obljubil posebnega plačila tistim, ki izpolnjujejo njegove zapovedi, morali bi jih izpolnjevati iz ljubezni do Boga (Jan. 14, 21.) in iz ljubezni do samega sebe, zakaj z neka¬ terimi zapovedmi je Bog zavaroval, kakor smo slišali, našo časno srečo. S peto božjo zapovedjo je Bog zavaroval naše in bližnjega telesno življenje, s šesto in deveto čistost in nedolžnost, s v sedmo in deseto premoženje, z osmo čast in dobro imč. Že to je velike vrednosti. Razven tega uživajo zvesti izpolnjevavci božjih zapovedij veliko notranjo srečo. »Zapovedi Gospodove“, pravi psalmist, .so prave, razvese ljujejo srca; povelje Gospodovo je svetlo, razsvetljuje oči. Gospodov strah je svet, ostane vekomaj; sodbe Gospodove so resnične, pravične vse skupaj, vrednejše kakor zlato in obilo dragega kamena, in slajše kakor med in satovje. In služabnik tvoj jih tudi čuva; ko jih čuva, plačilo ima obilo- (Ps. 18, 9—12.) Drugje pravi: .Velik mir je tistim, ki ljubijo svojo postavo." (Ps. 118, 165.) Ker pa ljudje navadno tedaj še mnogo rajše kaj storijo, ako se jim obljubi še kako P°' sebno plačilo, je tudi Bog onim, ki zvesto izpolnjujejo nje¬ gove zapovedi, obljubil posebno plačilo na tem in onem svetu. Na tem svetu je Bog obljubil svojim zvestim služab¬ nikom mnogovrstnega blagoslova. Sv. pismo starega in no¬ vega zakona nam potrjuje to na mnogih mestih. „Ja z sem 415 Gospod, tvoj Bog“, tako je govoril Gospod izraelskemu ljudstvu, ko mu je dal deset zapovedij, Jaz sem Gospod, tvoj Bog..., ki skazujem milost do tisočernega rodu tistim, ki me ljubijo in izpolnjujejo moje zapovedi.“ (I. Mojz. 20, 5. 6.) Po Mojzesu je Gospod naročil Izraelcem: „Ako pa po¬ slušaš glas Gospoda, svojega Boga, da storiš in izpolnjuješ vse njegove zapovedi, ki ti jih danes zapovedujem, te bo povzdignil Gospod, tvoj Bog, nad vse narode, ki so na zemlji.. . Blagoslovljen boš v mestu in blagoslovljen na polju. Blagoslovljen bo sad tvojega telesa in sad tvoje zemlje, in sad tvoje živine, cede tvojih goved in tamori tvojih ovac. Blagoslovljene tvoje žitnice in blagoslovljene tvoje zaloge.“ (V. Mojz. 1—12.) Kar je Bog obljubil, je pa tudi izpolnil, kakor nam priča sv. pismo in zgodovina. A pravo plačilo čaka one, ki izpolnjujejo božje zapovedi, v nebesih, kakor je Jezus sam povedal mladeniču, ki ga je vprašal, kaj naj stori, da doseže večno življenje, rekoč: „ce hočeš iti v živ¬ ljenje, izpolnjuj zapovedi." (Mat. 19, 17.) Drugokrat je rekel Jezus: „Kdor stori voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, tisti pojde v nebeško kraljestvo." (Mat. 7, 21.) Lepo pravi tudi sv. Pavel: „Pobožnost pa je za vse koristna in ima obljubo sedanjega in prihodnjega življenja." (I. Tim. 4, 8,) Zvršetek. „To je ljubezen božja, da izpolnjujemo njegove zapo¬ vedi; in njegove zapovedi niso težke", piše učenec ljubezni, sv. Janez. (I. 5, 3.) Razložil sem vam, krščanski poslušavci, kaj zapovedujejo in kaj prepoveduje desetere božje zapovedi. Izpolnjujte jih vsikdar in povsod z zadovoljnim srcem. Da jih bodete pa lažje izpolnjevali, prosite Boga, naj vas podpira s svojo milostjo, saj je obljubil: „Svojega duha bom položil v vas in storil, da boste ravnali po mojih zapovedih, in ohranili in izpolnjevali moje pravice/ (Eceh. 36, 27.) Ozi¬ rajte se tudi na plačilo, katero vas čaka na tem in na onem svetu, ako boste izpolnjevali zapovedi božje, in ne bodo se vam zdele pretežke. „Oko ni videlo, uho ni slišalo, in v no¬ beno človeško srce ni prišlo, kar je Bog njim pripravil, kateri ga ljubijo." (I. Kor. 2, 9.) Amen. 416 107. Krščanski nauk. Vsaka družba, ki hoče obstati, mora imeti koga, ki je vodi, ki ji daje postave V hiši vlada gospodar in daje za¬ povedi, v vasi, trgu ali mestu ima oblast nad več gospodarji župan, celo deželo vlada deželni namestnik, in nad deželnimi namestniki je kralj ali cesar. Tudi sv. katoliška cerkev je družba, velikanska družba, ki je razširjena po vsem svetu in šteje na milijone in milijone udov, tudi sveta katoliška cerkev je kraljestvo, ki sega „od morja do morja, in od reke do krajev zemlje." (Ps. 71, 8.) Kakor se mora vsaka družba, vsako kraljestvo, vladati po postavah, tako tudi sv kato¬ liška cerkev. Iz tega sledi, da imajo njeni predstojniki: papež in škofje, ki so s papežem v zvezi, oblast dajati zapovedi. Kar nam pove že zdrava pamet, to nam potrjuje tudi Jezus Kristus. Ko je namreč ustanovil sveto cerkev, da bi v nje¬ govem imenu in namestu njega vodila ljudi k večnemu vzve- ličanju, izročil jej je trojno svojo službo: učeniško, duhov¬ niško in kraljevsko. „Pasi moja jagnjeta... pasi moje ovce 44 , rekel je sv. Petru. (Jan. 21, 15. 17.) V teh besedah primerja Kristus svojo eerkev s čredo ovac in postavi sv. Petra za njenega najvišjega pastirja, za vidnega poglavarja. Ako pa je sveti Peter poglavar, ima tudi pravico dajati zapovedi, kakor ima pastir pravico zapovedovati ovcam kot njih po¬ glavar. Kristus je sv. Petru tudi rekel: „Tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva; in karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih." (Mat. 16, 19.) Vsem apostolom skupaj pa je rekel: ,,Resnično vam povem, karkoli boste zavezali na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih, in karkoli boste razvezali na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih." (Mat. 18, 18.) Z besedami: „Tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva 44 , je hotel Kristus Petru reči, da bo poglavar nje¬ gove cerkve. Kdor ima namreč ključe od hiše, ima nad njo oblast, ima pravico v njej zapovedovati. Da ima sveta cerkev oblast zapovedi dajati, sledi tudi iz besed „zavezavati“ in „raz veza vati 44 , zakaj ti besedi pomenite zapoved dajati in odpravljati. Tako nam torej Kristus sam spričuje, da ima sv. katoliška cerkev oblast dajati zapovedi. Sv. Pavel pa j e naročil škofom mesta Efeza: „Pazite nase in na vso čredo, 417 v kateri vas je sveti Duh postavil škofe, da vladate cerkev božjo.“ (Dej. ap. 20, 28.) Sv. katoliška cerkev pa ima tudi dolžnost dajati zapo¬ vedi, zakaj Kristus ni vsega sam zapovedal, kar. je h krščan¬ skemu življenju potrebno. On sam je rekel apostolom: „Še veliko vam imam povedati; toda sedaj ne morete nositi. “ (Jan. 16, 12.) Ker ima sveta cerkev oblast, pa tudi dolžnost dajati zapovedi, jih je res tudi dajala v vseh časih. Že apo¬ stoli so dajali zapovedi. Ko so bili zbrani v Jeruzalemu, za¬ povedali so vernikom, da se morajo zdržati malikom daro¬ vanega, krvi in zadušenega, rekoč: „Dopadlo je svetemu Duhu in nam nobenega bremena več ne nakladati vam, kakor te - le potrebne reči: da se zdržujte darovanega malikom in krvi in zadušenega in nečistosti; ako se tega zdržite, boste prav delali.“ (Dej. ap. 15, 28) O sv. Pavlu se bere: „In je hodil po Siriji in Ciliciji in je potrjeval cerkve in je zapo¬ vedoval izpolnjevati postave apostolov in starešin." (Dejanje ap. 15, 41.) Ako je apostol Pavel zapovedoval izpolnjevati postave apostolov, je gotovo, da so apostoli tudi dajali po¬ stave. Kakor so dajali zapovedi apostoli, tako so jih dajali tudi njihovi nasledniki v pastirskej službi, papeži in škofje, ako je bilo za blaginjo vernikov potrebno. Sv. cerkev nima le oblasti dajati zapovedi, ampak jih tudi odpravljati, preklicavati, kar je tudi večkrat storila. Tiste, ki njenih zapovedij nočejo izpolnjevati, ima sv. cerkev pravico kaznovati, in jih je res tudi kaznovala. Sveti apostol Pavel je zato pisal Korinčanom: „Kaj hočete ? Ali naj pridem k vam s šibo, ali pa z ljubeznijo in v duhu krotkosti?" (I. Kor. 4, 21.) Sv. apostol Pavel je tudi res kaznoval nekega Korinčana, ki se je pregrešil s krvoskrunstvom. (I. Kor. 5, 5.) V določilih najstarejših cerkvenih zborov se nahajajo razven ukazov in zapovedi tudi kazni za prestopnike zapovedij. O kaznih, katerih se poslužuje sv. cerkev, smo govorili že pri 9. členu apostolske vere. (Glej: 47. kršč. nauk.) Zapovedi, katere je dala sv. cerkev, se imenujejo cer¬ kvene zapovedi. O njih govori 3. oddelek 3. poglavja. 27 418 III. Oddelek. Pet cerkvenih zapovedij. 477. Kako se glasi pet cerkvenih sapovedij ? Pet cerkvenih zapovedij se glasi: 1. Posvečuj zapovedane praznike. 2. Bodi oh nedeljah in zapovedanih praz¬ nikih s spodobno pobožnostjo pri sveti maši. 3. Posti se zapovedane postne dni. 4. Spovej se svojih grehov postavljenemu spovedniku vsaj enkrat v letu, in o ve¬ likonočnem času prejmi sveto Kešnje Telo. 5. Ne obhajaj ženitve o prepovedanih časih. Sv. cerkev je dala od prvih časov sem že mnogotere zapovedi. Mnoge teh zapovedij niso bile dane za vse kristi- jane, ampak le za nekatere stanove; tako je dala sv. cerkev posebne zapovedi za duhovnike, posebne za redovnike in redovnice, posebne za zakonske. Nekatere zapovedi veljajo še dandanes, nekatere je olajšala, predrugačila ali pa popol¬ noma odpravila. Petere cerkvene zapovedi, ki se nahajajo v katekizmu, pa so dane za vse kristijane brez razločka, zato jih je treba posebno znati in izpolnjevati. Cerkev s temi za¬ povedmi ni hotela naložiti vernikom novega bremena, ampak je le hotela natančneje razložiti božje zapovedi in določiti, kako se imajo izpolnjevati. — Prva božja zapoved nam za¬ poveduje častiti Boga in njegove svetnike, prva cerkvena zapoved pa določuje dneve, ob katerih moramo to zlasti sto¬ riti- — Tretja božja zapoved zapoveduje posvečevati Gospodov dan, druga cerkvena zapoved nam pove, da se to najbolje zgodi, ako smo ob nedeljah in praznikih s spodobno poboz- 419 nostjo pri sv. maši. — Volja božja je, da bi sami sebe za¬ tajevali, križali svoje meso z grehi in željami vred, ker se drugače ne moremo vspešno vstavljati skušnjavam in hoditi za Kristusom, tretja cerkvena zapoved pa nam pove, da se to vsaj deloma zgodi, ako se postimo določene dni. — Jezus Kristus je postavil zakrament svete pokore in sv. Rešnjega Telesa v naše očiščenje in posvečenje, cerkev pa je v svojej četrtej zapovedi določila, naj bi ta dva zakramenta prejemali vsaj enkrat v letu, in sicer o velikonočnem času, da bi tako vstali k novemu duhovnemu življenju. — Ker je adventni in postni čas svet in resen čas, čas molitve in pokore, prepo¬ veduje sv. cerkev v peti zapovedi ženitovanje, ki je navadno združeno s hrupnim razveseljevanjem, v postnem in advent¬ nem času. Cerkev je dala petere zapovedi tudi zaradi tega, da bi nas napeljevala k pobožnemu in spokornemu življenju in tako pospeševala naše večno vzveličanje. Prvim kristijanom, ki so tako bogoljubno živeli kakor svetniki, ni bilo treba da- ja^ti še posebnih zapovedij za bogoljubno življenje; to je sv. cerkev storila šele pozneje, ko so začeli kristijani po¬ stajati bolj in bolj mlačni in so bili v nevarnosti, da se vekomaj pogube Ako je torej cerkev dala svoje zapovedi, je ravnala kakor ljubeča in skrbna mati, ki drugega ne želi kakor časno in večno srečo svojih otrok. Jako grdo je, ako kdo godrnja zoper cerkvene zapovedi, zakaj s tem kaže, da ne vč, kaj se pravi bogoljubno živeti, ali pa če ve, da mu ni mar za tako življenje. 478. Zakaj smo dolžni izpolnjevati cerkvene zapovedi ? Cerkvene zapovedi smo dolžni izpolnjevati, ker je Jezus Kristus naravnost in pod smrtnim grehom zapovedal, poslušati cerkev, ko je re¬ kel : „Kdor cerkve ne posluša, naj ti ho kakor nevernik in očitni grešnik. 44 (Mat. 18, 17.) Žalostna resnica je, da mnogi kristijani jako malo¬ marno, lahkomišljeno in brez strahu prelamljajo cerkvene napovedi, ker si mislijo, da so te zapovedi samo človeške 27 * 420 zapovedi, da se morejo prelamljati brez greha. Ali, dragi kri- stijani! to je grozna in pogubna zmota. Cerkvene zapovedi prelamljati je ravnotako pregrešno, kakor prelamljati zapo¬ vedi božje, zakaj Jezus Kristus je naravnost in pod smrtnim grehom zapovedal, poslušati cerkev, in sicer ne samo enkrat, ampak večkrat. „Ako greši zoper tebe tvoj brat", je rekel, „pojdi in posvari ga med seboj in med njim samim. Ako te posluša, si pridobil svojega brata Ako te pa ne posluša, vzemi seboj še enega ali dva, da v ustih dveh ali treh prič stoji vsa reč. Ako jih pa ne posluša, povej cerkvi. Če pa cerkve ne posluša, naj ti bo kakor nevernik in očitni greš¬ nik." (Mat. 18 15 — 17.) Dragi kristijani, sodite, ali ni za¬ poved poslušati cerkev zelč stroga? Neverniki niso udje sv. cerkve; očitni grešniki so taki ljudje, ki vpričo drugih brez vsega strahu prelamljajo božje zapovedi in se tako dolgo vzveličati ne morejo, dokler se ne spreobrnejo in ne spoko¬ rijo. Kristus je torej z besedami: „Kdor pa cerkve ne po¬ sluša, naj ti bo kakor nevernik in očitni grešnik", hotel reči: „Kdor cerkve ne posluša, njega imejte kakor takega, ki k cerkvi ce!6 ne. spada, ali kakor takega, ki očitno prelamlja zapovedi božje. “ Ako bi bila nepokorščina do cerkve le majhni greh, ali ako bi celč ne bila greh, kako bi bil Jezus mogel tako govoriti ? Iz besed Jezusa samega torej sledi, da mora tisti, ki hoče v nebesa priti, zapovedi cerkvene prav tako izpolnjevati, kakor zapovedi božje. Kristus je tudi rekel apostolom: „Kdor vas posluša, mene posluša, in kdor vas zaničuje, mene zaničuje. Kdor pa mene zaničuje, zaničuje njega, kateri je mene poslal." (Luk. 10, 16.) To pomeni: Kdor vas, katere sem postavil za predstojnike svoje cerkve, po¬ sluša, mu bom ravno tako poplačal, kakor če bi poslušal mene; kdor pa vas ne posluša, zaničuje vaše zapovedi, ga bom ravnotako kaznoval, kakor bi mene zaničeval, mene ne poslušal. Kako razločno uči tudi sv. Pavel, da je treba slu; šati cerkev! „Vsak človek bodi višji oblasti podložen; n 1 namreč oblasti od drugod, kakor od Boga; katere pa so, so od Boga postavljene. Kateri se tedaj oblasti ustavlja, se božji volji ustavlja. Kateri se pa vstavljajo, sami sebi nakopavajo pogubljenje." (Rimlj. 13, 1. 2.) Tako piše apostol narodov Rimljanom; Hebrejcem pa: „Bodite pokorni svojim spredni- kom in bodite jim podložni; zakaj oni čujejo kakor taki, kateri bodo za vaše duše dajali odgovor, da z veseljem to delajo in ne zdihovaje; to bi namreč ne bilo za vas dobro. 421 (Hebr. 13, 17.) Tesaloničanom je pisal: „Saj veste, kakšne zapovedi sem vam dal v Gospodu Jezusu . .. Kdor tedaj te zaničuje, ne zaničuje človeka, ampak Boga.“ (I. Tes. 4, 2. 8.) Ker imajo cerkvene zapovedi toliko veljavo, grajal je sveti Gregorij Nacijanški namestnika Ebuzija, rekoč: „Ti si sodnik in prelamljaš cerkvene postave? Boš li spoštoval človeške postave, ako božje zaničuješ?“ — Sveta cerkev pa ni samo naša duhovska gosposka, ampak je tudi naša duhovna mati, katera skrbi za duhovno, večno srečo svojih otrok, moramo jo torej kot mater spoštovati in poslušati »Kdor noče imeti cerkve za mater", pravi sv. Avguštin, „tudi Boga ne bo imel za svojega očeta. Ljubimo Gospoda, našega Boga, ljubimo njegovo cerkev; njega kot očeta, njo kot mater." (De util. čred.) Lep vzgled, kako je treba poslušati cerkev, nam je cesar Teodozij. L. 390. so se spuntali prebivavci mesta Tesaloniki ter umorili cesarskega namestnika. V svojem srdu je dal cesar pomoriti okoli 7000 ljudij brez ozira na njih krivdo ali nedolžnost. Sv. Ambrozij, Milanski škof, pisal mu je sicer spoštljivo in ljubeznivo, vendar pa odločno in v odkritosrčno pismo, v katerem ga je opominjal k pokori. Čeravno mu je Ambrozij odločno zatrdil, da ne bode opravil svete daritve zanj, napotil se je cesar vender v cerkev. Na cerkvenem pragu pa se mu je Ambrozij ustavil in mu naznanil, da se ne more udeležiti sv. skrivnostij, dokler ne opravi pokore. Teodozija je to pretreslo; vender pa je rekel v svoje opra¬ vičenje, da je tudi kralj David grešil. Ambrozij mu odvrne: »Ako si posnemal grešnika, posnemaj tudi spokornika." Cesar se je vrnil v palačo, slekel cesarsko obleko in delal pokoro. Osem mesecev je že delal pokoro. Približali so se božični prazniki. Zjutraj božičnega dne rekel je Teodozij svojemu ministru Rufinu: „Jokati moram, če pomislim, da je božji tempel odprt sužnjim in beračem, meni pa je zaprt in ž njim vred tudi nebesa." Rutin je prosil pri Ambroziju za svojega gospoda, toda Ambrozij mu je odvrnil, da bo zabranil cesarju vstop v cerkev, in ko bi tudi moral sam umreti. Teodozij, ki je šel precej za svojim ministrom, sešel se je z Ambrozijem v nekem prizidku. „Kako“, nagovoril ga je Ambrozij, „ti prideš sem ustavljat se sveti postavi božji?" ,,Nikakor ne", odvrne Teodozij, „jaz spoštujem božje po¬ stave, in ker mi cerkvene zapovedi branijo, ne prestopim svetega praga, ampak prosim te, da me rešiš mojih vezij in 422 spominjajoč se usmiljenosti onega, ki je nas vseh Gospod, me ne zadržuješ več od onih vrat, katera odpira Gospod vsem, ki delajo pokoro." — „Ali povej mi“, odvrne Ambrozij, „kakšno pokoro si delal, katera zdravila si rabil, da zaceliš svoje hude rane? 11 „Tebi gre“, odvrne cesar, „predpisati in pripraviti zdravila, meni gre, jih sprejeti. 11 Ambrozij je spo¬ znal njegovo globoko žalost in ga pustil vstopiti v cerkev. Cesar se je pridružil spokornikom in prosil s solzami in z vzdihljaji Boga milosti. Od takrat je imel največje spošto¬ vanje do Ambrozija in rekel je nadškofu Nektariju v Cari¬ gradu: „Jaz poznam le enega, ki je vreden biti škof, in ta je Ambrozij." Zvršetek. »Pokorščina je edina čednost'', rekel je neki svetnik, in prav je imel. Sveto pismo samo namreč pravi: „Boga se boj in izpolnjuj njegove zapovedi, ker to dela človeka po¬ polnega. 11 (Pridig. 12, 13.) Poslušajmo in izpolnjujmo zapo¬ vedi božje, pa tudi cerkvene, katere so razlaga božjih, po¬ slušaj, moj sin! nauk svojega očeta in ne puščaj v nemar postave svoje matere, da se ti da lišp na glavo in verižica okrog tvojega vratu. 11 (Preg. 1, 8.) Amen. 108. Krščanski nauk- Pet zapovedij je dala sv. cerkev. Nobenega kraljestva ni na svetu, v katerem bi bilo tako malo postav, kakor v sveti cerkvi, katera je razširjena po vseh delih sveta in ima mi¬ lijone in milijone udov. Kdor izpolnjuje te zapovedi in desetere zapovedi božje natančno in zvesto, se gotovo vzveliča. „Ce hočeš iti v življenje, izpolnjuj zapovedi 11 , govori Kristus. (Mat. 19,17.) Cerkvene zapovedi smo dolžni izpolnjevati,-- slišali smo že zadnjič — ker je Jezus Kristus naravnost in poč smrtnim grehom zapovedal poslušati cerkev, ko je rekel : „Kdor cerkve ne posluša, naj ti bo kakor nevernik in očitni grešnik 11 . (Mat. 18, 17.) Poglejmo si sedaj posamezne cerkvene zapovedi. 423 Prva cerkvena zapoved. 479. Kako se glasi prva cerkvena napoved? Prva cerkvena zapoved se glasi: „Posveeuj zapovedane praznike . 44 Že Judje v stari zavezi so obhajali razven sobote tudi še druge praznike v spomin in v zahvalo za prejete dobrote. Velikonočne praznike so obhajali v spomin na izhod iz Egipta in v zahvalo, da so bili rešeni iz egiptovske sužnosti; na praznik šotorov so se hvaležno spominjali, kako jih je Bog čudežno vodil skozi puščavo, kjer so prebivali v šotorih; ob binkoštnih praznikih so se spominjali, kako jim je Bog dal svojo postavo pod goro Sinaj bivajočim. Te in še ne¬ katere druge praznike je Bog sam zapovedal obhajati. V spomin na posebne dogodke so postavili razne praznike tudi veliki duhovniki, n. pr. praznik posvečevanja jeruzalemskega templa. Tudi ljudstvo je postavilo ob posebnih priložnostih nekatere praznike, n. pr., ko je bilo rešeno na priprošnjo kraljice Estere, njegov najhujši sovražnik Aman pa pokon¬ čan. „To sta dneva“, so rekli, ki naj se nikoli ne pozabita, in vsi rodovi po vseh deželah kraljestva naj ju praznujejo.“ (Est. 9, 28.) Kakor so v stari zavezi razven sobote imeli še druge praznike, tako je sv. cerkev v novi zavezi postavila iz posebnih vzrokov razven nedelje še druge praznike, ki se imenujejo zapovedani prazniki v razloček od praznikov, ki niso zapovedani. O zapovedanih praznikih govori prva cerkvena zapoved. 480. Kaj napoveduje prva cerkvena na¬ poved? Prva cerkvena zapoved zapoveduje, praz¬ nike, katere je postavila sveta cerkev, tako praznovati in posvečevati kakor nedelje. Nedelje posvečujemo, če opuščamo hlapčevska dela, se udeležujemo zapovedane službe božje in opravljamo bogoljubna dela. Prva cerkvena zapoved nam zapoveduje isto storiti tudi 424 zapovedane praznike. Kdor torej ob zapovedanih praznikih opravlja hlapčevska dela brez sile ali brez postavnega cer¬ kvenega dovoljenja. Kdor zanemarja službo božjo in bogo- ljubna dela, kdor skruni zapovedane praznike s pijančevanjem in razposajenimi igrami, pregrešnimi veselicami in drugimi takimi rečmi, ki zadržujejo posvečevanje zapovedanih prazni¬ kov, greši ravno tako, kakor če bi isto storil ob nedeljah, in bati se mu je istih kaznij kakor skrunjevavcem nedelje. Vzrok, zakaj se morajo prazniki, katere je postavila sveta cerkev, tako praznovati in posvečevati kakor nedelje, pa je ta, ker so prazniki ravnotako kakor nedelje postavljeni v božje po- češčenje in v naše posvečenje. Prazniki, katere je postavila sveta cerkev, so raznoteri. 481. Kolikeri so prašniki, katere je posta¬ vila sveta cerkev? Prazniki, katere je postavila sveta cerkev, so prazniki Gospodovi, prazniki Matere božje in prazniki svetnikov. Prazniki Gospodovi so tisti, katere je postavila sveta cerkev na čast našemu Gospodu Jezusu Kristusu ali kaki božji osebi, prazniki Matere božje so postavljeni na čast Mariji Devici, prazniki svetnikov na čast svetnikom in svet¬ nicam božjim. Niso vsi prazniki, katere je postavila sveta cerkev, zapovedani, ampak le tisti so zapovedani, katere moramo tako praznovati in posvečevati kakor nedelje. Največ zapovedanih praznikov je Gospodovih. 482. Kateri so zapovedani prazniki Go¬ spodovi? Zapovedani prazniki Gospodovi so: 1. božič, praznika obrezovanja (novo leto) in razglašenja Gospodovega (sveti trije kralji). 425 2. velika noe in Kristusov vnebohod. 3. binkošti, praznika svete Trojice in sve¬ tega Kešnjega Telesa. Celo cerkveno leto, v katerem se lepo in pomenljivo vrstijo zapovedani prazniki drug za drugim, se začne s 1. adventno nedeljo in se zaključi z zadnjo pobinkoštno nedeljo. Cerkveno leto se deli v tri velike dobe, in sicer v božično, velikonočno in binkoštno dobo. Božična prazniška doba se prične s 1. adventno ne¬ deljo in traja do sedemdesetnice. V advetnem času se spo¬ minjamo tistih štiri tisoč let, ko je čakalo grešno človeštvo na obljubljenega Odrešenika; z molitvijo in s spokornim življenjem naj bi se pripravljali verniki na božični praznik, ki je središče te prazniške dobe. Čas po božiču nas spominja Jezusovega rojstva in njegove mladosti. Znameniti prazniki Gospodovi v tej dobi so pred vsem božič. Božič se praznuje že od starodavnih časov sem 25. decembra, ker se je ta dan rodil, kakor spričuje ustno izročilo, naš Vzveličar Jezus Kristus. Kakor podložniki praznujejo rojstni dan svojega vladarja, tako praznujemo kristijani rojstni dan svojega Vzveličarja. Na božič služi navadno vsak duhovnik tri sv. maše; prva nas spominja časnega rojstva Kristusovega iz Marije prečiste Device, druga spominja nas njegovega duhovnega rojstva v srcih vernikov, tretja spominja nas njegovega večnega rojstva iz Boga Očeta. — Drugi spomina vredni praznik v božičnej dobi je praznik obrezovanja Gospodovega ali novo leto. Ta praznik nas spominja, da je bilo božje dete osmi dan obre¬ zano in mu je bilo dano ime Jezus. Ker je ta dan začetek svetnega leta, pravi se temu prazniku tudi novo leto. — Tretji znameniti praznik božične dobe je razglašenje Gospo¬ dovo. Ta praznik nas spominja zlasti treh dogodkov iz Je¬ zusovega življenja, po katerih je bil razglašen za Odrešenika sveta in Sina božjega. Prvi dogodek je prihod treh modrih ali sv. treh kraljev iz Jutrovega, ki so mu darovali zlata, kadila in mire, spoznavši v njem po božjem razsvetljenju včlovečenega Sina božjega. Ker je ta dogodek najpoglavit¬ nejši, se imenuje praznik razglašenja Gospodovega tudi praznik sv. treh kraljev. Drugi dogodek, katerega nas ta praznik spominja, je Jezusov krst v reki Jordanu, ko ga je nebeški Oče sam razglasil za svojega Sina, in tretji dogodek je čude ž 426 v Kani Galilejski, kjer je Jezus spremenil vodo v vino in se tako pokazal čudodelnega Boga. Velikonočna prazniška doba se prične s sedemdesetnico in traja do vnebohoda Gospodovega. Ta prazniška doba se imenuje velikonočna, ker so velikonočni prazniki središče te dobe. Pred velikonočnimi prazniki je štiridesetdanski post v spomin na štiridesetdanski Kristusov post v puščavi. V tem času naj bi se kristijani ogibali šumečega razvese¬ ljevanja in z zbranim duhom premišljevali Kristusovo trpljenje in smrt ter se s čisto vestjo pripravili na najpoglavitnejši praznik te dobe, na veliko noč, ki nas spominja častitljivega vstajenja Kristusovega od mrtvih, in sploh na najimenitnejši praznik celega leta, ko je bilo dovršeno naše odrešenje. — Drugi znameniti praznik te dobe je vnebohod Gospodov, ki se obhaja štirideseti dan po veliki noči. Binkoštna prazniška doba se prične s šesto nedeljo po veliki noči in traja do zadnje pobinkoštne nedelje. Najpo¬ glavitnejši praznik, po katerem je prejela ta doba ime, so binkošti, ki nas spominjajo prihoda sv. Duha, kateri še sedaj uči in vodi sv. cerkev, da more nezmotljivo oznanjevati nauk Kristusov, nam pa deli' po njej svoje milosti, da srečno do¬ sežemo sv. nebesa. —- Praznik svete Trojice, ki se praznuje v tej dobi, je posvečen vsem trem božjim osebam, Očetu, Sinu in sv. Duhu, da bi se vsem trem osebam skupaj za¬ hvalili za dobrote, ki smo jih prejeli od vsake izmed njih. — Znamenit praznik v binkoštnej dobi je praznik svetega Rešnjega Telesa. Cerkev je ta praznik postavila in ob enem uvedla obhode s presv. Rešnjim Telesom, da bi očitno spo¬ znali svojo vero v pričujočnost Jezusa Kristusa v zakramentu sv. Rešnjega Telesa, da bi Jezusa Kristusa v sv. Rešnjem Telesu očitno počastili in mu dali neko zadoščenje za nečast, katero mu delajo brezbožni neverniki in tudi mnogi mlačni kristijani v tem zakramentu. Imamo še mnogo drugih praznikov Gospodovih, kakor n. pr. praznik presv. imena Jezusovega drugo nedeljo po razglašenju Gospodovem, praznik presv. Rešnje Krvi prvo nedeljo v juliju, praznik presv. Srca Jezusovega v petek po osmini praznika sv. Rešnjega Telesa in druge, toda ti pra¬ zniki niso zapovedani. 427 483. Kateri so zapovedani prazniki Matere bo&je? Zapovedani prazniki Matere božje so: Ma¬ rijino spočetje, svečnica, Marijino oznanjenje, Marijino vnebovzetje (veliki šmaren ali velika Gospojnica) in Marijino rojstvo (mali šmaren ali mala Gospojnica). Za Bogom častimo najbolj Marijo preblaženo Devico’ zato pa je tudi za Gospodovimi največ zapovedanih praznikov Marijinih. Eden najbolj ljubkih Marijinih praznikov je Marijino spočetje, ki se praznuje 8 decembra. Ta praznik nas spo¬ minja, da je bila blažena Devica Marija po posebni milosti božji z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa obvarovana izvirnega greha. — Svečnica se imenuje tudi praznik očišče¬ vanja Marijinega in praznik darovanja Gospodovega. Marijino očiščevanje se imenuje ta praznik, ker je Marija, dasiravno najčistejša Devica, štirideseti dan po Kristusovem rojstvu, to je 2. svečana, prišla v tempel in se iz ponižnosti in po¬ korščine do Gospodovega zakona danega po Mojzesu pod¬ vrgla kakor druge žene postavi očiščevanja. Darovanje Gospodovo se imenuje ta praznik, ker sta Marija in Jožef ta dan prinesla v tempel tudi Jezusa in ga Najvišjemu daro¬ vala. Svečnica se pravi temu prazniku, ker se ta dan slovesno blagoslovijo sveče in se napravi obhod z gorečimi svečami v rokah v spomin na to, da je starček Simeon imenoval Jezusa „luč v razsvetljenje nevernikom“. (Luk. 2, 32.) — Marijino oznanjenje je najstarejši praznik Marijin. Papež Benedikt XIV. in nekateri drugi učeniki menijo, da so ga postavili že apostoli. Ta praznik spominja vernike onega blaženega trenotka, ko je prišel nadangel Gabrijel oznanit Mariji, da je ona tista blažena Devica, ki je izbrana za mater Sinu božjemu, in je Marija privolila biti Mati odrešenikova, rekoč: „Glej! dekla sem Gospodova; zgodi se mi po tvoji besedi." (Luk. 1, 38.) — Najvišji Marijin praznik je Marijino vnebovzetje, ki se praznuje 15. avgusta. Ta praznik nam predočuje Marijino veličastvo, plačilo in zmago, zakaj spo¬ minja nas srečne Marijine smrti, spominja nas, da je bila Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa ter kronana za kraljico nebes in zemlje. Marijino vnebovzetje se imenuje 428 tudi veliki šmaren, to je: velik Marijin praznik ali velika gospojnica, ker nam najbolje predočuje gospodstvo Marije, naše velike Gospe. — Marijino rojstvo, ki se praznuje 8 septembra, nas spominja tistega presrečnega dneva, ko je Marija brez madeža spočeta zagledala luč sveta v mestu Nazaretu. Cerkev opeva ta veseli dan z besedami: „Tvoje rojstvo deviška božja porodnica, je vsemu svetu oznanilo veselje; zakaj iz tebe je izšlo solnce pravice, Kristus naš Bog, ki je odvzel prekletstvo in nam prinesel blagoslov, osramotil smrt in nam pridobil večno življenje. “ Marijino rojstvo je zarija našega odrešenja, ki je prišla pred Kristusom, solncem pravice. Marijino rojstvo ni tolik praznik kakor njeno vnebovzetje in se ne praznuje s toliko slovesnostjo; zaradi tega se mu najbrž pravi tudi mali šmaren ali mala gospojnica, ako ne morda tudi zato, ker nam predočuje Marijo kot majhino dete. Nezapovedanih praznikov Marijinih je jako mnogo, na primer zaroka Marije Device 23. prosinca — Marija mati dobrega sveta 26. aprila — Marija, pomočnica kristjanov 24. maja — obiskovanje Marije Device 2. julija — Marija, Devica Karmelska 16. julija — Marija, žalostna Mati božja v petek pred cvetno nedeljo itd. — Praznujmo vsikdar pobožno praznike Marijine, zlasti s tem, da vredno prejemamo sv. zakramente, da si naklonimo mogočno priprošnjo Marijino. 484. Kateri so napovedani prašniki svet¬ nikov ? Zapovedani prazniki svetnikov so: praznik svetega Štefana, praznik sv. apostolov Petra in Pavla, praznik vseli svetnikov in prazniki deželnih patronov. Prve čase svete cerkve je bilo le malo zapovedanih praznikov svetnikov. V teku časa pa se je njihovo število tako namnožilo, da je bilo treba skrčiti njihovo število, zlasti ker so se reveži bridko pritoževali, da jih tolika obilica za¬ povedanih praznikov odvrača od dela ter si ne morejo vec prisluževati zadostnega živeža, pa tudi zato, ker mnogi obilnost praznikov niso obračali v češčenje božje in v dušno vzveh- 429 Čanje, ampak v lenobo in razuzdanost. Sprva je bila dolžnost ob odpravljenih zapovedanih praznikih biti pri sveti maši, potem pa so se smela opravljati hlapčevska dela. Taki prazniki so dobili ime soprazniki. Ker pa so mnogi ob teh godovih zanemarjali zaukazano sv. mašo, jenjala je vsled pisma papeža Klementa XIV. dolžnost biti pri sv. maši. Dandanes so zapo¬ vedani prazniki svetnikov vsaj v naši državi samo še tisti, katere omenja katekizem. Praznik sv. Stefana se že od nekdaj slovesno praznuje, saj ni bil sv. Stefan samo „poln milosti in sv. Duha, ki je delal čudeže in znamenja med ljudmi,“ (Dej. ap. 7, 1.) ampak bil je prvi, ki je prelil svojo kri za Jezusa. On vodi torej vrsto tistih brezštevilnih mučencev, katerih prelita kri je bila rodovitno seme, iz katerega so priklili sv. cerkvi novi udje. Gotovo je torej umestno, da se praznik prvega mučenca slovesno praznuje. — Sv. Peter in Pavel sta prvaka apostolov. Na nju moramo obračati besede sv. pisma: „Ona sta dve oljki in dva svečnika, ki stojita pred Gospodom zemlje". (Skriv. raz. 11, 4.) Sv. Petra je Jezus sam izbral za vidnega pogla¬ varja svoje cerkve, sv. Pavel pa je bil „izvoljena posoda", ki je med vsemi apostoli največ storil za razširjenje Kristu¬ sove vere. Oba sta slednjič dala svoje življenje za nauk, katerega sta oznanjevala, 29. junija leta 67. po Kristusu. Spodobi se zato, da se tudi god prvakov med apostoli kar najbolj slovesno praznuje, btevilo svetnikov je toliko, da sveta cerkev ni mogla odločiti vsakemu posebnega dneva v letu, tudi je mnogo takih svetnikov, katerih imena niso znana, da bi se mogel njih god posebej praznovati. Da bi torej pomanj¬ kljivosti posameznih praznikov nekako popravila in počastila tudi tiste svetnike, katerim ni mogoče odločiti posebnega praznika, postavila je sv. cerkev skupen praznik vseh svet¬ nikov, ki se slovesno praznuje dnč 1. novembra. — Patron dežele je tisti svetnik, katerega si je ljudstvo kake dežele izvolilo za svojega variha, priprošnjika in srednika pri Bogu ali ga že od nekdaj kot takega časti. Taki deželni patroni so n. pr. sv. Jožef za naše dežele, sv. Rupert na Solnograškem, sv. Stanislav na Gališkem, sv. Janez Nepomuk na Ce v škem, sv. Just na Tržaškem, sv. Leopold na Avstrijskem, sv. Stefan, kralj, na Ogrskem itd. Dan takega svetnika je zapovedan Praznik, ob katerem mora župnik maševati za župljane, ljudstvo pa je dolžno udeležiti se zapovedane službe božje >n opustiti hlapčevska dela, opravljati pa bogoljubna dela. 430 Razven navedenih praznikov praznuje sv. cerkev skoraj vsak dan spomin enega ali več svetnikov, a to niso zapo¬ vedani prazniki. 485. Zakaj je sv. cerkev postavila pravnike? Sveta cerkev je postavila praznike: 1. da bi se hvaležno spominjali skrivnostij naše svete vere in je pobožno častili. Ako premišljujemo pazno posamezne praznike cerkve¬ nega leta, spoznamo, da nam vsak praznik predočuje kako skrivnost naše svete vere, zlasti pa se nam ob posameznih praznikih predočuje leto na leto celo življenje Jezusa Kristusa, njegovo trpljenje in smrt, njegovo poveličanje, sploh cela zgodovina našega odrešenja se razvija pred našimi očmi. Gotovo je potemtakem sv. cerkev imela namen, ko je po¬ stavila praznike, da bi skrivnosti sv. vere, katere nam pred- očujejo, pobožno premišljevali, zahvaljevali Boga za njegove brezštevilne in neskončne dobrote in milosti, katerih nas spominjajo dotične skrivnosti, ter tudi skrivnosti pobožno častili s tem, da vzbujamo pobožne misli in čustva ter delamo trdne sklepe, da hočemo vsikdar živeti tako, kakor nam je pokazal Jezus s svojim vzgledom in svojimi nauki. Sv. cerkev je postavila praznike: 2. da bi Boga hvalili v njegovih svetnikih- »Velik je Gospod v svojih svetnikih^, mora vsklikniti s psalmistom vsakdo, ki prebira življenje svetnikov ter pre¬ mišljuje njihove prekrasne čednosti. Ravno prazniki svet¬ nikov pa nam kličejo v spomin njihovo čudovito življenje in njihove čednosti. Ker pa mora vsak svetnik priznati s sv. Pavlom: „Po milosti božji sem, kar sem“, nas prazniki svetnikov spominjajo obilnih milostij, katere so svetniki prejemali od Boga, da so se mogli vspešno ustavljati vsem sovražnikom svojega vzveličanja, da so mogli čednostno ži¬ veti in v dobrem do konca stanovitni ostati. Ta spomin naj nas nagiblje, da hvalimo Boga, ker jim je storil tolike reci. ^ r ^ u te S a se moramo spominjati dobrot in milostij, katere 431 dobivamo po priprošnji svetnikov, in tudi za to moramo hvaliti Boga, ker jim je podelil toliko moč, da nam morejo pomagati s svojimi priprošnjami. Sveta cerkev je postavila praznike: 3. da hi se priporočali priprošnji svetnikov in posnemali njihove čednosti. Svetniki so prijatelji božji, oni pa so tudi naši prija¬ telji, da, naši bratje, ki nas srčno ljubijo. Ker so naši pri¬ jatelji, kateri za nas prosijo, in ker je njihova priprošnja zelo močna, ko so prijatelji božji, zato želi sveta cerkev, da bi se vsikdar priporočali njihovi priprošnji, zlasti pa takrat, kadar praznujemo njihove godove. „Svetniki“, pravi sv. Av¬ guštin, morajo nekoliko svojih čednostij najti nad nami, da prosijo za nas pri Bogu.“ (Serm. 181 de temp.) Vidite, tudi iz tega namena je postavila sv. cerkev praznike, da bi po¬ snemali čednosti svetnikov. Čednosti svetnikov nam kažejo, kako se je treba vojskovati, da zmagamo v duhovnem boju; čednosti svetnikov nam pričajo, da je mogoče zmagati v tem boju, čednosti svetnikov nas nagibljejo, da hodimo po nji¬ hovih stopinjah ter dosežemo krono življenja kakor oni. Oziraje se na vzglede svetnikov, katere nam predočuje sveta cerkev ob njihovih praznikih, more vsakdo reči, kakor naj¬ mlajši izmed makabejskih bratov: „Moji bratje, ko so zdaj pretrpeli malo bolečine, so pod zavezo dosegli večno živ¬ ljenje . .. Jaz pa, kakor tudi moji bratje, dam dušo in svoje telo za postavo svojih očakov.“ (II. Mak. 7, 36. 38.) Z v r š e t e k. Jezus Kristus ni samo naš Odrešenik, ampak tudi naš uzor, naš vzgled, kateremu naj bi skušali postati podobni, tako da bi vsakdo mogel reči s sv. Pavlom: „Živim, toda ne jaz, ampak Kristus živi v meni.“ (Gal. 2, 9.) Da bi po¬ snemali Kristusov vzgled, predočuje nam sveta cerkev o praznikih Gospodovih celo njegovo življenje, oznanjuje in razlaga nam njegove nauke, predočuje nam o praznikih svet¬ nikov njihove čednosti, izmed katerih nam takorekoč vsa- kateri kliče: „Bodite moji posnemovavci, kakor sem jaz Kristusov." (I. Kor. 11, 1.) Sveta cerkev vse stori, da bi se 432 vzveličali, storimo tudi mi svojo dolžnost. Prazniki nas uve¬ dejo v družbo Jezusovo, Marijino in njegovih svetnikov, ž njimi takorekoč živimo, ko jih praznujemo. Bodi zato maša skrb, da jih bomo vselej pobožno praznovali udeleževaje se službe božje, prejemaje sv. zakramente, potem bodo prazniki blagodejno vplivali na vse naše življenje. Amen. 109. Krščanski nauk. Tretja božja zapoved zapoveduje posvečevati Gospodov dan, to je nedeljo, prva cerkvena zapoved zapoveduje vrhu- tega, praznike, katere je postavila sveta cerkev, tako praz¬ novati in posvečevati kakor nedelje. Ne vemo pa še, kako naj praznujemo in posvečujemo nedelje in zapovedane praz¬ nike, da bo Bogu všeč, nam pa v korist. To nam pove druga cerkvena zapoved, ki je zaraditega jako važna, ker urejuje posvečevanje nedelj in zapovednih praznikov. Druga cerkvena zapoved. 486. Kako se glasi druga cerkvena na¬ poved? Druga cerkvena zapoved se glasi: „Bodi ob nedeljah in zapovedanih praznikih s spo¬ dobno pobožnostjo pri sveti maši.“ Drugo cerkveno zapoved lahko imenujemo dopolnilo in razlago tretje božje in prve cerkvene zapovedi, ker do¬ polni to, kar v njih ni povedanega in ju ob enem tudi razloži. 487. Kaj napoveduje druga cerkvena na¬ poved? Druga cerkvena zapoved zapoveduje, vsako nedeljo in vsak zapovedan praznik pobožno biti pri sveti maši. Vsakdo je dolžan, častiti in hvaliti Boga kot svojega najvišjega Gospoda, zahvaljevati ga za skazane dobrote, pi'°' 433 siti ga novih dobrot. Med dobrimi deli ni nobeno tako pri¬ pravno skazovati Bogu najvišjo čast. kakor daritev, s katero priznavamo Boga za najvišjega Gospoda. Pri vseh narodih nahajamo to navado, da so zlasti z daritvami praznovali svoje praznike; Judom je Bog sam naravnost zapovedal daritve. Daritev nove zaveze pa je sveta maša, pri kateri se Jezus Kristus nekrvavo daruje svojemu nebeškemu Očetu pod po¬ dobama kruha in vina. Sveta maša zavzema v novi zavezi tisto mesto, katero so zavzemale v stari zavezi izraelskemu ljudstvu zapovedane daritve, kakor je napovedal prerok Ma- lahija judovskim duhovnikom, rekoč v imenu Gospodovem: „Nimam dopadenja nad vami, pravi Gospod vojskinih trum, in ne bom sprejemal daru iz vaših rok. Zakaj od solnčnega vshoda do zahoda bo moje ime veliko med narodi, in na vseh krajih se bo darovalo, in čista daritev se bo oprav¬ ljala mojemu imenu." (Malah. 1, 10 11.) Ako pa so bile starozakonske daritve najimenitniši del, središče službe božje, se mora to gotovo tudi trditi o novozakonski daritvi, o sveti maši, ki daleč daleč presega daritve starega zakona. Z no¬ benim dobrim delom torej ne moremo Boga tako častiti in hvaliti, za svojo dušo tako skrbeti, kakor z daritvijo sv. maše. „Kakor prekosi solnce po svoji svetlobi vse druge zvezde in zemlji več koristi, kakor vse zvezde skupaj, tako pre¬ sega pobožno slišanje svete maše vsa naša dobra dela po njihovi vrednosti in koristi," piše pobožni Kohem. Pri sveti maši se Jezus Kristus za nas daruje, kakor se je daroval za nas na križu svojemu nebeškemu Očetu, on za nas časti in hvali Boga, ga za nas zahvaljuje ter prosi za nas. Gotovo je daritev svete maše Bogu prijeten dar Ker je sveta maša Bogu tako prijetna, nam pa tako koristna daritev, so se kristijani od apostolskih časov sem ob nedeljah in praznikih z naj večjo gorečnostjo udele¬ ževali nekrvave daritve novega zakona. Sv Luka pripove¬ duje: „Prvi dan po soboti, — to je v nedeljo — ko smo se zbrali kruh lomit, jim je Pavel govoril." (Dej. ap. 20, 7.) V „nauku dvanajsterih apostolov", ki je bil spisan proti koncu 1. ali vsaj precej v začetku 2. stol. po Kr., nahajamo glede na sv. mašo sledečo določbo: „Gospodov dan se zbi¬ rajte in lomite kruh ter se zahvalite, ko ste poprej spove¬ dali se svojih prestopkov, da bo vaš dar čist." Ravno tako po¬ roča sv. Justin v 2. stol. po Kr., da so se kristijani ob ne¬ deljah zbirali na istem kraju k daritvi sv. maše. (Apol. I. c. 67.) 28 434 Sv. Cezarij pravi v enem svojih govorov: »Prosim vas, pre- ljubljeni bratje, in opominjam vas z očetovsko ljubeznijo, da kolikorkrat se Gospodov dan ali ob večjih praznikih služi sveta maša, nihče ne gre iz cerkve, dokler svete skrivnosti niso končane." (Hom. 80.) Cerkveni zbor v Agdi v Galiji pa je 1. 506. po Kr. odločno zapovedal: „Ukazujemo, da naj bodo svetni ljudje ob nedeljah pri celi sveti maši, in da se ljudstvo ne drzne oditi pred mašnikovim blagoslovom. Ako bi nekateri to storili, naj jih škof očitno graja." Kristijani prvih stoletij so dostikrat postavili v nevarnost svoje živ¬ ljenje, da so le mogli slišati sveto mašo. In tako strogo so se držali cerkvenih določil, da so tistega, ki je brez zadost¬ nega vzroka trikrat zaporedoma izostal^ od svete maše, iz cerkve izobčili in za nevernika imeli. Če torej sveta cerkev zapoveduje, ob nedeljah in zapovedanih praznikih biti po¬ božno pri sveti maši, zapoveduje to, kar so ukazali že apo¬ stoli, in kar so pravi kristijani z vso gorečnostjo izpol¬ njevali. Pri sveti maši je treba biti vsako nedeljo in vsak za¬ povedan praznik, ne pa samo tu in tam, kadar se komu zljubi ali pa samo o največjih praznikih, kakor imajo nekateri navado, zlasti taki, kateri mislijo, da je to bolj imenitno. Treba je biti pri celi sveti maši od začetka do konca, no¬ benega njenih imenitnih delov ne smemo po nemarnem iz¬ pustiti, in sicer je treba biti pri enej in istej maši. Ne zadostil bi torej cerkveni zapovedi, kdor bi v istem času slišal en del svete maše, recimo od začetka do povzdigovanja, ki jo služi eden mašnik, drugi del pa, katero služi drugi mašnik pri kakem stranskem altarju. Pa tudi tisti bi ne zadostil cerkveni zapovedi, kdor bi zaporedoma slišal sveto mašo, en del tiste, katero služi eden mašnik, drugi del pa tiste, katero služi za njim drugi mašnik, ako ni povzdigovanje in obhajilo pri istem delu. Vzrok je ta, ker cerkev zahteva, da smo pri celi daritvi, cela daritev pa ni, ako nismo vsaj tako dolgo pri eni in isti daritvi, da je povzdigovanje in obhajilo. Biti je treba pri sveti maši tam, kjer se služi, torej, ker se navadno služi v cerkvi, v cerkvi. Tisti niso pri sveti maši, ki brez potrebe zunaj cerkve sedijo ali stojijo; to bi bilo le takrat dovoljeno, ako bi za¬ radi velike množice ljudij v cerkev ne mogli priti. Ko so ob času sv. Janeza miloščinarja, nadškofa aleksandrijskega, začeli ljudje ostajati zunaj cerkve, ni hotel svete maše slu- 435 žiti, ampak je šel iz cerkve in se je k njim usedel. Ko so se nad tem začudili, jim je rekel: „Kjer so ovce, tam mora biti tudi pastir. Ako tukaj ostanete, tudi jaz tukaj ostanem; pojdete pa v cerkev, pojdem tudi jaz.“ Te besede so poma¬ gale, da ljudje od tistega časa niso ostajali več zunaj, kadar je bila sveta maša. Pa tudi to še ni dovolj, da smo pri celi sv. maši v cerkvi, ampak biti je treba pri njej tudi pobožno. 488. Kdaj smo pobošno pri sveti maši? Pobožno smo pri sveti maši: 1. kadar smo zato pri sveti maši, da Boga molimo in častimo. Moja hiša se hiša molitve imenuje“, rekel je Jezus. (Mat. 21.13.) Ako je cerkev kraj, hiša molitve, je gotovo potreba, da, če gremo v cerkev, moramo iti zato, da tam Boga molimo in ča¬ stimo. Ako je to sploh potreba, je še bolj potreba da smo pri sveti maši zato, da Boga molimo in častimo. Kdor gre k sveti maši zato, da bi se tam ljudem kazal, da bi druge videl, da bi našel tam kakega znanca ali znanko, da bi po¬ slušal petje in godbo, ni pobožno pri sveti maši. Ravnotako tudi tisti ni pobožno pri sveti maši, ki se prostovoljno peča s posvetnimi mislimi, na Boga pa kar nič ne misli. Posvetne misli naj pusti zunaj, vzbuja pa naj svete misli in želje ter jih naj z mašnikovimi mislimi in željami združi ter Bogu daruje. Kaj naj verniki pri sveti maši molijo, sveta cerkev ni določila. Najboljša molitev je pač pobožno premišljevanje Kristusovega trpljenja, ker se z daritvijo svete maše po¬ navlja daritev Jezusa Kristusa na križu in ker je postavljena v spomin njegovega trpljenja in njegove smrti. Moli se lahko sveta maša tudi iz molitvene knjige, vender pa je treba paziti, da ne molimo samo z ustnicami, svoje misli pa pustimo Bog ve kod letati, ampak kar z ustnicami izgovarjamo, to moramo tudi v srcu premišljevati. Prav primerna molitev pri sveti maši je tudi sv. rožni venec, zlasti žalostni del, ker premišljujemo v tistem trpljenje Gospodovo. Pri sveti maši se morejo peti tudi sv. pesmi, zakaj one vspodbadajo k pobožnosti in zato so prav koristne. „Koliko 28 * 436 solz sem pretočil pri tvojih slavospevih in pesmih, o Bog!“ piše sv. Avguštin. „Kako sem bil ginjen, kadar je tvoja cerkev odmevala milih pesmij! Oni glasovi so vlivali tolažbo v moja ušesa, in ž njimi se je vlila tvoja resnica v moje srce, tako da je v meni vsplamtela goreča pobožnost." Sveti očetje zelč hvalijo cerkveno petje in pravijo, da potolaži jezo božjo, da prepodi hudobne duhove, da privabi angele božje, da privabi celo sv. Duha v srce pevajočega, da vzbuja hrepenenje po nebesih. Ako je srce kakega posvetnjaka še tako trdo, občuti vender, ako sliši lepo ubrano cerkveno petje, vsaj začetek ljubezni do nebeških rečij, da, zgodi se celo, da lepa cerkvena pesem tako globoko gane človeka, da začne pretakati solze kesanja in se spreobrne. Kdor ima torej glas za to, naj prepeva pri sveti maši. Komur pa Bog ni podelil tega daru, naj rajše molči, da drugih ne bode motil. Tudi kričati pri cerkvenem petju, prav dolgo vleči posamezne glasove, se ne sme. Pobožno smo pri sveti maši: 2 . kadar se vsega ogibljemo, kar zadržuje ali moti notranjo pobožnost. Sveta maša je najimenitnejše, najveličastnejše, najsve¬ tejše opravilo, kar jih sploh imamo. Gotovo je zaradi tega treba, da smo pri njej z največjo pobožnostjo, zunanjo in znotranjo. Boga moramo namreč „moliti v duhu in v resnici.“ (Jan. 4, 24.) To pa stori le tisti, kateri se ne vede samo dostojno, ampak tudi pobožno povzdiguje k Bogu svojega duha, namreč svoje misli želje, čuvstva. To pa je mogoče le tedaj, ako ga ničesar ne ovira, ničesar ne moti. Zaradi tega se mora ogibati vsega, kar bi zadrževalo ali motilo notranjo pobožnost. Notranjo pobožnost bi gotovo zadrževalo, ako bi kdo med sveto mašo dremal ali cel6 popolnoma za¬ spal, ako bi bral kako povest ali kaj drugega delal, notranjo pobožnost bi motilo, ako bi kdo med sveto mašo šepetal, se smejal, radovedno oziral okrog po ljudeh, ogledoval podobe i. t. d. S takim vedenjem bi ne motil le svojo, ampak tudi notranjo pobožnost drugih vernikov. „Gospod je v svojem svetem templu; molči naj pred njim vsa zemlja!" govoril je prerok Habakuk (2, 20) Se je bilo treba že v judovskem templu vesti z vso spoštljivostjo, je treba to še mnogo bolj 437 v krščanskih cerkvah, in zlasti pri daritvi svete maše, ko je Jezus Kristus bistveno, kot Bog in človek, pričujoč v za¬ kramentu sv. Rešnjega Telesa. „Hiša božja je hiša molitve, ne napravljajte je torej za žlobudralnico“, je rekel sv. Janez miloščinar. Pobožno smo pri sveti maši: 3. kadar med sveto mašo, zlasti pri njenih glavnih delih, pazimo na to, kar se godi na altarju. Pri vseh delih svete maše je treba paziti na to, kar se na altarju godi, zlasti pa je tega treba pri glavnih delih svete maše, pri evangeliju, darovanju, povzdigovanju in ob¬ hajilu. Takrat naj bi nehali moliti ali peti, da bi z večjo pozornostjo mogli paziti na to, kar se na altarju godi. Ver¬ nike opozarja na to altarni zvonček. Pri evangeliju moramo vstati in se pokrižati. Pri evangeliju vstanemo v znamenje, da besedo božjo spoštujemo, pokrižamo pa se na čelu v znamenje, da smo pripravljeni z umom verovati nauk Jezusa Kristusa križanega, na ustih v znamenje, da smo priprav¬ ljeni očitno z ustmi spoznavati in pričati ta nauk, in na prsih v znamenje, da je naša trdna volja nauk Jezusov v srcu zvesto ohraniti, ga ljubiti in po njem živeti. — Pri da¬ rovanju moramo svoje misli in svoje želje z mašnikovimi željami skleniti in se Bogu darovati, to se pravi: obljubiti moramo Bogu, da mu hočemo biti pokorni kakor Jezus, da hočemo vse, kar imamo, obračati v njegovo čast, da hočemo biti njegovi z dušo in s telesom, da ga nočemo nikdar žaliti. — Pri povzdigovanju moramo, kakor mašnik, poklekniti in tako kleče moliti Jezusa Kristusa, katerega mašnik v rokah drže povzdigne. Kakor mašnik, tako moramo tudi mi po¬ božno gledati sv. hostijo, kadar se povzdigne. Jezus je razodel sv. Jederti, da bode tisti, ki to stori, užival večje veselje v nebesih gledaje Boga iz obličja v obličje. Tisti Izraelci, ki so bili v puščavi pičeni od strupenih kač, so ozdravili, ako so se zaupljivo ozrli na bronasto kačo, katero je Mojzes povišal na kol. (IV. Mojz. 21, 9.) Ali ne bode še mnogo koristnejše ozreti se z vernim srcem v Jezusa Kristusa, kadar ga mašnik povzdigne? Mašnik povzdigne sv. hostijo zato, da bi jo verniki pogledali, zato pa ni prav, ako pobešajo glavo, 438 kakor bi se hoteli skriti. Že od nekdaj so imeli kristijani lepo in posnemanja vredno navado, da so pri celi sv. maši ali pa vsaj od povzdigovanja do svetega obhajila klečali, ker je tako dolgo Jezus na altarju pričujoč. Kdor pa ne more klečati od povzdigovanja do obhajila, ker je recimo v cerkvi velika gnječa, ali ker je slabotnega zdravja, naj poklekne vsaj pri povzdigovanju in pri sv. obhajilu ter naj trka na prsi spoznavaje, da je grešnik. — Pri mašnikovem obhajilu moramo prejeti sv. obhajilo vsaj v duhu, če ga ne prejmemo v resnici, to je, imeti moramo pobožno hrepenenje, v resnici prejeti telo Jezusa Kristusa, če bi bilo mogoče; tako obhajilo se imenuje duhovno obhajilo. Ako se isti čas služi zajedno več svetih maš, naj se pazi samo na eno, ne pa na dve ali še več, ker se to ne more zgoditi s pravo pobožnostjo. Kdor zaporedoma pri vsaki maši vstaja, se pokrižava, na prsi trka i. t. d., ni pri nobeni s pravo pobožnostjo. Čeprav ne pazi vernik na vse svete maše, ki se isti čas služijo v cerkvi, vender pa ima od vsake neko korist, ker vsak mašnik moli za vernike, ki so v cerkvi pričujoči. 489. Kdo je dolžan, biti ob nedeljah in na¬ povedanih prašnikih pri sveti maši? Ob nedeljah In zapovedanih praznikih biti pri sveti maši, so pod smrtnim grehom dolžni vsi verniki, ki so že pri pameti, in katerih ne zadržuje noben pravičen vzrok. Pri sveti maši biti ob nedeljah in zapovedanih praz¬ nikih so dolžni vsi verniki, ne samo nekateri, ne samo kmetje in delavci, ampak tudi gospodje in gospe, ne samo reveži in manj premožni, ampak tudi bogatini, ne samo tisti, ki so od cerkve oddaljeni, ampak tudi tisti, ki so blizu cerkve, da jim ne bo veljal pregovor: „Bližje cerkve, bližje pekla.“ Pri sv. maši biti ob nedeljah in zapovedanih praz¬ nikih so dolžni biti, kakor pravi dalja katekizem, tisti ver¬ niki, ki so že pri pameti, to je tisti, ki vejo razločevati, kaj je dobro, kaj hudo, to je nekako s sedmim letom. Otroci torej, ki še niso pri pameti, niso dolžni izpolnjevati druge 439 cerkvene zapovedi; otroke pa, ki so že pri pameti, ki so že stari sedem let, morajo stariši pošiljati v cerkev. Svetovati pa je, da se otroci že nekoliko poprej jemljejo v cerkev, da se v njih zgodaj vzbudi in ohrani verski čut. Kdor ob nedeljah in zapovedanih praznikih brez pravičnega vzroka opusti sveto mašo, se smrtno pregreši, ravnotako tisti, ki je zamudi precejšen del. Pravičen vzrok, iz katerega bi se smela opustiti sveta maša, bi bil, ako bi kdo celd ne mogel, ali le na svojo veliko škodo mogel biti pri sveti maši. Brez greha smejo opustiti sveto mašo bolniki in okrevavci, ki so za to še preslabi; osebe, ki morajo bolnikom streči; matere, ki ne morejo svojih malih otrok drugim prepustiti; osebe, ki so za varihe pri hiši ali pri živini, ali ki pripravljajo jedi; ako je več svetih maš, naj se zvrstijo tako, da gredo nekateri zjutraj, drugi, ki so bili poprej za varihe, k pozni službi božji, ako je le ena sveta maša, naj ne ostaja vedno le eden doma za variha, ampak naj se menjajo. Posli, ka¬ teri morejo biti pri sveti maši le na veliko škodo svojih gospodarjev, jo smejo opustiti, ako pa se je morejo udeležiti s tem, da si pritrgajo nekoliko spanja, naj se je udeležijo. Ako bi gospodar brez pravičnega vzroka zadržaval posle od službe božje, greši; posli pa naj gredč k sveti maši tudi proti njegovi volji, razven ako se jim je bati velike zamere, ali da bodo odpuščeni iz službe, pa ne morejo kmalu najti druge. Kakor hitro pa jim je mogoče, naj si poiščejo tako službo, v kateri bodo mogli izpolnjevati svoje krščanske dolžnosti. Sveto mašo smejo opustiti popotniki, kateri bi za¬ voljo maše se morali predolgo muditi in bi trpeli veliko škodo; osebe, ki so od cerkve zelo oddaljene in ne more priti drugače v cerkev kakor z veliko težavo; ena ura da¬ ljave ne zadostuje, da bi smele opustiti sveto mašo. V takih slučajih se je treba seveda ozirati na okolščine oseb, krajev, letnih časov, na vreme i. t. d. Kdor ne more biti pri sveti maši, naj nedeljo in zapovedan praznik doma posvečuje, kakorkoli more. Kdor iz pravičnega vzroka ni mogel biti pri sveti maši v nedeljo ali zapovedan praznik, ni dolžan nadomestiti svoje zamude kak delavnik, dobro delo pa se¬ veda stori, če gre v delavnik k sveti maši. Kdor sv. mašo opusti, da bi mogel iti na lov, na kako veselico, da bi na¬ pravil kak izlet, ali kdor bi v nedeljo rad spal, ker je v soboto večer predolgo v krčmi ostal, nima pravičnega vzroka, ampak njegov vzrok je prav ničen. 440 V prejšnjih časih je bila zapoved, biti v domači župni cerkvi ob nedeljah in zapovedanih praznikih pri sv. maši, dandanes te zapovedi sicer ni, a vender je svetovati, da se doma udeležujete službe božje, ker župnik za domačine mašuje. Zvršetek Dragi kristijani! Izpolnjujte natančno drugo cerkveno zapoved in prihajajte redno k službi božji. Pri sv. maši si izprosijo grešniki najlažje milost spreobrnenja, pravičniki odpuščenje malih grehov in časnih kaznij; pri sv. maši se naše prošnje prej uslišijo, ker jih podpira molitev Kristu¬ sova; pri sv. maši si pridobivamo varstvo božje pred ne¬ srečami in blagoslov božji pri delu in podjetjih. Udeležujte pa se svete maše tudi s pobožnim srcem in množite si za¬ sl uženje za nebesa. Amen. 110. Krščanski nauk. Druga cerkvena zapoved zapoveduje, vsako nedeljo^ in vsak zapovedan praznik pobožno biti pri sveti maši. Pobožno smo pri sveti maši, kadar smo zato pri sveti maši, da Boga molimo in častimo, kadar se vsega ogibljemo, kar zadržuje ali moti notranjo pobožnost, kadar med sveto mašo, zlasti pri njenih glavnih delih, pazimo na to, kar se godi na altarju. Ob nedeljah in zapovedanih praznikih biti pri sveti maši, so pod smrtnim grehom dolžni vsi verniki, ki so že pn pameti, in katerih ne zadržuje noben pravičen vzrok. Zoper drugo cerkveno zapoved pa mnogi grešijo. 490. Kdo greši so p er drugo cerkveno na¬ poved? Zoper drugo cerkveno zapoved greši: 1 kdor po lastni krivdi opusti sveto mašo ali je zamudi precejšen del. Po lastni krivdi opusti sveto mašo ali jo zamudi tisti, ki je sam kriv, da k maši ne gre, da jo zamudi. Kdor je 441 prelen, da bi o pravem času vstal in k maši šel, komur se nog škoda zdi, če je pot bolj dolga, težavna in slaba, komur nič ni za službo božjo, kdor gre rajše v krčmo, na kako veselico, na lov, na sprehod, kakor pa v cerkev, kdor za¬ radi svetnih opravil, ki bi se dala odložiti, zaradi neznatnega dobička popolnoma opusti ali zamudi sveto mašo, opusti ali zamudi jo po lastni krivdi, torej greši zoper drugo cerkveno zapoved, in sicer smrtno, če opusti ali zamudi precejšen del svete maše. Smrtno bi torej grešil, kdor bi po lastni krivdi opustil darovanje in vse drugo pred darovanjem; smrtno bi grešil, kdor bi zamudil povzdigovanje in obhajilo ali tudi samo povzdigovanje; smrtno bi grešil, kdor bi zamudil vse pred evangelijem in to, kar je po svetem obhajilu, če bi se to zgodilo pri eni in isti maši. Kdor bi pa opustil celo sveto mašo po lastni krivdi, pa bi imel še posebno velik greh. Ali stori velik greh, kdor zamudi evangelij in kar je pred njim, o tem bogoslovski učeniki niso istega mnenja, pravijo pa, da če bi kdo imel navado to redno zamujati, bi bil pod smrtnim grehom dolžan, opustiti to navado, ker bi s takimi zamudami kazal malomarnost do svete daritve in bi se pro¬ stovoljno postavljal v nevarnost zamuditi še druge pogla¬ vitne dele svete maše, razven tega pa bi dajal tudi pohuj¬ šanje drugim. Kdor bi zamudil to, kar je pred berilom in morda še tudi berilo, pri drugih delih svete maše pa bi bil, bi storil mali greh, ravnotako tudi tisti, ki bi bil pri sveti maši do obhajila, po obhajilu pa bi odšel. Kdor bi brez lastne krivde sveto mašo opustil ali je zamudil precejšen del, n. pr. ker se je v času zmotil, ker mu je v cerkvi slabo postalo, ali ker je voda brv odnesla itd. nima greha. Kdor ne more biti iz kakršnegakoli pravičnega vzroka pri celi sveti maši, naj bo vsaj tako dolgo, dokler mu je mogoče. Zoper drugo cerkveno zapoved greši: 2. kdor je med sveto mašo prostovoljno raztresen ali še nespoštljivo obnaša. K sveti maši gremo zato, da bi Boga molili in častili. Kdor pa se pri njej prostovoljno peča s posvetnimi mislimi, in si kar nič ne pizadeva, da bi jih odpravil, gotovo Boga ne moli in ne časti, zakaj s tem, da je kdo samo telesno 442 pričujoč pri sv. daritvi, se še Bog ne časti. Kdor opusti kaj takega, kar je storiti dolžan, greši, torej tudi tisti greši r ki je pri sveti maši prostovoljno raztresen, ker ne časti Boga, kakor bi moral. Greh je toliko večji, kolikor dalje raztresenost traja, in čim imenitniši so deli svete maše, pri katerih smo prostovoljno razmišljeni. Neprostovoljna raztre¬ senost, kateri se vstavljamo, kakor hitro se je zavemo, ni pregrešna. Proč torej z vsemi posvetnimi, zlasti še z niče- mernimi in spogledljivimi mislimi, kadar smo pri sveti maši! Se bolj, kakor tisti, ki so prostovoljno razmišljeni, greše oni, ki se med sveto mašo nespoštljivo obnašajo, se ozirajo, govorijo, smejijo, se radovedno ozirajo po osebah drugega spola in kar je še več drugih nedostojnosti. Kako hudo žali Boga tisti, ki se v cerkvi nespoštljivo vede, spo¬ znamo od tod, ker je Kristus izgnal vse, kateri so v templu> prodajali in kupovali, in je zvrnil mize menjavcem in stole tistim, ki so prodajali golobe, in jim je rekel: „Pisano je: Moja hiša se imenuje hiša molitve, vi pa ste jo storili jamo razbojnikov.“ (Mat. 21, 12. 13.) „Tisti, ki se v cerkvi med sveto mašo pogovarjajo ali smejijo, zaslužijo, da bi jih strela v cerkvi zadela“, rekel je sv. Krizostom. Prvi kristijani SO' bili med sveto mašo tako mirni, kakor bi nobenega v cerkvi ne bilo. Kaj pa se tudi bolj spodobi, kakor v cerkvi spošt¬ ljivo se vesti ?■ Vpričo kralja ali cesarja bi se nihče ne drznil se smejati ali šepetati; koliko bolj je šele potreba, da se to ne zgodi vpričo Jezusa Kristusa, Kralja vseh kraljev! 491. Ali nam bodi dovolj, da smo ob ne¬ deljah in prašnikih samo pri sveti mašiP Ne bodi nam dovolj, da smo ob nedeljah in praznikih samo pri sveti maši; temveč ho¬ dimo tudi pri pridigi in pri popoldanski službi božji, prejemajmo svete zakramente, prebirajmo svete knjige in opravljajmo druga dobra dela. Ker druga cerkvena zapoved samo pravi: „Bodi ob nedeljah in zapovedanih praznikih s spodobno pobožnostjo pri sveti maši", menijo mnogi mlačni kristijani, da jim ob nedeljah in zapovedanih praznikih drugega ni treba kakor k tihi sveti maši iti, in potem so dovolj častili Boga, dovolj. 443 poskrbeli za svojo dušo, dovolj posvečevali Gospodov dan. A dragi kristijani! pol ure posvečevati, še ni dan posveče¬ vati. Treba je še nekaj več storiti. Biti moramo pri pridigi. Ako bi ne bilo treba biti pri pridigi, čemu je Jezus Kristus naročil: „Pojdite in učite vse narode .. . Učite jih izpolnje¬ vati vse, karkoli sem vam zapovedal ?“ (Mat. 28, 20.) Ako bi ne bilo treba pridig poslušati, komu pa naj bi duhovniki pridigovali in krščanski nauk razlagali ? Ali praznim klopem in stenam ? Kakor je dolžnost duhovnikov pridigovati, tako imajo verniki dolžnost poslušati pridige. Sv. cerkev zapo¬ veduje škofom in duhovnikom, ki so v dušnem pastirstvu, da vsako nedeljo in vsak zapovedan praznik pridigujejo, da bi imel vsakdo priliko se dobro podučiti v resnicah sv. vere; zapoveduje jim, da naj opominjajo in vspodbujajo vernike k poslušanju besede božje. Zato je vselej s sveto mašo, h kateri mora vsakdo priti, združena tudi pridiga, da bi nihče ne ostal brez poduka. — Treba je biti pri popoldanski službi božji. Pri popoldanski službi božji se navadno razlaga krščanski nauk, ki je vsem tako zelo potreben, se molijo lita¬ nije, v katerih se priporočamo Mariji in svetnikom, naj bi za nas Boga prosili, včasi se moli sv. rožni venec, Mariji tako ljuba molitev, in sv. križev pot, pri katerem v duhu spremljamo bož¬ jega Odrešenika ob štirinajstih postajah, odtlej, ko je bilk smrti obsojen, dotlej, ko je bil v grob položen, ter ob enem pre¬ mišljujemo njegovo bridko trpljenje in smrt, in podeli se sv. blagoslov. Kdor torej pridno hodi k popoldanski službi božji, se odvadi postopanja, ki nauči človeka mnogo hudega, ter prejme za svojo dušo mnogotere dobrote. — Prvi kri¬ stijani so tako popolno živeli, da se njihovi popolnosti dovolj načuditi ne moremo. Katerih pripomočkov pa so se posluževali? Sv. pismo pravi: „Bili so pa stanovitni v nauku apostolov, in združeni v lomljenju kruha in v mo¬ litvah.“ (Dej. ap. 2, 42.) Prvi kristijani so torej pridno po- poslušali pridige apostolov, prejemali so sv. zakramente in so pridno molili. Prejemajte tudi vi ob nedeljah in zapo¬ vedanih praznikih vredno sv. zakramente. Ob nedeljah in zapovedanih praznikih se praznično oblečete; koliko bolj se šele spodobi, da ob tistih dnevih očistite svoje duše onih madežev, ki so se med tednom na njih nabrali, in da jih na novo oblečete v svatovsko oblačilo posvečujoče milosti božje, ali če ste v milosti božji, da jo pomnožite in tako svoje duše olepšate. „Gospodov dan se zbirajte in lomite 444 kruh ter se zahvalite, ko ste se poprej spovedali svojih pre¬ stopkov, da bo vaš dar čist." (Nauk 12. ap. 14. pogl.) — Prebirajmo ob nedeljah in zapovednih praznikih tudi svete knjige, to je take, ki govore o svetih rečeh, v katerih je brati o velikih dobrotah, ki jih je Bog skazal ljudem, o skrivnostih in resnicah naše svete vere, o bogoljubnem živ¬ ljenju svetnikov, sploh o rečeh, ki nam pomagajo, Boga bolj in bolj spoznavati, častiti in skrbeti za svojo dušo. Kdor prebira svete knjige, nabere si mnogo lepih naukov za življenje, najde obilo lepih posnemanja vrednih vzgledov, ki mu kažejo, kako naj uravnava svoje življenje, da bode Bogu prijetno. Poslužuj se duhovnega berila kakor ogledala", piše sv. Avguštin, „da bode gledala duša v njem svojo po¬ dobo, in bo to, kar je grdega, poboljšala, kar pa je lepega, še bolj okrasila." — Da bomo nedelje in praznike prav po¬ svečevali, opravljajmo tudi druga dobra dela, kakor so: obis- kavati bolnike, tolažiti žalostne, pomagati sirotam i. t. d. „Cišta in pred Bogom in Očetom neomadežana pobožnost je ta: obiska- vati sirote in udove v njih nadlogi, in neomadežanega se ohraniti pred tem svetom", piše sveti Jakob. (1, 27.) 492. Zakaj je treba biti pri pridigi? Pri pridigi je treba biti: 1. ker se v pridigi oznanjuje in razlaga beseda božja. Beseda božja je naša dušna hrana. Kristus sam pravi: „Človek ne živi le od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz ust božjih. 44 (Mat. 4, 4.) Kakor mora tisti umreti, ki ne dobiva telesne hrane, tako umrje na duši oni, ki ne pre¬ jema dušne hrane, ki ne posluša besede božje. Beseda božja razsvetljuje naš um in nam kaže pravo pot proti nebesom, kakor kaže svetilnica popotniku pot, da ne zaide. »Tvoja beseda je svetilo nogam in luč mojim stezam", rekel je David o besedi božji. (Ps. 118, 105.) Beseda božja je ogle¬ dalo, ki nam kaže madeže naše duše, kakor nam kaže ogle¬ dalo madeže na našem licu. Beseda božja nagiblje našo voljo k dobremu. „Kakor blisk in grom, tako pretresa pridiga srca smrtnikov' 4 , veli sv. Hijeronim. S tem, da nam pretijo pridige kakor grom s kaznimi božjimi, budijo nas iz dušnega 445 spanja Sv. Avguštin, ki je poslušal v Milanu pridige svetega Ambrozija, je večkrat dejal: „Ta mož mi je odprl oči.“ Sv. Anton puščavnik je slišal evangelij o bogatem mlade¬ niču, je prodal vse, kar je imel, razdelil denar med reveže in šel v puščavo, kjer je živel sveto in spokorno do konca svojega življenja. Beseda božja prežene grehe, zaradi česar jo imenuje sv. Hijeronim „oralo, ki razorje njivo naše duše in izkorenini trnje hudobij.“ Sv. Pelagija je bila peprej ve¬ lika očitna grešnica, katera jih je mnogo zvabila v svoje mreže in zapeljala. Nekdaj pa je slišala pridigovati sv. Nona, škofa, ki je popisal svojim poslušavcem strah in grozo sod- njega dne. Pelagijo je ta pridiga tako pretresla, da je vsa osramočena začela pretakati bridke solze kesanja, šla domov, razdelila svoje premoženje revežem, oblekla spokorno obleko in se napotila v samoto delat pokoro za svoje grehe. Beseda božja vnema v našem srcu ogenj božje ljubezni, stori, da rastemo v krščanskih čednostih, kakor dež napaja zemljo in jo stori rodovitno. Da, predragi, silno moč ima beseda božja, zato pa tudi pravi sv. Pavel: „Živa je beseda božja, in močna in ostrejša kakor vsak dvorezen meč, in seže do ločitve duše in duha, tudi sklepov in mozga, in razsodi misli in namene srca.“ (Hebr. 4, 12.) Ker beseda božja toliko pre¬ more, zato je bilo poglavitno opravilo Jezusa Kristusa ozna¬ njevanje božje besede, ravnotako tudi apostolov; vsi sv. škofje in duhovniki so bili tudi goreči pridigarji. Tisti nauki, ka¬ tere je učil Jezus Kristus, katere so oznanjevali po njegovem naročilu apostoli, kateri imajo tako blagodejen vpliv na naše življenje, oznanjujejo in razlagajo se tudi pri pridigah. Komur je torej mar za besedo božjo, komur je mar vzveličanje nje¬ gove duše, bo tudi rad prihajal k pridigam. „Blagor tistim“, pravi naš Vzveličar, „kateri božjo besedo poslušajo in jo ohra¬ nijo.“ (Luk. 11, 28.) Sv. Pavel pa veli: „Vera je iz poslušanja, poslušanje pa po Kristusovi besedi.“ (Rimlj. 10, 17.) Pri pridigi je treba biti: 2. ker je znamenje otroške ljubezni (lo Boga, ee kdo pridno in pobožno posluša besedo božjo. Dobri otroci radi in z veseljem poslušajo besede oče¬ tove, naj jih slišijo od njega samega ali od koga drugega, 446 ki jim govori v očetovem imenu. S tem kažejo svojo lju¬ bezen do očeta. Tudi kristijan, ki rad posluša besedo božjo, kaže s tem, da ljubi Boga z otroško ljubeznijo. Kristus sam pravi: „Kdor je iz Boga, posluša besede božje“, (Jan. 8, 47.) kakor bi hotel reči: „Kdor je otrok božji in resnično ljubi svo¬ jega nebeškega Očeta, tudi rad posluša, ako Bog govori ali se mu pripoveduje o Bogu. Judom, ki niso hoteli poslušati njegovih naukov, pa je rekel: „Zategavoljo vi ne poslušate, ker niste iz Boga“. (Jan. 8, 47.) to se pravi: Vi niste otroci božji, vi ne ljubite Boga, zato pa tudi nočete poslušati, kadar se vam oznanjuje beseda božja. Ko je Jezus oznanjeval svoj nauk, hodili so ljudje od blizu in daleč trumoma za njim, pozabili na jed in pijačo, hodili k njemu celo ponoči, da bi slišali njegove nauke. In ako bi danes prišel Jezus sam pridigovat, ali bi se ne gnetlo vse okoli njega, da bi slišalo besedo božjo iz njegovih ust? Ali pa se ne oznanjuje in razlaga v pridigah isti nauk? Ali ni rekel Jezus: „Kdor vas posluša, mene posluša“? (Luk. 10, 16.) Kakor bi Jezusa pridno in pobožno poslušali, tako poslušajte njegove duhovnike. Fran¬ čiška od Jezusa je s tolikim veseljem poslušala pridige, da je pri vsaki pridigi njeno obličje veselja žarelo. Malo se je brigala za to, ali kak pridigar govori po pravilih govorništva ali ne; in kakorkoli je pridigoval, pazljivo ga je poslušala in pretakala solze ginjenja. Pri pridigi je treba biti: 3. ker nas je treba pogostoma opominjati in spodbujati k dobremu in odvračati od hudega. Resnice svete vere, ki nas opominjajo in spodbujajo k dobremu in odvračajo od hudega, le prav malo kristijanov razločno in do čistega ve, pa tudi pri tistih, ki jih vedč, storijo posvetne skrbi, vsakdanja opravila, posvetna razvese¬ ljevanja, da se jih ne spominjajo. Marisikateri se jih tudi sicer spominja, vender, ker je prelen, premlačen, ker vidi toliko hudobnih vzgledov, opušča, kar je storiti dolžan, dela, kar bi moral opuščati. Zaraditega je treba neprestano klicati v spomin verske resnice, treba je opominjati in spodbujati, treba je od hudega odvračati. To pa se zgodi pri pridigah. Kristijani, ki vsako nedeljo in vsak zapovedan praznik pri- 447 digo pridno in pobožno poslušajo, večidel tudi čednostno živijo, oni pa, ki jo zanemarjajo, živijo posvetno in se uda- jajo raznovrstnim pregreham. „Drevo, ki stoji ob potoku ali se pridno zaliva, mora kmalu doseči čudovito visokost; tako bo tudi človek, ki pridno posluša besedo božjo in jo sprejema v svojo dušo, kmalu dosegel visoko stopnjo popol¬ nosti", veli sv. Avguštin. Če kdo tu in tam ni pri pridigi, se sicer ne pregreši, ker pri pridigi biti ni tako strogo in naravnost zapovedano, kakor biti pri sveti maši, a če večkrat po nemarnem izo¬ stane, ali če izostane iz zaničevanja do besede božje, se pre¬ greši, zlasti tak, ki ni dobro podučen v resnicah svete vere. Zvršetek. Ko je božji Vzveličar nekdaj ljudi učil, „prišli so k njemu njegova mati in bratje (sorodniki) in niso mogli do njega priti zavoljo množice. In mu je bilo povedano: Tvoja mati in tvoji bratje stojč zunaj in te hočejo videti. On pa je odgovoril in jim rekel. Moja mati in moji bratje so ti, kateri božjo besedo paslušajo in izpolnjujejo.“ (Luk. 8, 19—21. Iz teh Kristusovih besed spoznamo, da so mu tisti, ki pridno hodijo poslušat besedo božjo in si po njej živeti prizadevajo, ljubi, kakor njegova mati, bratje in sestre. Kako lahko si pridobimo toliko ljubezen Jezusovo! Pridobite si jo tudi vi! Danes ste slišali, koliko moč ima beseda božja in da jo je treba poslušati Ako bodete radi poslušali besedo božjo, bodete najbolje pokazali, da je vaša duša zdrava, da je v milosti božji, kakor dober tek priča o zdravem želodcu. Naj vam bo torej beseda božja hrana za večno življenje. Amen. 111. Krščanski nauk. Med tremi sovražniki našega vzveličanja je najbolj nevaren tisti, katerega se nikakor ne moremo znebiti, temveč ga moramo vedno seboj nositi, — naše meso. „Meso poželi zoper duha, duh pa zoper meso; ta dva se namreč drug drugemu upirata." (Gal. 5, 17.) Sveta cerkev, ki ničesar bolj ne želi kakor vzveličati vse svoje otroke, gledala je, kadar je dajala zapovedi, na to, da bi po njih napeljevala vernike 448 k dobrim delom, da bi jim pomagala se vspešno vojskovati zoper sovražnike vzveličanja. Da bi se lažje ustavljali lastni poželjivosti, ki zavede človeka v toliko grehov, dala je tretjo zapoved. Tretja cerkvena zapoved. 493. Kako se glasi tretja cerkvena napoved? Tretja cerkvena zapoved se glasi: ,,Posti se zapovedane postne dni.“ Postiti se pomeni, zdržati se za nekoliko časa vsake jedi, zdržati se določene dni popolnoma nekaterih, zlasti mesnih jedij, pritrgati si pri jedi ali manj jesti, kakor je komu mogoče in bi rad, pomeni pa tudi oboje skupaj: zdr¬ žati se mesnih jedij in si pri jedi pritrgati. Post je tako star, kakor človeški rod, in prva zapoved, ki jo je Bog dal prvima človekoma, je bila postna zapoved, namreč ne jesti sad enega drevesa. Post je Bogu zelo všeč. „Mojzes je padel pred Gospoda, ter ni štirideset dnij in nočij ne kruha jedel ne vode pil zavoljo grehov svojega ljudstva, in Gospod ga je uslišal. 44 (V. Mojz. 9, 18. 19.) Ko je prišel asirski vojsko¬ vodja Holofern z velikansko vojsko nad Jude, „je vse ljud¬ stvo h Gospodu na vso moč vpilo, in poniževali so svoje duše v postih in molitvah oni in njih žene. 44 Veliki duhovnik Elijakim jim je rekel: „Vedite, da bo Gospod uslišal vaše prošnje, ako stanovitni ostanete v postih in molitvah pred Gospodovim obličjem.* (Judit. 4, 8. 12.) Zgodilo se je tako. Ob času pobožnega kralja Jozafata so prišli mogočni sovraž¬ niki v judovsko deželo. Jozafat je napovedal post vsemu Judu. In Bog jim je rekel po preroku: „Nikar se ne bojte in nikar ne bodite v strahu pred to množico; jutri poidete zoper nje, in Gospod bo z vami". (II. Kron. 20, 17.) Take milosti in dobrote je v starem zakonu skazoval Bog njim, ki so se postili. Bog pa je tudi izrečno razodel, kako všeč mu je, ako se kdo posti. Nadangel Rafael je rekel pobož¬ nemu Tobiju: „Dobra je molitev s postom. 44 (Tob. 12, 8.) Po preroku Joelu pa je Bog rekel Izraelcem: »Spreobrnite se k meni iz vsega svojega srca, s postom in z jokom in s plakanjem." (Joel. 2, 12.) Jezus, edinorojeni Sin božji, gotovo najbolje vč, kaj je njegovemu Očetu ljubo in všeč. On pravi o samem sebi: „Jaz vselej to delam, kar je njemu dopad- 449 ljivo.“ (Jan. 8, 29.) Kristus pa se je sam silno ostro postil štirideset dnij in nočij v puščavi. Da mora torej biti post Bogu dopadljivo delo, je Kristus, svetost sama pokazal s svojim vzgledom. Po vzgledu Jezusovem so se ravnali nje¬ govi učenci; sami so se postili in napovedovali poste krščan¬ skim občinam. (Dej. ap. 14, 22. 13, 2. 3.) V življenju svetnikov beremo, da so se ostro postili oni, ki so po samostanih in v puščavah živeli, pa tudi kralji in cesarji. In zakaj je Bogu post tako ljub ? Zaraditega, ker s postom človek ponižuje samega sebe, svojo dušo in svoje telo. O kraljici Esteri se bere, da „je poniževala svoje telo s postom 44 , (Ester. 14, 2.) in kralj David je rekel: „Ponižal sem s postom svojo dušo.“ (Ps. 34, 13.) Ponižnim pa daje Bog svojo milost." (I. Petr. 5, 5.) Gotovo je torej cerkvena zapoved: „Posti se zapove¬ dane postne dni 44 , jako umestna. 494. Kaj napoveduje tretja cerkvena na¬ poved? Tretja cerkvena zapoved zapoveduje postiti se določene dni tako, kakor zaukazuje cerkev. Včasi se kdo posti, ker nima kaj jesti, včasi iz svoje- glavnosti, tudi iz dobičkarije. To so posti, ki ne izvirajo iz pravih nagibov. O takih postih ne govori tretja cerkvena zapoved, marveč o tistem postu, ki ga zaukazuje sveta cerkev iz jako tehtnih vzrokov, kakor bomo pozneje slišali. Tretja cerkvena zapoved zapoveduje tudi, da se moramo po¬ stiti tiste dni, katere je sveta cerkev natančno določila, ne pa, kadar se ravno nam zljubi; zapoveduje tudi postiti se tako, kakor je cerkev določila, ne pa tako, kakor se nam prilega. Nastopno vprašanje nam povč: 495. Koliker je post, ki ga naukanuje cerkev? Post, ki ga zaukazuje cerkev, je dvojen: 1. post, pri katerem se zdržimo mesnih jedij. Mesne jedi so take, ki se pripravljajo iz mesa takih živalij, ki na suhem živč in s pljuči dišejo in imajo toplo 29 450 krv. Prepovedano pa ni samo meso, bodisi surovo, kuhano, pečeno, praženo, ampak tudi krv, mast in sploh, kar se iz mesa, krvi, masti itd. pripravlja, kakor juha, razne omake itd. Jedi iz jajc, mleka, ki so v južnih deželah prepovedane, so pri nas dovoljene. Mesne jedi takih živalij, ki žive v vodi, in nekaterih takih, ki žive deloma v vodi, deloma na suhem, so dovoljene, kakor n. pr. ribe, raki, žabe, polži, vidre. Post, ki ga zaukazuje cerkev, je: 2. post, pri katerem se zdržimo mesnih jedij ter si oh enem pri jedi pritrgamo tako, da se samo enkrat na dan najemo do sitega, in sicer ne pred poldnem. Tender je pa dovoljeno, zvečer kaj malega zaužiti, kako malenkost tudi zjutraj. Pri jedi si pritrga tisti, ki se le enkrat na dan do sitega naje, torej manj je, kakor ob dnevih, ki niso postni, manj jč, kakor bi mogel in bi mu dišalo. Tudi tak post cerkev zaukazuje. Ta post je torej strožji od onega, pri katerem se zdržimo mesnih jedij, zakaj on obsega prvega in razven tega še zahteva, da tudi od tistih jedij, ki so nam dovoljene, ne uživamo več kakor toliko, kolikor je potrebno, da se enkrat nasitimo. Ob dnevih, ko se moramo zdržavati mesnih jedij in si pri jedi pritrgati, se ne smemo nasititi pred poldnem. V prvih časih krščanstva so se kristijani postili do večera in šele po solnčnem zahodu so uživali dovoljene jedi, sedaj pa je postna zapoved olajšana tako, da se sme opoldne nasi¬ titi, ali tudi eno uro ali pol ure poprej Dovoljeno je tudi, zvečer, kaj malega zaužiti. Koliko sme tisto malo znašati, se ne da natančno določiti; nekateri učeniki menijo, da se sme zaužiti zvečer četrtinko tega, kar je potrebno, da se enkrat nasitimo. Kaka malenkost se sme zaužiti tudi zjutraj. Kar se zaužije zjutraj in zvečer, ne sme skupaj toliko zna¬ šati, da bi se od obojega do sitega najedli. Med dnevom se ne sme brez posebnega vzroka nič jesti. Kdor od časa do časa tudi samo kaj malega je, stori odpustljiv greh, dh, je v nevarnosti se smrtno pregrešiti, ako bi tiste malenkosti 451 skupaj toliko znašale, da bi se enkrat nasitil. Piti se sme večkrat, ker s pijačo se post ne prelomi, vender pa le take pijače, ki se uživajo iz tega namena, da bi si ugasili žejo, kakor so voda, vino pivo; po nauku nekaterih učenikov piti se sme tudi čaj in kava, ako se jima ne pridene preveč sladkorja in mleka, ki veljata za hrano. Dasiravno pijača ob postnih dnevih ni prepovedana, vender bi se naj pilo le za potrebo. 496. Katere dni smo dolini, zdrsati se mesnih jedij ? Zdržati se mesnih jedij, smo dolžni vsak petek in, koder je še zapovedano, tudi vsako soboto. V prvih stoletjih po Kristusu je bilo zapovedano vsak petek zdržati se mesnih jedij in si ob enem pri jedi pri- trgati, dandanes je samo zapovedano zdržati se vsak petek mesnih jedij Sveta cerkev je zapovedala zdržati se vsak petek mesnih jedij, da bi se hvaležno spominjali, da je Jezus Kristus ta dan dal svoje telo v trpljenje in v smrt za nas. V mnogih škofijah se sme rabiti namestu masla mesena za¬ čimba ob vseh navadnih petkih med letom: izvzeti so le kvaterni petki in veliki petek. Če pride Božič na petek, dovoljene so ta petek mesne jedi, ker je dan Gospodovega rojstva za nas dan svetega veselja, vrhu tega je v novejšem času v mnogih škofijah dovoljeno meso jesti sploh vsak zapovedan praznik, ki se praznuje ob petku, pa ne da bi bila dolžnost, poprejšnji dan se zdržati mesa. V prejšnjih časih so se morali zdržati mesnih jedij tudi vsako soboto na čast Materi božji. Od 11. stoletja sem pa je to zapovedano le še v nekaterih deželah in samostanih. 497. Katere dni smo dol&ni, sdršati se mesnih jedij ter si ob enem pritrgati? Zdržati se mesnih jedij ter si ob enem pri¬ trgati, smo dolžni: 1. vse dni štiridesetdanskega posta, to je od pepelnične srede do velike noči; ob 29 * 452 nedeljah pa je dovoljeno, najesti se večkrat do sitega. Zdržati se mesnih jedij ter si ob enem pritrgati vse dni štiridesetdanskega posta, je bilo poprej sploh vsem kri- stijanom zapovedano. Prvi kristijani ves ta čas niso uživali nobenih mesnih jedij in so se nasitili šele zvečer. Se v sred¬ njem veku je bila mesojeja tako strogo prepovedana, da tisti, ki so uživali ob postnem času mesene jedi, niso smeli o veliki noči k sv. obhajilu. V nedeljo ni bil popoln post, zakaj zapovedano je bilo samo, zdržati se mesnih jedij, sicer pa je bilo dovoljeno se večkrat nasititi. Dandanes je dovo¬ lila sveta cerkev mnoge olajšave za postni čas. Ne le ob nedeljah je dovoljeno uživati mesne jedi, ampak tudi vse druge dni štiridesetdanskega posta razven pepelnice, kva- ternih postov, zadnjih treh dnij velikega tedna in seveda tudi petkov. Tisti, ki uživajo ob dnevih štiridesetdanskega posta mesne jedi, pa so dolžni pritrgati si, in razven tega opraviti molitev, katera je v škofiji za to zapovedana. Ta molitev se naj opravlja tudi y ob nedeljah v postnem času in ob vseh sobotah med letom. Štiridesetčlanski post uvedli so po mnenju sv. Hijeronima že apostoli. Ta post je zaukazala sv. cerkev v spomin štiridesetdanskega posta Kristusovega v puščavi. „Naš Gospod Jezus Kristus“, pravi sv. Krizostom, „je nam vsem zapustil vzgled, ko se je tudi postil šiirideset dnij.' (Hom. I. in Genes.) Štiridesetdanski post je zaukazala sveta cerkev pred veliko nočjo iz različnih razlogov. Ko so Jane¬ ževi učenci Jezusa vprašali, zakaj se njegovi učenci ne po¬ stijo, jim je rekel: „Ali morejo svatje žalovati dokler je ženin pri njih? Prišli pa bodo dnevi, da bo ženin vzet od njih, in takrat se bodo postili." (Mat. 9, 15.) Kristus se ime¬ nuje ženina svete cerkve, ker jo je odkupil s svojo krvjo. (Efež. 5, 25. 26.) apostoli so njegovi svatje, tovariši, prijatelji. Ko jim je bil ženin, Jezus Kristus, odvzet, so se vtopili v žalost in praznovali z verniki vred spomin na njegovo bridko trpljenje in smrt s postom. Bridkega trpljenja in smrti Kri¬ stusove nas spominja še sedaj veliki teden, zato pa se pri¬ pravljamo nanj s štiridesetdanskim postom in premišljeva¬ njem njegovega trpljenja. Štiridesetdanski post zaukazala je tudi sveta cerkev, da bi s krotenjem telesa lažje dosegli či¬ stost duše ali jo pomnožili ter se vredno pripravili na veliko¬ nočno obhajilo. 453 Zdržati se mesnih jedij ter si ob enem pritrgati, smo dolžni: 2. oh sredah, petkih in sobotah štirih kva- ternih tednov. Beseda „kvatre“ prihaja iz latinskega jezika, in sicer iz besed „quatuor tempora", po naše štirje časi. S kva- ternim postom pričenjamo namreč štiri letne čase, spomlad, poletje, jesen in zimo. Srede, petki in sobote kvaternih tednov so po prvi postni nedelji (spomlad), po binkoštni nedelji (poletje), po prazniku povišanja sv. križa 14. sep¬ tembra (jesen) in po tretji adventni nedelji (zima) Ob kva¬ ternih postnih dneh se mora vsakdo zdržati mesnih jedij in -si pri jedi pritrgati. Olajšave, da bi se smele uživati mesne jedi kakor ob štiridesetdanskem postu, sveta cerkev ni pode¬ lila, razven v nekaterih škofijah za kvaterne sobote. Že Judje so se postili ob štirih letnih časih, kakor poroča prerok Caharija. (8, 19 ) Tudi pri kristijanih so kvaterni posti že jako stari; sv. Leon Veliki papež, pripoveduje v svojih pri¬ digah, da so jih zaukazali že apostoli. Sv. Avguštin piše, da so ti posti v Rimu že starodavna navada. Sveta cerkev je zaukazala kvaterne poste, da bi z molitvijo in postom za¬ hvalili Boga za vse dobrote, katere prejemamo od njega v kakem letnem času. da bi ga prosili novih dobrot, da bi ga prosili, naj milostjivo od nas odvrne vsako nezgodo in nam odpusti grehe, s katerimi smo ga žalili v kakem letnem času. Razven tega naj bi verniki ob kvaternih dnevih ponižno prosili dobrih in gorečih dušnih pastirjev, ravnaje se po opominu Kristusovem, ki pravi: „Žetev je sicer velika ali delavcev je malo; prosite tedaj Gospoda žetve, da pošlje delavcev v svojo žetev.“ (Mat. 9, 37. 38.) Ko so posvetili Savla in Barnaba, so se postili, in so molili ter so položili roke nanju." (Dej. ap. 13, 3.) Po vzgledu, ki nam ga pripo¬ veduje sv. pismo o posvečenju Savla in Barnaba, so se tudi v poznejših časih ravnali in se vselej popred postili, preden so koga posvetili v mašnika; zlasti pa so posvečevali maš- nike kvaterne dni. Ker je mašniška služba tako vzvišena ob enem pa tudi silno težavna, želi sveta cerkev izprositi maš- nikom potrebnih milostij s tem, da se kvaterne dni posti in moli. Dobri dušni pastirji so velik dar božji, zato pa prosite večkrat Boga, zlasti pa kvaterne dni, ko podpirate svojo 454 molitev še s postom, naj pošlje dobrih delavcev v svoj vinograd. Zdržati se mesnih jedij ter si ob enem pritrgati, smo dolžni: 3. ob dnevih pred nekaterimi velikimi prazniki. Namestil nekaterih postnih dnij pred velikimi prazniki so pa pri nas določene srede in petki v adventu. Postni dnevi pred nekaterimi velikimi prazniki, kakor pred božičem, binkoštmi, svetim Petrom in Pavlom, Mari¬ jinem vnebovzetjem, vsemi svetniki in brezmadežnim spo¬ četjem Marijinim, se imenujejo vigilije. V prvih časih krščan¬ stva so se kristijani pred temi prazniki zbirali v cerkvah, se postili in večkrat vso noč prečuli v molitvah, kakor je delal Jezus. (Luk. 6.) Ko so v poznejših časih lahkomišljeni kristijani ob takih prilikah začeli počenjati različne razuzda¬ nosti, se je ponočna služba božja, razven na božič, odpra¬ vila, le post je še ostal. Ob dnevih pred nekaterimi velikimi prazniki je cerkev zaukazala zdržati se mesnih jedij in si pritrgati pri jedi, da bi se na posvečevanje teh praznikov vredno pripravili, bolj goreče molili in tem več milostij od Boga prejeli. Prazniki apostolov, praznika sv. Janeza Krstnika in sv. Lavrencija so bili poprej zapovedani prazniki, in kristi¬ jani so se morali ob dnevih pred temi prazniki zdržati mesnih jedij in si ob enem pritrgati pri jedi. Ko so ome¬ njeni prazniki nehali biti zapovedani prazniki, so se na- mestu postnih dnij pred temi odpravljenimi prazniki določile pri nas srede in petki v adventu. Ob sredah in petkih v adventu si je treba torej pri jedi pritrgati, vender se smejo ob sredah uživati mesne jedi vsaj v nekaterih škofijah, kakor ob dnevih štiridesetdanskega posta, ob katerih je mesojeja dovoljena. Z v r š e t e k. Dragi kristijani! Post ima mnogo nasprotnikov in lahko pač rečemo, da prevzetni bahači, mlačni kristijani in meh¬ kužni posvetneži, katerih bog je trebuh, konec pa večno pogubljenje, malokatero zapoved tolikokrat in tako lahko- 455 mišljeno prelamljajo kakor postno zapoved. A, krščanski poslušavci, zapomnite si, da tistega, ki se noče radovoljno postiti, dostikrat Bog sam postiti se nauči. Marsikateri, ki se je v petek ali kak drug zapovedani postni dan s pečenko mastil, bi bil pozneje vesel, ako bi ob praznikih imel griž- ljej kruha. V Parizu so 1. 1869. veliki petek napravljali poje¬ dine, pri katerih so uživali meso in klobase, da bi smešili postno zapoved. Leto pozneje so Prusi ravno o postnem času oblegali mesto Pariz, in Parižani so morali ves postni čas stradati in so konečno za drag denar kupovali podgane in miši, da so jih uživali. Zato, predragi, izpolnjujte natančno postno postavo, kakor vam veleva skrbna mati, sveta cerkev. Ako vas kdo zaradi posta zasmehuje ali vam prigovarja, da bi ga opustili, recite, kakor stari kardinal Stanislav Hozij: „Pisano je: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. Spoštujem Boga, svojega Očeta, in cerkev, svojo mater in ker Bog hoče, da se postim, cerkev pa veli, kdaj in kako naj se postim, slušam njuna povelja, zaupaje v plačilo svoje pokorščine, da bom dolgo in zdrav živel. 0 Amen. 112. Krščanski nauk. Tretja cerkvena zapoved zapoveduje, postiti se dolo¬ čene dni tako, kakor zaukazuje cerkev. Post, ki ga zauka- zuje cerkev, je dvojen: post, pri katerem se zdržimo mesnih jedij, in post, pri katerem se zdržimo mesnih jedij ter si ob enem pri jedi pritrgamo tako, da se samo enkrat na dan najemo do sitega, in sicer ne pred poldnem. Vender je pa dovoljeno, zvečer kaj malega zaužiti, kako malenkost tudi zjutraj. Zdržati se mesnih jedij, smo dolžni vsak petek in koder je še zapovedano, tudi vsako soboto. Zdržati se mesnih jedi, ter si ob enem pritrgati, smo dolžni: vse dni štiridesetdanskega posta, to je od pepelnične srede do velike noči; ob nedeljah pa je dovoljeno, najesti se večkrat do sitega; ob sredah, petkih in sobotah štirih kvaternih tednov; ob dnevih pred nekaterimi velikimi praz¬ niki. Namestu nekaterih postnih dnij pred velikimi prazniki so pa pri nas določene srede in petki v adventu. V zadnjem 456 krščanskem nauku, ko se vam je to razlagalo, ste torej zve¬ deli, kako in kedaj se je treba postiti, ne veste pa še, kdo se mora postiti. 498. Kdo je dolžan, zapovedane postne dni zdržati se mesnih jedij? Zapovedane postne dni zdržati se mesnili jedij, je dolžan vsak vernik, ki je že pri pa¬ meti in ga ne izgovarja kak opravičen vzrok, na primer: bolezen, revščina ali kaj takega. Človek se začne zavedati svoje pameti nekako s sedmim letom. Od sedmega leta naprej, — ali če se začne že poprej zavedati pameti, še poprej, — je dolžan vsak vernik zdržati se mesnih jedij, in sicer je dolžan pod smrtnim grehom zdržati se jih, kakor soglasno učijo bogoslovski učeniki. Ako bi kdo zaužil prav malo mesa, bi storil odpustljivi greh, ako bi pa tisto betvico mesa zaužil iz zaničevanja do postne po¬ stave, bi tudi storil smrtni greh. — Nekatere pa izgovarjajo opravičeni vzroki, da se jim ni treba zdržati mesnih jedij. Tak opravičen vzrok je na primer bolezen. Bolniki torej in okrevavci, katerim po spričevanju zdravnikovem škodujejo postne jedi, smejo uživati meso. Bolnikom za nekoliko časa polajšati post, so navadno od škofa pooblaščeni dušni pa¬ stirji in spovedniki. Kdor pa želi za dolgo časa ali za vselej oproščen biti postne postave, mora se obrniti do svojega škofa s prošnjo, katero naj podpirajo polnoveljavni razlogi. Opravičen vzrok zapovedane postne dni uživati mesne jedi utegne dostikrat biti revščina. Taki reveži, kateri si vsled velikega siromaštva ne morejo v jedeh izbirati in so prisi¬ ljeni jesti, karkoli se jim daruje, smejo zapovedane postne dni brez greha uživati mesne jedi, ako jih dobijo za milo¬ ščino. Ako pa dobijo postne jedi za miloščino, ne smejo uživati nepostnih. So še tudi drugi vzroki, ki opravičujejo mesojejo zapovedane postne dni. Žene, ki bi se hudo zame¬ rile možem, ako bi se zdržale mesnih jedij, bi smele uživati mesne jedi, razven če bi jih možje silili jesti meso iz zani¬ čevanja do svete vere ali cerkvene zapovedi; posli in de¬ lavci, ki morajo služiti pri takih ljudeh, ki nikoli ne stav- Ijajo postnih jedij na mizo, smejo jemati mesne jedi, samo 457 ne na veliki petek, če je le nekoliko mogoče; vender pa so dolžni, kakor hitro jim je mogoče, poiskati si tako službo, kjer jim bo mogoče izpolnjevati postno postavo; popotniki smejo uživati mesne jedi, ako v gostilnicah ne morejo do¬ biti postnih, zahtevati pa morajo resno postne jedi. (Miiller, Theol. mor.) V raznih škofijah so še tudi razne olajšave postne za¬ povedi za delavce v rudokopih, rokodelce v tovarnah, za sprevodnike na železnicah, za one, ki potujejo z železnico, za bolnike v toplicah, na slatinah ali v drugih zdravilstvenih zavodih itd. Vsakdo naj izpolnjuje postno postavo tako, kakor jo oznanjajo škofje vsako leto v pastirskih listih, ki se začetkom postnega časa bero iz prižnice. 499. Kdo je do lian, napovedane postne dni n držati se mesnih jedij ter si ob enem pri- trgati? Zapovedane postne dni zdržati se mesnih jedij ter si oh enem pritrgati, je dolžan vsak vernik, ki je dovršil 21. leto, in ga ne izgo¬ varja kak opravičen vzrok. Kdor mora težko delati ali je v visoki starosti, vsled tega sicer ni dolžan pritrgati si, vender pa ga to oboje samo zase še ne opravičuje, da bi smel uži¬ vati mesne jedi. Mladi ljudje, ki še rastejo, potrebujejo večkratne tečne hrane, da v rasti ne zaostanejo. Skrbna mati, katoliška cerkev zaradi tega mladim ljudem sicer naklada dolžnost, zdržati se mesnih jedij, kadar se začnejo pameti zavedati, ne zahteva pa, da bi si tudi pri jedi pritrgali, dokler niso izpolnili 21. leta. Svetovati pa je takim, ki še niso dovršili 21. leta, naj si vsaj včasi pritrgajo nekoliko pri jedi, da bodo pozneje lažje izpolnjevali postno zapoved, kadar jih bo začela vezati. Vsak drug vernik pa, ki je dovršil 21. leto in ga ne izgo¬ varja kak opravičen vzrok, je dolžan, zapovedane postne dni zdržati se mesnih jedij ter si ob enem pritrgati, in sicer pod smrtnim grehom. 458 Opravičeni vzrok, zapovedane postne dni se večkrat nasititi, imajo bolniki, katerim bi utegnil post precej škodo¬ vati, ravno tako okrevavci in slabotni; noseče in doječe žene, ki bi utegnile s postom škodovati otrokom; reveži, kateri ne morejo naenkrat toliko dobiti, kolikor potrebujejo za živež, ako pa morejo naenkrat dobiti toliko, kolikor potre¬ bujejo, da se enkrat nasitijo, niso oproščeni postne postave. Kdor mora težko delati, na primer: kmetje, delavci, roko¬ delci, posli, potrebuje za svoje utrujeno telo tudi več močij, in zaraditega ni dolžan pritrgati si. Popotniki, ki morajo peš hoditi po pet ur ali po dve uri z veliko težavo, niso dolžni pritrgati si. Ako pa svoje potovanje lahko odložijo, ali če gredč na potovanje brez pravega vzroka, jih veže postna zapoved kakor druge, ravnotako tiste, ki se na potovanju vozijo. Starčki, ki so izpolnili šestdeseto leto, nimajo več dolžnostij pritrgati si, ker s šestdesetim letom začno moči že pešati, se je torej treba večkrat okrepčati s tečno hrano. Tisti, ki morajo duševno veliko delati, kakor pridigarji, spovedniki, kateheti, učitelji, dalje strežniki bolnikov, sodniki, zdravniki, so postne postave oproščeni le tedaj, če drugače ne morejo opravljati svoje službe. Kdor mora težko delati ali je v visoki starosti, ali kdor se iz kakega drugega opra¬ vičenega vzroka sme večkrat nasititi, ne sme misliti, da sme uživati mesne jedi, ampak uživati sme večkrat postne jedi, mesnih pa se mora zdržati, razven, ako ima iz kakega dru¬ gega opravičenega vzroka dovoljenje uživati mesne jedi. Kdor se ne more postiti iz kakršnega koli vzroka, naj opravlja tem bolj marljivo druga dobra dela. —■ „Da bo pa naša služba po pameti“, (Rimlj. 12, 1.) tudi ne smemo pretiravati posta, ker si s tem na zdravju škodujemo. Nekateri svetniki, ki so se preostro postili, so pozneje to obžalovali, ker niso mogli prav izpolnjevati svojih stanovskih dolžnostij. ,,Bolje je“, pravi sv. Alfonz Liguori, „vsak dan zmerno jesti, kakor enkrat ali dvakrat na teden se ostro postiti.“ S postom mo¬ ramo uničiti grehe mesa, ne pa mesa samega, meni sv. Gre¬ gorij Veliki. 500. Kako olajšuje cerkev postno zapoved? Cerkev olajšuje postno zapoved z večjimi ali manjšimi spregledi, katere podeljujejo 459 školje, pooblaščeni od svetega očeta iz opra¬ vičenih vzrokov ali celini škofijam ali posa¬ meznim vernikom. Sveta cerkev je dobra, za zveličanje svojih otrok nad vse skrbna mati. Ona ne naklada svojim otrokom pretežkih bremen, katerih bi ne mogli nositi. Ako pa spozna, da je kako breme za tega ali onega pretežko, je odvzame ali pa je vsaj olajša, da je je mogoče nositi. Tudi postno zapoved je sveta cerkev že zelč olajšala. Olajšava kake postave v posebnem slučaju se imenuje spregled. Večje ali manjše olaj¬ šave postne zapovedi se imenujejo postni spregledi. Postno postavo olajšati z večjimi ali manjšimi spregledi more le sveti oče, najvišji poglavar svete cerkve, in pa^ tisti, ki so pooblaščeni od svetega očeta, in ti so škofje. Škofje pode¬ ljujejo spreglede samo iz opravičenih vzro v kov, n. pr. če je kdo bolehen, slaboten, če težko dela itd. Škofje podeljujejo spreglede postne zapovedi ali za vso škofijo, ali za posa¬ mezne kraje, ali za posamezne osebe v postnih pastirskih listih. Poedine osebe, ki hočejo, da bi se jim postna zapoved še bolj olajšala, kakor je naznanjeno v postnem pastirskem listu, se morajo s prošnjo obrniti do svojega škofa, ki pa se mora opirati na resnične razloge. Ako bi kdo dobil spregled na podlagi kakega izmišljenega razloga, bi bil spregled neveljaven. Ako opravičen razlog, iz katerega se je spregled podelil, preneha, preneha tudi olajšava postne zapovedi. Tisti, ki smejo iz opravičenih vzrokov uživati mesne jedi, naj pazijo na to, da drugih ne bodo pohujševali; zakaj veljajo jim besede sv. Pavla: »Glejte pa, da ne bo morebiti vaša prostost pohujšanje slabim.“ (I. Kor. 8, 9.) Sklenite zato s sv. Pavlom: „Če jed pohujša mojega brata, ne bom jedel mesa vekomaj, da ne pohujšam svojega brata. “ (I. Kor. 8, 13.) Kdor se poslužuje olajšav postne zapovedi, si mora zapomniti, da je vse postne dni med letom in tudi ves štiridesetdanski post z nedeljami vred ostro prepovedano, pri enem in istem obedu zauživati ribe in mesne jedi. To velja tudi za tiste, ki vsled starosti, bolezni, težkega dela itd. niso dolžni postiti se. 460 501. Zakaj je treba vestno izpolnjevati postno zapoved? Postno zapoved je treba vestno izpolnjevati: 1. da kažemo svojo pokorščino do svete cerkve. „Pokorščina“, rekel je Samuel kralju Savlu, „je boljša kakor darovi, in poslušati več, ko darovati mast ovnov. “ (I. Kralj. 15, 22.) Pokorščina do svete cerkve nam je strogo zapovedana. „Kdor vas posluša, mene posluša; kdor pa vas zaničuje, mene zaničuje“, je rekel Jezus apostolom. (Luk. 10, 16.) Kdor vestno izpolnjuje postno postavo, podvrže svojo voljo sveti cerkvi, je pokoren Jezusu Kristusu samemu, v ka¬ terega imenu cerkev daje ukaze. Cerkev tudi ni dala postne zapovedi samo zato, da bi se zdržali mesnih jedij ali si pri jedi pritrgali, ampak tudi zato, da bi se ponižali, zatajili svojo voljo in jo njej podvrgli ter se toliko lažje upirali grešnemu nagnenju. Kdor se torej posti, kakor zaukazuje sveta cerkev, kaže svojo pokorščino do nje, in to je jako zaslužljivo. Mlačni kristijani in mehkužni posvetneži, katerim se pretežko zdi, zdržati se ta ali oni dan mesnih jedij ali si pri jedi nekolko pritrgati, se včasi izgovarjajo z bese-, dami Kristusovimii: „Kar gre v usta, ne ognusi človeka 11 (Mat. 15, 11.) torej meso jesti ni greh. Meso jesti samo na sebi ni greh, toda greh je biti nepokoren sveti cerkvi, ki v imenu božjem zapoveduje. Kdor torej prelomi postno za¬ poved, je gotovo nepokoren, torej greši. Takim kristijanom, ki tako zabavljajo čez postno zapoved in jo lahkomišljeno prelamljajo, se tudi lahko odgovori z besedami Kristusovimi: „Kar iz ust gre, to iz srca pride, in to ognusi človeka/ (Mat. 15, 18) Nepokorščina do cerkvenih poslav prihaja iz srca in ta ognusi človeka, jed sama na sebi ne. Zavrnejo se tudi lahko zaničevavci postne postave: Kdor cerkve ne po¬ sluša, naj ti bo kakor nevernik in očitni grešnik (Mat. 18, 17.) Postno zapoved je treba vestno izpolnjevati: 2. da posnemamo vzgled Jezusa Kristusa in svetnikov. Jezus Kristus se je postil štirideset dnij in nočij. „In ni nič jedel tiste dni“, pravi sveti Luka. (4, 2.) On je torej 461 posvetil post z lastnim vzgledom in nam pokazal, kaj naj storimo tudi mi. On pa je priporočal post tudi z besedami. Ko njegovi učenci niso mogli izgnati hudobnega duha iz nekega obsedenca, jim je rekel: „Ta rod pa se ne izžene drugače, kakor le z molitvijo in s postom. 1 ' (Mat. 17, 20.) Apostoli so se postili po vzgledu svojega učenika in uvedli štiridesetdanski post. O sv. Pavlu in Barnabu pravi narav¬ nost sv. pismo: „In sta molila in se postila." (Dej. apostol. 14, 22.) Kako strogo so se postili prvi kristijani, sem že večkrat omenil. Življenjepisi svetnikov in svetnic iz poznejših stoletij nam spričujejo, kako so se ostro postili. Kdo bi ne občudoval post sv. Alojzija? Vsak teden se je navadno tri¬ krat postil ob kruhu in vodi, in sicer v sredo, v petek in v soboto, pa še to, kar je užival, je bilo tako malo, da so se vsi čudili, kako more živeti. Pri mizi si je izbiral tiste jedi, ki so se mu najmanj okusne zdele, pa še tiste je samo poskusil; drugih se ni niti dotaknil. Tako je živel med svetom, ki mu je ponujal vsakršno veselje, vsakršen užitek. Dragi kristijani! Ako je Jezus Kristus posvetil post s svojim vzgledom, ali se ne bomo postili tudi mi, njegovi učenci? Ali se ne bomo postili, ko nam je ženin odvzet, da srečno pridemo na njegovo ženitnino v svetih nebesih ? Ali nas ne bodo spodbujali vzgledi svetnikov in svetnic, da jih posne¬ mamo, kakor so oni posnemali Kristusa? Postno zapoved je treba vestno izpolnjevati: 3. da delamo pokoro za svoje grehe. „Kdo more reči: Moje srce je čisto, jaz sem brez greha?" (Preg. 20, 9.) vprašuje modri. Sv. Janez pa piše: „Ako pra¬ vimo, da nimamo greha, sami sebe slepimo, in resnice ni v nas." (I. Jan. 1 8.) Ako pa smo brez razločka vsi grešniki, se moramo tudi brez razločka vsi pokoriti. „Storite vreden sad pokore", je klical sv. Janez Krstnik. (Mat. 3, 8.) Enako je klical Jezus in njegovi učenci. Med raznimi pokorili pa je eno najboljših post. Gospod sam je rekel že v starem zakonu po preroku: „Spreobrnite se k meni iz vsega svo¬ jega srca, s postom in z jokom in s plakanjera." (Joel 2 , 12.) David se je pokoril za svoje grehe s postom. „Moja kolena so oslabela od posta in moje meso hujša, ker nima olja.“ (Ps. 108, 24.) V postu se Izraelci niso mazilili z oljem. Sveta 462 cerkev je razven drugih pokoril nakladala za pokoro od prvih časov sem zlati post. In to je tudi prav primerno. Vsak greh je prepovedan užitek, zakaj naš duh ali naše telo se razveseljuje nad kako prepovedano rečjo. Bog neskončno pravični sodnik, mora kaznovati vsak prepovedan užitek, vsak greh c.e pa svoje grehe sami nad seboj kaznujemo s tem, da si odrečemo kak užitek, da si pritrgamo pri jedi in tako križamo svoje meso, potolažimo božjo pravičnost, za¬ dostimo za kazni, katere bi morali trpeti na tem ali pa na onem svetu. Bog je hotel mesto Ninive pokončati. Ko pa so se Ninivljani na pridigo preroka Jona pokorili s postom za svoje grehe, jim je prizanesel. (Jon. 3, 10.) „Kakor smo vsled jedi in nepokorščine bili z Adamom, našim prvim očetom, iz raja izgnani, tako se bo vsakdo, ki resno hoče, s postom in pokorščino tja vrnil“, pravi sv. Krizostom. Dragi Kristi¬ jani! Vsi smo grešniki, vsem nam je potrebna pokora. Sveta cerkev ne naklada več tako ostre pokore, kakor v prvih stoletjih; samo post, pa tudi tisti olajšan je še ostal. Ali se ne bomo poslužili tega lahkega in pripravnega pripomočka, da se spokorimo za svoje grehe? Ali hočemo celo breme kaznij za svoje grehe v večnost nesti? Ne pozabimo, da nebeško kraljestvo silo trpi, in silni ga pridobijo." (Mat. 11,12.) Postno zapoved je treba vestno izpolnjevati: 4. da lažje krotimo svoje hudo poželenje. „Čutim pa drugo postavo v svojih udih, katera se bo¬ juje zoper postavo mojega duha katera me deva v sužnost pod postavo greha, katera je v mojih udih“, tožil je sveti Pavel. (Rimlj. 7, 23.) Kdo še ni sam skusil, kako ga njegovo hudo poželenje vabi in vleče v grehe? Kdor torej hoče do¬ seči večno vzveličanje, se mora hudemu poželenju ustavljati, se ž njim vojskovati, je ukrotiti. Razumen in spreten vojsko¬ vodja skuša svojemu sovražniku odtegniti živež in pijačo, da bi ga oslabel in lažje premagal. Da bomo tudi mi lažje ukrotili hudo poželenje, ki ima svoj sedež v našem mesu, moramo svojemu telesu tudi odtegniti ali prikrajšati živež in je s tem oslabiti, ali z drugimi besedami, se postiti. Sveti Avguštin pravi: „Ko bi imel preiskrega konja, kateri bi te utegnil doli vreči, ali bi mu ne prikrajšal njegovega živeža, da bi ga obrzdal z lakoto ? Zakaj bi ne brzdal tudi svojega 463 razposajenega telesa s postom? Kdor svojemu telesu ne odreče nobenega dovoljenega užitka, privoščil mu bo kmalu tudi nedovoljene reči.“ Skušnja uči, da so mesojedni ljudje mnogo bolj pohotni in strastni — sočivojedni pa bolj po¬ hlevni, mirni in lepšega vedenja. Da torej ukrotimo hudo poželenje, odrekajmo svojemu telesu zlasti mesne jedi. „La- kota“, piše sv. Ambrozij, Je prijateljica devištva, sovražnica razuzdanostih Post je koristen tudi zaraditega, ker si ž njim boljšamo zdravje in daljšamo življenje. „Zdržnost je mati zdravja", pravi sv. Hijeronim. Štirje mladeniči na dvoru kralja Nabu- hodonozorja so uživali malo in postne jedi, in čez deset dnij so bili bolj cveteči ko drugi. (Dan. 1.) Puščavniki v tebajski puščavi so se ostro postili in dosegli visoko starost, kakor sv. Pavel, sv. Anton, sv. Pafnucij in drugi. Hipokrat, ki se imenuje oče zdravnikov, je bil zmirom zdrav in je živel 140 let. Ko so ga vprašali, kako je dosegel tako vi¬ soko starost, je odgovoril, da se ni nikdar do sitega najedel. Tudi zdravniki prepovedč mnogim bolnikom do sitega jesti, da lažje in poprej okrevajo. Z v r š e t e k. Dragi kristijani! Ker je post Bogu zelo dopadljiv, nam pa koristen za dušo kakor za tel6, izpolnjujmo vestno, da, z veseljem postno zapoved. Kažimo s tem svojo pokorščino do svete cerkve, svoje dobre in skrbne matere, ki je dala postno zapoved iz najboljšega namena, posnemajmo vzgled Jezusa Kristusa in njegovih svetnikov, saj smo njegovi sodediči le, če ž njim trpimo, (Rimlj. 8, 17.) pokorimo se za svoje grehe, da se nam ne bo treba na onem svetu, brzdajmo svoje hudo poželenje, da nas ne bo zavedlo v grehe. „Katerikoli se po tem vodilu ravnajo, mir in milost nad njimi." (Gal. 6, 16.) Amen. 113. Krščanski nauk. Jezus Kristus je postavil zakrament svete pokore, da bi vsi kristijani, ki so tako nesrečni bili, da so smrtno gre¬ šili, imeli sredstvo za odpuščanje grehov. „ Prej mite svetega Duha", govoril je apostolom, ko se jim je prikazal po svojem 464 vstajenju. „Katerim boste grehe odpustili, so jim odpuščeni, in katerim jih boste zadržali, so jim zadržanih (Jan. 20, 22. 23.) Da bi pa verniki bili bolj močni v dobrem, jih je hotel krepčati s svojim lastnim mesom in lastno krvjo; zato je postavil zakrament sv. Rešnjega Telesa ter rekel: „Resnično, resnično vam povem: Ako ne boste jedli mesa Sinu člove¬ kovega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi. Kdor je moje meso in pije mojo krv, ima večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan. 44 (Jan. 6, 54. 55.) Kristus je torej zapovedal prejemati zakrament svete pokore in sve¬ tega Rešnjega Telesa, ni pa določil, kolikokrat in kedaj naj bi se to zgodilo, ampak je to prepustil svoji cerkvi. Sveta cerkev je to določila v četrti cerkveni zapovedi. Četrta cerkvena zapoved. 502. Kako se glasi četrta cerkvena za¬ poved? Četrta cerkvena zapoved se glasi: „Spovej se svojih grehov postavljenemu spovedniku vsaj enkrat v letu in o velikonočnem času prejmi sveto Rešuje Telo.“ Prvim kristijanom ta zapoved ni bila potrebna, ker so bili jako goreči in skrbni za svoje dušno vzveličanje in so zaraditega vsak dan, pozneje pa, ko so se bolj pomnožili, vsaj vsako nedeljo hodili k sv. obhajilu, „ko so se poprej spovedali svojih prestopkov. 44 (Nauk 12. apost. 14. pogl.) S časoma pa je gorečnost kristijanov ponehala, tako, da so hodili k spovedi in k sv. obhajilu le še trikrat v letu, in sicer o božiču, o veliki noči in o binkoštih. V teku časa pa se je gorečnost kristijanov tako ohladila, da nekateri mlačni in malomarni kristijani tudi po več let niso šli k spovedi in k sv. obhajilu Tako je bila sveta cerkev primorana dati na vesoljnem cerkvenem zboru v Rimu 1. 1215 zapoved, v kateri je določila kolikokrat in kedaj je treba prejeti zakrament sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa. 465 503. Kaj napoveduje četrta cerkvena na¬ poved? Četrta cerkvena zapoved zapoveduje: 1. vsaj enkrat v letu veljavno spovedati se svojili grehov mašniku, ki je po¬ stavljen, to je pooblaščen za spovedo¬ vanje. Vsaj enkrat v letu spovedati se svojih grehov je dolžan pod smrtnim grehom vsak kristijan, kateri je zmožen smrtno grešiti; ako tudi ni smrtno grešil. Otroci, ki še niso pri pameti, in tisti odrasli, ki nikoli niso bili pri pameti, ali so pozneje izgubili pamet, niso dolžni k spovedi iti, ker ne morejo grešiti, pa tudi niso zmožni se prav spovedati. Ker so nekateri otroci prej, nekateri pozneje zmožni smrtno gre¬ šiti, se tudi ne more natančno določiti s katerim letom naj bi se spuščali k spovedi; čez deveto leto naj bi se spoved pri otrocih ne smela odlagati. Četrta cerkvena zapoved ne določuje, kedaj naj bi se opravila sv. spoved, vender, ker je postni čas čas pokore in ker moramo o veliki noči iti k sv. obhajilu, sv. obhajila pa ne moremo vredno prejeti, ako nismo čisti vsaj vsakega smrtnega greha, sledi iz tega, da je treba opraviti spoved o velikonočnem času. Sv. Pavel zato tudi opominja: »Postrgajte stari kvas, da boste novo testo .. . Obhajajmo tedaj veliko noč, ne v starem kvasu, tudi ne v kvasu hudobije in malopridnosti, ampak v opresnih kruhih čistosti in resnice." (I. Kor. 5, 7, 8.) Kdor bi bil kakorkoli zadržan, da bi ne mogel o velikonočnem času ali cel6 vse leto ne opraviti sv. spovedi, je ne sme odlagati do prihodnjega velikonočnega časa, ampak jo mora opraviti kakor hitro mu je mogoče. Cerkev ukazuje v svoji četrti zapovedi, da se je treba veljavno spovedati svojih grehov, to je zadostno pri¬ pravljen, zakaj spoved je zato postavljena, da se svojih grehov res tudi očistimo in se spravimo z Bogom. Kdor bi torej le enkrat v letu in še takrat nevredno prejel zakrament sv. pokore, bi storil dva smrtna greha, ker bi oskrunil za¬ krament sv. pokore, razven tega pa tudi ne izpolnil četrte cerkvene zapovedi, ki zahteva, da se veljavno spovemo. 30 466 Tak človek bi moral še enkrat opraviti sv. spoved in spo¬ vedniku odkritosrčno razodeti, da je bila njegova prej oprav¬ ljena spoved neveljavna. Svojih grehov se je treba veljavno spovedati pri maš- niku, ki je postavljen, to je pooblaščen za spovedo¬ vanje od svojega škofa. V prejšnjih časih so morali verniki opraviti velikonočno spoved pri domačem župniku ali dušnem pastirju, in le z njegovim privoljenjem pri kakem drugem za spovedovanje pooblaščenem mašniku, dandanes pa se sme in more opraviti velikonočna spoved pri vsakem duhovniku, bodisi svetnem, bodisi v redovnem, da ima le od svojega škofa pravico spovedovati. Želeti pa je in se spodobi, da se veliko¬ nočna spoved, kjer je količkaj mogoče, opravi v domači župniji, ker so vsi župljani udje ene družine. Da se lažje zve, so li vsi župljani opravili velikonočno spoved, delijo se v mnogih škofijah spovedni listki; ko mine čas za veliko¬ nočno spoved, se zopet pobirajo. Četrta cerkvena zapoved zapoveduje: 2. o velikonočnem času vredno prejeti sveto obhajilo. Tistega, ki to trdo¬ vratno opušča, more sveta cerkev iz¬ občiti in mu za kazen odreči cerkveni pokop. Velikonočni čas, v katerem moramo prejeti sveto ob¬ hajilo, določujejo škofje; ta čas je v različnih škofijah raz¬ ličen. O velikonočnem času mora vredno prejeti sveto ob¬ hajilo vsakdo, ki more zakrament svetega Rešnjega Telesa razločevati od navadne jedi in ga s pobožnostjo prejemati. Iz tega spoznamo, da se malim otrokom, ki se še ne zave¬ dajo pameti, kakor tudi onim, ki niso nikoli k pameti prišli, zakrament sv. Rešnjega Telesa ne sme deliti. V katerej sta¬ rosti so dolžni otroci začeti izpolnjevati zapoved o velikonočnem obhajilu, se ne dd natančno določiti, ker so nekateri poprej, nekateri pozneje zmožni je s pridom prejemati V obče se sme reči, da ne mnogo pred desetim letom, gotovo pa pred do¬ vršenim štirinajstim letom morajo začeti izpolnjevati to za¬ poved. Kdor bi vsled lastne krivde o velikonočnem času ne prejel svetega obhajila, bi smrtno grešil, naj si bo revež ali 467 bogatin, berač ali kralj, kmet ali meščan, samskega ali za¬ konskega stanu. Ko bi kdo tudi med letom šel večkrat k sv. spovedi in k sv. obhajilu, ali ko bi prejel sv. obhajilo uprav pred velikonočnim časom, bi moral vender prejeti sv. obhajilo tudi o velikonočnem času, da bi izpolnil cer¬ kveno zapoved. Tudi bolniki, ki niso za smrt bolni, morajo o velikonočnem času prejeti sv. obhajilo. A koliko jih je, ki se izgovarjajo! Sem zmerom mislil, sem zmerom mislila, da pojdem sam, sama v cerkev; sem mislil, da bodo gospod nevoljni. Potem pa ne morejo sami v cerkev, po mašnika pa tudi ne pošljejo ter ostanejo brez sv. obhajila o velikonočnem času; taki bolniki greše. Kakor hitro kdo ne more sam priti k velikonočnej spovedi in k sv. obhajilu, je njegova dolžnost, da pošlje po mašnika, dolžnost domačih je, ako se nočejo pregrešiti, da gredč po mašnika, mašnikova dolžnost pa je, da gre obhajat. Kdor pa je v resnici zadržan, da nikakor ne more opraviti svoje velikonočne pobožnosti, mora jo opraviti brž ko je mogoče. Velikonočno obhajilo morajo prejeti tudi slaboumni, na pol bebci, gluhomutci, kolikor imajo potrebno spoznanje sv. Rešnjega Telesa, duhobolni pa Je tedaj, kadar imajo svetlo d6bo; ne pa blazni in nezavedni, ki so brez svetle dčbe. (Zupančič, Duh past. pag. 694.) Kaj pa tisti, ki pri velikonočni spovedi ni dobil sv. odveze, torej tudi ni smel prejeti sv. obhajila? Tak mora gledati, da pre¬ drugači svoje življenje, se resnično poboljša ter pripravi za sv. odvezo, da bode tudi vreden pristopiti k mizi Gospodovi. — Opomniti je še treba, da se mora sv. obhajilo vredno prejeti, ker se drugače cerkvena zapoved ne izpolni Boljše je popolnoma opustiti velikonočno obhajilo, kakor pa prejeti je po nevrednem; zakaj kdor k sv. obhajilu o velikonočnem času nič ne gre, stori eden smrtni greh, kdor pa je prejme po nevrednem, stori dva. Velikonočno sv. obhajilo se je moralo v prejšnjih časih prejeti v domači župnijski cerkvi iz rok domačega dušnega pastirja; to želi sveta cerkev še dandanašnji. Verniki cele župnije so ena družina, spodobno je torej, da pristopijo vsaj enkrat v letu k isti mizi Gospodovi. „Dasi nas je mnogo“, piše sv. Pavel, »smo en kruh, eno telo vsi, kateri se udele¬ žujemo enega kruha “ (I. Kor. 10, 17.) Ako vsi verniki prej¬ mejo sv. obhajilo iz rok domačega dušnega pastirja, se ta najlažje prepriča, ali so vse njegove ovce opravile svojo velikonočno dolžnost. 468 Cerkveni zbor v Agdi v Galiji določil je 1. 506 po Kr.: „Svetni ljudje, ki o božiču, o veliki noči in o binkoštih ne prejemajo svetega obhajila, naj se ne imajo za katoličane in naj se katoličanom ne prištevajo." Lateranski cerkveni zbor pa je sklenil 1.1215, da se takim, ki se vsaj enkrat v letu ne spovejo svojih grehov postavljenemu spovedniku in ne prejmejo o veliki noči zakramenta sv. Rešnjega Telesa, v življenju zabrani vstop v cerkev, po smrti pa se jim od¬ reče cerkveni pokop. Tudi dandanes more sveta cerkev tistega, ki trdovratno opušča velikonočno spoved in obha¬ jilo, to se pravi iz hudobije, iz upornosti ali zaničevanja do sv. zakramentov, izobčiti in mu za kazen odreči cerkveni pokop. Da je sveta cerkev ravno o velikonočnem času zapo¬ vedala prejeti sveto obhajilo, je imela več razlogov. Na ve¬ liko noč je Jezus Kristus vstal od mrtvih. Kristijan, ki je smrtno grešil, je duhovno mrtev; ako pa se v zakramentu sv. pokore očisti svojih grehov, odmrje grehu in vstane k novemu duhovnemu življenju. „Kakor je Kristus vstal od mrtvih po veličastvu Očetovem, tako tudi mi v novem živ¬ ljenju hodimo 11 , piše sv. Pavel. (Rimlj. 6 , 4.) V vrednem sv. obhajilu prejmemo krepilo za novo duhovno življenje in zastavo večnega življenja, kakor je rekel Kristus: „Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan." (Jan. 6, 55.) O velikonočnem času je Jezus Kristus postavil zakrament sv. Rešnjega Te¬ lesa in se dal zaužiti svojim učencem pod podobama kruha in vina; spodobno je torej, da tudi mi o velikonočnem času prejemamo sv. obhajilo. Jezus Kristus je postavil zakrament sv. Rešnjega Telesa v spomin svojega trpljenja in svoje smrti, zato je rekel apostolom: „To delajte v moj spomin. 11 (Luk. 22, 19.) Po spričevanju sv. Pavla je govoril: „Kolikor- krat boste jedli ta kruh in pili kelih, boste smrt Gospodovo oznanjevali." (I. Kor. 11, 26) Sv. obhajilo pa nas toliko bolj živo spominja trpljenja in smrti Gospodove, če je prejemamo o velikonočnem času, ko je Jezus Kristus trpel in umrl. Ker je sveta cerkev iz tako tehtnih razlogov zapovedala o veliko¬ nočnem času prejeti sveto obhajilo in še tako strogo, naj ne bo nobenega med vami, ki bi vsaj o veliki noči ne prejel hrane za večno življenje. 469 504. Zakaj pravi četrta cerkvena napoved: „spovej se svojih grehov vsaj enkrat v letu? Četrta cerkvena zapoved pravi, „spove.j se svojih grehov vsaj enkrat v letu“, ker sveta cerkev silno želi, da hi verniki večkrat, in ne samo enkrat na leto opravili spoved in pre¬ jeli sveto obhajilo. Mlačni kristijani, ki le enkrat v letu opravijo spoved in prejmejo sveto obhajilo, menijo, da so s tem dovolj na¬ tančno izpolnili četrto cerkveno zapoved, ter še radi poza- bavljajo tistim, ki večkrat na leto prejemajo sv. zakramente. Toda taki kristijani popolnoma pozabljajo, daje sveta cerkev v svojo četrto zapoved postavila tudi besedico „vsaj“ ali „najmanj“ enkrat v letu. Besedica „vsaj“ ni brez pomena, ampak ž njo hoče sveta cerkev povedati, da silno želi, zelo močno želi, da bi verniki večkrat, in ne samo enkrat na leto opravili spoved in prejeli sveto obhajilo. Ako sveta cerkev silno želi pogostno spoved v in pogostno sveto obha¬ jilo, želi to, kar Jezus Kristus. Že v starem zakonu vabi božja modrost: „ Pridi te, jejte moj kruh in pite vino, ki sem vam ga namešala", (Preg. 9, 5.) in: „Moje veselje je bivati s človeškimi otroci." (Preg. 8, 31.) Jezus Kristus nas kliče: „ Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil." (Mat. 11, 28.) Ako bi nas kak imeniten go¬ spod s tako ljubeznivimi besedami večkrat povabil k svoji mizi, gotovo bi se ne branili večkrat priti, a Jezus dostikrat zaman vabi. Celo drugače so ravnali prvi kristjani. Po spri- čevanju sv. Justina, sv. Ciprijana, sv. Hijeronima in drugih so verniki pristopali k svetemu obhajilu kolikorkrat so bili pri daritvi svete maše. Ker so tako pogosto zauživali ne¬ beško jed, zato so tudi bili v dobrem tako stanovitni, da jih niti najhujše preganjanje, celč smrt ni mogla odvrniti od Jezusove vere. Tudi v poznejših časih so imeli svetniki go¬ reče želje po večkratnem svetem obhajilu in so je prejemali, kolikorkratkoli so imeli priliko. Sv. Katarina Sijenska je zbolela od silnega hrepenenja, ako tu in tam ni mogla prejeti svetega obhajila; sv. Magdalena Paciška je rekala, da bi rajše umrla, kakor pa le'eno sveto obhajilo po lastni krivdi opustila. Mnogo je takih svetnikov, ki so šli vsak dan ali 470 vsaj vsak teden k svetemu obhajilu. — Sveta cerkev silno želi, da bi večkrat na leto opravili spoved in prejeli sveto obhajilo, da bi se bolj in bolj očistili tudi malih grehov in se vspešno ustavljali zalezovanju hudobnega duha, da bi si lažje ohranili duhovno življenje, je ukrepih in pomnožili. „Telo“, pravi sv. Karol Boromej, „nahranimo večkrat na dan, dušo pa bi naj nahranili le enkrat v letu ?“ „Dušni pastirji", pravi rimski katekizem, „so dolžni spodbujati vernike k večkratnemu, da celč k vsakdanjemu obhajilu, ker potrebuje duša kakor telo vsakdanjega živeža." „S popolno gotovostjo trdim ££ , piše sv. Frančišek Salezij, „da tisti, kateri hočejo pobožno služiti Bogu, ne smejo svetega obhajila nikdar dalje odložiti kakor od enega meseca do drugega.“ (Filot. 2. knjiga 20. pogl) Ali ni žalostno, da mnogi kristijani le enkrat, pa še takrat morebiti naradi in z nevoljo prejmejo sveto obha¬ jilo, v katerem prejme njihova duša tako obilne milosti ? Ali ni žalostno, da imajo tako malo ljubezni do Jezusa v presv. Rešnjem Telesu, ki je postavil ta zakrament iz gole ljubezni do ljudij ? Koliko smetij bi se nabralo v hiši, ako bi se le enkrat na leto pometla, kako nesnažna bi postala obleka, ako bi se le samo enkrat na leto osnažila! Kakšna pa mora biti duša tistega, ki jo dan na dan omadežuje z velikimi in malimi grehi, pa se ne potrudi, da bi jo tu in tam opral v zakramentu sv. pokore! Ob nedeljah in praznikih oblečete svoje telo praznično, o da bi tiste dni oblekli tudi svoje duše v praznično oblačilo milosti božje! Ob nedeljah in praznikih privoščite svojim telesom kako boljšo jed ali pijačo, privoščite tudi svojim dušam kruh nebeški! „Ako kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj.“ (Jan. 6, 52.) Treba je še na kratko spregovoriti o peti cex*kveni zapovedi. Peta cerkvena zapoved. SOS. Kako se glasi peta cerkvena napoved? Peta cerkvena zapoved se glasi: JV Ne ob¬ hajaj ženitve o prepovedanih easiii“. Sv. Apostol Pavel piše: „Veselite se vselej v Gospodu; * še rečem, veselite se. Vaša spodobnost bodi znana vsem ljudem.“ (Filiplj. 4, 4. 5.) Iz teh besed sv. Pavla spoznate, da je pošteno veselje, veselje v Gospodu, dovoljeno. Pošteno 471 razveseljevati pa se moramo iz pravega namena, da si ukre- pimo dušne in telesne moči in tako lažje izvršujemo svoje stanovske dolžnosti; razveseljevati se moramo o pravem času, da ne zanemarjamo svojih stanovskih dolžnostij; razveselje¬ vati se moramo na pravem kraju, kjer ni nevarnostij za našo čednost in kjer ne dajemo drugim pohujšanja; razveseljavati se moramo v pravi meri, tako da ne hrepenimo strastno in neredno, pa tudi ne prepogosto po razveseljevanju. Vendar pa so časi, ob katerih naj bi prenehalo tudi dopuščeno raz¬ veseljevanje, zakaj sv. pismo pravi: „Vse ima svoj čas... je čas se jokati in čas se smejati; čas žalovati in čas ple¬ sati/ 4 (Pridig. 3, 1. 4.) Taki časi, ob katerih je prepovedano tudi pošteno razveseljevanje, se imenujejo prepovedani časi, in o teh govori peta cerkvena zapoved. 506. Kaj prepoveduje peta cerkvena za¬ poved? Peta cerkvena zapoved prepoveduje, obha¬ jati slovesno žcnitovanje v prepovedanem času, to je od prve advetne nedelje do dneva po svetili treh kraljih, in od pepelnične srede do vštete prve nedelje po veliki noči. Vsak čas bi moral obrniti kristijan v vzveličanje svoje duše, zlasti pa prepovedane ali svete čase, ki se morajo še posebno imenovati dnevi vzveličanja. „Glejte, zdaj je prijetni čas; glejte, zdaj je dan vzveličanja!" piše. sv Pavel. (II. Kor. 6, 2.) Prepovedan čas je od prve adventne nedelje do dneva po svetih treh kraljih. V adventnem času naj bi se verniki skrbno pripravljali na Kristusovo rojstvo s tem, da se odpo¬ vedo grehom in delajo zanje pokoro, po božiču pa do dneva po svetih treh kraljih naj bi se veselili s svetim veseljem novorojenega Vzveličarja. Ta čas torej ni primeren za slo¬ vesno ženitovanje, za razveseljevanje, za plese i. t. d. Postni čas od pepelnične srede do velike noči je posvečen premi¬ šljevanju Kristusovega trpljenja in, ker so tega krivi naši grehi, je posvečen tudi pokori. Od velike noči pa do vštete prve nedelje po veliki noči pa bi se naj kristijani veselili edino le vstajenja Kristusovega. Ali naj bi se v ta čas me- 472 šalo posvetno razveseljevanje? Ker je torej čas od prve ad¬ ventne nedelje do dneva po svetih treh kraljih in od pepel¬ nične srede do vštete prve nedelje po veliki noči deloma čas pokore, deloma čas svetega veselja, je v resnici potrebno, da utihne vsako drugo veselje, ki bi nas motilo v pokori in v svetem veselju, in zato so ti časi prepovedani časi. Slovesno ženitovanje, katero se v prepovedanem času ne sme obhajati, je tako, pri katerem so udeleženci jako praz¬ nično oblečeni, dostikrat prav gizdavo, se napravljajo gosta- rije, razveseljevanja in se zakon slovesno blagoslovi. Skoraj v vseh škofijah so v prepovedanem času zabranjene tudi na¬ vadne poroke. 507. Zakaj se v prepovedanem časti ne sme obhajati slovesno ženitovanje? V prepovedanem času se ne sme obhajati slovesno ženitovanje, ker je navadno združeno s hrupnim razveseljevanjem, ki nasprotuje temu svetemu in resnemu času. Ako bi se ženitovanja na tihem obhajala, bi bilo najbrž dovoljeno obhajati jih tudi v prepovedanem času, in res se tudi sme v posebnih slučajih s škofovim privoljenjem na tihem poročati v prepovedanem času, četudi je v obče za- branjeno. Ker pa se ženitovanja ne obhajajo na tihem, ampak slovesno, ker so slovesna ženitovanja, kakor že omenjeno, navadno združena s hrupnim razveseljevanjem, se dobro in veliko je in pije, prepeva, vriska in pleše, se uganjajo razne burke in Bog ve kaj še, kar izvestno nasprotuje svetemu in resnemu prepovedanemu času, zato so slovesna ženitovanja prepovedana. Oklicavati pa je dovoljeno tudi v prepove¬ danem času. Peta cerkvena zapoved se mnogokrat prelomi, ne sicer s tem, da bi se obhajalo slovesno ženitovanje v prepove¬ danem času, pač pa s tem, da se v prepovedanem času zlasti po mestih napravljajo razne veselice, pojedine, bali, plesi itd. V prepovedanem času plesati — zapomnite si dobro — pre¬ povedano je pod smrtnim grehom. Mnogi tudi mislijo, da je ples prepovedan samo od prve adventne nedelje do božiča 473 in od pepelnične srede do velike noči, ne pa tudi od božiča do dneva po svetih treh kraljih in od velike noči do vštete bele nedelje, ali tudi takrat je strogo prepovedan. Zvršetek. Krščanski poslušavci! Danes završujem nauk o cer¬ kvenih zapovedih. Sklenimo vsi, da hočemo biti zvesti otroci svete matere katoliške cerkve, poslušati in izpolnjevati njene zapovedi tako, kakor so dolžni otroci poslušati in izpolnje¬ vati zapovedi svoje matere. Imejmo vedno v spominu besede Jezusove, ki pravi: „Kdor pa cerkve ne posluša, naj ti bo kakor nevernik in očitni grešnik 4 ', (Mat. 18, 17.) in besede sv. Ciprijana, ki slovejo: „Kdor nima cerkev za svojo mater, tudi Boga ne more imeti za svojega očeta." Danes zvršujem sploh nauk o krščanski ljubezni, katero kažemo s tem, da izpolnjujemo božje in cerkvene zapovedi. Slišali ste, kaj vam božje in cerkvene zapovedi zapovedujejo, kaj prepovedujejo. Vaša skrb bodi sedaj, da bodete storili vse, kar zapovedu¬ jejo, opustili pa, kar prepovedujejo; vaša skrb bodi, da ne krenete ne na desno ne na levo od pota, ki vam ga kažejo božje in cerkvene zapovedi, da ne prestopite mej, katere vam stavijo. „Ako hočeš iti v življenje, izpolnjuj zapovedi." (Mat. 19, 17.) Amen. O. A. M. I). G. - f; . / . ■ ■ p 'Siiifi f v V . ■'