MDA BELA KRAJINA
Žulji za vodovod
»Zbranl z vseh kancev Ljubl/ane - mesta heroja smo prišli v Belo krajino z namenom, da prebivalcem te lepe slovenske dežele olaj-šamo življenje, da preprečlmo all vaaj zmanjšamo odseljevanje delovnlh l/udl v druge krafe, kjer se laže živi. Večina se naa je spoznala na brlgadnlh konferencah v Ljubljani že pred akcijo; raz-deliii smo sl zadolžltve v brigadl, Izvollll brtgadlrje v aamoupravne organe. Seznanili smo se z brlgadlraklm življenjem.«
Tako je bilo izpod peresa »Srečkota« zapisano v Biltenu, glasilu I. inženir-ske brigade VII. korpusa, v kateri so brigadirji iz naše občine. Presenetili smo jih sredi dela na trasi vodovoda v belokranjski vasici Vinica.
Komandant Miran Pezo in njegovi tovariši so bili zelo ljubeznivi in so povedali cel kup zanimivosti. Pojasnili so nam, da so že tretja izmena, da je brigadirjev sedemintrideset, da je naj-mlajšemu štirinajst let, da so zelo sreč-ni, da delo poteka v redu in tako na-prej.
»Vstajamo zelo zgodaj,« je povzel eden od brigadirjev. >-Ob pol šestih zjutraj smo že na trasi in krampamo vse do trinajste ure, ko gremoutrujeni na kosilo. Ker imamo rokavice, nas ima žuljave roke le malo. Odlično se razumemo z domačini, tudi z namesti-tvijo v osnovni šoli smo kar zadovolj-ni, so pa stvari, ki nas motijo in to zelo. Denimo, še doslej nismo dobili briga-dirskih uniform in delamo kar v svojih oblekah. Najbolj pa bi se lahko pritoži-li čez hrano. Povsem je zanič, povrhu je še malo kalorična in kar pogosto je preprosto zmanjka.«
Tudi sami smo se prepričali, da bri-gadir govori resnico, saj je prav ob našem obisku zmanjkalo hrane. Oro-dja jim primanjkuje, pa še to, ki ga imajo, je slabe kakovosti in se nemalo-krat kramp ali lopata polomita.
Toda brigadirji se ne dajo, mladost in dobra volja zmoreta vse. Organizira-li so si bogate popoldanske aktivnosti, tako da jim tudi v prostem času ni nikdar dolgčas. Ustanovili so tečaj cestnoprometnih predpisov pa tečaj prve pomoči; neplavalce uri učitelj plavanja na Kolpi, ukvarjajo se s foto-grafiranjem, imajo mladinsko politič-no šolo, zabavala jih je Mateja Kolež-nik, tiskajo bilten, rišejo in pojejo. Ne-kateri se po težkem fizičnem delu uk-varjajo še s košarko in odbojko, obi-skali so tudi svoje tovariše-brigadirje na Kozjanskem, za nameček pa jih je zabavala belokranjska folklorna sku-pina.
Vinica je majhna vasica, a se ponaša, da se je tam rodil naš veliki Oton 2u-j pančič. Zdaj bodo brigadirji zgradili še vodovod in položili telefonski kabel, to pa bo njihov prispevek gostoljub-nim in dobrodušnim Belokranjcem, da jim bo življenje lažje in lepše.
TADEJ BRATOK • ••
Teden dni kasneje so obiskali briga-dirje v Beli krajini predsednik skup-ščine občine Ljubljana Center Albin Vengust, predsednik OK ZSMS Juli-jan Dečman, član predsedstva* OK ZSMS Jaka Jurček in novinarja Dnev-nika ter Dogovorov.
Na pot smo odšli nekoliko zaskrblje-ni, saj smo bili dan pred obiskom ob-
veščeni, da se je zastrupilo več briga-dirjev, ki so jih prepeljali celo v novo-meško bolnišnico. Ob prihodu smo z veseljem ugotovili, da je bilo v infor-maciji le delček resnice; proti večeru prejšnjega dne je nekaj brigadirjev res dobilo trebušne krče; iz preventivnih razlogov so jih zato 12 odpeljali na pre-gled v bolnišnico, kjer so dobili vita-minske injekcije in se vrnili v brigado. Le dva pa sta ostala do naslednjega dne zaradi preiskav v bolnišnici.
Inšpekcija, ki je takoj ustrezno ukre-pala, je ugotovila, da težave brigadir-jev niso nastale zaradi hrane, ki je bila neoporečna, temveč so bile le posledi-ca naporov, vročine in sparjene vode, ki so jo pili na trasi. Dan pred tem je bil namreč udarniški, vsi brigadirji so krepko poprijeli za krampe in lopate, saj so normo presegali tudi nekaj več kot 230-odstotno. Vzrokov za preplah tako res ni bilo, saj so bili vsi brigadir-ji, razen omenjenih dveh, že naslednji dan na trasi, ob našem obisku pa so nam zagotovili, da še dobro počutijo.
Ob obisku, ki se mu je kasneje pri-družil tudi član RK ZSMS, pa smo ugotovili, da na akciji marsikje pošte-no škriplje; da je bila hrana včasih res slaba, predvsem pa so bili obroki pre-skromni in premalo kalorični, pred-vsem zajtrki in maliče; da škriplje v odnosih med vodstvom akcije, ki ne živi z brigado tako, kot bi moralo in da vedenje posameznikov iz štaba, pred-vsem komandanta akcije ni bilo briga-dirjem ravno vzor; da brigadirji dolo-čenih nepravilnosti in težav ne od-pravljajo po tovariški in predvsem sa-moupravni poti, ki je v brigadi jasno začrtana.
Ne poudarjamo zaman, da so mla-dinske delovne akcije velika šola sa-moupravljanja; brigadirji v Beli kraji-ni so se prav gotovo marsičesa naučili, saj smo v dolgem in odkritem pogovo-ru spoznali, da ni ničesar, česar se ne bi dalo z dobro voljo in odkritim pogo-vorom in dogovarjanjem popraviti in da bi bilo marsikaj že lahko drugače, ko bi brigadirji to storili že prej. Pred brigadirji te izmene je bila še cela dru-ga dekada in ko smo jih te dni poklica-li po telefonu, so nam zagotovili, da je hrana zdaj odlična in obilna, odnosi v brigadi pa bistveno spremenjeni.
Mnogo hrupa za nič - ali - kjer se dela, se tudi greši - bi konec koncev lahko rekli, pa ni čisto tako. Tudi take droone in navidez nepomembne ne-pravilnosti in pomanjkljivosti so pri organiziranju mladinskih delovnih ak-cij še kako pomembne. Sama skrb za številčno izpopolnitev mladinskih de-lovnih brigad še ni dovolj, mlade ljudi je na delo in življenje, ki jih čaka v brigadi, potrebno tudi ustrezno pripra-viti. Upamo, da ob letu na to ne bodo pozabili tudi na naši občinski konfe-renci ZSMS.        .LučkaŠpat