KO  PRIDE
CAS
Jože   Ud o v ič
Kadar opazi pomilujoč posmeh.
nič več ne čaka,
to mu je znamenje,
in plane in zbeži, uide času
in se potopi
v prosojne globine.
Ko pride čas in oslepijo hiše
in ko so ulice vse tuje in plesnive,
ga stisne v prsih,
in spomni se, da je doma v krajih.
kjer ni bil še nikoli,
in da ima brate,
ki jim ne ve imena.
Spomni se besed, svetlih, zimzelenih.
in v mislih mu zacvetejo
pradavna imena,
rastline, kamni, ptice.
In zaiskri se mu cvetni prah.
pestiči, prašniki, semena,
drobna, živa zrna.
983
Zasvetijo se mu mahovi, rosni od mesečine, zelenozlati hrošči, vrtovi vodnih lilij in bežeče ribe.
Kadar je svet meglen
in se pričenja deževje duše,
išče le tisto, kar je skrito.
kar je v daljavi, v zastrti luči,
vabijo ga večerna mesta
na pobočjih pričakovanja.
Tn tedaj, ko je nebo plitvo.
začuti, da so v globini
zakopane skrivnosti,
žare, posvečene s smrtjo.
vrči, posvečeni z življenjem.
krhke steklene posode, neznane dišave.
marmorni kipi, stari bogovi
zemlje.
Tn zgane se mu v prsih, in sredi poti začuti, kako se vrača k sebi.
OSVETLJEN  S  SENCO
Jože   U d o v ič 
Osvetljen s senco stojim začuden v   nemem jutru.
In čutim jo. pradavno, vsevedno, vseobsegajočo, ko se pretaka v žilah sveta: iz vode v kamen, iz kamna v zemljo, iz zemlje v nagnjeno drevo telesa.
984
Čutim jo med plastmi,
v grmadah skal,
v ječečili skladih.
Nekoč v svetlobi
pojoče morje
je tu okameneio,
in med plastmi so skrite
davno zveneče školjke,
iskrive perutnice.
med njimi spijo stisnjeni
metulji sanj.
Senca v zemlji,
senca v sredini luči.
Siva usta dneva
ponavljajo:
Pege so na soncu.
pege so na soncu.
In plameni temačni ogenj.
goreča noč . . .
TA  CISTI  DAN
Jože   Ud o v i č
V tem dnevu,
v tem jasnem,
čistem dnevu,
bom legel v pesek,
v pesek, bel ko čipke,
in ležal v njem,
v svetlobi,
ki me bo umila,
da bom prosojen,
da bom laliak ko senca.
In po zeleni travi dneva naj pridrvi bel jelen, bel jelen z gorečimi rogovi.
985
In naj me vzame na rogove,
ležečega, ko da sem mrtev,
in naj me nese
po belem pesku,
čez peneče se potoke,
med mlečnobele skale,
v čiste kraje,
skozi slap vetrov,
tja med žareče
sončnice poldneva.