Kot list v viharju »Za šleve je res hudo. Ne vedo, kam bi se skrili, kam pobegnili, kam se usmerili, da bi bilo za vse primere prav.« Dr. Janžekovič — v »Času«. Tak čas, kakor ga preživljamo sedaj, je v resnici za marsikoga zelo —¦ neroden. Ne glede na to, da jc sedanjost že sama na sebi trda in negotova, življenje v njej pa temu primerno, visi poleg tega nad vsemi še mučna zavest, da so vse današnje družbene oblike strahotno labilne in da bo že bližnja bodočnost posegla vanje z železno metlo. Ta zavest nam grozi kakor Damoklejev meč, ni ga pa jasnovidca, ki bi mogel z matematično natančnostjo odgrniti zasfor, ki nam zakriva prihajajočo novo stvarnost. »Kaj bi« in »kam bi«, to je sedaj vprašanje za veliko množino iskajočih in omahujočih, da bi si že v današnjem kaosu zagotovili ugoden scdež v bodoči socialni »prircditvi«. In kakor so vsi ukrepi, ki jih plašljivec stori v nekakem patološkem stanju pod pritiskom zunanjih sil, zelo negotovi in nestalni, taiko se godi tudi sodabnim omahljivcem in iskalcem varnega zavetja. Kar koli počno in česar se lotijo, se neposredno nato razgali kot varljivo zaklonišče, izbrano v stanju paničnega strahu in bega pred stvarnostjo in samim seboj. Sleherni svetel zavestni trenutek jim razodene usodne špranje v novem pribcžališču, kamor so se zatekli ob uri omračene zavesti. Temu se pravi — če hočete z uvidevnim evfemizmom — današnja duhovna kriza. V resnici imamo opraviti z Ijudmi, ki iščejo vedno in povsod in za vsako ceno le sami sebe. Ker so pa že anticipatno izgubili svoje prepričanjc, postaja njihov lov za lastno osebnostjo podoben mačjemu lovu za lastnim repom. »Učiteljski tovariš« je stanovsko glasilo, organ učiteljske organizacije. Ne spodobi se in ne pristoji mu naloga, da analizira »duhovne« krize drugih sranov. To delo naj opravijo z večjo ali manjšo natančnostjo njihove stanovske organizacije. Povsod je potrebno, povsod je nujno, kajti na omahljivih značajih in brezosebnih članih se ne ba nikjer zgradila solidna stavba bodočnosti. Naša specialna dolžnost je, da posvetimo v svoje vrste, med svojimi stanovskimi tovariši in tovarišicami, ki stoje zunaj svoje stanovske organizacije. Tudi pri nas je marsikje zelo hudo. Mnogi »ne vedo, kam bi se skrili in kam se usmerili, da bi bilo za vse primere prav.« Neorganizirami vedo predobro, da obstaja v Sloveniji učiteljska organizacija, v kateri skuša zavedno učiteljstvo z gmotnimi in moralnimi žrtvami v skupni borbi lajšati sebi in svojcem težko življenje današnjih dni. Nočemo peti slavospeve njihovim uspehom. Kjer jih ni, jim to dejstvo samo vliva koristna spo znanja o vzrokih, razmerah in Ijudeh, ki uspehe oriemogočajo. Zavedajo se tudi, da že sam obstoj trdne stanovske organizacije zavira marsikatero nam škodljivo stremljenje, ki bi se ob pomanjkanju organizacijske kontrole sprostilo v škodljive ukrepe. Kjer se pa doseže kateri koli uspeh, deležni so ga tudi vsi tisti, ki stoje brezbrižno in neaktivno ob strani borečih se tovarišev. S samo po sebi umevno gesto spravljajo sadove, za katere se niso borili, za katere niso ničesar žrtvovali, v »prijetni*« zavesti, da »znaijo« živeti. S ciniki in sebičneži je sožitje težko; na takih kvalitetah se ne gradi niti gmotno pravična niti socialno ustrezajoča družba. Pri moralno visako stoječih ljudeh mora stati zahtevnost v premem razmerju s požrtvovalnostjo. Sebičneži zahtevajo maksimum koristi za minimum žrtev. Dolžnost do stanu zahteva od vseh naših požrtvovalnih tovarišev, da skušajo povsod na tercnu ugotoviti pri neorganiziranih stanovskih kolegih vzroke, ki so jih privedli do prepričanja, da je »divjaštvo« v teh časih edino prava oblika občestva. Prepričani smo, da so njihovi vzroki po veliki večini malenkostnega osebnega značaja, kjer se pa n.e povedo odkrito v brk, jih pa z mirno vrestjo labko zberemo v koncentracijsko taborišče, nad čigar vhodom bi z velikimi črkami zapisali naš uvodni moto.