Ob Krimski jami
Zaradi pomembnosti govora Spomenke Hribar, se je občinski odbor SZD odločil, da ga skoraj v celoti objavi.
»Nekaj čudnega se dogaja dandanes: vsepovsod vznikajo grobovi, kakor da jih prej ni bilo. Toda bili so. Le vedeti zonje nismo smeli ali holeli. Te
grobove je zakrivalo zavestno hotenje pozabiti, de-lati se, kakor da ni bilo nič, pa ludi »zatajiti« jih, stisniti lastno bolečino v prsih, poireti solze, da bi sploh mogel preživeti v družbi, ki je gradila na prikrivanju, laii, sprenevedanju, Toda mrtvi člo-vek ni »nič«. Po nenapisanih zakonih človečnosti, zakonih, po katerih človek sploh je človek, mrtve-ga ni mogote zatajiti, zanikati, kakor da ga sploh ni bilo. Posvečenost mrtvih je močnejši zakon o katere koli volje in satnovolje iivega, ki bi hotel še mrtve vpreči v svoj voz moči in oblasti. Posveče-nosl mrtvih zahteva pieteto, spoštovanje, priznanje, in samopremislek.
Ničesar krive žrtve
Res je, kakor da bi grobovi po slovenski zemlji vznikali na novo. Toda Krimska jama se od drugih grobov, tistih v Kočevskem Rogu ali na Teharjih in kdo ve kje še vse, bislveno razlikuje. V tej jami niso pogreznjeni izdajalci, pa razumimo to besedo, ka-kor koli že hočemo. V Krimski jami so dotrpeli nedolžni Ijudje: kmečki gospodarji in fantje, pa dekleta in žene, Ijudje, ki od svojih sonarodnjakov in prvih partizanov niso pričakovali nič hudega,
Ijudje, ki so bili proti okupatorju in za bojevanje proti njemu; v njej so tudi partizani. Imeli pa so ti Ijudje eno samo »napako«: niso bili po meri revo-lucije, ki je prav tedaj, v letu 1942, zaiela jemati svojo mero. Ali so rešenci z vlaka, ki so ga partiza-ni napadli pri Verdu, z vlaka, na katerem jih je okupator peljal v koncentracijsko taborišče - izda-jalci, ki bi zaslužili smrt? Prav golovo ne. Tisti, ki se svojim »rešiteljem« niso želeli pridružiti in so želeli samo domov, so končali v tej sirašni jami, ki seže do pekla človeške zlobe.
Občutek ogroženosti od partizanov
Zato je ta, Krimska jama dokaz da se je med okupacijo pri nas začela akutna, krvava državljan-ska vojna.
Nasprotje med komunizmom in antikomuniz-mom je bilo že pred vojrto, z euforično zanesenost-jo enih in besno protipropagando drugih - to je treba vedeti. Toda akutna, driavljanska vojna se je razbesnela med okupacijo. Začela se je tiho, po-tuhnjeno. Vedeti moramo, da italijanski okupator
- o nemškem ne govorim, Nemci so začeli s krvjo
- Italijani pa do roške ofenzive, ki se je začela 15. julija 1942, niso tod okrog pobijali civilistov. Niso ponoči potrkali na vrata zato, da bi odpeljali go-spodarja. To so počeli panizani. Ljudje, ki so jih v zočetku sprejemali odprtih src in rok, so počasi postali nezaupljivi, nato oprezni, nato so se dogo-vorili, kako se bodo obvarovali nočnih obiskov... nato so se oboroiili v t. i. vaške straže. In potem se je počasi zočelo nesmiselno, nerazumljivo, brez-umno pobijanje Ijudi enega naroda. Dolga leta so Ijudje živeli v strahu; noči so bile čas strahu in prisluškovanja, ali bo kje v nočno tišino zalajalpes
-  to je bil znak, da prihaja hudo. Da prihaja ne božja šiba, ampak človeška roka, ki ne pozna usmiljenja. Zlom revolucije se je dogajal v teh tihih in prestrašenih nočeh. Zlom, ki smo ga faktično doživeli sicer šele letos na svobodnih volitvah, se je v principu dogodil s prvim takšnim ubojem. Zakaj uboj človeka je tisto čez, je prestopljena meja, meja, ki je človek kot človek ne bi smel prestopiti.
Kajti človek lahko sočloveka ubije, ne more pa mu vrniti življenja, zato je prav smrt tisti prag, na katerem bi se moral ustaviti. Kdor se na tem pragu
ne ustavi, je svojo bitko izgubil, prej ali slej se to izkaže.
Da ne bi prestopili meje, praga človeku dovoljenega!
Danes postavljamo vprašanja o odgovornosti tistih, ki so revolucionarno morijo začeli. Na ta vprašanja bo seveda treba odgovoriti. Prav naša generacija, mi živi, smo odgovomi za to, da se nacionalno spomin popolni. Imena krvnikov na eni in na drugi strani, kajti na obeh straneh so bili, bodo zapisani v naši zgodovini. To pa je tudi vse, kar moremo, moramo in smemo narediti, če hoče-mo, da se državljanski spor konča in ne preraste znova čez mero, ko ga ni mogoče več obvladovati.
Maščevanje rodi maščevanje, sovraštvo rodi so-vraštvo. Zrelost posameznika, posamezne osebe, in zrelost neke družbene ali narodne skupnosti je razvidna prav iz tega, koliko in ali sploh je sposob-na prekiniti verigo sovraštva, v katero je bila nekoč ukleta in zdaj šele popušča. Na osebni ravni govo-rimo o odpuščanju - le-tega so sposobni samo zares močni duhovi in odprta človeška srca — na
dmžbeni ravni pa govorimo o zavestni odločitvi nekega naroda, da bo svojo zgodovino vzel nase in storil vse, da se ne ponovi. Da se zgodovina ne bi ponovila, moramo paziti na to, kako odpiramo nekdanje rane, kako obujamo spomin. Da se nam ne bi zgodilo, da bi hkrati s spominom obudili tudi nekdanja sovraštva. Vedeti moramo, da je sovra-štvo brezmejna energija, ki je, če se je sprosti preveč, ni mogoče obvladati. Da ne bi prestopili meje, praga človeku dovoljenega! »Biti sodnik je vendar božje!« je zaklical slovenski pesnik in krist-jan Božo Vodušek pred več kot šestdesetimi leti toda njegov glas, dovolj zgoden, da bi preprečil morijo, če bi ga bili Ijudje zares slišali, se je izgubil.
Naj se ne izgubi več! Prepustimo sodbo zgodovini, prihodnosti, kristjani Bogu. Nezmotne, brezpriziv-ne sodbe človek kot človek ne zmore, lahko pa s takšnimi sodbami zbuja novo sovraštvo iz pepela že ugašenega. Zdravnik čisti rano pazljivo, s svoji-mi instrumenti. Kdor čisti in celi rone neke družbe, ima za instrumente besede. Zato je tseba besede poslavljati pazljivo. Zakaj beseda ni kar tako, be-seda tudi ubija. Rane in krivde pa so še žive. To še vedno boli. Zato naj se tisti, ki so nepazljivi pri
celjenju ran našega naroda, zavedajo svoje sood-govornosti.
Vsako prehitevanje k nekakšni popolni spravi, k temu, da bi vsi sprejeli eno samo interpretacijo medvojnega in povojnega dogajanja kot nekakšno »objektivno resnico«, spet eno samo, kljub dobre-mu namenu dela več škode kot koristi in lahko povzroči ponovno razburkanje čustev in strasti, kar bi nas ponovno zapeljalo v delitve, nevspravo. Ko nas različnost interpretacij grozot vojne in re-volucije ne bo več bolela, in bomo v tem smislu spravljeni, o spravi ne bo nihče več govoril.
O spravi govorimo in si je ielimo tedaj, ko dejansko še nismo ravnodušni do preteklega, ko torej še traja razpor in spor znotraj slovenskega naroda. Zato sprava ni nekakšno splošno »brat-stvo«, ampak naš zavesten, hoten pristanek, da živimo skupaj, različni, kakor smo. Sprava je v so-bivanju različnih Ijudi z različnimi političnimi opcijami in resnicami. Kdor bi hotel prehitro ta razpor zabrisati, na hitro odpraviti - doklersepo zakonih življenja ta slovenski razpor in spor ne preseže - ta bi nas ponovno razbijal in ranjeval.
Zato bodimo strpni drug do drugega, dopustimo različnost naših resnic! Zato pa smo soodgovorni. Vsi irt vsakdo posebej. Kajti, ne pozabimo, malo lahko naredimo dobrega, veliko pa nepopravljivo zlega.
Usodna danost našega življenjskega prostora
Slovenci smo imeli nesrečo, ker prebivamo na prostoru, kjer sta neodvisno od njegovih prebival-cev — trčila fašizem in boljševizem. Naš narod se je zato razklal na dvoje. Ta nerazpoloiljivost člo-veka, njegova nemoč, da bi absolutno opredeljeval pogoje, v katerih prebiva in predvsem tiste, v kate-rih se rodi, je hkrati tudi tisto, kar ga do neke mere opravičuje oziroma kar je vzrok, da je človek lahko samo po človeško kriv. Ne pa absolutno kriv. Čas od leta 1941 do 1946 je čas največjega napora slovenskega naroda. V tem času smo se uprli fašizmu in boljševizmu. Žal smo se pri lem tudi sami razklali na dvoje, vendar je to naša zgodovina, ki jo moramo vzeti s spoštovanjem, pa tudi z obžalovanjem, nase. Naj se ne ponovi!