Učiteljski list
GLASILO „ZVEZE SLOVANSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV V TRSTU".
Izhaja 1., 10. in 20. vsakega meseca. — Uredništvo (slovenskega dela) in upravništvo v Trstu (15), Via Udine 35, III. Hrvatski dopisi naj se pošiljajo na naslov: Vinko Šepic, nadučitelj u Buzetu. — Izdaja .Zveza slovanskih učiteljskih društev v Trstu*, odgovorni urednik slovenskega in hrvatskega dela Jože Pahor. — List je za člane izdajateljice brezplačen, naročnina za nečlane Lir 24.— Tekoči pošt. račun. — Tiska Tiskarna Edinost v Trstu.
St. 4
V Trstu, 15. februarja 1925.
Leto VI.
Samoizobrazba
Jerman. Razumel sem, še preden ste rekli in še preden ste me klicali pred ta tribunal. Kaj bi se obotavljali ter lazili krog hiše, ko varno vsi, kje da so vrata? Besede so bile dolge, ukaz pa je bil kratek: postavi se na glavo, kakor velevata vreme in čas. Ali jaz ostanem rajši na svojih poštenih nogah.
Nadučitelj. Gospod Jerman, čast učiteljskega stanu zahteva....
Jerman, Poznam molitevco. Čast učiteljeva zahteva, da bodi danes bel in jutri črn, kakor ukazuje gospodar. Nadalje še zahteva, da imej glavo na voljnem konopcu, zato da se lahko s pridom priklanja na vse štiri strani; in tudi zahteva, da bodi koleno ne od kosti, temveč od testa, zato da klek-nc sredi ceste v blato, če je prilika in ukaz. In naposled še zahteva, da imej učitelj zaklenjena usta, ključ do ključavnice pa obešen na šolske duri. Znam jo gladko, to molitevco.
(Cankar: Hlapci.)
Dva tovariša sta se oglasila v zadnji številki sta-novskga lista in oba sta se lotila istega vprašanja, razmer med učiteljstvom, v zvezi s pešanjem organizacije v preteklem letu. Oba sta ugotovila ista dejstva, da je namreč med nami ljudi, katerih počenjanje se krije natančno z onim, ki ga je videl Cankar v učiteljskih vrstah že pred tolikim časom in ki ga je tako točno povedal po Jermanu o učiteljevi časti.
Tovariša govorita resnico in jima ni mogoče oporekati. Potrebno pa je povdariti, da se je organizacija vedno borila proti pohlapčcnju učiteljstva in da se tudi danes upira z vsemi silami propadanju1 stanu, ki je tolikega pomena za zdravje ljudstva. To je in ostane glavna in najvišja naloga organizacije, od te naloge se ne more umakniti za las. Ves pomen stanu, da o ugledu niti ne govoritno, je odvisen le od tega, ali se pohlapčimo vsi, ali ostane na našem praporju geslo, da se borimo do skrajnosti za svoje stanovske in človeške pravice.
Izkušnje so nas dovolj izučile, da nimamo od nikoder pričakovati pomoči. Še pred kratkim so si nekateri redki delali nadejali, da bo stanu bolje, če se... postavljamo na glavo, kakor sta velevala vreme in čas. Kolika kratkovidnost!1 Samo pri učitelju je mogoče, da prezre dve taki dejstvi, kakor sta narodnostna nestrpnost in nepotrebnost ljudske izobrazbe, nepotrebnost šole sploh v takih časih, kakršni pač so. Prihaja iztreznenjc, vsaj ponekod. Ali življenje je tako, da mora napeti vse sile, kdor hočei kaj doseči, kdor hoče kaj trajnega doseči. Zato pa ni dovolj iztreznenje, ampak je potrebno spoznanje, da se bo stan uveljavil le z naporom svojih najboljših sil, z naporom svojih kreposti in svojega dela, Ce
hočemo neodvisnosti, jo bomo dosegli le, če si jo bomo izbojevali; in če si ne izbojujemo, je tudi vredni nismo.
O učiteljstvu v novih jpokrajinali se! je poli/lo ogromnega črnila in nešteto zakotnih pisačev in zloglasnih padarjev je dajalo nasvete, kako naj se nam koža stroji. Vsi ti nezvanci niso rešili učiteljskega vprašanja pri nas in ga ne bodo, ker ni mogoče napraviti iz tolikih mislečih ljudi toliko in toliko kilavih revšet. Mogoče je nekoga strahovati, za krajši ali daljši1 čas, ali najprimitivnejših človeških pravic ni mogoče za vselej potlačiti. Tudi učiteljevih ne. Nekaj hlapcev več, res, toda takih, ki čakajo, kdaj bi se uprli, če niso bili dovolj plačani za svoje hlapčevanje. Tudi pod visokim pepelom lebdi iskra ne-> ke nujne človekove svobode.
Zveza ima trdne cilje. Če ni imela vselej dovolj moči1, da bi pri slednjem izmed članstva te cilje uveljavila, ni le njena krivda. Organizacije sc lahko borijo proti človeškim slabostim, nimajo pa vedno moči nad njimi. Pri nas je preveč suženjstva v krvi, da bi hodili pokonci, tako pokonci, kakor bi bilo treba posebno vzgojiteljem. In še to: kdo je organizacija? Ali je to abstrakten pojm, nekaj kar visi v zraku? Organizacija so pocdinci. Čim močnejši, popolnejši, delavnejši so, tem močnejši je ves stan. Iz krepkih enot sestavljen bo vedno več veljal kakor pa skupek ničel. Zato1 nam ne preostaja drugo, kakor da neprestano gibljemo, brez skepse, brez popuščanja, če ne vidimo takoj uspehov, brez upadanja poguma in volje. Mi moramo preko zanikovalcev, ki imajo druzega posla, kot da nam neprestano mečejo zank.? svojih dvomov in brezdelja pod noge.
Tudi samoizbraževalno dalo., ki ga z vso trdovratnostjo prepričanih zagovarjamo odkar obstoji Zveza, ima iste cilje: kvalitativno ojačiti stan, da se bo lažje boril za obstanek. Ostaja resnica, da je znanje moč. Kdo se bi moral ta resnice bolji zavedati kot baš učitelj? Imamo mlade ljudi, z nepopolno vojno izobrazbo, ki ne čutijo nikake potrebe več, da bi se poleg mehaničnega pouka osnovne šole ukvarjali še s čim drugim razen s kroglanjcrrt! Take stvari se maščujejo nad njimi samimi in nad vsem stanom. Najhujše j?, da sc ljudje ne zavedajo, kako jim nc-dostaja prav onega, kar jim je potrebno, če hočejo res biti izobraženci. Ne zavedajo se, da so pobeljeni grobovi, lažnivi preroki. Če pride nevihta nad take, se lahko igra ž njimi.
Misel pcglobljenja samoizobrazbe n: doslej pognala pri nas tako globokih korenik kakor bi bilo treba. Krek ni nov med Slovenci'. Ni še dolgo1, da smo bili ponosni nanj, ponosni posebno tedaj, ko je nastopal kot ena najsvetlejših glav v zbornici. A je že trideset let preteklo, od kar je spisal svo)e glavno delo. To delo ni strankarsko, ampak dovolj univerzalno, znanstveno, ki tudi modroslovna vprašanja načenja. Koliko pa je slovenskih učiteljev, ki Kreka poznajo, ki so ga študirali? Trideset let je prešlo in je prineslo dogodek silne zgodovinske da-1'ckosežnosti, rusko revolucijo, da je ostal Krek z vso svojo dalekovidnostjo in naprednostjo daleč za-
daj. A slovenski učitelj še danes ne pozna misli enega svojih resnično velikih mož, brez katerega znanja si ni mogoče predstavljati modernega izobraženca.
Odsek za samoizobrazbo je pozval učiteljstvo, da letos predela, vzporedno s pretresanjem vzgojnih in učnih vprašanj, Krekovo knjigo. Ni zahteval ničesar težkega. V najslabšem slučaju je mogoče Kreka či-tati in potem obravnavati. «Socijalizem» je pisan tako poljudno, dia bolj ne more biti, in obravnava toliko zanimivih stvari tudi iz družboslovja, zgodovine itd. Niti za to lahko in tako koristno delo ni mnogokje med učiteljstvom pravega razumevanja. Lahko je dejal Cankar, da zahteva čast učiteljeva, naj ima glavo na voljnem konopcu, zato da se lahko s pridom priklanja na vse štiri strani. . .
Vsa naša organizačna vprašanja se sučejo okoli
Tmurne nočne misli
Noč ima svoju moč. I ropstvo je noč. Nasilja, bezakonja i protikulturna akcija, rea.ccija jesu na-kazna deca crne noči i njenog krvnog brata zver-skog lica — ropstva.
Mi živemo u noči i ropstvu. Noč krije svetlo, za-senjuje i zatvara oči crnom krpetinom. Noč stvara sablasti, radja vukodlake, veštice i krvopije; noč sve uveličava do nenazdevnih višina, i snizuje do neverojatnih dubljina.
U noči i tami sve biva strašno, nenaravno, na-kazno. Noč radja tatove, razbojnike, nasilnike. I ropstvo ima svoju decu: svakovrsne zločince, bednike, sluge,, uhode. Ropstvo radja ropstvom. Ropstvo radja robove. Sila i mač, grom i pakao sredstva su u rukama začetnika ropstva, robava i ponižnih sluga. Z gladom se stvara robove. Korito i trbuh vodi u crno kraljevslvo robova. Nasilnici i krvo-pije, u jednoj ruci nose mač, a u drugoj korito i hleb. Biraj! I ropske od poroda duše požudno zure u korito i hleb, te pružaju svoje ruke i dizuči ih visoko prema krvavom tronu i oltaru s kojeg grme kao bogovi groma roditelji i podržatelji ropstva i noči.	i	»#
Silne duše odvračaju svoj pogled gnusanjem od trona i oltara gde kraljuju i sede očevi ropstva.
Slobodne duše otkl'anjaju sve darove iz ruku nasilnika, ostavljaju korito, beže daleko, daleko od sjajnih, al’ za njih smrdljivih tronova gde se kuju verige za robove.
Radije smrt nego robovati i biti robom! Časno je gladovati i umirati proti ropstvu, ali u slobodi i kao slobodna duša!
Ovo su mučenici ,i žrtve. Ali ujedno bivaju i po-slaju osvetnici i apostoli slobode.
Jest, nasilje stvara robove i sluge, ali ujedno radja slobodnjake i junake.
Mi smo gospodari što čemo da postanemo. Krv naša, možak naš ima da odluče: hočemo li u robove ili u slobodnjake. Izbor je vrlo težak, ali ujedno i vrlo lak. Stvorovi što žive jedino telom i telesu oda-brati če i odlučiti se za ropstvo, što če im doneti slasti i lasti izviruče iz želuca i telesnih, životinjskih požuda. Životinje i poluživotinje biraju uvek niška životna sredstva. Čuče svedjer uz korito, što ga drži na kolčnima tiran. Njima je mesto ispod tiranovih nogu.
Ljudi što večma žive duševno i za duh, odabiru otvoreno polje, mesto pod vedrim nebom odakle uživaju gledajuči žarko sunce, vedro nebo i sjajne zvezde. Tu su slobodni. Tu hrane i jačaju svoju slobodnu dušu.
ene same osrednje točke. Če se le ena zanemari, se čuti škoda povsod. Z zanemarjenjem samoizobra-ževafnega dela je stan občutno zadet, ker je zadeta njegova samovzgeja, ako se je mogoče tako izraziti. Nekateri krožki so vendar v delu znatno napredovali in prav ta napredek je obtožba onih, ki se niso zganili. Razmere, pravijo nekateri. Ni ga izgovora, ki bi manje držal. Z vsemi «razmerami» je bilo mogoče v mnogih .{rajih razveseljivo razviti samoizobraže-va'no delo, ki se drugod z istimi « razmerami® niti poizkušalo ni. Torej: ne razmere, ampak ljudje!
Imamo še časa in ga bomo, upamo, tudi še imeli. A imeti' bi ga morali najprej zato, da se vržemo v boj s polinteligentnostjo v stanu. To vprašanje je še vedno tako važno kakor nobeno drugo, ker brez izobrazbe, brez družboslovnega spoznanja ne more imeti učiteljstvo nikakc vere in nikakega poleta.
Slobodna duša! Uzvišena li pojma! Ti si svetla kao sunce, topla ko vatra, jaka kao lav, brza kao strela. Slobodna dušo: čista s.i ko liljan, bela kao sneg, ljupka ko janje i golob, a silna kao grom,
Slobodne duše stvorile su znanost i rodile umetnost, one šire kulturu, bratstvo, dobrotu i čoveč-nost.
Slobodne duše ruše krive bogove, obaraju nasilnike i tirane. One stvaraju raj na ovoj zemlji. Užižu sveče i pale kresove, koji ogrevaju ljude i buduče slobodnjake.
Ropske duše gasc sveče da bude tarna; podižu vešala da vešaju ljude slobodne duše i slažu lo-maču za apoštole slobode, istine, pravice. Ropske duše svuda podiruše hramovc zanosti, umetnosti i prosvete.
Ropske duše kao fizički i politički podianici, jesu prave pravcate sluge, te kao takovi besavesno i bez grižnje savesti vrše pokoru i bez protesta svaku, pa i najnemoralniju zapoved gospodara i tirana svoga. Ojačaju H se ovi i ovakovi robovi i ropske duše pornoču najnekulturnijih sredstava, t. j. bičem, mačem, ognjem pa koritom, zobi, hlebom, oni postaju opet tirani ostalih robova. Tiran tiranu krv prale va.
Sve zlo tako dolazi od rodjenih robova, od pre-poniznih, niških duša,
Ovi stvaraju pakao na ovome svetu. Stvaraju noč, gase svetila, prouzrokuju suze, patnje i dižu vešala i lomače, te škrope zemlju krvlju ljudskom.
Kad ne bude nasilnika, tirana i robova duhom, ili kad dodju do nemoči, tada če doči bolja, čove-čanskija vremena. Ona če nam doneti na svetlo i na površje društveno slobodu i slobodnjake; a ovi če izvojštiti i darovati svetu slobodu misli i delovanja. A slobodna misao te slobodno delovanje i revnovanje pedignuti če na prestole svetsko pro-svetu, čistu i nepatvorenu, čovečnost nesebičnu, mir duša, te uživanje u lepoti dobrote,
A u tu svrhu čiste duše, slobodne i blage, jake i silne, valja da se kupe i skupe u disciplinovanc čete pobornika, osvetitelja, boraca i uzgajatelja, koji če svojim etičkim životom, životvornim primerom i radom, te svetim naukom i propagandom razoružati, moralno i fizički nekulturne nasilnike i tirane, te sbaciti ih sa prvog mesta na krvavoj gori. To če oni, to moraju, pošto ih na to sili svetost njihovih ideala; na to ih goni njihova krv, meso, duša puna topline ideala i oduševljenja. Kad ne bi to hteli — ne bi bili oni kulturonosci, n; slobod-njaci. Oni če na bojno polje rada, na svetlo, da šire svetlo. I uspeti če. Hoče, tako mi sunea!
Naše loše in pogoršano mate-rijalno stanje
i.
Nije mcžda časno, a možda ni kavalirski, da koju i mi slav. učitelji Julske Krajine ne kažemo glede našeg gospodarskog stanja, koje se dnevno pogor-šava. Pcgcršava se usled poskupljenja sviju život-nih namirnica, dočim plače i mirovine ostaju .tame-nito tvrde, stacionarne, dapače se mnogima i sni-zil'e. Učitelj koji se mora za svaki životni predmet uteči trgovcu i njegevom dučanu, taj je danas dvo-struki, trostruki mučenik i patnik. Ovi sc največ nalaze u gradičima i u njihovoj neposrednoj bližini, gd; seljak traže i mora tražiti da prod!a i unovči svaki svoju stvarcu i prirod svoj. Osvedočih se, da je ovuda život učiteljev skopčan s večim živežmim i životnim troškevima negoli je, n. p. u Trstu. Ka‘,*o nemilosrdno trgovci gnjave seljaka, tako i on opet nemilosrdno siše činovnika, pa i svoga učitelja. Nema nigde u toj stvari — pardona! Glava za glavu! Seljački gnjev proti trgovcima i opčoj skupoči,, te proti previsokim porezima i dačama — prelazi i na nas učitelje. Recite i pot užiti se seljaku na svoje loše nevčano stanje — ne koristi; on veli: i mi sve plačamo skupo! — Sve je skupo, što mi poljedjelči proda varno! — I učitelj, službeni’*, radnik mora i na selu sve skupo kupovati, ako če uopče jesti. Da bi poljodjclci istaknutog trgevačko-gospodarskog mentaliteta u krajevima gde lasno sve svoje unovčiti mogu kakogod učitelju olakšati život, pa bio on u njegovim očima vre-dan, odličan i poštovan — to se ne dogadja. Takve dimenzije je postignuo boj za svoju e <zistenciju, i tako daleko je dopro individualizam seljaka i ne-seljaka! — Srečan ja onaj učitelj u evo nesrečno doba niskog mcralnog i gospodarskog značaja, koga je sudbina bacila u kraj gde još nije sve ljude zara-zila duboko privredna egoistično-gospcdarsAa bolest i strast borba za život, i gde narod ipak još nešto ima i poseduje. U takvu ambijentu ipak narod oseča dla je dužan svemu učitelju i dobročinitelju
Bdijmo, da ne padnemo u propast!
Časi što ih preživljavamo, teški su, teški i za junake. Ovo današnje društveno doba otrovano je. Ko olevo i teški kamen tišti grudi naše, ko mora guši nas, pa mučno nam je i samo disanjc. A bez disanja zamire se i umire. Današnji nezdravi i pretunaravni život otimlje nam ispred ustiju uzduh, što nam prouzrokuje beli i klonuče.
Samo junači lavskog srca te volujskih prsiju i pluča mogu odolevati, prkositi makar izmoreni, zapehani, satrti.
Hcčemo li izdržati?!
Tiranija kraljuje. Postala je silha, bezobzirna, smrtonosna. Hočemo li joj se mi rojaki odhrvati? Da li hočemo pasti ničice pred njenim mogučim prcstoljem?
Tirani ukretiše, oboriš-; več mnoge. Napastuju: Evo, sve ovo ču ti darovati, ako mi se pokloniš!
A oni u jednoj ruc.i nudjaju šibu, a drugom ribu. A gladan sam. Napast velika. Zagrabim li ribu, nasititi ču se, ali ta tiranova riba otrovati če me.
Ko ju okusi iz njegovih ruku,, otruje se... Tiran je. tu svoju ribu napunio narkozom, što uspava do besvesnosti one koji ju primaju i jedu... Srce im klone, duša sledeni, možak skruti. Iza kako gladni
olakšati mu život oleščan novam doboin i novim pri.ikarna. Cscbito ako je njegov nared navikom i tradicijom naučen darivati svoje učitelje, tu ovi ipak žive bez večih tegoba i n e volja. Gda je daLcle još naš narod sačuvao stare tradicije gostoljublja, prijateljstva, kumstva i bratstva, tu učitelj, pa i siromesi, nešto lakše prolaze u životu. Ali pošto se ta istaknuta stara dobra stvojstva našeg naroda gube bez povratka, buduči več i naši gospodarsko jaki i najjači posednici čute svu težinu skupoče i poreza, zato j; več danas našem učitelju, gdegod on službovao, postao život vrlo težak. Pa danas i dobar če vek, čovek srca i dobre ruke postade nešto tudji, sebičniji, štedlji vi ji, a ovo u strahu pred budučnošču. Pomišlja i on. Ako ova nesnosna vremena potraju, kako ču se ja, kako če se moja obi-telj preživlja vati do smrti, u bližoj i daljnoj buduč-nosti? — Ima pravo. — Tako i na dobre ljude, dobre porodom i navL-com, nove gospodarske prilike i nepriii.ce, loše moralno uplivaju, te njegove moralne dobre vlastitosti guše i iskorenjuju.
Tako dandanas i na ladanju učitelj je prepušten svojej sudbini. Ovisan je on j edino od svoje plače i od svoje individualnosti. U borbi stoji sam samcat. Niko ga ne pomaže, niko nima milosrdja napram njemu. Kukavna njegova plača kukavno ga hrani i odeva, da često cn lošije prolazi i žive od svojih suseda seljaka. A ako imade obitelj, osobito neda-leko grada i gradiča, tad'a on je na što čuda. On svoju obitelj ne može pristojno prema svome položaju («Standesgemass», kako je to glasio bivši austr. škol. zakon) hraniti ni zaodeti, pa eto ti male pogrde, epazaka na račun i ugled narodnog prosve-titefja. Ali buduč niko ne vidi što je u tebi, nego samo što je na tebi, zato učiteljeva obitelj mora šilom ckolnosti paziti na svoju izvanjštinu, a manje na kuhinju i hranu, zato se mizerno hrani, a to vrlo loše upl.iva na čitav učiteljev organizam. Posledica: slabost telesna, bledica, boležljivost, što opet sve prelazi na učiteljev rad u školi. Trpi škola, trpi obuka. Ali dodati čemo i to, da slaba hranidba učiteljeva, a onda nj»gov duševni rad, ako je save-stan, baca ga često u sušicu i prerani grob.
ckusiše zalogaj iz ruke tiranove, postaše polumrtvi, poluživi, postadoše živi mrtvaci,
Postadoše ljudi, neljudi bez krvi1 i bez svoje volje. Pcstadoša sluge i robovi. Idu za svojim go-spedarom kao ovce za pastirom i kao krmadi što ju gazda vodi bacajuči preda nju kukuruz.
Sluge i robovi! Ovo su najogavniji, najodurniji i najsramotniji pojmovi i reči paklenskog rečnika.
Nije veče uvrede za čoveka obraza i duše od one, kad mu kažeš: reb si i sluga! Ovo su uvrede. Proti ropstvu, a za sicbcdu čovekovu bori se svet otkad postoji, i otkad se stalo promicati prosvetu i civili-zaciju, a ujedno otkad se stalo' isticati pravo i dostojanstvo svakog čoveka.
A još i danas imademo robova. Još i danas trpi svet fizičke robove — ove najnesrečnije ljudske stvorove. Sramota! Ali sramota j; gledati u čo-večjem društvu i duševne robove.
Moralno roblje stoji samo' jedan stepen nad fi-zičkim robljem. Često se oboje još i danas u kultur-noj Euvropi nalazi u jednoj te istoj osobi.
Kultura se srami tog današnjeg ropstva, Srami sc, plače i krije lice. Najvolela bi da je nestaje netra-gom, nego da gleda ovu sramotu na ljudskoj duši.
Pris.-ccčila joj je u pcmoč civilizacija i: moda. Današnja kultura kao da ne vidi kako robovi zaode-vaju svoju golotinju, zapravo svoje ropsko telo i
dušu... Kultura jc skalupila izrazili lip kulturna čo-veka1, da ga je lasno namah prepoznati.
Robovi promatraju kulturne ljude, da ih majmu-nišu. Stanu i oni ustima ljuptko, prijazno govoriti, otmeno se vladati, salonski u društvu se ponašati, civilizovano se kr etati i opčiti. A onda i roblje stalo se naposled moderno odevati, dapače «mo-dernije« no i najkulturniji duhom čovek, pošto čista kulturna duša više njeguje duh no telo. Baš ovi ljudski gadi najvcču pažnju posvečuju telu i manirama, da tako sakriju svoju mizernu dušu, te da zasene ljudstvo, bolje prostotu. Srair.e se svoje duše neotesane, grube, hrapave. Dapače ne toliko radi pravog srama, 'koliko više radi želje i potrebe da mogu u društvo kulturnih ljudi. Ovi pobeljeni grobovi i nakaze moralne sakrivaju izvenjštinom:
Didaktične preuredbe
V X. zvezku lista «Corriere delle Maestre (decembrska številka z dne 14. m. m.) je objavil prof. Lom-bardo-Radice članek pod gornjim naslovom, ki ga zaradi njegove važnosti (ker nam pojasnjuje, kakšen naj bo, oziroma: kakšen ne bi smel biti šolski dnevnik!) v kratkih potezah posnemljemo.
«Žal mi je — a je potrebno, ker bo edino prepričevalno sredstvo —, da moram postaviti nasproti vso ono veliko pristnost, ki sem jo večkrat srečal v izdelkih kmečkih otrok, še večje ponaredbe in kon-vecionalnosti, ki sem jih zasledil v neki furlanski šoli, ki jo bom zaradi diskretnosti imenoval «Iono-lusai»*). Isto se dogaja na mnogih drugih šolah, kjer se piše šolski dnevnik pod slabim vodstvom. Učiteljica, od katere smo prejeli dnevnike, ki jih bom zdaj navedel, zna mnogo dobrih in lepih stvari; uči prav dobro geometrijo, računstvo, zamljepisje itd. A je, revica, tako naivna, da je uverjena, da poučuje dobro tudi jezik (italijanščino).
To naj bi bili dnevniki? So neumna otroška ma-škerada. Pisanje lepo, stavki pravilni. Toda kolika neodkritosrčnost! Evo vam, kako more šolski dnevnik postati za otroke prava muka. Ne samo to; isto velja tudi za vsak spis. Kdor je retorist, ostane povsod retorist 1»
Tu navaja pisec dolgo vrsto primerov iz šolskih dnevnikov otrok omenjene šole. Naj navedemo še mi par tipičnih stvari!
* * *
Dnevnik štev. 1. «Z velikim veseljem začenjam svoj dnevnik. On bo pravil o vsem, česar se bom naučila v templju domovine, o veri, luči, ljubezni in o čistih idealih!	Maj	dnevnik	bo	akumulator	vsega,
kar me bo učila	itd.	itd.
Dnevnik štev.	2. «Začeti hočem	to plemenito delo
o čistih idealih!	Moj	dnevnik	bo	akumulator	vsega
vedno napredoval v vzgoji... da bom pomagal počastiti svojo domovino, najprej v umetnostih...«
Dnevnik štev. 3. «Prihod zore petnajstega dneva
“) Io non lo so.
POZIV.
Pazinsko, tolminsko in volosko društvo niso imela doslej zborovanj. Posledica je, da se danes rušijo, ker niso niti najenostavnejši odborovi posli v redu. Ukazi delegacije in osrednjega vodstva se ne upoštevajo, društveniki so zadovoljni, če jih nihče več ne nadleguje.
To je propadanje stanu, Zvezino vodstvo mora to javno povedati. Kar je mogoče v šestih dništvih, se
odelom, modom, manirama, svoju grubu nutrinju.
Ali mi još i danas imademo roblja što se ni nc srame svoga ropstva, ni fizičkog ni moralnog.
Ovo još nijesu ljudi, pa ni poluljudi. Ovi su naša sramota, ali ujedno in naša kulturna zadača, da im premesimo duh, pa da sz dignu do nebeških višina prave prosvete.
Čovek ne sme biti rob. Ropstvo je svojstvo živo-tinja, jer one valja da krotko i ponižno slušaju svoga gospodara.
Čove.c se rodio da bude slobodan dušom i telom. Čovek čoveku valja da bude jednakopravan brat, a nikeda robom. Prati ropstvu, a za slobodu osobnu i društvenu prelilo se mnogo krvi i suza, a do ove mora jednom doči, pošto to od ljudskog društva zahteva ljudski ponos i dostojanstvo.
januarja mi je napolnil srce z radostjo, ker sem se čutila boljšo od bolezni, ki sem jo imela in sem ve-djla, da se vrnem v šolo, kjer živijo umetnost, ljubezen in luč, ki osvetljuje razum in nas vedno pobolj-šuje»....
Dnevnik štev. 4. »Popoldne nam je dala učiteljica prepisati dnevnik lepopisno....«
Dnevnik štev. 5. «Pišem dnevnik o življenju v šoli, dnevnik, ki je resnični prijatelj vseh otrok močne in slavne Italije«..,
Dnevnik štev. 6. Prašičereja je zelo razvita v vasi..., ki leži med goro... (2000 m) in travnatim hribom... (1960 m) ter gričem... (790 m). Naša slikovita dolina... itd. itd.... Živio moja domovina! Živio vzgojiteljica! Živio šola!«
Dnevnik štev. 7, «Pozdravljena, ljubljena šola! Ti si najlepši biser vseh; najbolj vzvišen cvet naših duš. Si dom, ki ga ne pozabimo, edina nibesa, ki jih je dal Bog tej solzni dolini...«
Dnevnik štev. 8. «Danes nisem mogla v šolo Preživela sem žalosten dan. Šolski zvonec me jc razburjal, ko' je klical otroke na pot v posvečeni hram domovine. Ceste, drevesa, vse me je žalostilo, le knjige, zvezki in črnilo ne«,..
Dnevnik štev. 8. «Ko smo stopili v razred, ja zvezda vodnica nas otrok (stella propiziatrice — reklo bi se lahko: posredovalka) popravila domače naloge«...
* * #
Ko je prof. Lombardo-Radice naštel svoje primera, vzklika: O, uboga šola v Furlaniji! Prav res da «in chei timps lis bistiis a fevelavin mior di tanc' di no-altris !*)
Dalje meni: To je šola sestavljanja, ki se igra na šolski dnevnik. Stara, najneumnejša šola retorike, ki ubija Gentilejevo reformo!
K sreči niso vse šole ponarejevalke reforme. .le takih, ki nam dajejo tolažbo!
H koncu članka obljublja za prihodnjič nekaj primerov pristnega dnevnika, kakor jih otroci res morejo pisati!
*) V istih časih so živali govorile bolje od nas.
more izvesti tudi v treh. Brez vzpostave rednega društvenega delovanja v imenovanih društvih se znaten del učiteljstva izločuje iz naše enote. To je škoda in sramota. Dolžnost učiteljstva v Istri in na Tolminskem je, da napravi takim razmeram konec in se postavi spet ob ramo svojim tovarišem. Pozivamo društva, da nastopijo kakor zahteva čast stanu.
Vodstvo Zveze.
O sestavljenih besedah
(Nadaljevanj e.)
C. Samostalniške spojenke iz pridevnika in samostalnika.
I.	Pridevnik s samostalnikom ne more tvoriti spojenke. Pridevnik, ki nam naznačuje obseg samostalnika, je prilastek in prilastek je samostojna beseda.
Zato so napačne sledeče spojenke: brzovlak, pra-vokot, milcdar, lahkoatletika, Malorus, Belorus, Vclikorus, Solncgrad, pešpolk, pešpot, Šenpeter.
Kakor ne govorimo osebnovlak, tovornovlak, eks-presnovlak, tako ne smemo govoriti brzovlak in kakor govorimo osebni, tovorni, ekspresni vlak, tako moramo govoriti brzi vlak. — Prav takšen je luk-susavftomobil Prav: luksusni avto, luksusni avtomobil, kakor je tovorni avtomobil. — Nedopustna je spojenka avtovoz, ki se vidi napisana na raznih obcestnih cpozoritvah in ki je skrpana iz grške in slovenske besede. Takšne skrpanke so dopustne v mrtvi latinščini, v našem jeziku pa ne. Saj je skrpan-ka že tu, kaj bi krpali novo. Torej ali naj bo popolna izposojenka ali pa popolna slovenska beseda. Zato samo avtomobil, ker za ta pojem nimamo slovenske besedi. Razne vrste avtomobilov pa ločimo s prilastki: luksusni avtomobil, osebni, poštni, tovorni avtomobil. — Takšna je tudi ekstra soba. Prav: posebna soba, boljša soba.
Pravokot naj bi pomenil pravokotni četverokotnik. Imamo sestavljenko pravi kot, iz tega se tvori pridevniška spojenka pravokotni in iz te samostalniška spojenka pravokotnik. Kot ne smemo govoriti trikot, četverokot, tako ne smemo pravokot, ampak trikotnik, četverokotnik, pravokotnik. — Milodar je napačen in prav tako smešen, kot bi bila sicer slovnično pravilna sestavljenka mili dar smešna; saj imamo za ta pojem lepo besedo miloščina, ki nam kaže vso bahavost naših prednjikov, ki so z malimi darovi delili svoje krajcarske milosti. — Nič boljše niso spojenke lahkoatletika; ne vem, če je v rabi tudi Iahkoatlet, težkoatlet. Prvi del je prilastek, zato: lahka atletika, težka atletika, lahki atlet, težki atlet. Tudi zato so te spojenke nelepe, ker je pri njih zvarjena domača s tujo besedo. — Prav tako so napačne Malorus, Belorus, Velikorus, ki se mo rajo glasiti s pravilnim prilastkom Mali Rus, Beli Rus, Veliki Rus, kot se morajo glasiti Mala Rusija, Bela Rusija, Velika Rusija. — Solnograd je slab prevod. Imenovati bi se moral Solni grad, ker je prvi del pridevnik, torej prilastek.
Skupaj pišejo pešpolk, pešpot le oni, ki ne pomislijo, da je pridevnik peš nepregiben. Ker se pridevnik peš ne sklanja, mislijo, da se zaradi tega ne, ker je spojen z naslednjo besedo polk ali pot. Kot je s prilastkom žal, tako je s prilastkom peš. Zato: peš polk, peš pot, peš hoja, kot je žal beseda, narobe svet; to ni napak mož.
Spojen.ce, kot je krajevno ime Šenpeter so tudi napačne. Iz latinskega pridevnika sanctus je nastala oblika šent, ki je nepregibni pridevnik kot peš, žal, tešč, všeč, napak, res, sovraž in je v vseh sestavah prav takšen prilastek, aot so pridevniki v vseh drugih krajevnih imenih na pr. Sveti Lovrenc, Ilirska Bistrica. Zato bomo pisali Šent Peter, Šent Jur, Šent Vid. — Posebna nerodnost je, da pišemo ta imena na dva načina, in sicer z izpisanim Šent kot eno besedo: Šentpeter, Šentjur, z okrajšanim Št. pa kot dve besedi: Št. Peter, Št. Jur. Breznikova slovnica trdi v 83 § pod a, da se piše prvi način po domače, drugi način po tuje, Aar je prav narobe prav: Šent-peter je tuje, prim, Santiago in Št, Peter jc domače
(seveda je kratica Ivorjcna na tuj način, ker ni naša). Šeni ostane prav takšen prilastek, naj ga pišem Šent ali Št. Zato: Šent Peter in Št. Peter, Šent Vid in Št. Vid. — Sledeče ljudsko nazivanje moramo pisati tako le: šent Peter; sveti šent Peter. V drugem primeru je k tujemu prilastku dodan še slovenski prilastek. — Če se je pridevnik Šent okrnil, je okr-jenka seveda spojena z imenom, kot na pr. Štanjel, Šempas, Šempolaj. To pravilo velja tudi za druge okrnjen.ee, kot n. pr. Jurklošter, ki se je okrnilo iz: Jurski klošter; Maribor iz: Marijin bor (tabor); danes velja prvi del za okrnjenko, ker je odpadel i in se okrnjeni del ne pregiblje. Carigrad je tudi okr-njenka iz: Carjev grad.
II.	Samostalniške spojenke se tvorijo iz pridevnika in neločljivih samostalnikov.
1. a. Samostalniške spojenke iz pridevnika in sa-mcstalniškega debla so prvotni pridevniki in so tvorjeni po pravilu pridevniških spojenk ter imenujejo predmet po kakovosti kakega njegovega dela: zlatorog, Zlatoper, Božeglav (iz Božjeglav), hudo-les, trdoles, hudoum, širo koliko (sr. sp. iz: širokolik), lepoduha.
b. Spojenke iz pridevnika in samostalniškega debla na — ec — in — ,ca: (stara vera} staroverec, staroveika; (babjla vera) bpbjevenejr. babjeverka; (kriva vera) krivoverec, krivoverka.
c. Spojen.ce iz pridevnika1 in samostalniškega debla na — je: (prazna vera) praznoverje; (mlado leto) ir.adoleitje; (lepo slovo) leposlovje; (modro slovo) leposlovje; (modro slovo) modroslovje; (slab um) slaboumje; (lep glas) lepoglasje; (široka usta) širokoustje.
č) Spojenke iz pridevnika in iz samostalniškega debla na — stvo: (babjavera) babjeverstvo; (kriva vera) krivoverstvo.
d. Spojenke na tjan, ki značijo prebivalce: (Šent Peter) Šentpeterčan.
2. Samostalniške spojenke, ki so nastale iz pridevniških spojenk:
a. Samostalniške spojenke iz dveh pridevnikov so prvotni pridevniki in so tvorjeni po pravilu pridevniških spojenk ter imenujejo predmet po dvojni kakovosti:	trdoživ	(neki polip), sladkočrn (neka
trta). — Pridevniki s samostalnim pomenom: Čeho-slovaška (izpuščeno:	država; napačno: Čehoslo-
vaška), kot bi se moralo glasiti Južnoslovenska namesto napačne Jugoslavije, prav tako Avstrijsko-ogrska namesto napačnega Avstro-Ogrska. Dalje: Šentjanževo (napačno: Šent-Janževo), ki je sr. sp. iz šentjanžev.
b. Samostalniške spojenke, ki so preobrazbe iz pridevniških spojenk iz pridevnika in samostalniškega korena, na — ec in — ka in imenujejo predmet po kakovosti kakega njegovega dela: (krivonog) krivonožec; (trmoglav) trmoglavec, trmoglavka; (trdoglav) trdoglavec, trdoglavka; (plavolas) plavolasec, plavolaska; (golobrad) golobradec; (bosopet) bosopetec; (širckoust) širokoustec, širokoustka.
c. Spojenke se tvorijo z neločljivimi samostalniki, ki so preobrazbe iz pridevniških tvorb iz dveh pridevnikov, izmed katerih je drugi iz samostalnika, na — ik, — iež, — ica in imenujejo predmet po kaki kakovosti: (nova maša, novomašni) novomašnik; (kriva prisega, krivoprisežni) krivoprisežnik, krivo-prisežnica; (stara vera, staroveren) starovernež, starovernica; (pravi kot, pravokoten) pravokotnik, pravokotnica; (široka usta, širokoustenj širokoust-než, širokoustnica; (velika noč, velikonočen) velikonočnica.
č. Spojenke, ki so nastale na isti način kot ene pod c), na — ust in povedo neko stanje: (enako pravo, enakppravcn) enakopravnost; (prazna vera,
prazne veren) praznovernost; (slab uin, slaboumen) slaboumnost; (slab vid, slaboviden) slabovidnost; (trda glava, trdoglavien) trdoglavnost; (trdo srce, trdosrčen) trdosrčnost; (trd vrat, trdovraten) trdovratnost; — pa tudi: trdoglav: trdoglavost; trdoživ: trdoživost; grdogled: grdoglednost; sladkosned: slad-kosnedost.
3.	Spojenke iz pridevnika in glagolskega debla:
a. Spojenke iz pridevnika in glagolskega debla so prvotni pridevniki in se tvorijo po pravilu pridevniških spojenk ter imenujejo predmet po njegovi glavni kakovosti: (drobno gledati) drobnogled; (daljno gledati) daljnogled; (grdogledati) grdogled; sladkosnedati) sladkosned; (brzo teči) brzotek (pomeni delujočo osebo in ptiča; ne more pa pomeniti brzega teka).
b. Spojenke iz neločljivih samostalnikov, ki so preobrazbe iz pridevniških spojenk in te iz pridevnika in glagola, na — ec ali — ka in imajo isti pomen kot one pod a): grdo gledati, grdogled) grdogle-dec; (lahko živeti, lahkoživ) lahkoživka; (mnogo jesti, mnogojed) mnogojedec.
iz organizacije
Slov. učit. društvo za Istro je zborovalo 21. dec. 1924 pri' Sv. Ani pri Trstu.
Predsednik otvori zborovanje pri skrajno pičli udeležbi članov, obžalovaje, da sta dve tovarišici izstopili iz društva.
Spominja se dogodkov, ki so sc odigravali v jeseni pri nas. Početkom šolskega leta je nastal s premestitvami kaos. V nobenem drugem okraju ni bilo toliko premeščeni, kakor v našem. Prcmeščenja so se vršila vse vprek. Rekel bi, da skoro ni bilo tov. (ice), ki bi ne bil občutil letos tega biča. Premeščali so se tovariši (ice) s 15 in več službenimi leti. Godile so se vnebovpijoče krivice. Učitelj s 15 službenimi leti je bil poslan v najslabšo zakotno vas, zato da se je na njegovo mesto imenovala učna «moč» z dvema ali tremi službenimi leti. Za poročenega učitelja in učiteljico, ki sta preje službovala na isti šoli, ni' več mesta, pač pa se je dobilo mesto za brata in sestro, ki imata par let službe in celo v najlepšem kraju. Pa to ni še zadostovalo. Preganjanju so sledile še odpustitve. Kar čez noč so bili pahnjeni na cesto, možje, očetje z družinami, sredi zime izročeni na milost in nemilost kruti usodi. —
Sledi poročilo tajnice in blagajnika. Tov. blagajnik naznanja premestitev tovarišic: Boškin, Res Trebše, Urh in Čendem na Goriško ter pristopilev dveh novih članic: Mahnič in Kunster. Nato otvarja predsednik debato vseh treh poročil. Zvezin tajni< želi pojasnila glede plačevanja članarine, nakar mu pojasni tov. blagajnik, da je v zadnjem času plačevanje neredno. Zv. tajnik konstatira, da so prvi meseci letošnjega leta prešli brez koristi v popolnem mrtvilu. Tega je v prvi vrsti kriv pritisk, ki se ji izvajal nad posamezniki, a kriva je tega tudi odpustitev tov. Medveščka in Ceruta ter izguba tovarišice Čendem. Spomitnja se tovarišice, kako je agilno delovala in s kakim trudom in vztrajnostjo je povsod pomagala1 vprid organizaciji?, tako da jo danes, ko nas je zapustila in odšla v drug okraj, res pogrešamo; istotako sta tov. Cerut in Medvešček delala neumorno in z neupogljivo energijo. Ko nas zapuščata, stojimo pred vprašanjem, kako spopol-niti vrzeli, ki so nastale v odboru. Ustavilo se je vse delo društva, sedeč po današnji udeležbi.
Glede naročnikov Novega roda je baje pri nas najslabše. Celo na Tolminskem, kjer so list zasledovali, je več naročnikov, kakor pri nas. Načelo,
c. Spojenke iz pridevnika in glagolskega debla na je, ki pomenijo nekaj dovršenega: (lepo pisati)
ir.odroslovje.
č. Spojenke iz pridevnika in glagolskih debel na stvo, ki povedo kakovost dejanja v samostal-niš.-ci obliki: (hude delati) hudodelstvo; (hudo deti) hudedejstvo; (slabo snedati) sladkosnedstvo.
d. Spojenke iz pridevnika in neločljivega samostalnika, ki so se preobrazile iz pridevniških spojenk in te iz pridevnika in glagola, na — ež in ica: (sladko snedati, sladkosneden) sladkosnednica, slad-kosnednež; (malo marati, malomaren) malomarnež, malomarnica; (lahko verovati, lahkoveren) lahko-vernež, lahkovernica.
e. Spojienke, -ci so nastale na isti način kot one pod d), na — ost: (malo marati, malomaren) malomarnost; (grde gledati, grdoglcden) grdoglednost; (hudo delati, hudodelen) hudodelnost; (sladko snedati, sladkosneden) sladkosnednost.
(Dalje.)
da bodi materni jezik učni jezik, se ne da pohoditi. Zato se bo spet uveljavilo, a ne brez borbe. Treba je, da začne društvo zopet delovati, treba je napraviti konec slepcmišjenju. Na odboru leži, da popravi, kar se je zamudilo, da pokaže, da so dogodki dneva, ki gredo mimo.
Predsednik dodaja h strogim, a resničnim trditvam tov. tajnika, da sta se iz gorenj ?ga dela Istre udeležila zborovanja le dva člana.
Preide se h volitvi odbora. Tov. Berce predlaga naj bi se h ostanku odbora pritegnili trije tovariši (ice), ki bi vršili to dolžnosti do pomladanskega zborovanja. Po, daljši debati! 'se sklene kooptirati tri člane.
Izobraževalni krožki. Po daljšem razmotrivanju se pride do sklepa, da se v društvu osnujejo trije krožki in sicer za voloski okraj eden, s sedežem v Podgradu, za koprštki okraj pa dva, s sedežem v Dekanih in Miljah. Določijo se zaupniki teh krožkov, katerih prva naloga naj bi bila, pritegniti nove člane h organizaciji, skrb za redno plačevanje članarine, samoizobraževalno delo in širjenje mladinskega lista. Glede samoizbrazbe sta se določila za januar po dva sestanka.
Pri slučajnostih vpraša tovariš, ali smo dolžni sc udeleževati konferenc, ki jih sklicujejo didaktični ravnatelji, na kar odgovarja tov. Germek, da spadajo konference v šolsko področje ter bi bili radi1 tega dolžni te udeležbe.
S tem je bil dnevni red izčrpan in občni zbor zaključen. Glede obiska je bil gotovo najubožnejši izmed vseh dosedanjih. Prisotnih je bilo osem tovarišev in pet tovarišic. To zborovanje je bila žalostna slika razmer, ki vladajo pri nas, pa še bolj brezbrižnosti in indolentnosti mnogih članov napram dolžnostim do naše stanovske organizacije.
Goriško učiteljsko društvo je zborovalo 5. t. m. Bilo nas je 75 in vse nas je iskreno pozdravil naš predsednik. Posvetil je še lepše pozdrave onim, katerih ni nikdar pri zborovanju. Kaj bi dali, da bi se jih prijela njegova beseda in jih zbudila iz duševnega in srčnega mrtvila! Skrbimo, da ohranimo sebe sebi! Pridite vsi pod svojo stanovsko streho, ker le tu rodi misel lepšo misel, iskrena kolegijaltiost naj-plemenilejšo ljubezen do stanu in šole! Povejmo naši javnosti, da smo še udruženi v stanovskem društvu, da vzdržujemo s svojim delom Učiteljski list, Novi rod, svojo Zvezo, svojo Samopomoč, svoj pev-
ski zbor, svoj značaj, svoje vzore in svoje — — — trpljenje! Kdor ni pod našo streho, išče samega sebe, a ne najde se, ker je prav to kletev neznačajnih in šibkih ljudi. «Aut — aut», piše naš Učiteljski list!
Predsednik je povedal, da je v društvu zastoj pri blagajni, ker je naš skrbni blagajnik še vedno bolan. Bog daj zdravje njemu in naši blagajni! Plačevali smo udnino drugemu agilnemu nabiralcu in v vsaki plačani liri naj vidi naš blagajnik naše iskrene pozdrave in srčne želje, da bomo prav z veseljem plačevali svoj stanovski davek, da bi le kmalu prišel zdrav k nam poterjat našo «ricchezzo (m) nobile*.
Naše društvo ima resno željo, da zlepa poterja one draginjske doklade, katere nam je še dolžan bivši okrajni šolski svet, ker je z našim denarjem popravljal šolska poslopja. Upajmo, da bodo sedaj pri likvidaciji te bivše lepe naše instituciji poznali pojme «moje in tvoje*. Predsedniku so naložili zborovalci dolžnost, da poterja tudi prispevke za okrajno učiteljsko knjižnico, ker smo jih mi sami plačevali s svojimi težko prisluženimi žulji!
Zobozdravnik-strokovnjak g. dr. Alojzij Kraigher nam je poljudno predaval o zobozdravstvu. Predavanja morajo le oživeti naše društveno delo! Prepričani smo, da nam društveni odbor poišče še pre-
Feljton
Tragedija Puškinove smrti.
(Konec.)
To je pač zadostovalo, da se je nasprotniku pognal na Puškina kot odurna zver. Dvoboj se ji vršil po napovedi in Puškin je bil na njem smrtno ranjen. Kako je umrl, o tem nam poroča Puškinov sodobnik pesnik Zukovski. (1783- 1852). Pismo nosi datum 15. februarja 1837. in spada med mojstrske obrazce ruske korespondence, naslovljeno pa je na pesnikovega očeta.
«V sredo 27. januarja ob desetih zvečer sem prišel k knezu Vjasemskcmu. Povedali so mi, da ja kneginja pri Puškinovih. Ko sem šel potem k Valujevu, me je ta sprejel z besedami: Ali ste prejeli pismo katerega Vam je poslala kneginja? Že davno so poslali po Vas. Poidite k Puškinu, ki umira.
Pridem v Puškinovo stanovanje. V predsobi srečam zdravnika Arendta in Spaskega, kneza Vjasem-skega in Meščerskega. Na moje vprašanje kako je Puškinu, odvrne Arendt: Zelo slabo, umrl bo. Potem so mi še povedali, da je ob šestih popoldne pripeljal polkovnik Dansas Puškina domov v obupnem stanju. Služabnik je naložil krvavečega pesnika na rame in ga nesel po stopnicah. V kabinetu sc je Puškin lastnoročno preoblekel in ženi, ki je hotela k njemu, ni dovolil vstopa.
Zdravniku Scholzu, ki je bil prvi na mestu, je rekel: Kaj mislite o stvari* Scholz je odvrnil: Ne prikrivam Vam ničesar, Vaše življenje je v nevarnosti. Nato je odgovoril Puškin v francoskem jeziku: Hvala! Bili ste pošteni z menoj. Z besedami: Zdrav-stvujte prijatelji! se je ozrl na svoje knjige ter izjavil, da mu prihaja slabo in je prosil vode.
Od tega časa pa do svoje smrti je Puškin hrabro kljuboval bolečinam Junaško je prenašali smrtno rano in samo od časa do časa je zaječal. Zdravnik Arendt, ki je bil v tridesetih bitkah, je rekel, da je videl malo tako junaških smrti. Puškin je pozabil na vse, kar je bilo.
Ni mu pa dala miru vest z ozirom na carja. Šele ko mu je ta sporočil, da mu vse odpušča ter mu svetoval, naj se spravi z Bogom, se je pomiril. Bolečine
davateljev in nam s tem ustvari zanimiva zborovanja, katerih se bomo udeleževali polnoštevilno.
Socijalni krožki so izvršili svoje dolžnosti za mirensko, kanalsko in šempasko okrožje. Slediti morajo še ajdovski, solkanski in briški tovariši, da bomo zopet na Goriškem najagilnejši, ker hočemo, da se naše stanovske ustanova ohranijo in udejstvijo v blagor šole in učiteljstva.
Prvi četrtek marca bomo zopet zborovali z zanimivim predavanjem. Do takrat pa vsi krožki na plan!
POVERJENIKOM NOVEGA RODA.
Prosimo poverjenike, ki prejemajo manj kot 10 izvodov mesečno (vsake številke), da poravnajo polletno naročnino (za prvih pet številk letnika 1924/5.) S tem olajšajo delo upravi in sebi pregled o naročilih in plačilih.
Glede reklamacij pa sledeče: uprava ne more vsakega novega naročila izvršiti posebe, ampak skupno, če se nabere vsaj sto naknadno naročenih izvodov. Zato naj potrpe oni, ki naroče na novo, a prejmejo list morda šele par tednov pozneje. Poštnina poedi-nih izvodov je neprimerno višja, razpošiljanje pa težavno in nepraktično.
so nato postale še strašnejše. Ker pa je žena ležala na divanu onkraj stene, se je Puškin na vso moč zatajeval. Bil je do zadnjega pri polni zavesti.
Ko so bile njegove sile pri koncu, je velel poklicati predse ženo in otroke. Slednjim je položil roko na glavo in jih pokrižal. Ženin obraz je pritisnil na svoje ustne, pogladil je njene lase in rekel: «No, no, saj to ne pomeni nič, zdaj je, hvala Bogu, zopet vse v redu. Žena je pomirjena odšla. Jaz (Zukovski) in grof Velgorski sva stala ob pesnikovem zglavju, Turgenjev pa ob strani. Puškin je zdaj pa zdaj zašepetal par besed in je slednjič dejal: «Zdaj pa je konec*. Prsi so se mu krčevito dvignile. Slišati je bilo še besede: «Težko sopem, stiska me!» Nato je v neizrekljivem miru splavala njegova duša v večnost.
Ko so drugi odšli, sem sedel poleg mrliča in mu pogledal v obraz. Dolgo sem strmel vanj. Še nikoli nisem videl na tem obličju izraza, katerega sem opazil v tem trenotku. Glava je bila nekoliko nagnjena, roke pokojno iztegnjene, kakor da so omahnile po napornem delu. Kar se je ta čas risalo na Puškinovem obličju, se ne da opisati z besedami. Bilo mi je tako novo in vendar tako znano! To ni bilo ne spanje, ne počivanje in tudi ne izraz duha,, ki se je vedno razodeval na Puškinu. Tudi ni bilo to nikak-šno pesniško navdihnjenje. Ne! Skrivnostna, važna, zadivljajoča misel se je pojavila na njem. To je bil pesnikov drugi, notranji obraz, manifestacija vzvišenosti. Bil je obraz smrti brez krinke. Nikoli prej nisem videl v Puškinovem obrazu tako globoke in svečane vzvišenosti. Seveda je bilo vse to v pesniku že prej, toda v taki popolnosti in čistosti se je pojavilo šele potem, ko se ga je dotekr.ila smrt in je vse pozemsko odpadlo. Tako je umrl naš Puškin.*
Učeni ruski pisatelj Dimitrij S. Merežkovski, ki je napisal veliko analizo o Dostojevskem in Tolstem, prihaja v svojem del.u do zaključka, da pomeni Puškin za rusko renesanso toliko kolikor Rafael za italijanski preporod. Rafael, .ti je živel po Leonardu da Vinci in po Michelangelu, je združil delo obeh genijev na svoj poseben način in je podal sinteze duha največjih mož italijanskega preporoda. Puškin po-menja glede na Dostojevskega in Tolstega istotoliko, prilika pa je nanesla, da se je v Rusiji stvar izvršila
obratno kakor v Italiji: dočim je izšel Rafael iz Leonarda in Michelangela, sta izšla Tolstoj in Dostojevski iz Puškina. Razklala sta njegovo bistvo na dvoje: Dostojevski je skušal podati vtelešenje duha, Tolstoj pa je iskal v telesnosti čar in odsvit duše.
Pri Pušknu se bolj kot kje drugje v svetovni litž-raturi kaže resničnost in pravilnost besedi kritika Bjelinskega, da je genij instinkt in radi tega razodetje. Puškin ji bil to v največji meri in v največ-
Razno
O učiteljišču v Tolminu prinašajo listi malo laskave vesti. Čitali smo že, kako se gojenci trubadursko v idejo, kazaje svojo glasbeno izobrazbo s ponočnim brenkanjem in petjem, v spotiko ljudstva, pred kratkim pa se je spet čulo, da so imeli šolsko zabavno prireditev v — vojašnici. Ne vemo, 'kaj je vzrok, da se je dijaška prireditev vršila prav tu, a gotovo je, da vojašnica ni primeren kraj niti za dijakinje niti za dijake. Ne trdimo s tem, da se v vojašnici vrše nedopustne stvari, ampak da so mogoče, lažje mogoče kot v lokalih, ki so vsem pristopni.
Kar se tiče prireditve same pa prav gotovo ne koristi niti vzgojno niti drugače, če se gojenci prepričujejo, da so manj vredni vsled svoje narodnosti. Navržena koncesija z «Volkovi» je imela ta učinek.
Gentilejeva reforma menda ni več tako dobra kot je bila pred časom. Včasi smo čuli, kako so njeni zagovorniki izjavljali, da jo bodo branili z nohti in z zobmi.
V sejah od 2. do 5. februarja jo je senat temeljito raztrgal. Pravega odpora pa ni bilo od nikake strani, braniti se je moral Gcntile sam, zakaj naučni minister je drage volje sprejel različna priporočila za izboljšanje reforme.
Torej ni bila reforma tako veliko in mojstersko delo, kakor se je vpilo v svet? Zdaj že odletajo od nje nezdravi izrastki. Odletel bo prej ali slej, tudi oni, ki je zadušil materinski učni jezik. To prerokujemo.
Hm, jel’ istina, čudno čudo kažu... Gospod Tolo-me; je dejal te dni, da so šole v Poadižju dale v enem letu najboljše sadove. V šestih latih da bodo vsi nemški otroci Italijani. Istina, na enak način je Ostmarkvcrein napravil iz poznanjskih Poljakov same Nemce, so Avstrijci napravili iz Bosancev same Švabe itd..,. Hm, iel' istina, čudno čudo kažu....
Ni bila zloba. Tovarišema Ivanu in Francu Mercini so za slovo odprli in preiskali vse zabito pohištvo. Ugotovili so, da je nedolžno in da mu ni ničesar očitati. Če bi to narekovala zloba majhnih ljudi, bi stvar ne iztekla tako gladko. Ni bila zloba.
Retorična cvetka. «Pedagogika je vodnjak brez dna in bogvaruj se gnesti noter: je nevarnost, da s; človek utopi.» Tako je te dni dejal nek strokovni list naših italij. tovarišev. Pri tem ni mislil Gentileja in Lombarda — Radiceja. Veljalo bi pa lahko za oba.
Priboljški. Ministerski svet je 3. t. m. sklenil povišati uradništvu in učiteljstvu plače. Priboljški bi znašali 10% plače, začenši s 1. aprilom t. 1.
Bojimo se, da bomo spričo naraščajoče draginje, z obljubljenimi odstotki prav tEm, kjer smo danes.
Razprava. Pred kr. tribunalom v Trstu se je imela vršiti 11. t. m. kazenska razprava proti Učit. listu, Edinosti, Goriški straži in Isterski riječi radi sramotenja ustavnih institucij in ščuvanja k nepokornosti proti zakonom o priliki razglašenja G-sntilejevih namenov s šolsko reformo. Razprava se je na predlog drž. pravnika odgodila.
jem obsegu. Zato je še danes in bo najbrže vedno ostal brez premca.
Slovenci imamo od Puškina prevedenih celo vrsto del; med njimi omenjam mimogrede «Onjeginai» IPrijatclj v Sl. Matici), Kapitanovo hčer (dvakrat prestavljeno), novele in niz pasmi v Veselovi «Ru-ski antologiji". V novejšem času je prcvel Jože Vidmar tri aktovke, ki pa so še v rokopisu in čakajo uprizoritve v Ljubljani Stano Kosovel.
Novi rod. Peta št. se je razposlala v 2730 izvodih, torej za 80 več kot četrta številka. Šesta izide prve dni marca.
Poročila o decemberskem zborovanju postojnskega društva nismo prejeli, ker je t. Mislej, poročevalec društva, odšel v SHS.
Vesti iz Jugoslavije
I.
U Sarajevu su osnovali prosvetni i javni radcnici Društvo za psihološko pedagoške eksperimente, ko/e si je uzelc za zadaču i svrhu ispitivanje du-ševnog života omladine i naroda, a u drugu neku budjenjie interesa za eksperimentalno upoznavanje načina uspešnijeg kultiviranja našeg podmlatka i naroda. •—• Društvo več je izdalo knjigu dra.
2.	Ivanoviča: Memorija i pogledi naše dece. Cena 15 din.
II. ,
Učiteljsko društvo «Kvarner» u Krku u svojoj zadnjoj skupštini odlučilo je na predlog Mije Radiča da se podigme spomenik u počast blagopokojnom profesoru Franu Frankoviču, narodnom pregaocu i borcu, kako reče predlagač, te vaspitaču (odgaja-telju) malne celog srpsko-hrvatskog učiteljstva naše Istre i ostrva Krka od god. 1870., dalje te po-zva učiteljstvo da svaki doprinese oboi u ovu svrhu. — Mi, koji do da nas ostasmo, na svojoj rodnoj grudi kamenite Istre, koja sudbina odeli od Krka i naših bivših prosvetnih suborioca, ne možemo a da ih ne pozdravimo povladjujuči njihovu predlogu za otkriče spomenika našem bivšem pok. učitelju, odgojitelju i profesoru u Kopru. — Milo nam je istaknuti, da> je predsednikom krčkog Učit. društva naš dobri znanac, ravnatelj, gradjanske škole u Krku, Fran Katarinič, a med ju odbornicima naši dobri prijatelji: J. A. Kraljič i M. Dimnic,
III.
Slušaoci Više pedagoške škole u Beogradu osnovali su udruženje unaučno-knijževne i staleške svrhe.
IV.
Udruženje slušača V. Ped. škole u Zagrebu u svojoj zadnjoj skupštini traži da sc več u narednoj škol. godini otvori i treče godište; da se imenuje stalni profesorski zbor ove V. P. škole; otvori vež-baonica i osnuje institut za primenjenu pedagogiju i psihologiju; da se uvedu godišnji i diplomski ispiti mesto dosedanjih kolokvija za učitelje viših pučkih (gradjanskih) škola.
V.
Novo naučno ministarstvo strogo je zabranilo dja-cima pristup u sokolska i ostala društva ieoja ne-maju u programu jugoslovensko jedinstvo, čime sc misli na Orlove i druga takova društva.
Zvezin zbor bo imel v torek 24. t. m. vajo od 19. do 22. ure, v sredo od 9. do 11. ure.
V sredo zvečer ima nastop za povabljene.
Prosimo polnoštevilne udeležbe, da se dostojno nastopi.	Odbor.