Aleksander Videčnik Laykauf ova vojna kronika Mozirja ШШш, 1914-1918 Жл Aleksander Videčnik Laykaufova vojna kronika Mozirja 1914-1918 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.4Mozirje)«1914/1918« VIDEČNIK, Aleksander Laykaufova vojna kronika Mozirja : 1914-1918 / Aleksander Videčnik ; [spremna beseda Ivan Suhoveršnik]. - Mozirje : Občina, 2015 ISBN 978-961-281-798-5 279067904 Vsaka skupnost, ki da kaj nase, zavestno in tudi skrbno proučuje svojo preteklost, naj bo to bližnja ali daljna. Prav ti podatki so še posebej pomembni, ne samo kot podatki, ampak je to tisto, iz česar živimo iz roda v rod. Zgodovina je prepletena z dogodki in ljudmi tistega časa - zaradi tega je danes tako in nič drugače. Zgodovina je resnično mati učenosti, iz katere izhajamo in nas uči za sedanjost in prihodnost. Mozirje ima bogato zgodovino - od rimskih časov, preko srednjega veka do današnjih dni. Veliko je ohranjenih virov in pisnih podatkov, ki nas na to opozarjajo. En tak vir je mozirski grb z opisom iz leta 1581. Prav tako tudi Zlata knjiga tržanov iz leta 1740 in župnijska kronika Ignaca Orožna iz leta 1871, kjer je čudovito opisana zgodovina cerkvenega kakor tudi svetnega življenja. Posebno mesto v zgodovini Mozirja ima tržan Žiga Laykauf. Bil je trški kronist, publicist pa tudi verzi so mu šli od rok. Častni občan Občine Mozirje in velik poznavalec zgodovine našega Mozirja, gospod Aleksander Videčnik, je v pričujoči knjigi zbral njegove zapise o burnem času prve svetovne vojne in dodal nekaj zgodovinskih dejstev, ki pričajo o izjemni narodni zavesti v Mozirju v prejšnjih stoletjih. Zanimivo branje je pred nami, vredno, da ga preberemo in presodimo čase zanimivih dogodkov. Gospodu Aleksandru Videčniku se iskreno zahvaljujem za še en del v mozaiku naše dediščine. V Mozirju, 8. aprila 2015 Župan Občine Mozirje Ivan Suhoveršnik Razmere ob začetku I. svetovne vojne Avstro-Ogrska monarhija je pričakala prvo svetovno vojno kot velika in gospodarsko močna država. K temu je pripomogla tudi aneksija Bosne, kjer je bilo bogastvo v širnih gozdovih, ki v času turške nadvlade v deželi niso bili pretirano izkoriščani. Zanimivo, prav v Travnik je Avstrija vpoklicala številne Zgornjesavinjčane, ki so bili vešči urediti naprave za eksploatacijo lesa. Sem štejejo riže, vlake in spravilo posekanega lesa. Ob tem naj omenimo, da je oblast v Travniku organizirala posebno vojaško komando za gozdarstvo. Habsburžani, ki so vladali monarhiji, so kot dinastija poznani že od leta 1237, ko je postal cesar Rimsko-nemškega cesarstva Rudolf I. Tako so Habsburžani vladali kar 700 let. O tej vladarski družini nazorno in strokovno piše knjiga Habsburžani, izdana leta 1992 na Dunaju. V njej sta zgodovinarja Walter Pohl in Karl Vocelka opisala zgodovino vladarske družine Habsburg in čas vladavine Franca Jožefa I. Unsere Kaiserin Elisabeth " Cesarica Elizabeta v različnih življenjskih obdobjih. (arhiv Cirila M. Sema) Na začetku vojne izdana razglednica z znamkami s podobo cesarja Franca Jožefa I. V knjigi sta opisani obdobji 1848-1875 kot veza med državo in ljudstvom in 1875-1916 kot ječa narodov. Nas seveda zanima čas Franca Jožefa I., kajti tedaj se je pričela prva svetovna vojna. Nekateri zgodovinarji menijo, da ostareli avstrijski cesar ni bil navdušen nad prihajajočimi vojnimi dogajanji. Hudi življenjski udarci Cesar Franc Jožef I. je imel hude življenjske izkušnje. Cesarica Elizabeta je bila zaradi nesporazumov s taščo nenehno na potovanjih, zelo se je oddaljila dvornemu življenju. Leta 1898 jo je italijanski atentator ubil. Prestolonaslednik Rudolf, sin Franca Jožefa I. in Elizabete, se je v Ma-ierlingu (dvorni grad) ustrelil. Rudolfa so vojaško vzgojili, da bi bil kos nalogam velike avstrijske armade. Cesarstvo je dobilo prestolonaslednika Ferdinanda, njega so v Sarajevu ubili. Vsi ti dogodki so na starega cesarja negativno vplivali. Ob nekem dvornem posvetu je zato dejal: »Meni ni ničesar prizaneseno.« Drobna zanimivost: ob 84-letnici cesarja Franca Jožefa I. so na pročelju mozirskega rotovža vzidali spominsko ploščo. Rotovž je stal na mestu sedanjega telovadnega doma. Vojne obveznosti zanemarjene Prvi vojni ukrepi in dogodki so starega cesarja utrujali. Spričo vseh opisanih okoliščin ni bil več kos obveznostim, ki jih je prinesla vojna. Zelo verjetne so nekatere domneve raznih zgodovinarjev, da je bil avstrijski cesar pod vplivom nemškega cesarja Viljema, ki je podpiral začetek vojne. Pričetek prve svetovne vojne V Avstro-Ogrski državi je bila razglašena splošna mobilizacija 26. julija 1914. Boji so se začeli na več frontah. Veliko se je pisalo o bojih v Galiciji in Srbiji. Ko je leta 1915 Italija stopila v vojno na strani antante, so bili najhujši boji na italijanski fronti. Cesar Franc Jožef I. je umrl 21. novembra 1916. Nasledil ga je Karl Habsburški, mlad, zelo razgledan mož. Leta 1917 je začel razmišljati o konfederaciji Avstro-Ogrske države. Iz naše zgodovine je znan razgovor cesarja Karla s slovenskim predstavnikom v avstrijskem parlamentu dr. Antonom Korošcem leta 1917. Takrat je cesar Korošcu predlagal konfederativno ureditev avstrijskega cesarstva. Kot so zapisali zgodovinarji, naj bi mu dr. Korošec odgovoril: »Veličanstvo, prepozno je.« Vojna kronika Žiga Laykaufa 1914-1918 Kdo je bil Žiga Laykauf? Rojen je bil leta 1868 v Mozirju. Gimnazijo je končal v Celju in se vpisal na veterino, ki je pa ni končal. V Beljaku, kjer je bival, je delal kot odvetniški uradnik in se tako preživljal. Ko se je vrnil domov v Mozirje, je najprej služboval na mozirski ekspozituri Okrožja Celje. Pozneje je bil trški sindik, arhivar in nenadomestljiv trški kronist. Poleg tega je redno dopisoval v Ljubljanski zvon, Slovenski narod, Štajerski gospodar in tudi v koledar Družbe svetega Mohorja v Celovec. Največ je pisal v Novo dobo (v Celju), kjer je izšel njegov zelo dober podlistek z naslovom Kronika trga Mozirje. Umrl je leta 1938 v Mozirju. Podpis mozirskega kronista, publicista in pesnika Žiga Laykaufa v vojni kroniki. Naj omenimo, da je tudi pesnil, sicer pa je bil zaveden Slovan. To so mu avstrijske oblasti zelo zamerile in ga zato takoj po začetku prve svetovne vojne aretirale ter poslale v trdnjavski zapor, iz katerega se je zelo bolan (noge) vrnil čez dve leti in pričel delati na mozirski občini. Sklep o pisanju kronike Ko je občinski odbor pod vodstvom župana Alojza Goričarja dne 9. marca 1916 sprejel sklep, da se piše vojna kronika, je to delo sprejel Laykauf. Zelo posrečena je bila njegova odločitev, da to kroniko piše v Zlato knjigo mozirskih tržanov iz leta 1740. V njej so nadvse zanimivi podatki o starem trškem življenju, ohranjena je stara purgarska prisega, delo zadnjega sodnika Janeza Lipolda, ki je postal tudi prvi župan novoustanovljene občine. Mozirje je eden izmed redkih krajev, ki ima tako bogat zgodovinski arhiv. Verjetno je prav Žiga Laykauf, ko se je vrnil iz zapora, dal pobudo za pisanje vojne kronike. Obžalujemo lahko, da se je kronika začela pisati šele leta 1916, vendar pa je, kolikor je zajeta, nadvse zanimiva in po Laykau-fovo duhovita. Laykauf je zapisal: »Na predlog župana Alojza Goričarja je občinski za-stop na svoji redni seji 9. marca 1916 soglasno sklenil, da se naj v trajen in dostojen spomin na veliko in težko dobo od izbruha svetovne vojne l. 1914, ki je tudi naš trg kruto zadela, v to tržansko knjigo zabeleži vojna kronika, ovekovečijo imena na bojnem polju padlih domačinov, odli-kovancev in drugi čini in dogodki. Ustrezno temu sklepu podamo torej našim zanamcem v spomin sledeče kronologične beležke in podatke v gotovih presledkih.« Laykauf torej ni pisal dnevnika ampak občasne sestavke, ki jih je obeležil z datumom in podpisom. V nadaljevanju sledijo citati Laykaufovih zapisov, pripadajoče opombe pa so v ležeči pisavi. TU JE ŽIVEL ŽIGA LAYKAUF - LAJA&OV MOZ3RSK.L DOMOLJUB PESNIK IN PUBLICIST v: i 8 S S - i 9 3 8 ZVEZA KULTURNIH ORGANIZACIJ MOZIRJE 1973 ■ ■ Spominska plošča Žigu Laykaufu na Matjaževi hiši v Mozirju (Foto: Franci Kotnik) Atentat v Sarajevu Ko je junija 1914 našo državo pretresla grozna vest o zločinskem umoru prestolonaslednika in njegove soproge v Sarajevu, vztrepetalo je vsako avstrijsko srce in tudi naš trg se je v vidni znak žalosti ogrnil v črne zastave. Od tedaj ni minulo še mesec dni - usoda maščevalka zavihtela je svoj krvorosni meč. Splošna mobilizacija Dne 26. julija 1914 je Njegovo veličanstvo, naš najvišji vojni zapove-dnik, cesar Franc Jožef I., odredil mobilizacijo skupne armade in mornarice. Ta poziv vzbudil je širom domovine plamteče navdušenje. Vse oblasti in posamič so tekmovali na delu in tudi občinski zastop je smotrno in vztrajno izpolnjeval mobilizacijska dela - neutrudno so se delali pozivi in oklici, brezkončne odredbe in naredbe, vedno novi nabori in napori in tudi neskrite ali očitne šikane in nakane. V čast cesarju ob 84-letnici Ob praznovanju 84-letnice Njegovega veličanstva vzidala se je v trajen spomin v tukajšnji rotovž marmornata spominska plošča. Na predvečer vršila se je slavnostna baklada z godbo. Trg je bil ves razsvetljen in ves v zastavah. Rotovž je stal na mestu, kjer je sedaj telovadni dom. V prvem nadstropju so bili prostori za sodnika, dva prisednika in trškega sindika. V pritličju so bili prostori za trškega policaja in požarnike. V kletnih prostorih je bila ječa za delikvente, ki so jih dobili pri kaznivih dejanjih. Pred zgradbo je stal eden izmed dveh trških vodnjakov. Ugodna poročila z bojišč Tukaj naj omenim mimogrede, da ko so sem dospela poročila o naših in zaveznikov zmagah - Luettich, Anversa, Belgrad in Pšemisla, Lvov, Varšava itd., se je prvič tukaj izobesila pruska zastava in turška z zvezdo nad polmesecem. Pozabili smo na nekdanji turški čas - na skoraj 600 let turškega janičarstva ... Izdaja Italije Ko je stopil tudi verolomni Lah v vrste naših sovragov in so grmeli topovi na Koroškem in ob Soči, čuli smo daljne odmeve in bučanje tudi pri nas preko gora. Na tej fronti so potekali hudi boji, naši rojaki so množično krvaveli. Ustrašil ni nas daljni grom, ni zmajal se naš skalni dom. Zgornjesavinjčani so spadali pod celjsko vojno območje in so večinoma služili v celjskem 87. pehotnem polku. Ta polk je imel že velike izgube v Galiciji, je pa slovel po dobrih vojakih, zato je nosil vzdevek »železni polk«, kar je pomenilo za enoto veliko čast. Spremembe v trgu V tem času se je bistveno spremenilo lice mirnega trga. Že prej so došli častniki in več moštva. Sedaj pa se je nastanila tu pri nas etapna sanitetna kolona. Treba jo je bilo pod krov spraviti. V to svrho so se zgradile na tukajšnji »Gmajni« prve barake - začetek novega mesta mozirskega. Po odhodu vojakov so barake služile za konjarne bolnih konj, in tu so sedaj zopet po razkuženju in potrebni preureditvi gorski artileristi. Te zgradbe so stale občino najmanj 4.000 kron. Vse pač služi svojemu namenu! Mozirski trg leta 1899. (Fotodokumentacija Aleksandra Videčnika) Dobrodelna akcija V trgu so se zbrale žene in dekleta v zimskem tečaju 1914-1915. V šoli in doma so pletle in izdelovale ročna dela - zapestnice, snežne kape in drugo za naše vojake. Pobirali so se tudi denarni prispevki za Rdeči križ, za begunce, pozneje pa za vdove in sirote padlih in za invalide. Vršile so se tudi predstave. Prva - krasno uspele žive podobe, druga -dramatični igrokaz V dolini. Ta igra se je v salonu v Ljubiji predstavljala. Igralo se je spretno in fletno, pa tudi nekaj gmotnega uspeha je morda bilo. Nabirali so tudi šolarji razne kovine, volno, obleke in drugo, kar se moralo pozneje vse uradno oddati. Ko so nam bakrene kotle in medičarske možnarje pobrali - so - hvala Bogu, vsaj prazni lonci na ognjišču ostali ... Državna posojila Prišel je poziv za prvo in drugo državno posojilo in tudi trg je vrgel obulus v to nenasitno »darilo«. Posebno so se pa sprva tržani z velikimi vpisi te akcije udeležili. Pozneje je bilo vse to drugače, saj je država za vojno potrebovala ogromna denarna sredstva. Ta denarna obremenitev občin in državljanov je seveda ostala brez odplačila vpisanega posojila ... Damski odbor Iz patriotičnih nagibov se je osnoval tudi Damski odbor, načelnica je bila gospa Marija Goričar. Namislili so si lepo izrezljano spominsko ploščo (vo-tivno tablo), v katero so zabili 83 srebrnih žebljev po 10 kr in 402 kovinska žeblja po 1 kr. Po blagoslovitvi se je plošča obesila v tukajšnjo farno cerkev. Nabran znesek so predali Rdečemu križu. To ni kaplja v morje za nas ... Slavnost v čast nadučitelja Frana Praprotnika V slavnostnem govoru gospoda župana dr. Jožeta Goričarja je bilo poudarjeno pomembno delo uglednega šolskega in sadjarskega strokovnjaka Frana Praprotnika ob 40-letnici njegovega delovanja, tako na šolskem polju kot tudi pri pospeševanju sadjereje, ki postaja vse bolj pomembna kmetijska dejavnost. Gospod nadučitelj vzorno vzgaja učence naše šole v bodoče sadjerejce. Deklamirala je gospd. Micika Trogarjeva nalašč za to priliko posvečeno pesem Slava junakom, ki jo je zložil tukajšnji pisatelj in pesnik Žiga Laykauf. Bila je to častna prireditev v našem kraju. Hotel v Mozirju, pozneje gostila Kampjut. (Fotodokumentacija Janeza Mavriča) Vestno županovanje Zabeležiti moramo kar se da vestno županovanje gospoda dr. Jožeta Goričarja, ki odhaja v vojake. V času vodenja občine si je pridobil velike zasluge za ugled Mozirja. Lahko le rečemo - mož iz pravega lesa! Vojaška suknja še več moškim Vojaška suknja je bila vsakemu od 18 do 50 let odmerjena. Tisti stari do 56 let pa so šli na »roboto« - grabne kopati. Prvič nastopi draginja V tej fazi vojne nastopi prvič kruta vražarica imovine - draginja, hkrati z biči vihtečimi navijalci cen in oderuhi: 1 kg krušne moke stane že 1 kr, kilogram mesa do 4 kr, kilogram mila pa do 4 kr 20. Les je poskočil v višino in to konjukturo so znale izkoristiti domače in tuje hijene. Slabo je postajalo tudi za prijatelje pitja (vinski bratci). Pivo so dali zaradi ječmena v kontumac - liter bizelske kislice (vina) je stal že 4 kr. To so le materialne žrtve! Na fotografiji iz leta 1910, ki je bila najdena v Lokah pri Mozirju, so oficirski pripravniki 87. (celjskega) polka. Na oltar domovine Naš trg je položil svoje sinove na oltar domovine. Njihova imena ne smejo biti pozabljenosti prepuščena - tu je kotiček, kjer so zabeleženi. Padli za čast in slavo domovine: Pešec Franc Paher (87. pehotni polk) in Martin Prislan (tudi isti polk). Odlikovanci za hrabrost Praporščak Ante Goričar, narednik Matija Goričar, četovodja Anton Puncer, telegrafen regiment, četovodja Jožef Trogar, pešec Anton Drev in pešec Anton Deleja. Vsem odlikovancem je trg hvaležen! Tu slavospev pesnika Mozirskega konča prvi del kronike. Zapisan je datum: V Mozirji na dan Sv. Jožefa 19. III. 1916 in podpis Laykaufa. Laykauf je rad ob koncu kakšnega članka dodal še kakšno od svojih pesmi, tudi tokrat je naredil tako. Večna tebe venča slava, polje širno, polje bojno, žanje draga očetnjava zorno setev tvojo dvojno: Tvoje cvetje krvorosno hrabre naše diči sine, ki oteli zmagonosno dragi prah so domovini, cvetje tvoje grobe krije, kjer junaška sila spava, zarja večna naj njej sije Večna slava. Prvo nadaljevanje trškomozirske kronike v vojni epizodi 1916 V Nemčiji se je prav zdaj započelo zanimanje in delovanje za spise vojnih kronik in posebnih Kriegsstueberl. Smelo rečem, da je ta ideja bila prva našega kronista. Escipen futuritas! Leto se je zopet pomladilo, »naša gora« je spet zelena, čeprav je sv. Jurij tokrat malo pozno prijahal. Vigred tvoje nade so varljive: Pričajo te bojne slike žive! Politični dogodki Posledice vojske nas huje in huje stiskajo. Važni politični dogodki so se v tem času odigrali. Socialist dr. Adler je ustrelil ministrskega predsednika grofa Stuergha. Rešil nas je terorizma in absolutizma. R.I.P. Smrt cesarja Franca Jožefa I. Dne 22. 11. 1916 zadela nas je smrt cesarja Franca Jožefa. Občinski za-stop se je 23. 11. 1916 ubral k žalni seji. »Le roi est mort, vive le roj!« Prestol je zasedel mladi cesar Karel. Obljubil je doseči časten mir. Letina in cene Dasi je bila letina 1916 navkljub suši dobra. Posebno se je dosti sadja dobilo, vendar je temu hujši vscvetelo oderuštvo - navijanje cen! Te so narasle od 36 do 40 kr. Sadjevec se je začel točiti po 2 kr za liter. Kilogram sladkorja stane 5,20 kr, 1 kg kave stane 16 kr. Toda kava in sladkor sta izginila kot kafra! Težko je tudi z zdravili. Poslušajte - cena mesa se je določila na 6 do 6,80 kr. Naj poudarim, da so se vsa živila in življenjske potrebščine centralizirale. Za živino se je ustanovila v Gradcu »Štajerska vnovčevalnica za živino«. Ta je od junija 1916 iz našega okraja »prejela« nad 10.000 glav živine. Kmalu ne bo več roga v hlevu in ne repca na paši. Ta živinska rekvizicija in krme - vzeli ste nam tudi mleko! V štacunah pa je škrat odnesel perilo in obleko. Oj, šivilje, kaj bi šivale, kjer bi dobile sukanec? »Špulca« stane 7 K! Če dobiš jo - božji lon ... Cene lesa v tej periodi: flos 300 K, krajci 60 K, seženj bukovih drv 110 K. Pred 25-timi leti so bile za 12 K. Iz teh draginjskih obnormalnih po-skočnic sledi, da je denar kupčijsko moč in svet svojo proizvajalno moč zgubil. Torej, naše življenje prišlo je na karte. O, srečni kvartopirec, ki si na zadnjo stavil vse! Zanimivo, zaradi vseh teh kart zberemo za naš arhiv: Krušne, močne, kavine, petrolejske, za margarino in sveče, pa žajfo in tako naprej! Da ni bila samo to resnična istina, kar vlada s temi kartami počenja, da ne bi stradala uboga para. Ma, pravi neka begunka - dajte nam še za otroke karte! Malora, jo zavrne druga, ali ni Pepino na fronti! Navedem naj besedilo nekaterih kart - na primer »Izkaz o dobavi petroleja« ima štiri odrezke od 15. 4. do 12. 5. 1917. Štirje odrezki, vsak veljaven za pol litra petroleja ... Ali »Izkaznica o dobavi sladkorja« je za 6-krat po osminko kilograma sladkorja. Skupina odlikovanih vojakov celjskega 87. polka. (Fotodokumentacija Aleksandra Videčnika) Skoz tako kartiranje, centraliziranje in monopoliziranje hoče država doseči »durchhalten und Maul halten« (zdržati in gobec držati). Znabiti nam pomagajo navodila, nasveti in tudi brošurice z zelenih miz: »Gospoda uči kmeta«: 1) kako moramo doma porabiti sadje; 2) o pripravljanju trpežne prikuhe; 3) o hranjevanju zelja in krompirja; 4) o sušenju sadja; 5) o nasadu buč in konoplje. Bog nam daj svoja polja obdelovati kakor do sedaj in odkrižaj nas takih »profesur in ekspozitur«. Poseben vzrok nastale draginje bili so tudi sem došli begunci, v celem okraju jih je 1.200. Privlekli so seboj iz Mirna pri Gorici »Čevljarsko zadrugo«, ki se je v Vrbovcu utaborila. Ti so dobivali begunsko podporo, deloma tudi vojaško, niso bili z doma neimoviti in preplačevali so vsako stvar. Ko se vrnejo, jim bo morda druga predla! V politiki domačih tujcev naj omenim še druge tujce, ki so se med tem vojnim časom tu udomačili, to so ujetniki - Rusi. Svoj dom so zapustili tlačani - mužiki - robotniki. Vrnili se bodo tja kot svobodnjaki. Ideja demokracije, svobode, samoodločbe narodov obvlada svet. Ako bode Poljska samostojna, kdo ve kdaj. Počil je glas, da hočejo zmagovalci osvoboditi male narode. Pri nas pa kroži glas, da nam hočejo nemškega Miheljna z nemško Staatsprache (državni jezik) nagobčiti. To plinsko masko odklanjamo! Zvonovi zvonite - topovi grmite! Vzeli so nam javne glasnike, še krov, pod katerim so bivali, so vzeli. Vzeli so nam s temi oznanjevalci - miru in sprave iz srca oni od de-tinstva shranjeni talisman: domovinstva sveti čut. Tako sem že osvetlil kos našega življenjskega obzorja v bedi in borbi, naj razgrnem še nadalje zastor! Narodno življenje v tem času? Ob tleh leže slovenstva stari stebri ... Najraje bi nas po španskem sistemu v ječah garotirali. Nedolžnih žrtev tega sistema nima trg več šteti, tudi kronist zna o tem svojo pesmico peti. Dobili smo železni denar Železna volja zmagati je torej na seji 20. septembra 1916 dovolila papirnatega posojila 20.000 K. Nekje v »lažnivi« skrinji pa se nahajajo še vojnoprestacijske iz leta 1866. Kako so dobro shranjene? No, papir je drag! Včasih so ga iz cunj izdelovali, danes pa beleži kilogram cunj 5,8 K. Obleko delajo iz papirja. Vsak import je povezan. Mi smo pač našim turškim kombatentom svoj eksport in kredit odprli. Alah, Alah ... Ko sem se že spomnil zavezniških Turkov, naj še omenim sosede jim, Albance. Tam proti Draču stoji mnogo naših fantov. Menda čakajo kot na paši, naše posojilne cekine in tolarje stražijo ... Na braniku domovine stoječ tržan ni v tej fazi nobeden padel, pač pa so si stekli častna odlikovanja: Župan dr. Jože Goričar, kot vojaški zdravnik = zlati zaslužni križec; torpedni mojster Franc Celinšek (sedaj v italijanskem ujetništvu) = srebrno kolajno; pešec Franc Pirkovič = srebrno medaljo 2. razreda (postal je vojni invalid). Slava jim! Da se ohrani tudi vidni znak zastopnikov trga v tej hudi dobi, sklene odbor v občinski sobi razobesiti veliko sliko sedanjih reprezentantov občine. Kot moto njej bodejo naj zabeležene besede zunanjega ministra grofa Czernina: »Današnja generacija bo v zgodovini živela dalje. Še rodovi poznih stoletij bodo s spoštovanjem govorili o tistih, ki so v najstrašnejši vojski vseh časov uspešno branili obstoj in čast domovine.« V Mozirji na dan 1. majnika, mirovnega praznika 1917. Sledi podpis Žiga Laykaufa z dodatkom »kronist«. Drugo nadaljevanje trško-občinske kronike - Zora puca ... Prišla je zopet nova pomlad. V dobi, ko beležim to uspomeno. Zgodili so se svetovno pomembni dogodki. V prvi vrsti beležim naše zmage na Rusko-Poljskem in proti Romuniji. O sklepu prejšnje epizode izbil se nam je vzdih, da bi nam velikonočni zvonovi kmalu mir oznanili. Zvonovi so odklenkali - v topovih bo bron smrtno pesem pel. Vse zvonove, razen manjšega, smo morali oddati. Celo bakreno streho so zamenjali za navadno pločevino. Vse pač vojska pogoltne. Laykauf je imel svojstveno izrazje. Vsekakor je najbolje, da so njegovi zapisi prepisani v njegovem slogu. Cenjeni bralci bodo to razumeli. Karte pa take ... Odzval se je trg v svojem neomahljivem patriotičnem čutu tudi pozivu za 7. vojno posojilo. Posebna zanimivost tega obdobja so karte, a ne igralne, te so preprodajali, druge za živila. S kartami vseh barv se nas je osrečilo, bile so to krušne, močne, kavine, petrolejske, naposled še za obleko in meso. Na primer bele karte - Izkaz o dobavi petroleja v času od 15. 4. do 12. 5. 1917, štirje odrezki, vsak je bil veljaven za pol litra petroleja, ali Izkaznica o porabi kave, veljavna za 37. do 44. teden za eno osminko kilograma prežgane kave. Karte smo dobavili, a kave ni bilo. Ali Izkaz o dobavi 6. osmink sladkorja. Volja je bila verjetno dobra, do njih si le redko kdaj prišel ali bolje nič nisi dobil. Interesantno, zbirko teh »nuzme-ričnih« kart založimo le v spomin, obenem pa tudi v arhiv. Država skuša pomagati Država je torej skušala lajšati »vzdržanje« ali nemško rečeno »Durchhalten« (zdržati). Izdanih je bilo cel kup opominov: kako moramo doma sadje porabiti, kako ravnati pri kuhi, kako shranjevati zelje, krompir, o sušenju sadja, kako pripraviti nasad buč, konoplje in lana. To je bilo natisnjeno v malih brošuricah, ki naj bi tudi služile potomcem v poduk - vse to bodo poznejši zgodovinopisci lahko uporabili ... Rastoča draginja Sedanje okoliščine so povezane z vse večjo draginjo in pomanjkanjem v državi. Vojna pač ne prizanaša ljudem in državi. Sporedne zabeležke - nekoč je bilo 20. aprila 1900 je umrl dolgoletni občinski tajnik Jože Pirš. 26. junija 1900 je bila v naših krajih velika povodenj, kakršne se ljudje niso spominjali. Trnava je segala do Pirša št. 13. Napravila je mnogo škode, predvsem je rušila brvi. Savinja pa je porušila Ločki most. 20. novembra 1900 se je blagoslovila cerkev Sv. Radegunde, ki jo je potres tako močno poškodoval, da so morali novo postaviti. 20. novembra 1900 je bila prva borba za državnozborske volitve med liberalci in klerikalci (Hribar in Žičkar). 31. decembra 1900 je bilo ljudsko štetje, našteli so 526 Slovencev in 6 Nemcev, 3 Čehe in 2 Hrvata. Jugoslovanska budnica Zora poka, vstaja dan, dvigni iz snu se slovenski Balkan, plava polmesec za brda tam, svobode svit zablisnil je nam! Zvezda - danica se jasno blišči, tabor sovragov v jutru še spi: Meč si jekleni opaši, iskrega belca zajaši! Šumi Marica, Srbin jo čuj, sokol raz Črne gore pripluj! Jek se razlegaj pozdrava bratskega izpod Triglava! Naš je slovanski iztok, z nami »Pravde« je Bog, v boju trobojni je prapor razvit, lovor ozarja svobode svit! Pod to pesmico se je Laykauf podpisal takole: ŽL Mozirski, zraven pa je pripis Slovenski narod, oktober 1912. Domnevamo lahko, da je Laykauf to pesem objavil v časopisu Slovenski narod, v letu 1912. V tem časopisu je sicer redno dopisoval. Slovenski narod je izhajal v Ljubljani in je bil glasilo liberalcev, tako kot Jutro. Kaj je hudo pospeševalo draginjo? Bili so to begunci, sicer smo to že omenili in se nam je to ponavljanje nehote vrnilo, to pa je kronista svojstvo. Beležimo korak časa dalje. Državni posegi Stari avstrijski birokratični vodje, še z eno nogo na Metternichovem absolutizmu, stoječi sistem se začne cepiti. Cesar Karl je izdal obsežno politično amnestijo, vživotvorjen je parlament in obeča se nova ustava pomlajeni Avstriji. Narodi naj dobijo pravico samoodločbe - torej avtonomija! Refleks ruske revolucije Ta dogajanja v Avstriji so gotovo posledica ruske revolucije, ki je v temu obdobju izbruhnila, stari avtokratični sistem strmoglavila in mogotce s prestola pahnila. Čudna so pota Gospodova! Z vstopom Zedinjenih držav v vojno, te zahtevajo svetovno demokratizacijo na podlagi popolne svobode narodov, nadalje s proglasitvijo vojnega stanja nad Kitajskim, skoraj vsemi ameriškimi državami - še celo afrikanska »črna« republika Liberija je nam napovedala vojno - sedaj je Hišo konzuma v Mozirju, v kateri je imela potem svoj sedež, je Kmečka posojilnica zgradila pred prvo svetovno vojno. skoraj celi svet nam sovražnik, razen Švice, Švedske, Norveške, Danske, Nizozemske in Španije in mogoče še kje kakšen »Kulturland« (kulturna dežela). Bismarckova modrost Bismarck je nekoč rekel: »Wir Deutsche fürchten Gott, aber sonst nichts in der Welt!« Nebo je visoko, car je daleč ... (Prevod Bismarckovega citata: »Mi Nemci se bojimo Boga, ampak nikogar drugega na tem svetu!«) Narodi, ki trpijo Narodi, tako imenovana »masa« ljudstva, ki trpi in nosi breme vojne, želi in zahteva mir. To je posebno nemška delavska socialno demokratična stranka manifestno pokazala skoz »mirovni štrajk« in skozi vsestransko svojo mirovno propagando, posebno v časopisju. Sklicala je tudi svetovno mirovno konferenco v Stokholmu, ali ta ni dosegla pričakovanega učinka. Mogotci ne odjenjajo! Teptanje, zatiranje narodov se naj neha, bodo li tudi nam »milejše zvezde« zasijale - Slovenec, večni rob boš mar ostal? Kako so z nami postopali Časopis »Straža« glede našega deželnega namestnika grofa Clary-ja iz-borno in po pravem ocenjuje: »Javno se mu očita, da se od začetka vojne ni popolnoma nič zavzel za po nedolžnem preganjane Slovence. Po njegovem smo, sami srbofili - veleizdajalci - rusofili - nezanesljivi državljani. Neverjetno je, tako zapostavljanje slovenskega naroda! Kljub temu da grof predstavlja tudi Slovence, se do sedaj ni naučil niti besede slovensko. Je pač najbolj osebno kriv, da se na Štajerskem, posebno v slovenskem delu dežele, pretirano rekvirira živina, žito in drugi pridelki, kar je brezobzirno ravnanje!« Rekvizicije - ljudsko izsesavanje Načrtno je bilo to ropanje naših posestev. Očitno pri nas niso poznali nekih predpisov o količinah zaplenjenega živeža. Tako pač gosposka smrt na nas preži. Naduti nemški nacionalni terorizem hotel nam je obesiti cof - nemškega Miheljna: Mihel v tukajšnjem pašaluku je rari-teta posebne vrste in si jo kronist pozneje skozi lupo posebnega interesa ogleda. Die deutsche Staatssprache (nemški državni jezik) Niso nam mogli natveziti, vendar sam pogled v tukaj shranjene uradne spise nam zrcali to nemško nakano. In tako uradovanje bilo je všeč mnogim, ki so se pri vojakih nekaj nemških drobtinic prilizali. Te Veror-dnunge (odredbe), Auftragi (nalogi), Erlassi (odloki), so sedaj pisani v novi uradni slovenščini. Oče Marko Pohlin bi se čudil tej slovenščini, ko bi čital te razne ukaze, katere je županstvo že zaradi kurjozitete nekaj v shrambene predale spravilo ... Da pa izve naš zavedni kmet, da iz Gradca še nikoli nič dobrega prišlo ni, bodi poudarjeno, da tam dele našo usodo v znamenju nemške kulture in zgornještajerskega prezira. Pomanjkanje življenskih potrebščin Posebno resignirano mahajo z glavo, suho pipo v čeljustih držeč, naši možakarji. Oj, oj, listje in trava nadomeščati mora tebe »draga zel« nicotina! Kadilci, t. j. njih mošnja občuti v dvojni meri kvaliteto in kvantiteto tega željenega zelišča tobaka. Treba je bilo za na pol zmanjšani pa- Laykaufovi žena in hči (levo) pred stavbo Gornjesavinjske posojilnice na mozirskem trgu. (Fotodokumentacija Aleksandra Videčnika) ket piparskega tobaka odšteti 14 K, vse kvaliteta drugega duhana so pa nam nad trojno ceno poskočili. Še meni je nikotin glavo zmešal, ki sem zažgal imeniten šport za 10 K., veljala je že prej z žvepljenko za 2 K. iz škatljice za 10 K. Oboje ni veljalo nič, ni funkcioniralo! Vzkliknil sem tedaj »Oj srečni dedje naši s kresalom in gobo! Še vi ste baje godrnjali, toda kaj niste vedeli pri polnem bokalu o draginji, ki raste tudi kakor goba v vodi.« Draginja pa taka... Kaj bi rekli vaši domači reševini in irhastih hlačah, če bi čuli da se zahteva za moško obleko danes že do 500 K! Za časa od izbruha vojne so se zvišale cene blaga za moške obleko za 530 do 564 odstotkov. Blago za perilo in ženske obleke za 493 do 786 odstotkov. Krojaška dela za 279 do 320 odstotkov. Obutev (čevljarska dela) za 415 do 507 odstotkov. Kurivo, ob tem je toliko lesa po naših planinah, seveda ga je veliko zaplenjenega za vojne potrebe, zvišanje cen za 700 do 750 odstotkov. Živež se je podražil od 1100 do 1250 odstotkov. Povprečno so torej v tej dobi narastle cene življenskih potrebščin za 420 do 586 odstotkov. Posamezniki so porabili mesečno nad 900 K, prej v miru pa je ta številka bila 30 K. Slaba tolažba Pa se potolažimo! Minister za ljudsko prehrano obljubil, da se bo pri-kotalilo 1000 vagonov žita iz Ukrajine in da že težko obloženi barčici plavata po Donavi z romunskim žitom naloženi, tudi za nas. A vreče so menda za to s kamenjem otežili, da jih ne bi veter odnesel. »Dali so mu kamen namesto kruha.« Na ljubljanskem magistratu hranijo tako obte-žilno kamenje, ki je bilo v vrečah z moko in koruzo. Vse sloni na takozva-nih »aprovizacijah«, osredotočenih oskrbovališčih. Višji krogi dobe vsega, za dragi cvenk še nekaj mi ...! V svet se trobi, da je za vse preskrbljeno, za vojake v prvi vrsti. A kako to če mi domačin I. K. gorski artilerist zatrjuje, da so morali crknjene konje jesti. Nekaj iz dopisnic vojakov Pred menoj imam vojne dopisnice naših fantov, ki so ušle strogi cenzuri, kjer pišejo: »Kaj mar nam krogel in granat, še vraga se mi ne bojimo. Dokler bo močna naša pest, bo zmaga naša. A komandant je le želodec in ta je večkrat tako prazen, da bi bili s tem zadovoljni kar imajo doma svinje v koritu. Mogoče pa, da se gre za recept: Lakota je čast! Naravna posledica tega pomanjkanja, ne glede na žrtve, ki jih »gladni tifus« po mestih pobira, je splošna depresija duhov »obup človeštva se loteva« in duše mu ne dvigne nobeden papežev mirovni »Moto« in nobene procesije.« Planine Jolnčne, ve moj га;, tu zda), p:Är.ir.e. ve r.ini raj, Jez tudi ločim ee tedaj; F