Boris Golee
»Enajsta šola na Vrhniki« - ustanova častitljive starostiy a slabega slovesa
Po sledeh stare kranjske zbadljivke, ki ji je Cankar rešil ime in Vrhniki opral čast
GOLEČ Boris, doc. dr., višji znanstveni sodelavec, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Novi trg 4, SI-1000 Ljubljana
811.163.6'373.7: 821.163.6.09Cankar I. 821,163.6.09Cankar I.: 811.163.6'373.7
»ENAJSTA ŠOLA NA VRHNIKI« - USTANOVA ČASTITLJIVE STAROSTI, A SLABEGA SLOVESA Po sledeh stare kranjske zbadljivke, kiji je Cankar rešil ime in Vrhniki opral čast
Nastanek prispevka je spodbudilo avtorjevo odkritje rekla z zbadljivo ostjo enajsta šola na Vrhniki, zapisanega v arhivskem viru že zgodnjega leta 1744. Zasledovanje njegovega pojavljanja je pokazalo, da gre za zelo star frazem, ki je konec 19. stoletja prešel v slovensko leksikografijo, kmalu zatem pa doživel popolno pomensko preobrazbo. Največji slovenski pisatelj Ivan Cankar (1876-1918), rojen Vrhničan, je namreč zbadljivki, ki meri na prevzetnost in nevednost Vrhničanov, v literarnem delu iz leta 1914 odvzel porogljivost. Frazemu je pripisal pomen »pridobivanje življenjskih izkušenj pri otrocih zunaj šole in družine«, ki seje do danes uveljavil in ustalil v slovenski frazeologiji, njegov prvotni posmehljivi pomen pa je utonil v pozabo.
Prvotni pomen frazema enajsta šola je povezan s poimenovanjem letnikov nekdanjega rednega šolanja, pri čemer je enajsta stopnja »najvišja«, vendar neobstoječa. Razlog, da jo je ljudski glas povezal prav z Vrhniko, je lahko dvojen: bodisi zaradi stereotipa o domišljavih Vrhničanih bodisi zaradi kake konkretne, toda pozabljene smešne prigode. Vrhniška enajsta šola ima edino znano analogijo v t. i. »visoki šoli« v podeželskem kraju Gablitz pri Dunaju.
Ključne besede: enajsta šola, Vrhnika, frazeologija, Ivan Cankar, Pleteršnikov slovar, Višnja Gora, arhivski zapis, Gablitz.
GOLEČ Boris, Associate Professor, PhD, Senior Researcher, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Novi trg 4, SI-1000 Ljubljana
811.163.6'373.7: 821.163.6.09Cankar I. 821.163.6.09Cankar I.: 811.163.6'373.7
"VRHNIKA'S ELEVENTH SCHOOL" - AN INSTITUTION OF RESPECTABLE AGE BUT POOR REPUTATION
Following the traces of an old satirical saying from Carniola whose name and Vrhnika's honour were saved by Cankar
The article was the result of the discovery of an archival document that mentions the caustic gibe saying Vrhnika's Eleventh School as early as 1744. Subsequent research showed the phrase to be very old, and that it entered Slovene lexicography in the 19th century and soon underwent a complete modification in its meaning. Slovenia's greatest writer, Ivan Cankar (1876-1918), himself from Vrhnika, in a literary work in 1914 deprived the scathing remark of its mocking tone, which was directed at the pride and ignorance of the people of Vrhnika. In his usage, the phrase referred to the "acquisition of life experience by children outside school and family«, which became its standard meaning in Slovene phraseology, while its original mocking tone slipped into oblivion.
The original meaning of the phrase Eleventh School is connected with the past names of grades in regular school, the eleventh grade being the "highest", even though nonexistent. The reason for the oral tradition's associating it specifically with Vrhnika could be twofold: either because of a stereotype about the conceited people of Vrhnika, or because of some actual but forgotten comical event. The only known analogy of Vrhnika's Eleventh School is the so-called "High School" in the country town of Gablitz near Vienna.
Key words: Eleventh School, Vrhnika, phraseology, Ivan Cankar, Pleteršnik's dictionary, Višnja Gora, archival record, Gablitz.
VSE ZA ZGODOVINO
151
ZGODOVINA ZA VSE
leto xv, 2008, št. 1
Ko sem si pred poldrugim desetletjem v osrednjem slovenskem arhivu mladostno zagnano izpisoval iz dokumentov višnjegorskega mestnega arhiva, tako dobro ohranjenega le zaradi čudežnega spleta naključij,1 sem tudi sam naletel na mali čudež. V enem od poltretje stoletje starih mestnih spisov sem namreč uzrl nekaj povsem nepričakovanega - omembo enajste šole na Vrhniki. Odkritje samo pravzaprav ne bi bilo nič tako nenavadnega, ko ne bi šlo za dokument iz »davnega« leta 1744, torej kar 170 let pred nastankom enajste šole, ki jo je tik pred izbruhom prve svetovne vojne literarno ovekovečil Ivan Cankar v spominih na svoje predšolsko otroštvo.2
Že zaradi zgodnjega nastanka višnjegorskega zapisa in posebnih okoliščin, v katerih je nastal, mi je ta omemba enajste šole obležala v spominu, nekje na meji med zavednim in polzavednim, kjer se nekoč bežno zaznane neobičajnosti in zanimivosti vztrajno upirajo pozabi. Enajsta šola iz prve polovice 18. stoletja, v popolnoma drugačnem pomenu, kot ga je uporabil Cankar, vendar postavljena na njegovo rodno Vrhniko, se mi je zdela preveč »anahrono nenavadna«, da bi mi, kot žal toliko drugega, mogla izpuhteti iz spomina. Torej ta besedna zveza sploh ni Cankarjeva iznajdba, ampak je z njo živelo najmanj pet ali šest rodov pred pisateljem, je bila bržčas prva misel, ki me je takrat, poleti 1993, prešinila v čitalnici Arhiva Slovenije. Odtlej me je obšla le še redko, vendar ravno tolikokrat, daje nekaj let pozneje nisem pozabil omeniti v enem zgodnjih letnikov te revije (1997),3 ne da bi se ukvarjal s pomenom ali zgodovino besedne zveze. Tako je »moja« enajsta šola skoraj enajst let obležala med zamislimi, ki bi jih kak učenec ali dijak poimenoval »odložljive šolske obveznosti«. Potem pa se nanje nekega dne spomni kot na drobec davnega, napol pozabljenega, a lepega in prijetnega, na doživetje iz neobvezne, nepredpisane, skratka iz enajste šole.
1	O srečni rešitvi arhiva višnjegorskega mesta, zapisanega v prvih letih po drugi svetovni vojni gotovemu uničenju, gl. Vilfan-Bruckmiiller, Višnja Gora, str. 155.
2	Cankarjevi spomini z naslovom Moje življenje so izhajali od 10. januarja do 13. junija 1914 kotfeljton v sobotnem listku Slovenskega naroda, knjižno izdajo pa so doživeli šele leta 1920, že po pisateljevi smrti. Gl. Boris Merhar, Opombe, v: Cankar, Izbrana dela VII, str. 482-484; Janko Kos, Opombe, v: Cankar, Zbrano delo XXII, str. 281-282.
3	Goleč, Butale so vas, str. 37.
Takšen pomen so namreč tej »šoli« vedno znova pripisovali vsi, ki so pisno ali govorno ponavljali Cankarjevo reklo o enajsti šoli kot o neformalni ustanovi, ne-instituciji, ne-šoli, šoli življenja in praktičnih izkušenj, od katere je le še korak do samoiniciativnosti in ustvarjalne inovativnosti. Frazem je danes splošno razširjen in ga najdemo tudi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika z razlago »enajsta šola: pridobivanje življenjskih izkušenj pri otrocih zunaj šole in družine«.4 Le kdo dandanašnji še ni slišal za enajsto šolo s tem žlahtnim pomenom? Samo s tem in z nobenim drugim, kaj šele s popolnoma nasprotnim, ironično slabšal-nim, kakršnega je ta, prvotno samo vrhniška »neustanova«, imela do Cankarja. Toda prav slabšal-nost, ki se je nanašala na Vrhniko in Vrhničanom ni bila v ponos, je živela vsaj dve stoletji ali nemara celo tri, torej bistveno dlje kot današnja cankarje-vska enajsta šola dobrega imena in ugleda, stara manj kakor sto let.
Vrhniška enajsta šola pri Cankarju in v »predcankarjevski« dobi
Osvežimo si morda že obledeli »šolski spomin« na enajsto šolo pod vrhniškim mostom, kot jo je Cankar nostalgično opisal usodnega leta 1914 v Mojem življenju. Dogajanje je postavil v svoje predšolske dni, preden je jeseni 1882 moral enajsto, kljub silnemu odporu, zamenjati za pravo šolo.5
»Kmalu pa se mi je razširilo obzorje od mesarjevih klad do enajste šole pod mostom; za dobrih sto korakov. Ob vročih poletnih dneh, ko Mo-čilnik usahne, ko je temno Retovje skoraj prazno in ko mila zelena Ljubija sanja svoje tihe sanje globoko pod vrbami, upade Ljubljanica za cel seženj in ošabna Vrhničanka je samo še potok. Ves levi del struge je sam bel prod, od sonca spaljen. Takrat se prične enajsta šola pod mostom ter se neha ob prvih jesenskih nalivih. Mnogokaj sem študiral v svojem življenju, ali tako bogate in koristne učenosti, kakor jo daje svojim učencem enajsta šola pod mostom, nisem zadobil nikjer in nikoli. Kakšna čuda prečudna hrani ta goli, posušeni prod! Očem, kijih iščejo, srcem, ki verujejo vanje, se kažejo čuda ob vsakem pogledu, ob vsakem koraku. Polomljen, star lijak, obroč kolesa, preluknjana ponev, počeni lonci, vilice s poldrugim klinom, pipec brez ročnika
4	SSKJIV, str. 1092, geslo »šola«.
5	Cankar, Moje življenje, v: Izbrana dela VII, str. 293-295.
152
VSE ZA ZGODOVINO
ZGODOVINA ZA VSE
leto xv, 2008, št. 1
z enajsto šolo dražili okoličani. Vendar ni izključeno, daje Cankar v otroških letih ni poznal in da je zbadljivko slišal šele pozneje, v ljubljanskem obdobju, potem ko se je od doma podal v »višje šole«. Na rodni Vrhniki je potemtakem vedel le za pravo šolo, tisto, v kateri se je z učiteljico že prvi dan zapletel v spor zaradi »jedelj-pomaranč« in v katero je, pomenljivo, kot prvošolec vstopil šele potem, ko je že končal svojo enajsto šolo pod mostom.8
Kakor koli, v Cankarjevem času so sodobniki gotovo dobro poznali pojem enajsta šola in njegovo lokacijo na Vrhniki, sicer ga Cankar v Mojem življenju ne bi uporabil kot nekaj samoumevnega. Bržčas je njegov pomen od pisateljevih otroških do zrelih let že bledel, a sam frazem, povezan z Vrhniko, je še živel v kolektivni zavesti. S Pleter-šnikovim sprejemom frazema v Slovensko-nemški slovar (1895) - vgeselskem članku se avtor sklicuje na Frana Levstika in navaja njegovo oznako šaljivi pregovor o enajsti šoli na Vrhniki - pa je enajsta šola postala del slovenskega knjižnega besedišča.9 A kdo bi si tedaj mogel misliti, da bo ta pomen že v nekaj desetletjih popolnoma izginil, ker ga bo nadomestil frazem s Cankarjevim novim pomenom. Pisatelj je namreč enajsto šolo v Mojem življenju zavestno ali ne »opral vseh grehov«, s tem daje prvotno negativni pomen zamolčal in ga preobrazil v pozitivnega, v njegovo popolno nasprotje.
Preden podrobneje spregovorimo o prvi znani omembi vrhniške enajste šole iz leta 1744 ter o prvotnem pomenu in izvoru frazema, si poglejmo, kaj je bilo o tem šaljivem reklu znano doslej. Stvari sem skušal priti do dna, čeprav sem na samem začetku vedel, da bo šlo težko samo z instrumentarijem zgodovinarja. Že pri prvih korakih sem tako nujno moral zaiti na nedomača, spolzka tla, na področje literarne vede. V zgodovinskih delih o vrhniški preteklosti10 namreč v zvezi z enajsto šolo ni najti ničesar, kar je povsem razumljivo, saj so se Vrhničani ironičnega rekla otepali. Tudi v literarni zgodovini in domoznan-
8	Prim. Cankar, Moje življenje, v: Izbrana dela VII, str. 295-299. - O Cankarjevem vstopu v šolo gl. Petre, Rod in mladost, str. 101.
9	Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar II, str. 640, geslo »šola«.
10	Na podlagi arhivskega gradiva je o starejši vrhniški preteklosti pisal predvsem Rafael Ogrin. Prim. njegove razprave v Kroniki, letniki IX-XI, ponatisnjene v Vrhniških razgledih I, 1996, str. 161-166, 167-171, 180-184.
stvu je po pričakovanjih pustilo prav malo sledov. O enajsti šoli s prvotnim pomenom je, kolikor je znano, najprej spregovoril Fran Petre v delu Rod in mladost Ivana Cankarja (1947), a zgolj mimogrede. Vzrok za nastanek zbadljivke je videl v nemščini, s katero naj bi se vrhniški tržani preradi košatih, zato naj bi furmani Vrhniki nadeli vzdevek enajsta šola.11 Tako se je Petre vprašanja enajste šole prvi dotaknil z vrhniške perspektive, ne da bi pri tem opozoril na očitno neskladje med Cankarjevim in predcankarjevskim pomenom besedne zveze. Temu problemu sta nekaj besed namenila France Dobrovoljc (1972)12 in za njim Jože Rode (1997),13 ki sta ob kratkem komentarju o nastanku dovtipa povzela skromna dognanja literarnih zgodovinarjev, daje reklo poznal že Valentin Vodnik, razložil pa Fran Levstik.
Ker se slovenska literarna veda z vprašanjem enajste šole ni ukvarjala, mi je pri poglabljanju v njegov historiat preostala samo ena zanesljiva pot - razčlenitev kritičnih opomb k Cankarjevemu Mojemu življenju in omemb frazema v slovenski leksikografiji. Rezultat je bil pičel, saj lahko vse znane omembe enajste šole v 170-letnem časovnem razponu med višnjegorskim zapisom (1744) in Cankarjem (1914) naštejemo na prste ene roke. Literarnozgodovinske opombe k Mojemu življenju poznajo samo dve omembi - Vodnikovo leta 1796 in Levstikovo pred letom 1870, prvič objavljeno šele 1892.14 Tema sem po pregledu leksikološkega gradiva Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU mogel dodati še Zarnikovo iz leta 186215 in že omenjeni citat iz Pleteršnikovega
11	Petre, Rod in mladost, str. 82-83. - Čeprav je bilo Petretu zelo dobro znano prizorišče literarne, Cankarjeve enajste šole pod mostom, ob opisu Ljubljanice o sami »šoli« molči (prim. prav tam, str. 102-103): »Struga Ljubljanice je bila privlačna zlasti na dveh krajih. Pri pristanišču, kjer so bili brodniki in je ostalo še nekaj tovornega prometa, in pa okoli verdskega mostu blizu novega doma Cankarjevih, kjer je bila zmetana vanjo razna šara, na bregu pa so tržankeprale in si v svojem klenem razgovornem jeziku vsak dan izpovedovale novice.«
12	Dobrovoljc, Cankarjev album, str. 241.
13	Rode, Vrhnika, str. 74. - Na Rodetov odlomek o enajsti šoli me je prijazno opozorila leksikologinja prof. Polona Kostanjevec z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, za kar se ji iskreno zahvaljujem.
14	Merhar, Opombe, v: Cankar, Izbrana dela VII, str. 498. Janko Kos, Opombe v: Cankar, Zbrano delo XXII, str. 296.
15	ISJFR, Listkovna kartoteka, šk. E 13, enajsta šola. - Za nasvete, pomoč in prijaznost se iskreno zahvaljujem so-
152
VSE ZA ZGODOVINO
Boris Goleč, »ENAJSTA ŠOLA NA VRHNIKI« .
ZGODOVINA ZA VSE
slovarja (1895). Iz stoletja med 1796 in 1895 imamo torej vsega štiri pričevanja o enajsti šoli, od tega samo zadnja tri povezana z Vrhniko.
Vodnikova omemba, ki je brez Vrhnike in je bila priobčena v Veliki pratiki za leto 1796, je najbolj skopa in tudi pomensko najmanj jasna. Ali je pesnik mislil na katero koli enajsto šolo ali na ono na Vrhniki, bo najbrž za vselej ostalo nepojasnjeno, saj v četrti kitici novoletne voščilne pesmi ni druge opore za razglabljanje kakor povezava enajste šole s sleparji:
»Poštenim obderžat njih dobro volo,
slepar jam pometat enajsto šolo.«16
Pometanje je mogoče razumeti kot kazen ali pa si pesnik želi, naj se sleparjem slabi nameni izjalovijo, saj takšna šola ne obstaja in je torej ne bodo mogli pomesti. Pesnikova poanta bi bila zgrešena, ko bralci pratike ne bi natanko vedeli, kaj reklo pomeni, zato so ga literarni zgodovinarji upravičeno označili kot »staro ljudsko modrost« (J. Kos)17 in »ljudski izrek« (A. Slodnjak).18
Čeprav že dolgo vemo, da je Vodnik besedno zvezo uvedel v leposlovje, pa doslej ni bilo splošno znano, kdo jo je prvi povezal z Vrhniko. Zasluga za to gre Valentinu Zamiku, ki je reklo skoraj osemdeset let za Vodnikom omenil v povesti Maščevanje osode, objavljeni leta 1862 v celovškem Slovenskem glasniku.19 Presenetljiva je ugotovitev, komu je enajsto šolo na Vrhniki položil v misel in v kakšnem kontekstu. Povest namreč v ničemer ni povezana s slovenskim okoljem, saj se dogaja v Stubiških Toplicah, niti nobena od literarnih oseb ne prihaja iz pisateljevega narodnega prostora.20 Poljska grofica Matilda Lokavska zbadljivko enajsta šola na Vrhniki v mislih poveže z nevednostjo malega hrvaškega plemiča Jurija Bornimoviča, ki
delavcem Leksikološke sekcije ISJFR doc. dr. Andreji Žele, prof. Janezu Kebru in prof. Poloni Kostanjevec.
16	Novu letu se voshi, v: Velika pratika, s. p.
17	Cankar, Zbrano delo XXII, str. 296.
18	Levstik, Zbrano delo VII, str. 363.
19	Zamik, Maščevanje osode, str. 375. - K temu delu me je napotila Listkovna kartoteka ISJFR, šk. E 13, enajsta šola.
20	Zamik je zgodbo postavil v okolje, ki ga je spoznal v letih 1862-1867, po končanem pravnem študiju, ko je služboval na Hrvaškem kot vzgojitelj sinov poznejšega bana barona
Raucha (prim. Ivan Železnikar, Dr. Valentin Zamik, v:
Zamik, Dr. Valentin Zarnikovih, str. XVII).
se izdaja za barona.21 Njun dialog, postavljen v čas po letu 1849, poteka takole:
»Da bi vendar pogovor v tek pripeljal, [Bor-nimovič] vpraša, če je dovoljeno zvediti, kakšna mikavna knjiga je v stanu jo še bolj zanimati, kot veličastna nevihta? - 'To se ravno z viharjem vnema; pa kaj bi vam dalje razkladala, saj vem, baron, da pisatelja lepo imenu poznate. ' - 'To je?' - 'Lord Byron-ovo child Harold's pilgrimage' sarkastično se je spet nasmehljala, saj je naprej vedla, da je to za soseda enajsta šola na Vrhniki. Za Bornimoviča je bil ta zadnji udarec več kot le na pol zgubljena bitva. Res je imel v svoji knjigarni nemški prevod Byronovih del, ali bral jih ni nikoli.«22 [podčrtal B. G.]
Ni mogoče, da bi poljska grofica, povrhu še ruska in ne avstrijska državljanka, kdaj slišala za Vrhniko, kaj šele za njeno enajsto šolo. Zarnik je hotel zgolj poudariti, da gre pri reklu za krajevno posebnost, kije domišljavi hrvaški plemič ne more poznati. Tako kot Byronovo delo je vrhniška enajsta šola za Bornimoviča nekaj zelo posebnega in tujega. Zato pa je mogoče iz Zarnikove rabe enajste šole na Vrhniki zanesljivo sklepati, da je bilo reklo v njegovem času dobro znana zbadljivka in tako bralec ni potreboval dodatnega pojasnila o njej.
Nastanek in pomen rekla, ne pa tudi razlog, zakaj je lociran na Vrhniko, je v Vodnikovem življe-
21	Tudi Zamikov opis ljudi Bornimovičevega družbenega položaja in kova se najbrž precej sklada s prepričanjem o tem, kakšni so bili »absolventi« vrhniške enajste šole (Zarnik, Maščevanje osode, str. 361): »Bili so ti volkovi bosi plemiči iz kmetov, ki so z magnati vred določevali po tako zvanem 'starodavnem ustavu' osodo domačije. Vem, če si se le količkaj v naši južni zgodovini zgledoval, imaš še dobro na pameti glasovite Turopoljce. Ker pa ti z vsemi deržavljanskimipravicami obdarovaniplemenitaši niso v gradovih in palačah stanovali, temveč v lesenih, z blatom zamazanih kočah, ktere je večidel svinjak obdajal, imenovali so jih ljudje šaljivo: Slivarji. Večina izmed njih ni nikdar predrla v skrivnosti, ki jim branje in pisanje pravimo. Če pa je bil kdo tema umetnostima kos, ali pa je celo dijaški, to je latinski govoril in staro ogrsko pravo zvršil, bil je pa že velik slivar in služba velikega sodnika mu gotovo ni odšla. Če je pa spadal k kvintesenciji vsih slivarjev, prvovalje med njimi, ker govoril je tudi nemški z ogrskim naglasom in brez artikelnov, francoski za silo, imel je lase po najnovejši šegi razčesane, puščal sije dolge nohte rasti, hodil je vedno elegantno opravljen in v prsih je nosil veči ponos, kakor kteri si bodi španjolski grand. /.../ Eden prvih zastopnikov te baže hrvaškega plemenitaštva je bil Juri Bornimovič.«
22	Zarnik, Maščevanje osode, str. 375.
VSE ZA ZGODOVINO
79
ZGODOVINA ZA VSE
leto xv, 2008, št. 1
nju nekaj let pozneje, med 1867 in 1870, kratko razložil Fran Levstik: »Pred cesarjem Jožefom je bilo do nove maše vsega vkup dovolj deset let učenja. Od tod šaljivi prigovor o enajsti šoli, katere sedež je pri nas Vrhnika, na Avstrijskem Gablitz.«23 Besedilo je ostalo v rokopisu in bilo prvič objavljeno šele leta 1892, po pisateljevi smrti. Samo tri leta pozneje je Levstikovo razlago povzel Maks Pleteršnik, ki je enajsto šolo na Vrhniki sprejel v svoj slovensko-nemški slovar (1895) takole: »enajsta šola: šaljivi pregovor o enajsti šoli na Vrhniki (ker je pred cesarjem Jožefom bilo do nove maše vsega vkupe dovolj deset let učenja), Levst. (Zb. sp. III, 296).«24
Do Cankarjevega vstopa v slovensko književnost je moral biti tak pomen besedne zveze dodobra uveljavljen. Poudarjal je človeško nevednost in neizobraženost, povezani s pretirano nadutostjo in domišljavostjo. Boris Merhar (1954) je ob Levstikovi razlagi pripomnil: »Potemtakem bi šlo pri tej umišljeni 'najvišji šoli' za podobno tvorbo, kakor je 'peto kolo' (neobstoječa, odvečna stvar), samo da z ironičnim poudarkom.«25 Toda polagoma je reklo postajalo zastarelo, tudi zaradi sprememb v izobraževalnem sistemu je bilo vse teže razumljivo in končno nejasno. Njegova raba je na začetku 20. stoletja bržčas že pešala, saj besedna zveza enajsta šola ni bila več imaginarna, ampak realna: postala je žargonska oznaka za tretji letnik bogoslovja. »Al v jednajsti šoli sreča njega britke smrti sled«, pravi namreč péta pesem o smrti nekega bogoslovca, zapisana leta 1910 v okolici Ptuja.26 Prav izgubljanje prvotnega pomena pa je najbrž tudi glavni vzrok, zaradi katerega je Cankarjev pomen enajste šole v 20. stoletju tako zlahka povsem izpodrinil prvotnega, slabšalnega.
23	Levstik, Vodnikovo življenje, v: Zbrano delo VII, str. 11. - Nedatirani rokopis je nastal med letoma 1867 in 1870 v sklopu Levstikovih prizadevanj, da bi za Slovensko Matico pripravil kritično izdajo Vodnikovih spisov (gl. Opombe Antona Slodnjaka v: prav tam, str. 355-362). Prva objava Vodnikovega življenja iz leta 1892 nemško ime Gablitz še nasilno slavizira v Goblice (Levstik, Levstikovi zbrani spisi III, str. 296), kar je najbrž šele v Slodnjakovi redakciji (1935) postalo Gablitz (Levstik, Frana Levstika zbrano delo VI, str. 39) in dobilo ustrezno razlago o legi Gablitza v dunajski okolici (prav tam, str. 440).
24	Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar II, str. 640, geslo »šola«.
25	V: Cankar, Izbrana dela VII, str. 498.
26	GNI, OSNP 9577 (prejšnja 9300), »Dijak-bogoslovec Jo-
han Fištrovič umrje«, zapisal Franc Kramar 2. septembra
1910 v Kicarju pri Ptuju. - K viru me je napotila Listkov-
na kartoteka ISJFR, šk. E 13, enajsta šola.
Prva omemba enajste šole na Vrhniki iz leta 1744
Vrnimo se k izhodišču, k prvemu znanemu zapisu o enajsti šoli na Vrhniki v dokumentu, nastalem leta 1744 v Višnji Gori. Pomen tega zapisa je tem večji, ker postavlja enajsto šolo na Vrhniko celih 118 let pred Zamikom (1862) in je poleg tega pol stoletja starejši od Vodnikove omembe fra-zema enajsta šola (1796). In končno višnjegorski primer ni le najzgodnejše pričevanje o vrhniški enajsti šoli, temveč tudi edina znana neleposlov-na omemba, za nameček ovekovečena v uradnem dokumentu.
Zapisal jo je višnjegorski mestni sodnik Johann Reichard v odgovoru na obtožbe, ki jih je zoper njega uperila skupina šestih someščanov. Reichardova omemba enajste šole na Vrhniki je sicer zgolj obrobna ironična opazka, ki bi jo zlahka prezrli, ko ne bi vzbujala asociacije na Cankarja. Zanimivejši so drugi deli sodnikovega pisnega odgovora, zlasti tisti, v katerem mimogrede razkriva jezikovne razmere v Višnji Gori. Ker mož ni bil s Kranjskega, temveč iz koroškega Volšperka, je imel v občevanju z novim okoljem težave, saj Višnjani večinoma niso znali nemško. V Višnjo Goro, v tedaj najimenitnejšo hišo na trgu, se je priženil leta 1731, ko je stopil pred oltar z mlado vdovo Evo Elizabeto Prelesnik,27 hčerko gostilničarja, mitničarja in dolgoletnega mestnega sodnika Janeza Iggerja.28 Reichard je v vsem nasledil kmalu zatem umrlega tasta, postal višnjegorski meščan, vodil gostilno in bil leta 1741, po desetih letih bivanja v mestecu, prvič izvoljen za njegovega prvega moža. Someščani so mu očitno zaupali, sicer ga na položaj mestnega sodnika ne bi postavili kar sedemkrat zapored.29 Kot bomo videli, naj Reichard ne bi bil vešč »deželnega jezika« ali pa ga vsaj naj ne bi najbolje obvladal, vendar je kmalu prevzel kranjske navade in se seznanil z njenimi dovtipi, med katerimi je bila tudi enajsta šola na Vrhniki. Ta se je namreč kot ironično reklo znašla
27	NŠAL, ŽA Višnja Gora, poročna matična knjiga 1713-1754, 8. 9. 1731.
28	O Iggerju> ki je bil morda tudi sam Korošec, vsekakor pa se je v Celovcu učil ranocelništva, preden se je z družino konec 17. stoletja naselil v Višnji Gori, gl. Goleč, Iz zgodovine, str. 108.
29	ARS, AS 166, Mesto Višnja Gora, jase. 2, sodni protokoli 1705-1752, s. p. - Prim. tudi Goleč, Butale so vas, str. 33.
152
VSE ZA ZGODOVINO
Boris Goleč, »ENAJSTA ŠOLA NA VRHNIKI« .
ZGODOVINA ZA VSE
v zadnji točki sodnikovih odgovorov na pritožbe zoper njegov način vodenja mesta.
Bilo je med zadnjo vicedomsko vizitacijo Višnje Gore leta 1744,30 tri leta potem, ko je Johann Reichard prvič postal sodnik, in tri leta prej, preden so terezijanske reforme odpravile vicedomski urad v Ljubljani, stoletno ustanovo deželnoknež-jega namestništva za Kranjsko. V mestece ob glavni deželni cesti med Ljubljano in Novim mestom, ki je štelo le kakšnih šestdeset hiš in potemtakem dobrih tristo duš,31 je še zadnjič prišel kranjski deželni vicedom, da bi pregledal poslovanje mestnih organov in ugotovil morebitne nepravilnosti. Vicedom je, kot običajno, prisluhnil pritožbam mestnega sodnika in sveta ter pritožbam meščanske občine,32 s posebno pisno pritožbo pa seje pri njem oglasilo tudi šest meščanov, med njimi dva mestna svetnika.33 Mestni sodnik Johann Reichard je na njihovih pet pritožbenih točk pisno odgovoril deželnemu vicedomu še istega dne, 17. junija 1744.34 Ker sama vsebina obtožb in odgovorov ni tako zanimiva, da bi se ustavljali ob vsaki točki posebej, povejmo le, da so sodniku očitali nepravilnosti pri vodenju računov in sodniške funkcije, pri nadzoru mer in uteži ter pri razdeljevanju mestnih vrtov, mu naprtili neutemeljeno izključitev devetih meščanov iz meščanske občine in sprejem neprimernih oseb v meščanski stan ter obsodili zapravljanje mestnega denarja za neupravičena popivanja. Mimogrede so se na začetku obregnili še ob Reichardovo gospodarsko dejavnost, točenje vina in peko kruha, s katerima naj bi mestu povzročal znatno škodo.
Ni potrebno poudarjati, daje obtožbam vsaj deloma botrovala zavist, za njimi pa naj bi se po Reichardovih besedah skrival tudi pravi namen podpisnikov: spraviti na sodniško mesto enega od nezadovoljnežev, mestnega svetnika Elijo Kastelica. Užaljeni Reichard je avtorje obtožb precej netaktno imenoval »šest upornikov« (6 Rebellen), označil
30	ARS, AS 1, Vic. a., šk. 184,fasc. 1/145, WI-2, vicedomska vizitacija mesta junija 1744.
31	Popis stanovanjskih hiš višnjegorskega mesta, njihovih prostorov in lastnikov iz leta 1748 navaja 59 naseljenih hiš (ARS, AS 166, Mesto Višnja Gora,fasc. 6, snopič 4, 22. 3. 1748).
32	Oboje so ohranjene samo v konceptu (prav tam, 17. 6. 1744).
33	Prav tam, predstavljeno 17. 6. 1744.
34	Prav tam, 17. 6. 1744.
njihove besede za »plod strasti šestih čevljarjev, ki niso mestu v nikakršno korist«, in se pri poudarjanju svojih zaslug skliceval na druge meščane in sosednjo gospodo, pri čemer ni pozabil omeniti 22 let sodnikovanja pokojnega tasta Janeza Iggerja.
Ustavimo se pri povedni drugi točki pritožb in odgovoru nanjo. Skupina šestih someščanov je Reichardu očitala, da se sklepi mestnega sveta nikoli ali zelo redko sprejemajo brez soglasja njegove žene, »gospe mestne sodnice«, sodnik pa je to obtožbo gladko zavrnil z besedami: »Glede moje žene je takole. Doslej sem jo moral nujno klicati zaradi jezika, ker gospodje med seboj niso tako dobri in jim [žena] moje besede razloži v deželnem jeziku.« Da bi podkrepil upravičenost ženine navzočnosti na sejah mestnega sveta in pri sodnih razpravah, se je spretno izgovoril še na vladarico Marijo Terezijo in s tem na tedaj »visoko veljavo« ženskega spola: »Poleg tega je znano, da je danes vsa vlada v rokah ženske, naše najmilostnejše kraljice in knegi-nje dednih dežel, ki sem ji 10. julija 1741 tudi sam prisegel zvestobo, zato je treba žensko visoko ceniti. Sicer pa je moja žena zmožna odgovarjati celotnemu mestnemu magistratu.«
Koliko je Reichard obvladal »kranjsko« in kdaj je za tolmačenje v »deželni jezik« resnično potreboval ženino pomoč, ni mogoče dognati, saj to presega naše spoznavne možnosti. Gotovo pa je, da sta bila oba z ženo v odgovarjanju precej spretna in odrezava. Če je v sklicevanju na Marijo Terezijo zaznati vsaj prikrito ironijo, potem je ta dosegla vrhunec v enajsti šoli na Vrhniki, ki jo je Reichard prihranil za konec, za sklepni stavek odgovora na zadnjo točko obtožb. V tej točki so ga someščani bremenili, da kot sodnik hkrati opravlja tudi službo mestnega pisarja, kar pomeni, da lahko sam sebi potrjuje mestni račun. Čeprav so bili letni računi zadnja tri leta popolnoma neurejeni, jim ob predložitvah ni nihče očital nikakršnih nedoslednosti. Reichard je na očitek o dvojni funkciji sodnika in pisarja odgovoril: »Povsem hvalevredno je, da bodo mestni sodniki svoje mestne račune vlagali na častitem uradnem mestu [= pri vicedomskem uradu]. In bilo bi želeti, da bi jih tja oddajali tudi pred sto leti, saj potem ne bi bilo tolikšne zmede, da gospod pisec od mene pred iztekom leta zahteva račun. Tega seje moral sam naučiti v enajsti šoli na Vrhniki (muefi selber solches in der 11. Schuel zu Oberlaybach erlehrnet haben).«
VSE ZA ZGODOVINO
79
Boris Goleč, »ENAJSTA ŠOLA NA VRHNIKI« .
ZGODOVINA ZA VSE
to kratko razlago sprejeli brez pomislekov, ne da bi preverili dejstva.36
Pri tem moramo poudariti, da je Levstik »šaljivi prigovor o enajsti šoli«, kakor ga sam imenuje, ob opisovanju Vodnikovega šolanja zgolj bežno omenil. Asociiral je na tedaj še dobro znani frazem, povezan z Vrhniko, temu dodal gabliško zbadljivko, ki jo je verjetno poznal iz dunajskih let, in naredil nekakšen logičen sklep o neobstoječi enajsti šoli kot »nadaljevanju« desetih. A ko si natančneje ogledamo Vodnikova šolska leta, se pokaže, da se Levstik glede »desetih let učenja« moti, posebno pri njihovi razdelitvi. Prvič, v Vodnikovi mladosti še ni bilo normalke, ki jo je uvedla terezi-janska šolska reforma leta 1774 kot najzahtevnejšo od treh vrst osnovnih šol.37 Poleg tega se takratno štetje »šol« ni začenjalo s prvim letom normalke ali njene predhodnice - t. i. prve šole (Vodnik), temveč šele z latinskimi šolami, torej s šestimi gimnazijskimi letniki.38
Novo mesto, kjer je imel strica frančiškana Marcela Vodnika, ki ga je učil 1768. ino 1769. leta. Potem se je zopet vrnil domov ter od 1770. do 1775. pri jezuitih izdelal šest latinskih šol. Takrat je bila normalka drugače razdeljena nego zdaj: prva šola je bila abecedna, za njo potlej druga ino tretja, obenem tudi prva latinska. Zategadelj je menda latinsko čitanje bilo ostalo do nedavnih časov v poprejšnjem tretjem, zdanjem četrtem normalnem razredu. Bile so dalje tri latinske šole, potem dve humanitarni, a naposled dve leti modroslovja. Pred cesarjem Jožefom je bilo do nove maše vsega vkup dovolj deset let učenja.«
36	A. Slodnjak (v: Levstik, Zbrano delo VII, str. 363) Levstikove razlage v opombah k Vodnikovemu življenju ne komentira in poleg tega zagreši dve nedoslednosti: pri citatu iz Vodnikove novoletne pesmi zamenja sleparje s hinavcem (»Hinavcu pometat enajsto šolo«), pod vtisom Cankarjevega Mojega življenja, na katerega se sklicuje, pa enajsto šolo zmotno postavlja pod most: »ki je bila po ljudskem izreku na Vrhniki pod mostom«. Trditev o desetih letih šolanja do nove maše v času pred Jožefom II. povzema B. Merhar (v: Cankar, Izbrana dela VII, str. 498), J. Kos pa je niti ne komentira (Cankar, Zbrano delo XXII, str. 296).
37	Prim. Schmidt, Zgodovina šolstva I, str. 179.
38	Jezuitski gimnazijski kurs (studia inferiora) je imel po določbah njihovega študijskega reda iz leta 1599 pet stopenj pouka: trigramatikalne (nižjo, srednjo in višjo) in dvehu-manitetni stopnji (poetika, retorika), in to ne glede na število razredov in oddelkov; prvo stopnjo so včasih delili na dva razreda. Tako so dobili šest razredov: infima (elemen-taris aliparva), principia, gramatica, sintaksa, poetika in retorika. Šolanje v enem razredu je trajalo praviloma eno leto, razen v retoriki, ki naj bi jo kandidati za vstop v jezuitski red obiskovali dve leti. Schmidt, Zgodovina šolstva I, str. 119-120. - Levstik v svoji razlagi - tri latinske, dve humanitarni šoli - misli na omenjenih pet stopenj gimnazijskega pouka: tri gramatikalne in dve humanitetni. Dve
Vodnik v svoji Avtobiografiji (1796) razlikuje med »prvo šolo« (elementarno stopnjo), »šestimi latinskimi« (jezuitska gimnazija) in »visokimi šolami« (frančiškanski študij za lastne naraščajnike).39 Pri tem ne daje nikakršne opore za sklep, da so »šole« takrat seštevali. »Deset let učenja« bi kvečjemu dobili, če bi začeli šteti šele s šestimi latinskimi šolami (1770-1776), dodali dve leti študija filozofije v Novem mestu (1776-1778) in ljubljansko bogoslovje (od 1778 verjetno do 1780).40 Levstikovo poznavanje izobraževanja v Vodnikovem času oziroma »pred cesarjem Jožefom« se je tako v podrobnostih izkazalo za pomanjkljivo. Čeprav je šolanje za duhovnika lahko trajalo eno desetletje, s tem ni rečeno, da je bila vrhniška enajsta šola mišljena ravno kot »višja stopnja« tem in takšnim »desetim šolam«.
Kako torej dognati, zakaj so jo poimenovali »enajsta«? Če sem hotel priti do česa otipljivega, je bilo najbolj smiselno poiskati analogne primere takšnih »visokih šol« v širšem zemljepisnem prostoru, saj bi morda tako dobil tudi natančnejše pojasnilo, odkod in zakaj takšno ime. Levstik je ponudil odlično izhodišče: Gablitz na Avstrijskem, kjer naj bi bil »sedež« enake enajste šole kakor na Vrhniki. Lega omenjenega kraja v okolici prestol-nega Dunaja je navajala k sklepu, da je vrhniška enajsta šola »dunajski implantant«, ki so ga v provinco zanesli kranjski študenti in ga prilepili Vrhniki, podobno oddaljeni od Ljubljane, kot je znašala razdalja med Dunajem in Gablitzem.41
leti modroslovja pa predstavljata že visokošolski, filozof-
ski študij.
39	»Pisati inu branje me je učil šolmašter Kolenec 1767; za pervo šolo stric Marcel Vodnik, frančiškanar v Novim mesti 1768 inu 1769. Od 1770 do 1775 poslušam per jezuitar-jih v Lublani šestlatinskeh šol. Tiga leta me ženejo muhe v klošter k frančiškanar jam, slišim visoke šole, berem novo mašo, se z oblubami zavežem; al 1784 me lublanski škof Herberstein vun pošle duše past.« Po: Vodnik, Zadovolne Krajnc, str. 116, faksimile str. 117.
40	Geslo Vodnik Valentin v SBLXIV, str. 509. - Nekoliko drugačne letnice ponuja Slodnjak v opombah k Vodnikovemu življenju: študij modroslovja v Novem mestu 1777-1778, bogoslovja v Ljubljani 1778-1781 (v: Levstik, Zbrano delo VII, str. 363).
41	Gablitz leži danes v političnem okraju Dunaj-okolica (Wien-Umgebung) in je sedež trške občine z nekaj več kot
4.000prebivalci. Podeželski kraj sredi Dunajskega gozda,
približno pet kilometrov od meje z mestom Dunajem, je bilšele leta 1977povzdignjen v trg. Po: http://de.wikipedia. org/wiki/Gablitz.
VSE ZA ZGODOVINO
79
ZGODOVINA ZA VSE
leto xv, 2008, št. 1
Toda moje poizvedovanje o enajsti šoli v Gablitzu in o morebitnih sorodnih »ustanovah« po Avstriji dolgo ni obrodilo sadu. In to navkljub »vsevednosti« medmrežja in izdatni pomoči avstrijskih kolegov, ki so iskanje enajstih šol spremenili v pravo malo »preiskavo«. Pomagati mi niso znali niti v »najbolj poklicanih krogih« na Dunaju, kjer niso slišali ne za enajsto šolo ne za karkoli podobnega, kar bi bilo povezano z bližnjim Gab-litzem.42
Slednjič sem posegel še po skrajnem sredstvu - povprašati, ali iskano reklo morda poznajo v Gablitzu. Čeprav poln dvoma o uspehu poizvedovanja, saj so »prizadeti« navadno najmanj poučeni - slabih stvari o samih sebi preprosto ne želimo slišati in poznati -, je odgovor predstavnikov krajevne oblasti vseboval veliko več kot le kratko pojasnilo. Tega je spremljalo še eno presenečenje: v Gablitzu ne poznajo enajste šole, temveč visoko šolo (»Die Hohe Schule in Gablitz«), ki je vrhniški po vsebini podobna. Levstik se je torej tudi tu nekoliko uštel, kar navsezadnje pojasnjuje, zakaj o domnevni enajsti šoli v Gablitzu niso izbrskali česa natančnejšega že tisti, ki jim je uspelo kraj vsaj določiti.43
O razlagah za nastanek rekla o tamkajšnji »visoki šoli« bomo še govorili. Kar zadeva njegovo morebitno povezavo s sorodno vrhniško zabavljiv-ko, pa je zdaj zanesljivo, da enajsta šola na Vrhniki ni njen »kranjski plagiat«. A s tem se nismo približali odgovoru, zakaj se vrhniška imenuje »enajsta«. Odprto ostaja tudi vprašanje, ali je kot »šola« s tem imenom povsem osamljena ali pa ima kje zunaj slovenskega prostora vendarle še kakšno soimenjakinjo. Moja poizvedovanja, omejena le na ožji srednjeevropski okvir med Bavarsko, Češko,
42	Na zasedanju korespondentov Deželne zgodovinske komisije za Štajersko (Historische Landeskommission für Steiermark) v začetku oktobra 2007 je vprašanje odprla kolegica dr. Christa Schillinger Praßl, ki se ji za pomoč iskreno zahvaljujem. Poleg nje tudi upokojenemu prof. dr. Günterju Cerwinki iz Gradca in direktorju dunajskega mestnega in deželnega arhiva (Wiener Stadt- und Landesarchiv) prof. dr. Ferdinandu Opplu.
43	Prim. Slodnjakovi razlagi »naselbina zahodno od Dunaja v okraju Hietzing« (v. Levstik, Frana Levstika zbrano delo VI, str. 39) in »nekdanja vas v današnjem dunajskem okraju Hietzing« (levstik, Zbrano delo VII, str. 363). Podobno pravi Merhar: »vas zahodno od Dunaja« (v: Cankar, Izbrana dela VII, str. 498).
Italijo in Hrvaško, so bila doslej neuspešna.44 Od nikoder nisem dobil ničesar otipljivega, niti v zvezi z vrstilnim števnikom enajsta niti o kakšnem podobnem reklu, ki bi bilo povezano z določenim krajem. A vendar skoraj ni dvoma, da poznajo podobne »ustanove« še kje po svetu. Ali je vrhniška kot »enajsta« izvirna kranjska jezikovna domislica ali je morda samo izposojenka, pa bosta morda razkrila šele poglobljena raziskava ali srečno naključje. Pri tem bodo prejkone najlaže pomagali narodopisci. Brez novih odkritij pa moramo za zdaj ostati le pri domnevi, daje enajsta šola morebiti kranjska »iznajdba« za poimenovanje nečesa z občečloveško poanto.
In kaj je mogoče sklepati o razlogih za ime enajsta? Naj gre resnično za »nadaljevanje desetih let učenja«, kolikor je po Levstiku zadostovalo za duhovniški poklic, ali ne, je pomen števnika v nečem jasen: v šolskem žargonu je pomenil nerealno visoko, neobstoječo šolsko stopnjo. Število enajst je bilo za kranjske razmere še toliko višje, ker je Ljubljana dolgo premogla le šestletno jezuitsko šolo, dokler se ji ni pozno, v začetku 18. stoletja, pridružil triletni, t. i. višji jezuitski študij.45 In od šest do enajst se je zdelo strahotno daleč, ravno prav za porogljivi pomen števnika.
Da je enajsta šola zelo verjetno res namig na jezuitski šolski sistem s šestimi letniki, bržčas kaže naslednja analogija. Na Bavarskem, verjetno pa še kje v nemškem jezikovnem prostoru, so poznali poimenovanje »osmi letnik« (»achte Klasse«). S tem neobstoječim jezuitskim letnikom - po naše bi mu rekli »osma šola« - so namigovali na skrivni zaključek šolanja, rezerviran za neuspešne študente, ki so padli pri vseh izpitih.46
Ne nazadnje pa se lahko v poimenovanju enajsta šola skriva tudi simbolni pomen števila enajst, umeščenega med dve izrazito pozitivni
44	Za pomoč se posebej zahvaljujem prof. Tomažu Simčiču iz Urada za slovenske šole pri Deželnem šolskem uradu za Furlanijo-Julijsko krajino v Trstu.
45	V Ijubljani so jezuiti v 17. stoletju poznali samo teološka predavanja. S filozofskimi študiji so začeli šele leta 1704, precej pozneje kakor v Celovcu in Gorici (prim. Schmidt, Zgodovina šolstva I, str. 133-135).
46	O tem naj bi pisal Cankarjev sodobnik, bavarski pisatelj in satirik ludwig Thoma (1867-1921). Nanj in na vsebino pojma »achte Klasse« me je s posredovanjem dr. Christe Schillinger Praßl opozoril prof. dr. Günther Jontes, naro-dopisec izleobna, za kar se obema iskreno zahvaljujem.
152
VSE ZA ZGODOVINO
Boris Goleč, »ENAJSTA ŠOLA NA VRHNIKI« .
ZGODOVINA ZA VSE
števili. Enajst je namreč število z dokaj skromnim obsegom simbolnih vsebin in še te so povečini negativne, saj enajstica presega idealno mero deseti-ce, zato pomeni čezmernost in neurejenost, rušenje reda in harmonije, tudi nestanovitnost, nevero, herezijo in vsakovrstno zlo! Takšna simboličnost nedvomno temelji na pitagorejski številčni mistiki, negativen pomen števila enajst pa je v krščanstvu posebej poudarjen zaradi njegovega mesta med dvema odličnima številoma, od katerih vsako po svoje simbolizira popolnost: med desetico dekaloga in sveto apostolsko dvanajstico.47 Tudi če očetje o reklu enajsta šola niso bili posebno poučeni, pa so zlahka poznali sloves enajstice kot »slabega števila«, zaradi cesarje bilo le-to toliko bolj primerno za pejorativno oznako.
Zakaj ravno na Vrhniki in od kdaj?
Ostaja še temeljno vprašanje, zakaj so stari Kranjci enajsto šolo postavili ravno na Vrhniko. Ali se je enajsta šola tam že rodila, so jo na Vrhniko prenesli od drugod ali pa je šlo prvotno za abstraktno oznako in so jo kraju pritaknili šele pozneje? Je njenemu rojstvu botrovala kakšna posebnost Vrhnike in Vrhničanov ali kaka prigoda, ki je polagoma utonila v pozabo?
Zaradi pomanjkanja česar koli oprijemljivega se je bilo treba zateči k edini znani analogiji, v spodnjeavstrijski Gablitz. Tamkajšnja krajevna kronika, ki povzema starejše razlage o nastanku rekla »visoka šola v Gablitzu«, pozna več različic dveh možnih izvorov.48 Prvi izvor je povezan z zgledno vzrejo volov kot daleč naokoli znano dejavnostjo domačinov, drugi pa z resnično ali izmišljeno prigodo o neuspešni »zasebni šoli«, v kateri je neki (pre)ambiciozni Gabličan šolal svoja za uk pretrda sinova. Prvič gre torej za splošno, drugič za konkretno razlago, obe pa se navezujeta na pikro misel o nevednosti in domišljavosti.
»Volovska« zgodba, ki je povezana z daleč slovečo dejavnostjo Gabličanov, se je ohranila v dveh različicah:
»Adolf Schmiedl v svoji knjigi 'Dunajska okolica v 20 urah' (Wiener Umgebung auf 20 Stun-
47	Germ, Simbolika števil, str. 76-81.
48	Vormaurer, Weiß, »Gablitz«, str. 135. - Kopijo strani iz
krajevne kronike mi je priskrbelo tajništvo župana trške
občine Gablitz, ki mu gre moja iskrena zahvala.
den) iz leta 1835 piše naslednje: 'Na polovici hriba pridemo čez pol ure v vas Gablitz, znano po veliki pivovarni, ki je rabila za povod nekemu ljudskemu reku. Tukajšnja vzreja volov je posebno naglasu in tako pravijo o neumnem človeku, da je študiral na visoki šoli v Gablitzu'.
V 'Slovarju dunajskega narečja' (Wörterbuch des Wiener Dialektes) Franza Jakoba iz leta 1929 je Gabličan ne ravno laskavo označen kot vol, in to zaradi nekdanjega zbirališča govedi v tem kraju. Od tod je izpeljan tudi izraz 'visoka šola v Gablitzu' (Die Hohe Schule in Gablitz).«
Drugačna je »šolska« zgodba, ki naj bi ji bil podlaga dogodek v nedoločljivi preteklosti; ohranjena je v treh različicah:
»V knjigi 'Ali govorite dunajsko? ' (Sprechen Sie Wienerisch? Von Adaxl bis Zwutschkerl), ki jo je leta 1980 izdal ddr. Peter Wehle, se pojavlja 'gabliški študent' (Gablitzer Student) s pomenom neumen, neizobražen človek, vendar je izraz opredeljen kot zastarel. Dr. Franz Seraph Hügel je za to reklo že leta 1873 ponudil naslednjo razlago: 'Da je nekdo študiral na visoki šoli v Gablitzu, je treba razumeti le kotposmehljivko, saj ta majhen kraj pri Purkersdorfu na Spodnjem Avstrijskem nima nikakršne visoke šole; to pomeni toliko kot: ni študiral, tepec je. Tudi volovskim vpregam, dostojanstveno vpreženim v vozove, zlasti v one za pivo, v šali pravijo gabliški študenti.'
S tem ljudskim rekom se je ukvarjal tudi okrajni glavar Primo Calvi, ki v Predstavitvi političnega okraja Hietzingrokolica' (Darstellung des politischen Bezirkes HietzingrUmgebung) iz leta 1901 pravi: 'O Gablitzu obstaja tudi nadvse vesel rek, znan po vsem Spodnjem Avstrijskem, posebej ko z njim označijo kakšnega nevedneža: -Ta je študiral na visoki šoli v Gablitzu. Rek naj bi izviral od tod, ker je pred mnogimi leti neki pivovar prepustil svoja dva sinova v vzgojo nekemu duhovniku; stanovala sta v hiši na vzpetini nad pivovarno in bila tam deležna tudi pouka, a brez uspeha.
To predstavitev najdemo še v izročilu gospostva Mauerbach in se ujema s Schweikhardto-vo (1877-1913) razlago v neki topografiji Spodnje Avstrije, ki prav tako ugotavlja: 'Še vedno pogosta ljudska šala pravi o nevednih, da so študirali na visoki šoli v Gablitzu. Ta rek naj bi nastal tako, da
VSE ZA ZGODOVINO
79
ZGODOVINA ZA VSE
leto xv, 2008, št. 1
je neki gabliški pivovar najel inštruktorja za poučevanje dveh sinov in ga nastanil v svoji hišici na vzpetini, a njegov trud pri neumnih mladeničih ni obrodil nikakršnega sadu.'«
V obeh primerih so Gabličani predmet posmeha, le da je v prvem krivda »kolektivna« in v drugem »individualna«, v prvem se zdi povezava med »visoko šolo« in vzrejo volov nekoliko prisiljena in nelogična, v drugem, ki se nanaša na pivo-varjevo »zasebno šolo«, pa je pojasnjen tudi izvor frazema.
Pri Vrhniki - če je njena enajsta šola res izvorno vrhniška - se nagibam k zelo podobnima sklepoma: ironično reklo enajsta šola so si prislužili Vrhničani kot skupnost, pač zaradi te ali one lastnosti ali jim ga je zaradi kakšnega zabavnega spodrsljaja nehote »priskrbel« kak prebivalec tega kraja, vendar se prigoda v izročilu žal ni ohranila.
Vsi avtorji, ki zbadljivo reklo omenjajo, govorijo le o prvi možnosti - »kolektivni krivdi«. Po-smehljivko naj bi si izmislili drugi, njen nastanek pa zakrivila prevzetnost Vrhničanov. Fran Petre (1947) je svojo razlago povedal v stavku: »Ker so se tržani košatih s svojim znanjem nemščine, so dali furmani Vrhniki vzdevek 'enajsta šola'.«49 Trditev je brez kakršne koli podkrepitve, poleg tega pa je postavljena v neustrezni kontekst Bachovega absolutizma in zgodnje ustavne dobe.
Drugačno razlago je ponudil Boris Merhar (1954), ki je sicer prav tako poudaril oholost Vrhničanov: »Na Vrhniko je to šolo lokalizirala pač za-bavljiva domiselnost sosedov, gorkih Vrhničanom zato, ker so se le-ti menda že od nekdaj čutili 'nekaj več' od drugih.« Trditev je oprl na odlomek iz Cankarjevega Mojega življenja: »Vrhniški otrok bi ne smel po svetu, bi ne smel med tuje ljudi. Že navsezgodaj se ga drži tisti oklep ošabnosti, samozavesti in vsegavednosti, ki mu dela nerodo ob vsakem koraku in vse žive dni.«50
Podobno razlago, vendar brez utemeljitve, najdemo pri odličnem poznavalcu Cankarja in Vrhnike Francetu Dobrovoljcu (1972). Enajsto šolo pod mostom (sic!) razlaga z besedami: »Šaljiv vzdevek in krajevna posebnost, ki se drži Vrhnike v Ijud-
49	Petre, Rod in mladost, str. 82-83.
50	Cankar, Moje življenje, v: Izbrana dela VII, str. 498-499.
ski govorici podobno kakor nekoč Višnje gore njen priklenjeni polž. Z njim so vrhniški sosedje tržanom nagajali, češ da so si pridobili znanje, s katerim so se postavljali pred kmečkim ljudstvom (zlasti z nemščino), na svojem visokem učilišču 'enajsti šoli', kije višje od vseh nekdanjih 'črnih šol'. Izraz je poznal že Valentin Vodnik, razložil pa ga je Fran Levstik v članku Vodnikovo življenje. F resnici pa je bila 'enajsta šola'že od nekdaj zbirališče vrhniških otrok na plitvinah Ljubljanice pod mostom, čez katerega vodi okrajna cesta Vrhnika-Borovnica.«51
Dobrovoljc je, kot kaže, povzel Petretovo trditev o košatenju Vrhničanov z znanjem nemščine, enajsto šolo pa z Vrhnike kot celote prestavil pod most, kjer naj bi bila »v resnici« in to »že od nekdaj«. Podobno sklepanje, zelo verjetno, čeprav ne tudi izrecno oprto na Dobrovoljčeve besede, najdemo tudi pri Jožetu Rodetu (1997): »To šolo je res proslavil Cankar, vendar je bila znana že veliko prej. Izmislili sije niso Vrhničani, marveč prebivalci okoliških krajev, pred katerimi so se tržani radi ponašali, posebno z nemščino, da so nekaj več. Zato so jim okoličani oponašali, da so lahko izobraženi, saj so se vsega tega znanja naučili v svojem 'vseučilišču', enajsti šoli, na Ljubljanici.«52
Dobrovoljc in Rode sta torej kot poseben razlog za nastanek rekla izpostavila bahanje Vrhničanov z nemščino, kar je pred njima storil že Petre. Poleg tega sta avtorstvo rekla pripisala prebivalcem okoliških krajev in enajsto šolo pod vtisom Cankarja umestila na plitvine Ljubljanice, kamor jo je s pisateljevim dodatkom pod mostom postavil tudi Slodnjak (1958).53 Kot smo opazili, nimata ne reka ne most nič skupnega s prvotnim pomenom besedne zveze, izpričane prvič leta 1744, saj so prvi most na tem mestu ne nazadnje zgradili šele leta 1790.54 Tudi sklicevanje na nemščino in okoličane ni posebno prepričljivo. Vrhnika namreč v dobi nacionalnih bojev ni veljala za kakšno »trdnjavo nemštva«, ampak je kljub oviram zgodaj potrdila svoj slovenski značaj in narodno zavednost.55 Ne-
51	Dobrovoljc, Cankarjev album, str. 241.
52	Rode, Vrhnika, str. 74.
53	Levstik, Zbrano delo VII, str. 363.
54	O mostu gl. Ogrin, Vrhniški mitničarji, str. 50;prim. tudi načrt Vrhnike iz okoli leta 1770 v: Habič, Vrhnika, si. 14 med stranema 56 in 57.
55	O tem in o tekmovanju vrhniškega slovenskega kulturnega življenja z nemškutarsko miselnostjo in organiziranostjo v drugi polovici 19. stoletja gl. Petre, Rod in mladost, pred-
152
VSE ZA ZGODOVINO
Boris Goleč, »ENAJSTA ŠOLA NA VRHNIKI« .
ZGODOVINA ZA VSE
dvomno pa so se zaradi prehodnosti svojega kraja mnogi Vrhničani s tujci sporazumevali v nemščini, ki je bila blizu tudi tanki plasti krajevne elite. In ker je bila vrhniška nemščina nemalokrat le priučena latovščina, je takšna mogla vzbujati smeh in posmeh. Toda temeljno znanje o šolski hierarhiji, ki so ga morali imeti avtorji rekla, slejkoprej priča, da se enajsta šola ni mogla poroditi v glavah preprostih, neizobraženih podeželskih okoličanov, ampak v drugačnem, o šolah bolje poučenem okolju, torej med šolanimi oziroma mestnimi ljudmi.
Bržčas niti gabliška visoka šola niti vrhniška enajsta ne bi imeli tolikšnega odmeva, ko ne bi kraja ležala v neposredni bližini prestolnic, cesarskega Dunaja in kranjske Ljubljane. Obe »najvišji šoli« sta namreč tudi nasprotje uradnemu šolskemu sistemu, ki ga utelešata glavni mesti. Priljubljenost ironičnega rekla pa se je v obeh primerih tem laže povečala zato, ker sta bila primestna kraja dobro znana v obeh bližnjih mestih in širšem prostoru, Gablitz kot volovsko tržišče, Vrhnika kot vozlišče kopenskih in vodne poti.
Ni torej čudno, če postanejo prebivalci takšnih, sicer majhnih, a gospodarsko uspešnih krajev, prevzetni in domišljavi. Cankarje za Vrhniča-ne trdil, da jim je bila oholost položena v zibelko. Čeprav je v pisateljevem času, v zadnji četrtini 19. stoletja, vrhniški trg gospodarsko že nazadoval, je bil spomin na vrhniške »zlate čase« v stoletjih predindustrijske dobe še vedno živ. Tedaj je Vrhnika ne le v kranjskem merilu slovela kot ena ključnih točk na »cesarski cesti« proti Jadranu. Pretovarjanje blaga in potnikov z vodne poti na kopensko in narobe je kraju ob izviru Ljubljanice dajalo poseben življenjski utrip, njegovo ime pa je v ušesih popotnikov odzvanjalo podobno kot svoj čas ime predhodnika, antičnega Nauportusa.56
Ob tem se postavlja vprašanje, ali je mogoče, da so vrhniško enajsto šolo poznali tudi v širšem prostoru, ne le na Kranjskem oziroma v de-
vsemstr. 82-84, 90-96,111-116. - Po zadnjem avstrijskem ljudskem štetju leta 1910 je bilo med 2347 Vrhničani (brez 19 tujih državljanov) le 11 takih, ki so kot občevalni jezik navedli nemščino, in 6 z drugim občevalnim jezikom, kar 2330 ali 99,3 % pa jih je priznavalo slovenski občevalni jezik (Spezialortsrepertorium, str. 53).
56 O gospodarskem pomenu Vrhnikeprim. zlasti Goleč, Zgo-
dnjenovoveška, str. 121-124; prim. tudi Habič, Vrhnika,
str. 21-25.
želah slovenskega jezika? Bi potemtakem nemški Korošec Johann Reichard, ki je leta 1744 v Višnji Gori ovekovečil njen obstoj, utegnil slišati zanjo že v rodnem Volšperku, kjer so jo potemtakem imenovali tako, kot je sam zapisal: »die elfte Schule zu Oberlaibach«? V takem primeru se ponuja še ena možna razlaga, zakaj je namišljena »šola« domo-vala prav na Vrhniki. Če ni zgolj naključje, potem bi mogla biti vmes besedna igra z nemškima imenoma Ljubljane in Vrhnike: Laibach in Oberlaibach. Ker je Ljubljana premogla pravo »Schule«, je bil za ironijo v pomenu »Ober-Schule« kraj OberLaibach nadvse primeren, saj je že po imenu »višji« od kranjske prestolnice. Popotniki in tovorniki iz sosednjih nemških dežel so vsekakor dobro vedeli za Oberlaibach, kjer se je končala plovna pot po reki Ljubljanici. In končno je širjenje vedenja o vrhniški enajsti šoli morda pospeševalo še posmehovanje (nemških) sosedov Ljubljančanom in Kranjcem kot jezikovno drugačnim, zato v občevanju z »zunanjim svetom« neredko nerodnim in robatim. Toda takšna prikrita porogljivost, o kateri lahko le domnevamo, bi bila sekundarna. Ni namreč mogoče dvomiti, da je povezava enajste šole z Vrhniko plod domače, kranjske pameti, čeprav iznajdba same besedne zveze morda ni kranjska.
Če je njeno postavitev na Vrhniko povzročila »samo« prevzetnost Vrhničanov, ponosnih na pomembnost svojega kraja, ni v tem nič takšnega, po čemer bi bili Vrhničani drugačni od prebivalcev drugih mestnih in trških gnezd na Kranjskem. Zakaj se je torej ironično reklo prilepilo prav nanje, kot da v deželi ne bi manjkalo podobnih »pur-garskih« središč? Nemara je del odgovora skrit v dejstvu, da je Vrhnika postala trg šele v zgodnjem novem veku in da ni nikoli premogla vseh lastnosti pravega trga. V notranjem življenju dejansko ni funkcionirala tako kot organizmi starejših, srednjeveških trgov in nekaterih njihovih novoveških posnemovalcev, saj ni izoblikovala sloja trža-nov, ki bi se ponašal s »purgarskim« imenom, niti klasičnega avtonomnega organa - trškega sveta, poleg tega pa njen t. i. »trški sodnik« ni bil voljen organ trške skupnosti. Naziv trg si je Vrhnika prislužila šele v 16. stoletju, in še to predvsem zaradi predstave o gospodarski upravičenosti takšnega naslavljanja.57 Tako je Vrhničane opazno zaznamovalo neskladje med pomembnostjo kraja in njegovo velikostjo na eni strani ter skromno razvi-
57 Prim. Goleč, Zgodnjenovoveška, str. 109-121.
VSE ZA ZGODOVINO
79
ZGODOVINA ZA VSE
leto xv, 2008, št. 1
tostjo trške avtonomije na drugi. Prizadevanje za večjo družbeno veljavo je bilo toliko bolj značilno za krajevno elito in neskladna podoba vrhniškega »napol-trga« zato nadvse mikaven predmet ironi-ziranja.
Toda Vrhničani, kot kaže, le niso bili tako nepomembni in neupravičeno vzvišeni, da bi jim okolica poleg enajste šole nadela še kakšno zaba-vljivko ali da bi na njihov račun zbijala »butalske« šale, kakršnih je bilo v slovenskem prostoru denimo deležno mestece Višnja Gora, od trgov pa štajerski Lemberg, Marenberg in Veržej ali v nemškem prostoru prebivalci saškega mesta Schild (Schildbürger).58 Pri zasmehovanju Vrhnike je šlo za ironijo, ki se je prejkone porodila iz drugačne vrste zavisti in prezira.
Vrhnika si je laže »prislužila« sedež enajste šole še zaradi ene pomembne pomanjkljivosti: ni namreč premogla prave šole. V delih, ki obravnavajo starejšo zgodovino kraja, pred koncem 18. stoletja ni najti nikakršnih namigov na še tako skromne oblike šolskega pouka. Če so za mnoge podeželske župnije izpričani vsaj »šolmoštri«, ki so bili običajno sicer le navadni organisti in mežnarji,59 nimamo za Vrhniko poročil niti o vsebinsko praznem nazivu »šolmošter« (Schulmeister, ludi magister). Dobro poznamo zlasti razmere v letih pred terezijansko šolsko reformo (1774), ko so državne oblasti poizvedovale o obstoječih šolah v deželi Kranjski. Poročilo postojnskega okrožnega glavarja o šolah v notranjskem okrožju iz leta 1761 postavlja vrhniški trg ob bok trgom Šentvid pri Vipavi, Vipava, Cerknica in Planina, v katerih ni
58	prim_ Goleč, Butale so vas, str. 17.
59	V tem pogledu so zgovorni odgovori nekaterih župnikov na uradno povpraševanje o stanju šol leta 1774 (ARS, AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, Politični oddelek, šk. 23, PP lit. F, No. 12, Vol. 1). Cerkovniki in organisti so izpričani kot nominalni »šolmoštri« v naslednjih župnijah in vikariatih dolenjskega okrožja: v vikariatu Vavta vas mežnar, »den man vulgo schuelmeister nennt« (12. 4. 1774), v župnijah Metlika, Črnomelj in Semič organisti, »der abusum schullmeister genannt wirdt« (30. 3. 1774, 12. 4. 1774), v župniji Žužemberk »einer den man Schulmeister nenet« (11. 4. 1774), v župniji Otočec cerkovnik in mežnar »wird zwar ein schulmeister abusivegenent« (6. 4. 1774), pri župnijah Krka, Šentvid pri Stični, Šmartno pri Litiji, Šmarje in Višnja Gora prav tako »einige so betitlte schulmeisters« (21. 4. 1774). Edinole semiški župnik je zapisal, da tamkajšnji t. i. »schullmeister« občasno poučuje kakšnega fanta brati, pisati, ministrirati in moliti (30. 3. 1774).
bilo šol. Poleg tega naj bi bili tamkajšnji duhov-niki-zorničarji in organisti sploh povsem nevešči nemščine in računstva.60 Tudi leta 1774 poroča upravitelj gospostva Logatec, da v župniji Vrhnika in na celotnem območju logaškega gospostva ni nobene šole.61 Začetki vrhniškega šolstva segajo šele v dobo pospešenega ustanavljanja šolske mreže, ko so trivialke odprli tudi v mnogih manjših in manj pomembnih krajih. Vrhniška trivialka je prvič izpričana leta 179O,62 nekaj let prej kot njeno ustanovitev navajata zgodovinska in domoznanska literatura.63
Da Vrhnika zelo dolgo ni bila šolsko središče, je razumljivo že zaradi njene lege v bližini Ljubljane. Domača elita je pač znala poiskati to ali ono primerno osebo za začetno izobraževanje svojih otrok, potem pa jih je poslala v »pravo« šolo v bližnjo deželno prestolnico. Mogoče je tudi, da je reklo enajsta šola zraslo iz kakšnega s tem povezanega resničnega pripetljaja, podobnega izročilu o gabliškem pivovarju, ki naj bi svoja dva sinova neuspešno šolal kar doma. Morda so Vrhničani imeli kdaj tudi »pravo« kratkotrajno šolo, potem pa se je na njihovo nesrečo razvedelo o njenem neuspehu oziroma slabem slovesu. Vendar o takšni ali drugačni »ponesrečeni« šoli na Vrhniki najbrž ne bomo nikoli izvedeli kaj določnejšega.
Naj je enajsta šola na Vrhniki nastala zgolj zaradi stereotipne domišljavosti Vrhničanov ali iz nekega resničnega pripetljaja, kije vzbujal posmeh, gre za »staro ustanovo«. Izpričana je torej vse od leta 1744, skoraj sto let pred »visoko šolo v Gabli-tzu«, o kateri imamo prvo znano poročilo šele iz leta 1835, kar kajpak še ne dokazuje, daje vrhniška starejša. Razumljivo je, da »rojstnih letnic« ene in druge ne bomo dognali. Toda ali lahko vsaj pri-
60	ARS, AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, Politični oddelek, šk. 75, PP, lit. T, No. 4, Vol. 1-2, Teutsche oder sogenante Trivial und Normal Schutte in Krain betr., 2. 3. 1762.
61	Prav tam, šk. 23, PP, lit. F, No. 12, Vol. 1, Lehr=Schullen und Schullmeister, Stiftungen, Bibliotheken auf dem Lande und in den Städten, 11. 3. 1774.
62	NŠAL, ŠAL, Šolstvo, fasc. 7, Einkünften, Fassionen der Messner und Schullehrer 1790-1860, 9. 7. 1790. - Za podatke se iskreno zahvaljujem kolegu mag. Stanetu Okolišu.
63	Uveljavljena letnica začetka vrhniške šole je 1796. Prim. Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 364; prim. tudi Slovenski šolski muzej, Dokumentacijska zbirka, mapa šole Vrhnika, Kronika iz l. 1939.
152
VSE ZA ZGODOVINO
ZGODOVINA ZA VSE
leto xv, 2008, št. 1
Cankarjeva osebna stvaritev, brez hipoteke starega slabšalnega pomena, ker je ta že za pisateljevega življenja izgubljal aktualnost in prepoznavnost. Ko je prerojena enajsta šola s pridatkom »pod mostom« začela zmagovito pot, je bila prvotna enajsta šola vsaj med mlajšimi rodovi najbrž že precej pozabljena.67 V slovenski književnosti je v 20. stoletju v tem pomenu, kot vse kaže, ni več najti; njena uvrstitev v Pleteršnikov slovar (1895) je tako pravzaprav tudi njen »labodji spev«.
Najsi je Cankar to želel in pričakoval ali pa sploh ni imel nikakršnih namenov, mu je »rehabilitacija« šaljivega rekla o Vrhniki in Vrhničanih več kakor uspela. Po knjižni izdaji Mojega življenja (1920) je namreč prenovljena enajsta šola presenetljivo hitro prešla tudi v kolektivno zavest.68 Zanimivo bi bilo opazovati širjenje novega, Cankarjevega pomena besedne zveze v vseh zvrsteh jezika, še posebno v javnih občilih, kar ostaja izziv za prihodnost. V humorističnem leposlovju je reklo že zgodaj, v dvajsetih letih, parafraziral Fran Milčin-ski. V eni svojih butalskih zgodb namreč govori »o tujem mestu«, v katerem imajo »pod mostom deveto šolo«. Zgodba o tamkajšnjem prodajanju pameti v sodih je sicer bliže prvotnemu pomenu enajste šole, ki ga je pisatelj zanesljivo še poznal, a lega šole »pod mostom« nedvoumno izdaja Cankarjev vpliv.69 »Enajsta šola« v Cankarjevem pomenu je že deset let po knjižni izdaji Mojega življenja odmevala tudi v strokovnem pisanju. Pedagog dr. Karel Ozvald je leta 1930 v delu Duševna rast otroka in mladostnika (1930) uporabil podnaslov Igranje -»Enajsta šola« in si pri obravnavi otroške dobe od
67	Dobrovoljc sicer govori vsedanjiku še leta 1972, ko enajsto šolo imenuje »šaljiv vzdevek in krajevna posebnost, ki se drži Vrhnike v ljudski govorici«, vendar je treba njegovo izbiro časa razumeti enako kot pri primerjavi, kijoponu-di takoj zatem: »podobno kakor nekoč(!) Višnje gore njen priklenjeni polž« (Dobrovoljc, Cankarjev album, str. 241). Po mnenju domačina Jožeta Rodeta, večkrat citiranega avtorja monografije o Vrhniki, je morala biti zbadljivka v resnici pozabljena že veliko prej, saj sam, rojen leta 1936, ni poznal prvotnega pomena enajste šole, dokler nio njem bral v literaturi.
68	y prvi knjižni objavi iz leta 1920, ki je brez uredniških opomb, razlago pojma enajsta šola razumljivo pogrešamo (Cankar, Moje življenje), prav tako pa tudi v opombah k Zbranim spisom iz leta 1934 (Cankar, Zbrani spisi XVII, str. 336-337).
69	Goleč, Butale so vas, str. 37. - Milčinski pravi: »Pa je naneslo in so praviti slišali o tujem mestu, da imajo pod mostom deveto šolo, v tem mestu da je toliko pameti, da jo kar v sodih prodajajo kakor kislo zelje.«
7. do 8. leta starosti izposodil dva odstavka iz Mojega življenja, ki ju je uvedel z besedami: »Drugače rečeno - šola je to, in sicer tista »enajsta šola«, ki jo je Ivan Cankar nebeški lepo takole ovekovečil.«70 Novi frazem je že po nekaj desetletjih kot splošno uveljavljenega pripoznala slovenska leksikografija, iz katere pa je izginil prejšnji, »Pleteršnikov« pomen. Slovenski pravopis iz leta 1950 in 1962 ga v skladu s svojo zasnovo navaja brez razlage.71 Od frazeološkega slovarja J. Pavlice iz leta 1960 pa ga v slovaropisju srečujemo samo še v novi preobleki. Omenjeni avtor razlaga enajsto šolo celo že z razširjenim pomenom: zahajanje vanjo pomeni zanemarjati šolo in se raje potepati.72 Slovar slovenskega knjižnega jezika (1985) ob enajsti šoli navaja razlago pridobivanje življenjskih izkušenj pri otrocih zunaj šole in družine/3 Skrajšano razlago pridobivanje življenjskih izkušenj najdemo tudi v Bezlajevem Etimološkem slovarju slovenskega jezika (2005), ki se sklicuje na Levstika in uvedbo (predrugačenega) Cankarjevega rekla v knjižni jezik.74 Jezikovna praksa je torej naredila svoje, o čemer se najlaže prepričamo iz številnih naslovov najrazličnejših besedil, v katerih se enajsta šola kontinuirano pojavlja že desetletja.
V Cankarjevi maniri lahko sklenemo, da je veliki Vrhničan z rodnega trga »spral stoletno sramoto in ponižanje«, saj je neusmiljeni ljudski glas premagala privlačna moč literarnega peresa. Vsaj v tem primeru neizpodbitno in za vselej, kajti enajsta šola pod mostom ni dosegla le devete vasi, ampak je s ponatisi in prevodi Mojega življenja segla najmanj v devetdesetkrat deveto vas, če ne še v katero bolj oddaljeno in zakotnejšo.75
70	Ozvald, Duševna rast, str. 76, 78. - Prim. ISJFR, Listkov-na kartoteka, šk. E 13, enajsta šola.
71	Slovenski pravopis (1950), str. 792, geslo »šola«; Slovenski pravopis (1962), str. 871, geslo »šola«. Breznikov Slovenski pravopis (1920) in Breznik-Ramovšev Slovenski pravopis (1935) frazema še ne poznata.
72	Pavlica, Frazeološki slovar, str. 542: »Pogosto zahaja v »enajsto šolo« (hodi na potep namesto v šolo).« - Prim. ISJFR, Listkovna kartoteka, šk. E 13, enajsta šola.
73	SSKJ IV, str. 1092, geslo »šola«. - Toporišičev Slovenski pravopis iz leta 2001 pojma nima in pri geslu »šola« navaja zelo malo primerov (Slovenski pravopis 2001, str. 1534, geslo »šola«),
74	Bezlaj, Etimološki slovar IV, str. 91.
75	Za strokovni pregled besedila se iskreno zahvaljujem dr. Marjanu Dolganu z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU.
152
VSE ZA ZGODOVINO
Boris Goleč, »ENAJSTA ŠOLA NA VRHNIKI« .
ZGODOVINA ZA VSE
Viri
ARS = Arhiv Republike Slovenije:
AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko: šk. 184. AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, Politični
oddelek: šk. 23, 75. AS 166, Mesto Višnja Gora: fasc. 2, 6.
ISJFR = Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša: Listkovna kartoteka.
GNI = Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Glasbenonarodopisni inštitut: Zbirka Odbora za nabiranje slovenskih narodnih pesmi (=OSNP).
NŠAL = Nadškofijski arhiv Ljubljana: ŠAL (=Škofijski arhiv Ljubljana), Šolstvo: fasc. 7. ŽA (=Župnijski arhiv) Višnja Gora: poročna matična knjiga 1713-1754.
Slovenski šolski muzej:
Dokumentacijska zbirka, mapa šole Vrhnika.
Literatura
Bezlaj, France: Etimološki slovar slovenskega jezika. Četrta knjiga Š-Ž. Ljubljana : SAZU, ZRC SAZU 2005. Breznik, A.(nton): Slovenski pravopis. Ljubljana :
Jugoslovanska tiskarna 1920. Breznik, A.(nton), Ramovš F. (ran): Slovenski pravopis. Ljubljana: Znanstveno društvo 1935. Cankar, Ivan: Moje življenje (Narodna knjižnica. Snopič 13-15). Ljubljana: Zvezna tiskarna 1920.
Cankar, Ivan: Moje življenje, v: Izbrana dela v desetih zvezkih. Sedmi zvezek. Ljubljana: Cankarjeva založba 1954, str. 291-345; opombe Borisa Merharja na str. 482-504. Cankar, Ivan: Moje življenje, v: Zbrani spisi. Sedemnajsti zvezek. Ljubljana: Nova založba 1934; opombe Izidorja Cankarja na str. 336-337.
Cankar, Ivan: Moje življenje, v: Zbrano delo. Dvaindvajseta knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije 1975, str 7-52; opombe Janka Kosa na str. 281-297. Dobrovoljc, France: Cankarjev album. Maribor : Založba Obzorja 1972.
Germ, Tine: Simbolika števil. Ljubljana: Mladinska knjiga 2003,
Goleč, Boris: »Butale so vas, pa ji pravijo mesto«. Butalstvo spodnjekranjske purgarije v pre-drazsvetljenski dobi. V: Zgodovina za vse 4, 1997, str. 14-42.
Goleč, Boris: Iz zgodovine pisarniške slovenščine v 1. polovici 18. stoletja. V: Arhivi XXIV, 2001, str. 87-108.
Goleč, Boris: Zgodnjenovoveška »kajžarska« trga Vrhnika in Gorenji Logatec. V: Jerše, Sašo (ur.), Med Srednjo Evropo in Sredozemljem: Vojetov zbornik. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU 2006.
Habič, Peter: Vrhnika. Geografska monografija manjšega mesta. V: Geografski zbornik. Acta geographica VII, 1962, str. 5-67.
Krajevni leksikon Dravske banovine. Krajevni re-pertorij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in tujskoprometnimi podatki vseh krajev dravske banovine. Ljubljana: Uprava Krajevnega leksikona Dravske banovine 1937.
Levstik, Fran: Vodnikovo življenje, v: Zbrano delo. Sedma knjiga. Ljubljana : DZS 1958, str. 9-27; opombe Antona Slodnjaka na str. 355-366.
Levstik, Fran: Vodnikovo življenje. V: Levstikovi zbrani spisi, III. zvezek, Proza I. (uredil Frančišek Leveč). Ljubljana: Ig. pl. Kleinmayr & Bamberg 1892.
Levstik, Fran: Vodnikovo življenje. V: Frana Levstika zbrano delo VI. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna 1935, str. 37-54; opombe Antona Slodnjaka na str. 439-473.
Ogrin, Rafael: Vrhniški mitničarji, v: Kronika X, 1962, str. 50-54.
Ozvald dr. Karol: Duševna rast otroka in mladostnika. Ljubljana: Slovenska šolska matica 1930.
Pavlica, Josip: Frazeološki slovar v petih jezikih. Rječnik slovenačkih, hrvatskosrpskih, nje-mačkih, francuskih i engleskih fraza. Ljubljana : DZS 1960.
Petre, F.(ran): Rod in mladost Ivana Cankarja. Ljubljana : Slovenski knjižni zavod 1947.
Pleteršnik, Maks: Slovensko-nemški slovar. Drugi del. P-Ž. Ljubljana: Knezoškofijstvo 1895.
VSE ZA ZGODOVINO
79
ZGODOVINA ZA VSE
leto xv, 2008, št. 1
Rode, Jože: Vrhnika skozi stoletja. Ljubljana: Založba Karantanija, Vrhnika: Občina Vrhnika 1997.
SBLXIV= Slovenski biografski leksikon. Štirinajsti zvezek. Vode - Zdešar. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti 1986.
Schmidt, Vlado: Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem I. Ljubljana: Delavska enotnost 1988.
Slovenski pravopis. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Državna založba Slovenije 1950.
Slovenski pravopis. Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Državna založba Slovenije 1962.
Slovenski pravopis. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Znanstveno raziskovalni center SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša 2001.
Spezialortsrepertorium der österreichischen Länder. Bearbeitet auf Grund der Ergebnisse der Volkszählung vom 31. Dezember 1910. VI. Krain. Wien: Statistische Zentralkommission 1919.
SSKJ IV = Slovar slovenskega knjižnega jezika. Četrta knjiga. Preo-Š. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za slovenski jezik, Državna založba Slovenije 1985.
Šumrada, Janez, Škrabec, Milan: »Vrhnika pre-čuden kraj«. Kraji v občini Vrhnika na starih razglednicah. Vrhnika: Skupščina občine 1990.
Velika pratika ali kalender sa tu prestopno lejtu 1796 ali M. DCC. XC. VI. Stiskan per Jan. Fridr. Egerju. V'Lublani Se najde per Wilh. Hajnrihu Kornu.
Vilfan-Bruckmüller, Irena: Višnja Gora in njeno prebivalstvo v 16. stoletju. Ob petstoletnici mesta. V: Kronika 26, 1978, str. 155-158.
Vodnik, Valentin: Zadovolne Krajnc. Izbrano delo (Zbirka Klasiki Kondorja; 20), Ljubljana : Mladinska knjiga 1997.
Vormaurer, Franz, Weiß, Berthold: »Gablitz im Antlitz seiner Geschichte«. Das ist die Chronik der Marktgemeinde Gablitz zum Anlass der 800-Jahrfeier der Erstnennung von Gablitz. Gablitz im Wienerwald : Verschönerungsverein, Klosterneuburg : Verlagf Mayer & Comp. 1993/1994.
Zarnik, Valentin: Dr. Valentin Zarnikovih zbranih spisov I. zvezek. Pripovedni spisi. V Ljubljani : Narodna tiskarna 1888; spremna beseda Ivan Železnikar, Dr. Valentin Zarnik, str. I-XXVIII. Zarnik, Valentin: Maščevanje osode (Povest iz sedanjega življenja). V: Slovenski glasnik. Le-poznansko-podučen list, VIII. zv., 1862, št. 11, str. 355-367; št. 12, str. 373-402.
Spletni viri
http://de.wikipedia.org/wiki/Gablitz. http://www.vr hnika.si/index.php?m=knjiga&id=14
Informator
Jože Rode, roj. 1936, Vrhnika.
Zusammenfassung
„DIE ELFTE SCHULE IN VRHNIKA" - EINE EINRICHTUNG VON EHRBAREM ALTER, ABER SCHLECHTEM RUF
Auf den Spuren eines alten Krainer Spottbegriffes, dessen Ruf durch Cankar gerettet wurde und somit auch die Ehre von Vrhnika
Die Redewendung die elfte Schule hat in der zeitgenössischen slowenischen Phraseologie einen ausgesprochen positiven Wert, bedeutet sie doch „das Aneignen von Lebenserfahrung der Kinder außerhalb von Schule und Familie" (Wörterbuch der slowenischen Schriftsprache). Diese Bedeutung setzte sich erst im 20. Jahrhundert durch, als der Spruch die elfte Schule unter der Brücke durch den größten slowenischen Schriftsteller Ivan Cankar (1876-1918) literarisch verewigt wurde. Damit paraphrasierte er den alten Spottbegriff von der elften Schule in Vrhnika, der in seinem Geburtsort Vrhnika, einem Markt in der Nähe von Ljubljana, verortet war. Bis zu Cankars Umformung spöttelte der Spruch über die menschliche Unwissenheit und Ungebildetheit, verbunden mit übertriebener Hochnäsigkeit - mit der elften Schule war nämlich ironisch die nichtexistente „höchste" Schulstufe
152
VSE ZA ZGODOVINO
Boris Goleč, »ENAJSTA ŠOLA NA VRHNIKI« .
ZGODOVINA ZA VSE
gemeint, die von ungebildeten Schnöseln „abgeschlossen" wird. Alles weist darauf hin, dass der Ursprung des Spruches eine Andeutung auf die sechs jesuitischen Gymnasialstufen bzw. die sogenannten „sechs lateinischen Schulen" beinhaltet. Wahrscheinlich entstand der Spruch im 17. Jahrhundert, als Ljubljana 1604 ein vollständiges sechsjähriges Gymnasium bekam. Vielleicht verbirgt sind in der Phrase elfte Schule auch die symbolische Bedeutung des Elfers als einer „schlechten Zahl".
Die Suche nach ähnlichen ironischen Wortverbindungen im weiteren geographischen Bezugsrahmen war bisher nicht sehr erfolgreich. Bekannt ist nur das Beispiel der sogenannten hohen Schule im ländlichen Ort Gablitz bei Wien („die hohe Schule in Gablitz"). Die dokumentierten Erklärungen für die Entstehung dieses Spottbegriffs bieten auch mögliche Erklärungen für die elfte Schule in Vrhnika. Es sind zwei Gründe denkbar, warum der Volksmund die elfte Schule gerade nach Vrhnika stellte: entweder ein Stereotyp über die Bewohner von Vrhnika (ihr Charakter und ihr Verhalten, die von der Umgebung als störend empfunden wurden) oder ein konkreter, aber in Vergessenheit geratener lustiger Fall eines erfolglosen Schulbesuchs einer unbekannten Person bzw. ein gescheiterter Versuch einer Schulgründung.
Der Spottbegriff elfte Schule in Vrhnika ist erstmals im Jahr 1744 belegt, interessanterweise in einem offiziellen Dokument. Der Begriff wurde von einem Stadtrichter im Städtchen Visnja Gora verwendet, in einer Antwort auf die Beschwerde einer Gruppe von Stadtbürgern über seine Leitung der Stadtverwaltung. Die Entdeckung dieser Archivaufzeichnung bestätigt die frühe Entstehung des Spottbegriffes, der in der slowenischen Literatur erstmals in einem Festlied von Valentin Vodnik im Jahr 1796 belegt ist, jedoch nur als elfte Schule ohne Verbindung mit Vrhnika. Als elfte Schule in Vrhnika taucht der Begriff erst im Jahr 1862 in der Prosa von Valentin Zarnik auf. Nachdem Fran Levstik den Ursprung des Begriffes -mit einer Anspielung auf die zehnjährige Schulbildung in regulären Schulen - erklärt hatte (vor 1870, veröffentlicht 1892), nahm auch das Slowenisch-deutsche Wörterbuch von Pletersnik (1895) den Spottbegriff als Phrase auf. Zu Cankars Zeit war der Begriff wahrscheinlich noch allgemein
bekannt, obwohl seine Aktualität und Erkennbarkeit schon abnahmen. Gerade das Versiegen der originären Bedeutung beschleunigte schließlich die schnelle Durchsetzung der neuen Bedeutung des Phrasems, wodurch die ursprüngliche ironische Bedeutung vollständig in Vergessenheit gedrängt wurde.
Schlagwörter: elfte Schule, Vrhnika, Phraseologie, Ivan Cankar, Wörterbuch von Pletersnik, Višnja Gora, Archivaufzeichnung, Gablitz.
VSE ZA ZGODOVINO
79