5

2

1


ECCE ORGANVM !

15

julij 2019
Ars organi Sloveniae

Vsebina / Contents
Orgle v Furlaniji / Organs in Friuli (ISO Congress 2018) [3]
Naslovnica / Cover: Orgle v stolnici v Vidmu (Udine) / .e Organ in Udine  Cathedral (I)

ECCE ORGANVM!
Obvestila Ars organi Sloveniae
ISSN 2463-9397
15 - julij 2019
http://glej.orgle.si/
Izdaja Društvo Jarina Bohinj
Pripravil in uredil Jurij Dobravec
Besedilo, ilustracije in oblika so avtorske. Upo­raba dovoljena samo po predhodnem dovoljenju.
www.arsors.org


Orgle v Furlaniji
Organs in Friuli   (ISO Congress 2018)
Christopher Stembridge
Splošni okvir
Ime Furlanija izhaja iz imena mesta Forum Julii, ki ga je Julij Cezar ustanovil v 1. stol pr. Kr., kasneje pa se je razvilo v današnji Cedad (it. Cividale). Bilo je glavno mesto lombardske vojvodine Furlanije, ki je nekoc segala preko gora do sedanje Vzhodne Tirolske. Od 15. stol. dalje je obmocje pripadalo Benetkam, Videm pa je postal glavno mesto. Meja s Habsburško Avstrijo se je pogosto premikala, zato je za Furlanijo znacilno geografsko in zgodovinsko mešanje razlicnih kultur in jezikov. Še danes sta poleg italijanšcine na nekaterih obmocjih uradna jezika tudi slovenšcina in nemšcina. Prevladuje furlanšcina, za katero Italijani zunaj province neredko trdijo, da gre zgolj za italijansko narecje.
Danes se pokrajina uradno imenuje Friuli Venezia-Giulia, slovensko Furlanija Julijska krajina, in vkljucuje tudi del ozemlja, ki je od 16. st. dalje pripadalo Avstriji, danes pa je razdeljeno med Italijo in Slovenijo. Italijanski del vkljucuje Trst, ki je glavno mesto pokrajine. Vecina Furlanov sicer za svoje zgodovinsko središce smatra Videm (it. Udine, furl. Udin). Ime Venezia-Giulia so obmocju nadeli italijanski nacionalisti v 19. stol., ko so hoteli poudariti, da je obmocje nekdaj pripadalo beneški provinci Rimskega imperija.
Mešanje kultur je neizogibno vplivalo na tukajšnje orglarstvo. Ker prispevek obravnava zgodovino orglarstva v tej regiji, bo sicer govora o orglarjih od drugod – še posebej o izjemno izvirnih glasbilih Vincenza Colombe in Petra Nakica – a izdatno bomo izpostavili predvsem domace furlanske mojstre. Status furlanšcine kot nacionalnega jezika in tradicionalna kultura sicer pri Furlanih odsevata kot velik ponos, vendar se ta le redko kaže pri odnosu in spoštovanju do lastne orglarske preteklosti. Ce na eni strani hitro hvalijo uvožene izdelke, se po drugi strani skorajda sramujejo pohvale izdelkov domacih mojstrov. Ob nedavnem obisku v Paluzzi v Karnijskih Alpah sem na primer opazil naslednje. V cerkvi sv. Daniela stojijo orgle, ki so bile do zacetka 20. stol v župnijski cerkvi, ki je bila sicer iz 13. stol., a se je pred casom porušila. Gre za orgle iz 18. stol., od katerih me je don Valentino, tamkajšnji župnik, ob pozdravu hotel kar odvrniti, in z veliko vnemo moje morebitno zanimanje obrniti na pozitiv iz 17. stol., ki ga imajo v Marijini cerkvi. Prej omenjene orgle je izdelal Giacomo Selenati, ki ga je don Valentino opisal kot »duhovnika, ki je bil tudi amaterski orglar.« Dejansko pa, ce odmislim njihovo razpadajoce stanje, sem odkril izjemno lepozvenece glasbilo, morda še lepše kot Daccijeve orgle, ki sem jih isti dan obiskal v Huminu (ital. Gemona).
Jasno je, da je bil problem v denarju. Bogatejši narocniki so orgle narocali predvsem pri Callidu in Dacciju, revnejše župnije pa pri lokalnih orglarjih. S tem so bili omejeni na cenejše materiale, torej pišcali slabše kakovosti in z manjšo vsebnostjo kositra. To je najverjetneje tudi razlog, da imamo danes lokalne orglarje 18. stol. za slabše in v primerjavi socasnih beneških za drugorazredne.
Najzgodnejše obdobje
Najstarejšo znano sled delovanja orglarjev na tem obmocju predstavlja Zarlinova slika majhne sapnice, ki je bila dolga komaj nekaj vec kot dva cevlja (»intorno un braccio«), imela 30 pišcali in 15 tipk. To je vse, kar je zgodovinarju ostalo od orgel v Gradežu (ital. Grado), ko si jih je ogledal in o njih pisal leta 1587. Pisec iz 18. stol, Giovanni Giacinto Sbaraglia, je domneval, da so ostanki iz 11. stol. Gradež je obalno mesto blizu Ogleja in je skozi zgodovino bilo veckrat oblegano.
Obstajajo navedbe, da je v cerkvi sv. Marije v Huminu leta 1323 orgle naredil Giovanni Pertoldi iz Cedada, druge v Ogleju (ital. Aquileia) 1328, in še v Vidmu (ital. Udine) leta 1350. Zdi se, da so najstarejša zanesljivo dokumentirana glasbila bila izdelana v severnih predelih pokrajine, ki je bil bolj odprt avstrijskim in nemškim vplivom. Tako je v stolnici v Tolmecu (ital. Tolmezzo) leta 1433 orgle izdelal domaci orglar Zorzi d’Alemagna, ki je bil po rodu z Dunaja. Po enem ali dveh letih delovanja v Padovi se je preselil v Humin in leta 1439 tukaj predelal orgle, ki jih je že prej – domnevno 1405 – sam izdelal v tamkajšnji katedrali. Orglar s francoskega Soissonsa, Martin Datis, ki je deloval na širokem obmocju od Genove do Istre in Hrvaške, je orgle v Huminu popravljal 1558, v stolnico v Gorici pa postavil nove leta 1569.
Pomembnejše orgle nefurlanskih orglarjev
Že omenjena župnijska cerkev v Paluzzi v Karnijskih gorah je bila zgrajena pred nekaj vec kot stoletjem na mestu nekdanje zgradbe iz 13. stol. Od prejšnje je ostala apsida, kjer so danes orgle iz okrog leta 1650, ki so verjetno prej pele v cerkvi sv. Daniela na hribu zunaj Paluzze. To je zelo lep petregistrski pozitiv doslej neznanega mojstra, verjetno Avstrijca. Velik napis Daniel Radivivus, ki je viden na zgornjem delu omare prav pod krono, predstavlja ime darovalca in ne ime orglarja. Pozitiv je po restavriranju Franza Zanina bil nekaj casa razstavljen v muzeju v Vidmu, vendar so domacini iz Paluzze pred nekaj leti demonstrativno dosegli, da so ga vrnili v njihovo cerkev.
Medtem ko je bila, kot smo videli, Furlanija zaradi geografske odprtosti izpostavljena zunanjim vplivom, se je po drugi strani zaradi nekakšne pocasnosti razvoja prav tukaj ohranilo eno od svetovno najpomembnejših glasbil. Vedeti namrec moramo, da je – podobno kot v Angliji 19. stol. – v Beneški republiki 18. stol. denar prevladal nad zdravo presojo in so celotno dedišcino renesancnih orgel zamenjali s takrat modernimi – sicer vecinoma dokaj solidnimi – orglami Nakica in Callida. K sreci moc bogastva ni prizadela mesteca Valvasone, kjer je za njihovo stolnico oziroma župnijsko cerkev lokalni plemic leta 1532 narocil orgle. Vincenzo Colombo je takrat postavil odlicen inštrument, in po sreci zgodovinskih okolišcin smo danes prica edinim ohranjenim beneškim orglam iz 16. stol. Poleg tega je njihov izdelovalec prav najpomembnejši orglar svoje dobe. (Vincenza Colombo navaja Zarlino; sicer je po nacrtu Nicole Vicentina izdelal tudi arhiorgle s po 31 tipkami v eni oktavi). Orgle v Valvasoneju imajo 12 ceveljsko principalno osnovo z obsegom štirih oktav od kontra F do f2. Nekaj let kasneje je Colombo dodal še tremulant, ki ga imenuje ‘.ffaro’, in se uporablja skupaj s .avto. Gre za najstarejši italijanski primer registra, ki posnema nemške .avtiste, ki so sredi 15. stol. neredko igrali po Italiji. Glede na registracije, ki jih je predlagal orglar sam, in so ohranjene v dokumentaciji stolnega arhiva Valvasone, naj se kasneje namešceni .ffaro ne bi uporabljal skupaj s principalom, oziroma – kakor je zapisal sam Colombo – z registrom ‘Tenori’.
Poleg opisanih orgel Valvasone hrani še eno izjemno glasbilo, delo neznanega mojstra zgodnjega 17. stol. Glasbilo s štiriceveljsko osnovo je izvirno imelo dva prospekta in bilo morda namenjeno procesijam, bolj verjetno pa so ga veckrat prestavljali na razlicna mesta. Danes stoji na koru cerkve sv. Petra in Pavla, vendar ni povsem jasno, kdaj so ga postavili nanj. Slikarija na steni za njim, ki predstavlja nekakšen vidni okras glasbilu, je iz 19. stol.
Vincenzo Colombo je verjetno izdelal tudi prvotno glasbilo na evangeljski strani stolnice v Vidmu. Tu se je namrec ohranilo skoraj enako procelje iz petih pišcalnih polj, glasbilo pa je leta 1751 povsem predelal znameniti Petar Nakic (1694–1769), rojen na sedanjem Hrvaškem. Splošno prepricanje je, vendar napacno, da je Nakic skupaj s svojim ucencem Francescom Daccijem (1712–1784) utemeljitelj Beneške orglarske šole 18. stol. Dejansko pa imajo orgle, ki jih je že leta 1732 za beneško cerkev Frari izdelal Giovan Battista Piaggia že vse elemente, ki so znacilni za beneške orgle 18. stol. Iz istega leta so v tem slogu ohranjene tudi orgle v Polcenigu na skrajni zahodni meji Furlanije, ki jih je naredil Giacinta Pescetti (za podatek se zahvaljujem Lorenzu Manzoniju). V Furlaniji se je ohranilo mnogo Nakicevih orgel. Oba orglarja, Nakic in Callido, sta v nekaterih primerih orglam pod glavni manual dodala drugo klaviaturo s samostojno sapnico in pišcaljem. Pri orglah v videmski stolnici ima ta dodatek le zgornji dve oktavi in tri registre z osemceveljsko osnovo. Namešcen je v korni ograji kot nekakšen hrbtni pozitiv oziroma sedežne orgle.
Na listni strani cerkvene ladje, v prav tako renesancnem ohišju, je danes dvomanualno glasbilo Beniamina Zanina iz leta 1920, ki pa vsebuje še veliko Nakicevih pišcali. Franz Zanin je orgle leta 1972 razširil z dvema dodatnima manualoma in samostojecim igralnikom v prezbiteriju, iz katerega je v oboje orgel, tiste v novi omari v prezbiteriju in v one na steni, speljana elektricna traktura. Mehanska traktura dvomanualnih orgel sicer še vedno deluje.
Naj ob koncu poglavja o orglah zunanjih orglarjev omenim še dve glasbili slavnih beneških orglarjev 18. stoletja, Gaetana Callida (1727–1813) in njegove orgle v Venconu (ital. Venzone), ter Francesca Daccija z orglami v stolnici v Huminu (ital. Gemona). Oboje so bile po poškodbah ob strašnem potresu leta 1976 odlicno restavrirane.
Furlanski orglarji od 18. stol. dalje*
Že od 16. stol. dalje, ko so zlasti na severu Furlanije še bile v ospredju avstrijske orgle, so prostor vse bolj obvladovali beneški orglarji, domaci furlanski mojstri pa so jih vecinoma posnemali. 
Vpliv se je nadaljeval v 19. stol. in še kasneje. Na primer, leta 1887 je Pietro Zanin, sin Valentina, ki je družinsko orglarsko tradicijo zacel leta 1827, svoj inštrument v Coroni opisal kot »nove orgle po Nakicevem sistemu« (ital. »nuovo organo, sistema Nacchini«). Še leta 1934 je Beniamino Zanin glede novih orgel v stolnici v Cornionsu izjavil, da so »registre ripiena izdelali po Callidovih merah« (»si attiene per i ripieni alle misure di Callido«).
Angelo Morassi (1714–1786) je, kot se zdi, s svojo dejavnostjo v orglarstvu zacel v domacem Cerciventu leta 1752 kot pomocnik nemškemu orglarju Josephu Bergerju, in sicer na orglah, ki so nekdaj stale v videmski stolnici. Morassi je tudi prevzel njihovo vzdrževanje. Znani so njegovi posegi v orgle v Tolmecu v zgodnjih 1760-ih in izdelava manjših orgel v Treppo Carnico leta 1761, od katerih je nekaj pišcali vgrajeno v sedanje orgle. Leta 1766 je pri Colombovih orglah v Valvasone znižal uglasitev za pol tona in razširil obseg na sopranski strani. Do danes se ni ohranil noben njegov inštrument. (Orglar Giovanni Battista Morassi, ki je stoletje kasneje prav tako deloval na tem obmocju, z njim sorodstveno ni neposredno povezan.)
Giacomo Selenati (~1727–1767) je bil 1747 posvecen v duhovnika in bil od 1767 kaplan v rodnem kraju Sutrio. Odgovoren je za prestavitev in predelavo relativno novih orgel neznanega mojstra v kraju blizu Sutria leta 1752. Domnevno je svojo delavnico imel v Vidmu, in bil po pricevanjih pri delu zelo natancen a pocasen. Njegovo dejavnost sledimo le osem let, saj ga je avstrijska oblast 1799 skupaj z bratom, s katerim sta delala skupaj, za dve leti zaprla, ker je javno izražal podporo francoskim okupatorjem. (Poleg tega je bil vpleten pri uporu predsednika prizivnega sodišca v Vidmu). Casi so bili takrat precej zmedeni in ni šlo le za štiri konje s fasade sv. Marka v Benetkah, ampak si je Avstrija prizadevala dobiti nazaj kar najvec dobrin, ki si jih je Napoleon prej prisvojil. Selenati je po izpustitvi iz zapora delal spinete in trgoval z orglami. Od njegovih izdelkov se je v izvirnem stanju ohranil le prvi opus v Fagagni. Nekaj casa so mu pripisovali tudi orgle v Vrtovinu v Sloveniji, ki so sicer v izvirnem, a zelo slabem stanju. Dve njegovi glasbili sta bili uniceni med prvo, eno med drugo svetovno vojno, druga pa so bila do nerazpoznavnosti predelana v 20. stol., vkljucno z orglami v cerkvi Beata Vergine del Carmine v Vidmu.
Giovanni Battista de Corte (1747–1791) je vecino svoje mladosti preživel na Madžarskem in velja za ustanovitelja družinske tradicije v rodni Ovasti, vasi blizu Ovara v Karnijskih Alpah. Za tako pomembno orglarsko delavnico je nekoliko neobicajno, da je tri cetrtine stoletja vztrajala v odrocnem kraju in se šele potem preselila v vecje mesto. De Corte je leta 1773 izdelal majhne orgle, pri cemer mu je pomagal zgoraj omenjeni Giacomo Selenati, s katerim sta bila sorodnika. Edine, ki so še ostale v skoraj izvirnem stanju, pa se nahajajo v kraju Gorto, prav tako na obmocju Ovare. Prav možno je, da je v njih ohranjen še del pišcalja prejšnjega glasbila Christophora Grifoneja iz leta 1655. Kasneje, 1841, je njegov pravnuk tem orglam kratko oktavo razširil navzgor do f3. (Poleg tega se pojavlja podatek, da je 1813 orgle popravljal Francesco Comelli. Glede na to, da je bil Comelli sodelavec delavnice De Corte, se zdi navedba neobicajna). Za razliko od mnogih zgodovinskih glasbil po Italiji, te orgle redno uporabljajo za spremljavo latinskih delov maše, ki sicer poteka furlanskem jeziku.
Za ocetom je delavnico prevzel sin Valentino (1773–1849), potem pa vnuk Pietro Antonio (1804–1866), ki je postal najpomembnejši orglar iz družine. Skupaj z ocetom sta 1837 postavila orgle v Cedadu (S. Pietro ai Volti), kamor je Pietro Antonio preselil delavnico leta 1842 in od tedaj izdeloval orgle po Furlaniji in Istri. Mnoge so ohranjene do danes. Eden njegovih najboljših inštrumentov je bil izdelan 1848 in stoji v Luintu, blizu njihovega rodnega kraja Ovaro. 1992 ga je restavriral Franz Zanin. Posebnost teh orgel so izjemno mehke in zato nestabilne pišcali z visokim odstotkom svinca. Pietro de Corte je bil sicer dejaven tudi kot organist. Po njegovi smrti sta posle prevzela sinova Valentino (1835–1861) in Giacomo (1846–po1879).
Giacomo Bazzani (1771–1856) je bil rojen na obronkih Karnijskih alp blizu Medune, kjer so njegovi sinovi izdelali ene najboljših italijanskih orgel tiste dobe, ki so se v izvirnem ohranile stanju do danes. Giacomo se je pri svojih 16 letih preselil v Benetke, kjer je kot pomocnik delal v delavnici Gaetana Callida, tedaj vodilnega beneškega orglarja. Leta 1833 se je osamosvojil in 20 let po Callidovi smrti prevzel nasledstvo delavnice. Podjetje, v katerem sta delovala tudi njegova sinova Alessandro in Pietro, se je imenovalo »Giacomo Bazzani in sinova« (»Giacomo Bazzani e .gli«). V tem casu je postal najpomembnejši beneški orglar, ob cemer ne smemo pozabiti  njegovih furlanskih korenin.
Pietro Antonio Bossi (1775–1848), ki ni bil povezan z znamenito lombardsko delavnico Veggezzi Bossi, je bil prav tako zelo verjetno Callidov ucenec. Delavnico sta skupaj z bratom sprva imela v Gradišcu pri Gorici (ital. Gradisca d’Isonzo), potem pa sta se preselila v Trst. Od orgel, ki so preživele po Furlaniji in Sloveniji, velja najprej omeniti prve in najbolje ohranjene v kraju Pertole, nedalec od Ogleja, za katere so ohranjena navodila za registriranje. Delavnica je po nacrtih Walterja izdelovala tudi pianine.
Valentino Zanin (1797–1887) je zacetnik še danes delujoce in mocne družinske orglarske delavnice. Rojen je bil v Caminu ob Taljamentu, kjer je delavnica imela sedež do smrti Franza Zanina (1833–2012), ki je bil sin pokojnega Giuseppeja (1896–1975). Leta 1950 je Giuseppejev brat Francesco postavil loceno delavnico v Codroipu, ki je še danes izredno aktivna, po upokojitvi njegovega sina Gustava, pa jo vodi vnuk Francesco (II).
Pri kom se je Valentino Zanin ucil orglarstva, ni povsem jasno; morda je bil samouk. Zdi se, da so ga poklicali v Spillimbergo, kjer je 1822 pomagal dvema priznanima beneškima orglarjema, ki sta ga uvedla v delo in mu dala osnovno orodje. Vsekakor je delo uspešno nadaljeval in izdelal nekaj cudovitih glasbil, od katerih so mnoga ohranjena v dokaj izvirnem stanju. Ob zasledovanju beneške tradicije je prav mogoce, da je orglam želel najti bolj neposredno zvocnost, na kar lepo kaže glasbilo iz leta 1850 v Talmassonsu.
Sinova Giuseppe in Pietro, ki sta delala v ocetovi delavnici, sta se kasneje oddaljila od beneške tradicije v smer romanticizma, ki je v Italiji znano tudi pod imenom cecilijanstvo, znacilna pa je prevlada osemceveljskih registrov. S svojimi dosežki se je posebej izkazal pravnuk Beniamino Zanin (1856–1936), ki je kot prvi v Italiji orglam dal polno kromaticno pedalno klaviaturo in žaluzijsko omaro. Vseeno je enomanualnost ostala, o cemer prica na primer opis orgel iz leta 1897: »v lesen zaboj ... bodo postavljeni vsi registri z izjemo principala in kontrabasa; tako jih bo mogoce uporabljati z ucinkom crescenda, kar bo dalo vtis, da gre za orgle z dvema manualoma.«
Skupaj s sinovoma so dejavnost mocno razširili tudi po drugih delih Italije. Po prvi svetovni vojni so zaceli izdelovati dvo– in trimanualne orgle po cevnopnevmatskem sistemu.
Furlanske orgle in orglarstvo dvajsetega stoletja se le v redkih primerih razlikuje od tradicije ostale Evrope. V tem casu sta bili še najbolj dejavni obe veji družine Zanin. Franz Zanin se je predvsem izkazal pri restavriranju beneških orgel 18. stol., obenem pa izdeloval tudi glasbila z zacetka 18. stol. po nemškem vzoru. Vrhunec njegove ustvarjalnosti so gotovo dvoje oziroma dvojne orgle na Konservatoriju v Benetkah, kjer bi lahko rekli, da je združil svet Frescobaldija in Bacha. Glasbili sta postavljeni eno nasproti drugemu na obeh straneh odra koncertne dvorane. Italijanske orgle s 16’ manualno osnovo so na levi strani, na desni pa orgle podobnega videza v nemškem slogu. Italijanske orgle hkrati posodijo pedalno pišcalje nemškim, pri cemer je mehanska traktura speljana pod odrom. Francescova prodornost je razlog za vecje število orgel nemškega tipa po vsej Italiji, kar smo donedavna pogrešali. Njegovo delo nadaljuje sin Carlo in zdi se, da je prihodnost – v svetu sicer sicer redke – dvestoletne družinske tradicije zagotovljena.

Clanek Organs in Friuli je bil objavljen v reviji ISO Journal št. 58 aprila 2018 in kot gradivo za 30. Kongres Mednarodnega združenja orglarjev ISO. Prevod in objavo sta prijazno dovolila avtor Christopher Stembridge, glavni organizator kongresa Walter Vonbank in urednik ISO revije Klaus Rensch. 
Za pregled slovenskega prevoda se uredništvo zahvaljuje Domnu Marincicu.


Sl. 1. Risba sapnice majhnih orgel iz Gradeža, domnevno iz 11. stol., ki jo je objavil Gioseffo Zarlino leta 1588 v delu Sopplimenti musicali.


Sl. 2. Od orgel, ki jih je 1558 popravljal Martin Datis, so v stolnici v Huminu ohranjene slike krilnih vrat. (jd)


Sl. 3. Valvasone. Christopher Stembridge ob Colombovih orglah iz leta 1532 na kongresu ISO 2018. (jd)


Sl. 4. Daccijeve orgle v Huminu, ki so bile mocno poškodovane ob potresu 1976, so danes odlicno restavrirane. (jd)

*Vecino podatkov za to poglavje sem vzel iz zanesljivih clankov Lorenza Nassimbenija in http://www.dizionariobiogra.codeifriulani.it. Za druge informacije so zaslužni Loris Stella, Francesco Zanin in Lorenzo Marzona.


Sl. 5. Sveto pri Komnu, cerkev sv. Tilna. Podatki kažejo, da so te orgle nekdaj stale v samostanski cerkvi na Mirenskem gradu, kjer jih je postavil Pietro de Corte.(jd)

Orgle
Talmassons, župnijska cerkev sv. Lovrenca (S. Lorenzo)
Orgle je leta 1850 izdelal Valentino Zanin, ustanovitelj družinskega podjetja, ki deluje še danes. Leta 2005 jih je restavriral Francesco Zanin iz Codroipa.
Zgodovina orgel
Valentino Zanin (1797–1887) je orgle izdelal 1850, 16 let po svojem prvem inštrumentu. Kje se je mojster naucil obrti ni znano, v splošnem pa sledi beneški tradiciji. Tudi orgle v Talmassonsu so izdelane v tem slogu, so pa intonirane nekoliko bolj neposredno, kot bi od beneških pricakovali. Prakticno nespremenjene so ostale do 1948, ko so jih prilagodili takratnemu okusu. V omaro so namestili žaluzijski zaboj, v katerega so dali štiri 8’ registre. Ob tem je zmanjkalo prostora za izvirne ripieno registre, ki so jih združili v miksture. Obseg manuala in pedala so povecali, vec izvirnih registrov pa odstranili.
Med leti 2004 in 2005 so do najvecje možne mere restavrirali prvotno stanje. Pri tem so si kot vzor vzeli vec drugih ohranjenih glasbil Valentina Zanina, po katerih so tudi rekonstruirali manjkajoce pišcali in druge dele.
Tehnicni podatki
Pišcalje: Principal v prospektu je iz kositra in ima usta oblikovana na francoski nacin; notranje pišcali so iz 90% svinca in 10% kositra.
Procelje: spodnjih 25 pišcali Principala od C navzgor je simetricno razporejeno v nedeljeno polje. Pred njimi je na mestih, kjer so pri beneških orglah 18. stol. obicajno tromboncini, 30 pišcali registra Flagioletto.
Klaviatura je nova, s 52 tipkami (C/E–g3); diatonicne tipke so košcene s precno crno crto, kromaticne so iz ebenovine. Pedal je nov z 18 poševno namešcenimi tipkami (C/E–a); tipke od c navzgor igrajo polno kromatiko tonov C, Cis, D, Dis itd.
Registrske rocice so na desni strani klaviature v dveh navpicnih vrstah s po 15 potegi.
Mehovi so na dnu omare, in sicer po dva klinasta na vsaki strani mehanizma; poganja jih elektricno puhalo.
Sapnica za manual ima mehaniko s potegi; je iz orehovine in ima pri Trombi za spodnjo kratko oktavo dvojne ventile. Pedalni sapnici s potegi sta dve. Leva nosi samo 12 lesenih pišcali registra Contrabasso 16’, ostali registri so na desni. 
Pišcalne opore nad pišcalnimi usti so lesene in obložene s papirjem.
Zracni tlak: 55 mm VS
Uglasitev: Tartini/Vallotti 
Komorni ton: a1 = 446 Hz pri 20°C
Videm (Udine), stolnica Marijinega Oznanjenja,
orgle na nad severnim vhodom
Orgle je leta 1751 izdelal Pietro Naccini (Petar Nakic), ki je bil doma s Hrvaške, deloval pa je v Benetkah. Restavriral jih je Franz Zanin (Camino al Tagliamento) leta 2004.
Omara je iz leta 1549 ali starejša. Izdelal jo je Vicenzo Colombi. Stransko okrasje je iz 17. stol., ko so odstranili poslikana krilna vrata. Slike so bile iz delavnice Il Pordenone, iz 1528.
Tehnicni opis
Pišcali v procelju so iz kositra, ostale iz okrog 80% svinca in 20 % kositra; .avtni registri so valjaste oblike; Tromboncini in Corno imajo odmevnike dvojno stožcaste, Tromboni pa obrnjeno stožcaste. Ripieno registri repetirajo pri 1/8’.
Procelje sestavlja 43 kositrnih pišcali v petih poljih (7+12+5+12+7). Dve dodatni polji s po 12 pišcalmi ‘organetti morti’ sta zgoraj.
Klaviature. Zgornji manual ima 57 tip (CC/EE–c3). Prvotno je v basu verjetno imel tone FF, GG, AA (enako kot Valvasone), kasneje pa so dodali eno belo in dve crni tipki in tako dobili kratko spodnjo oktavo. Te tipke so še danes stalno vezane s tipkami C, D in E, razen pri Principale, ki ima tri dodatne pišcali od 16’ CC navzgor. Delitev na bas in diskant je med cis1 in d1, pri Principalu pa med b in h.
Mala klaviatura za pozitiv ima 23 tipk, d1–c3.
Pedal ima 21 kratkih pedalnih tipk v poševnem italijanskem slogu (C/E–c1); v vsakem registru je po 12 pišcali. Zgornja oktava od c do h ponovi spodnjo, ki je kratka.
Registrski potegi za glavno pišcalje in pedal so v dveh navpicnih vrstah na desni strani igralnika, za pozitiv pa na boku orgelske omarice v korni ograji
Mehovje: šest klinastih mehov je mogoce gnati rocno z vzvodi ali s pomocjo elektricnega ventilatorja. Izvirno so štirje takšni mehovi bili za glavne orgle, dva pa za pozitiv.
Sapnica s potegi in drsnimi letvami je iz orehovine.
Opore pišcalim so nad ustmi in obložene s papirjem 
Zracni tlak: 55 mm VS
Uglastiev srednjetonska 1/6 sintonicne kome znižano kvinto.
Komorni ton: a1 = 438 Hz
Videm (Udine), stolnica Marijinega Oznanjenja,
orgle na nad južnim vhodom
1568 Marco Tinto, omara ohranjena.
1745 Petar Nakic, nove orgle v staro ohišje.
1920 Beniamino Zanin, nove orgle v staro ohišje (II/P, 31 registrov, mehanska igralna traktura, pnevmatska registrska traktura); uporabil je Nakiceve pišcali.
1969/1972 Giuseppe Zanin in sin Franz, nove orgle v staro ohišje z uporabo prejšnjih Nakicevih in Zaninovih pišcali. Dodala sta elektricni igralnik s štirimi manuali, s katerimi so povezane orgle na balkonu in nove orgle ob prezbiteriju, kjer sta dva dodatna manuala (del v žaluzijah) in dodatni pedalni registri.
Valvasone, župnijska cerkev Rešnjega Telesa (Duomo)
Izdelal jih je med leti 1532 in 1533 Vincenzo Colombo (Colombi, Columbis, De Colombi), rojen okrog 1490 v Casale Monferrazo in dejaven v Benetkah, kjer je umrl leta 1574.
Restavriral jih je leta 1999 Francesco Zanin. Nadzorno skupino so sestavljali Luigi Ferdinando Tagliavini, Oscar Mischiati in Loris Stella.
Omara in kor sta delo Stefana di Venezia.
Okrasje je izrezbaril Girolamo di Venezia.
Pozlatil jih je Tommaso di Udine leta 1538.
Krilna vrata sta leta 1535 naslikala Giovanni Antonio de‘ Sacchis, znan tudi kot ‘Pordenone’, in Pomponio Amalteo (Motta di Livenza 1505 – S. Vito al Tagliamento 1588). Leta 1552 je Amalteo izdelal zidne poslikave ob straneh orgelske omare in pet slik na table zunanje strani korne ograje.
Zgodovina
15. decembra 1532 je bila v Benetkah podpisana pogodba med orglarjem Vincenzom Colombo in predstavniki župnije Valvasone. Idejo in izvedbo so .nancno podprli princi  zgodovinskega mesta Valvasone. Dela so se v cerkvi zacela takoj naslednji mesec, ko so postavili lesen kor in ustrezen prostor za korom, kamor so namestili mehovje. Ob koncu leta 1533 je v cerkvi izkazan stalni organist, orgle pa so že pele. Sprva so bile namešcene v zacasno ohišje. Okrasje je bilo dokončano šele o božicu leta 1538, celotno delo z vso poslikavo pa sklenjeno leta 1552.
Junija 1558 se je Vincenzo Colombo vrnil v Valvasone in svojim orglam dodal register Fiffaro. Skoraj zanesljivo je ob tej priložnosti napisal tudi priporocila za registracijo, dokument z naslovom »Tutti li modi di sonar con l’organo,« ki ga hrani stolni arhiv. Fiffaro oziroma tremulant je bil namenjen uporabi skupaj s .avto, s cemer bi posnemal nemške .avtiste, ki so bili tedaj v Italiji zelo popularni. Te orgle so najstarejše znane v Italiji, ki imajo tremulant.
Sredi 18. stol so bile predelane, nekaj registrov pa dodanih. Takrat v osnovne znacilnosti niso posegli. So pa vecjo spremembo doživele 1834, ko je bila prvotna sapnica z vzmetmi zamenjana s sapnico s potegi. Sredi 20 stol. so orgle skoraj 50 let zapušcene samevale, dokler jih ni Alfredo Piccineli v zgodnjih 70-ih letih deloma restavriral. Okrog 25 let kasneje so izvedli generalno rekonstrukcijo: ohranjenim izvirnim registrom Tenori, Ottava, Flauto in nekaj pišcalim registra Quintadecima so dodali rekonstruirane registre oz. pišcali in vse skupaj namestili na novo izdelano sapnico s vzmetmi. To je naredili na osnovi sledov nekdanje sapnice, ki so bili še vidni v notranjosti omare. 
Tehnika
Pišcalje: Tenori je izdelan iz kositra; zgornja ustna je v obliki lovorovega lista; ostali registri so skoraj 100% iz svinca; rob jedra vecine pišcali ni nažagan, le na nekaterih je opaziti rahle zareze.
Odprta .avta je valjaste oblike.
Registri ripiena repetirajo za oktavo navzdol na 1/8’.
Procelje ima 41 pišcali registra Tenori od kontra F navzgor razporejenih v pet ploskih pišcalnih polj. Trije ‘stolpi’, od katerih ima osrednje 7, stranski pa po 5 pišcali, so predeljeni z dvema poljema s po 11 pišcalmi, nad katerima so še ‘organetti morti’, s po 11 nemih pišcali.
Klaviature:
Manual ima 47 tipk (kontra F, kontra G, kontra A – f3). Diatonicne tipke so obložene z zeleniko in imajo na celu vrezane polkroge; kromaticne tipke so iz ebenovine.
Pedalna klaviatura ima 20 obešenih tipk in obseg od kontra F do d. Je nagnjena, vrhnji nalimki pa so iz orehovine.
Registrski potegi so leseni v vodoravni vrsti na desni strani klaviature. Za vklop registra se potisnejo navzdol in bocno zaskocijo.
Fiffaro (kanalni tremulant) vklopimo s pomocjo manjšega vzvoda, ki je podoben registrskim potegom.
Tri vecgubne klinaste mehove je mogoce gnati rocno bodisi z vrvmi ali z vzvodi, imajo pa tudi elektricno puhalo.
Sapnica je iz orehovine in vzdolžno razdeljena na osem sekcij z osmimi vodili za odpiranje registrskih ventilov. Registri so od spredaj nazaj razporejeni takole: Tenori, Ottava, XV, XIX, XXII, XXVI, XXIX, Flauto in XV.
Pišcalne opore so nad linijo pišcalnih ust in obložene z usnjem.
Sapni tlak je 43 mm VS.
Uglasitev je srednjetonska z 1/4 sintonicne kome znižano kvinto.
Komorni ton a1 = 492,5 Hz pri 22° C.
Nacini sestavljanja orgelskega zvoka
1. Prima sonar a Organo pieno, Tenori, Ottava, XV, XIX, XXII, XXVI, XXIX
2. Tenori, Ottava, XV, XXII, XXVI, XXIX
3. Tenori, Ottava, XV, XXII, XXIX
4. Tenori, XXII, XXVI, XXIX
5. Tenori, XXII, XXIX
6. Tenori, XXIX, Flauto
7. Tenori, XXIX
8. Tenori, Flauto
9. Tenori, Ottava
10. Ottava, XXIX, sonar da basso e Flauto
11. Ottava, Flauto, sonar da basso
12. Tenori, Ottava, XXVI
13. Tenori soli
14. Flauto col Fiffaro
Valvasone, kapela sv. Petra in Pavla
Orgle je neznani orglar izdelal okrog leta 1600. Leta 1990 jih je restavriral Alfredo Piccinelli.
Omara ima dve procelji; spredaj so krilna vrata, zadaj pa je procelje predelano v drsna vrata. Od izvirne poslikave so se ohranili le ostanki.
Zgodovina
Prvotno so orgle služile kot namizni pozitiv brez pedala; verjetno so bile v sekularni uporabi. Prvotna lokacija bi lahko bila knežji grad Valvasone. Od 18. stol. dalje so namešcene na kor nad glavnim vhodom nekdanje bolniške kapele. Zidna slika na steni za orgelsko omaro je bila verjetno izdelana v 19. stol.
Dispozicija in podatki
 Flauto 4‘
 Ottava 2’
 Quintadecima 1’
Pišcalje: pišcali .avte so iz kositra in imajo zgornje ustne v obliki lovorovega lista.
Procelje: 15 kositrnih pišcali stoji v ospredju, ostalih 15 je zadaj; najvecja pišcal (a) je spredaj v sredini.
Klaviature: Manual ima 45 tipk (C/E–c3). Diatonicne tipke so obložene z zeleniko in imajo na celu vrezane polkroge; kromaticne tipke so iz ebenovine. Pedalna klaviatura ima 8 kratkih obešenih tipk od C/E do h. Je nagnjena na italijanski nacin.
Dve registrski rocici sta desno od manuala in odpirata registra Ottava in Quintadecima. Flauto nima drsne letve in manubrija, in je stalno vklopljen.
Mehova sta dva, klinasta, namešcena na tleh zunaj omare na desni strani orgel. Gonita se rocno s pomocjo dolgih vzvodov ali s pomocjo elektricnega ventilatorja.
Domnevamo, da so bili mehovi izvirno namešceni v ozadju orgel na mizi oziroma podstavku, s pomocjo katerega so orgle prenašali.
Sapnica s potegi je iz orehovine.
Pišcalne opore so nad usti in obložene s kartonom.
Sapni tlak je 40 mm/Hg
Uglasitev je srednjetonska z 1/4 sintonicne kome znižano kvinto.
Komorni ton a1 = 445,2 Hz pri 15° C.

Manuale
Principale bassi 8’ (do cis1) 
Principale soprani 8’ (od d1)
Ottava bassi 4’
Ottava soprani 4’
Duodecima 2 2/3’
Quintadecima 2’
Decimanona 1 1/3’ 
Vigesimaseconda 1’
Vigesimasesta 2/3’
Vigesimanona 1/2’
Trigesimaterza 1/3’ C/E-f° 
Trigesimasesta 1/4’ C/E-c°
Trombe bassi 8’
Trombe soprani 8’
Clarone bassi 4’
Voce umana (soprani) 8’
Flutta soprani 8’
Flauto in VIII bassi 4’ 
 (C-H = Ottava) 
Flauto in VIII soprani 4’
Flauto in XII bassi 2 2/3’
Flauto in XII soprani 2 2/3’
Flagioletto 1’
Cornetta (soprani) 1 3/5’
Campanini (zvonovi) soprani
Pedale (12 tonov s ponovitvijo) 
Contrabbassi 16’
Ottava di Contrabbassi 8’
Quintadecima di Contrabbassi 4’
Cimbassi (jezicnik) 8’
Timpani (dve pišcali AA+HH) 
Tremulant  


Sl. 6. Zaninove orgle v Talmassonsu iz leta 1850.

Zgornji manual 
   (Glavno pišcalje, 5
     7 tipk CC/EE–c3)
Principale I bassi 12’ (od FF)
Principale I soprani 
   (nadaljevanje iz 12’ registra, 
 od d1 v 8’ legi)
Principale II soprani 
   (nadaljevanje iz 16’ registra, 
 od d1 v 8’ legi)
Ottava 6’
Duodecima 4’
Quintadecima 3’
Decimasettima 3 1/5’
Decimanona 2’
Vigesimaseconda 1 1/2’
Vigesimasesta 1’
Vigesimanona 3/4’
Trigesimaterza 1/2’
Trigesimasesta 3/8’
Voce umana 
(na 8’ delu od d1 navzgor)
Flauto in VIII 6’
Flauto in XII 4’
Tromboncini Bassi 12’ (od F)
Tromboncini soprani 12’
Corno da caccia 12’ 
   (c–.s1 v 4’ legi)
Principale II bassi 16’ 
   (toni CC, DD, EE v 16’ legi so          samo v tem registru)
Spodnji manual 
  (hrbtni pozitiv, 23 tipk, d1–c3)
Principale 8’
Voce umana 8’
Tromba 8’
Pedal 
   (C/E–c1, zgornja oktava 
      ponovi spodnje diat. tone)
Contrabbasso 16’
Ottava di contrabbasso 8’
Duodecima 5 1/3’
Tromboni 8’ 


Sl. 7. Stolnica v Vidmu (Udine). V omari Vincenza Colomba iz sredine 16. stol. so danes orgle Petra Nakica iz 1751. (jd)


Sl. 8. Stolnica v Vidmu (Udine). Pedalna in registrska traktura. (jd)


Sl. 9. Stolnica v Vidmu (Udine). Klaviature. (jd)


Sl. 10. Stolnica v Vidmu (Udine). Registrski potegi hrbtnega pozitiva. (jd)

Dispozicija orgel na balkonu
I manual (pozitiv, C–c4) 
Principale 8’
Ottava 4’
Quinta Decima 2’
Decima Nona 1 1/3’
Vigesima Seconda 1’
Ripieno II 
Fiffaro 8’ (Voce Umana)
Bordone 8’
Flauto 4’
Flauto in XII 2 2/3’
Ottavino 2’
Cornettal 3/5’
Cromorno 8’
Tremolo
II manual (glavno pišcalje, C–c4) 
Principale 16’ Principale 8’
Ottava 4’
Duo Decima 2 2/3’ 
Quinta decima 2’ 
Decima nona 1 1/3’ 
Vigesima Seconda 1’ 
Ripieno II 
Ripieno II 
Voce Umana Flauto 8’
Flautino in VIII 4’ 
Cornetto II 
Fagotto 16’
Tromba 8’
Regale 8’
Pedal (C–g1)
Contrabbasso 16’ 
Ottava 8’
Quinta decima 4’ 
Ripieno VI 
Subbasso 16’ 
Bordone 8’
Flauto 4’ 
Trombone 16’ 
Tromba 8’ 
Chiarina 4’


Sl. 11. Valvasone, duomo. Vincenzo Colombo, 1533. (jd)


Sl. 12. Valvasone, duomo. Stara sapnica. (jd)

Tenori 12’
Ottava 6’
Quintadecima 3’ 
Decimanona 2’
Vigesimaseconda 11/2‘
Vigesimasesta 1’
Vigesimanona 3/4 ‘
Flauto in XV 3’
Fiffaro (= Tremulant)


Sl. 11. Valvasone, duomo. Rekonstruiran pedal je izjemno kratek. (jd)


Sl. 12. Valvasone, S. Pietro e Paolo. (jd)

O avtorju
Christopher Stembridge je na Univerzi Cambridge študiral jezike in na Downing College obiskoval pouk orgel. Muzikologijo je študiral na Oxfordu. Dvajset let je kot profesor deloval na Univerzi Cork na Irskem, kasneje pa na Scuola S. Cecilia v Brescii, na Accademia Chigiana v Sieni in Akademiji Gnesin v Moskvi. Živi v Italiji, kjer vsako leto organizira poletne tecaje na edinih ohranjenih renesancnih orglah beneškega sloga v Italiji v Valvasone, in na Antegnatijevih orglah v Brescii. Pogosto potuje predvsem po vzhodni Evropi, kjer koncertira in poucuje na tecajih stare glasbe.
Specializiral se je za igranje na kromaticna glasbila s tipkami, in sicer na ‘cimbalo cromatico comune’ in rekonstrukcijo Descartovega glasbila, ki ima v vsaki oktavi po 19 tonov.
Med njegovimi zvocnimi posnetki velja omeniti zbirko glasbe iz Neaplja, ki jo je igral na orgle in kromaticni cembalo, program zgodnje angleške glasbe, ki jo je izvajal na beneških orglah 18. stol., CD z glasbo posveceno obema Gabrielijema na orglah stolnice v Arezzu, in posnetek celotnega prvega zvezka Frescobaldijevih tokat na historicnem cembalu. Objavil je vec znanstvenih clankov, med drugim poglavje o italijanskih orglah v knjigi Cambridge Companion to the Organ. Kot urednik je poskrbel za objavo skladb neapeljskih mojstrov Mayoneja in De Masqueja, in sicer celotnega opusa za inštrumente s tipkami. Trenutno dela na Bärenreiterjevi izdaje Frescobaldijevih del za orgle in klaviature; štirje zvezki so že izšli.       (prevod jd)


ECCE ORGANVM !