J. E. Bogomil
Dva bratca
»tjacka,  backa,  backa,  meni  backa!«
Ves ljubi predpust je moledoval Strnišev Fran-celj, da je nazadnje res primoledoval backa.
Pa kaJcšnega backa!
Prav malo mu je še manjkalo, da ni bil čisto živ. Imel je štiri nogc, pa glavo in rep, pokrit je bil pa z volno. S prav pravo volno! Rdeč trak je imel tudi okrog vratu, in zvonček je bingljal na njem. Samo hoditi še ni nič znal. In bcketati tudi še nič. Pritrjen je bil pa ta bacek na leseno desko. Dcska je pa imela štiri kolesa. Oče so zavrtali spredaj v desko luknjico. Francelj je pa sam privezal vrvico v luknjico in vozil backa po hiši. Bacek se je premikal, zvonček je pa cingljal. Prav prijetno je bilo.
Prišla je pa spomlad. In zemlja je začela poga-njati travo in cvetje. Drevje je začelo poganjati listjc. Mrzlo zimsko solnce se je ogrelo, in ptičev roj se ;e prebudil.
Francelj in bacek sta šla zdaj na prosto. 0 ti nadloga! Glej nesrečc! Tla tam zunaj niso taka — tla niso bila zunaj tako ravna kakor v sobi! In bacek je padel štrbunk nazaj in štrbonk naprej in postrani tudi. In spet in spet. .. Zgubil je zvonček — in šc oslepel je. Nadloga ti taka! Tista dva gumba, ki sta prej šc dosti dobro nadomestovala oči, sta se iz-trgala in izpadla. Bacek ni bil več prav posebno lep.
Francelj je pa iiste dni spet zažvrgolel svojo pesem: »Backa, backa!« Mislil je zdaj živega backa. Takega, kakor ga imajo pji Fužinarju.
Ni odjenjal. Venomer je tiščal svojo, kdor ga je
56    —
Taka prevzetnostl
hotel poslušati. In nazadnje so mu res ustregli, pa so rau kupili živega backa» Dobro!
Francelj je bil vesel. Pa ne dolgo. Zakaj živega backa je moral dan za dnem pasti. Če ga pa ni pasel, se je pa bacek venomer učil druge črke abe-cede: Beee — beee — beee-ee ...«" In če se je ba-cek čez mero drl, je bil Francelj namesto njega okre-gan. In nikamor ni smel po vasi, ne k Fužinarju ne k Zidanku, prav nikamor. Vse zavoljo tega koštruna, ki je venomer drl in se drl za njim.
Spet se je zdaj Francelj z večjo ljubeznijo okle-nil prejšnjega backa. Res je bil slep in ni imel več zvončka, pa je bil vsaj miren. In drl se ni na vse pretege. Francelj bi bil lahko šel zaradi njega po ce-lem svetu. In ko bi se bil vrnil, bi bil bacek stal še zmiraj na ravno tistem mestu.
Pa vendar — kaj se je zgodilo! Ravno tiste dni se je pripetila tale nesreča. Živi bacek se je pasel. Pa-sla ga je Minka mesto Franceljna. Ko si je bil namulil in napulil dovolj sočne travice, je mirno, počasi, do-stojanstveno stopal po dvorišču. — Kaj pa je tam-le? Ali prav vidi ali ne? — Tovariša — ka-li? — — Sicer je malo manjši ko on, pa vendar.. . Tovariš bo pa le.
Prijazno  ga pozdravi:  »Bece!«
Nič odgovora. Niti ne gane se.
Vnovič: »Beee!«
Nič in nič. Čudno to! Kako bi bilo dvema pri-jetno na paši! Malo bi skakala in se pasla; ko bi se pa naveličala pasti, bi se malo trkala. Saj je to na-vada backov in koštrunov že od Abelovih dni sem.
Še enkrat: »Beee!«
Nič! Taka prevzetnost! Čakaj!
58    —
m           Napaseni živi bac  se  zaleti v nabasanega  ne-
živega baca. Ensamkrat, pa ga podere, da se dva-krat prekopicne. In ko obleži, mu še ne da miru, Buta vanj in skače okrog njega in po njem, voha ga, bekeče in nori, dokler vsega ne polomi.
Ko je prišel spet Francelj od nekod, je bilo ve-sele žaloigre že konec. Francelj se je hudo raz-cmeril, jarec ga je pa gledal zelo sočutno in nedolžno. Kaj more za to, če je pa Minka tako neumna in mu da prostost? Jarca je kmalu vzel mesar, oče pa de-nar od jarca.
In Francelj? Nič od vsega ni imel kakor dolgčas po obeh.
0P&