NOVA PESEM
STAREGA KRAJNCA
SPISAL
PIVCANIN.

Jf
(Iz Primorca)
V TRSTU - 1867.
i
43568

vs.trijskega Lovda. —
Založil Pivčani».
Kaj doživel sem na sveti ? Bog se vsmil', kaj se godi! Mislil sem poprej umreti, Ko dočakat' teh reči. Prej sem pel, kak vera peša , Kak' pravica se tepta, Zdaj povem, kak' svčt, se meša, Da bi tlačil — Slavjana.
Turški car je vedno tičal V svojem babjeku doma; Le ko je kristjane bičal, Turška je zapuščal tla. Zdaj pa Stambul mu preseda, Na Francozko vleče ga; London i Pariz ogleda — Se na Dunaj zropota.
Nekdaj šla je vsa Evropa Zoper Turka na vojsko, Ker je živel le od ropa, Tlačil vero nam strašno. Kar je Turk bil, to je ostal — Krvolok i hud tiran Slavjan mu je suženj postal— % I je še denašnji dan.
Al za to se svet ne meni, Ker ga Turka strah več nij; Svet ne misli da Sloveni So mu vzeli te skrbi. Zdaj prijateljstvo ž njim sklepa, Križ, svobodo sramoti; Polomesec — ta je lepa! — Se vže bolj ko križ cesti.
Zdanji svet nam ne pomaga, Zdanji svet le to skrbi, Da z Evrope ta nesnaga Se nikdar ne zapodi? Pušča rop zarad taljanstva, Brani Žida vsakega; Al ne čisla človečanstva, Kder se tiče — Slavjana.
Tako dalje več ne pojde, Tako biti več ne sme; Ako mu pomoč ne dojde -— Slavjan sam odreši se. Glejte, Mavrov i Mongolov, Nikder nij več njih vkopit; Slavjan spomne se Španjolov Pošlje Turka — se solit")
Ce kristjanskim to Turčinom Bo po volji ali ne, To junaškim Slave sinom Cisto mala briga je. Kdo se meni za kristjane, Ki hte papežu vse vzet'; Sultana pa tako brane, Ko bi hteli zanj umret'.
Tegotijo se na Rusa, Ki Slavjanom bramba je; Pravijo, da s tem le skuša Polastit' Evrope se. I boje se Moskvičana Turka da podpirajo, I preganjajo Slavjana, Kder ga koli morejo.
Laško je Francoz ustvaril, Pa si je podvrgel nij ; Kaj bi Rus dežele grabil, Ker mu tega treba nij ? On ima vže dosti sveta, Skor ne more vsemu kaj; Bratom da pomoč obeta — Slava njemu vekomaj!3)
Kar se s Poljsko je zgodilo, To sicer je žalostno, Al je tega krivo bilo Največ plemstvo njihovo; Polj'c posnema naj Saksone, Kterim menda treba ni Tegotit se na Frankone, Ker so ž njimi združeni.
..Rus barbar je strahoviti!" Mnogi vpijejo vsikdar; Ali ljudstvo svoboditi — To zna dober le vladar. To pa Aleksander dela, On svobode ne mrzi; Kmalu Ruska bode smela Prapor nje razvijati.
Pa če tudi res bi bilo. Da je Rus tak hud despot, Naj bi Nemce veselilo, Da ne bode naš gospod. Nij li torej, hudobija, Le po Rusu vdrihati, Da bi Slavo še Turčija Obderžala v sužnosti?
„Uzajemnost med Slavjani To le prazna kvanta je!" Tako kvasijo „Prešani", Vendar mira ne d;ide. Ce obiščemo soseda, Hitro — ogenj v strehi je ; Ce pa Rus na nas pogleda — Z koze bi skočilo vse!
Nemci nijso ko Slavjani, So književno združeni; Zdaj bi radi ko Taljani Vsi pod — Prusa skup prišli. Mi pa komaj se poznamo, Vsak drugače govori; Malo sloge še imamo — Tvjstvo nam najbolj diši.
Toga Nemci so veseli, Torej pravijo smeje, Da se ne bi razumeli Brez njih ljube — nemščine. Res je, da za sorodnike Malo skrb Slovan ima ; Tuje znamo bolj jezike Od lastnega sorodnika,-
Loči vera, zgodovina, Magjar, Vlah slavjanski rod ; Glej Poljaka — Slave sina — Kako dela nam nasprot. Nekdaj je on nemška, vrata Branil zoper sultana, A sedaj Bolgara brata Združen s Turčinom — tepta.
Vseslavjanske monarhije Upati ne moremo, Take prazne utopije Mi nikakor nejmamo. Vendar — naši dualisti Se za to ne menijo; „ Vi ste sami panslavisti! "
V	eno mer nam trobijo.
To strasenje s panzlavizmom Je vže obrodilo sad, Da z nesrečnim dualizmom Buti Avstrija v propad.
V	ime tega panslavizma Turčina podpirajo,
I s pomočjo dualizma Slavjana obirajo.
Leto štirdeset i osmo Svetu kaže, da Slavjan Imenuje se ponosno Najzvestejši Avstrija-n ; Al ko pravo on zahteva, Centralist i dualist Vpijeta, da vse odmeva: — „Molči! ti si panslavut!"
Zdaj si vže so dualisti Avstrijo razparali, I preljubi centralisti Z njimi jo razcepili. Ki so Avstrijo rešili Na smeti se pahajo, Ki so strupom jo morili Jim po glavah jahajo.
„Ko bi ranjci oživeli, Vid'li, kaj je zdaj na svet' Za glavo bi se prijeli — Naglo spet želeli vmret' " — Te besede, ki veljale So od nekdaj vže pri nas, Prav resnične so postale Se le za sedanji čas.
Kar se Magjar, Nemec zmisli, Hitro mu se podeli, Slavjanu pa obraz — kisli, Ravnopravnost ko želi. Magjaronske glej Rečane! Njim divjati — prosto je, Ce pa Slavjan se le gane: — „Udri, lopni! — puntar je!"
Nam Slovencem nij obstati, Ako nas ne združijo; „Al v celoto nas zvezati Bi — vmorilo Avstrijo!" Tako mnogi govorijo, Na komarčke gledajo , VeVke zmaje pa pustijo Avstrijo da — trgajo.
Ta narobesvet naj hvali Magjar, Nemec kakor če; Al pravica s tem se žali, Da je groza mislit' le. Bije se, ki ravnopravnost
V	srečnej Avstriji želi, Boža se pa, ki naravnost Le gospodstvo si trdi.
Dosti zla smo vže prebili, Upali smo boljših dni. Toda spet smo se zmotili —
V	zlo še veče pahneni.
S tem zaupanje Slavjanov Si zapravlja Avstrija, Nova zveza Otomanov Zdravo srce jej za vda.
„Slavjani so sami krivi, Da jim hudo se godi; Oni jako so sumljivi, Ker so v Moskvo potvali Tako zdaj se ugovarja, S tem pravica se krati, Ruska himna se povdarja — Trpi, trpi — Moskal ti!
Moskvo kriviti — je smešno; Vsemu svetu znano je, Da je grdo i pregrešno Z nam' vže prej ravnalo se. Kdor na Moskvo zdaj vse zvrača, Naj dokaže nam poprej, Da nam hrbet le obrača, Ker zaprl nam Rus ni mej.
To pač težko bi dokazal, Kajti sam prav dobro ve, Da je nam le osle kazal Na pritožbe naše vse. To je prej vže grdo bilo In v pogubo Avstriji, Pa tud z Moskvo spremenilo Ni za trohico se ni.
Kajti važno je vprašanje: Je li po pravici to, Da se v Moskvo potovanje Nam prišteva v tako zlo ? Nemec hodi v obravnave Pangerman'jo si kovat, Slavjan „znanstvene" razstave, Ne bi smel obiskovat'!
Zbirajo vže vsi rodovi Znanstvenem na polji se, A kitajski da zidovi Bi ločili Sla vja ne ? To ne more več veljati; Nemci s pangermanijo Naj Slavjanom vsaj spoznati I ljubit' se puščajo.
To je prirojeno pravo — Staro koljkor svet je star, Ga teptati — to nij zdravo, Le teptalcu je na kvar. Scer dosle po njem ravnali Mi se nijsmo skoro nič, Kajti vsaj smo dobro znali, Kak mrzi ga Nemčevič.
Da ne bo nam , smo si djali, Tri enakopravnosti Bodemo se — zdrževali Zlate uzajemnosti. Toda Nemci i Magjari
V	slepej vladoželjnosti
Za plačilo so nam dali — „Dualizemu šnofati!
Scer so dualizmu botri Tud slovenski „Klunovci", Ker po vseči jira je notri
V	Beču — čast zapravljati. *) Al Slovenci se držimo Zvesto — federacije
I dualizem sovražimo Ko — morilca Avstrije.
Solidarnosti Slavjanov Tudi zvesto vdani smo, Ce prijatelji Osmanov Nas tud grdo gledajo. Kak nam oni smejo kratit' Pravo iti k bratu v vas, Ki hité se sami bratit' — S Turkom, Nemcem zoper nas
Zdaj so tud — Napoleona Za podporo zbrali si, Al — nesrečna naš'a krona S takimi podporami. 5) Kaže Mehika, Magenta — Da nikakor ne velja Zidati na tega — plenta, I prezirat' — Slavjana.
Avstrija! čuj, kaj povemo: Mi smo „prva" bramba Ti, Al pričakovati smemo, Da nas češ — osrečiti. To pa je kar nemogoče Ce nij ravnopravnosti; A dvalizem dati noče — Nje i ni vzajemnosti.
V takem stanu vse aljance I visoki davki vsi Ne poboljšajo finance — Ne pomogo Avstrii. Zato vsac'ga Avstrijana Vest kosmata je strašno, Ravnopravnost ki preganja, Ceš — da „reši" Avstrijo!
Da je ta „rešitev"--grenka
Nam i našej Avstrii, Da zbog nje ga nij več — cvenka. Temu se — nej čuditi. Al načudit' se ne mor'mo, Da še „zdaj" pripušča se, S tem podkdpaf neumorno — Blagostanje — Avstrije.
Kdaj prijatelji Csmanov Vendar se prepričajo, Da zatiranjem Slavjanov Avstrije — ne zidajo ? Zaman je ves trud ministrov I zastonj aljance vse: Hokuspokus dualistov — Ne bo rešil Avstrije!
Kader se je govorilo: „Prostor ravnopravnosti!" Tak je Nemce to jadilo, Da zobmi so škripali: „Mi smo nemški Benečani, Ak — nadvlade — nijmamo Kaj pa so še le Slavjani, Ak „pravice" nijmajo?
Zdaj scer Nemcem i Magjarom Volja je spolnila se, Ker pa oni nam — barbarom Ravnopravnost' ne dade: Zato smo v še večem blatu, Ko smo bili prejšnje dni, Dualisti — če tud' v zlatu — Vse so to zakrivili.
Slavjana zato teptajo, Da mu ne posije dan, Vendar pojiisavaf znajo Avstrije obupni stan. Res so modri ko Pavliha, Kteri v mrzli sobici Le po termometru vdriha, Pa ne da zakurit si.
Torej ti, ki se derejo Zoper federacijo, rMea culpa* naj rečejo, Ko nam zla se množijo. Kdor je zoper ravnopravnost I vzajemnost narodno, Hočeš, nočeš — ta naravnost V .smrt poganja Avstrijo.
Glejte vi, ki ne trpite Uzajemnost' Slavjanov, Kako so kulture zlite Vseh zapadnih narodov! Skoro nič si nijso v rodu, Pa književnost jim cvete, In ker rod pomaga rodu, Ona tako sjajno spe.
Nemec, Lah, Francoz, Britanec Vsak svoj jezik govori, Vendar drug je drugim znanec Zarad — uzajemnosti. Tam je sloga vže velika, Tam več narodnost ni jez, Mnoge enega jezika Je združila krepka vez.
Kako pa pri nas Slavjanih, Ki smo pravi bratje si ? Sram nas mora biti samih — Pravi rtujci11 smo si b'li. Kar otrok je majke Slave, Vsi smo se prezirali; Med Slavjani sloge prave — be na svetu bilo ni!
Mnogi drugi so skovali 'Z več jezikov en'ga si, Mi nesložni pak Slavjani — Deset z m'ga — skuhali. Res dozdaj še mi nikoli Nijsmo si prav dobri b'li, Rusi nam, mi njim — Mongoli, Tak smo životarili.
Kako zlata sloga jači, To je nam — neznana reč, Kako pa neslogo tlači, Poskusili smo odveč. Kdor za brata nijma — brata, Vidi se nad Slavjani — Tuja tepejo ga vrata — V svojej hiši gospod ni.
Le ozrimo se okoli — Zgodovina nas uči: — Rusa trli so — Mongoli, Druge pa — sosedje vsi. Res nas je ko listja, trave, Al ker nijsmo složni b'li, Nas pohlepni gosti — v Sklave Bili so prekrstili.
Ker smo slovstvo vsaki zase Brez vse sloge špogali, Ker smo gledali le nase, Brate pa — prezirali: To je krivo, to je kljuka — Ki le „slepcem" je demant — Da so „roka", „ronka", „ruka" — „Revce" proti — nemškej „Hand
Zdaj spoznamo sini Slave,
Hvala Bogu! vendar vže,
Ce nas tudi je ko trave,
Da nam „sloge" treba je.
Brez te sloge — skušnja pravi —
Nam ostati nije moč,
Ker več mala moč opravi,
Nego — velika nemoč.
S tem spoznanjem vže književno Drug se drug'mu bližamo, Ter se lepo uzajemno Bratovski podpiramo. Komur je sorodno - tuje, I povdarja prav resno, Da dialekt mu zadostuje — Ta je — — Jurček za pečjo.
Ako Bog da, doživimo Sčasom še veselih dni, Da si složno priskrbimo : Vsi en jezik književni. Ak je bilo to mogoče Drugim „raznim" narodom, Kdo potem trditi hoče, Da b'ne bilo — Slavjanom?
Sprva bo ta jezik veljal Samo bolj omikanim, Ali sčasom se bo vpeljal Ko občilo splošno vsim. Dolgo smo svoj dar jezika ftab'li le za — tujščino, Zdaj bo nas korist velika Gnala tvd na — slavščino.
Za ta posel naj se vzame Ktera kolj slovanščina, Sčasoma iž nje postane: Zlata — vseslavjanščina. Zdanje res bi obledele Nam literaturice, Ali kaj so — zvezde blede, Kader sije — — solnčice f
Avstriji se nije bati V tem nobene sitnosti, Njeni hočemo ostati — Ce tud' v slovstvu združeni. Slabo bi Amerikanec S tem se „čuval" Anglije, Ako ne bi Anglikanec — Rabit' smel — angleščine.
Avstrija naj ne posluša Sveta takega nikdar, Ki jo šuntati poskuša Zoper tak pravično stvar. Ak se zbog jezika bati Za obstoj je Avstrije, — .Nemcem" morali rezati Najprej bi — jezičeke.
Vse drugače je s Slavjani, Ce tud' v knjigi združeni, K Avstriji smo prikovani — Na Vseslav jo mislit- nij. Naj nas torej osrečiti, Avstrija ne zamudi, Naj vzajemnost privoliti I podpirati hiti.
S tem si pridobi preblaga Srca zvestih Slavjanov, Nam postane — mati draga, Nam podade — život nov. Ako Svajci se taljanstva Nikdar bati treba nij, Njej še stokrat manj slavjanstva Ce mu le — krivična nij.
Ako pa bi poslušala Naroda, ki ne taji, Da za Avstrijo ne mara, Ce mu Slavjan „hlapec" ni — Naj pomisli, da Slavjani Se bolj lehko poreko: Ce nas Avstrija ne brani. Tudi nam nij mar za njo.
Ta politika nij prava; Bogme, da nij bilo nje, Lepa poljska bi država Dan denašnji —• stala še. Al sladkali njih plemiči So se s predpravicami, S tem državo deli — k niči, Da jim — zgine spred oči.
Tudi nam, kakor se kaže , Take smrti bat' se je; Dolg državni, ta ne laže — Blagostanje — zginja vse. A magjarsko-nemški tiči Slavom tako — žvižgajo, Nekdaj poljski da plemiči —-Težko bolje znali so.
Slavjanstvo se — ponižuje V škodo strašno Avstriji, 'Z cislajtan'je pa se kuje Nov prirepek — Prusiji. Ce tako še dalje pojde, Dobro vem kaj bo s tega — — Al račun ta strgan bode, Načečkan brez — Slavjana!
Opazke.
__ •
') Kakor so Turki nekdaj pri nas divjali , tako divjajo še dan denes po vseh tistih deželah, ktere imajo še v svojej oblasti. Izmed brezštevilnih izgledov naj omenim tukaj samo enega. Na otoku Kandiji v pro-vineiji Kasanos zapovedal je Ali paša seljakom Mesag-janskim, naj mu orožje oddajo. — Možki, zmožni nositi orožje, zbežali so nato, a žene, deca i starčki, ki so ostali, poslali so turškemu poveljniku nekaj orožja ter ga prosili, naj bi se jih usmilil. Paša odgovori, da s tem nij zadovoljen i da sam v vasi po puške pride. Pristavil je, da jim se nij nič bati treba, ako se svojimi družinami lepo doma ostanejo ; ako pa svoja stanovanja zapuste, požge i razdere jim vse imenje. Ubožci, s tem malo potolaženi, res doma ostanejo. Ali po noči je paša njih vasi z 7000 vojaki zajel, ljudi polovil, kar jih je mogel, i zareneal , da so vsi — starčki, otroci i žene, kterih je bilo do 900 — njegovi jetniki. Zene so ti gnjusi do nagega slekli i obleko spravili ali raztrgali. Potem so bile ubožce žene z otroki vred samovoljstvu zverinskih Turkov pripuščene. Dosti deklic je v grozovitnih mukah pomrlo. Petdeset starčkov, ki sc hoteli žene i otroke sramote braniti, razsekali so divjaki na same kosce, ko jim so bili vže popred oči izkopali. Preko 40 žen je v morje poska-kalo, samo da so se grozovitnih Turkov rešile. En slep i bolan starček je bil živ sežgan; malemu dečku so prsi prerezali, srčice iztrgali, na kol ga nabodli ter ga ko znamenje slavne zmage okolo nosili i. t. d. i. t. d.
2) Mohamedanski Mavri so gospodovali na Španskem od 1. 711 do 1. 1234, ali prav za prav do leta 1492, ker takrat še le so morali Granado ■ — zadnje svoje posestvo na Španskem — zapustiti ter se v Afriko vrnoti, iz ktere so bili pred 781 leti v krščansko Španijo prilomastili. — Divji Mongoli so 1. 1223 na Rusko pridrli ter si v kratkem času velikanski pa nesložni ruski narod podjarmili. Ruski car Ivan Vasiljeviž jih je še le 1. 1477 premagal i nazaj v Azijo zapodil. —
Kaj nijso tudi godni Turčini, ki vže od 1. 1366 po južno-vsliodnej Evropi divjajo, krščanstvo teptajo in iz najlepših dežel, ki bi lehko raj Evrope bile, „dolino solz" delajo — nijso li tudi ti nepoboljšljivi preganjalci krščanstva, omike, svobode i vsakega napredka vže zdavnej zaslužili, da jim se s silo odvzame, kar si so s surovo silo priropali i da se nazaj poženo , od kodar so prišli? Mislimo, da. — Prijatelji Turkom, vzlasti Nemci, ki so tolike ceremonije vganjali i črno vojsko sklicavali, ko je Danec njih nemškim bratcem v Slezvik-Holsteinu malo nagajal, naj pomislijo, da tudi Slavjani i drugi pod turškim jarmom zdihujoči kristjani nijso iz lesa, nego njim enako iz — krvi i mesa. Turškega jarma so siti do grla, zato se ga hočejo otresti, zmagati ali — poginoti, dobro vedoči, da „menj temna noč je v črne zemlje krili, ko so pod svetlim solncem sužni dnovi." Nemcem, Francozom, Angležem i vsem tistim kristjanskim visoko omikanim liberaluhom pa, ki sedanje Turke hvalijo, zagovarjajo, blagovoljno dopuščajo „ljubeznjive" Turke k sebi, svetujemo i sladkost turškega jarma neposredno vsaj nekoliko let poskušati. Potle bi evropejske Turkoljube morda vendar enkrat pamet srečala!
Rus je vže večkrat zatrdil i zagotovil, da on, žele i podpiraje osvobodenje Slavjanov i druzih kristjanov izpod turškega jarma, ne dela tega iz sebičnega namena: narode te pod svojo lastno oblast spraviti, ampak iz same ljubezni i sočutja do mrzko teptanih narodov, ki so njemu po veri i jeziku v bližnjem rod-stvu. To vse je dotičnim narodom dobro znano i prav zato so ruske pomoči srčno veseli i stričeku za njo hvaležni — Razširiti vže zdaj preogromno rusko ear-stvo do Carigrada. ali se celo tje preseliti, kakor mnogi čenčajo, bilo bi po naših mislih Rusu nemogoče, ako bi tudi prav vsi kristjani balkanskega poluotoka Slavjani bili, koliko menj mogoče je to zdaj , ko je med njimi štiri milijone Romanov ali Karavlahov i tudi veliko Grkov, ki neprenehoma le sanjarijo od obu-jenja i smrtivstajenja njih starega ,grškega" cesarstva. — Da bodo pa ti osvobojeni narodi, naj se vže ta reč kakor hoče izide, s svojim pomočnikom — Rusom
— v zvezi i srčnem prijateljstvu živeli, to je gotovo. Oj kako lehko bi tudi naša Avstrija namesto sovraživa si tam simpatije, east i slavo nabirala, ako bi vsaj eno pomočilo roko tem nesrečnim narodom podala, mesto da od nekdaj vedno z obema le nehvaležno Nemčijo boža.
1) Dualizem je strup, i kakor se vsak dan bolj razodeva — strašen strup ne samo za našo narodnost, ampak tudi za našo sv. vero i sploh za — obstanek Avstrije. Ako naši poslanci tega zdaj še veliko bolj ko
0	času volitve prepričani nijso, bogrnel na duši i na telesu so — slepi. Ako pa to spoznavajo, njih sveta dolžnost je, v zboru neprestrašeno resnico povedati,
1	če se ne posluša i sprejme, priporočiti se i domu iti, pustivši odgovornost za vse hude nasledke le tistim nepoboljšljivim nemškim trdovratnežem, ki čejo, da bi njihova veljala, če tudi vidijo, da zarad njih trdovrat-nosti i vladožeijnosti vse k niči gre i razpasti žuga.— Namesto vsega tega pa naši državni poslanci za bolje spoznavajo, dvalistični strup dopuščati i samo za malo cukerčka prositi, da bi si ga ž njim potrosili. S tem si ti nekdaj toliko slavni možje zaupanje vseh pravih Slovencev zapravljajo. Namesto navadne hvale se povsod le grajanje sliši, in če je kje, tukaj je vox populi — vox Dei. „Novice" si sicer prizadevajo jih zagovarjati, povdarjaje njih lepe govore i. t. d. Ali „Novice" s tem le same sebi škodovajo i nikomu ne koristijo, kajti naj eden še tako lepo za federalizem govori i škodljivost dvalizma dokazuje, če potem za dvalizem glasuje, veljajo njemu besede: si tacuisses....
5) Nij mi menda omenjati treba, da je pri nas, ko pri vseh resnično ustavnih deželah oseba Nj. Veličanstva cesarja posvečena i da vsa naša opozicija le ministerstvu velja, ktero je prevzelo odgovornost za vso notranjo i venanjo državno politiko i zraven tega še vsem tistim, ki to nesrečno politiko podpirajo, dasi tudi bi jo morali po našem prepričanji ne samo ko vrli Slavjani, ampak tudi ko dobri Avstrijani i verni katoličaui odsvetovati i zoper njo se kolikor je mogoče po postavnem potu vojskovati.