642                                                             L. A.:  Zori.
»Zakaj me ne gledaš? Mižiš!
Kaj videti me ne želiš, Neveste udane ti,  zveste?«
»»Oh, rad bi  te gledal,  —  oči
Pretežek pa sen mi teži; Utrujen  od  dolge sem ceste.««
»»Oj,  ljubica, kaj te je strah?««
»Kak strah me bo v tvojih   rokah i Ščip sveti in zvezde gorijo . . .«
»»Ne boj se, nikar se ne boj!
Prisegel sem —  ženin sem tvoj; Koj  prideva, koj  v domačijo!««
»In vedno naprej  in  naprej!
Kdaj konec že ježi bo te"j Cez hribe,   čez reke,  pot6ke ?
Cuj jok in stok gorskih vetrov,
Laj  psov in skovikanje s<5v! Kje' sva in  kje" kraj je  por6ke?«
»Ti neseš na kraj me sveta!«
»»Ne, v polji tu že sva doma, Zid glej  okrog hiše tam moje!
Kar čezenj skočiva . . . vran, hop!
Tu dom je moj, tu je moj — grob . . Na vasi petelin zapoje.
Čuj, svatje tam vriskajo že In godci tam piskajo že . .
»Odpiraj,  odpiraj, nevesta!« Na postelji bleda leži, Bude" jo, a ona le spi —
Ponočnemu jezdecu zvesta.
A. Aškerc.
IR;
Zori.
I:\ak6 si krasna,  nebu vladarica,  zora, Nevesta solncu, jutru mlada hči,  Avrora, Jednako zlatu,  ko ju ti  poljubljaš. Odsevata v čarobnem soji dol in gora, Bleste" se v  cvetji rose srebrni kristali, Iskra se val v potdku gorskega izvora, blap reke ž njim,  tik njega sivih  skal gro-
made, V nebeški luči priče divnega  prizora; Toda še lepših slik od vseh v prirode krilu
Ustvarja prihod tvoj mi v dušni svet raz-
pora. Ne vem, kakd, a ljub spomin budi se v meni, Ko v jutru vzplameuiš izza teme zastora, Blaždnstvo sladko-tožno me takrat objame : Zakaj  srce" le-tii mi koprneti mora? S teboj bi plul  v daljavi zračne visočhie, Dokler na kraji neizmernega prostora Planinsko bi poljubil  drago  vas domačo, Spominov kraj,  pokoja srcu in odmora . . .
L. A.