Naslov: Stanislav Slavc Šikonja

z jadrnico Bea okoli sveta





Zapisal: Jasmin Čaušević



Lektorirala: mag. Nataša Koražija



Grafična obdelava: Sebastjan Auser



Fotografije: Stanislav Šikonja, Aleš Drinovec, Eduard Špendl



Naslovnico uredil: Jasmin Čaušević



Izdal: Jasmin Čaušević, Velenje, samozaložba, elektronska izdaja





© 2025, Jasmin Čaušević

Vse pravice pridržane. Noben del te izdaje ne sme biti reproduciran, kopiran, shranjen ali prepisan v kateri koli obliki brez pisnega dovoljenja Jasmina Čauševića.





Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 226599427

ISBN 978-961-96068-9-6 (ePUB)





www.jasminjadranje.si



jasmin.jadranje@gmail.com





Stanislav Slavc Šikonja

z jadrnico Bea okoli sveta





Na podlagi dnevniških zapisov Stanislava Slavca Šikonje,

Aleša Drinovca in Eduarda Špendla knjigo spisal

Jasmin Čaušević





'Kdor vedno poizkuša, kar hoče doseči,

je na najboljši poti, da se mu želje uresničijo.'





Zahvala



Eduard Špendl in Aleš Drinovec sta mi nesebično pomagala s svojim besedilom iz njunih takratnih dnevnikov, prav tako z njunimi fotografijami, zato obema iskrena hvala! Brez teh zapiskov ne bi mogel obdelati in do konca zapisati dnevnika, ki ga je delno napisal Stanislav Slavc Šikonja. Hvala tudi Matjažu Chvatalu za predajo dela foto materiala in video posnetkov, shranjenih na CD-jih, ki jih je dobil osebno od Slavca, in vsem drugim Slavčevim prijateljem, ki so mi kakor koli pomagali in s tem omogočili uresničitev Slavčeve želje, da so njegovi jadralski podvigi ovekovečeni tudi v knjigi.

Jasmin Čaušević





SPREMNA BESEDA



Kar nekaj jadralskih knjig – potopisov sem napisal, ravno tako tudi leposlovnih romanov. V navtičnih revijah sem objavil več deset intervjujev z ljudmi, ki so prepluli svet z jadrnicami, ki so kot lupinice kljubovale morju, oceanu in vetru. Nekaj jadralcev je po svetu samo plulo, a ga niso obpluli do konca. Srečanje z njimi je bilo vedno nekaj posebnega. Najprej sem do teh jadralcev in jadralk čutil veliko spoštovanje, kar sem v pogovoru z njimi zaradi njihovih dosežkov in vztrajnosti še nadgradil. Uresničili so si želje in naredili prvi korak ter se odrinili od kopna. Zgode in nezgode vsakega posameznika so si v bistvu podobne, a se bolj ali manj končajo s srečnim koncem.

Preden sem se odločil napisati in urediti to knjigo, sem napisal obsežen članek v navtični reviji o žal že pokojnem slovenskem alpinistu in jadralcu Stanislavu Slavcu Šikonji. Pred leti, preden sem tudi sam izplul na plovbo okoli sveta, sem na spletu našel njegov dnevnik BEAtlon, ki ga je po prihodu iz Indonezije Slavc še enkrat obdelal in besedno uredil. Z veseljem sem ga bral, a ob tem komentiral, kako škoda, da ni dodajal fotografij. Tudi meni je ta dnevnik pomagal, saj sem v njem našel veliko koristnih informacij o sidriščih in nevarnostih, ki prežijo na jadralce v neznanih morjih.

Na spletu sem našel zelo lepo urejeno spletno knjigo, ki jo je s svojimi fotografijami obdelal Aleš Drinovec. Ta dnevnik prikazuje Aleševo plovbo s Slavcem od Karibov do Avstralije ter posledično predstavi, kako sta skupaj prejadrala skoraj pol sveta.

Ko tako brskaš po preteklosti, najdeš več člankov, intervjujev ali pa kratke povzetke o Slavcu, pa naj bo to s strani navtike ali pa alpinizma. Slavc je v intervjuju z Gregorjem Čampo povedal: »Priznam, da sem imel pred odhodom v mislih knjigo, ki bi združevala moj alpinizem, jadranje in to plovbo. Kdo ve, kaj bo na koncu. Vsekakor bom imel, ko se vrnem, dovolj časa za razmislek.« Ko je to govoril, se ni zavedal, da mu bo za to knjigo zmanjkalo časa.



Letos, tj. na dvajseto obletnico Slavčevega projekta BEAtlon, ko je z jadrnico Y-33, imenovano Bea, odrinil na plovbo okoli sveta, sem se vprašal, zakaj bi ta oseba potonila v pozabo. Navezal sem stike z nekaterimi osebami, ki so jadrale s Slavcem; vsak je povedal, da si je Slavc mrzlično želel zaključiti plovbo in izdati knjigo. Zato je, kot bi že takrat čutil, da tega ne bo mogel sam izpeljati, ves svoj takratni material – fotografije in besedilo − dal sojadralcem Matjažu, Alešu in Eduardu z namenom, da se ohrani spomin nanj. »Če se mi kar koli naredi med to plovbo …,« je znal reči. In ko čas počasi zbledi spomine in določene osebe ni več z nami, je lahko tisto, kar ostane za njo, le neke vrste zapuščina. Prijateljem in znancem je zapustil določene izkušnje in modrosti, nam, ljubiteljem morja, pa je zapustil določene vrednote, ki jih je nesebično delil v svojem dnevniku. V njem je opisoval svoje lekcije o morju in plovbi, doživete iz trenutnih izkušenj. Občutke ljubezni do narave je poiskal tudi v oceanih in v plovbi, ko sta mu šumenje vetra in valov združevala vez med gorami in morjem. Njegove še takrat redko objavljene fotografije so bile tako vabljive, da so nas privabile k sanjanju o podobni plovbi, ki jo je Slavc takrat doživljal. V njegovem dnevniku si lahko začutil vir moči in navdiha, vse njegove občutke o ljubezni, hvaležnosti in celo o žalosti.

Ob pisanju knjige sem si dovolil oblikovati originalno besedilo, ga do neke mere pravilno navtično izraziti, a vseeno ne spreminjati vsebinskega dela. Z dodajanjem in oblikovanjem besedila njegovih sojadralcev kakor tudi njihovega fotografskega materiala je ta jadralski dnevnik dobil zaključeno celoto. Nastala je knjiga, ki je postala Slavčev spomenik.

Jasmin Čaušević





STANISLAV ŠIKONJA

Rodil se je 6. januarja 1947 v Beli krajini v vasi Desinec. Kmalu je odšel v šolo v Ljubljano, kjer se je izučil za dimnikarja. Že od otroštva naprej so mu vsi rekli Slavc, in pod tem imenom so ga poznali tudi prijatelji. Pogled na Kamniške Alpe ga je vlekel na njihove vrhove. Najprej na slovenske, nato je plezal tudi v tujini. Bil je vodja alpinističnih poljsko-jugoslovanskih odprav v Hindukuš, najprej na 7492 metrov visok Nošak v Afganistanu, potem pa še na Tirič Mir v Pakistanu. Vodil je tudi odpravo kamniških reševalcev na Kilimandžaro. Postal je znan in priznan alpinist, inštruktor GRS in gorski vodnik.

Njegova druga strast in ljubezen pa je prišla na površje v njegovih zrelih letih. Takrat se je začel vse bolj in bolj navduševati tudi nad morjem. Kupil je desetmetrsko jadrnico znamke Y-33 z imenom Bea in začel z njo pluti najprej po Jadranu, nato pa je vplul tudi v Egejsko in del Sredozemskega morja. Po upokojitvi, ko je imel več časa, je večino tega preživel na svoji barki. Takrat se je odločil, da prepluje svet. Dolgo je pripravljal sebe in svojo Beo ter leta 2004 z njo odrinil od obale Portoroža z namenom − prepluti svet. Ta svoj projekt je poimenoval BEAtlon. Žal je bila to njegova zadnja pot, pot brez vrnitve. Po hudi in zahrbtni bolezni je umrl 19. marca 2007 v ljubljanskem kliničnem centru. Na njegovo željo so prah njegovih posmrtnih ostankov raztresli na Kamniškem sedlu.





ODHOD



Portorož, 29. 5. 2004

Poslavljam se od prijateljev, jadralcev in sorodnikov. Občutki so mešani, misli mi begajo. Kaj vse je še treba postoriti na Bei? Kam naj spakiram še to in ono? V Bei je vse naloženo na kupih, brez vsakega reda. Jadra sem dobil šele danes zjutraj. O marsičem bi se še rad pogovoril. Rad bi se pogovarjal z vsemi, ki so se prišli poslovit. Nekateri imajo solzne oči. Pijemo pivo, vino, jemo razne dobrote, ki so jih pripravile moje sestre, svakinje, nečakinje. Občutek imam, da kadar koli bom odvezal Beo od pomola, jo bom prehitro. Toliko je še besed, ki ostajajo v zraku, toliko je še vprašanj, ki ostanejo brez odgovorov.

Vrvi so odvezane. Bea se odmakne od pomola, s katerega mi prijatelji zapojejo zdravico, mi mahajo v slovo. Odhajam na triletno jadranje okoli sveta. Z desetmetrsko jadrnico Beo se podajam v svet, na morja, ki jih niti ne poznam.



Dubrovnik, 8. 6. 2004

Bea se je med plovbo po Jadranskem morju ustavila na Susku. Z menoj sta na jadrnici nečakinja Tatjana Špehar in Robi Žunič, ki sta mi nesebično pomagala pri obnovi Bee v Portorožu. Spremljala me bosta do Grčije.

Napovedan prihod fronte slabega vremena nam je preprečil, da bi se ustavili na Kornatih. Ob polni luni zaplujemo skozi ozek prehod Proversa mala na odprto morje. V jutranjih urah po dežju pristanemo na otoku Vis. Dež nas spremlja na poti proti Dubrovniku. V zalivu je prijetna ribiška konoba. Na trnek ribiča, ki je tudi lastnik konobe, se je pred leti ujela zelo lepa Štajerka. Zdaj je mamica dveh majhnih otrok. Tukaj bomo počakali, da se vreme ustali.

Pripluli smo v Dubrovnik in zdaj smo varno privezani. Tatjana in Robi se odpeljeta v mesto, sam pa se lotim urejanja stvari po Bei, česar mi doslej med plovbo še ni uspelo. Prepakiram vsa jadra. Označim, katero jadro je zapakirano v kateri vreči. Tako bom bolj vedel, kje je katero jadro, saj jih imam najmanj deset različnih velikosti. Na bum navežem lazy jack pa še kakih sto stvari mora najti svoj stalni prostor na Bei.

Ko na tržnici v Dubrovniku nakupujemo zelenjavo, se nam pridruži Boštjan Savšek, ki se je z avtobusom pripeljal iz Slovenije. Ob dvanajsti uri skupaj zapustimo zalive Dubrovnika in v popoldanskih urah Bea že jadra po morju južnega Jadrana proti Grčiji.

Naslednji dan bi se moje potovanje z Beo okoli sveta skoraj tragično končalo.

Ob prijetnem maestralu kakih 10 do 12 vozlov Bea lepo pluje s polnimi jadri po odprtem morju južnega Jadrana. Valov skoraj ni, naredil se je lep in topel sončen dan.

Po zajtrku se je Boštjan odločil, da je čas za jutranjo toaleto. Krmilo je predal avtopilotu, na bitvo Bee privezal daljšo vrv in je približno 40 metrov spustil v morje. Medtem ko Bea pluje s hitrostjo tri do štiri vozle, skoči v vodo. Zaplava do konca vrvi in med telovadbo, za katero si vzame čas, opravi še jutranjo potrebo, nakar ob pomoči vrvi lagodno priplava nazaj na Beo.

Naslednji dogodki so se odvijali s filmsko hitrostjo.

Vrv je še v morju, ko se Tatjana odloči: »Jaz grem tudi,« in že skoči v morje. Prime se za vrv, s popuščanjem rok je v nekaj trenutkih pri zanki na koncu vrvi, za katero se drži. Medtem se je veter okrepil na kakih 15 vozlov, Bea poveča hitrost. Tatjana pa na vrvi, ki jo vleče Bea, vpije: »Ne morem več, ne morem več!« Medtem ko odpiram boks, kjer imam rešilne jopiče, Boštjan že skoči v morje. V hipu je pri Tatjani, le da ji ne more pomagati. Če se drži za vrv, jo samo ovira. Z Bee je pogled grozljiv! Tatjana se še drži za vrv in vpije: »Ne morem več, ne morem več!« Vsake toliko časa jo val zalije čez glavo, Boštjan plava daleč za njo. Na misel mi prihajajo besede iz Portoroža, ko se je sestra Tončka s solzami v očeh poslavljala, mi je še prišepnila: »Pazi na mojo Tatjano!« Z rešilnim jopičem v roki skočim v morje, ga skušam namestiti Tatjani, a mi ne uspe. Noče spustiti vrvi iz rok. Pustim ji rešilni jopič, ki ji ga nataknem čez glavo, od vrvi pa se moram spustiti, ker jo samo oviram pri držanju. Situacija na morju južnega Jadrana je v mojih očeh, ko plavam po morju za Beo, tragična in žalostna. Beo krmari avtopilot in se na polna jadra kar hitro oddaljuje, za njo na vrvi še vedno kliče Tatjana, daleč za njo plavam jaz, še bolj daleč za menoj je Boštjan.

Le mirnemu Robiju, ki vsako stvar trikrat ali še večkrat premisli, preden se odloči, se moramo zahvaliti za srečen konec, da je ostal na Bei in ni skočil v morje tudi on. Morda me je še slišal, ko sem mu iz morja vpil: »Izklopi avtopilota, zvij genovo!« Robi je naredil vse ali še bolje, kot bi naredil izkušen skiper: izklopil je avtopilota, zvil genovo, prižgal motor, prijel za krmilo, naredil z Beo večji krog, da ni povozil vrvi, pobral iz morja Tatjano, nato pa še mene in Boštjana.

Pospravili smo vrv in se med jadranjem soglasno odpovedali kopanju. Med tem se je veter okrepil na 20 vozlov. Ponoči smo prepluli Otrantsko ožino. Naslednje jutri smo že bili na grškem otoku Krf.





GRČIJA



Jonsko morje, 10. 6. 2024 − 20. 8. 2004

Dopusta in počitka sem bil resnično potreben. Zadnjega pol leta pred izplutjem je bila Bea na kopnem v marini Portorož, kjer sem jo obnavljal in tudi živel na njej. Dobila je nov motor, Volvo Penta z 29 konjskimi močmi, nove pripone jambora, nov radar, veliko nove navigacijske opreme, novo plinsko, električno in vodovodno inštalacijo, sončne celice, nova jadra in tudi nov dizajn. Še in še bi lahko našteval, kaj vse sem obnovil ob pomoči prijateljev, ki so mi pomagali. Za vsa dela mi je zmanjkovalo časa, pa tudi finančnih sredstev, saj sem za obnovo Bee porabil del denarja, ki sem ga planiral za potovanje. Prvotno planiran odhod sem prestavil za tri tedne.

Trije meseci čarterja v Grčiji, ko so se na Bei vsakih deset dni zamenjali gostje, je malo obnovilo evre v moji denarnici. Še več od tega pa so mi prinesla nova prijateljstva in vesela doživetja med jadranjem po otokih Jonskega morja: Krfu, Paxoiu, Lefkasu, Itaki, Kefaloniji in Zakintosu.



Naprej se mi je tu pridružil sin Anže s prijatelji: Tomažem Kladnikom, Juretom Galinom, Nežo Završnik in Lidijo Vidergar. Zamenjala sta jih Milan in Darinka Živanovič. Novo veselje in veliko lepega doživetja je prinesla ekipa iz Sežane: Jure Božič in Pero Rijavec z ženo Barbaro. Po njihovem odhodu sta naslednjih čudovitih 14 dni jadranja na Beo pričarala Slavko in Lea Cimerman. Hvala vama! Pridružil se mi je Aleš Drinovec, s katerim sva bila dogovorjena, da skupaj prejadrava Tihi ocean. Deset dni skupnega jadranja v Grčiji naj bi nama pokazalo, ali se sploh ujemava za sedemmesečno skupno bivanje na Bei. Z nama je bila na Bei tudi vedno nasmejana, lepa in simpatična Vilma Žejn.



Na koncu sem se poslovil od zadnje ekipe v sestavi Darjo in Petra Mozetič, Marinka Koncilija in Biserka Verginc.

Še posebej je k dobremu vzdušju prispevalo srečanje s slovenskimi jadrnicami in njihovimi posadkami, ki so v tem času jadrale po Jonskem morju. Tu je bila jadrnica Trobentica z njenim kapitanom Mirom Kapljem pa jadrnica Urška in njen skiper Samo Božič, ki ga je spremljala najlepša jadralka v Jonskem morju Ines Bertoncelj. Z njima je bil še Stanko Dolinšek. Stanko, ob tej priložnosti še enkrat hvala vso pomoč in inštrukcije!

Še posebej cenim srečanje z našim svetovnim jadralcem Jožetom Mušičem. Jože mi je nesebično dal še in še nasvetov za jadranje okoli sveta. Z jadrnico Melody, s katero je bil tudi letos v Grčiji, je kot prvi Slovenec objadral svet, in to v glavnem sam. Jože je tudi izdelal sidra, ki jih imam na Bei. To sta dve po 20 kilogramov težki sidri modela Manta.

Med jadranjem v Grčiji sem na Bei dokončal še dela, ki jih nisem uspel v Portorožu ali pa so se rešitve pokazale šele med jadranjem.





SREDOZEMSKO MORJE



Jonsko morje – proti Italiji, 20. 8. 2004

Brezskrbnega jadranja, veselja in uživanja, ki sem ga imel in doživel v Grčiji, je konec. Bea je zapustila čudovite otoke Jonskega morja. V brezvetrju ob pomoči motorja pluje proti Italiji. Nadaljuje se moja pot okoli sveta.

Za eno noč se ustavim v italijanskem pristanišču Crotone. Naslednji dan ob prijetnem vetru do 5 Bf jadram proti Messinski ožini med Sicilijo in Kalabrijo. S to ožino imam slabe izkušnje, kajti pred leti smo se s prijateljema Edom in Milanom celo noč borili z močnimi nasprotnimi tokovi in burjo, ki je pihala do 8 Bf. Takrat smo za 20 NM plovbe potrebovali več kot 15 ur. Šele okoli treh ponoči se nam je posrečilo prebiti v pristanišče Reggio Calabria.

Tokrat imam srečo. Valovi, veter in tok so v moji smeri in jadranje po Messinski ožini je čisti užitek. Vreme je toplo in sončen dan je samo prispeval k odločitvi, da podaljšam etapo ob Siciliji. Na njeni severni strani me je pritegnil kraj Portorose. Zaplujem v njegove kanale, kjer je tudi marina. Že med plovbo po kanalu me napadajo komarji, ko pa mi v marini sporočijo, da bi moral za dnevni privez plačati 60 EUR, se jim lepo zahvalim: »Hvala za komarje, pa čeprav se vaš kraj imenuje Portorose, je zame vseeno predrago.« V Grčiji nisem za spanje na privezih porabil 60 EUR v treh mesecih skupaj. Sonce je že zahajalo, ko sem zaplul nazaj na odprto Tirensko morje. Polna luna je prispevala k prijetnemu počutju na nočnem jadranju do naslednje destinacije − čudovitega starega mesta Cefalu.



Cefalu, Sicilija, 24. 8. 2004

Bea pluje zadnje milje proti zalivu Presidiana. Pred menoj so na pobočju hriba, tik nad morjem, z jutranjim soncem obsijane hiše starega mesta Cefalu. Ura je šele sedem, ko spustim sidro v pet metrov globoko morje. Naj še omenim, da v marini stane dnevni privez 10 EUR, sidranje na sidrišču pa je brezplačno. Ni kaj, v Cefaluju moram zdaj počakati na prehod fronte slabega vremena. Ponoči imamo jadrnice, zasidrane v zalivu, kar pestro dogajanje. Veter piha kot pri norcih, zdaj z ene, zdaj z druge strani. Nekaterim barkam sunki vetra dvigujejo pomožne čolne, da nekaj časa zaplahutajo za barko kot zastava. Bea se vrti okoli sidra, nekaj časa v desnem krogu pa spet nazaj. Jaz pa sem vseeno vesel, da nisem več zunaj, na odprtem morju. Sidrna veriga zateguje Beo vedno bolj in bolj na kratko. Postopoma jo podaljšujem. Zdaj je imam v morju že vseh 50 metrov; premec Bee se čez nekaj časa spet strmo zateguje v morje.

Zjutraj je vse mirno in tiho, le rahla sapica vetra se vleče po mirnem morju, po katerem se lesketa jutranje sonce, kot da se ni nič zgodilo, kot da se mi je vse skupaj samo sanjalo. Po zajtrku vzamem masko za potapljanje; pogledat grem, kaj je s sidrno verigo. Pod morjem me čaka kar lep prizor. Kakšna tri ali štiri stara sidra v obliki mačkov so zapletena med seboj in njihovi ostri železni konci štrlijo na vse strani. Okoli vseh teh mačkov se je zapletla veriga mojega sidra. Nekaj časa poizkušam med potapljanjem razvozlati verigo, pa mi ne uspe. V morje vržem še eno sidro, na katerega presidram Beo. Zdaj ko je veriga razbremenjena, se še enkrat potopim in na skupek mačkov privežem vrv, ki jo potegnem na Beo. Naredim škripec, s katerim vse povezane mačke, prepletene s sidrno verigo, dvignem na dva metra pod gladino morja. Zdaj je vse bolj preprosto.



Med potapljanjem razpletam meter po meter verige, vseeno pa moram paziti, da se ne napičim ali ranim na ostrih zarjavelih koncih mačkov.

Čez nekaj ur mi le uspe razvozlati vso verigo. Mačke spustim nazaj v morje, kjer čakajo na novo žrtev, Beo pa zasidram kakih sto metrov stran. Odhod proti Sardiniji zaradi premočnega vetra kar nekajkrat preložim.



Sant'Antioco, Sardinija, 31. 8. 2004

Prej ni bilo vetra, zdaj ko pa le izplujem, ni vetra niti za vzorec. Tako po dveh vročih dneh plovbe z motorjem dosežem otok Sardinijo. Beo privežem na pomol pristanišča Romano na otočku Sant'Antioco.

Včeraj sem naredil še servis na motorju, nakupil nekaj hrane in vode, zdaj pa sem pripravljen za nadaljevanje poti.

Pristanišče Romano sem zapustil že pred četrto uro zjutraj in Bea je še pri mesečini zaplula najprej mimo svetilnika Secca Della Vacca, nato še okoli rta C. O. Sperone. Na avtopilotu nastavim kurz 105 stopinj, proti otoku Menorca, ki je od tu oddaljen 210 NM. Bea danes po dolgem času spet s polnimi jadri reže valove proti Menorci.

Z dnevom tudi veter spremeni smer. Nekaj časa se trudim, nastavljam jadra močno v veter, ročno krmarim, končno pa le popustim. Beo usmerim v novi kurz 92 stopinj, tokrat proti sosednjemu otoku Mallorca, ki je zdaj od Bee oddaljen 280 NM. Novi kurz dopušča lepo lagodno jadranje z vetrom do 15 vozlov. Ladijskega prometa je kar nekaj, zato si na radarju nastavim 105 dB močan alarm, a kljub temu zelo težko zaspim. Pogovarjam se sam s seboj. Včasih se kar malo okregam, če na Bei kaj narobe naredim ali nastavim. Ribolov mi popestri dneve, ujete ribe pa tudi jedilnik.

Že drugo noč si ne upam zaspati, adrenalin v meni mi stresa vsako mišico posebej. Še malo pa bo za menoj nevaren del Sredozemskega morja, sam sebi pa govorim, da me tam nekje na nebu spremlja srečna zvezda. Nekje nekdo me ima resnično rad. Vreme mi je bilo naklonjeno, saj sem od Grčije do Balearov plul po lepem vremenu.

Medtem ko Bea še pred dnevno svetlobo pluje levo od otoka Mallorca, ko zaplujem okoli rta Salinas in s tem zapustim nevarno ožino Freu de Cabrera, si le oddahnem. Pred menoj je še Capo Blanco in do Palme imam samo 30 NM.

Okoli desete ure le spustim sidro na vzhodnem delu zaliva Bahia de Palma pri kraju El Arenal. Trenutno mislim le na zajtrk in spanje, kajti samo naspal bi se rad. Zaliv Bahia de Palma je širok 14 NM in v dolžino meri 10 NM. Jutri, ko se spočijem, bom zaplul v pristanišče Palme.

Naslednji dan s pomočjo avtopilota krmarim proti Port de Mallorca. Daleč pred seboj vidim čoln in potapljaške oznake. Te so še daleč, si v mislih rečem, in grem v salon, da na pomorskih kartah na navigacijski mizi še enkrat preverim pristanišče. Očitno se v salonu zadržim malo preveč časa, saj kar naenkrat zaslišim vpitje. Najprej se v mislih vprašam: »Le kdo za hudiča vpije, saj sem na Bei sam?« Ko naslednji hip zaslišim bolj krik kot vpitje, sem v trenutku zunaj. Bea pluje na polna jadra en meter stran od zasidranega čolna, v katerem je prestrašen približno deset let star otrok, malo stran od čolna gleda iz morja na smrt prestrašen potapljač, verjetno njegov oče.

Hvala bogu in vsem svetnikom za srečen konec, da se je izteklo tako, kot se je. Še cel teden sem v strahu hodil po Mallorci, kdaj in kje se bova srečala s potapljačem, ki sem ga skoraj povozil, in me bo ta stresel iz moje jadralske obleke.



Palma de Mallorca, 6. 9. 2004

Sem na letališče na Palmi de Mallorci. Med potniki izstopa nasmejana Vilma v kavbojkah, roza majici in z velikim nahrbtnikom, v katerem mi je prinesla novo cutter stay jadro.

Bea je naju počakala v pristanišču Palma, privezana na pomol. Ko Vilma vstopi v salon, se nasmeji, saj je v njem vse okrašeno z bugenvilijami, ki sem jih danes nabral v neposredni bližini barke. Vejice temno rožnatega cvetja visijo, so privezane, pripete ... Na prvi pogled je videti, da na stotine vejic cvetja pozdravlja novo članico posadke. Notranjost Bee izjemno diši.

Dva dni pozneje Bea na skrajšana jadra pluje v 20 NM oddaljeni Puerto de Andraitx. Veter in valovi ob obali Palme so Beo bolj ovirali kot ji bili v pomoč, zato se nama je jadranje do cilja zavleklo pozno v večer.

Na močno podaljšanem rtu C. de La. Mola naju svetilnik s svojimi svetlobnimi znaki že kar nekaj časa opozarja na plitvine. Ko Bea končno zapluje okoli rta v sam zaliv, si oddahnem. Skoraj meter visokih valov ni več, prav tako ne nasprotnega vetra. Morje v zalivu je dokaj mirno, ko v popolni temi spustiva sidro v bližini že zasidranih jadrnic.



Ibiza, 15. 9. 2004

Z Vilmo sva deset dni ostala na Mallorci. Danes sva v zalivu Puerto de Andraitx dvigala sidro že pred četrto uro zjutraj. Pred sabo imava še dve milji plovbe po zalivu in že nastavim kurz 230 stopinj proti 60 NM oddaljeni Ibizi. Veter piha 5−7 Bf bočno na Beo, prav tako so valovi z boka, kar povzroča neprijetno guncanje. Avtopilot je ravno na meji, ko mu še uspeva krmariti Beo. Kadar nas kakšen večji val zasuče iz kurza, mu moram ročno pomagati. Med plovbo se nama ribe kar same ponujajo. Kadar vržem vabo v morje, se v naslednjih desetih minutah že ujame tuna ali zlata skuša. Na Vilmino željo neham loviti, ker se ji ribe preveč smilijo, ko se na trnku borijo za življenje.

Valovi so dolgi, razpotegnjeni, visoki dva do tri metre. Njihovo bočno valovanje Beo občasno dvigne na vrh vala, v glavnem pa v njihovih 'dolinah' zibajoče plujeva proti Ibizi.

Španska obalna straža nas nekajkrat preleti z manjšimi letali ali helikopterjem. Ko pa približno trideset metrov velik patruljni čoln z napisom Security Coast Guard pluje naravnost na Beo, me postane kar pošteno strah, da me bo povozil. Le kaj hoče? Izklopim avtopilota in krmarim ročno. Z Beo se mu umikam, kolikor mi dopuščajo valovi in veter, ko pa se na drugi strani pojavi še en čoln z istim napisom, zvijem genovo in prižgem motor, da imam več manevrskih sposobnosti. Večji čoln zapelje v bližino Bee, kolikor mu to dopuščajo valovi. Z ladijskega mostu si naju ogledajo policisti, pomahajo in odplujejo stran. Raztegnem jadra, spet naravnam kurz na 230 stopinj, ugasnem motor in Bea že zibajoče jadra z bočnim valovanjem naprej proti Ibizi.

Popoldne pred seboj zagledava otok Ibizo, a traja še kar nekaj ur, da Bea zapluje mimo rta Punta Grossa. Ko na desnem boku pustim za sabo manjši otok Tagomago, imava do zaliva in pristanišča na Ibizi še 15 NM.

Pozno popoldne zaplujeva med velikim pomolom na desnem boku, na levem boku puščava za seboj otok Nerga Del Este. Tok v obliki vzvalovane reke morda štirih vozlov hitrosti naju kar odnese na notranjo stran dobro zaščitenega pristanišča. Kar neverjetno je, kako je vse mirno in tiho; še pred minuto je veter tulil s skoraj 30 vozli. Valovi so bili do samega vhoda čez meter visoki, močan deroči tok naju je kar potegnil v pristanišče. Tukaj v prostranem zalivu pa je morje tako mirno. Sidranje v pristanišču ni dovoljeno. Če se ne odločim za marino, teh je na izbiro vsaj pet, ne morem skoraj nikjer privezati Bee. Odločim se za bok ribiške barke, dokler naju ne spodijo.

Pečem ribe, ki sva jih nalovila dopoldne, Vilma pa je šla po cigarete. Po celodnevnem jadranju in obilni večerji odpreva še steklenico vina. Še premikati se mi ne da več, samo spal bi in spanje me vse bolj pobira.

Komaj dobro zaspim, zaslišim trkanje po trupu Bee. Še preden odprem vrata v kokpitu, se 'tok, tok, tok' prav nestrpno ponavlja. Nataknem si hlače in grem ven. Zdaj vidim, da so trkali ribiči, ki se jim mudi izpluti na morje. Saj so kar prijazni, le Beo naj toliko umaknem, da bodo lahko izpluli. Okoli druge ali tretje ure ponoči delam z Beo kroge po pristanišču, in ko ribiči izplujejo, se privežem na barko, ki je še ostala in za katero so mi zagotovili, da danes zagotovo ne bo izplula.

Spravim se nazaj pod spalno vrečo. Verjetno sem le na kratko zaspal, ko se mi skozi sanje zdi, da spet nekdo trka na Bei. Ne vem, ali se mi sanja ali zares slišim ta 'tok, tok, tok'. Potem nekdo zunaj vpije »Police!« in spet slišim trkanje po trupu. Le kdo mi grozi s policijo? Ko pridem ven, najprej na pomolu ob barki zagledam policijski avto, nato policista, ki še vedno po Bei tolče z roko. Starejši policist mi nič kaj prijazno pove, da moram stran od tu. Predlaga mi, da grem kar v marino, kajti na ribiški barki ne smem ostati. »Morate stran, in to takoj!« mi zabiča. Mojo pozornost je pritegnila policistka na pomolu, ki je v eni roki držala blok za denarne kazni, v drugi pa svinčnik. Njen izraz, mimika na njenem obrazu, pogled, s katerim me je gledala, so mi govorili, kot da z gnusom gleda pred seboj svojega moža, ki jo je pravkar prevaral. O, Slavc, nič dobrega se ti ne piše, če padeš v roke tej zamorjeni, od sveta pozabljeni policistki. Prižgem motor, in medtem ko odvezujem Beo od ribiške barke, starejši policist le prepriča svojo kolegico, da me je pustila odpluti brez denarne kazni. Zapustiva pristanišče Ibize, zaplujeva okoli Punte Torre De Ses Portes, čez plitvine Freu Mediano v 12 NM oddaljen zaliv Ensenada Codola.

Včeraj, dva dni kasneje, sva spet zaplula mimo zgoraj omenjenega rta. Vrnila sva se v pristanišče Ibize, Beo sva pustila v marini Yacht cluba. Na recepciji poravnam račun za eno noč, kar me stane 50 EUR. Večjo denarnico, v kateri imam vse dokumente z Bee, od plovnih dovoljenj, zavarovalne police, skiperski izpit, dam v nahrbtnik. Ne da se mi je odnesti nazaj na Beo, kjer imam za te dokumente poseben predal.

Z Vilmo se popoldne sprehajava po Ibizi, ko se utrujen usedem na stopnice, ki vodijo na grad. Da si Vilma ne bi umazala lepega krilca, ji na stopnico položim to veliko denarnico z ladijskimi dokumenti. Ko pozneje začne rahlo deževati, stečeva do bližnje restavracije, kjer si privoščiva dobrote lokalne kuhinje. Po kosilu, ker ne dežuje več, se še sprehodiva na grad in se proti večeru vrneva v marino Yacht cluba na Beo. Že na pomolu mi delavec marine govori nekaj o recepciji in dokumentih, pa mu rečem, da sva marino že plačala,



ko pa omeni še policijo, me nekaj prešine. Dokumenti! Živčno odprem nahrbtnik, brskam po njem. Velike denarnice, ki je varovala Vilmino krilce, ni! Ostala je na stopnicah, ki vodijo na grad, in z njo tudi vsi moji ladijski dokumenti. Brez dokumentov grem lahko samo še domov. V trenutku dobim drisko … Ampak res, čisto zares dobim drisko! Medtem je Vilma sama odšla na recepcijo, kjer so ji izročili denarnico z vsemi dokumenti. Našla jo je neka družina, jo odnesla na policijo, in ti so hitro ugotovili, kje sva prijavljena.

Noč je že nekje na polovici, ko gledam trajekt, ki se počasi polni. Na vrhu stopnic se še obrne, mi pomaha, njen obraz je srečen in nasmejan. Vilma se s trajektom vrača na Palmo, od koder ima letalsko vozovnico za Slovenijo. Spet sem ostal sam.

Vračam se na Beo, ura je približno dve po polnoči. Ibiza se mi zdaj, ko sem sam, kaže v čisto drugi luči. Kamorkoli se ozrem, ni nič več tako lepo, kot je bilo, in zdi se mi, da je vse pijano, zakajeno, zadrogirano. Ponujajo se mi lepa mlada najstniška dekleta. Če napišem, da so pomanjkljivo oblečena, pomeni to dobesedno. Prsi, ki jim kot hibridi različnih velikosti lepo stojijo, imajo prosto razgaljene, okoli ritke imajo na sebi kakšno tanko krpico ali nekaj hlačkam podobnega. Za mizo jih sedi deset do petnajst. Eden do trije zvodniki jih imajo ves čas pod nadzorom. Odpovem se tovrstni zabavi. Rad bi se še malo naspal, saj me še danes čaka jadraje do španske celinske obale.

Spanec pa noče in noče priti, zato še ponoči odvežem Beo in še enkrat zaplujem čez plitvine okoli rta. Ko pa sem na drugi strani, mi veter zapiha naravnost od spredaj, in to od zahoda, proti kateremu naj bi plul. Zato Beo usmerim v zaliv Ensenada Codola, ki ga zdaj že dobro poznam. Preden spustim sidro, poiščem lep prostor, kjer v morju ni skal, v katere bi se mi veriga zapletala med kroženjem Bee.

Čez Baleare gre fronta slabega vremena. Večina jadrnic se iz sidrišča umika v varne marine pristanišča na Ibizi. Za moj proračun so predrage, zato skupaj še s tremi jadrnicami ostanem na sidrišču, kjer tudi doživim svoj prvi krst z Beo na sidru med nevihtami, ko je ponoči zapihalo do 47 vozlov. Na sidrišču ostanem še nekaj dni in čakam, da se vreme ustali in zapihajo severni vetrovi.



ŠPANIJA



Proti Gibraltarju, 24. 9. 2004

Sidrišče na Ibizi sem zapustil nekaj dni zatem, ko so se fronte slabega vremena po Sredozemskem morju za silo umirile. Prvi postanek je bil v zalivu Benidorm. Sledijo si dnevne etape jadranja ob obali Španije in sidranja po njenih zalivih. Če mi je bil kakšen kraj še posebej všeč ali pa so bili domačini bolj prijazni, sem ostal še kak dan na sidru. V nekaterih pristaniščih mi dovolijo, da Beo privežem na pomol. Tako se neko noč zbudim z občutkom, da sem slišal, kot bi se kobilica Bee dotaknila tal, ker pa je vse tiho, zaspim naprej. Zjutraj me je čakalo presenečenje: domači ribiči so potrebovali prostor na pomolu in so Beo premaknili na drugi del pomola, medtem ko sem spal. Privez na pomolu so mi ponekod zaračunali od 3 do 5 EUR. Se je pa zgodilo, da Slovenije kot države sploh niso imeli v računalniku luške kapitanije.

Odplujem naprej. Na sidriščih srečujem v glavnem jadrnice, ki imajo isto pot kot Bea. Tako s francosko jadrnico že teden dni jadrava skupaj. Na dvanajst metrov dolgi aluminijasti jadrnici, ki jo je Francoz naredil sam, se je na pot iz Francije do Karibskih otokov odpravil z ženo in še ne leto dni starim otrokom.

Na vsakem rtu, ki ga moram obpluti, me zaradi spremenjenega kurza pričakajo novi vetrovi, ki mi popestrijo življenje na Bei. Veter piha 20−30 vozlov, jadra imam nastavljena na tretji krajšavi, jadram ostro v veter, plujem proti pristanišču Cerro de Enmedio. Francoska jadrnica pluje z motorjem naravnost v veter, pa vseeno obdrživa isto razdaljo.

Pred pristanišču Cerro de Enmedio naju oba čaka presenečenje. Marine, ki je označena na pomorskih kartah v pristanišču, sploh ni! Zaliv je na veter, ki piha že do 30 vozlov, popolnoma odprt. Za zaščitenim pomolom je le manjši mandrač, v katerem so ribiške barke in čolni domačinov. Ne preostane mi nič drugega, kot da jadram naprej. Pred menoj so še trije rti in zadnji je zloglasni Cabo de Gata, do katerega imam še 15 NM. Šele za njim lahko zavijem v 35 NM oddaljeno Almerio.



Kar koli poizkušam, bodisi z jadri bodisi z motorjem, z Beo ne morem okoli rta. Nasprotni valovi in veter, ki piha neposredno v premec, me popolnoma ustavljajo. Francoska jadrnica je že zavila v neizrazit zaliv Genoves, v katerem si je že pet drugih jadrnic poiskalo zavetje. Tudi sam usmerim Beo v ta zaliv. Razen samega rta Morro Genoves, ki je skalnat, visok približno dvesto metrov, je okoli zaliva vsa obala peščena in nizka, deluje kot puščava in kot taka ne nudi posebnega zavetja pred vetrom. Je pa morje v zalivu dokaj mirno. Sidro spustim v skrajnem levem koncu zaliva, kjer pričakujem več zaščite pred vetrom. Na GPS pritisnem še na gumb z oznako MOB, ki mi poleg sidrnega alarma natančno kaže, ali je sidro ostalo tam, kjer sem se zasidral. Veter v zalivu še kar piha do 35 vozlov.

Lotim se čiščenja ribe, skoraj meter dolge zlate skuše, ki sem jo ujel že zjutraj, pa mi morje in veter nista dopuščala, da bi jo pripravil že prej. Že medtem ko pečem ribo, se mi zdi, da nekatere jadrnice, ki so zasidrane v zalivu, niso več na istih položajih. Na GPS preverim še položaj Bee, približno petdeset metrov se je premaknila. Nataknem si plavutke in še masko na obraz ter se že potapljam v pet metrov globokem morju. Le kaj se dogaja s sidrom? Morsko dno je iz samih skalnatih plošč, posutih s tanko plastjo peska. Sidro enostavno ne najde opore, kamor bi se zataknilo ali zarilo, tako pa le počasi drsi po ploščah in pesku.

Riba in večerja bosta morali počakati. Jasno mi je, da se moram na novo zasidrati, toda kam? In kako naj sam dvignem sidro pri vetru, ki piha še vedno v sunkih čez 35 vozlov? Prižgem motor in premaknem Beo za dvajset do trideset metrov naprej proti sidru. Stečem na premec in ročno dvigujem sidrno verigo. Uspe mi jo pritegniti nekaj metrov, medtem pa veter spet potisne Beo nazaj. Veriga se zategne, da je ne morem več premakniti. Spet stečem v kokpit in z motorjem premaknem Beo naprej. S tem razbremenim verigo sidra, stečem na premec, kar se da hitro dvigujem verigo, preden jo veter spet zategne. Postopek ponavljam morda že dvajsetič, ko mi končno uspe dvigniti petdeset metrov sidrne verige z dvajset kilogramov težkim sidrom Manta. Medtem je eno jadrnico počasi odneslo že skoraj miljo iz zaliva. Verjetno je utrujeni skiper skupaj s posadko zaspal.

Kam naj zdaj spustim sidro, da mi bo držalo, se sprašujem. Zaplujem kar se da v bližino obale med dve jadrnici, za kateri imam občutek, da jima sidra dobro držita, in v globino samo treh metrov spustim sidro in petdeset metrov verige. Na koncu verige zataknem kavelj, na katerem imam dvojno dinamično vrv in le-to privežem na bitvo na Bei. S tem preprečim sunkovito zategovanje verige.

Iz sosednje jadrnice me Francoz, ki me je do zdaj opazoval, pozdravlja z dvignjeno desnico in iztegnjenim palcem. Tokrat sem imel srečo z izbiro terena. Sidro se do jutra ni premaknilo, spal pa vseeno nisem mirno. Budilka me je vsako uro zbujala, da sem preverjal položaj Bee. Končno je za zajtrk le prišla na vrsto pečena riba, nato pa je sledil zaslužen počitek.



Ceuta, Afrika, 5. 10. 2004

Španska obala in njenih 400 NM je za menoj. Bea je privezana v močno zastraženi marini Punta Almina v mestu Ceuta. Ta je je špansko avtonomno mesto na severni obali Afrike. Žal mi tu ne pustijo sidrati. Zaradi moje varnosti, pravijo. Trenutno mi je vseeno, sem preutrujen. Po petnajstih dneh solo jadranja ob obali Španije potrebujem daljši počitek, pravzaprav pa mi ugodnosti marine tudi pridejo še kako prav. Tudi cena 11 EUR je sprejemljiva.

V Ceuti se počutim kar dobro. V nekaj naslednjih dneh se dobro naspim, preberem pa tudi nekaj knjig, ki jih imam s sabo. Nabavljam hrano in pitno vodo za del Atlantika do Kanarskih otokov. Vse to v nahrbtniku znosim na Beo. S taksijem se odpeljem do plinarne, da napolnim še dve petkilogramski jeklenki plina.

Na Bei mi ne delajo sončne celice; nekje v električni omarici imam stik. Ko priklopim na zunanje 220-voltno električno omrežje, mi takoj vrže ven varovalko. Napako iščem med žicami v električni omarici, ki je zame tabu. Ko že mislim, da mi bo uspelo, me nekajkrat pošteno strese. Odneham. Kupim električni kabel primerne debeline, naredim novo povezavo med sončnimi celicami in akumulatorji, le-ti se začnejo polniti. Do Kanarskih otokov bo zdržalo, se tolažim. Tam me obišče prijatelj Tomaž, ki se spozna na elektriko in pozna inštalacijo na moji Bei bolje kot jaz.





Gibraltar, 9. 10. 2004

Že 14 dni čakam na ugodno vreme v Gibraltarju − najprej v Ceuti osem dni in nato še en teden v Algecirasu, v marini Darsena del Salidilo. Tu jadralcem, ki odhajamo na Atlantik, ničesar ne zaračunajo. Vreme se noče in noče obrniti. Tisti, ki bomo izpluli na Atlantski ocean do Kanarskih otokov, čakamo na vsaj pet dni lepega vremena in na primeren veter. Prijatelj Janč iz Ljubljane mi sporoča, da se bo veter v ponedeljek obrnil in zapihal v pravo smer. Torej bo le nastopil dan odhoda. Švicar na dvanajstmetrski jadrnici s še dvema članoma posadke tej napovedi ne verjame. Na jadrnici ima vso mogočo elektronsko opremo, s katero lovi vsa mogoča vremenska poročila. »Bova videla v ponedeljek,« mi pravi. Bea je pripravljena, ravno tako tudi hrana, voda, nafta. Toda ali sem pripravljen tudi jaz? Pred menoj je teden dni Atlantskega oceana, jaz pa sem sam. Na začetku je napovedan veter moči 15 vozlov, v naslednjih dneh naj bi porasel na 30 vozlov. To, da bom izplul sam na Atlantski ocean, mi ne da spati.

ATLANTIK – PROTI KANARSKIM OTOKOM



Atlantik, 11. 10. 2004

V ponedeljek sem pokonci že ob pol štirih. Stopim v kokpit. Kamor seže oko, vidim, da se po Gibraltarskem zalivu vleče prav gosta megla. Na sosednji švicarski barki je tema. Vrnem se v Beo, zajtrkujem in spijem še kavo. Ko čez eno uro pogledam ven, Švicarja in njegove barke ni več. Tudi sam odvežem Beo in izplujem. Ko obrnem proti Tarifi, najožjemu delu Gibraltarske ožine, zagledam Švicarja kakšni 2 NM pred Beo. Do Tarife imam še 10 NM; tam moram biti, preden se obrne plima. Prehitijo me tri jadrnice, dve na motor, ena na jadra. Tudi oni bi radi ujeli oseko, ko se bo morje iz Mediterana začelo prelivati v Atlantik. Spet pogledam švicarsko jadrnico in opazim čudno vedenje na njej. Le kaj počnejo in zakaj plujejo nazaj proti zalivu? Morda so si premislili glede vremena? Medtem se je zjasnilo, piha prijetnih 15 vozlov v bok barke. Ko čez nekaj časa s švicarsko jadrnico plujemo skupaj ob boku, vidim, da imajo vsi trije opravka z glavnim jadrom. Pustim jih za sabo in čez dobre pol ure spet plujejo za menoj proti Tarifi. Malo pred rtom, za katerim v zatišju pred tokom in vetrom, čakajo ostale jadrnice, me prehitijo. Zavetje pri Tarifi zapustimo čez kako uro, ko se tok obrne v Atlantik.

Z mešanimi občutki zaplujem v Atlantski ocean. Tokrat je drugače. Plujem po oceanu in sam sem na Bei, čisto sam. S švicarsko barko ostaneva v smeri za Kanarske otoke, ostale jadrnice odplujejo proti Cadizu. Švicar ustavi barko in me počaka. Ko zaplujem z Beo poleg njega, mi ponudi pivo in cigaro, da nazdraviva za prijetno in srečno vplutje v Atlantik. »Za najin oceanski krst!« pravi in potem nazdraviva.

Morje je mirno, vetra imam nekje do 15 vozlov. Nastala je težava z ladijskim prometom, ki je do zdaj potekal levo od mene. Z novim kurzom 223 stopinj, ki je v smeri proti Kanarskim otokom, moram prečkati linijo ladijskega prometa. Dokler je dan, še nekako gre, ponoči pa imam težave. Večkrat imam občutek, da se tukaj igram kot mačka z mišjo, saj kar nekajkrat zvijem jadra in se na motor umikam ladijskemu prometu, ki prihaja z vseh strani. Dogaja se mi, da ko se v zaporedju umaknem trem, štirim ladjam, ne vem več, kam sam plujem. Noč pred izplutjem iz Gibraltarja sem slabo spal, današnja noč je tako že druga, ko ne spim.

Proti jutru se ladijski promet razredči, sonce prinese toplino. Dvignem genaker, ki stoji sicer malo iz kurza, a je hitrost barke vseeno 6−7 vozlov. Motijo me le sunki vetra, ki mi od časa do časa položijo barko na bok. Popoldne se veter okrepi na 12−15 vozlov. Pospravim genaker in dvignem klasična jadra. Kurz je spet pravi, 223 stopinj, smer Kanarski otoki. Švicar do večera še kar vztraja z genakerjem, ga pa odnaša precej v desno. Zvečer smo spet skupaj, nazdravimo, na Beo prileti še škatlica cigaret. Odplujem kako miljo stran, zmanjšam površino jader za eno krajšavo več, kot je to potrebno glede na veter, ki piha 14−18 vozlov. Radar nastavim v krogu 5 NM na alarm 105 dB glasne moči. Že dve noči nisem spal. Uležem se v salonu, vsake toliko pogledam ven, prometa ni, luči imam prižgane, zaspati pa si nekako ne upam. Ne vem, kdaj me zmanjka. Zbudim se šele zjutraj, ko se že dani. Nebo je rahlo oblačno, vetra je do 20 vozlov. Švicar je kakih pet milj levo od mene, slišiva se po radijski postaji: »Dobro jutro in srečno naprej, se vidimo na Kanarskih otokih.« Preverim položaj in nastavim jadra. Pri podpiranju genove s tangunom mi slednji pade v morje. Se že poslavljam od njega, ko si rečem: »Slavc, vsaj poskusi ga poiskati.« Zvijem genovo, zaženem motor, obrnem Beo v smer, od koder sem prišel, in glej − moj votel in aluminijast tangun lepo plava na metrskih valovih. V drugem poizkusu mi ga uspe dvigniti s pomočjo čaklje.

Kurz je spet naravnan na 223 stopinj, veter počasi narašča, z njim tudi valovi, morski tok mi izdatno pomaga v smeri plovbe. Bea je že na tretji krajšavi, hitrost je približno šest vozlov, valovi so se dvignili čez dva metra. Imam kar dosti dela, da naravnam jadra in kurz plovbe na najboljši kompromis med smerjo plovbe in vetrom. Glavno jadro spustim in jadram samo na genovo, saj tako lažje lovim kurz.

Veter počasi narašča, z njim tudi valovi, jaz pa sem sam na Bei na širnem Atlantskem oceanu. Proti večeru, ko je veter dosegel že 30 vozlov, zvijem genovo in dvignem cutter stay jadro. Takrat prileti na Beo droben ptiček, podoben vrabčku. Tretji dan sem sam na Atlantskem oceanu in ni mi vseeno, ko poslušam, kako se trimetrski dolgi valovi podirajo za Beo. Vsake toliko časa se kak val, ki pride rahlo z boka, tudi zlije v kokpit. Ptiček vsake toliko odleti, pa se vedno znova vrne na Beo.



Spomnim se zgodbe o ptičku, ki jo je opisoval svetovni jadralec Jože Mušič. Ko je ptiček v viharju priletel na njegovo Melody, mu je bilo lažje in ni bil več sam. No, meni je to žal slaba tolažba.

Trimetrski valovi se še kar podirajo za Beo, zvok podirajočih se valov me spominja na plazove v hribih. Švicarjeve dvanajstmetrske jadrnice ne vidim več, drugega prometa tudi ni. Jem po manjših obrokih, napredujem približno 120 NM na dan. Če bom obdržal ta tempo, bom čez dva dni na Kanarskih otokih. Zaspim v kokpitu. Verjetno sem med spanjem z nogo brcnil v ročico avtopilota, Bea je izgubila nadzor in zaplula v veter, valovom nasproti. Val zalije Beo z boka, jo neusmiljeno nagne na bok, da križ jambora poljubi morje. Polije me. Če ne bi bil privezan, bi me odplaknilo v morje, tako me pa popkovina, pripeta v posebej za to narejeno pritrdišče na barki, zategne, ko pristanem v ograji.

Ves moker se prevalim v kokpit. Bea poskakuje kot nora, jadro ropota, valovi me zalivajo. Primem krmilo, gledam na kompas. Prvi hip mi ni jasno, kam moram zaviti, ko me zalije naslednji val, pa mi je jasno.





»Ne glej na kompas, Slavc!«, slišim samega sebe. »Obrni Beo, da bodo valovi od zadaj.« Tema, trda tema. Končno le naravnam Beo, da mi valovi prihajajo od zadaj. Nastavim avtomatskega pilota in naravnam cutter stay jadro. Bea se umiri in lepo pluje proti Kanarskim otokom. Avtopilota z elastičnimi vrvicami pritrdim na Beo. Ne spi se mi več, ne upam si.

Poskušam upočasniti Beo, kolikor se le da. Tok, valovi in veter me nosijo prehitro. Če bo šlo tako naprej, bom na Kanarske otoke priplul ponoči, kar pa mi sploh ne ustreza. Pristajanje v neznanem pristanišču ponoči, pa še sam pri tem vetru, ni šala. Nič ne pomaga. Če je hitrost premajhna, me od zadaj zalivajo valovi. Sploh ne vem več, kdaj sem buden in kdaj spim − malo v kokpitu, malo na stopnicah pa za navigacijsko mizo. Tu in tam se pokažejo luči ladij, ki plujejo v bližini. Nastavim kurz, Beo naravnam skrajno levo od otokov. Pred menoj se prižiga svetilnik na rtu Delgada na nenaseljenem otoku Alegranza. Plujem s pomočjo elektronskih navigacijskih pomorskih kart.

KANARSKI OTOKI





Graciosa, 16. 10. 2004

Preden zavijem v ožino Ectrecho med otokoma Graciosa in Lanzarote, se mi z leve strani približa jadrnica, verjetno je priplula iz Maroka. Spustim jo naprej, lažje bo pluti za njo. Čez kakšno uro, še v trdi temi, zaplujem za kamniti valobran pristanišča na otoku Graciosa. Valov ni več, veter pa še vedno piha 15 vozlov. Bokobrane in privezne vrvi imam pripravljene, da se lahko privežem v tukajšnji marini. Delam kroge po zalivu pred marino, a ni nikjer žive duše. Ko so Nemci privezali svojo barko, me eden pokliče, če potrebujem pomoč. Z veseljem jo sprejmem in pristanem na pomolu marine. Moja prva plovba po Atlantskem oceanu je za menoj. Ne glede na to, da že dve noči nisem spal, ne morem zaspati. Medtem se zdani, pokaže se mi zame popolnoma nov svet.



Počutim se poln adrenalina, vesel sem, da sem na Kanarskih otokih. Za mano je končano solo jadranje čez Sredozemsko morje in prva etapa Atlantskega oceana. Le sam po oceanih, če se bo le dalo, ne bom več plul.



Graciosa, 26. 10. 2004

Že deset dni sem na tem čudovitem otoku. Bela vasica, hiše vse brez strehe, največ do ene etaže, vse brez izjeme v beli barvi. Jutri imam namen izpluti na sosednji otok Lanzarote.



Lanzarote, 20. 11. 2004

Dnevnika nisem pisal že skoraj mesec dni. Kako hitro je minil ta čas, ko sem na tem otoku. Marsikaj se je dogajalo in časa za pisanje enostavno ni bilo. Vedno bom hvaležen prijatelju Tomažu, ki si je vzel čas in je priletel na otok



Lanzerote. Tomaž je elektronik in mi je v enem tednu popravil in na novo nastavil električno omarico. Hvala, Tomaž!

Obiskal me je Marjan Golobič s svojim prijateljem Davidom iz Anglije. David je bil v svoji mladosti turistični vodnik po Kanarskih otokih, tako nam zdaj razkaže tukajšnje največje znamenitosti. Tu je bila še Vilma, ki je priletela iz Slovenije, in vsi skupaj smo uživali po najlepših delih otoka. Zdaj so vsi ti prijatelji že odšli domov, jaz pa sem ostal sam. A ne za dolgo − jutri pride moja štajerska posadka, ki bo z mano prečila Atlantski ocean do Karibskih otokov.



Lanzarote, 21. 11. 2004

Taksi je pod težo moje štajerske posadke in njihove prtljage počepnil skoraj do tal. Veselja, pijače, hrane in zabave je kar naenkrat preveč. Sledijo nakupi hrane, vode, pijače vseh vrst. Tokrat je Bea počepnila pod začrtano vodno linijo. Po treh dneh izplujemo in naslednje jutro pristanemo v Las Palmasu na otoku Gran Canaria. Slaba vremenska napoved nam prepreči izplutje na Gomero. Tako ostanemo na otoku še ves teden.





Gran Canaria, 29. 11. 2004

V sosednjem zalivu, ki ga z marino deli valobran, vidim na sidru polepljeno barko in na njej tipa, ki je podoben Juretu Šterku. Ko ga pokličem, mu ni nič jasno. Vrnem se na Beo in odtrgam del kartona, na katerega z velikimi številkami napišem kanal radijske postaje. Stopim na sam rob valobrana, žvižgam, kličem njegovo ime, trobim na ladijsko sireno in končno se Jure pokaže v kokpitu svojega Lunatika. Gleda, si z roko senči oči, se vrne v barko, prinese daljnogled, gleda in se končno le oglasi po radijski postaji. Predstavim se mu in ga povabim na kosilo na svojo Beo. Odkar kuha Edo Goršič − Eco, so obroki razkošni, okusni in predstavljajo že kar prave pojedine. Vem, da bi s takšnim kosilom zadovoljil rojaka in oceanskega jadralca.

No, Jure se izgovarja, da je Lunatik slabo zasidran, da ne ve, kako bo, ko se bo veter obrnil. Ker mi gre izgovarjanje na živce, mu rečem: »Kakor hočeš, povabljen si.«





No, Jure je kasneje le prišel na kosilo. Pove nam, da je dva dni zamudil za nadaljevanje svoje plovbe okoli sveta brez postanka od vzhoda proti zahodu kot najstarejši Zemljan za Guinnessovo knjigo, kot sam pravi. A kolikor vem, je vsaj deset let premlad za ta podvig.

Jure je naš gost še naslednje dni, ko čakamo na ugodno vremensko napoved. Odgovarja mu naša družba kakor tudi hrana, saj je na Lunaticu omejen tako s prostorom kot tudi s hrano.

Pred nami je 2700 NM dolga plovba čez Atlantski ocean do Karibskih otokov. Štajercem se mudi, počasi postajajo nestrpni, kot bi bil jaz kriv za slabo vreme. Omejeni so s časom, saj so vsi v službah in so si za to jadranje vzeli dopust. Vremenska napoved pravi, da se bo vreme v ponedeljek obrnilo v za nas ugodne vetrove. Ponedeljek je vseeno deževen, le veter se je začel obračati v ugodno smer.





Gran Canaria, 30. 11. 2004

Torek je in zunaj spet dežuje, a čez dan se le zjasni. Med nami takoj pade odločitev − zvečer gremo. Kar bo, pa bo. In je bilo. Zvečer ob 18:00 izplujemo iz pristanišča Las Palmas. Ostale jadrnice še ostajajo, čakajo na lepše vreme. Izplutje je bilo kar živahno. Več kot 20 vozlov vetra potiska Beo bočno v sosednjo barko, pomagajo nam jadralci iz sosednjih jadrnic. No, končno je Bea mimo vseh priveznih vrvi in sidrnih verig in že plujemo iz zaliva. Z bučnim hupanjem na ladijske sirene nas pozdravljajo, nam želijo srečno plovbo ter varno jadranje čez Atlantski ocean do Karibskih otokov. Imam občutek, da bodo kar precej pogrešali moje vesele štajerske mornarje. Z menoj so na Bei Gordan Ekart iz Rač, Edo Goršič iz Hoč in Branko Plajh s Polskave.





ATLANTIK – PROTI KARIBOM



Atlantik, 1. 12. 2004

Že prvo noč smo jadra zmanjšali na tretjo krajšavo. Veter piha do 26 vozlov. Dežuje bolj ali manj vso noč. Tolažim se, da je vremenska napoved v redu, saj bo nehalo deževati. Pa ni. Dežuje, veter piha do 7 Bf, nemalokrat tudi do 8 Bf. Eco je odličen kuhar, kuha že, odkar je prišel na Kanarske otoke. Zaenkrat se še nič ne pritožuje, kuhanje pa na zibajoči jadrnici pri zaprtih oknih, v vročini in vlagi, tudi zanj ni tako enostavno. Dežuje, vetra imamo do 26 vozlov. Plujemo proti otočju Cabo Verde. Le tega bomo pustili okoli 300 milj vzhodno, tam pa naj bi dobili pasatne vetrove proti Karibskim otokom.



Atlantik, 7. 12. 2004

Bea je še vedno na tretji krajšavi, danes imamo močan veter do 35 vozlov. Le za kako uro do dve na dan pade na 15 do 20 vozlov. Dež je na dnevnem redu, noče in noče nehati, valovi se dvigajo do štiri metre visoko. Otoki Gran Canaria so 750 NM za nami, do otokov Cabo Verde oziroma najbližjega otoka Sant Antonio je 200 NM in približno 2.000 NM do karibskega otoka St. Lucia, ki je naš naslednji cilj. Ko so valovi in veter le premočni, desetmetrska Bea nekajkrat zdrvi po valovih do 10 vozlov, zato za sabo vlečemo vrvi, ki stabilizirajo Beo, jo upočasnijo in ji pomagajo držati smer. Točno opoldan obrnem Beo v kurz proti karibskim otokom in se prepustimo pasatnim vetrovom.



Atlantik, 15. 12. 2004

Še vedno plujemo na tretji krajšavi, le dežja je zadnja dva dneva manj. Saj je bil že zadnji čas! Vse imamo mokro, kar pa ni mokro, je vlažno. Temu primerno je postalo tudi vzdušje na Bei. A danes je posijalo sonce! Skrajni čas je, da nam ta nariše nasmeh na obraz in nas malo ogreje. Tako izkoristimo to sonce za sušenje oblek, ki nam jih zadnjih 15 dni sploh ni uspelo posušiti.





Danes je GPS pokazal, da je razdalja do Santa Lucie samo še 999 NM. To smo takoj proslavili z odprtjem nove buteljke. Ribe lepo prijemajo, v glavnem tune in zlate skuše. Fantje so se naveličali Ecove kuhinje, zato se je ta kot kuhar odpovedal kuhanju, sploh pa zaradi zadnjih negativnih kritik svojih prijateljev. Povedal nam je, da od zdaj naprej ne bo več kuhal. Zdaj kuhamo sami trije, vsak dan po eden, in ne glede koliko se trudimo, se nam vsem kolca po Ecovi kuhinji. Hvala, Eco, res bi bil rad še kdaj gost v tvoji kuhinji!



Atlantik, 17. 12. 2004.

Sonce, kako je to lepo! Že drugi dan brez dežja in močnih vetrov. Uživamo v takem jadranju. Približno tak Atlantski ocean sem si tudi predstavljal, ko sem se podajal na jadranje okoli sveta. Jadramo samo na 110 % flok, Bea ima hitrost 5−7 vozlov, kolikor pač trenutno zapiha. Že tri dni nismo lovili rib.





Proti večeru le spustim v morje dve panuli. Ulov je ena tuna in ena zlata skuša, malo manj kot meter velika. Zanimivo je le to, da moja štajerska posadka sploh ni ljubiteljica rib. Eco je za ribe vedno pravil: »Najboljša riba je svinjska ribica.« So pa vseeno navdušeni ribiči, še posebej Gordan.



Atlantik, 18. 12. 2004

Kot vsak dan je tudi danes popoldne začelo bolj pihati. Dežja ni. Hvala bogu! Z Brankom skupaj dežurava. Pred dnevi smo se zamenjali; prej sem imel dežurstvo z Ecom. Dežurstva imamo po štiri ure. Danes nam GPS-podatek pove, da imamo do cilja še samo 599 NM. To je samo še pet dni. Vreme je sončno, le tu pa tam se pripodi kak oblak. Veter pod njim požene Beo za kak vozel hitreje, valovi se dvignejo in vsako toliko nas malo poškropi. Kako lepo, da ni več dežja, kot smo ga imeli prvih 15 dni!

Atlantik, 19. 12. 2004

Vso noč smo imeli slab veter. Valovi so ostali takšni, kot so bili, tako da se zibamo levo in desno, mi pa se počasi pomikamo naprej. Hitrost je le kake 3 vozle. Vsake toliko časa nas narahlo poškropi dež. Ko bi kdo vedel, kako se mi je vleklo nočno dežurstvo! Uh!

Spal bi, samo spal. Spomnim se časa, ko sem bil še dimnikarski vajenec in sem moral zgodaj vstajati. Vedno sem imel premalo spanja, pa sem se tolažil, da ko bom upokojenec, se bom naspal za nazaj. No, zdaj kot upokojenec jadram čez Atlantik, spanja pa je spet premalo. Za kosilo skuham nekaj pasulju podobnega, pa mi ni dobro. Slabo mi je, po želodcu me zvija. Upam, da se to ne dogaja tudi drugim. Čez kaki dve uri ga izbruham v morje, potem mi je lažje. Morje je toplo, ima 28 °C, moja štajerska posadka in jaz pa imamo počasi dovolj drug drugega. Če se do jutri ne bo veter okrepil, bomo dvignili špinaker.





Atlantik, 22. 12. 2004

Špinakerja ni bilo treba dvigniti. Ko je že kazalo, da bo veter popustil, se je kar na lepem prikazal s svojimi 7 Bf. Samo na pol floka nas je lepo gnal proti Karibom. V zadnjem tednu je dež popustil. Le plohe so nas vsakodnevno obiskale, nekatere je spremljal veter tudi do 9 Bf. Neprekinjeno jadranje, močni vetrovi, dnevne plohe, neprestano nastavljanje jader ter dežurstva na krmilu in v kuhinji nas utrujajo, manjka nam spanja. S kombinacijo jader poskušamo vse mogoče, nazadnje jadramo le na flok v kombinaciji s cutter stay jadrom.

Ob 19:30 zagledamo otok Martinik in malo kasneje še otok Santa Lucia. Nazdravljanje s šampanjcem in viskijem sta vzela Gordan in Eco preveč dobesedno, veselja in nazdravljanja pa ni bilo konec. Le z Brankom ostaneva trezna, pa še to le toliko, da pristanemo.





KARIBSKI OTOKI





Rodney bay, Santa Lucia, 22. 12. 2004

Ob desetih zvečer Bea zapluje v ozek preliv zaliva Rodney bay na otoku Santa Lucia. Po 22 dneh in 8 urah pristanemo v istoimenski marini.

Atlantik je preplut, vse, kar je mene in mojo štajersko ekipo povezovalo, je končano. Skupnega cilja ni več, vzdušje na Bei je postalo moreče, kmalu bo prišel čas slovesa.

Kakor koli, zdaj smo tu, na sanjskih Karibih. Karibi so srednjeameriška pomorska regija, ki obsega Karibsko morje s pripadajočimi otoki, ki jih je več tisoč. Regija leži jugovzhodno od Severne Amerike, vzhodno od kopenske Srednje Amerike ter severno in severozahodno od Južne Amerike.





Martinik, 29. 12. 2004

Skupaj še odplujemo na otok Martinik, najprej v zaliv Le Marin, kjer opravimo formalne prijave, a te so minimalne. Dva dni pozneje pa nam carinska policija na Martiniku v Fort de France popolnoma premeče jadrnico. Iščejo mamila, orožje ali kar koli, s čimer bi nam lahko zagrenili konec leta 2004. Ker ne najdejo ničesar, po treh urah odnehajo. Obnašali so se grobo in nesramno, za njimi pa ostane popolnoma razmetana notranjost jadrnice. Takoj za policijo se poslovijo tudi Gordan, Branko in Eco. Na Bei spet ostanem sam. Kar naenkrat je veliko prostora in tišina. Jutri je silvestrovo, zadnji dan leta 2004.



Martinik, 6. 1. 2005

Šestega januarja ne omenjam kar tako. Danes praznujeta rojstni dan dva slovenska jadralca, ki sta objadrala svet po smeri, po kateri zdaj jadram jaz, Jože Mušič in Jure Šterk. Šesti januar pa je tudi moj rojstni dan, ki ga tokrat praznujem sam, na Karibih, na jadrnici Bea, ki je na poti okoli sveta.



Marigot Bay, otok Santa Lucia, 14. 1. 2005

Bea je dobila novo članico posadke. Že pred enim tednom sem prijadral z otoka Martinik. Beo sem pustil zasidrano v zalivu glavnega mesta Port Castries in se z avtobusom odpeljal na drugi konec otoka do letališča. Lepo se sliši z avtobusom; kar je za njih avtobus, je za nas razmajan korejski kombi za sedem oseb, v katerega se je zbasalo nič manj kot petnajst potnikov. Že prejšnji dan sem spraševal, kdaj odpelje, pa je bil odgovor vedno netočen. »Kadar koli,« je bil odgovor. Moja prošnja, da mi pove uro odhoda, se jim je zdela čudna. »Vedno odpelje,« je bil odgovor. Ker sem bil negotov v uro odhoda avtobusa, sem se odpravil na pot že kake tri ure prej. Na postaji je bilo kakih dvajset malih avtobusov, postavljenih v vrsto. Ko je prvi nabral toliko potnikov, da so bili zasedeni vsi sedeži, je tudi odpeljal. Naslednji se je pomaknil na njegovo mesto in ni odpeljal, dokler ni bil poln. S skrčenimi koleni sedim stisnjen kot sardela v konzervi. Le da sem bil jaz stisnjen med črnci, vsekakor pa bi pa lažje prenašal vonj po ribji konzervi. Po dveh urah so me odložili na letališču in odpeljali naprej, vonj pa je ostal tisti popoldan še dolgo z menoj.

Na letališču me kot roji muh oblegajo taksisti. Po mojem jih je vsaj deset na enega potnika, ki se mora s taksijem odpeljati z letališča. Najbolj vztrajni se kar prilepijo name, me nadlegujejo, prepričujejo, da je njihov taksi boljši kot vsi drugi, me čakajo tudi pred vrati stranišča, ko grem odtočit. Cena taksija za pot nazaj v Port Castries je 30-krat večja od avtobusne vozovnice. Kar žal mi je, da kombi-busi ne vozijo ponoči.

Letalo ima že dve uri zamude. Zunaj je že trda tema, ko le napovejo prihod letala iz Antigue. Moj prihod na letališče naj bi bil za Vilmo presenečenje. S taksistom, mlajšim domačinom (edini, ki ni bil vsiljiv, pa še ceno mi je spustil za 10 %), čakava na zunanjem izhodu. Potniki se najprej kar vsujejo. Vztrajno čakam, prihajajo tudi tisti zapozneli. Vilme pa ni in ni. Ko je minilo pol ure, moj taksist modro ugotovi, da so ji izgubili prtljago. Medtem me po mobiju kliče tudi Vilma. »Mojega nahrbtnika ni, sem brez vse prtljage, vse skupaj se bo zavleklo.« Skozi zadnji vhod grem v prostor, kjer delijo prtljago, Vilma je ravno pisala zapisnik. Presenečenje je vseeno uspelo.



Naslednji dan obiščeva predstavništvo letalske družbe British Airways in prijazen Indijec v brezhibno zlikanih hlačah, s srajco in kravato, a brez čevljev je kar v nogavicah hodil po pisarni. Pove nama, da je šla prtljaga na otok Barbados, da s tem ni nobenega problema in da bo on uredil, da jo dobiva, kamor želiva. Zvečer so Vilmino prtljago pripeljali v sam zaliv, kjer sva sidrala. Ko sva se mu šla pozneje zahvalit, nama je nasmejan in brez besed z gesto obeh rok poslal poljub.



Chaguaramas, otok Trinidad, 27. 1. 2005

Zadnjih štirinajst dni čudovitega jadranja po Karibskih otokih Santa Lucia, Sant Vincent, Grenandini, Canouan, Carriacou in Grenada je zaznamovalo lepo vreme s prijetnimi pasatnimi vetrovi in mirnim morjem ter s prijaznimi domačini po vseh zalivih, kjer sva sidrala. V Saint George na otoku Grenada, v zalivu s preprostim imenom The Lagoon, sva tri dni počakala prehod manjše vremenske fronte. A plohe, ki so se vlivale, so bili pravi tropski nalivi.

Nekaj mesecev pred tem je po otoku Grenada pustošil orkan Ivan. Posledice orkana so vidne po celem mestu Saint George. Le redke hiše imajo zamenjano streho, večina jih je še vedno pokrita z modro folijo. Starejše in slabše hiše pa so se preprosto sesule same vase. V zalivu je marina popolnoma opustošena, pomoli so podrti, vsepovsod iz morja molijo na pol potopljeni motorni čolni. Vsi jadralci, ki sidramo v zalivu, imamo težave pri dviganju sider, saj se verige obvezno zapletajo v potopljene čolne.

Prvo izplutje proti Trinidadu nama ni uspelo. Napoved je bila lepa, nasprotni vetrovi naj bi popustili, žal pa ni bilo tako. Še preden sva pozno popoldne priplula na Point Salines, so Beo ustavljali več kot meter visoki nasprotni valovi z vetrom do 30 vozlov. Vsega tega pa na v vse strani močno zaščitenem zalivu The Lagoon ni bilo niti malo čutiti. Ne maram na silo jadrati v valove in veter, še posebej ne, če je na Bei nežna ženska posadka. Do Trinidada je 100 NM, zato sva tudi izplula popoldne, da bi naslednji dan lahko še podnevi plula skozi ožine med otoki Chacachacare, Huevos in Monos. Prav tako pa nerad obračam nazaj, vsako vrnitev jemljem kot poraz. Zato se kar nekaj časa borim sam s seboj. En sam pogled na obraz Vilme, ki je tiho gledala valove pred seboj, v katere je udarjala Bea, mi je povedal, kaj moram storiti. Bea je še enkrat zaplula v miren zaliv The Lagoon.

Ob štirih zjutraj spet dvigam sidro in sonce se še ni pokazalo iz Atlantika, ko sva že obplula Point Salines. Pihal je lep pasatni veter, le valovi na morju se še niso umirili in prepustili pasatnemu vetru. Kmalu potem, ko sem v morje spustil panulo, se je pustila ujeti kar lepa barakuda. Ladijskega prometa je bilo kar nekaj, paziti sva morala še na naftne ploščadi, ki jih na pomorskih kartah sploh nisem imel označene. Popoldne se je pasat okrepil na 5 Bf, bočni valovi so Beo kar lepo pozibavali. Noč naju je ujela, še preden sva bila mimo naftnih ploščadi. Nad otokom Trinidad se je bliskalo, veter je vse bolj spreminjal smer in je pihal že skoraj v premec s šestimi boforji. Nasprotni tok je Beo vse bolj ustavljal. Ko sem se približal ožini med otokoma Chacachacare in Huevos, sem si moral pomagati z motorjem; nasprotnega toka sem imel že za tri vozle. Ožina med otoki je široka pol milje, ponoči na morju pa izgleda vse tako moreče blizu. Malo čez polnoč je Bea okoli rta zavila v širok zaliv otoka Chacachacare. Že med plovbo po zalivu mi nekaj ne »štima«. Vse je tako temno, nikjer nobenih luči, nobenih svetilnikov. Na otoku je glavno shajališče jadralcev iz celega sveta na tem območju Karibov. Je tudi več marin. Tu dvigajo jadrnice na kopno, jih obnavljajo in pripravljajo za nadaljevanje plovbe. Eni gredo proti Panami in Tihemu oceanu, drugi proti južni Ameriki, tretji čez Karibe proti Bermudskim otokom in nazaj čez Atlantik proti Evropi. Pa še in še je poti, kamor jadralci odhajajo.

V zalivu, po katerem pluje Bea, pa je tema. Videti je le lučke kakih petih zasidranih jadrnic. In ena sama velika tišina. V želodcu me stiska. Nekaj ni v redu. Le kam sem zaplul? Kje so marine? Kje so jadrnice? Morje je po sredini zaliva globoko 40 metrov, 200-metrski pas ob obali pa se z 20 metrov globine strmo dviga v gosto poraščeno hribovito obalo. Le kam naj spustim sidro? V manjših zalivčkih ni prostora ali pa je morje pregloboko. Končno le spustim sidro v bližini dveh že zasidranih jadrnicah. Jutri bo nov dan, za danes sem preutrujen, da bi še kaj razmišljal. Pravzaprav je že jutri, ura je bila dve zjutraj, ko je Bea spustila sidro v zalivu otoka Chacachacare.

Sonce je že visoko, ko se zbudim. V zalivu razen petih zasidranih jadrnicah na več koncih zaliva, napol podrtega pomola, dveh starih praznih hiš, ni ničesar. Le kje za hudiča sem? A najprej skuham kavo, po kavi pa se lotim barakude. Njeni zrezki bodo kar okusni za zajtrk. Spijem še eno kavo, šele potem odprem računalnik. Pogled na pomorske karte mi kmalu pove, kje sem. Bea je res zasidrana v zalivu otoka Chacachacare, le da bi morala biti v zalivu Chaguaramas, ki pa je kakih 6 milj vzhodno.

Ko sem na računalniku planiral smer poti iz Grenade za Trinidad, sem pomotoma kliknil na Chacachacare namesto Chaguaramas. Položaje, ki mi jih je izpisal računalnik, sem vnesel v GPS, in ta me je lepo in varno pripeljal v zaliv otoka Chacachacare. Tudi prav, popoldne bom izplul za Chaguaramas, saj mi je ime Chaguaramas veliko bolj všeč kot ime Chacachacare, ki ga še izgovorim težko.

Bea je na sidru v mirnem zalivu Carenage Bay. Čakam Aleša, ki se mi bo pridružil; na Bei naj bi jadral do Avstralije.





Trinidad, 9. 2. 2005

Trinidad je v tem februarskem času živahen, festivali si sledijo eden za drugim, pa celotedenski pustni karneval, ki doseže vrhunec z vsesplošnim rajanjem v mestu Port of Spain.

Na Beo dobim goste v obliki malih črnih žužkov, ki so se naselili s hrano, ki sem jo kupoval po karibskih otokih. Sistematsko se lotim čiščenja celotne Bee. Vsaka embalaža hrane, v kateri odkrijem žužke, gre v vrečo za smeti. Dokupim plastično posodo za shranjevanje hrane, v bokse in pod podnice natresem prašek, ki naj bi pomoril vsakega žužka, če bi se tam sprehajal. Vsako na novo kupljeno hrano, preden gre v Beo, že v kokpitu pregledam, odstranim vso embalažo, hrano pa zapakiram v plastične škatle. Kljub temu se zavedam, da bo trajalo kar nekaj mesecev, da se jih bom popolnoma znebil. Ko jih enkrat dobiš na barko, ti žužki izvalijo male žužke in tega ni nikoli konec. Pregledam in presušim vsa jadra, v delavnico odnesem genaker, ki sem ga natrgal med sušenjem.

Trinidad, 12. 2. 2005

Bea je pripravljena, kmalu se pri Yacht clubu v zalivu Carenage Bay ustavi taksi. Pripeljal se je Aleš. Na Bei je skuhana jota in po obroku na obali spijeva še pivo, ob katerem se imava veliko pogovoriti.

Začelo se je novo poglavje jadranja in življenja na Bei. Aleš uvede novi red. Vsake stvari se loti sistematsko načrtno, ničesar ne prepušča naključju. Napiše pravilnik o delu, zadolžitvah in pravicah na Bei kakor tudi o medsebojnih odnosih. Soglasno sva ga sprejela. Nariše načrt Bee, kjer so prikazani in oštevilčeni vsi bunkerji, predali in poličke, napiše seznam vse opreme in hrane in kje je kaj shranjeno. Pozneje, ko sva jadrala po Tihem oceanu, so nama ti seznami kar nekajkrat pomagali najti iskani predmet.





Isla de Margarita, Venezuela, 13. 2. 2005

Bea pluje ob Venezuelski obali proti Nizozemskim Antilom, do katere imava nekaj več kot 500 milj. Kar naenkrat se na večer od obale odlepi kakih deset hitrih čolnov, ki plujejo naravnost proti nama. »Kaj je zdaj to?« se sprašujeva z Alešem. Aluminijasti čolni, dolgi kakih deset metrov, opremljeni z močnimi izven-krmnimi motorji, v vsakem sta dva ali trije domorodci temne polti in mrkih obrazov, zaplujejo na oba boka Bee. Noge dobim popolnoma mehke, z Alešem sva prepričana, da gre za roparski napad.

»Tobacco, tobacco, cigarette,« je bilo vse, kar so hoteli od naju. Ni tobaka, nimava cigaret, jim Aleš dopoveduje, hkrati jih podi stran od Bee, za katero so se nekateri kar prijeli. Sam sem bil preveč presenečen, da bi kar koli rekel, nisem se niti spomnil na tobak, ki sem ga imel in bi jim ga lahko dal. Ko čolni z veliko hitrostjo zapustijo Beo, zaplujejo proti odprtemu morju. Na pomorskih kartah preverim, kaj je v tisti smeri, a razen enega manjšega otoka, do katerega je 40 NM, ni ničesar, razen odprtega morja. Morda so vseeno bili pirati?

Do otoka Margarita imava bolj ali manj lepo vreme v glavnem pa je dan brez vetra, zato se na otoku založiva z nafto, ki pa nama jo domači ribiči kar krepko zaračunajo. Dolar za liter nafte, in to v Venezueli! Verjetno so zraven zaračunali še pečeno tuno, s katero so nama postregli. Pokvarila se nama je črpalka za sladko vodo, zato jo bo treba čim prej popraviti.





NIZOZEMSKI ANTILI

Orajnestad, otok Aruba, 16. 2. 2005

Ob 12:00 sva pristala na carinskem pomolu. Zjutraj sva se po zajtrku s carinskega pomola premaknila v marino Seaport. Bea na Arubi dobi še dva nova člana posadke, pridružita se Marjan Golobič in Anne Videkam.

Sledi nabava hrane za etapo Aruba–Panama v dolžini pribl. 700 NM. Vreme se slabša, zato bo treba počakati še nekaj dni, preden bomo zapustili ta otok.

V mestu Oranjestad je prišlo še do zanimivega srečanja. Ko sem se s sprehoda po mestu vrnil na Beo, me je na vratih od Bee čakal zataknjen listek z obvestilom v slovenščini. Na njem je pisalo: 'Že več dni vas iščem, sem v sosednjem zalivu na sidru, pokličite me po VHF, poslušam na kanalu 17. Marjetka Krivenko'. Le kdo je ta Marjetka, smo firbčni vsi trije moški na Bei. Ali je sama? Seveda smo Marjetko takoj poklicali in čez nekaj trenutkov, ko smo bili ravno pri poznem kosilu, se čoln z veselo nasmejano Marjetko ustavi ob Bei.

»Hej, dober dan pa dober tek!« pozdravi po slovensko. Srečanja smo veseli vsi; Marjan odpre buteljko vina, Marjetka pa se nam pridruži pri kosilu. Vprašanj pa ni ne konca ne kraja.





Vremenska napoved se slabša, čez morje se pomika ciklon. Napoved je naslednja: 'Veter z nevihtami čez petdeset vozlov, valovi čez pet metrov'. Počakali bomo še nekaj dni, da se vetrovi in valovi umirijo, kajti morje v Columbijski kotlini je med jadralci znano kot najtežje v celotnem karibskem območju, in sicer ravno zaradi močnih vetrov in težkih velikih valov.

Beo premaknemo iz marine na sidrišče v sosednji zaliv, kjer je sidrana naša slovenska jadralka Marjetka s svojo osemmetrsko jadrnico Little Mermaid. Ko nas naslednji dan povabi na večerjo, pove svojo zgodbo, kako se je znašla na barki. Pravi tako: »V nemški reviji, namenjeni jadralcem, je zasledila oglas, da nekdo išče sopotnika za jadranje okoli sveta na osemmetrski jadrnici. Marjetka je oddala ponudbo in tako sta se spoznala. Jadranje se je začelo v Hamburgu, se nadaljevalo ob Nizozemski, Belgiji, skozi ožino med Anglijo in Francijo, Španijo, Portugalsko na Kanarske otoke. Tu se je ustavilo. Njen kapitan, ki je bil upokojeni mornar in je trideset let plul na tovornih ladjah, je imel vsega dovolj. Na oglasno desko v Yacht Clubu je obesil listek z oglasom: 'Osemmetrska jadrnica ugodno naprodaj.' Takrat se je v sebi odločila, da se kar tako ne bo dala odpraviti, in če se je že namenila prepluti Atlantik, ga tudi bo. Od svojega kapitana je kupila jadrnico, se založila s hrano in vodo ter se pripravila, da bo izplula. Jadralci iz sosednjih jadrnic, ki so ji pomagali izpluti iz sidrišča na odprto morje, so se s svojimi čolni vrnili v zaliv. Ostala je sama. Po 32 dneh, ko ji je že krepko primanjkovalo vode, je prijadrala na Karibe in pristala na Martiniku.«

A njena zgodba se tu še ne konča. Na otoku Grenada je doživela in preživela orkan Ivan. Skupaj še z dvema jadrnicama je zaplula v ozek kanal med mangrove. V morje so pometali vsa sidra, kar so jih imeli, in se z vsemi možnimi vrvmi privezali na korenine mangrov, ki so rasle na obeh straneh kanala. Vse tri posadke so se stisnile v salon največje jadrnice, kjer so čakali in molili, ko je čeznje divjal orkan Ivan. Obe večji jadrnici sta se s prižganima motorjema pomagali obdržati na sidrih in vrveh. Zaradi umazanega morja, ki ga je orkan razmešal, so sem jim motorji pregreli in uničili. Na njihove jadrnice je nasedla še ribiška barka, ki jo je orkan iztrgal s priveza. Ko je orkan Ivan prenehal svojim divjanjem, je bilo vse tiho, veselje pa je kratko trajalo. Nastal je namreč čuden piš vetra in morje je kar naenkrat izginilo izpod jadrnic in kanala. Jadrnice so se prevrnile druga čez drugo. Pozneje je leto in pol na otoku Trinidad obnavljala svojo jadrnico. Med obnovo barke se je Marjetka odločila, da bo s svojo osemmetrsko Little Mermaid objadrala svet. Mi smo ponosni, da smo danes lahko njeni gosti na čudoviti večerji, ki jo je pripravila na svoji barki, na kateri živi in jadra že štiri leta.



Aruba – Panama, 22. 2. 2005

Vreme se počasi umirja. Marjanu in Anni se mudi, vezana sta na dopust in iz Paname imata rezerviran letalski prevoz nazaj v Bruselj. Beo zato pripravimo za dvig sidra ter za odhod proti otočju San Blas. Ravno takrat ob Bei pristane Marjetka s čolnom in me čisto mirno nevsiljivo vpraša: »Pa se ti ne zdi, da se vreme še ni uredilo?« Ker sem tiho in jo le gledam, nadaljuje: »Vetra je še vedno več kot 30 vozlov, valovi na Colombian Basin pa čez štiri metre. Posebno neugodni so valovi ob Panamski obali, ko se morska globina le malo pred obalo iz več tisoč metrov na hitro zniža, kar povzroči močno povratno valovanje.« Zahvalim se ji za skrb. Saj bi rad počakal, pa zaradi Marjana in Anne nekako moramo izpluti. O, Marjetka, če bi vedel, kakšno morje me je čakalo med Columbio in Panamo, bi te vsekakor poslušal!

Zaplujemo na carinski pomol mesta Oranjestad. Marjan in Anne izgineta v mesto, Aleš pri pristaniških oblasteh naredi odjavo. Sam med tem časom skuham kosilo; po dolgem času sem se spet lotil jote. Pa saj bi se je večkrat, če le z njo ne bi bilo toliko dela. Mineta dve uri, Marjana in Anne pa od nikoder. Kapitan pristanišča naju podi ven. »Bliža se nevihta, na tem pomolu niste varni, pa tudi odjavljeni ste že,« naju z Alešem že petič opozarja. Med tem časom se ulije tudi nevihta. Z vsemi bokobrani skušava z Alešem zaščititi bok Bee, da se ne poškoduje na pomolu.

Z Marjanom sva pred mojim odhodom kar nekajkrat jadrala. Pokazal se je v luči prijetnega jadralca. Zdaj ko pa je na Bei skupaj z Anne, se obnaša, kot bi bil on kapitan; na vse gleda nekako zviška. On, najprej on in njegov prav, vsi ostali smo nekje daleč spodaj. Odnos spravim še na nižjo raven, ko ga enkrat opozorim, da mi ni všeč, ker čevlje, s katerimi je prej hodil po mestu, daje na blazine v salonu Bee. Prav nič ga ne moti, da je v čevljih med rjuhami v spalnici. Naslednja dva dni ni govoril z menoj. Hvala Alešu za potrpežljivost in prepričevanje pristaniškega kapitana, da smo le počakali Marjana in Anne.

Bea zapusti Arubo po močni plohi z vetrom približno 25 vozlov. Kakšni dve uri potem se vreme toliko umiri, da si za kosilo privoščimo joto. Že med kosilom je Anne na ograji Bee in jota v loku leti v morje. In to moja jota, za katero sem se moral kar nekaj ur truditi, da jo pripravim!



Drugo noč na Columbijskem morju veter in valovi dosežejo največjo moč na moji dosedanji poti okoli sveta. Kakšno uro zatem, ko mi Aleš preda dežurstvo, Bea jadra samo s cutter jadrom. Sam sem ravno v salonu za navigacijsko mizo, preverjam položaj, podatke pišem v ladijski dnevnik.

Ker avtopilot ni uspel v valovih obdržati smeri jadrnice, je sunek viharja nagnil Beo do ograje v morje, hkrati pa se je skoraj petmetrski val prevrnil na Beo, da je bila vsa pod gladino morja. Ko se je val zlil čeznjo, je bil kokpit poln vode in ta je čez stopnice vdrla v notranjost. Ne morem opisati, kako grozen je občutek sredi noči, ko te obdaja trda tema, vetra imamo okoli 40 vozlov, valovi pa se mi zdijo visoki od 4 do 5 metrov. Kokpit je poln vode iz morja, zatuli tudi alarm potopne črpalke. Kako dolgi so trenutki, da morje odteče iz kokpita, ki sprejme čez petsto litrov vode, pa še odtoke sem imel založene z vedri in še s čim drugim! Jaz pa zaradi noči ne vem in ne vidim, kam naj obrnem krmilo, da bi se izognil naslednjemu valu. Hvala moji srečni zvezdi in vsem svetnikom, da tega ni bilo več. Ne vem, ali bi Bea prenesla še naslednji val, dokler ni morje odteklo iz kokpita.

Aleš je takoj zunaj. Skupaj spet naravnava Beo v pravi kurz, nastaviva cutter jadro. Aleš ostane zunaj še toliko časa, da izčrpam morsko vodo, ki je vdrla v salon; dvignem tudi podnice. Medtem ko vse pobrišem, se je začelo daniti. Za malo se mi je zdelo, da Marjan ni niti pogledal iz svoje kabine. Žalostno!

Vetrovi in valovi se počasi umirjajo, zato imamo naslednja dva dni prijetno jadranje do otočja San Blas. Anne je prebolela morsko slabost, za boljše počutje na Bei pa sta poskrbeli še dve lepi ribi, ki sta se pustili ujeti.



PANAMA



San Blas, 26. 2. 2005

Popoldne so se že prikazali obrisi idiličnih otokov s palmami. Bolj kot smo se jim bližali, bolj pravljični so se nam zdeli. V opomin na nevarnosti in pasti koralnih grebenov nam je bila tam nasedla ladja. Brez zemljevidov ali elektronskih map se je idiličnim otočkom zelo težko približati.

V poznih večernih urah je Bea zaplula med koralno otočje San Blas in spustila sidro za otokom Holandes. Jutranji pogled na čudovite nizke peščene otoke, poraščene s palmami, je bil kot plačilo za težko morje in valove na zadnji etapi.

Sledi še začasna prijava na otoku Porvenir. Aleš ima vizum za Panamo, moj potni list je brez vizuma, Anne ima norveški potni list. Marjan zmede policiste s slovenskim diplomatskim potnim listom. Ko pa policist ugotovi, da mu je že pretekla veljavnost, pokaže Marjan še kanadski potni list; zdaj je ubogemu policistu vse skupaj še manj jasno.

Na sosednjem otoku si ogledamo vas, v kateri živijo Kuna Indijanci. Otok je naseljen do zadnjega kvadratnega metra. Ko zmanjka kopnega, si pomagajo kot mostiščarji. V morje zabijejo kole in nanje postavijo svoje kolibe, ki so večinoma iz bambusovih kolov, nekatere so zbite iz raznih desk. Imajo pa tudi šolo in trgovino, ki pa sta zidani. Na šolskem dvorišču otroci igrajo košarko. Vsakič ko hočem slikati, se Indijanci obrnejo stran, ženske si zakrivajo obraz, obvezno pa vsi nastavijo roko: »One dolar, one dolar photo.«

Naslednji dan se premaknemo v zaliv otoka Cayos Chichime. Otočje Sant Blas nas je vse navdušilo, posebej je bilo zanimivo srečanje s poglavarjem otoka, Indijancem Rocacianom. Povabim ga na kosilo. Nad ričetom je bil tako navdušen, da me je prosil, če lahko odnese še babici eno skodelico. Seveda mu dam ričet še za babico. Ta nam v zameno podari ribe, ki jih je nalovil dopoldne. Po kosilu, ko skupaj na Bei praznimo že drugo steklenico vina, poglavar Rocacianom pravi, da babica potrebuje tudi moko za peko kruha. Pa mu damo še dva kilograma moke. Hitro odnese to moko na kopno in kaj kmalu se vrne na Beo ter pove, da babica potrebuje še olje.



Dam mu še pol litra sončničnega olja. Kot da še ni vsega dovolj, se čez nekaj časa spet vrne na Beo, ker zdaj pa babica potrebuje olivno olje za peko kruha. V kolibo na otok odnese še pol litra olivnega olja. Pozneje nas povabi k sebi na večerjo. V ta namen odnese ribe, ki nam jih je prej podaril. Pred večerom se vrne na Beo, za peko rib potrebuje še olivno olje, onega od prej je babica že porabila. Dobi še olivno olje za peko rib.

Čas je, da gremo na obalo, a Anne se modro odpove večerji na otoku med Indijanci Kuna. Na otoku, poraščenem s samimi palmami, ki je le kak meter do dva nad morsko gladino, je nekaj kolib narejenih iz bambusovih kolov, streha je pokrita s palmovimi listi. Eno od kolib Rocaciano uporablja za kuhinjo. Kar na tleh na ognjišču na vročih kamnih peče ribe. Sosednjo kolibo uporablja za spanje vsa družina. Po golih tleh so razgrnjene rogoznice, le babico vidim ležati na nizki poljski postelji. Okoli teh kolib se podijo otroci in psi. Na dveh dvestolitrskih kovinskih sodih, ki imata z obeh strani odrezano dno, ženske kurijo ogenj s suhimi palmovimi listi. Po dolžini znotraj sodov nasujejo žerjavico, nad njo pa nekako na polovici soda pečejo kruh v obliki drobnih štručk, podobno kot bi pri nas pekli meso na žaru. Z nami se ukvarja samo naš gostitelj, vsi ostali, v glavnem ženske in otroci, se nas izogibajo, razen mlajše Indijanke, ki se je ukvarjala s peko kruha.





S sosednjega otoka se v kanujih, izdolbenih iz enega kosa debla, vrnejo Indijanke. Kanuje imajo do vrha naložene s suhimi palmovimi listi in kokosovimi orehi. Če hočem slikati, vztrajno ponavljajo: »One dolar, one dolar photo.« Kasneje tudi sam v Rocacianovem kanuju poskušam obvladati plovbo na teh kanujih, ki imajo tudi jambor in jadro.

Žal pa moramo prelepe koralne otoke San Blas po nekaj dneh zapustiti. Preganja nas že rezerviran let Marjana in Anne. Dvignemo sidro in po petnajstih urah jadranja zaplujemo med konvoji ladij, ki plujejo proti Panamskemu kanalu, v pristanišče Cristobal ob mestu Colon. V trdi temi z Alešem le najdeva del zaliva, kjer so zasidrane jadrnice, in ob tretji uri zjutraj spustiva sidro v morje.



Cristobal, Panama, 2. 3. 2005

Bea je na sidrišču skupaj še s približno tridesetimi jadrnicami, ki čakajo na vrsto za prehod čez Panamski kanal. Sledi prijava panamskim oblastem ter urejanje mojega in Marjanovega vizuma za Panamo. Glede vizumov se odločajo, kakor se jim zazdi. Marjetka, ki je v Colon priplula deset dni za Beo, vizuma sploh ni potrebovala, pa ima tudi slovenski potni list.

Z Alešem urejava vse potrebne papirje za prehod Panamskega kanala. Dokupiti moram še kemični WC. Sledita izmera jadrnice in plačilo takse za prehod kanala, ki ni mala. Določijo nam prvi datum prehoda − ta naj bi bil 23. marec. Pol posadke je odletelo proti domu, midva z Alešem pa nakupujeva hrano in pitno vodo za približno petdeset dni plovbe do Markeških otokov. Aleš se po dogodku, ko se je Marjan z mojim pomožnim čolnom prevrnil v morje, odloči za nakup večjega čolna s trdim plastičnim dnom, moj čoln pa prodajalec vzame v račun.

Že drugič, odkar smo na sidrišču v zalivu pristanišča Cristobal, se potapljam pod Beo in čistim njen podvodni del. Pomaga mi še Aleš in sam očisti kobilico. V enem tednu se nabere za en centimeter na debelo školjk, polžev in druge tukajšnje umazanije. Opoldne nam uradniki javijo nov datum za prehod skozi kanal, ki naj bi se zgodil dva dni pred določenim datumom.

Medtem ko sva čakala na prehod Bee, je Aleš na drugih barkah kot pomočnik na vrveh že dvakrat prečkal Panamski kanal, jaz pa enkrat. S tem sva si nabrala potrebne izkušnje in nama je bilo lažje, ko je bila Bea na poti čez kanal. Tako si tudi jadralci pomagamo med seboj, kajti na vsakem plovilu mora biti vsaj petčlanska posadka.



Panamski kanal, jezero Gatun, 21. 3. 2005

Okoli pete ure se nama kot pomočniki pri vrveh na Bei pridružijo Marjetka, Morten in Čeh Vašek z jadrnice Angel. Aleš jim razdeli naloge, ki jih bodo imeli pri vrveh v kanalu. Dvignemo sidro in okoli sedme ure poberemo pilota. Pred kanalom se zvežemo v splav skupaj z dansko jadrnico Northern Star. Krmarim in upravljam Beo po navodilih pilota. Čez vse tri zapornice gre navzgor brez zapletov. Na jezeru Gatun se razvežemo in zaplujemo do boje. Sledila sta obilna večerja in počitek.



Jezero Gatun−Tihi ocean, 22. 3. 2005

Po prespani noči na boji je nov pilot na Bei že ob šestih zjutraj. V petih urah preplujemo 25 NM jezera Gatun in se pred zapornicami na pacifiški strani zvežemo z italijansko jadrnico. Spust čez tri prekate poteka bolj mirno kot dvig, ker ni turbulenc. Pod mostom, ki povezuje Severno in Južno Ameriko, Bea zapluje po Tihem oceanu. Popoldne spustiva sidro na sidrišču poleg marine Flamenco.

Naslednji dan je Bea že na kopnem v marini Flamenco. Podvodni del dobi nov premaz antivegetativne barve. Pripravljava se za prečkanje Tihega oceana.



TIHI OCEAN



Panama−Galapagos, 30. 3. 2005

Drugi dan na plovbi proti Galapagosu se nama je okoli propelerja zapletel laks. Sonce je že zahajalo, ko sem se moral na odprtem morju Tihega oceana desetkrat potopiti pod jadrnico in rešiti propeler. Jaz, ki me je še v zalivu strah morskih psov, sem se na odprtem morju tega oceana potapljal pod Beo, vozlal in z nožem rezal laks. Okoli pasu sem imel privezano vrv, s katero me je Aleš vlekel nazaj na Beo, ko mi je zmanjkalo zraka. In tako znova in znova, dokler ni bil propeler čist. Morje je bilo neverjetno čisto in je imelo sinje modro barvo. Morskih psov pa vseeno nisem videl. Pri enem takih potopov me je nož, ki sem ga imel privezanega čez ramo, podrsal po golem delu stegnenice. O, groza, kako sem se ustrašil! Mislil sem, da se me je dotaknil morski pes, pa sem od strahu pod vodo zavpil. Seveda sem pri tem popil kar nekaj vode.

Na etapi Panama−Galapagos pa sem imel že nekaj noči občutek, da se nekje daleč pred Beo v naši smeri bliska. Ko le ni bilo več dvoma, da se res bliska, sem upal, da bo to minilo, preden priplujeva do tja. Pa ni. Obzorje se je v najini smeri vse bolj in bolj zapiralo z grdimi črnimi oblaki, zdaj se je slišalo tudi grmenje. Ne morem opisati črne gmote oblakov, ki so kot črn temen zid zapirali pot proti Ekvatorju in Galapagosu. Obzorja ni bilo, temni črni oblaki so segali do morja. Za en dan spremeniva kurz Bee stran od te črne gmote, ki je napovedovala nevihto. Naslednje jutro je črno in oblačno, veter piha zelo spremenljivo, zdaj z ene strani, zdaj z druge, a vedno z močjo vsaj 25 vozlov. Čez čas je kar naenkrat vetra zmanjkalo in nastalo je brezvetrje. Prižgem motor, a čez pol ure se spet pojavi veter. Kaj je zdaj to? Je to konec mojega jadranja? Ali bom preživel, če zapeljem v temno, črno gmoto oblakov?

Pripraviva viharna jadra, obrnem Beo spet v smer Galapaških otokov, neposredno v črno gmoto oblakov. Pomólim se še k Bogu in vsem svetnikom, prosim za pomoč mojo srečno zvezdo, ki me je do zdaj kar varovala. Bea zapluje v črno gmoto oblakov kot v noč. Okoli in okoli Bee se bliska, doneče grmi, a nikoli v naši sami bližini. V eni uri sem šel vsaj petkrat na WC, pa še to takrat nisem bil prepričan, da mi ni kaj malega ušlo v hlače. Kar naenkrat se ulije ploha. Lije tako silovito, da ni cunj, ki ne bi premočile. Podnevi je skoraj tema. Na Bei imava popolnoma zaprte vse odprtine. Kljub temu pride v Beo voda in med silovito ploho se sproži 105 dB močan alarm potopne črpalke. Groza, vdor vode v Beo! Kaj hujšega! Kljub nalivu odprem vrata in se spustim po stopnicah v Beo, pri tem mi spodrsne, da pristanem na tleh sredi salona pod mizo. Še dobro, da se nisem polomil. Dvignem podnice, skoraj me je konec. Voda pod podnicami, vse polno vode. Pomočim prst v vodo in ga dam v usta. Voda je slana! Res je vdor vode! Ne vem, kako sem preživel šok za šokom, eden je bil hujši od drugega. Hitro ugasnem motor. Zdaj so oblaki, nalivi, plohe, bliski in grmenje postranskega pomena. Aleš zunaj upravlja Beo, sam se lotim izčrpavanja vode, a vseskozi me muči, od kod je prišla voda v Beo. Ko izčrpam vso to vodo, pobrišem vse prekate do suhega, in povsod, kjer mislim, da bi voda lahko prišla v Beo, nastavim suh toaletni papir. Zdaj stopim še v kokpit in še tu očistim odtoke okoli boksov, ki so bili zamašeni od umazanije in vsega, kar je s kopnega veter prinesel na barko. Med nalivom je voda strdila to umazanijo, zato ta ni mogla steči po kanalih v odtok, ampak si je našla drugo pot. Vdrla je v boks, kjer imam shranjena jadra, od tam pa je tekla v notranjost Bee.

Spet grem v notranjost barke in se spustim do odprtih podnic in prekatov. Pogledam v vse kote in takrat se oddahnem, saj je ostalo vse suho. Aleš domneva, da spodaj ni bila morska voda, saj jo je tudi on na hitro poskusil in njemu se ni zdela tako slana, kot naj bi bilo slano morje. Prepričan je, da je ostalo dno barke pod podnicami slano še od etape Aruba−Panama, ko nas je zalil petmetrski val, le da te vode nisem prej očistil in spravil iz Bee. Utrujen sem kar obsedel v kokpitu.



Po dveh dneh in nočeh Bea izpluje iz črnih oblakov, pred nama je sama čista jasnina, morje postane mirno kot ogledalo, bonaca je, črna gmota oblakov ostaja za Beo. V smeri ekvatorja in Galapagosa sije sonce, vreme je jasno, do koder seže oko, da ne morem verjeti, da je to res. A s tem nastane nova težava: če ni vetra, ni jadranja. Izračunava razdaljo do Galapagosa, potem preveriva količino nafte, ki jo še imava, ter preračunavava, koliko je mora še ostati za zadnji dan plovbe, ko prijadrava na Galapagos. Nafte imava premalo za motoriranje do otokov. Zato menjujeva jadra kot po tekočem traku, odvisno od vetra: genaker, špinaker, klasična jadra, pa ta velika genova, in vse to v enem dnevu. Potem pa vse to naslednji dan ponoviva. Ko sem prepričan, da z nafto, ki jo še imava na zalogi, prideva brez skrbi do Galapagosa, prižgem motor. Jadra dvigam le, če zapiha veter z močjo minimalno 9 vozlov. In tako sva po devetih dneh spustila sidro v zalivu otoka Galapagos.

Pozneje sem na otoku Bora Bora srečal Angleža Alena, ki pluje okoli sveta s 34-čeveljskim škunerjem brez motorja. Alen je za etapo Panama–Galapagos zaradi brezvetrja potreboval 26 dni, od tega 3 dni za zadnjih 20 NM.



San Cristobal, Galapagos, 14. 4. 2005

Na večer, preden sva izplula, je prišel na Beo morski lev. Spal sem že, ko me je zbudil ropot po Bei, kot bi kdo hodil po njej. Pomislim na Aleša, pa vem, da je šel spat že pred menoj. Ko spet slišim trdo hojo po barki, pokličem Aleša: »Si bil ti zunaj?«

»Ne, ampak tudi sam slišim, da nekdo hodi po barki.« Vzamem baterijo, grem ven, lasje mi gredo pokonci. Pomislim, da naju je nekdo prišel oropat. Posvetim v kokpit, a nisem videl ničesar. Ko na palubi zaropota, se mi lasje dvignejo še bolj pokonci, zato posvetim sem in tja ter tam zagledam morskega leva. Srce se mi umiri, lasje se mi spustijo v normalen položaj. Hitro stopim po fotoaparat in tega modela hitim slikati. Lev je še obema malo poziral, ker pa so ga motile bliskavice ob vsakem sproženem posnetku, se začne žalostno in počasi pomikati s palube v kokpit. Pri krmilu se ustavi in naju gleda, kot bi hotel reči: 'A me res ne marata? A ne smem ostati tukaj?' Ko pa mu Aleš ukaže »Bejž dol!«, se ta le počasi spusti v morje.





PROTI POLINEZIJI



Tihi ocean, 14. 4. 2005

Ko sva izplula z Galapaških otokov, si še predstavljal nisem, kako dolg je mesec dni na morju. Saj si psihično pripravljen, imaš zaloge hrane in pijače na barki, vreme je lepo, posvetiš se jadranju in sprotnemu delu na barki. Kljub temu ti še ostaja veliko časa, sploh če je vreme lepo in ti piha ugoden veter za plovbo. Danes se nad nama podijo pasatni oblaki, ki dajejo barki veter. Včasih se le vprašaš, a so res samo pasatni ali ni še kaj vmes, kar bi lahko prineslo poslabšanje vremena.

Sam sem se lotil učenja pisanja na računalnik tako, da sem prepisal Tavčarjevo knjigo Cvetje v jeseni. Na ta način sem se malo naučil pisati, malo sem obnovil leposlovje, vsekakor pa sem ta prosti čas in misli usmeril stran od morja, od te gromozanske razdalje. Ugodne vremenske razmere so mi to omogočile in tako mi je čas na plovbi dosti hitreje mineval.





Tihi ocean, 21. 4. 2005

Danes sva na plovbi že osem dni. Za današnji dan je Aleš v svoj dnevnik napisal: »Na nočno-jutranji straži si je Slavc vzel čas za premislek glede vab in iz rokava povlekel aduta − del rdečega ovoja dakronske vrvi. Še preden sem ga zamenjal, je imel v kokpitu že eno malo zlato skušo. Ravno dobro jo je očistil, že je prijela še ena. Sedaj sva vedela, da ribe na tej strani Galapagosa padajo na rdeče vabe. Sam sem preizkusil še umetnega lignja iz sredice dakronske vrvi. Ta je bil še uspešnejši, saj je bila ta zlata skuša večja od prejšnjih dveh skupaj. Končno sva bila potešena glede ulova in sledila je prava ribja pojedina.«



Tihi ocean, 24. 4. 2005

Na tri ure sva se menjala na straži, na vodenju jadrnice. Če je bil veter ugoden, si bil tri ure prost, tako podnevi in ponoči, dan za dnem. Včasih mi ni bilo do spanja. Ko sem bil po straži prost, so mi bile naslednje tri ure na dežurstvu strašno dolge, še posebej ponoči.

Dogovorila sva se, da vsak od naju kuha po en dan. Danes sem kuhal jaz in ta čas, ko sem kuhal, je Aleš podaljšal dežurstvo za eno uro. To pomeni, da se je zaradi teh štirih ur skupaj vsak dan zamenjal najin časovni ritem dežurstev, da nisva dežurala vsak dan ob isti uri.



Tihi ocean, 26. 4. 2025

Jadranje od Galapagosa do Markeških otokov je 3.100 NM dolga etapa. Vsak dan je podoben drugemu dnevu, teden pa naslednjemu tednu. Ker sem se zavedal, da sem do zdaj preveč kadil, sem si tokrat na pot vzel cigarete le za en teden. No, teh je zmanjkalo že po štirih dneh. Vsekakor pa sem prepričan, da je bila to dobra odločitev, ker sem spet misli usmeril drugam od morja. Bilo je vroče potovanje, posebno v jutranjih urah, ko na Bei ni bilo nobene sence. Vsaj enkrat na dan sem zlezel zadaj na klop Bee in se z vedrom polival z morsko vodo, ki je imela skoraj 30 oC.

Danes se nama odpne vrv za dvig špinakerja in vrv uide na vrh jambora. Že nekaj časa sem se spraševal, kdaj se bo zgodilo kaj takega. Ker sem jaz lažji od Aleša, mi ni preostalo drugega, kot da me ta s pomočjo vitla dvigne na vrh jambora, da rešim vrv. Vetra tako ali tako ni bilo dovolj, zato sva ugasnila še motor, da sem lažje opravil to delo.





Tihi ocean, 5. 5. 2005



Dvaindvajseti dan plovbe od Galapagosa. Veter je sicer malo popustil, valovi pa se še kar ne poležejo. Plujeva v polkrmo ob najini idealni smeri. Še vedno delava več kot 100 NM na dan, kar naj bi naju pripeljalo na cilj v štirih dneh. Danes ima Aleš 40. rojstni dan, zato bova praznovala.



Tihi ocean, 8. 5. 2005

Za ta dan je Aleš napisal: »Morje in veter se držita kar okoli 5 Bf, kar omogoča prijetno jadranje. Dopoldne so se nama pridružile velike pliskavke. To so morski sesalci, podobni delfinom, vendar skoraj dvakrat večji od njih. Razigrano so plavale okoli barke in se sporazumevale s piskajočimi glasovi. Prihod na cilj tempirava za jutri zjutraj. Veter in smer plovbe sta ugodna. Na obzorju še vedno iščeva kakšno drugo jadrnico, vendar je vse manj verjetnosti, da bi na tej dolgi poti srečala vsaj eno.«



FRANCOSKA POLINEZIJA





Atuona, 9. 5. 2005

Zaliv Atuona na otku Hiva Oa je neprijeten zaliv, ker je v njem močno valovanje morja, barke pa so zaradi premalo prostora zasidrane na dve sidri, eno spredaj in eno zadaj. Na ta način je sidranje togo, barka se ne more prosto gibati po valovih, zato jo ves čas poteguje naprej, pa spet nazaj, v levo, malo v desno, kakor pač pride. Takoj po pristanku grem v vas, da se javim svojim bližnjim. Ni interneta, ni telefonov, na pošti naj bi nekaj imeli, ta pa je zaprta. Popoldan lije, da je čoln v nekaj urah poln vode. Bea je zasidrana na dve sidri kot tudi ostale jadrnice. Hvala bogu, da sidra držijo. Če kateri jadrnici popusti sidro, ima kar težave, da se ponovno zasidra. Se jim pa priskoči na pomoč tudi iz drugih bark, če nimajo zadostne posadke.

Atuona, 12. 5. 2005

Polinezija je zame draga, predraga. Za primerjavo naj povem, da sem na Galapagosu dobil kosilo za dva dolarja, tu pa je pivo pet dolarjev. Tudi zato jo bom poskušal, kar se bo dalo, hitro zapustiti.

Je pa Francoska Polinezija velika, vseeno bo trajalo kar nekaj časa, preden jo bova z Alešem prejadrala. Približno 600 NM imava do koralnega otočja Tuamotu. Tam se bova ustavila za nekaj dni, potem pa naju čaka še 230 NM do Tahitija in do otoka Bora Bora še dodatnih 150 NM.

Otok je divje zeleno zaraščen, hribi strmi in visoki, ljudje živijo (kar sem imel priložnost videti v vasici) mirno, nikomur se nikamor ne mudi. Pogovarjajo se, pa ne glede, če je to za blagajno v trgovini, na pošti ali v gostilni, vsi se med sabo poznajo. Vas je življenjsko področje, za večino prebivalcev kar celo življenje.

Ženske so debele, in to pomeni dobesedno debele. Ob teh bi bila moja prijateljica Maja prava suhica med njimi. Sicer so mi o tem že prej pripovedovali tisti, ki so potovali skozi te otoke, pa sem bil vseeno presenečen. Vilmini boki bi komaj zadostovali za eno njihovo bolj skromno stegno. Sicer ne vem, kako jim uspe, da se tako odebelijo, saj imajo otroci čisto normalne postave. Jadralci pa pravijo: 'To ni še nič, boš videl ženske na Tongi. Če ženska nima preko sto kil, potem sploh ni za njihove moške in to ni prava ženska.'

Iz zaliva je po cesti do vasi pribl. 3 km. Če dvigneš palec, ti domačini ustavijo. Vozijo pick-up avtomobile in me naložijo zadaj v keson; to je že od Paname naprej čisto normalno. Naj povem, da so meni ustavljale bolj ženske kot moški. Če je slučajno ustavil moški šofer, je bila kot sopotnica zagotovo zraven še ženska; sam voznik mi ni nikoli ustavil.

Tokrat mi le uspe priti na internet. Hvala za sporočila, prijetno je dobiti pošto tako daleč od doma, ko imam včasih občutek, da so me že vsi pozabili. Pa hvala za molitve pri cerkvi na Nanosu, se še priporočam! Kar veliko jadrnic je na poti okoli sveta. Nekaterim se ne mudi nikamor, so se pač odločili za tak način življenja. Tako sem srečal zakonski par, ki pluje že na svoji tretji jadrnici, in tako živita že štirideset let.



Z nekaterimi se že kar redno srečujemo po zalivih, da se pozdravljamo kot stari znanci, v glavnem pa se vsaka barka drži bolj zase, ne hodi se na obiske po drugih barkah.



Atuona, 13. 5. 2005

Danes smo 13. pa še petek je. V vasi je bila športna prireditev, maratonski tek. Na cilju so Maori v etničnih oblačilih igrali na bobne, da so spodbujali tekmovalce na zadnjem delu proge, ko niso imeli več moči za zadnje metre. Nekaj časa gledam ves ta dogodek, nato pa vprašam Aleša: »Me boš slikal, če mi Maori posodijo svojo narodno nošo in dovolijo igrati na bobne?«

Maori so bili takoj za stvar. Našemijo me v rdeče krilo, pod kolena in čez mišice na rokah pa privežejo trakove iz palmovih listov, prav tako mi dajo venec čez glavo, ramena in oprsje. Sam sem mislil, samo toliko, da se slikam, kako igram v njihovih narodnih nošah na bobne, Maori pa me povabijo, naj z njimi igram, ko priteče naslednji tekmovalec. In tako se je tudi zgodilo, da sem tolkel po bobnih in se zraven drl na ves glas, enako kot Maori. Na koncu smo bili vsi zadovoljni, mene pa je vse to spravilo v res dobro voljo.

Vsega je enkrat konec in zdaj se spet zibljem v zalivu na Bei. Jutri bova izplula za otočje Tuamotu, na otok Rangiroa. Veter v začetnem delu naj bi bil slab iz vseh smeri, proti Tuamotu pa ga bo za 15 vozlov iz vzhoda.





Proti Rangiroi, 15. 5. 2005

Bea pluje proti koralnemu otočju Tuamotu, ki je nekaj čez 600 NM oddaljena od otoka Hiva´oa. Pol ure čez polnoč je, sem na nočnem dežurstvu. Z nočnim pisanjem ni bilo nič, saj ko sem ravno začel pisati, je pihnil veter. Ne močno, ampak ravno toliko, kot bi mi veter hotel reči, bolje je, da si zunaj, če si že na dežurstvu.



Proti Rangiroi, 16. 5. 2005

Ponoči naju je tu in tam spremljal dež, veter je bil močan 8−15 vozlov, kar je kar lepo in mirno jadranje.

Imel pa sem zanimive sanje. Bil sem doma, in to v Beli krajini. Tam je bila tudi moja mama in veliko drugih ljudi. Bila pa je tudi Vilma, moja velika ljubezen. Imela sva se rada, se držala za roke, se stiskala drug k drugemu, pa ni in ni hotelo biti priložnosti, da bi bila sama, da bi se ljubila. Velika družba nas sedi za mizo, kjer je veliko hrane. Sediva tesno skupaj. Ko se mi zazdi pogovor vseh sorodnikov nezanimiv in dolgočasen, izjavim, da jaz sploh nisem tam med njimi, jaz jadram na Tihem oceanu, proti koralnemu otočju Tuamotu. Mene sicer vidijo, v resnici sem pa na jadrnici. V sanjah se prestavim nazaj na Beo in lepo jadram, pa si rečem: »No, a sem na Bei ali nisem.« Oni pa mi ne verjamejo, govorijo svoje. Spet sem v sanjah nazaj med vso družbo, za polno obloženo mizo jedi in pijače, ko si govorijo: »Saj Slavc je bil vedno malo čuden, zdaj je pa še bolj, ko je prišel domov.« Le za Vilmo sem bil resničen. Čutil sem jo, njeni dotiki so mi bili prijetni, bila je tako ljubka, tako nežna, njene očke so izžarevale nepopisno ljubezen. Imela sva se rada in bilo nama je lepo.



Proti Rangiroi, 18. 5. 2005

To morje je res čudno in spremenljivo. Danes je mirno, zato Bea pluje na motor. Dva dni sva imela vsega po malem, od bonace do dežja in do neviht. Še enkrat sem moral splezati na vrh jambora, ko se je zataknila velika genova, da je nisva mogla potegniti nazaj na Beo. Revež je bil Aleš, ki se je tako namučil, ko me je s pomočjo vinča dvigal na jambor, da je potem, ko sem bil na palubi Bee, kar v morje skočil, da se je ohladil, in to ne glede na morske pse, ki pa jih še nisva videla.



Rangiroa, 21. 5. 2005

Včeraj zjutraj je Bea ob 9:00 po lokalnem času po šestih dneh spustila sidro v osrčju koralnega atola Rangiroa. Dve noči sta bili težki za jadranje, prežeti z nevihtami, plohami in mešanimi vetrovi z vseh strani. Samo pasatov, ki naj bi pihali in s katerimi bi imela lahkotno jadranje, ni bilo.

Ko sva spustila sidro, je bilo v središču atola tako mirno, tako tiho, da ni bilo res. Pa si pravim, saj še spati ne bom mogel, ker se nič ne ziba, nič nas ne premetava gor, dol, levo in desno. O, ko bi se vsaj za jezik ugriznil in tega ne bi rekel, kajti čez dve uri se je dvignil veter z dežjem in nalivi, razvil valove čez en meter visoke, začel premetavati Beo gor, dol, levo, desno. Za povrh se je sidrna veriga takoj pod Beo zataknila za koralne glave, kar je povzročilo kratko zategovanje Bee gor-dol. Posledično je potegnilo premec v morje tako močno, da so se od zadaj valovi zlivali v kokpit.

Mislim, da se mi bo zmešalo. Podaljšujem verigo z vrvjo, ki pa ni zadosti dinamična. Sicer je stanje rahlo boljše, je pa vseeno trajalo celo popoldne. Bolela me je glava, da nisem vedel, kam bi se dal. Po treh ali štirih tabletah Lekadol, po dveh litrih Cedevite in dveh litrih čaja sem najprej hodil vsake pol ure na stranišče, nakar sem v salonu zaspal in se nisem zbudil do zjutraj.

Zjutraj je bilo mirno. Takoj po zajtrku sva Beo zasidrala na novi lokaciji, privezala največjo bojo deset metrov od Bee na verigo, da je zadnji del verige držala od tal in sva se na ta način izognila kratkemu vlečenju. Tako bova pripravljena na nov veter in plohe, ki so bile napovedane še danes in jutri.

Zdaj ko to pišem, je še mirno. Kako čudovita in lepa je Rangiroa! Ko to gledam, je poplačano in pozabljeno vse, kar je bilo težko. Vse je naenkrat čudovito in lepo. Tu okoli naju je vse drugače, kot je bilo do zdaj − kraj, ljudje, palme, Maori.



Pa tudi bungalovi, nizki, pokriti s palmovimi listi, kot bi bili pokriti s slamo, vsi obdani s palmami, ali pa so kot mostiščarji postavljeni v nizkem morju. V kristalno čistem morju plava okoli barke na stotine raznobarvnih rib in tudi manjših morskih psov. Tu bova počakala, da se vreme umiri. Še dva dneva imava do Tahitija.



Rangiroa, 22. 5. 2005

Dan je bil kljub slabi napovedi kar lep in miren, jutri naj bi šel ciklon slabega vremena skozi območje, na katerem sva zdaj. Vsaj zasidrana sva dobro. Popoldne sem se sprehodil še skozi vas. Tam, kjer pa živijo domačini, je čisto druga slika, kot je okolica hotela in bungalovov, pred katerimi je zasidrana Bea. Lahko bi rekel, da je okoli njih sama beda, čeprav je to zanje normalno. Hiške, zbite iz desk, ki bi jim pri nas rekli slabe barake, so postavljene med palmami in grmovjem. Dvorišča so blatna, na drugi strani dvorišča prašiči, kure in cel trop sestradanih psov. Le rib in kokosovih orehov imajo v izobilju. So pa prijazni in nevsiljivi.



Danes je v zaliv Rangiore priplula tudi jadrnica Haffiman, s katero se srečujemo že od Paname. Na njej je družina, ki potuje v Malezijo. Gospa je iz Malezije, mož je Norvežan, imata pa tudi približno pet let starega fantka.

Zunaj se morje že rahlo pozibava, tako da bo spanje prijetno. Čez območje Rangiore gre ciklon slabega vremena. Že ponoči je začelo deževati in še vedno traja. Veter je zmeren, nekje do 20 vozlov, je pa smer vetra taka, da ni premočnega valovanja.



Rangiroa, 23. 5. 2005

Vreme se umirja, nehalo je deževati, je pa še oblačno in še piha. Na vremenski karti, ki jo Aleš posname na računalnik, bova popoldne videla, kaj se bo dogajalo z vremenom v prihodnje. Zunaj sta ostala veter in valovi. Bea se že ves dan pozibava, in kot kaže, se bo še vso noč. Tu ostaneva vsaj še dva dni, da se vreme umiri. Do Tahitija imava približno dva dni plovbe, približno 230 NM je razdalje. Tam nameravava ostati kakšen teden, da urediva nekaj popravil, saj moram na Bei opraviti določene ojačitve. Dela na barki nikoli ne zmanjka.

Rangiroa, 24. 5. 2005

Vreme se je uredilo, jutri zgodaj zjutraj bova dvignila sidro in izplula iz koralnega atola Rangiroa. Ujeti morava trenutek med plimo in oseko, da ne bo v ozkem prehodu v laguno koralnega atola premočan tok, ki ponekod dere kot reka. Vplutje in izplutje na koralnih atolih je večje tveganje kot samo jadranje po oceanu. Z Beo morava biti na izhodu ob osmi uri zjutraj.

Ura je pet popoldne. Spet dežuje, no, bolj lije kot dežuje. Ta dež mi gre že počasi na živce; ne vem, od kod se jemlje. Sedaj ko bi moralo biti lepo vreme z lepimi pasatnimi vetrovi, s katerimi bi lagodno jadrala, pa imava ves čas dež in valove. Če napišem, da je bilo danes dežja že toliko, da se mi je sprožil samodejni rešilni jopič, mi tega verjetno ne bo nihče verjel. Ampak na srečo imam za to tudi dokaz.

Tukaj sem bolj ali manj brez srajce ali majice na sebi, samo v kopalkah. Le ko grem na obalo, oblečem kratke hlače in majico brez rokavov. Zadnje hlače in srajco sem si kupil takšne z rožicami, kot jih nosijo domorodci Maori.





Recepcija hotela Kia Ora na atolu Rangiroa je postavljena kot med dvema topler kozolcema, med palmami. Recepcija in bungalovi so pokriti s palmovimi listi. Vse je na prostem, pod streho so le zaprti prostori, kot so butiki, zasebni prostori uprave in sanitarije. Zaposlene so bile le lepe ženske, debela je bila samo ena v recepciji, pa še ta je bila lepa. Ko želim pri njej zamenjati 50 EUR, to brez težav stori. Dan pozneje je poskušal denar zamenjati tudi Aleš, a gospa tokat ni bila tako uslužna. Opravičila se je z izgovorom, da lahko menjavo denarja opravijo le za hotelske goste. Pa mi potem na Bei zabrunda Aleš: »Ti pa tvoj šarm in tvoj nasmeh, od mene pa je hotela vse podatke, v katerem bungalovu sem prijavljen!«

Da si postavijo hišo, res ne potrebujejo veliko denarja. Eni jo naredijo iz pletenih palmovih listov, drugi iz starih desk, bolj premožni iz lepenke. Vse je odprto, nizko pri tleh, imajo tudi električno napeljavo, dež oz. vodo lovijo v kapnico, povsod pa imajo kokoši, ki jim pri nas rečemo turške kure.

Vse rase so mi nekako bolj všeč kot črnci. Naj mi tisti, ki to berejo, oprostijo, morda jim delam krivico. Zagotovo pa narod, ki ne skrbi za svoje živali, v tem primeru za pse, izgubi pri meni vse spoštovanje. Tako so tudi tukaj psi največji reveži, nihče jih ne hrani, vsi so sestradani in prestrašeni. Sploh ne razumejo, da ima kdo drug lahko prijazno besedo tudi do njih. Recimo ne čutijo, da jih jaz ne bom brcnil ali da ne bom česar koli vrgel vanje. Ko jim govorim prijazne besede, me le preplašeno gledajo. Pravo nasprotje je tu, kot je na Galapagosu, kjer imajo živali in ljudje svoje pravice.



Rangiroa, 25. 5. 2005

Ura je pet zjutraj. Aleš sprašuje: »Slavc, kakšen je plan za danes?«

»Gremo!« sem samozavesten.

Spet je deževalo skoraj vso noč, veter piha okoli 20 vozlov. Kavica, cigareta … Aleš si pripravlja zajtrk, meni pa hrana ne prija. Kasneje pospravljava stvari po barki. V pomožnem čolnu se je nabralo za več kot polovico le-tega deževnice, ki jo prelijeva v prazne plastenke. Vsaj za cunje oprati bo dobra. Dvigneva čoln na Beo, ga zveževa, ura pa je že malo čez šesto. Pred sedmo nama ni treba dvigati sidra, do izhoda iz Rangiore imava eno uro. Najbolj ugoden čas za prehod skozi koralni atol je zjutraj med osmo in pol deseto uro. Do takrat še voda izteka, potem nastopi plimovanje in začne voda dreti noter s petimi vozli hitrosti.

Aleš opere še nekaj cunj. Ura je malo pred sedmo, ko začneva dvigati sidro. S sosednje jadrnice Haffiman nama skiper pomaha in z roko pokaže, da on še ostane. Dvigava sidro … Vse teče gladko, veter postopoma vse bolj piha.

Takrat še ne veva, da naju čaka naporen dan, ki si ga bova zapomnila za vedno. Dogodki se bodo na trenutke odvijali s filmsko hitrostjo.

Dvigava sidrno verigo s sidrom. Ko prideva do sidrne boje, vzamem v roke veliko čakljo. Ravno ko primem vrv od boje, se barka odmakne, mi potegne čakljo iz roke in ta že plava po vodi. Skočim po drugo, teleskopsko, ki se mi po čudežu takoj odpre. Nekako mi uspe doseči čakljo v vodi, da jo spravim do barke, in jo toliko dvigniti, da jo Aleš lahko prime. Čaklja je malo za tem rešena.

Spet še naprej dvigava verigo, a tokrat počakam z dviganjem boje do zadnjega trenutka. In tu se je začelo, tu sem storil veliko napako, da se nisem privezal na bojo, saj se je sidro že dvignilo od tal. Skočim v kokpit, dodam plin v vzvratni prestavi, da naju ne bi odneslo v plitvine koralnih čeri. Zapustim kokpit in grem dvigat sidrno bojo. Ko je ta na barki, pomagam še Alešu nekaj okoli sidrne verige in sidra. Takrat dvignem pogled in spreleti me groza. Le pet metrov pred Beo je zasidran katamaran, Bea pa pluje direktno vanj. Zdrvim v kokpit, dam motor v vzvratno prestavo, zraven pa vpijem Alešu: »Odrini!« Spet drvim na premec, a ta čas smo že zadeli v sprednji rob katamarana. Ves nesrečen odrivam Beo od drugega plovila. Aleš spusti sidro, ki se zapne za sprednjo sidrno vrv katamarana. Še vedno smo ob njegovem boku.

»Popusti verigo!« vpijem.

Ko je veriga popuščena, smo dva do tri metre za katamaranom.

»Zakaj se ne moremo več odmakniti?« sprašujem sebe in Aleša.

Vrv boje, ki označuje naše sidro, se je zataknila za bitvo. Ne vem, kje dobim moč, da jo odpnem. Vrv in bojo spustim v morje. Od drugega plovila smo odmaknjeni od dvajset do trideset metrov. Prva težava je mimo, a smo še vedno s sidrom zapeti za sidrno vrv katamarana. Kaj zdaj?

Aleš po radiu pokliče Haffimana. Ta gre takoj v svoj čoln, da bi nama odpel sidro z vrvi katamarana. Naš čoln je izpraznjen in privezan spredaj na barki. Veter piha že do 30 vozlov, nekateri valovi so vsaj meter visoki, oblaki in dež pa zapirajo že celo nebo. Haffimanu na poti do naju ugasne motor. Poskuša ga ponovno vžgati, pa mu ne uspe. Veter in valovi ga neusmiljeno odnašajo proti koralnim čerem daleč stran od naju. Odvezujeva svoj čoln, Aleš ga napihuje z zračno tlačilko, da je že ves rdeč. Medtem slišim, kako žena z jadrnice Haffiman po radiu kliče ameriško jadrnico, da bi šli na pomoč njenemu možu, pa se ne odzovejo, čeprav so na barki in opazujejo, kaj se dogaja. Verjetno imajo ugasnjen radio. Ko je čoln napihnjen, ga z dvižnico dvigneva in spustiva v morje. Še motor in Aleš že drvi reševat Haffimana.

Živčen sem in utrujen, kadim cigareto za cigareto, da me že pečejo pljuča. Eno mi je zdaj jasno: cigaret se moram znebiti, saj s tem sam sebe uničujem. A kaj, ko lažem sebi, to pa mi ne pomaga in še vedno kadim.





Čez uro ali nekaj več je Aleš pripeljal Haffimana in njegov čoln. Mokra sta, kot bi ju kdo potegnil iz vode. Ko ga je našel (odneslo ga je tako daleč, da ga nismo več videli), je Haffiman stal do pasu v morju in držal svoj čoln, da mu ga ni razbilo in raztrgalo na koralnih čereh. Dogovorimo se, da bosta odpela sidro, ga dala v čoln in ga prepeljala kar se da stran za katamaran proti Bei. Ko pa se zapeljeta pred katamaran, ugotovita, da sidra ni več na vrvi. To se je odpelo in padlo v morje. Da bi bila težava še večja, je sidro zaradi bolj globoke vode potegnilo za seboj še sidrno bojo. Kaj pa zdaj? Bea je zasidrana, sidro je pod katamaranom. Valovi so že čez en meter visoki, veter piha čez 30 vozlov. Aleš da v čoln pomožno sidro, ga odpelje približno 40 metrov bočno stran od katamarana in ga spusti v morje. Jaz na konec verige glavnega sidra privežem veliko bojo in odvežem Beo z glavnega sidra, saj jo drži pomožno sidro.

Čas je, da vsi malo predahnemo in se odpočijemo, predvsem pa moramo razmisliti, kako dvigniti to nesrečno glavno sidro. Čas predaha izkoristim in si naredim zajtrk − slanino z jajčki. Potem se uležem za pol ure, ker sem v stresu. Kasneje gre Aleš s pomožnim čolnom z veliko volje, trme in vztrajnosti dvigat sidro, kar pa pri teh pogojih ni mačji kašelj. Po eni uri muk mu uspe dobiti sidro v čoln. Namestiva ga tja, kjer je njegov prostor na Bei.

Zdaj poskušava dvigniti pomožno sidro pa ne gre in ne gre. Vrv se je nekje zataknila za skale. Ko obupava, se odločiva, da greva sidrat nazaj na staro mesto. Privežem bojo na vrv pomožnega sidra in jo spustim v morje.

Zaplujeva do najinega starega sidrišča in se ponovno zasidrava na malo mirnejšem delu morja. Grem v čoln in poskušam dvigniti pomožno sidro, saj se bojim, da bi se kdo zapletel v vrv. Nekaj časa kar lepo dvigam sidrno vrv, na koncu pa ne gre in ne gre. Čez kakšno uro odneham. Naberem vrv v kolobarje, jo privežem pod bojo, jutri je nov dan in poskusili bomo znova. Čoln odvežem od boje, ko pa se hočem zapeljati nazaj do Bee, mi motor na čolnu ugasne. Šla je varovalka na propelerju. Vzamem veslo, da bom veslal; pri metrskih valovih in do 30 vozlov vetra nimam nobenega upanja. Poskusim veslati proti delu obale, kjer je manj čeri, pa tudi ne gre. Veter in valovi so mi določili isto usodo kot pred nekaj urami Haffimanu. Takrat vidim, da proti meni pluje Haffiman s svojim čolnom, očitno je medtem že popravil motor. Ko pride do mene, se reži na vsa usta in z roko maha pa, pa, pa, pa ...

»Za danes imam dovolj!« si rečem, ko se spravim na Beo. Piha še vse popoldne, kot bi dobili veter in dež na razprodaji. Naj še omenim, da je bil katamaran prazen, tako ni bilo nikogar, ki bi me nadlegoval. Škode pa ni bilo nobene.

Morda pa je nekdo tam zgoraj rekel: »Če že ne znata sama počakati, bom pa jaz poskrbel, da danes ne bosta izplula, saj sploh nimata pojma, kakšno morje je zunaj.« Tako zdaj mirno čakava vsaj nekaj naslednjih dni, da se vreme umiri.



Rangiroa, 26. 5. 2005

Bea je še vedno na sidrišču, čakava. Druge jadrnice prav tako čakajo na boljše čase, na lepše vremenske razmere.

Ura je ena popoldne. Groza, katastrofa! Odlomil se mi je drugi zob spredaj desno zgoraj! Zdaj sem škrbast kot kak klošar, še smejati si ne bom upal.

Ura je šest zvečer, nič posebnega se ne dogaja. Čez dan je ostalo bolj ali manj jasno, veter, ki je pihal do 25 vozlov, je proti večeru malo popustil. Jutri še ne bova izplula, tokrat bova čakala, da se vreme umiri.



Rangiroa, 27. 5. 2005

Ura je sedem zjutraj. Bea je še na sidru in čaka na ugodno vreme, rezervno sidro je še vedno v morju. Včeraj sem ga poskusil še dvakrat dvigniti, pa mi ni uspelo. Danes bova z Alešem ponovno poskusila.

Odlomljen zob čisto pri dlesni in luknja v ustih me motita. Polinezija je predraga, da bi tukaj karkoli stomatološko popravljal, zato bom vprašal na Tongi ali Fidžiju, če bo tam kaj ceneje.

Naj napišem še nekaj besed o tukajšnjem načinu sidranja. Če se le da, se poišče prostor, kjer je v vodi čim manj koralnih glav. Na sidro se priveže markirna boja − bokobran, ki ima dve funkciji: označuje, kje je naše sidro, in če bi se zataknilo, je možnost, da ga od zadaj potegnem za vrv, ki je privezana med sidrno bojo in sidrom.

Danes se nama je končno nasmehnila sreča in uspelo nama je iz morja potegniti rezervno sidro.

Cigarete, ta nesrečna razvada … »Dosti je bilo! Ne kadim in ne bom več kadil!« sam sebi pravim in nadaljujem: »Naj me ta najbolj zanikrn pes polula, če se dotaknem cigarete.« Sklenil sem, da o cigaretah sploh ne bom več razmišljal. Na račun prihranjenega denarja od cigaret sem si kasneje kupil kratke hlače in srajco, oboje poslikano z rožicami in kar se da pisano.

Zdaj je že popoldne, ura je dve, morje se umirja, veter tudi. Jutri zjutraj opraviva ponovni poskus izplutja iz Rangiore.



Proti Tahitiju, 28. 5. 2005

Bea je izplula iz Rangiore in pluje proti Tahitiju. Za nami je izplula jadrnica Haffiman, ki pa nas je do zdaj že krepko prehitela. Po njegovih podatkih potrebuje do Tahitija 36 ur, Bea pa od 45 do 48 ur. Vreme je lepo, vetra je okoli 20 vozlov v bok, skoraj laška orca.



Tahiti, 29. 5. 2005

Danes ob 22. uri po lokalnem času je Bea po 38 urah jadranja v laško orco, z vetrom do 27 vozlov ter visokimi valovi v trdi temi zaplula v kanal med koralnimi grebeni pristanišča Papeete na otoku Tahiti. Plujeva do zaliva Taina, kjer bova sidrala. Po preplutih navtičnih miljah sem na polovici potovanja z Beo okoli sveta in BEAtlonca sva na nekje polovici Tihega oceana. Danes je tudi natanko leto dni, odkar sem z Beo izplul iz Portoroža.



Taina, 30. 5. 2005

Nekaj dni bo Bea še na sidru v zalivu Taina. V glavno mesto Papeete se je zaradi nekaj kilometrske razdalje treba peljati z avtobusom. Tukaj je vse drugače, kot sva bila navajena zadnje čase.



Tukaj je pravo mesto in na vsakem koraku se sliši mestni hrup avtomobilov. Potreben bo čas, da se ušesa navadijo na vse to. Opravil bom servisna dela na Bei, čaka pa me tudi nekaj drugih del. Sidrišče je mirno, pravi užitek po vseh slabih sidriščih zadnje čase. Zdaj je Bea zasidrana med koralnimi grebeni, kjer je morje mirno, čeprav se na zunanjem koralnem grebenu sliši šumenje morja, kot bi tam vozile kompozicije vlaka.

Jadrnica Haffiman je v marini, ki je nedaleč od našega sidrišča. Prehiteli so nas za osem ur. Vreme je lepo, dežja ni bilo že več dni. Končno! Jadranje od Rangiore do Tahitija je bilo čudovito. Laška orca … Motor sva uporabila samo za izhod z otoka in vplutje med koralni greben Tahitija.



Taina, 1. 6. 2005

Sem že mislil, da ne bom imel česa pisati, ker se trenutno pač nič ne dogaja. Med salonom in sprednjo sobo moram narediti ojačitve za večjo varnost Bee. Poznajo se ji leta, pa moram paziti nanjo kot na babico. Če ji prisluhneš, ti sama pove, kaj potrebuje, da me bo lahko varno peljala še naprej do doma. Haffiman mi je ponudil 220-voltni agregat, da bom lahko delal z vrtalnim strojem in drugimi orodji.

V kokpitu pijem kavo in ves čas se mi zdi, da mi nekaj manjka, da je nekaj drugače. Gledam, kako Bea stoji med drugimi jadrnicami, to se mi zdi vse v redu. Sidro in sidrna boja sta tudi tam, kjer morata biti, pa mi vseeno nekaj ne 'štima'. Medtem vstane tudi Aleš, dela si zajtrk, ko pa omeni, da gre na kopno …. Na kopno? Takrat mi v glavi zašumi … Seveda, pomožni čoln! Pogledam za Beo, ni čolna, ni motorja. Pogledam vstran in še vedno ne morem dojeti, da ga ni, zato spet pogledam za barko. Ne, tudi tokrat čolna ni in ni. Od šoka se kar sesedem na klop kokpita. Saj je res, da se med jadralci vseskozi opozarja, da marsikje kradejo. Končno le dojamem, da so nama ukradli čoln z motorjem.

Po glavi se mi vrtijo tisoči evrov, ki jih bo treba dati za nov čoln in motor. In to tukaj v Polineziji, kjer je vse trikrat dražje kot v Panami! Kje bom dobil toliko denarja? Tri tisočake? Morda stane vse skupaj celo štiri tisočake. Kar naenkrat mi zajtrk ne diši več, zato si skuham še eno kavo.

Zdaj morava v marino, drugače še z barke na kopno ne moreva. Dvigava sidro, tokrat gre brez težav. Med dviganjem sidra se ne premaknem več iz kokpita.

Moja skrb je, da Bea ostane na položaju, ne glede kakšne težave ima Aleš spredaj pri dviganju sidra. Ko sva nazadnje sidrala, mu je ročka, ko jo je vzel iz bunkerja, ušla iz roke, ga udarila po glavi kot za pozdrav in padla v morje, zato mora zdaj vleči na roke. Kot za piko na i je začelo še deževati. Ko priplujeva v marino, naju Hafiman že čaka ter poprime za najine vrvi pri pristajanju.

»Kaj pa vidva, sta si premislila, ne bosta na sidru?«

»Čoln so nama ukradli!« mu pravim.

»Čoln? Nimata več čolna?« me presenečeno vpraša.

In že se zbirajo jadralci kljub sedmi uri zjutraj. Vsak ima svojo zgodbo, komu vse so ga že ukradli. Najbolj se oprimem primera, da so pred nekaj dnevi ukradli čoln jadrnici Anduril, pa so ga dobili nazaj v sosednjem zalivu. Vzeli so samo motor, čoln jih ni zanimal, verjetno ga je težje skriti.



Aleš gre na policijo prijavit krajo, čeprav se mi zdi to brez pomena, a on pravi, da je to dobro že zaradi statistike. Nazaj ga ni bilo ves dopoldan. Menda je bila na policiji dolga vrsta za prijavo, da je tam čakal več ur.

Sam grem še vedno jezen in razburjen od zaliva do zaliva, pa se pošteno namučim s hojo. Le kje je moja kondicija, ki sem je imel za izvoz? Dežuje in počasi imam vsega dovolj. Po glavi se mi vrtijo samo tisoči evrov, ki jih bom moral dati za nov čoln in motor. Zato nenehno sprašujem sebe, le kje dobiti toliko denarja.

Med vračanjem v marino zavijem v večji market. Le po kaj? Res je, da nisem še ničesar jedel, pa tudi žejen sem bil. Dežuje pa že tako močno, da kar lije. Tahitijske cunje, ki jih imam na sebi, so sintetične, pa me mokre niti ne motijo. V market sem šel po cigarete, čeprav sem rekel, da me lahko ta najbolj zanikrn pes polula, če bom še kdaj kadil. No ja, tukaj na Tahitiju psi niso tako klavrni kot na Rangiroi; očitno se v mestu lažje preživijo.





Ker pa na blagajni nima dolgih Dunhill cigaret, blagajničarki razlagam, kaj bi rad. Pokliče vajenko, naj ji prinese dolge Dunhill cigarete. Pri blagajni je imela le male škatle. Vajenke pa ni od nikoder in že delam vrsto pred blagajno. Posebno strpen je upokojenec, ki je imel kar dva vozička naložene hrane in je stal za mano v vrsti. Pa še maloprej sem ga prosil, če me spusti naprej, da bom kupil samo cigarete. Končno se prikaže klicana vajenka, ki je v ustih premlevala še zadnje grižljaje ne vem česa. Ko sliši, kaj mora prinesti, samo pokima in izgine, mi pa spet čakamo, čakamo … Od zunaj sem od dežja moker do kože, od znotraj 'švicam' v sintetičnih cunjah, da mi tangice, ki so edina bombažna cunjica na meni, nekam lezejo. Skopal se nisem že nekaj dni, saj ni bilo časa ali pa se mi ni zdelo potrebno.

Ko sva se pred nekaj dnevi prijavljala na Tahitiju, mi reče portkapitan: »Ti pa kar zunaj počakaj!« Obstanem kot vkopan, ko vpraša: »Kdo je kapitan ladje?« Pogledam ga, pokažem nase in pravim: »Jaz sem.« Ko mu to potrdi še Aleš, vzame besedo nazaj in reče: »Vrata … Na stežaj jih odpri.« Ko kasneje zapustiva pisarno, jih gre njegov pomočnik spet zapret. Očitno sem smrdel po 'švicu', ker se že nekaj dni nisem skopal.

No, vajenka se spet prikaže, le da je prinesla napačno 'šteko' cigaret. Ko izve, da ni prinesla pravih, se obrne in spet izgine, vrsta raste, jaz pa 'švicam' dalje, se opravičujem upokojencu, ki me je spustil naprej samo po cigarete in v tem trenutku mi na misel pride portkapitan in njegova odprta vrata. Zaradi odlomljenega zoba se še nasmehniti ne morem, da bi pokazal vsaj malo bolj prijazen obraz. Končno skupaj z vajenko pridejo prave cigarete. Mislim, da je bila zdaj tudi ona 'prešvicana'. Čeprav sem mislil kupiti samo eno škatlico cigaret, velikih Dunhill, si tega ne upam reči in kupim celo 'šteko'. K vragu, si mislim, če bom zbral za nov čoln in motor, bom tudi zaradi tega izdatka preživel.

Zunaj lije topel dež. Usedem se na tla pod nadstrešek, si prižgem cigareto, da začutim dim v sebi. Prepustim se užitku, ki me kar omamlja. Ko sem prej iskal vžigalnik, v nahrbtniku najdem razglednici za Vilmo in Anžeta, ki ju že dva dni nosim s sabo in ju vsakič pozabim oddati na pošto. Ni hudič, si mislim, v tem nakupovalnem centru mora biti tudi poštni nabiralnik. Ko pokadim, ga tudi najdem, in tako zdaj lepi razglednici s še lepšimi željami potujeta k Vilmi in Anžetu.

Pod toplim dežjem se vračam v marino, med hojo pa razmišljam, kje dobiti denar za nov čoln. Take vsote denarja niti s kartico ne morem plačati. K vragu pa čoln, saj je bil od Aleša, mojega sva v Panami prodala, ker je bil premajhen. Ampak zdaj to nič ne pomeni, saj sva oba brez njega. Morda pa bo Aleš kupil novega, pomislim. Moj je bil samo motor, pa še ta se je zadnje čase 'puntal', kašljal je kot star upokojenec z naduho. Kar naprej sva ga morala 'šraufati' in spodbujati k delovanju. Včeraj na zadnji vožnji je delal samo s polovično močjo; če sem mu hotel dati več plina, je kar ugasnil. Tako sva zadnje čase z njim plula počasi kot upokojenec, ki hodi s palčko po cesti. Bom imel zdaj vsaj nov motor. Malo močnejšega bom kupil, vsaj štiri ali pet konjev, ta je imel samo dva. A me spet prešine misel na denar. Kako zbrati toliko denarja? Ko se vrnem v marino, še kar dežuje. Zdaj več ne vem, ali sem bolj moker od dežja ali od 'švicanja'.

Na jadrnici Haffiman so dobre volje. On, žena in otrok se veselo smejijo. Še ta mali otročiček, ki je bil vedno boječe resen, je zdaj dobre volje. Povabijo me na jadrnico. Ko se obotavljam, me že skoraj silijo, saj se mi vidi, da sem potreben pijače. No ja, si mislim, ena oranžada se mi bo res prilegla. Res sem bil žejen, zato se sezujem, zlezem na barko, pod tendo, čisto v zadnji del kokpita, da sem lahko otresal pepel od cigarete kar v morje. Pijem oranžado in kadim. Tudi oba lastnika barke kadita, zato vsi otresamo pepel čez barko v morje. Razlagam jima, kje vse po zalivih sem hodil, pa se kar režita.

»Utrujen sem že od vsega, dragi moj Haffiman,« mu pravim.

Pa ta pravi: »Moje ime je Morton, žena je Haffi in je iz Malezije in v malezijskem jeziku beseda Morton pomeni Iman, zato obe imeni skupaj sestavljata ime jadrnice Haffiman.«

Zdaj vsaj vem, kako mu je ime, ko me vpraša: »Kupiš čoln, kupiš?«

Pa saj ve, da ga moram kupiti, a nimam denarja. Vsi se režijo naprej.

»Ti si pa danes zelo vesel,« pravim otroku. Ta pa mi odgovori: »Ja, srečen sem, zelo, zelo srečen.« Še naprej se tako smeji, da se drži kar za trebuh. Dobre volje tega otroka se nalezen tudi sam, sploh ko jih gledam vse tako veselo nasmejane.

»Prodam ti čoln!« spet reče Morton v smehu.

»Kakšen čoln?« končno vprašam: »A tvojega?«

»Ne, ne mojega, ampak tega, ki je zadaj privezan,« spet pravi Morton in pokaže z roko.

Pogledam nazaj. Prvo, kar mi preleti po glavi, da je videti kar v redu čoln. Pogledam še enkrat … Pa saj ne morem verjeti očem! Naš čoln! Od mokrih las mi še vedno kaplja čez oči, zato si jih obrišem, da bi bolje videl. Res je naš čoln! Še vedno ne morem verjeti, da je to res. Najin čoln z motorjem je privezan za njegovo jadrnico. Cel čas sem sedel zadaj, slekel sem si premočeno srajco, pokadil nekaj cigaret, zadaj otresal pepel v morje, pa ga nisem videl.

»Prodam!« spet v smehu reče Morton. »Tisoč evrov! To je ugodno, zelo poceni za skoraj nov čoln«.

Pa doda petletni sine: »Pa dvesto dva evra za motor.« Smeha pa vsi skupaj ne morejo ustaviti.

Na jadrnici Anduril, ki so ji pred nekaj dnevi ukradli čoln z motorjem (našli so ga v sosednjem zalivu brez motorja) je šel zgodaj zjutraj možakar ven lulat in … Kaj vidi? Nov čoln z motorjem lepo plava po morju naravnost k njegovi barki. Kaj si je mislil, ne vem, po zajtrku ga je pripeljal v marino, kjer pa so že vsi vedeli, čigav je. Tako me je počakal privezan za jadrnico Haffiman.

Domnevam, da so se hoteli tatovi, ko so ga ukradli, čim hitreje odpeljati. Ker pa moj motor ne more ali noče delovati pod polnim plinom in se rajši kar izklopi, so ga raje pustili za sabo, kot da ga vlečejo, saj so bili tako prepočasni. Če jih je zanimal samo motor, jim pa ni bil všeč in so ga enostavno prepustili morju. Tako je bil naš čoln kako miljo ali nekaj več stran od našega sidrišča.

S posadko Haffiman smo si zvečer izmenjali še slike s poti proti Tahitiju in skupaj preživeli prijeten večer ob steklenici španskega vina.

Tako, spet imamo čoln, dvakrat zaklenjen na Beo. Jaz pa spet kadim do naslednje prekinitve.



Taina, 2. 6. 2005

Danes na Bei delam ojačitve med sprednjo steno in palubo. Že pri sami izdelavi ipsilonke je proizvajalec kar se da 'šlampasto' naredil povezavo med sprednjo steno in palubo. Vse je zakril s kitom, zato je vse skupaj popustilo, ko pa so se pokazale špranje, lahko vidim, kaj vse je narobe. Zdaj ko je vse popustilo, se je paluba dvigala oz. nihala za dva centimetra, pa še prva bočna pripona jambora je brez ojačitve pritrjena le na palubo. Če bi imel zdaj ob sebi tipa, ki je to delal, bi ga zagotovo za 'jajca' obesil na vrh jambora.

V internetni kavarni sem srečal družino posadke Haffiman; povabili so naju na večerjo. Moram priznati, da je bila večerja na jadrnici več kot čudovita. Haffi se je resnično potrudila in pripravila res dobro ribo. Za prilogo smo imeli riž, korenje in drugo zelenjavo pa je začinila v posebni omaki. Res je bilo zelo dobro. Verjetno je to poslovilna večerja, kajti jutri izplujejo proti Bora Bori.





Taina, 4. 6. 2005

Ponoči sem bolj slabo spal, verjetno zaradi preobilne večerje. Zjutraj že kar nestrpno čakam, da se pred odhodom na otok Bora Bora pri Bei ustavi jadrnica Haffiman. Pripeljali nama bodo nafto, ki jo oni ceneje tankajo. Ker Norveška ni v EU, je moral kot Norvežan položiti 6.000 EUR depozita, in to v gotovini. Poklicati je moral svojo banko, da so mu odobrili tolikšen dvig gotovine. Ta je bila kot polog za garancijo, da bo res zapustil Francosko Polinezijo. Ko se odjavijo, bodo znesek dobili nazaj. Končno le pristanejo ob boku Bee. Takoj preložimo dvesto litrov nafte, nato pa se prijateljsko poslovimo z željo, da se še srečamo na otoku Bora Bora ali na Cookovih otokih. Zagotovo se bom ustavil pri njih v Maleziji jeseni leta 2006, ko bom plul mimo.

Še dopoldne s čolnom hitim na obalo, potem sedem na avtobus in se vozim do agencije, ki ponuja dostop do interneta. Tam počakam na vrsto, potem pa s pričakovanjem odpiram inbox, ali se bo z debelimi črkami pokazalo ime Vilma. Inbox se odpre in nasmeh na mojem obrazu se razleze. V ponedeljek se slišiva, čudovito, se že veselim.

Kasneje v trgovini z navtično opremo kupim še črpalko za sladko vodo. Med vračanjem proti avtobusni postaji se odločim ogledati še pokrito tržnico. Kaj vse tam prodajajo! Od sadja, zelenjave, ki jim niti imena ne vem, pa rib vseh vrst in barv: rdeče, rožnate, modre kot nebo, turkizno zelene, rumene in pisane kot mavrica. Sprehajam se še naprej in − kaj vidim? Pečeno raco. Oči se mi kar ustavijo na njej, pa si govorim: »Slavc, pojdi stran!« In res grem naprej, ne vidim nič več drugega po tržnici, kar bi me zanimalo, a misli so mi še vedno pri pečeni raci. V ustih pa že čutim okus slastno pečene race, čeprav so ta še prazna. Vrnem se in spet gledam slastno pečeno raco. Tisoč polinezijskih frankov stane, to je naših deset evrov. 'Kaj pa bom s celo raco?', se v mislih sprašujem. Spet grem stran, a iz tržnice ne morem, nič več me ne zanima. Samo še slastno pečena raca mi gre po glavi. Spet se vrnem do stojnice, se postavim v vrsto, ki se prepočasi premika. Le še dve slastno pečeni raci čakata in zdaj me je že strah, da ju bodo drugi pokupili, preden pridem na vrsto. Raci me počakata; izberem si tisto, ki se mi je zdela lepše zapečena.

Že hitim do prvega parka, kjer si na klopci privoščim resnično slastno pečeno raco. Nekje na tretjini pojedine se mi ustavi. Oči bi še, zato jih zadovoljim še z enim koščkom. Ko resnično ne gre več, jo zavijem in varno spravim v nahrbtnik.

Ko sem iz tržnice šel v park, nisem bil pozoren, po katerih ulicah sem hodil. Vse moje misli so bile le pri slastno pečeni in še topli raci.

»Kje je zdaj avtobusna postaja?« se vprašam. Pa si mislim: »Papeete je majhno mesto, morje je nekje spodaj. Dve ali tri ulice prečim pa bom na avtobusni postaji.« Hodim. Hodim pet ulic, malo zavijem, še pet ulic pa še pet, avtobusne postaje pa ni in ni. Same neznane ulice, noge mi postajajo težke, želodec poln race, jaz pa še kar hodim. Vso energijo mi je pobral želodec, ki pravi: »Kaj me briga, kako se ti počutiš, ti si spravil vame to raco in moja naloga je, da jo prebavim. Še vesel si lahko, da ni bila mastna, tebi pa bi bilo pa veliko lažje, če bi se za kako uro dol ulegel in počival.« Jaz pa še kar hodim in hodim, ko imam po kakšni uri vsega dovolj. Ustavim se, se osredotočim in orientiram na morje. Zdaj mi je pomembno samo to, da pridem do morja, nato pa bom po znanih ulicah prišel do avtobusne postaje. Prečim prvo ulico proti morju in na vogalu stojijo avtobusi. Verjetno sem ves čas hodil kake dve, tri ulice okoli avtobusne postaje.

Utrujen sem, da se kar sam sebi smilim. Ko se pripeljem z avtobusom v Taino do marine, po VHF-radiu pokličem Aleša, ki je na Bei, da pride pome. Že med vožnjo s čolnom mi razlaga, da sta Američana na sosednji jadrnici vsa živčna, češ da je Bea preblizu zasidrana, da se morava na novo zasidrati. Naj si kar misli naduti Američan. Če mu ni všeč, pa naj on dviga svoje sidro in si poišče novo lokacijo. Tukaj na sidrišču je vsaj šest od desetih jadrnic, ki imajo na krmi ameriško zastavo. Ko sem na Bei, se mi zdi vse v redu. Aleš je že prej z motorjem zategnil sidrno verigo in s tem dovolj umaknil Beo.

Spijem skoraj liter vode, nato se uležem v salonu. Uh, kakšen blažen občutek je to. Nisem niti pol ure počival, ko sta sicer prijazen Američan in njegova žena s čolnom pristala ob Bei. Njegova žena je začela s svojimi očmi streljati najhujše možne strele. Še dobro, da ne zna ciljati, drugače zdaj tega ne bi mogel več pisati. Z Alešem mu prijazno razloživa, da bova vsekakor premaknila sidro, če se bo Bea približala njegovi barki. Mislim si pa: 'To bi se ti dobro zdelo, a žal nisi prišel na ta pravi dan. Če ti kaj ne paše, kar dvigni svoje sidro in se prestavi drugam.'

Za tem si skuham kavo in se lotim montaže stropa in dela stene na Bei. Sam ne morem montirati, imam premalo rok. Ko mi nekajkrat vse zleti po tleh, le rečem Alešu, da bi bilo moje življenje lepše, če bi mi kaj poprijel, pa pravi, da potem bo pa njegovo življenje manj lepo. Vseeno poprime in mi pomaga pri delu. Morda k temu pomaga tudi raca, ki sem mu jo dal, ko sem prišel na Beo.

Američan si je dal še ves popoldan opravka s svojim sidrom. Je zategoval, popuščal, se potapljal in ne vem, česa vse še ni počel. Čez kakšni dve do tri ure pride povedat in pokaže, kje je njegovo sidro. Naše sidro je označeno s sidrno bojo, on pa zdaj upa, da bom jaz vseeno prestavil Beo. Aleš pogleda proti njegovi barki in prijazno pravi: »Če je pa tam, potem pa sploh ni nobenega problema.«

Tudi sam sem bil trmasto odločen, da je prostora za vse dovolj, in če se jaz prestavim, se bo kaj kmalu nekdo drug zasidral na mojem sedanjem mestu. Američan pa bo imel še naprej enake težave. Dejansko je imel Američan na svoji barki težave zaradi sitne žene in jih bo imel verjetno še naprej, ker njegova misija ni bila uspešna. Ob pogledu na njegovo ženo je bil verjetno deležen strel, ki mene na srečo niso zadele. Težav res ni bilo, barke so ostale v zadovoljivi razdalji.

Ko sem v Portorožu pripravljal Beo za na pot okoli sveta, so mimo hodili razni jadralci in mi med drugim mi postavljali vprašanja: »Ali boš kaj povečal trdnost barke?« Pa sem jim vedno odgovoril z vprašanjem: »Povejte mi, kje in kaj naj ojačam«. Pa nihče ni znal povedati odgovora. Zdaj vem, kaj bi moral narediti in to sem tudi storil, a nekaj od tega dela pa bo moralo počakati še do Avstralije.



Taina, 5. 6. 2005

Sranje pa tako, računalnik hoče biti ta glavni! Hoče, da je tako, kot se on odloči, a kaj, ko se mu jaz ne dam, čeprav mi to kaj dosti ne pomaga. Včeraj mi je sam izbrisal za dve uri besedila, ki sem ga napisal. Danes mi že po svoje postavlja vrstice. Včasih mi kar sam piše čisto drugje, kot bi moral ali pa kot bi si jaz to želel. O, ta tehnika! Še dobro, da uboga vsaj Aleša.

Taina, 7. 6. 2005

Včeraj mi ni veljal računalnik, danes mi ni pogodu telefon, ker me je na njem zbudila budilka. Vstanem že ob peti uri zjutraj, spijem kavo in ob enem si delam še zajtrk. Danes bodo to palačinke z marmelado. Že ob sedmi uri me Aleš odpelje na kopno. Na prehodu za pešce čez štiripasovno cesto, ki je na sredini ločena z zelenim pasom zelenice, čakam, da se ustavi promet. Gledam tovornjak, za njim pelje še osebni avtomobil. Upam, da bo tovornjak peljal mimo mene, osebni avtomobil in tisti za njim pa se bodo ustavili, da bom lahko prečkal cesto. Pa se ustavi že tovornjak. Stečem pred tovornjak, ko mi šofer opozorilno zatrobi, da mi zaledeni kri v žilah. Podzavestno se na mestu ustavim, da pa ne padem po tleh, zakrilim z rokami po zraku. Verjetno sem bil podoben palmi v viharju. Hkrati mimo tovornjaka in tik pred menoj z nezmanjšano hitrostjo zdrvi osebni avto, ki ni upošteval prehoda za pešce. Ko se umirim, se primem za glavo in se sprašujem, le zakaj jo nosim na sebi, če ne znam misliti z njo. Pogledam šoferja tovornjaka in se mu s kretnjo zahvalim. Prepričan sem, da mi je rešil življenje, a vidim, da se tudi on drži za glavo. Z gesto obeh rok mu pošljem poljubčka. Ta zdaj gleda v tla in se odpelje naprej, jaz pa počasi prečkam cesto ter se odpravim do avtobusne postaje. Sto in stokrat sem svojim otrokom govoril, nikoli ne teci čez cesto, nikoli! Če greš normalno, imaš možnost, da se ustaviš.

Ker mislim, da Papeete že poznam, in ker vem, da je pošta malo pred središčem mesta, izstopim iz avtobusa eno postajo prej. A tako sem si vsaj mislil, izstopil sem pa dve ali tri postaje pred ciljem. Zdaj pešačim v smeri pošte, in to tako hitro, da sem jo zgrešil in šel kar mimo. To se lahko zgodi samo meni. Ko se vrnem do pošte, je bila ta že odprta. V pritličju ni bilo nikogar razen uslužbencev. Vse stranke gredo v prvo etažo, tako grem tudi jaz. Vzamem listič s čakalno številko in vidim, da sem deveti po vrsti. Kaj kmalu se na ekranu prižge moja številka in gospe za pultom razložim, kaj bi rad. Ta mi pove, da v Evropo lahko kličem le iz pritličja. S hitrimi koraki se napotim v pritličje, ko kar naenkrat slišim pok in začutim neviden udarec. Ta odmeva po celi pošti, meni pa se zavrtijo vse zvezde v glavi, da se skoraj sesedem na tla. Ko se zberem, se vprašam, le od kod hudiča so se vzela ta presneta steklena vrata. Ko smo prihajali v drugo etažo, jih zagotovo še ni bilo. V pritličju grem kar mimo vrste, poštna uslužbenka pa mi razloži, iz katere kabine naj kličem. Pa ne dobim in ne dobim proste linije. Vrnem se do uslužbenke, nakar ona zavrti mojo številko in me uspešno zveže v kabino. Z Vilmo sva že na liniji, jaz pa ne vem, kaj naj govorim. Kot bi mi vse zablokiralo. Kaj vse bi ji rad povedal, pa enostavno ne najdem besed. V telefonski kabini odmeva, odprem vrata in takoj postane malo bolje. Očitno govorim pretiho in me Vilma ne sliši, zato povečam glas, na kar se začnejo ljudje na pošti obračati v mojo smer, misleč, da mislim, da moram vpiti zato, da me bo Vilma bolje slišala v Evropo. Zaprem vrata, spet odmeva in spet me ne sliši. K vragu pa še ta telefon in ljudje na pošti! Spet govorim na glas, da se že sam sebi zdim trapast. Ko zaključim ta ponesrečen telefonski pogovor, imam nek slab občutek. Odpravim se še na internet, da vsaj malo popravim slab vtis, ki sem si ga naredil s telefonom.

V mestu nato še nekaj opravim. Kasneje se dobim še z Alešem, da urediva odjavo s Tahitija. Spet moram v pisarne, v katerih sem že bil. Port kapitan, me sreča že zunaj. Moram še napisati, da sem si zadnjič, ko sem bil povabljen na jadrnico Haffiman na večerjo, postrigel brado, pa tudi skopan sem bil in dišeč po šamponu. Ta me prijazno vpraša: »Katera je vaša barka?«

»Bea,« mu povem.

»Aaa, Bea. Sta bila v mestni luki?« spet vpraša.

»Ne, gospod, v zalivu Taina.«

Nato naju povabi v svojo pisarno, nama udari še zadnji žig, vrata pa sem kar sam pustil na stežaj odprta.

Nekaj časa še ostanem v mestu Papeete. Razviti dam fotografije, ki jih bom namesto razglednic poslal prijateljem, sponzorjem, sorodnikom in drugim. Izbral sem le tiste, na katerih igram bobne. Ker moram počakati še dve uri, grem še enkrat na tržnico, se pa strogo izognem tistega dela, kjer imajo slastno pečene race. Kupim le banane. Malo kasneje imam v nahrbtniku fotografije, kuverte in znamke. Z avtobusom se odpeljem nazaj do barke.

Preden grem na barko, se v marketu dobiva z Alešem. Tako nakupiva hrano, vodo in vse, kar potrebujeva do Cookovih otokov. Morda nama ostane še kaj do Tonge. Vsak svoj do vrha naložen voziček rineva skoraj kilometer daleč do marine. Ura je štiri popoldne, ko sem spet na Bei. Spet sem utrujen, a najprej si privoščiva pozno kosilo. Nato spijem še večjo količino vode in se za pol ure uležem na klop v salonu. Zdaj sem že spet na računalniku in se veselim, da se bliža Avstralija.



Taina, 8. 6. 2005

Danes nisva izplula. Vreme ni bilo ugodno, zato bova počakala še kak dan. Odšel sem na kopno in v marketu kupil kislo zelje. Dobiti kislo zelje sredi Pacifika je že tombola. Zato sva imela danes za kosilo kislo zelje z olivnim oljem, česnom in kumino pa pečeno slanino in kompot.

Tako kot so hoja, tek in gorništvo pri nas vseljudski, je to tukaj veslanje s kanuji, ki imajo na eni strani oporo, da se ne prevrnejo. Veslajo vsi, stari in mladi, suhi in debeli. No ja, slednji malo manj. Hoditi peš jih skoraj ne vidiš, le iz avta do trgovine in nazaj. Mesto Papeete je podobno vsakemu mestu, ker je zidano, stil in oblika stavb pa je prirejena razmeram, v katerih živijo. Za gradnjo hišice oz. barake revnejšega sloja zadostuje, da na odpadu, gradbišču ali kjer koli drugje naberejo deske palet ali kakšne druge rabljene deske. Velikokrat so to tudi stranice zabojnika, na katerih se še vidijo napisi, kje so le-ti potovali. Videl sem že, ko jim na vhodni stopnici piše 'bruto dve toni' ali pa na stranici postelje vidiš napis 'Paris−Tahiti'. Še huje je, ko na steni te skromne hiške vidiš in prebereš ime kakšnega transportnega podjetja.



Pokonci postavijo pet krat osem centimetrov debele letve, nanje nabijejo, kar pač imajo od desk, pokrijejo z valovito pločevino, ki je že prej pokrivala bog ve čigavo streho, in hiša je narejena. Vrat in steklenih oken, ki bi se zapirala, ne uporabljajo, zato jih tudi marsikje nimajo. Vse je odprto, da se skozi hišo vidi k sosedu, poleg tega pa je tu tako ali tako prevroče, da bi bili zaprti. Bolj kot raste družina, bolj se širijo dodatni 'prizidki' ali pa tudi kar samostojne barake. Če hočeta odrasel fant ali dekle spati vsak zase, zbijejo hiško dva krat dva metra na kolih pol metra od tal. Od znotraj je visoka približno 180 cm in stanovanjski problem je rešen. Ne smem pozabiti napisati, da se na vsakem vogalu hiše obvezno vidijo kitare, bobni pa še kak drug instrument. Okoli se podijo kokoši, seveda obvezno petelini, ki skrbno varujejo svoj harem in podijo stran vse tuje peteline, ki se skušajo približati njegovim kokošim. Pravo nasprotje mene, ki sem vse skupaj pustil doma in šel jadrat po svetu. Tu so še prašiči in ubogi sestradani psi. Dvorišče je steptana zemlja.



Taina, 8. 6. 2005

Še sva na sidru. Vreme se je sicer uredilo, zato bo Bea jutri izplula za otok Bora Bora. Uspelo mi je zmontirati novo črpalko za sladko vodo. Vesel sem.



Že dopoldne je v zaliv priplula jadrnica Batt s kapitanom Nikolasom. Srečali smo se že v zalivu Atuona na otoku Hiva Oa. Nikolas in njegova žena sta se že v Cape Townu v južni Afriki srečala z našo slovensko jadralko Milanko Lange Lipovec in njenim partnerjem Rogerjem de la Grandier. Vsako takšno srečanje je prisrčno in zanimivo hkrati.

Dva dni počitka se mi je kar prileglo, na sidru pa je tudi mirno. Bea in njena posadka pa v pričakovanju jutrišnjega jadranja. Do otoka Bora Bora je 170 NM, torej dobrih 30 ur jadranja. Napovedan je za naju ugoden veter, saj bo pihalo nekje od 10 do 15 vozlov, valovi bodo visoki od meter do dva metra, oboje v polkrmo, tako da lahko pričakujeva lepo jadranje.



Tahiti–Bora Bora, 9. 6. 2005

Še dvig sidra in spet naju čaka plutje po 5 NM dolgem koridorju med koralnimi grebeni do izhoda iz lagune otoka Tahiti. Dviganje sidra gre tekoče, mene pa že stiska v želodcu, ko gledam koralne čeri, grebene na levem in desnem boku jadrnice. Bea pluje na motor, ki dela brezhibno. Hvala ti, moj Volvo Penta, še bom skrbel zate, ti zamenjal umazano olje s svežim, pa nove filtre boš dobil, da boš lažje dihal. Aleš me opominja, da se morava javiti luškim oblastem, kajti v navodilih piše, da je treba vsak prehod z barko skozi pristanišče najaviti oblastem. Sam si mislim, a tega na glas ne rečem: 'Ne diraj lava dok spava. Po najini odjavi bi morala že pred dvema dnevoma izpluti s Tahitija.' Zato Bea počasi pluje dalje, kanal se zožuje, mene še bolj stiska v trebuhu. Plujeva proti izhodu, globina naraste na trideset metrov, pritisk v mojem trebuhu zdaj dokončno popusti, noge dobijo normalno moč in niso več tako čudno mehke. Obplujeva še vhodna svetilnika in že sva zunaj koralnega grebena. Globina morja je že čez petintrideset metrov. Bea je zunaj otoka Tahiti. Otok je za nama in jaz si prižgem cigareto, katere osladni okus mi preplavi usta. Seveda, prižgal sem si filter namesto tobaka, zato to cigareto vržem v morje in prižgem novo, a tokrat prej pogledam, na katero stran bom primaknil vžigalnik.

Bea je v smeri otoka Bora Bora. Do tja imava 170 NM po GPS, kurz 285 stopinj, a veter piha le tri do štiri vozle. Le kje je veter, ki je bil napovedan? Po ameriški napovedi deset do petnajst, po francoski deset do dvajset vozlov. Valovi z boka pozibavajo Beo levo in desno. Dvigneva glavno jadro na tretjo krajšavo in Bea se malo umiri.

V salonu si delam zajtrk, Aleš si ga je že zjutraj pred najinim odhodom. Ko morda čez eno uro pridem v kokpit, vidim, da veter piha osem do dvanajst vozlov. Pa saj bo, si bolj sam sebi rečem, in že dvigava glavno jadro, druga krajšava in celi flok. Ugasnem motor. Bea pod jadri lepo zapluje po prelivu med otokoma Tahiti in Moorea, ki je pred nama.

Veter narašča in zato že krajšava glavno jadro, ki je spet na tretji krajšavi. Namestim cutter stay jadro, kajti sedaj piha že čez petindvajset vozlov. Zvijeva še flok, da ga ostane zunaj samo od meter in pol do največ dva metra. Bea jadra dalje pod novo namestitvijo jader, in to kar lepo s hitrostjo šest do sedem vozlov. Predvidevam, da kanal med otokoma Tahiti in Moorea ustvarja več vetra. Čez dve uri smo v zatišju otoka Moorea, valovi in veter popustijo. Spet sta zunaj celi flok, cutter stay jadro in druga krajšava glavnega jadra.

Danes sem kuhar. Že včeraj sem v ta namen namočil fižol in ga danes zjutraj skuhal. Kislo zelje samo prevrem. Lupim vroč kuhan krompir, pražim čebulo, vmes mi tečejo solze, popražim še krompir. Ne vem, kolikokrat sem si že rekel, da je z joto preveč dela, še slabše pa jo je kuhati na valovitem morju, kar je že res mojstrovina. Zraven čebule pražim še slanino, ki je bila že malo plesniva, zato sem jo obrezal, spral z morsko vodo in spet je bila videti kot nova. Po dveh urah je jota kuhana, jaz pa sem preveč izmučen, da bi jo zdaj jedel, saj komaj stojim na nogah. Alešu jota tekne, hvali jo, sam pa se spravim v salon na klop, na kateri za eno uro kar pošteno zaspim.

Od štirih do sedmih sem dežuren, zdaj si tudi sam privoščim joto. Prav res je dobra, le okusa Vilmine jote ne dosežem, pa naj se še tako trudim.

Ta čas izplujemo iz zatišja otoka Moorea. Veter, ki ima zdaj prosto pot, spet povečuje svojo moč. Krajšava naprej glavno jadro, nato še flok, ki ga spet pustiva zunaj približno meter in pol do dva. Ko se znoči, veter v refulih poveča svojo moč, tja do trideset vozlov. Flok zvijeva najprej en meter, pozneje kar do konca. Jadrava samo na cutter jadro in tretjo krajšavo glavnega jadra. Veter imava v polkrmo, kar je ugodno, valove do dva metra pod istim kotom, kot piha veter, pa še rezervni avtopilot dela kot ura.



Le pri refulih mu včasih pomagava tako, da krmariva namesto njega. Po ustaljenem redu se na tri ure menjava na dežurstvu in vodenju jadrnice.

Ker sem imel čez dan kar naprej suhe ustnice, sem spil res veliko vode, saj sem se zbal, da bi dehidriral. Posledica tega je bila, da sem v času svojega dežurstva hodil na stranišče vsake pol ure. Ko pa bi lahko spal tri ure skupaj, pa me je tiščalo na vsako uro in tako se je nadaljevalo vso noč.



Tahiti–Bora Bora, 10. 6. 2005

Zjutraj med četrto in sedmo uro sem spet dežuren. Aleš spi, mene pa spet lulat. Na boku Bee se naslonim na nosilec sončnih celic z desno ramo in z levo ramo na nosilec tende. Med obema nosilcema je v višini prsi za oporo privezana vrv, na ograji imam spodaj in zgoraj močno privezan večji bokobran, ki ga stisnem s koleni. Na ta način hodim lulat že celo pot, tako da v dobrih plovnih razmerah ne uporabljam stranišča. Oh, kakšno olajšanje je, ko špricam po valovih pod sabo. Ko pogledam v nebo, se zgrozim! Velika črna gmota je na naši desni strani. Le kaj je to? Kakšen otok ali so to morda oblaki?

Otok Raiatea sem pričakoval šele ob sedmi uri. Vem, da ponoči na morju zgleda vse bližje, kot je v resnici, vseeno pa grem v barko na GPS in preverim razdaljo. Seveda, otok Raiatea je. Visok je tisoč metrov, njegov sosed Tahaa je nižji in meri samo petsto devetdeset metrov. Saj ni čudno, da sem se ga ustrašil. Osem milj je še do njega in vse je tako, kot mora biti.

Malo pred sedmo uro zavijeva za 60 stopinj proti otoku Bora Bora. Zdaj imava veter skoraj v krmo, glavno jadro pospraviva, jadrava samo na flok. V vsakem primeru hočem podnevi pripluti do otoka, kjer me spet čaka ozek vhod na koralnem grebenu. Do cilja imava še 33 NM, ko se mi zdi, da gre Bea samo na flok prepočasi, zato prižgem motor. Prej kot v pol ure veter spet zapiha do dvaindvajset vozlov in motor ni več potreben. Bea spet jadra le na flok, in to okoli šest vozlov hitrosti.

Pokonci sem že od štirih zjutraj, zdaj je ura že devet. Rad bi se vsaj malo naspal, zato zaspim kar na klopi v salonu. Kot v sanjah slišim kratko piskanje pip, pip, pip … Zbudim se in vidim Aleša za navigacijsko mizo.

»Kaj delaš?« ga vprašam.

»Na GPS-u programiram pot skozi vhod do zaliva,« se pohvali.

Najraje bi ga vrgel v morje, ker me je zbudil. Od desetih do dveh sem jaz dežuren in takrat bi imel štiri ure časa, da bi nastavil pot, ne da bi koga motil. Tudi sam sem že nekaj zadnjih dni na papirnatih kartah in na GPS študiral pot, vhod v kanal med koralne čeri in oznake. Vse to si potem skušam fotografsko vtisniti v spomin. Ob tem se tudi odločam, kje bom zasidral Beo. Aleš odide iz salona v kokpit, ko kar naenkrat na glas vpije: »Slavc, pridi! Poglej! Kiti, jata kitov. Vsak je večji od Bee!«

Pridem ven in pogledam. Kiti plavajo pred mojo Beo, ob njej kakor tudi levo in desno. Kateri od njih spremeni malo smer in se znajde pred barko. Če bi bili desetkrat manjši, bi rekel, da so kot delfini. Bojim se, da se bo Bea v katerega zaletela. Nekje sem prebral, da če trobiš na ladijski rog za meglo, da jih to moti in se umaknejo. Jadrnica Taja, ki se je pred leti srečala s kiti, je na ves glas navila Mozartovo glasbo, pa jim ni bila všeč, zato so šli stran. Na moje trobentanje se ne zmenijo kaj dosti. Nekaj se jih sicer umakne, a pridejo spet





novi. Prižgem motor in vidim, kako kit pred Beo pospeši hitrost in se umakne. Počasi se umaknejo tudi ostali, le najbolj 'firbčni' se še tu in tam približajo Bei.

Počasi se približava vhodu v laguno otoka Bora Bora. Že ves dan se pred nama dviga iz morja sedemsto trideset metrov visoka vulkanska gmota. Ta je poraščena s palmami in raznimi drevesi kakor tudi z grmičevjem in travo, le prestrme stene so gole. Okoli in okoli je obdana s koralnim grebenom. Kmalu se že vidijo vhodne oznake med koralnim grebenom, zato Beo usmerim na sredino, kjer je prehod. Bea pluje na motor, a ji ni lahko. Tok je močan, veter piha kot pri norcih direktno od spredaj, in to dvaindvajset do petindvajset vozlov. Vseeno nama gre lepo, saj je kanal dovolj širok. Ko se premikava samo še dva vozla, povečam konje na svojem Volvu, ki jih 'šparam' samo za skrajno silo. Bea se takoj odzove; hitrost se poveča na tri pa pol, potem na štiri vozle in že sem zadovoljen. Plujeva proti delu zaliva, ki sem si ga izbral za sidranje, veter ne popušča niti znotraj otoka, le vala ni več. Globina morja je petindvajset metrov, a to sva vedela že prej, zato sva v ta namen podaljšala sidrno verigo z vrvjo še za petdeset metrov.

Bora Bora, 10. 6. 2005

Okoli dvanajste ure Aleš spusti sidro v petindvajset metrov globoko morje. Dol je šlo kar lepo, le kako ga bova dobila ven, se v sebi sprašujem. Kot sem predvideval, sva se zasidrala v zatišju, morje je mirno, le da tu v zavetrju še vedno narahlo piha. Zdaj ko sva varna, se slečem, namilim in nato skočim v morje, da se sperem, ohladim sebe in živce. V tem času Aleš naredi fižolovo solato.

Kasneje si nastavim računalnik, da bom začel pisati, pa mi ne gre. Utrujen sem. Za pol ure se bom ulegel na klop v salonu, saj je ura že šest zvečer. Samo pol ure je bilo zadnje, kar se spomnim, zbudil sem se šele zjutraj naslednji dan, ne da bi se kaj premaknil.



Bora Bora, 11. 6. 2005

Zjutraj je bilo vse lepše. Otok Bora Bora, ki naj bi bil biser med otoki v Francoski Polineziji, v dolžino skupaj z zunanjim prstanom in koralnim grebenom meri 13 kilometrov in v širino 10 kilometrov. V sredini lagune je zrasla skalnata gmota, visoka 730 metrov, nepravilne ovalne oblike, ki je obdana z morjem vse do koralnega grebena. Ta je kot nekakšen prstan varuje pred zunanjimi valovi. A na tem prstanu so posejani hoteli in bungalovi. Vsi objekti so leseni, pokriti s palmovimi listi, vse je pritlično in nobena stavba ne gleda čez palme. Bungalovi so kot pri mostiščarjih postavljeni na kolih, nekaj po koralnem grebenu, večina pa jih je kar v plitvem morju. Bora Bora je otok, kjer se resnično lahko spočiješ, umiriš in uživaš dopustniške dni.

Vse to sem videl dopoldne, ko sem se sprehodil po otoku, fotografiral te lepote in se naužil trdnih tal. Ko se vrnem na Beo, nama spečem pečenko s krompirjem in solato. Verjamem, da bo to dobro kosilo.

V rezervoarju za pitno vodo se mi je odlomil plovec, ki kaže nivo vode. Včeraj sem ga odprl in ga dal ven, ker mi je neznosno zoprno ropotal, in to ravno v moji kabini. Po Bei se lotim servisirati še druge stvari: namažem krmilo, ponovno zložim stvari v bokse, zategnem par vijakov, pregledam pripone jambora itd.

Že včeraj sem se odločil, da grem na bližnji hrib, bolje rečeno rob poraščenega kraterja. Z Bee sem si ogledal, kje bi se dalo iti, ko pa sem danes poskušal izvesti vzpon, pa mi to ni uspelo. Najprej me ustavlja gosta trava do pasu, pozneje pa grmičevje, ki je skoraj neprehodno. 'Ne, Slavc, nič ne bo, kaj pa veš, kaj vse se lahko skriva v tej travi ali v grmovju,' si rečem. Zato se vrnem na cesto, a če sem se že namenil hoditi, bom pa hodil, in se tako napotim proti pet kilometrov oddaljeni vasi v upanju, da imajo internet. Vidno sem že utrujen, zato se bom do barke vrnil z avtobusom.

Aleš preko računalnika spremlja vremensko sliko za območje Rarotonge na Cookovih otokih in naprej proti Tongi. Vreme ni obetavno. Po sporočilih sva izvedela, da se jadrnica Haffiman nahaja nekje na tem območju. Ker je vreme na teh območjih nestabilno, me Aleš nagovarja, da bi se raje povzpela višje, da bi zajadrala proti otokom Samoa. Meni ta predlog ne ustreza, zato bom raje počakal, da se vreme uredi, kajti časa je še dovolj.

Spet se grem vojno s cigaretami. Če kadim, takrat kadim preveč in se tudi slabo počutim. Pečejo me pljuča, kašljam, da ne omenim denarja, s katerim sem bolj na tesno, a za cigarete se ta vedno najde. Cigareti … Ma vrag naj jih vzame!





Potem spet razmišljam in sam sebe sprašujem, kako lahko dam komur koli besedo, pa se tega ne držim. In kaj sem potem jaz? Lažnivec? Človek brez hrbtenice? Najbolj me mori dejstvo, da sam sebi lažem. A to se bo spremenilo tako, da si tokrat enostavno ne bom kupil niti zavojčka cigaret. Vem, da bom nekaj časa bolj siten, a nekako bo treba potrpeti. Ko bova izplula, jih pa tako in tako ne morem več nikjer kupiti.



Bora Bora, 14. 6. 2005

Danes ne kadim več. Moja vojna s cigaretami se je začela, zato mi še kava ne diši več tako, kot je dišala prej. Ne dam se! Kavo bom spil brez spremljajoče cigarete, potem pa grem peš do pet kilometrov oddaljene pisarne, kjer imajo internet. Hodim proti vasi, ko mi nekje na pol poti ustavi pick-up. Tri babice in dva vnučka se mi smehljajo in že splezam zadaj v keson. Babica, ki je vozila avto, je delovala, kot da ni nikoli prej sedela za volanom, kajti vsa cesta je bila njena. Ker me je strah takšne vožnje, se odločim, da grem nazaj grede na avtobus. Tako se peljem mimo zaliva, v katerem je zasidrana Bea, vse do zadnje avtobusne postaje. Ker prej nisem dovolj hodil, grem zdaj peš in si na ta način ogledam še drugi del otoka.



Bora Bora, 15. 6. 2005

Včeraj zvečer je šel Aleš ven. Na Bei ostanem sam. V spomin mi priroma cigareta, ki mi je enkrat med jadranjem padla na navigacijsko mizo. Takrat sem imel zalogo in se mi je ni dalo iskati. Zato zdaj odprem pokrov mize in cigareta se zasveti kot moje oči. Skoraj ga živčno polomim, preden ga prižgem. S prvim dimom mi je trenutno olajšanje zadoščeno.

Bea je zasidrana pred čudovitim Yacht Clubom. Stopim v bar. Česa takega še nisem videl: notranjost je vsa v lesu, dizajn pa v njihovem polinezijskem stilu. Zunaj je po tleh pesek, postavitev inventarja pa je nesimetrična in razgibanih oblik. Usedem se na leseni štor za šankom. Pivo in cigarete si naročim brez slabe vesti. Vem, da bom nehal kaditi, ampak ta trenutek je vse prelepo, da bi se mučil. Počasi pijem pivo, kadim. To je moje prvo pivo, ki ga pijem na Bora Bori. Spet gledam inventar in se čudim domislicam teh otočanov.



Namesto stolov so okoli šanka odžagani debeli hlodi, zabiti v tla, na sosednjem takem stolu imam nahrbtnik. Kar naenkrat na tisti strani začutim, da se je tam nekaj premaknilo. Pogledam v tisto smer in vidim, da se je prelepa mačka stisnila na stol zraven mojega nahrbtnika. Pobožam jo po glavi in že prede, kot da je samo to čakala. Je popolnoma bela, kot sneg, in lepo negovana, božati in čohljati se pusti samo po glavi in zgornjem delu hrbta. Če jo požgečkam pod vratom, me že grize in praska ter mi hitro na svoj način pove, kje in kako ji ustreza.

Še ko sem se vračal na Beo, sem čutil, da je veter obrnil smer ter počasi in tiho povečeval svojo moč. Medtem ko kuham kosilo, veter še kar piha, vse bolj in bolj je močan. Aleš je zunaj in vidi merilnik vetra. Pove mi, da zdaj piha že petindvajset vozlov. Čutim, da tukaj nekaj ne bo v redu. Kuham dalje, veter se okrepi najprej na 30, nato še na 35 vozlov. Prekinem s kuhanjem in stopim ven, na barko, kjer pripraviva še rezervno sidro. Medtem vidim, da se nekaj sosednjih bark že sidra na novo. Ali so preblizu ena drugi ali pa iščejo boljši prostor. Sam se odločim, da če ne bo do večera nehalo, bova spustila v morje še to drugo, dodatno sidro. Veter poveča svojo moč na 38 vozlov. Odločim se, da ne bom čakal do večera. V čoln dam rezervno sidro in ga spustim v morje ter se zasidram tako, da obe sidri tvorita obliko črke V. Zdaj se bolje počutim.

Kasneje, ko sva imela kosilo na mizi, je nehalo pihati. Zdaj mi je kar malo žal, da nisem počakal do večera.

Večkrat sem že hotel napisati nekaj besed o avtobusih. Čeprav je otok mali in ima obseg komaj nekaj čez 30 kilometrov, imajo tudi manjši avtobus za prevoz turistov. Ta je podoben našim, a imajo tudi bolj čudna vozila. Na tovornjake različnih velikosti zbijejo in z vijaki pritrdijo leseno ogrodje. Nato ga pokrijejo z deskami, ki jih pritrdijo do višine oken, kjer pa seveda ni stekla. Na tem mestu je le prozorna trda plastika, ki se z dvigom zapre, če preveč dežuje. Od znotraj ni nič obloženo niti oblazinjeno. Na vsaki strani pri teh oknih je ena klop, namesto vrat pa zeva le odprtina, skozi katero potniki vstopijo in izstopijo. Videl sem tudi, da imajo nekateri še sredinsko klop, ki pa jo zajašeš, ko se usedeš nanjo. Na tej klopi je smešno gledati ljudi, kako jih sila tišči naprej in nazaj, odvisno od šoferja, koliko hitro pospešuje ali zavira. Mi je ob tem prišla na misel pesem: 'Jaz pa jašem v Kolorado, mi srce je mlado, jaz pa jašem vranca spet domov.'

Bora Bora, 16. 6. 2005

Hrano imava, nafto tudi, le še voda nama manjka. Vodo lahko tukaj natočiva le v Yacht Clubu. Aleš pravi, da je kar tako ne moreš natočiti, saj je pogoj, da tam spiješ najmanj eno pivo. Aleš gre na pivo in doživi presenečenje. Ključ za pipo dobiš samo takrat, ko tam večerjaš. Seveda, lastnik ne bo dal dragocene vode kar tako zastonj. Zaračunati je noče, da ne bo izpadel nefer, a tako z večerjo pa se gre 'biznis', kot temu pravimo. Upam, da me zaradi vode zvečer čaka lepo zapečen zrezek. Izkoristil bom dobljeno stavo pri etapi Galapagos−Markeški otoki, ko je izgubil Aleš. Danes bom na ta račun jedel zastonj. Med plovbo je namreč Aleš predlagal stavo za pico, koliko dni bova plula. Sam stavi na osemindvajset dni, jaz stavim na sedemindvajset. Plula sva samo petindvajset dni.

Ni kaj, midva se odpraviva na večerjo, a kot prava Balkanca si nisva rezervirala mize. Ko ob pol sedmih prideva v restavracijo Yacht Cluba, je seveda že vse zasedeno, pa tudi vse rezervirano za to uro. Čez eno uro bo prosta miza, nama pravijo. Stopiva do šanka in tam naročiva pivo. Čez čas pije Aleš že drugega, ko sem jaz še vedno pri prvem. Neučakan sem in lačen. V tolažbo mi je le to, da nisva edina, ki čakava na prosto mizo. To ob deveti uri tudi dobiva, torej po dveh urah in pol čakanja. Ni kaj, tista ura se je pošteno raztegnila. Naročiva večerjo. Za predjed nama postrežejo z ocvrtimi kalamari, kasneje dobiva še pečena rebrca. Meni je bilo vse dobro pečeno, le začimbe niso bile po mojem okusu.

Pa še nekaj informacij o teh otokih. Življenje na Tahitiju in Bora Bori vsekakor ni takšno, kot je videti na dokumentarnih filmih, televiziji, raznih prospektih ali razglednicah. Tam prikazujejo, kako napol gola dekleta hodijo po otoku, se kopajo v morju. Jaz teh napol golih deklet nisem videl. V realnem svetu teh otokov so ženske, od najstnice do babice, neredko tudi prababice, v kratkih hlačah in majici. Od golote je videti le nekaj bosih podplatov, nekatere imajo obute tudi japonke. V kratki oblekici in visokimi petami sem v Papeeteju videl dve ali tri punce, a še te so spadale v posebno kategorijo, da so se še domačini ozirali za njimi z ne posebnim odobravanjem. Otočani po cesti vozijo pick-up avtomobile, po morju motorne čolne, doma pa imajo cel kup otrok. Na vsakem koraku je videti zelo mlade punce z otrokom v naročju. Večinoma so prijazni, se radi smejijo, na vprašanja pa ti s prijaznim obrazom odgovarjajo. Ko pa so sami in jih nihče ne gleda, imajo trdo stisnjene ustnice in zaskrbljen obraz. Jaz jih vidim kot osebe, ki se težko prebijajo skozi življenje. Hiše domorodcev so enake tistim na Tahitiju: revne, zbite iz odpadnih desk, namesto oken in vrat tam visijo cunje. Nekaj je tudi solidnih hiš, a ti ljudje so verjetno neposredno povezani s turističnimi resorti in posledično tudi z denarjem.



Bora Bora, 17. 6. 2005

Danes sem spet na jamboru, tokrat preventivno. Pregledam, pritrdim vijake in namažem letev, po kateri drsi glavno jadro pri dviganju. Natočiva še vodo, zasluženo z večerjo, ki je stala 12.000 polinezijskih frankov, kar znese naših 100 EUR. Še tisočaka je Aleš pustil tam kot napitnino za dobro hrano. Ni kaj, Aleš je velikodušni svetovljan.

Naj napišem, da je cela pečena raca, ki sem si jo privoščil na tržnici na Tahitiju, stala samo 1.000 polinezijskih frankov. Ni kaj, tukaj je lokalov, kjer se večerja, zelo malo, zato tudi lahko dobro služijo. Bea je pripravljena. Sidro bi lahko dvignila že danes, mene pa vleče še na internet.



Bora Bora–Tonga, 18. 6. 2005

Dviganje sidra je Aleša kar izmučilo, saj res ni enostavno ročno dvigovati 22 kg težkega sidra skupaj s petdeset metrov dolgo verigo iz petindvajset metrov globine morja. Po navadi je to sidro še dobro vkopano v blatu.

Izplutje z otoka je potekalo gladko, brez vsakih težav. Zunaj zapiha dober veter, do petnajst vozlov, ki pa čez kaki dve uri preneha pihati, zato Bea zdaj pluje z motorjem. Vreme je lepo in kar vroče.

Ura je osem zvečer in končala se je moja izmena. Za tri ure grem spat. Bea še pluje na motor, vetra je manj kot tri vozle. Nič se ne dogaja, le počasi se premikamo proti južni skupini otokov Kraljevine Tonga. Cilj naj bi bil glavni otok Tongatapu.



Proti Tongi, 19. 6. 2005

Ponoči je narahlo zapihal SE pa se mi ni dalo dvigati špinakerja. Ko ob 5. uri začnem svojo izmeno, piha čez deset vozlov. Dvigneva klasična jadra, okoli 12. ure pa spremeniva smer Bee za 20 stopinj. Veter spet pade in ponovno plujeva na motor. Nikakor noče ugodno zapihati, da bi Bea potegnila proti južni skupini otokov Kraljevine Tonga.



Ura je pet popoldne in Bea spet jadra, sicer še vedno s premalo vetra. Petnajst milj je še do otočja Maupihaa, ki se ga morava še izogniti, potem bom pa lažje zadihal, ko pred nama nekaj dni ne bo videti kopnega.

Ura je 20:30 in otočje Maupihaa je za nama. Zdaj ko ni več nobenih skrbi, bi pa spal. Aleš bo dežuren od devete ure zvečer do polnoči. Večer je bil res lep; čudovit rdeč sončni zahod s kar mirnim morjem ter ugodnim vetrom je pripomogel k temu, da sem se prepustil razmišljanju in spominom.



Proti Tongi, 20. 6. 2005

Čudovita noč je, ura je ena ponoči. Luna tako močno sveti, da je svetlo skoraj tako kot podnevi. Ob sedmih zjutraj se Bea še kar vleče samo na flok. Že nekaj ur se pozibavamo v levo, zdaj v desno. Veter je preveč v krmo in piha do dvajset vozlov, a kaj, ko ne moreva ničesar spremeniti, saj jadrava in loviva smer plovbe naravnost proti jugu Tonge. Dan je vseeno lep.

Ura je pet popoldne, Bea se še kar pozibava. Jadrava samo na flok, smer Bee je še vedno usmerjena proti jugu Tonge. Zmanjkalo mi bo cigaret, zato Alešu predlagam, da bi se ustavila na Cookovih otokih, na otoku Aitutaki, ki je na najini poti. Alešu to sicer ne ustreza, a bova videla, kakšne bodo razmere in ali je zunaj otoka sidrišče, kot je narisano v kartah. V notranjost otoka ne moreva zapluti. Vhod med koralnimi grebeni ima globino le 160 cm, Bea pa ima ugrez 195 cm. Do otoka Aitutaki imava še dva dni in pol. Ah, te moje cigarete! Spet imam vojno z njimi in posledično tudi sam s sabo. Zdaj sem na trenutke siten. Aleš pravi, da sem tečen, tudi razdražljiv. Ja, res, tudi prepiral bi se. Cigaret nisem vzel s seboj več kot za dva dni in te sem že pokadil. Danes je že tretji dan najine plovbe. Upam, da bom do Tonge prebolel večjo krizo, potem jih tam ne bi kupil. Sam sebi govorim in se prepričujem: 'Slavc, moraš nehati kaditi.' In potem še zaključim z besedo moram in se prepričujem, da tudi bom. Če bi zdaj imel cigareto, bi jo prižgal, zato mi ustnice kar skupaj vleče od samih skomin po cigareti.



Proti Tongi, 21. 6. 2005

Ponoči se je pooblačilo, tu pa tam je padlo malo dežja. Zdaj, ob deveti uri zjutraj, je v glavnem jasno, piha vzhodnik z močjo od 12 do največ 20 vozlov. Počasi se le premikamo, do Tonge je vsaj devet dni in točno še 999 NM. Za zajtrk sem si naredil prežganko. Dobra je bila, končno sem se jo naučil skuhati. Za kosilo pa ričet ali − kot pravi Aleš − vsaj nekaj podobnega je bilo ričetu.

Ura je štiri popoldne, zdaj plujeva na motor, počasi postaja dolgočasno. Zdaj sem do osme ure zvečer prost. Najbolje bo, da grem malo na klop v salonu oči zapret, morda bom pa malo zaspal. Aleš si je do zdaj krajšal čas in je pisal dnevnik. Kot vidim po stvareh na mizi, ga zanima tudi Tonga.

Devet zvečer je, dežuren sem, vetra ni, Bea še vedno pluje na motor. Je krasna in jasna noč s polno luno. Vedno mi je bilo lepo ob polni luni, v gorah ali na morju. Na oceanu ima luna še poseben čar. Kadar se le da, načrtujem etape, da se ujemajo z luno. Zdaj sem že prepričan, da se bova za en dan ustavila na otoku Aitutaki. Je na najini poti in jutri bova plula tam mimo. Nisva ga načrtovala, a sem si pač rekel, da je vse odvisno od vetra, kam bo pihalo. Aitutaki je drugi gosto naseljen otok na Cookovih otokih in zagotovo vem, da imajo tam tudi cigarete.





Proti Tongi, 22. 6. 2005

Pristanek na otoku Aitutaki odpade. Ponoči ni bilo vetra, je pa zato bila cela noč čudovita. Svetila je polna luna, svetlo je bilo skoraj kot podnevi.

Zjutraj pa je zapihal južni veter do 21 vozlov, in to direktno iz smeri otoka Aitutaki. Nastaviva jadra, kolikor se da jadrati v orco, torej v veter. Počasi naraščajo tudi valovi. Ko mora Bea pluti direktno v valove, se mi kar smili, ko udarja po njih. Do Tonge je še 870 NM, nekje osem dni plovbe, če bo jadranje ugodno. Zdaj sva že peti dan na odprtem morju. Pred izplutjem sem se psihično pripravil za štirinajst dni jadranja do Tonge, čeprav upam, da bova otočje dosegla v dvanajstih dneh.

Pod večer ujameva 12 kg težko tuno. Kar dobro uro je bilo potrebno, da sem jo spravil na Beo. Po dolgem času bo na jedilniku spet riba, in to kakovosten rumenoplavuti tun. Zdaj tudi Bea lagodno pluje na klasična jadra, vetra je od 10 do 15 vozlov v bok. Lepo napredujeva in upam, da bi se le tako nadaljevalo še naprej.





Proti Tongi, 23. 6. 2005

Ponoči je najprej kazalo, da bo prenehalo pihati, zato sva imela nameščena že vsa tri jadra. A čez čas je veter postopoma povečeval moč vse do 20 vozlov, temu so sledile tudi krajšave.

Dela se lep dan, valovi so zmerni, tu in tam se sicer za trenutek pooblači, pa je čez kakšno uro nebo spet jasno. Do Tonge nama je ostalo še 755 NM plovbe. Pečena tuna za zajtrk nama odlično tekne.

Opoldne je vreme še kar lepo, veter ugoden, do 15 vozlov, valovi prijetni. Teče šesti dan na morju, na modri gladini Tihega oceana. Če bo še naprej tako, bo to ena prijetnejših etap. Danes je dan tune; vsak si jo peče ali pripravlja po lastnem okusu.

Ura je pet popoldan in jaz sem že eno uro dežuren. Spet me prime občutek, da bi kadil. Ustnice mi vleče skupaj pa se ponovno lotim iskanja cigaret po Bei. Po eni uri odneham, ker nima več pomena iskati. Vse sem že desetkrat premetal, čeprav vem, da cigaret na Bei ni. Pravim si, da je tista glavna kriza že mimo, a v glavi vem, da bi cigareto z veseljem prižgal, če bi jo našel. Grozen sem, vem! Gledam Aleša in vem, kaj si zdaj misli: 'Le kaj je Slavcu? Kar naprej nekaj brska in išče po barki. Je pa lepo, da ne kadi več. Kar naprej je smradil s cigaretami.'



Proti Tongi, 24. 6. 2005

Sedmi dan plovbe. Tunina pojedina še kar traja, le da sem jaz danes za zajtrk raje jedel kornfleks z mlekom. Bea jadra pri vetru v bok do hitrosti petindvajset vozlov. V poprečju prejadramo 120 NM na dan. V glavnem je lepo vreme, le tu in tam pasatni oblaki prinesejo prej roso kot dež. Se je pa občutno ohladilo, tudi morje ima samo 26 oC, kar je za cele štiri stopinje manj, kot je bilo na otoku Bora Bora. Pozna se, da plujeva južno in da je Tonga na dvajsetih stopinjah južne geografske širine.

Kraljevina Tonga ima 170 otokov in otočkov, a le 45 jih je naseljenih. Nahaja se severovzhodno od Nove Zelandije, glavno mesto Nuku'alofa je v južni skupini otokov, kamor sva z Alešem tudi namenjena.

Bzzzzzz je spet zapel avtomat na ribiški palici. To je dokaz, da se je riba ujela na trnek. Tokrat se meče v zrak. Pustim jo, da se utrudi, potem jo počasi vlečem proti sebi. Medtem trzne še vaba na drugi palici, kar pomeni, da se je tudi tu ujela še ena riba. A kaj bova z dvema? Zato eni podariva življenje.

Dvanajst kilogramov težka ter meter in dvajset centimetrov velika zlata skuša se spremeni v ribje zrezke.





Moja izmena se ob drugi uri popoldne končuje. Zunaj se pripravlja na dež, vetra je v tem trenutku že 22 vozlov, pogled v nebo pa ne kaže na nič dobrega. Bea jadra na tretji krajšavi in na cutter stay jadro. Poskusil bom kaj zaspati, saj sem pokonci že od štirih zjutraj. Še preden sem se zbudil, je nehalo deževati in zdaj sonce prav lepo greje. Do Tonge je še 590 NM; če mi bo zvezda naklonjena, bova tam že čez pet dni. Spanja je bilo res malo, morda nekaj več kot le eno uro. Skuhat si grem kavo, kar ni tako enostavno, kot se bere. Bea pluje po valovih, nagnjena je na desni bok. Nemirna je, ziblje se gor in dol. Naredim širok razkorak, tako da je ena noga upognjena, z eno roko pa se držim za rob vhoda v Beo. V drugi roki moram ves čas držati kafetjero, drugače se mi lahko prevrne in me popari po nogah, kar se je že nekajkrat zgodilo. Tako držim ravnotežje, držim kafetjero, v kateri pa mi voda nikakor noče zavreti. Kadar jo takole držim nad razgibanim štedilnikom in čakam, da je kava kuhana, mora v lijaku že čakati skodelica, v katero jo kasneje prelijem, saj bi se drugače kafetjera prevrnila, če bi jo odložil. Dodam žličko sladkorja in eno zvrhano žličko mleka v prahu. Ampak … Če bi imel zdaj še cigarete, bi bilo enako ali celo bolje, kot da sem zadel na tomboli.

Proti Tongi, 25. 6. 2005

Del včerajšnjega dneva in noč sta bila v znamenju mojega zehanja. Nenaspanost je kriva za nočna dežurstva, ki so naredila svoje. Od pete do osme ure zvečer, od enajste do druge ure zjutraj in od pete do osme ure zjutraj. Ure, ko normalni ljudje prespijo, jaz bedim in dežuram. Nič mi ni pomagala kava, samo spal bi. Aleš me je moral za izmeno kar buditi. Vreme je ugodno, veter enakomeren. Bea pluje na avtopilota, jaz pa nenaspan zeham v kokpitu. Uležem se na klop, pod hrbet in glavo si dam blazino. Sam sebi govorim, da se bom samo spočil in da nikakor ne smem zaspati. Pod vzglavje si dam še zvito vrv, da bi me tiščalo in ne bi zaspal. Malo kasneje ne vem več zase. Spim kot ubit. Ne vem, koliko časa sem spal, morda pol ure, morda uro ali pa celo več. Kar naenkrat v strahu skočim pokonci, gledam okoli po morju in ne vidim nikogar, nobene ladje. Zakaj naj bi bila ravno zdaj, ko pa že sedem dni nismo srečali nikogar. Uleči pa se vseeno nočem več, ker vem, da bom spet zaspal. Grem lulat na že opisano mesto. Levo ramo naslonim na nosilec tende, desno na nosilec celic, oprsje pa naslonim na vrv, ki ju med sabo povezuje. Med kolena stisnem bokobran. Lulam v morje in še lulam in ne moreš verjeti − tako zaspim. Koliko časa sem stoje spal naslonjen na bok Bee, ne vem. Je moralo biti pa kar nekaj časa, saj sem se zbudil šele, ko je veter spremenil smer in so začela jadra ropotati. Veter je obrnil tako, da nama zdaj piha v krmo, kar je na moč neugodno. Niti pomisliti ne smem, kaj bi bilo, če bi padel na hrbet ali celo ob strani čez ograjico.

Ura je dve popoldne, midva pa plujeva v smeri Kraljevine Tonga. Kiti, ki so spet prišli pogledat Beo, so v zrak spuščali svoje vodomete, le jaz jih nisem vesel. Bojim se, da bi se Bea v katerega zaletela. Vreme je jasno, lahko bi rekel že kičasto. Do cilja je še 480 NM oziroma še štiri dni.

Ura je sedem zvečer. Spet je moja izmena za nočno dežurstvo, le da ta trenutek nimam težav ne z zehanjem ne s spanjem. Ker je premalo vetra za jadranje, Bea pluje na motor. Po napovedi naj bi že ponoči bolje zapihalo, a tega nama nihče ne more zagotoviti. Tihi ocean je velik in napovedani veter se lahko marsikje drugje pojavi in tudi razgubi. Pred mano so še tri že prej načrtovane daljše etape: Tonga−Fiji, Fiji−Nova Kaledonija in Nova Kaledonija−Townsville v Avstraliji.



Če sem doma načrtoval kakšno daljše jadranje, je bilo to načrtovanje polno priprav, pogovorov in trajalo je časovno kar mesec ali še več. Pa nobeno moje jadranje po odprtem Jadranskem morju ni trajalo več kot nekaj sto milj. Čeprav sem sam veliko več jadral kot ostali jadralci, je jadralskih podvigov v jadranju na dolge neprekinjene razdalje v Jadranu bore malo. Če sem prečkal Jadransko morje ali plul do Grčije, se je to uvrščalo že za daljšo plovbo. Tukaj na Tihem oceanu pa je vse drugače, vse je daleč. Recimo, od Paname do Galapagosa je 1.100 NM, razdalja Galapagos– Markeški otoki meri 3.150 NM, etapa Markeški otoki−Tahiti je dolga 850 NM, razdalja med Tahitijem in Bora Boro je kratka; meri le 150 NM. Od Bora Bore do Tonge morava prepluti okoli 1.400 NM, čaka naju še plovba od Tonge do Fidžija v razdalji 450 NM, etapa Fidži–Nova Kaledonija ima 750 NM in Nova Kaledonija−Avstralija oz. Townsville šteje pribl. 1.050 NM oceana. Naštel sem le etape v moji zamišljeni smeri − kamorkoli se obrneš, vse je daleč.

Moram pa napisati, da se dosti manj komplicira pri načrtovanju teh poti oz. etap. Pomembna je razdalja, zato je temu primerno treba nabaviti pravo količino hrane in vode, prišteti pa je treba še vsaj 50 % rezerve. Spremljaš vreme, in ko se ti zdi zadosti ugodno, lepega jutra dvigneš sidro in zapustiš zaliv ali otok, pred seboj pa imaš le morje. Kmalu, v nekaj urah, iz obzorja izgine tudi otok, ki si ga zapustil, obdaja te le morje s svojo neskončno širino. Kar se tiče vremena, je tako, da vedno čakaš na ugodno vremensko okno. Po navadi pihajo pasatni vetrovi v smeri otoka, proti kateremu pluješ, valovi gredo velikokrat prav tako v isto smer. Ko enkrat dvigneš sidro in zapluješ, vrnitve ni. Nova destinacija je naslednji otok, ne glede kako je daleč. Vseeno je lažje pluti do njega, kot se nekje na sredi obrniti zaradi česar koli in se vrniti ter pluti v veter in valove. Zato je pred odhodom vremenska napoved ena od najbolj pomembnih informacij. Prav tako je dobro vedeti, kateri vetrovi bodo takrat pihali in kako močni bodo. Temu primerno se načrtuje smer poti. Tu si jadralci nesebično pomagamo in izmenjujemo informacije. Ko pa enkrat izpluješ, si sam. Lahko izpluje več jadrnic istočasno, a po nekaj urah se ne vidijo več in se srečajo šele na novih destinacijah. Vremena včasih tudi ne ujameš tako, kot bi si želel. Takrat se mu moraš podrediti in pluješ, kamor je pač tisti trenutek najbolj ugodno. Paziti moraš, da v smeri nove plovbe ni otokov, koralnih čeri ali česar koli drugega, kar bi lahko potopilo tvojo barko. V drugo smer pač pluješ tako dolgo, dokler se vreme ne umiri. Ko se fronte umirijo, naravnaš smer barke spet na svojo destinacijo.



Proti Tongi, 26. 6. 2005

Pred Beo je nevarni Beveridge Reef. To je koralni greben ali še bolje atol, ki je delno potopljen v plimi in delno viden ob oseki. Nahaja se približno 147 NM od otoka Niue in je 520 NM oddaljen od Cookovih otokov. Ta zloglasni greben je kraj pogostih brodolomov, saj še danes mnogi jadralci ne vedo točno, kje se nahaja. Vseeno je današnjim jadralcem malo lažje pluti z GPS-navigacijo in kartami, na katerih je ta greben označen. Še Jože Mušič, ki je plul s svojo Melody, je navigacijo izvajal s sekstantom. Na sekstant določati pozicijo jadrnice med plovbo ni mačji kašelj, ob tem pa še na papirnate karte vrisovati pozicijo in paziti, da ne nasedeš na kakšen osamljen greben. Človeka kar hitro zavede realnost, da pluješ po več tisoč metrov globokem oceanu, na katerem ne vidiš kopnega, do koder ti seže oko. V resnici pa je malo pred tabo lahko plitvina in tvoje jadranje se konča v eni sami sekundi. Tu, na takšni oddaljenosti od kopnega, te nima niti kdo rešiti. Bom kar vesel, ko bo Bea mimo.

Veter je slab, piha od 6 do 8 vozlov. Zaradi takšnih vremenskih razmer ne bova prišla nikamor. Da bi zajela v jadra močnejši veter, obrnem Beo petnajst do dvajset stopinj iz načrtovane smeri. Kaj to pomeni? Pri tej moči vetra in petnajstih stopinjah vsaj en dan plovbe več, pri plovbi dvajset stopinj iz smeri pa še dan ali morda dva več. V slabem primeru torej za vse skupaj tri dni več. To pomeni, da imava zdaj šest dni do cilja namesto tri. Pa sem postavljen pred dilemo, ali naj prižgem motor, ko pa imam nafte le še za kakšen dan in pol, ali naj plujem tri dni več v tem rahlem vetru. Več dni na morju pomeni tudi toliko večje tveganje, da se vreme, ki naju do zdaj odlično služi, pokvari. Mislim na sonce in dneve brez neviht. V knjigah ob takšnih odločitvah vedno napišejo: 'Skiper mora imeti vedno rešitev in odgovor na vsake razmere.' Žal pa ni vedno tako enostavno. Če bi popolnoma nehalo pihati, je stvar enostavna. Prižgeš motor in 'pičiš', sploh če imaš na barki dovolj goriva. Moja odločitev je, da počakava nekaj ur in vidiva, kaj se bo iz vetra razvilo. Do takrat bova plula na jadra petnajst stopinj iz smeri. Nekaj ur ne pomeni ničesar, razen da pridemo na Tongo 30. namesto 29. junija.

Včasih se sprašujem, zakaj nisem raje doma. Z upokojenci bi balinal, ne pa da se podajam na pustolovščine po oceanih okoli sveta, in to pri mojih šestdesetih križih. Stanko, ki živi v isti krajevni skupnosti kot jaz, mi je pisal, da je ponosen name kot na sokrajana, ki se ne boji velikih valov in morskih psov. A Stanko ne ve, da me je zelo strah morskih psov. Ko se moram potapljati pod barko, se tu in tam s kakšnim manjšim morskim psom pogledam iz oči v oči. Strah me je velikih valov, slabega vremena, vsega, pred čimer se počutim nemočnega. Zato se pa vedno trudim v vsakem trenutku obvladovati situacijo in ne prepuščati ničesar samemu naključju. S spoštovanjem morja, vetra in valov postaneš eno, skupaj ste prijatelji in narava ti daje možnost, da krmariš z roko v roki z njimi. Vsak jadralec, ki se podaja na velika morja, se sooča z možnimi vremenskimi preobrati, z valovi in ogromnimi razdaljami. Tam je odvisen samo od sebe, svojega znanja in svoje jadrnice. Sredi oceana ni reševalne službe, kot je prisotna po naših hribih. Če se komu tam kaj zatakne, takoj kliče GRS. Ta naša 'nora in socialna' GRS leti ob vsaki uri ter gre ob vsakem vremenu v hribe iskat nekega 'cepca', ki se je izgubil ali ni pravilno obut. Ob tem pa nemalokrat reševalci tvegajo in včasih tudi izgubijo svoja življenja. Vsak skiper se mora krepko zavedati, kje je njegova meja, kje so njegove sposobnosti in koliko lahko prenese njegovo plovilo. Te meje, tega koraka ne sme pod nobenimi pogoji prestopiti. Z leti jadranja rastejo sposobnosti in izkušnje skiperja. Moj prijatelj Mladen Šutej, ki je preplul vsa svetovna morja in prejadral več kot 200.000 NM, je zapisal: 'Domov, na suho in mirno mesto, se vračajo samo – živi.'

Ura je odbila poldne. Bea spet pluje na klasična jadra. Vetra je ravno za silo, kar pomeni, da je do Tonge en dan več plovbe, se pa lahko še vse spremeni. Do načrtovanega cilja je še 365 NM.



Približno ob tretji uri popoldne veter zapiha direktno od spredaj; to je nekaj, česar si jadralci najmanj želimo. Veter v premec jadrnice za naju pomeni pluti najmanj 30 do 45 stopinj pod kotom in v najinem primeru tudi stran od začrtane smeri. Da jadrnica ne tolče v valove, moram kót plovbe povečati na približno 60 stopinj. V tem trenutku sva lahko samo rekla adijo vsem kombinacijam in izračunom, kdaj bova priplula na Tongo. Valovi in morski tok nama ne dopuščajo večje hitrosti. Na GPS-u izračun pokaže še devetdeset ur do cilja. Pred spremembo vetra v premec jadrnice je obetal le dvainsedemdeset ur. Spečem si nekaj kosov tune in v kokpitu pojem večerjo.



Proti Tongi, 27. 6. 2005

Deset dni sva že na tej oceanski plovbi proti Tongi. Zdaj imava na razpolago vse, kar se od vremena da dobiti. Imava močan veter, razburkano morje, visoke valove in za nameček še obilno dežuje. Spet morava spremeniti smer Bee, in to za 40 stopinj. Veter je že ponoči počasi, a vztrajno povečeval svojo moč, v sunkih je pihnilo vse do 39 vozlov. Valovi so se temu primerno povečali na tri metre. Jadrava lahko le pod kotom vetra 120 stopinj glede na jadrnico. A takšnega jadranja avtopilot ne more več prenesti, zato morava krmariti ročno in se na eno uro menjujeva. Za Beo vlečeva 120 metrov 22 mm debele vrvi, kar nama pomaga držati smer in hkrati zavirati Beo, da ta ne pluje prehitro. Zdaj pa sva dokončno prepričana, da na jug ne bova prišla.



Proti Tongi, 29. 6. 2005

Veter, valovi, morje, vreme − vse je ostalo enako kot včeraj. Ker sva včeraj spremenila smer, jadrava zdaj veliko višje, proti severnemu otočju Tonge, otokom Vava'u. Vrvi še vedno vlečeva za seboj; le če veter za kako uro popusti, jih potegneva na Beo. Ko veter poveča moč, vrvi spet spustiva v morje, saj zelo lepo stabilizirajo barko.

Danes se je pa zgodila še ena zanimivost, ki jo redko doživiš. Včeraj je bil 27. junij in danes je že 29. junij. Kot v znanstveni fantastiki sva se skupaj z Beo prestavila za en dan naprej − en dan sva izpustila. Preplula sva datumsko mejo, tako da sem jaz zdaj − ne vem točno, a mislim, da − okoli enajst ur pred Slovenijo.





KRALJEVINA TONGA



Otok Vava'u, 30. 6. 2005

Že včeraj proti večeru se je zjasnilo, veter pa je toliko popustil, da avtopilot spet krmari, le vsake toliko časa mu je treba pomagati. Proti jutru se bližava otokom Vava'u, oz. severnim otokom Tonge. Ponoči je bil veter kar prijazen in je pihal le do 28 vozlov, zato je avtopilot to noč kar dobro krmaril.

Zjutraj veter spet močneje zapiha in Bea jadra ob vzhodni obali otoka Vava'u. Obpluti morava še severni del otoka in tudi krajši del zahodnega otoka. Vhod v zalive mesta Neiafu je na zahodni strani. Bolj kot se premikava na zahodno stran, bolj dobivava veter in valove od spredaj. A se ne dava. Bea z mojo samozavestjo, ker sem vedel, kaj hočem, po enajstih dneh Tihega oceana pripluje v mirne vode zaliva ob glavnem mestu Neiafu, ki leži v zavetju otokov skupine Vava'u. Ko sva zaplula v edino in manjše pristanišče, je Aleš po VHF-postaji poklical uradnike, a ker ni bilo odziva Port kapitanije, sva se točno ob deseti uri privezala na prosti muring. Končno sva tu! In da, lahko se mi je tako napihovati, dokler imam Aleša na Bei! Aleš, hvala ti!

Najprej si pripraviva zajtrk, potem skočim na kopno in v prvo trgovino po cigarete, zaprem oči in prvi dim te prve cigarete me zasvoji. Omamni dim me skoraj uspava, saj sem zelo zaspan. Zadnjo noč, ko sva jadrala ob obali otoka Vava'u do vhoda v zalive na zahodni strani, si nisem upal zaspati. Hitro se vrnem na barko in sam v sebi rečem, da bo prijava pač malo počakala, samo da kako uro odspim. Spanec me ravno začne pobirati, ko Bea dobi obisk. Prišli so vsi tisti, ki bi jih morala obiskati midva: policija, carina in sanitarna inšpekcija. Kaj pa zdaj? Bea je vsa razmetana. Po enajstih dneh jadranja so vse povsod mokre jakne, vetrne hlače, mokre majice, termoflisi, rešilni jopiči, umazana posoda od zajtrka, jaz pa zaspan, da jih komaj gledam.

Njihova prijaznost je bila brez meja. Bili so toliko domači, da so me celo za cigarete prosili. Ker nisem imel slike za vizum, me kar sam šef policije odpelje slikat, spotoma pa se ustavimo še na banki, da zamenjam denar. Pridemo do nekega kafiča, kjer ima neko dekle računalnik in digitalni fotoaparat. Šef in dekle se nekaj pogovarjata in že čez nekaj trenutkov gremo vsi skupaj dve ali tri hiše naprej. Tam me to dekle odpelje na teraso in me postavi pred belo steno. Nasmehnem se in slišim 'škloc', dekle pa pravi, da lahko gremo nazaj. Pridemo spet v kafič, fotoaparat poveže z računalnikom in čez minuto so slike za vizum že narejene. Šef zadovoljen odide, jaz pa se malo zamislim. Če sem že v mestu, si rečem, bo spanje počakalo še kako uro, in grem na internet, saj mi je to edina povezava z domačimi in prijatelji (kar jih je še ostalo, saj imam včasih občutek, da so me že vsi pozabili; večina se jih niti ne oglaša več).



Neiafu, 3. 7. 2005

Bea je na muringu, po zalivu občasno že tri dni piha veter okoli 25 vozlov, valovanja ni, torej je kar mirno. Danes je nedelja, v vasi je vse zaprto, kajti tu ob nedeljah ne smejo delati. To je napisano celo v ustavi Tonge. Ob nedeljah gredo domačini v cerkev in po maši se družijo. Tudi sam sem bil pri maši; kar lepo je bilo poslušati ubrano petje celotne cerkve. Petja je bilo za več kot polovico maše, ki je trajala nekaj več kot eno uro. Jutri je kraljev rojstni dan, zato je tukaj vsesplošni praznik, tako da še na internet ne morem. Domačini so sproščeni, prijazni, veseli in pripravljeni pomagati. Promet po vasi Neiafu se na trenutke odvija prav čudno − kakor se komu zdi. Da vozijo avtomobili po levi strani, sem ugotovil šele, ko sem se usedel v avto in videl, da imajo volan na desni strani.



Promet ovirajo majhni in veliki prašiči, ki se prosto sprehajajo povsod, kamor seže oko. Baje vsak lastnik ve, katero je njegovo 'prase'. Med oseko morja pridejo na obalo − takrat imajo gostijo z rakovicami in raznimi školjkami. Vsak večer prašiče kličejo domov, bolj trmastim do poslušnosti pomagajo s fračami. Tukajšnji moški nosijo krila enako kot ženske. Bolje rečeno je to kos blaga, ki ga ovijejo okoli pasu, in ta sega pod kolena. To bo nekaj zame, si pravim. Tudi sam si želim takšnega krila, da si ga oblečem in se v njem sprehajam po otoku.

Kraljevega rojstnega dne ne spoštujejo tako kot nedelje. Tu in tam že vidiš koga, ki pospravlja okoli svoje hiše, čeprav je večina teh kar zanemarjenih. Pred glavnim vhodom v cerkev je na tleh ležal umazan zgornji del trenirke, ki sem ga videl že v nedeljo. Na istem mestu leži še danes in očitno je, da to nikogar ne moti. Odprta je le ena trgovina, vsi kafiči pa so zaprti, tako da danes ne pridem niti do interneta. Ko grem na sprehod po otoku, me vsi pozdravljajo, kot bi bil jaz njihov kralj in bi imel danes rojstni dan.



Neiafu, 6. 7. 2005

Počitek se kar prileže. Naredil sem servis na motorju, zamenjal olje in filtre. Naftni predfilter mi vedno dela največ težav. Nikoli nisem prepričan, ali ga bom še sestavil tako, da ne bo puščal nafte. Hvala mojima prijateljema Martinu Kondi in Juretu Božiču za vse inštrukcije, čeprav bi ju imel najrajši zraven vsakič, ko se lotim servisa. Ni ga boljšega mojstra, kot sta Martin in Jure. Ko mi je Jure razlagal o delu okoli motorja, so bile besede in kretnje z roko tako nežne, kot da bi mi mlada mamica razlagala, kako moram previti dojenčka.

Kupil sem si krilo, kot ga nosijo moški na Tongi. Gre za del njihove narodne noše. Ko se tako oblečen v krilu sprehajam po mestu, imam občutek, kot da vsi gledajo vame. A zavedam se, da to v resnici nikogar ne zanima, kajti tukaj je normalno, da imajo moški krila. Jaz pa se tega krila ne morem navaditi. Med nogami sem ves čas čutil prepih, pa še sedeti ne morem s koleni narazen, ker je krilo preklano po vsej višini in se v hipu odpre pogled do mednožja.

V trgovinah iščem varnostni ventil za plin, saj mi je stari dokončno odpovedal poslušnost. Tega končno dobim, a ne dobim nastavka, ki bi povezoval ventil in plinsko jeklenko. Utrujen se vrnem na Beo in preostanek dneva počivam.

Neiafu, 7. 7. 2005

Ni mi ostalo drugega kot kupiti še plinsko jeklenko. Do zdaj sva z Alešem že nekaj dni kuhala na mali kuhalnik Campingaz, ki sem ga včasih nosil po hribih.

Vreme se še vedno meša, nekaj takega sva imela na etapi Markeški otoki− Tuamotu. Ne mika me izpluti, čeprav se sidrišče počasi prazni; jadrnice počasi odhajajo vsaka proti svoji novi destinaciji.

Aleš je tisti, ki se bolj spozna na internet in je z lahkoto navezal stik z Marjetko, s katero smo se srečali že na Arubi in pozneje še v Panami. To je tista Slovenka, ki jadra na svoji osemmetrski jadrnici Little Mermaid okoli sveta že štiri leta, večji del kar sama. Zelo redki so jadralci, ki si za etapo Panama−Galapagos ne obložijo jadrnice z rezervnimi posodami z nafto. Tako si je tudi Marjetka na svojo naložila kar nekaj posod z gorivom, čeprav ima njena jadrnica mali izvenkrmni motor, ki premore komaj devet konjev. Imela pa je smolo, saj ji je motor odpovedal poslušnost in jo je morje v brezvetrju nosilo, kamor je pač šel morski tok. Tako je revica do otočja Galapagos plula celih enaindvajset dni. Pred nekaj dnevi so ji tam popravili motor in zdaj že sama jadra na etapi z otokov Galapagos do Markeških otokov, kar pomeni 3.100 NM. Marjetka, kapo dol pred tvojim pogumom, moj ti ne seže niti do kolen! Slovenski moški jadralci naj si dajo roko na srce in priznajo sami sebi, koliko jih je, ki bi si upali ponoviti tvojo pot. Pa še s tako malim motorjem in malo jadrnico, s katero zdaj sama pluješ po najdaljši etapi Tihega oceana.

.



Tudi sam sem bil na internetu. V e-pošti me je čakalo sporočilo od jadrnice Haffiman. Čeprav je ta morala na otoku Bora Bora kar več dni čakati, da so jim oblasti zbrale šest tisoč dolarjev, ki so jim jih morali vrniti od položene varščine, so danes že daleč pred nami. Do Cookovih otokov in naprej proti Tongi so imeli na morju od bonace do viharjev, borili so se z nasprotnim vetrom in valovi. Kot je rekel Morton: 'Imeli smo vse razen snega.' Spraševal se je, kako je Bea preživela to plovbo, tj. tako morje z nasprotnimi valovi in vetrovi, ki so pri njih takrat v sunkih presegali 40 vozlov.



Neiafu, 8. 7. 2005

Za to nesrečno Tongo bi lahko rekel, da je to kraj, kjer ima vlak zadnjo postajo. Tu pač končajo vožnjo vsi tisti, ki niso vedeli, kam naj sploh potujejo. Revščina in umazanija. Že danes sva se nameravala odjaviti in jutri zapustiti ta nesrečni otok. A ko sem se pozanimal o odhodu, so mi uradniki to tokrat malo zakomplicirali. Zahtevajo, da po končani odjavi plovilo takoj zapusti njihov teritorij. Tako bova morala zaradi še vedno nestabilnega vremena počakati vsaj do ponedeljka. Med vikendom se nama ne splača odjaviti, saj strankam zaračunavajo nadure in tako plačaš dvojno ceno. Odločil sem se, da bomo v ponedeljek zjutraj z Beo že navsezgodaj na carinskem pomolu, potem pa odrinemo direktno proti otokom Fidži. Do tja imamo okoli 460 NM plovbe, kar pomeni nekje štiri dni. Tokrat bo to kratka etapa, žal pa polna koralnih otokov. Tokrat grem na pot spet brez cigaret.



Tonga−Fidži, 10. 7. 2005

Včeraj, v nedeljo, se tudi ni dogajalo nič posebnega, kar pomeni dobesedno nič. Ljudje gredo iz hiše le toliko, da gredo k maši. Potem vidiš zunaj hiše le tu pa tam kakega otroka, verjetno po naravi takega, kot sem jaz, ki ga znotraj sten ne morejo krotiti.

Policija, Port kapitan, carina. Bea mora kot vse ostale jadrnice obvezno na carinski pomol. Ob desetih dopoldne izpolniva vse zahtevane obrazce in še z večjim veseljem, kot sem zaplul v zalive Tonge, tudi zapuščam te otoke. Kralj je upodobljen na vseh bankovcih in kovancih razen na desetih centih, ki je najmanjši kovanec in na katerem je upodobljena kura. Tako sem se ves čas šalil, da za dve kuri dobiš vrednost kralja.

Vreme je lepo in toplo, pa tudi brez vetra, zato si Bea pomaga z motorjem. Dve ribiški vabi se vlečeta za Beo in v ustih že imam pravkar pripravljeno okusno marinado za ribo. A kaj, ko se do tega trenutka nobena riba noče žrtvovati in se okopati v tej marinadi. Cigaret ni, a si vsaj s tem ne delam težav. Imam občutek, da sem ujel trenutek, ko lahko rečem: 'Dovolj je bilo kajenja.'



Proti Fidžiju, 13. 7. 2005

Že ponoči je zapihalo do 25 vozlov, tako da je jadranje kar prijetno, le oblaki me motijo, saj se za moj občutek preveč kopičijo. Z nočjo se pooblači celotno najino obzorje. Najprej preneha pihati vzhodnik v polkrmo. Ko znova zapiha, je ta v obliki nevihte, kar najprej začutim v premec. Spet morava pomakniti smer Bee za dvajset stopinj desno, kar je za naju zelo neugodno. Med Tongo in Fidžijem morava prečkati koralno otočje Lau, ki že spada med otoke Fidži. Prehod Oneata je širok 2 NM in deli otočje Lav, ki od juga proti severu meri čez 300 NM. Celotno otočje Fidži sestavlja 332 otokov.

Vso noč dežuje, mene pa bolj skrbi jadranje dvajset stopinj iz smeri. Proti jutru preneha deževati. Naredi se prav lep dan, ki se potegne v jasno noč z luno, žal pa prehitro zaide. Rumenoplavuta tuna se pusti ujeti in že je predelana v slastni marinadi.



Proti Fidžiju, 14. 7. 2005

Začel se je četrti dan plovbe proti otokom Fidži. Veter piha direktno v krmo. Do 16 vozlov ga imava in verjetno bo tako ostalo do glavnega mesta Suva, do katerega imava še 80 NM. Fidži ima dva velika in glavna otoka. Severni je Vanua Levu, južni z glavnim mestom je Viti Levu. Vhod do glavnega mesta varuje koralni greben, ki ob oseki gleda le malo iz vode in je res slabo viden. Ker pa niti v sanjah ne nameravava ponoči zapluti skozi koralni vhod pristanišča Suve, jadrava bolj počasi, približno s hitrostjo 3 do 4 vozle, da bi pred vhod prišla v zgodnjih jutranjih urah, ko bo vidljivost že dobra.



FIDŽI



Suva, 15. 7. 2005

Otoku Viti Levu se približava v trdi temi. Čeprav sva celo noč jadrala na zmanjšan flok okoli 3 vozle, sva morala pred Suvo dve uri čakati, da se je naredil dan. Vhod skozi koralni greben ni označen. Gledava skozi daljnogled in iščeva prosto pot, skozi katero bova vplula v pristanišče. Prav grozno je gledati valove, ki se levo in desno lomijo več metrov v višino na koralnih grebenih. Na srečo je GPS tokrat pravilno kazal položaj in smer jadrnice na elektronskih kartah. Na pripono hitro obesiva zastavico Fidžija in rumeno karantensko zastavico ter se usmeriva skozi prehod. Opraviva še najavo pri pristaniški kontroli in ob osmi uri zjutraj spustiva sidro v mirnem zalivu pred mestom Suva. Čoln se z Bee preseli v morje, mali motorček pa takoj vžge in takoj za tem tudi ugasne in noče več vžgati. Ne preostane nama drugega, kot da vzameva vsak svoje veslo in da veslava do obale. Hahaha, to bi morali videti! Pri najinem veslanju gre čoln v vse smeri, samo na obalo noče. Zato se Aleš odloči, da bo veslal sam, jaz pa naj se usedem zadaj na motor. Aleš vesla na obe vesli, da znoj kar teče od njega. Sva pa zabavala vse, ki so naju videli, in tudi na obalo sva prišla.

Tukaj se pa gredo birokracijo, saj je več ur trajalo, da sva uredila vse prijavne formalnosti. Aleš je izpisal deset različnih obrazcev A4-formata. Menda jih ne bo treba več izpisovati, ko bova zapustila Fidži. Viti Levu je končno spet en otok, kjer mi je všeč življenje domačinov in utrip mesta Suva. Ne silijo se, da bi živeli po evropsko ali ameriško, ampak živijo preprosto življenje po svojih običajih.



Suva, 23. 7. 2005

Teče že osmi dan, odkar se je Bea zasidrala v dokaj mirnem zalivu ob mestu Suva. Po prvih petih dnevih lepega vremena je ta kraj pokazal, da je znan po deževnih dnevih. Zvečer ali zjutraj, ko zapiha z dežjem, imam občutek, da bo vsak čas začelo tudi snežiti.

Čakava na vizum za v Avstralijo. Že v ponedeljek sva se postavila v vrsto, ki se je kot kača vila pred avstralsko ambasado. Spet sva morala izpolniti cele kupe obrazcev na papirju, napisati vse podatke tudi mojih staršev, bratov, sester, sinov in hčere. Hvala Bogu, da mi ni bilo treba izpolnjevati obrazcev še za ločene žene. Še bančne izpiske za zadnje tri mesece zahtevajo, potem pa naj bi bilo to vse, kar potrebujejo. A le kje naj na Fidžiju dobim bančne izpiske? Pa moram na internet, kjer v sporočilo napišem: 'Halo, Saša, spet te gnjavim, potrebujem bančne izpiske …' Naslednji dan dobim izpisek, ki si ga skopiram in nesem na avstralsko ambasado. Prijazna uslužbenka mi pove: »To si si ti lahko sam napisal, zato naj banka pošlje izpisek direktno na naš fax.« Spet moram nazaj na internet in spet pišem: 'Saša, še enkrat je treba poslati, a tokrat na to in to številko.' In tako mine še en dan, ne vem več, kateri. Suva je zanimiva, prav tako utrip življenja domačinov. Nekaj dni mi je bila všeč njihova hrana, ki jo dobiš na vsakem vogalu, pa še poceni je. Zdaj pa spet kuhava na Bei, kajti ni je čez domačo kuhinjo. Na obali se z Alešem slikava in končno imava prvo skupno fotografijo.





Mesto me je na prvi pogled pozitivno presenetilo, sploh v smislu cen, saj nama je bilo vse videti ceneje kot v Polineziji. Na ulici je čutiti živahnost, ljudje so izredno prijazni in na vsakem koraku slišiš njihov pozdrav 'bula', kar pomeni zdravo. Menda je tukaj pribl. 50 % domorodnih Fidžijcev, ostali so večinoma Indijci in v majhnem odstotku druge rase s sosednjih otokov. Promet po mestu se odvija obupno. Naj se še tako trudim, ne morem ugotoviti, kdo ima prednost. Vem le to, da kot pešec nimam nobene prednosti. Nobene pomeni, da res nobene. Še takrat ko za avtomobile sveti rdeča luč na semaforju, ni za pešce zelene, ampak ravno tako sveti rdeča luč. Le kdo bi to razumel?



Suva, 24. 7. 2005

Za današnji dan je Aleš v dnevnik napisal: Dež! Dež! Dež! Vso noč in čez dan. Zjutraj je narasel še veter, da so se mnogi jadralci presidrali in varnost okrepili še z dodatnim sidrom. V najinem gumenjaku je bilo okrog 30 cm vode. V takem vremenu razen branja, igranja kart in pisanja na računalnik skoraj ni kaj početi. Po radiu že opozarjajo prebivalce na povečanje vodotokov in hudournikov ter jih prosijo, naj bodo previdni. Prav tako še naprej velja opozorilo pred močnim vetrom in razburkanim morjem. Na sidrišču je vsak dan več jadrnic. Večinoma čakamo avstralske vizume in lepše vreme za ogled otokov.





Suva, 29. 7. 2005

Po štirinajstih dnevih čakanja končno dobiva odobren vizum za Avstralijo. Ker pa jih moja mala pokojnina ni zadovoljila in prepričala, mi izdajo vizum samo za en mesec. In kaj naj zdaj? Adijo, moj počitek, ki sem ga planiral v Avstraliji. Sezona hurikanov se bliža; moram se umakniti iz Tihega oceana.

Aleš me v Avstraliji zapušča, torej bom na Bei ostal sam. Ker pa še kar nekaj jadrnic odhaja v Indonezijo, se tudi sam odločim za možnost, da bi še letos plul skozi Indonezijo in Malezijo do Tajske. Edina večja težava nastane, ko spoznam, da bom do tja moral pluti sam. Matjaž je načrtoval jadrati z mano šele leta 2006. Pridružil bi se mi šele nekje v Indoneziji ali Maleziji. Po internetu sprašujem nekdanje prijatelje in znance, ali bi se mi kdo pridružil od Avstralije naprej, pa ni nobenega odziva. Saj ni težava jadrati sam, težava je spanje. Še zdaj, ko sva bila na Bei dva, sem ga na večdnevnih etapah imel premalo. Moja prijatelja Edo in Marija Špendl mi nesebično pomagata, da bom v Avstralijo dobil dodatne pomorske karte, ventil za plin, pa še to in ono, kar na barki nujno potrebujem. Edo in Marija, stokrat vama hvala, in ko to za vaju pišem, imam kar solzne oči. Ni mi več ostalo veliko prijateljev v Sloveniji.

Vizum imava, torej potrebujeva še vodo in hrano do otočja Vanuatu. A dobro, da so naju po internetu z jadrnice Haffiman opozorili, naj ne kupujeva hrane do Avstralije. Njim so jo na otoku Efate, torej na otočju Vanuatu, ob prijavi vso pobrali. Zdaj ti že jadrajo za Cairns v Avstraliji.

Naj omenim Marjetko, ki zdaj sama jadra od Galapagosa do Markezov. Piše mi, da ima že skoraj ves teden štiri do pet metrov visoke valove, ki jo redno zalivajo. Pravzaprav ni čisto sama na barki. S sabo ima psa in mačko, zato ne vem, ali je to lahko kakšna tolažba. Po moje je to bolj ovira.

Danes je Aleš za naju naredil odjavo na Fidžiju in pravi, da morava še danes izpluti. A jaz pravim drugače: »Naj si kar mislijo, izplula bova jutri zjutraj. Zvečer greva še na pivo v Yacht Club in šele potem bova pripravila Beo za izplutje.« Lokalno pivo je dobro in poceni.



Fidži−Vanuatu, 30. 7. 2005

Že ob šesti uri zjutraj dvigneva sidro. Izplujeva iz obroča koralnega grebena, ko že imava vetra od 20 do 30 vozlov, in to naravnost v premec. Kmalu začne še deževati. Obpluti morava še zunanje otočje in se skozi zunanji koralni prehod prebiti na odprti ocean.

Ko pozno popoldne nastaviva smer za otočje Vanuatu, imava do otoka Efate 620 NM, kar pomeni pet do šest dni plovbe. Pomaham še Fidžiju v slovo, katerega obrise še vidim, kmalu pa ga bo pokrila temna noč.

Ponoči imava veter v polkrmo, ki pa ves čas piha od 20 do 30 vozlov. V sunkih večkrat doseže 40 vozlov, in takrat vlečeva vrvi za Beo. Jadrava le na malo oranžno cutter jadro. Hvala mojemu Radu za izvedbo tega, kot tudi vseh ostalih jader, ki jih imam na barki. Le tu in tam, ko veter malo popusti, odpreva do dva metra genove.





Fidži−Vanuatu, 31. 7. 2005

Danes se je vreme malo umirilo in lahko sva se lotila popravil na barki. Prav tako loviva tudi ribe. Preveriti sem moral novo kupljeno vabo in malo za tem sem že izvlekel manjšo tuno. Ker rib že dolgo nisva ujela, sva se pač morala zadovoljiti z njo in ne čakati, da ujameva večjo. Ko sva jo očistila in si jo privoščila za zajtrk, se je malo zatem ujela še ena riba. Tokrat se je na mojo novo vabo ujela riba wahoo. Ravno ko sva dosegla rutino za lovljenje rib, je spet močneje zapihalo. Trnke sva potegnila iz vode, ker sva morala barko stabilizirati z vlečnimi vrvmi.

Jadranje je postalo že čista rutina. Na dežurstvu se menjava po ustaljenem ritmu na tri ure. Vsak novi zvok in šum vetra nama pove, kaj morava narediti, da vse teče spet normalno naprej. Ker je veter dovolj močan, samo na cutter jadro preplujeva okoli 120 NM na dan.





VANUATU



Port Vila, 3. 8. 2005

Po petih dneh jadranja sva zaplula do otočja Vanuatu. To otočje se je do sredine 80. let imenovalo Novi Hibridi. Še zjutraj je Bea pri sončnem vzhodu zaplula med koralni greben v zaliv otoka Efate, pred glavno mesto otočja Port Vila. Koralni grebeni so nama postali rutina. Medtem ko Aleš na ekranu računalnika spremlja položaj Bee na elektronski pomorski karti, sem jaz na krmilu. Priplujeva sinhronizirano na vhodni položaj in barko usmeriva na pokrito smer, zato vse postane zelo preprosto. Sidro sva v morje spustila ob 8:30 in si podala roki, saj sva spet varno prišla na zadani cilj. Hvala, Aleš!

Prišli so uradniki in opravila sva vstopne formalnosti. Uradnik karantene nama je pustil vso hrano, odnesel je le smeti in četrt zeljnate glave. Že po prvem sprehodu po otoku sem začutil, da sta mi otok in domačini všeč, je pa tukajšnje življenje veliko dražje kot na Fidžiju. Seveda moram najprej poiskati internet. Ko tega le najdem, odprem sporočila, jih preberem; vesel sem vsakega stavka ali pozdrava, ki ga prejmem.





Port Vila, 6. 8. 2005

Teh nekaj dni na otoku Efate v Port Vili mineva prehitro. Dneve si krajšam s popravili in kuhanjem. Prav tako tudi planiram naslednjo etapo, ki bo tokrat malo daljša. V ponedeljek bo Bea izplula proti Avstraliji. Ustavila se bova na severu Avstralije v Torresovi ožini na otoku Thursday. Do tja imava 1.650 NM in potem še okoli 900 NM do Darwina, od koder se bo Aleš vrnil v Slovenijo.

Marjetka je med tem po 26 dnevih Tihega oceana priplula na Markeške otoke. Jadrnica Haffiman je priplula v Avstralijo v mesto Cairns. Med plovbo jo je ujela nevihta. Še preden jim je uspelo narediti krajšave, je veter poškodoval in strgal genovo ter glavno jadro.

Hrana je na Bei, voda je nalita, nafto imava še s Fidžija. Potopim se še pod Beo, da očistim propeler in − kaj vidim? Zaščitnih cinkov proti galvanskim poškodbam ni več. Na srečo sem imel še ene rezervne s seboj, zato sem moral najti potapljača.





Tega sem hitro našel, cinki so zamenjani, moja denarnica pa je zaradi tega tanjša za 100 EUR.



Port Vila−Thursday Island, 8. 8. 2005

Že od zjutraj dežuje, zato se sprašujem, ali ne bi za kak dan prestavila izplutja proti Avstraliji. Do otoka Thursday na severu Avstralije imava okoli petnajst dni. To bo 1.700 NM dolga, a tudi zadnja plovba na Tihem oceanu. To etapo sem planiral po knjigi World Cruising Routes, kjer lepo piše, da je od otokov Vanuatu do prehoda Toress 1.130 NM.

Včeraj je Aleš vnašal pozicije v GPS, in glej hudiča, etapa je za več kot 500 NM daljša, kot piše v omenjenem vodiču. Pravzaprav v vodiču piše vse v redu, le jaz sem spregledal, da je Bea nekje na sredi otokov Vanuatu in da najin cilj ni Toress Strait, ampak Thursday Island. Ni nama preostalo drugega, kot da dokupiva hrano in nabaviva še dodatno vodo.

Točno opoldan Bea zapušča otok Efate z mestom Port Vila in reže valove proti severozahodu. Vem, da bo nekaj vremena v teh petnajstih dneh tudi deževno, a vseeno pa bi raje izplul pri lepem vremenu. Takoj ko zapustimo zatišje otoka, pihne do 28 vozlov in tako že na samem začetku jadrava le na cutter jadro.

Teh nekaj dni v Port Vili je kar prehitro minilo. Ob čudovito založeni tržnici z zelenjavo in tropskim sadjem bi se kar dalo živeti. Poleg zelenjave sva si privoščila tudi goveje zrezke z omako, zavite in pečene v bananinih listih.



Vanuatu−Thursday Island, 9. 8. 2005

Vreme se rahlo umirja, piha skoraj v krmo od 18 do 25 vozlov, jadrava na metuljčka; cutter in dva do tri metre skrajšane genove. Po dolgem času je za kosilo spet ričet. Ješprenj sem imel še iz Slovenije in se je vso pot dobro obdržal. Popoldne se je na vabo, ki jo vlečeva za sabo, prijel osemkilogramski wahoo. Ker je še morje dokaj umirjeno, ga sfilirava in nekaj kosov dava v marinado. Ribe je dovolj za dva do tri dni, zato nama jutri ne bo treba ne loviti in ne kuhati.

Kot bi slutil, kaj se bo dogajalo jutri!

Zvečer se veter okrepi in midva vsake toliko časa krajšava jadra. Morje se z valovi dviguje in samo čakava, kdaj bo padel še dež. Pričakujeva neurje.



Vanuatu−Thursday Island, 10. 8. 2005

'Blagor mu, ki ima v časih groze in trepéta še moč spominjati se zoprnih prejšnjih dni.' (Ivan Tavčar)

Veter ne popušča, počasi, a vztrajno povečuje svojo moč. Proti jutru zvijeva genevo do konca, jadrava samo na cutter jadro. Za Beo vlečeva vrvi, in bolj kot se dela jutro, bolj piha. Ko se je naredil dan, je veter dosegal že moč viharja. Avtopilot ne zmore več upravljati Bee, zato krmariva na roke. Za krmilom se menjava približno na pol ure. Vihar piha do 49 vozlov, kar je nekje devet boforjev ali devetdeset kilometrov na uro. Že zgodaj zjutraj, ko se je še to dalo, sva cutter jadro zamenjala z viharnim jadrom površine tri kvadratne metre. Viharno jadro odlično vleče Beo čez valove, ki so se dvignili na več kot štiri metre, nekateri tudi več. Vrvi za Beo še podaljšava, na koncu naredim vozle, kar še poveča upor. Neverjetno sem miren, ko krmarim Beo iz vala na val. Vsak val, ki naju zalije, sproži tudi alarm potopne črpalke. Ko Aleš krmari, grem sam v Beo izčrpat vodo, in tako to počnem že celi božji dan.





Ne veva, koliko časa bo trajal vihar. Ne veva, ali bo povečal svojo moč čez petdeset vozlov. Ne veva, kako bo ponoči. Ničesar ne veva. Sprašujem se, ali bo Bea zdržala ves ta pritisk. Zdaj sva v nemilosti viharnega vetra, morja in valov. Če bi rekel, da nama je vseeno, bi bila to laž, a poskušava preživeti.

Pa saj sem tudi po Jadranu jadral po burji, ki je v sunkih dosegala do 45 vozlov, a je bilo to takrat vse bolj preprosto. Predvsem človeka v takšni situaciji tolaži misel, da se lahko tam v nekaj minutah ali uri umakneš v varno zavetje kakšnega otoka in njegove zavetrne obale. Pa tudi napisane jadralske knjige nas učijo, kaj moraš početi v takšnih situacijah. Ko pa se znajdeš v viharju na valovih Tihega oceana, si česa podobnega z valovi in vremenom v Jadranskem morju, niti predstavljati ne moreš. A tu ni otokov v bližini, tu ni zavetja. Najina barka je le majhna lupinica sredi oceana in midva sva sama na njej. Vsa situacija okoli naju je nekaj novega, vse se dogaja z grozovito hitrostjo. Vse, kar potem počneš, je nekako podzavestno. Zdi se ti, da je to za tisti trenutek edino pravilno, na koncu pa le upaš, da si naredil prav in da se bo vse skupaj dobro izteklo. Tukaj popravnega izpita ni! Če se ne odzovem jaz, se namesto mene odzove val, morje ali veter. Včasih se odzove Bea sama. Takrat ji s krmilom samo pomagam, ona pa, kot bi mi hotela reči; 'Slavc, saj se bova izvlekla'. Oblečena sva v nepremočljive jadralne obleke, ki pa so že premočile. Na sebi imam samonapihljivi rešilni jopič, kapo potegnjeno čez ušesa, na rokah so debele rokavice, na nogah škornji. Z rešilnega jopiča sem z varnostnim trakom pripet na Beo, v primeru, da me velik val zalije in me ne potegne s sabo v globine Tihega oceana.

Zdaj na viharno jadro drvimo po valovih s hitrostjo 7 do 12 vozlov. Samo trenutek nepazljivosti na krmilu in valovi bi prevrnili Beo kot igračko. Ti se zaletavajo v Beo in povzročajo tako močan hrup, kot bi se zaletela dva drveča tovornjaka. Ko to razmišljam in vse poslušam, kar naenkrat zelo velik val udari v bok Bee in jo toliko položi, da križ jambora na trenutek poljubi morje. V tem trenutku se ta ogromni val in vsa ta količina morja zlijeta v in čez Beo. Mene vrže stran od krmila v zrak, na kar se varnostni trak nategne, in ko nima več razteznosti, me neusmiljeno in silovito potegne nazaj na Beo. Da je situacija še bolj dramatična, vmes podrem še Aleša, ki se tudi sam bori, da ne odleti v ocean. Ne zmenim se za bolečine v kolenu in golenici, ko sem pri tem padcu z nogo zadel v vitel. V mislih mi je samo spoznanje, da mi je sunek vala iztrgal krmilo iz rok. Brez krmarjenja smo izgubljeni. Na glas si ponavljam: »Krmilo! Krmilo!« Z napol plavajočimi in delno paničnimi gibi se pomaknem nazaj do rude krmila. Ko se usedem na klop v kokpitu, sem do pasu v vodi. Naravnam Beo v želeno smer, takrat se viharno jadro z močnim pokom napne. Hvala Bogu, da je ostalo celo. Bea se v trenutku odzove in že drvimo dalje proti zahodu. S hitrim in ocenjujočim pogledom preletim vidno polje po Bei, če je vse kot mora biti. Jambor še stoji, pripone na desni so napete, ena od pripon na levi strani je v zraku. Očitno je počila sponka. Alešu predam krmilo, sam pa poiščem rezervno sponko in jo vsaj začasno pritrdim. Ko pogledam naprej, Bea z doslej meni neznano hitrostjo leti po verjetno več kot petmetrskem valu navzdol. Na dnu vala se zapiči, prav zarije se v razpenjeno morje in v tem trenutku je videti kot podmornica. Ko se Bea znebi morja na sebi, je hitrosti še vedno toliko, da s trupom na premcu meče morje narazen, kot bi orala suhi sneg.

Moram pa priznati, da je slika viharja na morju vseeno, kljub strahu čudovita. To je nekaj enkratnega, vsi tisti valovi, spreminjajoče se barve morja, vihar pa v zraku nosi s sabo peno od valov, kot bi z metlo pometal po morju. Vse to je lepo gledati, in zdaj ko to pišem, si bo nekdo mislil, da sem tudi nor. Priznam, na trenutke sem takrat tudi užival v tem. Če bi imel priložnost vse to še enkrat podoživeti, a opazovati z varnega mesta, bi to z veseljem še enkrat storil.



Vanuatu−Thursday Island, 11. 8. 2005

Po stopnicah stopim v salon in tam je vse razmetano. Nekaj so temu botrovali valovi, nekaj nereda sva naredila tudi midva s svojim preoblačenjem. Tudi mokro je po tleh, saj tam ležijo premočene srajce, majice, termo jopice itd. V kotu vidim Aleša, ki preko računalnika lovi vremenski faks. Po slabi uri se Aleš prikaže z novico, da je vihar za vedno popustil.

Popoldne vse pospraviva in dava obleke, ki sva jih res dobro pripela, sušit. Vso odvečno vodo iz kaluž sva pobrisala in prekate posušila. Naredil se je sorazmerno lep dan. Veter se je obrnil in zdaj nama piha največ do 25 vozlov.

Aleš je med drugim zaznal, da v nekaj naslednjih dneh lahko pričakujeva še en podoben, a vseeno manj močan prehod fronte. Vendar upava, da se ji bova izognila po severni strani.

Pozno zvečer močan veter počasi popušča. Zamenjava viharnik s cutter jadrom in čutim olajšanje. Ko pa se ponoči tu in tam pokaže kakšna zvezda, sem je neverjetno vesel. Zdaj vem, da se bo nebo razjasnilo in morje umirilo.





Vanuatu−Thursday Island, 12. 8. 2005

Aleš je v svojem dnevniku za ta dan in nekaj naslednjih dni zapisal:

Plujeva po Koralnem morju in zjutraj sva pred seboj zagledala zid oblakov hladne fronte. Odločila sva se jo obpluti po severni strani, ki je bila videti čista, torej brez oblakov. Prižgati sva morala motor, da sva napolnila akumulatorje. V tem času se nama je ujela zajetna barakuda, ki nama je kasneje tudi zelo teknila.



Vanuatu−Thursday Island, 14. 8. 2005

Celo noč in cel dan je pihal jugovzhodnik med 15 in 25 vozli z valovi 1 do 2 metra v polkrmo. Bil je razmeroma prijeten jadralni dan z obeti na še nekaj prihodnjih podobnih dni. Danes sva vstopila v nov časovni pas in zdaj sva 10 ur pred časom v Sloveniji. Pogled na kazalnik preplutih milj nama pokaže, da je za nama že več kot tretjino začrtane poti. Kljub temu nama še vseeno ostaja 960 NM.



Ponovno sva bila ribiško uspešna in ulovila pet kilogramov težko ribo wahoo. Dan nama je popestril onemogel fregatni ptič, ki je pristal na sončnih celicah in jih temeljito onečedil. Nasploh je barka predmet zanimanja teh ptičev, še posebno jim je všeč vetrnica za merjenje vetra na vrhu jambora. Stalno izvajajo prilete in si ogledujejo, kaj je to in če je kaj prostora za pristanek.

Vanuatu−Thursday Island, 17. 8. 2005

Slavc je imel ponoči nekje na razdalji 500 metrov bližnje srečanje s tovorno ladjo. V izogib temu je moral pognati celo motor. Res pa je tudi, da ponoči varčujeva z elektriko za avtopilota in GPS, zato barka ni bila osvetljena z navigacijskimi lučmi, saj tudi prometa z ladjami v tem delu morja nisva pričakovala. Jaz sem takrat spal. Spanje je dokaj težavno, saj je občutek premetavanja barke zaradi valov znotraj barke precej večji kot v kokpitu. Danes so se valovi Koralnega morja v povprečju dvignili za kakšnega pol metra, veter nama piha v enakomernih sunkih do največ 25 vozlov. Popoldne sva ujela zlato skušo velikanko, dolgo 140 cm in težko 15 kg (stehtano, ne 'od oka').





Vanuatu−Thursday Island, 20. 8. 2005

Tokrat se ni ponovil vzorec prejšnjih noči. Ta je bila jasna, razsvetljena s polno luno in predvsem razmeroma mirna, da sva se lahko malo odpočila. Zjutraj sva prišla do ladijske plovne poti, kjer lahko srečava pluti velike ladje, ki plujejo mimo velikega koralnega grebena. Veter in valovi so popustili. V daljavi se že vidijo obrisi Avstralije. Prihajava do nevarnih plitvin, zato bosta potrebni koncentracija in usmerjenost na nevarnosti pred nama.





AVSTRALIJA



Horn Island, 22. 8. 2005

Načrtovala sva, da bova sidrala na prvih avstralskih otokih, a sva bila ob pomoči toka tako hitra, da sva se zasidrala, ko je bilo nekaj malih otokov že za nama. Najprej sva poskusila na otoku Thursday Island, kjer so vse vstopne kontrole za Avstralijo, vendar sidro ni prijelo in sva se odpravila na 1,5 NM oddaljeno sidrišče pri otoku Horn. Tu nama je takoj zaželel dobrodošlico Avstralec Greg, ki je zasidran poleg naju. Opozoril naju je na tri krokodile, ki bivajo v bližini, ter nama dal osnovne smernice, kje je kaj. Jutri opraviva še s karanteno, carino in mejno policijo pa bo poglavje Tihega oceana tudi uradno zaključeno. Zato lahko napišem: 'Adijo, Tihi, in pozdravljeni Indijski ocean! Dobrodošla, Avstralija!'



Horn Island, 23. 8. 2005

Pred prihodom uradnikov sva še malo pospravila po barki. Najavili so se za ob 9:15 in takrat so tudi prišli. Zaplenili so nama le nekaj čebule, drugega od zelenjave in sadja pa tako ni bilo več veliko. Pregled naju je stal 160 AUD. Carinik je hotel imeti podatke o celotni poti z GPS-a. Zanimal se je tudi, zakaj sva zamudila 4 dni, saj sva svoj prihod najavila za 18. avgust. Pojasnil sem mu, da je bil datum žal napačen zaradi napake v knjigi, ki je etapo 'skrajšala' za 500 milj. Po opravljenih formalnostih sva se takoj odpravila v mesto − najprej z gumenjakom do pomola in nato s trajektom. Nabralo se je kar nekaj elektronske pošte, prav tako je bilo treba obnoviti dnevnik na spletu za dobrih 14 dni nazaj. Napoved vetra za naprej ni ravno obetavna in zna biti, da bova morala na sidrišču čakati do konca tedna. Nabavila sva nekaj hrane in vode, a je tu precej dražje, kot sva bila navajena kupovati do zdaj. Pivo je že v trgovini tako drago, da je vprašanje, če ga bova sploh kupila za na barko. Tudi tobak je zelo drag in Slavc si ni kupil cigaret. Kaže, da tokrat misli resno in bo prenehal kaditi. Po vrnitvi na barko sva si privoščila obilen goveji zrezek, ki je bil kljub toliko dobre ribe med plovbo zelo prijetna popestritev jedilnika.

Horn Island–Darwin, 28. 8. 2005

Sidrišče sva zapustila s petimi vozli morskega toka, ki je pripomogel, da sva hitro zapustila Torresov preliv. Sprva so plovbo po Arafurskem morju spremljali sunki vetra do 30 vozlov in neprijetni metrski valovi v plitvem morju, ki je bilo globoko le od 7 do največ 10 m. Popoldne so se zadeve umirile in s krmnim vetrom od 15 do 20 vozlov sva se bolj zibala kot prijetno plula. Prometa ni bilo veliko, le pri izhodu iz Torresovega preliva naju je prehitel en ketch (dvojambornik), srečala pa sva tudi štiri ladje, ki so bile namenjene na vzhodno obalo Avstralije. Kmalu po prehodu iz preliva sva ujela modro tuno, ki nama je pečena takoj popestrila kosilo, del pa je je končal v marinadi.



Horn Island–Darwin, 3. 9. 2005

Okrog desete ure zvečer sva v preliv vstopila z ugodnim tokom, ki je bil s svojimi štirimi vozli zelo močan. Po mirni plovbi do Darwina sva se ob osmi uri zjutraj privezala pri vhodu v Cullen Bay Marino. Potrebna je bila še depestizacija čolna, ki jo opravijo ribiči na račun davkoplačevalcev Severnega teritorija. Po opravljenem postopku je dovoljen vstop v marino, ki je za zapornicami, kjer je razlika med plimo in oseko več metrov.





Darwin, 12. 9. 2005

Ko je Slavc ostal sam, je od tu naprej spet nadaljeval s pisanjem dnevnika. Kot je kasneje omenil Edu, je to počel samo zato, ker ni želel praznega dela potovanja v knjigi.

Če bi ocenjeval jadralske plovbe po težavnosti, je bila etapa Port Vila (Vanuatu)–Thursday Island (Avstralija) najtežja na dosedanji poti okoli sveta. Od slednjega pa do Darwina je bila plovba pričakovana in prijetna.

Aleš je že 9. 9. 2005 v Darwinu zapustil Beo in odpotoval domov v Slovenijo. Moram ga pohvaliti. Še preden je odšel, se je potrudil ter mi pomagal in servisiral vse, kar je okoli elektrike dotrajalo. V GPS je vnesel nove karte in programiral nov računalnik, ki ga mi je kupil prijatelj Cveto Falež iz Canberre. Cveto, hvala! Naj ti Bog pomaga pri zdravju še na mnoga leta! Hvala tudi tebi, Aleš!

Čakam še nekaj rezervnih delov in proti koncu tedna bom izplul proti Indoneziji. Marija Špendlj mi je sporočila, da v Darwinu živi njena učenka Vanja. Srečanje z družino Hajdič, katere člani so Vili, Vanja, Matic, Petra in njen fant Ethan, je nekaj najlepšega, kar se mi je lahko zgodilo v Avstraliji. V harmoniji in v soglasju, v katerem živi družina Hajdič, se mi je utrnila solza in spoznanje, kaj vse sem v življenju zamudil. Nikoli ne bom mogel povrniti vse pomoči, ki sta mi jo nesebično ponudila Vanja in Vili. Hvala vama iz srca!



Darwin, 15. 9. 2005

Saj ni res, pa je. Pogrešam Aleša. ki je odpotoval domov. Spet sem sam na Bei, a tudi ona je tiho, se ne pritožuje, samo privezana je v marini. Nič je ne skrbi, kako naprej. Mene pa ta skrb razjeda, kajti samemu se mi ne da iti naprej. V Avstraliji ne morem ostati, čez en teden mi poteče vizum. Matjaž iz Slovenije naj bi se mi pridružil šele v Indoneziji na Baliju. Do Balija imam še nekaj več kot 1.000 NM plovbe.

Sprašujem se, kako naprej. Vseeno na oglasno desko nalepim oglas, da vzamem do Balija dva jadralca. Švedinja, ki je prejadrala že več kot 45.000 NM po vseh oceanih, me prepričuje, naj plujem proti Afriki, da gre v tem primeru ona z mano do Cape Towna. Ne pustim se prepričati. Pa kako je vztrajna. Po internetu se mi ponuja še nekaj deklet, a se ne morem navdušiti nad žensko posadko. Odločim se za dva študenta. On je Anglež Anthony Jarman, ona Irka Aine Louglen.

Zdaj ko popravljam in pišem dnevnik za nazaj, lahko napišem, da je bil ta izbor zelo slab, sploh kar se tiče Anthonyja, ki sem ga kasneje preimenoval kar v Antona. Se je pa zato Aine potrudila za oba. Da ne bo pomote − delala je zase in za Antona.



Darwin−Kupang, 17. 9. 2005

Ob šesti uri zjutraj izplujemo iz marine Cullen Bay in z ugodnim tokom plujemo iz zaliva Port Darwin. Prva destinacija je vzhodni Timor, mesto Kupang, do katerega imamo 470 NM. Ko zaliv Beagle preide v pravo odprto morje, tudi zapiha prijetnih 16 vozlov. Prav veselim se že lepega jadranja, pa je čez dve uri vsega konec. Nekaj časa se še pozibavamo. Barko poskušam umiriti in pluti z genakarjem, pa ne gre in ne gre. Vreme je lepo, samo vročina je neznosna, morje ima 30 oC. Na Bei pod vročim soncem pa je veliko topleje, kot kaže termometer. Prižgem motor, jadra pa pospravimo. Ko plujemo in barka ustvarja ta navidezni veter, je tudi temperatura znosnejša.



Darwin−Kupang, 20. 9. 2005

Vetra ni in ni. Že četrti dan plujemo z motorjem. Aina in Anton sta me ponoči vsake tri ure zamenjala na straži. Paziti sta morala, da bo plovba varna, in me zbuditi, če bi se Bei približala kaka ladja. Svojo nalogo je vzela resno le Aina. Budilko si je naravnala petnajst minut pred zamenjavo in skuhala kavo. Ko je bila ta kuhana, je šele zbudila Antona. Ta je potem potreboval še kakšnih petnajst minut, da je zlezel iz spalne vreče, si nataknil slušalke na ušesa, porinil walkmana v žep, se iztegnil na klop v kokpitu in dremal naprej.

Če že ni bilo vetra, je bilo vsaj vreme lepo in sončno. Vroče sonce je Beino palubo segrelo do temperature, da nismo mogli več bosi hoditi po barki. Še ribe so se poskrile, le ena tuna je naredila samomor, ko je prijela za našo vabo.



INDONEZIJA



Kupang, 20. 9. 2005

Ura je dve zjutraj. Bea se bliža južni obali Vzhodnega Timorja. Levo je otok Roti, vmes pa preliv, po katerem moramo jadrati. Nato zavijemo v desno in zdaj smo v prelivu med Vzhodnim Timorjem in otokom Semau. Pred nami utripa svetilnik Oisina Point. Najbolj me skrbijo čeri Beatrice Reef. Še tega mi je treba, da bi Bea nasedla na čeri, ki nosijo njeno ime. V Avstraliji ima Bea tudi svoj zaliv − Beatrice Gulf. No, čeri so za nami, plujemo skozi preliv, zdaj pa me skrbi, ali bom ujel ugoden tok za plovbo. Hvala Bogu se nam tokrat lepo izide. Toka je za tri vozle in to nam je v pomoč.

Ob deseti uri spustimo sidro pred mestom Kupang. Sidrani smo skoraj na odprti obali, saj tukaj ni izrazitega in globokega zaliva. Do obale imamo slab kilometer, na njej pa ni videti nobenih pomolov. S čolnom je treba zapeljati na obalo ter kar se da hitro potegniti čoln še kakšnih petnajst do dvajset metrov navzgor po peščeno-kamniti plaži, preden pridejo za teboj valovi in te s čolnom vred potegnejo nazaj v morje. V nahrbtnik dam ladijske dokumente in potne liste. Z Aino sedeva v čoln, na Bei pa pustiva stražarja Antona. Zapeljem do sosednje zasidrane jadrnice pod avstralsko zastavo, kjer dobim informacije, kje so pristaniške oblasti.

»Ne morete sami urediti formalnosti, najeti morate agenta,« me prepričuje avstralski zakonski par. Na koncu me že kar prosijo, naj ne poizkušam prijave opraviti sam, ker si bom s tem nakopal težave.

»Ne smete na obalo, dokler nimate urejenih prijavnih formalnosti. Ali ste si v Avstraliji uredili plovno dovoljenje? Niste. Ajoj, težave bodo,« mi oba govorita in se kar istočasno primeta za glavo, saj ne moreta verjeti, da nisem uredil vsega, kar bi moral.

Res je, da si nisem uredil plovnega dovoljenja v Avstraliji. Bil sem na indonezijski ambasadi, pa so mi povedali, da moram čakati na dovoljenje dva do tri mesece. Morajo ga dobiti iz Džakarte. Brez njihovega plovnega dovoljenja ne smem zapluti v indonezijske vode. Le kako naj čakam tri mesece? Vizum mi čez en teden poteče, pa tudi sezona orkanov se bliža. Bom pač izplul brez indonezijskih plovnih dovoljenj. Ko bom v Indoneziji, bom pač tam urejal vse potrebno. Tudi na avstralski jadrnici čakajo agenta; radi bi izpluli, saj se vračajo v Avstralijo. Ni druge, kot da se vrneva na Beo. Tam po radijski postaji kličem agenta − Napa Rachman mu je ime.

»Mister Napa, mister Napa, kliče jadrnica Bea.« Že pet ur kličemo izmenično: malo jaz in malo tudi Aina. Agenta so klicali tudi iz avstralske jadrnice, pa se ta gospod Napa ni oglasil. Zvečer mi Avstralec sporoči, da je bil na obali in govoril z agentom Napo. Obljubil je, da pride jutri zjutraj ob deseti uri do Bee.



Kupang, 21. 9. 2005

Ura je dvanajst, agenta Nape pa ni od nikoder. Spet letijo klici po radijski postaji, morda že stotič. »Mister Napa, mister Napa, kliče jadrnica Bea. Mister Napa, mister Napa, kliče vas kapitan jadrnice Bea.« Temu se reče klicanje v prazno, saj ni bilo nobenega odziva.

Aina in Anton se s pomožnim čolnom odpeljeta na obalo. Čez kakšno uro se vrneta na Beo, vsa premočena do kože. Gledam ju jaz in gledata me ona dva kot dva mokra cucka. Čolna nista dovolj hitro potegnila po obali navzgor, zalil ju je val, ki je prišel za njima, jima obrnil čoln, nakar so ju z morja potegnili domačini. Čez dan sem po radiju klical agenta še vsaj stokrat.



Kupang, 22. 9. 2005

Danes imam vsega dovolj. Vzamem ladijske dokumente, potne liste in se z Aino vkrcam v pomožni čoln, da greva na obalo. Vzel bom taksi in poiskal Port kapitanijo, Immigration office, carino pa ne vem koga še. Vse bom našel in uredil. Tik pred obalo zaplujem na večji val, ugasnem motor, peto motorja hitro dvignem iz morja, a naju medtem val že odloži na obali. Kar se da hitro skočiva iz čolna, dvigneva sprednji del in ga potegneva čim višje po obali navzgor. Kar pri srcu me zaboli, ko plastično dno drgne po kamnitem delu obale. Le kaj bo rekel Aleš? Čoln je njegov, ko pridem domov, mu ga moram vrniti. Ko skačem iz čolna, me vsakič zbada v levem kolenu. Še sam ne vem, kdaj sem se udaril.

Na obali pristopi k meni domačin, že se ga hočem znebiti, ko mi omeni, če iščem agenta Napo. Napa, to je beseda, ki sem jo v zadnjih dveh dneh največkrat izgovoril.

»Ja, seveda ga iščem! Le kje za hudiča se skriva? Ali sploh obstaja!«

Ponudi se nama za vodnika, saj je, kot sam pravi, včasih tudi on urejal prijavne formalnosti, a jih zdaj ne sme več. Nima dovoljenja, ki ga ima po novem samo agent Napa. Pelje naju po ulicah Kupanga do stanovanja agenta Nape. V levem kolenu me vedno bolj zbada, ko hodim. Bolečina je zdaj že precejšnja.

Mesto Kupang je kot mravljišče, kadar s palico dregneš vanj. Ljudje so povsod, promet je gost in neurejen, pa naj bodo to vozniki avtomobilov, motorjev ali koles. Vse nekam brez vsakega reda drvi v obe strani. Hupanje − vsaj tak občutek imam − je eno glavnih pravil cestnoprometnih predpisov. Hrup je že skoraj moteč. Po cesti vozijo mali kombiji, ki služijo za prevoz potnikov, v katere se natlači po petnajst ljudi, kar je vsaj dvakrat preveč. Mladoletni sprevodnik stoji na zunanji stopnici in kliče nove potnike kar med vožnjo. Iz zvočnikov na vsakem takem kombiju vrešči indonezijska glasba. Da bo vse videti še slabše, se iz vsakega zvočnika sliši drugačna pesem. Vmes vsega tega prometa se drenjajo ulični prodajalci in vsak bi ti rad kaj prodal. Na obeh straneh ulice so prodajalne brez sprednjih sten, kjer ponujajo vso mogočo in nemogočo robo. Tudi tu je spet obvezna glasba, ki je tudi tu od trgovine do trgovine drugačna. Vse te glasbe se mešajo z glasbo malih busov, ki se peljejo mimo. Obup! Po ulicah se vzpenjamo vse bolj navzgor, v hrib mesta Kupang. Končno obstanemo pred nizko, za indonezijske razmere kar lično hiško. Čakamo pred zunanjo ograjo, ko se le pokaže famozni Napa. Njegov priimek je Rachman in če ga izgovoriš racman, bo ta kot nalašč zanj. Droben majhen možakar, star kakšnih šestdeset let. Nekaj brblja bolj sam zase kot za nas, vmes še nadere dve ženski, ki sta se pokazali na dvorišču. Ženski se tiho in hitro umakneta za hiško (tam sta se ukvarjali s kurami). Gospod Napa najprej premakne moped, ki ni bil nikomur napoti. Ugibam, ali ima skupaj z mopedom petdeset kilogramov. Nato nekaj brblja v svojem jeziku in jaz bolj ugibam kot razumem, da mu ne dela radio postaja. Še sreča, da sem imel s sabo Aino, ki dobro razume in govori angleško. Potem pravi, da nas on sliši, a oddajati ne more. Poleg tega sam nima čolna, da bi prišel do naše jadrnice. Nato ta gospod Napa odslovi našega vodnika in se pogovarja z nama. Vsake toliko časa nekam izgine, se vrne, se pogovarja z nama, spet izgine na dvorišču, nekaj vpije na obe ženski … To se dogaja vsaj pol ure. Končno le vzame moje ladijske dokumente in z njimi izgine za nekimi vrati na dvorišču. Aina že zavija z očmi, agent Napa pa se spet pojavi. Tokrat je rahlo zaskrbljeno razburjen. Zdaj me tudi on sprašuje, kje imam plovno dovoljenje za Indonezijo? Govorim mu, da imam vsa potrebna dovoljenja, čeprav vem, kaj hoče imeti. Bolj kot on vztraja, bolj mu jaz samozavestno kažem vse mogoče papirje. Možakar se je tako zelo razburil, da je postal v glavo že čisto rdeč. Spet nekam izgine. Ko se čez kakšnih petnajst minut vrne, ima v rokah kopijo plovnega dovoljenja in mi kaže, kakšen dokument potrebujem. Končno le popustim, ker se bojim, da ga bo kap. Priznam, da ga nimam. Razložim mu, da so mi takšno plovno dovoljenje, ki mi ga kaže, povsod po svetu izdali, ko sem pač priplul v državo. In on spet meni pravi: »Ja, včasih so tudi pri nas izdajali plovna dovoljenja na vsaki kapitaniji, pa denar ni nikoli prišel do Džakarte, ampak se je v glavnem znašel v privatnih žepih. Zdaj pa plovna dovoljenja izdajajo samo v Džakarti.« Obljubi mi, da bom dobil začasno dovoljenje do Balija, ki pa mora vseeno priti po faksu iz Džakarte. Dogovorimo se za zvečer, ko bosta šla z Aino skenirat ladijska dovoljenja in potne liste ter bo vse skupaj po internetu poslal v Džakarto. Midva se vrneva nazaj na barko, saj imava dovolj časa.

Aino zvečer ob dogovorjeni uri odpeljem na obalo. Spet sledi surfanje z gumenjakom po valovih in skok v vodo, da kar se da hitro potegneva čoln iz vode navzgor po obali. Z levim kolenom imam vse večje težave. Hitri gibi mi povzročajo močne bolečine, pa tudi zateka mi. Pri hoji že kar močno šepam.



Kupang, 23. 9. 2005

»Captain Stanis, captain Stanis!« odmeva iz radijske postaje. Tokrat kliče agent Napa, naj pridem na obalo po dva uslužbenca kapitanije, ki bosta pregledala Beo. Groza! Pa moja noga! Najraje se sploh ne bi premikal. Če je noga pri miru, me koleno ne boli ali pa je bolečina znosna. Nič mi ne pomaga. Skoraj se skotalim v čoln in že surfam po valovih. Spet sledi skok v vodo. »Auu! Joj, moja noga!« Bolečina je neznosna. Čoln obrnem v plitvi vodi. Vanj najprej zlezeta uslužbenca kapitanije, nato še agent Napa. Na ugodnem valu odrinem in stisnem zobe zaradi bolečin v kolenu. Skočim v čoln, spustim peto motorja v morje, potegnem ročico za vžig in že se peljemo proti Bei. Če motor ne bi stekel, bi nas naslednji val porinil nazaj na obalo, v najslabšem primeru tudi prevrnil. Ko pregledajo Beo, jih peljem nazaj na obalo. Sam ne morem več na barko. Koleno me že neznosno boli in zdi se mi, da je vse slabše in slabše.

Sedim na obali, opazujem pristajanje lesenih barkač, podobnim džunkam, dolžine od dvajset do trideset metrov. Pripeljejo se s plimo. Praviloma so bolj otovorjene s tovorom kot z ljudmi, ki se drenjajo na palubi. Ko pristajajo, vržejo sidro v morje zadaj po krmi ter zaplujejo naravnost na obalo. Ko barka nasede, mlajši član posadke iz barke na obalo vrže sidro v obliki križa, nato pa še sam skoči v morje. Pobere sidro, steče z njim po obali navzgor in ga zapiči v zbito mivko. Pri bolj nemirnem morju mu z barke vržejo še eno sidro, ki ga tudi zapiči v mivko, tako da obe sidri tvorita črko V. Potniki si zavihajo hlačnice in poskačejo v nizko vodo. Kljub temu si nekateri kar precej zmočijo oblačila. Neka stara ženica, polna dostojanstva, ki je do zdaj poveljevala pri pristajanju, se pripravi za odhod z barke. Ob boku barke ji spustijo lestev, da se spusti po njej do morja, nato pa jo primeta in dvigneta dva mladeniča ter jo odneseta na kopno. Od tu v ponosni drži še vedno daje navodila za iztovarjanje barke. Najprej so na vrsti prašiči, ki imajo zvezan rilec, da ne morejo kruliti ali da ne poškodujejo barke. Zvezane imajo tudi noge, med katere potegnejo daljši kol, tako da prašič visi s hrbtom navzdol. Ko ga nosijo z barke, nekateri še rahlo krulijo. Medtem ko jih kruto iztovarjajo, se nekateri iztrebljajo, drugi ne kažejo več znakov življenja. Najprej jih kljub močni vročini odložijo na obalo. Pozneje jih odnesejo do ceste, kjer jih spet odložijo na tla. Čez dobro uro jih še vedno zvezane naložijo na manjši tovornjak in odpeljejo. Isto se dogaja z ovcami in kozami. Kure imajo zvezane za noge v šope po več kur skupaj, prav tako vidim, da imajo zvezane ali s trakom zlepljene kljune.

Name je to vplivalo tako, da se v dveh mesecih, ki sem jih preživel v Indoneziji, nisem dotaknil niti koščka mesa.

Pozneje sledi iztovarjanje zelenjave za na tržnico, pa les vseh mogočih oblik. Sploh ne morem verjeti, kje vse so to imeli natovorjeno na tej barki. Popoldne, ko plima spet naraste, se vračajo in nosijo na barko, kar so nakupili. Zdaj bredejo že po vodi do pasu. Ko je vse na barki in motor pa prižgan, mladenič izpuli sidro na obali. Mora biti kar uren, da še ujame barko, preden ta zapluje v globljo vodo.



Kupang, 24. 9. 2005

Agent Napa naslednji dan spet pripelje uradnike. Enkrat ene, drugič druge. Vsakič jih je bilo treba iti s čolnom iskat na obalo in jih spet odpeljati nazaj. Moje koleno je z vsakim pristajanjem na obali bolj boleče. Na Bei si ga hladim z mokrimi brisačami. Končno imamo vse potrebne papirje; sedemnajst obrazcev se je nabralo, na enem od njih pa naštejem dvanajst žigov. Odpeljemo se še v boljši market, kjer nakupimo hrano, potrebno do Balija. Čeprav smo se do trgovine pripeljali z lokalnim kombibusom, smo se nazaj odpeljali s taksijem. Ko pridemo na obalo, je morje tako razburkano, da se na obalo valijo dva- ali večmetrski valovi.

»Do večera se bo pomirilo,« nas tolaži agent Napa, ki je še kar z nami. Jutri ob zori bomo odpluli za Ende na otoku Flores, do katerega imamo 150 NM plovbe. Domačini mi obljubljajo čudovit otok. Kar naprej poudarjajo: »Three color island. Tako je lep, da ga ne smete izpustiti. Three color island,« poudarjajo vedno znova in znova. Agent Napa pa ne more razumeti, da zdaj, ko imamo vsa dovoljenja, odhajamo naprej. Najraje bi mu povedal, da imam že poln kufer njega, njegove birokracije in njegovega Kupanga. Kar nekaj dni je potreboval, da nam je uredil vstopna dovoljenja. Pa še na Baliju bom moral dobiti nove papirje iz Džakarte. Za primerjavo naj napišem, da so bile vstopne formalnosti na moji dosedanji plovbi v poprečju urejene v manj kot v eni uri.

Proti večeru se valovito morje poleže. Na Beo prenesemo hrano, vodo, nafto in se poslovimo od agenta Nape, Kupanga in Vzhodnega Timorja.



Kupang−Flores, 25. 9. 2005

Ob peti uri zjutraj izplujemo. Vreme je lepo, vetra pa le za vzorec. Tako kmalu po deseti uri spet plujemo z motorjem. Ponoči pa le zapiha do 12 vozlov, da je jadranje kar prijetno.





Flores, 26. 9. 2005

Zjutraj pred seboj gledamo vulkanske vrhove otoka Flores, dopoldne pa zaplujemo v zaliv in istoimenski kraj Ende. Kar razočaran sem, ko moram spustiti sidro v dvajset metrov globoko morje. Obala je črna od drobnega temnega vulkanskega peska in mivke. Meter ali večji valovi se zlivajo na obalo. Jadrnice ni nobene, pred menoj so zasidrane le ribiške barke. Nad obali so nizke lesene hiške (beri: žalostne barake) domačinov, za njimi pa je mesto. Na obali se kopa ali z valovi igra kakšnih sto nagih otrok. Nikogar ne vidim plavati, le tik ob morju čakajo, da jih zalije naslednji meter do dva visok val. Ko bežijo pred njim, se adrenalinsko derejo, da jih je veselje gledati. Tokrat se na obalo zapeljemo vsi trije. Ko potegnemo čoln iz morja, je okoli nas že ducat otrok, ki med vpitjem vlečejo čoln navzgor po drobnem vulkanskem pesku in mivki. Ko mislim, da je dovolj, jih ustavim, pa vpijejo še naprej, a je že prepozno. Val, ki je prišel za nami, nas je že zalil in premaknil čoln za vsaj dva metra navzgor po plaži. »Auu!« moja noga se je znašla pod čolnom. Bolečina v kolenu je tako močna, da tokrat komaj vstanem. Vsi trije smo premočeni do kože, otroci in odrasli domorodci se režijo na ves glas. Spet so imeli zabavo z belimi jadralci, ki jih niso poslušali, da bi se zadosti umaknil od morja pred valovi, ki se zlivajo na obalo. Odločim se, da tokrat ne grem v mesto, kajti bolečina v kolenu je premočna. Aina in Anton mi pravita, da bosta prespala na kopnem, rada bi bila malo sama. Sam se vrnem na Beo, koleno mi je že močno zateklo. V morju namakam brisačo in si ga hladim, kolikor je to sploh mogoče, kajti morje ima temperaturo 27 oC.



Sumbawa, 29. 9. 2005

Plujemo v mračen zaliv Chempi bay otoka Sumbawa. Valovanje morja, plime in oseke je nad vsemi pričakovanji, valovi so dolgi in gladki, do dva metra visoki. Gledam, kje so zasidrane morebitne jadrnice, a ne vidim nobene, razen nekaj domorodcev Indonezijcev, ki v svojih pirogah lovijo ribe. Plujem po zalivu, ki je dolg skoraj 20 NM, ter se izogibam plitvinam, čerem in ribiškim mrežam. Bolj ko plujem v notranjost zaliva, bolj je mračno. Vse bolj me stiska v prsih, gosta poraščenost na videz neprehodne džungle sega vse do morja. Nizke lesene barake, hiške domorodcev, se tu in tam pokažejo pod gostimi drevesi tik ob morju. Občutek imam, da plujem v past, v katero se bom ujel in ne bom mogel več ven. Aina in Anton sta tiho, tudi med seboj se ne pogovarjata. Ko jima predlagam, da v Chempi bayu ne bi vrgli sidra, ampak bi izpluli iz mračnega zaliva in se do Balija ne bi ustavili, se jima povrne barva v obraz. Navdušena sta.

Še vedno smo pod vtisom revščine. Pred dvema dnevoma smo dvignili sidro in zapustili umazano mesto Ende na otoku Flores. Take umazanije in smradu si niti v sanjah ne bi mogel predstavljati. Pokrito tržnico predstavljajo lopa do lope, zelenjava, ribarnica, klavnica, mesnica in smetišče − vse to na enem kraju. Smetišče, iz katerega se širi obupen vonj, je tik ob morju. Ko morje v slabem vremenu naraste, valovi te nagrmadene smeti odnašajo s seboj. Takoj zraven je ribarnica, ki zaudarja po razpadajočih ribah. Kar rib ne prodajo, jih razrežejo na filete in sušijo na soncu. Največkrat je to kar na tleh ob tržnici. Ribja drobovina gre seveda na smetišče, ki je le nekaj korakov stran. Klavnica je takoj zraven, na prostem. Pod soncem so kupi obrezanih kosti, do dva metra visoki, zraven prav tako visok kup živalskih kož. Meso, ki ga prodajo na tržnici, visi prosto na zraku. Čez vse to imajo roji muh svoj raj. Vse ena sama umazanija, po tleh črna umazana vulkanska mivka, ki se meša v umazano lepljivo blato povsod, kjer jo polivajo z morjem. Tekoče vode ni videti nikjer. Smrad je obupen, sili me na bruhanje. Vse skupaj je eno samo leglo bakterij in bolezni. Čeprav na jadrnici nimam zelenjave, tu ne kupim ničesar.

Na Bei ugotovim, da moram doliti vodo za kuhanje. S plastenkami za vodo gremo še enkrat vsi trije na obalo, vode pa nikjer. Končno na dvorišču džamije



odkrijem pipe za umivanje vernikov. V zadnjem delu dvorišča džamije je majhna hiška, iz katere pride starka, ki ji nekako povem, da bi rad vodo. Ta nam dovoli, da si napolnimo plastenke. Med tem časom se zbere kar precej domačinov in ženske med njimi se začnejo dreti na nas. Ne razumem jih, vseeno vem, da jim ni prav, kar počnemo na svetem mestu. Vpitje iz hiške privabi starko, ki mi je dovolila, da si lahko natočimo vodo. Ta zdaj vpije nazaj, sam pa imam ob tem neprijeten občutek. Pred džamijo je že kakih petdeset domačinov, ki komentirajo vsak po svoje. Ko so plastenke polne, dam v puščico, ki je pred džamijo, denar. Verjetno je bil znesek zadovoljiv, saj so se domačini pomirili.

Kljub poškodovanemu kolenu si na ramo naložim dvajset litrov vode, ki jo je treba prenesti do obale. Stiskam zobe, bolečine so neznosne. Vsak korak na levo nogo je nova pekoča bolečina. Domačin srednjih let se ponudi, da bo on nesel plastenko vode, a kaj kmalu ugotovim, zakaj. Zanimajo ga Ainini boki in goli trebuh, saj ima na sebi le majico, ki ji komaj pokrije bujne prsi, in kratke hlače, spuščene nizko pod popkom. Tako pohoten domačin hodi tik za Aino. Če se ona ustavi, da se odpočije, se ustavi tudi on, pogleda pa od njene gole kože ne more umakniti niti za trenutek.

Zapustili smo Kupang na otoku Timor, ker nam ni bil všeč. Zapustili smo Ende na otoku Flores zaradi neznosne umazanije in smradu. Zdaj zapuščamo Champi bay na otoku Sambawa. Le kaj me čaka na Baliju, do katerega je še 200 NM plovbe. Je Indonezija res drugačna?



Proti Baliju, 30. 9. 2005

Zadnja dva dneva smo pluli v bližini otokov Sumbawa in Lomboka. Vetra je vse manj, zato večji del poti plujemo z motorjem. Bolj kot se Bea bliža otoku Bali, bolj me moti odstopanje magnetnega kompasa od satelitskega, zato vsakih nekaj ur popravljam kurz. Domnevam, da so krivi vulkanski otoki, v bližini katerih plujemo. Ko ponoči zavijem v prehod med otokoma Lombok in Bali, imam občutek, da se sploh ne premikamo. Vetra je samo do 10 vozlov, močan tok nas zavira, da imamo le vozel do dva hitrosti. Na začetku me to niti ne moti, saj je pred nami še cela noč. V zaliv Benoa na Baliju je med koralnimi grebeni in plitvinami speljan ozek kanal v obliki črke S. Tega vsekakor nameravam prepluti podnevi, pod ugodnim tokom.

Že pred večerom mi avtopilot noče držati smeri po satelitski navigaciji. Ker mi ne uspe najti napake, ga preklopim na magnetni kompas. Ročno popravljam smer plovbe. Tok in valovi, ki so se dvignili na meter in pol, so vse močnejši. Že drugo noč ne spim. Kako lažje bi bilo vse skupaj, če bi bil Aleš še z mano.

Okoli tretje ure ponoči se pooblači, daleč pred menoj na severu se bliska. Bea pluje na sever, magnetni kompas tudi kaže sever. Plujem počasi, ekran kaže, da se občasno pomikam s hitrostjo manj kot eno miljo. Kar naenkrat doživim šok. Satelitska navigacija mi kaže, da plujem na jug! Pogledam magnetni kompas, ki kaže sever. Kaj se dogaja? Kaj je narobe? Na levem boku jadrnice je otok Bali, vidim luči letališča, na desni otok Mundi, bolj ali manj v temi. Stiska me v želodcu. Kaj je narobe z navigacijo? Resetiram GPS, ponovno vnesem kurz. Brez uspeha. Bea drži smer sever, magnetni kompas kaže sever, satelitska navigacija kaže jug. Kaj se dogaja? Bojim se, da se mi bo zmešalo. Oblačno je vse bolj, vse bolj je tudi temno, bliska se, otoka Mundi ne vidim več. Luči letališča na Baliju so še vidne. Zbudim Aino in Antona. Aina sede za računalnik in gleda karte. Sam ročno krmarim. Beo obrnem na vzhod, magnetni kompas kaže vzhod, GPS pa jug. Obrnem na jug. Ko Bea spet pluje na jug, vidim, da kar zdivja, kot bi pluli po navideznem hribu navzdol. Šele takrat mi je postalo jasno, da me tokovi nosijo nazaj na jug, ne glede kam je Bea obrnjena in kam poskušam pluti. Spet vzamem smer sever, povečam obrate motorja čez limit, ki sem si ga sam postavil. In kot da se prej ne bi nič dogajalo, vse spet kaže tako kot mora, torej na sever.

Kasneje mi je prijatelj z jadrnice Haffiman pisal, da je pri vplutju v Bali plul na jadra in motor. Pri udarjanju čez večmetrske valove so se mu natrgale pripone jambora. Predlaga mi, naj se na prehodu Badung držim čim bližje obali Balija, kjer so tokovi bolj znosni. Žal sem to sporočilo dobil šele, ko sem bil v mestu na internetu. Če bi to prej vedel, bi bilo zame vse veliko lažje.

Plujem proti obali Balija. Bea se takoj odzove s tremi vozli hitrosti. Zdaj ni bilo več težav. Počasi se je zdanilo in samo vplutje v zaliv Benoa, ki sem se ga že mesec dni bal, je šlo kot po maslu. Zdaj se mi je zdelo, da se mi hoče morje oddolžiti za težko noč. Vsaj tako sem mislil. Po pokriti smeri, po kateri me vodi Aina preko računalnika, plujem proti ozkemu grlu v sam zaliv. Sledim rdečim in zelenim oznakam, kot bi vozil slalom, izogibam se barkam, ki plujejo ven. Kar naenkrat se zaliv razširi. Na desni je vsaj pet zelenih oznak, rdečih ne vidim nikjer. Kam zdaj? Zmanjšam hitrost. Bea se premika le toliko, da nas tok ne odnaša nazaj, da obdržim smer, da mi dela krmilo. Pred menoj so na pomolu privezane vojaške ladje, zraven njih turistične in ribiške, levo od Bee pa manjši ribiški čolni. Iz morja štrlijo nekakšni koli, brez reda in povezave. Desno spredaj naj bi bila marina, še bolj desno naprej v zalivu vidim že zasidrane jadrnice. Kaj bi dal, da bi bil zdaj Aleš na navigaciji! Pogledam še globinomer, in ta mi kaže pet metrov globine. Zavijem desno proti zasidranim jadrnicam in že takoj naslednji hip se Bea zatrese in ustavi. Nagonsko pogledam globinomer in zdaj mi kaže samo 1,5 m! Kljub tropski vročini me oblije hladen znoj, v želodcu me stisne. Aina prestrašeno vpraša: »Kaj se je zgodilo?« Tumpasti Anton, ki se je do zdaj 14 dni obnašal, kot da ne zna šteti do pet, ji mirno pojasni: »Nasedli smo!« Da, Bea se je rahlo zarila v blato in obstala. Oh, kako pogrešam Aleša!

Motor z močnimi obrati poženem nazaj. Nič. Povečam obrate do maksimuma, ladijski vijak meša morje, kot bi se mu zmešalo. Turbulenca dviga blato, za Beo se morje premika, kot bi pluli. Bea pa stoji kot zabetonirana. Barke, ki plujejo mimo, se nas v velikem loku izogibajo, saj domačini vedo, kje ne smejo pluti. Le na večjih ribiških barkah, privezanih na pomolu, nas z zanimanjem opazujejo ribiči, ki si že manejo roke. Računajo, koliko bodo zaslužili, ko nas bodo potegnili ven.

»Premikamo se, premikamo!« zavpijem. Najprej po milimeter, centimeter, a premikamo se. Kar naenkrat se Bea dvigne, poskoči nazaj, kot bi se otresla močnega prijema. Morski tok nam ob tem zasuče premec in naslednji hip že čutim blato na krmilu. Motor poženem naprej, zdaj je Bea že obrnjena proti sredini zaliva in pluje. Globina je spet 5 metrov! Srce mi začne ponovno biti, pritisk v žilah obstane, a ne popušča. Tokrat mi je jasno, kam moram pluti. Najprej! Naravnost naprej, tik ob turističnih in ribiških barkah, nato obrnem krmilo na desno mimo marine in že smo na sidrišču. Ob deseti uri se sidro spusti in zarije v blato zaliva Benoa na otoku Bali. To je bilo moje prvo nasedanje na plovbi okoli sveta. Za zadnjih 15 NM smo potrebovali kar 20 ur!



Bali, 2. 10. 2005

Aina in Anton zapustita Beo takoj, ko se zasidramo. Jaz se kasneje s taksijem odpeljem v mesto Kuta, saj moram poiskati internet. Potrebujem še pitno vodo in hrano. Bolečina v kolenu je neznosna, močno šepam, na levo nogo komaj lahko stopim. Ko se vrnem na Beo, stišam telefon in zaspim kar v salonu. Zbudil se nisem do naslednjega jutra, na telefonu je bilo petdeset klicev. Na Baliju so se teroristi razstrelili, le da jaz nisem ničesar slišal.

Naslednjih petnajst dni ostane Bea na sidrišču v zalivu Benoa na otoku Bali. Sidrišče je sicer zastonj, le v marini zaračunavajo privez za pomožni čoln tri dolarje na dan. V marini je kar pet jadrnic, ki so si polomile jambore med vplutjem na Bali. Tistih jadrnic, ki menjajo samo pripone, ne šteje nihče.

Nekaj dni počivam, koleno si masiram z vsemi 'žavbami', ki mi pridejo na misel ali pod roko. Ko mirujem, bolečino še nekako prenašam, težave mi povzroča vsako gibanje. Iz čolna se moram ritensko dvigniti na pomol, najprej na zadnjo plat, šele potem lahko vstanem. Po nekaj dneh se počutim nekoliko bolje, zato opravim servis na motorju. Čepeča, klečeča in razna prisiljena drža pri servisu motorja mi povzročajo nove mučne bolečine v kolenu. Komaj se privlečem od tuša v marini nazaj na Beo.

Naslednje tri dni obležim na Bei. Na kopno grem šele, ko mi zmanjka pitne vode in sveže hrane. Vreme je lepo, tropska vročina me na Bei niti ne moti. Čakam Matjaža Chvatala, s katerim sva dogovorjena za skupno nadaljevanje poti čez Indijski ocean in Rdeče morje, proti domu.

Iz knjige World Cruising Routes si v računalnik na program pomorskih kart in v GPS vnesem pozicije, ki jo priporočajo do Singapurja. Skupaj do marine Yacht Cluba v Singapurju je slabih 1.000 NM. Vmes ni nobenih pristanišč ali varnih zalivov, kamor bi se lahko umaknil, zato pa je na tisoče plitvin, prodišč, malih otočkov, okoli njih pa same čeri na več deset milj narazen.

V preteklih dneh so jadrnice druga za drugo zapuščale sidrišče. Večina jih je bila namenjena proti Singapurju, Maleziji in Tajski. Poslavljamo se z dobrimi željami za srečno jadranje in na veselo novo srečanje v eni od naslednjih destinacij. Na jadrnico je prišel tudi Matjaž, ki je priletel iz Slovenije. Nabaviva še hrano, vodo in nafto ter Beo pripravljava za odhod.



Bali, 16. 10. 2005

Če bi vedela, kaj naju čaka, mogoče sploh ne bi izplula, vsekakor bi se pa z vsem veliko bolj založila.

Izplutja iz zaliva se bojim kot hudič križa. Ko te enkrat piči kača, se bojiš tudi zvite vrvi. Zdaj je z menoj Matjaž, zato je izplutje veliko lažje. Medtem ko je eden na krmilu, lahko drugi spremlja pozicijo jadrnice na elektronskih kartah na računalniku.

Spet slalomiram med rdečimi in zelenimi oznakami. Tokrat gre vse tekoče, brez nasedanja. Kmalu sva zunaj na morju, na zloglasnem prehodu Batung. Boriva se z nasprotnim vetrom in morskim tokom, ki se kot reka vali po ožini med Balijem in Lombokom. Bea se skoraj ne premika, občasno se premakne le za kak vozel hitrosti. V morju so vrtinci tako močni, da naju popolnoma ustavijo. V 24 urah sva se premaknila le za 50 NM. Tolažim se, da bo, ko bova zapustila ožino in prehod pri Lomboku, lažje. Tokovi bodo popustili, veter ne bo pihal od spredaj. Po mojem planu bova v osmih ali devetih dneh v Singapurju.

Jadranje skozi ožine Javanskega in Južnokitajskega morja sploh ni jadranje. Je ena sama bitka za golo življenje, skrb za jadrnico, da je ne razbiješ na čereh in tisočerih prodiščih. Plohe in nevihte si v enem dnevu sledijo kot po tekočem traku. V času med eno in drugo nevihto je vetra le pet do deset vozlov.

Dvigava jadra, a naju nasprotni tok morja ustavlja. Spremljava črne oblake, ki naju zapirajo, strele žvižgajo na vse strani. Ko se proti Bei zapodi nevihta, spuščava jadra in dvigava viharni flok. Veter se v hipu dvigne do 8 Bf, pogosto pa tudi pride na 9 Bf. V manj kot pol ure se morje spremeni v pobesnelo valovanje. Valovi so strmi, visoki, neredko tudi do dva metra. Udarjajo v Beo s tako silo, da jo občasno kar prestavljajo iz vala na val.

Veter dviga z njih peno, ki se meša z nalivom plohe, vse to nosi vodoravno z močjo viharja čez Beo. Čez vse to pa se morava izogibati gostemu prometu tovornih ladij in tankerjev, ki plujejo skozi ožine Sunda in Karimata. Če sva še lahko ugotovila smer plovbe tovornih ladij, so posebno poglavje tveganja predstavljale ribiške barke, ki so plule brez vsakih pozicijskih luči in nepredvidljivo spreminjale smer. Po vsem tem morju je morski tok kot deroča reka nosil velikanska debla, veje ali cela drevesa s koreninami vred, ki so jih viharji izruvali na obalah Bornea in Sumatre. Bea je trikrat zadela take ovire.



Ne morem opisati groze ropota, ki ga povzroči hlod, ko udari v bok jadrnice. Plovba po takem morju je bila izredno nevarna, še posebej ponoči.

Nevihte pa si sledijo druga za drugo, če jih imava manj kot tri na dan, sem kar hvaležen onemu zgoraj, da me z njimi ne tepe preveč. Vsaka traja okoli tri ure. Po vsaki nevihti spustiva viharni flok, jader v tem kratkem obdobju ne dvigava več, saj je vetra premalo, pa še ta piha direktno iz smeri, v katero plujeva. Z motorjem plujeva rahlo v veter, tako tudi popravljava kurz, ki se ga v nevihtah nisva mogla držati. Preklinjam že dolgo ne več, moliti pa tudi ne znam, vsaj tako sem mislil. Nekje iz moje podzavesti, za katero sploh nisem vedel, pa prihajajo na dan vsi očenaši in zdravamarije, ki me jih je učila še moja mama v rodni Beli krajini.

Bea postaja iz dneva v dan vse bolj razmetana, vse povsod po salonu so mokre cunje, ki se nikakor ne morejo posušiti. Vsakič ko je treba ven na krmilo, oblačiva mokre majice, dolge gate in termo velur jopice. Čez vse to nadeneva nepremočljive hlače in jakno, ki pa sta tudi že mokra, da bolj mokra že ne moreta biti. Počutim se, kot bi jadral nekje na Norveškem, na severnem morju, ne pa da jadram v tropskem delu kontinenta.

Kuhava, če je le mogoče, vsaj enkrat na dan, a dostikrat se zaradi vremena zgodi, da tudi to ne. Postajava apatična drug do drugega, pogovor je zamrl, se omejil na nujna opravila, za varnost plovbe, za golo preživetje. Svoje težave z levim kolenom niti ne omenjam. Koleno mi je zateklo, da ga je še enkrat več kot desnega. Nanj enostavno ne mislim več, največja težava je hoja po Bei. Ko moram na premec nastaviti viharno jadro, to počnem tako, da se po palubi premikam kar po zadnji plati. Opiram se lahko le na desno nogo. Medtem ko valovi udarjajo čez palubo, me plohe dežja, ki ga viharni veter nosi vodoravno čez Beo, bičajo po obrazu s tako silo, da večkrat mislim, da se vame zaletava najhujša toča. Ko zapenjam kovinske sponke viharnega jadra na jeklenico, ga veter z vso silo premetava levo in desno, kar povzroča strašen ropot. Samo Boga molim po tihem, včasih tudi na glas, da mi veter ne raztrga jadra, preden se ta napnejo in zajamejo veter.

Ob vsem tem dogajanju sem se spomnil čudovite misli: 'Mornar! Ne jadraj proti vetru in valovom. Prej ali slej te bo zlomila sila morja!' In mene že vse skupaj počasi lomi. Še malo, pa me bo dokončno zlomilo.

Kot da nimava že preveč problemov, nama zmanjkuje tudi nafte, nisva pa še niti na pol poti. V obdobju med nevihtami se brez motorja ne bi premikala naprej. Takrat bi naju močan tok morske vode nosil nazaj proti prvim čerem, plitvinam, na prodišča ali na male skalnate otočke. Ves čas mi v glavi roji vprašanje, kje dobiti nafto.

Desno ob Bei je otok Borneo. Do varnega pristanišča bi bilo treba zapluti kakih 160 NM s poti nazaj. Levo spredaj imava do otoka Belitung kakih 90 NM, a kaj, ko ga vse okoli obdajajo same plitvine in čeri. Nazaj do Džakarte je 200 NM, ta pot je najlažja − a je nazaj. Odločitev je težka. Nekako čutim, da ne glede za katero pot se bom odločil, ta ne bo prava. Vsaka pot ima svoje prednosti ali pomanjkljivosti.

Odločim se za otok Belitung. Papirnatih pomorskih kart nimam. Na elektronskih kartah na računalniku preiščem otok in si ogledam plitvine, prodišča, čeri in male skalnate otočke okoli njega. Nimam natančnih elektronskih kart, prav tako nimam podrobnosti, kakšna je obala. Vseeno si programiram pot do otoka in manjšega zaliva, v katerem upam, da bom na kopnem dobil nafto. Pozicije vnesem v GPS.

V večernih urah se bližava ožini Karimata. Bolj kot je noč, več luči je pred nama. Le kaj je zdaj to? Iščem na pomorskih kartah, pred nama ni nobenega mesta. Desno do otoka Borneo je skoraj 100 NM. To je najbližje kopno. Luči je že na stotine, nad morjem se dviga svetlobni sij kot nad mestom, le da je na mojih kartah pred menoj 500 NM praznega morja. S strahom plujeva dalje, luči so vse močnejše. Končno pred sabo zagledava ladje, ki so tako osvetljene. Čemu, kaj počnejo, in kdo so? Morda vojska, manevri? Zdaj mi tisoč vprašanj roji po glavi. Oglašam se po radijski postaji, kličem za zvezo. Nič, nobenega odziva. Plujeva naprej. Ko prideva v bližino, ugotoviva, da so to zasidrane ribiške barke, ki z močnimi reflektorji, s tudi po deset na eni barki, svetijo v morje.

Celo noč in naslednji dan plujeva proti otoku Belitung. Uspešno krmariva med plitvinami, GPS odigra odločilno vlogo. Kakih deset milj pred otokom mi z ribiške barke desno od Bee mahajo ribiči, eden celo spleza na nadstrešek kabine, maha z rokami in žvižga. Le kaj hočejo? Takrat pred Beo zagledam plovce in boje ribiške mreže. Uspe mi še dati motor v prosti tek in Bea že pluje nad mrežo. Ali jo bom zapel s kobilico, krmilom? Opazujem plovce ribiške mreže. Ali jih že vlečem za seboj? Nič se ne dogaja, vse je pri miru. Hvala Bogu − še enkrat se je izšlo. Tako ne gre več! Jutri bova šla ob svitu dalje. V trdi temi spustiva sidro v 15 m globoko morje in greva spat.

Ob indonezijski obali sem že večkrat plul čez ribiške mreže, ki sem jih prepozno opazil, pa se je vedno srečno izteklo. V naslednji dneh in nočeh sva se še nekajkrat srečala s podobnim ribolovom. Ladje so lesene, dolge tudi več kot 20 m, vendar jih radar ne zazna.

Zjutraj naju čaka še deset milj plitvin in prodišč, ob otoku brez vsakih oznak do zaliva Samak. Limit si postavim na pet metrov globine. GPS in globinomer igrata glavno vlogo, da po treh urah tipajoče priplujeva do zaliva. Zunanji zaliv se skozi manjši prehod razširi v notranjost, v lepo zavarovano pristanišče, le tega na kartah sploh nimam označenega. Poskušam se počasi približati vhodu, gledam globinomer, pet metrov, nato štiri, tri … Še preden pokaže dva metra, motor poženem nazaj. Pogledam na globinomer, ta kaže samo dobra dva metra. Spet se mi je izšlo, tokrat spet za las! Zaplujem nazaj na globino petih metrov, poskušam bolj po desni, plujem proti vhodu, vse se ponovi kot v prejšnjem filmu. Štiri, tri … Še preden mi uspe pognati motor nazaj, imam že samo dva metra globine. To je tudi ugrez, ki ga ima Bea. Panično plujem nazaj, kamor koli obrnem krmilo, globina kaže samo dva metra. Čakam grozni trenutek, ko se bo kobilica zarila v blato, Bea pa zatresla in se ustavila. Dva metra, dva in pol, tri, štiri … Spet diham! »Nazaj na pet metrov morja greva!« vpijem Matjažu in ga sprašujem: »Kje bova spustila sidro?«

Medtem se je iz zaliva pripeljal policijski motorni čoln. Med hrupom motorjev mi vpijejo, v čem je problem, da ne zaplujem v notranjost zaliva. Vpijem nazaj, da potrebujem tri metre morja za varno vplutje, kažem tri prste. Ni problema, mi vpijejo nazaj in kažejo pet prstov, naj plujem za njimi. S težkim srcem se še enkrat odločim in zavijem za njimi. Pet, štiri, tri, spet dva metra … Ne vem, kako sem preživel šok! Še predem sem pognal motor nazaj, mi je globinomer pokazal le 1,6 metra globine. Kako naj grem za vami, če je vse plitvo!? A nekako naju le spravijo na varno. Sploh ne vem, kako sem to preživel in da me takrat ni udarila kap. Zdaj je Bea zasidrana na zunanji strani otoka Belitung. Težko nama, če se bodo v tej plitvini razvile nevihte.

Dva dni pozneje se je Matjaž v mestu srečal s taistimi policisti. Nesporazum glede globine morja je bil razrešen. Jaz sem jim govoril v metrih, policisti pa so razumeli, da potrebujem globino v čevljih (feet). Otok Belotung na pomorskih kartah zgleda kot slabo napihnjena žoga; v premeru ima slabih 80 km. Niti v sanjah si ne bi mislil, da bo na tako velikem otoku problem dobiti 200 litrov nafte. Pa je bil, in to velik.

Odveževa čoln, ga napihneva, spustiva ga v morje in namestiva še pomožni motor. S sabo vzamem še prazne plastenke in že se peljem v pristanišče. Črpalko bom že našel, bančne kartice imam s seboj, ne vidim nobenega problema. Šepam po pristanišču, črpalke pa nikjer. Domačine sprašujem, kje je črpalka. Ni črpalke, je bil večkratni odgovor.

»Kako ni, kje pa je? Dizel oil, dizel oil rabim.«

»No dizel oil!« mi oni dopovedujejo. Ne vem, kaj si naj mislim.

Name se prilepi suh domačin, morda je štel kakšnih 30 let, in mi pravi: »Mister, dizel oil no problem.« Od nekod privleče nekaj mopedu podobnega in mi kaže, naj se peljem z njim. Pogleda še v rezervoar motorja in vidi, da nima bencina. Začne se barantanje s tamkajšnjimi domačini in nekdo mu prinese dva litra bencina, ki ga moram seveda jaz plačati. Še vedno pa mi ni jasno, kako bom na mopedu pripeljal 200 litrov nafte.

Peljeva se, on se pa ustavlja na vsakem vogalu in nekaj sprašuje. Morda pa niti on ne ve, kje je bencinska črpalka. Spet se peljeva dalje, jaz pa imam ves čas čuden občutek. Po kaki slabi uri moj vodnik na mopedu v eni obcestni trgovini (beri: baraki) kupi še eno dvolitrsko plastenko bencina za svoj motor, plačati moram spet jaz. Nato zapelje iz mesta v sosednji zaliv. Ustaviva se pred nizko hiško, doma so same ženske in otroci. Ob steni za hiško mi pokaže kakih deset umazanih plastičnih kant in vztrajno ponavlja: »Dizel oil, dizel oil.« Tekočina v njih je temna, deluje mi umazano, ne vzbuja mi nobenega zaupanja. »Dizel oil, dizel oil, very good!« mi zagotavlja mopedist.

Potem mi v hiši ponudijo čaj. Počakati moramo lastnika teh kant, ki se čez kako uro pripelje s pick-up terencem. Frajer je nek švercar – to je prvo, na kar pomislim. No, možakar le govori toliko angleško in mi razloži, da je na otoku Belitung samo ena črpalka in še ta je na drugi strani otoka. Do nje je kakih 90 km vožnje z avtom.

Treba je najeti taksi, če hočem na črpalko. Ne, nočem še dodatnih stroškov, kupil bom tvoj umazani dizel. Gotovine nimam, zato me odpeljejo do bankomata. Ta pa noče sprejeti mojih bančnih kartic, zato me odpeljejo še do drugega, nato še do tretjega. Kot bi se vsi bankomati zarotili proti meni, gotovine mi ne da nobeden. Nedelja je in banke so zaprte. »Jutri,« mi pravi in zamahne z roko. »Jutri je nov dan in banke bodo odprte.« Vrnem se na Beo.

Naslednji dan sem že navsezgodaj na pomolu. Spet me moj vodnik prevaža na mopedu. Čakam, da se odprejo banke. Pijem čaj v umazani beznici brez sprednje stene, miza je tik ob cesti, loči jo le odprt kanal, po katerem teče mestna kanalizacija. Končno odprejo banko. Prijazna uslužbenka obrača moje kartice. Ne Visa ne zlati Master Card ji nista všeč, zato pravi: »Ne, nimamo pogodbe, ne moremo vam izplačati gotovine. Če bi imeli American Express, bi ...«

»Ne, te pa nimam.« A se spomnim, da jo ima Matjaž. Spet sedem zadaj na moped in nato s čolnom nazaj na Beo, ki je zasidrana kakšno miljo zunaj zaliva.

Z novim upanjem, da prideva do nafte, se Matjaž odpelje na obalo. Čez kaki dve uri se vrne, že od daleč vidim, da je čoln prazen. »Ni nafte, ni gotovine, vzamejo samo American potovalne čeke. Teh pa nimam,« pravi Matjaž.

Ni druge poti. Moram v glavno mesto Tanjungpandan, ki je 90 km daleč. Tam imajo edino banko na otoku, kjer bom lahko dvignil gotovino. V biznis se je vrinil še domnevno glavni biznismen, mestni zlatar. Ta je poklical na banko in preveril, ali lahko s svojimi karticami dvignem gotovino.

Matjaž ostane na Bei. Zdaj gre vse tekoče. S taksijem, v katerem sedi voznik, ki ni taksist, le prijatelj zlatarja, se odpeljemo v Tanjungpandan. Na banki dvignem gotovino, ob vrnitvi pa nakupim še nekaj sveže hrane in vode. Zlatarjevi ženi plačam dizel. Nisem še videl nekoga, sploh pa ne ženske, ki bi tako spretno štel bankovce, kot jih je ona. Bankovci so s tako hitrostjo drseli čez njene prste, da ji niti z očmi nisem mogel slediti. Kupček je bil zajeten za več centimetrov. Vsake toliko časa je na določeno število bankovcev le-te prepognila. Plačala je tudi taksi, ki je bil zdaj dražji, kot smo se dogovorili.

Moj vodnik in njegov prijatelj sta kar razočarana, ker me ne moreta spraviti v bar, v katerem mi obljubljata mlade punce, zabavo in pijačo. »Ne, hvala, imam nafto,« jima pravim, pa tudi Bea me čaka v zalivu in do Singapurja je še daleč.

Pozneje so se v Singapurju in Maleziji vsi domači ribiči in jadralci kar zgrozili, ko sva jim povedala, kje sva sidrala, ko sva iskala nafto. »Saj to je v samem gnezdu morskih piratov, pa še živa sta!« so se čudili. Da naju tudi oropali niso, kar verjeti niso mogli. Samo v lanskem letu 2004 so na tem območju pirati napadli 200 ladij in ubili 40 mornarjev.



Belitung−Singapur, 25. 10. 2005

Zjutraj sva zapustila otok Belitung. Bea pluje proti ekvatorju, do katerega imava še 330 NM. Nekako sem upal, da bližje kot bom ekvatorju, lepše bo vreme, pa tudi vetrovi naj bi se umirili. Pa spet ni bilo tako. Bolj kot je Bea plula proti ekvatorju, bolj so naju zapirali črni grozeči oblaki. Pluli smo po morju med velikimi otoki Javo, Sumatro in Borneom, po morju, ki nosi zloglasno ime Črni kotel. Na tem področju pade v povprečju največ dežja na svetu; 320 dni na leto dežuje in divjajo tropske nevihte. Te so naju spet dosegle; ne štejeva jih več. Velikanski napihnjeni termični oblaki (kumulonimbusi) se iz vseh strani dvigajo visoko v sivo pepelnato nebo. Tam kjer nevihtni oblaki prihajajo skupaj, se med njimi redno pojavljajo nevarno grozeči lijaki tornada.

Vsakič ko črna fronta divja čez Beo, se za nas tri, Beo, Matjaža in mene, začne pekel. Vse naokoli je sivo in črno. Morje postane grdo in sivo umazane barve. Ne ločim več, kje se neha morje in kje se začenjajo oblaki. Strele švigajo na vse strani, grmenje je tako grozno, tako glasno doni, da na Bei vse od jambora do pripon zaječi. Če gre čez Beo ena fronta, traja kake tri ure, nekajkrat si fronte sledijo druga za drugo. Začne se od severozahoda, torej od spredaj. Nato se nadaljuje z boka, na koncu sledi še od zadaj. Vse skupaj traja cel dan ali pa celo noč. Zdaj se že tako izmučen v sebi resno sprašujem, le kaj mi je tega treba.

Neko jutro mi Matjaž v presledku med nevihtami pove, da mu je že vsega dovolj in da ima še veljavno letalsko vozovnico iz Singapurja do Celovca. Beo bo zapustil takoj, ko doseževa prvo kopno. Ni je sile, ki bi ga še spravila na jadrnico. Prisega, da bo odslej jadral samo še na katamaranih.

Po teh besedah sem se zlomil do konca. Sesedem se v dno korita kokpita in jočem. Tudi sam ne morem več, nimam več moči in ne volje. Borim se s podivjano naravo, z nevihtami, ki prehajajo v ciklon, borim se z razburkanim morjem in s strmimi valovi, ki z uničujočo silo tolčejo v Beo iz vseh strani. Res ne morem več. Ravnodušno gledam švigajoče strele, poslušam doneče grmenje, ki stresa Beo. Ničesar več ne čutim. Vseeno mi je. Vseeno mi je, če trešči katera od strel tudi vame. Nekje v sebi si tega tudi močno želim. Bo vsaj konec, konec vsega tega morskega pekla. V misli se mi prikradejo verzi Jožeta Mušiča, ki pravijo nekako tako: »Izbral si je morje mornar, ne bo se več vrnil. Pa tudi če bi se vrnil, ga ne bi več spoznali. Morje mu je vzelo srce in izpilo dušo.« To me nekako dvigne, da se zberem in se odločim, da se ne predam. Bom že kako!

Ker nimam papirnatih pomorskih kart, si vsak dan znova narišem skico območja, po katerem plujeva. V sredini te skice potegnem črto, ki predstavlja kurz, po katerem pluje Bea. Levo in desno do 50 NM od te poti označim vse čeri, prodišča, plitvine in koliko milj od naše poti je do njih. Pred vsako nevihto, skozi katero jadrava, izklopim vse inštrumente, tako da v tem času jadrava samo na magnetni kompas. Skica mi pomaga, koliko milj se še lahko varno umikava levo ali desno od smeri naše poti med nevihtami, saj se začrtane smeri skoraj nikoli nisva mogla držati. V takih razmerah se počasi, resnično počasi, pomikava proti Singapurju.

Za vsako miljo se morava boriti, vseeno pa naju včasih med nevihtami odnese nazaj. Grozno je izgubljati milje, ki sva jih že preplula. Spala nisva že nekaj dni, kuhanje predstavlja poseben napor, pa tudi hrana nama ne gre. V zadnjih dveh mesecih sem shujšal za 18 kg.

Tako vseeno ne gre več! Zato se že zdaj trdno odločim, da v Singapurju v eni od marin pustim Beo. Koleno potrebuje kirurga, jaz pa daljši počitek. Po tej odločitvi, ki ni bila lahka, bila pa je nujna, mi je bilo nekako lažje.





Belitung–Singapur, 29. 10. 2005

Že ponoči vidiva sij luči na obzorju − pred nama je Singapur. Nevihte so že včeraj popustile, občasno se pokaže celo sonce. Bližava se južnemu delu Singapurskega kanala, skozi katerega plujejo konvoji vseh mogočih ladij. Dan in noč, vsako uro na stotine ladij vseh mogočih oblik in velikosti z vsega sveta pluje v vse smeri. To morsko avtocesto morava z Beo prečkati. Matjaž celo popoldne na krmilu kar se da spretno krmari med vsemi velikankami, kot bi pletel mrežo. Že po sončnem zahodu zaplujeva v majhno marino Yacht Cluba v južnem delu Singapurja.





Singapur, 31. 10. 2005

Šank v restavraciji Yacht Cluba, pivo, cigarete, dobra hrana, predvsem pa prijazni domačini so Matjažu in meni privabili nasmeh na obraz ter nama povrnili voljo do življenja. V Singapurju niti pod razno nisem mogel pustiti jadrnice. Če bi mi že uspelo zbrati vsa dovoljenja, bi bilo vse skupaj predrago. Do Port Dicksona v Maleziji imava 200 milj in Matjaž se odloči, da gre z mano še del poti.





Singapur–Port Dickson, 1. 11. 2005

Zapustiva Singapur in se z močnimi nasprotnimi morskimi tokovi z motorjem prebijava med gostim ladijskim prometom. Singapur imava že za sabo. Ja, pišem v dvojini. Matjaž gre z menoj še do Malezije. Čez Malaški preliv poteka več kot 40 % vsega svetovnega ladijskega prometa. Vse tri države, ki mejijo na ta preliv, so se dogovorile, da bodo s policijo in vojsko močno poostrile nadzor nad tem območjem. Napovedale so vojno piratom, kljub temu pa je prejšnji teden izginil večji tanker z nafto in posadko vred. Gneča na tem delu morja je obupna, zato je plovba z jadri tukaj nemogoča. Bea pluje z motorjem. Po dve do tri ladje skoraj vzporedno plujejo v eno smer, prav tako dve do tri v nasprotno smer. Tako se ta morska avtocesta z ladijskimi konvoji premika v obe smeri. Hitrejše in novejše ladje prehitevajo počasnejše. Tiste, ki morajo zaviti levo ali desno, prečkajo to morsko avtocesto. Po vsem tem morskem prometu pluje Bea. Prvi dan imam občutek, da me bo, če ne ena, pa vsaj druga ali tretja velikanka, povozila, pa se mi vedno nekako izide. Bea je pod vsemi temi ogromnimi tankerji kot majhna igračka. Plujeva, kolikor se da po desnem robu na kartah zarisane ladijske poti, pa naju vseeno prehitevajo, po levem in desnem boku. Če podnevi še nekako določim smer ladje, ki pluje za Beo, mi je ponoči dostikrat skoraj nemogoče predvideti, ali bo ladja plula mimo ali me bo enostavno povozila. Hvala Matjažu za obe noči, ko sva plula po Malaški ožini. Ponoči je videl boljše od mene in v vseh kritičnih trenutkih prevzel krmilo. Radar mi je bil v veliko pomoč, še posebej ponoči, da sem lahko na njegovem ekranu spremljal, kam se premika katera ladja. Alarm na radarju sem moral izklopiti, ker je neprekinjeno tulil, da se bomo zaleteli ali da nas bo kdo povozil. Posebno nevarnost predstavlja na stotine vrtincev morja, ki se nahajajo na razdalji kakšnih 50 NM. Morje se z veliko hitrostjo vrti v krogu, kar pa z dna dviga blato, da je morje na tem območju umazane rjave barve. Vrtinci v svojih krogih vrtijo vse, kar priplava po morju − od smeti, desk ali hlodov. Jasno se vidijo centri teh vrtincev. Takrat imam občutek, kot bi se iz njih dvigalo morje. Če je Bea zaplula na tak vrtinec, jo je popolnoma ustavil. S težavo je izplula iz kroga, ki ima v premeru po moji oceni od 100 do 200 metrov premera. Na pomorskih kartah so ti vrtinci označeni v obliki polžkov.

Že drugo noč ne spiva, le tu in tam kateremu od naju uspe v salonu sede zadremati za kratkih deset ali petnajst minut. Med enim takim dremanjem me Matjaž kliče v kokpit. Mislil sem, da sem spal le kakih pet minut, pa mi pove, da sem spal že tri ure. Pogledam ven, bliska se in grmi. Vidljivost je padla na minimum, ladje, ki plujejo mimo ali za Beo, vidim le, ko se zabliska. Matjaž preklinja vse okoli sebe, še najbolj pa sam sebe. Verjetno mu je postalo malo žal, da se je odločil pot nadaljevati z mano. Medtem ko sem spal, je šla čez Beo še ena nevihta, od katere je bil ves moker in premražen, na krmilu pa je bil sam. Pošljem ga počivat, sam pa ostanem na krmilu. Okoli mene je tema, kljub delno osvetljenim ladjam, ki me prehitevajo. Krmni del imajo ladje razsvetljen z reflektorji, čez krmo pa se jim zlivajo ogromni slapovi vode, ki preprečijo piratom, da bi splezali nanjo.

Zdaj že močno dežuje, grmi in bliska vse bližje in bližje. Držim smer kar se da naravnost, ladje se me izogibajo, ene levo, druge desno. Le morda vsaka deseta zatrobi z ladijsko sireno in mi daje znak, da bo plula naravnost. Če takrat vidim hkrati njeno zeleno in rdečo luč ter pokriti obe beli luči na palubi in mostu ladje, vem, da pluje direktno na Beo. Šele takrat se umikam.

Dežuje vse močneje, veter se je okrepil na 30 vozlov. Hitro skočim v salon, se usedem za navigacijsko mizo in pogledam na radar, kje so ladje. Istočasno še na računalniku preverim položaj svoje jadrnice. Beo sem prepustil avtopilotu. Boli me že cela noga, ne samo koleno. To je že tako zateklo, da se oblika kolena niti ne vidi več. Ker stojim ali se opiram le na desno nogo, me je začelo boleti še desno koleno. Utrujen sem, najraje bi kar zaspal. Oh, kako lepo bi bilo zdaj zaspati! Takrat me predrami ladijska sirena. Kljub bolečini v kolenu sem v hipu v kokpitu. V temi za Beo pluje ogromna gmota, kot bi plula za menoj cela gora. Kam pluje? Levo ali desno? Luči je toliko, da ne morem ugotoviti, kam katera spada. Ladijska gora za Beo zatrobi, da zavija desno. Ni mi čisto jasno, zakaj zavija prav tja. Vseeno v strahu, da me ne povozi, zavijem levo. Še isti hip se oglasi ladijska sirena za menoj, da tudi ona zavija levo. Avtomatsko poravnam Beo in plujem naravnost. Kam naj se zdaj umaknem? Gmota za menoj je vse bližje. Luči je toliko, kot bi za mano plul visok otok z močno razsvetljenim pristaniščem. Nekdo po radijski postaji kliče mali čoln in ga prosi, naj pluje naravnost. Ne upam si spustiti krmila, da bi šel v salon na radijsko postajo vprašat, ali je to namenjeno meni. Noge imam že čisto mehke. Klici na VHF- postaji se ponavljajo: »Prosim mali čoln, naj pluje naravnost.« Pokličem Matjaža. Revež je komaj malo zaspal, zato nejevoljen pride v kokpit. Spotoma preklinja Beo: »Kakšna banja, to še banja ni, to je škaf, čisto navaden škaf!« En pogled na situacijo na morju je Matjažu zadostoval. Za Beo sta dve ladji. Vštric plujeta po ožini in naju kar hitro dohitevata. Stopil je za krmilo, stal zravnano, kot bi bil spomenik, in samozavestno krmaril Beo, ne da bi se enkrat ozrl nazaj. Čez nekaj minut sta naju istočasno zelo tesno prehiteli obe ladji. Po levi več kot deset nadstropij visoka in kot novoletna jelka razsvetljena potniška ladja, po desni ogromna ladja, naložena s kontejnerji. Na obeh ladijskih mostovih visoko nad Beo sta naju pozdravljala oba kapitana.

Vmes se je razdivjala nevihta, veter se je okrepil na 40 vozlov. V naslednje pol ure so se dvignili strmi valovi, visoki do dva metra, v katere se je zabijala Bea in se potem od njih ploskoma spustila v morje. Ulila se je tako silovita ploha, ki je do zdaj še nisva doživela. Vidljivost je padla na ničlo. Bea je dolga le deset metrov, pa njenega premca v tem močnem nalivu plohe nisva več videla. Vihar, ki je divjal, je od spredaj ustavljal Beo. Motor nas je z vsemi obrati uspel premikati le s kakšno miljo hitrosti. Okoli naju poteka ladijski promet, ki ga ne vidiva. Matjaž na krmilu skuša obdržati Beo v kurzu, čeprav nas sila viharja, valov in morja hoče na vsak način obrniti nazaj. Radar, me prešine! Na radarju bom lahko spremljal ladijski promet, med katerim pluje Bea.

Na ekranu radarja pa megla, kot na televizijskem ekranu, ko ni signala. Naliv plohe je tako močan, da radarska antena ne lovi ničesar, tudi ogromnih kovinskih tankerjev ne, ki plujejo le kakih sto metrov od Bee.



Na premcu je začel ropotati viharni flok, ki sem ga imel pripravljenega na jeklenici za hitri dvig in privezanega na palubo. Vihar in valovi, ki so udarjali čez Beo, so razvezali vrv. Veter ga je v hipu dvignil in zdaj z groznim ropotom udarja levo, zdaj desno in ustavlja že tako počasno napredovanje jadrnice. Po trebuhu se v tem peklu plazim po palubi na premec jadrnice, vihar še vedno nažiga 40 vozlov. Vsakič ko Bea pade čez dvometrske valove v morje, moje telo za trenutek obstane v zraku, kot bi lebdelo, in šele čez zapozneli hip treščim z vso svojo težo ob palubo tudi jaz. Ko se priplazim do jadra, me ta med opletanjem udari čez obraz s tako silo, da se mi za hip stemni. Baterija na mojem čelu od sile udarca odleti v morje. Medtem ko v temi vlečem viharno jadro navzdol po jeklenici, me ta še kar naprej klofuta. Z vsem telesom moram ležati na njem, da mi ga vihar spet ne potegne navzgor. Premec jadrnice se na valu spet dvigne visoko nad morje. Že naslednji hip se zgodba od prej ponavlja. Bea pade v morje, hip za tem treščim na palubo še jaz. Morje me zalije z obeh strani in me hoče na vsak način odplakniti s palube v morje. Čez vse to še vedno lije ploha. Viharno jadro je podvezano, sam pa se utrujen in z zadnjimi močmi odplazim nazaj v kokpit.

Matjaž je tiho in krmari. Moker sem, da bolj ne bi mogel biti, zebe me, da se tresem. Zavlečem se v salon in s težavo slačim s sebe mokro obleko, ki je kar prilepljena name. Zebe me tako, da si moram obleči toplo termo perilo z dolgimi gatami in debelo termo jopo. Ploha z nevihtami, ki po Malaški ožini razsaja že kakšni dve uri, popusti skupaj z vetrom, ki pade na znosnih 20 vozlov. Ti dve uri, ko je bila vidljivost nič, na radarju pa megla, je Matjaž brezhibno krmaril Beo in obdržal smer med vsemi tovornimi ladjami in tankerji, ki sva jih lahko le slutila, videti jih pa tako ali tako nisva mogla.

Krmilo mi je prepusti šele, ko se je začelo daniti. Skoraj vso noč je krmaril. Utrujen in naveličan vsega se usede na sprednji del klopi v kokpitu, se udobno nasloni, prižge cigareto, z užitkom počasi kadi in začne svojo meditacijo sproščanja: »Norci, pa koliko norcev po svetu jadra na enotrupcih? Ko bi vedeli, kak užitek je jadranje na katamaranu, ne bi noben jadralec več stopil na jadrnico!«

V jutranjih urah sva zagledala Port Dickson in zaplula v novo in varno Admiral marino. Zdaj sva varno privezana in najina največja želja je, da se spočijeva.





MALEZIJA



Port Dickson, 3. 11. 2005

Matjaž ima v Jadranu 8 m dolgega katamarana, ki ga je izdelal sam in z njim prejadral kar nekaj milj. Njegov katamaran ima le dobrega pol metra ugreza, kar ima veliko prednost, ko zapluje v plitke zalive. Prav tako se pri šibkih vetrovih zelo hitro odzove in lepo zajadra, kar pa je na Bei najbolj pogrešal.

Matjaž mi je pomagal prepluti najtežjo etapo na mojem jadranju okoli sveta. Njegova vloga na krmilu, še posebej v nočnih nevihtah, ko nisem videl niti na kompas, je odigrala odločilno vlogo za srečen konec. Hvala ti, Matjaž!

V restavraciji marine se ob dobri hrani, pivu, predvsem pa na trdih tleh počutje hitro popravlja; Matjažu še hitreje kot meni. S kolenom imam resne težave, nekajkrat med hojo celo padem na tla, ker mi ostra bolečina v kolenu prepreči, da bi stopil na nogo. Beo bi rad pustil na kopnem, kar pa to v tej marini ni mogoče. Nimajo dvigala. Po podatkih, ki jih imam, je naslednja možnost na otoku Langkarwi, ki je od tu oddaljen 270 NM.

Tu se srečava z Mortonom, lastnikom jadrnice Haffiman, ki je sem priplul kak mesec pred Beo. Nazadnje sva se videla na Tahitiju. Na večerji v restavraciji marine se nam pridruži še njegova žena Haffi s petletnim sinom. Morton mi razlaga, da je moral na Baliju menjati pripone jambora. Natrgal jih je v močnem toku in valovih, ko je plul v pristanišče Balija čez zloglasni Batung Strait. Na Južnokitajskem morju je imel samo eno nevihto. Strela mu je oplazila jambor in mu uničila antene, GPS in računalnik z elektronskimi kartami. Z rezervnim GPS- aparatom je potem priplul do Singapurja.

Matjaž se po cel dan ne loči od šanka. Nasmejan je in zadovoljen. Od osme ure zjutraj do enajste ure zvečer imajo namreč 'vesele urice', kar pomeni, da je pivo po polovični ceni.

Kupim si kovček za prtljago in si pakiram stvari za domov. Na upravi marine so mi obljubili, da si bodo izposodili avto dvigalo, s katerim bi lahko postavili Beo na kopno. Ko dobim predračun, vidim, da bi me vse skupaj stalo skoraj 5000 dolarjev za eno leto, torej še enkrat več, kot če bi jo pustil v marini v vodi. Ker mi je vse skupaj predrago, se odločim za otok Langkawi.





Port Dickson–Langkawi, 6. 11. 2005

Izplujem za otok Langkawi in tudi tokrat gre Matjaž z menoj. Kmalu po izplutju sva na propeler motorja spet ujela polivinil. Spet sem moral premagati odpor do umazanega morja in strah pred morskimi psi. Tukaj sem imel še en dodaten strah − morske strupene kače, ki jih je bilo kar veliko in so plavale po gladini Indijskega oceana. Morski tok je močan kake tri vozle. Medtem ko sem se potapljal pod Beo in z nožem rezal folijo s propelerja, me je Matjaž imel privezanega na vrvi, saj bi me lahko tok odnesel stran od jadrnice.

Kakšno uro po tem dogodku je odpovedal poslušnost še avtopilot. Nekaj časa sem še vztrajal, da bi plula naprej, nato pa sem odločen obrnil Beo nazaj v Port Dickson. Glede na moje koleno ter fizično in psihično stanje je bila to v tem trenutku najpametnejša odločitev. Tam sva spet privezala Beo v marino in se spakirala. Domov grem, sem zdaj že trdo odločen!

Priletel sem v Slovenijo in deset dni kasneje že ležal na operacijski mizi v Kliničnem centru v Ljubljani, kjer so operirali moje boleče koleno.





VRNITEV NA BEO



Od tu naprej je dnevnik pisal Eduard Špendl, ki je s Slavcem priletel v Port Dickson in z njim jadral vse do konca.



Port Dickson, 2. 11. 2006

Začenja se nova etapa na potovanju BEAtloncev okoli sveta. S Slavcem sva srečno prispela v Port Dickson v Maleziji. Bea naju je pričakala v kar dobri kondiciji. V naslednjih dneh jo bova pripravila, da bo lahko ponovno plula novim avanturam naproti. Najprej je bila na vrsti velika čistilna akcija. Nastaviti je bilo treba vsa jadra, popravila sva avtopilota, tudi izvenkrmni motor je bil deležen posega v drobovje. Dobesedno je potrebno vsako stvar ali reč na Bei preveriti, če še deluje. Ker v Port Klangu ni dvigala, bova plula direktno na otok Langkawi, kjer bova Beo dala na suho, jo očistila in prebarvala z novo antivegetativno barvo. Do tega otoka je plovba sorazmerno kratka, le toliko, kot je dolg cel Jadran. Kljub hudi vročini in visoki vlagi ter obilici dela, se počutiva dobro in polna optimizma pričakujeva Beino izplutje, ki bo najverjetneje jutri, 3. novembra.



Port Dickson–Langkawi, 3. 11. 2006

Petek, 3. novembra, je vse nared za izplutje iz prijazne marine v Port Dicksonu v Maleziji, ki je kar eno leto dajala varno zavetje Slavčevi Bei. Lahko bi rekel, da je potrpežljivo čakala na svoja BEAtlonca. Posloviva se od posadk sosednjih jadrnic, na katerih plujejo večinoma starejši zakonski pari. Dan pred izplutjem sva skrbno pripravila ruto. S pomočjo elektronskih kart sva v najin Garminov GPS vnesla vse točke, ki naju bodo varno vodile najinemu cilju naproti. Priprava poti je kar zahtevna, ker je na poti ogromno plitvin, čeri in ladijskih razbitin. Prava mora za jadralca pa je na stotine ribiških bark, ki so položile svoje mreže v vse možne smeri. Zato sva najino pot načrtovala na sam desni rob ladijskega koridorja, ki poteka skozi Malajsko ožino, med otokom Sumatra in Malajskim polotokom.



Ko odplujeva, je na najini ruti neverjetno gost ladijski promet, kot na kakšni avtocesti. Naenkrat naštejeva kar 18 velikih, pretežno kontejnerskih ladij. Vetra skoraj ni, in ker ni vetra, tudi valov ni, zato plujeva na motor. Je pa zato najin stalni spremljevalec morski tok, ki enkrat teče z nama proti severu tudi do 2,5 vozla hitrosti, drugič pa proti nama, vendar na najino srečo le z 1,5 vozla hitrosti. Ko nama morski tok pomaga v pravi smeri, Bea proti cilju drvi kar s 7,5 vozla hitrosti. Popoldan in ponoči se zbirajo nevihtni oblaki povsod okrog naju. Grmi in bliska kot za stavo. Bliski so tistemu, ki je na straži, v temni noči zelo dobrodošli, saj lahko takrat uzre ribiške barke, ki plujejo v bližini. Vse te pa so po nekem nenapisanem pravilu neosvetljene. Te barke so majhne in še lesene povrhu, tako da jih tudi radar vedno ne vidi.

Če bliska in grmi, bo tudi deževalo. In dež se po pravilu ulije vsak dan, največkrat popoldne ali zvečer. Danes dežuje večkrat na dan in med presledki se vreme zjasni. Vse to močno popestri najine nočne straže, saj niti za trenutek ne pomisliva, da bi zadremala. Na vsake tri ure se zamenjava, enako storiva tudi podnevi. Plujeva neprekinjeno in se trudiva, da bi bila ves čas hitra. Prvotno sva načrtovala dvig in čiščenje barke v Port Klangu. Na srečo naju je že v Port Dicksonu obiskal prijatelj Morton, ki ga je Slavc srečeval na Karibih in Polineziji, ko je s svojo jadrnico Haffiman skupaj z ženo in sinčkom plul iz Norveške na otok Langkawi, od koder je njegova žena. Opozoril naju je, da je primerno dvigalo šele na Langkawiju. Ker bo tudi on dvignil svojo jadrnico, bi bilo najbolje, da sva na otoku že v ponedeljek zjutraj. Zato sedaj plujeva direktno na Langkawi in se ne ustavljava na nekaterih otokih, ki naju spremljajo na desnem boku.



Port Dickson–Langkawi, 4. 11. 2006

Ves drugi dan plovbe se nekaj kuha. Ozračje je pregreto in po trenutnem občutku precej morasto. Temperatura je sicer za te kraje normalna in se po vremenski napovedi giblje nekje od 30 oC pa tja do 32 oC; toliko nameriva tudi v notranjosti barke. Da bi izvedela, kolikšna je temperatura ozračja na soncu, bi morala imeti termometer, ki pa ga na srečo nimava in tako lažje prenašava to vročino. Popoldne se težki nevihtni oblaki najbolj zgostijo prav v smeri najine plovbe. Tudi na radarju je črn oblak pred nama lepo viden. Mirno se je ustavil na najinem kurzu in naju čaka, da zaplujeva vanj. Saj bi zavila v levo ali v desno, pa imava občutek, da je tam še huje. Tam švigajo takšne strele, da nama gredo lasje pokonci. Posebej na najini desni je peklensko, saj več kot dve uri neprestano švigajo ravne navpične strele, ki tik za tem udarijo v morje. Le kaj se tam dogaja? Upava, da tam nihče ne pluje. Tudi ribiči, ki jih je čez dan bilo videti vsepovsod, so nenadoma izginili neznano kam. Oni že vedo, zakaj jih zdaj ni na morju.

Z nočjo zapeljeva v oblak, ki naju je ves čas čakal in tudi dočakal. Tema je kot v rogu. Grmi in bliska se, zdaj se je ulilo kot iz škafa. Oba sva dežurna; Slavc opazuje radar, jaz sem zunaj na krmilu. Običajno naj takšna tropska nevihta ne bi trajala prav dolgo. Toda najin oblak se je odločil, da se bo z nama počasi pomikal točno v najinem kurzu, torej s hitrostjo 5 vozlov. In tako je čepel nad nama dolgi dve uri in pol, naju jezil in tuširal. Očitno ni vedel, da sva se danes že oba prhala na krmni stopnici Bee in si veselo zlivala vedra morske vode na razgreti sivi glavi. Ja, to je bila le morska voda, oblak pa nama radodarno pošilja prave slapove sladke vode, ki je neverjetna dragocenost na vsaki barki, ko takole pluje po svetu. No, končno je bilo tudi oblaku dovolj ali pa mu je zmanjkalo vode. Preostanek noči je bil malo manj stresen, saj se tokrat ribiči niso vrnili na morje. Ostale pa so njihove mreže, ki jih je bilo sedaj še težje opaziti.



Otok Langkawi, 5. 11. 2006

Dopoldne se v meglicah pojavijo visoki vrhovi Langkawija. Vidljivost je zaradi visoke vlage ves čas slaba. Med manjšimi otočki zaplujeva v prostran in slikovit zaliv. Na levi se iz morja dviga skala, ki je skoraj popolna kopija Sladkornega stožca iz Ria de Janeira, le malo manjša je. Ob 14. uri spustiva sidro pred glavno plažo v glavnem mestu Kuah. Utrujena in zadovoljna si skuhava kosilo. Za danes izbereva krompirjevo juho in mesni narezek iz kitajskega prašička. Ko se dobro najeva in se malo odpočijeva, napihneva čoln in se odpraviva na prvo raziskovanje nama novega mesta. Po telefonu se javiva Mortenu, zamenjava nekaj ameriških dolarjev v tukajšnje ringije, pokukava v nekaj trgovinic in vihava nos okrog kotličkov, v katerih kar na ulici kuhajo nama neznane dobrote. Ko nekatere od teh poskusiva, te zelo pečejo. Prav domači so nama le kosi piščancev, ki pa na najini prehranjevalni lestvici ne stojijo prav visoko zaradi ptičje gripe. Ob obali srečava Mortena, ki nama pove veselo novico, da morava biti z barko že jutri opoldne pred WaveMaster Langkawi Yacht centrom, ker je že vse pripravljeno za dvig Bee.

Naslednji dan sva točna in že stojiva na dogovorjenem mestu. Operacija dvigovanja se je kar precej zavlekla, saj so najprej dvignili Mortenovo jadrnico, midva pa sva se jezila na delavce, ker delajo prepočasi. Ko pa sva bila končno na vrsti, nama je bilo takoj jasno, zakaj traja tako dolgo. Neverjetno natančno in skrbno so postavili barko na dvorišče te male ladjedelnice in jo podprli tako dobro, da jim je celo Slavc izrekel priznanje. Vsa operacija za obe barki je kljub temu trajala celih 7 ur. Po vsem tem naju je prijatelj Morten z avtom odpeljal v mesto, da bi lahko kupila primerno orodje in barve. Razprava o tem, katera antivegetativna barva je primernejša in boljša za ta ocean, bi lahko trajala v nedogled. Po nakupovanju naju Morten povabi k sebi domov, kjer smo končno le spili mrzlo pivo. Največ je bil vreden internet in kar dva računalnika, ki sta nama omogočila povezavo z domačimi in prijatelji v Sloveniji. Javila sva se le na kratko. Daljše poročilo bova sestavila kasneje na Bei. Sedaj naju čaka preveč dela z barko.

Naslednji dan je barka očiščena in dvakrat prebarvana z zaščitno barvo. Med bivanjem v ladjedelnici sva odkrila malo delavsko menzo, kjer je prijazna starejša domačinka pripravljala hrano za tamkajšnje zaposlene. Previdno sva si ogledala ponudbo in ugotovila, da je kuhinja dokaj čista. Iz sedmih večjih posod pa je tudi ali prijetno dišalo ali pa je bila hrana videti prav eksotična, da se nisva mogla premagati. Ko naju je kuharica videla in očitno ocenila, da obožujeva njene kuharske mojstrovine, nama je naložila tako velike porcije, da so se ostali delavci nasmihali in se suvali s komolci ter kazali na najina obložena krožnika.

Pojedla sva vse in na vse pretege hvalila kuharico. To pa je bila napaka. Naslednjič sva dobila še večji porciji in nisva več pojedla vseh sedmih prilog. Prvi dan sva se izognila piščancu, zato pa sva poskusila govedino. Tako se ji le reče, saj je bilo to v resnici meso vodnega bivola. Črno in trdo pa je bilo tako, da še maček ni imel volje jesti, ko sem mu skrivaj pod mizo ponujal to njihovo specialiteto. Še večja napaka pa so bila jetrca, najverjetneje od tega istega vodnega bivola. Slavcu ta niso dišala in se je še pravočasno odločil za zanj najboljšo rešitev − tokrat je naročil piščanca. Kljub ptičji gripi sva spoznala, da je bil tukajšnji piščanec najboljša izbira. Lahko si mislite, da sva od tega dne naprej že oba veselo pospravljala piščanca, pa še repete sva dobila.



Otok Langkawi, 16. 11. 2006

Danes je četrtek in vse je nared za spust barke nazaj v morje. Dvig iz stojala in nato spust v vodo pa le ni tako preprost, ker nas ovira močan tok, ki poriva barko ob stene bazena in neprestano grozi, da bo prišlo do poškodb na trupu Bee. Pri tem nam pomagajo tudi delavci, ki z vrvmi komaj zadržujejo barko na varni razdalji od betonskih stebrov. Po spustu jo priveževa na bližnji ponton. Tam še počakava Mortena, ki nama z avtom pripelje 100 litrov ustekleničene vode. Res nama je ves čas v pomoč. Njegova barka Haffiman še ni pripravljena in v vodo jo bo spravil najverjetneje še jutri. Ko imava vso vodo na barki, zaplujeva nazaj na sidrišče.



Slavc takoj ugotovi, da je barka bolj živahna in tudi ladijski vijak se vrti brez tresljajev. Ob tem je kapitan Bee začutil veliko olajšanje.

Oba se strinjava, da bi se nama po napornih dnevih dela sedaj prilegel zaslužen počitek. A glej ga zlomka, očitno nama ta počitek ni namenjen. Na vrhu jambora je merilec jakosti in smeri vetra izgubil krilo.

Popravilo je preprosto. Kupiš nov aparat, splezaš na vrh jambora, starega odviješ in priviješ novega. Po končanem delu se spustiš še z jambora nazaj na barko in delo je opravljeno. Ker je Slavc tudi alpinist, ta ne more skriti navdušenja, da bo lahko spet malo plezal, a tokrat ne po navpični steni v Alpah, pač pa po navpičnem jamboru. Manj sem navdušen jaz, ker bom kot 'čŕnec' vrtel vinč in ga na vrvi spravil na vrh. A kar se mora, se mora. Žal je bila operacija neuspešna, ker novi merilec nima enakih navojev. To pomeni, da bova popravila starega, mu naredila novo krilo in ga ponovno postavila na vrh jambora v upanju, da bo deloval.

Že v prvih dneh najinega bivanja na tem otoku sva v bližnjem Kraljevem Yacht Clubu Langkawi opazila plakat, ki vabi jadralce na BBQ party ali po naše na 'roštiljado'. Kdo se je ne bi udeležil, saj so ponujali specialitete z žara za slabe štiri evre, pivo pa za pol evra. Zato sva se tudi vpisala ter tako najavila svojo prisotnost. Zvečer sva se temeljito oprhala in oblekla najboljša oblačila, kar sva jih imela na Bei. Že ko sva s čolnom pristajala ob pomol, sva videla, da se s terase na več krajih kadi, in da diši točno tako, kot se za dober žar spodobi. Točno ob 19. uri sva se pojavila pred mlado damo, ki je skrbela, da neprijavljeni gosti niso vstopili na ta dogodek. Prijazno dekle, ki je obenem prodajala bone za pijačo in jedačo, nama je naklonila najbolj bleščeč nasmeh, kar jih premore Malezija, ob tem pa nama povedala, da z najino pojedino žal ne bo nič. Prišlo je namreč mnogo več ljudi, kot so pričakovali, zato so vse mize in stoli že zasedeni. Si lahko predstavljate najino razočaranje? Če je že vse polno, pomeni le to, da je večina prišla že uro ali dve prezgodaj in je tako še pravočasno ujela prosto mizo. Z razburjenjem in z veliko mero razočaranja sva komentirala to nesramnost ljudi, da so lahko tako nekulturni in se že tako zgodaj 'grebejo' za proste mize. Midva pa lepo v maniri stare dunajske šole prideva točno ob napovedanem času. Tako sva mislila takrat in še naslednji dan, ko sva čisto naključno ugotovila, da imava vse ure nastavljene za eno uro nazaj. Torej sva na BBQ party lepo zamudila za eno uro in seveda ostala brez slastne večerje. Prav nama je!

Naslednji dan s čolnom iz sidrišča odplujeva v bližnjo marino, kjer sva se pozanimala, ali imajo pralnico in kako napolniti najino prazno plinsko bombo. Istočasno sva na vodovodni pipi napolnila vse prazne plastenke. Sladke vode na barki, ki je na sidrišču, ni nikoli preveč. Potem pa sva jo ucvrla čez cesto v trajektno pristanišče, kam drugam kot v pravo avtohtono Malaško restavracijo. Že včeraj sva se potikala tam okoli in videla, da je mladenič kar na pločniku pred restavracijo pekel piščančja bedra na nekakšnem roštilju. Ta je še najbolj spominjal na betonsko cev premera en meter, ki je bila postavljena navpično. Bedrca so bila videti božansko, zaradi marinade so bila živo rdeče barve in zelo so dišala. Le kdo bi se mogel upreti takšni skušnjavi? In tako sva danes tukaj, pripravljena na spopad s to dobroto. Natakarju sporočiva svoj namen prihoda ter naročiva tista rdeča bedrca, in to takoj po dva kosa za vsakega. Ta se je ob tem veselo muzal in globoko prikimaval. Nato naju še povpraša, ali si poleg mesa želiva še riž s to ali ono omako pa še morda kakšno drugo prilogo. Seveda bi imela tudi riž, le da naj ne bodo omake preveč pekoče. Seveda ne, se razume, da se bo za naju potrudil, ob vseh teh obljubah pa se je čedalje bolj muzal. Žal sva oba ta znamenja na njegovem obrazu spregledala. Prinesel nama je, kar sva naročila, le da je bilo na krožniku po le eno bedro. Bo drugo prinesel kasneje, da bo meso še toplo, je povedal in odbrzel stran od mize. Midva nisva mogla dočakati in sva prešla v napad na to ubogo, a na pogled res krasno pečeno bedro. Ker je Slavc v vsem hitrejši od mene, je tudi tokrat prvi ugriznil. Ga gledam čez mizo in ne razumem, zakaj je tako rdeč v obraz. Kaj kmalu mu oči postanejo solzne, kmalu mu solze že drsijo po licu. Še vedno ga gledam in se sprašujem, ali se človek sploh lahko tako razneži ob spominu na dobra nedeljska kosila z maminim domačim piščancem. A Slavc je ves čas tiho in zdaj v bedro ugriznem še jaz. Tudi jaz sem zajokal, solze so mi zalile oči. Nisem se raznežil, kot sem prvotno mislil za Slavca, ampak zato, ker so moja usta gorela. Ne vem več, ali me ta pečejo ali enostavno gorijo! V ustih sem imel do sedaj najbolj pekočo stvar na svetu. Ko prideva malo k sebi s pomočjo ingverjevega soka, se začneva krohotati. Le kako sva lahko spregledala, da tista čudovita rdeča barva ni bila od lepo zapečene skorjice, pač pa od debele plasti najbolj pekočega čilija. Zato pa so bile nepekoče priloge pravi balzam za najina opečena usta. Natakar, ki je ravno pristopil k mizi, je tokrat bolj previdno vprašal, če sva gospoda zadovoljna in če že lahko prinese še drugo bedro. Najin odločen NE in solze v očeh sta bila dovolj zgovorna odgovora, da naju ni več prepričeval. Obrnil se je in nama kmalu prinesel še dve pločevinki Gingerja. »Naj te Alah blagoslovi!« sva mu oba rekla. Naslednje dni sva še večkrat hodila tam okoli, a te restavracije sva se izognila v velikem loku − za vsak primer, da naju ne bi spet premagala kakšna omamna skušnjava. Moj meni zelo dragi stric Pepi je vedno pravil: »Skušnjavo najlažje premagaš tako, da se ji vdaš.«

Priložnost za to je kaj kmalu nastopila. Tukaj v muslimanskih deželah je petek prost dan, torej je ta dan enak kot naša nedelja. Takrat skoraj nihče ne dela, vse je zaprto. Naslednji dan, torej v soboto, je že odprtih več trgovin, pa vseeno ne vse. Ob nedeljah pa obratuje prav vse. Ponovno se potikava po večjem nakupovalnem središču, nekakšnem mini ljubljanskem BTC-ju. Iščeva vijake, vodno črpalko, barve in še marsikaj drugega. Vsa premočena sva od potu, ki je pri tukajšnjih 32 oC v senci in visoki vlagi za domačine najbolj normalna stvar. Nenadoma se znajdeva na vogalu večje stavbe, kjer očitno kraljujejo Kitajci. V uličnem kotu je kraljeval Kitajec, ki sva si ga izbrala za svojega. V njegovi majhni stekleni vitrini je visel velik kos pečenih svinjskih rebrc. Lahko si samo predstavljate, kaj je to pomenilo nama, ki že nekaj dni glodava samo piščanca. Najbolj sem bil nad videnim navdušen jaz, ki sem zaprisežen ljubitelj prašičkov v vseh oblikah, posebej pa še pečenih svinjskih rebrc. Samo za pokušino sva pojedla dvojno porcijo teh rebrc in enoglasno ugotovila, da so Kitajci s svojo kuhinjo pravi blagoslov za muslimanske dežele, še bolj pa za naju.

Saj ne da bi to državo kritiziral, a le kako so mogli svojim državljanom prepovedati uživanje te zame največje dobrote?! Kar nekaj naslednjih dni sva bila redna gosta na tem vogalu. Ogledala sva si sicer ponudbo tudi na ostalih stojnicah, a prepričal naju ni nihče drug. Na nekaterih so ponujali rezance in vrsto različnih prilog in omak. Ena od stojnic je bila sicer resna konkurentka našemu Kitajcu, ker je imela dobre rezance ter v skledi debele prašičje krače, rilce in ušesa. Najinemu Kitajcu bi lahko zamerila le to, da je imel v ponudbi poleg rebrc le riž, po rezance pa si moral k sosedu.





Da se ne bi vsak dan potikala po glavnem mestu Kuah, sva si za en dan najela avto, da raziščeva tudi notranjost otoka. Dober avto s klimo sva dobila že za 60 ringijev, to je 14 EUR. Veliko kilometrov sem že prevozil v Avstraliji in Novi

Zelandiji, kjer tudi vozijo po levi strani ceste. Prvih nekaj kilometrov sem intenzivno mislil samo na to, da je leva prava stran in da drugi ne vozijo po napačni. No ja, Slavc je vseeno kar nekajkrat zavpil »Pazi!«, a vse se je dobro izteklo. Najprej sva se zapeljala iz južne obale v notranjost proti severu. Ogledala sva si globok zaliv, kjer je izhodišče za turistične ture in ogled mangrov, podzemnih jam, krokodilov, slikovitih skal in lepih peščenih plaž. Na skrajnem severnem koncu otoka sva srečala trop opic, ki so veselo trgale banane. Ustavil sem ob robu ceste. Brskala sva po nahrbtniku in kot nora iskala vsak svoj fotoaparat. Ko sva izstopila, je med opicami nastal preplah. Ene so zbežale globlje v gozd, manjši trop pa jo je ucvrl čez cesto in se posedel v senco ter radovedno opazoval, kaj midva počneva. Za njimi pa je prav dostojanstveno prikorakal opičji poglavar. Pogledoval je proti nama in nekaj momljal. Hitela sva ga slikati. To pa je zanj očitno preveč.



Tako se je raztogotil, da je postal kar penast. Kazal je zobe in gromko renčal ter se grozeče pomikal proti nama. Midva sva se obrnila in stekla na varno v avto. Spomnila sva se prijateljevega opozorila, da morava imeti na avtu vedno zaprta okna, ker ti lahko opice bliskovito izmaknejo fotoaparat ali, kar je še huje, denarnico z dokumenti. Omeniti moram še divje pse, ki se v tropih potikajo po otoku. Doslej sva jih ponoči večkrat slišala, ker neznansko bevskajo in zavijajo, če jih kaj vznemiri.

S kabinsko žičnico sva se odpeljala tudi na 700 m visok vrh. Od tu se ti ponudi izjemno lep razgled po vsem otoku. Lepo se vidijo tudi prvi otoki na Tajskem, Ko Tarutao in drugi. Te bova obiskala, ko se odpraviva na drugo etapo do Phuketa.

Na severu in zahodu otoka je več lepih peščenih plaž. In kjer so plaže, so tudi hoteli. Na otoku Langkawi je vse podrejeno turizmu, saj ni nobene industrije, razen ene cementarne. V ravninskem predelu na zahodu otoka je tudi manjše letališče, okrog njega pa riževa polja. Zapeljala sva se med polja v bližnje vasice, da vidiva, kako bivajo preprosti domačini, ki niso blizu turističnih središč.



Pogled se nama je ustavil na majhnih in preprostih hišicah, ki stojijo na dvoriščih, obdanih z nekaj palmami. V bližini teh se je paslo nekaj suhih krav ali vodnih bivolov. Nobenega prašička ali ovce, nobenega konja.

Od motorizacije sva tu in tam videla kakšen traktor, imajo pa veliko mopedov. Povsod je bujno zelenje, tropski pragozd sili dobesedno na vsako dvorišče. Veliko je kokosovih palm in bananovcev. Tudi njiv, kjer bi pridelovali še kaj drugega kot riž, nisva videla. Morda pa zato nisva opazila nobene prave zelenjavne tržnice. Tudi v trgovinah ni skoraj nobene zelenjave. V tem času lahko kupiš le krompir, čebulo, česen, kitajsko zelje in glave navadnega zelja.

Ko sva prispela na otok, je bilo še nekaj paradižnika, ki pa je zdaj popolnoma izginil. V mini ali maksi marketih nisva nikjer našla svežega mesa. Ponekod imajo nekaj malega rib, pa še te so že pečene ali zamrznjene.

Našla sva tudi prodajalno, kjer je na pločniku pred njo stala vrsta plastičnih vreč, zvrhano polnih s posušenimi ribicami, velikimi le od 3 do 5 cm. Sedaj razumeva, zakaj je ribolov v teh krajih tako slab, saj polovijo in pojedo že ribji zarod. Z ribolovom se namreč ukvarja veliko ljudi. Povsod ob obali, predvsem kjer so plitvi in blatni zalivi, že iz daljave opaziš v plitvo vodo zabite dolge kole, na katerih so majhne lesene ute. Vse te so videti kot kakšno mostišče. Pod vso to nadgradnjo pa so privezani majhni, leseni in zelo hitri ribiški čolni. Da so koli dolgi temu verjetno, botruje tukajšnja razlika med plimo in oseko, ki znaša tudi do 4 metre. Tako je prenekateri zaliv poln vode in ribiških čolnov, čez nekaj ur pa je povsod le blato, v katerem nemočno ležijo ti čolni in čakajo na visoko vodo. Vse delo in življenje se ravnata po tem večnem gibanju morja.

To gibanje morja sva okusila tudi midva, ko sva se s čolnom odpravila do malo bolj oddaljenega nakupovalnega središča. Ob visoki vodi sva se zapeljala v manjši zaliv, v katerem je cela ribiška družina čistila in popravljala mrežo. Povprašala sva za dovoljenje, ali lahko za dve uri pustiva svoj gumenjak pri njih. Prijazno so nama dovolili. Privezala sva ga na kolišče in splezala nekaj metrov višje na obalo. Ko sva se vrnila, je najin čolniček visel obešen na kol, le zadnji del je še bil v blatni in plitvi vodi. Previdno sva odveslala med skalami, ki so zdaj povsod okoli naju gledale iz vode. Motor sva si upala prižgati šele zunaj zaliva, kjer se je začela globoka voda.



Otok Langkawi, 26. 11. 2006

Po natančno enem mesecu, kar sva v Maleziji, je napočil čas, da spet dvigneva sidro in odplujeva na sever, na Tajsko. Ta mesec nama je hitro minil, predvsem zaradi obilice dela z barko, pa tudi zaradi lepega in ugodnega okolja, ki naju obdaja. Veliko sva videla in veliko lepega, včasih tudi smešnega sva doživela, zato je prav, da ob slovesu zapišem nekaj besed o tej lepi in nama prijazni deželi.



Malezija leži med Tajsko in Singapurjem na Malajskem polotoku med 2. in 7. stopinjo nad ekvatorjem. Dve provinci, Sabah in Sarawak, sta na otoku Borneo. Klima je tropska s temperaturami med 21 oC in 32 oC, seveda v debeli senci. Kar pojdite v zgodnjem popoldnevu po sončni mestni ulici pa boste kmalu ugotovili, da je statistična temperatura eno, v resnici pa je vroče, zelo vroče. Prebivalcev je kar 25 milijonov, od tega 57 % Malajcev, ostali so Kitajci, Indijci, Indonezijci in druge etnične skupine. Kitajci imajo v večjih mestih večino, česar pa domorodni Malajci menda ne gledajo ravno z naklonjenostjo.

Uradni jezik je Bahasa Malayu, malajski, vendar prebivalstvo uporablja svoje jezike in mnogo narečij. Z angleščino se tudi tukaj daleč pride, saj jo govori vsaj eden od mnogih prodajalcev v vsaki trgovini. Predvsem mladim ljudem ni več tuja. Popotnik, ki je malo manj vešč angleščine, tako kot midva, se v teh krajih zelo dobro počuti. Posebej še, ko ugotovi, da ta dela preglavice tudi domačinu, zato oba vneto krilita z rokami, grulita in telovadita, na koncu pa veselo ugotovita, da se prav dobro razumeta. Malo močnejše komplekse dobiš le, ko srečaš nekoga, ki govori tako tekočo in uglajeno angleščino, da bi ga naša prijateljica Nena zagotovo povabila na kamniško gimnazijo. Razkazovala bi ga svojim učencem kot svetel primer, kako se morajo naučiti ta svetovni in nadvse čudovit jezik. Na najino srečo je takšnih primerkov bolj malo, zato nisva preveč zakompleksana. Najpogosteje srečujeva Avstralce, ki govorijo tako, da se sploh ne čudijo, če jih ne razumeva. Pravo doživetje pa je srečanje z Nemci. Ne le zaradi jezika, ki ga bolje obvladam, pač pa, ker so vsi po vrsti 'dolgoprogaši' in zelo navdušeni jadralci. V Maleziji je uradna vera muslimanska, vendar so zelo strpni tudi do drugih ver. Vsi prav veselo praznujejo vse praznike, ne glede čigavi so. Od česa pa živijo? Nekaj je predelovalne industrije, manufakture, črpajo nafto, pridelujejo kokosovo olje, naraven kavčuk in les. Veliko pa si obetajo od turizma, ki je v velikem vzponu. Ta dežela ima kaj pokazati. Veliko je naravnih znamenitosti, tropske džungle, prelepih otokov in plaž. V tropskih gozdovih in džunglah živijo velike zveri, tigri, sabljasti tigri, cela vrsta primatov, sloni, krokodili, kače in drugi plazilci. Menda je tam tudi nad 250 vrst ptic. Iz lastne izkušnje pa bi najraje zapisal, da na Langkawiju ni ptičev. To sva nekega dne ugotovila s Slavcem, ko sva hodila po mestnih parkih. Le tu in tam sva uzrla kakšnega ptiča, ki je bil še najbolj podoben naši kosovki, če bi jo malo pobarvali s sračjimi barvami. Takoj sva potegnila sklep: »Seveda ni ptičev, ker so jih že vse pojedli.« Tako sva sklepala, ker so nama že na več krajih ponujali pečene ptiče. Povsod sva jih odklonila, saj še njihovi piščanci niso kaj posebej veliki. Le kako bi lahko obirala drobne koščice ubogih ptičkov. Na barki si večkrat vrtiva CD-je s pesmimi Oliverja Dragojevića, poslušava pa tudi pesmi dalmatinskih klap. Ob eni takšni, kjer se oglašajo galebi, sva šele postala pozorna in ugotovila, da ves mesec nisva videla niti ene vodne ptice, kaj šele našega lepega in vreščečega galeba. Jih ni!



Na koncu moram vsekakor omeniti še eno pomembno značilnost te dežele. Njeni prebivalci so nadvse prijazni, ustrežljivi in nevsiljivi. V tem mesecu nisva niti enkrat naletela na neprijazen sprejem − niti na en neprijazen pogled. Da so trgovci prijazni, se razume kar samo po sebi. Da pa je prijazen državni uradnik, policist, carinik, pristaniški kapitan, poštar, pa je že preveč. Druga nadvse lepa lastnost teh prebivalcev pa je nevsiljivost. Vsi, ki smo že kdaj potovali po svetu, vemo, kako zoprno je, če ti domorodci nenehno vsiljujejo svojo robo ali usluge. Te vlečejo za rokav in se ti vsiljujejo. Tukaj te edino taksisti povprašajo: »Taksi?« In ko odkloniš, se ti prijazno nasmehnejo in rečejo: »Welcome!«

Celo klošarji, v vsem mestu sva videla le tri starejše in zanemarjene moške, so nam vrnili pozdrav in se nama prijazno nasmehnili. Nihče pa ni iztegnil roke ali poprosil za kakšen dar. Ja, Malezija je lepa in prijazna dežela.

Pa se vrnimo še malo na domače sidrišče. Te dni sva naštela nad 50 jadrnic in nekaj manjših jaht, ki plujejo po svetu. V tem varnem zalivu čakajo ugodne vetrove, ki jih bodo ponesli njihovim ciljem naproti. V glavnem čakajo na jugozahodni ali severovzhodni monsun. Avstralci se bodo vračali proti jugu, večina nas pa bo te dni odplula proti severu do Phuketa na Tajskem, od tam pa eni proti južni Afriki, drugi pa čez Indijski ocean proti Rdečemu morju. Med temi sta tudi dve nemški jadrnici, ki se že osem let potikata po svetovnih morjih. Prijazen starejši par, ki sidra v najini bližini, se prav razveseli, ko poveva, da sva iz Slovenije. Njihovo barko, 10 m velik Najad, so na svetovno potepanje pripravljali v naši Izoli. Zdaj bosta za nekaj mesecev odletela domov, ker mora gospa 'na remont', kakor se je izrazila. Ima težave z gležnjem, kolenom in kolkom. Ampak že komaj čaka, da bo kot nova in bo lahko ponovno jadrala po svetu. Ko sva jima povedala svojo, predvsem pa Slavčevo zgodbo, da je na poti okoli sveta od leta 2004, sta se prijela za glavo in vprašala, zakaj tako hiti. Modro sem jima pojasnil, 'da penzionisti nimamo časa'. Razumela sta, se nasmehnila in nama priporočala, naj si ga le vzameva, saj je življenje tako lepo in predvsem prekratko. Na koncu smo si vsi skupaj zaželeli mirno morje in srečno plovbo.

Te dni bova zapustila Pulau Langkawi. Doslej so se vsa imena otokov začela z besedico 'pulau', kar pomeni otok. Na Tajskem pa bo to besedica 'koh'. Najin naslednji cilj je otok Phuket. Do tja si obetava zanimivo plovbo, saj je Andamansko morje, kot se to imenuje, posuto z otoki, čermi, koralnimi grebeni in plitvinami. Dolg čas nama zagotovo ne bo.



Otok Langkawi, 27. 11. 2006

Že navsezgodaj popravljava drugi avtopilot, ki je nagajal že v Tihem oceanu. Ker mu noben poseg ni pomagal, se je ponoči Slavcu porodila genialna ideja in mi pravi: »Odreživa ga od vse njegove elektronike in kompasa in ga poveživa direktno na vtičnico drugega avtopilota, ki deluje.«

Slavc je imel idejo, realizacija pa je pripadla meni. Malo sva rezala, malo spajkala in na koncu je zadeva delovala. Udarila sva si v roke kot tista dva mojstra Pat in Mat iz risanke A je to. Ja, tudi nama se kdaj pa kdaj kaj posreči.

Še dopoldan sva obiskala državne uradnike na luški kapitaniji, carini in na imigraciji, da sva se odjavila. Vse je potekalo hitro in korektno. Hote sem jim malo škilil pod prste in štel, koliko različnih štampiljk kdo uporablja. Luški kapitan jih je imel na mizi le 6, carinica že 9. Prijazna mlada uslužbenka na imigraciji pa je k pultu, kjer sva jo čakala, prišla s kovčkom. Mislil sem, da ima v njem prenosni računalnik. Ko ga je odprla, me je skoraj kap. Kovček je bil poln štampiljk. Najmanj 20 jih je bilo − tako brez pretiravanja – morda celo kakšna več. Le kako se uboga reva spomni, katero mi mora pritisniti v potni list in katero na ta ali oni obrazec. No, pomembno je, da nama je vsaj nekaj pritisnila in ljubeznivo zaželela srečno pot.

Sledilo je romanje v nakupovalni center, kjer sva nabavila manjkajočo hrano in predvsem vodo. Pitna voda na barki je najpomembnejša reč, zato je mora biti vedno dovolj. Kupila sva je 174 litrov ter nič piva in nič vina. Razlog za to pa je sila preprost: hladilnik nama ne dela. In ni je bolj grozne stvari na svetu kot piti toplo, mah, kaj toplo, vroče pivo! Zato sva se mu soglasno odrekla. Vino bova raje kupovala sproti, ko bodo kakšni prazniki ali drugi pomembni dogodki, ki jih bo treba tako ali drugače zaliti. Vso zalogo hrane in vode sva kar s taksijem prepeljala v bližnjo marino, jo znosila v najin mali gumenjak in zvozila na barko.

Zvečer je sledil še vljudnostni obisk pri prijatelju Mortenu in njegovi ženi Haffi. Seveda sva izkoristila priložnost, da sva na internetu pregledala prispelo pošto in se javila vsem svojim. V mestu sva že v trdi temi obiskala še menjalnico denarja in nabavila nekaj tajskega denarja, ki se imenuje baht. Ker bova v naslednjih dneh plula med manjšimi otoki, je za vsak primer dobro imeti pri roki nekaj gotovine.



Otok Langkawi, 28. 11. 2006

Napočil je čas odhoda in točno ob 8:00 je kapitan dvignil sidro. V šibkem vetru sva odjadrala med otočki na zahodno stran arhipelaga Langkawi in popoldan vrgla sidro na majhnem sidrišču v Telagi. Tukaj je tudi marina in za naju pomembna bencinska črpalka. Dopolnila sva rezerve nafte in nekaj bencina za čoln. Slavc se je tudi potopil pod barko in očistil propeler, na katerem se je že nabralo nekaj morske flore in favne. Potapljanje v teh vodah ni ravno najprijetnejše opravilo, ker sva opazila nekaj orjaških belih meduz s približno en meter dolgimi lovkami, ki še najbolj spominjajo na čudovite tančice orientalske trebušne plesalke. Le da bi njen objem ostal v nepozabnem, predvsem pekočem spominu.

TAJSKA



Koh Tarutao, 29. 11. 2006

Naslednji dan zjutraj odplujeva na odprto, prečkava tajsko morsko mejo in obiščeva prvi tajski otok Tarutao. Imava dober veter, med 10 in 25 vozli. Končno pravo jadranje! V morju je čedalje več velikih belih meduz. Otok Tarutao je arhipelag z 51 otoki. Ima res čudno ime − Tarutao, kar v malajščini pomeni: 'star, misteriozen in primitiven'. Ima pa tudi slabo preteklost, kot jugoslovanski Goli otok. Od leta 1938 je bila na njem kaznilnica za 500 političnih zapornikov. Najboljši jetniški pazniki so bili krokodili. Več sto jih je bilo v tej odgovorni službi. Nisem zasledil podatka, da bi kateremu od jetnikov uspel pobeg. Kaznilnico so ukinili šele leta 1946. Že leta 1972 so ves arhipelag razglasili za nacionalni park. Na sidrišču se je zbralo nekaj jadrnic, čigar posadke si ga zagotovo ogledujejo. Povsod so opozorilne table, ki opozarjajo na nevernost cunamijev in svetujejo, v katero smer se umakniti. To je razumljivo, saj je tragični Banda Aceh čisto nasproti otoku Sumatra. S čolnom sva se zapeljala po reki, ki se izliva v morje prav pri našem sidrišču. Ogledati sva si nameravala krokodilje jame. Pa ni bilo treba. Kmalu sva opazila, da na desnem bregu iz vode leze nekaj potomcev legendarnih jetniških čuvajev. Nisva bila ravno prepričana, da tudi njihovi mlajši rodovi ne negujejo spominov in svetlih tradicij svojih prednikov in pridno lovijo vse dvonoge ubežnike. Zato je bila takoj soglasno sprejeta odločitev, da se vrneva na barko. Pa tudi pooblačilo se je že in sivi oblaki niso obetali ničesar drugega kot še ene prijetne tropske prhe. To pa je veliko lepše in lažje preživeti na barki kot v tropskem pragozdu ali na krokodilji reki.



Koh Phetra, 30. 11. 2006

Po mirni noči na sidrišču, ki je sicer povsem odprto proti zahodu, sva odrinila ob 8:00. Ta ura se naju kar drži. Piha zmeren NE. Jadrnica lepo potegne, tudi do 6,5 vozla. Na severnem koncu otoka Tarutao je na pomorskih kartah





označenih več morskih ribogojnic. Raje sva se jih izognila kot pa tvegala kakšen spor z ribiči. Ponoči sva jih opazovala, ko so razsvetljevali obzorje. Tudi zdaj se nenehno izogibava njihovim mrežam. Zaplujeva okrog skupine otokov Koh Bulon. Otoki so nenaseljeni, le ribiči čez dan počivajo ob njegovih strmih obalah. Pogled proti severu je enkraten. Iz vode štrlijo mogočni stebri. To so skalni otoki, čigar navpične prepadne stene kipijo iz vode naravnost navzgor sto, dvesto in več metrov. Eden takšnih je otok Ta Bai, ki od daleč spominja na veliko kitovo glavo. Tako naju je očaral, da se je Slavc spravil v čoln in iz njega napravil nekaj lepih posnetkov. Naj se vidi, kje je plula naša Bea. Ob vzhodni prepadni steni si je neki nabiralec ptičjih gnezd postavil zasilno barako, okrog katere je več velikih sodov za vodo in sončna celica. Z daljnogledom sva ga opazila, ni pa nama divje mahal, iz česar sva sklepala, da ni izgubljen na otoku, kot je bil to Robinzon, in naju ne potrebuje.

Malo naprej je en otok posebej lep. To je najin današnji cilj, Koh Phetra. Navpična skala se dviga iz morja kar 377 metrov visoko. To je res spektakularen apnenčast greben. Ves je poraščen z džunglo, skale pa so preluknjane kot satovje. Videti je vse polno jam in previsov. Tudi Petro zelo radi obiskujejo nabiralci ptičjih gnezd, saj slovi kot najboljši tovrstni revir v tej regiji. Pod njenimi previsnimi skalami sva prav tako opazila majhno barakico, ki očitno nudi občasno zavetje nabiralcem gnezd. Tukaj ni nikogar. Sprva zaplujeva ob vzhodni obali, ki pa naju kmalu ustavi s svojimi plitvinami, zato se odločiva za zahodno stran. Sidro spustiva na globini 8 metrov. Za krmo stoji veličastna previsna stena, v kateri se slišita ptičje petje in še nekaj, kar naju še najbolj spominja na domače čričke. Morda pa so ti tudi tukaj.



Koh Rok, 1. 12. 2006

Preživela sva mirno noč. Na morju sva popolnoma sama, Bea in mogočna skala. Še v trdi temi oba sediva v kokpitu, brez besed srkava prvo jutranjo kavo in se predajava vsak svojim mislim. Okolje je res veličastno in mistično. Sama sva pod mogočnim nebesnim svodom, ki ga krasi lepo vidna rimska cesta. V rahlem jutranjem svitu se prebudijo tudi prebivalci te mogočne skalne stene. Prvi se oglasi močan in kar nekam ukazovalen ptičji glas, rahlo podoben našemu kosu. Zdi se nama, da je ptičji poglavar ukazal: »Alo, pokonci, zaspaneti!« Sprva malo boječe in zaspano se oglasijo pevci njegove vrste, nato pa se jim pridružijo drobni glasovi, ki vsak poje svojo melodijo. Prava himna življenju in novemu dnevu.

Še bi poslušala, da naju ni začrtana pot vabila naprej. Odplula sva proti severozahodu, še bolj na odprto morje proti koralnim otokom Koh Rok. Zmeren veter je dobro polnil jadra in najina barčica je veselo plula proti današnjemu cilju. Tudi tokrat srečujeva množico ribiških čolnov in ladjic ter se nenehno izogibava njihovih mrež. Tem ribičem sva se pridružila tudi midva, saj sva takoj po izplutju v morje spustila panulo. Za seboj vlečeva velikega in zelo pisanega umetnega lignja, za katerega je trgovec v Langkawiju zatrjeval, da nanj ribe kar padajo. Že mogoče, a na najinega se ni vrgla še nobena. Slavc me tolaži, da se bodo ribe pojavile takoj, ko ne bo več toliko ribičev. To pa bo šele čez kakšen mesec dni, ko bova odplula iz Tajske po debelem Indijskem oceanu.

Dva glavna otoka, Rok Yai in Rok Noi, loči ozek preliv, oba pa obdaja pas koral. Plujeva posebno pozorno, saj za to območje nimava ravno natančnih pomorskih kart. Prebrala pa sva tudi, kaj je o tem napisal hrvaški kapitan jadrnice Jamnica, ki je na teh koralah nasedel. Srečno se pripeljeva do boje in barčico trdno priveževa. Že čez nekaj metrov se dno navpično dvigne iz globine 30 metrov na en meter ali še manj. S čolnom se odpeljeva na otok, na katerem so Francozi posneli zelo gledano nadaljevanko 'Survivor'.



Otok obdajajo prekrasne peščene plaže z mivko, ki je bolj podobna beli moki, tako je fina. V gozdičku je nekaj šotorov za ljubitelje robinzonskega turizma in mali bife, kjer imajo nekaj pločevink piva in kokakole. Ker naj bi bila to tudi restavracija s hrano, nama prijazna deklica sicer pokaže skromen jedilni list, a hkrati dobrodušno pove, da sovraži kuhanje. Ko na glas bereva jedilni list, ki ponuja riž z rakci, ribe, pa spet riž z ... , naju takoj opozori, da ima le riž s piščancem. Ampak spet ponovi, kako zelo sovraži kuhanje. Revica se nama je zasmilila in sva ji zelo polepšala dan, ko sva ji povedala, da nama ni do njenega riža s piščancem. Njen obraz je kar zažarel. Še so iskreni ljudje na tem svetu! Kateri kuhar bi nam kaj takega povedal doma v obraz? Čeprav jih je gotovo veliko, ki čutijo ravno tako kot najina kuharica na otoku Rok Noi.

Na čolnu se vračava na barko. Morje je ponekod tako plitvo, da morava motor dvigati iz vode, da ne poškodujeva propelerja. Zanimivo postane, ko opaziva, da mimo najine barke pluje kanadska jadrnica Calabar in se usmeri direktno med korale. Že čez nekaj trenutkov zahrešči in se ustavi. Odplujeva k njim in jim ponudiva pomoč. Vržejo nama vrv, midva pa z malim Suzukijem vlačiva več ton težko jadrnico med koralnimi glavami. Po polurnem manevriranju jo le spraviva v dovolj globoko vodo, kjer vrže sidro, da bo počakala na plimo in se bo lahko rešila na varno. Ta zaliv je prava past za navtike, saj je to popoldne kar troje jadrnic motovililo in se zaletavalo v te čudovite korale. Res so prekrasne, a le, ko si natakneš potapljaško opremo ali pa samo masko z dihalko in se spustiš mednje. V kristalno čisti vodi plavajo neverjetno pisane koralne ribe, ki sploh ne kažejo nobenega strahu pred dvonožnimi vsiljivci. Eni sem bil celo tako všeč, da me je dvakrat kar krepko uščipnila v nogo. Ne zaradi strahu, ampak ker se je začelo nočiti, sva se poslovila od tega podmorskega raja in se spravila na barko na bolj vsakdanja opravila. Skuhati je bilo treba kosilo in večerjo hkrati. Jadralci so za to izumili primerno besedo − kočerja.



Koh Lanta Yai, 2. 12. 2006

Noč je kljub močnemu bliskanju povsod okoli otoka minila mirno. Zanimivo, da že nekaj dni ni deževalo, prej pa ves mesec vsak dan. No, tudi zdaj dežuje skoraj vsak dan, le da ne po nama. V daljavi se lepo vidijo nevihtni oblaki in težke zavese dežja. Nama ti za zdaj prizanašajo. Z jutrom se okrepi tudi veter, tako da nama obeta lepo jadranje proti otoku Lanta Yai. Otok, ki je blizu tajske obale, se pospešeno turistično razvija. Predvsem na zahodni obali rastejo hoteli in simpatična naselja bungalovov. Midva sva sidro vrgla v širokem, a plitvem zalivu na jugovzhodnem koncu otoka pred večjo ribiško vasjo. Voda je v zalivu tako plitva, da sva sidrala kar dobro miljo pred obalo. Vasica je raztegnjena kot naše panonske vasi. Hiše so na obeh straneh ob edini cesti, ki vodi skozi vas. Tiste, ki so ob obali, so vse postavljene bolj na kolih kot pa debelih pilotih in imajo privezan čoln. Ob plimi pride morje do hiš, ob oseki pa se umakne skoraj 200 metrov stran od njih. Hiše na drugi strani ceste so postavljene normalno na zemljo. V glavnem so vse lesene, pokrite s plastičnimi valovitkami ali pločevino. Prostor, ki se odpira na ulico, je natrpan z vsem po malem. Vsi prodajajo vse. Na prste rok bi lahko našteli hiše, ki niso prodajale ničesar. Na glavni in edini ulici srečaš tudi nekaj belih turistov. Večina se z najetimi mopedi pripelje iz hotelskih naselij na drugi strani otoka. Midva sva si vzela čas in se počasi peš odpravila po naselju. Pokukala sva v marsikatero trgovinico, nekaj malega kupila in veliko fotografirala. Nekaj starih mam je prodajalo sadje in zelenjavo, dva ribiča pa celo ribe.

Na travniku ob gasilskem domu sva naletela na sejem. Pod velikimi ponjavami so prodajalci razstavili od čevljev, raznega orodja in predvsem kuhinjske potrebščine. Vse je novo, a kljub temu izgleda kot kakšen bolšji sejem ali še bolje kot srečolov.

Na prvi stojnici ob cesti je hrana. Se razume, da sva najprej pogledala, kaj dobrega ponujajo. Kar oči so se nama svetile, ko sva videla na kupe klobas. Končno, saj sva že dolgo čakala, da prideva v deželo, kjer se sme pojesti najlepšo žival na svetu − prašička. Domačinka ni razumela angleščine in je na pomoč poklicala moža, ki nama je strokovno razložil, kakšne so te klobase. Ta je iz piščanca, in ta in ta pa tudi ta, debela. Kje pa je iz svinjine? Ne, gospod, mi smo muslimani. Nič svinjine, samo piščanec. Da te kap! Pripluješ že globoko v deželo, kjer je 95 % prebivalcev budistov, naletiš pa na muslimana. Pa tako lepe so bile tiste klobase z njegovega žara. Seveda sva se odločila za debelo, ki je bila še najbolj podobna našim pivskim klobasam, in budno pazila, da je ni s čim pomazal.

Kar ni hotel dojeti, da ju mora speči na žaru brez njegovih čudovitih in predvsem pekočih omak. Bili pa sta dobri in predvsem poceni. Za obe je zahteval le 25 bahtov ali po naše pol evra.

Vsi pa očitno niso muslimani. Ko sem se usedel pred neko majhno trgovinico in si končno privoščil steklenico hladnega piva, se je ob meni ustavil kolesar in dal jasno vedeti, da bi rad spil moje pivo. Mislim, da mu ni bilo prvo ta dan. Brez pomisleka sem mu dal steklenico, ki jo je na dušek izpraznil. V zahvalo nama je povedal neki njegov vic, a kaj, ko ga nisva razumela. Slavc ga je uspel vsaj fotografirati. Jaz pa sem bil ob pivo, pa samo en požirek sem naredil!



Se pa res staram. Šele na barki sem se spomnil, da bi si lahko kupil drugo. Pa kdaj drugič, a bom prej preveril, ali me opazuje kakšen kolesar, ki ni musliman. Previdnost ni nikoli odveč.

Že v trdi noči se s čolnom vračava proti barki. Piha kar močan veter in dela precejšnje valove. Večerja je shranjena v Slavčevem nahrbtniku. Na stojnici je kupil veliko grenivko in cel šop ličijev. Bo vsaj prebava v redu.



Koh Phi Phi Le, 3. 12. 2006

Ponoči se je veter umiril. Pa prav zdaj, ko bi ga potrebovala! Pred nama je okrog 30 NM dolga plovba do znamenitih otokov Phi Phi. Vetra ni niti za seme, zato najin Volvo tiho prede in nabira milje. Že standardno se izogibava ribiškim mrežam, ki pa jih je znatno manj kot na jugu. Ribiči jih zjutraj dvigajo, dvigajo pa tudi vrše, česar do zdaj nisva opazila. Že sva se nameravala ustaviti, ko sva pravočasno opazila, da je ribič vršo samo pogledal in jo vrgel nazaj v morje. Očitno je bila prazna, tako kot najini trnki. Danes sva uporabljala kar troje različnih vab in navez, a spet nič. Moji prijatelji ribiči me bodo najverjetneje izpisali iz ribiške družine, saj jim že delam sramoto.

Pred nama sta razvpita otoka Phi Phi Le in Phi Phi Don. Veljata za tretja najlepša na svetu. Da je na prvem mestu Bora Bora v Polineziji, veva, nikakor pa ne ugotoviva, kateri je na drugem mestu. A najprej bova preverila, če si 'PiPija' zaslužita to tretje mesto. Pogled iz morja naju spominja na Phetro, ki sva jo obiskala pred nekaj dnevi. Mogočna skala je, le nekoliko manjša. Ko pa zavijeva okoli rta na zahodno stran, se odpre očarljiv pogled v zaliv Maya, ki ga okrog in okrog obdajajo visoke navpične stene. Pravi amfiteater. V desnem kotu je plaža kot iz filma. In res so na tej plaži 'holivudarji' posneli film The Beach, zdaj pa sva se tu znašla tudi midva. Zadnji del zaliva je poln koral in je izredno plitev, tako da sva celo najin gumenjak vlekla na plažo. Za njo je mala vzpetinica iz peska, poraščena z bujnim tropskim rastlinjem. Res filmsko. Med tem zelenjem srečava simpatičen mlad par, ki govori slovensko. Pa je svet res majhen! Povesta, da sta priveslala s Phi Phi Dona, kjer sta na počitnicah. Seveda je stekla beseda o vsem mogočem, saj sta prva Slovenca, ki sva ju srečala po enem mesecu bivanja v Aziji. Domenimo se, da se srečamo še jutri, ko priplujeva na Phi Phi Don še midva. Tukaj je čez dan precej hrupno. Nenehno hitri in dolgi čolni domačinov prevažajo turiste, ki si želijo ogledati to naravno lepoto, zdaj pa se je vse umirilo.

Noč že sili v naš zaliv. Skoraj polna luna ravnokar pokuka čez skalni rob in s svojo srebrno svetlobo osvetli prepadne stene mirnega zaliva Maya. Priplujejo še tri jadrnice, in tudi one najdejo miren in varen privez na bojah, ki jih je postavila uprava narodnega parka.



Koh Phi Phi Don, 4. 12. 2006

Novo jutro oba pričakava v kokpitu. Skalne stene, ki naju obdajajo, počasi dobivajo svoje barve. Čakava še, da se prebudijo njihovi pernati prebivalci, a sva razočarana, saj jih skoraj ni. Kar ne moreva verjeti, da je tako malo ptičev. Ja, pa tudi rib ni. To se že pozna na najinem jedilniku. Čas je, da se odveževa in zaplujeva teh pet milj do večjega otoka Phi Phi Don. Na južni strani je prostran zaliv, ki pa je natrpan s plovili vseh vrst. Takoj se vidi, da je tukaj doma pravi turbo turizem.





V zlatih časih, ko so prvi hipiji odkrili ta otok in ga sčasoma naredili za svoje kultno zbirališče, gotovo ni bili tako hrupno. Danes pa na desetine hitrih ladij vozi turiste iz turističnih središč na Phuketu, Lanti, Krabiju in kdo bi vedel od kod še. Ladje nenehno pristajajo. Skoraj sto dolgih, lesenih, hitrih in zelo hrupnih čolnov nato vozi posameznike ali manjše skupinice na več deset točk, ki jih je zanimivo videti. Seveda je najbolj obiskan zaliv Maya. Malo večje motorne jahte vozijo potapljače, kajti potapljanje v teh koralnih vodah je največji hit. Zato tukaj naletiš na vsakem drugem koraku na agencije, ki ponujajo potapljanje, tečaje potapljanja in vso potrebno opremo.

Tudi midva se odpraviva na kopno. Otok ima le eno naselje, ki je zraslo ob zalivu. Nekaj je hotelov, nekaj jih še pospešeno gradijo. Nasploh imaš občutek, da si prispel na gradbišče. Ko pogledava malo natančneje, opaziva, da je nesrečni cunami divjal tudi tukaj. Celo drevored palm ob obali je ves oskubljen. Predvsem ob obali je veliko novih hišic in v vsaki nekaj prodajajo. Nepopisno slikovito, barvito in tudi dišeče, saj se kuha in cvre na toliko krajih, da ne moreš biti lačen, tudi če bi se še tako trudil. Slej ko prej se ustaviš pri prijazni domačinki in si kaj privoščiš. Naju je že izučilo, zato iz previdnosti naročiva le eno pečeno bedro. Ker je bilo dobro, ravno takšnega okusa, kot ga speče naša mama, naročiva še dva. Pa brez pekočih omak, prosim! Tako že spet jeva pečene dele piščanca. Ja, saj bi prašička, a še ni priplaval do tega otoka. Povsod le piščanec in ribe. Večerni sprehod je prava paša za oči. Vsi boljši lokali ponujajo morsko hrano. Da bi privabili lačnega turista, ob ulici razstavijo vse, kar premorejo − od ogromne mečarice do jastogov in rakcev vseh vrst.

V nadaljevanju te glavne obalne ulice se začnejo turistična naselja samih bungalovov. Lične hiške v bogatem tropskem rastlinju, ob cesti pa seveda lokalčki vseh vrst. Posebno simpatičen je predel, ker ohranjajo malo nostalgije po starih, hipijevskih časih, le hipijev ni več. Že doma so naju prijatelji opozarjali, da si morava privoščiti tajsko masažo. Ker naju je sama previdnost, si jo seveda ogledujeva z ulice. V takšnem masažnem salonu ležijo stranke ena ob drugi, maserke pa se ukvarjajo z njihovimi udi. Plakati ponujajo več vrst masaž, od klasične, z olji, nožne in še kaj. Zelo velika je ponudba masaže podplatov. Refleksoterapijo ti storijo na vseh mogočih mestih. Celo na zgornji postaji žičnice na vrhu Langkawija so nas hoteli masirati po podplatih.



Pa sploh niso nič trpeli, saj smo se pripeljali z gondolo. Zmasirati bi nam morali kvečjemu sedala. Ta so bila najbolj obremenjena.

Večer na Pi Piju se je prevesil v noč. Več lokalov je napovedovalo ples − ognjeni ples, saj je bila to noč polne lune. In res je bilo kaj slišati. Videla sicer nisva veliko, ker sva se umaknila na varno na svojo barčico.



Otok Phuket, 5. 12. 2006

Tudi midva sva odplula. Soglasno sva ugotovila, da nama je neizmerno bolj všeč kakšen pust otok ali majhna domača ribiška vasica, takšna kot na Lanti, kjer te nenehno pozdravljajo prijazni domačini, pa četudi kdo spije tvoje pivo. Sem mu že odpustil.

Ponavlja se klasičen vzorec. Malo ali nič vetra, ribiške mreže in nič rib. Plujeva proti otoku Phuket, kjer se bova zadrževala do konca leta, ko nameravava odpluti proti Šrilanki in Maldivom.

Na vzhodni obali Phuketa je malo dobrih sidrišč in zalivov. Morje je plitvo, plimovanje pa veliko. Večina jadralcev zato sidra v prostranem zalivu Ao Chalong. Vplutje je zahtevno, saj je veliko plitvin, pa še vse niso označene. Da je to res, sva izkusila tudi midva. Postopek je utečen. Kapitan Slavc je ob računalniku in GPS-ploterju na navigacijski mizi, ki oba kažeta pomorske karte. Žal, ravno za to področje nimava najbolj natančnih. Zato izbirava smeri po najgloblji vodi, vsaj 10 metrov. Avtopilot je še vključen in pridno krmari. Za trenutek skočim k Slavcu in skupaj izbirava smer. Barka se nenadoma ustavi. Ni bilo udarca ali škripanja. Mehko, a odločno se je vkopala v blato. »Nasedla sva!« Kot blisk se oba poženeva v kokpit in izključiva motor. V vodi sta še obe panuli, vsaka z več kot sto metri laksa. Kot nora ga navijava, saj se nama lahko zaplete na propeler, hkrati pa imava čas za mrzlično razmišljanje, kako naprej. Pred nama je očitno plitvina, ki ni označena. Po karti bi morala biti tu globina 10 metrov, globinomer pa nama kaže le 1,5 metra. Počasi poženeva motor vzvratno, voda je kalna. Vrniti se morava po isti smeri, kot sva priplula, saj ne veva, kje se vse ta nesrečna plitvina razprostira. Oba sva mokra od potu. Čeprav je zunaj 32 oC, se mi zdi, da je ta pot zelo mrzel. Nenadoma začutiva, da barka spet svobodno plava. Kakšno olajšanje! Kam pa zdaj? Tipaje odpeljeva v smer, ki jo označujejo štiri boje, čez plitvine, ki pa so vsaj označene.

Vse se je dobro izteklo. Sidro vrževa med množico bark, ki vse tako kot midva, čakajo severovzhodni monsun, da bodo okrog novega leta odrinile čez ocean, vsaka svojemu cilju naproti.



Otok Phuket, 6. 12. 2006

Zaliv Ao Chalong na jugovzhodu otoka Phuket je prostran, a zelo plitev. V njem sidra množica jadralcev, trenutno jih je že nekaj nad 100 in še večja množica domačih ladij in ladjic. Domačini pridno vozijo turiste na številne otoke in otočke, na potapljanje in seveda na Big game ali po naše na ribolov na veliko ribo. Da lahko ta množica turistov sploh pride na ladje, so morali zgraditi 800 metrov dolg betonski pomol, po katerem nenehno vozijo mini avtobusi, ki te za 10 bathov prepeljejo iz enega konca na drugega.

Takoj ko prideva na kopno, se oglasi znano vprašanje: »Taksi?«



»Ne hvala, morda drugič«, odvrneva. Taksisti posedajo v senci in nikoli ne nadlegujejo in vsiljujejo svojih storitev. Na parkirišču vedno čaka vsaj eden avtobus za v mesto. Nikar si ne predstavljajte avtobusa, kot smo ga navajeni doma. Največkrat je to star, večji ali manjši kamion, predelan v slikovit, največkrat lesen in odprt avtobus. Vanj vstopaš od zadaj, levo in desno sta dve oblazinjeni klopi, po sredini pa prava lesena gasilska klop. Ti nimajo sprevodnika, voznino plačaš kar šoferju, in to vedno šele, ko izstopiš. Imajo pa še eno lepo lastnost: ustavijo povsod, kjer kdo pomaha. Šoferji potrpežljivo čakajo, nikoli ne nergajo in priganjajo, saj nimajo pravega voznega reda. Določen je le čas odhoda s končne postaje, potem pa gre, kot pač gre. Krasna navada, ni kaj. Končna postaja v mestu je kar na robu velikega krožnega križišča v samem centru. Nisva še dobro izstopila, že naju je prestregel mlad uglajen mož z zemljevidom mesta v roki. Ponujal je, da nama razkaže mesto, odpelje na razgledno točko, pa k Velikemu Budi, v park metuljev, tržnico in nakupovalno središče. Sprva sva se ga otepala, a je bila ponudba preveč ugodna, da bi jo zavrnila. Vse to dobiva le za 100 bathov. In res naju je odpeljal na vrh hriba od koder sva si ogledala mesto in okolico, nato pa k Velikemu Budi. Svetišče še gradijo, ampak velikanski kip zlatega Bude že stoji. Vrt z metulji je lepo urejen v katerem na zelo poučen način spoznaš vse faze razvoja tega prekrasnega bitja. Žal je bilo več nagačenih kot živih primerkov. Prav veliko pa je bilo gosenic in zabubljenih, kar pomeni, da sva bila tam malo prezgodaj. Najin možakar naju je povsod potrpežljivo čakal. Potem pa je prišel na svoj račun. Odpeljal naju je pred vrata velike firme, kjer brusijo drage kamne, prodajajo nakit, pravo tajsko svilo in krasne spominke.



»Samo en mali postanek bomo tu naredili. Saj vama ni treba nič kupiti, le oglejta si. Vesta, mi taksisti za to dobimo bone in si lahko kaj kupimo po znižani ceni. Meni bosta naredila veliko uslugo.«

Šele takrat sem se spomnil na podobne dogodivščine pred leti v Bangkoku. Vsi taksisti te obvezno odpeljejo še h kakšnim trgovcem. Od tega imajo oboji korist. Dobro, za prvič naj bo. Ampak ko je kasneje predlagal še dva takšna postanka, sva se uprla. Saj preprog in porcelana na Bei resnično ne potrebujeva. Tri ure s taksijem po Phuketu je kar dovolj za prvi dan. Kasneje sva jo peš potegnila po mestnih ulicah v središču mesta. Bogat nakupovalni center naju ni navdušil zaradi visokih cen.



Ampak obstaja še milijon majhnih trgovinic, delavnic, kuhinj, restavracij in stojnic. Vsi nekaj prodajajo, a nihče ni vsiljiv. Šele ko sam pokažeš interes, se ti približajo in ti z veseljem postrežejo. Žal smo stari mornarji bolj slabe stranke. Kmalu ugotoviš, da v tej dejavnosti ne znaš prav uživati. Slavc je na boljšem. Ima večji talent za kupca in več potrpežljivosti. Kljub vsemu sva odšla nazaj na barko bogatejša za dve srajci.

Po takšnem klatenju po mestu človek hitro postane lačen, pa tudi nepopisne vonjave iz številnih kuhinj, še bolj pa kar iz majhnih stojnic na pločnikih in triciklov ob cestnem robu, naredijo svoje. Ker sem že specialist za Kitajce, hitro najdem enega s triciklom, majhnim žarom in vencem svinjskih klobas. Ima dvoje vrst. Najprej poskusim svetlo, saj še najbolj spominja na pivsko klobaso. Okus je dober, le preveč riža je v njej. Druga, ki je temnejše barve, pa je imela tako neznan okus, da je bil Slavc prepričan, da jem psa. O tem povprašam Kitajca, ki se reži na vsa usta in hiti zagotavljati, da ni pes, ampak samo 'prašiček'. Zaradi ljubega miru mu seveda verjamem, dvom pa ostaja, a teh klobas gotovo ne bom več pokušal. Že naslednji dan sem na drugi ulici pojedel doslej najslajšo klobaso v življenju; bila je polna medu. Tudi teh ne bom več poskušal, čeprav so verjetno zelo zdrave.

Posebno doživetje je obisk pokrite tržnice. Centralna, večja in seveda bogatejša je zraven mondenega trgovskega središča Robinson. Na drugi strani pa že meji na veliko krokodiljo farmo. Že ulica pred tržnico je polna vozičkov, stojnic, korit in škafov polnih morskih prebivalcev. Notranjosti pa je prava paša za oči. Dolgi pulti preobloženi z vsem, kar so domačini pridelali, vzredili ali nalovili. Stojnice z ribami ponujajo od debelih tun do drobnih rakcev. Na sosednjem pultu mesarji ponujajo svinjsko meso, in sicer ne samo lepih kosov mesa, temveč tudi glave, noge, rilce, repe, ušesa, vso mogočo drobovino in seveda čreva. Ta morajo biti specialiteta, saj so narezana na kolobarje kot kakšni kalamari ali na trakove kot goveji vampi. To me spomni na mladost, ko je mama tudi znala skuhati 't. i. črevno župo'. Še enkrat bi jo rad poskusil, samo ne tukaj, raje na Štajerskem.

Tudi piščance prodajajo po podobnem sistemu. Poleg celih, razkosanih ali filiranih prodajajo tudi njihove kremplje − tisti del pod bedrci, ki ga doma zagotovo vsi vržemo vstran. Tukaj pa jih lepo zapakirane po 10 kosov najdeš tudi v najboljših supermarketih. Sosed prodaja začimbe. In to ne v kakšnih malih zavitkih. Na pultu ima velike sklede, polne nekih praškov v vseh niansah rdeče barve. In vsi gromozansko pečejo. Prav zanima me, kateri odtenek rdeče je najbolj pekoč. Iz previdnosti nisva ničesar poskusila. Res prava paša za oči. A na takšni tržnici ima največ od tega nos. Sprva ga malo vihaš ali zatiskaš, ko pa dojameš, da je tukaj prava simfonija barv in vonjav, si ne moreš kaj, da ne bi pričel uživati. Prav zabavno je, ko začneš zavestno spremljati to, kar sporoča tvoj nos. V takšnih trenutkih se zaveš, kako zelo pust bi bil ta svet, če ne bi bilo vonjav ali če bi bili brez voha. Kar nekaj časa sva se vrtela med neštetimi stojnicami, posebej še med zelenjavo in sadjem. Po vsem tistem mesu je pogled na svežo zelenjavo prava osvežitev. Ko sem skoraj pohodil dve lepo rejeni podgani, so mi stopile oči na peclje. Začel sem pozorneje gledati, kam bom stopil. Tudi na glavni tržnici sem kdaj pa kdaj poškilil pod pulte, ko sem se spomnil, da je na drugi strani ograje velika farma krokodilov. Kaj če je v tej ograji kakšna luknja? Nikoli se ne ve.

V Maleziji sva se otepala s pekočo, tukaj na Tajskem pa s sladko hrano. Na pekočo ne padeva več tako zlahka.



Se pa je najina prehrana zadnje dni znatno izboljšala, ko je Slavc v bližnji trgovini odkril nemške zaloge hamburške slanine, frankfurtskih in še nekih klobas. Nemci so že leta najštevilčnejši gostje v tej deželi in to se že pozna v hladilnih skrinjah. Zjutraj sva imela kraljevi zajtrk, pa tudi kosilo ni bilo od muh.

Seveda se ne vrtiva samo okoli stojnic s hrano. Obiskala sva tudi znameniti Vat Chalong, budistični tempelj, ki je tukaj v bližini. Poleg glavnega templja je še vrsta manjših, pa tudi krasen park. Vse je precej novo. V starem originalnem lesenem svetišču pa je predstavljen v naravni velikosti, spoštovani stari menih, ki je leta 1876 povedel prebivalce otoka v bitko proti Kitajcem in zmagal. Zato ga na tem kraju častijo kot velikega svetnika. Dopoldne, ko sva bila v tem svetišču, še ni bilo veliko turistov, pa še ti so vsi govorili rusko. Dva avtobusa samih Rusov! Kot bi bil na Rdečem trgu v Moskvi. Pa tudi na drugih krajih sva jih srečevala. Rusi prihajajo tudi v te kraje.

Ko se vračava na barko, morava sprva prehoditi 800 metrov dolg pomol, ki je precej visok in narejen le za večje ladje. Na njegovem koncu imava privezan najin gumenjak. Da prideva vanj, morava plezati po nerodni železni konstrukciji. Prava mala akrobatika, ki pa se tokrat zame ni dobro končala. Spodrsnilo mi je in sem se znašel v razburkanem morju. Seveda sem se rešil na najin čolniček, nerodno je bilo le to, da sem imel na sebi nahrbtnik v njem pa fotoaparat, denar in dokumente. Denar in dokumente sem posušil, fotoaparat pa ni več pokazal znakov življenja. Pa tako lepe fotografije je delal! Kljub suši v denarnici bo treba nabaviti drugega, saj ne gre, da bi v tako zanimivih krajih hodil naokrog s skicirko v roki. Pa še rišem bolj slabo.

Avtobuse sem že omenil, opisa vredna pa so tudi ostala prometna sredstva. Ceste na otoku so lepe in široke. Glavne, ki vodijo v mesto, so vse štiri- do šest pasovne. Promet je gost in vsi vozijo po levi. Ogromno je motornih koles. Ne smem zapisati mopedov s 50 ccm, ker jih skoraj ni. Same Honde in še kakšen japonček tam okrog 125 ccm. Velikih in težkih motorjev skoraj ni. Prav tako ni nobenih kolesarjev. Tu pa tam srečaš kakšnega, pa še ta je turist. Vsi domačini se vozijo z motorji. Nekateri imajo pripeto tudi preprosto stransko prikolico, s katero prevažajo stvari, največkrat pa kar celo družino. Vsi pa nosijo čelado,





sicer si hitro kaznovan. Prometni policisti zelo budno pazijo na glave svojih državljanov. Da je promet precej kaotičen, ni tako pomembno. Kar nama je posebej padlo v oči, je, da je na cesti ogromno velikih in dragih avtomobilov. Ni starih, ni majhnih, skratka, nekaj je narobe. O tem povprašava najinega taksista, ki nama pove, da so vse stare in majhne dali na deželo v notranjost. V mestu se vsi raje vozijo z novimi. Prevladujejo največji in najlepši pick-up modeli Toyote, Nissana, Isuzuja in krasni kombiji oziroma multivani ali kako sem jim že reče. Absolutna prevlada Japoncev torej. Takšnega razkošja močnih in dragih modelov še pri nas nismo vajeni. Slavc je prepričan, da jih je nekdanji cunami sicer nekaj odnesel, še več pa prinesel.

Nekega lepega dne sem se tudi sam usedel na motorno kolo in zapeljal po otoku. Ogledati sem si hotel notranjost in zahodni del, kjer je turizem najbolj razvit. Pokrajina je gorata, pravi užitek za motorista, saj ovinkov ne zmanjka. Slikoviti zalivi se vrstijo. Vsi imajo dolge peščene plaže, venec hotelov in bungalovov. Seveda so povsod trgovinice, stojnice in restavracije. Tistih, t. i. 'ljudskih kuhinj' ob cestah, ki jih je toliko v mestu in okrog njega, tukaj ni. Turisti jedo v hotelih ali boljših lokalih. Ljudske kuhinje pa so namenjene predvsem domačinom. Opazila sva, da se promet okrog njih zgosti proti večeru, ko se ljudje vračajo z dela.

Tudi ponudba v trgovinah je naravnana na prevladujoč sloj turistov. Že v prvi ulici so me ogovarjali po nemško in mi ponujali po meri narejeno obleko za samo 45 EUR. Ko sem šel drugič mimo, so mi jo ponudili že za 35 EUR. Saj bi jo imel, a kaj ko so mi v peklenski vročini še kratke hlače odveč. Plaža in naselje Patong me spominjata na naš Portorož, le da je vse skupaj še malo večje. Na plaži je na tisoče ležalnikov in velikih senčnikov, in vsi so lila barve. Le kako jim je to uspelo? Betonskega turizma sem hitro sit, zato se zapodim v hribe v notranjost otoka. Zanimiv prometni znak me je opozarjal na slone na cesti. Budno pazim, da se ne bi v katerega zaletel, a ni bilo nevarnosti. Eden je v nasadu banan podiral stebla, ki so že dala sad. V vasi jih je šest počivalo v ne tako majhnem hlevčku in veselo hrustalo bananina stebla. Vsi so imeli na hrbet pritrjeno veliko klop. Verjetno popoldne in zvečer 'taksirajo' in potrpežljivo prenašajo turiste.

Že v naslednjem ovinku sem skoraj padel z motorja. Na telefonskih žicah čez cesto se je veselo prekopiceval večji opičji samec. Ustavil sem se in čakal, ali se bodo žice pretrgale. Kje pa! Tukajšnji telefonisti že vedo. Četudi nimajo snega in žleda, lahko računajo na takšno živo silo.

V naslednji hribovski vasici sem našel nekaj starih in majhnih avtomobilov. Verjemite mi, da so bolj sodili v to okolje kot nove, pokromane zverine s 3000 kubiki. A tudi ti pristanejo nekega lepega dne v tej vasici. Čas dela svoje.

Ja, čas tudi teče. To občutiva tudi midva. Čas najinega odhoda se čedalje bolj bliža. To in ono je še treba postoriti na barki, predvsem pa nabaviti nafto, hrano in vodo za dolgo pot proti Šrilanki in Maldivom. Zato sva obiskovala bližnje trgovine in proučevala, kaj vse premorejo. Šele takrat ugotoviš, kako skromna je ponudba. Saj nisva zahtevna, vendarle iščeva tisto, kar nama bo teknilo in da ne bo preveč sladko ali hudo pekoče. Zato sva se odločila za nov supermarket Big C na obrobju mesta, ki ga lahko primerjava z največjim Mercatorjem. Najinega taksista je skoraj kap, ko sva privlekla tri velike vozičke. Sprva sva nameravala vzeti 300 litrov ustekleničene pitne vode, a sva pravočasno spoznala, da bo problem s prevozom, zato sva je vzela samo 180 litrov. Ker druga vozila ne smejo zapeljati na naš dolgi pomol, sva morala vse stvari preložiti na domači poltovornjaček, ki nama je vse to zapeljal do konca pomola. Potem pa sva vse znosila v gumenjak, ki je resno grozil, da bo potonil. Zaradi valov sva nato prav počasi plula proti Bei, ki je kot vedno potrpežljivo čakala na sidru.



Sledilo je pospravljanje in zlaganje v ustrezne predale, police,bunkerje, celo pod in na posteljo. To zahtevno opravilo pripada kapitanu Slavcu, saj le on ve, kam lahko kaj pospravi. Še pomembnejše pa je, da bo kasneje to tudi našel. Predvsem zato, ker je tudi glavni kuhar. Jaz smem le pomivati posodo. Oh, kako sem mu hvaležen!

Priprave na izplutje pa seveda niso le nabava hrane in pijače. Določiti je treba tudi navigacijske točke do naslednjega cilja. Slavc določa najvarnejšo pot, jaz pa jih nato vnesem v najin GPS, ki naju bo vodil proti prvemu cilju na Šrilanki. Planirava, da bova plula pod Nikobarskimi otoki, ki pripadajo Indiji. Pristati tam ne nameravava, ker bi morala pred tem pridobiti indijski vizum, to pa je prezapleten opravek. Prvi načrtovani pristanek bo zato na jugu Šrilanke v mestu Gale.

Te dni sva imela še eno prijetno doživetje. Sredi popoldneva je k najini barki priplul neznan jadralec in v angleščini spraševal, ali je to slovenska zastava. Seveda je! Povedal je, da je on Bosanec Senad, ki z jadrnico Alea pluje okrog sveta. Z veseljem sva ga povabila na krov, kjer sem mu na veliko presenečenje povedal, da se gotovo piše Švraka. O njem sem namreč bral v malezijski jadralni reviji. Usedli smo se v kokpit, kjer nama je povedal svojo zanimivo zgodbo. Priplul je iz Turčije, kjer je opremljal svojo 9,5 m dolgo jadrnico, skozi Rdeče morje v Indijo, na Maldive in sedaj je tukaj na Tajskem. Dal nama je napotke za Rdeče morje, ki naju še čaka. Senad bo prvi Bosanec, ki bo objadral svet. Skromno je pripomnil, da ga še mora. Prepričana sva bila, da mu bo uspelo. Takoj smo se dogovorili, da se bomo naslednji dan dobili na skupnem kosilu v prijetnem zbirališču jadralcev ob Jimmys Lighthouse, slikovitem svetilniku v bližini našega dolgega pomola. Toliko si še moramo povedati in izmenjati izkušnje.





Prijatelji doma, ki se spoznajo na vreme, naju opozarjajo na tri ciklone, ki se kuhajo na najini smeri. Pa tudi okrog Filipinov že nekaj časa razsajajo tajfuni in tropske nevihte. Vse to potuje na zahod, proti nama. Še dobro, da na svoji poti vsi malo opešajo in porabijo svojo neizmerno energijo. Zato spremljava vse razpoložljive vire in še pogosteje brskava po internetu. Za jadralca je vreme pomembnejše kot vse zaloge hrane in pijače, razen vode, seveda.

Napočil je čas, da se posloviva od lepe dežele Tajske. Štiri tedne med temi prijaznimi ljudmi so nama hitro minili. Priprave na odhod so se seveda začele že pred dnevi. Ker je barka že dva meseca v vodi, se je na podvodnem delu nabrala že kar debela plast umazanije in sluza, na vijaku, ki ni zaščiten z antivegetativno barvo, pa debela plast školjk. Za čiščenje sva se dogovorila s potapljačem z bližnje servisne ladje, ki oskrbuje druge ladje z gorivom in vodo. V eni uri je bilo delo opravljeno.



Phuket–Šrilanka, 27. 12. 2006

Z izplutjem se nama ne mudi, ker bo visoka voda šele opoldne. Kljub temu prične Slavc dvigovati sidro ob 9. uri. Še dobro, kajti na sidrni verigi se je nabralo za več cm školjk in drugih morskih organizmov. Neverjetno, kako hitro rastejo v tej plitvi in topli vodi. Sledilo je mukotrpno čiščenje verige, ki jo po dvigu pospraviva pod mojo posteljo v zadnji kabini. Sidra naslednjih nekaj dni ne bova potrebovala, njegova teža na kljunu ni zaželena, saj dodatno povzroča, da barka pregloboko 'rije' v valove.

Zaliv Chalong zapustiva po podobni poti, kot sva vanj vplula. Seveda se uspešno izogneva plitvini. Nadaljujeva okrog manjših otokov pod Phuketom in že sva na odprtem Andamanskem morju, ki se razprostira tja do Nikobarskih otokov, daleč proti zahodu. Vetra je malo, zato si pomagava z motorjem. Morje je gladko, nikjer oblačka. Nenadoma se proti nama vali zid razpenjenega in valovitega morja z valovi do 1,5 metra. Ta reka je bila široka okrog 300 m, potem pa je ravno tako nenadoma izginila, kot se je pojavila. Za njo je spet kot olje gladko morje. Čez nekaj milj se pojav ponovi in tako dalje še ves dan in vso noč. Naslednji dan je tega fenomena konec. Nanj naju je opozoril že Senad, ki ga je opazil pod Nikobarskimi otoki. Menil je, da to valovanje nastaja zaradi neravnin na morskem dnu. Verjetno nanj vpliva še kaj; povprašati bo treba strokovnjake.

Že ponoči in naslednji dan se je veter okrepil, dvignili so se valovi in moj želodec tudi. Popoldne naju je dohitelo več zaporednih ploh, ki so se zavlekle še pozno v noč. Nič kaj prijetna noč, ki pa se je končala z lepim jutrom. Veter je nekoliko opešal, morje se je umirilo in pojavili so se lepi in dolgi oceanski valovi, o katerih smo tolikokrat sanjali. Na nebu se vidijo pasatni oblaki, lepi, prijazni in puhasti − kot iz jadralskih učbenikov. Manjka nama le še ustrezna glasbena spremljava. Ampak tudi dalmatinske pesmi so pripomogle k dobremu počutju.

Slavc si da veliko opravka z nastavitvijo jader. V tem je res pravi mojster. Seveda ta tropska romantika ne traja večno. Kmalu se začne veter krepiti in se kasneje ustavi okrog 20 vozlov, spremljajo pa ga tudi do 2 metra visoki valovi. Skrajšano glavno jadro in cutter stay lepo vlečeta, kapitan v barki kuha kosilo.

Za danes pripravlja presenečenje in specialiteto. Spekel je imeniten rižev narastek. Ravno ga pospraviva, ko zaropota rola na ribiški palici. »Riba!« Bojni klic vrže oba pokonci. Prva riba od začetka najine plovbe iz Malezije. Slavc z občutkom utruja ribo, da nama ne bi utrgala laksa ali se snela, kot se nama je že nekajkrat zgodilo. Tokrat nama uspe. Ujameva lepo 120 cm dolgo in okrog 8 kg težko barakudo. Krasna roparica s strašnimi zobmi in strupeno krvjo, a slastnim mesom. Ko se riba na kavlju umiri, sledi obvezno slikanje s trofejo. Zame še posebej pomembno, saj mi je že grozila izključitev iz ribiške druščine.

Slavc se ribe loti z novimi noži, ki jih je skrbno izbiral in kupil že na Langkawiju prav za to priložnost. Tako velika riba pa le dva jedca! Zato je izbral le najboljše dele, napravil fileje, ostalo pa sva vrnila v morje, od koder sva prejela ta dar. Čeprav sita se takoj lotiva pečenja slastnih kosov. Medtem Slavc vneto pripravlja marinado, o kateri je že nekaj dni razpravljal. Prav zato je na Phuketu kupil več majhnih, a zelo kislih limon, več litrov kisa in ostale potrebne začimbe. Že na prejšnjih oceanskih etapah je ugotovil, da je ribjega mesa, kadar se riba ulovi, vedno preveč. Zato je najbolje ostanek popečenega mesa vložiti v marinado, ki uspešno preprečuje, da bi se pokvarilo. V tropski vročini pa svež, kiselkast okus še posebej prija.





Običajno ves čas plovbe za seboj vlečeva dve vabi. Na eni je umetni modri ligenj, na drugi pa Slavc eksperimentira do onemoglosti. Že v Tihem oceanu je ugotovil, da so ribe najbolje prijemale na neko njegovo ročno izdelano vabo iz različnih vrvic in trakcev. V Indijskem oceanu pa ta ne 'vžge', zato izumlja nove ali menjava stare.



Phuket−Šrilanka, 31. 12. 2006

Na silvestrovo, tokrat pa tik pred kosilom, prime moja riba. Kar nekaj časa jo utrujam, saj je zelo živahna. Na koncu vendarle zmaga močnejši. Modri marlin, je dolg 105 cm in težak 7 kg. Krasna riba, tako da mi je kar žal zanjo. V nadaljevanju se z njo zgodi podobno kot z barakudo, le da jo nareževa na kotlete in spečeva. Ob preobilici slastnega ribjega mesa si zaželiva, da bi bili z nama naši prijatelji, ki obožujejo takšne pojedine. Morda pa kaj takega ponovimo na Jadranu. Ribjega mesa imava v preobilici, veter ves dan piha od NE, lepo jadrava. Zvečer Slavc pripravlja silvestrsko večerjo. Predjed: riba v marinadi, glavna jed: krompirjev pire, hrenovke in dušeno zelje na mojo željo. Da, tudi kozarček rdečega vina se najde. Jadrnico okrasiva in se pripraviva na burno silvestrsko noč. Zvečer se namreč veter okrepi in dvignejo se valovi. Kot že velikokrat v življenju sem tudi to silvestrsko noč v službi. Moja straža se začne ob 23:00 in traja do dveh zjutraj. Visoki valovi povzročijo, da še neprebavljene hrenovke pošljem čez ograjo v morske globine. Pravo olajšanje prinese Slavc, ko se malo pred polnočjo prikaže iz barke in ponudi skodelico vročega čaja z ginom, ker ruma ni bilo.

Tako sva novemu letu nazdravila s čajem, si zaželela vse naj, naj, še posebej srečno plovbo do doma. Nato pa je sledil ognjemet. Za ta namen sva v Phuketu kupila nekaj raket in jih tokrat poslala v črno oblačno nebo, ki je grozilo, da se bo zdaj, zdaj ulilo. In se je res. Pa tudi veter je bil vse močnejši. Obetalo se nama je burno in živahno silvestrsko rajanje nad brezni oceana.

Novoletno jutro je s seboj prineslo dobrodošlo darilo. Veter je popustil, valovi so se malo umirili, sonce je prepodilo in posušilo oblake. Sledilo je lepo jadranje, mornarja pa sta se predajala spominom in se nenehno vračala domov k svojim dragim in prijateljem. Ob takšnih praznikih še posebej nežno zazvenijo strune naših duš ali pa se tega le bolj zavedamo.





Naslednji dan je oblačen, piha pa še zmeraj okrog 15 vozlov. Ponoči naju obišče prvi ptič. Leta okrog barke, čivka in si ogleduje najino veliko črno kavko, ki krasi veliko genovo. Ko naju ob sončnem vzhodu ponovno obišče, ga prepoznava. To je tropik, Faeton. Več kot 250 milj je še do najbližje obale, on pa je naju že prišel pozdravit. Lep vitek ptič z dolgimi in ozkimi krili, ki ima v repu dve dolgi peresi. Izvrsten jadralec in dolgoprogaš. Z navdušenjem so ga opisovali vsi jadralci, ki so ga srečali na morskih širjavah, zdaj pa je obiskal tudi naju in Beo. Hvala mu!

Hvala tudi polni luni, ki te dni osvetljuje najino morsko pot. Kako dragocena je njena svetloba, se najbolj zaveš takrat, ko je ni in kot slep buljiš predse ter iščeš skrite nevarnosti, ki iz teme prežijo nate. Tu sredi oceana je teh nekoliko manj, ladijske poti so kakšnih 10 NM južneje, ravno toliko, da vsake toliko časa vidiva velike ladje, ki plujejo svojim lukam naproti, naju pa ne ogrožajo.

Veter se že ves dan krepi, ponoči že piha do 26 vozlov. Plujeva na tretji krajšavi glavnega jadra in z malim jadrom, za krmo pa vlečeva dve 60 m dolgi vrvi, ki pomagata stabilizirati smer. Kljub temu barka drvi in nekajkrat preseže hitrost 10 vozlov. Izdatno nama pomagajo tudi valovi in tok. Takšno jadranje je hitro, je pa tudi naporno. Zato si oddahneva, ko se začne naslednje dopoldne veter umirjati. Za rahlo vznemirjenje poskrbita dva kita, ki nedaleč vstran veselo puhata vodo in zrak, da je videti, kot bi izbruhnili gejzirji. Zaman pripraviva fotoaparate, nočeta pokazati hrbtov ali svoje mogočne repne plavuti.

Popoldne se je začel veter naglo umirjati, tudi valovi so kar nekam izginili. Se že pozna vpliv velikega otoka Šrilanke, čeprav je do njenih obal še 25 NM, do najinega cilja v mesto Galle pa 40 NM. Ni veliko, pa vendar preveč, da bi prispela do noči. Vstop v pristanišče Galle je ponoči prepovedan. Zaradi napadov tamilskih upornikov ga vsako noč zagradijo z verigami in menda postavijo celo mine. Zato v popolni bonaci počasi plujeva z motorjem proti obali, ki se počasi dviga iz morja. Nama je pomagala tudi še skoraj polna luna, tako da sva ob 22:00 prispela do plitvine pred pristaniščem Galle in vrgla sidro pod mogočno belo pagodo, ki krasi bližnji rt.

Osem dni in pol nepretrgane plovbe je za nama. Nič ne nazdravljava, utrujena se spraviva spat. Jaz v kabino, kapitan pa kar v kokpit. Jutri bo še naporen dan, saj naju čakajo vstopne formalnosti in samo vplutje v luko.

ŠRILANKA



Galle, 4. 1. 2007





Operacija vplutja v luko Galle se je pričela ob 8:00, ko po radijski zvezi pokličeva pristaniško kontrolo. Kmalu se oglasijo v slabi angleščini, zato jih zaprosim, naj za božjo voljo govorijo počasi, da bomo kaj razumeli. Zahtevajo vse podatke o barki, posadki, od kod sva priplula in kam sva namenjena naprej. Po podatkih, ki so jih prejeli, nama naročijo, da ostaneva, kjer sva. Pred nama bosta vpluli dve veliki tovorni ladji, ki tudi čakata na sidrišču, nato pa smeva midva pripluti po označenem kanalu pred valobran, ki ščiti luko. Ko bova tam, se morava ponovno zasidrati, nato naju bo prevzela vojna mornarica. Še prej pa se morava pogovoriti z ladijskim agentom. In tukaj je to vsemogočni Don Winston. Nič ne gre brez njega. Ponovno ista vprašanja in naročilo, da ostaneva na barki, dokler naju ne obišče njihov agent. To pa se je zgodilo šele čez dobre tri ure.

Pred nama se je v kanal zdrenjala velika jadrnica Free Wheel iz Gibraltarja, ki ji poveljuje kapitanka Patricija. Naj ji bo, saj sva s Slavcem kavalirja stare šole



in se zavedava, da imajo dame prednost. Ko priplujemo pred valobran, na čigar koncu stoji velik stražni stolp z radarjem in močno posadko, izza njega pridrvijo trije vojaški patruljni čolni. Čisto navadni petmetrski plastični čolni, v njem dva mornarja v navadnih modrih delavskih bluzah, na sredini pa je stojalo z velikim in strašno zarjavelim kitajskim mitraljezom. Obkrožijo nas in sledi spraševanje po imenu barke, kapitanu, posadki. Malo zaokrožijo, se ponovno vrnejo, ponovijo ista vprašanja − tako ponovijo trikrat. Najraje bi jim vse napisal. Situacija je že smešna, še posebej njihov strašni mitraljez. Slavc se ojunači in jih hoče fotografirati. Kaj hujšega! Komaj sva jih pomirila. Čez kakšne pol ure se nato pripelje podoben čoln, v njem pa sta še dva predstavnika mornarice, ki imata kape in spodobno uniformo. Splezata na jadrnico, sledijo ista vprašanja, bežen pogled v notranjost in končno že pričakovano vprašanje: »Cigarete, alkohol?« Zelo sta razočarana, ko jima pojasniva, da nimava ne cigaret ne piva, ne drugega alkohola in da tudi sama komaj čakava, da prideva v mesto in greva na hladno pivo. Končno smeva dvigniti sidro in z njima na krovu vpluti v luko. Ko pridemo okrog valobrana, jo šele zagledamo. Na levi strani mornarica in domače ribiške barke, na desni pa dolg pomol z dvema tovornima ladjama, ki sta pripeljali cement. Tik pred njima je kratek plastičen ponton, kjer se je ravnokar privezala Patricijina jadrnica, saj imajo tudi pri mornarici ženske prednost. Tu je še velik katamaran, ki je očitno že dalj časa tukaj, in francoska jadrnica Georges, na kateri jadrata dva Belgijca. Privežemo se ob katamaran, mornarica pa še zadnjič poskuša priti do kakšne steklenice za svoje tovariše v kasarni. Če bi jo imela, bi jim jo zagotovo dala.

Čez čas pride na pomol agent, zelo star možakar, ki seveda najprej pristopi do Patricije. Seveda, tudi on je še iz stare šole. Zelo stare, bi rekel. Ko se čez kakšno uro le prikaže na najini barki, naju osreči z velikim šopom raznih obrazcev, ki jih je treba izpolniti. Samo popis posadke je treba šestkrat napisati. Še dobro, da imamo na Bei lepo štampiljko, s katero smo zelo osrečili agenta, ko smo veselo žigosali vse, kar nam je pomolil pod nos. Naše papirje je nato odnesel na policijo, pa na carino, pa k zdravstvenim oblastem, pa luški kapitaniji, pa k neki varnostni službi, ki varuje luko, in seveda k vojni mornarici. Imel je opravke za ves popoldan, midva pa sva morala čakati še obisk carinikov. Barke itak ne smeva zapustiti, dokler nama agent ne prinese najinih potnih listov in potrebnih dovoljenj ter potrdil. Carinik naju je osrečil šele okrog pete ure popoldne. Seveda je tudi on najprej zavil k Patriciji. Malo je pobrkljal po barki in se grozno čudil, da nimava nič alkohola. Zato pa je on imel za naju več obrazcev. No, končno je tudi teh zmanjkalo. Po devetih urah v postopku sva si tudi midva oddahnila. Vsaj mislila sva tako, a je carinik še enkrat pomolil svojo glavo na barko in prišel s svojimi obrazci. Odkril je napako, ker sem neki podatek zapisal v napačno okence. Popravim zadevo, kapitan ponovno podpiše in oblast je končno zadovoljna. »A res nimata nič alkohola?« še enkrat vpraša. Ne gre mu v glavo. Meni tudi ne, saj bi sedaj dal še zadnji dolar za hladno pivo, Slavc pa za cigarete. Končno se le pojavi agent, da nama izroči dokumente in naju povabi, naj se oglasiva v njihovi pisarni, da nama napišejo potrdilo o plačanih pristojbinah, ki niso male, in sicer 200 dolarjev. Na pontonu še čakamo Patricijo in njenega spremljevalca, ki ju ponovno osrečujejo carinik in njegovi obrazci. Ko smo končno vsi in se pozdravimo, nam gospa pove, da ima na barki kar 17 litrov alkohola. Ker niso precizno zapisali, da je od tega 7 litrov vina, ostalo pa whisky, je natančni carinik vztrajno ponavljal svoj obisk, popravljal obrazce in − prepričan sem − pridno degustiral sporni predmet. Zdaj se nama je posvetilo, zakaj naju je tako čudno gledal in se ni mogel načuditi, da nimava alkohola, pa tudi, zakaj je gospa ves dan imela prednost pri vseh uradnih postopkih. Očitno ve, kako se stvari streže.

Tudi agent je za izdajo potrdila potreboval pol ure, vendar je bilo čakanje manj naporno. V prijetno ohlajeni pisarni nas je počastil s kokakolo in nas podučil, da zunaj čakajo na nas sami prevaranti in slabi ljudje. Zato moramo vse, kar potrebujemo, naročiti le preko njega in njegovih pomočnikov − od hrane, vode, goriva do izletov v notranjost in seveda prevozov v mesto. Pridno smo kimali in si mislili vsak po svoje. Naju je že popoldne na barki obiskal simpatičen fant, za prijatelje Joseph, lokalni vodič, ki prav tako organizira vse, a je veliko cenejši od agenta, ki ima seveda nad vsem monopol. Pripovedoval nama je o cunamiju, ki jih je prizadel, in kaj vse so takrat izgubili. Zasmilil se nama je, zato sva sklenila, da ga najameva. Že za naslednji dan smo se dogovorili za ogled mesta.

Galle so prvi obiskali Portugalci, njih so pregnali Nizozemci, te pa Angleži. Vsi so gradili trdnjave, v mestu jih je kar deset. Na veliko so trgovali s čajem in drugimi začimbami, ki so bile v srednjem veku tako zaželene na vseh evropskih dvorih. Danes pa je mesto videti revno in umazano. Na vsakem koraku se še vidijo posledice strašnega cunamija, ki jih je prizadel 26.





decembra leta 2004. Na železniški postaji na stranskem tiru stoji vlak, ki ga je morski val prevrnil. V njem je izgubilo življenje več kot 2.000 ljudi. Ceste so razrite, ob obali pa podrte hiše. Malokaj se obnavlja. Tržnica je dobro založena s tropskim sadjem in zelenjavo, ribe pa tako ali tako prodajajo na vsakem koraku. Ribiči imajo svoje male barke po vsej obali.

Vse plaže so jih polne, tudi v središču mesta. Svoj ulov nato prodajo kar s čolna ali postavijo majhno stojnico ob obalni cesti in prodajajo še dolgo v noč. Ker domačini zelo radi jedo ribe in je to poleg riža njihova glavna hrana, je ribičem skoraj zagotovljeno, da bodo svoj ulov tudi prodali.

Po mestu se prevažamo z vozilom, ki mu pravijo tuk-tuk. To je moped s streho. Spredaj sedi voznik, na klop za njim pa se lahko stlačijo trije ljudje. Izdelujejo jih v Indiji in stanejo okrog 3.000 dolarjev, kar je pravo bogastvo za Samana, ki nas te dni vozi naokrog. Pove nama, da je pred cunamijem imel dva tuk-tuka, sedaj pa nobenega. Tega si izposoja od prijatelja, ki zanj zahteva 3 dolarje na dan. Vožnja iz luke v center mesta stane 1 dolar in je 5 km daleč. Promet je razmeroma gost in zelo kaotičen. Na cesti prevladujejo tuk-tuki, avtobusi, tovornjaki, kolesarji, motoristov je malo, za razliko od Tajske. Tukaj ni velikih in dragih avtomobilov. Morda so v Colombu, glavnem mestu.





Galle, 6. 1. 2007

Danes je prav poseben dan. Bein kapitan Slavc Šikonja ima okrogli 60. rojstni dan. Kot svojevrstno zanimivost moram zapisati, da imata na ta dan svoj rojstni dan tudi znamenita slovenska morjeplovca, Jože Mušič in Jure Šterk. Oba sta že objadrala svet, Slavc pa to ravnokar počne. Marsikdo kar ne more verjeti. Zato smo zvečer nazdravljali kar vsem trem skupaj.

Slavc si je sicer po tihem želel, da bi ga praznoval na oceanu, a sva priplula malo prehitro. Zdaj pa sva tu, na jugu Šrilanke. Slavc si je zaželel le, da bi lahko jedel nekaj, kar ne bi bilo sladko ali pekoče. Zato smo z Josephom in Samanom v marketu kupili lepe svinjske zarebrnice in vratovino ter nekaj steklenic piva. Odpeljali smo se k njihovemu prijatelju, ki ima na obali majhno restavracijo. Po naših receptih, tj. le s soljo, poprom in česnom, so svinjino spekli, dodali pa še riž, rezance in solato. Party je v popolnosti uspel. Skromno, a prisrčno pa še malo eksotike je bilo vmes. Njihov kuhar se je kar držal za glavo, ker smo mu prepovedali dodati njegove začimbe. Le kaj jedo ti ubogi belci? A ti belci so bili nadvse zadovoljni.



Galle, 7. 1. 2007

Odločimo se, da se z minibusom odpeljemo v bolj oddaljene kraje. Posebna zanimivost so ribiči, ki lovijo ribe sede na kolih, ki so zapičeni v morsko dno. Res je to tradicija, res pa je tudi, da so tako revni, da nimajo za čolne. Tudi ulov je zelo pičel. Obdaja pa jih krasna narava. Čisto morje in kokosove palme rastejo vse do obale. Romantično z rahlo grenkim priokusom.

Zaradi dolgotrajne državljanske vojne se dežela ne more prav turistično razcveteti. Bombe pokajo vsak dan. Ravno takrat, ko smo v središču mesta kupovali zarebrnice, je z avtobusne postaje odpeljal nesrečni avtobus, na katerem se je le nekaj kilometrov vstran razstrelil samomorilec. Bilanca: nad 200 mrtvih. Prejšnji dan pa na severu otoka spet 300 mrtvih. Zato je naše pristanišče tako močno zavarovano. Stražarska mesta z mitraljezi so okrog in okrog, pa tudi v sami luki. Po vodi dan in noč krožijo vojaki s svojimi patruljnimi čolni. Ponoči pa vsaj vsake pol ure vržejo v vodo bombo, ki naj bi onemogočila teroristični napad ljudi-žab. Na to metanje bomb v vodo smo se že navadili, le kadar jih vržejo zelo blizu naših bark, te malo dvignejo morski val. Tudi na cestah je veliko uniformiranih ljudi, ki so oboroženi z dolgocevnim orožjem. Sprva nič kaj prijeten pogled, vendar se kmalu zaveš, da so tam le zato, da bi mi bili varni.

Midva se že pripravljava na odhod. Nabaviti je bilo treba 40 litrov nafte in 150 litrov ustekleničene vode. Ker se bo naslednji teden nafta podražila, so že zaprli posamezne bencinske črpalke. Na tistih, ki jo še imajo, pa so dolge vrste. Z našim tuk-tukom vse to zvozimo pred vhod v pristanišče, vanj pa zaradi varnosti ne sme zapeljati nobeno drugo vozilo. Kaj pa zdaj? Na bližnjem gradbišču si izposodim staro samokolnico, da vse to zvoziva na barko, do katere je kar debel kilometer. Cesta je luknjasta in na debelo posuta s cementom, ki so ga te dni razkladali z dveh tovornih ladij. Nad glavami pa veselo sije sonce in poskrbi, da je ta rekreacija pri 30 oC nadvse koristna. S samokolnico sva prevozila osem kilometrov. Mislim, da sva se zasmilila celo trinajstim varnostnikom, ki stražijo glavni vhod, a drugega prevoza nam niso dovolili.



Šrilanka−Maldivi, 13. 1. 2007

Čeprav smo trinajstega, a danes ni petek, nameravava izpluti čim prej, a to ne gre tako enostavno. Ves dopoldan čakava na mornariška oficirja, ki bosta jadrnico in papirje še zadnjič pregledala in milostno dovolila, da izplujeva. Na najino srečo sta okrog 11:00 priplula na drugi jadrnici, ki je prihajala v pristanišče. Ker se naju nista mogla znebiti, sta naredila izjemo in opravila pregled. Drugače bi prišla na vrsto šele pozno popoldne, čeprav sva bila ta dan edina, ki bosta zapustila luko. Samo po sebi se razume, da sva to uslugo morala bogato nagraditi. Naj bo, saj so bili to zadnji dolarji, ki sva jih zapravila na tem otoku, a jih ni bilo malo.

Luka Galle je za nama, pred nama pa odprt ocean. Najin naslednji cilj je otok Uligan na severu Maldivov. Saj ni daleč, le okrog 440 NM ali štiri dni jadranja. Za ogrevanje naju pričaka zmeren severozahodnik, ki pa vztrajno narašča in naju sili v orco. Zvečer veter obrne na sever, a tudi naraste na 25 vozlov. Sledi divja nočna plovba, takole malo za ogrevanje. Proti jutru piha celo 30 vozlov, z dnem pa se veter rahlo umiri in ustali okrog 20 vozlov. Tudi smer vetra se je popravila. Zdaj piha od severovzhoda, torej nama v bok oziroma polkrmo. Smer je ugodna, le guganja je preveč, ker so še vedno visoki valovi. Po morju vlečeva dve dolgi vrvi, ki pomagata ohranjati smer. Za to je najbolj hvaležen naš avtopilot, ki se neumorno trudi, le nekoliko glasen postaja.

Zvečer pa veter spet naraste na 29 vozlov in vztraja vso noč. Za dodatek se še morje dvigne, štirimetrski valovi naju včasih krepko zalijejo. Za nameček sva priplula še v območje, ki je na karti označeno za nevarno, ker tukaj padajo v ocean meteorološke rakete. Nekaj časa sva se šalila na račun teh raket, saj bi res morala imeti silno smolo, da bi padla ravno na najino barko. Ko pa je čez čas mimo naju priplula čudna ladja, ki je imela na krovu veliko raketo, naju je smeh malo minil. Na srečo sva to območje po nekaj urah zapustila, in to brez rakete na najinem krovu. Zato pa naju je popoldne dosegla bonaca. Brezvetrje je nastopilo zelo nepričakovano, kot bi nekdo obrnil stikalo na ventilatorju. Celo noč plujeva na motor. Da bi stala v popolnem brezvetrju in se neusmiljeno gugala, si ne privoščiva, dokler bo še kaj nafte v rezervoarju.

Zato pa naju zjutraj spet obišče veter, ki potegne do 15 vozlov. Na panulo ujameva lepo tuno, težko okrog 2 kg, ravno pravo za dva mornarja. Hitro, celo prehitro se bližava maldivskemu arhipelagu. Med koralne otoke ni dobro pripluti ponoči, zato zavirava in plujeva tako, da bova pred ciljem naslednje jutro. Otok Uligan in nekaj sosednjih otokov se je pojavilo iz morja ob prvem svitu. Sidro spustiva na južni strani pred koralnim grebenom, ki s te strani oklepa otok. Na sidrišču ponovno srečava Georges, ki je s Šrilanke odplula dva dni pred nama.





MALDIVI



Otok Uligan, 17. 1. 2007

Utrujena od štiridnevnega jadranja in seveda neprespanih noči sva sanjala samo o tem, da se uleževa in krepko naspiva. A nič od tega. Po radijski zvezi se nama najavijo otoške oblasti in napovejo svoj prihod čez eno uro. Pa devet izvodov seznama posadke pripravita, so še naročili. Prišli so točno in v polni postavi. Pet predstavnikov oblasti: imigracijski oficir v zlikani maskirni vojaški uniformi, carinik in luški kapitan v snežno belih uniformah, zdravstvenik in še carinik, ki je upravljal njihov čoln. Nastopili so prijazno, profesionalno in vljudno. Nobenega stikanja ali namigovanja po obdarovanju. Kakšna strahovita razlika od njihovih kolegov na Šrilanki! Naročili so nama le, da se striktno držimo hišnega reda. Ta pa določa, da na barki domačinov ne smemo sprejemati, obdariti pa jih smemo le, če nam bo to dovolila carina. Alkohol, droga in pornografija pa so tako ali tako generalno strogo prepovedani. Tega določila se dva stara mornarja zlahka držita, saj nimata ničesar od naštetega. Tudi za obisk sosednjih otokov morava dobiti njihovo dovoljenje. Prav, nama bo že ta dovolj. Samo da se malo naspiva.



Popoldne se s čolnom odpeljeva na otok. Koralni prstan okrog njega sega tik do gladine, zato je tudi z malim čolničem bolje pluti po dveh označenih prehodih, ki sta tudi globoka le okrog enega metra. Ob kratkem pomolu je privezan le carinski čoln, malo dlje ob plaži pa dva majhna ribiška čolna. Na koncu pomola naju v bujnem tropskem zelenju pozdravi slavolok z dobrodošlico: Welcome to Uligan. Ponovi pa jo tudi simpatičen mladenič, ki odlično govori angleščino. Asad je star 18 let in je učitelj na tukajšnji osnovni šoli. Nevsiljivo naju spremlja po vasi in pove marsikaj zanimivega, še več pa sprašuje. Ko mu poveva, da sva iz Slovenije, takoj ugotovi, da imamo odličen nogomet. Samo kimam, saj nisem več ravno prepričan, da je še tako odličen, kot je bil v Katančevih časih. Južne obale otoka obdajajo čudovite plaže iz belega koralnega peska. Ta pesek pa je povsod po otoku, saj ni druge zemlje ali kamenja. Vasica leži streljaj od obale. Široke pravokotne ulice takoj povedo, da je vas nekdo natančno načrtoval in ni nastajala spontano. Res je vlada na ta otok naselila ljudi šele v šestdesetih letih.

Večina hiš in vse ograje so sezidane iz koral. Asad nama pove, da je lomljenje koral zdaj vlada prepovedala, zato na otok vozijo betonske kvadrovce. Zaradi koral je tako prav, so pa betonski zidaki tako neizmerno grdi in tuji v tem okolju. So pa veliko lepše še nekatere hiše in poslopja, čigar stene in strehe so narejene iz pletenih palmovih listov. Poleg hiš je najbolj uporabljen predmet še počivalnik. Vidiš jih povsod: v palmovem gaju, na robu nogometnega igrišča, na ulicah, pred hišami in dvoriščih. Narejeni so iz nekaj kolov, med katere je napeljana mreža. V njih se imenitno počiva in domačini to pridno prakticirajo. Tudi midva sva v njih ugodno počíla. Seveda naju je tudi zanimalo, kje in kako se da kaj nabaviti za najino ladijsko shrambo. Ugotovila sva, da cel otok premore tri majhne trgovinice, odprti sta bili le dve. Ponudba je skromna, da bolj ne more biti. Uspelo nam je kupiti le nekaj kompotov in 10 jajc. Pri kompotih sva imela kar slabo vest, saj je za nama na polici ostal le eden. Lahko bi kupila še nekaj špagetov in mleka v prahu ter nekaj sladkarij. Dobila pa sva majhno plastično vedro, ki ga na barki nujno potrebujeva za pranje perila. Nobenega sadja ali zelenjave. Med hišami sva opazila nekaj dreves s papajami in bananami. Usmilila se naju je simpatična starejša domačinka, ki je takoj šla prepričevat sosedo, naj nama proda tri zrele papaje, ki so se zibale na njenem drevesu. Ročno jih je sklatila z drevesa ter zanje zahtevala dva dolarja. Dobila je tri. Zanje bi dal še več, če bi vedel, da bosta tako dobri.



Seveda pa se tudi na takšnih rajskih otokih ne cedita le med in mleko. Nevarnih zveri sicer ni, a domačine ustrahujejo nevarni komarji, ki prenašajo nekaj zelo

hudih bolezni. Na otoku ni služb razen za nekaj predstavnikov oblasti, zdravnika in medicinsko sestro. Premorejo pa 14 učiteljev, saj imajo osnovno in nekaj podobnega srednji šoli, tri trgovke pa obvladujejo vso prodajo na otoku. Ni pošte, interneta, nobene obrti in nobenega prometa. Samokolnica je najtežje in največje tovorno vozilo. Nekaj domačinov se ukvarja z ribolovom, nekaj pa dela na drugih otokih, kjer so hoteli in je razvit turizem. Mladi učitelj nama je povedal, da jim je vlada obljubila, da bodo še to jesen začeli tudi pri njih graditi turistično naselje. Sprašujem se, kaj vse jim bo to prineslo dobrega in kaj vse bodo izgubili. Ali bodo še lahko ob južnem rtu plavali med ogromnimi mantami in dražili morske pse, ki so zdaj menda prav prijazni? Ali bo Asad še lahko s ponosom pripovedoval prišlekom, da na otoku ni kriminala in sploh nimajo policije? Zaželimo jim vse dobro v upanju, da jih napredek ne bo oropal vsega tistega, kar imajo zdaj v izobilju, sploh pa miru in čudovite narave, ki jih obdaja.

Uligan–Aden, 21. 1. 2007

Po štirih dneh počitka sva tudi midva morala dvigniti sidro. Pred tem sva se seveda odjavila pri otoških oblasteh. Vse je gladko teklo, kot so nama označili na načrtu vasi. Tokrat so uradniki prišli od doma v svoje pisarne kar v kratkih hlačah in majicah. Prijava in odjava sta zastonj, le sidrišče sva plačala 4 dolarje. Za primerjavo: na Šrilanki sta naju odjava in prijava stali 200 dolarjev.

Kmalu sva izven vpliva koralnih otokov. Pričaka naju odprt ocean, zmeren vzhodnik pa nama polni jadra. Najin naslednji postanek je predviden v luki Salalah v Omanu. Senad iz Bosne, ki se je kot prvi Bosanec odpravil na jadranje okrog sveta, nama jo je opisoval z navdušenjem. Prav, pa si tudi midva oglejva Oman. Drugega dne se je proti večeru veter okrepil in začel pihati iz severovzhodne smeri. Proti jutru je omagal, tako da sva si nekaj ur pomagala z motorjem, pa tudi akumulatorje je bilo treba napolniti. Sledil je zmeren veter, kot naročen za jadranje s špinakerjem. Bila sva kar malo ponosna, saj se po oceanu z njim ne pluje pogosto. Takole jadrava skoraj ves dan, proti večeru pa se veter znova okrepi na 20 vozlov. S skrajšanimi jadri greva v noč, veter pa vztrajno sili v severno smer. Vožnja v veter je čedalje ostrejša. Kmalu ne gre več, zato morava popuščati v smeri proti zahodu. Kadar se smer vetra spremeni proti vzhodu, takrat nabirava višino. Tole jadranje v veter in valove postaja čedalje težje, zato petega dne kapitan sprejme odločitev: »Takole ne gre več, greva direktno v Aden.« Tja sva itak namenjena, zato nama ni prav nič hudo, če ne bova šla najprej v Oman. Le čas plovbe se bo podaljšal za nekaj dni, saj je do Adena še vedno 1276 NM, do luke Salalah pa le 703 NM. Nekaj naslednjih dni vztrajno piha severovzhodnik z močjo med 10 in 22 vozli. Približno na polovici etape pa se ustali iz vzhodne smeri in nama vztrajno piha v krmo. Takšno jadranje v krmo je lahko precej naporno in pri jadralcih ni priljubljeno. Zato, če se le da, plujeva tako, da dobivava veter v polkrmo. To pa seveda pomeni, da sva tudi za 20 do 30 stopinj iz kurza. Vse to pa je treba nekoč nadoknaditi.

Na tej etapi tudi nisva kaj dosti lovila rib. Jaz jih itak ne maram preveč, Slavc pa se jih je tudi že preobjedel. Strinjava se, da takoj zamenjava najlepšo ribo za lonec kislega zelja, joto ali kaj podobnega. Da o sanjarjenju o drugih zimskih dobrotah sploh ne pišem. V dolgih urah, ki jih preživljava v kokpitu, se pogovor kaj kmalu naplete o kulinaričnih specialitetah naših mam. Ne sanjariva o nobeni visoki kulinariki, le o preprostih domačih jedeh, ki jim doma ne posvečamo več posebne pozornosti.

Otoku Sokotra sva se uspešno izognila. Pred nama je prostran Adenski zaliv. Na levi je Afriški rog s Somalijo, na desni jemenska obala dežele Hadramaut, ki tudi slovi po piratstvu. Seveda so v tem času najnevarnejše tolpe iz Somalije, kjer vlada pravo brezvladje. Ker to veva, seveda ves čas budno oprezava za malimi in hitrimi čolni, s katerimi se prevažajo med eno in drugo obalo. Veliko je tudi tihotapcev in beguncev iz Somalije. Ker je bila te dni polna luna, na morju ni veliko tega prometa. Imela sva srečo. Nihče naju ni nadlegoval, celo ribičev ni bilo v bližini. So se pa kar veliko oglašali po radijskih postajah.

Zadnje dni imava krepak veter od jugovzhoda. Pomaga mu še močan tok, tako da se najinemu cilju hitro približujeva. Prehitro, saj v Adensko luko ne želiva vpluti ponoči. Zato namerno jadrava kar se da počasi. Najnapornejša je zadnja noč. Veter se je okrepil na 20 vozlov. Jadra sva zmanjšala, kar se le da. Samo na en meter genove in z dvema stometrskima vrvema v morju za zaviranje drviva s petimi vozli proti cilju. To je preveč. Nazadnje na goli jambor še vedno plujemo do hitrosti 4 vozle. Tale Murphy je res duhovit. Ko potrebuješ dober veter, ga ni ali je z napačne smeri, ko ga ne potrebuješ, pa se razpiha in odpre vse registre. A tudi to težavo sva uspešno premagala.



ADENSKI ZALIV in JEMEN



Aden, 6. 2. 2007

Ob jutranjem svitu se približujeva prvi boji, ki označuje poglobljen kanal, ki vodi v prostran zaliv, kjer je luka. Adenska luka dejansko leži v potopljenem vulkanskem kraterju. Obdajajo ga ošiljene gore lave in vulkanskega pepela. Na desni strani pa je slikovit vulkanski stožec. V prostranem zalivu sidra množica tovornih ladij in tankerjev. V Adenu je velika rafinerija, v luki pa so naprave, kjer se ladje oskrbujejo z gorivom, ki ga potrebujejo za svoj pogon. Vsak dan pride na črpalko nekaj ladij.

Tudi midva vrževa sidro med temi napravami in obalo. Tukaj je že pet jadrnic in dva katamarana. Vsi se pripravljajo na naskok čez Rdeče morje. Popravljajo svoja plovila, obnavljajo zaloge in tudi malo počivajo. Tudi midva najprej malo počíjeva, se urediva, nato pa se s čolnom odpraviva na kopno.

Takoj naju prestreže simpatičen, zelo črn domačin, oblečen v značilno krilo. V kar dobri angleščini se nama ponudi za taksista in vodnika. Pospremi naju k



oblastem − najprej na urad za imigracijo, nato sledi obisk carinarnice, nato pa še s taksijem dober kilometer vstran k luškim oblastem. Uradniki niso preveč zahtevni, le njihovim obrazcem se ne moreš izogniti. Malo komplicirajo le na imigraciji, saj hočejo najine slike in fotokopije potnih listov. Vizumov se jim očitno ne dá delati, zato naročijo, naj se čez tri dni spet vrneva k njim in prosiva njihovega šefa, če nama milostno dovoli ostati v deželi še kakšen dan. Najina potna lista v tem času spravijo na varno v starinski sef. Ob odhodu kar odkrito povprašajo, ali imava kakšna darila zanje in za njihovega šefa. Ni kaj, začel se je nepričakovan napad na najini denarnici. Ista zgodba se ponovi še na carini. Le pri luškem kapitanu sva malo pozabila na angleščino in malo bolj butasto buljila vanj tako, da je na koncu odnehal in le zamahnil z roko. Končno ena proti nič za naju.

Aden je največje pristanišče in gospodarsko središče na jugu države. Pravijo, da ima že milijon prebivalcev. Razprostira se na vulkanskih obalah na obeh straneh z morjem zalitega kraterja. Je zelo slikovito in raztegnjeno mesto. Kljub utrujenosti se s Selimom odpeljeva v stari predel mesta, imenovan Crater.

Najprej obiščeva dobro restavracijo in si privoščiva dober kebab. Ta je tukaj drugačen kot doma. Dobiš tri velike čevapčiče, v katerih je poleg ovčjega mesa še veliko začimb. Nama je teknilo, saj je bila zadnje dni prehrana na barki bolj skromna. Potem se vrneva na barko in greva spat. Tega sva bila še kako potrebna.

Naslednje dni se vsak dan potikava po mestu in ga raziskujeva. V bližini luke sva našla tudi internet, ki nas povezuje. Nadvse pomembna in dobra iznajdba. Težko si predstavljam, kako so naši predhodniki tekali na pošto in gledali, če je kaj prispelo zanje na poštno ležeče, zdaj pa smo v trenutku povezani. V Adenu si je vsekakor treba ogledati vodne zbiralnike, ki so še od časov slavne kraljice iz Sabe. Okrog 3000 let stare naprave, jezovi, cisterne, kanali so zgrajeni v ozki soteski v vulkanskem kraterju. Še danes se čudimo inženirskemu znanju starih Sabejcev.

Za popotnika je dovolj znamenitosti že na ulicah starega dela mesta: stare hiše, ulice, trgovinice in mini delavnice. Povsod je veliko ljudi. Zakrite ženske v črnini, študentke z belimi rutami, dijakinje in šolarke v belih oblekicah, moški



pa v glavnem v krilu. Marsikdo ima za pasom še dolgi ukrivljeni nož, a bolj za folkloro. Sprehod po ozkih ulicah nudi zvrhano mero vtisov. Na vsakem koraku te pozdravljajo in obvezno sprašujejo, kako si in od kod si.

Starček, ki je sedel na robu pločnika, mi je razložil, da je bil dolga leta mornar in ve, kje je Slovenija. Na vsak način me je hotel počastiti s čajem. Spila sva ga in poklepetala o zdravju. Kaj drugega pa naj bi se pogovarjali starejši ljudje?





V najbolj zakotnem predelu pa je na pločnikih in na trgu postavljenih več postelj,zgolj kovinski okvirji, na njih pa poležavajo moški, ki zasanjano prežvekujejo velike kepe trave ali neko listje. Tudi ti te pozdravljajo in nudijo, da se jim pridružiš. Ne, hvala! Po svetu je treba hoditi s trezno glavo in odprtimi očmi. Še tako nam marsikaj uide.

Seveda so se že začele priprave na odhod. Nabava hrane, nafte in vode tukaj ni problematična, le traja malo dlje. V naslednjih dneh bova izplula, tokrat v Rdeče morje. Prvo etapo načrtujeva do Port Sudana v Afriki, ki je le 660 NM daleč. Seveda bodo pogoje plovbe diktirali nepredvidljivi vetrovi. Vsi jadralci, s katerimi se pogovarjava, izražajo spoštovanje in rahlo zaskrbljenost pred res nepredvidljivim Rdečim morjem. Bomo videli, kaj nam pripravlja. Upajmo na najboljše.

Pred odhodom iz Adena se vsak dan priključiva internet, kjer prebirava svojo pošto, največ časa pa seveda posvečava pregledovanju vremenskih napovedi, satelitskih slik in predvsem kartam vetrov v Rdečem morju. Karte vetrov so zelo neugodne, zato odhod prestaviva za nekaj dni. V južnem Rdečem morju še vedno piha močan severni veter. Raje počakava še nekaj dni, saj naj bi le zapihali vetrovi iz južnih smeri.



Ta čas posvečava barki. Ponovno je treba očistiti njene boke, saj se v teh toplih morjih neverjetno hitro na njih naberejo alge in drugi morski organizmi. Pa nekaj mazuta tudi, saj sidramo v neposredni bližini naftnih terminalov, kjer velike tovorne ladje polnijo svoje tanke. Jemen je proizvajalka nafte, zato je ta sorazmerno poceni, kar ladjarji seveda vedo, zato je na tukajšnjih terminalih vedno kakšna ladja.

V nedeljo, 18. februarja 2007, je najin zadnji dan v Adenu. Slavc se še zadnjič odpelje z najinim taksistom Selimom do banke, da dvigne še nekaj dolarjev. Tudi priti do denarja je v teh krajih včasih pravi podvig. Jaz pa v tem času na vodovodni pipi na pomolu polnim pet in sedemlitrske plastenke, jih nosim v najin mali gumenjak in vozim na barko. Še kako jo bova potrebovala. Potem pa sledi obiskovanje uradnih prostorov zaradi odjave. Tudi tokrat ne gre brez bakšiša. Le na kapitaniji ga niso omenjali. Zaželeli so nama le srečno pot in dober veter.



Aden–Port Sudan, 19. 2. 2007

Ob osmi uri dvigneva sidro in izplujeva iz Adenskega pristanišča, kurz Port Sudan v Afriki. Na odprtem morju naju pričaka veter v krmo, ki vztraja polnih 24 ur. Proti jutru namerno plujeva počasneje, da ne bi prišla v morsko ožino še v temi.





RDEČE MORJE



Rdeče morje, 20. 2. 2007

Ob 8.00 uri doseževa Bab el Mandeb, morsko ožino, kjer se prične Rdeče morje. V ožini leži otok Perim, ki jo deli v dva prehoda. Ob afriški obali je širši in po njem plujejo velike ladje. Nama je bližji ožji preliv, širok le dve milji. Po radijski zvezi slišiva, da naju vojaški radaristi budno opazujejo. Na drugi strani preliva naletiva na celo floto majhnih ribiških čolnov. Prepričana sva, da bodo prišli do naju in prosili za cigarete, zato kar pripraviva nekaj zavojčkov. Na najino veliko presenečenje so vsi počasi odpluli proč. Nihče naju ni nadlegoval. Verjetno se bojijo vojakov, ki nadzirajo preliv. Tudi te sva pričakovala, a jih za čuda ni bilo od nikoder. Nama je bilo tako še bolj prav. Veter še naprej piha v krmo, zato plujeva cik-cak, in sicer tako, da prihaja v polkrmo, kar je dosti manj naporno in še hitrejše. Ponoči se veter krepi, pa tudi valovi so čedalje višji.



Rdeče morje, 21. 2. 2007

Ves dan je jadranje zelo težko. Veter z jugovzhoda dosega že 35 vozlov. Ves čas za krmo vlečeva 200 m vrvi. Te blažijo valjanje barke, za kar je najbolj hvaležen najin avtopilot, midva pa tudi. Valovi sežejo že do 4 m, včasih pa se privali še kakšen večji in naju zalije v kokpitu.

Slavc je že čisto brez moči. Začel je razmišljati, da bo v Port Sudanu prekinil plovbo in odletel domov ter poiskal zdravniško pomoč. To sem mu svetoval že v Adenu. A želja, da bi dokončal svoj BEAtlon, je bila močnejša. Očitno je z njegovim zdravjem nekaj hudo narobe. To se krha že od Langkawija dalje. Vedno manj jé, ker ga že skoraj po vsakem obroku močno napihuje. To niso več navadne prebavne motnje. Nekaj se z njim dogaja, a o tem ne želi govoriti. Močno je že shujšal in oslabel. Za nameček je še mene ponoči močno uščipnilo v križ.



Rdeče morje, 22. 2. 2007

Zjutraj veter še vedno pihne do 33 vozlov. Popoldne malo popusti, zato od 16. ure dalje plujeva še z motorjem, da napolniva akumulatorje. Zvečer in ponoči veter spet naraste na 18 vozlov. Sledi ugodno jadranje. Ladijski promet je zmeren. Ladje iz juga gredo mimo po desnem, s severa pa po levem boku. Sva na sredini Rdečega morja in na sredini ladijskih poti.



MORJE NI GLEDALIŠČE, A SE ODVIJA DRAMA



Rdeče morje, 23. 2. 2007

Malo pred 4. uro zjutraj me je v kokpit prišel zamenjat Slavc. Še preden se spustim v salon, mu povem, da se s severa Bei približuje velika ladja, črna pošast, kot sva te velike ladje imenovala. Kaj kmalu zaspim.

Slavc je precej izčrpan, neprestano hodi na stranišče; tako je tudi to noč. Ob 4:16 se v kokpit vrne Slavc. Pred Beo opazi prežečo nevarnost in v zadnjem trenutku poskuša spremeniti smer. Prepozno! Na veliki tovorni ladji je nekaj zapelo za jambor, ki se je prelomil in z velikim truščem zrušil nazaj v kokpit. Na komandnem mostu te velike ladje verjetno ni nikogar, ki bi pogledal na radarski zaslon, da bi videl drobno piko, ki so se ji hitro približevali. Utrujenost je očitno premagala tudi častnika, ki ne opazuje morja pred seboj in ne vidi prižganih pozicijskih luči male jadrnice, ki je plula nasproti njim.

Strahovit trušč me v hipu prebudi. Planem proti stopnicam, name se zliva velik slap morja. V kokpit se plazim po vseh štirih, saj je na vhodu vse podrto. Za krmo vidim le veliko črno steno ladijskega boka, ki pluje naprej v noč.

»Slavc, si živ?« zavpijem.

»Sem, sem!«

»Hvala Bogu!« še rečem, ko ga tudi sam zagledam. Misli zdrvijo. Kaj se je zgodilo? Se potapljamo? Kako hitro? Kaj storiti najprej?

Slavc začenja ugotavljati, ali voda vdira v barko. Jaz pričnem oddajati klic v sili: »Mayday, mayday, mayday!«

Po nekaj klicih se mi posveti, da je glavna radijska postaja VHF najverjetneje neuporabna, saj je jambor podrt in je njegov vrh z anteno vred v morju. Hitro poiščem malo ročno postajo in začnem ponavljati klice na pomoč. Najina usodna ladja je še dovolj blizu, da naju mora slišati in se ustaviti. Čez čas oba spoznava, da so najini klici zaman. Na ladji ali vsi spijo ali pa so se potuhnili in bežijo v noč proti jugu. S solznimi očmi zreva v njihove krmne luči, ki se neusmiljeno oddaljujejo.

»Barabe!« jim v obupu še zabrusim z željo, da bi vsaj to slišali.

V barki je precej vode. »Ali narašča?« sprašujem Slavca.

»Mogoče, a če, potem počasi.«

To je dobro, si mislim. Oba lezeva po barki sem ter tja in pregledujeva poškodbe. Jambor in vsa nadgradnja je podrta. Najbolj naju zanima, kako je s trupom. Je kje kakšna luknja? Na prvi pogled je trup cel. Torej se nismo zaleteli, kar je najvažnejše, je, da naju tovorna ladja naju ni dobesedno povozila. Očitno je šlo le za oplazenje. Za vsak primer pripraviva reševalni splav. Z zadnjimi močmi sva ga izvlekla izpod podrtega jambora. Nisva ga takoj vrgla v morje in sprožila napihovanja.

Postavila sva ga ob ograjo, da bo pripravljen. Nato sva se lotila napihovanja gumenjaka. V rekordnem času je bil napihnjen, čeprav nama je zračna tlačilka grdo nagajala.

Ves čas pa sva opazovala morje, če se nama bliža kakšna ladja. Kot za nalašč jih nocoj ni veliko, pa še te so neznansko daleč. Predaleč, da bi jih dosegel klic z najino majhno ročno VHF-postajo. Zato se lotiva odlivanja vode iz barke. Tako bova zagotovo vedela, ali se potapljava ali pa je vsa voda v njej le od velikega vala, ki naju je zalil, ko je ladja zapela za jambor. Ko je voda v glavnem odlita, z olajšanjem ugotoviva, da se ne potapljava. Najina barčica še plava! Kakšno olajšanje ob tem spoznanju, še posebej, ker ni v bližini nobene ladje, ki bi naju lahko rešila.



Končno opaziva luči velike ladje, ki se počasi bliža od juga. Ali bo plula dovolj blizu, da bo slišala najine klice na pomoč ali videla signalno raketo? Najraje bi jo sprožil takoj. Prav premagovati se je treba, da v paniki in pričakovanju ne zmečeš vseh signalnih raket in bakel v zrak. Ko oceniva, da je ladja na najbližji točki, preden se ponovno začne oddaljevati, sprožim signalno raketo s padalom. Nič. Sprožilna žica se izpuli, raketa pa nič. Prižgem še ročno rdečo baklo in divje maham, hkrati pa molim, da bi jo vsaj kdo na ladji opazil. Čez čas sledi grenko spoznanje, da naju ni nihče slišal niti videl. Ladja hitro pluje naprej proti severu.

Kaj zdaj? Motor nama še deluje. To je dobro. Imava luč, priklopiva celo polnilec za malo ročno VHF-postajo, saj je že močno oslabela. Velika VHF-postaja še vedno neutrudno samodejno ponavlja klic v sili. Pustiva ji, naj kliče. Morda pa le kaj oddaja s kratkega konca antenskega kabla, ki je ostal na palubi.

Da bi se približala ladjam, poskušava z motorjem pluti proti vzhodu. Na žalost ugotoviva, da ne gre. Krmilo se ne odziva. Je mar poškodovano? Barka gre kar po svoje, morski tok jo odnaša proti afriški obali. Šele kasneje ugotoviva vzrok tej zagati. Krmilo je premaknjeno, za barko v morju pa vlečeva velik del odlomljenega jambora in veliko sprednje jadro, genovo. Vse to vpliva, da barka pluje po svoje. Tudi prav. Vsa izčrpana se ugnezdiva med razbitine in čakava. Kako dolge so lahko minute, ve le tisti, ki je kaj takega doživel.

S severa se pojavijo luči. Ladja! Ali bo plula dovolj blizu? Upanje narašča, ko se luči večajo. Neutrudno kličem po radijski postaji. Še dobro, da je priklopljena na polnilec, saj bi drugače že zdavnaj opešala. Prižgem zadnjo rdečo baklo in maham, maham. Morajo naju videti.

Ura je 6:10 po lokalnem času. Nenadoma se oglasi najina radijska postaja: »Tukaj motorna ladja Berenice, slišimo in vidimo vas. Pomirite se. Kaj se je zgodilo?«

»Hvala Bogu in vam, bratje!« Na hitro jim povem dogodek, da sva živa in nepoškodovana, da voda v barko ne prodira. Pomirjajo naju, saj bo kar nekaj časa trajalo, da se nama bodo lahko približali. Zrušiva se nazaj v kokpit. Kakšno neznansko olajšanje ob spoznanju, da nama nekdo hiti na pomoč!

Iz jutranjega mraka se počasi izluščijo obrisi najine rešiteljice, stare tovorne ladje z velikimi dvigali na palubi. Počasi se približuje in dela velik krog okoli naju. Išče rešitev, kako se nama približati. Z juga pripluje tudi velik tanker in se ustavlja. Po radiu slišiva pogovor med ladjama, kjer Berenice sporoča, da je že začela reševanje in naj druge ladje sprostijo ta prostor. Hvala tudi vam na tankerju, da ste nama želeli pomagati!

Končno se ladja ustavi nekaj sto metrov vstran. Kako se ji približati? Z motorjem poskušava tako, da dodam plin in gre barka naprej in malo zavija v levo. Odvzamem plin in sama zavija počasi v desno. Tako vijugava proti svoji rešiteljici. Na njenem boku že stojijo mornarji, pripravljajo vrvi, nama mahajo in naju spodbujajo.

S poveljniškega mostu naju opozorijo, naj si vendarle natakneva rešilna jopiča. Šele zdaj se zaveva, da jih sploh še nisva uporabila. Dobro, da sta blizu; ves čas plovbe sva jih imela pri vhodu v barko. Še zadnjič dodam plin in Bea se prisloni ob bok velike ladje. Slavc je že pripravljen na premcu in čaka, da mu z ladje vržejo prvo vrv. Po prvi vrvi jih sledi še več, dokler ni najina barčica trdno v rokah mornarjev. Ta operacija je bila najbolj grozljiva.



Valovi so neusmiljeno butali malo jadrnico ob kovinski bok 152- metrske ladje, jo dvigovali in premetavali tako, da sva bila že prepričana, da Bea tega ne bo preživela. Pa midva tudi ne. Končno pride ukaz z mostu: »Zapustita jadrnico!«

Oprtava si vsak svoj mali nahrbtnik, v katera sva si že pred tem spravila dokumente, denarnice, fotoaparata in mobitela. Na spuščeno vrv navežem še oba prenosna računalnika, ki ju mornarji dvignejo na krov. Za naju pa so ob boku ladje spustili vrvno lestev z lesenimi prečkami. Povzpeti se po njej je prava mala akrobacija. Treba je počakati pravi trenutek, da val dvigne jadrnico, se v pravem trenutku odgnati in se ujeti na lestev. Kljub izčrpanosti je obema uspelo. Prepričan sem, da so nama pomagale, meni jamarske, Slavcu pa alpinistične izkušnje. Čez sto let vse prav pride, včasih pa še prej. Kot po pravilih jadrnico zadnji zapusti njen lastnik in kapitan Slavc.

Končno sva rešena. Mornarji se nama smehljajo in naju trepljajo. Nasproti pride prvi oficir. Padeva mu v objem in se mu zahvaljujeva. Kasneje nama povedo, da je bil ravno on ponoči v službi na komandnem mostu ter je slišal in uslišal najine klice na pomoč. Hvala ti, Ajman Abdel Aleem Abdel Samad, da si bil buden in naju rešil!

Odvedejo naju v ladijske prostore, ponudijo mleko in čaj. Po kratkem oddihu naju pospremijo h kapitanu. Pričaka naju pred svojimi prostori. Spet sledijo objemi in besede zahvale. Posadi naju v fotelje in oficirjem naroči, da za naju najdejo suha in sveža oblačila. Lastnoročno počisti kopalnico, kjer sva se oprhala in preoblekla. Sledi uradni postopek, kjer mu izročiva vse dokumente in odgovarjava na mnoga vprašanja o najini dogodivščini. Iz ladijske kuhinje nama prinesejo obilen zajtrk. Prijazno nama ponudi satelitski telefon, da se lahko javiva svojim domačim in jih o vsem obvestiva, predvsem pa, da jih pomiriva. Med vsem tem pa mornarji z dvigalom dvignejo Beo in jo postavijo na palubo.

Ladijski motorji ponovno zahrumijo in Berenice nadaljuje svojo pot. V svojih skladiščih prevaža 15.000 ton sladkorja v Mombaso v Keniji. Zdaj sva se jim pridružila še midva in Bea.





Kapitan Mohamed Galal Monier Salah El Din poveljuje motorni ladji Berenice, ki pluje pod Panamsko zastavo in je v egiptovski lasti. Posadka, ki šteje 29 mož, je sestavljena izključno iz Egipčanov. Ladjo so leta 1979 izdelali v ladjedelnici Uljanik v Puli in jo takrat krstili na ime 'Tolos'. Dolga je 152,5 m, široka 22,6 m in 34 m visoka. Njena nosilnost je 20.000 ton.

Med obiskom pri kapitanu so nama pripravili udobno kabino, ki je sicer namenjena prvemu inženirju stroja. Spalnica, kopalnica in prostrana dnevna soba. Oficirji so nama nanosili vode, sokov, piškotov in nenehno spraševali, ali še kaj potrebujeva. Nič, le malo počitka in miru. Adrenalin počasi popušča, utrujenost pa leze v kosti.

»Ne skrbi, bodi le srečen, da si živ!« Ta stavek si nenehno ponavljam. In neštetokrat so ga nama že izrekli mornarji na Berenice.



Na ladji Berenice, 24. 2. 2007

Tukaj vsi lepo skrbijo za naju. Hrana je zelo dobra in obilna, se bom še poredil. Žal Slavc zaradi prebavnih težav skoraj nič ne jé. Vidno upada.

Dopoldne sva obiskala Beo, ker je kapitan poslal strojnika, da jo pregleda, če ni na njej česa nevarnega; da ni mamil, orožja ali česa podobnega. Iztovorili smo vso nafto, bencin, odklopili akumulatorje. Mornarjem sva dovolila, da odnesejo vso hrano in vodo, kar pa se je pozneje spremenilo v totalno praznjenje vsega. Odnesli so tudi več najinih osebnih stvari. Na koncu je na barki ostal le še štedilnik in nekaj inštrumentov. Slavc je ves čas ponavljal: »Bolje je, da to odnesejo ti mornarji, ki so naju rešili, kot pa črnci v Mombasi.«

Popoldne sva povabljena na komandni most in si ga temeljito ogledava. Ladja je stara, zato še nima avtomatskega pilota, temveč ves čas ročno krmarijo. Imajo tudi zelo star GPS, še brez elektronskih kart. Po tej strani je bila Bea mnogo bolje opremljena. Zato Slavc podari kapitanu GPS z elektronskimi kartami vred. Bil ga je neznansko vesel.

Zvečer sem se spet potikal po komandnem mostu. Prav zanimalo me je, kaj vidijo v temi. Ravno tako malo kot midva na Bei. Pomaga jim sicer radar, drugače pa ravno tako napenjajo oči, da bi opazili kakšno plovilo.

Na ladji Berenice, 25. 2. 2007

Slavca hitro zapuščajo moči. Kapitan in oficirji kar tekmujejo, kdo bo prinesel ali predlagal boljše zdravilo za njegove težave. Kar ganljivo je, kako se iskreno trudijo. Tudi navadni mornarji vedno vprašajo, kako je kaj s prijateljem.

Vse naslednje dni in noči sem ves čas ob prijatelju. Neprestano romava do kopalnice in nazaj na kavč. S kapitanom po satelitskem telefonu kličeva razne zdravnike, tudi Slavčevega osebnega zdravnika. Vsak nasvet nam je dobrodošel.

Kapitan kliče tudi ameriško mornarico, ki zaradi napadov piratov patruljira ob somalijski obali. Zabeležijo si cel kup najinih podatkov, a helikopterja, ki bi Slavca odpeljal v bolnišnico, ne pošljejo. Zdržati bo treba do nedelje, ko bomo pripluli do Mombase.





Mombasa, Kenija, 4. 3. 2007

To noč nisva spala. Opolnoči sem še pakiral najine stvari in pripravljal prtljago. Ob treh zjutraj je ladja Berenice pred Mombaso ustavila stroje in čakala na pilota. Zaradi nujnega primera so oblasti dovolile, da je takoj zaplula v ozek kanal v bližino luke, kamor so pripeljali zdravnika dr. Mohameda, ki je pregledal Slavca. Takoj smo se vkrcali na majhen čoln, s katerim so nas prepeljali na obalo. Nato naju je zdravnik kar s svojim avtomobilom odpeljal v Mombasa Hospital, kjer je bilo že vse pripravljeno za sprejem. Dr. Mohamed, ki je medicino študiral na Poljskem in v Ameriki, je bil nadvse vesel, da je lahko s Slavcem spregovoril v poljščini. Ves čas naju je obiskoval in nudil pomoč. Slavca so takoj oskrbeli in opravili preiskave. Ugotovili so, da je njegovo zdravstveno stanje skrajno resno. V naslednjih dneh so želeli opraviti še več preiskav, midva pa sva si želela čim prej domov.





Čez tri dni sva že bila na letalu nemške LTU in letela v München, nato pa z Adrio v Ljubljano. Preden sva se poslovila, sva še naredila spominsko fotografijo zadnje posadke BEAtloncev.

Pred letališko zgradbo na Brniku je že čakalo reševalno vozilo, ki je našega kapitana odpeljalo v Univerzitetni klinični center Ljubljana.





Slavc Šikonja je žal 19. marca 2007 umrl.

BEAtlon je končan. Kapitan Slavc je kljub predčasnemu koncu potovanja skoraj uresničil svoje sanje, z njim pa tudi mi vsi, ki smo kadar koli jadrali z njim.



Stanislav Slavc Šikonja (1947–2007)

SPOMIN



Pot okoli sveta je želja vsakega, ki rad potuje. Moja se je začela v novembru 2003 s poletom na Gran Canario (Kanarski otoki). Od tam naprej sem plul s škotsko jekleno dvojambornico preko Atlantika na otok Barbados in kasneje še na otok Martinique. Na slednjem sem pričakoval, da bom dobil kakšno jadrnico za nadaljevanje poti preko Karibov do Paname in naprej čez Tihi ocean. Sezona ni bila najugodnejša za plovbo; počakati bi bilo treba do zgodnje pomladi, kar pa bi bilo predrago. Preko Pariza sem se vrnil v Slovenijo. Prva oceanska izkušnja je bila ugodna in v iskanju nove priložnosti za nadaljevanje poti sem se pripravil s skiperskim tečajem pri Adriatic Nautical Academy in vikend jadranji z Jadralnim klubom Ljubljana. V eni od navtičnih revij sem prebral članek, da Slavc Šikonja odhaja na BEAtlon – pot okoli sveta s svojo 10-metrsko jadrnico Bea. Takoj sem stopil z njim v kontakt. V Portorožu sva se dogovorila še za preizkusno etapo po Grčiji. Tako bova ugotovila kompatibilnost za morebitno daljšo skupno plovbo. Na grških otokih v Jonskem morju in na Peloponezu smo preživeli prijetnih 10 dni. Srečali smo tudi Jožeta Mušiča, ki je Slavcu dal kar nekaj koristnih nasvetov za plovbo okoli sveta, sploh pa mu je pomagal okoli sider in sidranja. Padla je odločitev, da nadaljujeva skupno pot. Glede na moj prejšnji Atlantik je mene zanimal del od Karibov dalje. V februarju 2005 sem se mu pridružil na Trinidadu in Tobagu. Od tu naju je pot skupaj vodila po morjih in oceanih vse do Darwina v Avstraliji. Skupaj sva jadrala 7 mesecev.

Delovala sva kot dobra in složna ekipa. Vsak je imel svoje zadolžitve, ki jih je vestno opravljal. Smisel potovanja v dvoje je, da je barka ves čas pod nadzorom in da ima človek nekaj trenutkov tudi za počitek. Bil je izreden improvizator in je dobro izkoriščal alpinistične izkušnje in izkušnje gorskega reševalca inštruktorja. Pomanjkanje znanja jezikov je dobro nadoknadil s širokim nasmeškom. Z vsemi je prijazno govoril v slovenščini in na koncu si imel občutek, da so drugi prikrajšani, ker ne znajo slovensko. Vsak tehnični napotek je temeljito preizkusil in na koncu prišel do zaključka, da je tako verjetno res najbolje.

Slavc je na pot okoli sveta odšel kot novopečeni upokojenec. Njegov cilj je bil objadrati svet, kar se da najhitreje. Žal sta mu uresničitev zastavljenega cilja preprečila nesreča in bolezen.

Aleš Drinovec

SLOVO Kamniške Žale, 27. 3. 2007



'Izbral si je morje mornar, ne bo se več vrnil. Pa tudi, če bi se vrnil, ga ne bi več spoznali. Morje mu je vzelo srce in izpilo dušo.' Tako je v svoji knjigi zapisal Jože Mušič.

In danes se poslavljamo od Stanislava Slavca Šikonja, človeka, ki je zaznamoval naš čas in nas, ki smo imeli to srečo, da smo v zadnjih šestdesetih letih živeli z njim ali prijateljevali.

Draga vnuka, hči, sinova, sestra in brata, nečakinje ter drugo sorodstvo, prijateljice in prijatelji. Zadnjih pet mesecev sem noč in dan spremljal vašega deda, očeta, brata, strica, botrčka in prijatelja. Zato mi dovolite, da danes spregovorim nekaj besed ob slovesu.

Slavc, tako smo ga klicali vsi: sodelavci, prijatelji, planinci, alpinisti, gorski reševalci, pomorci in jadralci. Pred šestdesetimi leti se je rodil mami Ani in očetu Antonu v lepi in prijazni belokranjski vasici Desinec. Že s 15. leti je odrinil v beli svet. Nemiren in zvedav duh ga je kasneje vodil celo v Francijo, kjer je kmalu spoznal, da tujina reže tanek in grenak kos kruha. Vrnil se je v domovino in poiskal delo pri dimnikarjih. Že kot mladenič si je neizmerno želel pluti, biti mornar. Vendar je v vojski doživel prvo in hudo razočaranje: »A dimničar si. Bit češ ložač centralnog grijanja u Puli!« Mladostne sanje in hrepenenje po morju so se mu sesule v prah pomešan s premogovim.

Vendar življenje gre dalje. Živel in delal je v Ljubljani, Kopru, Kranju, Tržiču, Domžalah, Lukovici in Kamniku. Čeprav Belokranjec, se ni mogel upreti klicu čudovitih gora, ki jih je vsak dan gledal, ko je odhajal ali prihajal z dela. Zato je najlepša in najplodnejša leta svojega življenja posvetil gorništvu. Od planinca se je razvil v alpinista, gorskega vodnika in gorskega reševalca.

V Slavcu pa je ves čas gorela še ena strast. Morje in jadranje. Začel je z majhno odprto jadrnico, se učil, kalil in zorel. Kmalu je postal lastnik Bee, 10-metrske jadrnice, ki mu je do konca pomenila izpolnitev življenjskih sanj. In njegove sanje so bile mogočne; z jadrnico obpluti svet. Malo je Slovencev, ki so jih sanjali in svoje sanje tudi upali uresničiti. Žal mu je težka bolezen tik pred ciljem preprečila, da bi slovesno priplul v domače vode, se sončil v soju reflektorjev, požel aplavze in sprejemal čestitke. A verjemite mi, da si tega ni želel. Želel si je le, da bi dokončal svojo plovbo in o tem napisal knjigo. V teh letih popotovanja po širnih morjih in oceanih si je nabral ogromno dragocenih izkušenj, ki bi bile še kako dragocene nam, ki sicer tudi plujemo po morju, a le redki izmed nas bomo kdaj ali nikoli upali stopiti na pot, ki jo je naš prijatelj Slavc že opravil.

V življenju smo se mnogokrat poslavljali. Ko si odhajal na svoje gorniške ture, v Alpe, Mont Blanc, Matherhorn, Dolomite, Hindukuš, Kilimandžaro, Maunt Kenyo. Ko si v nekem obdobju skoraj vsak dan plezal v Kamniško-Savinjskih Alpah, Julijcih in Karavankah. Ko si sodeloval v neštetih gorsko reševalnih akcijah. Ko si se s svojim avtodomom odpravljal na Škotsko, Irsko, Nord Kap, v Rusijo, Španijo in Grčijo. Šel si v Avstralijo in vedno si se rad vračal na Poljsko, kjer si imel dobre gorniške prijatelje.

Ničkolikokrat smo se ti pridružili na barki in šli kar tako 'na kofe' v Gradež ali Benetke. Pluli smo po Jadranu, skočili na Sicilijo ali grške otoke. V zadnjih letih pa smo se od tebe poslovili, ko si izplul s svojo Beo iz Portoroške marine. Vse to pa je bil le uvod v izpolnitev tvojih dolgoletnih sanj, obpluti svet. Le redki smo ti verjeli, ko si nam o tem govoril. In le redki smo se ti pridružili na tej dolgi poti. Nikoli ne bomo mogli izraziti vse hvaležnosti, da smo smeli pluti s teboj. Sam veš, da ni bilo vedno lahko. A doživetja, izkušnje, nasvete in življenjske modrosti, ki si nam jih posredoval, dal in omogočil, so se tvojim BEAtloncem globoko zarezale v srce in spomin.

Dragi prijatelj Slavc, še zadnjič ti v imenu vseh, ki smo se danes zbrali na Kamniških Žalah, izrekam veliki 'Hvala'! Na tvojo izrecno željo te sedaj izročamo v varstvo tvojih prijateljev planincev in gorskih reševalcev, da te odnesejo v čudoviti slovenski gorski svet, ki si mu vedno pripadal in se mu sedaj za vedno vračaš. A preden pa dokončno odideš od nas, ti bom ponovno povedal verze, ki sva jih skovala sredi Indijskega oceana in so ti bili tako pri srcu: »Večno gibanje morja je prevzelo mojo dušo. Zdaj širim jadra, zroč v dalj in upajoč, da čakaš name za obzorjem daljnim. Srečno, Slavc!«



Eduard Špendl

RAZLAGA POJMOV



AIS ─ (Automatic Identification System) naprava za prikazovanje plovil z MMSI kodo; prikaže plovila, ki so ti v obsegu, poleg tega pokaže še podatke ladje in čas srečanja.

Avtopilot ─ naprava, ki samodejno preko elektrike usmerja plovilo v želeni smeri, brez pomoči človeka.

Bitva ─ del palubne opreme za privezovanje vrvi na obalo ali privezovanje na druga plovila.

Boja ─ votla okrogla ali valjasta plastična posoda, ki je privezana na betonsko kocko z vrvjo in verigo. Služi za privez plovila na njo.

Bonaca ─ brezvetrje, takrat postane morje mirno, ni vzvalovano.

Boom ─ spodnji, vodoravni del nosilca glavnega jadra, ki je vpet v jambor.

Čaklja ─ ladijska palica s kavljem, ponavadi je aluminijasta ali lesena, namenjena za dvigovanje priveznih vrvi iz morja.

Dakron ─ material, iz katerih so izdelana jadra, samolepilni dakron se uporablja za popravilo jader kot samolepilna tapeta.

Dinghy ─ pomožni čoln, včasih so bili izdelani samo iz gume, zdaj pa že iz več materialov. Največkrat ga uporabljamo za preskok od barke do kopnega.

Dvižnica ─ vrv, s katero dvigujemo jadro na vrh jambora.

EPIRB ─ (Emergency Position Indicating Radio Beacons) naprava z GPS-napravo, ki jo lahko ima človek pripeto na sebi ali pa je lahko montirana na jadrnici. Z aktiviranjem naprave se sproži klic v sili, ki preko satelitov v bazo javi točno lokacijo in podatke za reševanje.

Genova ─ prednje jadro, ki je vedno večje površine od glavnega jadra.

GPS ─ (Global Position System) je naprava, ki s pomočjo satelitov določi točno pozicijo. Pri pripravi poti ji rečemo tudi ploter, kartografija.

Kobilica ─ podvodni del plovila, ki zagotavlja stabilnost, skupaj z balastom pa preprečuje, da se jadrnica prevrne.

Kokpit ─ ugreznjen del palube na jadrnici, ki se lahko nahaja na zadnjem delu plovila ali pa kot centralni kokpit nekje na drugi tretjini plovila.

Kočerja ─ obrok združen s kosilom in večerjo hkrati.

Krma ─ zadnji del plovila.

Krmilo ─ krmilno kolo (kot volan pri avtomobilu), povezano z listom krmila.

MMSI ─ (Maritime Mobile Service Identity) devetmestna številka, ki označuje identifikacijo plovila v VHF-postaji.

Metuljček ─ odprti obe jadri v obliki kril metulja, kadar imaš veter v krmo.

Neoprenska obleka ─ obleka za potapljanje.

NM ─ navtična milja

Orca ─ jadranje ostro v veter.

Paluba ─ zgornji del jadrnice, pohodni del, krov.

Peljar ─ navtični vodič, kjer so navedeni podatki za območje, kjer ploveš.

Premec ─ prednji del plovila.

Pripona ─ jeklena žica, ki povezuje jambor in trup plovila ter drži jambor, da se le-ta ne prevrne.

Refuli ─ hitri, močni in nepričakovani sunki vetra.

Rola ─ navijalni strojček, na katerem je navita ribiška vrvica oz. laks in je montiran na ribiški palici.

Škota ─ vodilo z vrvmi in škripci, namenjenimi nastavljanju kota glavnega jadra.

Tangun ─ aluminijasta palica, ki se uporablja za jadranje s spinakerjem, lahko se uporabi tudi pri jadranju s sprednjim jadrom ─ genovo.

VHF-postaja ─ radijska posta





KAZALO

STRAN



POGLAVJE





11



Odhod





14



Grčija





17



Sredozemsko morje





25



Španija





30



Atlantik – proti Kanarskim otokom





34



Kanarski otoki





40



Atlantik – proti Karibom





45



Karibski otoki





55



Nizozemski Antili





60



Panama





65



Tihi ocean





69



Proti Polineziji





73



Francoska Polinezija





127



Kraljevina Tonga





134



Fidži





140



Vanuatu





150



Avstralija





155



Indonezija





184



Malezija





187



Vrnitev na Beo





204



Tajska





232



Šrilanka





240



Maldivi





245



Adenski zaliv in Jemen





250



Rdeče morje





261



Spomin





262



Slovo





264



Razlaga pojmov





267



Kazalo