List 30.
Premišljevanje
narave in previdnosti  božje v nji.
Poslovenil Mihael Verne.
Megla.
Med prikazni na neba, ki jih je sosebno pozimi večkrat viditi, je tudi megla našega prevdarka vredna.
Megla ni druzega ko množica vodnih puhov, kise v spodnjem zraku zberajo in zgoste, ki so pa vendar dovolj lahki, da se naenkrat spod neba ne vsujejo. To zgoBtovanje in vsedanje napravlja posebno zrak. Zato je treba,  če  se ima megla napraviti,  da je zrak doato
merzlejši od zemlje, ker ee iz oje obilo puhov dviguje. Zato ee vidijo megle naj bolj pogostoma pri velikih vodah in pri jakih slapih. Tudi 00 spomladi in v jeseni nar bolj navadne« Spomladi zato, ker je poveršje zemlje od poprejšnje zime še merzlo, in se tedaj puhi blizo njega posebno zgoste. V jeseni pa zastran obilega puhtenja, kterega posamezne delce merzel zrak kmalo združi.
Megla daruje verh blage vlažnosti, s ktero polje namaka, tudi prijeten razgled očem* Vse, kar od blizo in od deleč vidimo, je z nekakšno sivo zmotnjavo za-gernjeno, in nebo in zemlja ste z nekakšno enolično odejo prevlečene. Dalječ verh sebe ne vidimo druzega ko temo, in oko brede komaj od ene strani do druge, in ne more nobene stvari prav razločiti. Sonce, ki je prisijalo, ima dolgo opraviti, da megle prežene in zemlji nje pervo podobo spet da. Poslednjič razkropi puhe aii sopare, ki se sedaj na tla pogreznejo, sedaj pa kviško vzdignejo. Malo po malem se vzdigujejo reči iz svojega enoličnega omraknjenja in se prikažejo spet v svoji navadni podobi. Nebo blešči v svoji jasnosti, in le na strehah se najde še kakošen sled megle , ki je nekoliko ur zemljo zagrinjala.
Ta prikazen me pomnje na čase, ko so bile znanosti z gosto meglo vražtva in nevednosti zagernjene. Kako grozovita tema je pokrivala svet prej ko je moglo sonce resnice svojo svetlobo razširiti! Vid duha je bil tako omejen, da ni še tistih reči spoznal, ki so mu nar bliže bile: in moč zmote je bila tolika, da ni mogel noben žarek v serca vdreti, ki so jih predsodki in vraže temneli. Poslednjič je sonce spet prisijalo, in je raz-svetlelo hipoma vse, kar je dosto vekov v temni senci ležalo. Sposobni smo postali ? zmoto od resnice ločiti, in prost razgled v srečno prihodnost večnosti smo zadobili.    In tudi to je tvoje delo. dobrot I j i v i Bog!
—    118   —